w ** IZ VSEBINE: 25. maij, rojstni dan predsednika Jugoslavije —• Jugoslavija v svetu — Oton Zupančič: Osvoboditeljem (pesem) — Slovenija je izgubila velikega moža — Iz urada Sloivenske izseljenske matice — Cvetko A. K.: Ob prazuiovanju delavskega praznika —• 1. maja na Slovenskem — Miško Kranjec: Stara jablana — Ivan Minatti: Svidenje (pesem) —- P.: Praznik slovenskih rudarjev — Po domači deželi — Prežihov V orane: Samorastniki (nadaljevanje) — Rado Miklič: O delavskem in družbenem upraivljanju v Jugoslaviji — Ina Slokan: V Prekmurju je zadihala ipomlad — V.: III. ljubljanski festival — Pismi iz (Prekmurja sorodnikom v tujini — Cvetko A. Kristan: Večni popotnik Toine Jainikovich je umiri — Oton Zupančič: Vrnitev (pesem) — Domovina na tujih tleh — Dom in družina — Fanči Šarf: Stare noše iz okolice Vinice v Beli krajini — Mladi rod — Nikoli ne bomo pozabili (iiiz spominov slovenske mladine) — Ludovika Kalan: Majski dežek (pesem) — Pero izseljencev — Anton Soler: »Iskrena zahvala in prisrčen pozdrav!« — Šport v Jugoslaviji Naslovna slika: Zagorje (foto J. Štravs, Zagorje) Peto številko smo ,tiskali Botrec<, glasilo Z veze borcev narodnoosvobodilne vojne Slovenije, ki izhaja že sadmo leto. Revijo JiBorecc, /ki izhaja vsak mesec na 32 straneh, lahko .naročite na naslov: uprava revije >Borec«, Ljubljana, Erjavčeva '16. Naročnino, ki je za -tujino 900 din /(3 dolarje), nakazujte na račun NB Ljubljana 3180-000-74. Uredništvo in uprava revije „BOREC" Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Lzihaja desetkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 2 dolarja, polletno 1 dolar. — Francija: letno 500 frankov, polletno 250 frankov. — Belgija: letno 70 frankov, polletno 35 frankov. — Holandija: letino 5 guld., polletno 2,50 guld. — Zali. Nemčija: letno 8.40 mark, polletno 4.30 .mark. — Argentina: letno 2 dolarja, polletno 1 dolar. — Jugoslavija: letno 500 din, polletno 250 din. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska malica, Ljubljana, Cankarjeva c. 5/1. SLAVKO PENGOV: DEL FRESKE NA BLEDU ST. 5 MAJ 1955 LETO II. 25. MAJ-63. ROJSTNI DAN PREDSEDNIKA JUGOSLAVIJE etos, ko praznuje domovina deseto obletnico svobode in prerojenja, doživlja 63. leto svojega življenja njen prvi predsednik - maršal Tito = mož, ki so z njegovim imenom najtesneje povezani napredek in uspehi svobodne Jugoslavije. Predsednikov rojstni dan je svetel praznik vseh Jugoslovanov, ki iskreno žele, da bi bil zdrav in krepak še mnogo let v srečo in ponos domovini. JUGOSLAVIJA V SVETU ¡S JUGOSLOVANSKA ZNANOST DOBIVA UGLED V SVETU Na rednem zasedanju Akademskega sveta FLR Jugoslavije, iki je Bilo 18. in. 19. marca v Beogradu, je Akademski svet poročali, da se je lani udeležilo 42 jugoslovanskih znanstvenikov 54 mednarodnih znanstvenih kongresov in sestankov, kjer so imeli jugoslovanski znanstveniki referate o znanstvenih problemih, ki so* vzbudili pozornost in zanimanje znanstvenikov iz raznih držav. Posebno pozornost je vzlbudliil (referat slovenskega znanstvenika dr. Franceta Steleta iz Ljubljane o jugoslovanskih freskah, ki ga je podal na sestanku v Bernu, referat akademika *dr. Čedomirja Simiča iz Beograda na sestanku para’zitologov iz Sredozemlja in referat akademika idr. Siniše Stankoviča iz Beograda o Ohridskem jezeru. Več jugoslovanskih znanstvenikov je bilo izvoljenih v vodstvo kongresnih komisij, nekatere pa so povabili, tuji znanstveniki k sodelovanju pri obdelavi znanstvenih problemov. Tako so francoski in švicarski znanstveniki povabili profesorja dr. Bogdana Breclja iz Ljubljane, naj skupno z njimi dela na problemu ortopedske kirurgije. Predlagano je bilo tudi, naj bo v Jugoslaviji eden izmed prihodnjih kongresov za zgodovino umetnosti, dalje -kongres za zdravstvo delovnih ljudli ter sestanek porazi tologov iz držav Sredozemlja. OBISK EGIPTOVSKIH GOSPODARSTVENIKOV V marcu sta se teden dni mudila v Jugoslaviji visoka egiptovska gospodarstvenika ministra g. Hasan Ibrahim in g. Hasan Marei. Razgovar-ijala sta se z jugoslovanskimi vodilnimi politiki o možnosti gospodarskega in tehničnega sodelovanja med obema deželama ter obiskala tudi nekaj jugoslovanskih industrijskih podjetij. Jugoslovanski gospodarstveniki so zelo ugodno ocenili ta Obisk .in naglaša jo, da bo pripomogel k vzpostavitvi trdnih gospodarskih zvez. Za prodajo na egiptovskem tržišču bi prišli v poštev predvsem poljedelski stroji, električen material, kovinski izdelki, elektromotorji in podobno blago, ki ga jugoslovanske tovarne uspešno izdelujejo*. RESNIČNO PRIJATELJSTVO MED JUGOSLAVIJO IN ARABSKIMI DEŽELAMI Šef libanonske parlamentarne delegacije, ki je obiskala Jugoslavijo, je pred odhodom izjavil, da je naredilo potovanje po raznih krajih Jugoslavije na delegacijo globok vtis. Dejal je, da so imeli pri tem enotedenskem potovanju priložnost ugotoviti, kako učinkoviti so napori jugoslovanskih narodov in kako velike žrtve so dali ti narodi, da so zgradili1 svoje življenje tako na tehničnem, gospodarskem, kakor na socialnem in političnem področju. »Razgovor, ki smo ga imeli iz njegovo ekscelenco maršalom Titom,« je dalje naglasil g. Avar, išef delegacije, »je še povečal naše občudovanje, ki smo- ga gojili do njegove velike osebnosti in prepričanje, da Jugoslavija čuti resnično prijateljstvo do naše in vseh arabskih dežel. Ko z najboljšimi vtisi zapuščamo Ju- goslaviijo, smo prepričani, da se začenja nova doba velikega gospodarskega sodelovanja med našima deželama. MEDNARODNO SODELOVANJE JUGOSLOVANSKEGA ZADRUŽNIŠTVA Glavna zadružna zveza Jugoslavije je letos prvič sodelovala na seji evropskega regionalnega komiteja pri mednarodni organizaciji kmetijskih proizvajalcev (FIlP) od 2,1. do 23. marca v Parizu. Jugoslovanski predstavnik je bil Branko Zla-ta-rič, član upravnega odbora Zadružne zveze Hrvatske. ,PODPIS VAŽNIH GOSPODARSKIH SPORAZUMOV MED JUGOSLAVIJO IN ITALIJO Dne 31. marca so bila v Rimu uspešno- zaključena Obsežna gospodarska pogajanja med Jugoslavijo in Italijo. Podpisanih je bilo šest važnih gospodarskih sporazumov, po katerih se bo zelo povečala blagovna izmenjava med Jugoslavijo in Italijo, saj je skupna višina te izmenjave v obe smeri pred videna do vsote 60 milijard lir. Najvažnejša stran pogodbe pa je v tem, da odslej jugoslovamslk-i uvoz v Italijo me bo več vezan na razna uvozna in izvozna dovoljenja italijanske vlade, kakor je bil po dosedanji trgovinski pogodbi, sklenjeni 1. 1949. Poleg splošne trgovinske pogodbe so bile podpisane tudi pogodbe o lokalni in blagovni izmenjavi med jugoslovanskimi in italijanskimi kraji, (ki so gospodarsko navezani drug na drugega, so pa ločeni z mejo. Tržaška pogodba predvideva blagovno izmenjavo v višini 4 milijarde lir, goriška pa v višini 2 milijardi lir. Jugoslaviji se tudi odobri manipulativni brezobrestni kredit v višini 6 milijard lir, ki bo Jugoslaviji zelo olajšal izpolnitev naročil v Italiji. Sklenitev gospodarskih pogodb med Jugoslavijo in Italijo je pomemben korak na področju dobrega sodelovanja med obema sosednima državama. POGLOBITEV PRIJATELJSTVA -MED INDIJO IN JUGOSLAVIJO Konec marca je bilo v Delhiju v Indiji izdano uradno sporočilo o lanskem -delu ministrstva za zunanje zadeve, v katerem je poudarjen močan napredek v utrjevanju .prijateljskih zvez med Indijo In Jugoslavijo. ¡N,ajvečji uspeh pri tem je bil obisk predsednika Tita v Indiji-. Sporočilo-omenja it uda razvoj sodelovanja na gospodarskem liri kulturnem področju ter navaja obisk jugoslovanskih kmetijskih s-tirokov-njakov v Indiji, šolanje indijskih vojaških zdravnikov v Jugoslaviji, zamenjavo jugoslovanskih in indijskih zdravnikov in študentov. SPORAZUM O BALKANSKI POSVETOVALNI SKUPŠČINI Konec februarja je-bil v Ankari -na konferenci z-un-amjilk ministrov Grčije, Turčije iin Jugoslavije sprejet sporazum o Balkanski posvetovalni skupščini. o siv OBODITELJEM Slišali smo, da na iskrem belcu jaha, da konja in