in je zanje prevzel od Nemcov to sirovo zgrajanje; in da Gorenci nimajo nobenega narodnega znamenja več kakor jezik in kozolce. Pa vernimo se od neprijetnega premišljevanja k dacarjevi Rezi. Glejmo jo, kako burno se verti med plesavci. Več let že ni plesala ; pa pozabila ni te umet­ nosti; ni bila še popolnoma zdrava in terdna, pa se vendar ni bala sukati, da ji je pot stopil na čelo. Do polnoči je terpelo rajanje in zgrajanje; do polnoči je Reza ostala v veseli družbi. Zapustila bi bila sicer rada že pred zagatno plesišče, ker jo je jelo nekaj mraziti, tudi glava jo je bolela, pa ljubemu dacarju ni hotla ve­ selja kratiti. Komaj se je pa vernila h Krucmanu in stopila v sobo, v ktero so jo pred tremi tedni prinesli omamljeno in opečeno, se terpljenje bolj ponovi, mraz jo je tresel, tergalo jo je po vseh udih in rane, na pol zaceljene, so jo na novo pekle, in olekati so začele. Preden še dan napoči, že pošljejo po zdravnika, kteri pa odkritoserčno pove, da ima le malo upanja. Že samo ples in premrazenje je močno škodljivo ; ker je pa cerni prisad pritegnil k splošni bolezni, je poma­ gati skoraj nemogoče, in Rezino življenje je bilo v veliki >y nevarnosti. Poslali so naglo po duhovna, da je Rezo pre­ vidi! z zadnjim tolažilom. Prišli so možje, da je Reza pričo njih izročila vse premoženje Krucmanovi Mici. Solze so Mici stopile v oči, ko je čuIa izročivne be­ sede iz Rezinih ust. „Ali se strička Matevža več ne spominjate ?" vpraša Mica. ,Vsaj odpustite mu!" »Jeze ne bom nosila na uni svet; naj mu bo od­ puščeno. Povejte mu, da bi ga bila rada objela na smertni postelji." Tako je djala Reza, in bralo se ji je odpuščanje na ginjenem obrazu. »Izgovorite mu tudi kaj premoženja v znamenje odpuščanja," pristavi Mica. „Izgovoriti mu kaj nimam, ker sem tebi vse iz­ ročila; izroči mu sama, kolikor hočeš, ako ga ljubiš; in òe kdaj stopita pred aitar, naj bo božji blagoslov z vama." Opoldne je dacar zidarsko družbo v vas pripeljal. Žalostno so peli Kalski zvonovi med vriskanje veselih zidarjev, ktere je dacar z vinom napojil v bližnem tergu. Niso mislili ne na smert ne na merliča. Dacar je pa stopil k zvonikarju, in ču' je kratki odgovor : Vaša ne­ vesta je umerla; v sredo bo pogreb. Dacar je zidarje pripeljal v vas; pogorelo mesto, na kterem se bo zidala nova hiša, jim je pa odkazal oče Krucman. Naglo so se zidarji dela poprijeli, in hitro je raslo novo zidovje iz tal. Krucman je pa možko okoli zidov postopal in ukazoval je zidarjem, ki mu brez stroškov zidajo čedno hišo, ker družba za zavarovanje pohištev je škodo že bila cenila in povernila ; z dob­ ljenim denarjem je pa Krucmanu mogoče bilo tudi večo hišo od prejšne sezidati. Mož je bil res dobrovoljnega obraza, ko je hvalil svojih otrok srečo in dobro obna­ šanje; kako rad je ponudil nov mehir tobaka sosedu, ki je prišel ogledovat Krucmanovo zidarijo in tudi hvaht svojega sina, kterega bi morebiti rad Mici zaročil. Moško je govoril Krucman o svoji hčeri, nobenemu je ni ob­ ljubil, nobenemu odrekel; velikokrat je pa ponovil: „Mica se mora omožiti, kakor se ni nobena mojih hčer. Pridjal jim bom tudi jaz nekaj dote, in tako svatovanje bomo imeli v novi hiši, kakoršnega ne pomni cela so­ seska." Kakor so se možje Krucmanu skušaU prikupiti, tako so fantje gledali za Mico ; pa kakor je Krucman . želel vedno le boljšega ženina, tako Mica ni želela no­ benega. Obilna dedšina je ni storila prevzetne, ampak tiho in žalostno i ogibalo seje ljudi in veselic, samotna je doma presedala in premišljevala, kdaj se bo vernil Matevž, po kterem ni bilo ne duha ne sluha. Kolikokrat se ji je sanjalo, da ga vidi v boju, da je ranjen, ubit; koliko solzicam izvirek je bila skeleča misel, da Matevža mo­ rebiti že krije cerna zemlja Laška. Nar huje seréno