Štev. Ii. V Ljubljani, dnč i. listopada 1894. Leto XIV. Caligulove igrače. Starorimska romanca. ^ogdv nebnij tröbi čez plan in Čez hrib In v solnci se bliskajo sulice, meči . . . Po polji za Rimom, kar vidi okd, Armade se mešajo v pisani gneči. Ilcj, Caesar Caligula, dobre si volje! Tvoj, je-li, denašnji pa zopet je dan ? Na griči razpčl si je šator svoj senčni Pa gleda vojaštva tam polno ravsin. Pri Criesarji ves je častiti sensit, Patricijcv vrsta je dolga prispela; In žen pod Šatorom zbran rimskih je cvet, In pevcev in godcev tu družba vesela . . . Na bitvah, napadih in metežih bojnih Napasel Caligula si je očf: Od rddosti duša sedaj se mu smeje, Od bldženstva srce mu v prsih kipi . .. . Pokrite so mize, obeda je čas; K pojčdini piskajo sladke piščalke. In v žile grč vino, divjri hakhandl, Pred Caesarjem plešejo nage plesalke . . . A tam po ravnini podijo se polki, Pehrije se z bojnimi stroji ves dan . . . Za mizoj sred drgij pod belim šatorom Caligula dremlje napdl že pijdn . . . Star žrec, glej, iz Rima prijaše navzgor! Pred CKesarjem suhega osla ustavi »Mir s taboj in Jupiter, svetli vladär !c Z globokim poklonom Caliguli pravi. Poslušal rogöv sem (robljčuje že dolgo . . . In smilil se ndrod mi rimski je naš! Od pluga-odganjaš ti sdm mu ratdrje, A lačnim Rimljanom sam kruha ne daš ! »Ječi pod vojaštva bremenom ves Rim, Ječi vsa obširna že rimska država . . . Kdj vdov iu sirdt te proklinja vsak dan ! Kdj ljudstev zbok tebe tam v revščini tava! »Dovolj že se dolgo ti vadiš za vojsko ! Katčri nam sdsed pokoja ne dd? . . . Vsak dan klečim v tempelji pred Martom in prosim: Očfne sovrage naj v prah poteptd! . . .« >»0 sancta simplicitas ! IIa-ha-ha-h&!«« Na ves glas Caligula se zagrohoče . . . »»Ti mislil nemara si, o modrijdn ! Na boje z barbari pripravljam se vroče ?. »»Ah, kaj še! Kaj mar domovina je meni! Za bedo Rimljanov kaj brigam se jaz! Ne veš, da zabdvati le se mi čemo ? Kako pa bi dolgi pregnali si čas ? »»Dolgčas nam pri polnih je mizah vsak dan, Dolgčas je nelačni želodec si pasti; Utrudi se pevcev in godcev uhd . . . Dolgčas vsak dan piti ljubezni je slasti! »»Po svoje zabava se vsak na tem svetu, Izbira igrače po svoje si vsak . . . S čim krati naj čas imperator si rimski? Glej, naša igrača, ha-ha! je — vojdk! »»Igrača krdela so pestra okrog, Vrteča po poljih se nam za zabavo; Igrača orožja je svetlega blesk, Igrača nam td pospešuje prebavo. »»Igrača prijetna nam igre so bojne, Le paša oččm je umetni ves boj; V zabavo nam mišic moč, kit je vojaških, V zabavo nam golo njih trud je in znoj. »»Zabava ljudij so nam muke in stok; Zabava sirdt iu vddv solze nam prava; Igrača nam polkov življenje iu smrt . . . Ha! ves svet ustvarjeu je, da nas zabava! »»Vse, vse zarad nas! I, čemd pa je ljudstvo, Če ne zarad nas, da igramo se ž njim ?! Če nam ne v zabavo — čemd so Rimljani ? Čemd vsi bogovi, vi žreci, ves Rim ? . . . »»Pa še kakö radi zabavajo nas! # Čeprav že tri dni brez jedi so. pijače, Igrajo še .vojsko' junaki mi tam, Veseli, da žive so naše igrače. »»Vesčl je Italec in Grk in Hispanec, Na sužnost je svojo ponosen Germdn In Seit in Ilir in Panonec iu Galec, Vesela igrača je nam Egipčdn . . . »»Zabdvajte Criesarje svoje, hahd! Najviši numčn vaš je — naša zabava! Četudi poginete vsi od gladü, Makari vsa rimska razpade država! . . . »»Nd, starec — pij čašo falernca penečo ! Na moje jo zdravje zdaj, modrec, izpij! Caligula božji ti sam jo ponuja . . . Pij! . . . Nočeš? . . . Kdj, ljudstvo, ha-hh! te skrbi?«« A. Aškerc. Sestrica. "V, eter vije v nočno tirno, B11 rja v kočo brije, V kočici pri bolnem sinku Mali sol/.e lije. »Spančkaj, spančkaj, sinček Kaj pestiš ročice? Kaj se plašiš krčevito? Kaj rosiš sol z ice ?« »»Mamka, slišite sestrico, Ki so v krsti beli Davi v grob jo položili, S prstjo jo odeli? Sestrica mi milo joče, Ker jo krije jama, K sebi kliče me v gomilo, Kjer je čisto sama «« »Sestrice joku ne slišiš, Angelj je v nebesih. Burjo slišiš silovito, Ki buči v drevesih.« Veter vije, burja brije, Okence žvenkeče. Dobra mamka vroče moli, Sinček bolj drgeče. Milko! »»Sestrica na okno trka, Čujtc glas ihteči, V grob pustite me k sestrici, Milo me proseči!«« »Ti se motiš, sinček Milko, Veter zunaj piska, V kočico nam burja brije, V okence pritiska« . . . Skozi luknjo v trhlem stropu Burja v kočo piše, Lučico brlečo vpihne, V kočo s hladom d iše. »»Sestrica je prišla pome, Boža me po glavi, Mrzle mi ročice proži, Z njo grem. Mamka, zdravi!«« Mati plašno kvišku skoči Pak prižgfc svetilko, . Brzo k postelji pristopi: Mrtev je nje Milko. Bogdan. 4** V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) olčali smo vsi. in še žalostni Miha. ta največji malo-pridnik med nami. brisal si je skrivoma z rokavom okd. Dober človek je bil Tine. in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaji vedli takd, kakor se je vedel še past i Hiščar! »Vidite,« izpregovoril je še. »takd sem bil oženjen! Sedaj pa poglejte mojega dekleta 1 Brhka je kakor srna v Zali in že nekoliko-krat bi se bila lahko omožila prav dobro; pa se ni hotela, ker hoče ostati pri očetu! Takd mi Lenčika še iz groba plačuje mojo ljubezen, in nikdar se še nisem pokesal, da sem jo bil vzel! No dobro!« »Kaj pa z dnim v Ameriki«, vpraša gospod Andrej; »ali si dobil kaj poročil o njem ?« »V Lučinah ste,« odgovori Tine, »zatorej ne veste, kar je pri nas vsakomur ^nano. Prihajala so poročila, da si dela denar in da se kär valja po dolarjih. To je bilo od pričetka, potem pa leta in leta nismo slišali ničesar. Jesensko jutro pa se ustavi tam doli pred hišo debelega našega župana tisti znani ubožni voziček. Na vozičku je sedel birič in tik njega raztrgan, umazan človek zabuhlega obraza. Ugibali in ugibali so, kdo bi bil, ker sam ni hotel govoriti. Iz spisov, katere je nosil birič s seboj, pa so končno venderle izvohali, da to ni nikdo drug nego Pečarjev Miha, ki je nekdaj nosil srebrno verižico na zelenem telovniku in tri murčke v ušesi! Sedaj pa je berač, in kakor veste, opešale so mu vse moči, takd da mora prosjačiti od hiše do hiše, če hoče živeti. Vsako leto jedenkrat, največ dvakrat, pride tudi k meni, da prenoči pod mojo streho. Nikdar mu še nisem ničesar očital; ne rečem mu ničesar in sploh ne govorim ž njim. Na klopi pri peči mu deklč postelje, da lahko leži. Tudi deklica ne govori ž njim, in niti ne vem, če ji je znano, da je ta berač nje pravi oče, ki je njeno mater prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, tedaj mu skrivoma vselej käj potisne v roko, meneč, da tega ne vidim. Pa dobro vidim, a ne rečem ničesar, ker mi je všeč, da je dekletce dobrega sreä. In videti bi morali, kakd jo gleda ta potepuh l Kär z očmi' bi jo rad pogoltnil, ko se — brhka kakor srna v Zali — suče po hiši, kadar pospravlja po večerji. In za ves svet bi ne hotel imeti njegovega srca v sebi, ker vem, da trpi, da peklensko trpi, kadar jo gleda takisto! No dobro!« Nekaj časa potem Tinče še pristavi: »Mi vsi, ljubi moji, vedemo se časih, kakor bi ne bilo Bogä, in vi, gospod, ki nas kličete semkaj v Zalo na love, menite tu in tam, vsaj takd se pripoveduje, da Bogä res ni! Nikar, nikar, ljudjč božji 1 Bog je, in kar je najboljše, Bog je nad vse mere pravičen! Sedaj vam pa ne izpregovorim nI besede več. No dobro!« Vsi smo pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod Andrej je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja nego Jernačeva! Rajši sem te poslušal nego dnega, in lepša je bila tvoja povest!« »Vsakdo živi po svoje,« zajezi se Jernač izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo tako dobrega sreä in bi vsakomur vse odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? Tedaj bi bili vsi ženske in drugega nič! Pri tem ostanem!« »Se vedno je prezgodaj,« oglasim se jaz, »da bi že sedaj šli poslušat. Časa ie še dosti, in kaj početi? Sedaj si ti na vrsti, žalostni Miha! Pristavi svoj lonec k ognju in razkrij se nam kakor zakonski mož, o katerem se itak pripoveduje to in dno.« »Ne branim se, ne branim se,« odreže se Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena tako za gospodo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.« In teklo je vino. — IV. Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu.takd-le: »Če ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod Skale! Če je bil v Ameriki, pa mčni, da je svet odrešil, in če se mu je v tem deklč izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno vzveličanje. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Bogä zahvali, da ti je .vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih mislij, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober Človek, to je res in to je nekaj! Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, Šepasti Tinče, svojo LenČiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmiraj oči zavija za tisto mlezvo, jedenkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati snop v nasadu, ali meniš, da bi ti bila ušla v Ameriko? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skopcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in LenČiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, moral bi bil ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih kdaj nagrmadilo nad starim Blegašem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil takd ravnal, živela bi ti žena še danes in še danes bi te uprezala v jarem, kakor te je uprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!« »Tepla bi me pa venderle ne bila, kakor tepe tebe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klaverno povesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali. »Res,« odgovori mirno, «res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si to zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj! — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da ini ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu grč plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!« »Piti bodeš moral počasi,« zasmeje se gospod Andrej, »ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam prav za prav še nisi ničesar povedal!« Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: »Ničesar povedali Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta. da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tam le Jernač izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudjč, zaradi zanikarnc ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon! Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem takd jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj po vrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je takd! Če bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil najgorših jeden — da ne rečem, najgorši, kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uhd, da bodem na stare svoje dni taka-le umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Takd vam povem! Pa je venderle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dve nadstropji postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, vrti se kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to. kar počenja njegov jedini sin na svetu! — Starega Brentača jedini otrok sem bil, in lahko rečem, da sem bil otročč, katerega so se veselili ljudjč in angelji. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, prigovarjal je kapelan gospod Jurij mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: »Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se vzpričo bistre glave še vzpnč do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.« — »Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?« odgovoril je stari Brentač, »in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudjč pasli ob mojih žuljih?« — Ostal sem domä, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gombe, pa ga mi še ni pokazal denarja, takd da skoro nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, pa mislite, da ste molili! Pa ni takd! Pri Brenta-čevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo Šli v posteljo, in oče je v pozni noči tu in tam pregledal posteljo za posteljo, če vse spi v božjem imeni in če kdo ne pohočuje. Če je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga vzprejeli udarci, da ga je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaŠki račun. Samd jedenkrat me je zavedel hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasf. Pa nikdar več, ker takd sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dnij, kakor bi bil dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zatd sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je nekamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romov-čeva Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetji. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zeld všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila lepa! — »Reci katero dekletu,« mislil sem si, in ko je ravno mimo mene nesla plast senä, potipal sem jo nekaj po rdečem lici in dejal: »Polonica, počakaj no malo!« Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljub ljeno me pogledala in kratko odgovorila: »No, pa!« Ženska je veliko vredna, če je mlada *in zala. Če pa je stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovčcva pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal: »Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?« Še bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila: »No, pa!« Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in takd sem si pridobil svoje deklč, svoje prvo deklč, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, srkal je rad vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, bil je neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača jedini sin izbrati za ljubico, povedala je o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maiši popival v Prodovčevi pivnici, pobahal se je v svoji pijanosti, rekoč: »Prinesi ga še poliček, Prodovec! To ti rečem, pozneje ga bodemo še večkrat pili za Breotačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholcal« Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — poklical je mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril takd prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen. »Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?« vprašal je. »Kaj ne, toliko in toliko?« In še predno mu je utegnila odgovoriti, odštel je na mizo denar in dostavil: »Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomdli! Taka je!« Brez besede je moralo deklč iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil tole starino, motite se! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo!« Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo takd hitro. Natd je nadaljeva : Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče: »Uprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Pod-steno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!« Upregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srci. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal, po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi. vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je sosebno močna, takd da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje, tega ni mogla vreči Jer-nejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini. Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, dejal je: »Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa.« Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se zapreže lisec, vedel sem, da se popeljeva z očetom snubit. V meni pa je še tičala Ro-movševa Polonica, in zatd sem odgovoril očetu: »Kakd naj jo vzamem, če je še ne poznam? Kakd naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?« Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo, in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, valjal sem se od žalosti po tleh, takd rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten ! Poglej me, star še nisem takd, da bi mi že kopali jamo pri Sv. Lovrenci! Dobim še mlado žensko in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo in imel je ne bodeš. Bodi pameten!