jezdeca jadrna nese perol in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, zahteva skoz vrste njegove svobodno pot. Deželo svoje si Nemci in Italijani, razudijo zemljo kakor pobitega vola, on stoji na Možaki ji, in z njim njegovi zbrani, ni. puške ga strah ne prokletega v Begunjah kola. Gore odpro mu svoje zelene hrame, on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast, zaseka prehode, preplavi premogove jame, za razbojnika krščen čuva narodu last. O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas! In v mesečini po snegu begotni sledovi! Lisičji lajež in škripajoči mraz, da pod srhko osreženo dlako treso se volkovi! O naši sinovi in bratje in očetje! »Kaj boš, razcapani tišivec z životom pretrganim, bos!t kimal ja kriči. On izpelje jih v mladoletje, njegova vera vsem zoprnostim je kos. -Zavzame otoke, primorje, Trst in Gorico, čvrsto mejnike stare v tla zagozdi, v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico, zasopel še, nespočit na sever odhiti. Razločene brate v eni meji strne, svobodo zavrženo vnovič ustoliči, pred nami preprogo bodočnosti razgrne: planine sijd, razgibani v soncu rajajo griči, med radostno delo ubrano se petje oglaša, iz podrtin domovi rasto' med gostimi vrti, plavži buče, živine tare se paša, pšenica kozolce šibi, kot mački so grozdi na trti. Glave so se dvignile, jasno je sleherno lice, s kroniki ogabnimi boj izbojevan, na stežaj odpirajo se zatohle temnice, vesel sprevod se snuje o jutrišnji dan. Zdaj pa prelij se mi pesem o rahel, prerahel dih čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladanja, in s tiho solzo orosi spomin vseh njih, ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja. SLOVENIJA JE IZGUBILA l i k e g a m osa vili modernih ambulantah in posvetovalnicah za noseče žene ter o porodnišnicah. Dr. Pavel Lunaček je bil zdravnik in človek v najvlemenitej-šern pomenu besede. To se je pokazalo že med vojno, ko je bil med prvimi, ki je odšel med partizanske borce, kjer je organiziral partizanske bolnišnice, pozabljal nase in živel, delal in pomagal le drugim. Tak je ostal do svojega zadnjega diha, ko ga je zlomila huda, zahrbtna bolezen, ki je že več let glodala v njem. Čeprav je kot zdravnik in znanstvenik že polni dve leti vedel, kdaj bo umrl, ga ta bridka življenjska obsodba niti malo ni odtrgala od dela. Še tri dni pred smrtjo je predaval študentom. Seveda je bil že zelo oslabel, pa se je študentom skromno opravičil, da bi rad bolje povedal, a žal ne more, ker je hudo bolan. Do predsmrtne agonije si je ta mož jeklene volje in zlatega srca z roko, ki je že ledenela o dihu smrti, vneto beležil svoje vtise. Tisoči in tisoči so ga spremili na njegovi zadnji poti na ljubljanske Žale, kjer so se od njega poslovili številni predstavniki oblasti. V množici prelepih vencev je bil tudi venec rdečih nageljnov — poslednji pozdrav predsednika Tita svojemu bojnemu tovarišu in velikemu človekoljubu. V začetku aprila je o Ljubljani nenadoma umrl univ. profesor dr. Pavel Lunaček, predstojnik porodniške klinike v Ljubljani, redni član slovenske akademije znanosti in umetnosti itd. Za njim globoko žaluje osa Slovenija, saj med Slovenci skoraj ni človeka, ki zdravnika dr. Lunačka ne bi poznal, če ne drugače, pa vsaj po imenu. Saj so s tem imenom najtesneje povezani mnogi uspehi povojne zdravstvene službe v Sloveniji. Predvsem se je z osem srcem zavzel za čim popolnejšo zdravstveno zaščito mater in otrok. Tisoče slovenskih mater in žena je bilo v svojih najtežjih in najlepših dnevih deležnih vsestranske pomoči in zaščite v no- IZ URADA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE Čas obiskov naših rojakov se naglo bliža. .Kakor .sodimo po .raznih .poročilih, ibo letos obiskalo .domovino veliko število rojakov z vsega sveta. Prvi večji obisk dobimo že v majiu. in sicer nas obišče okrog 150 'rojakov i.z Sevenne Amerike. Tudi iz Južne Amerike nas bo obiskalo lepo število rojakov, zlasti iz Argentine. Obiskali nas bodo tudi rojaki i.z Kanade. Po pismih, ki jih prejemamo iz .zahodne Evrope, .zlasti iiz Francije, bo letošnji obisk naših rojakov iz teh dežel najštevilnejši, kar jih je bilo po vojni. U.pamo, da bo letos uveden poseljen vlak .za ¡izseljence iiz Francije. ki bodo obiskali domovino, in sicer za .potovanje v ’Slovenijo in ¡za povratek. Tudi iiz Nemčije iimaimo napovedanih mnogo obiskov, zlasti iz Vestfalije, kar nas posebno veseli. Tudi iz Nemčije 'bo rojake najbrž pripeljal poseben vlak, kar ibi potovanje res zelo olajšalo, hkrati pa tudi delo Matice s preskrbo prenočišč in organizacijo povratka. Tudi v Holandiji se rojaki pridno pripravljajo na obisk .Slovenije. Po pismih, ki smo jih prejeli, sklepamo, da bo tudi ta skupina precejšnja. V.se.m skupino vod jem im organizatorjem obiska priporočamo, da se pravočasno povežejo z nami zaradi povezave z železniško' direkcijo, zaradi sprejema in morebitne preskrbe prenočišč. 7llasti letos je .to potrebno in važno., ker bodo v letošnjem 'poletju v Ljubljani številne kulturne prireditve v .zvezi s proslavo desete obletnice osvoboditve Jugoslavije ter bo veliko povpraševanje im pomanjkanje 'prenočišč. Toga organizatorji obiska im izseljenske organizacije ne smejo pozabiti, če se hočejo izogniti nevšečnostim. Letos je .Putinik sporazumno z Matico pripravil posebne štiridnevne izlete po vseh krajih Slovenije iz a rojake iz evropskih držav. Rojaki, ki se žele udeležiti teh izletov, naj se pravočasno priglasijo pri svojih društvih, da bodo imeli vodje skupin ob .prihodu v Ljubljano, že zbrane sezname izletnikov ter bodo te oddali pri Slovenski izseljenski matici, ki bo nato- pravočasno obvestila .vsakega posameznega prija vtljenea o dnevu odhoda na iizlet. Izleti bodo približno on teden po prihodu posameznih skupin v Slovenijo. Izletniki bodo .takole potovali: Ljubljana—Tržič— Bled—Vršič—.Bovec—¡Portorož)—Izola—Postojna— Ljubljana. Vse te kraje bodo prepotovali, si ogledali njihove zgodovinske in turistične znamenitosti (Postojnska jama, Bled, Vršič), dobro jedili in spali v hotelih ‘za ceno 8.500 dinarjev. Ob tej priložnosti ponovno o.pozarja,mo rojake na naše carinske 'predpise. Naj ne prinašajo s seboj stvari, ki so 'podvržene carini. Pri posebnem vlaku, kolikor bo ta imel poseben prtljažni voz, .naj rojaki ne nalagajo prtljage za razne postaje Ljiublijaua-itraiuzit, temveč le za Ljubljano. Ob prihodu skupine v Ljubljano prosimo in vabimo skupimovodje, da nas obiščejo pri Matici, da se natanko pomenimo o organizaciji izleta in povratka. .Prav tako srčno dobrodošli pri Matici maim bodo tudi vsi rojaki, ki bodo obiskali domovino. .Rojaike iiz evropskih dežel obveščamo, da bo Slovenska izseljenska malica tudi letos organizirala letovanje otrok na slovanskem Jadranu. Otroci naših rojakov bodo letovali od 17. avgusta dto 6. septembra v Malinskii na Hvaru. Tajnik Albert Šoagelj Ob ptažnooanju DELAVSKEGA PRAZNIKU I. MAJA na do canskam Svetovni socialistični kongres, bi je bil ob stoletnici velike francoske revolucije v Parizu leta 1889, je sklenil proglasiti 1. maj za vsakoletni mednarodni delavski praznik. Po resoluciji, ki je bila sprejeta na kongresu, je glavna naloga te razglasitve, da delavci na določeni dan hkrati v vseh deželah pozovejo zastopnike oblasti in vlad, da se delavni dan omeji na osem ur. Prav 1. maj pa je bil kot praznik določen o zvezi s sklepom ameriške federacije dela, ki je na svojem kongresu leto dni prej določila 1. maj za tako manifestacijo v zvezi z dogodki, ki so bili tega dne na trgu Hay-market v Chicagu. Prva mednarodna proslava 1. maja je bila določena na leto 1890. To leto naj bi se prvič javno pokazalo pripadnikom vladajočega meščanskega in kapitalističnega razreda, da se delavski razred zaveda svoje moči in svojih pravic. Tudi slovenski delavci so sodelovali pri proslavi že prvo leto. Njihov sklep je povzročil v tedanji »dolini šentflorjanski«, kakor