GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO BULLETIN DE LASSOCIATION DU MUSEE DE SLOVENIE LETNIK XVII ANNEE ZVEZEK 1-4 CAHIER S SODELOVANJEM ČLANOV ODBORA UREDIL DR. JOSIP MAL LJUBLJANA 1936 Uredništvo in upravništvo »Glasnika« je v Ljubljani, Bleivveisova c, 24 (Narodni muzej), kamor naj se pošiljajo tudi vsi za »Glasnik« namenjeni rokopisi in recenzijski izvodi. Za vsebino in obliko so odgovorni pisatelji. Ponatiskovati ali prevajati v »Glasniku« objavljene spise in slike je dovoljeno samo s pritrditvijo avtorja in društvenega odbora ter z navedbo vira. »Glasnik« izhaja četrtletno. Članska cena znaša za letnik 30 Din. P. n. člane prosi odbor Muzejskega društva, da blagovolijo poravnati to letno članarino (a 30 Din). Društvo ima svoj čekovni račun pri Poštni hranilnici, podružnica v Ljubljani, s št. 10773 in z naslovom: »Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana«. Pričujoči zvezek (1—4) »Glasnika« je izšel 19. decembra 1936. . „1 .. , , IZDAJA IN ZALAGA MUZEJSKO DRUŠTVO ZA SLOVENIJO ZA JUGOSLOVANSKO TISKARNO V LJUBLJANI: KAREL ČEČ GLASNIK MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO BULLETIN DE L’ASSOCIATION DU MUSEE DE SLOVENIE LETNIK XVII A N NE E ZVEZEK 1-4 CAHIER S SODELOVANJEM ČLANOV ODBORA UREDIL DR. JOSIP MAL LJUBLJANA 1936 1314551 un;i.> O^aoV]^ J-/, r?/, /v yž. / "//v^r Kazalo — Index Razprave — Dissertations Polec Janko: Svobodniki na Kranjskem Les colons sans charge (Freisassen) en Carniole A. Uvod..................................................................... 5 B. Pregled postanka, razvoja in pravne organizacije svobodnikov v raznih pokrajinah............................................................ 7 C. Svobodniki na Kranjskem................................................. 14 I. Zgodovinski viri................................................... 14 II. Imenjska knjiga in svobodniki...................................... 16 a) Nastanek imenjske knjige........................................ 16 b) Imenjska knjiga na Gornjem in Nižjem Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem................................................... 20 c) Uredba imenjske knjige na Kranjskem............................ . 22 a) Pregled, opis in nastanek ohranjenih imenjskih knjig ... 22 p) Imenjska knjiga po davčni rektifikaciji 1747 .......... 29 •;) Značaj imenjske knjige, njeno razmerje do deželne deske in njen zgodovinski pomen ..................................... 30 III. Nastanek svobodnikov............................................... 33 IV. Predmet svobodniške lastnine.......................................... 45 V. Svobodniki kot posestniki podložnih zemljišč 46 VI. Svobodniki kot zemljiški gospodje svojih podložnikov.................. 49 VII. Svobodniška uprava................................................. . 52 a) Stanovsko knjigovodstvo kot upravno in sodno oblastvo svobodnikov ............................................................ 52 b) Svobodniški župani................■............................... 55 VIII. Poskusi odprave svobodnikov 1. 1747 ................................. 57 IX. Koncentracija podložnikov in delna pridelitev svobodnikov zasebnim gosposkam 1. 1776 ................................................... 60 X. Daljnji poskusi odprave svobodnikov do 1. 1784 70 XI. Prizadevanja za napravo zemljiške knjige svobodnikov in njihovo novo regulacijo (1800)............................................... 75 XII. Preosnove v svobodniški upravi (Schweiger - Repešičeva doba) 84 XIII. Svobodniška uprava za francoskega medvladja.......................... 86 XIV. Zemljiška knjiga svobodnikov ......................................... 87 XV. Ostanki svobodniške uprave po 1. 1814 in prestanek svobodnikov 1. 1848 ............................................................. 88 XVI. Pomen svobodnikov..................................................... 93 XVII. Nepravi svobodniki.................................................... 93 XVIII. Razmerje svobodnikov do takozvanih »Freileute« in do kosezov 94 XIX. Svobodniško sodstvo................................................... 95 a) Procesno pravo svobodnikov........................................ 95 a) Pristojnost in pravdni postopek svobodniškega sodišča . . 95 (S) Izvršilni in ediktalni postopek svobodniškega sodišča . . 100 Y) Klavzula obče deželne obveze za škodo.......103 b) Zasebno pravo svobodnikov ........................................ 107 a) Ženitno pravo svobodnikov.......................................107 Č) Zastavno pravo svobodnikov......................................112 v) Kupne pogodbe...................................................121 c) Kazensko sodstvo svobodnikov.......................................124 XX. Denarstvo med svobodniki...............................................125 XXI. Seznam svobodnikov na Kranjskem po stanju 1. 1784 . 128 Resume (Die Freisassen in Krain)......................................135 Osebno in stvarno kazalo .............................................140 Zapiski — Melanges Corgnali G. B., Posvečevanje in potrditev kapel v Sloveniji 1. 1523 . . . 143 La consecration des chapelles en Slooenie, en 1523 Andrejka Rudolf, Kančeva tvornica vžigalnikov v Ljubljani....................148 La fabrique d'amadou de Kanc a Ljubljana Slovstvo — Chronicjue des livres Schober Arnold, Die Romerzeit in Oesterreich an den Bau- und Kunst- denkmalern dargestellt (B. Saria)...................................150 Schneeweis Edmund, Grundriss des Volksglaubens und Volksbrauchs der Serbokroaten (J. Kelemina)..........................................151 Graber Georg, Volksleben in Karnten (Fr. Baš)................................153 Hruby Vaclav, Archivum coronae regni Bohemiae (M. Kos).......................154 Ivic Aleksa, Arhivska grada, I—IV (J. Mal)...................................155 Singer Stephan, Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales (J. Mal) 157 Schiinemann K., Oesterreichs Bevolkerungspolitik unter Maria Theresia (Fr. Zwitter).......................................................157 Le centenaire de l'illyrisme (Fr. Zwitter)...................................158 Vasson J., Bertrand, le Grand-Marechal de Sainte-Helene (M. Pivec-Stele) 159 Stele Fr., Umetnost zapadne Evrope (B. Saria)................................160 Die Museen Čsterreichs (B. Saria)............................................160 Društveni vestnik — Chronicjue de TAssociation Društvo v letu 1935/1936 ..................... Lactioite de notre Association en 1935/1936 (na platnicah) Svobodniki na Kranjskem Dr. Janko Polec A. UVOD. 1. »Ko sem začel 1. 1786 pri češki komorni prokuraturi poslovati v zadevah čeških svobodnikov, sem začutil potrebo, da se seznanim z uredbo in starejšo zgodovino te posebne vrste prebivalcev dežele. Storil sem to ne brez posebnega mika in veselja, ki ga nudi rastoče spoznavanje predmeta, o čigar postanku, razvoju in sedanjem stanju, o čigar uredbi in posebnostih vlada popoln molk med občinstvom in na učnih stolicah.« S temi besedami, ki jih je postavil Franc Ks. Twrdy na čelo uvoda k svoji temeljni študiji o čeških svobodnikih1, bi mogel mutatis mutandis pričeti tudi zgodopisec svobodnikov na Kranjskem, ki se enako kakor na Češkem nazivajo nemški tudi tukaj »Freisassen«. 2. Literatura ta sloj prebivalcev naše bivše kranjske dežele le redko omenja-. Valvasor, ki se sploh ne bavi s socialno strukturo in pravnimi uredbami kranjskega kmečkega prebivalstva3, le bežno rabi izraz »Landschaftlicher Freysass«, s katerim označuje neplemenitega lastnika imenja Kleviše na Dolenjskem4. 3. Slovenski naziv za nemški »Freisass« vsaj na Kranjskem ni bil povsem enak in gotovo ne ustaljen. M. Cigale5 rabi »svobodnjak«, po V(odniku): * Franz Xav. Twrdy, Pragmatische Geschichte der bohmischen Freysassen, Prag 1804, 7. Jos. Gruden, Slov. župani v preteklosti, str. 27, kjer zmotno istoveti svobodnike s plemičarji. (Edlinge.) Njegova izvajanja se nanašajo le na te. — Dolenc, Pravosodstvo cisterc. opatije Kostanjevice in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stol., ZZR, III, 12: »So tudi še« — sc. v kostanjeviško-pleterskem ozemlju — »poedini prosti kmetje ali slobodnjaki, ki so imeli glede sodišča izjemno stanje, ker so bili podložni naravnost stanovskemu sodišču«. — Isti, Slovenska ljudska sodišča v dobi od 16. do 18. stol., Rad, 239, 1930, str. 12: »... Zapisniki od konca 17. stol rabijo vsaj za označitev resnično slobodnih ljudi, netlačanov izraz »Freisassen«, in pripominja v op. 31: »V 18. stol. se rabijo tudi še izrazi »Freimannschaft« ali »Freiholdschaft« — prim. tudi še istega ZZR V, 161 in ČZM, XXV, 1930, 15. — Isti imenuje v »Bulletin International de 1’Academie Yougoslave« itd., Livre 4, 1931, str. 42 svobodnike nemški »Freibauern« (Freisassen). Tako tudi »Kmečko dedno nasledstvo« ČZN, 1927. 40, op. 77. V »Pravni zgodovini« za slovensko ozemlje (odslej PZ in ostale okrajšave kakor v »Slov. biogr. leksikonu«) omenja Dolenc svobodnike na več mestih, kjer si pa glede njihove oznake nasprotuje. Str. 98 pravilno odklanja Grudnovo (1. c.) istovetenje svobodnikov in plemičarjev. Nasprotno str. 133 in 269 istoveti zopet napačno svobodnike in koseze, češ da so svobodniki prejšnji kosezi (133). Na str. 218, kjer svobodnike najbolj natančno označuje, tega ne izraža več povsem jasno; istoveti pa (gotovo pravilno) plemičarje in koseze. Svobodnike imenuje osebe, podrejene naravnost deželnemu knezu in podsodne posebnemu stanovskemu sodišču. Smeli so nosit; orožje in zahtevati svoje pravice z mečem v roki ali pa pred sodiščem (?). Str. 220 pa navaja napačno bivališča »plemičarjev« kot taka svobodnikov. — Prim. tudi zgolj glede sodne instance svobodnikov: Ferd. v. Rechbach, Observationes, 1680, 103 in J. Polec ZZR, VI, 119. 3 M, Dolenc, Valvasor in slov. ljudska sodišča, GMS, IX, 1928, 99. 4 Valvasor, XI, 305. 5 Wolf-Cigale, Deutsch-slov. Worterbuch, I, 546. »lontavški kmet«; za »Freisassigkeit« — »svobodnjaštvo« z oznako, da je beseda novo stvorjena. A. Janežič (Deutsch-slov. Worterbuch) sloveni: »svobodnik, svobodnjak, lastinec«. Dejansko se je rabil »lontavški kmet« na Dolenjskem, kakor izpričujejo matične knjige šentvidske župnije na Dolenjskem: »rusticus dominii Lontgaus'1, rusticus sub Dominio domus provincialis7« in »dominii Capi-taneatus rusticus«8. Na Gorenjskem tega naziva ne najdemo; v maticah je le izraz »Freisass« ali »Bauer«9. Verjetno so jih nazivali »Freisass« ali »frajzasar«10. To že kaže na tuje poreklo ustanove. Edino sled pristno slovenskega narodnega naziva smo našli v zapisniku svobodniškega sodišča z dne 27. sept. 1740, kjer je navedeno livadno ime za neki svobodniški vinograd na Vipavskem -»Suobo-niz« (svobodnica). 4. V literaturi se slovenski naziv »svobodnjak« pojavlja v Grudnovih Slovenskih županih11. Ta izraz ponavlja Jos. Mal v referatu12 o Grudnovem delu. Toda prav tukaj navaja Gruden na treh mestih13 po Zahnu14 v loškem urbarju iz 1. 1291 navedenega podložnika »Svobodina« (»Zobodin«). Zdi se, da je po tem prevzel dr. Mal naziv »svobodin« za »Freisass« v notranji muzejski arhivski oznaki in v spisih15. Po njem sem prevzel svoj čas ta izraz tudi jaz16. Zdel se mi je primeren, ker je dober slovenski izraz, ohranjen še v starih osebnih imenih17, in more zaradi svoje redkosti služiti za poseben naziv, ki je za točno označbo pojma »Freisass« potreben. Ker sem se pa (po opozorilu prof. Kelemine) prepričal, da je »svobodin« le »nomen viri« (kakor Veselin, Stojadin itd.), ne pa naziv stanu, in zlasti ker rabijo Čehi za »Freisass« stari narodni izraz »svobodnik«, ki je hkrati tudi dobra slovenska beseda, sem se tudi jaz sedaj glede na enotno slovansko terminologijo odločil za naziv »svobodnik«. 5. Vprašanje po bistvu, postanku in razvoju svobodnikov v slovenskih deželah in na Kranjskem posebej pa je doslej tako malo razjasnjeno, kakor je bilo po pričevanju Twrdega na Češkem v začetku 19. stoletja. Temu se ne smemo niti čuditi. Ostro, doslej premalo upoštevano mejnico v naši pravni zgodovini tvorijo že pravne premembe, ki so zvezane z vlado cesarja Maksimili- 8 Krstna knjiga podružnice Vrh pri Sobračah, župnije Št. Vid na Dol., vpis 11. okt. 1782. 7 Mrliška knjiga prav tam, vpis 5. februarja 1779 in krstna 1772. 8 Mrliška knjiga prav tam, vpis 20. maja 1808. 0 Na primer v Vodicah in Cerkljah; v Cerkljah tudi izraz »Hiibler, Ganzhiibler, Freisass« ali »1 h[ube] Dominium Freis. administ.«(ration) ali tudi »Dominium Landhaus« (vpisi pri Petričih v /.gornjem Brniku in Vašcah od 1750 dalje: prej so vpisovali le imena brez natančnejših oznak). (Poizvedbe g. stud. iur. Janeza Bobnarja v Cerkljah.) — Enako so le imena brez navedbe poklica v maticah župnije Vače, kjer je bilo največ svobodnikov in so ohranjene matice izza 1. 1626. 10 Posestnik strmolskega gradu pri Cerkljah Dietrich piše 10. dec. 1830: »Na Joseph Petrič Freisasa jen gruntenga gospodarja v Zg.Berniku« (pismo v domači zbirki prej Petričeve, zdaj Kepičeve hiše v Zgor. Brniku št. 47). Frančiška Čebulj roj. Burgar, gospodinja prej Burgar-jeve hiše v Vodicah št, 22, mi je na vprašanje, če ve, da njeni predniki niso bili podložniki, odgovorila: »Vem, frejzasarji so bili.« — Tudi v Kamniku so jih tako nazivali. 11 .Str. 27. 13 Čas, 1916, 95, predzad. odst. 13 Str. 10, 12, 31. 11 J. Zahn, Codex dipl. Austriaco-Frisingensis, III, 212 (Fontes rerum Austriacarum, XXXVI, 1871). ir. £aS) 1923 27. 19 J. Polec, Razpored sodnih instanc, ZZR, VI, 1928, 119; glej tudi Dolenc, ČZN, XXV, 1930, 46, 53; ZZR, VII, 1930, 39; Slov. ljudska sodišča, 38, 10; »Rad«, knjiga 239, 1930 in PZ, 218, 17 A. Jaksch, Mon, hist. ducatus Carinthiae, iV, indeks, in Zahn, o. c. III, 2:12. — Janez Trdina se je skril za to ime v svoji avtobiografiji: »Ivan Slobodin«, Zbr. spisi, VIII, 65. jana I. (1490—1519), Kakor drugod, se tudi v naših pokrajinah javljajo v sistematičnem zatiranju domačega, običajnega prava in pravnega, zlasti sodnega ustroja ter v uvajanju tujega, rimskega prava in nemškega pravdnega postopka18. Maksimilijanovi nasledniki so njegovo delo dosledno nadaljevali, posebno uspešno, odkar je bil Gradec (od 1565) žarišče notranje-avstrijske uprave. Uničilo se je sčasoma prvobitnejše, starejše slovensko pravo. Njegovi sledovi so danes po preteku stoletij jedva še vidni, skoraj zabrisani. Nič manj globoko zarezo v naši pravni zgodovini so pa zasekale pre-osnove, ki so se začele v dobi prosvetljenega absolutizma in so povezane z imeni cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. Stremele so v glavnem po podržavljenju uprave in sodstva in posebno še po končnem zenačenju po deželah razcepljenega, že večinoma tujega prava. Svoj smoter so dosegle popolnoma sredi 19. stoletja. Te reforme so prejšnje, že pod tujimi vplivi ustvarjeno upravno stanje v naših deželah tako zastrle, da ga moremo danes le težko in postopoma odkrivati. Najbolj velja to za zemljiško-pravno stanje. Kajti vspo-redno z upravnimi preosnovami 18. stol. so ginevale ustanove fevdalnega ustroja, s temi tudi fevdalna zemljiška uredba. Ta se je kazala na zunaj najvidneje v pravnem razlikovanju zemljišč v plemiška in kmečka ter v vezanosti, v gospodarski in pravni odvisnosti kmečkih zemljišč od plemiških. Odprava fevdalnega agrarnega ustroja je naravno popolnoma izpremenila agrarnopravne razmere, izbrisala pravno razlikovanje zemljišč, povzročila njihovo pravno izenačenje in razvezo prej odvisnih kmečkih zemljišč. Sprememba večstoletnega agrarno-pravnega stanja je bila tako korenita, da si moremo le z veliko težavo predstavljati prejšnje agrarne odnošaje ter jih zasledovati v njihovem razvoju. Čim bolj pa se časovno oddaljujemo tako različnim prejšnjim razmeram, tem težja postaja naravno njihova razjasnitev. Na to čaka pri Slovencih mnogo problemov iz tega za nas tako važnega agrarnopravnega območja10. Med temi je svo-bodniški sicer med najbolj temnimi, a gotovo ne med najbolj težavnimi. Kajti srečna usoda nam je ohranila obilico arhivalnih virov, ne preveč raztresenih, razmeroma lahko dostopnih. Glavne težave razjasnitve vprašanja svobodnikov tičijo v tem, da je treba pojasniti prej še nekaj pravnih ustanov, ki doslej niso nič bolj jasne kakor ona svobodnikov, pa so ključ za razumevanje njihovega postanka in razvoja. Naše delo olajšuje precej bogata literatura o svobodnikih nekaterih dežel, ki so deloma s svojimi pravnimi ustanovami vplivale tudi na naše razmere. Mislim predvsem na Češko. B. PREGLED POSTANKA, RAZVOJA IN PRAVNE ORGANIZACIJE SVOBODNIKOV V RAZNIH POKRAJINAH. 6. O čeških svobodnikih je literatura po številu piscev in vsebini najbolj obsežna. Predvsem je omeniti dvoje velikih monografij: poleg že uvodoma navedene Twrdyjeve »Prag- 18 A. Luschin, Oster. Reichsgesch. (1896), 347; A. Globočnik, Oberblick d. Verw. u. Rechts-gesch. des Landes Krain, S, A. Laib. Zeitg., 1888, štev, 10; J. Kelemina, Staroslov. pravde, GMS, XVI, 1935, 46, gl. tudi zlasti op. 45 in 46 in tukaj navedeno literaturo. — Prim.: Burk-hard Seuffert, Drei Register aus den Jahren 1478—1519. 1934, 216 in sl. 19 ZZR, IX, 181, sem že na to opozoril z besedami: »Naravno je zato pravni in socialni položaj kmeta centralni problem naše pravne, gospodarske in socialne zgodovine.« Te besede je prevzel kot nekako geslo Dolenc, PZ, XI, brez vsake navedbe. matische Geschichte der bohmischen Freysassen« še spis: Vaclav Miiller »Svobodnici«, Pokus o monografii ze socialnich dejin českych 15. a 16 stoleti. V Praze 1905. Razen teh glavnih del je treba navesti še Klaudi, Die Freisassen, 1844; Penker, Beitrage zur Gesch. der bohm. Frei- sassen (Mitt. d. Ver. f. Gesch. d. Deutschen in Bohmen; 57. Jg., 191920; M. Pangerl, Die Choden zu Taus; prav tam, XIII. Jg., 1875, 144, 215; Otto Peterka, Rechtsgeschichte der bohmischen Lander, str. 61 sl., 91, 115, 130, 154, 166, 171; Ernst Mayerhofer’s Handbuch f. d. polit. Vervval- tungsdienst, 19015, II., 422; I, 51; V. 126. 7. Opisujoč v naslednjem postanek, organizacijo in usodo čeških svobodnikov, sledim predvsem Twrdyjevemu spisu. Po tem so tudi na Češkem enako kakor drugi stanovi (meščani in duhovščina) stremeli tudi kmečki podložniki po lastnih prostih zemljiščih. Zemljiške gosposke so jih večkrat v priznanje za razna službovanja ali proti odkupu odvezala podložništva in jim podelila dele svojih zemljišč, da jih posedujejo prav tako, kakor so jih same posedovale {ll)-1. Ti mali neiplemiški lastniki manjših zemljiških posestev so se imenovali »svobodnici, dedinici, napravnici«, nemški Freisassen« (12). Že obnovljeni deželni red cesarja Ferdinanda (I, 5) jih označuje: »sie seyn solche Landesinwohner, welche unter keinem Stande begriffen, doch eigene und ohne Mittel unter Uns liegende Hofe, Grtinde und Feldgebau (Feldbauj haben« (12). Iz te definicije izvaja Twrdy tele splošne pravice čeških svobodnikov: a) da so bili odvezani podložništva (nexus subditelae) iin b) so bili podsodni le deželnoknežjemu sodstvu. Imeli so vse osebne pravice, ki so po deželnih zakonih pristajale vsem deželanom, ki niso bili podrejeni patrimonialnemu sodstvu (13). Češka komorna prokuratura je sicer nekaj časa zastopala mnenje, da so zemljišča svo-hodnikov last komore (Kammerguter); iz tega je izvajala, da ima komora vrhovno lastnino (dominium directum) nad vsemi svobodnimi zemljišči. To naziranje sicer ni prodrlo (14), pač pa je vplivalo na določitev dajatev svobodnikov, namreč na njihovo dolžnost, plačevati deželnoknežje davščine, ki so bile v raznih dobah različne (16—42). Poleg rednih davščin so morali plačevati svobodniki, zlasti v starejši dobi, še posebne dače deželnemu knezu kot vrhovnemu zemljiškemu gospodu in mu služiti z vozovi in vprego. Zdi se pa, da so te dajatve vedno bolj pojemale, čim večja so postajala davčna bremena. Sredi 17. stoletja so se začele poizvedbe, zakaj plačujejo svobodniki v primeri s podložniki tako malo dajatev. Te poizvedbe so se vlekle brez uspeha tja do konca 18. veka (43 48). Kar se tiče sodstva in uprave svobodnikov, nimamo natančnih podatkov za starejšo dobo do srede 17. stoletja. Le domneva se, da so bili podsodni svobodniki onim sodiščem, ki so sodila plemiče (53—54). Samo to ni sporno, da je bila zemljiškoknjižna oblast za svobodnike deželna deska (55). Zakonik svobodnikov je bil deželni red, kolikor se ta ne nanaša na pravice, izhajajoče iz osebnega stanovskega svojstva (56). Spočetkoma svobodniki tudi niso imeli posebne upravne instance; v nekaterih pogledih so stali pod nadzorstvom okrožnih glavarjev. Vendar se opaža že za vlade cesarja Rudolfa II. in Matije, da je kraljevi komorni prokurator posredoval pri njihovih pravnih poslih; svobodniki so sklepali svoje pogodbe z njegovo vednostjo in privoljenjem. Zlasti pa je komorni prokurator večkrat sodeloval pri izdaji posebnega kraljevega vpisnega dovoljenja, ki je bilo potrebno za vpis svobodniških zemljišč v deželno desko. Prav iz te funkcije se je najbrže razvila zastopstvena pravica komornega prokuratorja za svobodnike (58—58). Kmalu potem, ko ije izšel obnovljeni deželni red Ferdinanda II. (1627), se pojavljajo listine, iz katerih izhaja, da je prešlo sodstvo nad svobodniki na komorno prokuraturo (fiskalni urad), tukaj se je odslej vodila tudi zemljiška knjiga svobodnikov (registra svobod-nicka, knjihy manualny). Deželni red sam pa o tem še nima določil (58—66). Vendar ta kompetenca, ki je temeljila najbrž bolj na običaju kakor na zakoniti ali vladarjevi odredbi, ni bila brez ugovora, zlasti od češkega apelacijskega sodišča tja do 18. stoletja (66—72), Pritožbe proti sodbam komornega prokuratorja so se morale vlagati preko apelacijskega sodišča neposredno na vrhovno sodišče (Oberste Justizstelle) na Dunaju do 1. 1783, ko se je uvedla nova instrukcija za komorno prokuraturo (72). V času, ko je nastalo sodstvo fiskalnega urada, se je razvila tudi posebna uprava svobodnikov. Prvič se javljajo 1. 1656 v čeških virih (73) starešine svobodnikov (starši svobodničti). Domneva se, da jih je uvedel fiskalni urad, ki jih je tudi postavljal in zaprisegel. Tem starešinam so bili izročeni v upravo krajevni okoliši (Viertel) v posameznih okrožjih (Kreise). Ti okoliši so se spočetka imenovali po starešinah, na primer okoliš Jana Hulinskega. Ko jim je pa komorni prokurator podelil uradni pečat, je odredil, da se da tem okolišem stalno in nespremenljivo ime, na primer prvi okoliš taborskega okrožja. V vsakem okrožju so bili po potrebi navadno dva ali trije svobodniški okoliši. Iz navodil, ki jih je izdal komorni prokurator za starešine (1692—-1702), je razvidno, da je bil njihov delokrog v glavnem tale: a) porazdeliti njihovemu okolišu odmerjene deželne davke, jih pobirati in odrajtovati; b) voditi konskripcijske knjige o svobodnikih svojega okrožja, nabirati novince in jih oddajati; c) razpisovati priprego, prevoz in dobave, jih odrajtovati ter zaračunavati deželnoknežja plačila (bonifikacije) svobodnikom; d) razglašati naredbe okrožnih uradov; e) paziti na red. 20 Prim.: Jan Kapras, Prehled pravnich dejin zemi češke koruny, 1935", 271. 21 Številke v oklepaju značijo strani Twrdyjeve »Pragmatische Geschichte«. izvesti potrebne preiskave in jih predložiti komornemu prokuratorju v odločitev; f) paziti na prodaje svobodniških posestev in naznaniti posestne premembe fiskalnemu uradu; g) ob smrti svobodnikov izvršiti zaporo, inventuro in cenitev, o tem poročati, predlagati varuhe, pregledovati njihove račune in jih vpošiljati fiskalnemu uradu v rešitev; h) ob sporih med svobodniki opraviti poravnalne poskuse; 1) slednjič so delali svobodniki ob prisotnosti starešin, z njihovim sodelovanjem in podpisom pogodbe, oporoke in druge listine. L, 1787 so dobili tudi poseben uradni pečat s cesarskim orlom in češkim grbom na ščitu z besedilom: »Sigill. Praefecti Libertinorum distr.ficti) .. .« (74—76), Za postavitev svobodniških starešin se je razvil poseben postopek. Na poziv fiskalnega urada je sklical starešina sosednega okoliša svobodnike, Ti so predlagali z večino glasov tri može fiskalnemu uradu. Ta je poklical predlagane in jih izprašal v poslih starešinskega delokroga. Po uspehu izpita je izbral najsposobnejšega. Pri tej izbiri so se ozirali tudi na lego njegovega bivališča v okolici in na imovinske razmere. Izbrani je bil takoj vpričo odposlancev okoliša zaprisežen in je dobil dekret. Sosedni starešina, ki je vodil volitev, ga je predstavil zbranim svobodnikom in vaškim predstojnikom (78—79). Taki vaški predstojniki (Richter) svobodnikov so bili namreč postavljeni v krajih, kjer je bilo več svobodnikov. Podpirali so starešine četrti pri opravljanju poslov in izvrševanju naredb, ki so jih prejeli, jih obveščali o dogodkih, ki so bili povod uradnim poslom in so bili kvalificirane priče pri inventurah in preiskavah (81). Po običaju določeni in krajevno različni so bili dohodki, ki so jih prejemali starešine od svobodnikov večinoma v obliki pristojbin za opravljanje uradnih poslov (79—80). Razen svobodnikov, podrejenih starešinam, so bili tudi izločeni svobodniki (separierte Freisassen), ki so bili zlasti v davčnih stvareh podrejeni neposredno fiskalnemu uradu. Taki so bili zlasti svobodniki na velikih nedeljenih zemljiščih, raztreseni ali pa oddeljeni od sedeža starešin (80—81). V poznejši dobi je starešine imenovalo deželno sodišče v sporazumu z okrožnim uradom. Eden starešin je bil hkrati vrhovni starešina vseh svobodnikov. Po jurisdikcijski normi (1784), ki posebne podsodnoisti svobodnikov ne pozna, so bili ti izza 1. 1787 podsodni krajevnim patrimonialnim sodiščem, potem mestnim magistratom na sedežih okrožij. Zaradi vednih pritožb svobodnikov, ki so hoteli obdržati svoje staro sodišče, je bila določena 1. 1800 osebna in stvarna pristojnost za svoboidnike pri deželnem sodišču (Landreehte). Zemljiško knjigo je po dvornem dekretu z 28. jan. 1793. odločeno od knjig deželne deske vodil urad za deželno desko v Pragi in sicer za celo Češko (82—88). V upravnih zadevah so bili svobodniki še dalje podrejeni preko svojih starešin okrožnim uradom (89). Kolikor je povzeti iz literature, so bili svobodniki na Češkem le lastniki zemljišč, ne pa tudi desetinarji. Iz prvi knjige svobodnikov (liber libertinorum) sledi, da je bilo v dobi med 1. 1550 in 1629 skupaj 456 svobodnikov (91). Do konca 17. stol. se je število svobodniških dvorcev znižalo za 240 (96-—97). Zgodovinar Stranska pravi, da jih je bilo za njegove dobe — v začetku tridesetletne vojne — okrog 340. Twrdy navaja za vzrok padanja števila svobodnikov, da je mnogo uglednejše, gospodarsko močnejše plemstvo zlahka absorbiralo krajevno raztresene svobodriike (92—96). Prav to padanje števila svobodniških zemljišč, od katerih so morali plačevati lastniki redne davščine, ki so jih bila plemiška zemljišča oproščena, je povzročilo, da je začela vlada misliti na ohranitev svobodniškega značaja zemljišč, To je dosegla s tem, da je v 17. stoletju uredila zaščito svobodnikov po komornem prokuratorju, uvedla upravne instance starešin in odredila i(18. marca 1630), da se morajo plemiči ob nakupu svobodniških zemljišč zavezati, da hočejo posedovati kupljena zemljišča kot svobodniška (98). Po teh odredbah se skupni obseg svobodniških zemljišč ni več bistveno spremenil (99). Pač pa se je število svobodnikov v 18. stoletju znatno pomnožilo, za skoro cele tri četrtine, Vzrok tej po-množitvi so bile velike delitve zemljišč. V dolgoletnih vojskah 17, stoletja je imela država interes na tem, da zemljišča niso ostala neobdelana. Zato so uživali poljedelci razne oprostitve glede vojaške službe, Zategadelj so lastniki svobodniških zemljišč razdeljevali zemljišča med svoje sinove, da jih oproste vojaščine (104—105). Svobodniki na Češkem niso bili enakomerno naseljeni. Največ jih je bilo v južnem in jugozahodnem delu dežele. Poleg pravih svobodnikov, to je tistih, ki se o njih danes domneva, da so bili kot prosti iz raznih vzrokov naseljeni na kraljevi zemlji, se istočasno v virih imenujejo tudi d e -dicove, dčdinici, dedni kmetje, ki so po svoji obsežni dedni pravici na zemljišču pridobili večjo neodvisnost od zemljiške gosposke. Više stoječi kmetje, ki se tudi prištevajo svobodnikom, so bili »provisionarji« (napravnici), ki so imeli fevdom podobne pravice na zemljiščih. Privilegirani so bili tudi graničarski »chodi«. Ti so bili sicer prideljeni zemljiškim gosposkam, ohranili so si pa svoja sodišča s svojimi svobodno voljenimi sodniki. 8. O svobodnikih na Moravskem in v Šleziji je napisal temeljno monografijo Christian d'Elver>th, Das Institut der Freysassen in Mahren u. Schlesien, Zeitschr. f. Rechtge-lehrsamkeit u. Gesetzeskunde, 1840, 437—444, 485—498. Na Moravskem so nastala zemljišča svobodnikov tako, da jih je deželni knez podelil v fevd ali pa, da so plemiči od svojih v dež. desko vpisanih zemljišč oddelili posamezne dele, na pr. pristave, mline itd., kot od-pravščino rodbinskim članom ali da so taka zemljišča prodali. Lastniki teh oddeljenih, že prvotno svobodnih zemljišč, ki so bili večinoma sami plemiči, so ostali oproščeni podlož-niške vezi; ta zemljišča so bila tako kakor gosposka, od katere so bila oddeljena, prosta davka. Kasneje, ko so bila obdavčena, so plačevala deželne davke deželni davkariji svojega okrožja (Landeseinnehmeramt). Po dElverthovem mnenju so nastala posebna svobodna zemljišča (Freihofe) tudi na ta "ačm, da so gosposke same podeljevale svojo dominikalno in tudi podložno zemljo kot svobodna zemljišča (»Freihofe«) in dovoljevale podeljencem, ki niso bili osvobojeni kmetje, oprostitev, n. pr. od tlake, raznih dajatev, davščin itd., ali so jim dovoljevale posebne pravice, n. pr. točilno ali lovsko pravico. Podeljenci pa so se morali obvezati, n .pr. postaviti oboroženega moža za vojsko, plačevati desetino, prenosne pristojbine itd. Ti lastniki svobodnih zemljišč (»Freihofbesitzer« ali »Freisassen«) so se prvotno ločili od prostih kmetov (Frei-bauem), t. j. osvobojenih podložnikoy: Poleg teh najdemo na Moravskem zlasti tudi proste mlinarje (»Freimuller«), Šele v poznejšem času so se ti pojmi zenačili, ko je čimveč svobod-Iliški“ dvorcev prešlo iz rok plemičev in uglednejših slojev. Vendar je bilo še mnogo teh zemljišč v 17. in v začetku 18. stoletja lastnih višjim stanovskim osebam, samostanom in seminarjem. Razlikovalo se je tudi med svobodnimi dvorci, ki so imeli po posebnem privilegiju pravico vpisa v deželno desko («Landtafliche Freihofe«) in takimi, ki so bili podsodni grajskemu sodišču in vpisani v zemljiško knjigo gosposke (»Freiheitliches Burgrecht u. Grund-buch«, znto^ »Burgrechtshofe«), Zategadelj so bili po sklepu deželnega zbora (1650) posestniki teh zemljišč le glede svoje osebe podsodni dež, sodišču, glede zemljišč pa grajskemu sodišču, bvobodnim zemljiščem se prištevajo tudi tzv^ zemljišča »punchoncev«. Ti so bili nekdaj v olomuškem okrožju dostavljalci pri dež. sodišču vloženih tožb (»puchon«) višjim stanovskim osebam in so imeli zato prosta zemljišča (»Freigriinde«), ki so jih jim kupili dež. stanovi. Pb. tridesetletni vojni je zgubilo premnogo svobodnikov svoja zemljišča po izselitvi, obubožanju, opustošenju; pridobile so jih zopet gosposke. D'Elverth pravi, da je ustanovo svo-bodništva ohranil na Moravskem le običaj, ki ga zasledujemo tja v 18. stoletje, da so zemljišča svobodnikov, izvzemši le majhne oddelitve, prehajala samo na enega dediča. V teku 17. in v prvi polovici 18. stoletja so izdajali razne, pogosto menjajoče se odredbe glede plačevanja davščin. Ob teh prilikah se je izvršil večkrat pregled svoboščin svobodnikov, po teh svoboščinah razdelitev v različne kategorije in vpis v poseben seznam. Te davčne pre-osnove so se 'končale šele z rektifilkaciijo pod cesarico Marijo Terezijo (1748). V upravnih stvareh, zlasti na pritožbe radi davčne preobremenitve svobodnikov, so odločevali na Moravskem okrožni uradi, v drugi stopnji pa deželno glavarstvo. Glede sodstva nad svobodniki so bile tudi na Moravskem zmede. To je naravno, ker so bili tukaj svobodniki talko različnega izvora. Sodstvo nad »puchonci« so izvrševali nesporno stanovi in pa vrhovni deželni komornik kot predstojnik dež. deske. Plemiški svobodniki so bili s svojo osebo podsodni deželnemu sodišču (Landrecht). Glede sodstva nad ostalimi svobodniki je nastal spor še v začetku 18. stol. (1703) med vrhovnim deželnim komornikom in fiskalom, Prvi je odrekal zadnjemu vsako jurisdikcijo in jo priznaval le deželnemu glavarstvu in tribunalu. Fiskal sam pa jo je zahteval zase, sklicujoč se na instrukcijo za češkega fiskala, ki je veljala po pravilniku za moravskega tudi zanj in pa glede na običaj, ki je bil na Moravskem veljaven do 1.1623. Poizvedbe o zgodovinskem razvoju svobodniškega sodstva in nastale vojne so zavlekle odločitev tega spora za pol stoletja. Značilna je predstavka moravskega kralj, fiskala, ki jo je sestavil (1734) v teku teh poizvedb. Fiskal toži zlasti o tehle nedostatkih, o katerih se pritožujejo podobno tudi kranjski izvestitelji v svojih poročilih: da posestva svobodnikov niso vpisana v knjige, iz katerih bi bil razviden prehod lastnine in bremena, da se oporoke shranjujejo le pri zasebnikih in se redko objavljajo, da večina svobodnikov ne podaja dednih prijav, da nimajo urejenega varuštva, da vsebujejo njihova ženitna pisma mnogo neprimernega zlasti glede delitve zemljišč, jih ne odobruje nobena oblast in se ne vpisujejo v knjige; da žive svobodniki brez nadzorstva v taki svobodi kakor nihče drugi na svetu, da slednjič ni nobenega navodila, če smejo svobodniki svoja zemljišča samovoljno prodati. Ti nedositatki imajo svoj izvor v pomanjkljivi rvni P° 5. svobodnikov. la pomanjkljivost se je morala tem bolj občutiti, pravi D Elverth, čim več teh zemljišč je prehajalo zaradi obubožanja ali smrti iz rok plemičev v last takih posestnikov, katerih zemljišča se niso smela vpisovati v deželno desko. Ti niso bili podsodni deželnemu sodišču, niso pa hoteli priznati tudi ne podsodnosti teritorialnih gosposk, marveč so si izbrali kvečjemu zaščitne gosposke. Deželni odbor in gubernij sta slednjič (1745) pri omenjenih pripravah za ureditev podsodnosti razlikovala: a) svobodnike, ki so plačevali deželne davščine neposredno deželni davkariji in so imeli tedaj izza starih časov v nekem oziru priviligirana zemljišča, ki niso bila nikomur podložna, in b) take svobodnike, ki jih ije osvobodila le njihova gosposka, pa so plačevali vse javne dajatve in deželnoknežje davščine gosposki, ki so ji bili tudi podsodni. lo razdelitev je prevzel potem tudi ces. patent (13. nov. 1751) o omejitvi števila svobodnikov (rreisassenrestrungierungs-Patent). Še-le ta patent (št. 3) je končno uredil podsodnost tako, j s°. svohodniki obeh vrst podsodni gosposkam, \kjer se nahajajo njihova zemljišča, izvzemši 7!$e stanovske osebe, ki spadajo in personalibus, ne pa in realibus pred svoje stanovsko sodisce (dez. sodišče). Svobodnikom pristaja zastopstvo komornega prokuratorja. Zato pa morajo plačevati pristojbino 4°/oo ob spremembi posesti (t. 4). Točka 5 prepoveduje za prihodnost razkosavanje svobodniskih zemljišč. Dovoljeno je le, postaviti kajžo (chalupo) za vdovo ali za stare preužitkarje. Ta patent spominja nekoliko, kolikor ima namen preprečiti pomnožitev svobodnikov, na cesarski patent, ki je izšel 1. 1776 o svobodnikih na Kranjskem. Vendar pa odreja moravski patent na drugi strani (t. 1 in 2) ucha' nove zemljiškoknjižne ustanove, v sredini XVIII. stoletja, odločilnega pomena tudi za vprašanja dolžnosti listinskega prepisa na zemljišče (gl. § 16., št. 3., b).