Ivan Urbančič
FILOZOFIJA IN LITERARNA ZNANOST PRI DUŠANU PIRJEVCU
Iz Piijevčevih literarnih interpretacij je očitno, da se v njih prepletata literarna znanost In filozofija. Pri tem ne mislim na kako filozofijo nasploh, ampak Imam v mislih tisto filozofijo, ki jo je Piijevec sam razvijal vsaj od svoje interpretacije Gogoljevih Mrtvih duš naprej. Izhodiščna teza mojega prispevka je, da se od te interpretacije naprej v vseh njegovih literarnih interpretacijah prepletata literarna znanost (elementi literarne zgodovine In komparativistike) in Piijevčeva samosvoja filozofija. To prepletanje pa poteka tako, da po eni strani filozofija
omogoča In nosi njegovo, tudi z elementi literarne znanosti podprto literarno interpretacijo, ta pa po drugi strani gradi in bogati njegovo filozofijo, širi in razvija njeno tematiko. Seveda je res, da je Piijevčeva takšna literarna interpretacija prestopila neko zelo jasno potegnjeno mejo, kije dotlej veljala pri nas v literarni znanosti. Ta meja je bila tako rekoč “prepoved" eksistencialne interpretacije. Piijevčevo prekoračenje te meje je naredilo neupravičen vtis, da je docela zapustil literarno znanost in se izključno posvetil filozofski razlagi literarnih del. Toda njegove literarne interpretacije kažejo, da se elementom literarnih znanosti nikakor ni kar odrekel niti ni menil, da izsledki literarnih znanosti kot znanosti za njegovo delo niso potrebni. Spominjam se, da sva o tem govorila še v času njegovega dela na interpretaciji Karamazovih. Izrecno je stal na stališču, da imajo literarne znanosti brez dvoma svojo tehtnost, in je pri tem mislil prav tudi na svoje interpretativno delo. Prepričan pa je bil obenem, da sama poetskost ali estetskost literarnega dela, kakor jo je razumel iz mišljenja biti, ostaja v poglavitnem vendarle zunaj literarnih znanosti kot znanosti. Podlago ima to njegovo stališče v ontološki diferenci, namreč v razločku biti in bivajočega Misel te ontološke diference pokaže, da ostaja bit in vse bitno, kamor sodi tudi lepota in poetsko samo, znanostim kot znanostim nedostopno, ker so te pač po svoji temeljni metodi naravnane zmeraj le na bivajoče glede na njegovo bistvo. Misel ontološke diference, ki jo je Piijevec prevzel od Heideggra, vendar jo obenem tudi po svoje in torej ne po Heideggrovo razumel in razložil, spada seveda že v tisto, kar tu imenujemo Piijevčeva filozofija, in je njen najtehtnejši moment Če na kratko rečem: ontološka diferenca kakor jo je razumel in razložil Piijevec, zarisuje obzoije in daje bistveno vodilo vsej literarni interpretaciji njegovega zadnjega plodnega desetletja Ampak da bi jo bolje razumeli, je treba sedaj vsaj opozoriti na tisto Piijevčevo filozofsko zasnovo, ki nosi vso vsebinsko tematsko bogastvo njegove filozofije, ki je, kakor že rečeno, raslo prav iz njegovih literarnih interpretacij. Tako da smemo reči, da je element Piijevčeve lastne filozofije pravzaprav literarna interpretacija. Sem je mogoče prišteti tudi njegovo interpretacijo Vebrove estetike in interpretacijo Ingardnove estetske misli.
Tisto, kar je v obdobju, o katerem govorim, najbolj vznemiijalo Piijevčevo misel in kar mu je dalo največ misliti, je izkušnja zla, ki napolnjuje modemi svet. Na prvem mestu je iz te izkušnje treba omeniti tisti revolucionarni aktivizem, v katerem je Piijevec sam dejavno sodeloval, je njegova partizanska in predvsem boljševistična revolucionarna izkušnja. Piijevcu seje revolucionarni aktivizem razkril kot moment kompleksnega zla modernega sveta, kot oblika nihilizma Drugi tak moment modernega zla se mu je pokazal kot svet proizvodnje in potrošnje, kot znanstveno/tehnološko/organizacijsko/industrijsko polaščevalni in uničevalni odnos do VSEGA, s čimer se modemi človek srečuje—vključno z enakim odnosom do sebe samega. Kakor je očitno, Piijevec zla ni razumel v kaki nedoločni splošnosti, ampak je zlo zagledal v njegovi epohalni svetovnozgodovinski — modemi — konkretnosti. Tako zagledano in izkušeno — moderno — zlo je vznemiijalo in gnalo Piijevca v filozofiranje. Zgroženost spričo tega zla v svetu, zla, ki ogroža človeštvo in človeka v njegovi biti, Je tisto osnovno razpoloženje, o katerem smemo reči, daje obvladujoče počelo Piijevčevega filozofiranja. Izvor tega razpoloženja je Piijevec imenoval groza zgolj-niča in smrti. Nekoč na začetku evropskega filozofiranja sta Platon in Aristoteles izkusila dokaj drugačno razpoloženje kot obvladujoče počelo filozofiranja, namreč čudenje— thaumadzein. Vendar ne smemo prezreti tega da
tudi to čudenje prežema neka zadrega in stiska spričo opori/, v katere se zapleta človek spoznanja.