« Kaj sem hotel ? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podstcni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišči se je pasla cela tolpa piščet, in celd nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašper napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precčj pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je vzprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sedela sva že za rumeno mizo n pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že vidim, kakd se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašper, pomagaj no!« zaklicala je hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, ugrabila je neokretno raco, položila ji glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še jedno in ji takisto odsekala glavo. Natd se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: »Marušica! Marušica!« »Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si prčcej sina pri-vedel s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!« Takd naju je počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In takd je tudi bilo: Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih reččh. Kar izpregovon oče: »Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kakd se gospodari pri poštenih in varčnih ljudčh!« Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišči; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo mene je prišla stara dekla in se mi zasmijala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se razgovarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila. »Snubača imaš, Maruša!« dejal je nekdo, in to je bil po mojem računu hlapec Gašper. »Snubača imaš, in skoro bodemo plesali!« »Snubača!« zasmeje se ženska, »kaj mi hoče ta nit!« »Pa ga le vzameš, Če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?« »Tudi lahko! Da bi le taka nit ne bila!« »Mene odsloviš?« zatogoti se hlapec, »doslej sem ti bil pa dober, kaj ?« »Ali misliš, da se te bojim?« odgovori mu ona ostro, »prav nič se te ne bojim, žleza žlezasta!« »Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali dni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet!« »Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!« »Prav, pa grem!« In hlapec Gašper kolneč odide. Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kär gorelo, bila je celd zala. Kakor jc bila velikanska, vzrasla je bila venderle takd, da je vzbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kär šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni. »Käj vas ni nič boljših s Poljan, nego si ti?« vpraša me zaničljivo. In še zaničljiveje se zasmeje. »Dober ali slaboten,« odgovorim ji hrabro, »to nič ne dč. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti!« »Močnejši!« zaroga se Maruša, »močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! Alo, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!« »Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!« Takd sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spopri-meva. Prčcej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmenj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje. »Oj, ti skuta zelena!« zatogotila se je, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!« Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih. »Marušical Marušical Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si til Haha!« Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska I (Konec prihodnjič.) Školjke. 4. Oh, lo veličanstvo, I'rostor ta brezmejni. Svetli li svetovi Skrivni, čarodejni. ^hegano v višinah Klavemo človeče Zopet sem ubožec Brez mirti iu sreče. Ta tihota večna In ta svit studeni — Gro/.a me obhaja: Tu ni dobro meni [ M si, zemlja rodna, Zemlja bedna, mala, Ki jo milost božja Meni v last je dala? Plašen in brezupen Vračam se ti v krilo; Da sem te ostavil, To ni dobro bilo. Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja spaja! T. 'ehe jaz ne črtim, Zemlja slikovita; Cudesna si, krasna, Slavna, ponosita. T. che pač ue črtim, Lepa mi narava! Kadar vrč mi srce In gori mi glava. V-. se šumi nad mano; Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V čudalepe sanje. Kdo šumeča morja, Divjek rasne gore, Jezera in reke Prehvaliti more? 7- Iz človeške družbe, Družbe mi dosadne, Cestokrat zatekam V gaje se ti hladne. 8. Zopet duh v sanjave Plove mi višine, In v razkošji ondu Joka, moli, gine. Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne? Takrat mir, tolažba V srce mi za veje ; Lice se razjasni, Duša se zasmeje. Krog in krog nebeške Takrat čujem glase; Slušam, tiho slušam, In ne zabim nase. Zamejski. Davorin Trstenjak. Doneski k njegovemu životopisu. Spisal dr. Janko Pajk. (Dalje.) II. Davorina Trstenjaka svojeročni životopis. ') // ^arodil sem se dnč 8. septembra leta 1817. v vasi Krä-lovcih, župnije Sv. Jurija na Sčavnici. Prvo šolo sem pohajal pri župi, uČč se krščanskega nauka in slovnice, t. j. nemške, po nemško. Leta 1828. sem prišel v nemško mestno šolo rädgonsko, kjer pa sem skoro prekosil Nemce, kar se tiče znanja nemškega jezika. Jeseni leta 1829. sem prišel v tretji razred [nemške šole] v Maribor, a leta 1830. v [tamošnjo] gimnazijo. Kot retor [petorazrednikj sem začel slovenski pesnikovati. Poučeval sem domä v slovenščini [in to] nekatere uradnike in svojega profesorja Puffa. Bil sem jedini dijak, ki je umel »Kranjsko Zhbelizo«. Jeseni leta 1836. sem prišel na univerzo graško, ponovivši svoja znan-stva mariborska s Stankom Vrazom, Miklošičem in Cafom, oklenivši se prijateljski Vraza. Ta mc je navajal na pesnikovanje; pesnikoval sem iz početka slovenski, potem ilirski, spisal dramo v treh dejanjih, katero pa so mi zaplenili c. kr. dačarji v Brežicah, in sem nekoliko poezij objavil v »Danici ilirski«. Leta 1837. in 1838. sem bil pomočnik uredniku »Grazer Zeitung« in lista »Der Aufmerksame«. Tako sem vti-hotapljal prigodne pesmi na čast visokim osebam: nadvojvodi Ivanu, namestniku Wickenburgu, deželnemu poglavarju Attemsu, Njega Veličanstvu cesarju Ferdinandu i. dr. v list »Der Aufmerksame«, pozneje v »Stirijo«. Sosebno sem se trudil za vzprejem češko-ilirskega pravopisa namesto dajnčice in bohoričice. V letih 1837.. 1838. in 1839. sem bil plodovit pesnik; moja omara hrani Še mnogo take šare. Nekoliko teh proizvodov je prevel rajni moj prijatelj in tovariš M. Ve-hovar na nemški jezik ter jih objavil v listih »Der Aufmerksame«, »Styria«, »Carniolia« in »Croatia«, večinoma s pristavkom: »Iz slovenskega ali ilirskega [izvirnika] Davorinovega.« Baron Wendt, nemški pesnik, tedaj živeč v Gradci, prevel je nekatere za časopis »Ost u. West«, ki je izhajal v Pragi. ') Ta životopis je spisal pokojuik na mojo prošnjo. Izvirnik je nemški in obseza štiri strani in folio. Spisan je na Pdnikvi dnč 2. febr. 1876. leta, torej obseza samri 59 let Trstenjakovega življenja. Kar stoji v oklepih [ ]. to je moj dodatek, oziroma popravek. Pisec. V Gradci sem pomagal izdelati Kömmovo knjigo »Bukve porodništva«. O počitkih sem nabiral närodne pesmi, med šolskim letom sem največ tičal v knjižnicah, nabiraje tvarino za slovansko povestnico in bajeslovje. Spisal sem za »Steierm. Zeitschrift« sestavek [s podpisom] D. T. »O duševnem in pesniškem življenji Slavenov štajerskih«, katerega pa je cenzura zadržavala dolga štiri leta, dokler ni bil natisnjen leta 1844., ako se ne motim. V Gradci sem zasnoval slovensko čitalno društvo, katero pa je policija zatrla; to mi je pro-vzročilo mnogo gmotne škode in mi nakopalo policijsko naziranje. V tem društvu sta se izobrazila pesnik Ivan Trnski in rodoljub dr. Lavrič. Leta 1839. jeseni sem prišel v Zagreb, učil se tam fizike [osmega razreda], seznanivši se z dr. Gajem, z bratoma Mažuraničema, s pesnikom Vukotinovičem, s slovničarjem Babukičem, z dramatikom dr. De-metrom in z drugimi. Pisal sem [istotam] za hrvaško gledališče, pre-vajajc prizoroma ali po dejanjih, samo da jc bilo kaj predstavljati. V svojem stanovanji sem dijakom predaval estetiko, seznanjaje jih z boljšimi nemškimi klasiki, in zlagal sem pesmi. Leta 1840. sem stopil v bogoslovnico graško in ustanovil slovensko knjižnico. Tovariše sem poučeval v slovenski slovnici in pisal v »Zoro dalmatinsko«, da ne bi käj zvedeli moji predstojniki. Boril sem se za uvedbo gajice na Dalmatinskem, in to pod imenom »Vlastelin Kralovski« in »Davorin«. »Zora dalmatinska« je tudi prinesla nekaj mojih pesmij in prozajiški spis »O vzgajanji«. V tisti dobi sem tudi spisal molitveno knjigo »Mesec Marije«. Kot bogoslovec sem čital mnogo rimskih in grških klasikov ter se seznanil z angleško in špansko literaturo. O počitkih sem delal za narodno stvar, kolikor mi tega ni branila policija. Leta 1844. mescca septembra sem prvič nastopil dušno pastir-stvo v Slivnici blizu Maribora. Ker je bil Caf nastanjen v Framu, učil sem se ž njim primerjajočega jezikozuanstva. Leta 1846. sem prišel v Ljutomer, leta 1847. v Hajdin, a februvarja meseca leta 1848. na Ptuj za kapelana. Kot takšen nisem mnogo delal zase; pastirstvo mi je jemalo ves čas. Leta 1848. sem se prelevil v politiškega pisatelja, pišoč za narodno stvar v »Slovenijo«, »Südslav. Zeitung«, za »Union«, za Zanggovo iz početka federalistiško »Presse«, in bil duša javnemu gibanju na slovenskem Štajerskem. Maja meseca leta 1850. sem prišel v Maribor k slovenski fari ža kapelana in tistega leta na gimnazijo, kjer sem učil veronauk, slovenščino, zemljepis in povestnico do pomladi leta 1861. Leta 1852. sem začel sodelovati pri »Novicah« in sem to nadaljeval dvajset let, pišoč bajeslovne, starinoslovne, jezi- koslovne in povcstniške članke, pošiljaje politiške dopise s Štajerskega, pišoč kratkočasnice (pod imenom »Vicko Dragan«, »Vitomar«), novele (»Slovenski Leander«, pod znamenjem §). Poleg tega sem sodeloval pri »Slov. Bčeli«, »Slov. Glasniku«, »Besedniku« (pišoč bajeslovne reči', kratkočasnice, povesti, med temi jedno »Kelmorajm»), pri dr. Razlaga »Zori« (pesem »Umetnik« v ilirskem jeziku), pri »Koledarčku« (noveleto »Slikar«), pri »Drobtinicah«, »Zlatem veku«, (»Salavar stolna cerkev Metodova«), V programu mariborske gimnazije sem objavil ob nje stoletnici spis »O božanstvih ognja«, imenik znamenitih nekdanjih mariborskih gimnazijcev, slovenski proslov. Vsake vakance sem ob svojih troških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov. Sušca meseca leta 1861. sem prišel za župnika v Sent Jurij [ob južni železnici]. Sodeloval sem [takrat] pri letopisu [»Matice Slovenske«], (spisujoč bajeslovne in po-vestniške spise) in pri ostalih slovenskih listih. Pisal sem za politiški časopis »Ost u. West«, za »Politik«, »Slovenski Narod«, pri katerem sem bil nekaj časa nastavljen za humorista (Z-zi/zvj.o;). Pri celjski čitalnici sem bil delaven podpredsednik; zložil sem več pesmij za dr. Ipavca, kateri jih je uglasbil, in tudi opero »Lada«, katera je še sedaj v rokah dr. Benjamina Ipavca, dalje melodramo za Vodnikovo slavnost, povest »Ljudevit kralj [vojvoda] horvatski« za »Vodnikov album«. Jeseni leta 1868. sem prišel na Pdnikvo [blizu Sent Jurija ob južni železnici], kjer sem spisal več sestavkov za »Letopise«, ustanovil »Zoro« in »Vestnik«, pisal povesti pod svojim imenom, pa tudi pod imenom »Theodor Winkler«, »D. T.« in Bog znd, s kakšnimi imeni še. Od decembra meseca leta 1876. [krivo] do januvarja leta 1868. [to je pomota, namesto 1866. do 1867.] sem živel z vami v Kranji kot župnik na dopustu, dopisujoč Einspielerjevemu »Slovencu«, pišoč kratkočasne povestice pod imenom »Dalibor« in sem zložil veselo igro: »Kako je Vrbovčan svojo ženo poboljšal«, natisnjeno v »Letopisu«. Na Pdnikvi sem spisal tri razprave o jeziku starih Venetov, katerih tretja še ni natisnjena. — Prijatelj, ne spominjam se več vseh proizvodov svojega duhä. Kar sem storil kot svečenik, vč Bog, kar kot učitelj, veste tudi vi. O moji politiški delavnosti in o mojem trudu, povzdigniti narodno življenje, bode se lože razpravljalo po moji smrti. Ker se letos bliža štirideseta obletnica mojega pisateljevanja, govorite o meni najbolje kot slovenskem pisatelji. [Tu se čita opombica o nekdanjem učenci Trstcnjakovem. živečem v Bukovim, ki je njemu na slavo spisal članek v nekem bukovinskem listu. Potem stoje te-fe opazke:] Plus non possum scribere, laboro corpore et špiritu. Vale et fave amico sincerissimo 2. februarja 1867 [krivo, nam. 1876]. Terstenjak. Sedaj pa vas vprašam, kaj namerjate s tem [životopisom]? — Moji nečimernosti se ne morete laskati, ker menim, da nikoli nisem bil nečimern. Ako me ne opišete objektivno in istinito, ne doseževa pohvale ne vi ne jaz; ako me hočete mlademu zarodu postaviti za vzgled, to bi še imelo nekaj zmisla. Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega Časa za delo, utrgujem si najpotrebnejših stvarij, da si nabavljam književnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobra-žanje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka; takd pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba, niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zatd sodelujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja. Kot rodoljub pri nobeni naših strank ne uživam iskrene ljubezni, ker nisem pretiran in ker se ne prikupujem nobeni stranki, niti se ne udeležujem njih strastij. Jaz sem na svetu — ali skoro bi bil začel hvaliti samega sebe! Oj, slabost človeška! Parcc mihi Domine l') — l) Takd slove Trstenjakov svojeročni životopis. V njega dopolnek naj se primeri životopis, katerega je spisal Andrej Fekonja, izdal Anion Trstenjak v Ljubljani leta 1887., sosebno kar se tiče književnega delovanja Davorinovega. (Konec prihodnjič.) m Solze ni. ii^o z nebd vročina žgč. Da pod njim življenje mrč, Prirosi dežčk hladan, Gdro oživi in plan. Bolečine žar pekoč Zgfc sreč mi dan in noč, Njega pa ne po rosi Solza iz mojih očij . . . Lojz. Rokopis. Spisal A. Funtek. (Konec.) V. rožno noč je prebila Olga, ko so ji proti polnoči prinesli očeta nezavestnega v hišo. Dobili so ga na cesti ljudjč iz bližnjih vasij, ko so prihajali k polnočnici; vsega zmrzlega so ga prepeljali v mesto in naposled v stanovanje. Kaj je že pretrpela deklica, ko je sama čakala očeta na sveti božični večer! Sreč se ji je vilo od bolesti zaradi nje ljubezni do Go-rana. trepetala pa je tudi za Brona, ker jo je bil ostavil takd brez uma. In najsi je premišljala njega čudne besede takd in drugače, umela jih ni. Vsa toga pa ji je bila tem večja, ker je bila prva v nje mladem življenji! Ali uklonila je ni, nego videti je bilo celd, da se je baš v tej noči do cela razvil značaj njenega bitja — dekletcc se je popolnoma izpremenilo v ženo! Ko je hitro pozvani zdravnik oživljal nezavestnega Brona, tedaj so se ji pač porosile oči in skrb ji je pobledila obraz, sicer pa je bila dokaj mirna in krepka. In ko je naposled oče globoko zasopel in izpregledal, pokleknila je v kot in iz vsega srca zahvalila Bogä, da ji je odvrnil vsaj najhujše zl6 in ji ohranil očeta živega! Ali zavest se je vrnila Bronu le za nekaj hipov. Zamižal je zopet, in Časih mu je v težkem spanji zatrepetalo teld, iz ust pa so mu privrele presekane, neumevne besede. Bledlo se mu je. In Olga je končno hvalila Bogä. ko je odšel zdravnik, ukazavši, kar je bilo najnujneje potrebno, zakaj jasno ji je bilo iz očetovih besed, da ga še vedno mučijo dogodki zadnjih dnij, in neprijetno bi ji bilo, če bi käj zaslišalo nepozvano uho. Zgrudila se je ob postelji očetovi in mu skrbno polagala obkladke na čelo, kakor ji je bilo zapovedano. Bron je ječal v spanji in časih nenadoma planil kvišku. To pa, kar je govoril nevedoma, obvzemalo je deklico s tiho grozo in izrednim presenečenjem. In naposled se je uverila, kaj stiska bolnikovo dušo: zvedela je vso grozno povest o ukradenem rokopisu, katerega je posla! Bron v stolno mesto za svoje delo . . . Sreč ji je zastalo, poslušajoči to srdito zagovarjanje in bridko obtoževanje, s katerim je mučil Bron