« pisarn, ravnatelja Iv. Bizjaka, tki je 1. 1910 staro registraturo nanovo inventariziral. Do lista 14 so listi iztrgani. Začne na listu 14/v z vpisom: »Abtissin zu Laagg«. Dalje sledijo tile razdelki; »Pharrer« (v abecednem redu župnij) 1. 24—76; »Caplann« 1. 77—142; »Kirchengiilt« 1. 143—288; »Spitaell und Bruederschaft« 1. 289—317; »Adell in Crain« 1. 318—360 (lastniki imenj so navedeni le po imenu in priimku, redko z navedbo lege zemljišča oz. bivališča); »Stett und Markht« 1. 461—472 (pod napisom je opazka: »Von stetten ist merer Bericht zufinden im Annsag-Buech des sechs und sieben und dreissigsten Jarš«. — Iz te opazke je razvidno, da je bila še starejša davčna napovedna knjiga, ki nam ni ohranjena. Potem sledi razdelek: »Burger und gemain Leut« 1. 473—628, ki so vpisani v abecednem redu krajev. Kraj je pri vsakem vpisanem naveden ali pred ali za imenom imenjskega lastnika, ki ima vsak svoj list. Lastnik je označen že skoraj dosledno z imenom in priimkom. Pod vsakim imenom je vpisana zemljiška naklada (Giilt v tehničnem smislu) v goldinarjih, krajcarjih in denaričih (Piennig), n. pr. fl. 2, K 13, 3- 1, — Potem so vpisane samo davščine za posamezna leta, n. pr. »Thuet den Vit 8« itd. Na listu 490 je že vpisana delitev: »anno im XXXVIII. t. am 19. Aprillis ist solhe Gulth auff zwei teill geschrieben und geteilt worden.« Vobče pa je vpisana v tej knjigi le davščina bretz drugih opazk. Svobodniki (Freisassen), ki so v tem razdelku vpisani, niso še nikjer kot taki imenovani; zemljišča se označujejo zgolj z »ganze Hub«, »halbe Hub«. — Sledijo potem še razdelki »Pre-laten und annder Geystlichait am Karst« 1. 629—671; »Adel am Kharst und annder Personen« 1. 672—710; »Die Geistlichen in Ysterreich«, 1. 711—-741; »Adels-Person und annder in Yster-reich«, 1. 742—748; »Stett und Markt zu Ysterreich«, 1. 749—753. II. knjiga enaka kakor I., nepaginirana. Na hrbtu je napis: »Altes Gultbuch, 2. Band, Fassionssummarium 1546—1549«, notri na prvem listu: »Inv. No. 2«, vse z Bizjakovo roko; na drugem listu zgoraj: »In Gottes Namen Amen«; podpis: »J. Warll m. p. Puechhalter«. — Napisi stari. Razdelitev knjige le ob strani na prilepljenem zavitem papirju: 1. »Praelattem«; 2. »Herrn-standt«; 3. »Ritterschaft und Adell«; 4. »Pharherm«; 5. »Caplann«; 6. »Kirchengiilt«; 7. »Bruederschaft«; 8. »Stett und Markt«; 9. »BV und Gemain«; daljni razdelki so kakor v knjigi I. Na vsakem vložku je vpisana davščina za vsako leto 1546—49 posebej. Najbolje pojasnjuje tak vpis primer iz imenjske knjige same: Na levi strani knjige: Na desni strani knjige: ,,Kherstetten in Moreutscher / Pfarr Laure „Emphanng. Deschman 6 fl 44 K 2 0- Am 17. May 46 Die 40 K V. vollig .......................fl 4 K 29 9- 2 Af.o-2 Den 69-.......................fl 1 K 7 8-2 Den 6 9- auch vollig ... fl 1 K 7 9- 2 46 Die 40 K............................... K 29 9- 2 t\* j- p ti, s\ £. v aa o. o \t Am 2* Juli 47 J. Pnd®3 47 Den 3TZ ' ' ' ' f! 2 K 14 9 3 Annschlag volhg ... fl 8 K 59 9 1 ,R Den 3 9.........................fl 2 K 14 9- 3 y Am 3. Aprillis 49 J. Pnd Die 40 K....................fl 4 K 29 9- 3 Annschlag vollig ... fl 6 K 44 9- 2 .Q Den 3 9........................fl 2 K 14 9 3 ,r Am 13. Aprillis 50 J. Pnd 49 Die 40 K....................fl 4 K 29 9 3“ V’ Annschlag vollig ... fl 6 K 44 9 2“ III. knjiga. Njena zunanjost je taka kakor I. knjige. Usnjat ovoj je privezan; zunaj na hrbtu je Bizjakov napis: »Altes Gultbuch, Fassionssummarium 1547—1554«; zunaj na pergamentu notranjega ovoja bolj zgoraj pa napis: »Anschlagpuech diC 1554 Jars. Die Bewilligung di(3 1554ten Jars ist die drithalb Giilt auBer der stetts welche die halb gult aus aignem Seggell nit bewilligt haben.« Malo pod tem vpisom: »In Gottes Namen amen. — Jorg Warrl m. p. Puechhalter.« — Bolj spodaj z drugo pisavo v sredi: »Desgleichen die ganze Gult des 1555 Jars.« Še bolj spodaj na isti strani: »Ansag / Steyr: fl. 42.000 / Khemnten: fl. 32.000 / Crain: fl. 22.000 / / fl. 126.000.« — Razdelitev kakor v II. knjigi. Knjiga ima 75 listov = 150 strani in prav toliko vpisov (vložkov). Fatirana davščina je vpisana zgoraj pod imenom imetnika vložka le s številkami, n. pr. 42-15-30 (t. j. 42 fl., 15 Kr., 30 9). Nato so spodaj vpisana za posamezna leta plačila, tudi taka na račun; napovedana davščina sama pa je v tej knjigi za vsa leta, na katera se ta knjiga razteza, že stalna. IV. knjiga, Zunanja oblika je kakor pri III. knjigi. Zunaj na hrbtu (na novejšem listku) je napis: »Altes Gultbuch 4. Band. Landbuch. Ab- und Zuschreibungen aller Standgiilten. 1546—1618. Inv. No. 4.« Isti napis se nahaja na notranji strani platnice od Bizjakove roke. — Na prvem listu zgoraj: »In Gottes Namen Amen. Georg Warll m. p. Puechhalter.« Bolj spodaj v sredi: »Landtpuech. Ab- und Zuschreibung aller Standtgiilten in diesem Fiirstenthumb Črayn von mein Georgen Warll Puechhalters Antrit. Das ist vom Ersten Tag May 1546 Jars anzu-raitten.« Paginiranih listov je 489, razdelitev pa kakor v III. knjigi. Svobodniki še niso nikjer 1546. 1)3 Pfund. navedeni z imenom »Freisassen«, marveč sO vpisani še pod rubriko »Gemain« (1. 309—417) v abecednem redu fara ali deželskih sodišč; vpisana zemljišča se označujejo le z nazivi »diese Giilt, dieser Zehent«. Knjiga IV. služi, v nasprotju s III., razvidnosti sprememb lastniikov in zemljišč izza 1. 1546. Na vsakem listu je pod imenom lastnika navedena davščina le s številkami kakor v III. knjigi. Odpis ali pripis zemljišča se označuje navadno le z odpisom ali pripisom davčnega zneska, n. pr.: str. 16/v zgoraj napis: »Priorin zu Michelstetten«, pod tem napisana davščina: 649 fl.20 Kr. 2 9- Spodaj: »1555 Jar sein von dieser Giilt dem Christophen Hontsch 2 fl. 1 Kr. 2 9-. zugeschriben. Pleybt noch 647 fl. 19 Kr.« — Pri menjavi lastnika in zlasti pri odpisih je večkrat več zaporednih lastnikov vpisanih na istem listu. Zato so vpisi mnogokrat zelo nepregledni. L. 1618 je bila ta imenijska knjiiga kot »Altes Giiltbuch« zaključena; vpisi preneseni na novo imenjsko knjigo »Neues Giiltbuch«, Ta prenos se pri vseh imenjskih vložkih zaznamuje. V. knjiga. Zunanja oblika kakor III., samo da je brez prednje platnice. Na hrbtu star napis: »Giilt- und Einschreibbuch von Jahre 1600.« Znotraj na prvi strani je nalepljen Bizjakov napis: »Inv. No. 5. Giilt- und Einschreibbuch 1619—1661, Nachschlageregister siehe sub Inv. No. 99.« Na petem, še ne paginiranem listu je beležka: »A. 1662 den lezten Aprillis ist dieses seit A« 1619 gebrauchte und nunmehr in die 18 Jahr durch mich gefiihrte Haubtgult oder Landtpuech geschlossen und mit primo May ein anders angefangen worden. Im Namen Gottes und unser lieben Frauen dahin Ich sez mein Hoffnung und Vertrauen. Carl von Sam-burg m. p, Buechhalter.« Za tem listom je na 21 (+4) nepaginiranih listih natančen abecedni imenik z imeni lastnikov in označbo fol. za vse razdelke skupaj. Ob robu strani so izrezane črke alfabeta; potem sledi 542 paginiranih in 8 nepaginiranih listov. Razdelitev knjige je kakor v III.; z napisom je označen le razdelek »Prelaten« (pred 1. listom); svoibodniki še niso označeni 'kot »Freisassen«, marveč ob strani še vedno pod imenom »prostih in meščanov«, kakor pod III. (fol, 306—433). Pač pa so imenja večkrat že natančneje označena po legi, livadskem imenu, po številu hub in tudi po kulturnih vrstah: »travnik«, »njiva«, »stiickl gmain« itd. Večkrat je označen tudi posestni prednik. — Primer vpisa v tej knjigi: »1662 Jar ist von dieser Giilt ver-moge gefertigter Aufsannd wegen eines Traidtzehentls von zweyen Hueben dem Marco Stantscher wohnhaft zu Preklmae 42 Kr. 2 0-, Herrngiilt zuzuschreiben, bleibt also fl. 3, Kr. 6, 9- 2H.« VI. knjiga: Zunanjost kakor III. (brez sprednje platnice). Na hrbtu star napis zgoraj: »Giiltbuch de anno 1662 bis 1753«. Bolj spodaj na starem prelepljenem listku Bizjakov napis: »Altes Giiltbuch (6. Band) Landbuch / Ab- und Einschreibungen aller Standgiilten 1662—1756.« Znotraj na prvi Sitrani je Bizjakov napis: »Giilt- und Einschreibbuch 1662—1756. Inv. 6. — Re-pertorium siehe sub Inv. N«. 100.« Knjiga obsega 714 paginiranih in 8 nepaginiranih listov. Razdelitev kakor pri III, s temile razlikami: za mesti je nova rubrika »Pfandschaften«; svo-bodniki v tej knjigi niso več vpisani, marveč že v posebni knjigi (VII). VII. knjiga: Zunanjost kakor pri III. knjigi. Na hrbtu Bizjaikov napis: »Altes Giiltbuch. 7. Bd. Landbuch. Freisasser 1662—1757.« Na notranji strani platnic napis z Bizjakovo pisavo: »Inv. No. 7 I Giilt-und Einschreibbuch der landschaftl. Freisassen 1662—1757.« — Na prvih 15 nepaginiranih listih je register svobodnikov po krajih v abecednem redu in z navedbo številke lista; potem sledi 393 paginiranih in 4 nepaginirani listi. Na enem listu je vpisano večkrat več imenj, zlasti če so se imenja delila; pogosto so nadaljevanja na naslednji ali kakšni drugi strani, tako da so vpisi v mnogih primerih zelo nepregledni in bi bilo skoraj nemogoče za kako leto na podlagi teh vpisov dognati natančno število svobodnikov. Primer vpisa (fol. 41): Zgoraj: »Watscher Pfarr zu Z i r g u s c h e04 / Selze, Jakob Allauf.« 2 3 2 1 12 — Pod črto: »A0 1664 ist zu diser Giilt der durch den Allauf vom Jure Vosel (Vozelj) erkaufte Zehent von dem Koritnikisch Grundt mit 12 Kr Herrngiilt an hero geschriben worden, bringt die Giilt aniezo zusamben fl 2—15—2. A“ 1668 h at Er Allauf von Hansen Khemacher zu Watsch 5 na Klance ligende Zehent-Hueben durch einstandtrecht an sich gebracht, welche aldort wecikh und in der Beedertheil Beiwesen mit 56 k Herrengiilt alher zuegeschriben worden, bringt also die Giilt... fl. 3—11—2. A° 1698 Hat Er Allauf den zu Selzach gelegenen freysassgrundt dem Herrn Ferdinand von Wrembenfeldt aigenthumblich verkauft und laut gefertigter Aufsandt allda mit 51 K 2 9. und 56 K ord. Huebgeld abschreiben lassen, bleibt die Giilt allda noch .... fl. 2 :20. A° 1700 sein zwo na Losi gelegene Zehenthueben dem Gregom Tscheleschnikh zu Kan-dersch verkauft und in beeder Theil gegenwarth allda mit 42 K Herrengiilt abgeschriben worden, verbleibt die Giilt noch .... fl. 1 :38. 9’ »Zirgusche« prečrtano in »Selze« pripisano. 95 Številke prečrtane. Anno 1735 den 15. Junny sein obige Zehenter nach Absterbung des Jacoben Allauf au! seinen Sohn Mathias und nach dessen Todt auf den Marten als hinterlassenen Sohn erblich angefallen, welche von des Mathia Allauf sel. hinterlassener Wittib als Vertreterin ihres Sohnes Marten und der iibrigen Kinder der Pfarrkiirchen St. Andreen zu Watsch kaufflich aigenthumblich mit 1 fl. 38 Kr. Herrengiilt iibergeben auch im grosseren Giiltbuch96 zu Fol. 339 zue allda aber vollirf abgeschriben.« Imenjske knjige po davčni rektifikaciji Marije Terezije (izza 1758); VIII. knjiga v usnje vezana, fol. Nov Bizjakov napis na hrbtu: »Rectificiertes Giiltbuch, 1, Bd. Geistlichkeit, Štifte und Kloster in Oberkrain. Inv. No. 14.« — Ta knjiga ima tele tiskane rubrike: Numeri deren Giilten /Namen deren Herrschaften, Giitem und Giilten/ /Dominicale/1 s podrubrikami: Haus Nro. /Dominical-Mayerschafts-Nutzung nach Abzug 40 pro Cento, fl. — kr. — pf./ Urbarial-Nutzung nach Abzug 20 pro Cento, fl. -—- kr. — pf. /Summa beeder Dominical-Nutzungen, fl. — kr. — pf. —/ Davon die Dominical-Contri-bution /a 20 pro Cento — a 25 pro Cento Ad Catastrum zu entrichten, fl. — kr. — pf. —/ Rustical-Mayerschaft /Diese Nutzung betragt nach Abzug 40 pro Cento fl. -— kr. — pf. — / Neu belegte Rustical-Wein-Garten, Nutzung nach Abzug 1/3 und 40 pro Cento, fl. — kr. — pf. — /»Rusticale von Unterthanen« s podrubrikami: »Contribution von der Hube, ohne Abzug des Fleisch-Kreutzers a 6 fl. — kr. fl. •— kr. — pf. —/ Steuer von der Hube a 1 3/4 und vom Pfunde a 2 fl., fl. — kr. — pf. — / Davon die neue Beansagung ausfallet. Mit Huben fl. — kr. — pf, — / Mit Pfunden fl. — kr. —■ pf. — / Und zur K. K. Banco-Administration ist abzufiihren. Die Re-manenz-Steuer fl. — kr. — pf. — / Dann der Fleisch-Kreutzer fl. — kr. — pf. — /'.« Slede potem še pisane rubrike: »Militar-Beitrag pro Dom.-Rust. / Fleischkr. pro Dom.-Rust.« / — IX, knjiga. Nov Bizjakov napis: »Inhalt Rectificiertes Giiltbuch, 2 Bd. Adel, Gemeine Parteien, Stadte in Oberkrain. Inv. No. 15.« — X. knjiga. Zunaj Bizjakov napis: »Rectificiertes Giiltbuch, 3, Bd. Geistlichkeit, Adel, Gemeine Parteien, Stadte, Weingarten in Unterkrain. Inv. No. 16.« — XI. knjiga. Oblika kakor VIII. Zunaj nov Bizjakov napis: »Rectificiertes Giiltbuch, 4. Bd. Geistlichkeit, Adel, Gemeine 'Parteien. Sitadte in Innerkraim. Inv. No. 17.« — XII. knjiga, Na hrbtu nov napis: »Rectificiertes Hauptvormerkbuch, 5. Bd, Landschaftliche Freisassen in Oberkrain.« Stari napis na hrbtu: »Oberkrain, landschaftliche Freisassen, Hauptvormerkbuch, 5. Bd. Inv. No. 18.« 290 paginiranih listov. — XIII. knjiga. Zunaj Bizjakov napis: »Rectificiertes Hauptvormerkbuch, 6. Bd. Landschaftliche Freisassen in Unter- und Innerkrain.« Stari napis na hrbtu: »Innerkrain, landschaftliche Freisassen, Hauptvormerkbuch, 6. Bd.« Pag. listov 229. Inv. No. 19. — Rubrike v tej kakor v XII. knjigi so enake kakor v ostalih knjigah po rektifikaciji (gl. knjigo VIII.). — XIV. knjiga. Le zunajj Bizjakov napis: »Hauptgiiltbuch, 7. Bd. Herrschaften in Krain. Inv. No. 20.« — XV. knjiga. Star napis na platnici prve strani zunaj: »Einer loblichen Laa des Herzogthums Crain. Steuer Giiltbuch nach dem neuen Super-Revisions-Cataster pro anno 1753.« Notri na drugem listu star napis: »HauptGiiltBuch Deren Klostern, Pfarren, Caplaneyen, Be-nefizien und anderer Rirchengiiter in denen dreien Vierteln des Herzogthums Crain.« Bizjakov napis na hrbtu: »Hauptgiiltbuch, 8. Bd. — Geistlichkeit nach dem rectificierten Cataster 1758, Inv. No. 21.« — XVI. knjiga. Oblika knjige nekoliko manjša (navadni fol.) kakor pod VIII. Bizjakov naipis na hrbtu: »Hauptgiiltbuch, 9. Bd. — Freisassen nach dem rect. K. 1758«, 370 pag. listov. Inv. No. 22. Star napis na drugem listu: Landschaftliche Frei-Sassen in Crain. — V tej imenjski knjigi svobodnikov so bili tile od onih v ostalih porektifikacijskih knjigah (gl. VIII.) različni razdelki; na levi strani: župnija in ime ter priimek svobodnika (krstno ime je večkrat ob spremembi lastnika prečrtano in spodaj napisano drugo); na desni strani na čelu hišna številka in oznaka zemljišča, n. pr. von »1 Hube«, »1 Wiese«, »1 Acker«, von »Muhi« und »Haus«; pod to rulbriko: »Dominicale: Nutzung fl. — / Abzug a 20 pro Cento fl. •— / verbleibt fl, I Rusticale: Nutzung f Abzug a 40 pro Cento fl. — / Summe beider / Hievon a 25 pro Cento Contribution /. — XVII. knjiga. Brez hrbta. Napis notri na drugem listu: »Standisches Hauptgiiltbuch, 2. Bd. — Geistlichkeit des Laibacher Kreises. Erster Band. Stift und Kloster. Inv. No. 23.« — XVIII. knjiga. Napis: »Hauptgiiltbuch, 2. Bd. Fortsetzung der Geistlichkeit des Laibacher Kreises. Inv. No. 24.« — XIX. knjiga. Napis znotraj na drugem listu: »Hauptgiiltbuch, 3. Bd. Adel des Laibacher Kreises.« Inv. No. 25. — XX. knjiga. Napis znotraj: »Hauptgiiltbuch, 4. Bd. Gemeine Parteien und Stadte de® Laibacher Kreises.« Inv. No. 26. — XXI. knjiga. Napis: »Hauptgiiltbuch, 5. Bd. Geistlichkeit, ler Theil, Stift und Kloster des Neustadter Kreises.« Inv, No. 27. — XXII knjiga. Napis znotraj: »Hauptgiiltbuch, 6. Band. 2er Theil, Geistlichkeit des Neustadter Kreises.« Inv. No. 28. — XXIII. knjiga. Napis: »Siebenter Band des Hauptgiilt-buches. Adel des Neustadter Kreises.« Inv. No. 29. (Na ovoju napačno: »Adel des Adelsberger Kreises«). — XXIV. knjiga. Napis: »Achter Band des flauptgiiltbuches. Gemeine Parteien und Staiite des Neustadter Kreises.« Inv. No. 30. (Zunaj napačno »Adelsberger«.) — XXV. knjiga. Napis: »Neunter Band des Hauptgiiltbuches. Geistlichkeit des Adelsberger Kreises.« Inv. No. 31. — XXVI. knjiga. Napis: »Zehnter Band des Hauotgiiltbuches. Adel, Gemeine Parteien und Stadte des Adelsberger Kreises.« Inv. No. 32. — XXVII. knjiga. Napis le zunaj ““ »Grosseres Giiltbuch« se imenuje večkrat imenjaka knjiga za ostale stanove, ki niso svobodniki. — V to knjigo so se tudi prepisali svobodniki, če so bili nobilitirani. (stari): »Standisches Hauptgiiltbuch, Supplementband.« Inv. No. 33. — Oblika vseh imenjskih 'knjig po rektifikaciji je enaka, razen XVI., ki je nekaj manjša in vezana v svetlejše usnje*. 29. Ohranjenih je torej 27 foliantov imenjske knjige, od teh 7 pred davčno rektifikacijo Marije Terezije. Prve tri knjige že po svojem namenu niso še stalne. Prva je določena le za leto 1539; drugi dve za par let, za kolikor je pač dopuščal prostor za vsakega davčnega obvezanca na enem listu. Iz prve knjige je razvidno, da so bile take na Kranjskem že prej uvedene; omenja jih za 1. 1536 in 1537. Iz prvih dveh knjig (za čas do 1. 1549) je razvidno, da davčna naklada ni določena še enotno po davčnem sistemu iz 1. 1543, marveč se nalago tukaj še druge davščine (3. in 6. vinar, 40 Kr), ki po svojem postanku, namenu, davčnem predmetu in obsegu še niso raziskane. V tretji knjigi (1549—1554) pa je davčna naklada že stalna po davčnem sistemu iz 1. 1543. Prve tri knjige (I—III) so čiste davčne računske knjige z označbo davčne naklade na eni, s prejemki te naklade na drugi strani. Četrta knjiga (IV) je po svojem prvotnem, na naslovnem listu naznačenem namenu določena le za vknjižbo prememb v davčni nakladi zaradi pripisa ali odpisa zemljišč. Ta tukaj še niso nikjer označena po izmeri, vrsti in legi, marveč le po nanje odpadajočem davčnem znesku. Zdi se, da se je ta knjiga za pre-membe napravila po podobnem navodilu, kakor je veljalo za imenjsko knjigo Gornje Avstrije. Ker se davčna naklada posameznih obdavčencev ni spremenila, če je ostal obseg zemljišč isti, se je prav iz te knjige o odpisih in pripisih že izza 1. 1549 razvila stalna imenjska knjiga. Naziv »Giiltbuch« srečamo v IV. knjigi sami šele ob njenem zaključku, ko se pri vsakem vložku oz. davčnem obvezancu 1. 1618 zaznamuje, da se prenaša imenje iz stare in vpiše v novo imenjsko knjigo. Prve tri ohranjene knjige se nazivajo le »Ansag- ali Anschlag-buch«; četrta knjiga se na naslovnem listu in tudi v nekaterih vpisih (n. pr. 1. 313, 314; 1.1553, 1. 354/v) označuje sama »Landbuch«; peto imenuje deželni knjigovodja (5. list): i»Hauptgiilt- oder Landtpuech«. Še Perizhoffer imenuje v svojem poročilu stanovom 1. 1738 imenjsko knjigo »Landtbuch«97. 30. Četrta knjiga je bila, kakor že gori omenjeno, zaključena 1. 1618. Iz stanovskih deželnozborskih zapisnikov natančno izvemo, kako je do tega prišlo. Še 1. 1610 je namreč deželni glavar v seji velikega stanovskega odbora 12. avgusta"8 predlagal, da je treba sestaviti novo imenjsko knjigo, ker je v stari mnogo napak (»errores«). Zato bi bilo treba poklicati v primernem času vse deželane, »damit yedtweder sein Tauff und Zuenamben wie auch und mit was Giilt jeder einverleibt verzaichneter geben wolte«. Odborniki škof Tomaž Hren, baron Danijel Gali, Jurij Andrej Kacijanar poudarjajo, da je zelo potrebno obnoviti imenjsko knjigo. Gali omenja, da je mnogo rubrik, kojih imetnikov ni več najti, ker so umrli. Kacijanar pa toži, da so zaradi netočnih vpisov težave posebno glede izvršb (»Spanungen«); plemiče in deželane naj se pokliče z odprtimi vabili (»offene Generalien«) pod znatno kaznijo, svobodnike (»gemaine 1)7 Perizhoffer, Poročilo deželnim stanovom: »Griindliche Information«, fasc. 21 Raigers-feldovih spisov v Nar. muzeju. 98 »Landtags- u. grossen Ausschluss-Protokoll« No. 9, 1.247/v, 248/v, 249/v; stan. arhiv v Nar. muzeju v Ljubljani, i Imenjske knjige citiram z okrajšavo »GB.«, z navedbo zgoraj navedenih rimskih številk in s številko lista knjige. Man«) pa z oklici po pisarni. V tem smislu se je tudi sklenilo. Vsak deželan naj se zglasi, da se izvrši vpis v redu, in to pod izgubo imetja. Sklenilo se je pa še, da morajo deželani tista posestva in imenja (Giiter und Giilten), ki so jih pred leti pritegnili svojim pristavam (»Mayerschaft«) in jih s tem oprostili (v smislu sklepov dunajske poravnave 1. 1543) davkov, a so jih potem prodali ali podelili podložnikom, zopet napovedati. Ako bi tega ne storili, bi ta zemljišča kot zatajena imenja zapadla deželi (»zu gmainer Handen«), V izvršitev tega sklepa je stanovski odbor sklenil 9. sept. 1610" poklicati gospode in deželane k napovedi svojih imenj v imenjsko knjigo. Bežen vpogled v staro imenjsko knjigo (IV) za 1. 1550—1618 kaže upravičenost teh tožba. Na listu, določenem le za enega davčnega obvezanca, sta vpisana po dva ali več posestnikov imenj z mnogimi posestnimi in nakladnimi premembami, vpisi se nadaljujejo na drugih listih, vstavljeni so na nekaterih straneh listi različne velikosti; preglednosti ni nobene. Pripravljalna cteia za novo knjigo nam niso ohranjena. Razvidno pa je iz stare knjige (IV), da se je v glavnem zaključila 1. 1618. Vendar se to leto še niso izvršili vsi prenosi. Kajti še na seji deželnega zbora 23. januarja 1620100 so sklenili, naj se zaradi končne naprave nove imenjske knjige (»zu endtlicher Vollftihrung des neuaufgerichten Landtgiiltbueches«) še enkrat naroči deželnemu knjigovodji, da sestavi natančen seznam onih strank, ki se doslej še niso prijavile. Te naj se še enkrat pozovejo k vpisu pod kaznijo 200 cekinov; če bi to ne pomagalo, naj se jim zagrozi izguba njihovega imenja za primer, če se ne prijavijo v teku enega do dveh mesecev; če se tudi po tem ne prijavijo, naj jih deželni upravnik pozove v Ljubljano in za toliko časa zapre, dokler ne plačajo izrečene globe. 31. Ostale tri imenjske knjige (V, VI, VII), ki so še nastale do rektili-kacije, so veljale za približno enako število let (1619—1662 in 1662—1753) kakor četrta in so bile sestavljene nedvomno prav tako po potrebi, ker so bile stare že popisane in postale nepregledne. Posebnih poročil o njihovem postanku pa doslej ni bilo najti. Kranjske imenjske knjige do rektifikacije so v bistvu popolnoma enako razdeljene in sicer ne, kakor štajerske, dolnje- in gornjeav-strijske, po četrtih (Viertel), marveč le po posameznih stanovih. Ta razdelitev po stanovih se docela sklada z ustreznimi rubrikami v gomjeavstrijski imenjski knjigi. Ob napravi tretje knjige so dobili v njej svojo posebno rubriko posestniki zastavljenih posestev, tzv. »Pfandschafter«; iz IV. knjige pa so se izločili svo-bodniki v posebno knjigo VII. Sploh pa so vse stalne imenjske knjige (III—VII) do davčne rektifikacije Marije Terezije po svoji uredbi prav kakor v Spodnji Avstriji bistveno enake, le vpisi postajajo izza prve stalne knjige (III) vedno obširnejši101. 32. Vse stare imenjske knjige do rektifikacije (in pač tudi po tej, dokler je poslovala stanovska uprava) je vodil deželni knjigovodja. Ta okolnost je 90 Prav tam list 617; vendar se je sklep dež, izbora toliko razlikoval, da naj deželan, ki se ne zglasi, le »dem Zinsgenuss seiner Giilten u. Giiter verfallen«. — L. 1627 je izšla na Štajerskem podobna odredba. Gl.: Fr. Mensi v Mischler-Ulbrich, Oester. Staatsw6rterbuch2, II. zv., str. 43. 100 »Landtags- u. grossen Ausschluss-Protokoll« Nr. 14, 1. 384. v stan. arhivu Nar. muzeja. 101 S. Adler, o. c., 35. bila, kakor bo pozneje razvidno, odločilna za razvoj uprave svobodnikov. Vpisi so se izvrševali, kar je včasih v teh samih navedeno, na osnovi listin, na pismeno prošnjo in na odredbo stanovskega odbora: auf beschehenen Vergleich102; auf sein Begehren und die fiirgewiesene Kaufbrif103; auf fiirgewiesenes Testament101; vermog Urkundt103; zlasti pogosto: auf gefertigte Aufsandt106; auf gefertigt ratificierte Aufsandt107; auf iiberreichte Suplic und der Herrn Verord-neten Befehl108; auf ihr Anbieten und der Verordneten Steli Befehl109; auf der Verordneten Steli Decret110. So pa v imenjskih knjigah tudi, toda zelo redki primeri večinoma iz 17. stol., iz katerih je povzeti, da je bilo mogoče izvršiti vpis na podlagi ustnih dvostranskih pogodb v navzočnosti obeh strank: in beeder Thail111 Gegenwart, im baysein beeder Thail allhier, in beeder Thail beiwesen. 33. Kaj velike težave so delala stanovski upravi tkzv. zamolčana ali zatajena (verschwiegene) in izgubljena imenja (verlorene Giilten). Prva so se imenovala taka, ki sploh niso bila ali so bila le pomanjkljivo napovedana. Zadnji primer je bil pogostejši. Zemljiški gospod n. pr. ni prijavil posameznih podložnikov, zlasti onih, ki so se na novo naselili na njegovem svetu (»neu-bestiftete«) in niso bili še vpisani v urbarje. V takih primerih je mogel zemljiški gospod pobrati davek od podložnika in ga porabiti zase. Mogel pa je zamolčati n. pr. tudi dohodke imenja, od katerih je moral plačevati davek sam112. Izgubljena pa so imenovali imenja pod tujim imenom. Imenja ple-mičev-nedeželanov in neplemičev so bila obdavčena z dvojno naklado. Zato se ti s svojimi zemljišči, ki so jih kupili od gospodov in deželanov, večkrat niso prepisali v imenjsko knjigo; plačevali so le prodajalcem na kupljeno zemljišče odpadajoči znesek njegove enkratne naklade113. Opuščali pa so posestniki imenj tudi sicer zlasti pravočasen vpis posestnih prememb ob dedovanju ali nakupu. Zgodilo se je to večkrat n. pr., ker zaradi oddaljenosti v tedanjih prometnih razmerah niso prihajali v Ljubljano na sedež uprave imenjske knjige ali so morali iz istih razlogov opustiti napravo listine po ustno sklenjeni kupni ali delilni pogodbi111. Prenose svobodniške lastnine so opuščali, kakor je iz imenjske knjige razvidno, ob dedovanjih kar za več generacij115. Kranjski stanovski odborniki so v svojem poročilu dne 11. jan. 1651118 predlagali nekaj odredb, da bi se dosegla resničnost imenjske knjige. Predlagali so splošen pregled (General-Beraitung), napravo novih, pravilnih celo pod pri- 102 GB, V, 310/v. 103 GB, V, 321. 104 GB, V, 331. 105 GB, IV, 353. K'8 GB, V, 354 in 364/v. 107 GB, V, 320/v. 108 GB, IV, 314. 109 GB, V, 306. 110 GB, V, 278/v. 111 GB, VII, 40/v; 41, 81. 112 Mensi, Gesch., I, 269—283; zlasti str. 270; prim. tudi str. 280, op. 2, glede zatajenih imenj ljubljanske škofije. 113 Mensi, Gesch., I, 283; Perizhoffer, poročilo z dne 1. jul. 1738, o. c., 9, 12. 114 Gl.; n. pr. 'kasneje navedeno, 1. 1683 sklenjeno, pa šele 2. V. 1690 napisano in v imenjsko knjigo vpisano delilno pogodbo med Anžetom in Jakobom Jakušem, GB, VII, 8. 115 Gl. n. pr. vložek Jerajev, GB, VII, 183. 116 Perizhoffer, o. c., 9. sego oddanih prijav (vložkov), predložitev originalnih urbarjev itd. Leto za letom so izhajale naredbe stanovskega oblastva, ki so zabičevale redne prijave posestnih prememb. Toda nikdar niso dosegle svojega namena. Razvidnost imenjske knjige je ostala pomanjkljiva tja do druge polovice 18. stol., ko je že izgubljala po novih davčnih uredbah svoj prvotni namen. Kakor je pokazala regulacija svobodnikov, deželna uprava ni imela zaznamovanega niti natančnega bivališča posameznih imenjskih posestnikov po vaseh; slej ko prej je bilo bivališče označeno le po razsežnih predjožefinskih župnijah in deželskih sodiščih. Splošna organizacija uprave še ni bila kos uredbam, ki bi iz središča dežele učinkovito obsegle po vsej deželi raztresene posestnike imenj. P) Imenjska knjiga po davčni rektifikaciji 1747. 34. L. 1747 se je odredila v avstrijskih deželah že dolgo pripravljena davčna preosnova, ki se v finančni zgodovini navadno naziva terezijanska davčna rektifikacija. Tani bila popolnoma enotna za vse dežele, ker niso hoteli prekiniti kontinuitete različnih davčnih ustrojev v posameznih deželah. Za Kranjsko ureja rektifikacijo ces. patent z dne 12. avgusta 1747. Njen namen je bil, da odpravi dosedanjo neenako priredbo realnega davka in pritegne zlasti doslej nezadostno in neredno obdavčeno plemstvo. Zato se je ta davčna preosnova bolj ozirala na donosnost in njene razlike pri ocenitvi davčnih predmetov, raztegnila davčno dolžnost na celotno gosposkino zemljišče, uvedla dolžnost davčne napovedi gosposke, pregled teh napovedi po posebnih komisijah in odredila, da se pri ocenitvi in odmeri davkov ločijo gosposke, mesta in podložniki s svojimi zemljišči in dohodki ter ločeno obdavčijo. Zlasti so v zadnjem oziru polagali važnost na delitev davčnega operata v dominikalni in rustikalni kataster. Pri ocenitvi dominikalne posesti in dominikalnih dohodkov je bil postopek drugačen nego pri ocenitvi rustikalne posesti in rustikalnih dohodkov117. Davčna mera je bila za vsako teh vrst posesti in dohodkov različna. Ker se je dogajalo, da so nekatere gosposke še vedno pritegovale pod-ložniška zemljišča k dominikalnim in napravile iz teh gosposkine pristave (»herr-schaftliche Mayerhofe und Vorwerke«), določa rektifikacijski patent za Kranjsko, da se smejo samo tista zemljišča šteti za dominikalna, ki so bila po imenjski knjigi pred 1. 1618 pritegnjena pristavam. Zemljišča pa, ki so prešla po tem letu ad dominicale, naj prijavijo gosposke z vsemi dohodki v podložniški davčni napovedi in napovedo tudi dajatve, ki so jih nekdaj prejemale od teh v denarju in pridelkih, v gosposkini napovedi, kakor bi jih prejemale od zasedenih kmetij. 117 Značilni sta n. pr. določbi toč. 5 in 6 splošnih navodil k izvedbi rektifikacijskega patenta za Kranjsko (priloga I k temu patentu): »Entwurff auf was fiir einen Fuss die neue Landes-Bereitung vorgenohmen werden soli.« Točka 5: »Werdet bei schon erurierten Nutzun-gen ein Unterschied, wie von Alterherro, zwischen Eigentiimer und dem Unterthan zu machen sein, und zwar umb soviel mehr, weilen der Unterthan durch den Herm vertreten werden muss, auch der Unterthan zum geben und arbeithen gebohren ist« in točka 6: »Werdet nur jenes vor eine wahre Nutzung ausgesetzet, was liber die Abzugsposten frey iiberbleibet, dahero ali jenes bey einem in Abzug zu bringen, so zu dem Genuss hochst notig oder aus dem iibrigen Genuss ednem andern, deme es ohne deme in Anschlag kommet, gereicht wird, \vidrigenfalls eine Sache zweymahl belegt wurde. Die Arbeit des Bauem aber, als zu welcher er gebohren, ist in keinen Abzug zu nehmen.« — Prim. v splošnem o terezijanski rektifikaciji: Fr. Mensi, »Finanzgeschichte«, v: Mischler-Ulbrich, Osterr. Staatsworterbuch2, II, Rd., 49 sl. Kakor navaja rektifikacijski patent, se je določilo leto 1618 kot mejno leto glede na to, da se je sestavila takrat nova imenjska knjiga. Da se za to ni določilo leto 1662, ko se je napravila zadnja imenjska knjiga, je razlog nedvomno ta, ker se je, kakor je bilo gori povedano, vprav pred napravo imenjske knjige 1. 1618 izvršila revizija tistih podložniških zemljišč, ki so jih gospodje in plemiči pritegnili svojim pristavam. 35. Jasno je, da je takšna sprememba davčnega ustroja imela za posledico tudi veliko premembo v zunanjem in notranjem ustroju imenjskih knjig. Zunanja razlika je bila že ta, da so bile na Kranjskem imenjske knjige prvič ločene po okrožjih in šele v teh po stanovih. Sicer pa so glavne razlike v notranjem in zunanjem ustroju razvidne že gori iz popisa posameznih imenjskih knjig. O pripravah za uredbo nove imenjske knjige so nam doslej razpoložljivi le prav skopi viri118. Iz poročila deželnega glavnega prejemnika (Landesgeneral-Einnehmer) Ignaca barona Apfaltrerja z dne 27. januarja 175311" izvemo, da mu je deželna reprezentanca in komora poslala že konec decembra 1752 osnutek nove imenjske knjige, o kateri po pravici pravi, da »der dermaligen Systemal-giilt- und Generaleinnehmber-Biichern in formalitate et quantitate somit in substantia umb ein merkliches ungleich und different ist«. Zato se je sestavil najprej kumulativen davčni register; po rektifikaciji urejena nova imenjska knjiga naj bi se napravila šele kasneje. Iz dopisa reprezentance deželnim stanovom z dne 16. okt. 1753120 pa posnemamo, da se je vršila pri reprezentanci konferenca s stanovskimi zastopniki glede uvedbe nove imenjske knjige. Ob tej priliki so zlasti govorili o splošnih težkočah rektifikacije na Kranjskem, ker iz stare imenjske knjige ni zanesljivo razvidna davčna naklada iz dominikalnih in rustikalnih dohodkov. Šele 1. dec. 1756 je rektifikacijska dvorna komisija poslala deželnim stanovom novo sestavljeno imenjsko knjigo; v začetku 1. 1757 naj bi se davek pobiral na njeni podlagi121. Iz tega spoznamo, da jo je sestavila rektifikacijska komisija. Ureditev ni bila popolna, kajti še 1. 1760122 je prejemal deželni kanclist Jožef Wieser naročila, da izvrši imenjsko knjigo v roku, ki mu ga je dal cesarski komisar grof Perlas, in še 1. 1762 je moral knjigovodja poročati, je li Wieser svoj posel izvršil in dobil za to nagrado123. Sicer bi pa bilo o uvedbi in uredbi nove imenjske knjige potrebno še podrobno raziskavanje v zvezi z zgodovino davčne rektifikacije Marije Terezije. y) Značaj imenjske knjige, njeno razmerje do deželne deske in njen zgodovinski pomen. 36. Že iz vsega razvoja imenjske knjige, uvedene v avstrijskih deželah sploh in na Kranjskem posebej po dunajski poravnavi 1. 1543, sledi, da je bila 118 Morda bi bilo najti spise rektifikacijske komisije v dvornem komornem arhivu na Dunaju. 118 Fasc. 320 stan. arhiva v Nar. muzegu v Ljubljani, — Ta fascikel vsebuje mnogo gradiva za zgodovino davčne rektifikacije. 1L’° Prav tam. 121 Indeks k stan. spisom za leto 1744—1771 pod besedo »Giiltbuch«. Spisa samega ni najti. 122 Fasc, 407a stan. spisov v Nar. muzeju v Ljubljani; dopis z dne 30. IX. 1760. 123 Prav tam. to predvsem davčna knjiga. Služila naj bi razvidnosti porazdelitve davčne naklade na prosto, nepodložniško zemljiško posest, Imenjski knjiga je bila torej deželni kataster nepodložniških zemljišč. Naravno razgrinja tudi sliko porazdelitve posesti na posamezne stanove in njihove posamezne pripadnike, pregled njihovih dohodkov in sprememb v tej porazdelitvi. Po njeni, zlasti začetni ureditvi iz nje ni razviden predmet zemljiške posesti in vrsta dohodkov. Pač pa moremo vse to vsaj delno posneti iz davčnih napovedi, kjer so ohranjene, iz listin, ki so naslov izpremembam vpisov in iz poznejših obširnejših vpisov samih. Če in koliko je imenjska knjiga na Kranjskem nadomeščala deželno stanovsko matriko, bi bilo treba šele po ohranjenih virih podrobno preiskati124. Vpis v imenjsko knjigo ne utemeljuje lastninske pravice na zemljišču, nima torej konstitutivnega značaja, marveč urejuje in poočituje samo davčno naklado125. Vpisuje pa se v imenjsko knjigo le lastninska pravica, tudi v primeru pridržka na odkup, ne pa obremenitve in zastavne pravice, razen včasih starejše zastave (v primeru, če prevzame zastavni upnik tudi plačilo davkov). Za Kranjsko kakor tudi za ostale tedanje avstrijske dežele nimamo nobenih določil, ki bi zajamčile pravico vpogleda v imenjsko knjigo po tretjih osebah. 37. Po svojem postanku, namenu, razvoju in ustroju imenjska knjiga torej ni bila nikaka zemljiška knjiga v današnjem smislu126 in kot Adler127 pravilno poudarja, niti predhodnica deželne deske, ki je bila, kakor je iz uvajalnega patenta razvidno, osnovana čisto iz drugih razlogov, namreč iz ozirov na javni kredit128. Pač pa so po čl. 2 uvajalnega patenta za dež. desko na Kranjskem predmet vpisa v deželno desko predvsem v deželni imenjski knjigi vpisane gosposke, posestva in imenja129. Tako je imenjska knjiga v resnici podlaga za napravo deželne deske na Kranjskem. Zato je napravo deželne deske na Kranjskem močno oviralo, ker nova imenjska knjiga, kakor je bilo že gori navedeno, dolgo ni bila urejena. Reprezentanca je zato 1. 