terpljenje je negotovost. Srečo in nesrečo prihodnjo si človek vpodobi, kakor more živo; up in strah se ga polastita oba kmalo, in vedno močneja sta, čim dalje človek čaka. Tako visi človek med rajem in prepadom, nepreterpno čakaje, kdaj se bo osoda določila, in dalj ko čaka, bolj mu serce trepeta, in raji bi se v prepad zavalil, kakor dalje čakal negotove prihodnosti. Aù'ìl O (Dalje in konec prihodnjič.) Mythologicne drobtine. "po narodnih pripovedkah naznanja Dav. Terstenjak.) O svetem Jurju. Ni goda med Slovenci, kterega bi se mlado in staro bolj veselilo, kakor godìi sv. Jurja. Ko se pri­ bliža god tega svetnika, obrača se mladina vsako jutro proti solnčnemu vzhodu, in popeva : ftuftoii« «1 »q sveti Juri ftìtì/.. < ' n - Toplo nam zakuri, ; .ngr Pridi, sveti Marko In nam speci jarko. Na Jurjevo, hitro po polnoči, fanti začno z biči pokati, pastirji pa v rogove trobiti, ker to, pre, Coper­ nico odganja. Žene na predvečer tergajo cvetlico, ime­ novano jurjevico, in jo kravam davajo, da bodo imele obilno mleka. Na Jurjevo spuščajo navadno živino najpred na pašo. Fanti si naredijo lesen ključ in vertaje v zemljo pojejo : Sveti Juri ! to 'maš ključ. Odpri nam nebeško luč. Nekaj enacega se nahaja tudi pri Moravljanih. Na peto postno nedeljo izganjajo dekline Moreno, boginjo zime Pred slamnato babičko, ktera Moreno pred­ stavlja, pojejo : Komu s' dala kliče? Dala sem jih dala Svatemu Jifimu, Aby nam olevfel Zelenu travinu, I Aby trava rastla — i Trava zelena ! — j Že učeni Kuhn (Zeitschrift für deutsch. Mylh. III, I 385) je dokazal, da ključ v basenstvu indoevropskom ' pomenja blisk, kteri zemljo odpira in jo z gromom ; združen rodovitno dela. Zato Slovenci pripovedajo, da bo • srečen, kdor na Jurjevo germeti čuje, in da bodo njive : rodovitne. Na sekovskem slovenskorimskem kamnu, iz­ kopanem na torišču starega slovenskega mesta imeno- ; vanega Solva, ste dve možki podobščini viditi. Ena i nese ključ na rami, kterega druga oseba hoče vzeti • (glej Schriften des historischen Vereins für Inneröster- reich I. Heft Tafel XXI). Brez dvombe je ta podoba s ključem kakošno mladoletno, zemljo odpirajoče bo­ žanstvo. Ako premislimo legendo o sv. Jurju, lahko zapo- pademo, zakaj Slovenci tega svetnika toliko čislajo. Ja-» haje na konju je: devico rešil grozovilnega drakona. — Tudi v slovanski mylhologiji nahajamo sledi, da je bo­ žanstvo jarnega solnca, kterega pridevek je tudi bil konj, rešilo boginjo zemlje (Lado-Vesno ?), ktera je bila v oblasti drakona symbola zimske mokrote, megle­ nih tam itd. Ni tukaj prostora za daljo razpeljavo te primere; tudi še niso zbrane vse povesti, ktere bi nam natanjčniše ta mythus razjasnovale. Kakor se Serbkinje na Jurjevo umivajo z vodo, ktera izpod mlinskega ko­ lesa teče, ker mislijo, da jih ta voda reši vsega zlega, tako se umivajo na Jurjevo tudi slovenske dekleta s po­ točno vodo. Ker še na Jurjevo sem ter tje kres zaži­ gajo, je to gotov dokaz, da nadomeščuje sv. Juri po narodni veri kako mladlelno solnčno božanstvo. O gori. Veličastni pogled na gore, bregove in višine, ki tje pod oblake mole, je celo naraven vzrok, da je stari svet sedež svojih božanstev na gore in bregove postavljal,- jim tam svete veže zidal in daroval, in sploh gore svečeval. j Občna vera starih narodov je bila, da se bogovi zbirajo na gorah, tako pri Gercih na Olympu, pri Indih na gori M eru, in pri Parsih na gori Albordž. Nar lepša gorska glava na Pohorju je ona, pod ktero stoji cirkva sv. treh kraljev, in ta okolica se veli Božje. Posebno so si paganski Slovenci boga gro­ movnika mislili stanovajočega na visoki gori, zato se veli ena gora v solčavskih planinah Ded, kar je bil priimek bogu Perunu, druga se veli Baba, kakor so stari Slovani imenovali boginjo zemlje, in tretja