je malomeščansko Slovenijo imenoval o svojih spisih Ivan Cankar, hud preplah, Kaj bo, ko so se delavci zavedli svoje veljave in svoje moči? Zlasti sta bila plat zvona tedanja »Slovenec« in »Slovenski narodu, glasili klerikalnega in liberalnega meščanstva. Bali so se, da ne bi delavci napadli tovarnarje, posestnike in bogatejše ljudi in prevrnili vladajoči cesarski »red«. »Slovenec« je klical: »Od vsega hudega nas reši, o Gospod/« Sklicali so žandarmerijo in vojaštvo, ki je okrepilo redne posadke čuvarjev tedanjega režima po mestih in industrijskih centrih, vendar je bilo vse to odveč. Slovenski delavci v Ljubljani, Zagorju, Trbovljah, Trstu in drugod so proslavili prvič svoj praznik 1. maj dostojanstveno na javnih zborovanjih, kjer so poudarili svoje zahteve ter so pozvali navzoče k razširitvi delavskega gibanja. Niso pa povzročili nobenih izgredov. Proslave 1. maja so bile odslej redne. Njihov pomen se je večal z rastjo delavskega gibanja in proletarske zavesti naših delavcev. Že leta 1893 je izšel prvi slovenski prvomajski spis na Dunaju, pozneje pa so izhajali najprej v Trstu, zatem v Ljubljani. Tudi zahteve, ki so jih delavci ob 1. maju poslavljali, so se izpreminjale po moči gibanja, ki je dala možnost za njih, razširitev. Proslave v letih 1908 (po veliki volilni zmagi 1907), 1909 in naprej so bile že mogočne. Leta 1914 je delavstvo manifestiralo proti grozeči vojni. Leta 1917 in 1918 so bile manifestacije za mir in priznanje pridobitev ruske revolucije itd. Veličastne pa so bile proslave leta 1919, ko je delavstvo enotno proslavilo 1. maj, praznik delovnih ljudi. Postavljene so bile zahteve o zvezi z jugoslovansko državo in jugoslovansko republiko, ki naj bi bila razgla- Takole so pred vojno napredni slovenski delavci, člani društva »Prijatelj prirode«, praznovali prvi maj šena ob sprejemu ustave nove države. Polagoma pa je postalo delavsko gibanje neenotno in vsako leto je bilo več različnih proslav. Diktatorski režim kralja Aleksandra je omejil tudi proslave 1. maja. Že prejšnja leta so včasih žandarji ovirali prvomajske sprevode in marsikje so bili. boji za delavske prapore, ki so jih žandarji hoteli odvzeti. Po letu 1929 pa je postalo prvomajsko proslavljanje težko. Delavci so imeli sicer marsikje o svojih kolektivnih pogodbah za 1. maj dogovorjen dela prosti dan, toda javne proslave praznika niso bile dovoljene. Tedaj so delavci organizirali izlete v prosto naravo in tam so vodilni tovariši obrazložili ob prijateljskem razgovoru cilje in naloge, ki so jih delavska gibanja postavila. za vsakoletno proslavo 1. maja. Vladajoče in njihove varuhe so vznemirjale v teh letih zlasti delavske zastave, ki so se pojavljale ob 1. maju na tovarniških dimnikih, na visokih drevesih ob gozdnih obronkih itd. in pa parole ter letaki, ki so bili razdeljeni preko noči. Vse te na pol ilegalne proslave so brile obenem tudi kovačnice zavednosti naših delovnih ljudi, ki se je izkazala o letih 1941—1945, ko se je slovensko ljudstvo s svojim delavskim razredom na čelu uprlo okupatorjem in končno tudi zmagalo, skupno s svojimi velikimi zavezniki. Po osvoboditvi je 1. maj o Jugoslaviji državni praznik, ko ni več dan postavljanja zahtev, marveč d,an obračuna doseženih uspehov in dan postavljanja novih bodočih nalog. Ob tem prazniku pa se delovni ljudje Jugoslavije tudi solidarizirajo z naprednimi delavskimi in ljudskimi gibanji vsega sveta ter pozdravljajo napore vseh teh gibanj za dosego delavskih, ljudskih in človečanskih pravic. Tudi 1. maj 1955 je praznik delovnih ljudi nove Jugoslavije in delavstva vsega sveta. Delovno ljudstvo Jugoslavije pošilja plamteče pozdrave svojim tovarišem po vsem svetu, posebej pa še delovnim ljudem med našimi izseljenci, ki o svojih novih domovinah s tamošnjimi naprednimi delavskimi gibanji sodelujejo ob proslavah 1. maja 1955. Porast naprednega delavskega gibanja o vsem svetu in ohranitev svetovnega miru sta nalogi, ki si jih postavljamo kot cilj pri nas o Jugoslaviji in ki jih postavlja kot svoje pereče naloge tudi delavstvo' po vsem svetu. 1 udi Rodna gruda in Slovenska izseljenska matica stojita za njimi! Co. a. k. Okrog hiše je bil prostran vrt, ograjen z drogovi in latami, kakor so ograjeni vrtovi v gorah. Na tem vrtu je bilo mnogo sadnega drevja, po večini še mladega, nekaj celo pred nedavnim ¡zasajenega. Za hišo pa je med tem mladini drevjem stala stara, zelo stara jablana, z raskavo skorjo, brez vrha, z odžaganimi vejami, ki so nekatere na novo pognale. Le ena sama veja je še bila nedotaknjena, zdrava. Debela kakor kakšno drevo, je visela vodoravno in se je dvignila šele, kjer se je razširila v manjše veje. Tiste veje, ki so iz odžaganih pognale, so cvetele vedno jeseni, le ona stara, nedotaknjena, je cvetela spomladi. A tudi ta ni že dolgo rodila. Ampak takrat, ko je oče Presečnik prvič navezal malemu Tončku vrv na to vejo, kjer naj bi se gugal, je jablana bila še košata, dasi že stara. Tončku je bilo komaj eno leto. Odtlej so ga tam vsak dan zibali. Vrvi razen pozimi niso nikdar sneli. Ko je dorasčal, se je sam gugal. V gorah ni bilo otrok, da bi se gugali z njun, pa si je pomagal, ¡kakor je vedel in znal. Ko se je tako že nekaj let gugal, se je sosedovim, ki so bili. ¡za nekaj streljajev daleč, rodila hčerka. In ko. je ta doraščala in ko je prišla nekega dne z materjo k Presečnikovim, ji je l onček takoj razkazal svojo gugalnico. Poslej sta se skupaj gugala. Poslej sta bili na vejo te stare jablane navezani dve vrvi, da ni' bilo treba enemu čakati, ko je drugi imel zabavo. Spomladi je jablana cvetela, jeseni pa so na njej zorela lepa jabolka, ki sta jih gugajoč se jedla in pri tem seveda modrovala, kakor pač modrujejo otroci. In tako sta modrovala tudi nekega dne, ko je jablana najlepše cvetela, njima pa je bilo: Tončku dvanajst, Manci pa sedem let. Tedaj, ko sta v zraku plavala vštric, je rekel Tonček: »Ko doraseš, Mainoa, te vzamem za ženo. Mislim, da nimaš nič proti?« Manca ni prav nič zardela, zdelo se ji je naravno, premislila je, nato pa odgovorila sila resno: »Dobra žena ti bom, samo tepsti me ne boš smel. Ali me ne boš?« »Ne bom te tepel,« je odvrnil pametno, »zakaj naj bi te pa? 'Saj boš pridna in poštena?« »Saj si lahko misliš,« je odvrnila. »Samo strah me je, če bi me tepel. Naš ata skoraj vsak dan tepejo mamo. Nimam rada ato. Ti ne smeš biti tak.« »Še dotaknil se te ne bom!« je dejal mirno in resno. »Tudi piti ne boš smel,« je dejala, ko sta bila visoko v zraku. Malo je pomislil, nato pa odvrnil: »Pil bom. Ker, kakšen možak pa je, kdor ne pije? Saj bi me bilo ¡sram.« Zdaj je ona mislila. In ko sta bila na drugi strani v zraku, je rekla: »Ce boš že pil, vsaj pijanec ne smeš postati. Sicer te ne vzamem. Naš ata se večkrat opijejo in to je tako grdo!« »Pijanec ne bom,« je obljubil. »Če bi pa že moral biti, ne bom surov. Vesel pijanec bom in bom samo prepeval.« Manca je spet mislila pa dejala: »Ne, bolje bo, če sploh ne piješ. Saj si kljub temu lahko vesel. — In kaditi ne smeš.« »Kadil bom, to si lahko misliš! Saj bi me bilo sram, če v nedeljo pred cerkvijo ne bi kadili cigare.« »Pa vsaj pipe ne smeš,« je zaprosila. »Iz pipe tako strašno smrdi. Naš ata kadijo iz pipe. — In kleti ne smeš. To je tako grdo! Naš ata vedno kolnejo, da me je kar strah, mater pa sram.« »Klel ne bom, Manca, če tako hočeš,« je o bij ubil. »Tako kak primejduš bom pa včasih rekel. To se spodobi za možaka.« »No,« je privolila Manca, »to ti že dovolim, ker vsi tako govorijo. Samo kaj hujšega ne smeš! — In za drugimi ženskami ne smeš gledati, pa meni baba ali kaj podobnega reči!« »Ne bom gledal za drugimi, ti povem. Ker če te rad imam in če si lepa, zakaj naj bi gledal še za drugimi, ne? Tudi ti nikdar ne bom rekel baba. Tako se reče samo tistim babnicam, ki so slabe. Ti pa si dobra.« »Naša mama so tudi dobri, pa jim vendar ata rečejo baba in še hujše stvari, ki niiso za nikamor.