1758 8. jan,) priganjala stanovsko oblastvo, ki ji je sporočilo, da ne more predložiti nove imenjske knjige pred šestimi ali sedmimi meseci, 124 Prim. čl. 11 ces. pat. z dne 9. IX. 1762, s katerim se uvajajo glede uprave in manipulacije predpisi za deželno desko na Češkem in Moravskem tudi za Kranjsko. — Po tem predpisu se morajo vpisati v deželno desko, in sicer v posebni zvezek »Mayestats-Quatern« podelitve plemstva in inkolat. Hkrati odreja: »Und obwolen einen jeden frey bleibet, die iiber die Standes-Erhohungen erhaltene Diplomata intabulieren zu lassen oder nicht, so wollen wir jedoch unter einem pro Norma statuiret haben, dass die treu gehorsamsten Stande dieses Unseres Herzogthums Crain keinen als Landesmitglied annehmen sollen, der nicht dozieret, dass seine oder seiner Voreltem Standes-Erhohung bei der Landtafel ordentlich intabulieret worden sei.« 125 Nižjeavstrijski izvršilni red iz 1. 1671 izrečno izreka, da jamči vsakdo za davčno naklado, dokler je vpisana v imenjski knjigi. — Podobno je veljalo za Štajersko; za Kranjsko nam podobna izrečna določba še ni znana. — Prim.: S. Adler, o. c., 38, zlasti tudi op. 1—-3. 126 Nasprotno M. Dolenc, PZ, 225. 127 S. Adler, o. c,, 40; proti A. Luschin, Oester. Reichsgesch., 475. 128 Patent z dne 24. VI. 1747, čl. 1.: »Es solle also zur Unterstiitzung des gemeinen Kredits, mithin zu Nutzen sowohl des Schuldners als des Glaubigers eine Landtafel oder sogenanntes Vormerkungs-Amt in diesem unsern Herzogtum Crain ohne femem Anstand eingefiihrt werden.« 120 Prav tam, čl. 2.: »Jedoch pro secundo derzeit noch nicht alle im Herzogtum Crain befindliche unbewegliche Giiter ohne Ausnahm, sondern allein die in dem Landgultbuch be-griffene Hemschaften, Giiter und Giilten auch in derer Herren und Land-Leuten Handen existierende Frey-Hauser und was sonsten in Realibus der Land-Schrannen gerichtlichen Erkantnus bis anhero unterworfen ist, darunter begriffen seyn.« naj jo vendar pošlje, ker sicer ne more nadaljevati z napravo deželne deske. Stanovsko oblastvo pa mu odgovarja, da rubrik, ki jih potrebuje vodstvo deželne deske, ne more kar prepisati, marveč je treba, da šele iz stare imenjske knjige in še bolj s poizvedbami po deželi dožene imena posestnikov imenj, ki mu jih rektifikacijska komisija ni sporočila130. Iz tega je zopet razvidno, kako nezanesljive in malo natančne so bile stare imenjske knjige zlasti glede bivališča posestnikov imenj. Razne odredbe so pa med seboj povezale imenjsko knjigo in deželno desko, ki sta služili prvotno povsem različnim namenom in sta ju vodila različna oblastva. V obče se je moglo namreč po čl, 2 uvajalnega patenta vpisati v deželno desko samo zemljišče, ki je bilo vpisano v imenjsko knjigo in sicer skladno s tem vpisom. Da se doseže ta skladnost, je določil vladar 29. marca 1760 kot pravilo, da naj stanovi nikogar ne vpišejo v imenjsko knjigo (»an die Giilt ge-schrieben*), kdor se ni prej vpisal v deželno desko in se o tem izkazal13'. Vsako imenje je imelo v imenjski knjigi svojo posebno številko, v deželni deski pa je bila določena za vsak vložek imenjske knjige ena posestna (lastninska) in ena bremenska rubrika, ki sta imeli številko imenjsko-knjižnega vložka. Posestno stanje iz deželne deske ni bilo razvidno, marveč iz imenjske knjige, ki jo je vodilo deželno knjigovodstvo odnosno stanovsko oblastvo. Pa tudi v imen,ski knjigi je bilo posestno stanje razvidno zelo sumarično. Podrobnejša označba zemljišč takrat še ni bila mogoča, ker razdelitev po parcelah še m bila navedena. Šele patent z dne 23. dec. 1817, s katerim je bil določen stabilen kataster, odreja delitev parcel v stavbišča in zemljiške parcele. Po tem času so v nekaterih deželah imenjsko-knjižne vložke spopolnili s podatki stabilnega katastra. Z napravo novih zemljiških knjig (na Kranjskem po 1. 1874) je izgubila imcnjska knjiga, ki je bila za davčno upravo že dolgo brezpredmetna, svoj pomen tudi za deželno desko. Po zemljiško-knjižnem zakonu iz 1. 1871 sestoji zemljiškoknjižni vložek za posestva, vpisana v deželno desko, iz imovinskega, lastninskega in bremenskega lista; posestno stanje vložkov |je razvidno iz imovinskega lista132. Zaradi te, v drugi polovici 18. stol. nastale povezanosti med imovinsko knjigo in deželno desko, je razumljivo, da je n. pr. na Kranjskem prešla imenjska knjiga, ko je izgubila svoj pomen za davčno upravo, z operatom rektifikacije Marije Terezije v arhiv deželnega sodišča v Ljubljani, kjer se še sedaj hrani v stari registraturi, dočim je drugod n. pr. na Nižjeavstrijskem in Štajerskem v historičnih arhivih dežele, iz katere je izšla133. Danes je imenjska knjiga za Kranjsko, ohranjena v redki popolnosti, ne le važen vir za zgodovino svobodnikov, marveč tudi za porazdelitev in obseg proste posesti v naši deželi, za plemiško, a tudi za kmetsko genealogijo, za 130 Fasc. 407a stanovskih spisov v Narod, muzeju v Ljubljani. 131 Prav tam . , . »Wenn von ihm nicht ehender die behorige Richtigkeit bei der Landtafel gepflogen und das solches geschehen sei ordentlich dargetan worden.« 133 F. S. Aussez, Darstellung der Landtafel- u. Grundbuchsordnung in Oesterr. 1847, §§26, 89; 311 do 343, 555; Heinrich Bartsch, Die Landtafel in ihrer gegenwartigen Gestalt, 3—7. 133 S. Adler, o. c., 4 sl.; Mensi, D. landschaftl. Giiltb., 110. livadna in krajevna imena. Koliko je Valvasor za XI. knjigo črpal iz nje, bo treba šele dognati. Gotovo pa je, da daje na vprašanje, ki si ga je z menoj vred pač že marsikdo stavil, kako bi se namreč dala ta knjiga izpopolniti in nadaljevati do današnjih dni, nadvse zanesljiv in razveseljiv odgovor. III. Nastanek svobodnikov. 38. Poudarili smo že, da je pojav svobodnikov na Kranjskem v zelo tesni zvezi z imenjsko knjigo; seveda ne tako, da bi uvedba imenjske knjige šele omogočila neplemiške lastnike nepodložnih svobodnih zemljišč v našem ozemlju. Uredba imenjske knjige jih že predpostavlja. Toda je ta, kolikor moremo doslej vedeti, prva pravna ustanova, ki jih zajame in sicer prvotno le v davčne namene. Ob njej se je preko njene prvotne namembe razvila tudi posebna sodna oblast in sploh uprava svobodnikov, tako da so po njej zrastli svobodniki v poseben stan v pravnem in tudi v socialnem smislu. Zato moremo historično samo ob imenjski knjigi spoznati postanek svobodnikov, njihovega sodstva in uprave; ugotoviti (to velja vsaj za čas do srede 18. stol.) se da le iz nje njihovo število in bivališče. 39. .Celo njihovo nemško ime je morda v zvezi z meddeželnim značajem davčne uredbe, nastale v prvi polovici 16. stol. in njene najvidnejše pravne ustanove, imenjske knjige. Prve imenjske knjige (I—V) obsegajo, kakor že navedeno, svobodnike skupaj z meščani pod rubriko »Burger u. gemain Leut«; stavljajo torej le vse navadne proste, meščane in kmete v nasprotje s plemiči. Šele za dobo od 1662 do 1757 (imenjska knjiga VII) so svobodniki, kakor smo videli, označeni kot »Freisassen«. Na Štajerskem (vsaj na posestvih salzburških škofov) ta izraz v drugem smislu že prej ni bil tuj134. Glede prevzema naziva »Freisassen« na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, kakor so se svobodniki nazivali na našem ozemlju, bo mogoče morda zanesljiveje soditi, če se bo kdaj raziskalo svobodništvo po svojem postanku in razvoju tudi za Štajersko in Koroško. Zaenkrat se pa vsiljuje misel, da se je zanesel izraz »Freisass« za svobodnike v našem smislu k nam prav kakor n. pr. vsa davčna uredba po medsebojnih poslovnih stikih deželnih upravnikov, ki so bili takrat živahni, zlasti v brambenih in s tem tesno zvezanih davčnih zadevah. Pri tem mislim zlasti na stike s Češko, kjer najdemo že tako zgodaj svobodnike v istem smislu in z istim nemškim nazivom, kakor izza 17. stoletja v naših deželah. 40. V postanek svobodništva nam najstarejše imenjske knjige (I—III: 1539-—1546) posvetijo le toliko, da imamo n. pr. že v prvi ohranjeni imenjski knjigi, fasijskem sumariju za 1. 1539 (list 490 pri zemljišču Jurija Lovšeta) primer vpisa delitve135, na listu 529 pa prodaje svobodniškega zemljišča. Vobče pa te najstarejše knjige ne navajajo nobenega vpisnega naslova; v tem pogledu le polagoma napredujejo. 134 Prim. Herbert Klein, o. c., LXX1II, 1933, 111, op. 1. — Hans P.irchegger, Gesch. d. Steiermark, II. Bd., 290. 135 »Anno im XXxVIII/i am 19. Aprillis ist solhe Gulth auff zvvei Teill geschriben und geteilt worden.« Glasnik 3 41. Nobene opore nima niti v imenjskih knjigah, niti v ostalem arhivskem gradivu o svobodnikih domneva, da bi bili le-ti ostanki starih prostih Slovencev »izza staroslovenske dobe«136. Za to nimamo nobenih, niti posrednih dokazov. Ta gola domneva je tudi malo verjetna. Kajti svobodnika, ki je ohranil svojo svobodo izza dolgih stoletij in kljuboval vsemu političnemu in še bolj gospodarskemu pritisku, si moremo misliti le takega, ki je lastnik ne male kmetije — hube, posameznih zemljiških delov, marveč le večjega zemljiškega kompleksa. Takih pa moremo najti prav malo število izza 17. stol., ko nam imenjske knjige že označujejo natančneje svobodniška zemljišča in nam teko tudi že drugi viri, zlasti iz sodnih zapisnikov, iz katerih moremo presoditi obsežnost svobodniških posestev. Je to na Gorenjskem Jerajevo posestvo v Lokarjah pri Vodicah pod Šmarno goro; Burgarjevo v Repnjah pri Vodicah; Petri-č e v o v Zgornjem Brniku in Lukančičevo v Škofji Loki; na Dolenjskem: Zavrlovo v Št. Juriju pod Kumom in zlasti Jakuševo na Branskem pri Št. Janžu. Drugi svobodniki so le lastniki manjših zemljišč, večinoma zgolj zemljiških kosov, desetin in delov desetin. Pri pravkar navedenih večjih svobodniških posestvih imamo popolne dokaze, da je njihovo svobodništvo čisto drugega izvora, kakor se je doslej domnevalo. 42. Več teh velikih svobodništev se začenja s podelitvijo zemljišč in de- setine v fevd. Iz fevdnega pisma, ki je ohranjeno še v nekdanjem svobodni-škem dvorcu v Lokarjah, je razvidno, da je podelil nadvojvoda Karel Lenartu Juraju137 in njegovi ženi Margareti138 od kranjskih fevdov pol desetine od 14 celih kmetij v Zgornjem in Spodnjem Zalogu (pri Cerkljah na Gorenjskem) in v Glinah (pri Zalogu). Drugo polovico te desetine je kupil Lenart Juraj po smrti svoje žene od varuhov Matevža Košoroka, ki jo je imel v fevdu na podlagi fevdnega pisma nadvojvode Karla iz 1. 1575. Zato je nadvojvoda Ferdinand podelil s fevdnim pismom z dne 16. avg. 160213" Lenartu Juraju, ko je ta na Fer- 138 jvj Dolenc, PZ, 218, trdi kar apodiktično: »Vendar so svobodnjaki resnično preostali izza staroslovenske dobe preko poznega srednjega veka kot svobodne, naravnost deželnemu knezu podrejene osebe, ne -da bi bili njegovi osebni podložniki.« 137 »Juraj« je bila torej prvotno, nedvomno iz osebnega imena »Jurij«« izvedena oblika današnjih Jerajev, kakor so se kasneje tudi »Juraji« v Lokarjah imenovali in kakor je še dandanašnje hišno ime. 138 Primer ženskega kmečkega fevda. 139 Fevdno pismo se glasi: »Wir Ferdinand von Gottes Genaden Erzherzog zu Oestreich, Herzog zu Burgund etc„ Graf zu Tiroll und Gorz ed Garten«), 218, 240, 268, 313. 104 GB, VII, 279. '»• GB, VII, 312. 186 GB. VII, 95 (»diese verbliebene auch in ainem getraidt und Jugentzehent von 8 Ge-reuther Pauern und ain Untersasserey bestehende Giilt . . .«). 187 GB, VII, 243. — Izraz »postat« za »Ortl Grund« se v našem gradivu nikjer ne rabi. (Gl.: M. Dolenc, Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju ZZR, III., 46, op, 56; istega Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine, ZZR, V., 159, op. 13. Prim. tudi M. Pleteršnik, Slov.-nemški slovar.) 198 GB, VII, 9 (3. des.) 15 (4), 20 (9), 30 (3), 32 (5), 33 (2), 43 (3), 65 (8), 85 (10), 86 (6), 91 (14), 93 (3), 98 (2), 123 (9), 149 (v različnih krajih), 180 (6), 183 (26), 198 (5), 205 (7 v različnih krajih), 209 (4), 210 (3), 215 (4), 215 (1 K>), 216 (2), 217 (3), 241 {3), 247 (3), 292 (preko 30), 297 (4), 324 (8), 324 (14), 325 (8), 326 (3), 338 (5) (številke v oklepaju povedo število desetinskih kmetij, od katerih so svobodniki prejemali desetino). 180 GB, VII, 2 P/g), 4 (Ve), 15, 21, 23, 198, 200, 201, 211, 257, 275 (K), 322 (%). =»« GB, VII, 2, 3, 25, 38, 41, 177, 183. 204, 205 (in mlin), 221, 292, 335. 501 GB, VII, 112, 116, 126, 149, 177, 178, 183, 192, 194, 212, 301. 202 (}B VII, 2, 4, 15, 21, 23, 39, 47, 54 (med dediči), 57, 58, 78, 84 (večkrat deljeno, 91, 99, 198, 200, 201, 211, 257 (med sinovi), 275 (med sinovi po %), 322. 203 GB, VII, 229, 254 (travnik), 255 (pol hube), 259 (1708: »ain Oertel Grundt darauf ain Haus gepaut werden kann.«), 260 (dedič izročil bratu mlin na Pšati in njivo), 261 (dve njivi in en travnik), 266 (njiva), 287 (od edine njive 8 krajev), 304, 307 (1686 planinski pašnik Jagrovko nad Županjimi njivami nad Kamnikom), 326 (tretji del desetine), 346 (njiva). 501 GB, VII, n. pr.: 47, 51, 53, 81 (Witwe Marina und ihr Kind), 167, 223, 225, 227, 229, 230, 231, 298 (... und ihre Sohne). — Pod GB, IV, 403 (1593 je vpisana kot lastnica svobodniške zemlje v Trebnjem: »Catharina Herrn Zacharien gewesten Pharers daselbst gelassene Wittib<.) vellach bewandter und nach Egkh unterworffener undterthan«205, ali Matija Dobravc »unter Lubek gehoriger unterthan, einer Lobi. Laa in Crain mit einem Zehentel unterworfener Freisass206, ali Andrej Gajšek »dem H. Ludwig Grafen Hohenwart unter Steinbiichl unterworfener unterthan, einer Lobi. Laa in Crain mit einem Zehent unterwprfener Freisass«207, ali svobodnik Luka Klobišič, »der fiirstlichen Pfalz Laibach angehoriger und in der Watscher Pfarr wohn-hafter unterthan«, proda od drugega svobodnika kupljeno desetino podložniku208, ali svobodnik Matija Češnovar »in der Billichgrazer Herrschaft sesshafter unterthan« proda svojemu zemljiškemu gospodu Marku Antonu baronu Pograj-skemu polovico svoje svobodniške hube in zraven spadajoče zemljišče209. Oče izroči sinu svobodniško desetino; iz pogodbe je razvidno, da mu je izročil z drugo pogodbo tudi še Stični podložno kmetijo210. Iz izročilne pogodbe je posneti, da izroči mati sinu svobodniško kajžo v Šmartnu pri Litiji in župnišču tamkaj podložno kajžo z njivico, sama pa obdrži še drugo svobodniško kajžo211. Oče je imel ob smrti zakupno, ljubljanskemu kapitlju podložno zemljišče in svobodniško desetino212. V neki pravdni stvari se ločijo svobodniška in podložna zemljišča istega lastnika213. Ob regulaciji svobodnikov so n. pr. leta 1800 pred okrožnim komisarjem navedli Anton Jereb, Fran, Florjan in Miha Gregorc iz Brezovice šentjemejske župnije, da posedujejo, kakor že njihovi predniki, poleg četrt svobodniške zemlje še druga zemljišča, podložna celo več gospostvom214. 55. Iz teh primerov sledi tudi, da svobodništvo ni bilo z osebo spojena lastnost ali pravica, marveč s posestjo nepodložnelga, prostega zemljišča združeno svojstvo. Zemljišče je bilo v srednjem veku do odprave podložništva merodajno za stanovsko lastnost posestnika. S pridobitvijo nepodložnega zemljišča po neplemiču se je svobodniška lastnost pridobila, z njegovo odsvojitvijo izgubila. Če je svobodnik, ki je bil z nekaterimi svojimi zemljišči podložnik kake gosposke, svoja prosta zemljišča prodal, je prenehal biti svobodnik in je ostal le podložnik. 56. Svobodnik, ki je imel samo nepodložna zemljišča, pa je ta prodal kaki gosposki, jih je mogel od te prejeti zopet kot zakupna ali kupna. V tem primeru se je podvrgel bivši svobodnik gosposki kot podložnik. Tak primer nam lepo prikazuje pogodba215, ki jo je sklenil Anže Erjavc v Gorenjih Mladetičah 205 20. V. 1690. 208 1. III. 1703. 307 21. V. 1703. 283 20.1. 1693. 200 2.1. 1705. 210 22.1. 1704. 211 2. V. 1692. 2,2 9. IV. 1729. 213 2. V. 1690. 214 Fasc. 26 ex 1801, št. 1763, stan. spisi v arhivu pri Nar. muzeju. 215 30. VIII. 1708, str. 95—97. — »Ansche, weiland des Ansche Erijavec, einer Lobi Laa in Crain unterworfener und zu ober Mladetiče in Sanct Ruprechter Pfarr sesshaft gewesenen Freisassen sel. hinterlassener ehel. Sohn bekenne hiemit fiir mich und ali e meine Erben, dass nachdem ich von denen durch ernennten mein Vatem von Franz Pleschkovitz zu mehrmalen kauflich an sich gebrachten guilten ak ein Pergrecht, Weinzehentl, ein Stiick Waldts wie auch einem Aeckerl Wissmatl und Beholzung bei einer lobi, Laa in Crain ae Herrenanforderung einen Ausstand seit 1700 bis 1707 auf 22 fl 30 k anerlauffen, auch deretwegen ein Strafgeld pratendirt worden und ich wegen unterlaufener missrathigen Jahr, auch Schauerschaden be-sagten Ausstandt zu bezahlen niht in standt gewesen, mir benembens die darbei intereseirte z Joštom Viljemom Schwabom pl. Lichtenbergom. Ker ni mogel plačevati davka, ki je bil za sedem let (1700—1707) v zastanku v znesku 22 goldinarjev, je izročil graščaku Schwabu svojo svobodniško kmetijo in se mu podvrgel kot podložnik, pod pogojem, da ostane pri prejšnjih dajatvah. Zanimive so nekatere pogodbe, s katerimi si v podobnih primerih svobod-niki-prodajalci izgovore prostost od podložništva. Anže Juvan, svobodnik v Slivni pri Vačah, je prodal 3. maja 1747 cerkvi sv. Florijana na odkup v 20ih letih svobodniško kmetijo in desetino. Izgovori si, da ostane na zemljišču, vendar plača davke in kontribucijo ter razliko med dohodki desetine in kupnino s kaznijo in normirano (čisto) tlako, a njegovi že rojeni sinovi so prosti roje-njaštva218. V drugem primeru prodasta Adam in Boštjan Gospodarič v Pristavi pri Št. Janžu 12. nov. 1714 svobodniški dvorec Karlu Jožefu Danijelu grofu Reiseggu. V pogodbi sicer ni nikjer navedeno, da sta prejela prodano zemljišče od kupca zopet po kmetskem pravu. Verjetno pa je to, ker bi sicer ne imela smisla določba, da prodasta zemljišče »mit allen an- und zuegehor, aus- und einfahrten, recht und gerechtigkeiten, nichts ausgenommen, noch vorbehalten, als allein die erbholdschaft fiir uns und unsere kinder«217. Podobno si je izgovorila tudi Neža Ukleja ob izročitvi svobodniških zemljišč cerkvi na Vačah dosmrten užitek sebi in svojemu bratrancu Martinu Maliju in njegovim dedičem z izrečnim pogojem, da niti ta, niti njegovi dediči za večne čase ne plačajo nobene primščine ali umrline, niti da postanejo rojenjaki, marveč obdrže svoboščine, ki so jih imeli pod deželnimi stanovi218. Še v drugem primeru proda svobodnik cerkvi v Kandršah pol kmetije z vsemi pravicami »ausser der Erbholdschaft meiner Kinder«210. 57. Če pa podložnik pridobi prosto kmetijo in postane svobodnik ter zapusti svojo podložno kmetijo, se mora s svojim dosedanjim zemljiškim gospodom sporazumeti. Tako toži n. pr. baron Valvasor Dimca in njegovo ženo, lastnika polovične svobodniške kmetije, na odkupnino (Abkaufgeld), če se ne vrneta na podložno kmetijo. K naroku sta prišla zanju »dva moža«, ki sta obljubila plačati vse, kar bi pokazal pravilni obračun (»was richtige Raittung bringt«) in vrniti živino, žito, premičnine2'’0. Tudi še v nekem drugem primeru zwei Gebriider Jakusch nit bei&pringen und die von solcher Giilt geniissende Griindt nit sal-viren wollen, entgegen ein Lobi. Laa auf Bezahlung des rukhstandts mit Citationen gedrungen, habe also bei solcher Beschaffenheit auf andere Mittel gedenken miissen, und mich demnach entschlossen, mit meiner in einer lobi. Laa Giiltbuch begriffenen sich auf 19 kr. Herrngiilt, 8 kr. ord. Hubgeld und 1 fl. 23 kr. 2 pf. jahrlich ord. Steuer bei der Ansag befindlichen Hueb spezifizirte Giilt dem \vohledel. geb. Herm Herrn Jobst Wilhelm Schwab von Lichtenberg freiwillig mich mit diesen lauten conditionen, dass er Herr anstatt meiner den landschaftlichen Austand bezahlen, auch mich und meine Erben bei voriger Gab und Gerechtigkeit mit Be-sitzung des Freisassgrundes halten und dariiber nicht bedrangen soli, unterworfen . . .« 218 3. V. 1747 ». . . jedoch gegen deme, dass ich bei solcher Hueben gegen Bezahlung der anschlagender Steuer und Kontribution auch sovil iiber die Ertragnus der Zehenter der Kauf-schilling betragt entweder mit Zins oder verglichener Robath verbleiben, auch die bishero vorhandene Sohn keiner Erbholdschaft untervvorfen sein soli,« 217 12. XI. 1714. 21s 2. V. 1703 (str. 37/38, 39). ». . . und ist emennter Malli fiir sich noch seine Erben in ewige Weltzeit keinem Empfach-, Abkauff-, oder Sterbgelt, weniger einiger Erbholdschaft unterworffen, sondern verbleibt in der ganzen Freiheit, welche ich oder er, oder unsere Vor-fahrer unter einer lobi. Laa genossen haben.« 210 15. IX. 1743. 22® 20. VI. 1692. se mora podložnik, ki se je izselil na svojo svobodniško kmetijo, poravnati z dosedanjim zemljiškim gospodom baronom Apfaltrerjem radi rojenjaštva (Erb-holdschaft)221. VI. Svobodniki kot zemljiški gospodje svojih podložnikov. 58. V nekaterih deželah podložnikov ni mogel imeti vsakdo; n. pr. na Češkem so jih smeli imeti samo v deželno desko vpisani višji stanovi: duhovščina, gospodje in vitezi, ne pa meščani222. Na Kranjskem so mogli imeti podložnike tudi svobodniki223. Za to imamo v sodnih zapisnikih svobodniškega upravnika nekaj dokazov. Matija Purger (Burgar) v Vodicah je odprodal od svojega svobodniškega zemljišča Tomažu Omerzi krajček zemlje, da jo poljubno uživa in si postavi hišico. Omerza in njegovi dediči so morali zato prodajalcu in njegovim dedičem tlačaniti 15 dni v letu224. Pravtako sta prodala Ožbe in Lovre Osvald Matevžu Jerini krajček zemlje, na katerem more zidati hišico, in krpico senožeti za 10 goldinarjev n. v. Zato pa bi opravljal kupec 6 dni ročno tlako22r>. V obeh primerih lastnika nista podelila zemljišča v običajni obliki zakupa ali kupa (Kaufrecht). Pač pa imamo tretji še zanimivejši primer podelitve v obliki podložniškega zakupa (Mietrecht). Na podlagi ženitne pogodbe z dne 17. januarja 1745 izroči z izjavo z dne 2. jul. 1747 Jernej Kregul, »voštatar« (Hofstatter) svobodnika Tomaža Mavca v Tetenicah, drugemu svobodniku Antonu Gregoriču domec (Hof-statt). Gregorič je doplačal izročitelju še 50 goldinarjev (ki si jih je izposodil od podložnika Vrhunca). Nato podeli lastnik Tomaž Mave domec Gregoriču do smrti proti plačilu 2 gold. 2 kr. in 1 denariča na račun davkov, in da mu opravi 6 dni ročne tlake za mlačvo226. Svobodnik je v tem primeru postal torej tlačan drugega svobodnika! 221 16. X. 1699. 222 Karl Griinberg, Die Bauembefreiung in Bohmen, Mahren un Schlesien, 2, 3. 223 Morda z omejitvami celo podložniki sami (tzv. podsede ali po-družnike [Untersassen], ki so jih imeli tudi posamezni podložniki in ne samo soseske, kakor meni M. Dolenc, PZ, 223). Za mojo domnevo gl. urbar komende malteškega reda v Komendi-Št. Peter: Cabreum Com-mendae Sancti Petri« iz 1753, str. 37, 39, 44, 46. (Prijazno opozorilo g. kolege J. Kelemine.) 224 25.1. 1706, str. 27 — »Ich Mathias Purger, Einer Lobi. Laa in Crain unterworfener und zu Woditz sesshafter Freysass, bekenne hiemit fiir mich und meine Erben, dass ich meiner mehreren Gelegenheit wegen dem Arbeitsamen Thomasen Omersa von meinem eigenthum-lichen Freysassgrund ein Oerthel zu aufferpauung eines Hausels verkauft und der gestallt iiber-geben habe dass Er Omersa solehen Oerthl nach belieben genissen, darauf das Hausl erbaun konne und moge. Hingegen ist derselbe und seine Erben mir und meinen Erben jarhrlichen fiinfzehn tag zu Roboten schuldig.« 225 25. II. 1713 — Prodajalca prodasta »ein Oertl Grund, darauf er ein Hausel bauen kann samt einem Flokhl Heymathl per 10 fl TW so dass wann er das Heymathl einzaumen solite, er soviel Platz liesse, dass man den anrainenden Acker wird bearbeiten k5nnen. Auch ist er und seine Erben verpflichtet zu Hilfe der Steuem jahrlich 24 Groschen oder 1 fl. 12 kr. TW zu erlegen, auch 6 Handrobothtag zu verrichten schuldig und nicht befugt von besagtem Oertl Grund und Heymathl zu unseren Schaden etwas entziehen zu lassen.« 226 24. VII. 1749. — »Ich Thomas Mauz, Einer lobi. Laa in Crain unterworfener zu Te-teniz wonhafter Freysass bekhenne hiemit fiir mich und alle meine Erben, dass nachdem der Anton Gregoriz die unter meine Freysasshueben gehorige Keischen von dem Jurij Kregul, auf sich gebracht, hat er sich bei mir umb Erlegung eines Empfanggelt angemelt und gebeten, in dessen billiches Begeren gewilligt, auch gegen vvirklich erlegtes Empfanggelt ihme Anton Gregoriz so gestalten auf sein Lebenlang verliehen, dass er nicht allein Stiifft und Peilich erhalten, die Grundstuckh fleissig bestreiten ohne (mein) und meiner Erben Vorwissen nichts verkaufen noch veralienieren, sondem auch jahrlich mir zu Hilf der Steuer 2 fl 2 kr 1 pf samt ■der a proportione anschlagender Contribution richtig bezahletn, dann sechs Tag Hant Roboth Glasnik 4 V tej zvezi moramo opozoriti tudi na primer, ko proda Mihael Žitnik v Šmartnu na zopetni odkup s svobodniško kmetijo vred izrečno tudi »die auf meinem Grund gesetzte, hingegen von Josef M. aufgepaute und possedirende Hofstatt, davon er jahrlich zwei fl. 20 kr. Crain. W. zu geben hat«, ne da bi mogli z gotovostjo trditi, da je bilo ustanovljeno tukaj podložniško razmerje227. V svobodniških sodnih zapisnikih nam je ohranjen še en primer podelitve podložniške kajže po zakupnem pravu. Gregor Žirovnik, svobodnik v Gaberju, fare dobrovske pri Ljubljani (Kostenbach)228 je podelil na prošnjo Boštijanu Slanici kajžo, ki jo je doslej užival Slaničev oče, in sicer dosmrtno pod običajnimi pogoji kmetskega zakupnega prava229. Poznejši lastnik iste svobodniške kmetije Matija Žirovnik pa celo zastavi svoje štiri kajžarje podružnici sv. Jurija v Hruševem in sv. Janeza Krstnika v Gaberju za posojilo 200 goldinarjev, ki ga je rabil za plačilo dolga svojega očeta pri pograjskem graščaku230. — V sodnih zapisnikih je ohranjena še odpustnica z dne 1. jul. 1720, s katero Marko Jakuš odpušča svojega podložnika iz rojenjaštva prav tako, kakor so jih odpuščali drugi zemljiški gospodje231. zum Dreschen verrichten und, wan er alles dieses thuen vvirdet, so solle bei seiner Gerechtig-keit geschiizt und geschirmt werden. Alles bei dem Landtschadenbundt in Crain, zum Urkundt dessen hat auf mein gehorsamt bit einer lobi. La a in Crain Buechhalter der Hoch Edi gebohrne Herr Leopold Zacharias von Rastem diesen Empfangbrief jedoch dessen Fertigung ohne Nachteil und Schaden verfertigt.« — (V izjavi z dne 2. VII. 1747 se govori o »Hofstatt«, v pogodbi z dne 24. VIL 1749 pa o »Keischen«, znak, da so oba pojma že zamenjavali, kakor to splošno opažamo v urbarjih. Ponekod so domec dobro ločili od kajže. V Ihanu pri Domžalah je veljala »voštat« za 1Is zemlje; dve kajži pa za eno »voštat«. [Sporočilo g. prof. dr. Antona Breznika, ihanskega rojaka].) 227 10. IX. 1736. 228 A. Lesjak, Zgodovina Dobravske fare pri Ljubljani. 24, 25. 229 25. Vlil. 1742. — »Ich Gregor Scherounikh, einer lobi. Laa in Crain untervvorffener zu Kostenbach wohnhafter Freysass, bekhene hiemit fiir mich und alle meine Erben, wie dass mein KeiBler Bastian Slanica vor mich erschienen und in Gehorsam angezeigt, dass sein Vater das Zeitliche gesegnet. mithin gebeten ich mochte ihme weiter auf sein Lebenslang die durch sein Vater genossene KeiCen gegen einen gebrauchigen Empfang verleihen in welch biliches Begehren gevvilligt, auch besagte mir unter die Freisass-Hueben gehorigen KeiBen gegen den verglichenen Empfang, welchen ich richtig empfangen, so gestalten, auf sein Lebenslang ver-liehen, dass solche stiifft und peilich erhalten, hiervon ohne mein und meiner Erben Vorvvissen nichts versetzen, verkaufen oder entziehen, auch jeder Zeit gehorsamb sein solle. Und wann er dieses thuen wirdet, so solle er dabei geschiitzt und geschermt vverden, ansonst aber seine Gerechtigkeit verloren habe. Zu Urkundt dessen hat auf mein gehorsame Bitt Einer lobi, Laa in Crain Buchhalter, der vvohledelgeborene Herr Leopold Zacharias von Rastem von Grunnt und Ambtwegen diesen Empfangsbrief mit Handt und Petschaft jedoch ohne Nachtheil und Schaden verfertigt. Laybach, den 25. August 1742.« 230 1 0. VIII. 1745 »... damit aber besagte zwei Kirchen desto besser versichert sein mogen, also habe ich die zu meinem Freysassgrundt gehorige vier KeiBler so gestalten ver-hypothezirt und verpfent... Hierauf gelobe, zusage und verspriiche ich fiir mich und meine Erben besagte zwei Filialkirchen wegen diesen Darlehen nicht allein ganzlich schadlos zu halten, sondern auch sowohl das Interesse jahrlich als auch das Capital inner acht Jahren so gewiss richtig und punktuel abzufiihren als im widrigen Gemahlte zwei Filialkirchen befugt und berechtigt sein die vier verhypothezirten KeiBler einzuziehen und von solchen bis Be-zahlung des letzten Heller und Pfennig abzutreten nicht schuldig sein solletn«. 231 1. VIL 1720. — Odpustnica se glasi; »Ich Martin Jakusch, Einer Lobi Laa in Crain untervvorffener und zu Dobraviza riicksessiger Freysass bekenne fiir mich und meine Erben, dass sich mein auf meiner Grund gesessener Hofstater der arbeitsame Jerny Lubanitsch vveiter zubegeben entschlnssen und mich angesprochen, dass ich ihme seine Erbholdschaft erlassen vvolte, deme ich solches vervveigem, sondern ihme gegen Erlegung der verglichenen zehen Cro-nen bemelter erbholdschaft vollstandig solchergestalten erlassen und ledig gezahlt haben vvolle. dass sich mein auf meinem Grund gesessener Hofstatter der arbeitsame Jerny Lubanitsch vveiter mit oder ohne Recht in evvige Weltzeiten nichts zu ersuchen befuegt sein sollen. Alles Treulich etc. Datum Laybach, den Ersten Juli 1720.« 59. Zanimivo je vprašanje podsodnosti svobodniških podložnikov. V tem pogledu imamo v spisih dva primera. Jurij Ravnik, »Eines lobi. Laa in Crain unterworffener Freysassen, Gregor Scherounikh« (Žirovnik) »untervvorffe-ner Hofstater«, sklene 4. febr. 1739 ženitno pogodbo pred deželnim knjigovodjo kot svobodniško upravo232. Iz tega smemo sklepati, da so bili tudi podložniki svobodnikov podsodni svobodniškemu sodišču. — Drugače določa delilna pogodba, ki sta jo sklenila brata Marko in Anže Jakuš 21. julija 1683, a se je zapisala šele 2. maja 1690. Po tej izredno zanimivi pogodbi si delita očetov in materin dedni delež in delež brata Martina po dveh enakih delih tako, da prejemata od gorice pod Branskem in sicer od tam stanujočih kajžarjev in drugih sogor-nikov na gomini, žitni in vinski desetini vsak polovico; »gorsko palico« tamkaj pa naj uživata menjaje: eno leto naj predseduje eden, drugo drugi gorski pravdi in pobere zase izrečene kazni. Oba brata naj ostaneta v branski gorici za večne čase prosta gornine in desetine233. Ni torej dvoma, da svobodniki niso bili le 232 4. II. 1739. 233 2. V. 1690. — . Zuwissen dass zwischen denen Arbeitsamben Marco und Hansen Jakhusch sowohl wegen des Vatterlich: als Miitterlichen Verlasses, als auch des Bruederlichen Marthin Jakhuschischen Anthaills, noch unter 21, Juny des langstverflossenen 1683 Jahrs in gegenwardt Herrn Georg Sigmunden Pressingers (welcher die hernach stehende Piincts zu Pappire gebracht), dan Urban Jantschers und Lucas Khozels Nachvolgender unwider rueflich: und guetlicher Verthaillungs Vergleich aufgericht und geschlossen wordei, Erstens wiewollen der Marco Jakhusch von seinen Bruedem, den Marthin Jakhusch seinen anthaill an sich erhandlt, und also kralt dessen von den Vatter: und Miitterlichen Verlass zweentheil zu ziechen hette, so hat er Marco doch sich dessen guett willig begeben und solchen Marthin Jakhuschischen anthaill, dem Hansen Jakhusch mit den Halbenthaill gegen Annembung ■der Helfte der darfiir ausgezalten Summa freywillig uberlassen, auch deswegen sich mit Ihme Hansen an Heuth volig dergestalt verraittet, das.s der Hans dem Marco Jakhusch in allen noch Sechshundert Sieben und Funfzig Gulden Zehen Kreizer krainischer Wahrung richtig schuldig verblieben, zu Abzallung diser Summa Gelts nun, vvirdet der Marco von den Hansen Jakhusch zu Laybach 500 fl par empfangen, und weillen denen Herren PP Augustinern zu Laybach ain schuldt mit 150 fl gebiirth, als e® Er Hans solche Schuldt iiber sich zunemben und dieselbe ohne Entgelt des Marco zubezallen, auch die iibrigen 7 fl zehn kr aber par zu erlegen schuldig. Zum andem, bei diser jezt venstandenen Beschaffenheit, haben aibgemelte zween Gebrueder den Vatter: Muetter: und Bruederlichen Verlass auf Zweytheil gleich getheillet, und sich hieriiber noch darzue solchermassen verstanden, dass sie dass in den t^erg unter Wransku, sowoll von denen daselbst wohnenden Kheuschlern, als auch andern Pergholden jahrlich fal-lende Pergrecht, Thraidt, und Weinizechent, Beide gleich einnemben und derselben auf gled-chetheil theillen sollen, den Pergstab aber daselbst, sollen sie alternative geniiessen, und soli ain Jahr ainer und das ander Jahr der andere die Pergthaidung halten, auch die fallende Straffen ain jeder vor sich dasselbe Jahr einnemben, Gestalten dan der Marco den Anfang machen und den Stab bis auf den lezten Xber des scheinenden 1683 Jahrs innenhaben, auch die Pergthaidung konftige Horbst halten, an den Neuen-Jahrstag des mit Hayl erwarttenden 1684 Jahrs aber der Hans den Stab zu seinen Handen Nemben und vollgundts gebreuch.ger-massen die Pergthailung im gehorten 1684 Jahr halten, auch denselben das vollige 1684 Jahr gleichwie der Marco das 1683 Jahr ruewig geniissen solle, die Beeden Gebruedern in dem Perg Wransku zuegehorige Weingartten aber sollen jedezeit des Pergrechst und des Zechents frey sein, welche Sye beede Gebrueder und dern Erben ewig zu halten schuldig . . .« ».. . Ingleichen und zum fiinften Sollen Sy Gebrueder die Vichwaidt auch miteinander besizen und dieselbe denen Kheuschler gestatten, den Formachschnidt, und Laubrechen aber sollen sy Gebrueder ihnen ein jeder ein gewisses Orth auskhlauben und solches Orth ain jeder allein geniiessen, dessen sich weder die Keuschler, noch kein anderer pravalieren: sondern denen Keuschlern der Formachschnidt und das Laubrechen in denen iibrigen Oerthern ver-staltet vverden solle. Sechstens auf beeder Gebruedern Wohnungen, Paufeldern, Paumb: Krauth: und andere Gartten zukhomben, welches verbleibt bey der vorhers beschehenen Verthaillung, allerdings, wie solches alles die gesetzte Rainstain mit mehrern ausweisen. Schliisslichen haben sy beede Gebrueder Jakhusch sich in die Buechhalterey zu jhrer gndl. Grundtobrigkeit verfiiegt, aldorth die vatterliche Giilt sambt der jahrlichen Steuer und Contribution mit der Helfte libernomben, auch jeder seinen Halbenthail mit 1 fl. 30 Kr. Herm- kakor se navadno navaja v vinogorskem pravu, samo mejaši, marveč so mogli biti tudi sodni gospodje, ki izvršujejo sodno pravico. V točki 3. navedene pogodbe se dele med pogodnikoma tudi kajžarji, Blaže Zupet, Andrej Virk Mihael Terakon (Mrakon?), Simon Hrušovar se prideli v last Marka Jakuša, ki jih on in njegovi dediči sami smejo imeti, uživati in prejemati tlako in dimino, tudi naj ima nad njimi sodstvo. Drugi štirje kajžarji: Martin Maček, Pavle Za-iuban, Mihael Hribar in Lovro Vrabec pa pripadejo z istimi pravicami drugemu pogodbeniku Anžetu Jakušu. Deveti kajžar Pavle Vrabec pa pripade izmenoma celo obema. Tisto leto, v katerem ima eden ali drugi »gorsko palico«, ima glede tega podložnika iste pravice, kakor nad ostalimi prideljenimi kajžarji234. VIL Svobodniška uprava, a) Stanovsko knjigovodstvo kot upravno in sodno oblastvo svobodnikov. 60. Uprava svobodnikov in sodstvo nad njimi samimi sta se pa razvila v zvezi z imenjsko knjigo in po njeni dokončni uredbi povsem naravno in orga-nično v drugi polovici 16. stol. Kolikor nam je sedaj znano arhivsko gradivo za prvotno uredbo uprave, ni za to ohranjena nobena posebna odredba. Imenjske knjige, tudi za svobodnike, je vodilo stanovsko knjigovodstvo; le-to je določevalo in vpisovalo davčno naklado, pa jo tudi izterjevalo. S tem je bilo že v najvažnejši in v tisti dobi skoro edini upravni zadevi upravna instanca. Umljivo pa je tako tudi, da je le knjigovodstvo moglo v prvi vrsti pod nadzorstvom stanovskega odbora odločevati o sporih, nastalih zaradi prepisa ali pripisa v imenjski knjigi. Na Nižjeavstrijskem, kjer je vodilo stanovsko knjigovodstvo prav kakor na Kranjskem imenjsko knjigo, je bilo to po izvršilnem redu iz 1. 