samega sebe. In zazeblo jo je do duše, in nje okd se je malone sovražno uprlo na mož£, ki je ljubljencu otel delo, da bi se sam okoristil ž njim; toda prčcej natd se je zopet iskreno ljubeče vzrlo nanj, ki je šepetal kakor samemu sebi, kakd li je ljubil njo, Olgo, kakd se je trudil zanjo, koliko boril. In bridkost ji je zalila sreč, ko je milo prosil, naj o vsem tem nihče ne povč njega miljenki, ker bi sicer ne hotela iti ž njim na zaželeno po tovanje poleti iz mesta, in tudi Goranu ni treba ničesar razodeti, da bi ji ne za branil tega nedolžnega veselja! Lice Bronovo je izražalo ob teh mislih takd izredno skrb, da se je Olga nehotoma sklonila in položila očetu roko na čelo. Da, jasno ji je bilo: Bron se je sicer zakrivil podlega zločina, ali povod njega tatvini ni bil podel: povod je bila ljubezen do nje. do rodnega deteta .. . Proti jutru se je Bron nekoliko umiril iu spal mirneje. Olga ni zatisnila očij. V tej noči se je odprl neizkušeni deklici globok pogled v človeško sreč, in ko je premišljala o vsem, kar se je pripetilo prej in nocoj, zmajala je nehotč z glavo, češ, da je bila venderle slepa, ker ni videla ničesar. In nikar da bi se zaničujč obrnila od njega, od očeta, ki si je onečistil rokč, zdelo se ji je celd, da ga mora ljubiti še bolj — saj jih je onečistil pač le nji na ljubo! In dvignilo se ji je očitanje, da je sama s preščrnimi ali vsaj neumestnimi željami kolikor toliko zakrivila zlodejstvo očetovo! Ali kaj sedaj ? Nczvedena je bila deklica res dovolj, vender ne tolikanj, da nc bi spoznala, česa jc sedaj najprej treba. Očeta mora vsekakor osloboditi dne grozne negotovosti, ki se je pojavljala iz njega blodenj — to negotovost, ta strah pa utegne odpraviti jedino le Goran. Ali naj mu pismenim pdtem razkrije sleparstvo, čegar žrtev je bil on? Ne, takšne stvari niso, da bi se razpravljale pismenim pdtem — Olgi se zdi. da bi le osebna navzočnost Goranova utegnila blagodejnq vplivati na očeta in da bi se mu le tedaj vpokojila duša, če bi začul iz Goranovih ust, da mu oprašča storjeni zločin. Zdajci pa vztrepeče od druge misli: Če mu ne oprosti — če se studoma obrne od njega in tudi — od nje? In če celd njo, ki ni vedela ničesar, obdolži so-krivice? Ko ti ravnal takd-le, tedaj — ne, takšen ni Goran! Nji bode verjel, mora ji verjeti, ko ga s po vzdignjenimi rokami naprosi oprostila slepi ljubezni očetovi! — Ko zarano pride zdravnik, porabi deklica prost trenutek in sama oddä telegram Goranu z nujnim naročilom, naj dojde čim prej; vsa-keršen odlog bi utegnil biti poguben. Oddavši telegram, bila je nekoliko umirjena in je zaupno pričakovala Goranovega prihoda, ki bi bil v rešitev očetu, nji, in kdo vč, morda tudi v srečo njiju ljubezni . . . Bronova bolezen se ni shujšala; živčna groznica, katere se je bal zdravnik, ni se pojavila. Morda je baš dni silni telesni napor, ko je zdvojeni mož begal v zimsko noč, nekoliko izjednačil duševne viharje. Iznemogel je sicer ležal Bron v postelji, ali v glavi mu je bilo jasno. In takrat, ko se je prvič zopet ozrl po svoji deklici, takrat šele je spoznal, v kakšen prepad jo je hotel pehniti. Žalost mu je obvzela sreč, in s slabotnim glasom jo je poklical k postelji, da ji odkritosrčno razodene, kaj vse je prebil v tej grozni dobi. Ali deklica mu ne dä do besede, nego rahlo mu položi roko na usta. In baš od nje začuje strmeči Bron popis svojih duševnih bojev, katere je nevedoma sam razodeval v božični noči. Nobene trde besede, nič očitanja . . . rosnih očij jo pritisne nase. Ona pa, ker že pripoveduje, govori mu tudi dalje — o svoji ljubezni do Gorana, iz prva počasi, potem čimdalje hitreje in zaupneje, in Bron na pol zamiži in kima 7. glavo. In natihoma pač blagruje to ljubezen do njega, katerega je okradel; zakaj da ni vzklila ta ljubezen v obeh mladih srcih, kdo vč — — dovolj bodi tistih mračnih prizorov ! In ko naposled začuje, da mora vsak čas priti Goran, razjasni se mu čelo do cela in ginjeno šepne: »Hvala ti, zlata moja deklica!« Nikakor pa ne pristane, da bi Olga sama govorila z Goranom in morda olepšavala njegovo dejanje, zakaj: »Pokora mora biti!« deje z žalostnim nasmehom. On sam se vpričo nje izpovč mladeniču, vpričo nje ga naprosi oprostila vsemu, kar je zakrivil v svoji zbeganosti! — Po praznikih je došel Goran, kateremu po Olginem telegramu ni bilo več prebiti v stolnem mestu. Deklica ga jc vzprejela solznih očij, ne da bi odgovorila njega nemirnim pozvedovanjem, in ga je z rahlo silo odvedla k očetu. Najsi je od vsega srca hrepenela po tem trenutku, sedaj jo je obšel velik strah, da je trepetala po vsem telesi . . . Bled je sedčl Bron v naslanjači, podprt z blazinami, in plašno podal Goranu roko v pozdrav. In potem, ko je sčdel Goran njerrtti nasproti, pričel je s svojo povestjo. Skrajno presenečen gjt posluša mladi mož; ko pa začuje, kakd ljuto je bil prekanjen, prebledi kakor mrlič, plane s stola in stopi težko dihaje k oknu. Ali je čutil 6ne štiri 0Č1, ki so se v brezupnem strahu upirale vanj? Izvestno jih je „čutil, zakaj po nekaterih hipih se obrne od okna, in njega okd se sreča z Bronovim in z očesom ljubljene deklice, ki v ozadji proseče povzdiga roke proti njemu. In ves srd, ki mu je za nekaj trenutkov prevzel dušo, umakne se sočutju, zajedno pa mu sreč napolni iskrena radost, da njega »Siromak« venderle ni takšen nestvor, kakor ga je naslikal Bron, še več, da mu to delo pridobi sijajno bodočnost. Sčde torej zopet poleg Brona in nadalje posluša vse tožbe, vsa očitanja. Bron ne olepšava ničesar, toda kär neče se mu, da bi jasno razkril prvotni povod svojega zločina. Goran pa ga čuti iz vsega pripovedovanja, in nekaj kakor ginjenost zaradi očetove ljubezni mu napolni dušo. Slušajoč prirojeno dobroto svojega srca, seže Bronu v roko in ustavi njega povest. »Dosti bodi, gospod Bron,« deje toplo; »opraščam vam. Ali kazen — kazen mora venderle biti,« pristavi pomembno, dočim Bron strahoma uprč svoje očf vanj. Goran dobro zapazi njega pogled. »Za vračilo,« pravi nasmehoma, »hočem imeti baš tisto, kar je zakrivilo vaše dejanje! Ljubljeno deklico hočem — vzamem jo, da ne provzroči' zopet podobnega zla. In zatd vas sedaj, gospod Bron, prosim te-le ročice, ki se je ondu takd proseče dvigala proti meni!« Ona pa tedaj z veselim vzklikom prihiti k njemu in ga objame, ne da bi jo bilo sram vpričo očeta. Bron ne izpregovorf ničesar, toda jasna sreča se mu ob tem prizoru razlije po obrazu. Samd jedno skrb je še imel, katere se ni mogel iznebiti. »Ali kaj bode z rokopisom?« deje skrbno, ko se poleže prva radost in je zopet možno izpregovoriti mirno besedo. »Oh, dä, moj usodni rokopis!« mčni Goran veselo. »Umckniti ga seveda ne moremo. Hm — znate li, kaj storimo? Vi pišite gledališki upravi, da ste jo nekoliko prekanili, češ: rokopis ni vaš, nego vi ste le posodili svoje znano imč delu neznanega novinca, dobro vedoč, da se stvari književnih začetnikov niti ne čitajo, in takd se gladko poravnä vsa stvar.« Bron izusti, da je ta svčt käj moder, in kakor kamen se mu odvali od srca. Goran pa nadaljuje: »Da sem odkritosrčen: Hvaležen bi vam moral biti celd za tisto prevaro. Ko bi bil tedaj zvedel pristno resnico, opojila bi me bila, in izvestno bi ne bil nikoli dovršil svojih študij. Takd pa — če popokajo vse strune, zakopljem se naposled venderle še lahko kam v pisarno in se pravdam in rešujem uradne spise, da bode käj! Sedaj seveda še ne mislim na to. Glejte« — z lahnim nasmehom se skloni k Bronu in mu šepne na uhd: »Nova misel mi roji po glavi — —* »Kakšna?« dč Bron z vidnim zanimanjem. »Kaj bi dejali k drami, katere naslov bi bil — .Rokopis'?« V Bronu se vzbudi prirojeni kritik. »Hm,« deje naglo, »premalo dejanja in dramatskega življenja —« »Oho!« zasmeje se Goran, »dejmo, da bi književnik, ki si je po krivici prisvojil dramatsko delo mladega neznanega pisatelja — to je le takd primer, gospod Bron, in vse bi moralo biti spisano v drugačnem, večjem razmerji — recimo torej, da bi tisti književnik dal uprizoriti — svoje delo in da bi užaljeni mladi pisatelj v prvi jezi pehnil v pogubo njega in miljeno deklico, katero je obdolžil sok r i vice, in dejmo, da bi ga pozneje obšlo ljuto kesanje — no, ali bi ne bilo to dramatskega življenja dovolj? Seveda,« pristavi z vedrim nasmehom, »vprašanje je pač, ali bi človek, ki je takd srečen, kakor sem jaz, sploh pogodil značaj tistega neznanega pisatelja. In da, še drugo vprašanje je: Ali je moči pogubiti takšno solnčno bitje, kakeršno je tole dekletcel* In pritisnil jo je nase in svoj pogled je zatopil v njene modre oči, dočim je Bron gledal nanja in zajedno resno premišljal o novi ideji svojega bodočega zeta . . . Pred gostilno. prašni sem stopal cesti, K gostilni napösled priščl, Utešil sem žejo svojo, Odštel za vino denar, Ustavil korake svoje, Preti hišo potem obsedčl. Odnesel sem sliko nje v srci Pogleda nje bistrega čar Pritekla je hčer domačinka Na klic moj k meni smejč A kaj si storila, mladenka! Začarala vino si ti, In mero kipečega vina Na mizo je dela pred mč. Da vedno h gostilni in k tebi Sreč si moje želi. Zbežala je v vežo zopet Ostal sem pred hišo jaz — Da nisi predaleč, gotovo Poslušen bi srcu bil: Seveda, kaj hoče dekletu Neznanega pivca obraz! H gostilni bi hodil, da tvojo Lepoto iu vino bi pil! Rästislav. Khevenhüllerjeva vojska na Turke leta 1578. Spisal Ivan Steklasa. o je padla Krupa (leta 1565.), niso Turki deset let osvajali predelov na levi obali reke Une, najsi so prav pogostoma četovali po teh krajih. To so bili pa le bolj razbojniški napadi nego prava vojska, in Hrvatje in Slovenci so imeli venderle dovolj posla, ko so branili svoje zemlje takih gostov. Ko pa je leta 1566. umrl glasoviti sultan Soliman (1520.—1566.), mislili so, da bode njega miroljubni naslednik Selim (1566.—1574) vladal mirneje in bolj spoštoval mednärodne dogovore s sosedi. Toda sosedje so se prevarili. Včliki vezir Mehmed Sokolovič, bosenski poturica, nadaljeval je turško politiko v duhu Soli-manovem, zakaj imel je na sultanovem dvoru neomejeno moč, in le po njem se je tudi še dalje vzdržaval sijaj turške moči. Ko pa je po Selimovi smrti zavladal slabi Murad III. (1574. — '595 ) »1 se popolnoma izročil haremu in svojim ljubimcem, izgubil je tudi Mehmed Sokolovič vso prejšnjo moč, dasi ga je novi sultan potrdil za včlikega vezirja. Od tega časa je prav za prav prepadala turška moč. Zgodovina te döbe se more prav lepo označiti z dno pripovedko, ki nam razlaga, kaj se je dogodilo po smrti Salomonovi. Salomon je umrl na svojem levjem prestolu. Ali ker je truplo, oblečeno v kraljevski obleki, sedelo na prestolu, priklanjali so se mu ljudjč in živali, dobri in hudobni duhovi, ki so stali iz spoštovanja precčj daleč od njega in imeli Salomona za živega; šele tedaj, ko je črv razgrizel palico, na katero se je Salomon opiral oberoč, in ko se je zaradi tega razrušilo truplo mogočnega vladarja, zvedelo se je o njega smrti in svet je ostrmel. Takd se je vzdržala tudi Solimanova moč, ki se je opirala na vladarsko palico neomejenega včlikega vezirstva. silna nekaj časa še za Selima; toda ko je zavladal Murad, razgrizel je vladarsko palico črv zmanjšanega učinka in poverenja, a prčcej po smrti Soko-lovičevi se je javno pokazalo, da je državna moč padala že na početku Muradovega vladanja. In prav temu prepadanju so se zahvaljale Hrvaška in sosedne slovenske dežele, da se niso popolnoma poturčile, ko je padel Siget ; zakaj v dolgotrajni borbi so se bili Hrvatje in Slovenci že silno iz- troŠili, in razven Bihača so bili Turki osvojili že večinoma vse močne trdnjave na Uni. Še nekoliko napadov, in Hrvaška s slovenskimi zemljami bi bila turška pokrajina, da so bili Turki takd silni kakor za Solimana. Ali slava turškega orožja je potemnela že pri Sigetu, in Sokolovič je znal ceniti hrabrost hrvaških junakov ter se je sam izjavil, da bode zagovarjal mir s cesarjem. Cesarska poslanca Hossutoti in Vys, ki sta bila zaprta v Carjigradu, izpustili so in poslali H os-sutota k cesarju Maksimilijanu II. (1564.—1576.). da mu poroči namero Sokolovičevo o miru, ki bi se sklenil med obema vladarjema. Cesar Maksimilijan II., ki tudi ni bil bojaželjen, poslal je prčcej svoje poslance z dragocenimi darovi v Carjigrad, da se pogodč s sultano-novimi svetovalci o miru na osem let. Bili pa so poslani v Carjigrad Anton Vrančič, škof jegarski, Krištof Teufifenbach s Štajerskega in redoviti poslanec pri Porti Albert Vys. Dogovarjanja o miru so trajala dolgih sedem mesecev in bila sklenjena šele dnč 17. februvarja leta 1568. Mir se zove drinopoljski, ima v vsem 25 Člankov in je sklenjen na osem let. Najvažneje točke tega miru so po Hammerji (»Geschichte des osmanisehen Reiches«, III., 515.) te le: 1.) Cesarju Maksimilijanu in njega bratoma Ferdinandu in Karlu ostanejo zavzete zemlje na Ogcrskem, v Dalmaciji, na Hrvaškem, in v Slavoniji, toda prav takd obdržč svoje zemlje vojvode erdeljski, moldavski in vlaški. 2.) Hajduki, martolosi (vlahi v turški službi, kesneje tudi v krščanski ali neurejena vojska) in haramije (hrvaški pešci in konjiki) sc morajo držati na uzdi, in če kaj ukradejo, naj se kaznijo; plen pa se jim mora vzeti in vrniti poškodovancu; uskoci in ubežniki naj se izročč gospodarjem. 3.) Dvoboji, ki so pre-pogostoma vznemirjali varnost na mejah, prepovedani so. Take prepire naj razsoja namestnik budimski in včliki stotnik ogerski ali pa po-verjenstvo, ki je imenovano za to. 4.) Cesarski poslanci uživajo odslej tiste pravice kakor zastopniki drugih držav ter se ne smejo zapirati ob vojski, nego se samd lahko pošljejo domov. 5.) Meje, o katerih se niso sporazumeli, uredilo bode posebno poverjenstvo. 6.) Vsako leto plača cesar svojemu zavezniku, cesarju turškemu, sultanu Selimu, 30.000 ogerskih cekinov. Mesec dnij kesneje se vrnejo cesarski poslanci s turškim tolmačem Ibrahim pašo na Dunaj, kjer tudi cesar potrdi dogovorjeni mir, trdno pričakujč, da se dejanski njega ndrodje oddahnejo za nekaj let. Ali to je bila zmota. S tem mirom se je sicer prvič pokazalo, da je Turška popuščala v zahtevah nasproti kristjanom, kar sosebno dokazuje četrti članek, po katerem je poslance spoštovati po medna- rodnem pravu; ali vender ta mir ni koristil nI Hrvatom nI Slovencem, zakaj turški paše so, navzlic sklenjenemu miru napadali krščanske zemlje tudi še dalje malone vsako leto. Na turškem dvoru so seveda izdajali takim nemirnim pašam navidezne ukore, zajedno pa so jih nagovarjali, naj le napadajo kristjane, kjer se dä. Kakd so bili mož beseda, to priča sultanov list, katerega je napisal budimskemu paši. Slove takd-le: »Kadar dospč naša sijajna zapoved k tebi, zapovedujemo ti, da se kažeš nemškemu kralju, njega zapovednikom in podložnikom iskrenega prijatelja; ali ne veruj jim ničesar, temveč opazuj in ogleduj, kolikor ti je mogoče, Maksimilijanovo društvo po poznatih in vernih prijateljih, da kakd zveš vse njegove namere in priprave, samd da se ne bi pod krinko prijateljstva in mirü plela verolomstva in izdajstva proti Porti.