« »No,« je obljubil, »lahko si misliš, da ne Hrom tak kakor vaš ata!« Tako sta se pomenila Presečnikov Tonček in Hojnikova Manca, ko je bilo njemu dvanajst, njej pa sedem let! Še sta se gugala leto in kaj, potem pa sta doraščala in nekaj let sta se kar sramežljivo ¡spogledovala, če sta se že srečala. Srečavati se sta si želela, ali nista utegnila od dela in nekako ju je bilo sram. Tako so- minila leta. Dorasla sta in tedaj se je zgodilo nekega nedeljskega popoldneva, da je Manca, že zrelo dekle, prišla k Presečnikovim, kjer je po naključju našla Toneta samega doma. S časnikom v roki je ležal pod jablano, pa bolj gledal v vejo nad seboj, kjer sonce ni moglo prodreti skozi listje. Manca je zelo zardela, ker ga je našla samega, njemu pa je kmalu odleglo in ji je ponudil proistor ob sebi. Ne po Tonetu, pač pa se je ozrla po stari jablani, ki je bila zdaj že močno okleščena, pa je kljub temu hranila več ko dovolj spominov. »Oklestiti srno jo morali,« je dejal, »ker so se ji veje posušile. Samo ta je še ostala. Čudna jablana; one obsekane so pognale mladike in te mladike cvetejo vsako jesen, ta stara veja pa cvete spomladi. Ne rodi pa prav nič. Kljub temu je ne bom posekal.« »Ne boš je posekal?« je dejala tiho. »Ne,« je pritrdil, »nikdar je ne bom. Oče jo je že hotel, jaz pa nisem dal. — Ali se spominjaš, kako sva se tu nekoč gagala?« Zardela je, pobesila oči, a se ljubko nasmehnila. »Ali se spominjaš, kaj si mi tedaj obljubila.« Smehljala se je tudi zdaj, a že nekam grenko; naposled je dejala mimo: »Bila isva otroka. Zdaj pa je vse drugače!« Mislil je nekoliko, čez čas pa odvrnil tiho, a resno: »Nič ni drugače. Ali prideš k nam? Hočeš?« Odkimala je. »Takrat sva bila otroka. Zdaj pa drugi odločajo. Saj veš, da vaši ne morejo naših. Oče je pijanec in revni smo postali...« »To ni nič. Tebe hočem. In naši mi ne bodo nič rekli. Samo reci, če hočeš, pa pridem pote! Res pridem!« In po daljšem premisleku je odvrnila: »Ce vaši ne bodo preveč proti, pa pridem.« Kimal je zadovoljno, žuljil travo, naposled pa dejal tiho: »Manca, poljubil te bom, če ne boš huda.« »Ne,« je odvrnila in zardela. »Bo kdo videl. Ce že mora biti, pa drugič in drugod!« »tNe,« je dejal, »pa naj vidi!« In že jo je pritegnil k sebi in poljubil. »Tako, zdaj sva se dogovorila.« In čez čas je dejal trdno: »Te jablane ne bom nikdar posekal. Ostala nama bo za spomin, ne? Dokler bo stala, se bova rada imela.« »Da, rada te boni vedno imela.« Dve leti kasneje je mladi Presečnik prvič ponesel ven /svojega leto starega Pomlad pod cvetočo jablano otroka, navezal vrv na vejo stare jablane in ga gugal. Otroku je ugajalo, da bi se kar neprestano gugal. Za prvim so prišli še štirje otroci in vsak se je botel gugati na tej stari jablani. »Ne,« je 'rekel Tone Manci, »nikdar je ne bom posekal. Nama je prinesla toliko sreče, ko sva se tu gugala. Najini otroci se prav tako radi gugajo na njej. Ostala nama bo za spomin. Če po čem, po njej bi se rad ozrl, ko bom umiral.« »tNe smeš je posekati,« je prikimala Manca smehljaje. »Tu sva se srečala, srečo nama je prinesla ...« »Ko ti bom poslednjič segel v roko,« je dejal in se nekaj zamislil, »se bova ozrla po njej in spomnila se bova vsega ...« In tako se je zgodilo... nekega due . .. Nekega dne, mnogo let kasneje, ko SO' otroci že dorasli in ko so prišla tista strašna leta, so prišli, tudi k Presečnikovim Švabi. Povezali so Toneta in Manco, sodili so jima: dva otroka da sta šla k partizanom, dekleti, ki so ju imeli ujeti z njima, da sta podpirali partizane. Tudi sama da sta podpirala partizane, vedno pazila in izdajala, če .se bližajo oni, Švabi! loan Minait i Svidenje Ko bom nekoč prišel domov sklenila boš roke in zajokala: »Joj, bil si še otrok, ko sem ti dala, s seboj na pot svoj blagosloD. Zdaj komaj da te še poznam .. Saj si cel mož! Kako širok si v rame! Ti moj, ti je bilo hudo brez mame, v trenutkih, ko si bil ves sam?« Tako boš rekla vsa v solzah, a jaz te prav narahlo bom pobožal, kot včasih svojo puško sem o gorah: »Ne mama! Saj sem srečal mater tisoč, kot ti upognjenih od bolečin in vsaka mi je, ko da sem njen sin, če kruha ne, besedo toplo dala ...« lil na tisto vejo. kjer sta se nekoč otroka gugala, so navezali dve vrvi in napravili zanki. Povedli so ju pod jablano, pod tisto staro vejo. Bila je jesen. Mladike na odžaganih vejali so razkošno cvetele, s tistim lepim belim, rahlo rožno nadahnjenim cvetom. Stala sta tam. Tone in Manca, stala sta in sta se ozrla drug po drugem. In potem sta se ozrla po veji nad sabo. po tisti, kjer so zdaj visele vrvi. Vse je bilo tako strašno podobno nečemu . . . nečemu nekdanjemu, mladosti; tisti mladosti, ko sta se otroka tu srečala. Čeprav je imel povezane roke, se je Tone vendar dotaknil Mančine roke in se grenko nasmehnil. »Tu sva se srečala, Manca.« Manca mn je Vrnila z grenkim nasmehom. »Tu sem ti povedal, da te ljubim in ti si mi rekla, da mi boš žena.« Tudi zdaj se je grenko smehljala. »In tu, sem rekel, bi t.i rad segel v roko, ko bom umiral. Glej, izpolnilo se mi je.« Tokrat sta se oba grenko nasmehnila. »Samo to mi še povej: ali si bila srečna?« Pogledala mu je naravnost v oči, globoko, kakor morda še nikdar ne, in je dejala: »Bila sem srečna. Pa ti, ali sd bil ti srečen?« »Bil sem srečen,« je rekel Tone in prikimal. »Te sreče nama ne morejo ukrasti, ne?« »Ne, ne morejo nama je.« Tam na listi veji stare jablane, ki cvete spomladi in jeseni, sta ostala samo dva koščka vrvi: prvi one, ki so nanjo obesili Toneta, a se je odtrgala, drugi pa od Mančine: njeno so prerezali. Dom so požgali, dekleti pa odvedli. Sinova sta bila pri partizanih. Tam na tisti stari jablani sta morda še zdaj koščka vrvi, ki sta ostala od strašne gugalnice. Nikdar ju ni nihče snel, nihče se ju ni dotaknil. Ostala bosta tam, dokler ne preperita, ali dokler se jablana ne posuši. Saj zdaj nimata čemu več stati: nima komu hraniti spominov na lepo srečo. Stara Presečnikova, ki sta jo tako' ljubila, sta mrtva. Ali pa si jo bodo otroci, ako se vrnejo, ohranili za spomin? Ne za spomin na srečo, temveč za spomin na strašne dni? Ne, tak spomin je pregrenak, premučno bi bilo vsak dan gledati na tisto staro jablano, na tisto vejo, kjer se je začela in končala sreča njihovih staršev. IP R A Z INI II K slovenskih rudarjev Najmlla-jše nuda>rsko središče Slovenije, Velenje, je iv nedeljo, dne 17. aprila 1955 -zaživelo-kot morda še nikoli doslej. V (počastitev 10. obletnice osvoboditve iso prišli ita dam tja rudarji skoraj vseh -slovenskih ruldnikoiv, da ¡bi pokazali, koliko iso v zadnjih letih napredovali v svojem kulturnem delu. Mestece je ¡billo vse v zastavah in ko je zjutraj po prihodu posebnega vlaka in mnogih avtobusov zaživelo po cestah, je imel človek občutek, ida bo prisostvoval nečeimu lepemu, prisrčnemu. Skoda je le, da je letošnje vreme tako muhasto. Precejšen litad im dež, pomešan iz redkimi snežinkami, sta prav gotovo odvrnila marsikoga, ki bi se sicer prav rad udeležil tega kulturnega praznika slovenskih rudarjev. No, pa kljub temu je bila dvorana »Doma svobode«, čeprav prostorna, veliko premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki bi radi prišli vanjo. Veliko jih je ta dan prisilo v Velenje, saj je ¡bilo samo nastopajočih nad ,1000. iz vseh naših znanih rudarskih središč so bili: iiz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika, Laškega, ¡Senovega, Krmelja, Za-b-ukovice in iseveda Velenja. Med igosti pa so bili tudi Ivan Regent, predsednik Glavnega odbora Zveze Svobod ¡Slovenije. Janko Rudolf, predsednik Republiškega sveta sindikatov Slovenije, zastopnik Centralnega odbora rudarskih sindikatov iz Beoigrada in drugi. Prišli pa so tudi predstavniki vseh slovenskih rudnikov in tudi rudnika Sečovlje iiz novo¡ priključenega ¡tržaškega ozemlja ter ¡delegacija »balih rudarjev« — vrtalcev nafte iz Dol. ¡Lendave. Dopoldne se je moral spored revije odvijati le ¡v dvorani, ker silabo vreme ;ni dopuščalo, da bi izvedli iše posebne prireditve ob velenjskem jezeru. -Slovesnost je začela rudarska godba iz Hrastnika, ki je zaigrala Internacionalo, nato pa je udeležence revije in ¡goste pozdravil Zdenko Furlan, predsednik -velenjske »¡Svobode«. Toplo pozdravljen je ¡stopili nato na govorniški oder predsednik Zveze ¡Svobod Ivam Regent. P-reden pa je lahko is-pregovoril, iga je v imenu najmlajših Velenjčanov prisrčno pozdravila pionirka v pisani ¡pionirski noši in mnu izročila -lep šopek cvetja. Stari in mladi so zbrano sledili programu Najstarejši godbenik trboveljske godbe Tone Herman in najmlajši Ivan Prašnikar Ivan Regent je v začetku govora dejal: »Posebno me veseli, da se ,z -današnjo slavnostjo otv-arja proslava ¡10. obletnice osvoboditve in da začenjajo to proslavo prav rudarji, tki iso -tako ¡rekoč ¡temelj ¡delavskega razreda.