1613 in 1671 giilt und zween Gulden ordinari Huebgelt ihme ordentlich zueschreiben lassen, und nit allein dieselbe zu rechter Weill und Zeit einer lob. Landtschaft jahrlichen zuendtrichten und ditorths ainer dem amben ganzlich ohne Schaden zuhalten: sondern auch bey disen aufgerichten Ver-thaillungs Vergleich wahr, vosst und unwiderrueflich auf ewig zu verbleiben und solchen zuhalten mit Mundt und Handen, bey den Landschadenpunt in Crain in Kraft dits angelobt. Zur Urkhundt dessen seint zwey gleichlautende Exemplaria aufgericht auf bee-den Gebriieder gehorsame Bitten solche von der gndl. Obrigkeit den Wolledlgestrengen Herm Adamen Dinzl von Angerburg, einer lobi. Landtschaft in Crain Buechhalter mit Handtschrift und Pedtschaft (doch Ihme Herm ohne allen Nachtl und Schaden) von Amibtswegen verfertigt und jeden Theil eines zuegestellt worden. Beschechen zu Laybach den andem May im 1690 Jahr.« 234 2. V. 1690. ■— . Drittens von denen in den Perg unter Wransku wohnenden Kheuschler werden dem Marko Jakhusch deren vier, als der Blasche Suppet, Andree Vierkh, Michael Terakhan und der Simon Hruschavver aigenthumblichen zugethaillt worden, die Er und seine Erben inenhaben genuessen und von denen selben sovvoll die Roboth als auch das Rauchgelt einnemben fiir sich erhalten, auch die Instanz iiber dieselben haben solle. Die andern vier Kheuschler aber als der Marthin Matschekh, Paulle Soluban, Michael Khuban und der Laure Wrabez sollen in gleichen dem Hansen Jakhusch aigentumblichen zum Genuss verbled-ben und derselbe von denselben die Roboth und das Rauchgelt fiir sich und seine Erben ein-zunemben, auch iiber Sye die Instanz haben, was aber den Kheuschler Paulle Wrabez anbe-langt, solle solcher durch Sye zveen Jakusch Gebriieder gleichwie das Pergrecht alternative dergestalt posvedirt und genossen werden, dass in welchen Jahr ainer oder der andere aus ihnen Gebriiedern den Pergstab innenhaben wiirdet, derselbe auch daselbe Jahr von den Paulle Wrabez die Roboth abfordern, das Rauchgelt einnemben und iiber ihme die Instanz allein haben solle, deswegen dan Er Marco Jakhusch dem Paulle Wrabez gleichwie den Pergstab bis zur ende des anjetzo laufenden 1683 Jahrs geniissen, volgunts der Genuss von 1684 Jahr dem Hans Jakhusch gebiiren und also solches fortershin von Jahr zu Jahr Wexel-weis von beeden Briiedern und deren Erben praktizieret solle . . .« izrečno določeno kot prva instanca v takih sporih235. Ker so bile upravne oblasti v tisti dobi hkrati tudi sodne instance, je naravno, da je prevzelo stanovsko knjigovodstvo sčasoma tudi splošno sodno oblast. Ta razvoj je bil v prvi polovici 17. stol. popolnoma zaključen. Kajti v dopisu z dne 27. marca 1643, ki je hkrati prvi spis, ki nam je ohranjen o svo-bodniški upravi na Kranjskem, tožijo koroški stanovski odborniki o velikih davčnih zastankih svojih številnih svobodnikov {»deren eine grosse Anzahl seindt«) in menijo, da je vzrok v tem, ker na Koroškem ne izvršuje kakor na Kranjskem stanovsko knjigovodstvo inventure in drugih gospoščnih poslov. Koroški stanovski odbor se spominja, da so bili zaradi te svobodniške instance kranjski stanovi v sporu z deželnim glavarstvom. Zato prosi za prepis spisov, ki se hranijo o tem sporu. Šele na ponovno prošnjo (26. okt.) odgovarjajo kranjski odborniki (8. nov.), da doslej niso imeli nobenega spora glede podsodnosti svobodnikov. Stanovski odbor je glede vseh svobodnikov prva instanca. Oskrbuje ob posestnih premembah inventuro, izdaja listine, potrjuje pogodbe m izvršuje sodstvo v spornih zadevah. Deželno glavarstvo pa je bila druga instanca238. Ta odgovor kranjskih deželnih odbornikov pa ni bil čisto točen in odkrit. Ustrezal je bolj njihovim željam. Prav v tem času se je najbrž vršil spor stanovskega odbora s stanovskim knjigovodstvom o svobodniški instanci. Kakor je razvidno iz Perizhofferjevega repertorija, so stanovski odborniki odvzeli z dekretom neznanega datuma stanovskemu knjigovodstvu upravo in sodstvo nad svobodniki in jo sami prevzeli. Spor je odločilo deželno glavarstvo z naredbo z dne 21. apr. 1659 v prilog stanovskemu knjigovodstvu, ki je bilo odslej, kakor že prej, nemoteno, dokler je obstojalo, to je do reform Jožefa II. 1. 1781, prva sodna in upravna instanca za svobodnike. Drugo instančno oblast pa je vršilo deželno glavarstvo237. To sodstvo moremo zasledovati neprestano od 1. 1690 dalje, izza časa, ko so ohranjeni sodni zapiski (prav tako kakor tudi glede sodstva čeških svobodnikov do srede 17. stol, ni natančnejših vesti)238. Pa tudi še za prejšnji čas, izza srede 17. stol., je ohranjena tuintam kakšna pogodba, iz katere je razvidno, da so jo napravili svobodniki pred stanovskim knjigovodjo kot svobodniško 235 S. Adler, o. c., 39. 236 Fasc. 67, 68, 70, 71 (v Miillnerjevi preuredbi »Najstarejša uprava svobodnikov« [1643—1784]) v stanovskem arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 237 Karl Seyfrid von Perizhoffer, Repertorium, I (gl. SBL, II., 305) pod besedo ,Freysassen': »Der Unterthanen von Ihren Grundtherrschaften ab- und freykaufung, Item der Herrn Ver-ordneten habende erste Instanz und jurisdiktion iiber die . . . Freysassen, betr.: dabey auch ein Decret, dass die Herrn Verordneten die Administration und Handlung der Freysassen, von der Buchhalterey ab und vor sich gezogen haben. Item ein Karnerisches zu schreiben, Betr. die Herren Verordneten wider die Landtshauptmannschaft erhaltenen sieg in Puncto der Inventur, abtheill und fertigung iiber die Freysassengiitter, und alle diese acta seynd im Kasten B. beym Monat Dezembris 1612 in einem Fascikel baysamen zu finden.« (Na robu od iste roke: »NB: non adest«.) »Wohl aber ist solche Korrespondenz in K. B. unter 26. 8ber 1643 zu finden. Item ein Landtshauptmanschaftl. Verordnung von 22. April 1659, worauf diesfahlige erste Instanz des laa. Buchhalters zu sehen. Ebenfals in K. B.« — Prim. tudi: »Gerichtsinstanz und Ordnung in Crain« v Raspovi formulami knjigi v župnem arhivu v Kamniku (druga stran sadnega reda); »Zum anderen wierdet in den landshptl. Verhoren als ander Instanz auch Freysassen beriihrende Verschreibungen, Brief und Sigel, contract . . . gehorig.« 238 Gl. str. 8. instanco238. Po poznejših poročilih so bili svobodniki prvotno in realibus podsodni deželni pravdi (Landrechte); toda tudi sodstvo v teh zadevah je prešlo pozneje na redno svobodniško sodišče210. Kdaj se je to zgodilo, ne moremo reči; vsekakor je knjigovodstvo od 17. stol. dalje, odkar so nam ohranjeni sodni zapisniki, izvrševalo vse sodstvo. Svobodniki so bili torej v civilnih in malotnih kazenskih zadevah podsodni svobodniškemu sodišču ne glede na velikost svo-bodniške zemlje ali desetine; če so imeli poleg svobodniških še podložna zemljišča, so bili le samo glede teh podsodni dotični zemljiški gosposki. 61. Stanovski knjigovodje, ki jih srečavamo kot svobodniške upravnike in sodnike, so bili v nepretrgani vrsti241: Hans Karl pl. Samburg zu Purgstall, ces. svetovalec, od 1644 dalje 242; za njim Adam Dinzl von Angerburg, graščak v Podturnu in Kolovratu243 (najmanj že od 1674 do 1696)2"; Sebastijan Rakovec, kasneje Raigersfeld pl. Adlershoffen (1696—1732)245, početnik za našo deželo znamenite družine, nedvomno najbolj marljiv in natančen upravnik in sodnik svobodnikov; Leopold Caharija pl. Rastern (1732—1754?); njegov sin Jožef Leopold pl. Rastern216a (1754?—1763); Jožef Kloser pl. Klosenau (1763—1778)2’6; od 1778—1781 pa zadnji deželni stanovski knjigovodja Jožef Smole247. Za svoje poslovanje v svobodniški upravi so dobivali knjigovodje v 18. stol. od dežele redno 400 goldinarjev letno; zadnji, Smole, radi zmanjšanja števila svobodnikov le še 200 goldinarjev letno; poleg tega so prejemali še pristojbine od vsake napravljene listine. 62. Svobodniki so bili obvezani k onim davščinam, ki so jih morali dajati drugi prosti: zemljiški nakladi, kasneje kontribuciji, mesnemu krajcarju, vojaškemu nastanitvenemu prispevku in od 19. stol. dalje vsem drugim splošnim davkom. 239 N. pr. pogodba z dne 3. febr. 1657, s kaitero je prodal Adam Lanča v Imovici pri Dobu hišico, njivico in potoček na cesti pod brdskim gradom, kar je kupil od Baltažarja Voršeka, Juriju Waldinu, »Freisassen wohnhaft daselbst bei der Sitrassen unter Egg«. Listino z obešenim pečatom je napravil knjigovodja in cesarski svetnik Hans Karl pl. Samburg zu Purkstall. — Ali pogodba z dne 7. dec. 1674. ko je prodal Pavel Poznik (Poschnik) v Lukovici (»Wukow;tz«) Martinu Staretu v Količevem za 100 Fl. d. v. travnik »Okroglico«, ki ga je kupil 1. 1647 od Adama Raka (Raeckh). Listine je napravil knjigovodja Adam Dinzl pl, Angerburg. 240 Fasc. 67, 68, 70, 71, »Najstarejša uprava svobodnikov« (1643—1784) v arhivu pri Nar. muzeju. — Vsekakor je verjetno, da so Ibili svobodniki vsaj in realibus do postanka nove sodne instance po uvedbi imenjske knjige pod isto sodno instanco kakor ostali lastniki ne-podložnih zemljišč, torej pod deželno pravdo. 2.1 Prej najdemo na naslovnem listu GB, II, III, IV podpisanega (1545, 1555) knjigovodjo Jurija Varla; v začetku 17. stol. je bil knjigovodja Krištof Vrbec (IMK, X., 1900, 230); okrog 1. 1640 pa Karel Portner (IMK, X., 1900, 218 in listine v kartonu 25, zadeve podložnikov [kupne pogodbe, zajmi itd.], v arhivu pri Nar. muzeju). 2.2 GB, V, na naslovnem listu: »Anno 1662... ist dieses ... nunmehr in die 18 Jahre durch mich gefiihrte... Hauptgult, oder Landbuch beschlossen.« — Umrl je 10. maja 1670, star 60 let (L. Schiviz, Der Adel in den Matriken Krains, 177) — IMK, X„ 1900, 224. 243 Valvasor, XI, 312, 582; L. Schiviz, 180. 244 Gl. op. 239. — Umrl je 12. avg. 1696 (false 1796; L. Schiiviz, o. c., 180) — gl. tudi IMK, X., 1900, 189. 245 A. Luschin, GMS, XI, 930, 36 sl.; vendar najdemo Rakovca pri deželnem knjigovodstvu že v naših spisih 1690, in ne šele 1699. Prvoten plemiški predikat je bil Ragersfeld, kakor je razvidno iz prvih zapiskov 20. XI, 1692 ; 5. III. 1693 (Ragersfeld); šele 22. I. 1699 Raigersfeld; prim, tudi IMK, X., 1900, 220 pod »Ragersfeld« in »Rakovec«. 245a Prim. poročilo Jos. Leopolda Rastema od febr. 1758 (fasc. 67, 70, 71, »Najstarejša uprava svobodnikov« v arhivu pri Nar. Muzeju in poročilo Jožefa Smoleta od 16. XII. 1778 prav tam, kjer navaja, da je Kloser 15 let (t. j. od 1763) upravljal svobodnike (glede Jos. L. Rastema gl. L. Schiviz, o. c., 250). -4B Fasc. 26 stanovskih spisov, passim. 2,7 Fasc. 67, 68, 70, 71 (skupni) »Najstarejša uprava svobodnikov (1643—1784)«. V 18. stol. se kaže vedno bolj prizadevanje, pritegniti svobodnike tudi k podložniškim bremenom. Do 1. 1755 niso dajali nobenih rekrutov248. Stalne so bile pritožbe deželnih stanov, da se odtegujejo podložniški dolžnosti, pripregi in cestni tlaki, ki so jo bili dolžni sicer opravljati samo podložniki. V razpravah o regulaciji svobodnikov (1800—1801) se je pri zaslišanjih pokazalo, da so v isti vasi pritegnili nekatere svobodnike k cestnemu prisilnemu delu, druge ne; vprav cestna tlaka je bila ena glavnih ovir, da svobodniki niso hoteli pritrditi, da bi bili prideljeni zasebnim gosposkam. Ta odpor se je vlekel v 19. stoletje. L. 1801 je gubernij odločil240, da se glede na to, ker posedujejo v veliki večini le dominikalna posestva, svobodnikov ne sme pritegniti k naturalni tlaki, da pa so obvezani k denarni konkurenci za stranske ceste. Vendar pa pritožbe v tem oziru in tudi kasneje niso izostale. Vse dajatve,ki so jih morali svobodniki plačevati, so pobirali in izterjevali do 19. stol. svobodniški upravniki. b) Svobodniški župani. 63. Podobno starešinam svobodnikov na Češkem so bili pomožni organi svobodniških upravnikov na Kranjskem svobodniški župani. Dočim so pa imeli češki starešine določene manjše okoliše v posameznih okrožjih z natančno odrejenim delokrogom, se je raztezala pristojnost našega svobod-niškega župana na cela okrožja; vršil pa je svoje posle, vsaj v starejši dobi, po posebnem navodilu, ki ga je izdal svobodniški upravnik ob njegovi postavitvi. Najprej zasledimo tega funkcijonarja v svobodniških sodnih zapisnikih 2. maja 1691, ko je tožen »Franz Radio, Landschaftl. suppan« v Šturjah pri Ajdovščini. V poznejših primerih postavlja deželni knjigovodja tega moža za sekvestra svobodniških zemljišč, da poravna iz dohodkov naloženo globo in davke250; v dveh primerih mu naroča, da pripomore stranki do prisojenega plačila, to je da izvrši izvršbo251. V enem primeru se poziva tožena stranka, da pred županom prekliče inkriminirane žaljivke. Župan se uporablja tudi kot cenilec252. — Po Radijevi smrti, v začetku 1. 1716, prosi Franc Jožef Siuiz (Živec, pozneje Šivic), kasneje poplemeniteni Schiviz von Schivizhoffen, »allein der lobi. Landschaft in Krain gehoriger freier Unterthan« v Gočah pri Vipavi, za mesto svobodniškega župana, in sicer, ker so s tem združeni mnogi posli, proti primernemu popustu svojih urbarskih dajatev. Hkrati prosi za običajno pooblastilo. Ta dekret mu je stanovski knjigovodja in upravnik svobodnikov Sebastijan Raigersfeld 7. marca 1716 tudi izstavil. V tem mu podeljuje izpraznjeno župansko mesto nad svobodniki na Vipavskem (»liber die Einer lobi. Laa in Crain unterworfene im Wippachar Boden gesessene Freisassen«), Dolžen je, da pri vseh ogledih in razpravah, tičočih se deželnih svobodniških zemljišč, odvrne vso škodo in kvar; ne pusti, da bi se od teh kaj odvzelo in se kolikor 2.8 Fasc. 67, 68, 70, 71 (»Najstarejša uprava svobodnikov«) v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani, poročilo o rekurzih nekaterih svobodnikov z dne 6. VIII. 1780. 2.9 Fasc. »Stanovska uprava svobodnikov«, zv. VII, odlok gubernija z dne 29. VII. 1801. 250 1 6. V. in 19. IX. 1707. 251 27.1. 1707 in 11. IV. 1708. 292 18.1. 1716. možno prizadeva, da se letne dajatve od svobodniških kmetij in zemljišč redno poberejo in odvedejo generalnemu prejemnemu uradu253. Razen svojih županskih pristojbin, ki jih pa dekret ne navaja, ne sme zahtevati od svobodnikov nobenih plačil. Župan mora tudi obljubiti, da bo te dolžnosti izpolnjeval. Iz sodnih zapisnikov je razvidno, da je upravnik svobodnikov večkrat pooblastil župana Šivica, da je razsojal v pravnih sporih svobodnikov; to gotovo zaradi velike oddaljenosti njihovega bivališča od svobodniškega sodišča v Ljubljani. V teh primerih naroča upravnik županu (»die billige Justiz vorzukehren«261), da določi narok, posluša stranke in vrši sodstvo (»Justiz administrieren«255 ali »die Justiz der Gebiihr und Billigkeit nach zu verschaffen«266). V enem primeru so se stranke pred sodečim upravnikom v Ljubljani poravnale, da razdele zapuščino v navzočnosti župana Šivica. Po njegovi smrti je bil njegov naslednik Janez Jožef Šivic do svoje smrti 1748. Oba sta bila večkrat inventurna komisarja257. — Med 1771 in 1776 (ne da bi mogli trditi, da je bil samo ta leta) najdemo na Vipavskem župana Jožefa Franka v Landolu258. Pozneje tukaj v spisih ne srečamo nobenega župana več. Po 1. 1776, morda zaradi porazdelitve večine svobodnikov med gosposke, na Vipavskem ni bil nihče več postavljen za svobodniškega župana. Razen za Vipavsko nam je izpričan župan le še za Gorenjsko. Vodice so bile njegov sedež. L. 1708 naroča deželni knjigovodja Matevžu Burgarju, svo-bodniku v Vodicah, ki ga imenuje le še »Freisassa« in ne župana, da kot »Landschl. Sequester« izterja od župne cerkve sv. Marjete v Vodicah od 1. 1691 zaostali davek. V Jerajevem domačem svobodniškem arhivu v Lokarjah pri Vodicah pa se nahaja dekret z dne 23. maja 1810, s katerim postavlja svobodniški sodnik in namestnik upravnika dr. Andrej Repešič Simona Sporna, lastnika Jerajevega svobodništva, začasno za svobodniškega župana na Gorenjskem (als Freisassen-supan in Obercrain«) mesto umrlega župana Tomaža Burgerja v Vodicah. Dekret navaja najprej v splošnem, da postavlja Špoma za župana z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki pristojajo svobodniškemu županu in ki je bil na nje tudi zaprisežen. Potem navaja dekret te dolžnosti podrobneje: namreč, da bo vršil svojo službo kot pošten, skromen in svoje dolžnosti zaveden mož trezno in modro, da ne bo nobenega svobodnika preganjal, ravnal z vsakim dostojno in s primemo resnobo, da bo opravljal posle, ki mu jih zaupa svobodniško uprav- ništvo, marljivo in zvesto, da bo cenitve, ki se mu poverijo, vršil po pravi vred- 253 Zapisnik iz 1. 1716, str. 73. — ».. . dass Er bey allen die landschaftlichen Grundstiickh betreffenden Augenscheinen u. Abhandlungen allen nachtheil und schaden abwenden, von den Landschl. Grundstiicken nichts entziehen lassen, sondem bestmoglichst dahin beflissen sein soli, dass von denen Freisasshuben u. Grundstiicken die jahrlichen Gaben ordentlich einge-bracht und in das Generaleinnehmeramt entrichtet, auch die Freisassen ausser sein Suppans-gebiir in kein spesa gelaittet werden.« 254 19. XI. 1731; tudi 7. VIL 1721. 256 29. IV. 1732, 17. II. 1737, 258 17. II. 1737. 257 Fasc. 67, 68, 71 (v Miillnerjevi preuredbi), rodbine M-—Z »v Stanovskem arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani«, inventarji rodbin Radio, Ravnaher in Šivic. Podpisujeta se italijanski: [decano dell'excelsa provincia di Cragno]; gl. sodni zapisnik 2. V, 1740. — O genealogiji rodbine Šivic gl.; Wiener genealogisches Taschenbuch (1926), 319. 258 L. 1785 se naziva že »gewester Suppan«; v začetku 1. 1803 je še živel. Gl. fasc. »Sta- novska uprava svobodnikov«, III, v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. nosti, nepristransko, brez ozira na prijateljstvo ali sovraštvo, ter da bo pri dražbah izvrševal posel izklicevalca po predpisih sodnega reda in dražbenih predpisih259. Na Dolenjskem ne najdemo župana, pravtako ne na Vačah, kjer je bilo, kakor že navedeno, največ svobodnikov. Poleg vaškega in sosečkega župana (soseskarja), okrožnega župana, gospo-ščnega župana, gorskega župana (Bergsupan) ali gornika in vicedomskega župana [gl, o vseh teh J. Kelemina, Staroslov. pravde, GMS, XVI., 35 sl.] se uvaja v pravnozgodovinsko vedo s tem prvič pojem svobodniškega župana. Kakor je razvidno iz gornjih izvajanj, ga moremo postaviti popolnoma ob stran zadnjim trem zgoraj navedenim vrstam županov. Kakor ti so tudi svobodniški župani iz vrst svojih stanovskih sodrugov za njihovo upravo od njim nadrejene gosposke do preklica izbrani pomožni organi. VIII. Poskusi odprave svobodnikov 1. 1747. 64. Ni presenetljivo, da so preosnove zvezane z imenom Marije Terezije, ki so deželno upravo korenito predrugačile, do temeljev zrahljale tudi tla, na katerih so stali svobodniki, zasidrani v stanovski upravi. Reformatorji cesarice Marije Terezije, ki so bili o razmerah v deželi večinoma še nepoučeni, so kmalu zaznali, da so na Kranjskem plemiči, ki niso deželani, nekateri meščani, svobodniki in drugi neplemiči (gemeine Leuthe) obdavčeni z dvojno naklado in kontribucijo. Po njihovem mnenju povzroča ta dvojna obdavčba neprimerno obremenitev imenj in hub, tako da morajo davčni obvezanci zemljišča odprodajati in postajajo tako nezmožni plačevati kontribucijo. Zato je bilo deželni reprezentanci v Ljubljani naročeno, da po zaslišanju stanovskega odbora preudarja, ali ne bi bilo za deželo bolj koristno, ko bi stanovi imenja in hube svobodnikov sploh ali vsaj tistih, ki so v okrožju istega deželskega sodišča ali pa iste župnije skupaj prodali in jih namesto z dvojno, obdavčili le z enojno naklado in kontribucijo, kot vsa druga imenja in hube. Dokler pa se to ne izvrši, naj bodo plemiči, ki niso deželani, in svobodniki pod-sodni deželnemu glavarstvu, v upravnih stvareh pa podrejeni deželni reprezentanci (deželni vladi). Reprezentanca je naložila stanovskemu oblastvu 259 Besedilo dekreta: »An Simon Sporn, Freisassen zu Vokarje [Lokarje] bei Voditz. — Nach dem der Freisassen-Suppan in Oberkrain Tomas Burger gestorben und es erforderlich, dass ein anderer Freisassen-Suppan angestellet werde, der jeweilige Hr. Freisassen-Administra-tor hingegen, dem diese Anstellung zustande, abwesend ist« (bar. Schweiger je odšel pred Francozi z dežele), »so wird Simon Sporn provisorie als Freisassen-Suppan in Oberkrain mit allen jenen Vorteilen und Lasten aufgestellet, welche einem Freisassen-Suppan gebiihren und derselbe hinsichtlich seiner Pflichten angewiesen, was er heute eidlich bestatigt hat, dass namlich er seinen Dienst als ein rechtschaffener, bescheidener und pflichtiger Mann seinen Dienst mit Nuchternheit und Klugheit besorgen, keinen Freisassen verfolgen, jeden Freisassen mit Anstand und geziemenden Ernste behandeln, die ihm von diesem Ortsgerichte und von der Freisassen-Administration anvertrauten Geschafte mit Fleiss und Treue besorgen, auch in Hinsicht der Schatzungen, welche ihm werden anvertraut werden, nach dem wahren Werte, ohne Vorlieb oder Feindschaft gegen den einen oder den aderen Theil so schatzen, auch bei den vorkommenden Licitationen den Ausrufers-Dienst so besorgen solle, wie es die Gerichts-ordnung und die Licitations-Vorschrift anordnen, was demselben hiemit zur Legitimation mittels dieses Dekrets erinnert wird. — Laibach, den 21. Mai 1810. — Dr. Andre Xav. Repe-schitz, Ortsrichter der Landsch. Freisassen.« (9. avg. 1747), da poroča: 1. koliko svobodniških hub šteje Kranjska dežela; 2. koliko plačuje vsaka huba več nego druge hube na kontribuciji in davku260. V svojem odgovoru (5. sept. 1747; ref.: Anton Franc Jožef pl. Posarelli; predsednik Krištof Lorene baron Flachenfeld261) je stanovski odbor opredelil najprej pojem svobodnikov. Ker izvirajo ti od onih podložnikov, ki so se odkupili od zemljiških gospodov, se imenujejo, pravi poročilo, po deželnem običaju svobodniki tisti, ki niso niti deželani, niti plemiči, ter so lastniki nesluže-čega, v nobenem urbarju (»Salbuch oder Urbario«), marveč v deželni imenjski knjigi vpisanega zemljišča ali desetine. Kot taki imajo in realibus aktivno in pasivno sposobnost pri viteški dvorni pravdi. So kmetje svobodniki, ki imajo eno ali več zemljišč, pa tudi taki, ki imajo le desetino ali le vinogorsko pravico (Pergrecht). V stvari sami trdi stanovsko oblastvo, da se svobodniška zemljišča morejo manjšati po zastavi ali odsvojitvi, prav kakor tudi velike in male gosposke, ki imajo slabe gospodarje. Dvojno obdavčenje še ni povzročilo deželi škode, tudi če so svobodniki izza 1. 1542 radi tega opustili kakšno hubo ali jo še bodo. Take opustitve bi bile za deželo še vedno znosnejše, kakor če bi se uvedli zanje enkratno obdavčenje. Ko bi hoteli, kakor ima reskript z dne 9. avg. 1747 v mislih, svobodniška zemljišča in desetine prodati, bi nastale velike težave, ne glede tudi na mogoče ugovore svobodnikov. Nastalo bi vprašanje glede ocenitve teh zemljišč. Ko bi se namreč določila cena na temelju dosedanjega dvojnega obdavčenja, bi ne bilo mogoče najti kupca med plemiči in deželani; ako bi se pa določila cena na podlagi enkratne obdavčbe, bi bili oškodovani dosedanji lastniki in kataster. Toda tudi ko bi se brez ozira na vse to izenačili svobodniki glede dajatev z vsemi drugimi podložniki, bi to vendar zadelo na oviro rojenjaštva (Erbhold-schaft) in tlake. Kar se tiče n. pr. dajatev, plačajo poplemeniteni od svojih imenj samo dvojno naklado (funtnino, doppelte Giilt), meščani in kmetje od svojih svobodniških zemljišč pa dvojno naklado (funtnino) in ostali dvojni davek (doppelte Anlage bei der Steuer). Slednjič razpravlja poročilo stanovskega odbora o vprašanju, če sploh sme stanovski odbor prodati svobodniška zemljišča, desetine ali gorsko pravico. Če se uvažuje narava predmeta lastnine (»natura objecti«), potem se mora reči, da je svobodnik prav tako lastnik svojega v imenjski knjigi vpisanega zemljišča kakor je deželan lastnik svojega gospostva. Razlika je samo ta, da plačuje svobodnik dvojno naklado. Po sklepu deželnega zbora, ki ga je vladar potrdil, ima vsak gospod in deželan ali tudi le plemič retraktno pravico (Ein-standrecht) glede zemljišč podložnikov, ne pa glede zemljišč svobodnikov. Prav to varuje značaj svobodniškega zemljišča. Iz vsega tega sledi, da imajo svobodniki svobodno lastnino kot pridobljeno pravico (ius quaesitum), katere jim zoper njihovo voljo ne more nihče odvzeti. Lastniki nekaterih posestev, kakor Sinkovega turna, Zgornjega Perovega, Kolovrata, Moravč, Zagorice, Zapuž, Novega Gradu (Obererkenstein), ki so nedeželani, nimajo bolj nepreklicne lastnine, kakor kmetje na svojih svobodniških zemljiščih. 2e° Fasc. 67, 68, 70, 71, »Najstarejša uprava svobodnikov (1643—1784)« v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 261 Prav tam. Nevprašan, očitno z ozirom na provizorično odredbo glede sodstva nad svobodniki, končno stanovski odbor pripominja, da sledi iz stanovskih spisov, ki jih prilagajo (pa se niso ohranili), da je personalno instanco nad svobodniki priznal deželni glavar Volk Engelbert grof Auersperg stanovom (Landschaft), ki jo izvršujejo po vsakokratnem stanovskem knjigovodji. Te instance ni ne prej ne kasneje nikdo osporaval. Pravtako odloča o apelacijah zoper sodbe deželnega knjigovodje ali njegovega namestnika »ultra uberrimam protocollorum fidem« deželno glavarstvo. Prva instanca deželnih stanov nad svobodniki je deželna svoboščina, ki se je doslej strogo varovala. Ta svoboščina je bila znova potrjena v augsburškem libelu (stran 90/v) za vseh pet avstrijskih dednih dežel. Po tem je zajamčeno vsakomur prvoinstančno redno sodišče, nihče se ne sme v pravdnih zadevah drugam vabiti ali njegovo zadevo pred drugo sodišče pritegniti. Zato prosi stanovski odbor, da ohrani dežela še dalje prvostopno sodstvo nad svobodniki. Na ta odgovor v spisih ni nobene rešitve. 65. Komaj 10 let nato so morali stanovi iznova pojasnjevati svojstvo svo-bodnikov in njihovo sodstvo. Povod za to je bila zopet davčna preosnova. Na Kranjskem polju (»Krainburgerfeld«) so bila nekatera zemljišča iz doslej neznanih vzrokov davka prosta. Terezijanska rektifikacija jih je zajela. Kranjski stanovi so prosili, naj se pooblasti stanov, knjigovodstvo, da izterja tem posestnikom odmerjene davke in da se ravna z lastniki teh zemljišč kakor »z ostalimi svobodniki«. Pred odločitvijo o tej prošnji je zahtevala kranjska deželna reprezentanca (1. febr. 1758)262 poročilo, kakšna jurisdikcija prav za prav pristoja knjigovodstvu nad svobodniki in kakšne dajatve se jim nalagajo razen redne kontribucije, zlasti ob premembi posesti in smrti. Posebne pristojbine bi doslej davka proste lastnike preveč občutno zadele. Na to vprašanje je odgovoril stanovski odbor (28. febr. 1758, predsednik Karel grof Auersperg, ref. stolni dekan Karl grof Barbo)263 na podlagi priloženega natančnega poročila knjigovodje Jožefa Leopolda pl. Rastema. To poročilo je važno in zanimivo že zato, ker nam točno označuje obseg sodne in upravne oblasti deželnega knjigovodstva nad svobodniki. Po tem ima deželno knjigovodstvo jurisdikcijo nad svobodniki prav v istem obsegu, kakor jo ima vsako gospostvo nad svojimi podložniki v prvi instanci, tako »ad personale« kakor »ad realitatem«. Vsakemu, ki toži svobodnika pri knjigovodstvu, izda to »pečat« ali pa dekret, ki se mu mora svobodnik vedno pokoriti. Tako se prakticira še vedno izza prastarih časov; apelacijsko instanco pa izvršuje deželnoknežje deželno sodišče (1. f. Landrechte). Rastem nič ne omenja, da je do ustanovitve deželnega sodišča odločalo v drugi instanci deželno glavarstvo. Ker izvršuje deželno knjigovodstvo gosposkino oblast v vsakem oziru, se hranijo pri njem tudi vse oporoke; ono odreja zaporo in inventure, sestavlja vse svobod-nikov tičoče se ženitne, kupne, poravnalne pogodbe, skratka izvršuje nad njimi vse pravice, ki jih ima vsaka gosposka nad svojimi podložniki (izvzemši pravice iz rojenjaštva), vse te pa s pooblastilom deželnih stanov. Bistvo in ime 2e- Prav tam. 583 prav tam svobodnikov že kaže, da niso obvezani nobenim dajatvam, razen onim, ki jih naloži deželni glavar, kajti svobodniki so se z nakupom zemljišč osvobodili zemljiških dajatev. Zato imajo na svojih zemljiščih iste pravice, kakor gosposke na dominijih. Zanimivo je zlasti, kako utemeljuje Rastem gospoščno (patrimonialno) oblast stanov nad svobodniki. Pravi namreč, da so svobodniki izročeni stanovom (Landschaft), ker niso plemiči, deloma pa, da jih posestniki drugih imenj ne tlačijo ali celo ne spodrinejo. Da se pa ta zaščita izvršuje tem učinkoviteje, jo je stanovski odbor od nekdaj izročil knjigovodstvu. Temu prepuščajo stanovi inventurne, prenosne in pogodbene pristojbine. Za prepis malega imenja računa knjigovodja le cekin ali 4 goldinarje; pri večjem imenju je prepuščena pristojbina uvidevnosti stranke, ne zahteva se pa več kakor 4 gld. Enake pristojbine se pobirajo tudi za sestavo pogodb. Vse stranke, ki niso deželani, morajo plačati za vsako davčno in kontribucijsko pobotnico 3 krajcarje; če mora pa davek izterjati deželni sel, plačajo zanj poleg te pristojbine še 6 do 8 krajcarjev. Ta znesek pa mnogo rajši plačajo, ko da bi hodili osebno v Ljubljano. Pod istimi pogoji, kakor upravlja svobodnike, hoče prevzeti stanovski odbor tudi prej davka proste posestnike na kranjskem polju, ker bi prevzel z njimi isto delo in ista bremena za varstvo in zastopstvo, ki jih ima z upravo svobodnikov. Rasternovo poročilo je stanovski odbor docela prevzel v svoj odgovor; le v uvodu je ponovil še označbo pojma svobodnik popolnoma iz prej navedenega poročila stanovskega odbora z dne 5. sept. 1747264. IX. Koncentracija podložnikov in delna pridelitev svobodnikov zasebnim gosposkam 1. 1776. 66. Dočim je moralo v prvih letih terezijanskih davčnih preosnov stanovsko oblastvo cesaričinim reformatorjem pojasnjevati pojem svobodnikov in njihovo upravo ter varovati njihove pravice, so se skušali kasneje izza 70-ih let 18. stoletja stanovi sami rešiti uprave svobodnikov. Nov davčni sistem, še bolj pa vedno večji vpliv države na pobiranje davkov po stanovskih oblastvih, uvedba deželne deske in zemljiške knjige, so povzročali deželnemu knjigovodji kot upravniku po vsej deželi raztresenih svobodnikov toliko posla, da ga ni mogel več v redu vršiti. Deloma pa je bilo to prizadevanje stanov v zvezi tudi s tkzv. koncentracijo podložnikov, po kateri so kranjski stanovi stremeli radi njihove velike raztresenosti, ki je povzročala vedno večje zmede. Zlasti se je to pokazalo pri izvedbi davčne rektifikacije. Zato so stanovi 1. 1764. že ponovno kazali v posebni vlogi (27. okt. 1764 »Landtagsschrift«) na cesarico, kolike koristi bi bilo za skupnost in za posameznike arondiranje, zamena in koncentracija na Kranjskem posebno razkosanih in pomešanih podložnih zemljišč. Resnično velike težave takega dela bi mogel premagati le cesaričin ukaz. Med drugim poudarjajo stanovi, da so mnogi podložniki od sedeža gosposke in njenih 264 prav tam. — Rešitev iz svobodniških spisov ni ohranjena. — Glej tudi indeks stanovskih spisov 1744—1771 pod besedo »Freisassen« (Febr. 1758.) — Rešitev je pa morala biti pozitivna, ker so ti posestniki vpisani v seznamu svobodnikov 1. 1784 na koncu seznama za ljubljansko okrožje. zemljišč, ki jih morajo obdelovati, tako oddaljeni, da zemljiškega gospoda komaj poznajo in rabijo več ur do kraja, kjer jim je delo nakazano; zato prihajajo kasno in utrujeni. V izjavi na postulat ces. vlade ze vojaško leto 1769 so stanovi (28. sept. 1768) vnovič opozarjali na svoje dosedanje vloge glede koncentracije podložnih zemljišč. Na to predstavko je deželno glavarstvo sporočilo (25. nov. 1768) stanovom, da cesarica ne more namah s svojim ukazom rešiti vprašanja koncentracije; stanovi naj marveč, dogovorno z deželnim glavarstvom, predlože dobro premišljen načrt. Med tem je zamisel koncentracije podložnih zemljišč že zajela tudi širše kroge. Kmetijska družba za Kranjsko je 1. 1769 (morda pod vplivom Jakoba Jurija grofa Hohenwartha, ki je že 1. 1767 izrazil podobno misel, gl. op. 265) razpisala nagrado na trojno vprašanje: Če se more v deželi, v kateri so podložna zemljišča tako pomešana, da so večkrat tik ob kakšnem gospo-skinem sedežu naseljeni tuji podložniki, ki so od svoje gosposke večkrat cele dneve oddaljeni, in štejejo pogosto v kakšni vasi toliko gosposk kolikor hiš, upravičeno upati zboljšanja poljedelstva, pospeševanja obrti, trgovine in primerne uprave? In če ne, na kak način bi bilo mogoče najlažje, najmanj težavno, najbolj hitro in gotovo doseči izmenjavo, izenačenje in s tem koncentracijo podložnih zemljišč? Slednjič, kako bi bilo mogoče najbolj ohraniti koncentracijo, ki bi se jo doseglo? L. 1770 je kmetijska družba ponovno razpisala za odgovor na ta vprašanja nagrado dveh zlatih medalij in 50 zlatnikov, ki so jih prispevali posamezni družbeni člani. Nagrado je prejel Karl pl. Zollheim; »accessit« pa grof Ursini Blagaj. Ker pa stanovi do 1. 1774 še niso predložili svojega predloga, ki ga je centralna vlada 1. 1772 (31. okt.) vnovič zahtevala, je ukazala cesarica (13. marca 1774), da deželno glavarstvo zasliši o predmetu največje gosposke in se potem posvetuje z deželnimi stanovi in zastopniki kmetijske družbe. Posvetovalni zapisnik naj se predloži v šestih mesecih265. Ta nam, žal, ni ohranjen, 265 Fasc »Unterthanen« v arhivu pri Nar. muzeju, — Vsekakor spadajo semkaj tudi zelo zanimiva izvajanja Jurija Jakoba Hohenwarta (z dne 16. maja 1767, točka 10, točka 51) v ekskurzu »Votum iiber das Schreiben eines Schwarzwalders iiber den damaligen Zustand der Oesterr. Erblande«, Collectanea, Miscellanea grofa Hohenwarta, zv, I, str. 355, ki so prešla 1. 1932 iz nekdanjega Hohenvvartovega arhiva v Ravnah v Narodni muzej v Ljubljani, (glej pa tudi Hohenwartov »Votum iiber das Krainer. Concentration geschaft«, str, 425, ibidem): »Eine der grossten Hindemusse zu Einfiihrung alles Guten und der Ursprung alls Uebeln ist die Vermischung der Jurisdictionen, davon man anderer Orthen kaum Beispiel finden wird. Hier Landes hat jede Obrigkeit die Civil Instanz iiber ihre Unterthanen; jeder auch mindeste F.ingrief in die Gerichtsbarkeit heisset ein Gevvalt und muss mit fl. 50 Straf gebiisset vverden. Alle Herrschaften und Giither halben ihre Unterthanen so sehr zerstrahnt, dass theils deren so gar in andern Vierteln gelegen, gemeiniglich aber mehrere Stund weit von dem Siitz ihrer Grund-obrigkeit entfernet seind, wohin gegen oft die nahe gelegenen Unterthanen fremden Obrig-keiten unterworfen seind. Dahero geschicht es, dass in einem Dorf oft 12 und mehr verschie-denen Grundobrigkeiten unterworfene Unterthanen sich befinden, die oft noch verschiedene Zehends-Herrn und wieder andere Landgerichtsherren haben, sehr wenige Dorfer aber gibt es hier Landes, die einer Herrschaft allein gehorig ware.