« Ko so paše dobivali takšne zapovedi od sultana ali od včlikega vezirja, ni se jim bilo treba bati, ako so napadali krščanske zemlje; saj so se mogli vselej opravičiti Porti, češ: Zvedeli smo. da se je tudi Maksimilijan vzdignil proti nam. Zatd se nam ni čuditi, da so Turki neprestano vznemirjali naše zemlje. Kristjani pa so tudi dobro poznali svoje sosede ter se neprestano pripravljali na boj, kolikor se je dalo. In prav takrat so dobile vse trdnjavice med Kolpo in Uno izdatne posadke. Razven onih mest, kar jih je posedla v prvih letih Ferdinandove vlade kraljevska vojska, vzprejeli so krajiški zapovcdniki kesneje Še jako mnogo trdnjavic za obrambo, ker jih sami vlastelini niso mogli braniti, nego so jih rajši prepustili izkušenim vojaškim zapovednikom. Takö so prosili posadke že leta 1552. pri generalu Ivanu Lenkoviči škof zagrebški za svoj grad Sračico, kaptol zagrebški za Sisek, Ke-glevič za Bužim, Ostrožac, Jezerski, Cazin in Peč, plemič Kerečen za Unadol, knez Frankopan Slunjski za Goro, Hrastavico in Cetin, plemič Gašper Peranski za mesto Hresno. Kralj Ferdinand je dovolil leta 1558. prve posadke za gradove Štefana Frankopana Ozaljskega Modrušo, Ključ na Korani, Jesenico in Ogulin. Poleg krajiškega proračuna za leto 1556. je vzdržaval cesar na hrvaški krajini v stotnijah senjski in bihaški razven zapovednika in častnikov 200 strelcev, 200 martolosov (uskokov), 100 hrvaških pešcev ter različnih straž in poŠt, a Kranjska je takrat trošila na leto 65.161 gld. Le-tč straže so se razširile za nekaj let (1568.) od Senja in Jadranskega morja do Blinje in Save. V štirih stotnijah: senjski, bihaški, ogulinski in hrastovški, posedla je vojska 52 mest. Večje posadke so bile postavljene razven stotniških stolic v stotniji bihaški v Ripči. Izačiči, Tržci, Drežniku, Cazinu in Bužimu, v ogulinski stotniji v Daberu in Jesenicah, v senjski stotniji v Otočci in Btinji, končno v hrastovški v Blinji, Bojnu in Gradci, potem v Zrinji, Gvozdanskem in Vranogradu. Krajiška generala Ivan Ungnad. verni pristaš Luthrove vere ter podpiratelj slovenske in hrvaške literature, in Ivan Lenkovič, vlastelin v Podbrežji in mnogih drugih posestev na Dolenjskem, ta dva sta se sosebno trudila, da bi z urejenimi stražami ovirala napade plenaželjnih Turkov, ki so čez po-unsko in pokupsko Hrvaško skoro neprestano vznemirjali tudi Kranjsko. In prav zaradi varstva Kranjske in bližnje Štajerske so bili naseljeni na zgodnjem mestu v gorah žumberžkih, odkoder je bilo lahko opazovati vsako gibanje turških čet, žumberžki uskoki. To so jedini kristjani grško-vztočne vere, ki so si poiskali v prvi polovici XVI. stoletja pribežališča na Hrvaškem, dočim so bili takrat še vsi pravoslavniki sploh podložni polmesecu ter so služili za turške vojake pod imenom martolosov, ki so bili kot razbojniki na prav slabem glasu. (R. Lo-pašič, Poviest grada Karlovca str. 10.—12.) Skoro so si tudi Turki po krščanskem primeru uredili straže in obrambo na svoji krajini. Dapač njih redovita vojska v pomejnih mestih je bila krepkejša od naše, zakaj štela je do 3700 mdž. Najhuje pa je bilo za kristjane, da so bosenski paše po svoji volji razpolagali s temi četami. In prav v tem času je bil imenovan za bosenskega pašo krvoločni poturica Ferhad. Bilo se je bati, da si osvoji vso Hrvaško, takd hudo jo je napadal. Mnogo ni maral za mir, ki je bil sklenjen med Maksimilijanom II. in otomansko državo, saj je dobro vedel, da ga zaradi njegovega ravnanja ne bode nihče preganjal na sultanovem dvoru. Velika nesreča je bila za kristjane, da je umrl junaški ban Frančišek Frankopan Slunjski v najboljši moški döbi (leta 1572.). Njega so se Turki bali kakor živega ognja, saj jih je pa tudi večkrat pošteno namlatil s svojim drugom Jurijem Draškovičem, škofom zagrebškim. Tedanji krajiški general Herbard Turjaški se je mnogo trudil za obrambo zemlje, razgledaval sam trdnjave ter prosil pomoči pri cesarji in notranjeavstrijskih stanovih, ki so prav tedaj zanemarjali krajiško vojsko ter slabo skrbeli za posadke. Ferhad paša si sklene osvojiti prostor med Uno in Kolpo in morda tudi še nekaj dalje. Vsekakor je hotel, da bi bila meja turškemu cesarstvu Kolpa, ne pa Una. Leta 1573. napadejo Turki dvakrat od Kostajnice Bovič, a iz nova leta 1574. Krstinjo in Klinac pri Petrinji. Nesrečno je bilo za kristjane leto 1575. Ivana Turjaškega, strijca krajiškemu zapovedniku, generalu Herbardu Turjaškemu, premagajo Turki na samo novo leto, vender je on sam ostal živ; še huje pa je bilo s Iierbardom, ki je padel v bitki na Radonji dnč 22. septembra 1675. 'eta z mnogimi svojimi junaki. (Letopis Matice Slovenske za leto 1889., str. 88.—121.) Ferhad paša je mislil, da si je s to zmago pridobil že vso Hrvaško do Kolpe, kakor je želel. Ali prevaril se je, zakaj kristjani so prav sedaj kär naj pogum neje branili svojo domovino. Česar niso mogli obraniti Hrvatje sami, to so obvarovali v zlogi s Slovenci, da ni Turek zagospodaril, kakor si je bil že vse osnoval po načrtu. Kakd je hrepenel Ferhad po teh krajih, vidi se iz nastopnih napadov. Se tisto leto je pokončalo 4000 Turkov ves kraj med Kolpo in Dobro do bližnjega Kranjskega, a blizu Une so si osvojili Turki meseca novembra Belo Steno, ki je bila slučajno brez posadke. Leta 1576. meseca junija dobč Turki po izdajstvu čvrsti grad Keglevičev Bužim, v juliji Hojšič kaštel, Gradec in važno mesto Cazin, a dnč 18. julija se pokaže Ferhad paša pred Ostrožcem, ter ga začne napadati. Za sedaj se je trdnjava še ubranila, ali nastopnega leta jo Turki osvojč vkup z Izačičem dnč 13. novembra pod vodstvom Ferhad paše. Ostala mesta v zavinku Une v dosedanji turški krajini: Gorenjo Kladušo, Vrancgrač, Podvizd, Sturlič, Peči Turki niso trebali osvajati niti z orožjem, ker so jih leta 1577. zapustile straže, ko se je približal Ferhad; saj niso že več mesecev dobivale niti plače niti hrane, najsi so izmed sebe večkrat pošiljale glasnike v Ljubljano. Baš zatd je padla tudi mescca nevembra Blagajska bojna in zagrebškega škofa grad Sra-čica. Pridobljena mesta in vzete kraje so si zagotovili Turki tako, da so si osvojili še starinski dom Zrinjskih knezov grad Zrinj in rudnik Gvozdanski. Na poslednje mesto so prežali Turki zaradi tamošnjih bogatih srebrnih rud že iz davna; napadli so ga bili že leta 1576., ali posadka, večinoma zgolj rudarji, branila se je do dnč 13. januvarja 1578. leta, ko ga je osvojil Kapidji paša. (R. Lopašič, Poviest grada Karlovca str. 13.). V tistem času so prodirali Turki tudi v kraje okolo Kolpe ter večkrat uhajali na Kranjsko. Grozno je, kar so tukaj počenjali s siromašnim närodom. Kar je bilo jakih ljudij, odvedli so jih s seboj na Turško, vse druge pa po navadi pomorili. Takd pokončajo posestvo Steničnjak, ki je bilo nekdaj gosto naseljeno zgolj s katoličani. Grad sam se je vzdržal; v njem je navadno stanoval krajiški general, dokler ni bil sezidan Karlovec. Od početka leta 1574. pa do konca februvarja leta 1578 sta Ferhad in Kapidji sedemkrat napadla kraje okolo Steničnjaka, požgala cerkve in vasi ter odtirala s seboj v robstvo mnogo kristjanov, ki se niso o pravem času oteli preko Kolpe in izselili iz domovine. Dokler je Ferhad paša poleti in jeseni leta 1577. napadal in osvajal mesta na Uni in po okrožji nastopne banske krajine, udaril je Kapidji paša na levem krilu z veliko vojsko na grad in župo Smrčkovič pri Vojniči, zaplenil jako mnogo živine, närod pa se je še v pravem času skril v grad. Dnč 2. oktobra po-pleni Kapidji paša predele na Korani, dočim je ob tistem času napredoval ob gorenji Kolpi do Lukovdola pri Severinu hlivenjski beg. Pozimi koncem leta 1577. se zbere vsa turška pomejna vojska v tabor pri Hresnem, odkoder se je namenil Ferhad paša zgodaj spomladi udariti na Metliko in sploh na Kranjsko. (Valvasor, XII., str. 17. —19.) Na početku leta 1578. so bili Turki gospodarji vsem prostoru od dolenje Une do dolenje Kolpe, a utrjenega mesta, ki bi se jim moglo upreti, ni bilo do Slunja, Cetina, Blagaja in Budaškega na ko-ranski strani, dočim so Turki brez ovire prehajali v kraje ob Kolpi in na Dolenjsko, sosebno na Metliko in Novo Mesto. Četa 2000 ko-njikov je neprestano prehajala Kolpo ter je käj skoro razdejala grad Budački. Dnč 28. marca leta 1578. prihrumf velika turška vojska pod Metliko, obleže mesto ter ga zmaga po zdvojni viteški borbi meščanov. Turki pokoljejo po okolici metliški do 2000 ljudij. Sicer so jih dobro pobile hrvaške in kranjske čete, ko so se vračali, ali na včliki petek tistega leta pridejo zopet pod Dobovec, kraj denašnjega Karlovca, kjer jih razbije tedanji krajiški zapovednik Ivan Fernberg. (Obširneje o tem napadu na Metliko glej v životopisu Jošta Josipa Turna, Letopis »Matice Slovenske« 1893). Silna turška osvajanja in napredovanja proti kranjski meji niso vznemirila samd Hrvatov, nego tudi splošno prebivalstvo sosednih avstrijanskih dežel. Hrvatje so se potožili na zboru svojemu kralju, da je na krajini po smrti bana Frankopana Slunjskega vse prepadlo, a sam krajiški general Ivan Turjaški, naslednik Herbartov, prijavil je dnč. 6. oktobra leta 1577. nadvojvodi Karolu, da si Turki po redu osvojč še vsa hrvaška mesta, zakaj on se s svojimi 600 konjiki, katerih polovica ne služi niti na krajini, ne more uspešno boriti proti 6000 Turkom, pa da je prava sramota, kakd kristjani Hrvaško prepuščajo Turkom. Ta nemarnost se gotovo kesneje Avstrijancem osveti, Bihač pa skoro zapade turški oblasti. (Valvasor, XII., str. 125.) Turki so si v tem času osvojili na Hrvaškem in v Slavoniji do 150 mest. To je naposled prisililo tudi cesarsko vlado, daje nekoliko resneje poskrbela vsaj za ostanke kraljevine Hrvaške, zakaj Če bi padla le-tä, izgubljene bi bile tudi avstrijanske naslednje zemlje. Avstrijanski državniki so končno spoznali, da se oslabela Hrvaška ne utegne več ustavljati sili turškega cesarstva, in so sklenili bolje urediti obrambo na krajini, seveda ob troških avstrijanskih dežel. Že cesar Maksimilijan II. je želel na Hrvaškem uvesti red sv. Jurija, kateremu bi bila naloga, da izuri mlajše plemstvo v vojaški službi in da brani meje proti Turkom. Ali izvedel ni svoje namene, zakaj smrt ga je zadela na regensburškem zboru dnč 12. oktobra leta 1576. Bolje je bila krajina urejena za Rudolfa II. (1576.—1612.), ko je le-td izročil vso upravo na krajini s cesarskim pismom z dnč 25. februvarja leta 1578. nadvojvodi Karolu, svojemu strijcu, ki je vladal na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Goriškem. Karol je seveda gledal, da Hrvaško čim bolj združi s svojimi zemljami, kar pa Hrvatom ni bilo po volji, ali v tej stiski si niso mogli pomagati. Ker so bili po petem članku cesarskega pisma nadvojvodi Karolu podložni vsi zapovedniki v vojski, tedaj tudi hrvaški ban, sklenili so Hrvatje na svojem zboru dnč 15. julija leta 1578., da bodo sicer pokorni nadvojvodi, samd v vseh važnih stvarčh se mora sporazumevati s hrvaškim banom ter paziti na vsa prava kraljevine hrvaške, ki je od nekdaj slobodna in samostalna. (R. Lopašič, Poviest grada Karlovca str. 15.) Sosebno važni so bili sklepi zbora notranjeavstrijskih dežel v Brucku na Muri, kar se tiče boljše uredbe krajine. Na tem zboru so dovolili stanovi večje troške, da se sezidajo nove trdnjave in popravijo stare. Žc dnč i. marca so priobčili stanovi svoje sklepe o bodočem plačevanji za vojsko na hrvaški krajini, katera je takrat štela 1315 haramij, 500 huzarjev, 300 konjikov strelcev in 300 nemških slug. Vzdržavanje vse te vojske bi stalo na leto 160.848 gld. Stanovi pa so svečano izjavili, da žrtvujejo vse, samd da ne pridejo pod turški jarem (»in die unchristlich, vichisch, mohametische Servitut«). Nadvojvoda Karol je hotel v tem času izvesti tri namere, sosebno važne za obrambo krščanskih dežela. Že dnč 1. marca je izdal »red za haramije ali pešce in konjike, kakd pristojf komu služiti ;« uvedel je tudi bojni svčt in pomnožil čete na krajini. Potem je osnoval novo trdnjavo na utoku Korane v Kolpo. Ta trdnjava naj bi branila zemlje tostran Kolpe, če bi prepadli kraji med Kolpo in Uno. Končno je hotel potisniti Turke od Kolpe nazaj proti Uni ter jim oteti vse osvojene trdnjave. Velike izgube, ki so jih kristjani prebili sosebno po strašnem porazu pri Budačkem, bili so pounski kraji, kakor smo videli, v največji nevarnosti, da jih skoro zapleni turška pogoltnost. Zatd se je närod iz teh krajev kär jatoma selil na Kranjsko, Štajersko, Avstrijsko in Ogersko; celd na Češko in Moravsko so si prišli iskat pribežališča. Takisto je bilo vznemirjeno prebivalstvo v sosednih slovenskih krajih, in avstrijanska vlada se je morala lotiti resnih pomočkov, da se ubrani temu grozovitemu sovražniku. Najprej se potoži prav resno cesarski poslanec na dvoru v Carjigradu na bosenske paše ter zahteva od Porte, da se osvojena mesta povrnejo. Ker je pa turška vlada odbila ta zahtev, češ, da se v osvojenih mestih že zidajo džamije in da dotična mesta ne morejo biti nič več krščanska, odločita se cesar Rudolf II. v Pragi in nadvojvoda Karol v Gradci, da se odslej meje bolj stražijo in sila odbija s silo Želela sicer nista, da se s Porto pretrgajo vse zveze; zatd je koncem leta 1577. prinesel navadni počastili dar njiju poslanec Zinzendorf, naslednik Ungnadov in ga izročil sultanu v sijajni avdi-jenciji. (Hammer, Gesch. des osmanisčhen Reiches, III., 29. — 30.) Vso zimo so se zbirale bojne čete po Hrvaškem, Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. Nabirale so se tudi različne vojaške priprave, zlasti pa denar, brez katerega se sploh ne da vojskovati. Za to vojsko je bila izdelana že meseca julija leta 1578. na zboru v Bruck u posebna osnova. Da bi bilo mogoče zložno delovanje s Hrvati, poslal je nadvojvoda Karol, kateremu je bil podložen tudi ban hrvaški, zaradi dogovora na hrvaški zbor dnč 15. julija leta 1578. generala Vida Haleka. Hrvatje so se odločili, da zberd čete pod kraljevsko zastavo na dan sv. Lovrenca po starinski navadi pri Sv. Juriji na Odri na Turovem polji. Hrvaški vojski naj bi zapovedaval ban, ki nc more biti po svojem dostojanstvu podložen nobenemu tujemu za-povedniku. Hrvatje so voljni žrtvovati vse za obrambo svoje domovine, zakaj Hrvaška je bila vedno slobodna ter se je nekdaj le iz svoje volje podala kralju ogerskemu. Včlikim zapovednikom vsi vojski, ki naj bi udarila na Turke, bil je imenovan deželni glavar koroški, baron Jurij Khevenhüller. (Konec prihodnjič.) >) Khevenhiillerji so nedvojbeno nemškega rodu ter so se ie v srednjem veku naselili v dolino Labodsko na Koroškem. Toda šele v 15. veku so zasluli ne samo v Koroški, nego tudi v vsi Avstriji. Do Avguština (f 1519.) je bil samö jeden rod; njega sinova Krištof in Žiga pa sta osnovala vsak svojo rodovino, ki sta se ohranili do dandanes. Starejša rpdovina se zove po svojih posestvih Aichelberg in Frankenburg Aichel-berg-Fraukenburška ali tudi samd Frankeuburška; druga, mlajša, po gradu Visoki Ostrvici pa Ostrviška, a po ženitvi prvega kneza iz te rodovine, Jožefa Khevenhüllerja, z gqplico Meč jednostavno Khevenhiiller-Meč. — Khevenhiillerji pripadajo najznamenitejšim plemičem avstrijskim ter so poznati kakor Harachi, Hcrbersteini, Dietrichsteini i. dr. Odlikovali so se kot vojaški zapovedniki in svetovalci na cesarskem dvoru. Samö v turških bojih so padli štirje Khevenhiillerji, namreč: Vilim pri Radg6ni (leta i4i8)Ulrik pri Celovci (leta 1473.) Ivan pri Klisu (leta 1532.) in Žiga Jožef pri Belgradu (leta 1739.). Slul je sosebno feldmaršal LjuJevit Andrej grof (1683—1744.^, katerega je cesarica Morala. Spisal Trošan. 1 \ v\ >A v ^ esnik Slavoljub Milkovič je zbolel od žalosti. V sred ga f* je pekla zavest, da pesniku ni več mogoče iztekniti izvirne, duhovite moräle. In občinstvo je zvračalo vzrok ^ tej bridki resnici na tedanje pesnike, češ, da prav za ^ prav niso pesniki, časih pa tudi na silne duhove prejš- njih časov, kakor da so ti pobrali vso pesniško snov iz življenja. Slavoljub Milkovič pa je bil poštena duša in nikoli ni izmeknil käj mislij, dasi ni imel svojih. Zatd so mu očitali kritiki, da so njega proizvodi podobni strašilu na njivi, katero ima obleko, telesa pa ne. Milkovič si ni vedel pomagati: iskal je moräle mnogo mnogo let, toda ni je našel. Takd zopet sedi nocoj bled in zamišljen ob odprtem oknu in gleda v zvezdnato nebd. Zopet mu stiska sreč brezmejna žalost, goreče hrepenenje. Solzč mu tekd po licih, in v solzah zaspi kakor otrok. * # Zatohla izba; zadi okroglo okence z zarjavelo železno mrežo. Skozi okno se vidi jasno nebd in mesec, ki plava med zvezdami. Rumeni žarki osvetljujejo družbo suhötnih pesnikov. Nekateri slonč ob vlažni steni; Milkovič sedi zamišljen na razsutem zaboji v kotu ; idealist Solzislav pa je sčdel kär na rob trhle mize, zakaj njegova je izba. — Zdajci vstane Milkovič in stopi prav na sredo izbe, takd da se mu upäli obraz sveti v mesečnih žarkih. »Bratje, videl sem Moralo!