Omenjeno moderno zlo v njegovi takšni svetovnozgodovinski — epohalni — konkretnosti se Piijevcu pokaže kot zlo sveta udejanjene metafizike. Svet tega zla je po Piijevcu metafizični svet. Zato je metafizika tista, ki nosi in vzpostavlja ta svet zla. Nosi ga s tem, ko določa oz. vzpostavlja modemi znanstveni, tehnični, tehnološki, industrijski, itd. polaščevalni in uničevalni odnos do vsega in vsakega bivajočega, ki da ga obravnava izključno le glede na njegovo bistvo. Moderne znanosti, tehnika, tehnologija, organizacija in njen aktivizem, industrija ter z vsemi njimi omogočena proizvodnja — potrošnja in uničevanje se Piijevcu pokažejo kot udejanjena metafizika sama. Najvišjo obliko te kot znanost in industrijski svet udejanjene metafizike zagleda Piijevec v modemi informatični kibernetiki. In glede na to seje ta svet metafizike prikazal Piijevcu kot svetovnozgodovinski zlo-čiru metafizika pa kot njegovo izvorno zločinstvo. V metafiziko in njeno znanstveno/tehnološko udejanjenost ujeti človek pa se mu je pokazal kot zlo činski človek. Piijevec gaje zagledal kot človeka volje do moči. In tudi zločinski svet znanosti/tehnike, svet aktivizma, proizvodnje — potrošnje in uničevanja se mu je pokazal kot svet nihilizma volje do moči. Metafizika volje do moči (Nietzschejeva filozofija) kot dokončna in dovršena oblika modernega nihilizma po Piijevcu nosi ta svet modernega zla. Piijevec je docela po svoje preinierpretiral Nietzschejevo misel volje do moči, zato te Piijevčeve preinterpretacije nikakor ne smemo zamenjevati ali enačiti z Nietzschejevo mislijo.
Pri Piijevcu se srečamo še z drugo karakterizacijo bistva metafizike. Po tej je metafizika v tistem odnosu do bivajočega, ki se ne ozira na njegovo bit (na to, “da bivajoče najprej in predvsem Je', kakor pravi Piijevec), ampak ga obravnava samo glede na njegovo bistvo, ki nosi njegovo koristnost, uporabnost, po katerem je predmet proizvodnje/potrošnje in sploh vse znanstveno tehnične industrijske proizvodnje. Prav ta izključna omejenost na “bistvo’ torej omogoča ves metafizični svet zla, Lj. v znanostih, tehniki, tehnologiji, industriji itd. udejanjene metafizike. Metafizika namreč po Piijevčevi misli je, kar je, le po tem, da pri nji bistvo bivajočega prikrije in potlači njegovo izvorno bit, torej to, da bivajoče je. Na tej prikritosti in potlačenosti zgolj-biti temelji nihilizem volje do moči z vsem svojim znanstvenim svetom. Tako je Piijevec preinterpretiral Sartrovo misel o prednosti esence (bistva) pred eksistenco (bitjo) v tradicionalni filozofiji.
Omenjena izkušnja modernega zla in zlo činstva metafizičnega sveta ter tej izkušnji lastno razpoloženje zgroženosti motivira to filozofiranje k iskanju izhoda, rešitve iz ujetosti v takšno zlo. To iskanje se strne v prizadevanje za premaganje tako razumljene metafizike, za premaganje nihilizma in s tem za premaganje modernega zla v svetu in v človeku oz. človeštvu. Kako bi bilo takšno premaganje mogoče?