« »Was diese Vermischung fur eine Ungereimtheit und Amstande in publicis et poli-ticis verursachet, w.ird die k. k. Landeshauptmannschaft am besten specifice an die Hand zu geben wissen. In Justitialibus ist es bekannt, dass eine Gemeinde, wo auch nur ein einziger einer andern Obrigkeit untervvorfener Unterthan sich befindet, eine Nachbarschaft heisse, und als solche niemanden als der k. k. Landeshauptmannschaft unterstehe, somit geschicht es dass in kleinen Dingen solche Gemeinden in weitschichtig und kostbare Handel verfahlen, Klagem und Beklagten den ganzlichen Untergang verursachen; wann diese einer Grundobrikeit allein unterstunden, vviirde die Entscheidung schleunig und bay Kantnus aller Umstande ganz billig erfolgen und die fiir Reisen, Advokaten, Kanzleigebiihren zu machende betrachtliche Auslagen ausgewichen worden sein. Wie beschvvarlich muss es denen Unterthanen selbst sein, wann sie ihren nachsten Nachbam, der einer andern Grundobrigkeit kakor tudi ne daljnji predlogi, ker vseh materijalij doslej ni bilo najti. Izšel pa je na podlagi teh prizadevanj kmalu nato cesarski patent z dne 17. marca 1775, ki ga doslej literatura nikjer ne omenja. Patent je naslovljen na posestnike gosposk in imenj. Po izrečni navedbi v uvodnem prvem odstavku je namen njegove zakonite odredbe, da prepreči v prihodnje pomešanje imenj, ki je v več ozirih za državo zelo škodljivo, in da pospeši njihovo koncentracijo. Odredba velja tako za prodajo celotnih eni gosposki podložnih vasi kakor tudi za prodajo podložnikov. Po tej je gosposka (do-minij), če hoče prodati eno ali več vasi ali žup (Aemter) dolžna, da ponudi vas ali župo, ki jo hoče prodati, eni tej najbližji gosposki, ki je zmožna plačila in sicer z istočasno navedbo po deželnem običaju nastavljene realne, ne pretirane cene. Brez take ponudbe je pogodba, sklenjena s tretjo o:ebo, neveljavna. Samo po sebi pa se razume, da se s tako ponudbo ali nakupom morebitna zakonita retraktna pravica ne razveljavlja (t. 1). Gosposka, ki dobi tako ponudbo, je dolžna, da prejem takoj potrdi in štiri tedne po njenem prejemu pismeno izjavi, če hoče kupiti imenje za določeno pravo vrednost ali ne. Če tega v tem času ne izjavi, sme prodajalec prodati imenje komurkoli (t. 2). Če je cena očitno pretirana, sme gosposka, ki se ji je ponudilo, staviti v navedenem roku protiponudbo. Ko bi se stranki glede cene ne mogli zediniti, sme gosposka pri deželni vladi zaprositi za nepristransko cenilno komisijo. Ta ugotovi pravo vrednost imenja in poroča o tem deželni vladi, ki določi prodajno ceno in prisodi imenje proti plačilu določene kupnine. Če se spozna zahtevana kupnina za pretirano, plača komisijske stroške prodajalec, v nasprotnem primeru kupec. Sicer pa sme stranka, ki meni, da se ji po določitvi kupnine ali po izreku o komisijskih stroških godi krivica, vložiti rekurz v zapadlostnem roku treh tednov od dneva razglasitve na češko-avstrijsko dvorno pisarno (t. 3). Ko bi se pa prigodilo, da bi se hotelo v vasi, ki je podložna več zemljiškim gosposkam, prodati ena ali več kmetij, se mora ta ponuditi na gori navedeni način oni gosposki, ki ima v vasi največ podložnikov; ako le-ta nakup odkloni ali ne more unterstehet, in einer kleinen Sach bei dessen mehrere Stunden entlegenen Grundobrigkeit belangen muss, Wie viel Versaumnus enstehet nicht dardurch? Die Administration der hier-landigen Guther wird durch diese grosse Entfernung und Zerstrahnung der Unterthanen be-schwarlicher, die Granzen und Markscheidungen seynd in der Ungewissheit, dahero enstehen haufige und schadliche Rechtshandel. Diese und noch unzahlbare andere seynd die aus der Vermischung her riihrende Uebel.« — »Will man aber die Hindemusse des Guten ansehen so er-gibet sich aus den bis anhero angefiihrten von selbst, dass bey solcher Vermischung nirgends etwas niitzliches eingefiihret vverden kann, massen kein Obrigkeit in ganzen das Recht hierzu hat. Da es also, so leicht nicht ist, diesem Uebel abzuhelfen, ohne die Gerechtsame so vieler particulaire empfindlichst zu kranken, als tragete ich an, dass nach dem Beyspiel anderer Lan-der zur Preisfrage aufgegeben wiirde; wie denen hier in Crain bekannter massen vorseyenden Jurisdistions-Vermischungen abgeholfen, somit die Guther und Herrschaften in eigene der Lage der Natur nach sich schickliche Bezierk concentriret, denen particulaire Krankungen aber, so gut es thunlich ist, vorgebogen werden moge? Nach der Wichtigkeit dieser Frage und nach der Schware einen derley thunlichen Vorschlag auszuarbeiten, miisse die Belohnung abgemessen und zugleich alle geschikte Manner angereizet werden, daran theilzunehmen, folglich ware meinen Antrag nach auf die beste und in das Werkh zu setzen thunlichste Beantwortung ein Preis von fl 10.000 anzusetzen, welchen ich mittels einer Belegung auf die gesamte dardurch verbesserte Guther und Herrschaften zu erzeigen anrathen, wobey jedoch auch der Beisatz geschehen miisse, dass jener, welcher den Preis iiberkommet, auch die Aus-fuhrung dessen Plans besorgen miisse, fiir welches aber S. K. K. A. M. zu bitten waren jenen annoch den Adelstand oder nach der Qualitat der Person einen andern Vorzug ohnentgeltlich zu ertheilen.« plačati kupnine, potem sme ponuditi lastnik kmetijo enemu od drugih juris-dicentov v vasi; če tudi ta odkloni nakup, jo sme prodati komurkoli (t. 4). Kar je odrejeno v teh prvih štirih točkah glede prostovoljne prodaje celih vasi in posameznih podložnikov, velja (t. 5) tudi za sodno prodajo tako, da mora pred prisojilom sodno zarubljenih vasi ali posameznih kmetij sodišče samo ponuditi te v nakup in sicer po ocenitvi ali morebitni sodni precenitvi. Od te predpravice, ki jo daje ces. patent sosednim dominijem, ne izvzame duhovščine. Pač pa jo hoče zavezati, da proda za imenja, ki jih kupi na ta način, zopet druga ista vrednosti, ki so od njihovega samostana ali gosposke oddaljenejša. Da se je to zgodilo, se mora tekom leta dni izkazati pri deželni vladi (t. 7). Slednjič določa patent, da se smejo dominikalna zemljišča in davščine kakor doslej tudi vnaprej prosto prodajati (t. 7)206. 200 Izvirni nemški patent v »Patentbuch de Anno 1775« v arhivu banske uprave v Ljubljani. Glasi se: »Wir Maria Theresia, von Gottes Gnaden Romische Kaiserin (Wittib) etc. Entbieten allen, und jeden besonders aber denen hierlandigen Herrschaft- und Giilteninnhabern Unsere Gnade, und geben euch hiemit zu vemehmen: dass Wir zur kiinftigen Hindannhaltung der dem Staat in mehrem Gesichtspunkten sehr nachtheiligen Vermischung der Giilten, und folgbarer Concentrirung derselben gnadigst besvhlossen, und gesatzmassig angeordnet haben, dass Primo: jedes Dominium, so ein, oder mehrere Dorfer, und Aemter von der Herrschaft, Gut, Giilt separirter kauflich hindann zu geben Willens ist, schuldig seyn solite das zu ver-auBrende Dorf, oder Amt, mit untereinstiger Uebergebung eines nach der Landesiibung entwerfenden realen, und nicht iibertriebenen Kaufanschlags einem von denen verkaufenden Giilt nachst anliegenden Dominio, so den Kaufschilling zuberichtigen vermogend ist, in Kauf anzubiethen, und zwar sub poena Nullitatis des mit einem Tertio vorlaufig abschlissenden Kaufcontracts; jedoch verstehet sich von selbsten, daB ein allenfals bestehendes Jus retractus legalis durch den Anboth, und erfogten Kauf nicht aufgehoben wird. Sothanes Dominium hat Secundo: den Empfang des vorermeldten Kaufsan&chlag sogleich zu recepissiren, und a Recepto inner 4 \Vochen Ihre Erklarung, ob selbes die Giilt in dem bestimmten wahren Werth kauflich an sich zu bringen entschlossen seye, oder nicht, schriftlich von sich zu geben, derge-stalten, dass bey inner erdeuter 4 Wochen nicht erfolgter Erklarung sodann der Eigenthumer die £reye Macht haben solle, die Giilt, an wem es ihme beliebig, zu verauBern; wdrde aber Tertio: der Kaufanschlag offenbar ubertrieben entworfen, so ist den benachbarten Dominio, an welches die Feilbietung geschehen, ohnbenommen einen Gegenanschlag zu ver-fassen, und solchen dem Verkaufer inner den obbestimmten Termin mitzutheilen, auch falls sich respectu Quanti nicht geeiniget werden konnte, bey der dirigirenden Landesstelle um eine unpartheyische Schazungskommission anzulangen, welche den wahren Werth der ver-auBrenden Giilt zu erforschen, hieriiber an erdeute Landesstelle zu relationiren, diese die Kausf-Quotam zu bestimmen, und gegen dessen Erfolg die Einantwortung zu geschehen haben wird. Wiedann auch, im Fali die Landesstelle den Kaufsanschlag als iibermaBig ansehen wiirde, die CommiBionskosten dem Verkaufer, in den widrigen aber dem Kaufer zu Last fallen; Uebri-gens aber dem durch bestimmende Kaufs-Quotam, und respective zumuthende CommiBionskosten sich beschvvert glaubenden Theil der weitere Recurs per modum gravamin's a Die publicationis inner 3 Woche sub poena praeclusi an Unsere Boheimisch- und Osterreichische Hofkanzley unbenommen seyn solle. Ergebete es sich Quarto: das in einem mehreren Grundobrigkeiten unterworfenen Dorfe ein- oder andere einzelne Bauern.Huebe verkaufet werden wollte, so ist solche auf erstbemerkte Art jener Obrigkeit, welche in dem Dorfe die meisten Unterthanen besitzet, feilzubiethen; entsaget diese den Kauf, oder ist den Kaufschilling zu erlegen ausser Stand, so stehet es in der Willkuhr des Eigenthiimers sothane Hueben einem von denen iibrigen Jurisdicenten des Dorfs in Kauf anzutragen, und falls auch dieser zweyte sich des Kaufs entschlagt, solche an wem er will, kauflich hindann zu lassen. Was in erstberiihrten 4. Absatzen respectu des freywilligen Verkaufs separirter Dorf-schaften und einzelner Unterthannen angeordnet worden, verstehet sich auch Quinto: in Betreff der gerichtlichen Verausserung, also, dass vor der wirklichen Ein-antwortung eines mit dem gerichtlichen Ansatz behafteten Dorfs, oder einzeln Bauerhueben von Seiten des Gerichts selbst der Kaufsanboth, und zwar nach der bereits vorgenommenen Schatzung, oder allenfalls vorzunehmenden gerichtlichen Ueberschazung geschehen muss. Von diesem den benachbarten Dominiis, und respective den Grundobrigkeiten gnadigst eingestandenen Vorrecht, wollen Wir 67. Ta patent je dal stanovom povod, da so, obravnavajoč konkreten primer dozdevnega prestopka njegovih določil, načeli pri vladi vprašanje svo-bodnikov, Ker je namreč Kristina baronica Apfaltrem s pogodbo z dne 13. marca 1775, torej 4 dni preden je izšel cesarski patent z dne 17. marca prodala eno hubo Francetu Jugoviču, lastniku imenja Štemarje pri Škofji Loki, ne da bi se ravnala po t. 4 patenta, je predložil stanovski odbor ta primer v odločitev deželnemu glavarstvu, naj se li tako prodana huba prepiše na Jugoviča ali ne. Hkrati je porabil stanovski odbor to priliko, da se je zavzel za odpravo stanovski upravi nadležne ustanove svobodnikov. Nekaj let sem, tako toži stanovski odbor, povzročajo zemljiški prepisi svobodnikov zmedo v imenjski knjigi. Ta knjiga je razdeljena (po rektifikaciji). v razdelke: za plemstvo, duhovščino, mesta, navadne stranke (gemeine Parteien) in za svobodnike. Gotovo ima ta razdelitev svoje razloge in napačna podreditev vpisanih svoje posledice. To se pokaže zlasti, če se zgodi napaka pri podreditvi zadnjima dvema razdelkoma. Kajti navadnim strankam se prištevajo tisti, ki so po rojstvu svobodni, nikomur podložni in tudi ne nosijo drugih bremen kakor plemiči, z edino razliko, da plačajo mesto 20, 25% davka od svojih dohodkov. Svobodnik pa je tisti, ki je bil prej, preden se je odkupil, podložen gosposki, a se je, ker mora imeti gospoda, sam podvrgel varstvu dežele. Pred rektifikacijo da je — kar je očividno nepravilno — nosil vsa bremena kot drugi podložniki. Plačal je deželi dvojno naklado (Pfunthermgiilt) in dvojno kontribucijo, po rektifikaciji pa se je, neznano iz kakšnega razloga, znižala dajatev na 25%, dočim se dajatve drugih podložnikov niso spremenile. Vendar pa svobodniki tudi po rektifikaciji niso oproščeni dolžnosti cestne tlake, priprege in vojaške službe; tudi v zadnji vojski so morali svobodniki dati veliko vojakov. Če se torej zgodi, kot se je pred kratkim dogodilo, ko je Weinzierlovih 7 hub kupilo prav toliko podložnikov, ki so jih vpisali zmotno med navadne stranke, ki nimajo navedenih dolžnosti cestne tlake, priprege itd., je jasno, da so ostali posestniki imenj, ki opravljajo te dolžnosti, namesto njih bolj obremenjeni. Zato predlagajo stanovi: 1. da se sestavi posebna komisija iz članov deželnega glavarstva in stanovskega odbora, ki naj pregleda vpise navedenih dveh razdelkov imenjske knjige in svobodnike pravilno podredi; 2. da se ne dovoli drugih svobodnikov nego onih, ki so bili že ob izvršitvi rektifikacije. Uvažuje določila naredbe z dne 14. marca 1622, ki prepovedujejo nakup plemiških zemljišč, bi ne bilo krivično, ko bi se tisti, ki so se po rektifikaciji vpisali v stanovski kataster, pridelili svoji najbližji gosposki in sicer s tistimi pravicami in dolžnostmi (eo iure), ki so jih Sexto; die Geistlichkeit keinerdings ausgeschlossen, sondern nur dahin verbunden haben, dass sie fur die solchergestalten erkaufte Giilten, andere von ihrem Stift, oder Herrschaft weiter entfernete von namlichen Werth wiederum kauflich hindann zu geben, und dass dieses geschehen, inner Jahr und Tag sich bey der Landesstelle unermahnt auszuvveisen, gehalten seyn solle. Wo Uebrigens Septimo: Respectu deren Dominical-Realitaeten, und Gefallen des bey der dermaligen Beobachtung und freyen unbeschrankten Verkauf derselben sein ferneres Bewenden haben solle. Wornach sich also jedermanniglich zu achten hat. Dann hieran beschiehet Unser gnadigster Will, und Meinung. Gegeben in Unserer Lan-desfiirstlichen Hauptstadt Laybach den 17ten Marz 1775. MARIA JOSEPH GRAF VON AUERSPERG Landeshauptmann. L. S. Ad Mandatum Sacr. Caesareo. Regiaeque Apostolicae Majestatis in Consilio Supremi Capitaneatus Ducatus Camioliae. JOHANN PAUL v. FRAIDENEGG.« imeli takrat, ko so se izročili varstvu dežele. Z drugimi besedami: stanovi predlagajo, da se vzamejo tej vrsti svobodnikov svobodniške pravice in naj se uvrstijo nazaj med podložnike; 3. naj deželno glavarstvo izposluje stanovskemu odboru vladarjevo dovoljenje, da se tisti svobodniki, ki so že bili ob izvršitvi rektifikacije, predado ali pridele s svojimi dosedanjimi svobodniškimi svoboščinami najbližjim gosposkam. S tem bi se uprava izdatno olajšala in odstranila neenaka obremenitev. Sedaj pa, ko so svobodniki razdeljeni v vseh teh treh okrožjih, je nemogoče, pravično razdeliti priprego in cestno tlako. Taka odredba bi tudi imenjsko knjigo poenostavila in olajšala koncentracijo imenj. Drugače na to ni misliti. Ni mogoče pričakovati, da bi se svobodniki sami podvrgli zasebnim zemljiškim gospodom, ker si domišljajo, da so nekaj več nego ostali podložniki in da je uglednejše, če so pod varstvom stanov, kakor pa pod zaščito zasebnega gospoda267. Deželno glavarstvo v svojem poročilu pritožbe stanov, ki se vleče že skozi stoletje, ne smatra za neutemeljeno. Svobodniki deželi ne le nič ne koristijo, marveč so ji, neprestano se množeči, v marsičem v škodo, povzročajo nered in obremenitev drugih podložnikov v deželi. Prvič upravlja po zmoti prejšnjih stanovskih upraviteljev svobodnike vsakokratni deželni knjigovodja. Ta uprava ovira knjigovodjo pri opravljanju drugih poslov, ki jih zamuja in opušča, posebno sedaj, ko je število svobodnikov že tako naraslo, da je v deželi malo gosposk, ki bi imele toliko podložnikov, kakor knjigovodja svobodnikov. Drugič so ti v vseh treh okrožjih raztreseni, od svojega predstojnika en, dva in več dni oddaljeni. Zato ta tudi nima gospodarskega pregleda nad njimi, jim ne more nalagati priprege, stražne službe proti razbojnikom, cestnih in plovnih del, ki so jih zato večinoma oproščeni, drugi podložniki pa s takimi službami nerazmemo obremenjeni. Temu neredu sedaj pač ni mogoče drugače odpomoči, kakor da dobi bližnja gosposka oblast, da sme v svojem okolišu živečim svobodnikom nakazati storitve, kakor svojim podložnikom. Še manj je pri sedanjem stanju mogoče zmanjšati število rubrik (listov) v imenjski knjigi in jo redno ter točno voditi. Kajti svobodniki, raztreseni po celi deželi, žive skoro vsak v drugi vasi. Zato mora imeti v imenjski knjigi tudi vsak svoj list. Če se računa n. pr. 500 svobodnikov, je potreba prav toliko rubrik. Ker prepuščajo vsak čas kakšno njivo, travnik ali drugo zemljišče svojim otrokom, sorodnikom in tudi tujcem, so potrebni neprestano prepisi, premembe rubrik; zato se mora imenjska knjiga venomer preminjati. Ko bi pa že vseh teh razlogov ne hoteli uvaževati, se mora pa vsekakor ozirati na nameravano koncentracijo imenj. Na to bi ne bilo mogoče niti misliti, ko bi hoteli izvzeti svobodnike. To tudi ni treba, ker so ti le rustikalni zemljiški posestniki po rojstvu, torej kmetje, poleg tega najmanjši davkoplačevalci v deželi in ni razloga, da bi imeli prednost pred navadnimi posestniki kupnih zemljišč. Stanovskemu predlogu bi bilo tembolj pritrditi, ker bi ostale po tem svobodniške pravice i glede dajatev i glede neokrnjenosti njihovih posestev nedotaknjene. Svobodniki bi imeli od podreditve zasebnim gosposkam še korist, ker bi jim bile prihranjene večdnevne poti, da opravijo odrajtvila in sodne posle pri svoji 507 IV K 6 Krain — 19 ex Majo 1776 v arhivu notr. min. na Dunaju. Glasnik 5 gosposki. Prezreti tudi ni, da bi mogle bližnje gosposke laže poravnati množeče se spore s sosednimi podložniki z naglim ogledom, poravnavo ali, kjer bi bilo treba, s sodbo. S tem bi se odvrnile drage pravde in se ohranili svobod-niki zmožni plačevati davke. Onemogočena bi bila zatajba posameznih zemljišč in zajamčena s tem resničnost katastra. Da bi pa svobodnikov ne tlačili in da bi jih zasebne gosposke ne obvezale k mnogim in samolastnim dajatvam, jim mora ostati prost pristop do podložniškega odvetnika in drugih oblasti. Moglo bi se tudi zahtevati, da se najbližja gosposka, ki se ji prideli svobodnik, zaveže s posebnim reverzom, da bo pustila svobodniku dosedanje pravice. Sploh se pa radi tega ni bati, ker uči enako že izkušnja prej tudi privilegiranih, pozneje pa prodanih cerkvenih podložnikov268. Sicer pa so v deželi že gosposke, ki so jim že več let podložni bivši svobodniki, ki jim plačujejo tudi svoje varstvo, da naj bi bila kdaj čuti kakšna pritožba. Končno predlaga deželno glavarstvo, da naj se v pomirjenje kranjskih stanov predlagu stanovskega odbora, ki ni nikomur v škodo, pač pa v interesu koncentracije, ureditve imenjske knjige in uvedbe sorazmerne enakosti dajatev ugodi, ali vsaj odredi, da naj se sub nullitate actus noben nov svobodnik več ne dovoli269. Pri združeni dvorni pisarni (tedanjem notranjem ministrstvu) je referent Ortwitz menil, da so izvajanja stanovskega odbora in deželnega glavarstva utemeljena. Zdi se mu pa primerno, razlikovati med svobodniki, ki so nastali pred rektifikacijo in onimi, ki so nastali po tej. Prvim se proti njihovi volji ne more vzeti zaščita dežele in se ne morejo podrediti jurisdikciji zasebne gosposke, ker je izvršeno rektifikacijo in po tej sestavljeno imenjsko knjigo cesarica potrdila. Zato se morejo rektificirani svobodniki sklicevati na njeno odločbo. Pač pa bi bilo mogoče, svobodnike, nastale po rektifikaciji, pri-deliti sosednim gosposkam, zlasti, ker se je izvršila njihova osvoboditev in odkup proti naredbi iz 1. 1622. Prideliti bi se mogli le pod pogojem, da se njihove dosedanje storitve in dajatve niti najmanj ne zvišajo. V tem smislu bi morale dati gosposke pravnoveljaven reverz. Ker patent iz 1. 1622 ni bil razveljavljen po drugih določbah, naj se republicira s pristavkom, da se prepoveduje osvoboditev in odkup podložnih zemljišč sub poena nullitatis. Prav v smislu tega votuma je odločil vladar dne 11. maja 1776. Deželnemu glavarstvu je bila naročena izvršitev te odločbe270, ki je važen mejnik v razvoju svobodništva. 2611 Prav tam, poročilo deželnega glavarstva z dne 19. aprila 1776: » . . . ein gleiches bev denen ehevor eben auch privilegirt nachhero aber verkauften Kirchen-Unterthanen besta-tiget.« — O tej vrsti podložnikov doslej še ni ničesar znanega; prim. srbske »cerkvene ljudi«. -’6U Prav tam, poročilo dež. glavarstva z dne 199. apr. 1776 (podpisani Ignac grof Auersperg, Alojzij Adolf grof Auersperg, Niklas Rudolf baron Raab, Franc S. grof Galenberg, Fr. Ks. baron Schmidlin). 270 Prav tam: »Allerhochst gedacht Ihrer Mayt. hatten aus den ihrem Bericht von 19 April lezthin angefiihrten triftigen Beweggriinden, die von deren HH. Standen angetragene und von Ihr Landeshauptmannschaft unterstiitzte Abanderung in betreff der Landschaftl. Frey-sassen allergdt zu begnehmigen geruht, jedoch seyn zwischen denen rectificierten und jenen post rectificatiomen entstandenen Freysassen ein Unterschied zu machen, denn die von erste-rer Gattung konnten wider ihren Willen des unmittelbaren Landschaftl. Schuzes nicht de-stituirt, und der Jurisdiction einer privat Herrschaft unterzogen werden, vvohingegen die von der zweyten Gattung, da die Freymach- und Abkaufung PatentwLdrig geschehen den benachbarten Herrschaften gegen deme zugetheilet werden konten, dass sie bey ihren der-maligen Besitz, Abgaben und praestationen ohne mindester Steiger- und Abanderung belassen 68. Na prošnjo stanovskega odbora (11. VI. 1776) je imenovalo deželno glavarstvo v izvršitev dvornega dekreta in zlasti za popravo imenjske knjige (imenuje se tukaj »des Landschaftlichen und Cameral-Giiltbuches«) posebno komisijo, sestoječo iz svetnikov deželnega glavarstva barona Schwaba pl. Lich-tenberga in pl. Nemizhofna ter predsednika stanovskega odbora Karla grofa Lichtenberga, odbornika Nepomuka grofa Auersperga in glavnega prejemnika grofa Raspa(?). Operata te komisije že 1. 1795 ni bilo najti271. Iz spisov272 le posnamemo, da je bilo delo v glavnem končano že v prvem četrtletju 1777. Gosposke so prejele spisek prideljenih jim svobodnikov (v treh izvodih, od teh so morale dva vrniti podpisana po vročevalcu) z nalogom, da izdajo podložnikom na željo reverz v smislu dvornega dekreta. 69. O skupnem številu svobodnikov 1. 1776 kakor o številu tistih, ki so bili takrat prideljeni gosposkam, so nam iz te dobe ohranjeni kaj zanimivi statistični podatki273. Skupno je bilo tačas na Kranjskem 499 svobodnikov; od teh je bilo 325 v ljubljanskem, 85 v novomeškem in 89 v postojnskem okrožju. Od skupnega števila je bilo rektificiranih 360 (in sicer: 227 v ljubljanskem, 72 v novomeškem in 61 v postojnskem okrožju); po rektifikaciji nastalih je bilo skupaj 139 (in to: 98 v ljubljanskem, 13 v novomeškem in 28 v postojnskem ^ ;; okrožju). Gosposkam je pridelila komisija skupno 227 svobodnikov. Od teh je bilo 176 rektificiranih (103 v ljubljanskem, 48 v novomeškem, 25 v postojnskem okrožju) in le 51 po rektifikaciji nastalih (33 v ljubljanskem, in po 9 v ostalih dveh okrožjih274). Ostalo je torej še po razdelilni akciji 1.1776 skupaj 265 deželi podložnih svobodnikov (182 v ljubljanskem, 28 v novomeškem in 35 v postojnskem okrožju). Od teh je bilo 174 rektificiranih (114 v ljubljanskem, 24 v novomeškem, 36 v postojnskem okrožju) in 91 nerektificiranih (68 v ljubljanskem, 4 v novomeškem in 190 v postojnskem okrožju). — Zakaj toliko svobodnikov, nastalih und dieserwegen von der Herrschaft ein rechtsbestandiger Revers denen Freysassen aus-gehandiget werden solle: — Und da iibrigems das Patent de ao 1622, vermog welchen die Frey-mach und Abkaufung der Unterthanen von ihren Grund-Obrigkeite l vorbotten wird, durch ein anderes nicht vviederruffen worden, solchen nach solches quoad possum concementem mit dem Beysaz zu republiciren ware, dass die obbemerkte Freymach- und Abkaufung unter-thaniger Griinde sub poena nullitatis verboiten seyn solle, womach also Sie verfiigen und re-spective zu veranstalten hat.« — Prim. tudi: Wochentl. Kundschaftsblatt in Herzogthume Krain, 1776, II. Jhg. XXIV., Stiick, str. 395. r 271 Fasc. 26 stan. spisov, št. 1761 ex 1795 v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 272 Patent z dne 17. III. 1777 v konceptu, lase. 67, 68, 70, 71 stan. spisov v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. (Po tem patentu je davek za 1. 1776 plačati še pri dež. knjigovodstvu.) 273 IV K 6 — Krain ad Nr. 72 ex 1784 v arhivu notr. min. na Dunaju 274 Svobodnikov je bilo prideljenih sledečim gosposkam: v ljubljanskem okrožju: Brdu pri Kranju, Cekinovemu gradu v Šiški pri Ljubljani, Čemšeniku, Habahu, Podvinu, Pono- vičam, Selu, Štemarjem, škofjeloškemu nunskemu samostanu in Tržiču po eden; Belneku, Grimšičam, Zoneku po dva; Ajmanovemu gradu, Brdu pri Podpeči, Kolovcu po trije; Kamniku pet; Mediji osem; Tuštanju 14; Križu 19 in Krumperku 22 svobodiikov. Tukaj pri krumperški gosposki se je ustanovila za svobodnike posebna gospoščna svobodniška uprava. (Fasc. 14—21, št. 2775 ex 1835 spisov deželne vlade v Nar. muzeju.) V okolici Doba 'e soloh ostal samo še en svobodnik pod svobodniško upravo. — V novomeškem okrožju: Draškovcu Soteski, olstemu vrhu in Vinji gorici po 1; Kravjeku (Weineg) 2; Germadišču 3; Zburam 5; o.ieku in Črnomlju 6; Ratečam 7 in Selu 18 svobodnikov. — V postojnskem okrožju: Premrovu v Gočah in škofiji tržaški po 1; Ravnam 2; Senožečam 5; Vipavi 8 in Orehku 11 svobodnikov. — Ta pregled sem sestavil na podlagi pripisov k posameznim svobodnikom v Ebnerjevih seznamih svobodnikov (gl. op. 290). po rektifikaciji, niso pridelili gosposkam, ni razvidno. Nerazpoloženje je bilo na obeh straneh. 70. Kolovški graščini so pridelili n. pr. 4 svobodnike. Eden, stanujoč v Cerkljah na Gorenjskem, se sploh ni javil novemu zemljiškemu gospodu, drugi, podložnik kriški, stanujoč v Dobu pri Domžalah, je imel le desetinsko pravico na kmetiji v Zlatem polju nad Lukovico, ki pa je bila podložna smledniški gosposki. Andrej in Jurij Preklet v Mekinjah sta imela eden travnik drugi desetinsko pravico na kmetiji, podložni mekinjskemu samostanu. Naravno, da se je kolovški gospod, Jurij Jakob grof Hohenwart pritožil zoper take pridelitve276. Ta primer pa nam dokazuje zopet silno zamotanost podložniških razmer, ki je pa, kakor se zdi, koncentracijska akcija iz 1. 1776 ni zmanjšala. 71. Ohranjen nam je pa tudi rekurz proti izrečeni pridelitvi zasebnim gosposkam nekaterih v ohranjenih spisih neimenovanih, ki so bili svobodniki že pred rektifikacijo. Iz priziva izvemo, da je deželno glavarstvo zavrnilo podoben rekurz Martina Detele iz Moravč, čigar svobodništvo je nastalo tudi že pred rektifikacijo, zgolj zato, da bi se končno že začelo s koncentracijo imenj. Rekurenti so izvajali, da nima njihova podreditev zasebni gosposki nič skupnega s koncentracijo; kajti v njihovem primeru se ne zamenja oddaljeni podložnik za bližjega, marveč pridobi zasebna gosposka le novega. Oni s svojim svobodništvom koncentracije niti ne ovirajo niti ne pospešujejo, kajti ostati morajo v svojem položaju. Njihove pravice so vnovič zajamčene s cesarsko odločbo z dne 11. maja 1776, ki je prejšnje, svobodnikom morda protivne odredbe, tako tudi odredbo cesarskega patenta z dne 17. marca 1775 derogirala. O rekurzu je po naročilu deželnega glavarstva (z dne 11. avg. 1779) poročal stanovski odbor. Njegovo poročilo je važno, ker vsebuje polno dragocenih podatkov o svobodnikih, ki bi jih sicer ne poznali. So tu ostre, a zdi se po ostalem gradivu, pravične karakterizacije njihovega značaja; odkriva pa poročilo tudi nagibe velikega nasprotstva proti svobodnikom, ki se v drugi polovici 18. stol. v predlogih stanov vedno bolj stopnjuje. Po pisavi soditi je poročilo sestavil predsednik stanovskega odbora Seifrid baron Gusič. Svobodniki ovirajo — pravi stanovski odbor — koncentracijo. Več gosposkam podsodne vasi naravno ne bo mogoče nikdar koncentrirati, dokler bo le en svobodnik v vasi. Ti ovirajo, da bi se kdaj mogla doseči enakost dajatev. Dokler bodo svobodniki, pa naj jih bo mnogo ali malo, ni mogoča pravilnost v stanovskih knjigah in red v policiji na deželi. Ta ločina v kmetskem stanu (»Sekt in Bauernstand«) tvori »statum in statu« podložnikov. Svobodniki so namreč uživali po prejšnji državni uredbi dosti izjemnih pravic, ki jih po novi uredbi ne morejo imeti, ne da bi se povzročil v deželi splošen razkol. O njih ni v deželnih spisih pred sredo 16. stol. nobenega sledu. (Seveda stanovski odbor ne uvažuje, da je starejše stanovske spise uničil požar 1. 1506 in da je imenj-ska knjiga svobodnike šele zajela in mogoče tudi šele poimenovala.) Šele izza te dobe (od srede 16. stol.) so začeli podložniki svojo osebo in zemljišča odkupovati od gosposk276. Zelo preprosto razlaga potem stanovski odbor postanek 875 Spis (brez št.) v fasc. 67, 68, 70, 71 (stari, sedaj v Miillnerjevi preuredbi) »Najstarejša uprava svobodnikov« (1643—1784). 276 Gotovo napačno. Gl. n. pr. Fr. Schumi, Urkunden u. Regestenbuch, II, 1., 123. podrejenosti svobodnikov stanovskemu knjigovodstvu. Ne da bi količkaj Siutil organično zvezo z imenjsko knjigo, pravi namreč, da so se podvrgli svobodniki zaščiti stanov, ki pa so jih tem rajši sprejeli, ker so bili svobodniki pripravljeni plačevati dvojno naklado in kontribucijoi Izgovorili so si pa zato prostost od priprege, vojaške službe, cestne tlake itd. Pridobili so si sčasoma celo domi-nikalne, n. pr. desetinske pravice. Posamezniki imajo podložnike, čeprav so sami večkrat s svojo osebo in zemljo podložni še zasebni gosposki. Zoper take razmere so se že zgodaj pritoževali kranjski, pa tudi koroški stanovi. Ker takrat nered še ni dosegel vrhunca kakor sedaj, je naredba z dne 14. marca 1622 pripustila, da ostanejo že obstoječi svobodniki in prepovedala le postanek novih. S tem je zabranila samo daljno pomnožitev, ni pa izruvala zla s korenino. Kmalu so na to naredbo čisto pozabili. Svobodniki so se še bolj množili, tako da so bili 1. 1748 napovedani skoro s 4000 fl in 190 hubami. Ko bi bila ta posestva združena, bi jim bil obseg malokatere gosposke enak. Nov dokaz, kakšno zmedo povzročajo svobodniki, je nova rektifikacija. Namesto 398 fl 7 kr 1 pf in 189 hub, s katerimi so bili napovedani v imenjski knjigi, so jih mogli pri rektifikaciji najti le za 389 fl 47 kr 3 pf naklade in 182 hub. Ostanek je za kataster izgubljen. Navzlic temu utrjuje dvorni dekret z dne 11. maja 1776 obstanek vseh svobodnikov, ki so nastali do rektifikacije, čeprav je dobila s to državna uprava popolnoma drugo obliko. Sedaj šele navaja stanovski odbor očitno glaven in odločilen razlog svojega nasprotstva proti svobodnikom; do rektifikacije so plačevali svobodniki dvojno naklado, tako da so imeli stanovi od svobodniške zaščite vendar nekaj koristi, sedaj pa so obdavčeni le s 25%, od katerih stanovi nimajo drugega ko le breme, ker morajo knjigovodjo za svobodniško upravo posebej nagraditi. Njihova zaščita je clien-tela gratuita sine reciproquo, ki je vsiljena in brez primere v fevdnem pravu. Toda po novi upravni uredbi svobodniki pač ne morejo biti več izvzeti od javnih dajatev, ki jih morajo nositi vsi podložniki, od priprege, cestne tlake itd. Zato tudi svobodniki sami ne bodo imeli več posebne koristi od svojega položaja, izvzemši, ako smatrajo za tako predpravico razbrzdanost, ki jo uživajo radi oddaljenosti od svoje gosposke in raztresenosti po deželi. To razbrzdanost dokazuje njihovo obnašanje. Njihova domišljavost, da se bistveno razlikujejo od ostalih podložnikov in da imajo posebne pravice, podžiga stalno njihov kmetski ponos277. So prepirljivi in s svojim sosedom neznosni in obče škodljivi. V svojem pravdarstvu nadlegujejo neprestano stanovskega knjigovodjo, ki ga ovirajo v drugih njegovih poslih278. Če hoče podložnik kakšne druge gosposke tožiti svobodnika, mora priti pogosto 10 do 12 milj daleč k njihovemu sodišču v Ljubljano; pri tem zapravi na potu več nego svoj enoletni davčni predpis. Če na- 277 V Kamniku je bila prislovica: »Drži se kakor »frajzasar«. (Sporočilo pok. Joška Steleta, obč. tajnika v Kamniku.) 278 Spis brez štev. in podpisa, brez datuma (okoli 1780) v fasc. 67, 68, 70, 71, (sedaj v Miill-nerjevi preuredbi) v stan. arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani: Najstarejša uprava svobodnikov. — »Sie bestatigen ein soliches auch in der taglichen Erfahrenheit mit ihrem Betragen. BeiihrerEin-bildung, dass sie vor den iibrigen Unterthanen sehr unterschiedene umi besondere Vorzuge haben, findet ein ungegriindeter Bauemstolz eine bestandige Nahrung. Sie sind zanksiichtig jnd ihren Nachbaren so unertraglich als gemeinschadlich. Bei ihrer unterhaltenden Prozess-Kramerei iiberlaufen sie unaufhorlich den landschaftlichen Buchhalter, dem sie andurch bei seinen iibrigen Amtsbeschaftigungen hinderlich fallen.« stane potreba priprege, je treba iskati svobodnike ali po vseh kotih dežele ali pa jih izpustiti in naložiti sosedom nerazmerno večje breme. O policijskih odredbah pri njih ne more biti govora, ker se stalno upirajo zasebnim gospo-skam, češ da jim niso upravičene zapovedovati. Ne plačujejo pa niti deželnoknežjih davščin v redu; najboljši dokaz za to je, da so sedaj s 14.000 goldinarji v zastanku. Vseh teh neprilik ni mogoče drugače odstraniti, kakor da se svo-bodniki popolnoma odpravijo in s svojimi dosedanjimi pravicami pridelijo bližnjim gosposkam. Iz spisov ni posneti, kako je bil ta rekurz rešen. X. Daljnji poskusi odprave svobodnikov do 1. 1784. 72. Vprašanje svobodnikov je ostalo tudi še dalje stalno na dnevnem redu. Troje vzrokov je bilo, ki niso dali, da bi zaspalo: davčni zastanki svobodnikov, jožefinska upravna reforma in uvedba deželne deske. 73. L. 1778 je bil upokojen stanovski knjigovodja Jožef Kloser-Klosenau. Njegov naslednik Jožef Smole je poročal stanovom ob koncu 1. 1778, da je izza Kloserjevega petnajstletnega knjigovodstva zastalo na svobodniških davščinah skoro 1300 goldinarjev, za tisto dobo velika vsota. Komaj polovico bo Kloser mogel izterjati. Zato Smole premišljuje, kako bi se sam zavaroval zoper podobno usodo. Zategadelj predlaga stanovom, naj izvršijo tudi pridelitev po akciji 1. 1777 še preostalih 223 svobodnikov. Če se pa to zgodi, naj ga odškodujejo za prenosne in druge pristojbine svobodnikov, ki mu bodo odpadle270. Stanovi se niso oprijeli Smoletovega predloga, pač pa so se še delj časa pečali z izterjevanjem davčnih zaostankov, Kloser je za 1. in 2. maj 1780 povabil zamudnike v Ljubljano k likvidaciji. Le nekateri so na to povabilo poravnali svoje zaostanke, mnogi niso prišli, drugi so se zglasili, pa niso plačali. Upravnik jim je vpisal njihove dolgove v urbarske knjižice in jim zagrozil, naj plačajo v 14 dneh zaostanke, sicer da se uvede proti njim izvršba. Sam je bil tako malo prepričan o uspehu, da je poročal stanovskemu odboru, da ostanejo zamudniki še delj časa v zamudi, tako da on naročila, izterjati zaostanke, ne more izvršiti, ker mu je zamuda pri gospodarstvu lastnega posestva preveč draga. Zamudnike naj zato stanovski odbor še enkrat skliče in jim zagrozi z izvršbo280. — Po tem predlogu jih je sklical stanovski odbor (6. avg. 1780)281 na dan 19. novembra 1780, t. j. na Elizabetin semenj v Ljubljano pred komisijo, ki sta tvorila stanovski odbornik Andrej baron Grimšič in Kloser, Uspeh likvidacije je bil najbrž nepovoljen, kajti med tem postavljena »stanovska blagajniška deputacija« je namreč par mesecev nato (8. marca 1781 )28s ukazala novemu knjigovodji Smoletu, naj skrbi, da se zelo znatni zaostanek svobodnikov zniža, ker se bo sicer zasegla njegova plača. Tudi ni v prihodnje dovoljeno pribiti svobodnikom 10% kazenski pribitek na zaostanke, češ, da se taki pribitki ne smejo pobirati od podložnikov. 