« Marija Terezija nazvala svojim rešiteljem. Zaradi teh zaslug so jih pa tudi toliko čislali na cesarskem dvoru, in morda nima nobena druga plemenita rodovina toliko članov odlikovanih z redom zlatega runa kakor Khevenhtillerji. Od preprostih plemičev so se leta 1566. pobarouili, a leta 1593. pogrofili; državni grofje pa so od leta 1725. Loža Ostr-viška je bila povišana na kneževsko dostojanstvo leta 1763. Že na početku reformacije so mnogi Člani te rodovine vzprejeli Luthrovo vero, kakor je bila že takrat navada med plemstvom, pa so ji ostali tudi verni, najsi so morali za protireformacije oditi iz domovine. Celd na književnem polji imajo Khevenhüllerji dosti zaslug. Takd se je proslavil Frančišek Krištof (1588.—1650.) s svojo kroniko »Aunales Ferdinande!« (Del I. do XII. Lipško 1721.—1726., fol), Jožef (1706. —1776.) s svojimi spominskimi črticami, a glasoviti general Ljudevit Andrej s svojimi vojaškimi spisi. — Baron Jurij Kheven-Iniller, zapovednik vojAli bi bil kär tri žene lahko vzel na jedno roko, kakor sultan turški?« vprašam nenavadno zgovornega Martinka. »Še jedne nisem maral, jedne same, tiste Barbe Brinjeve, ki je mislila, da mora priti v našo hišo za nadlogo«, odgovori Martinek in nadaljuje: »Nikar ne misli, da je bil Martinek kär takd brez neveste! Povedal ti bodem, kakd je bilo s tisto Barbo in zakaj sem še vedno fant, hehehe!« Martinek si je zažgal potem na goreči pipici smodko, ki sem mu jo podaril za mazilo, da bi povest o nekdanji Brinjevi Barbi bolje tekla, in je pripovedoval takd le: »Veš, gospodski sosed moj, ki na bukve bereš in z gosjim peresom škriplješ po cesarskih kancelijah, jaz sem bil takrat, ko me je za ves svet hotela imeti Brinjeva Barba, v najnerodnejših letih, kakor si ti sedaj, ko je Človeku pretesno po svetu in preširoko v prsih. Tudi jaz sem si mislil tedaj: Ozrl se po ženski, ki ti je po volji, ki zna sok skuhati, srajco oprati in ki je za pomenek v dolgih zimskih večerih. In takova, baš takova je bila, ali se mi je pa vsaj zdela tista Brinjeva Barba izpod Drče. Opazoval sem jo že prej več nedelj v cerkvi med pridigo, da je lepega velikega života in da gleda takd modro kakor sam župnik na leči, kadar nam čitajo sveti evangelij. Mimo tega ni bila iz slabega doma. Deset mernikov posetve so imeli pri Brinjevih in vsak predpust so zaklali pitanca prašiča. »Tako si vzemi za ženo, in dobro se ti bode godilo na svetu in pomoč bodeš imel v hiši na stara leta«, premišljal sem več večerov zaporedoma v slamnatih svislih in študiral in ugibal, kakd bi razodel Barbi srčne svoje skrivnosti. To pa ni bilo takd lahko, ti sosed s preklano suknjo, zakaj v mojih letih se niso ženili kär čez noč kakor dandanes. Vasovati je moral fant vsaj jeden predpust pod dekliškim omreženim oknom in fantom je moral plačati sodeč vina, da mu niso hodili v škodo. Jaz sem si pa prihranil pri tisti Barbi po srečnem naključji vasovanje in vino — zaradi tega bržkone tudi ni bila volja božja, da bi se bila vzela za vselej! Veš, tisto naključje je bilo kakor nalašč zame in za Barbo, ki ni bila več v letih, ko se postavlja rožmarinček na spalniško okno! Spomladi je bilo, in vrba je muževela doli ob potoku, in kukavica se je oglašala gdri na Završji, mi pa smo grabili listje gori v Kačjem kotu ter ga nosili globoko v dolino. Naključje ,je že bržkone po božji milosti, da se dotikata naš in pa Brinjarjev gozd in da sva midva z Barbo tisto pomlad grabila skupaj v Kačjem kotu in si klicala käj poštenih besed ob grabljanji, da je letel majnik po grčavih gabrih in da se je plašila žolna na vršiči. Oh, in lepe so se mi zdele tiste ure v Kačjem kotu, najsi sva nosila z Barbo zvečer v preramnih koših listje v dolino, da je kapalo od vsakega lasu. Vender v prsih je bilo nekaj prijetnega, ko sva si pomagala zadevati drug drugemu težki paličasti koš in ko sva stopala drug poleg drugega ob tisti drči pod Kačjim kotom, od koder se čuje takd dolgo jek, čc zatočiš kamen po nji. Tisti večer — bilo je v štiridesetdnevnem postu —• stopala sva zopet, ko se je že storil mrak, z Barbo po stezi ob drči, da sta kär režala težko naložena koša na hrbtu. Kär izproži Barbiti leseni čevelj kamen nad drčo in za njim cel plaz, ki se udere pod nama, kakor bi se peklo odpiralo. »Barba,!« zakličem jaz in ji stisnem desnico; toda predno se zaveva, odpeljeva se kakor v mehki kočiji po plazu globoko doli v prepad. Sam ne vem, kakd mi je bilo tedaj pri srci, ali tega se spominjam še danes, da nisem molil in na pomaganje klical tudi ne, zakaj čutil sem, da sem se v strahu oprijel Barbe in da sem drčal kakor polž z lupinasto hišo na hrbtu, kdo znd, kam v dolino. Poslednja misel, sodim še danes, ni bila brez odpustnega greha, katerega sem pa pregnal že davno pri velikonočni izpovedi. Ali kaj sem hotel! Šele ko sva pridrčala z Barbo nekoliko opraskana in raztrgana v prepad v robidov grm, prepričala sva se, da to ni vsakdanje naključje in da ne zlezeva kär takd iz tega lisičjega gnezda. Potem poskušava na na desni in levi splezati po drči kvišku. Zastonj! Po zadnjem deževji opolzla zemlja se je zapored udirala pod nama ter dričala zopet in zopet v prepad. Ko bi se ne bila bala zlobnih jezikov, ki podtikajo celd človeški nesreči hudoben namen, klicala bi bila pomoči, takd pa sva sklenila počakati, da zašije mesec. Prijatelj gospodski, umeješ me, da sem imel srečo in pa nesrečo z nekdanjo Barbo! Samd toliko sem se izpozabil tedaj, da sem ji dejal : »Veš, soseda moja, ker že skupaj deliva križe in težave tega prepada, ostani mi zvesta, ko se izkopljeva iz tega brloga! In Če ti je prav, povem ti, da prideva v nedeljo s strijcem k vam na dgledi.« Videti bi bil moral tedaj Barbo v prepadu, kakor sem jo ogleda val jaz v mesečini, ki je svetila skozi robidovje nanjo, in sodil bi bil, kakd srečna je bila poleg mene in kakd je skrbela, da bi se ne poškodoval še pred ogledi na nje domu! Že drugo nedeljo po krščanskem nauku stisneva z rajnim strijcem dva bokala tepkovca pod plašč in zavijeva zadi za ograjo k Brinjar-jevim na ogledi. Stari Brinjar je baš ležal na klopi ob peči in koruzo je robkal, ko sva vstopila s strijcem in prisedla na gorenjo stran peči. Pohvalila sva lepo pomladno vreme zunaj, ki izvestno še prežene Bri-njarja od peči in pod jablanov cvet. Niti pogledal naju ni starec, le koruzo je robkal, najsi je bila nedelja, in kašljal je. Kaj skoro pa smo sedeli vsi štirje, namreč stari Brinjar, njegova Barba in midva, za jesenovo mizo v kotu pod podobo sv. Roka in tepkovec smo si napijali. Videti bi bil moral tedaj sosedovo hčer, kakd je sedela poleg mene in mi napijala na zdravje in hvalila sladki tepkovec in pa tožila, kakd dolgočasno je pri hiši, če ni moškega, ki bi gospodaril na posestvu. >Pa bi si poiskala ženina, Barba, za kratek čas in za delo na polji«, povzdigne zdajci strijc svoj hripavi glas in napije staremu Bri-njarju, Češ: »Le stisni ga, starec, danes osovrej pa bodeš lahko zibal, če se zmenimo, kakor je prav in v navadi! Pa kar poglejmo, kakd gospodarite, da je prej izgovorjeno in prej postavljeno v pismo.« Zazijal je sicer stari Brinjar ob tem nepričakovanem oklici svojega posestva, ali ker je že pogostoma sam govoril Barbi na sreč, da bi bil sosedov Martinek doberšen in varčen ženin, dejal je: »Ni vraga, da bi nas ne užugala vidva, ki sta z grunta; a takd na slabem tudi nismo in stradati nam ni treba.« Izgovorivši stopa pred nami iz hiše v klet in odpira ondu predala, kjer sta počivala še predlanska pšenica in ječmen iz minulega leta, ob stropu pa cčlo prašičje pleče od zadnjega predpusta. Ponosen je bil stari Brinjar na svoje bogato skladišče domačih jedil, in strijc me je ščipal v komolec, kakor bi hotel reči: »Le Barbe se drži — dobra gospodinja bode!« Iz kleti odidemo v hlev, kjer sta stali dve kravi »dimlji« pri jaslih. Tudi tu je bilo storjeno po volji. Pohvalil in potipal je kravi in silil potem na vrt. Ondu je preštel sadno drevje, potrkal na ske-denjski ogel in se ozrl v podstrešje, ali se še ni preveč posušila klaja v dolgi zimi. Naposled potrka Brinjarju na rame in pristavi: »Lepo posestvo imaš in tudi na davkih te ne bodo rubili, in biriča ne bodeš pustil pod streho.« V tistem trenutku je bilo dovolj Brinjarju. Jezila ga je že prej strijčeva nezaupnost, a da mu omenja davkov, katere je sovražil bolj od naglavnega greha, bilo mu je preveč. »Leblajtarjev in biriških prijateljev ne potrebujem ni danes nI nikdar, najsi ostanem, sam na posestvu!« Rekši se Brinjar kär naravnost odpravi v vežo in zapahne duri za seboj. »Oh, ljubi sv. Martin, zakaj vas nisem opomnila, da oče ne morejo slišati o biriči in da teden dnij ne izpregovorč besede s tistim, kdor jim omeni biriča v hiši l« Takd vzdihne potem Barba in prezebajoč zavije v hlev. »Ni šentaj, da bi bil Brinjar takd občuten, najsi je teden dnij sedčl pod ključem, ker je nekega biriča nekaj pretipal!« jezi se potem strijc pod jablano. Skoro potem oba preskočiva sosedov plot. Niti tepkovčeve posode nisva vzela s seboj.« — Takd je pripovedoval Martinek in potem zamišljen pristavil : »Vse mine na svetu, najboljša irhovina ne traja večno, in tudi Bar-bina ljubezen se je potem skrhala — zaradi tiste vražje besede bi-riške, ki nikomur ne prinese sreče.« »Pa da si nisi potem izbral druge neveste, Martinek?« vprašam svojega tovariša, ko si je tlačil novo pipico. »Saj sem si jo in prav nalašč sem si jo, da bi se osvetil staremu Brinjarju«, odreže se Martinek. »Veš, gospodski prijatelj, Bog mi odpusti, ker sem takd skoro pozabil Barbo in se še tisto leto zagledal v Potokarjevo Uršo! To pa je bilo takd-le: K izpraševanju smo hodili drugo pomlad farni fantje h kapelami, ki so bili potem na Sveti gori za župnika, in hudo so nas imeli gospod, ker smo dremali po klopčh in odgovarjali slabo ali pa ničesar. »No, Martinek, ti si že fant, ki se ženiš, kaj pa pomeni sveti zakon?« vprašajo me neki dan gospod. Ne veš, kakd so me spravili v zadrego; zakaj ves čas med naukom sem premišljal, kje in kakd bi se zopet ženil. Po dolgem pomisleku pravim: »Meni prav nič ne pomeni sveti zakon, saj nimam neveste.« Rohneli so nekaj časa kapelan name in po leskovki so baje gledali za odgovor, naposled pa so se pomirili in dejali: »Ti in pa Potokarjeva Urša sta si podobna kakor vinar vinarju! Tudi ta ni vedela, kaj pomeni ta sveti zakrament, najsi je bila že jedenkrat na oklicih.« Smijali so se potem pobožni gospod, da se jim je tresla tista črna suknja, in smijali so se moji tovariši; jaz pa sem se potuhnil in si mislil: »Baš Urša bi bila res zame, ker jo gospod takd hvalijo in ker jo je zapustil ženin, kakor sem jaz nevesto.« Domov gredč sem potem nalašč zaostal za tovariši, ki so me vso pot pitali z Uršo. Po stranski poti krenem na Gaberje, kjer je bila Urša Potokarjeva domä. Ko se ustavim pod oknom Potokarjeve hiše, začujem zibanje v hiši in otroški jok. Začudim se, da imajo pri Potokarjevih zibelko, saj je bila stara Potokarica že sključena kakor vrba, Urša pa šele na oklicih, zaradi tega zakličem skozi okno v hišo: »Zvrni ga, zvrni, Urša, otroka, saj ni tvoj. in zibelko zanesi pod streho!« Nihče ni odgovoril mojemu prijaznemu pozdravu, le otrok je kričal še glasneje, in vežne duri so zaškripale v tečajih. In predno se zavem, začutim na križi Potokarjeve burklje in ugledam razsrjeno rdečolaso Uršo, ki reži vame kakor kovač v žerjavico! Vidiš, prijatelj gospodski, nikomur ni verjeti na svetu in nikogar slušati! Jaz sem poslušal pobožne gospodske nauke in svčte, pa sem jo izkupil, da nič takega!« — Smijal sem se nekaj časa tovarišu in nagajivo pristavil: »Burklje so torej krive, da si ostal samec in da se nisi upal več vasovati pod okni?« »Da bi jaz ne bil dobil neveste? Deset na mezinec sem jih imel, a maral nisem nobene! Poslušaj me, kakd sem pustil še tretjo nevesto na ledu o poletni vročini! Tisto poletje, znanec gospodski — ti si še tedaj s komarji plesal — brale so čebele takd bogato, da je žc v pasjih dneh kär dišalo po medu. Tudi jaz sem jih imel v reji dvajset panjev in obetal sem si dobiček za nove irhaste hlače in za zajčji klobuk. Pa sem tudi imel dobiček, da ga pomnim še danes in da bi se mi še ti rogal, ko bi ti zaupal vse, kaj in kakd je bilo s tisto čebelno rejo. Veš, čebele so rojile in brale med, jaz pa sem jih hodil stražil in tehtat ponoči, da bi si izračunjal že naprej, koliko bode dobička. In ko sedim takd zamišljen poleg ulnjaka in mi luna sije takd mlečnato v obraz, spomnim se, da sem še vedno samec in da nobeno deklč ne oddrsne okenca, če zaukam ponoči na vasi. Sram me je bilo te tožne misli in vprašal sem se: »Martinek, trideset let imaš, krščen in birman si in na pol gruntni hiši si se porodil, pa bi ponoči sam stražil čebele in bi jih!« Urno sklenem, da bodi še nocoj temu konec. Zatd stopim na spodnji konec pohišja, snamem s klina lestvo in jo odnesem v spodnji konec vasi pod okno, kjer je stanovala Godčeva Reza, najlepša in najbolj petična vaška hči. Strah me je bilo nekoliko, ko so lajali name vsi privezani in slobodni pasji stražniki. Prišedši na Godčev vrt, prisl onim lestev k široko vej atemu orehu in zlezem v vejevje čakat, kdaj se mi ponudi prilika, da se preselim bliže k Rezinemu oknu. Hudo je na svetu, če se človeka drži smola, in mene se je držala tedaj, da je bilo käj. Toliko da počivam nekaj časa na orehu in po-slušam, če že spi in smrči stari Godec, hud, siten in skop dedec, ko se pritepe in prikrade po vasi Gabrov Andrej, ti ga nisi poznal, jaz sem ga pa in ga kolnem še danes, kadar sem slabe volje. Andrej Gabrov je bil močan kakor medved in hudoben kakor vrag in v strahu je imel vse ponočne vasovalce. Tisti Andrej torej prikresä pod oreh, odnese mojo lestvico in jo postavi pod Rezino okno. »Da bi te sv. Gol z batino potipal, ti nepridiprav!« molim po-tihoma na orehu. Nič ni pomagala meni moja tiha molitev, njemu pa je moja lestvica; zakaj skoro potem se je oddrsnilo Rezino okence, in pričelo se jc šepetanje brez konca in kraja. Jezil sem se kakor gad, ko sem se zavedel svoje smole, in najrajši bi bil stopil z oreha in izpodbil svojemu tekmecu lestvo, ko bi nc bil že čul strašnih povestij o njega pestčh. Jezo sem torej požiral in čakal, da splava mesec za gore in da zlezem brez nevarnosti z oreha. Zopet smola, prava smola! Baš tisto noč je sijal mesec do ranega jutra, in tekmec Andrej je slonel na lestvici tudi do zore. Ko se piejtfičam o svoji popolni smoli, naslonim glavo na deblo in zadremljem. Predramijo me šele bolečine, kakor bi me kdo zbadal s šilom. Hudo zamahnem s pestjd okolo sebe, ali bolečine so čimdalje večje in se širijo po vsem životu. Jamem si meti oči in ko se vzdra-mim, zapazim, da sedim sredi osinega roja na drevesi in da me razjarjene živalce strašno pikajo. In kolikor bolj sem otepal okrog sebe, tem strastneje se je zaganjal mrčes vame in mi sedal po rokah, obrazu, po lasčh in celd za razgaljeno srajco! Ko se prepričam, da je brez uspeha moja bramba in da me uniči srdita žival, jamem kričati na vse grlo, da se razlega daleč na okrog. Brezupno se ozrem tudi v Rezino okno. Ugledam jo — Rezo mršavo in zaspano za umazanim steklom; režala se je kakor pečen krompir moji nesreči« . . Dalje ni pripovedoval Martinek, samd ugaslo pipo je žvečil in hudo je pogleda val doli po vasi, kjer je gledalo nekaj Godčeve strehe izmed vrtnega zelenja. Tiho je bilo potem okrog in okrog. Solnce se je nagnilo, in domače kokoši so že pogledavale po gredčh. Tudi sosed Martinek je iztegnil svoje dolge koščene roke od sebe, zazdehalo se mu je, in na-mežiknil je s svojim duhovitim očesom, kakor bi hotel reči: »Znanec gospodski, tudi Martinek ima svojo zgodovino, najsi oteplje samec na stara leta rosd.« Poslovila sva se tedaj zadnjič z rajnim Martinkom, in zaklical mi je Še za vrtnim plotom v slovd: »Pa Martinka ne pozabi, Martinka, ki je še vedno fant, najsi je bil trikrat ženin, hehehe!