« V nadaljevanju pa je govoril o nalogah Svobod in vseli ¡delavskih prosvetnih društev. Njihova naloga je predvsem ta, da vzgojijo v naših -delavcih srčn-o kulturo v ¡duhu socialističnega humanizma. Pri vsem tem vi-soko človeškem im visoko kulturnem del-u pa morajo uživati največjo pomoč vseh družlbeni-h činiteljev. Ko je pozdravil prireditev še predsednik Republiškega sveta sindikatov ¡Slovenije Janko- Rudolf. se je -začel nastop. Dvorana je zadonela ob zvokih ¡rudarskih -godb. -Kar osam jih je nastopilo, druga za drugo. Od majhnih in skromnih pa do lepo ubranih in velikih, kot sta trboveljska in -brastn,iška godiba. Več kot tri ure je trajal njihov spor-ed, pa vendar ni bilo človeka, ki bi zapustil dvorano. ¡Nasprotn-o, prihajali so- vedno novi in -novi-, pa niso mogli vanjo, ker je bila do zadnjega kotička zasedena. In ko so po- ¡končanem sporedu godb in orkestro-v poslušalci zapuščali dvorano, je billo slišati le te besede: »To so bile za-res ¡lepe ure!« Morda še ilepše je bi-lo popoldne, ko so nastopili pevski -zbori. Veliko jih je bilo: sedem mešanih, -sedem moških in trije ženski ¡zbori. Vsakdo od -njih je imel v -dvorani svoje prijatelje. »Živio Velenjčani, bravo Trboveljčani, živio- Zagorjani, Hrastničani« — ije odmevalo po dvorani. Pesem se je vrstila za pesmijo, zdaj -preprosita pa spet umetna, otožna in vriskajoča. Za vsako pa odobravanje, kot ga morda velenjska dvorana še ni doživela. Proti -večeru je ¡bila revija končana. Ob velenjskem jezeru — vreme ¡se -je medtem izboljšalo — je predsednik ¡Republiškega odbora sindikata rudarjev Slovenije Alojz Diacci -razglasil rezultate in podelil diplome ter nagrade, vsem nastopajočim pa je izrekel priznanje. Posebne strokovne komisije -iz Ljubljane pa so ocenile nastopajoče ¡takole: ¡godbe na -pihala: 1. Trbovlje-cen-ter, 2. Hrastnik, 3. Laško: orkestri: 1. Zagorje, 2. Velenje; moški pevski -zbori: 1. Hrastnik I, 2. Trbovlje-eenter, 5. Laško; ženski pevski zbori: 1. Trbovlje-eenter, 2. Zaigorje-Topli-oe, 5. Za-bukovica; mešani pevski zbori: 1. Trbovlje TI, 2. Trbovlje-eenter. 3. Zagorje-Topli-ce; dramske skupine: 1. Zago-rje-T-oplice, 2. Velenje, 3. Hrastnik I. P. Razdrto pod Nanosom, rojstni kraj rojakinje Tončke Simčičeve, priznane pevke in dolgoletne javne delavke iz Clevelanda, ki zdaj živi v Miami, Florida PO DOMAČI Inozemski novinarji so obiskali Ljubljano. 14 novinarjev iz Švedske. Norveške, Danske in Holandske je na povabilo' Turistične zveze Jugoslavije v marcu obiskalo Jugoslavijo, kjer so preživeli tri tedne. Gostje so obiskali tudi Ljubljano, kjer so si ogledali 'razine .kulturne znamenitosti in tovarno Litostroj. To je bila .prva izmed petih skupin inozemskih novinarjev, ki bodo letos kot gostje Turistične zveze Jugoslavije obiskali Jugoslavijo. Zanimiva prireditev, posvečena progresivnim Slovenkam Amerike. Bolnišnica za duševne bolezni v (Polju pri Ljubljani je 3(1. marca priredila javen kulturno prosvetni nastop svojih pacientov. Zanimiva prireditev, ki je biila izredno dobro obiskana, je bila posvečena Organizaciji Progresivnih Slovenk v Ameriki, ki z velikim razumevanjem spremljajo delo te klinike. V uvodu se je primarij dr. Kanoni plemenitim darovalkam zahvalil za njihovo najnovejše darilo — najsodobnejši aparat za zdravljenje duševno bolnih, !ki je v dinarjih vreden 280 milijonov. V bolnišnici zdravijo dulševno' bolne na sodoben način — z zaposlitvijo, kar je dalo zelo lepe uspehe. Del bolnikov zaposlujejo na obširni ekonomiji, kjer so pacienti opravili iže nad 50.000 delovnih ur. Druga oblika zdravljenja z delom pa je udejstvovanje na kulturno prosvetnem področju. Rezultate tega zdravljenja so bolniki pokazali na svojem drugem javnem nastopu, ki je zelo lepo uspel. Program je obseigal trinajst točk (recitacije, muzikalni in plesni nastopi), ki so jih večinoma bolniki ustvarili sama. Vse točke so po vsebini in prednašanju bile tako dobre, da so poslušalci (čisto pozabila, da imajo pired seboj duševno bolne. Program so zaključili s (komedijo .Vdova Rošlinka«, ki so jo zaigrali ubrano in dobro, da bi bili lahko za zgled marsikateri drugi dramski skupini. Velenjski rudarji so lani dosegli rekord. Po delovnem učinku so lani (dosegli v Sloveniji rekord velenjski rudarji. Višek nakopanega premogu znaša 2j1(1 tone na moža. V celoti so rudarji v Sloveniji lani povečali proizvodnjo' premoga za 18 odstotkov. Deset milijonov dinarjev za štipendije vojnih sirot so letos določili v celjskem okraju. V okraju je 1.(103 vojnih sirot. Iki so brez enega ali obeh roditeljev. V drugi polovici lanskega leta je bilo za štipendije vojnih sirot v celjskem okraju razdeljenih 4,793.000 din. Štipendisti so 'prejemali štipendije v mesečnih zneskih oid 7.000 do 10.000 din. Jubilej hrastniške steklarne. 'Hrastnilška steklarna je praznovala deseto obletnico obstoja. V zadnjih letih lepo napreduje, zlasti odkar jo upravljajo delavci. (Njeni izdelki so si utrli pot daleč v tuje dežele -— v Švicov Anglijo, Holandijo, 'Grčijo, Turčijo, na Bližnji vzhod in drugam. Mati rojakinje Jennie Troha umrla. Dne 21. marca je v 'Babinem ; pol ju na Notranjskem unnrla Neža Konc, mati naše zavedne rojakinje Jennie Troha iz Barbertona. Ohio. Oh težki izgubi izraža Slovenska izseljenska matica, nrod- Motiv iz Logarske doline DEŽELI... ništvo in uprava «Rodne grude« rojakinji jennie Troha in vsem druigim sorodnikom svoje globoko soižalije. 85 let železničarske godbe v Mariboru. Konec decembra 1954 je bila v Mariboru proslava 85-iletiniice ohsitoljia železničarske godbe, ki deluje zdaj pod okriljem ¡Kulturno umetniškega društva »Angel Besednjak« v Mariboru. Ta železničarska godba je bila ustanovljena že deta 1869. V teli letih je Maribor pričel dobivati značaj industrijskega ¡mesta, važnega železniškega vozlišča in je postajal tudi 'kulturno ter politično središče slovenske Štajerske. Klljub za delavsko kulturno udejstvovanje težkim časom je godba napredovala in je dosegla ¡na velikem tekmovanju 1906 odlično priznanje, da je najboljši kolektiv te vrste v tedanji Avstro-Ogrslki. V stari Jugoslaviji je godba delovala pod imenom »Drava« ter je vsestransko sodelovala iz delavskim gibanjem. Med okupacijo je bilo- mnogo članov godbe v NOV, številni pa so tudi okusili grozote nacističnih taborišč Dachau, Mauthausen in drugih. Tudi 85-detnica tega društva ¡kaže veliko .zanimanje naših delofViiiidi ljudi za glasbeno umetniško udejstvovanje. Prvo akumulacijsko krušno peč so po načrtih inženirja Franca Štrajinerja in Viktorja Pogačarja izdelali v Črnučah pri Ljubljani. Peč je začela obratovati 8. ¡maja v Vidmu ob Ščavnici, k® so domačini slovesno proslavili zaključek elektrifikacije domačega okraja. Veržejsko gasilsko društvo najstarejše. Ver-žejski gasilci bodo' letos praznovali stoleitni-co svojega društva. S tem se društvo uvršča med najstarejša slovenska gasilska društva. Najstarejši slovenski livar. Franc Torkar, 75-letni livar, iki še vedno pridno dela v železarni na Ravnali, je najstarejši slovenski livar. V svojem poklicu