279 Fasc. 71 (stari, sedaj v Miillnerjevi preuredbi) »Najstar. uprava svobodnikov« v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 2S0 Prav tam. 291 Prav tam. 2S2 Prav tam. 74. Kmalu nato (1783) se je pa izvršila jožefinska upravna preuredba v notranjeavstrijskih deželah. Na Kranjskem je stanovski odbor (Verordneten-Stelle) prenehal, odpravljeno je bilo deželno glavarstvo; poslovati pa je začelo deželno sodišče (Landrecht) za Kranjsko in Koroško v Ljubljani, stanovski odbor za Kranjsko (Standischer Ausschuss in Krain) za stanovske posle, v Gradcu je bil ustanovljen za notranje-avstrijske dežele gubernij, v Celovcu pa apela-cijsko sodišče za notranje-avstrijske dežele, Primorsko, Tirolsko in Predarlsko (1. julija 1782)283. Tudi stanovsko knjigovodstvo, ki je dve sto let vodilo svo-bodniško upravo, je prenehalo, združeno c. kr. notranjeavstrijsko gubernijsko in stanovsko knjigovodstvo v Gradcu ga je nadomestilo. Dosedanji knjigovodja in svobodniški upravnik Jožef Smole je bil upokojen. Zato se je ex consilio interioris Austriae v Gradcu (20. nov. 1783)284 ukazalo stanovskemu odboru v roke najstarejšega odbornika barona Tauffererja, da čimprej pošlje predloge za začasno upravo svobodnikov. Hkrati s tem naročilom je prejel v isti stvari baron Taufferer še zasebno, neohranjeno pismo od graškega guvernerja grofa Khevenhiillerja. Že 2. januarja 1784 je odgovoril baron Taufferer (koncept tega odgovora in naslednja poročila je napravil kasnejši kranjski historiograf Anton Linhart, ki je bil takrat famulus pri Tauffererju (SBL, I, 665). Taufferer pravi, da je vprav že sam nameraval vprašati gubernij o istem predmetu. Dosedanji upravnik Smole noče navzlic njegovemu naročilu izročiti urbarjev. Svobodnike, ki so na semnje sv. Elizabete in na praznik obiskanja sv. Pavla prihajali iz naj— oddaljenejših krajev v Ljubljano, da plačajo svoje davščine, je poslal Smole deloma domov, deloma k okrožnemu glavarstvu, kakor da bi imelo to kaj opraviti s svobodniki. Ker dospejo stanovski svetovalci šele sredi januarja v Ljubljano, odbor doslej ni mogel predlagati že tako zelo potrebnega začasnega upravnika. Kot prvi svetnik stanovskega odbora pa predlaga Taufferer deželnega likvidatorja Antona Ferdinanda Schreya. Smoletu pa naj gubernij ukaže, da izroči urbarje in spise285. Iz nedatiranega referata (bolje zaznamka) barona Tauffererja (z Linhartovo roko) se da posneti, da mu je guverner pisal in 8. januarja 1784 tudi uradno ponovil, naj stanovski odbor razmišlja in stavi predloge z izključnim ciljem, da preneha samouprava svobodnikov286. Stanovski odbor se je o tem naročilu gubernija posvetoval dne 23. febr. 1784. O tem posvetovanju poroča guberniju 5. marca 178 4287, da je mogel za upravnika izbirati le med deželnim arhivarjem Alojzijem pl. Kappusom in likvidatorjem Schreyem. Soglasno se je odločil za drugega, ker je glede na nje- -M A. Domin-Petrushevecz, Neuere Oesterr. Rechtsgeschichte, 97. 284 Fasc. 67, 68, 70, 71 (stari stanovski spisi, sedaj v MuLlnerjevi preuredbi), »Najstar. uprava svobodnikov« v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 2S5 Prav tam. 286 Na koncu tega poročila Taufferer tudi pripominja, da je porazdelitev nameraval že prejšnji stanovki odbor (»Verordneten Stelle«), Sam je imel v rokah že operat z razdelitvijo svobodnikov v tri okrožja. Doslej tega ni bilo mogoče najti; najbrž se je spis izgubil, kakor več drugih stanovskih aktov (gotovo se misli na preuredbo stanovske oblasti in preselitev v Gradec). Če se operat najde, bo novi upravnik izvršil razleditev v tri okrožja (!!) in jo predložil stanovskemu odboru. Po tem poročilu se zdi, da Taufferer sam (ali le njegov pomočnik Linhart) ni bil poučen o dosedanjih regulacijskih delih. 287 Fasc. 67, 68, 70, 71 (stari, sedaj v Miillnerjevi preuredbi), »Najstar. uprava svobodnikov« v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. govo dolgo službovanje pri deželi, ki jo tudi sicer natančno pozna, in po njegovem službovanju na čelu raznih gosposk, ki jih je izvrstno upravljal, pričakovati uspešnega poslovanja. Glede zahtevane odprave samouprave svobod-nikov pa pravi stanovski odbor, da vidi v tem naročilu več nego le dejavno skrb za stanove in podložnike. Za izvršitev te namere je odprta samo ena pot. Že pred nekaterimi leti so bili v isti nameri porazdeljeni nekateri svobodniki med gosposke. Napravili pa so pri tem eno nesmiselnost za drugo. Samouprava svo-bodnikov se je sicer nekoliko omejila, toda brez ozira na krajevne razmere so jih pridelili prav neprimerno oddaljenim gosposkam, dasi bi bili drugim kar pri roki. Hoteli so napraviti red, pa se je rodil nered. Zato predlaga stanovski odbor, naj se vse dosedanje pridelitve smatrajo ko da bi ne bile izvršene. Stanovski odbor pa si pridržuje, če gubernij predlogu pritrdi, da predloži načrt za novo pridelitev. Gubernij je na ta predlog že 17. marca malo premišljeno odgovoril'88: interesi stanov in svobodnikov zahtevajo, da ne odstopi od sklepa, da se svobodniki čimprej prodado privatnim gosposkam. Tej nameri ne nasprotuje dosedanja prodaja (»Verkauf«) lastnikom, ki niso najbližji bivališču novo jim pri-deljenih svobodnikov. Če se to izvrši, bo politična uprava vsekakor več pridobila, nego če upravlja stanovski uradnik svobodnike in nosijo ti vsako svojo dajatev v Ljubljano. Iz odgovora stanovskega odbora (13. aprila 1784)289, ki ga je napisalo zopet stilistično zelo spretno pero Antona Linharta, izhaja začudenje, skoro ogorčenje v dvojnem oziru. Prvič stanovski odbor odkrito izjavlja, da ga je zadelo, da razlogi, iz katerih se je izjavil stanovski odbor soglasno za likvidatorja Schreya, niso prodrli. Kar se pa tiče prodaje svobodnikov, ki jo namerava gubernij, ne more opustiti ugovora. Niti stanovi, niti njihov odbor niso predlagali take prodaje. Prejšnji stanovski odbor pod prejšnjim deželnim glavarstvom je svobodnike le porazdelil in to — tukaj se vidi, da novi upravniki niso poznali dvornega dekreta iz 1.1776 in njegovega nastanka — gotovo z vednostjo cesarskega dvora. Ta razdelitev se ni izvršila zaradi zasebne koristi stanov, marveč da se ustvari mir pred objestnimi svobodniki, ki so si domišljali, da so odvezani vseh zakonov. Kaj takega bi svobodniki niti predlagati ne mogli. Izraz »Freisassen« je že dokaz za to. Svobodniki imajo svoja zemljišča prav kakor gospodje in deželani v popolnoma prosti lasti z edino dolžnostjo, da odrajtujejo deželnoknežje davščine svojemu upravniku. Pojem proste lastnine izključuje tlako in druge užitke, ki so si jih pridržale gosposke od zemljišč, ki jih posedujejo njihovi podložniki z omejeno lastnino. Vsaj na Kranjskem je vsepovsod tako mnenje, pravi Linhart v tem poročilu stanovskega odbora. Iz tega sledi, da svobodniki niso stanovom v dobiček, če se morda ne misli na neznatne pristojbine za napravo listin. Te odtehtajo bremena, jamstvo za svobodnike, namreč za plačilo deželnoknežjih davkov, če so v zamudi, in pa sodstvo. S prevzemom svobodnikov bi torej ne bil združen noben dobiček. Težko pa je tudi misliti, s kakšnimi dokladami na dominikalne dohodke bi se moglo prisiliti svobodnike k prodaji zemljišč; težko domnevati, da bi se našel de- 888 Prav tam. 880 Prav tam. želan, ki bi jih kupil ne samo brez vidnega dobička, marveč v precejšnjo škodo in neprijetnost. Sklicuje se na svoje poročilo z dne 5. marca, stanovski odbor vnovič prosi navodil za svoje ravnanje. 75. Na to izjavo stanovskega odbora v spisu ni najti odgovora. To je umljivo. Kajti prav istočasno, ko je prispela guberniju dne 17. aprila odposlana gornja izjava stanov, je izšla naredba cesarja Jožefa, ki je gubemialne namere temeljito prekrižala. Prav ko je gubernij zahteval od kranjskega stanovskega odbora takih predlogov, ki bi samoupravo svobodnikov odpravili, je započel gubernij pri centralni vladi preko stanov istosmerno akcijo. Na zahtevo gubernija z dne 20. dec. 1783 je združeno notranjeavstrijsko državno in stanovsko knjigovodstvo v Gradcu sestavilo in mu predložilo (3. marca 1784) operat, ki ga moramo prištevati najvažnejšim virom o svobodnikih. Sestavilo je namreč (sestavljalec računski svetnik Elsner) natančne sezname vseh svobodnikov in in sicer za vsako treh okrožij posebej, tako onih, ki so bili že pred rektifikacijo, kakor tistih, ki so nastali po tej, vštevši one, ki jih je svobodniška komisija 1776 in 1777 pripisala najbližjim gosposkam2'0. Razen tega je predložilo knjigo-vodstvo za vsa okrožja še skupen pregleden seznam, iz katerega je razvidno natančno stanje svobodnikov v vsakem okrožju pred in po rektifikaciji, število pridelitev gosposkam za vsako okrožje posebej in slednjič še število v posameznih okrožjih preostalih svobodnikov, in sicer deljeno za čas pred in po rektifikaciji, Te izkaze je predložil gubernij dvorni pisarni s kratkim poročilom (13. marca 1784; podpisana sta poleg guvernerja še kranjska svetovalca Kajetan grof Sauer in Janez Nepomuk pl. Busset). V tem izrečno ponavlja vse to, na kar je bilo že bivše deželno glavarstvo opozorilo v poročilu z dne 19. aprila 1776. Pristavlja pa še, da je popolna porazdelitev svobodnikov med gosposke sedaj tembolj potrebna, ker je sedež stanov pri guberniju v Gradcu, od koder bi bila -’90 Seznami v stari registraturi okrožnega sodišča v Ljubljani, inv. št. 56, 57, 58 (stare, sedaj priloga k inv. št. 19, zv. 6). Napisi na 1. str. znotraj: »Hauptausweis iiber die gesamte land-schattl. Freysassen des Herzogthums Krain des Innern Kreises, wie solche vor und nach der Rectifikation existierten, nicht minder, wie solche vermog der Von Einer Kais. Konigl. Landes-hauptmannschaft niedergesetzten Freysassens-Commision den llteu May 1776 zu Erzielung des Concentrierungsgeschafts verschiedenen frembden Grundobrigkeiten zum Thail bereiis zugeschrieben vvorden sind.« — Seznama za novomeško in ljubljansko okrožje imata enake napise, izvzemši besedo »Innern« (sc. Kreises), ki jo nadomešča beseda »Untem« oz. »Obern« (sc. Kreises). Prva dva seznama imata pod zadnjo popisano stranjo podpis »Vereinigte Kais. Konigl. I. O. Gubemial und standische Buchhalterei, Gratz«, in sicer prvi seznam z datumom 11. febr. 1784, drugi z dne -24. febr. 1784 in s podpisom »Elsner, Rai'rath« ter »Vid Ehler«. — Seznam za ljubljansko okrožje, najbrž kasnejši nadomestek za izgubljen original, ima na zadnji strani podpis: Von der k. k. P. St. Buchhalterei, Laybach den 16. May 1800. Aumann, Ingrossist«. Na predzadnji strani spodaj je podpis: »Revidiert Elsner R. R. m. p.« Vsi trije seznami folio oblike imajo tele razdelke: »Pfarr oder Landegericht, worinen selber den Grund besizt; Laut Calculations-Tabel zu finden Nr,; Conscriptions Numerus; Zu finden, Band, Folio; Namen der Freysassen; Besitzen an Realitaten; Ob er ante oder post Rectifica-tionen Freysass geworden; Ob er noch als Freysass bestehel; Ist Anno 1776 von Seiten der Commission einer anderen Grund-Obrigkeit zugethail worden«; na desni strani: Besitzen Vermog alter Beansagungen vor der Rectification, Pfunden, Kr, —, Hiiben, Kr, —; Dominical Mayerschaftsnutzung nach Abzug 40 pro Cento, Fl, Kr, ; Urbaal Nutzung nach Abzug 20 pro Cento, Fl, Kr. —; Summa beeder Nutzungen, Fl, Kr. —; Davon betragt die kiinftige Dom. Cotribut. a 25 pro Cento, Fl, Kr, —; Rustical Mayerschaft: Nutzung nach Abzug 40 pro Cento, Fl, Kr, —; davon die Gab a 25 pro Cento betragt, Fl, Kr, —; Rusticale von Unterthanen: An Contributionen von der Huben a 6 Fl, Fl, Kr, —; Steuer, Fl, Kr, —; Davon die neue Beansa-gung nach ter Rectifikation ausgefallen mit: Huben, Kr, —, Fl, Kr, —«. uprava še težavnejša in dražja291. Predlog pa podpira tudi izkušnja, ki jo je pokazala 1. 1776 izvršena porazdelitev 176 predrektifikacijskih svobodnikov, od katerih se doslej nobeden še ni pritožil zoper svojo novo gosposko. Sicer se pa tudi nihče pritožiti ne more; kajti po naredbi z dne 14. marca 1622 je bila neposredna zaščita svobodnikov po dežebiih stanovih itak protizakonita in je po podložniškem patentu z dne 1. sept. 1781 sploh nemogoča, ker po tem pritožb podložnikov (!!) ne rešuje več stanovsko oblastvo, marveč okrožni uradi. Rešitev vprašanja pa je nujna, da se morejo izterjati redne davščine292. Zanimivo je videti iz tega in iz prejšnjih poročil, kako zelo je padel v 18. stol. ugled svobodnikov in sploh smisel za kolikor toliko prost kmetski element, kako malo so mislili v povprečnih birokratskih krogih še ob koncu 18. stol. na odpravo podložništva in izenačenje stanov. Vse podložniške reforme streme le po ureditvi, deloma po olajšanju, ne pa po odpravi razmerja in to glavno iz populacionističnih in fiskalnih razlogov. Nasprotno, vidi se vedno bolj stremljenje, izven podložništva stoječe kmetske neplemiške in nestanovske elemente zajeti v podložniški krog. To prizadevanje je najbolj zbudila davčna reforma, ki je svobodnikom bolj ali manj spodmaknila tla, ki jim jih je prejšnja davčna uredba ustvarila; rastlo je deloma iz razlogov uradne udobnosti, ko se je zmanjšala oblast in vpliv stanov in so nastale državne, zlasti centralne ustanove, ki s svo-bodniki niso vedele kaj početi. To stremljenje glede svobodnikov označuje izza rektifikacije na zunaj želja, naložiti jim razne deželne podložniške dajatve, naprava urbarja za svobodnike in v zvezi s tem urbarskih knjižic (Stiftsbiichel)293 ki jih je dobil vsak svobodnik, porazdelitev med zasebne gosposke in po tem pravkar navedenem poročilu gubernija: slednjič še namera, podrediti jih okrožnim uradom, ki so bili po svojem prvotnem glavnem namenu nadzorstvena instanca nad upravo podložnikov. Pozneje v začetku 19. stoletju je uprava svobodnikov izdala tem, če so se naselili na podložniškem zemljišču kake zasebne gosposke, celo odpustnico iz podložništva svobodniške uprave254. O gubemialnem poročilu (z dne 13. marca 1784} se je vršila skupna seja združene češko-avstrijske dvome pisarne, dvorne komore in »banko-deputacije« (moderno bi rekli: interministerialna konferenca notranjega in finančnega ministrstva), dne 5. aprila 1784. V svojem referatu je ponovil referent dvorne pisarne Eger prizadevanje, predloge in odločbe iz 1. 1776 in njene razloge, pritrjujoč predlogom gubernija. Po cesarjevi odločbi z dne 14. marca 1622 so bili itak vsi po tem času izvršeni odkupi nezakoniti in zato nični. Tudi po vladarju 201 IV K 6 in genere Krain ad Nr. 72 ex April 1784 v arhivu notr. min. na Dunaju, 292 Prav tam. 293 j)ve taki ohranjeni urbarski knjižici (za Vidic-a na Bledu in Tomca na Ljubnem, napravljeni 1766) v fasc. 67, 68, 71, rodbine M-2, arhiv pri Nar. muzeju. 294 »Stanovska uprava svobodnikov« V. fasc. v arhivu pri Nar. muzeju; taka izpustnica se glasi: »Nachdem sich der Anton Dollenz von Goče, diesortiger Erbhold(!) mit verehrten Ersuchschreiben der lobi. Herrschaft Leutenburg de dato 23. Janner d. J. hierorts ausgewiesen hat, daC er auf eine unter die erstbesagte lobi. Herrschaft Leutenburg zinsbare Vs tl Hube und die hiezu gehorigen Realitaten im Werte von 400 fl. an- und aufgenommen werde, so wird von Seite dieser Freisassen-Administration kein Anstand genommen,, besagten Anton Dollenz von der hierortiger Untertanspfilcht, jedoch mit dem ausdrucklichen Vorbehalt zu entlassen, daC dieser Erbhold durch Veranlaflung mehrbesagter lobi. Herrschaft bei der lobi. Sect;on respective Conscriptions-Kommission aus der Rubrik der zu Staatsnothdurften anvvendbaren dieser Freisassen-Administration ausgetragen werde. Landschaftliche Freisassen-Administration, Laibach, den 26, Janner 1807. potrjena davčna rektifikacija jih ne more poveljaviti, tem manj, ker nobena rektifikacija ne velja za večno in sme vladar, ki more določiti način obdavčbe, tudi poljubno določiti rektifikacijo po drugih vidikih, s tem se pa tudi imenjska knjiga sama po sebi spremeni. Ne vemo, ali je vladar pred svojo odločitvijo vprašal za mnenje še državni svet ali je odločil nasprotno tem predlogom sam po svoji volji, kratko, da se do nove rektifikacije ne sme ničesar spremeniti, marveč mora ostati vse pri starem283. To odločbo (brez datuma) je dvorna pisarna sporočila gubemiju že z dopisom z dne 19. aprila 1784. XI. Prizadevanja za napravo zemljiške knjige svobodnikov in njihovo novo regulacijo (1800). 76. Prej smo že omenili, da tudi uvedba deželne deske na Kranjskem svo-bodniškemu vprašanju ni dala mirovati. Nesigurnost in zmeda v zastavnem pravu na nepremičninah, ki je nastala tudi v naših deželah z naraščajočim denarnim gospodarstvom in po prodiranju rimskega prava z generalnimi, legalnimi in tihimi hipotekami, je rodila tudi tukaj potrebo po novi ureditvi, ki se je vzgledovala glede načel in uredbe v češki deželni deski. Preuredba se je nanašala najprej na plemiška in sploh prosta zemljišča. Začela se je že pod Karlom VI. na Štajerskem s patentom o deželni deski z dne 15. marca 1730. Na ta patent sta se naslonila patenta o uvedbi deželne deske za Koroško z dne 15. jun. 1746 in za Kranjsko z dne 24. jun. 1747 in 29. okt. 1757296. O razmerju deželne deske do imenjske knjige smo govorili že zgoraj. Patenta o uvedbi deželne deske na Kranjskem (z dne 24. jun. 1847 in 29. okt. 1757; pa tudi patent z dne 9. sept. 1762 o manipulaciji pri deželni deski) svobodnikov izrečno ne omenjata207. Obadva določata obseg zemljišč, ki naj se vpišejo v deželno desko, skoro doslovno enako v točki 2: »Derzeit noch nicht alle in Herzogthum Crain befindliche unbewegliche Giiter ohne Aus-nahm, sondern allein die in dem Land-Giilt-Buch begriffene Herrschaften, Giiter und Giilten, auch in deren Herren und Landleuten Handen existirende Frey-Hauser und was sonsten in realibus der Land-Schrannen gerichtlichen Erkannt-nus bis anhero unterworfen ist, darunter begriffen seyn ...« Ker je stopilo izza 1. 1747 mesto ograjnega sodišča (Landschrannen-Gericht) deželno sodišče, nadomeščajo v patentu z dne 29. okt. 1757 gori navedene zadnje besede: »Und was sonsten in realibus der Erkanntnus deren Land-Rechten untervvorfen ist...« Po besedilu t. 2 patenta o deželni deski je moglo biti dvomljivo, če so svo-bodniška zemljišča predmet vpisa v deželno desko. Vpisana so bila sicer v imenj- 205 Prav tam. — Cesarjeva odločba se glasi dobesedno: »Bis zur neuen Rectification ist hirin noch nicht die mindeste Abanderung zu treffen, sondern alles hat bis dahin auf dem alten Fuss zu verbleiben. Joseph m. p.« 266 Patenta v zbirki patentov v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. — O njunem medsebojnem razmerju in o uvedbi deželne deske na Kranjskem, si pridržujem razpravo na drugem mestu. — Sicer gl. najboljšo razpravo o razvoju javnih knjig v bivši Avstriji: A. Randa, Ent-wicklung des Instituts d. offentl. Biicher in Oesterr., Griinhufsche Zeitschr., VI, 1879, 71 sl.j zlasti 101. 116. 117. 207 Nasprotno kakor v patentu za Koroško; gl.: Tschinkowitz, II, 13 »... ihre Besitzungen sind vermog Landtafelpat. v. J. 1747 im Landtafelbuch nach dem Pfandtgulten eingetragen.« sko knjigo, toda glede na drugi del stavka je vprašanje, ali ne velja tudi za te predpogoj podsodnosti ograjnemu sodišču. Spočetka takega dvoma ni bilo; svo-bodniška zemljišča so ob napravi deželne deske vpisali vanjo208. Šele 30 let kasneje se je smatralo to za zmoto. Kajti v vpisu v deželno desko, kamor so bila vpisana prosta zemljišča le glavnih reprezentativnih stanov, plemičev in duhovščine, se je očitno videla ovira skoro strastnega prizadevanja tedaj v stanovskem odboru odločujočih organov, da čimbolj zožijo krog svobodnikov in jih čimprej porazdelijo med privatne gosposke. Stanovom je bilo dobrodošlo določilo prvih treh točk, zlasti prve točke ces. patenta z dne 21. junija 1769 o uvedbi zemljiške knjige za podložniška zemljišča, po katerem naj bi vodila zemljiško knjigo za zemljišča pod posebnim sodstvom nahajajočih se podložnikov na deželi in v podložnih mestih in trgih tista zasebna gosposka, ki izvršuje nad njimi sodstvo299. 77. Že zgoraj smo imenili, da se je zlasti v 18. stol. svobodništvo vedno bolj zenačevalo s podložniki; veljali so za privatne podložnike dežele. Izza 17. stol. se imenuje deželno knjigovodstvo v kupnih, ženitnih i. dr. pogodbah zemljiška gosposka (Grundobrigkeit) in posamezni svobodniki v uvodu teh listin redno: »N. N. Einer Lobi. Landschaft in Krain unterworfener Freisass«. Zato je kar naravno, da se je 1. 1777, prav v dobi, ko je iz kranjske deželne hiše vel posebno oster veter zoper svobodnike, rodilo naziranje, da se morajo po ces. patentu z dne 29. jul. 1769 vpisati svobodniška zemljišča v zemljiško knjigo, ki bi jo vodilo deželno knjigovodstvo kot svobodniška zemljiška gosposka. Dne 5. juliji 1777 je namreč stanovski odbor naenkrat predlagal deželnemu glavarstvu, da odredi, naj se svobodniška zemljišča izbrišejo iz deželne deske in njihova zaznamba (»Vormerkung«) prepusti deželnemu knjigovodstvu. Ta predlog utemeljuje s tem, da je 1. 1759 stanovski odbor poslal pravosodnemu oddelku deželnega glavarstva pomotoma z ostalim deželnim katastrom tudi seznam svobodniških zemljišč. Toda svobodniki — tako beremo dalje — so v isti odvisnosti od stanovskega odbora, kakor podložniki od svoje gosposke. Slednjih nima deželna deska v svojem seznamu, marveč samo gosposka; svobodniki bodo pa v seznamu obeh. Iz tega bodo nastale za dolžnike in upnike škodljive neskladnosti, zlasti ker sestavlja deželni knjigovodja listine za svobodnike in vrši zapuščinske razprave. L. 1759 tega še ni bilo jasno videti; šele t. 1—3 patenta z dne 21. julija 1769 o uvedbi zemljiške knjige za podložnike določajo razločno, kdo vodi zemljiško knjigo za podložna zemljišča300. Pravosodni oddelek deželnega glavarstva je v svoji seji z dne 11. avg. 1777 izrekel, da ni zadržka, da bi se predlog stanovskega odbora ne izvedel, če odredi, da eden stanovskih odbornikov ali član knjigovodstva sodeluje v uradu s9# Glede Češkega gl, navedbe v uvodu te razprave; prim. tudi Randa, o. c. 116, op. 102. 299 Patent v zbirki patentov v arhivu pri Nar, muzeju v Ljubljani. — »Erstens: dass zum besseren Aufnehmen Handels, und Wandels zwischen denen der Privat-Jurisdiction mit unbevveglichen Habschaften abhangigen Herrschaften, Biirgern, Insassen, und Unterthanen auf dem Land, und zwar zum Nutzen des Schuldners sowohl, als des Glaubigers bey jeder solchen Gerichtsbarkeit zu exerciren habenden Privat-Herrschaft, Stadt und Markt die Vormerkung unter dem Titul eines Grund-Buchs ebenfalls eingefiihret.« 3°° Vloga v fasc. 71 (stara fascikulatura stanovskih spisov; sedaj v Miillnerjevi preuredbi) v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. za deželno desko ne le pri izločitvi, marveč tudi pri prepisu svobodnikov, ki se pridele posameznim gosposkam301. 78. Ta sklep se pa zaenkrat ni izvršil. Osebna sprememba v knjigovodstvu, globoko segajoče reforme v deželni upravi, sklep cesarja Jožefa iz 1. 1784 naj se glede svobodnikov do nove davčne rektifikacije prav nič ne spremeni, vse te okolnosti, ki smo o njih že obširno razpravljali, — so izvršitev za dolgo odložile. Jožefinske upravne reforme v deželi je Jožefov naslednik Leopold II. v dveh letih svojega vladanja (1790—1792) po večini odstranil, stanovski odbor je bil zopet vzpostavljen in gubernij za Kranjsko ustanovljen. 79. Stanovski odbornik Janez N. pl. Buset, ki smo ga srečali že pri graškem guberniju 1. 1784 kot svetovalca, mož, ki se je sploh mnogo bavil s kmetskim vprašanjem, je kot stanovski odbornik 25. sept. 1794 naenkrat, ne da bi bilo razvidno ali sam od sebe ali po pobudi z druge strani (morda po naredbi gubernija z dne 13. avg. 1784 o svobodnikih, ki nam ni ohranjena), v uradnem zaznamku ponovil historiat in vsebino sklepa deželnega glavarstva z dne 11. avgusta 1777, ugotovil, da se doslej na ta sklep ni nič ukrenilo in sklicuje se na dvorno odločbo z dne 17. dec. 1792, da je regulacija svobodnikov v teku302, odredil, naj se pošljejo prepisi teh spisov deželnemu knjigovodstvu (Departement der prov, Staatsbuchhaltung in standischen Angelegenheiten) v izjavo, kako naj se izvrši izločitev iz deželne deske. Državno knjigovodstvo, oddelek za stanovske zadeve, je v svojem dokaj obširnem poročilu (3. jan. 1795) opozorilo na seznam svobodnikov, ki jih je že 1. 1784 sestavilo po treh kranjskih okrožjih in jih dvoma pisarna s sporočilom cesarske odločbe s svojim dopisom z dne 19. apr. 1784 ni vrnila303. Zaradi izvršitve izločitve iz deželne deske pa je stanovski odbor sedaj odredil v smislu svoječasnega navodila deželnega glavarstva (11. avg. 1777) stanovskega odbornika Buseta in računskega svetnika Filipa Jakoba Elsnerja, ki se je že izza 1. 1784 mnogo ukvarjal s svobodniki. Delo je le počasi napredovalo. Zdi se, da mu je računski vpliv državnega knjigovodstva dal drugo pot, kot so jo imeli prvotni zasnovalci pred očmi. Osebnih stikov med odposlanci stanovskega odbora in uradom deželne deske ni mnogo čutiti. Zato pa je bilo pismeno občevanje tem živahnejše304. Pa tudi to se je šele začelo, čim je bil dovoljen knjigovodstvu dnevničar za katastrske in zemljiškoknjižne posle. Primerjava po knjigovodstvu pregledanih in spopolnje-nih seznamov gosposkam prideljenih in še obstoječih svobodnikov in njihovih dajatev za postojnsko okrožje, za katero naj bi se vpisi v deželno desko pričeli, je pokazala precejšnje neskladnosti glede osebnih in rodbinskih imen svobodnikov in glede višine njihovih dajatev. Vodstvo deželne deske (registrator Janez pl. Hrabaly) misli, da bi se mogle te neskladnosti najlaže odstraniti z osebnimi meduradnimi ustnimi pojasnili; deželno sodišče pa zelo umestno predlaga ta- 301 Prav tam, prepis sklepa pri dopisu dež. glavarstva z dne 5. sept. 1777. 303 Fasc. 26. stan. spisov v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani št. 1761 ex 1795, kjer se glasi: »... und die Freysassen-Regulierung in Verfolg Hof. Res. dd. 17. Dezember 1792 in Hinsicht aller Abteilungen in Regulierung steht.« — Te dvorne odločbe nisem mogel najti. 303 Zgodilo se je to šele 11. marca 1795 na zaprosilo kranjskega deželnega glavarstva. — Fasc. 26 št. 1761 ex 1795 stan. spisov v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. 303 Fasc. 26 1. c. št. 362, 871, 1114 ex 1796. kojšnjo izločitev svobodnikov iz deželne deske, ki naj priobči stanovskemu odboru prepise vpisov iz deželne deske (6. jun. 1796). 80. Preden je pa stanovski odbor kaj drugega ukrenil, so prekinili vsako delo na uredbi zemljiške knjige nemirni časi, ki so dosegli svoj višek v prvi francoski okupaciji kranjske dežele in Ljubljane (17. jan. do 8. maja 1797). Ta je upravo na Kranjskem za dolgo časa spravila v velik nered, zlasti ker se je pogubilo in pomešalo mnogo spisov305. 81. Pritožbe strank, ki so bile z zastojem vpisov v zemljiško knjigo oškodovane, so povzročile, da je zahtevalo deželno glavarstvo (11. dec. 1799) od stanovskega odbora pojasnilo, v kakšnem štadiju je delo za uredbo svobodniške zemljiške knjige306. Stanovski odbor ni mogel pojasniti drugega, nego da je zopet ponovil dosedanji potek prizadevanj. Prosi le končno, da se omogoči računskemu svetovalcu Elsnerju, da se more stalno posvetiti temu obsežnemu delu, ki ga zaposluje že dvajset let307. 82. Deželno glavarstvo je v odgovor na to medlo, nobene vneme izpričujoče sporočilo, odredilo stanovskemu oblastvu308, da mu pošlje takoj prepis Hrabalyjevega izkaza iz deželne deske za postojnsko okrožje in preskrbi od svoje uprave spisek svobodnikov iz imenjske knjige; enake spise naj sestavi tudi za ljubljansko in novomeško okrožje, da more izdati tema okrožnima uradoma primerna naročila. V očitnem nezaupanju do stanovskega odbora je namreč hotelo deželno glavarstvo samo začeti energično akcijo. Ta pa naj bi bila prvenstveno bolj nego na uredbo zemljiške knjige usmerjena na regulacijo svobodnikov, to je — kakor je razvidno iz sledečih ukrepov — da se do kraja izvede 1. 1776 odrejena, pa še ne popolnoma uspela akcija pridelitve svobodnikov zasebnim gosposkam. S to razdelitvijo bi bilo naravno rešeno hkrati tudi vprašanje zemljiške knjige. Ako bi namera uspela, bi bilo treba svobodnike prepisati le v zemljiško knjigo zasebnih gosposk. 83. Deželno glavarstvo je v tem stremljenju (že 29. jan. 1800) ukazalo okrožnemu uradu v Postojni, da pokliče v različnih deželsko-sodnih okrajih svojega okrožja raztresene svobodnike, ki imajo poleg svojih lastnih svobodniških zemljišč še druga, podložna različnim gosposkam in jih vpraša, ne bi li hoteli tudi svoja svobodniška zemljišča podrediti kakšni teh gosposk. Pokliče naj pa tudi enega ali drugega svobodnika, ki ima samo svobodniško zemljišče, n. pr. Matijo in Luko Tomšiča, ki imata mlin in žago v Ilirski Bistrici, jih zasliši, pozove, da navedeta naslov svoje posesti, predložita urbarsko knjižico (Stiftbiichel), jo primerja z izkazi deželnega knjigovodstva in deželne deske, razjasni nastale dvome in slednjič pove svobodniku, da mu je prosto, da privoli v pridelitev tej ali oni gosposki. Zaradi take privolitve ne bo imel pri sedanjih zakonih in pod nadzorstvom okrožnega urada nobene škode, pač pa koristi; te mu naj okrožni urad razloži v smislu naredbe z dne 13. avg. 1794, pristavi pa še tudi kar more, oziraje se na krajevne razmere. Deželno glavarstvo samo menda ni bilo preveč prepričano o uspehu svoje akcije, kajti na koncu naredbe naroča okrožnemu 305 Fasc. 26 ad 455, št. 1970 ex 1800 (poročilo stan. odbora z dne 17, jan. 1800). 308 Fasc. 26 št. 1991. 307 Fasc. 26 ad 455 stan. spisov št. 1970 ex 1800. 308 Prav tam, št. 189 ex 1800 (29. jan.). uradu, da predloži potem, ko bo nekaj svobodnikov tako zaslišanih, operat s svojim mnenjem vred, da bo mogel nadaljnje ukreniti. Prvi poskus je napravil okrožni urad, kakor pravi sam v zapisniku z dne 13. apr. 1801, s tem, da je zaslišal oba Tomšiča. Natančno je zabeležil v zapisniku okrožni komisar Josip Vesel vsebino naredbe in vse točke ter pripomnil, da je svobodnikoma jasno in obširno razložil in tudi v slovenščini (»in ihrer Landessprach«) pojasnil. Odgovor je bil kratek. Glede posestnega naslova vesta le to, da sta podedovala zemljišče od svojih prednikov, ti pa od svojih. Zadovoljna sta s svobodniško upravo, in si ne želita druge gosposke; dajatve v Ljubljano jima niso težavne. Če pa želi vlada na vsak način izvesti svojo namero, se ne bosta pokazala kot uporna podložnika; glede gosposke, ki si jo izvolita, se še premislita. Pri tej izjavi sta ostala tudi na ponovno prigovarjanje. Kako malo pa je bil okrožni urad sam prepričan o uspešnosti odrejenega poslovanja, dokazuje to, da je še-le na urgenco (22. sept. 1801) poročal, da je že iz zapisnikov s Tomšičema razvidno, da se noben svobodnik ne podvrže prostovoljno kakšni gosposki. Po njegovem mnenju bi se morala taka pridelitev, če se že izkaže za potrebno, odrediti uradoma309. 84. Deželno glavarstvo pa ni mirovalo. Tudi okrožnima uradoma v Novem mestu in Ljubljani je poslalo enako naredbo kakor v Postojno in še naročilo, da odredita za ta posel okrožnega komisarja, ki se bo v to popolnoma uživel, poklical vsakega svobodnika osebno k uradu, sestavil zapisnik in poročal o vsakem primeru. Tako se bode odstranile razmere, ki so v škodo podložnikom in nasprotujejo politični koncentraciji dežele v smislu naredbe cesarja Jožefa z dne 7. dec. 1788310. 85. Pri okrožnem uradu v Novem mestu so bili izročeni posli regulacije svobodnikov okrožnemu komisarju Rajmundu grofu Auerspergu, ki se je vneto lotil svoje naloge. Zaslišal je najprej (21. jul. 1800) Antona Jerelo, Franca, Florijana in Miho Gregorca z Brezovice, župnije šentjernejske. Njihovo zaslišanje ni nezanimivo, ker nam odkriva sličico zamotanih podložniških razmer na Kranjskem. Glede izvora zemljišč vseh zaslišanih se je dognalo, da so bili to deli kmetije, ki jo je Anže Rožič kupil 1. 1650 od Hansa Adama pl. Gallen-berga. Anton Jerela ima od te kmetije eno četrtino svobodniške zemlje, kjer poseje le šest mernikov ovsa. Seveda od tega ne more živeti. Zato je vzel od pleterske gosposke v najem tri njive, a od kostanjeviške pol zemlje; to poseduje že 40 let in plačuje 7% od vsake premembe. Kako je prišlo do delitve Rožičeve kmetije, ne ve, ker se je to zgodilo že pod njegovimi predniki. Čeprav je res, da je Ljubljana daleč, vendar naj ostane vse pri starem. Potni stroški ga ne obremenjujejo, ker gre vedno eden ali drugi sosednih svobodnikov v Ljubljano po opravkih. Če so njegovi predniki to pot delali, jo hoče tudi on. Ko bi ga pa svobodniška uprava že na vsak način hotela kam prideliti, naj ga pridele kosta-njeviški gosposki, kamor daje že itak svoja odrajtvila od polovice zemlje. Drugi lastnik Franc Gregorc ima tudi četrt svobodniške zemlje in poseduje še pol 3oo pasc_ 26. stan. spisov, št. 1970 in 1991 ex 1801. 310 Prav tam. — Morda ima dež. glavarstvo v mislih dekret z dne 21. avgusta 1788, Handb. aller unter der Rečierung Kaiser Joseph II. fiir die kk. Erblander ergangenen Verordnungen und Gesetze, 16. Bd., 851 sl. zemlje pod šentjernejsko župnijo, eno kmetijo pa pod kostanjeviško gosposko. Rožičevo kmetijo so delili pred 50 leti med štiri brate Gregorce; eden od teh je bil njegov ded. Pred kakimi 15 leti so bili že svobodniki klicani v Ljubljano, da se prepišejo gosposkam. Nekateri so bili voljni, pa jih gosposke niso hotele sprejeti. On sam ne vidi v taki pridelitvi nobene koristi; le kresija bi imela z njimi več dela. Vendar je pripravljen, da privoli v prepis kostanjeviški gosposki, če se mu zagotovi, da ne bo imel od tega najmanjše škode. — Florijan Gregorc ima poleg četrtine svobodniške kmetije še eno njivo in en travnik, ki jih je prejel njegov oče od svojega brata v zastavo. Ima pa tudi še pol podložniške kmetije pod kostanjeviško gosposko; želi pa biti prepisan s svobodniško zemljo pod novomeško proštijo. Miha Gregorc ima za Florijanu Gregorcu zastavljeno njivo in travnik manj zemlje nego ostali trije svobodniki. Poleg tega ima še četrt grunta pod šentjernejsko župnijo. Če se ukine svobodniška uprava, naj ga prepišejo župnemu uradu v Št. Jerneju, vendar želi, da se z njim ravna kot z ostalimi svobodniki. Pri zaslišanju se je dognalo, da se v davčni knjižici zabeležene dajatve niso ujemale z uradnimi zaznamki311. Zaslišana bi morala biti istočasno tudi še dva druga svobodnika; od teh je bil eden že 1. 1776 prideljen gosposki v Tolstem vrhu, drugega pa ni bilo mogoče najti. To dokazuje, kako pomanjkljiv je bil pregled svobodnikov pri svo-bodniški upravi312. V svojem poročilu (22. jul. 1801), s katerim predlaga okrožni urad navedene izjave svobodnikov deželnemu glavarstvu, opozarja na možnost, da posamezne gosposke odklonijo sprejem svobodnikov. V tem primeru bi se moglo morda naložiti sprejem kameralnim (državnim) gosposkam in župniščem. Ker je okrožni urad tožil, kako težko je okrožnemu uradu določiti pravilne dajatve, če se vpisi ne ujemajo, je naročilo deželno glavarstvo (29. jul. 1801) stanovskemu odboru, da sestavi posebno komisijo, v katero naj pokliče tudi svobodniškega upravnika in ingrosista knjigovodstva Aumana. Ta komisija naj razpravlja in odloči o vseh težkočah, ki se pojavijo glede dodelitve gosposkam in izreče svoje mnenje v vprašanjih, ki jih stavijo okrožni uradi glede svobodniške regulacije. Sedaj, ko se je pokazal nered glede dajatev, naj se stanovski odbor potrudi, da izvede regulacijo svobodnikov313. Okrožni komisar grof Auersperg ni čakal rešitve svojega prvega poročila, marveč je nadaljeval s svojim delom. Po gosposki v Šrajbarskem turnu je povabil Krčane. Janez Schonner v Krškem je imel dve svobodniški njivi, s tremi merniki posetve, ki jih je njegov oče 1. 1788 kupil na dražbi. Razen tega ima še dva vinograda pod mestom in enega pod Turnom. Rajši bi plačeval od njiv turnski graščini, ki pa je že enkrat plačilo odklonila. — Franc Verwega je imel četrt kmetije svobodniške zemlje: hišo, njivo in gozd; razen tega še vinograde, podložne turnski graščini, ki naj se ji podredi314. — Dne 28. avg. 1801 so bili zaslišani Anton Globokar iz Malega Globokega, župnije na Krki, Jože Globokar in Miha Papež iz žužemberške župnije. Prvi je poslal Jurija Zamana, ki se je izdal za Globokarja in izjavil, da je zadovoljen z dosedanjo gosposko in 311 Fasc. 26 stan. spisov, ad Nr. 455, št. 1363 ex 1801. 312 Fasc. 26 stan. spisov, št. 1617 ex 1801. 313 Prav tam, ad no. 455, št. 1363 in 1478. 