« Ko sem se drugo leto vrnil pred domači ulnjak, pripovedoval mi je star sosed, kakd lep pogreb je imel Martinek in da so ga nosili fantje z belimi šopki na prsih, saj je ostal vse žive dni le — ženin, in takovcmu se spodobi fantovski pogreb! — Očetov gre h. Povest. Spisal Janko Kersnik. (I)alje.) sobi, v kotu med okni, nasproti včliki peči, še vedno stoji stara, bela javorova miza, in okolo nje so dolge nerodne klopf; na steni visč v lesenih okvirih na steklo naslikane podobe svetniške, v kotu pa je razpelo — vse še na tistem mestu kakor pred dvajsetimi in več prašno, zamazano, okajeno. poznal že vse to in tudi ni pričakoval izpremembe. Ravnodušno odloži mali kovčeg, ki ga je prinesel s seboj, na klop pri peči, sam pa sčde za mizo. Mati pobriše s predpasnikom nekolikokrat preko mize in potem za trenutek izgine iz sobe. Stari Kačon potegne svoj vivček in tobačni mehur iz žepa in si tlači pipo. »Potrpite, oče!« velf sin in grč odpirat kovčeg. »Kaj pa imaš tam ?« vpraša starec z zadovoljnim nasmehom. Student prinese majhen zavitek in ga položi pred očeta. »Nekaj smodek za vas!« reče veselo, »tiste — dolge sol« Očetu se še bolj razjasni lice. »Glej ga. glej!« deje natd — druge besede ne ujame — in vtakne pipo in mehur v žep, iz zavitka pa potegne smodko. »Janez, Janezi Oče!« zakliče mati pri vratih, katera le nekoliko poprč. leti, samd vse Janez je Kačon odide v vežo in potisne duri za seboj. »Kje pa je steklenica borovničevca, ki sem jo hranila tu zadi v omari?« vpraša Jera. »Požirek mu moram dati!« »Da, da!« hiti Kačon; »tu zadi mora biti!« Rekši seže v omaro. »Steklenica je v nji, žganje si pa ti popil!« razhudi se mati polglasno in odrine od sebe možd, kateri drži prazno steklenico v roki. »Bčži, bčži, ti bi mu niti ne mogel dati suhega kruha l« »Gori pojdem — na Koreno — k Volku! Ta ima še nekaj borovničevca!« »Ni treba! V izbo pojdi!« veli ona, in Kačon se ji ne ustavlja. V sobi sčde zopet kraj mize in si vesele volje užiga smodko. »No, kaj pa je s teboj? Bodeš li skoro v cesarski službi, ali si že?« vpraša skozi gosti dim, ki ga puha preko mize. »Nimam je še, pa dolgo pač ne bode!« reče sin in iztika po kovčegu. Sedaj vstopi mati ter prinese hleb črnega kruha in na majhnem lesenem krožniku kupec lepih jabolk. »Letos jih je bilo nekaj, tu na starem drevesi za hlevom!« reče sinu in položi nož predenj; potem zopet odhiti iz sobe, in oče in sin začujeta nje korake pod streho. »Kam pa so ušli mati ?« vpraša student, ko si odrezuje košček kruha. V Kačonovi glavi se porodi vesela slutnja^... »I, pa že käj ima skritega tam gori!« reče natd in zakašlja, kakor bi se zdajci spomnil svojega suhega grla. »Kje te bodo pa nastavili? Kam te pošljejo?« vpraša, dasi sam zase ugiblje, kje ima Jera skrito pijačo, katero mora prinesti vsak hip; zakaj po drugem ne iztika gori pod streho; takd je moral sklepati iz prejšnjega besedovanja. »Tega še ne vem! Morda pridem v Ljubljano, morda v Gorico. Skoro se odloči!« Starec novič zakašlja, a potem zopet vpraša: »Koliko bodeš pa služil? Bode li za trud?« »Ne vem, tudi tega ne vem,« zasmeje se sin; »nekaj stotakov na leto. toliko, da se bode živelo!« »Nekaj stotakov? No, prihranil bodeš pač käj? Čemu si pa študiral? Čemu smo te pa dali v šolo?« Okrog sinovih usten leže za trenutek zaničljiv posmeh; nehotč se spomni dvojbenih zaslug, katere ima oče gledč njegove izobrazbe. Ali okö mu pohiti' preko umazane sobe čez razpokano peč, in glej, tam gori leži' kup cunj in raztrganih odej, in zazdi' se mu, kakor da je život v njih. Da, tam je čepela stara mati Barba in ta mu je pravila, da je prav tam in dolgo pred njo tudi že čepela stara — prastara babica, in ta in dna — obe sta vsaka v svoji dobi noč in dan, leto za letom, dokler jima je bil odmerjen dni prostor za čeleš-nikom, pletli belo slamo v kite, za zaslužek dveh treh krajcarjev na dan; in ta stara mati Barba mu je otroku, mlademu dijaku, tudi vedno pripovedovala, naj se le käj uči, da bode käj, da si käj prisluži, prihrani, da bode kdaj pomagal domačinom, materi in očetu, zlasti pa — gruntu, na katerem se je porodili Te misli bliskoma hitč mlademu možu po glavi. »Grunta, starega grunta, pač ne bodemo več mogli nazaj kupovati!« reče po kratkem molku pod vtiskom naglega razmišljanja. Kačon je, sledeč sinovim oččm, pogledal tja v kot na peči, na kup umazanih krp, in tudi njemu se je zazdelo, da čepi nekovo živo bitje tamkaj; toda on ni mislil na mater Barbo, ne, ona stara koščena, devetdeset letna babica je vstala pred njim, in ko je začul sinov odgovor: »Grunta — grunta ne bodemo več kupovali« — zazvenelo mu je še nekaj drugega po ušesih; tisti strogi: »Bčži — bčži — ne dotikaj se me!«, s katerim ga jc nekoč odpodila, ko ji jc hotel pomagati s peči. Stresne se in hoče nekaj odgovoriti; pa sam ne vč, kakd in kaj. V tem pa vstopi mati in prinese steklenico borovničevca in majhen kozarec ter oboje postavi pred sina. »Truden si in žejen, Janez!« mčni skrbno. »Pa ta ni, da bi gasil žejo!« nasmehne se sin. »Oh, dober je — dober 1 Le pokusi l« sili oče in natoči kozarec. »Prej bi rajši malo vode!« reče Janez, in mati je že zunaj, da mu izpolni željo. V tem izpije Kačon poln kozarec žganja in ko ga iz nova napolni, prigovarja sinu: »Le daj, le daj, ta hasne zdravju! Povsod ne dobiš takd pristnega!« Ko se mati vrne, ponudi sin tudi nji nekaj v popir zavitega. »I, kaj pa je to?« vzklikne ženica vesela in vsa rdeča v zgu-banem lici ter odvija popir. Bujno pisan, svilnat robec, v hribih takd priljubljen, razvije se pred njo. »Oh, Janezi Käj takega si mi prinesel? Ta je pa drag, drag!« »Ni takd, kakor se vam zdi!« zasmeje se-sin. »Takoj v nedeljo pojdem v cerkev ž njimi« pravi mati in dene ta novi zaklad v skrinjo v izbi. Natd sedč vsi trije v živahnem razgovoru do pozne noči. Za večerjo skuha mati najboljše, kar vzmore: žganee in mleko, in sinu tekne jed kakor nekdaj, ko je še deček prignal živino s paše. Radost ga obhaja, spoznavŠega, da sta ga oče in mati resnično vesela. Da seza oče v jednomer po borovničevci, to ga ne moti, celd mati Jera ne opazi tega. Govorč o vsem, kar se jim ravno nudi, največ o tem, kakd je zunaj po svetu, in Janez mora vse razkladati; vmes pa se vpletajo dogodki iz domačega kraja. Stari Kačon je že nekoliko pijan in kreše in kreše, da bi užgal mokri konec svoje smodke; kar mu Šine nova misel v glavo. »Pa — oženiš se venderle skoro, Janez--dobro oženiš? To bi bilo nekaj!« deje počasi, zakaj jezik se mu že nekoliko zapleta. »Kdo vč? Morda bode kaj takega 1« nasmehne se sin, in tanko materino uhd takoj zapazi, kakšna tiha radost zveni' iz teh besed. »Ali res, Janez?« vpraša veselo presenečena. »Le potrpitel Jutri, jutri povem več! A za ženitev je pač še čas; saj sem še mlad, premlad; ampak — govorili bodemo pač o tem!« »Je li bogata?« zajcca oče. »Pusti ga vender!« razhudi se mati. Sin očeta resno pogleda in reče mirno: »Bogata ni!« Starec se ves osupel ozrč vanj, a ne črhne nI besede, mati pa pobriše krušne drobtine v kraj na kupec ter še jedenkrat posvari moža : »Pusti ga v miru; sam nama povč, kadar bode čas za to!« In s tem je bil ta predmet končan. Pozno je, ko ležejo spat. Oče. katerega je premagalo žganje, zmaje se počasi v hlev, sinu pa priredi KaČonka ležišče v sobi takd dobro, kakor je vzmore; tamkaj utrujeni m'adi mož sladko zaspi; mati pa bdi še dolgo dolgo v sosedni izbi, sključeno sedeč na poležani slami, pregrnjeni s hodno rjuho, in izpušča debele lesene kroglice na molku skozi suhe prste. Moliti ne more privajenih molitev, ampak iz vse duše vzdihuje: »Sveta Mati božja, ohrani ga, izprosi mu vso srečo tega svetä!« Sedaj in sedaj ji kane debela solza na koščene prste, toda v srci je srečna, neznano srečna! — XIII. »Hoj, hoj! Janez Kačon! Odkod si se pa ti vzel?« takd zakliče v vzprejemni sobi krašinjskega župnišča mladi kapelan in stiska roko prijatelju. Bilo je drugi dan pojanezevem prihodu; že zgodaj dopoldne se je odpravil z doma in se opravičil s tem, da ima važen posel v žup-nišči. Stara dva nista vpraševala več; oče je šel na njivo po zadnjo repo, mati pa je zrla za sinom, dokler ni izginil v dolini za strmim robom. V župnišči je gospodoval začasno kapeian Peter, nekdanji Janezov dober prijatelj, in ta je sedaj takd odkrito-veselo pozdravil prišleca. Starejši je bil sicer od Kačona, ampak prejšnje mnogoletno občevanje je izbrisalo to razliko. »Danes ostaneš tu, pri meni!« hiti Peter; »mojo kapljico pokusiš, pa käj drugega imam tudi, da ne porečeš, da smo mi prav zadnji na svetu!« »Tega še nikdar nisem trdil!« nasmehne se Kačon. »Oh, seveda, kar se tiče kapljice 1 Ampak sicer smo vam zadnji — mi kutarji — mračnjaki — vam razsvetljencem —« pošali se kapeian dobrovoljno. »Ne bodi, ne bodi! Le daj, kar imaš! Pa stoj — najprej opraviva tisto, kar me je privedlo semkaj! Za Boga, saj nisem vedel, da si ti tukaj; tu v vasi sem šele začul to novico 1« »Česa pa želiš takd važnega? Oženil se vender Še nc bodeš?« zakliče veseli gospod Peter. »Ugenil si!« »Ej — da bi te! Je li res?« zavzame se dni. »Pa morava kär sesti!« Kačon potem duhovniku razloži vzroke svojega poseta. Profesorske izpite je dovršil in sedaj pričakuje sleharni dan, da ga imenujejo kam na gimnazijo tu doli v slovenski domovini. Tukaj hoče prvo leto prebiti takd, potem se oženi; in prav ta ženitev, ali bolje, družinsko razmerje njegove neveste, napotilo ga je sedaj domov; sicer bi ga morda ne bilo. Ona sama o svoji rodbini ne vč mnogo; vzgojila jo je teta, katera jo je naposled tudi vzprejela za svoje dete; znano ji je le iz nekaterih tetinih opazek, da se je porodila tu v krašinjski fari in da jo je mati še kot malo dete vzela s seboj, ko si je iskala službe po svetu. Mati je iz davna umrla, sorodniki menda tudi; rojstve-nega lista ni imela nikdar, ampak jedino legitimacijo, da jo je teta pohčerila. Rodbinskega imena ni izpremenila, ker je imela teta prav tisto imč. »Oh, počakaj, to skoro najdeva!« vzklikne kapeian in stopi k veliki omari po matrike. »Kakd ji je imč — kakov priimek?« »Helena Logarjeva.« »Logar — Logar — počakaj — to imč tukaj ni navadno; pa jaz sem še premalo časa tu, da bi poznal vse ljudi' ali vse rodbine.« V tem listka po imeniku, Janez pa zrč sanjavo predse, kakor bi gledal v megleni dalji ljubki obrazek svoje Helene. »Stoj — tu je!« vzklikne duhovnik; »Logar v Zabukovji in pa še jeden Logar v Lisičji nad Korenom; dve rodbini; ali veš hišni priimek ?« »Ne, Heleni ni bil znan!« »Tu sta Logar — Zabukovščak in pa Logar — po domače Lukcc. Poglejmo v glavno knjigo.« Sedaj pristopi tudi Janez in nekamo razburjen gleda na debele liste, katere prelaga duhovnik. »Tu je Logar — Zabukovščak in vsa njegova rodbina; a — Helena, praviš? Helene ni med njimi. Poglejva dnega v Lisičji. Tu jel Logar, po domače Lukec, kočar v Lisičji poleg Korenega — umrl; žena Polona umrla; hči Helena umrla pred dveindvajsetimi leti v ljubljanski bdlnici; a tu Helena — nezakonska hči prejšnje — ta še živf; koliko let Šteje tvoja nevesta?« »Štiriindvajset — menda!« deje Janez. »To se ujema! Ta je! Druge ni v krašinjski župniji I« »Ta je — gotovo!« pritrdi Janez; »pravila je, da je bila mati tudi Helena; vender da je nezakonska, tega menda sama nc vč; sluti pa morda!« »In kaj je sedaj, ako smem vprašati?« »Guvernanta na Dunaji! Oh, ko bi jo ti poznal, Peteri« »Škoda!« nasmeje se duhovnik v dobrovoljni šali, »pa morda jo vender vidim še jedenkrat kot — ženo tvojo.« Rekši hoče zapreti matriko. »Stoj! Rojstveni list mi napravi! Nekaj moram venderle prinesti z doma!« pravi Janez. Kapelan mu ustreže in dočim piše listino, hodi Janez nekamo vznemirjen po sobi. Duhovnik vzpogleda. »Čuj, Janez!« reče zdajci prav mladeniški lahkomiselno; »predalček, kjer bodi očetovo imč, mora ostati prazen! Jaz bi dejal, da počakaš z rojstvenim listom do oklica. Nevesto utegne to le neprijetno dirniti!« »Pojdi, pojdi! Prepametna je ! Predsodkov nima, kakor jih nimam jaz! Kdo bi vprašal po očetu — sam Bog znd, kje je in kdo je!« Takd govoreč iz nova premeri sobo; potem pa reče naglo: »I, če pa misliš — stoj 1 Pa pusti za sedaj! Časa je še dovolj — in ako me ona vpraša, povem ji ustno. Saj tudi doma lahko käj pozvem o tem. Lukčeva, praviš, käj ne — Lukčeva? Čudno, da tudi domd nikdar nisem čul tega imena! In tudi dne koče ni več nad Korenom!« »Vse se izpreminja!« deje duhovnik, »in vse takd naglo, da se komaj zavedamo izprememb.« V tem zaprč knjigo v omaro, in prijatelja se lotita drugega razgovora. Obed pri župnem upravitelji, dasi ne Bog znä, kaj, bil je vender boljši nego dni, s katerim je pričakovala sina skrbna Kačonka; tudi kapelanovo vino je bilo dobro in gotovo boljše nego dno, katero je mati, vsa zasopla, prinesla še predpoldne iz kompoljske krčme in za katero je žrtvovala malone zadnje krajcarje iz skrivnega predala v skrinji. Solnce se je že pomikalo nizdolu, ko sta stara dva spoznala, da ne bode sina na skupno kosilo. Mati Jera spravi bokal vina pod ključ in prav takd skuhano gnjat; gospodar ne zine besede, ampak je zadovoljen z drugimi jedrni, katerih je še vedno več na izbiro nego ob proščenji. Zadnji žarki novemberskega solnca se plazijo ob strmih rebrih kompoljskega hriba, ko stopa mladi Kačon polagoma po peščeni stezi vkrebcr proti domu. Z daljne ljubljanske ravnine sčm piše gorak jug, neprijeten in vlažen, obetajoč trajno deževje; pred sabo goni debelo, temnosivo plast oblakov, katerih senca leze podvojeno hitro preko gričev, brd in ravnin bliže in bliže. Kje je še oblak? Tam daleč navpično nad mengiškim poljem, a njegova senca je že tu in leze in hiti čez dobravo, nekoliko prej blestečo v rdečih žarkih zahajajočega solnca. Janez nekoliko postoj i in gleda z robu na zadnjem ovinku ta prizor. Tudi nanj vpliva prirodna izprememba. Prej še takd veselemu in zadovoljnemu zaradi prijetno prebitih uric v prijateljevi družbi, leže mu zdajci nekaj težkega na sreč, na prsi; teman oblak, ki prihaja bliže in bliže, porodi mu neznano mučno slutnjo; sname si klobuk z vroče glave, odpnč suknjo in globoko sopeč, govori predse: »Ta jug. ta neprijetni jug!« Počasi stopa dalje in že ugleda raztrgano sleme domače hiše in takoj potem mater, ki stoji na pragu in očito pazi in gleda, kdaj bi se vrnil. To mu zopet vdihne prejšnjo veselo voljo in mu pospeši korak. »Mati, mati I Tudi Helena jo bode ljubila — svoje ni poznala, pa saj je morala biti njena prav talca!« To razmišljanje mu roji po glavi, ko pozdravlja mater. »Zakaj mi niste povedali, da imate novega gospoda, novega kapelana?« deje ji, opravičujoč svojo pozno vrnitev. »Pri njem sem moral ostati!« »V župnišči si bil, pri gospodu?« vzklikne Kačonka, in videti je, da bi to opravičilo vsako, tudi najvažnejšo zamudo. »Kaj se poznata z gospodom Petrom?« Janez ji mora razložiti, kakd je prebil ta dan, in v tem znaša mati vse, kar je bilo namenjeno za opoldanski obed in kar je skrbno prihranila sinu. Po večerji sedi trojica v živahnem razgovoru ob mizi, in stari Kačon silno zadovoljen zopet vleče ob dolgi smodki. Koliko časa še ostane sin domä, tega doslej nihče ni vprašal: mati ne, ker se je bala tega vprašanja — najrajši bi imela Janeza domä, da bi mu le mogla s čim postrezati — oče pa ne, ker je videl in čutil, da imajo dnevi sinovega bivanja tudi zanj dokaj prazničnega. Oba se bojita besede, katero še nekoč izusti: »Sedaj pa odidem!« Bodoči profesor je nocoj časih nekoliko zamišljen; rad bi izprožil razgovor o predmetu, ki mu jc sosebno danes na srci zaradi pozvedeb v župnišči; pa ne vč, kakd bi pričel. Oče mu pride slučajno naproti s priljubljeno svojo opomnjo: »Pa oženiti se moraš, Janez, dobro oženiti!« »Zakaj ne?« nasmehne se sin; »že sinoči sem povedal nekaj takega!« »Je li zala — gospodska?« reče mati, ki ob oglu mize sedeča plete široko slamnato kito. »Gospodska je — sedaj! Toda gospodskega rodu menda ni! Pa dobro, da ste me opozorili, morda vesta vidva käj več o nji in sosebno o nje materi ?« pravi mladi mož nasmehoma. »Midva?« vzklikneta oba radovedna in skoro presenečena. Mati prestane plesti, oče pa vzame smodko iz ust. »Da, dä — ali käj veste o Lukčevih, o neki Lukčevi Lenki ?