dela že 62 let. Ob njegovi 75-letnici umu je Društvo livarjev Slovenije priredilo prisrčno slavnost, na kateri je slavljencu čestital k njegovemu lepemu delovnemu jubileju zastopnik slovenske vlade in mu izročil nagrado 50.000 dinarjev. Društvo livarjev Slovenije pa ga je izvolilo za svojega prvega častnega člana. Elektrarno v Trbovljah povečujejo. Trboveljska elektrarna je letos praznovala 40-tetnico. Da ibo njena zmogljivost večja, bodo zdaj postavili še en kotel ter obenem montirali novo turbino. Piri tem bodo morali dvigniti strebo sedanje kotlarne za 8 in pol metra. Del strehe, ki jo sedaj dvigajo, je težak 400 ton in zahteva to delo veliko pazljivost. Streho sproti dvigajo in obenem .zazidujejo. Obratovati je začel drugi agregat v novi elektrarni v Medvodah. S tem se je skupna zmogljivost domačih elektrarn povečala za nadaljnjih 12.000 konjskih siO. 28 velikih hladilnic bodo letos pričeli graditi v raizmih krajih Jugoslavije, in sicer v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Subotici, Sremiski Mitroviči, Zrenjanimiu, Vib asu, Djevdjeliji, Strumici, Bitoljiu in drugih mestih. Hladilnice bodo gradila domača podjetja. Takole po starem običaju praznujejo Jurjevo v Beli krajini Kamnik, staro mestece ob vznožju Kamniških planin, v kamniški okolici je že v juliju 1941 prišlo do mogočne vseljudske vstaje Vas Bučkovci ob Kolpi Domača zemljica čaka na novo setev PREŽIHOV VORANC Samorastniki (Nadaljevanje) »Sin!« ga je prekinil Karničnik z votlim, skoraj otožnim glasom. »Kar si zdaj spregovoril, je mnogo kuje, ko pa to, kar si rekel malo poprej, da ki rad pripeljal Meto na Karnice. Tu pred menoj si se odpovedal Karnicam. To moram slišati od lastnega sina! Ne, Ne! Tako čebezijo'0 slabiči. Mi pa, Karničniki, nismo slabiči. Ne dovolim ti, da postaneš slabič, ne dovolim ti, da postaneš zezej!11 Vidim, da te je strup, ki ti je bil zavdan, že daleč podleže!. Toda še je čas, da ozdraviš, da spregledaš, da se vzbudi v tebi karniški duh! Bridko je, Ožbej, ko moram slišati, da hočeš pobegniti s Karnic, da jih hočeš zamenjati za janko. Ali nisi iz prahu, ki ga že stoletja nosi veter okrog Karnic, ali ne ču-ješ v sebi krvi, ki je tekla v naš rod po nevidnih žlebovih iz osrčja samega Obirja? — -— — Ne vidiš tega, ne čutiš tega! Joj meni, joj Karnicam!...« Karničnik se je popolnoma vdal težki, notranji tugi. Njegov obraz je postal poln skrbi, njegove oči vlažne in žalostne. To je Ožbeja zrušilo; očetov srd je laže prenašal kot pa njegovo tugo. »Oče, napravite kakor hočete!« Karničnik je sprevidel, da je treba hitro odločiti, kajti iz svojega poslednjega razgovora s sinom se je prepričal, da je njegov najstarejši otrok res neodločen, mehak slabič. To je pripisoval strupu, ki mu ga je po njegovem in po mnenju vseh Karnic za-vdala Meta in pa vsa hudabivška žvot. Zato je sklenil, da Ožbeja oženi. Sicer je bilo proti šegi Karnic, ženiti sinove, preden se jim je izročilo posestvo, toda sedaj je bil pri roki dober izgovor, da je Ožbej še mla- 10 Govoričijo. 11 Neodloonež, pokveka. doleteli. Ožbeju so poiskali nevesto na oni strani Bele, na Jamnicah pri neki hiši, katere rod je že od pamtiveka razkopaval Oplaze po brežinah svojih rodnih njiv in ki je veljala za bogato hišo. Dečva, ki mu je bila namenjena, je bila lepa, pa so vsi mislili, da ga bo mogla odvrniti od Hudabiv-nikovih. Ožbej se je spočetka branil, potem se je pa vdal v svojo usodo. Ni mu bilo lahko; odkar je poznal Meto, je bil v kleščah; na eni strani pritisk domačih, oziri na očeta, na drugi strani pa ga je neprestano grizla ljubezen do Mete. Odkar je bila Meta pregnana s Karnic, jo je le nekaj barti videl in še to z veliko tveganostjo. Ta duševni precep ga je stalno stiskal in mu lomil njegovo samostojnost; postajal je neodločen, prikrit in nezaupljiv. Ko je Meta zvedela, da se Ožbej ženi, je dan na dan nestrpno čakala, da se bo oglasil in ji vsaj razkril vse težke okolnosti, ki so ga pritirale do tega koraka im ki jih je tudi ona dobro slutila. Zdelo se ji je, da bi ji Ožbejev prihod mnogo olajšal muke, ki jih je zaradi tega morala prenašati. Toda čakala je zaman, Ožbeja ni bilo od nikoder. Da bi šla sama do njega, pa ji je branil skriti dekliški ponos, neka hudabivška trma, ki pa ni mogla posušiti solz, katere je pretakala mnogo svetlih noči. Karničniki so pripravljali velikansko svatbo; klalli so živino, Karničnik je šel sam po vino na Štajersko, camar je navabil skoraj sto parov svatov. Čeprav je to ustrezalo starini šegam, je soseska vendarle zapazila neko pretirano, mrzlično napuhnjenost pri tem. Hudabivniki so se potuhnili. Tedaj se je zgodilo nekaj nezaslišanega ! Na dan poroke, tako zgodaj, da sta Drava in Podjuna še ležali v somračni meglenosti in se je komaj na Karnicah začelo rahlo svitati, je prišel camar z godci pod Ožbejevo okno, da ga po stari šegi slovesno prebudi iz spanja poslednje noči njegovega fantovskega stanu. Vstajanje so prebujajočemu se svetu naznanili možnarji, ki so zagrmeli doli za gorico. Godci so zagodli že tri podoknice, toda Ožbeja še ni bilo na spregled. Ko je camar nato odprl njegovo Tam na gmajnici kamro, je našel tam nedotaknjeno postelj ... ženina pa nikjer na vseh Karni-cah ... Nezaslišana sramota! Ženinovi svati so se zbirali na Karnicalh. Ko so zvedeli, da ženina ni, da se je skril, so se osramočeni razbežali na vse strani. Stari Karničnik se je skril, ker ni mogel prenesti sramote. Karibska hiša je imela tudi ogromno škodo, ker je morala plačati vse priprave. Toda ta škoda ni bila še nič proti veliki sramoti, ki je padla na to staro domačijo. Ožbeja ni bilo osem dni na spregled. Vrnil se je nekega dne, ko je sedela družina ravno pri obedu. Po zalitih očeh in zabuhlem licu se mu je poznalo, da je preživel dolgo pijanost. Ko pa je vstopil v dimnico, ni bil več pijan, temveč je prišel vdano in tako mirno ter smelo, da je vsej družini zastala sapa. Ni bil še sredi izbe, ko se je ‘stari Karničnik kakor ris zakadil vanj. Vsa družina je s pridržano sapo pričakovala najkrutejši obračun, kajti Karničnik je bil vsem dobro znan kot človek, ki ne zna krotiti svoje jeze. Toda namesto nepričakovane tapežke se je zgodilo nekaj drugega; Ožbej je kakor ukopan obstal na mestu, pokleknil ‘sredi dimnice, sklenil roke k prošnji in mirno ter odločno zaprosil: »Oče — .zaradi tega me ne boste tepli!« Nato se je obrnil proti družini, pogledal po vseh obrazih in nadaljeval prav tako mirno in preudarno: »Oče in mati, brat in sestra, vsa družina, vse Karnice, odpustite mi sramoto, katero sem vam nakopal s svojim dejanjem. Prišlo je na mene in nisem mogel ravnati drugače ...« Nekaj hipov je vladal v sobi težak molk. Vsi obrazi >so bili 'bledi, na vseh se je poznalo, da se užaljena prevzetnost bori z občutkom odpuščanja. Materin obraz je bil najbolj bel: billa je silno prevzetna žena in njeno srce je 'bilo težko ranjeno. Stari Karničnik je ostrmel nad sinovo odločnostjo, nad njegovo skesano prošnjo. Nevidna ■sila ga je potisnila stran od klečečega sina. Zrušil se je na klop, ‘skril svoj obraz v dlani in dimnico je napolnil hijegov obupani tuleči glas: »Škot nesrečni...« Ožbej je še zmeraj klečal im čakal na besede odpuščanja; njegove oči so romale od očeta do matere, o‘d sestre do 'brata, do vseh hlapcev in do vseh dekel, se ustavile pri pastirju, ali nikjer na nobenem obrazu ni mogel zapaziti poteze, ki bi odkrivala to, Maksim Gaspari: Pri dedku je prijetno kar je tako neutešljivo iskal in pričakoval. Nikjer ni zapazil odpuščanja. In tisti, ka-'teremu je bil tako srčno vdan, katerega je tako neizmerno ljubil, tisti se je sklonjen na mizo zvijal v težkih bolečinah, ker ga ni razumeli. Tedaj je Ožbej počasi vstal in rekel: »Kar so imele Karnice zavoljo mene škode, odtegnite od moje dediščine.