Di vica, kakor so Slovenci imenovali svojo Pallas-Atheno, ktera se je pri Čehih velela De vana, in je bila boginja ne­ beške jasnote. Na gori so imeli stari Slovani svoje prašiva (oracula) zato se še sedaj imenuje nek breg v gornji Lužici Prašvica (Frencel, nomenclator utriusq. Lusat. pri Hofmann Script, rer. Lusat. Tom. II. str. 31.) V gori so skrili n a ro d n i juna c i, tako češki Vaclav, nemški Barba rosa, in slovenski kralj Matjaž. Pod sveto trikraljevsko goro sta, kakor Pohorci pripovedajo, skrila zlati plug in sreberiia brana. Vsako let zlezeta za palec iz zemlje. Ko prideta na svetlo, nastopijo boljši časi. Zemlja bode rodila obilno živeža. Gotovo je tam stal nekdaj tempelj Per una Triglava, ker Perun je bil tudi bog rodovitnosti. Ne daleč od Božjega je gora Turjak; tudi o tej gori je dosti mylhiskih povesti. Že gospod Pohorski je v Novicah, priobčivši slovenske povesti „o Kresni ku", te gore omenil. Tur je v basenslvu Slovanov bila vi­ soko čislana žival. Mladostni praznik Slovakov se še sedaj veli T ur i ce. Tur, bik pa ni bil samo symbol Peronov, temoč tudi Radogostov, in kakor v nordiški mythologiji štiri cerni biki, ktere je eden orjaš z mor­ sko boginjo Gefjua rodil, poznamljajo štiri ve t re, tako se tudi v slovu „o Polku Igorovem" vetri velijo „Stribožij vnuci', — Stri metalhična oblika za štir- taurus. Kako so stari Slovenci čislali gore, *) se še sedaj lehko prepričamo, ker skoro na vsaki prijetni gori stoji cirkvica, in gore imenujejo svete, svetinje itd. Na go­ rah slanovajoči kmeti še imajo cele imena po starih božanstvih slovenskih, kakor Svarožnik po bogu S va­ ro gu (v Vilanjski fari) Perunik po Perunu, Mike po velikem duhovnu starih Slovenov (v staroteržki fari). Slovenec nar rajši zahaja na božjo pol k cirkvam, ki sloje na gorah, kakor na sv. Višarje, na sveto goro, na brinjevo goro, na križno goro, na oljsko goro, na Svetine, na šmarno goro itd. Koliko lepih keršan- skih legend hranuje slovenski narod s lih svetih gor ! — Nabral sem jih dosti, in če jih bo hotel naš »Glasnik" razglašati, mu jih hočem po redu pošiljati, da se otmejo pozabljivosti. **) Vse so priče živega : pobožnega duha Slovencev. Mladi naši slovenski dijaki, j kteri imajo ložeje pele, kakor jaz, in ložeje plazijo po ' gorah, bi lahko zvedeli marsiklero pobožno legendo od romarjev. Te legende bi bile važne tudi za duhovne pastirje, ker zvedili bi, da sta si narodna dogmatika in pa cirkvena po gostem navskriž? Sonet. (Zložil Gr. Krek.) Skakljal po vertu dete sem veselo In tergal v venec razne sem cvetice. Smejalo radosti se mi je lice, Vsaj več takrat serce še ni želelo. Podal sam mami cvetje zažarelo, Stegnila vele je po njem ročice, V oči stopile bistre ji solzice. Obličje bolno spet je oživelo. Otročje leta v večnost so vtonile. Popustil sem življenje kratkocasno, Od materne sem ločil se gomile: V spominu vendar mi je zgodba jasno, Zato si v venec spletam rože mile. Ko spomlad podari nam cvetje krasno. ' Jožef Šubic. (Zivotopisna čertica; priobčil J. Borovski.) Ni ravno mnogo zanimivega povedati o Subicovem življenju. Ni slave iskal po kervavih vojskah, ni poto­ val po morju, ni obhodil polovice sveta, mogočniki zemlje ga niso počastili s svetinjami ali zvezdami, učene akademije sprejele ga niso v svoje družtvo : živel je mirno in tiho v zavetju prijaznega mesta celjskega, po­ zneje marburškega, kol zdravnik in slovenski pisatelj. Rodil se je v spodnjem Mokronogu 20. grudna 1802. Roditelji njegovi so bili kmečkega stanu, ne bo­ gati, pa pošteni. Odmerli so pa sinčku, ko je bil ko­ maj 6 let star. Po njih smerli je prišel fantič med žlahtnike najpred v mesto Kranj, potem leta 1811 v *) O gori kot svmbolu oblaka in neba bom govoril v pa- sebnem članku. Pis. **) Prav radi ! Vrednt.