« V hiši nastane molk, kakor bi bili vsi okameneli; samd stari mršavi maček prede na gorki peči. (Konec prihodnjič.) Očrtki in profili iz modernega češkega pesništva. Književne študije. Spisal K. Hoffmeister. (Dalje.) I. J. S. Machar. Bila je sezona leta 1887., ki je podarila češki književnosti prvo knjigo Mac ha rje v o. »Confiteor« je nazval pesnik svoje prvence, nastale med letom 1881, do 1885. in posvečene Jakobu Ar besu, nestorju češke književnosti. Že v predgovoru tega dela veje käj poseben duh. »Ne vem, čemu bi izdal knjigo? Idealov nimam, da bi se boril zanje kakor drugi; naučni poeziji nisem naklonjen, da bi kakorkoli poučeval närod — čemu torej naj jo izdam?« — »»Resnična umetnost nikoli ne rabi navadnim potrebam človeštva. Podajte to, kar' živi v vaši notranjosti — kažite se kakor človeka, to bode že zadoščalo!«« Tako je sivi Arbes nasvetoval dvoječemu pesniku, in Machar ga je slušal in izdal knjigo. Če je takö starejšemu prijatelju označil svoje stališče proti poeziji, razložil je prčcej pesniški svoj »čredo« na pričetku svoje knjige, da se je brez okolišev predstavil v pristni svoji podobi. »Nikoli ne bode poezija rabila za vdd vaših dejanj, vi filistri; nikoli ne bode poskušala zanetiti pepela vaših src; nikoli vam ne bode hotela jasniti mračnih glav; nikoli se ne bode dala nastaviti za preceptorja vaših sinov, nikoli za guvernanto vaših hčera!« takö sklepa pogovor pesnika in meščana, prolog svojega prvega dela. In: »Na svetu živi sestra lepote, prej mu neznana. Od dolgega trpljenja ji je osivela glava, vedno je resna in trezna. Resnica je. Ta prostira sedaj svojo roko nad sestrico in ne dä, da bi se ji ljubeznivo telesce skrilo pod pisanim nakitom. Gledamo ji v okö, kjer vidimo sledove življenskih izkušenj, srečnih in bridkih časov, in srečni smo, da ji utegnemo vplesti preprost cvet kot lišp v lasč. — Kaj pa je do tega, najsi cvet zvene in se razdehti — nam je dovolj, več nam ni dovolil čas . . . drugi naj jo pridejo za nami krasit s svežim novim cvetjem!« — Takö poje v »Romanci o lepoti«, kjer označuje moderno poezijo, kakeršna bodi po njega nazorih. Pesnik nam riše človeka, kakeršen je, kakö misli, čuti in trpi — človek v Macharji se ne veseli nikoli — slika nam podobo svoje in naše notranjosti1), predstavlja nam jo resnično, kakeršna je, ne gledč na morälo, ne da bi hotel poučevati, ne da bi prizanašal filisterstva lažnivosti, konvencijonalnosti in omejenosti; njega način ') »Prijatelj, ne krasü, čitatelj išče sebe, svoj »jaz« v izvodu tvojem, redko pesnika« . . . (»Pomladni soneije«.) pa je preprost ter izredno učinkuje z neizprosno logiko in resničnostjo. Bridek sarkazem mu stiska ustna, videčemu, kakö se tisti, kdor se je mislil takd velikega in mogočnega, ugleda v zrcalu takö majhnega, takö ničnega in nemožnega. Porogljivo se smeje, in lože mu je, če se utegne takö smijati: >Na glas naj svojega Bogrf zahvalim, I)a v prsi — gnezdo vsakeršnega greha — Mi dar je vložil satanskega smeha, Pa glupce stvoril, da se ž njimi šalim«1) {tConJiUort.) Gorjupi, takö posebno gorjupi so Macharjevi stihi! Pesimist ni, nikar še pesimist iz afektacije. Toda bori se ali boril se je v duši z nejednakimi silami ter bil poražen; sedaj pa čuti bolest premagančevo. Solza ne poznd. Toda najrezkejši sarkazem takega človeka, ki vidi, da ni le on sam, nego da so vsi okolo njega takö niče vi kakor on, ne da bi vedeli — tiha bolest, brezupnost do vzbruha brezmočne srditosti — to so toni, ki tvorijo lestvico njega čustev. Ob minljivosti vsega, kar je, vstaja mu često vprašanje: »Čemu vse to, čemu ves trud, vse delo, čemu 6no hrepenenje po minulih dneh, ko smo bili takö srečni in ko se kdžtj pozneje venderle uverimo o obmani svoji?« — Vender: »Srečni smo v cvetji, katero vpletemo poeziji v lasč, dokler ne zvene — pa naj dojdejo za nami še drugi z novimi cvetovi!« — Resig-nacija pesnikova olajšuje bolest misliteljevo. Kakö čudovito spravljivo slove njega Sonet o nesmrtnosti: Umetnost se nam stara . . . vse zaman! Tem hitreje, kot čas sedaj hiti; Homer je plčsniv, Shakespeare pust, hladan, Byronu tudi glava že sivi. Pri nemških klasikih se khr zaspi, Umrl je Hugo v čas; cvet je obran S Turgenjeva, duh poljskih, ruskih zdi Romantikov se kot herbar prašdn. Takd je vse. Res, vse čas ima svoj. Da v dan požene svoj dehteči cvet; Cvetica je potem le še za gnoj, Ko mine leto, da ji čar je vzet . . . Vso slavo, velikost sploh v tem le zreš, Da imaš pomlad in da v nji cvetčš! Pogrešali bi v Macharjevem portretu bistvene poteze, ki je sicer že rahlo označena v dosedanjih besedah, če ne bi poudarjali še nečesa. Modern je do cela, on je moderni človek, kateremu ne zadošča, ne ustreza več starina, moderni človek, kateremu je popolnoma prešla minulost, katerega l) Sonete preložil A. Funtek, nc zadovoljava sedanjost, človek, kateri primerjujč minulost sedanjosti, ničesar ne pričakuje o bodočnosti, nego se je celd boji: Sedaj s prosveto, s poezijo svojo todi, Z velikih teorij in strogih znanstev plodi, S krvjd, uvelo v žilah, z živci brez moči V bodoče zremo dni, strah stresa nam ogrodi: Vzduh mrtev okrog nas leži; kaj se zgodi? Da označimo dni spleen modernega človeka, bodi semkaj postavljen Sonet človeka, ki se dolgočasi. Obrabljeno takd in staro vse je. Kjerkoli človek postoji z očmi . . . Iz kotov vseh le sivi dolgčas veje, In ta življenja vender ne sladi. Razvnetost. zmoter, kamor ljudstvo speje — V ozadji s prazno senco fraza id i — Finese, spiljene kJtr najskrbneje, In vtip in solze — vse samd hiti Kozolce delat trudno, neokretno In staro, staro . . . Človek v bedi stoče, S hazardno željo kliče dni bodoče: Najsi je puhlo, strupno, neprijetno. Brez luči, harmonije, naj ne godi, Najsi jc nič, a novo, novo bodi ! Pristen izrodek »fin de sičela«, k;\j ne? — Široko in izredno karak-teristiško riše svojo moderno poezijo v »Pele-mele«, v » causer iji« : »Moja muza ima moderno obleko . . .« pravi tu sam o sebi. — »Moja muza ima moderno obleko!« Prav takd Macharjeva ljubica in ljubezen. — Dobro se spominjam Onega deželnobrambenega poročnika oglje-nočrnih läs in bodečih očfj, ki se je vsak večer ob promenadi šetal z damo po Ferdinandovi cesti v Pragi. Dolge kite, jasne kakor najčistejše zlatd, belo, bledo, malone prezomo, sanjavo-trudno lice te dame, nje ostro kon-trastujoča črna obleka, vse to je vzbujalo občo pozornost. Bil je Machar s sedanjo svojo soprogo. Nji in o nji je zložil dolgo vrsto pesmij, izmed katerih navajamo jedno najnežnejših do cela: Sonet erotiški. Oj, zlatolaska, maj spet nama sveti, Čas bajni, srčnega čas mladoletja, Čas muk, raddstij, glupostij in cvetja . . . In venderle težkri nazaj je zreti . . . Kje dna skrinjica? V nji suhi cveti In tvoja pisma, priče šale. petja; • Daj, zriva s čustvom dnini jih razvnetja, Kot zrč ostanke svete vernik vneti! — Tu stari verzi! . . . Oj, kak<5 sem plaval V pustinje, k zvezdam v mislih dvigal sebe, In ččmu sem te vsemu primerjaval! Sedaj sva trezna. Kar si bila časih, Težkd povedal bi v za nosni h glasih, Le to vem, kaj bi danes bil brez tebe! Zakaj li pesnik tolikanj čisla Rimljane, najsi mu ni kär nič do antike ? Zato jih ljubim, ker že tisti čas Nad vse cenili lesk so zlatih lds, Blestečih kot lasjč so žene moje. Drugjč pa, kjer se pesem ne ozira na določeno osebo, zopet govori moderni skeptik. Za vzgled bodi Sonet o ljubezni. Oh, ljdbav, ljdbav ... Nji sem v dobi mladi Napisal marsikak navdušen stih . . . A dni bežč — kaj vse zagrebe v njih, Prednö se jasno zreti kdo navadi! Nje rdečih usten glas imamo radi, Nje bok je prožen, hod lehak in tih, Z ram veje muselin ji kakor dih — Nedolžno zrč, a zvaja le k nasladi. Človeka zvabi dva, obema vseje Norosti, bol, pomlad, käj poezije, Na ples ju zvčde, v park, pod goste veje. Dobi prostorček, kjer lepd ju skrije, Pa vzklikue sestri Strasti: »Pridi k njima!« Iu grč, ko z glavo še lepd prikima. To je takö bridko, ali vender takö resnično ! — (Konec prihodnjič.) * V LISTEK. Zgodovina starega veka. Po Fr. M. Mayerjevi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton Kaspret, c kr. profesor višje gimnazije v Ljubljani. Z 52 podobami. Cena trdo vezaui knjigi 2 k 30 h, mehko vezani i k 80 h. V Ljubljani. Založila in natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. Str. 115. — Naznanili smo že zadnjič to knjigo, kakeršne doslej, kar se dostaje zunanje oprave, nismo še imeli. Vsaka posamična ilustracija je taka, da si ne more iz lahka le|>še želeli nI učitelj ni učenec. Ali tudi po svoji vsebini je Kaspretova zgodovina odličen proizvod. To ni nikakeršna prestava, nego Mayerjeva knjiga je rabila g. profesorju zgolj za podlago, pripovedovanje je samostalno, zlog prezoren, popolnoma slovenski. Sosebno lepa se nam vidi partija o starogrških pravljicah, ki je prirejena, rekli bi, prav po domače. Klasiškimi imenom je oblika prikrojena po slovenskem izgovoru, vender imajo vselej v oklepajih tudi dotično latinsko obliko. Mi g. prof. Kaspretu odkritosrčno častitamo na takd lepo uspelem delu in zajedno želimo, da bi nas skoro razveselil tudi /. zgodovino srednjega in novega veka ! »Slovanska knjižnica« je s svojim 26. snopičem zavrnila prvi letnik svojega izhajanja. V 24. snopiči čitamo poleg »Čarovnice«, novele, katero je srbski spisal Velja M. Miljkovič in poslovenil Ivan Stvee, pripovedko grofa h. N. Tolstega »Tri smrti«, iz ruščine poslovenil Podravski. — V 25. snopiči jc A. G(aberIČek) priobčil kitico narodnih pripovedek iz soških planin, med katerimi so nekatere sosebno lepe in nove varijante ; želeti je, da bi se nadaljevale te pripovedke, ki so res zbrane iu napisane »Iz naroda za narod«. Po tretji poli je nekaj izostalo, zakaj na 4S. in 49 strani ie tekst pretrgan in zatd neumeven. — Poslednji snopič prvega letnika prinaša v prevodu S. Gregorčiča ml. tri povesti: »I^>tarijka«, hrvaški spisal Večeslav Xovak, »Izgubljeni sin«, iz srbskega »Putnika« leta 1862. in »Mrtvaška sraica«, iz srbščine po F. Oberknezeviči v »Putniku« leta 1862. »Lotarijkac je lepa povest, drugi dve pa pripadata tistemu blagu, katerega gre dvanajst kosov na ducat. Slovanska firma sama nikakor še ni porok, da je delo res dobro! — Snopič 27. prinaša poučno povest češkega pisatelja Čekala »Preskušnja in rešitev ali domd najbolje«, poslovenil Simon Gregorčič ml. I)a bi bil le jezik boljši, nego je! — Uredništvo »Slovanske knjižnice« naznanja, da ob sedanjem gmotnem razmerji ne more plačevati velikih pisateljskih nagrad, vender rado plačuje 25 kr. stran za dobre prevode in 40 kr. stran za dobre izvirnike. Mogoče, da za dobre izvirnike še kakd iz-posluje častno nagrado. — O 28 snopiči glej poročilo na drugem mestu. Zlate jagode. Zbirka basnij za slovensko mladino in preprosto ljudstvo. Nabral Anton Kosiy učitelj. V Ljubljani. Izdala in založila Ig. pl Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1894, 8°. 144 str. — Ta lično natisnjena knjižica obseza nad poldrugo stotino jako lepih basnij, izvirno slovenskih in preloženih. Zlog je prijeten, jezik pravilen. Najprimerneje menda pohvalimo to delo, če pravimo, da je popolnoma vredno lepega svojega imena. Ker so „Zlate jagode" mimo tega prva knjiga svoje vrste, zato se izvestno hitro razširijo med šolsko mladino in preprosto ljudstvo. Cena vezanemu izvodu 60 kr. Slovenske pesmi za štiri moške glasove. Zložil in slavnemu pevskemu društvu »Nabrežina« udano poklouil /f. Volarič. Op. 10. Cena 85 kr. Tiskali Eberle in dr. na Dunaji. — Veselo naznanjamo ta krasno natisnjeni zvezek, obsezajoč 13 izboruo uglasbenih pesmij na sledeče tekste: i. Eno devo le bom ljubil. Gregorčič. 2. Moja domovina. Gregorčič. 3. Zdravijca. Funtek. 4. Kazstanek. Levstik. 5. Kvišku, bratje! ? 6. Vzvečer. Levstik. 7. Bedak je. Bedčnek. 8. Čolničku. Gregorčič. 9 Novinci. Krilan. 10. Slovo. ? u. Pomlad in jesen. Levstik. 12. Ti osrečiti jo hoti! Gregorčič. 13. Nos. ? — Ni lahko mogoče na malem prostoru povoljno oceniti umotvorov našega nadarjenega in priljub* Ijcncga skladatelja; zatorej samo to-le: Volarič je v svojih glasbotvorih pikanten, živ, zelo bistroumen, celo koketen; zlasti hoče razveseljevati sebe in druge; sentimentalnosti ne pozna, toda s svojimi umotvori zna izražati burno življenje. Zato pa je prav slovenska pesem njegovo polje, na katerem se giblje kar najuspešneje: tu so domd njega skakajoče melodije, njega ostro naudarjena ritmika in pikantna harmonizacija. Omeniti nam je še, da so te Volaričeve skladbe do cela originalne, in za to ne uporablja raznovrstnega glasbenega lišpa, da bi dosegel ž njim »apparencc de jeunessc«; povsod veje iz teh skladeb gracijoznost, ki očara poslušalca Po tem moremo zvezek z mirno vestjo pripo-roČiti takd-le: Dragi rojaki! Podpirajte z obilo naročnino vrlega našega skladatelja v čast sebi iu narodu ! — Zvezek se dobiva jedino le pri g. skladatelji v Deviuu na Krasu. D. Pajgelj. Petdesetletnica Simona Gregorčiča. Simon Gregorčič je dnč 14. m. m. praznoval petdesetletnico svojega rojstva. Nas veže dvojna dolžnost, da se spominjamo tega praznika: prvič je Gregorčič baš v našem listu priobčil dolgo niz najlepših proizvodov svojega srca in uma, drugič pa je stališče Gregorčičevo v naši književnosti — sedanji in prejšnji — tslko, da ga lahko prištevamo prvim pesnikom, kar jih je sploh porodila zemlja slovenska, da pa je takisto znan in čislan tudi pri drugih narodih slovanskih. Vsaka hvalna beseda, vsako oeenjanje njegovih del se nam zdi tem bolj odveč, ker je naš list že pred dvanajstimi leti korenito obrazložil Gregorčičevo delovanje in priobčil popoln njegov življenjepis. Dovolj bodi, da se tudi »Ljubljanski Zvon« od srca pridružuje vsem mnogoštevilnim gratulantom, ki so pesniku ob njega petdesetletnici izrazili svoje simpatije in tako vsaj nekoliko izjednačili, kar so pred leti pregrešili objestni sodniki; tudi mi kličemo dičnemu pesniku svoj najlepši pozdrav z iskreno željo, da bi mu nebo prisodilo še dolgo dolgo vrsto let! — Lep književen spomenik je postavila Gregorčiču »Slovanska knjižnica« v svojem 28. pomnoženem snopiči, ki je do cela posvečen samd Gregorčiču. V uvodu prinaša ta zvezek nekaj časniških glasov, potem prigodno pesem, katero je priobčil v »Slov. Narodu« A. Funtek, dalje ponatisnjen Članek »Zlata knjiga« iz našega lista, končno pa najlepše izbrane pesmi Gregorčičeve. V dodatku so še raznovrstne ča-stitke, katere je prejel pesnik na svoj rojstveni dan. Reči moramo, da je baš ta zvezek »Slovanske knjižnice« vreden najlepšega priporočila; cena 15 kr. je takö nizka, da jo lahko utrpi sleharna slovenska hiša, ki bi sploh ne imela biti brez Gregorčičevih poezij! Iz šolskih izvestij. Prejeli smo »Letno izvestje c. kr. obrtnih Strokovnih šol za obdelovanje lesa in za umetno vezenje in Šivanje čipek v Ljubljani o šolskem letu 1893./94.« in »Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Mokronogu.« Prvo priobčuje kratek članek o lesenem stropu iz leta 1638. v Kranji, čegar slika je priložena izvestju ; spisal ga je ravnatelj Ivan Šubic\ v drugem pa čitamo zanimljiv spis o Mokronogu iz peresa nad-učitelja Jerneja Ravnikarja. Slovensko gledališče. Dramatično društvo je priredilo do vštetega dnč 28. m. m. trinajst predstav. Dnč 27. septembra se je predstavljala prvič žala igra v petih dejanjih »Lu d v i k XI.«, francoski spisal Casimir Delavigne, prosto poslovenil J. B.; dnč 30. septembra igra s petjem »Materin blagoslov ali nova Chonchon« ; dnč 2. oktobra opera »Čarostrelec«; dnč 4. oktobra drugič žala igra »Ludvik XI.