Če metafizika — in nihilizem — temelji samo in edinole na bistvu bivajočega ter obenem s tem prikriva in potlači prav njegovo izvornejšo bit, tedaj je tu premaganje metafizike mogoče le kot odgrnitev tega prikrivajočega zastora — bistva — da bi se tako pokazala bit sama. Je tisti obrat, ki proti potlačitvi biti le to posebej pripusti in dopusti v njeno sijanje. Premaganje metafizike, nihilizma in s tem vsega modernega zla v svetu je torej dopuščanje biti Misel dopuščanja biti je drugo in s prejšnjim sovisno jedro Piijevčeve filozofije. To je obenem prevrat sveta zla in uničevanja v svet dopuščanja biti, pri čemer dobi dopuščanje biti v največji Piijevčevi interpretaciji, namreč v interpretaciji romana Bratje Karamazovi, določnejšo podobo kot dejavna ljubezen in svet dejavne
ljubezni. Ta preobrat imenuje Piijevec tudi “revolucija kot re-evolucija biti" in je svetovnozgodovinski. Z njim dobi tudi “svet proizvodnje — potrošnje” popolnoma spremenjen značaj: ni več zlo-činski svet svet zla in uničevanja, ampak je svet dejavne ljubezni in dopuščanja biti vsemu in vsakemu. Tako ta revolucija vzpostavi raj na Zemlji.
Kot en način dopuščanja biti, da le ta sije v svoji resnici, se Pirjevcu pokaže leposlovje oz. umetnost S tem se odpre Piijevcu novo pojmovanje umetnosti in poezije iz bili in dopuščanja biti. So še drugi načini dopuščanja biti. Spremeni se odnos do boga Bog se vrne v svet in biva tu v dejavni ljubezni med ljudmi. Vse in vsako zdaj sije v svoji biti in dobi glede na tradicijo metafizike docela nov — bitni — značaj: ne jemljemo ga več le v njegovem bistvu, metafizično, kot koristen predmet ampak dopuščamo, “da najprej in predvsem je”, kakor pravi Piijevec. Najširše dogajanje dopuščanja biti se Piijevcu pokaže kot dejavna ljubezen, ki se vzpostavlja kot raj na Zemlji S tem dobi tudi svet modeme proizvodnje — potrošnje popolnoma drugačen — bitni — značaj. Obenem se Piijevcu zdaj odpre nova velika razsežnost njegove filozofije, namreč dopuščanje biti in dejavna ljubezen kot Kristusov evangeljski nauk.
Največji miselni napor pa je pri Piijevcu zbran v iskanju odgovora na vprašanje, kaj je tisto, kar tak svetovnozgodovinski in obenem tudi individualno človeški preobrat od zla k dobremu omogoči. Vprašanje, na katerega mora ta filozofija odgovoriti, je: Kako se metafizični človek modernega zlo činstva in uničevanja lahko spremeni v človeka dopuščanja biti in dejavne ljubezni? Kaj ga nuja k takemu obratu? Vprašanje je, kako sploh izvorno nastopi taka revolucija kot re-evolucija biti?
Odgovor išče Piijevec v tistem, v čemer izvira osnovno razpoloženje njegovega filozofiranja, namreč razpoloženje, o katerem smo rekli, daje obvladujoče počelo vsega njegovega filozofiranja To razpoloženje je prej omenjena zgroženost spričo svetovnozgodovinsko konkretnega zla v modernem svetu. Izvor te zgroženostije v grozi zgolj-niča in smrti: in tu najde Piijevec tisto zadevo, ki da človeka, ko se z njo pristno sreča, nuja k preobratu. Obe omenjeni Jedri Piijevčeve filozofije, namreč svet nihilizma volje do moči, ki je svet uničevalne proizvodnje-potrošnje ali svet znanosti, tehnike, industrije, organizacije, aktivizma itd. ali skratka svet bistva ter na drugi strani svet dopuščanja biti ali dejavne ljubezni kot svet biti in raja na Zemlji je zdaj vsa izpolnjena vsebina njegove ontološke diference. Namreč diference med bivajočim kot bistvom in bitjo samo, kakor je to diferenco razumel in mislil Piijevec ter jo vsebinsko-tematsko obogatil s svojimi literarnimi interpretacijami.
Tak je celostni zasnutek Piijevčeve filozofije. Postavlja nas pred vrsto težkih vprašanj: o metafiziki, nihilizmu, volji do moči, tehniki, zlu, zlo-činstvu, svobodi, predvsem pa o nuji onega preobrata ali revolucije. Vendar podrobnejši premislek Piijevčeve izpeljave tu ni mogoč. Pripominjam, da sem poskusil podrobneje premisliti Pirjevčevo filozofijo v študiji Piijevčev poskus premaganja metafizike z dejavno ljubeznijo (Dialogi XXVI, Maribor 1990, št 1-2-3 in 4-5-6), ki se navezuje na prispevek: Dopuščanje biti Pogovor z Dušanom Piijevcem (Piijevčev zbornik Znamenja 62-63, Obzoija, Maribor 1982). V tej zvezi naj omenim še razpravi Piijevčeva osnovna JUozofska misel (Nova revija št 45) in Vprašanje estetike (spremna beseda k Piijevčevi knjigi Estetska misel Franceta Vebra, Slovenska matica, Ljubljana 1990).