« Potem je zapustil dimnico. Ožbej je ostal doma in čakal, kaj bo prinesel čas. O njegovi skaženi ženitvi na Karnicah niso več govorili. Leto še ni bilo okoli, ko je Meta nenadoma prišla domov k materi, kjer je zlegla novega — tretjega pankrta. Otrok je bil že štirinajst dni star, preden so našli botre. Ta tretji otrok je bil krščen za Mohorja. Pri vpetjankah je morala Meta doživeti še eno sramoto; zaman je čakala po maši pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah šega; Meta je morala z novo sramoto zapustiti cerkev. (Dalje .prihodnjič) Železarna v Sisku Ljudska skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije je na svojih sejah dne 26. in 2?. junija 1950 sprejela temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih. To je bilo dejanje izrednega pomena, mejnik v družbenem razvoju Jugoslavije. Začelo se je obdobje, ki ga označuje delavsko gospodarjenje. Dolgoletna delavska stremljenja, izražena v .p rep rosit em, a vsebinsko zelo bogatem geslu »tovarne delavcem«, so postajala resničnost: delavci so začeli tudi gospodariti s plodovi svojega dela. Tako ikot svoboda tudi delavsko gospodarjenje ni prišlo samo ipo seibi. Prej so bili potrebni mnogi napori, mnoga prizadevanja. Ustvariti je bilo treba nujne gospodarske osnove. V teh prizadevanjih pa je rast el in se oblikoval delavec-proizvajallec i:n gospodar potem, iko se je z zmago v osvobodilni vojni zagotovil svojo nacionalno iin politično svobodo in samostojnost. Zanjo je bilo sedaj potrebno položiti trdne gospodarske temelje. Osvobojeni jugoslovanski narodi so se lotili najprej te naloge, ki ni bila mitri lahka niti enostavna. V štiriletni vojni sta bili uničeni 2/5 vseli industrijskih naprav, t. j. 36.5 % celokupne vrednosti teh maiprav. Od 23i2 rudnikov je bilo 152 nesposobnih za obratovanje; metalurške in kovinske industrije je bilo uničeno 59 °/o, komične 37 °/o, tekstilne 53%, električne 50°/o, prehranske 22% itd. Hudo je bilo upostošanje kmetijstva, zlasti živinoreje. Ko so se delavci vračali iz vojske, iz ječ, taborišč, iz pregnanstva na svoje domove, niso 0 DELAVSKEM IN DRUŽBENEM UPRAVLJANJU v Jugoslaviji čakali na delo. Niso vpraševali, 'kdo ibo obnovil tovarne iin vodil delo. Skrb za 'vsakdanji kruh iin zavest svobode, ki so si jo 'sanni s svojimi rokami priborili, sta v njih sprostili odločnost iin delovni ■polet, ki ga je sposoben samo človek, ki ve, da odslej dela zase in iza svoje otroke. iNiso čakali (lastnikov tovarn, rudnikov in njihovih pooblaščencev, od katerih 'se je ogromna večina prodala okupatorju. Niso čakali direktorjev. Vračali so se na svoja delovna mesta, sami organizirali in vodili obnovitvena dela, sanni usposabljali tovarne za obratovanje iin ga vodili, dokler niso1 organi mlade 1 judiske oblasti imenovali direktorje iz vrst najboljših delavcev. Svobodno delo v osvobojeni domovini je rodilo1 že v prvem letu edinstvene uspehe. Obnovljenih in za obratovanje usposobljenih je bilo 881 in dušit rijskiiih podjetij, 75 rudnikov, 54.894 raznih drugih gospodarskih zgradb, 6.756km železniških prog, 51A97 m železniških mostov, 22.064 m železniških predorov, 3.378 železniških zgradb, 5.398 km cest, 35.1285101 mostov iitd. Vse to ogromno' delo je bilo izvršeno’ z lastnimi sredstvi i.n silami, z napori, ki jih zmore delavec, .ko postane sam svoje .sireče kovač, sam svoj gospod na resnično svoji zemlji. Toda obnova ni bila najtežja naloga. Treba se je bilko otresti igospodairsike zaostalosti. Zaradi nerazvitega, primitivnega gospodarstva ije bila predvojna Jugoslavija med najbolj zaostalimi državami v Evropi. Leta 1939 je proizvajala na prebivalca 389'kg premoga, 6kg železa, 15 kg jekla, 70ikWlli električne energije, 0.06 (kg nafte. Prav tako zaostalo je bito kmetijstvo1, od katerega je živeto nad 75 % prebivalcev in je bila t uidi v teni otziiru Jugoslavija med zadnjimi v ■Evropi. Končno ije treba vedeti, da je bila stara Jugoslavija izrazito polkolonialna država. Okrog 52 % vse industrije je b.ito v rokah tujega kapitala. Čim pomembnejša je bila panoga, tem boli j je v njej prevladoval 'tuji kapital, n. pr. v strojni industriji ga je bito 81.69 "/o, v kemični 78.40 %, v metalurški 77.55 %, v 'tekstilni 61.46%, celo v lesni '58.64 %. Slika je popolnejša, če upoštevamo, da je bito leta 1938 zaposlenih v ] ugoslaiviji okrog 140.000 'tujcev, ki so v pretežni večini zavzemali vodilna .mesta v industriji in gospodarstvu. Pustili še naprej takšno stanje, b‘i pomenilo, oidireči se krvavo-.piriborjeni svobodi. Treba je bilo krepko poprijeti za delo. osredotočiti vse sile liin sredstva na reševanje teh nalog, na zgraditev in raizvoj energetskih virov, rudarstva, metalurgije in strojne ¡industrije kot solidnih temeljev [gospodarskega razvoja in nove svobode delovnega človeka. Tem namenom primerno' je bilo organizirano državno gospodarjenje s tovarnami, nudindki, s proizvajalnimi sredstvi, ki so postala splošno 'ljudsko premoženje. Toda 'čeprav je v tem prvem obdobju država neposredno gospodarila uio svojih organih im apa-raitu, se je razvijalo aktivno neposredno sodelovanje delovnih ljudi, se je vedno ‘bdlij uvel javljala sproščena ustvarjalna vzpodbuda delavcev v gospodarstvu. Agrarna reforma, nacionalizacija so bili ukrepi, ki so potrjevali živo in globoko zavest, da gre za 'zgraditev lastnegp doma, za življenjske interese delovnega človeka. Že v obdobju obnove in kasneje se je razvilo in zelo močimo razmahnilo sodelovanje, ki ga poznamo pod imenom »tekmovanje«. Ime pravzaprav niti ne pove prave vsebine. Tekoče gospoda,rake načrte so sicer .izdelovali in predpisovali v tem obdobju graditve osno,v gospodarskega im družbenega raizvoijla posebni državni načrtovalni (planiški) orgamii. Toda že v teli organih (načrtovalne komisije) so bili člani iz vršit delavcev. Važneje pa je bilo, da so bili. ti načrti predmet 'izredno žive delavnosti sindikalnih organizacij in delovnih kolektivov. Proučevali so jih in iskali [najprimernejše pogoje, načine im sredstva, da bi jih izpolnili kar najbolje, ;kar najbolj racionalno, čim uspešneje. Delovni .kolektivi so izvrševanje itmidi nadzirali. iNa obratnih, oddelkov.nih sestankih, m>a proizvodnih posvetovanjih in konferencah so delavci razpravljali o vseli vprašanjih dela, delovnih pogojev im gospodarjenja, o organizaciji, storilnosti in kakovosti dela, o proizvodnih stroških, o nagrajevanju. Obravnavane so bile napake, pomanjkljivosti, izkušnje itd. Najboljše delavce so odlikovali in jim priznavali častni naslov udarnika. Raslo je .zanimanje delavcev za delo, za napredek proizvodnje, za raizvoj tovarne sploh. Njihovo 'delo ni bilo samo discipliniramo izpolnjevanje odrejenih 'del in nalog. Vedno bolj se je ¡kazala lastna ustvarjalna prizadevnost proizvajalca, !ki čuti in spoznava nov položaj, ki ga ima v novo nastajajočem družbenem redu. Rastel je v njem občutek — odgovornega gospodarja. Vsa ta ustvarjalna prizadevanja' so bila označena z imenom — tekmovanje. Sodelovanje je zajemalo vedino širša področja gospodarjenja, v katerem so se delavci seznanjali ,s problemi gospodarjenja. Izredno važno vlogo so imele pri tem sindikalne organizacije. Bile so pobudnik im organizator mnogih akcij za kar najboljše gospodarjenje. 