«; dnč 6. oktobra prvič vesela igra v štirih dejanjih »Knjižničar«, spisal G. pl. Moser, ua slovenski jezik preložil M. M.; dnč 9. oktobra prvič ljudski igrokaz s petjem in plesom v treh delih »Graničarji« ali »Proščcnje na sv. Elije dan«, hrvaški spisal Jos. freudenreich; dnč 12. oktobra opera „V vodnjaku'4 in ,.Cavalleria rusticana"; dnč 14 oktobra drugič vesela igra ,,Knjižničar"; dnč 18. oktobra prvič opereta v treh dejanjih ,,Mam'zel le Nitouche", spisala II. Meilhac in A. Millaud,, godbo zložil Hervtj preložil Fr. Geslrin \ dnč 20. oktobra drugič „Mam'zelle Nitouche"; dn6 23. oktobra prvič vesela igra v štirih dejanjih ,,0 ti možjč!", spisal Julij Rosen, poslovenil F. H\ dnč 26. okt. opera „Prenočišče v Granadi" in dnč 28. okt. drugič igrokaz , Graničarji". — V slovenski gledališki umetnosti se je pojavil od lanske dobe izreden napredek; sedaj imamo vsaj gledališče, katerega nas ni treba biti sram, in naši igralci so resnični igralci, katere je treba meriti nekoliko drugače nego dosihdob, ko smo bili tako rekoč že zadovoljni z zgolj dobro voljo do-Učnega igralca ali dotične igralke. Naš ensemble na konci zadnje gledališke dobe je bil lak, da nas je naudajal upravičen strah za letošnjo sezono; vse se je majalo, rušilo, vse je razpadalo. OČito ie bilo treba vliti nekaj nove krvi staremu onemoglemu truplu, pridobiti je bilo treba novih igralcev, sosebno ko sta odšla gospod Borštnik in njegova gospd 1 dvojica, o kateri sami je bilo prav za prav vredno resno govoriti. Dobili smo nadomest-nike: »Dramatično društvo« je angažiralo g. Rudolfa Inemanna iz Prage, jako inteligentnega, elegantnega igralca; njega soprogo, izšolano koloraturno pevko; iz Zagreba je došel kot režiser g. Jolef Freudenreich-Veselit \ poleg njega imamo g. Jošef Anica s soprogo. Opera ima dosedanje pevsko osobje, samd namesto lanske altistke se je anga- žirala gospodiČina Ttnoarnicka pl. Satova. — Precej i z prve predstave smo se uverili, da je naše igralno osebje pod novim vodstvom prebilo o počitkih dobro šolo; to je bilo vse lepo zaokroženo, izborno priučeno, tako da je moral biti veselo presenečen vsakdo, kdor je količkaj zasledoval razvoj našega gledališča. Sploh je treba opomniti o vseh dosedanjih predstavah, da se igralci nikjer niso lovili kakor prej, ko so tolikokrat ljuto grešili na potrpežljivost slovenskega občinstva; zato bodi glasna pohvala njim in tudi režiserju g. Freudenreichu. Le-td sam se nam je doslej predstavil že v nekaterih nalogah, najbolje pač kot Ludvik XI in kot organist v »Nitouchi« ; najmenj nam je pač ugajal v veseli igri »O ti možje!« Sicer spretni igralec, kateremu po nekod šc nagaja slovenski jezik, zdi se nam nckamo stereotipen, in to ni baš najboljše, kar se more reči o igralci. — Kar se dostaje g. Inemanna, označili smo ga že prej za duhovitega, elegantnega igralca, kakeršnega si le more želeti naše gledališče. Resna naloga ali neresna, 011 jo pogodi do najfinejše nianse in povsod je drug. Želeli bi, da skoro že nastopi v večji partiji. Izmed vseh novih igralcev je g. Inemann brez dvojbe prvi in najboljši in takisto se je izmed vseh najbolje priučil slovenskemu jeziku, kar porojenemu Cehu ni malenkost. — Gospod Anic nam pri prvem nastopu ni prijal kdo vč kako, vender je videti, da se resno trudi, in kadar se srečno iznebi hrvaškega svojega akcenta, utegne biti še prav dober igralec, sosebno ker nam je tudi sicer jako simpatiški. Gospd Aniteva je rutini-rana igralka in dobra pevka, ki si je sosebno kot Chonchon in guvernanta v »Knjižničarji« pridobila glasno in zasluženo pohvalo. — Izmed domačih naših igralk in igralcev bodi najprej omenjena gospodiČina Slavleva, kateri pa vsekakor najbolj sodijo uajivne partije; gospodiČina Polakova se nam je ki»j srečno, rekli bi skoro, izborno predstavila kot Nitouche, gospodiČina G. Nigrinova pa je bila itak od nekdaj jedna naših najboljših igralk, dasi je vse premalo cenjena. Gospod Danilo je porojen igralec, ki se letos tudi uči svojih nalog, in to pri njem ni malenkostna reč, ko jih lani menda sploh nikoli ni znal; sicer nam je omeniti še g. Verovška in g. Perdana, katera oba kolikor toliko dobro podpirata gg. Orehek in Podgrajski. Iz kratka torej: Z letošnjo dramo smo lahko zadovoljni, opera pa tudi ni izgubila svojega dobrega lanskega glasii. — Kar se dostaje iger samih, bile so do malega srečno izbrane. Izvrstno sta prijala »Ludvik XI.« in »Knjižničar«, vzgledna jc biLa »Mam'zelle Nitouche«; najmenj pa se moremo ogrevati za »Gra-ničarje.« Archiv für slavisehe Philologie. XVI. Bd. 3. u. 4. Heft. 1894. — Najnovejši zvezek tega imenitnega zbornika, ki obseza dva snopiča, skupno 320 stranij, prinaša te-le sestavke: — Die ra gusa u isc h c n Urkunden des XIII.—XV. Ja lir hunderte s. Pisec Milan Reietar poskuša dokazati, da je bil jezik teh dubrovtiiških pisem zajedno tudi narodni jezik one dobe v Dubrovniku. ..Srbski pisari'-', dubrovniške republike so bili domačini Pisec torej sklepa, da so tudi državna pisma, namenjena večinoma srbskim despotom in bosenskim kraljem, spisavali v narodnem jeziku. Ker pa so pisma spisana v ijekavščini, moral je biti tudi nrfrodni jezik ijekavski. Pisec vender sam priznava, da so skoro vsi pisarji mešali med ijekavske oblike tudi ekavske in ikavske. Rešetar bode nadaljeval svojo razpravo. — C. C. Uhlenbeck v Amsterdamu je zbral v spisu: „Die Behandlung des in dg. s im Slavischen" bogat materijsl za vse slučaje, v katerih prehaja indogermanski s v slovanščini v ch — h. Rezultat njegovih preiskavanj je: indg. s je prešel v slovanščini v ch 1) med vokali, razven ako je bil prednji vokal o ali e, 2) med k in vokalom, r in vokalom,, 3) med t in *, 4) med li, u, r/ in I. V vseh drugih slučajih je ostal indg. s v slovanščini neizpremenjen. — Jcsef y.ubatff raziskuje v članku „Slavisehe K t ymo logi en" etimološko postanje 84 besed. Med temi je več nego polovica slovenskih be, čast), griva, kaša, koža, katfc, krada, obadi», pečat b, poditi, vgdro, veverica, želadb, žolna i. t. d. — Naš rojak V. Oblak opisuje Las t o v s ko nar ečje (D er D i alee t von Last o v o). Iz njega razprave jc razvidno,' da se meja med čakavskim in štokavskim narečjem ne d d natančno določiti, ker prehajajo osebnosti jednega glavnega narečja na meji med osebnosti drugega glavnega narečja. — J. Wilh. Schulte v ßeuthuu v Gorenji Sileziji objavlja spis: „Ueber slawische Ortsnamen, welche aus einem Personennamen mit der Praep. u g c b i Id e t si n d. — V kritičnem vestniku nahajamo med ocenami premnogih knjig tudi ocene Tertnikovega spisa o jeziku Prcščrnovem, Hu-bo dove ga novega izdanja Janežičevega slovensko-nemškega slovarja in Sketove slovstvene čitanke za 7. in 8. razred. Potekle so iz peresa g. V. Oblaka. Isti učenjak objavlja tudi (bolgarski) spis L. Miletita in (hrvaški) spis dr. T. Mareti/a o življenji in književnem delovanji Miklosichevem. Uničujočo kritiko, katero sta izrekla Schuchardt in Jagič o Topolov-škovi knjigi, omenil je „Zvon" že zadnjič. V oddelku „Bibliog r a phische s" je zabeleženih silo knjig in brošur, tičočih se vseh strok slovanske tilologije. V oddelku „Kleine M i 11 hei 1 u n g e n" čitamo zanimljive manjše članke, n. pr. o imeni mesta Plovdiva (Philippopel). Končno objavlja izdajatelj Jagič materijalije k zgodovini slovanske lilologije in sicer pisma P. J. Safafika metropolitu Stankoviču in patrijarhu Rajačičn. P. Der Dialect von Lastovo se zove razprava g. dr. V. Oblaka, katero tudi omenja gorenje poročilo o Jagičevem »Archivu«. Pisatelj se je na svojem znanstvenem potovanji po južnih dalmatinskih otokih seznanil tudi s tem narečjem. Zanimljivo je sosebno zato, ker ima sicer čakavsko lice, a vender nekatere značilne štokavske posebnosti. Razprava je pregledno sestavljena, ker se pri vseh dialektiških posebnostih in njih razlagi zlasti ozira na one, katere so važne za karakteristiko čakavskih in štokavskih narečij. Tako se prčcej vidi, v koliko je to narečje čakavsko in v čem se žc približuje štokav-skemu. Nasproti jednakim hrvaškim razpravam M. Kušarja, Rožiča i. t. d. ni razprava samo dialektiška statistika, nego različni pojavi se poskušajo tudi razložiti. Na konci so nekatere splošne opomnje o razmerji med čakavskimi in štokavskiini narečji, naperjeue proti Miklošičevemu nauku o starem jezikovnem dualizinu srbohrvaškem. Dialektiških mej ni, nego samo meje pojedinih jezikovnih posebnostij; zato tudi ui »Čistih« narečij, v katerih ni nobene posebnosti sosednih govorov. Župniški izpit iz leta 1750.') Matija Zupin in Anton Palčič sta leta 1755. delala izpit pri tržaškem konsistoriji. Sestaviti sta morala poleg drugega kratek govor o predmetu: »Videns Jesus civitatem flevit super illam.« Mesečnik tržaške škofije »Folium dioecesanum« iz leta 1869. str. 143. — 144. navaja iz govorniških načrtov nekoliko na ogled, da pokaže, kakšen je bil jezik prosilcev leta 1755. Prosilec Palčič je bil domd iz Sočerge Pravopis je italijanski, pa nedosleden. I. Videns Jesus civitatem flevit super illam. De Christus Sjn Boshj ie persou iskat inu isvelizat kar ie sguhlenu bilu, na tem nei zuiblat, dokler ne nit iesus quaerere et salv um quod perierat. Nei sparou terplenia, nei sparou inuie, dopernasou je miracule, je hodiu is eniga mesta u tu drugu, is ene desele u to drugo samu de bi dopernesen volo svoiga ozheta. Kadar pak je vidiu te ludi terdovratne, de neiso hodeli dopernest niegoviga svetiga povejla, se ie sjiokou Ali od kod pride, o moi dobrutlivi Jesus, de danasgne dan ste vi tulikaiu jokou, dokler usi volno in s vesseion so vas u mestu preieli. Sdei sposnam od kod pride vassa J) Opozoril me je na to drobtinico g. dr. Toma sin, profesor na c. kr državni gimnaziji. salost. Sakai vi ste dobru veidu, de taisti kateri tulikain vessenja so vam iskasali, potler vas bodo pregaguali, tepli, krisali inu spotlivu na svetim krisi perbiali. Zhe od tod enu maihinu h temu se perblisamo, kar pomeni tu mestu, tudi ussidagnim /.hassi nas usmileni jesus se joka. Tu mestu pomeni nasso Dusho, kateri veliku milosti inu dobrute ic iskasou io ie h pervimu stvaru po svoim Pildi, faciamus homiuem ad imaginem et similitudiuem nostram, ie nio oprou inu ozhistiu od greha, io ie slekou s kramplin hudizha poklenska, u tem kir sa nio reshit ie preliu usso niegovo sveto Rcsho (!) kri. Videjo z tedai pruti leti dobruti mu nesgruutani milosti nehvalesen se iskase, dokler ne-mestu hodit po niegovim nauuku, se blise h temu fardainanim, se milu s jozhe, videns Jesus eivitatum flevit super illam. Amen. D. Mattio Zupiu m. p. Viduehi Jesus grad od Jerusalema so mi se prolile susee; — moi predragi grad so dusse nasse, sgora oneh on gioee cadar mi drugi pademo u grih, tadai on gioce, saeai duše nase on negleda vee eaeor pervo, cadar sgubimo .... negovo tadai 011 gioce; no co mi drughi nechiemo da Jesus ioce, rečemo largo od griha, pustimo erivigne, pustimo soaco slo, i oslisimo negove sapovedi, taco chiemo resveselit Isusa, i en dan chiemo milosehio negovo dosegnit . . . nebeseo. lini grad arbet ie bil nei Iepci, taco duše nase so nei lepce, cadar so u milosti od Boga, on ich gleda cacor negove . . . ma cadar sa naso ncsrcchio ich od nega odversemo, tadai on dela vidi s ovo ... P. Antonio Palcich. Dr. K. Glaser. Krscsänszko katholiesänszke cerkvene peszmi sz potrejbnimi molitvami i vndgimi vogerszkimi peszmaini za skolnike, katholicsdns/.ko mladčzeu, ino za vszdkoga po-bozsuoga krsesenika. Vö ddue od drüstva szvčtoga Stevaua. Prvi natisz. Budapest, 1893, 687. — To cerkveno pesmarico v prekmurskem narečji in madjarskem »državnem« pravopisu je sestavil učitelj Jolef Postaj v Martjancih (med ogerskimi Slovenci). Da jc priskrbelo ogersko društvo sv. Štefana izdajo te knjige, temu je pač vzrok, ker jc v nji najti tudi nekoliko pesmij v madjarskem jeziku. Nekatere pesmi se tedaj nahajajo v obeh jezikih. Tako naj pomore ta pesmarica prekmurskim Slovencem, da se skoraj nauče državnega jezika. To se nam prav odkrito pove v uvodu: »dr s/.e je solszka deca i mla-dčzen zdaj zse tüdi privadila, vszamogdcsega i dobrotivuoga Ocso po lcjpom vogrszkont jeziki hvdliti i zvisdvati. I vszi mi', ki mladčzeu gori hrdnimo, td verjemo, k a jc /.se nej dalecs ono vrejme, gda mo vszi lehko po obesinskom jeziki nase domovine diesili Bog d — sz ednim gldszom. To je tedaj želja patrijotskega učitelja. Vender moramo biti hvaležni njemu iu društvu za to knjigo, zakaj malo šte-vilce ogerskih pesenc ne obrodi zaželenega sadu. V knjigi je tudi nekoliko štajerskih pesmij, seveda v popravljeni odeji, nekaj jih je pa prevedenih iz inadjarskega jezika. Jezik je prekmursko narečje, toda ne popolnoma pristna in nepopravljena govorica oger-skega Slovenca, nego prekmurski »književui« jezik. Ta jezik se je polagoma utrdil v jednem stoletji, v njem je pisana vsa prekmurska cerkvena »književnost«, prevod novega zakona, psalterja, molitveniki, katekizem in knjige jednake vrste. V tem »kujiževnem« jeziku se dd opaziti nekoliko vpliva sosednega štajerskega narečja. Marsikatere dijalek-tiške posebnosti ni tedaj najti v jeziku prekmurskih knjig in tedaj tudi ne v tej pesmarici. Prekmurski pisatelji so zgodaj opazili, da nekaterih poselmostij ni v bližnjih narečjih n. pr izpada h, prehoda m v n na konci besede, in zato jih niso vzprejeli v knjigo. Ob sedanjem razmerji ni misliti, da bi književna slovenščina izpodrinila domače književno narečje, slovenska knjiga le težko najde semkaj pot, ker bi utegnila škodovati naglemu napredku državnega jezika med Prekmurci, V. O. Hrvaške novice. V Zagrebu biva sedaj več hrvaških umetuikov, da zvršč nekatera dela, ki jih je naročil oddelni predstojnik dr. Kršnjavi. Sloveči slikar Vlaho Bu- kovač je svoje tovariše pridobil za idejo, da bi se vsa dela razstavila. To se baje zgodi o božiči, in razstavi bode naslov »Hrvaški salon«. — Dr. Kršnjavi je dal točno posneti umotvorine partenonske v Atenah. Sadreni odlivki se namesti v dvorani obrtne šole in veljajo okolo 8000 gld. — Iz hrvaške književnosti. Intendant hrvaškega gledališča g. dr. S. pl. Miletie' je zasnoval novo in prevažno književno podjetje »Teatralno biblioteko«, ki bode v posamičnih zvezkih objavljala izbrana dela hrvaškega repertoara. Kjer bode treba, opremile se bodo drame s predgovorom in tolmačem. Urednik »Teatralni biblioteki« je Nikola Andric, dramaturg hrvaškega gledališča, ki je že tudi v novi knjižnici priobčil izboren prevod Moličrovih »Les Prčcieuses ridicules«. Cena prevodu 25 kr. — Uprava narodnega gledaličč* razpisuje tri darila, in sicer 500 gld. za izvirno tragedijo ali dramo iz domačega življenja, 300 gld. za «izvirno komedijo ali narodno glumo iz sedanjega življenja hrvaškega, vsaj v treh dejanjih, in 500 gld. za izvirno operno delo v serijoznem ali komiškem zlogu. Rok vsem trem delom je postavljen do dnč 1. marca 1895. Za operno nagrado smejo tekmovati seveda tudi drugi slovanski skladatelji, vender bodo imela prednost tista dela, katerim je snov vzeta iz hrvaškega življenja. Zajedno s tem razglasom se je gledališka uprava pismeno obrnila do vseh boljših hrvaških dramatikov in glasbenikov. Hrvaška dramatska književnost brez hrvaških izvirnih dram ni hrvaška, kakor slovenska dramatika ni slovenska brez slovenskih izvirnih del! — Sekcijski načelnik hrvaške deželne vlade, g. Vladimir Maluranif, sin pokojnega pesnika »Čengičagc«, vabi na naročbo zbrane književne ostaline svojega očeta. Najprej izidejo pesmi, ki bodo stale brošuraue 2 gld., lepo vezane pa 2 gld. 50 kr. — Začela je izhajati »Zabavna knjižnica,« katero ureduje dr. Avgust Harambalie. Priobčevala bode v zvezkih po 40 stranij izvirna hrvaška dela, pa tudi prevode iz drugih, sosebno slovanskih književnostij Prva dva zvezka prinašata Sicnkiewiczev roman »Ognjem i mačem«, »Žrtvo ljubavi« iu drobnosti. Vsakih io dnij izideta po dva zvezka; cena vsakemu 15 kr. Slovanska biblijografija. Hrvaški »Vienac« je priobčil pismo, katero je član slovanskega dobrotvornega društva v Odesi, prof. Aleksander pl. Borženko, poslal histo-riku g. prof. T. Smičiklasu v Zagrebu. Rečeno društvo je namreč sklenilo izdavati mesečni glasnik slovauske književnosti in se zato obrača do slovanskih pisateljev s prošnjo, da hi po jeden izvod svojih del pošiljati javni knjižnici v Odesi, in sicer na ime generalnega konzulata francoskega. Če dobi ta ideja dovolj podpore, utegnila bi se zasnovati v Odesi tudi osrednja knjižnica slovanskih knjig modernih pisateljev. Znameniti grobovi. Meseca septembra je umrl v papeževi palači v Castelgan-dolfu slavni italijanski arheolog J. B. de Rossi, ki je prvi temeljito preiskal rimske katakombe in zlasti napise po njih. Spisal je veliko del o starokrščanskih spomenikih v Rimu; sosebno slovi knjiga »Roma sotteranea christiante« (1806.-1877.). Pokojnik, katerega je že pred dvema letoma zadela kap, bil je tudi član jugoslovanske akademije v Zagrebu. „Lubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »NArodna Tiskarna« v Ljubljani.