314 Prav tam, št. 1617 ex 1801. ne ve, zakaj naj bi si izbiral drugo. Ko bi se le vztrajalo na tej zahtevi, naj ga pridele fužini v Zagradcu kot najbližji gosposki. Plačeval je od 1785 do 1790 na cestni tlaki letno 30 krajcarjev. Ko se je izkazala prevara v osebi, je bil Anton Globokar še sam zaslišan in je izjavil, da se je izrekel po svojem pooblaščencu za zagraško gosposko samo na pritisk uradnika in je v resnici s tako pridelitvijo zadovoljen le, če se izločijo vsi svobodniki iz oblasti svobodniške uprave. — Jožetu Globokarju iz Zgornje Krke, lastniku pol kmetije, je to njegov oče radi bolehnosti izročil 1. 1787. Za skupnost, pravi, je koncentracija mogoče koristna, zase ne vidi nobene koristi. Le, ko bi se opustila svobodniška uprava in se glede dajatev nič ne spremeni, je zadovoljen, da se prideli Codellijevi graščini v Tumu pri Ljubljani, gotovo ne najbližji gosposki, pa tudi to le, kolikor se spodobi poslušnemu podložniku. Njegova najbolj vroča želja pa je, da ostane vse pri starem. Isto je izjavil tudi Miha Papež, ki je podedoval zemljo 1. 1786 po svojem očetu315. Te, tako negativne izjave je predložil okrožni urad v Novem mestu s poročilom, da ima Anton Globokar vpisano v svoji davčni knjižici za leta 1785 do 1790 na cestni tlaki plačilo 30 krajcarjev letno, Josip Globokar za stranske ceste, Papež pa nič. Priporoča, naj se vpiše v reverze prideljenim svobodnikom, da so oproščeni naturalne tlake za komercialne in stranske ceste, pač pa plačajo prispevek za vzdrževanje stranskih cest. Okrožni urad namreč opaža, da je bojazen, da bi morali delati tlako in natura, največji zadržek, da ne privolijo svobodniki v pridelitev zasebnim gosposkam. Za svobodniške in sploh podložniške razmere tudi ni nezanimiva izjava Mihaela Mikiča iz Artmanje vasi, župnije dobmiške. Ima svobodniško njivo, ki jo je kupil pred približno 30 leti od neke vdove, ki ne ve več za njeno ime. Kakor dokazujejo listine, ki jih je predložil, je to njivo prodal 1. 1684 Matevž Pene Juriju Zoretu. Ne ve, kako je od tega prišla njiva na njegovo posestno prednico. Poleg te njive poseduje še tri kmetije, podložne pleterski gosposki, in pol kmetije pod župnišče Žužemberk. Ko ga komisar opozori, da je poleg svobodniški upravi podložen še dvema gosposkama, je izrekel bojazen, da bi moral delati pleterski gosposki od njive tlako in dajati priprego, ako se ji podvrže s svobodniško njivo. Vendar se zadovolji s to ali ono gosposko, če se mu zagotovi, da ostane vse pri starih dajatvah316. — Matija Zorič iz iste vasi je bil lastnik svobodniške njive enakega izvora, kakor je Mikičeva. Razen te je imel še vinograd pod žužemberško gosposko; vendar naj bi se z njivo pridelil trebanjski gosposki. — Videti je, ko da bi imeli zlasti dolenjski kmetje svoje razloge, da niso hoteli biti podložni eni, ampak več gosposkam317. Zaslišanje članov Jakuševe svobodniške družine (29. avg. 1801) je razgrnilo njeno zanimivo zgodovino, ki smo jo že prej navedli kot značilen zgled raznih načinov postanka in razvoja svobodništva318. Matija Jakuš na Branskem, ki je imel poleg svoje polovice svobodniške zemlje še vrt, podložen imenju v Studencu in je odrajtoval letno dva mernika ovsa turnski graščini pri Sv. Križu 315 Fasc. 26 stan. spisov, št, 1769 ex 1801. 810 Prav tam, ad n. 455 št. 1605 ex 1801. 317 Fasc. 26 stan. spisov, št. 1605 ex 1801. — Podložništvo več gosposkam je najti tudi drugod, n. pr. na Pruskem. Prim.: Th. Knapp, o. c„ 193. 318 Gl. str. 37. Glasnik 6 blizu Litije za steljo in les, ki ga veter podere v graščinskem gozdu, je izjavil, da se z veseljem podredi tumski graščini, toda le, če ostane pri starih dajatvah. Mogla ga bo vsaj ščititi pred mokronoškim sodnikom, ki terja od njega cestno tlako in ki zahteva zoper njega takoj vojaško izvršbo, ako je zadržan. — Franc Jakuš v Dobravici pa meji ob mokronoško gosposko, zato naj se ji prideli, če se more zanesti na obljubo, da ostane pri dosedanjih dajatvah. Njemu gre le za to; na kakšen način pa je sicer zaščiten, prepušča popolnoma oblasti. Prav te izjave največjih dolenjskih svobodnikov, ki so živeli le od svoje svobodniške zemlje, so zelo značilne, ker kažejo, kako malo so se ti svobodniki zavedali svoje osebne in zemljiške prostosti in kako so smatrali za čisto naravno, da morajo biti pod gospoščo zaščito. Merodajni so bili zanje zgolj tvarni interesi, vprašanje višine dajatev. Nov dokaz, kako nejasen je bil tudi oblastvu razvoj svobodniških ustanov, je bilo tudi vedno ponavljajoče se naročeno vprašanje komisarjev na svobod-nike, če jim je znano, kako so prišli pod upravo stanovske svobodniške gosposke. Seveda so se razlogov svobodniki sami mogli še manj zavedati. Jakuševi so n. pr. odgovorili, da najbrž takrat, ko so si njihovi predniki delili zemljišče (1683 oz. 1691)31”. Na Dolenjskem je bil zaslišan še Jakob Cerar v Gradcu, župniji šent-rupertski. Za doto je dobil 1. 1782 od svojega tasta desetine v več vaseh. Sicer pa je imel kajžo, podložno mokronoški gosposki, kamor želi, da se pridele tudi svobodniške desetine320. 86. Dočim je novomeški okrožni urad redno zasliševal svobodnike in se trudil, da bi se izrekli za pridelitev gosposkam, je ostal ljubljanski kakor tudi postojnski skoro docela pasiven. Ta je zaslišal 20. maja 1801 le tri svobodnike: Jurija Jelovška z Vrhnike, čigar oče je kupil v Sinji gorici desetine za 1050 goldinarjev; Uršo Vogrinc, katere mož je posedoval tretji del desetine v Veliki in Mali Ligojni, ki so bile pri hiši že 200 let (od 1. 1601), in pa Martina Zibelnika v Belici pri Polhovem gradcu, posestnika enega največjih svobodniških zemljišč, ki je bilo pa še vedno v imenjski knjigi pripisano njegovemu dedu. Pokazal je pogodbo, po kateri je kupil zemljišče njegov ded 1. 1685 od bokalske graščine. Deželno glavarstvo je 1. avg. 1801 poslalo ljubljanskemu okrožnemu uradu knjigovodstveni izkaz svobodnikov, pristavljajoč, da sta obe ostali okrožji že predložili zapisnike s svobodniki, zato pričakuje isto tudi od ljubljanskega. Ta je odgovoril precej razburjeno (18. avg.}321. Dvakrat, pravi, je že razpisal komisar zaslišanje, toda brezuspešno, bodisi da je v izkazih navedeno bivališče svobodnikov napačno, ali pa je rektifikacijska številka nepravilna. Zato večjega uspeha v novomeškem okrožju ni pripisovati večji marljivosti okrožnega komisarja, marveč manjšemu številu svobodnikov in večjemu redu knjigovodstva za to okrožje. Okrožni urad je zaman poskušal pojasniti obstoječa nesoglasja osebno pri knjigovodstvu in pri svobodniški upravi. Da se izogne daljnjim pisarijam in izvrši za dve do tri leta predvideno delo v treh do štirih mesecih, naj deželno glavarstvo odredi, da se sestanejo organi svobodniške uprave in držav- 310 Fasc. 26 stan. spisov, št. 1755 ex 1801. 320 Prav tam. 321 Fasc. 26 stanovskih spisov, št. 1705 ex 1801 v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. nega knjigovodstva vsak teden enkrat pri stanovskem odboru, kjer se najlaže najdejo potrebni pripomočki, da se rešijo razna vprašanja in težkoče pri regulaciji svobodnikov. 87. Deželno glavarstvo je na to pobudo naročilo stanovskemu oblastvu (28. avg. 1801), naj se že (29. julija) odrejena komisija takoj sestane in ljubljanskemu okrožnemu uradu omogoči, da vneto vrši regulacijo svobodnikov. Glede tega, če in kateri gosposki hočejo biti podrejeni, pa naj zaslišuje svobodnike le okrožni urad kot zastopnik podložnikov in ne stanovski odbor oz. njegova komisija. Pojasnjuje pa tudi okrožnemu uradu v Ljubljani, da svobodnikov, ki so bili že 1. 1777 prideljeni gosposkam, ni treba več klicati k okrožnemu uradu. Šele ko bo celotno delo končano, se bo pokazalo, ako bo to potrebno. 88. Tako že dvakrat odrejena komisija za regulacijo svobodnikov (stanovski odbornik vitez Kalchberg, stanovski tajnik in svobodniški upravnik pl. Kappus in ingrosist Auman) se je sestala na posvetovanje 2. sept. 1801. Pri tem so soglasno ugotovili, da ne bo mogoče po sicer skrbno sestavljenih ope-ratih okrožnih uradov izvršiti pridelitve svobodnikov gosposkam. Iz zapisnikov in poročil okrožnih uradov izhaja, da je potrebno rešiti še nekaj vprašanj in mnogo pojasniti, kar delo okrožnim uradom in komisiji zelo otežuje in razteza. Zato smatra komisija za bolj priporočljivo, da se pozovejo svobodniki neposredno pred njo samo, da se takoj vse potrebno z njimi opravi. Deželno glavarstvo pa naj preskrbi komisiji likvidacijski izkaz in seznam svobodnikov po okrožjih. Začeti hoče z novomeškim okrožjem, kjer je najmanj svobodnikov, in bi se komisija sestajala redno vsak ponedeljek in torek. Na te dni naj bi jih okrožni urad pozval po šest in naznanil njihova imena za vsak dan komisiji322. V smislu tega sklepa je stanovski odbor (po Kalchbergu), obrazložil deželnemu glavarstvu prav natančno (14. sept.) mnenje komisije. Če pridejo svobodniki, piše poročilo, od katerih že nekateri leta niso prišli pred svojo gosposko, v Ljubljano pred komisijo, bo mogoče s pomočjo spisov, ki jih prineso s seboj, ugotoviti njihova zemljišča, primerjaje njihove navedbe z rustikalno fasijo, ki je pri knjigovodstvu, urediti popolnoma njihove dajatve, likvidirati davčne knjižice in onim, ki nimajo razen posesti nobenega drugega devolucijskega naslova, kasneje izdati manjkajoče listine323. 89. Že 19. septembra je deželno glavarstvo, izpremenivši svoje dne 28. avg. 1801 izraženo stališče, pritrdilo komisiji in ji naročilo, naj se dva dni v tednu posveti regulacijskemu delu324. Ker pa je na podlagi zaslišb svobodnikov, ki so mu jih predložili okrožni uradi, zaznalo, da je razvidnost, predpis in izterjava njihovih dajatev v velikem neredu, je deželno glavarstvo že 1. avg leta 1801 naročilo stanovskemu odboru, da mora stanovska uprava sporočiti državnemu knjigovodstvu tedanje stanje svobodnikov. Šele na podlagi tega bo moglo knjigovodstvo pravilno urediti svobodniške terjatve325. V prihodnje, od 1. 1802 dalje, naj te (kontribucijo, mesni krajcar, zemljiški davek (Hubsteuer) in prinos za vojaško nastavitev) pobere glavni prejemni urad (Generaleinneh- 322 P|*g,v tam, št. 1750 ex 1801, 323 Prav tam, št. 1750 ex 1801. 324 Prav tam, št. 1868 ex 1801. 325 Prav tam, št. 1564 ex 1801. r>* mer-Amt); likvidira in izterja pa naj zaostanke blagajnik Nikolaj Kreidl. Te odredbe se označujejo kot provizorij, ki je bil zlasti potreben, ker pravkar vpokojeni registratumi pristav Zupančič, ki je doslej izterjaval svobodniške dajatve, zaradi bolezni in slabosti tega ne more več izvršiti326. 90. Že mnogo prej je moral upravnik Kappus oddati sodstvo nad svo-bodniki v spornih stvareh, ker apelacijsko sodišče v Celovcu ni hotelo več trpeti velikih zaostankov. To sodstvo je za svobodniško upravo najprej prevzel odvetnik dr. Anton Gollmajer, za njim pa po prvi okupaciji Francozov 4. dec. 1797 pravni zastopnik deželnih stanov, odvetnik dr. Andrej Ksaver Repešič (Re-peschitz). Ostalo je torej svobodniškemu upravniku Kappusu le še nesporno sodstvo, zlasti sestava listin za svobodnike327. Regulacija svobodnikov samih po stanovski komisiji ni preveč napredovala. Za zadevo vneti okrožni urad v Novem mestu se je oglasil že 24. sept. 1801, da je v smislu naročila (z dne 19. sept.) razporedil vabila svobodnikov pred regulacijsko komisijo od 17. novembra naprej, na teden, ko so poljska dela že končana in ko gredo podložniki že itak običajno na Elizabetin semenj v Ljubljano. Vabila naj bi izvrševali naborni okraji na svojo odgovornost328. Komisija je res 17. novembra 1801 začela s svojim delom329. Toda svobodniki niso prihajali v določenem redu130. XII. Preosnove v svobodniški upravi. (Schweiger—Repešičeva doba.) 91. Odslej je o regulaciji v spisih malo govora. Spisi regulacijske komisije same doslej niso prišle na dan. Le sem in tja izvemo kaj malega o poteku regulacije, tako n. pr. da se do maja 1802 devet dolenjskih svobodnikov ni odzvalo vabilu331. Še 1. 1807 je vprašalo državno knjigovodstvo stanovski odbor, če je že »večkrat naročena regulacija svobodnikov« izvršena. Stanovski odbornik baron Erberg je naročil, da o tem poroča svobodniški upravnik baron Schwei-ger332. To poročilo pa nam ni ohranjeno. Pozneje ne slišimo več o tej akciji. Razlogov za tako počasen potek je bilo gotovo več: notranje težkoče, odpor svobodnikov, nered v upravi, tudi neugodne zunanje razmere, zlasti osebne spremembe. Jurij Jakob grof Hohenwart od srede 1801 ni več vodil deželnega glavarstva. Bil je po svojih bogatih izkušnjah kot upravnik in lastnik kolovške gosposke ves prežet potrebe, da uredi zamotane podložniške razmere na Kranjskem. Njegov naslednik grof Brandis ni čutil več te potrebe. 92. Umrl pa je tudi 16. nov. 1803 svobodniški upravnik dr. Alojzij pl. Kappus333. Razmere, ki so nastale po njegovi smrti, so bile še manj ugodne za 356 Fasc. 26, prav tam, št. 1564, 1750, 2145, 2127 ex 1801; 13 ex 1802. 327 Fasc. »Stanovska uprava svobodnikov«, zv. III, v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. — O drju Repešiču nekaj podatkov: Fr. Kidrič, Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo. ZDHV, III. (1926), 55, 56, 57; Polec, Kraljestvo Ilirija, 141. 328 Fasc. 26, o. c., št. 1969 ex 1801. 328 Prav tam, št. 2275 ex 1801. 330 Prav tam, št. 2275, 2380, 2478, 2422 ex 1801. 331 Prav tam, št. 280 ex 1802. 332 Prav tam, št. 180 ex 1807. 333 Fasc. 26, o. c., št. 1570 ex 1803. kak večji pokret, kakor za njegovega življenja, čeprav se že Kappus ni preveč zavzemal za svobodniške zadeve. Po njegovi smrti je prevzel svobodniške spise stanovski odbornik Josip pl. Kalchberg skupaj s stanovskim pravnim zastopnikom dr. Andrejem Repešičem. Za provizoričnega upravnika je bil (28. nov.) postavljen stanovski akcesist Jurij Šmalc. Spomladi 1804 je bil Šmalc premeščen k glavnemu prejemnemu uradu. Zato so v seji stanovskega odbora 18. maja 1804 uvideli, da od Šmalca ne morejo več zahtevati, da bi nadaljeval likvidacijo svobodnikov. Stanovski odbor je imenoval nato za svobodniškega upravnika novega stanovskega tajnika Antona barona Schweigerja Lerchen-feldskega. Ker so se pokazale v dosedanji upravi svobodniških poslov marsikatere pomanjkljivosti, ki so dale dovolj povoda za pritožbe, tudi glede izvrševanja nespornega sodstva, je izrekel Schweiger željo, da se mu predado posli šele, čim se te pomanjkljivosti odpravijo. Zato so Šmalcu naročili, da izroči baronu Schweigerju najprej urbarje, zemljiške knjige in spise. Na podlagi izročenega gradiva naj novi upravnik skupno z dr. Repešičem ugotovi pomanjkljivosti uprave in predlaga odpomoč. Po tem pregledu izročenih spisov se je izvršila predaja svobodniških poslov 1. dec. 1804 v navzočnosti stanovskega odbornika barona Erberga. Baron Schweiger je pri tem sestanku ugotovil: 1. da iz nobenega izročenih urbarjev ni mogoče posneti natančnih in pravilnih urbarialnih dajatev. Zato je treba odrediti, da se sestavi tak urbar, po katerem se bo mogla ravnati uprava pri izterjevanju davkov; 2. ni nobene prave zemljiške knjige, brez katere ni pravilnega poslovanja; 3. dosedanja beležna knjiga za listine, ki se sestavljajo za svobodnike pri njihovi upravi, je zelo pomanjkljiva; 4. ni najti nobenega vložnega zapisnika za svobodniške spise. Za odpravo teh nedostatkov naj se mu dovoli dnevničar; sodne posle naj pa opravlja tudi še naprej dr. Repešič. Ta je pri prevzemu pojasnil natančno svoje dosedanje poslovanje. V spornih stvareh je opravljal vse sam; v nespornih pa je postavljal varuhe in skrbnike. Depozite, pupilarne in judicialne, je pošiljal glavnemu prejemnemu uradu. Določiti bi bilo sedaj, kdo naj sestavlja ženitna pisma za nedoletne svobodnike. Doslej jih je delal sam, za polnoletne pa upravnik. Razjasniti bo treba, kdo naj daje ženitna dovoljenja nedoletnikom, kdo opravi zaporo, kdo izvrši inventuro. Vse odsvojitvene pogodbe mora delati svobod-niška uprava, ker vodi zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižne spise je on dovoljeval, uprava jih je izvrševala. Sestavljal je letne izkaze o sodstvu za apela-cijsko sodišče. Želi tudi, da sme za rešitev večkrat neznatnih sporov subdele-girati najbližji dominij, do katerega ima upravičeno zaupanje. Za prihodnje predlaga, da se uredi v sodstvu delokrog njemu in svobodniški upravi tako, da se za sporne stvari uvedejo tiskani poravnalni odloki (Vergleichsde-krete)334; on kot sodnik (Ortsrichter) pa nastopi le takrat, kadar se zglasi pri "3’ Iz spisov je razvideti, da so imeli tudi svobodniki (kakor podložniki) poravnalni urad. V Repešičevih spisih je najti n. pr. spis: 30. septembra 1802: »Vom Wirtschaftsamt der Freisassen wird dem . . . bedeutet, dem Klagebegehren nachzukommen, bei obwaldenden An-stand aber beide Teile 15. X. d. J. 9 Uhr friih zum Versuche eines giitlichen Vergleiches anher erscheinen sollen.« — Ker se niso pogodili »werden die Parteien in dieser Streitsache im Wege Rechtens angewiesen« (15. X. 1802), Posloval je dr. Repešič takrat na Starem trgu št. 176 (16), tam je imela kasneje tudi francosko-ilirska notarska komora svoj sedež. (Prim.: A. Dimitz, Geschichte Krains, II, 343.) njem tožnik s poravnalnim odlokom svobodniške uprave in mu naznani, da uprava spora ni mogla poravnati. V tem primeru izvede pravdo z izvršbo vred. V nespornem postopku skrbi svobodniška uprava le za hitro naznanilo smrtnih primerov, napravi na tiskanem obrazcu poročilo o sodni zapori in izroči to z vsemi prilogami njemu, sodniku, v izvršitev vse zapuščinske razprave, ki spada v njegov delokrog. Vse sirotinske položbe, kakor tudi vse druge sodne položbe mora sodnik poslati stanovskemu oblastvu, ki jih položi v blagajno glavnega prejemnega urada in obvesti o tem stranke. Vsi pupilami posli, ki se primerijo po zapuščinski razpravi, spadajo v področje svobodniške uprave. Ta je pristojna tudi za napravo vseh pogodb in izvršitev vknjižb. Za krajevnega sodnika naj se postavi pravnik; za tega je gotovo najbolj primeren pravni zastopnik deželnih stanov. Tem sporazumnim Schweigerjevim in Repešičevim predlogom je stanovski odbor popolnoma pritrdil. Schweigerju sicer ni dovolil posebnega dnevni-čarja, pač pa, da sme uporabljati uradnega praktikanta za napravo urbarja in zemljiške knjige ter za ureditev svobodniške registrature. Hkrati je dr. Repe-šiča potrdil še naprej za svobodniškega sodnika, izročivši mu še nesporno sodstvo v predlaganem obsegu335. 93. Izterjevanje svobodniških dajatev pa je povzročalo stanovskemu oblastvu še vedno dosti težav. Z davki za 1. 1804 je sicer pobral blagajnik Nikolaj Kreidl na zastankih izza 1. 1801 gld 2.144, ostalo pa je še vedno 777 gld 42 kr zastanka. Seznam zastankov počenši z 1. 1802 je predložil Kreidl šele oktobra 1805, ker ga bivši upravnik Šmalc ni prej sestavil. Kreidl predlaga, da se izterjajo ti zastanki pod grožnjo vojaške izvršbe in pošlje seznam zastankov do 1. 1804 kazenskemu izterjevalcu (Strafbote)336. Ta predlog je ponovil še 1. 1806337. L. 1807 so uvedli nove davke: osebni, imovinski, razredni, ki se niso določevali, kakor doslej druge davščine, po kontribucijskem goldinarju, marveč po posebnih osebnih in imovinskih izkazih. Kreidl je predlagal, naj se ti davki tudi za svobodnike odmerijo po okrajnih dominijih, v katerih okrožju imajo svobodniki svoj sedež. Toda stanovski odbor je ta predlog zavrnil, češ da naj se ravna s svobodniki kakor z vsemi podložniki in naj jih pokličejo k njihovi upravi v Ljubljano. 94. Kakor že Kappusu, so bili tudi njegovemu nasledniku baronu Schwei-gerju svobodniški posli, kolikor mu jih je bilo ostalo, skrajno nadležni; izvrševal jih je zanj večinoma kanclist Zupančič. L. 1808 ga je na prošnjo tudi v zemljiškoknjižnih poslih večkrat nadomeščal svobodniški sodnik dr. Repešič. XIII. Svobodniška uprava za francoskega medvladja. 95. Francosko medvladje je tudi v svobodniški upravi marsikaj izpremenilo. Francozi so dali pod zaporo vse avstrijske spise, med temi tudi svobodniško zemljiško knjigo. Ker se je svobodniški upravnik baron Schweiger umaknil pred Francozi iz dežele, so svobodniki v svojih zemljiškoknjižnih poslih obletavali 335 Fasc. 26, 1. c., št. 1691 ex 1804. 336 Fasc. 26, 1. c., št. 59 ex 1805. 337 Fasc. 26, 1. c., št. 591 ex 1805. dr. Repešiča. Na njegovo osebno prošnjo je francoski generalni intendant do volil, da so mu izročili: 1. zapisnik o napravljenih listinah (Verbriefungspro-tokoll); 2. zaznamek o intabulacijah (das Protokoli fiir die Intabulationen); 3. svobodniško zemljiško zaznamovalno knjigo (Grundvormerkbuch); 4. svobod-niški urbar. Na poziv generalnega intendanta je prevzel Repešič tudi vodstvo zemljiške knjige. Ko so uvedli kolkovan papir za uradne spise, je izvrševal zemljiškoknjižne vpise na posameznih kolkovanih polah. To je trajalo do leta 1812, ko je bila ustanovljena v Ljubljani hipotečna pisarna za vsa zemljišča na Kranjskem. V tem letu je izročil Repešič vse prej navedene knjige (razen urbarja) greffierju civilnega tribunala, da je mogel dajati strankam zahtevane prepise. Po odhodu Francozov so ostali ti spisi v sodni registraturi338. XIV. Zemljiška knjiga svobodnikov. 96. Iz pravkar navedenega sledi z vso gotovostjo, da se je zemljiška knjiga svobodnikov vendarle napravila. Knjige, ki jih je izročil Repešič francoski upravi, so nam razen zapisnika o intabulacijah tudi ohranjene339. a) Ohranjeni urbar, ki je tvoril z zaznambno knjigo po tedanji uredbi zemljiško knjigo, je ostal stari, kakor ga graja upravnik baron Schweiger ob prevzemu 1. 1804, navajajoč, da iz njega niso razvidne vse denarne dajatve. V vezani knjigi (mali folio) brez skupnega napisa in brez kakega zaznamka glede časa in načina postanka so svobodniki vpisani vanj po treh deželnih četrtih. Prvi del ima napis: »Freisassen in Obercrain« (1. 1—195); drugi (196—223) le napis »Untercrain«; tretji (224—288) napis »Innercrain«. Vsak del ima svojo paginacijo; s poznejšo roko je izvedena poleg tega še tekoča paginacija za celo knjigo. Po teh razdelkih svobodniki niso razvrščeni v abecednem redu. Za vsakega sta določeni dve strani: na levi strani ima glava v napisu označeno najprej župnijo, včasih tudi vas z natančnejšo oznako po sodnem okraju in župniji ter ime svobodnika; na desni strani je zgoraj na glavi oznaka nepremičnine in fol. št. Na levi strani pod zaglavjem so vpisi glede sprememb lastnika in bremen; na desni pod zaglavjem samo vpis davčne naklade z morebitnimi premembami340. Najstarejša vpisa (list 28/v in 120/v) se nanašata na 1. 1767, ne da bi mogli reči, da se je vpis res takrat izvršil, najmlajši pa je iz 1. 1811 (list 4/v in 5/v). Po fran- 338 Poročilo dr. Repešiča gubemiju z dne 24, jul. 1815 v Repešičevih spisih (fasc. »Stanovska uprava svobodnikov«, VII, v arhivu Nar, muzeja v Ljubljani). 339 Potem, ko sem jih dolgo zaman iskal v ljubljanskih sodnih arhivih, sem jih našel po naključju na podlagi zapiskov f prof. Fr. Komatarja: »Summarische Verzeichnung der nicbt fachmannisch verwalteten staatl. Archivbestande«, I. Heft, str. 17 (v hrambi gdč. Marije Roos-sove v Kranju) v arhivu okrajnega sodišča v Kranju. Imajo inv. št. dež. sodišča 119—123 in so prišle v Kranj najbrž, ko so jih rabili pri napravi zemljiške knjige. Nahajajo se sedaj v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. 3,0 Primer takega vpisa (navedeni urbar, list 18/v in 19); na levi strani: v zaglavju, Wodizer Pfarr und Dorf — Anton Purgar (prečrtano »Anton« in napisano nad tem »Thomas Purger«); spodaj: »obstehende Huben ist unter 21 Marz 1787 an den Sohn Thomas Purgar umgeschrieben vvorden.« — »Den 21. August 1810 auf die Kinder und Erben des Thomas Burger Helena, Anton, Mitza und Gertraud Burger umgeschrieben vvorden.« — Na desni strani v zaglavju: »Von einer Huben. Keuschen Nr. 12, Nr. 32, Nr. 1 — Fol. 18/39; pod zaglavjem: Anlag pro Dominicali...........F1 20 % | pro rusticali ...... „ 13.25 ' /L’ »Hier wird abgeschrieben die dem Matheus Ommersa verkaufte Kausche mit der Ord-Gabe per ... 34 kr. Femern werden abgeschrieben, die dem Blas Burger abgetretene Kausche, ein Acker mit ein Waldantheil mit der Ord-Gabe per 2.33.« coski okupaciji ni v ubarju nobenega vpisa več. Na treh mestih (list 72, 82, 146) je prepisan v urbar tudi ves vpisni naslov. b) Sicer so pa vpisani vpisni naslovi v drugo knjigo (fol°, listov 682), ki ima na zunanji strani trdih platnic napis: »Grundvormerkbuch der landschaftlichenFreisasseninKrai n«. Začenja se z listino z dne 30. jan. 1793, konča pa z listino z dne 1. marca 1832 in vpisnim dovoljenjem z dne 19. sept. 1832. Poleg listin so vpisani v to knjigo tudi prepisi zemljiškoknjižnih odlokov. c) Zapisnik o napravljenih listinah, ki ga je Schweiger grajal ob prevzemu, je bil nanovo začet 1. 1805 (Verbriefungsprotokoll der land-schaftlichen Freisassen in Krain). Izza francoske okupacije pa do konca 1. 1832 je rabila tudi ta knjiga za zbirko listin prav kakor prej navedena zaznambna knjiga. 97. Kdaj se je začela voditi zemljiška knjiga pri svobodniški upravi, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti na podlagi razpoložljivega gradiva. Prvi vpis listine iz 1. 1793 v zemljiško zaznambno knjigo je nekak terminus a quo; tudi še ne moremo reči, kdaj so bili izločeni vsi svobodniki iz deželne deske. L. 1804 se to še ni zgodilo; kajti sicer bi ne bil razumljiv odgovor, ki ga je dal upravnik Kappus koroškim deželnim stanovom na njihovo vprašanje (19. jan. 1803), kdo izvršuje na Kranjskem sodstvo nad svobodniki in kdo vodi zanje zaznambo bremen na njihova zemljišča, z drugo besedo, zemljiško knjigo. Kappus odgovarja namreč (29. jan. 1803), kar tukaj prvič čujemo, da je razlikovati na Kranjskem dvoje vrst svobodnikov, eno, kojih zemljišča so vpisana kot dominikalna v deželno desko. Ti plačujejo svoje dajatve neposredno stanovskemu prejem-nemu uradu, drugo vrsto pa, ki imajo večinoma tudi dominikalna zemljišča, ki so pa vpisana v poseben urbar. Le-ti so podsodni deželnemu svobodniškemu upravniku, kateremu plačujejo tudi dajatve; on pa jih odrajtuje prejemnemu uradu341. Z drugo besedo: za podsodnost svobodnikov je merodajna edino okol-nost, je li svobodnik vpisan še v deželno desko ali pa že v svobodniški urbarw>. XV. Ostanki svobodniške uprave po 1. 1814 in prestanek svobodnikov 1. 1848. 98. Po odhodu Francozov so postali svobodniki po uredbi z dne 1. avgusta 1814 podsodni novoustanovljenim okrajnim gosposkam. Na uredbo njihove zemljiške knjige pa so pozabili. Zato se od 1. avgusta 1814 dalje glede svobod-niških zemljišč ni moglo nikjer vpisovati v zemljiško knjigo, ker za to ni bil nihče pristojen343. Tudi se ni znova ustanovila posebna uprava za svobodnike, zlasti ker po Francozih opravljeni deželni stanovi še niso bili obnovljeni. Šele na pritožbo strank, da ne morejo dobiti podatkov iz zemljiške knjige, je vprašalo apelacijsko sodišče v Celovcu (12. jun. 1815) deželno sodišče v Ljubljani, kje se nahaja svobodniška zemljiška knjiga. Deželno sodišče samo je mo- 3,1 Ta navedba popolnoma nasprotuje prej navedeni odredbi deželnega glavarstva z dne 1. avg. 1801. 342 Fasc. 26, 1. c., št. 95 ex 1803. — Prav tam, št. 373 ex 1803 navedeni Matija Samec v Dolini pri Trstu se je 1779 podredil gospostvu tržaške škofije, pa prosi za izločitev iz deželne deske, ker je podsoden deželnemu sodišču v Ljubljani. 3,3 Št. 7024 ex 1815, arhiv dež. vlade v Nar. muzeju v Ljubljani. ralo vprašati provizorični gubernij, ta pa je zvedel šele iz zanimivega pojasnila Repešičevega (z dne 24. jul. 1815) o francoski upravi svobodnikov in o prej opisani usodi njihove zemljiške knjige. Prav ko je provizorični gubernij (1. avg.) pozval deželno sodišče, naj se izjavi, če ne misli, da bi bilo primerno, da vodi zemljiško knjigo dež. deska, je že apelacijsko sodišče (24. julija 1815) odredilo, da se zemljiška knjiga svobodnikov izroči čimprej deželnemu sodišču v Ljubljani v začasno upravo. Pri tem se sklicuje na podobno odredbo z dne 20. marca 1815 za Koroško, kjer so zemljiško knjigo svobodnikov, ki so jo upravljali tamkaj deželni davčni uradi kot upravne oblasti svobodnikov, izročili deželnemu sodišču v Celovcu344. Repešič pa je izročil tudi še hranjeni urbar deželnemu sodišču koncem avgusta 1815. 99. Kmalu po obnovitvi kranjskih deželnih stanov 1. 1818 je deželno sodišče začetkom 1. 1821 načelo vprašanje, naj bi li ne upravljalo zopet stanovsko oblastvo zemljiško knjigo kakor prej. Razlogov za to pobudo iz spisov ni mogoče dognati. Domnevamo pa, da jih je iskati v potrebi, napraviti novo zemljiško knjigo. Apelacijsko sodišče v Celovcu nameri deželnega sodišča ni ugovarjalo. Pač pa se je izrekel proti njej komorni prokurator, češ da prvič prejšnji stanovi niso bili obnovljeni, marveč s temelja novourejeni; njihov delokrog določa natančno ces. pat. z dne 29. avgusta 1818, ki pa ne omenja vodstva zemljiške knjige svobodnikov. Zato bi bilo za vršitev tega posla potrebno vladarjevo pritrdilo. Drugič je ta posel združen z odgovornostjo in mogočimi regresnimi zahtevki, ki bi se proti stanovom ne mogli uveljavljati, ker ti kot celota nimajo nobene imovine več. Tretjič so upravljali stanovi prej tudi imenjski kataster (»Giiltenkataster«), ki ga sedaj tudi več ne vodijo. Iz teh razlogov komornega prokuratorja Debelaka se je tudi gubernij izrekel v negativnem smislu. Zato je ostalo vodstvo zemljiške knjige pri uradu deželne deske. 100. Vprašanje obnovitve uprave svobodnikov pa se je načelo 1. 1832, ko so razpravljali o pripadnosti depozitov, ki so jih ob francoski zasedbi radi varnosti odnesli iz dežele in jih ob zopetni avstrijski zasedbi vrnili. Ob tej priliki se je izkazalo, da se obresti na imena svobodnikov glasečih se deželnih obligacij že 18 let niso izplačevale, ker se zadolžnice niso glasile na posamezne svobodnike, marveč skupno na njihovo upravo, ki je pa tedaj več ni bilo345. Zato je gubernij vprašal stanovsko oblastvo (12. apr. 1832), bi li ne bilo potrebno, da se zopet osnuje posebno svobodniško upravno oblastvo. Ta odredba je povzročila, da so začeli v stvari že ne več poučeni stanovski organi poizvedovati po spisih o svobodnikih, ki so se nahajali pri stanovski upravi. Tem poizvedbam se imamo zahvaliti za ohranitev in ureditev važnih virov za svobodniško vprašanje316. 341 Št. 8076 in 8508 ex 1815, spisi dež. vlade v Nar. muzeju v Ljubljani, — Po okrožnici z dne 31. jan, 1815 (Grundvormerkbuch, fol. 295) so se morali vsi vpisi, ki so se izvršili v francoskem hipotečnem uradu, do konca decembra prenesti v pristojne zemljiške knjige in deželno desko. Taki prenosi so za svobodnike kaj maloštevilni in so izvršeni na listih 295, 299, 301, 302, 310 zemljiške zaznambne knjige za svobodnike. 315 Fasc. 10, št. 386 ex 1830 spisov ilir. gubernija, sedaj v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. 346 Prav tam, št. 177 ex 1832; 101, 201, 268, 343, 363, 446 ex 1833; 58, 104, 179, 183, 357, 441 ex 1834; (Repešič je tedaj izročil še zadnje svob, spise, ki jih je imel; prim. prav tam št. 407 ex 1832 in 249 ex 1834). 101. Spise, ki so jih nabrali tedaj stanovski organi, je treba razdeliti v tri skupine. V prvi skupini so sodni spisi bivšega »krajevnega sodnika svobod-nikov« dr. Repešiča: zapisniki o spornih stvareh svobodnikov, o zapuščinskih razpravah in drugih privatno-pravnih zadevah svobodnikov. Te spise je skrbno uredil v fascikle, ter označil z rdečimi rimskimi številkami in napravil natančen seznam prosvitljeni odvetnik deželnih stanov dr. Maksimilijan Wurzbach meseca maja 18341’7. Drugo skupino je sestavil stanovski tajnik Edvard grof Lichtenberg iz spisov stanovskega arhiva junija 1834, tretjo pa istega meseca registrator Kamilo grof Thum iz spisov kranjske stanovske registra-t u r e. Tudi ta dva zbiralca sta sestavila seznam k svojima zbirkama. Sredi junija 1835 je stanovsko oblastvo izročilo pregled teh spisov posebni komisiji, sestoječi iz stanovskega odbornika Volbenka grofa Lichtenberga, tajnika Edvarda grofa Lichtenberga in stanovskega nadzornika Franca pl. Possannerja. Komisija je v svojem poročilu (27. dec. 1834)34S predlagala, da se spise prve (Repešičeve) zbirke, kolikor zadevajo privatne pravice posameznih svobodnikov, odstopijo okrajnim sodiščem, ki so stopila na mesto posebnega svobod-niškega sodišča. Nekateri odlomki, ki so brez vrednosti, naj se uničijo. Spisi pa, ki se ne dajo deliti ali zadevajo svobodnike vobče kakor tudi spisi druge in tretje zbirke naj se, ker so za zgodovino svobodnikov važni, shranijo in iz-roče nadzorstvu stanovskih posestev (standische Realitaten-Inspektion), ki naj bo v prihodnje upravna oblast svobodnikov. Ta skrb za zgodovino svobodnikov kaže, da so še takrat poznali važnost in zanimivost svobodniškega pojava. Njegov razvoj je bil že sodobnikom težko umljiv. Vselej, kadar je bilo rešiti kako vprašanje glede svobodnikov, so vedno iznova iskali po raztresenih starih spisih in višjim instancam pojasnjevali pojem in upravo svobodnikov. Značilna pa je ta skrb za zgodovino tudi za to dobo, v kateri se je pravkar začelo po vsej Srednji Evropi zanimanje za domačo preteklost in so se ustanavljala pokrajinska zgodovinska društva in se je zlasti takrat snoval tudi ljubljanski deželni muzej. Na srečo se pa niti spisi, ki jih je komisija določila, da se odstopijo posameznim okrajnim sodiščem, niso odstranili iz stanovske registra ture. 102. Stanovsko oblastvo je pritrdilo predlogom komisije in v poročilu na gubernij (20. jan. 1835)340 prosi za obnovitev posebne svobodniške upravne oblasti. Kajti izza avstrijske reokupacije vodi pač deželna deska zemljiško knjigo svobodnikov, v vseh drugih upravnih ozirih so pa popolnoma osiroteli in potrebujejo vsekakor svoje zastopstvo v varstvo svojih interesov v prihodnjosti. Gubernij se s tem poročilom ni zadovoljil. Naročil je (6. febr. 1835)350 stanovskemu oblastvu, da odgovori izčrpno na vprašanja, ki mu jih je stavil že 1. 1832 in mu pošlje spise tretje skupine, iz katere je po poročilu stanovskega odbora razvidno, kako je nastala svobodniška upravna instanca. Temu pozivu se je odzval stanovski odbor s poročilom z dne 10. marca 1835331, v katerem po nje- 3,7 Fasc. »Stanovska uprava svobodnikov«, zv. I, II, v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 348 Spisi deželne vlade, fasc. 14—21 ex 1836 pri št. 17681 v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. I | | t l 3,9 iPrav tam. 350 Prav tam. 351 Prav tam. I govi vsebini priznava nepotrebnost posebne svobodniške upravne in sodne instance. Neplemiški svobodniki imajo svojo podsodnost pri okrajnih sodiščih, plemiški pri deželnem sodišču, upravno pa so podrejeni okrajnim gosposkam. Zato bi vršilo nadzorstvo stanovskih posestev le vodstvo zemljiške knjige in pravno pomoč v zadevah deželnih, na svobodnike se glasečih obligacij. Stanovski odbor bi takoj poslal guberniju zahtevane stare spise o svo-bodniški upravi, ko bi se ne bal, da bi se s proučavanjem teh spisov zadeva le še bolj zavlekla. Kajti ti spisi pojasnjujejo pač zgodovino nekdaj obstoječe svobodniške uprave, ne pa njenega postanka. Služiti bodo mogli le prihodnji svo-bodniški upravi in posameznim svobodnikom za razjasnilo pred L 1809 obstoječih razmer. Zato predlaga le vnovič prenos zemljiške knjige za svobodnike od deželne deske k nadzorstvu stanovskih posestev. Referent, gubemijski svetnik baron Taufferer, je napravil na to poročilo stanov le izvleček iz spisov, kjer je ponovil historiat svobodniškega vprašanja izza 1. 1832 z zanimivim pogledom na razmere koroških svobodnikov, nato pa ga je leto nato (31. marca 1836) brez rešitve izročil svojemu nasledniku352. Sedaj je dobila spise v izjavo komorna prokuratura, ki se je v svojem mnenju (26. jul. 1836)353 vnovič izrekla zoper izročitev zemljiške knjige in sicer iz razlogov, ki jih je navedla že 1. 