'Njihov namen ,je bil po eni strani zagotoviti, d,a se čiimprej izgrade gospodarski temelji ea vsestranski razvoj in napredek, po drugi pa omogočiti delavcu, da se usposablja in uveljavlja kot proizvajalec., ki dela in tudi gospodari. To je bila nova, a neogibna naloga .delavskih sindikatov. To niso več organizacije mezdnih delavcev, temveč organizacija delavcev, ki imajo svojo oblast, svojo državo im ta služi koristim delovnih 'ljudi ter se bori zoper pojave izkoriščanja, zaostalosti. Zaradi take vloge so imele sindikalne organizacije v podjetjih praVico dajati direktorjem predloge za povečanje storilnosti dela, boljšo organizacijo dela v podjetju, izboljšanje delovnih i,n življenjskih pogojev, o personalnih vprašanjih. Po sindikalnih organizacijah se je razvila vrsta raznih oblik, po katerih so delavci vedino bolj -neposredno sodelovali pri reševanju mnogoterih gospodarskih -zadev: ustanovljene so blip razne komisije in sveti (n. pr. komisije za delovne norme, tarifne komisije, komisije 'za zaščito dela, tovariška 'razsodišča, sveti za delovno silo, sveti za strokovne delavske kadre, personalne komisije ■itd.). V njih so sodelovali delavci iin z Obravnavanjem posameznih izaidev spoznavali razna področja ‘gospodarjenja. Januarja 11950. leta je sodelovanje doseglo svoj vrh. Na pobudo sindikatov so se v podjetjih začeli ustanavljati — delavski- sveti. Niso še sicer imeli pravice odločanja. Rili so še vedno posvetovalni organi1. Toda njihova pravica in dolžnost je že bila obvezno sodelovati pri reševanju vseh najvažnejših gospodarskih vprašanjih podjetja, zasledovati napredek proizvodnje in dela v podjetju. Direktor je bil še edini odločujoča organ v podjetju. Toda bil je že dolžan upoštevati pripombe in predloge delavskega sveta. Če se z njimi ni strinjal, ji-h |je simell sam po svoji presoji zavrniti. Talke predloge je moral predložiti višji direkciji, da je ta odločila o njihovi obveznosti. Izoblikoval se je torej nov voljeni organ delovnega kolektiva. Njihov polletni obstoj in delovanje sta razkrila, da ,so 'dozoreli pogoji za odločilni korak, da naimireč ddlovni kolektivi sami neposredno prevzamejo gospodarjenje'v svoje roke. Ta korak je bil storjen z zakonom o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi poidjetji. Njemu so v naslednjih idtveh mesecih sledile volitve movih organov gospodarjenja: delovni kolektivi so si izvolili delavske svete in upravne odbore. Po njih so prevzeli v imenu družbene skupnosti gospodarjenje s tovarnami,, rudniki, prometnimi, prevoznimi, kmetijskimi, gozdnimi, komunalnimi in drugimi gospodarskimi podjetji. Delavci so s tem korakom dokončno dosegli svoje pravice, ki pripadajo proizvajalcem in hkrati prevzeli nase tudi vse dolžnosti proizvajalca, ki proizvaja iin ki s plodovi svojega dela tudi gospodari v imenu družbene skupnosti, ki mu to pravico zagotavlja, in v svojo lastino korist. Rado MikUČ Pri gradnji vodovoda v Beli krajini tudi dekleta pridno pomagajo n <9w 1 1 IH Novi domovini< naslednje: ¿Kar moram najprej in najbolj poudariti, je prisrčnost, s katero sem bil sprejet od oblasti in prebivalstva. Prav ganljivo iti močno me je presenetilo, na kako visoki stopnji kulture so danes narodi Jugoslavije in kako ljubijo svojo zemljo in domovino. Poedini, ¡vsak na svojem mestu, dela za še boljšo bodočnost in gleda z zaupanjem in gotovostjo, kako raste ugled drage domovine v svetu in je na to ponosen, Bil sem med Dalmatinci, ožganimi od sonca, bil v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Subotici, Osijeku, Nišu itd. sprejet kot brat in to me je močno veselilo. Imel sem 17 koncertov, začel sem na festivalu v Dubrovniku 20. julija in končal 27. decembra na Glasbeni akademiji v Beogradu. Poudarjam, da je bila argentinska glasba predmet največje pozornosti in sem jo izvajal na oseh solističnih koncertih, kjer je bila burno aplavdkana. Na radio postajah Beograd, Zagreb, Ljubljana, Trst in Koper je bila posneta za poznejše periodične radiooddaje. Kot pianist naj omenim, da sem večkrat bil ganjen do solz, ko sem bil v koncertnih dvoranah sprejet s takšno spontanostjo. Prav posebno moram podčrtati zanimanje, ki ga imajo v Jugoslaviji za izseljence in njihovo kulturno in gospodarsko življenje in delovanje v inozemstvu. Posebno Izseljenska matica d Ljubljani je vredna vse pozornosti, ker ona napravi za vse tiste, ki pridejo obiskat staro domovino• in za tiste, ki ne morejo priti na obisk, toliko, da je vsaka hvala premajhna. Vtis, ki sem ga dobil o Slovenski izseljenski matici, je eden najlepših in najdražjih, ki sem jih prinesel iz Jugoslavije. Ob tej priložnosti se vnovič zahvaljujem vsem, ki so mi požrtvovalno pripomogli in omogočili op.oz2tao na leto; — zbira vloge turistične hranilne službe; — daje posojila vseli vret. Kako veliko zaupanje uživa med delovnim ljudstvom ta zavod, je razvidno iz tega, da so hranilne vloge samo v prvem tromesečju letošnjega leta narasle za nad 200 milijonov dinarjev. Da bi mogli tudi naši rojaki v zamejstvu vlagati svoje prihranke v tem zavodu, pripravlja posebno službo, ki bd nudila vse ugodnosti kiranillniškega poslovanja. Kako bo to izvršila, pa vam bomo poročali v eni izmed naslednjih številk »Rodne grude«. Vsekako želimo Mastni hranilnici, da bi svoje delo nadaljevala kot doslej, ker le takšnemu zavodu more vlagatelj zaupati svoje prihranke. MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA ŽELEZARNA RAVNE TOVARNA PLEMENITIH JEKEL RAVNE NA KOROŠKEM SLOVENIJA — JUGOSLAVIJA Telegram: Železarna Ravne na Koroškem, teleprinter: 03-514 Telefon: Ravne na. Koroškem 1 in 2, vagonske pošiljtke: Železarna Ravne, tovorna postaja: Prevalje, bančni račun: N£ Prevalje, tek. račun 6471-T-l NAŠE KVALITETE: Na-cl 100 kvalitet SM in plektro-jekla. Legiirana konstrukcijska jekla za cemenitirainje 'iin poboj jšamje, jekla aa ventile, peresna jekla, jekla za kroglične ležaje, 'jekla za parne turbine in Iegiiirana jekla vseli vrst. Visoko legijama orodna jekla za utope in brzoirezna ijekla. Specialna jekla — odporna proti obrabi, proti žganju, proti rjavenju, toplotno odporna jekla ter jekla z visokim električnim uporom. Zahtevajte naše prospekte in katalog ter bližje informacije za ustreženje vašim potrebam organizira izlete-potovanja po Jugoslaviji in v inozemstvo, nudi vse vrste informacij, menja valute, devize, rezervira sobe v hotelih in prostore na potovanju, prodaja vozne karte za vlak, parnik, avion in avtobuse. POTOVALNI URAD TURIST IB lil IR € 'ST *1*0 lUft is? *1*0 '1ST *1*0 posreduje nabavo potnih listov in viz, prav tako podaljšanje istih itd. LJUBLJANA Miklošičeva cesta 17 Telefon: 20-645 , 30-647 TU VVVST Za vsako potovanje se vedno posvetujte in zahtevajte usluge TURIST BIRO-ja Ljubljana, Miklošičeva cesta 17 Slovenija - Jugoslavija focttoisUa A tat/acda laUaiacU LESCE PRI BLEDU Železniška postaja LESCE-BLED Telefon 052-333 MARIBORSKA LIVARNA MARIBOR KOT DARILO IN OKREPČILO Heroja Jevtiča št. 11 ZA VSAKOGAR IN OB VSAKI TELEFON ST. 24-13, 25-12 PRILOŽNOSTI JE NAJBOLJŠA ČOKOLADA NASI PROIZVODI : GORENJSKE TOVARNE Vlečena medenina, odlitki barvnih kovin, ČOKOLADE gradbeno okovje, vodovodne, parne, sanitarne LESCE pri Bledu in vinogradniške armature, kopalne peči, gibljive cevi, razni odpreski in kovanci ,eleznice povezujejo najlepše turistične centre v Sloveniji in ob Jadranu med seboj in nudijo potovanje z dobrimi zvezami na mednarodne vlake; potovanje z motornimi vlaki in vlaki na elektrificiranih progah Direktni vozovi v mednarodnih vlakih: JUGOSLAVIJA EKSPRES: Belgija, Nizozemska, Zahodna Nemčija, Švica, Avstrija-Rijeka ADRIA EKSPRES: Kopenhagen-Split STEIERMARK EKSPRES; Aachen-Split HOLLIDAY EKSPRES: Ostende-Rijeka GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE prireja v letu 1955 naslednje razstave mednarodnega značaja: 4.-13. VI. I. MEDNARODNO RAZSTAVO PREDELAVE IN UPORABE LESA 2.-24. VII. I. TURISTIČNO RAZSTAVO 6.-15. Vlil. I. MEDNARODNO RAZSTAVO EMBALAŽE 3 -11. IX. I. MEDNARODNO RAZSTAVO VIN 24 IX -9. X. I. OBRTNIŠKI VELESEJEM 23.-30. X. I. JUGOSLOVANSKO RAZSTAVO USNJARSTVA 19 -30. XI. II. MEDNARODNO RAZSTAVO RADIA IN TELEKOMUNIKACIJ Z MEDNARODNO UDELEŽBO LJUBLJANA, TITOVA 50 Podrobnejše informacije daje „GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE“, Ljubljana, Titova 50 Telegram: Razstavišče Ljubljana Telefon 31-321 do 31-324 Ljubljana, Tavčarjeva 17 JUGOSLAVIJA :10 -“-o s,ovEWM badio ► čestita vsem rojakom=slovenskim izseljencem za največji praznik delovnega ljudstva vsega sveta — l. maj! RADIO SLOVENIJA L J U B LJ AN A 'ii- TITOVA 4 ko prihajate na obisk v staro domovino, se udeležujte naših avtobusnih krožnih potovanj po Sloveniji in Jugoslaviji, ki jih prirejamo za vas!