1821. Razen tega prokuratura še opozarja, da je odredil dvorni dekret z dne 7. febr. 1828 št. 2740, naj se do končne ureditve sodišč in okrajev v Iliriji vodijo zemljiške knjige po dosedanjih predpisih. Ta začasna ureditev pa govori za to, da se glede vodstva zemljiške knjige za svobodnike nič ne spreminja. Kajti načela javnega hipotekarnega instituta in svojstvo svobodniških zemljišč kažejo na to, da se bo pri prihodnji ureditvi zemljiške knjige ravnalo s svobodniškimi zemljišči kakor z ostalimi zemljišči kraja, v katerem se nahajajo. Gubernij je v svoji odločitvi dne 1. avg. 1836 naročil stanovskemu odboru, naj vnovič razloži zahtevo stanov po vodstvu zemljiške knjige, ker cesarski patent o obnovitvi deželnih stanov z dne 29. avg. 1818 o tem nič ne določa. Tudi naj pojasni razloge, zakaj hoče prenesti zemljiško knjigo in kakšne koristi si obeta; pri tem naj se ozira tudi na odgovornost in stroške, ki bi bili s tem poslom združeni. Tega naročila pa stanovski odbor menda ni nikdar izvršil, vsaj v spisih takega poročila ni najti. 103. Kakor je iz posameznih spisov334 razvidno, je nadzorstvo stanovskih posestev (od 1835 dalje) hranilo le stanovske spise o svobodnikih. Zemljiško knjigo je še dalje vodila deželna deska, Koncem drugega ali prvi dve leti tretjega desetletja 19. stoletja je bila, po vpisih soditi, napravljena nova zemljiška knjiga356. Mesto urbarja se je sestavila nova glavna knjiga, Vsak vložek je obsegal dve strani: na prvi strani je združen današnji imovinski in lastninski list, druga stran je bremenski list. Prva stran ima dva razdelka; v prvem so vpisani se- 362 Spisi deželne vlade v Ljubljani, fasc. 14—21 ex 1836, št. 5562, 6088 v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. 353 prav tam, k št. 17681. 354 Fasc. »Stanovska uprava svobodnikov«, VII. zv. 355 Tega iz spisov deželne deske in dež. sodišča ni mogoče posneti, ker so spisi zelo skartirani. Spisi bivšega apelacijskega sodišča v Celovcu mi niso bili dostopni. stavni deli svobodniškega zemljišča in pa zemljiški davki kakor so bili naloženi ob rektifikaciji; v drugem razdelku so vpisani lastniki zemljišča. Ob napravi knjige so vpisali v ta razdelek vse dotedanje lastnike, kolikor jih je bilo mogoče dognati in sicer po možnosti z navedbo leta pridobitve zemljišča in pridobitve-nega naslova. Prvi razdelek je večinoma tiskan v gotski kurzivi, le davčne številke so pisane; drugi razdelek ima naslov: »Besitzer«. Bremenska stran ima rubrike: Nr. (Tek. št.); »Haftend« Fl. Kr.; »Geloscht«. Prepisani so v to rubriko tudi vsi starejši vpisi bremen, tudi če so bili že izbrisani356. Od l.jan. 1833 so morali upravljati zbirko listin ločeno od glavne vpisne knjige357. Zato so takrat sklenili staro zaznambno knjigo (Grundvormerkbuch) in so napravili novo knjigo listin: »Instrumentenbuch«, ki so od nje ohranjeni vsi trije zvezki358. 104. Ko je bilo s ces. patentom z dne 7. sept. 1848 odpravljeno podlož-ništvo in s tem stanovska neenakost prebivalstva, iz katere je svobodništvo zrastlo, so svobodniki, ki že izza francoskih Ilirskih dežel niso imeli več svoje uprave in so ohranili le še svojo lastno zemljiško knjigo, popolnoma izgubili tla. Urad deželne deske je vodil zemljiško knjigo kranjskih svobodnikov še do 1. 1851. Po nalogu apelacijskega sodišča z dne 27. marca 1851, št. 1049359, jo je oddal okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je raztrgalo po vložkih in posamezne vložke poslalo po legi zemljišč pristojnim sodiščem po deželi. Če je bilo več svobodnikov v okrožju sodišča, so posamezna sodišča360 vložke zvezala v posebno zemljiško knjigo svobodniških zemljišč dotičnega okraja. Vpisovali so pa še kar naprej v te obstoječe vložke nekdanjih svobodnikov. Šele z napravo nove zemljiške knjige v zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja so tudi te vložke prenesli v splošno zemljiško knjigo. 356 Vzorec prvega rajzdelka prve strani: Urb. Nro. 50 Rectif. Nro. 98 Vi Freisassen-Realitat: Eine Hofstatt unter Conscr. No. 38 u. 39. In Laibacher Kreise, Pfarr S. Peter ausser Laibach, Dorf Pollana Vorstadt. Von dieser Freysassen-Realitat war nach der Rectification jahrlich in die Landschaft zu bezahlen tl kr An Contribution und Steuer „ Fleisch-Kreutzer „ Militarquartier Beitrag Schreibgeld ... welche Gaben aber nach der dermal bestehenden Steuer-Verfassung erlo-schen sind. 1 3U 10 l1/, 3 vide Fol. 56 im alten Urb. I. Zusammen . . 1 15 * * Številke pisane, vse drugo te rubrike tiskano. 357 Indeks predsedstvenih spisov dež. sodišča v Ljubljani. 358 »Instrumentenbuch der landschaftlichen Freisassen in Krain«, fol°, I. zv., 476 listov; 1833—1840; II. zv. 474 listov; 1840—1848; III. zv. 376 popisanih listov, 1848—1850. Tudi te knjige sem našel kakor ostale zvezke zemljiške knjige svobodnikov v registraturi okr. sodišča v Kranju; nahajo se sedaj v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani. 350 Nalog naveden v posameznih vložkih. 360 N. pr. okrajno sodišče v Ljubljani in Kamniku. XVI. Pomen svobodnikov. 105. Pozneje svobodnikov v uradnih spisih ne srečavamo več. Njihov postanek in svojstvo je bilo treba, kakor smo se večkrat prepričali, že za njihovega obstoja vedno iznova pojasnjevati. Še tem bolj se je na to pozabilo, ko so utonili v splošnem pravnem izenačenju vseh slojev, zlasti kmečkih. Njihovo ime, označujoče svobodnejši položaj med nesvobodnimi kmeti, je že zbujalo domišljijo, različne predstave in rodilo nerealne domneve o njihovem postanku in položaju, celo znanstvenikov. Videli so v njih ostanke svobodnih Slovencev in nekakšno domače plemstvo. Globlji pogled v preteklost z drobnogledom znanstvene resnice je moral razbliniti tudi tukaj marsikatere, čeprav rodoljubne iluzije. Brezpomembni pa svobodniki v naši preteklosti vendarle niso bili. Prosto razmerje do svobodniške zemlje jih je dvigalo nad množico podložnikov skoraj v ravno vrsto s plemiškimi zemljiškimi posestniki; vžigalo je njihov ponos in ga vzdrževalo in krepilo med našim kmečkim stanom. Iz njihovih vrst je izšlo tudi pri nas nekaj plemičev, n. pr.: Oblaki — baroni Wolkenspergi, Lukančiči — baroni Hertenfelški, Šivici — pl. Schivizhoffni, Premrovi — vitezi Premer-steini, ki pa seveda za naše narodno življenje nimajo pomena, ker so se večinoma izgubili v drugorodnem elementu360a. Drugod je bil ugled imena »Freisass« morda še večji nego pri nas. Stremeli so po prestanku svobodnikov celo po podelitvi tega golega naslova. Treba je bilo šele pojasnila, da ta naslov ne pomenja plemiške vrste in se ne podeljuje361. Tudi za pravno življenje svobodniki pri nas niso bili brez važnosti. Osrednja svobodniška uprava, stoječa pod očitnim vplivom sodnikov in odvetnikov ograjnega sodišča in stanovskega uradništva, je vplivala na pravo izenačujoče. Uveljavljala je med našim ljudstvom tuje pravo in pomagala k še močnejšemu zatiranju domačih pravnih običajev in sicer neposredno med svobodniki, posredno pa tudi med ostalim podložniškim stanom. XVII. Nepravi svobodniki. 106. To vse, kar smo doslej izvajali, velja za tkzv. deželne svobodnike, »landschaftliche Freisassen«, t. j. kmetske lastnike svobodnih, v imenjski knjigi obdavčenih zemljišč, ki so bili osebno in glede svobodniških zemljišč upravno in sodno podrejeni svojemu oblastvu pri stanovski upravi, Imamo pa na bivšem Kranjskem tudi še primer druge vrste svobodnikov. Po ohranjenih pravdnih spisih kostanjeviške gosposke362 so bili nekateri klevevški podložniki, ki se na-zivajo »Kaufrechter oder Aigenthumber und Perggenossen« ali večjidel »Kauf- 360a O plemičih iz svobodniške rodbine Wubitschev (Bobičev) v Mostah pri Kamniku prim.: Fr. Stele, GMS IX (1928), 33, op. 19a. 361 Ernst Mayerhofer's Handbuch fiir den politischen Verwaltungsdienst 1901°, V., 126 (»Der Titel .Freisasse' bezeichnet keinen Adelsgrad und wird gegenwartig nicht mehr ver-liehen, Minist. des Innern Z. 2963/MI ex 1865«). 362 »Kostanjevica — Razni spisi in procesi«, fasc. XIII, Klagsschrift wider die Kaufrechter zu Weinberg, spisi št. 7 in fasc. IV v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. (Prijazno opozorilo g. kolege Kelemine, ki se mu sploh za mnoge usluge pri sestavi tega spisa srčno zahvaljujem.) — Prim. M. Dolenc, PZ, 219, kjer ne loči klevevških »Freisassov« od deželnih svobodnikov. rechter und Perggenossen«, semintja pa tudi »Freisasser«. Dolžni so dajati po svojih kupnih pismih klevevški gosposki letno 1 gld nemške veljave in ji delati le en dan v tednu tlako. Klevevški oskrbnik jih pa s tepežem in zatiranjem (s keho — »Keichen«) sili k večjim dajatvam, zlasti k dajatvi greštine (prediva)363. Ne da bi imeli po teh spisih iz leta 1730 jasen pogled, se zdi, da se imenujejo tukaj z nazivom »Aigenthumber« in »Freisasser« posestniki podložnih zemljišč po kupnem pravu (Kaufrecht), ki uživajo po svojih kupnih pogodbah posebne prednosti manjših dajatev in olajšanje tlake. Se li je ta naziv »Freisass«, ki se ga gosposkine odločbe nekam ogibajo in rabijo večinoma le »Kaufrechter oder Aigenthumber oder Perggenossen«, uvedel po analogiji deželnih svobod-posebne prednosti manjših dajatev in olajšanja tlake. Se li je ta naziv »Freisass«, tudi mnogoteren in spremenljiv364, na podlagi razpoložljivega gradiva ni moč odločiti. Vsekakor pa teh »Freisassov« ne smemo zamenjati z deželnimi svo-bodniki. XVIII. Razmerje svobodnikov do tako zvanih »Freileute« in do kosezov. 107. Odgovoriti hočemo končno le še kratko na vprašanje, v kakem razmerju so svobodniki z drugimi svobodnejšimi kmeti, ki jih najdemo še v poznem srednjem veku na našem ozemlju na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, s tako zvanimi »Freileute« in s k o s e z i. Pravni in socialni položaj prvih je raziskoval Ljudmil Hauptmann365. Po teh raziskavah so se označevali v zgodnjem srednjem veku z nazivom »Frei-mann« (Freileute) oni ne popolnoma svobodni (»minderfreie«) kmetje, ki so posedovali po dednem pravu tkzv. prosto kmetijo (»Freihube«), od katere so služili s tlako, ki ni imela socialno omadežujočega značaja hlapčevskega dela. Izza 16. stol. je pa po Hauptmannu oznaka »Freileute« obsegala vse rokodelce, dninarje, ki niso imeli nobenega zemljišča in so gostovali pri kakem podložniku gosposke, ali ljudi, ki so se preselili celo na zemljišče druge gosposke, pa so ostali z njo po tkzv. »Freirecht« ali »Freigeld«, nekakšnem osebnem davku, v podložniški zvezi. Razlika med svobodniki in »Freileute« srednjega veka (o poznejših ni treba niti govoriti) je očitna. »Freileute« so še vedno le podložniki tudi z ozirom na svojo »Freihube«, čeprav podložniki v višjem položaju nego navadni tlačani; svobodniki pa so v razmerju do svobodniške zemlje popolnoma svobodni. Po tem, kar smo povedali o postanku svobodnikov, ne moremo govoriti o tem, da bi se razvili svobodniki iz teh »Freileute«, čeprav so tudi ti po Hauptmannu nastali po delni osvoboditvi. Tudi za razjasnitev druge vrste svobodnejših, pa vsaj v poznejšem srednjem veku ne popolnoma svobodnih kmetov v naših deželah, kosezov ali p 1 e- 363 Jakob Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči, GMS, XIV (1933), 60; glej tudi L. Hauptmann, Die Freileute, Carinthia, 1910, 100. zv., 284, ki smatra »das Brechen des Flachses« za nedvombeno tlačansko delo (»knechtischer Dienst«). 361 Ti klevevžki »svobodniki« spominjajo na češke »dedinice« (dedne kmete), (gl. str. 9), na salzburške (gl. str. 12) in štajerske (gl. str. 13) svobodnike starejše dobe. 365 Ludm.il Hauptmann, Die Freileute, Carinthia, 1910, 100. zv., 12 sl. zlasti 30, 33. rechter und Perggenossen«, semintja pa tudi »Freisasser«. Dolžni so dajati po svojih kupnih pismih klevevški gosposki letno 1 gld nemške veljave in ji delati le en dan v tednu tlako. Klevevški oskrbnik jih pa s tepežem in zatiranjem (s keho — »Keichen«) sili k večjim dajatvam, zlasti k dajatvi greštine (prediva)563. Ne da bi imeli po teh spisih iz leta 1730 jasen pogled, se zdi, da se imenujejo tukaj z nazivom »Aigenthumber« in »Freisasser« posestniki podložnih zemljišč po kupnem pravu (Kaufrecht), ki uživajo po svojih kupnih pogodbah posebne prednosti manjših dajatev in olajšanje tlake. Se li je ta naziv »Freisass«, ki se ga gosposkine odločbe nekam ogibajo in rabijo večinoma le »Kaufrechter oder Aigenthumber oder Perggenossen«, uvedel po analogiji deželnih svobod-posebne prednosti manjših dajatev in olajšanja tlake. Se li je ta naziv »Freisass«, tudi mnogoteren in spremenljiv364, na podlagi razpoložljivega gradiva ni moč odločiti. Vsekakor pa teh »Freisassov« ne smemo zameniati z deželnimi Nu str. 94 čitaj II. vrsto od zgoraj pravilno : nikov, ali so bili tukaj vpliv, drugih dežel, kjer je bil pomen izraza »Freisass« * znem srednjem veku na našem ozemlju na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, s tako zvanimi »F r e i 1 e u t e« in s k o s e z i. Pravni in socialni položaj prvih je raziskoval Ljudmil Hauptmann365. Po teh raziskavah so se označevali v zgodnjem srednjem veku z nazivom »Frei-mann« (F r e i 1 e u t e) oni ne popolnoma svobodni (»minderfreie«) kmetje, ki so posedovali po dednem pravu tkzv. prosto kmetijo (»Freihube«), od katere so služili s tlako, ki ni imela socialno omadežujočega značaja hlapčevskega dela. Izza 16. stol. je pa po Hauptmannu oznaka »Freileute« obsegala vse rokodelce, dninarje, ki niso imeli nobenega zemljišča in so gostovali pri kakem podložniku gosposke, ali ljudi, ki so se preselili celo na zemljišče druge gosposke, pa so ostali z njo po tkzv. »Freirecht« ali »Freigeld«, nekakšnem osebnem davku, v podložniški zvezi. Razlika med svobodniki in »Freileute« srednjega veka (o poznejših ni treba niti govoriti) je očitna. »Freileute« so še vedno le podložniki tudi z ozirom na svojo »Freihube«, čeprav podložniki v višjem položaju nego navadni tlačani; svobodniki pa so v razmerju do svobodniške zemlje popolnoma svobodni. Po tem, kar smo povedali o postanku svobodnikov, ne moremo govoriti o tem, da bi se razvili svobodniki iz teh »Freileute«, čeprav so tudi ti po Hauptmannu nastali po delni osvoboditvi. Tudi za razjasnitev druge vrste svobodnejših, pa vsaj v poznejšem srednjem veku ne popolnoma svobodnih kmetov v naših deželah, k o s e z o v ali p 1 e- 3(13 Jakob Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči, GMS, XIV (1933), 60; glej tudi L. Hauptmann, Die Freileute, Carinthia, 1910, 100. zv., 28‘, ki smatra »das Brechen des Flachses« za nedvombeno tlačansko delo (»knechtischer Dienst«). 361 Ti klevevški »svobodniki« spominjajo na češke »dedinice« (dedne kmete), (gl. str. 9), na salzburške (gl. str. 12) in štajerske (gl. str. 13) svobodnike starejše dobe, 365 Ludmil Hauptmann, Die Freileute, Carinthia, 1910, 100. zv., 12 sl. zlasti 30, 33. m i č a r j e v (»Edlinge«) je doslej največ prispeval L. Hauptmann, čeprav problema še ni rešil308. Po njegovih izvajanjih367 smo imeli na Slovenskem sredi 13. stol. še popolnoma svobodne koseze, vendar pa že poleg takih, ki so se podali v varstvo gospodov, t. j. v podložništvo. Za 14. in 15. stoletje navaja Hauptmann samo primere podložnih kosezov. Dasi so ti uživali za svoje posebne službe (zlasti stražno in sodno) krajevno različne svoboščine, tako pri razpolaganju s svojo zemljo, kakor glede tlake in dajatev, so bili vendar, kakor je razvidno iz urbarjev, le podložniki zasebnim gosposkam. Torej ni mogoče smatrati svobod-nikov, ki so bili že v 16. stol. glede svojih svobodniških zemljišč popolnoma svobodni in nikomur podrejeni, za »prejšnje koseze«368. Ne glede na razliko v svobodi in ne oziraje se na to, kar smo dognali o postanku svobodnikov, govori proti temu, da bi bili ti nekakšni nasledniki kosezov, tudi dejstvo, da v krajih, ki jih še danes njihovo ime izdaja za prejšnja skupinska bivališča kosezov (Koseze v različnih predelih slovenskega ozemlja)389, svobodnikov ne najdemo370. Tudi so svobodniki v vseh časih, v katerih zanje vemo, neprimerno številnejši, nego so bili nekdanji kosezi. Slednjič bi postanka svobodnikov sploh ne mogli razložiti v pokrajinah, kjer naših kosezov ni bilo, kakor n. pr. v čeških deželah. Vsaka teh vrst kmetskih prebivalcev v naših deželah je bila pač sui ge- neris. XIX. Svobodniško sodstvo, a) Procesno pravo svobodnikov. a) Pristojnost in pravdni postopek soobodniškega sodišča. 108. Dočim pojasnjuje zgodovina uprave svobodnikov njihove zunanje razmere, osvetljuje sodstvo bolj notranje življenje in gospodarsko stanje. Sodni zapisniki izza 1690 do srede 18. stol. so precej bogati in dosti zgovorni viri za spoznavanje pravnega življenja svobodnikov. 366 Ludmil Hauptmann, Politische Umwalzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten. MIOG, 36 (1916), 260 sl; isti, Staroslovenska družba in njeni stanovi, ČSJK, I. (1918), 85 sl., zlasti pa isti, Karantanska Hrvatska, Zbornik kralja Tomislava. Posebna dijela Jugosl. Akaid. znanosti, knjiga XVII (1925), 296. — J. Kelemina, Pravne starine slov. v filološki luči, GMS, XIV (1933), 63. — Prim. tudi Aleksander Solovjev, Seljaci plemiči u istoriji jugoslov. prava, Arhiv za pravne i društvene nauke, knjiga XXXI, br. 5 (1935), 455. 3“' L. Hauptmann, Karantanska Hrvatska, o. c., 307. — Po Hauptmannu navedenim dodaj še zanimiv primer plemičarjev v metliškem reformiranem urbarju (1610), fol. 126, v arhivu pri Nar. muzeju: »Also werden absonderlichen denen beschribnen Suppundterthanen etliche so ad Marginem verzahent EdlingerUndterthanen genandt, die fiirstliche Freyhaiten vnd Lehens-brieff tiber Ire hueben bekhomen vnd der taglichen Robath dardurch befraydt worden, vnd seyn dieselben khain andere Rofoath zu thuen schuldig, alleyn daC wan ein aufPott im Landt beschicht, das auch die Gildtpferdt Ims Feldt ziehen miissen, so seyn sie Irer Herrschaft Jedt-wederer ain SambRoss Ims Feldt zugiben schuldig, wie dan auch mit Brieftragen gewartig seyn, vnd wan man im GschloB Motling was Paut sein sie darin zu helffen vnd die Notturfft zu zufieren schuldig. Wie dan auch von dem Stattfeldt den TraidtZehendt in der Herrschaft Mayrhof einzufuhren.« 3»8 Metod Dolenc, PZ, 133 trdi apodiktično: »Fevdskemu upravnemu območju so bile odmaknjene tupatam naselbine svobodnjakov (svobodnikov, svobodinov, Freisassen), prejšnjih k o s e z o v.« 368 Ljudmil Hauptmann, Karantanska Hrvatska, o. c. 298. 370 N. pr. v Kosezah pri Moravčah, pri Vodicah, pri Ljubljani in tudi v Zagorju jih ne najdemo. Pač pa je bil v klasični Blažji vasi na Koroškem še 1. 1835 en svobodnik (fasc. 14—21, št. 4997 ex 1836 ilir. gub. v arhivu Nar. muzeja v Ljubljani). Ko se ti viri za nas začno, torej koncem 17. stol., je bil zgoraj (str. 52 sl.) obširneje razloženi razvoj svobodniške upravne pa tudi sodne instance že končan. Kakor že tam navedeno, je stanovski knjigovodja izvrševal sodstvo nad svobodniki v vseh civilnih in malotnih kazenskih stvareh. Izvrševal je to sodstvo v spornih stvareh redno kot sodnik poedinec, bodisi sam osebno ali po svojem namestniku v knjigovodstvu. Zlasti v zadnjih letih Dinzlovega poslovanja koncem 17. stol. je vodil svobodniško sodstvo redno njegov namestnik Sebastijan Rakovec-Raigersfeld, v zadnjih letih tega pa njegov namestnik Franc Henrik Wagner in pozneje zlasti Leopold Caharija Rastern. So bile pa tudi krajše dobe, v katerih je knjigovodjo nadomeščal drug funkcionar, n. pr. od 8. jul. 1713 do 31. okt. 1714 skoraj vedno odvetnik dr. Franc Ludvik Radič; od 13. jun. 1716 do 31. dec. 1717 pa odvetnik pri ograjnem sodišču dr. Franc Ignacij Pogačnik371, Za posamezna sodna opravila, ki so se morala vršiti izven njegovega sedeža n. pr. za krajevni ogled ali tudi za izvedbo dokaza po zaslišanju oddaljenih prič, so delegirali stanovski knjigovodje kot »nepristranske sodnike« (unparteiische Richter), prav delegirane sodnike, sposobne može različnih poklicev. V nespornih poslih, takih, ki so se morali vršiti na posestvih svobodnikov izven Ljubljane, n. pr. vedno pri inventurah, je bilo tako delegiranje ali substituiranje pravilo. Stanovski knjigovodje so substituirali bodisi oskrbnike372 svobodništvu bližnjih večjih gosposk, župnike373 ali v bližini Ljubljane tudi stanovske uradnike374. V enem primeru je razvidno iz zapisnikov, da so bile klicane priče k zaslišanju »alhero in das Landhaus in die Schranenkanzlei«575. Ta zunanjost ni brez pomena zato, ker moremo sklepati na neki vpliv sodstva juristov ograjnega sodišča in njihovega pisanega postopnika na nepisano formalno in materialno pravo svobodnikov. Ta vpliv se kaže deloma tudi v izberi prisednikov iz vrst odvetnikov in sodnikov ograjnega sodišča, kadar je bilo treba te pritegniti k razpravam. 109. Tožbe zoper svobodnike so vlagali svobodniški in nesvobodniški tožniki ustno pri stanovskem knjigovodstvu. Če je bilo treba storiti to osebno ali je mogel to opraviti tudi pooblaščenec, iz zapisnikov ni razvidno. Na ustno tožbo je izdal knjigovodja ali njegov namestnik vedno najprej »povelje na pečat« (Gebotspetschaft) ali dekret, s katerim je zapovedal tožencu, da v določenem (navadno 14 dnevnem) roku zadosti tožbenemu zahtevku ali pa pride določenega dne, običajno nekaj dni po preteku 14 dnevnega roka, k razpravi376. Ta odlok je knjigovodja dobesedno vpisal v zapisnik, prepis pa izročil tožniku, da ga sam vroči tožencu. 371 Gl. str. 14, 15. 372 Fasc. 67, 68, 71 (rodbine A—L in M—Z) v arhivu pri Nar. muzeju. 373 N. pr. vipavskega župnika Dominika Repiča (spis Radič, fasc. 67, 68, 71, rodbine M—Z v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani, inventar z dne 19. I. 1794; šmartinskega župnika Jožeta Novaka (inv. Jankovič 1755, prav tam rodbine A—L) in duhovnika Jožefa Čepona v Zvarulah (inv. Gašperja Vozla 27. V. 1747, prav tam rodbine M—Z]. 374 Prav tam fasc. 67, 68, 71 (rodbine A—iL in M—Z) v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. 378 13. IV. 1703, st. 35. 376 Primer takega povelja: »Michaelen Lauter oder Merva, Freisassen, wird hiemit auf-erlegt des Primusen Weida hinterlassener Wittib die schuldigen 20 Cronen sambt den aus-standigen Interesse, inner 14 Tagen z,u bezahlen, in widrigen aber gegen iro auf den 27. dito alhero zu Verhor zuerscheinen. Laibach, den 1. Juli anno 1715.« V primerih, kjer je bila višina vtoženega zneska že vnaprej dvomljiva, n. pr. pri odškodninskih zahtevkih, se je glasilo povelje na pečat, da se stranki v 14 dneh poravnata n. pr. tako, da nepristranska moža (»unparteiische Manner« ali »ehrbare Manner«), določivši zemljiško mejo, ocenita n. pr. po popašnji ali košnji ali s posekanjem dreves povzročeno škodo, ali pa prideta k razpravi377. — Kaj zanimivo je poravnalno povelje v sporu med Anžetom in Adamom Jakušem. Zadnjemu se ukaže, da pride s svojim bratom pred grofa Jošta Vajkarda Barbota in Ferdinanda Ernsta Galla-Gallensteina »mit allen gehorsamen Re-spect«, jima razloži svoj spor (»seine Notturft vortragen«) in sklene, če mogoče, poravnavo. Če pa to ni mogoče, naj se pokori razsodbi, ki jo bosta grofa izrekla po primernosti. Ko bi bil pa v enem ali drugem oziru neposlušen, naj ga deželsko sodišče v Mokronogu prime, vrže v ječo in ne izpusti, dokler ne plača vseh stroškov in kazen 12 cekinov378. Precejšnja mnogovrstnost tožbenih zahtevkov kaže na dokaj razvito pravno življenje. Sporni predmet iz kratkih povelj na pečat sicer ni vedno jasen, pač pa toliko razviden, da ga moremo vsaj v glavnem zaznati. Imamo nekaj tožb na izročitev svobodniških zemljišč, jasen dokaz, da so ob koncu 17. stol. tudi zemljiške tožbe spadale pred stanovskega knjigovodjo379. Druge tožbe so vložene n. pr.: na izročitev listin380; pogosto na izplačilo dediščine in odpravščine381; razveljavljenje ustne oporoke382; na izplačilo poselskega zaslužka383; zdravniškega honorarja384; odvetniškega ekspenzarja385; na izročitev na svobodniško (Jakuševo) zemljišče pribeglih podložnikov386; na plačilo župniku dolžne bire387; razlike pri menjavi zlatnikov388 in na povračilo davka (Herm-anforderung) za odkupljeno desetino389. Redke so bile tožbe na plačilo dolga. Denarne terjatve so bile pač večinoma zavarovane z zastavami. 110. Ako toženec ni zadostil tožbenemu zahtevku ali se nista stranki poravnali, sta prišli k razpravi, za katero je bil rok v pečatnem povelju že določen. Razprava se je vršila pred stanovskim knjigovodjo; ali njegovim namestnikom kot sodnikom poedincem ali pa pod njegovim predsedstvom ob navzočnosti prisednikov kot zbornim sodiščem. Kdaj so morali pritegniti prisednike, iz razprav ni mogoče posneti. Njihovo število je bilo kaj različno (1—9), ne da bi 377 14. VI., 30. X., 22. XI. 1692 (radi pokošene trave in obsekanih dreves); 20, XI. 1713 (po živini povzročene škode). 378 21. VII, 1741 »...soli er gehebt, in die Keichen gesetzt, auch so lang er alle Un-kosten nicht bezahlt, die Straf von 12 Dukaten nicht erlegt aus der Keich nicht erlassen werden, damach er sich von schwerer Straf zu hiiten vvis-sen werde«, 37U 8. IV. 1690 (vračilo travnika); 2. V. 1690 (izročitev svobodniškega zemljišča); 24. IX, 1696 (mlina); 18, IV. 1705 (radi dveh krajčkov njive); 1. IV. 1734 (izročitev domca in kupne pogodbe); 9. IV. 1734 (vinograda); 14. VI. 1743 (hišice). »80 30. VI. 1692; 28. VIII. 1717; 1. IX. 1728 in 17. IX, 1729 (od desetine), 8. IV. 1690; 17. V. 1690; 3. V. 1692; 20.1. in 2. III. 1693; 26. III. in 29. XI. 1716; 11. IX. 1728; 12.11.1729; 13. VI. 1742. 382 21. XI. 1692. asa 2. V. 1692 ; 22. VII. 1745, 384 18. VII. 1721 in sl. (dolgotrajna pravda vipavskega ranocelnika radi 90 liber in 12 soldov). 385 17. VI. 1728 (6 gld. 14 krajcarjev). 386 2. V. 1690. 387 19. II. 1742. 388 1 7. V. 1692. 389 12. VIII. 1692, Glasnik 7 mogli razbrati iz razprav in spornih predmetov kakšno pravilo390. Niti v dveh zaporednih razpravah v isti zadevi ni bilo enako število prisednikov391. V razmerju z vloženimi tožbami so razprave primeroma redke. Tako je bilo 1. 1690 n. pr. le 9 razprav; 1. 1692 le 7; od novembra 1690 do junija 1691 ni bilo nobene razprave. Podobne številke veljajo tudi za kasnejšo dobo. Gotovo je vzrok za ta pojav tudi ta, da so se stranke rajši poravnale ali pretežno malenkostnim tožbenim zahtevkom ugodile, kakor bi prihajale k sodišču v Ljubljano, ki je bila ob takratnih prometnih razmerah za premnoge svobodnike tako zelo oddaljena. Če se je pri razpravi pokazalo, da je pravdna stvar zamotana, se je moglo tožniku naročiti, da ponovi ustno tožbo pismeno392. 380 Po 1 prisednik: 3. XI. 1690; 30. VI. 1692; 9.1. 1693 ; 22. VI. 1699; 22. VII. 1710; 9. VIII. 1721; I. VII., 24. VII., 16. IX. 1730; 18. V. 1741; 8. II. 1743; po 2 prisednika: 21. IX. 1692; 12. II., 5. III. 1693; 13. VII. 1699; 8. V. 1700; 14. VI. 1721; 13. VIII., 19. IX. 1722; 20. V., 16. VII. 1723 ; 4. VI. 1724; 24. V., 3. VI. 1730; 18. VIII., 18. IX. 1732; 2. VII. 1738; 4. XII. 1741; 4. VI. 1745; po 3 prisednike: 17. V., 26. VIII. 1690; 23. XII. 1692; 8.1., 5. IU. 1693; 16. IX. 1721; 17. IX. 1723; 14. VIII. 1728; 29. IH., 24. V., 30. VI., 7. XII. 1730; 15.11., 16. X., 18. XI, 1732; 30.1.1733; 5. III. 1736; 10. VII. 1738; I. IV. 1740; 30. V. 1741; 6. III. 1744; 12. VIII., 20. XII. 1745; po 4 prisednike: 2. V. 1690; 12. IX. 1699; 1. II. 1724; 9. IV. 1729 ; 21. VIII. 1731; 11. VI., 22. XI. 1732; 3. VI. 1733; 26. II., 14. XII. 1734; po 5 prisednikov: 2. V, 1690; 6. VIII. 1729; 7. IV., 22. VIII. 1731; 30.1.1733; 8. VIII. 1735; II. VII. 1737; po 6 prisednikov: 25. II. 1690; 10. XI. 1691; po 7 prisednikov: 29. XI. 1737; 28. IX. 1738. po 9 prisednikov: 6. III. 1717. Prisedniki svobodni škega sodišča, ki smo jih mogli zbrati iz sodnih zapisnikov, so bili (letnice poleg imen značijo čas prisedništva) odvetniki ograjnega sodišča: dr. Abrams-perg Franc Jožef 1738—1741; dr. Burger 1690; dr. Camusig 1690; dr. Cap us 1690, (Karl Josip (?), IMK, 1900, 154); dr. Floriljančič Štefan pl, Grienfeld 1690 (IMK, 19CO, 148, 192; Schiviz, 181); dr. Garzairolli, tudi Garzarollhoffen 1724—1745; dr. Gottscheer (Hočevar) Janez Jurij 1690 (IMK, 1900, 52, 153); dr. Heigl 1716, 1717; dr. Hoffer Janez Friderik 1690 (IMK, 1900, 199; Schiviz, 149); dr. Karmburg pl. Ignacij Mihael, 1731—1738 (gotovo potomec Janeza Jakoba Karnerja, kasneje pl. Kamburga, IMK, 1900, 155); dr. Kappus 1734; dr. Koprivnik 1717; dr. Mer-zenheimb pl. Janez Hieronim 1723—4724 (oče dr. Mrcina Blaž, IMK, 1900, 212); dr. Mugerle pl. Janez Andrej 1692 (IMK, 1900, 82, 160, 212); dr. Nagelhaimb (Naglost) pl, Janez Krstnik 1723—1738 (A. Globočnik, Ubersicht d, Verw. u. Rechtsgesch. d. Landes Krain, 17); dr. Obresa 1716—1717; dr. Pappler Janez Franc 1690 (IMK, 1900, 160); dr. Pogačnik Franc Ignacij 1737—1741; dr. Pucher pl. Puchenthal Janez Anton 1732 (IMK, 1900, 219); dr. Raab Anton Friderik 1690 (IMK, 1900, 220); dr. Ruessenhoffen pl. (?) 1732—1744; dr. Ruessenstein pl. 1734; dr. Schifferstein pl. Janez Krst. sen. 1724—1734; dr. Schifferstein pl. jun. 1729; dr. Smrekar 1733—1745 (za rodbino prim. IMK, 1900, 228); dr. Strupi 1724; dr. Schwitzen pl. Pavel Valentin 1690 (IMK, 1900, 227; Schiviz 180); dr. Učan Franc Žiga 1710 (GMS, XI. (1930), 37; dr. Weinizer Janez B. 1730—1733; dr. Weisele 1729; dr. Verniz 1722—1741; dr. Wogathey (Bogataj) Franc Krištof 1744 (IMK, 1900, 138); dr. Wremibfeld pl. Ferdinand 1692 (IMK, 1900, 238); dr. Zewull (Čebulj) 1744; dr. Zopf 1724; dr. Zorn Ignacij Leopold. — Razen onih pristavov knjigovodstva, ki so bili kasneje kot knjigovodje sami upravniki in predsedniki sodišča, torej Raigersfelda. Rastema, so bili prisedniki še pristavi: Wollwitz Lorene 1699 (IMK, 1900, 237); Wagner Janez Jurij od 1690 dalje (IMK, 1900, 234); Merijasec (Meriasez) Tomaž Seifrid 1721—30 Tschadesch (Čadež) Franc; potem stanovski uradniki: de Bartolis Vincenc 1699—1729; Ehrenreich Janez Krst., solicitator 1690—1699 (IMK 1900, 191; Schiviz, 180); dr. Felber Janez Krst., pristav stan. tajnika, 1721; Haselbach Janez Jurij, računski uradnik, 1728, 1729; Hiseneder pl. 1728; Jelovšek, rač. uradnik pri knjigovodstvu, 1721—24; Kovačič Janez Krst. 1692; Koprivnik Andrej 1690'—93; Lusnar ali Lusar 1731—34; Malič Janez Krst., solioitator 1730—31; M(o)rak Jakob 1728; Mugerle Josip, dež. sindik, 1692; Peer Jurij Josip, solicitator, 1722—24; Petteneck pl. Josip 1699 (rodbina: IMK 1900, 216); Pibernik 1717; Pober 1716—1717; Prešern Franc Ks. 1741; Rambschissel 1736, 1745; Rozman Anton Feliks, rač. uradnik, 1728; Steinhoffen pl. Franc Ernest, solicitator, 1720; St[r]einberger 1741; Živkovič (Schiffkovitsch) 1690 (IMK, 1900, 239); Vermatti Janez Anton, stanovski tajnik, 1721; Završnik, 1741. (Mnogo teh stanovskih uradnikov je navedenih IMK, 1900, 73, 74.) V enem primeru (15. IX. 1716) je bil prisednik tudi župnik iz Št. Vida na Dolenjskem. 381 25. II. 1690; 12. VIII. 1692. 383 N. pr. 6. V. 1690. Postopanje je bilo ustno, pa ne vedno neposredno, kajti priče so se navadno, če tudi ne redno, zaslišavale po zaprošenih sodnikih. Zapisniki so zelo kratki, zapisujejo se le glavni momenti razprave in bistvene izjave strank. V oznaki pravdne stvari so navedene le stranke z imenom in priimkom, navadno brez bivališča, in pravdni predmet. Pravdni zastopniki sicer niso nikjer navedeni303, pač pa je iz nekaterih mest v zapisnikih"14, iz vsebine navedb strank in njihovih ugovorov, ki so mogli izvirati le od učenih pravnikov, razvidno, da so prišle stranke k razpravam s pravdnimi zastopniki. Iz nekaterih primerov je tudi posneti, da zastopa mož ženo305 ali brat sestro396 ali oče nedoletnega sina397. Če toženec na dvakratni pečat ni prišel k odrejenemu naroku, /e tožnik dosegel svoj zahtevek (»seine Spriich erstanden«) in je mogel zahtevati »Be-hebbrief« t. j. kontumačno sodbo.398. Če se je kontumacirani toženec zavezal plačati tožniku »expensas ritardati processus«, more doseči restitucijo (ev. sodbo na kasacijo kontumačne sodbe)399. Kontumačno sodbo je mogoče doseči ne le pri prvi razpravi, marveč tudi pri daljnjih narokih, n. pr. če toženec ne pride in ne priseže naložene prisege400. Če je toženec ugovarjal, je sodišče odločilo, da tožnik dokaže svojo tožbo. Sodba je torej v tem postopku dokazna sodba (Beweisurteil) nemškega postopka. Ta dokazna sodba ni dokazni interlokut (Beweisinterlokut), t. j. dokazna dejstva se ne navajajo posamezno in ne odreja, kar naj kdo posebej dokaže (Burkhard Seuffert, Drei Register, 289). Odločba se glasi: »Abschied. Auf des Beklagten Widersprechen ist der Klager seine Klag zu erweisen schuldig« (28. VI. 1690). Vendar so pravde z obsežnejšim postopkom, ki zahteva več narokov, le zelo maloštevilne. Redko naletimo na pravdne ugovore, običajne v postopku občega prava te dobe401: exceptio separationis, plus temporis, in-competentiae, fori, generalis libelli, de iudicio sisti, judicatum solvi, excussio-nis ter ordinis. O ugovoru incompetenciae so razpravljali pri posebnem naroku402. V svrho odločitve spora se strankam nalaga iuramentum calumniae403, iura-,mentum decisivum404, manutentionis’05 in suppletorium100; o procesualnem pomenu teh priseg pa tukaj, prav kakor o ugovorih ne moremo razpravljati407. 303 M, Dolenc, Pravosodstvo pri novomeškem inkorp. uradu itd. ZZR, I, 84, 85; Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine, ZZR, V, 236, 394 12. IX. 1690; 13. VII. 1792; (»Beiklagter durch seinen Bestellten«); (»Beklagter und ihr Bestellter«), 396 7. VII. 1699; 4. III. 1722; 14. XII. 1723; 25. V. 1730; 11.1. 1746. 31,0 28. VI. 1690; (v zakonskem sporu). 397 6. V. 1690. 398 22. VI. 1691; 10. XI. 1692; 27.11.1709; 20. V. 1703; 26. III. 1722; 11. V., 12. VI., 13. VIII., 12. IX., 19. IX. 1722; 29. XI. 1732; 30.1.1733; 7.1.1745 (prim. tudi MMK, XV, 1902, 155). 309 13. VIII. 1722; (prim. tudi N. Beckmann, Idea iuris, o. c., 82). 400 8. IV. 1723; prim.: Burkhard Seuffert, Drei Register, o. c., 293. 101 30. VI. 1692; 19. IX. 1722; 18. V, 1741; 4. VI. 1745 (v tem primeru je pripomnjeno: »Man stehe nicht im Hofrecht zu deme, so dem geklagten seine Notturften allegando vorzutragen nicht benomben.« — Prim. Beckmann, 142 sl. 102 30. VI. 1692. ’°3 22.11. 1723; 3. VII. 1745. *» 22. II. 1723; 17. XII. 1729. «» 29. XI. 1732. «« 7. IX. 1716; 14. VIII. 1734. 407 O pomenu teh vrst priseg gl. N. Beckmann, o. c., 231, 232. — V sicer popolnoma nemških zapisnikih je ohranjenih nekaj slovenskih priseg: 19, IX. 1716; 1732 (str. 69); 11. XII. 1734; 1. VI. 1744 (prim. tudi 26. III. 1700, kjer pa besedilo ni navedeno). V primeroma maloštevilnih primerih, v katerih se je vršilo dokazovanje po pričah408, se je zgodilo to v oblikah občega procesa po vlaganju dokaznih členov (Weisungsartikel«) in protivprašanj nasprotnika (»Gegenweisung«) ter z zaslišanjem pri posebnem, v določenih rokih odrejenem naroku409. Ni pa bilo potrebno, da so se protivprašanja vložila takoj. Moglo se je to zgoditi šele po (pri?) zaslišanju prič, kateremu je mogel prisostvovati nasprotnik stranke, katere priče so se zasliševale410. Razsodba se je izrekla enkrat kot »Abschied«, drugič kot sodba (Urteil). Kdaj je bilo potrebno eno, kdaj drugo, tudi iz naših zapisnikov ni mogoče razbrati411. Zabeležena je v zapisnikih brez razlogov. Na zahtevo strank se je izdala tudi pismeno (n. pr. »Klager begehrt Urkundt«) Stroški se v sodbi sami niso določili. Mogli so se šele po sodbi zabeležiti in zahtevati412. Če jih stranka ni plačala v roku, običajnem v deželi (»im land-gebrauchigen Termin«), se je določil narok za njih določitev (»zur Taxierung« ali »zur Moderierung derselben«)413. 111. Zoper sodne odločbe, tudi sodbe, v starejšem postopku apelacija ni bila vedno dopustna. V naših deželah je bila redno izključena: a) zoper odločbe, ki so izšle na podlagi listine s klavzulo »des allgemeinen Landschaden-bundes«; b) v posestnih sporih; c) zoper odločbe glede aresta, začasne odredbe na imovino toženca; d) zoper odločbe radi žaljenja časti414. Apelacijo je mogla podlegla stranka priglasiti takoj po razglasitvi sodbe ali pa si pridržati pomislek in jo v določenem roku prijaviti pismeno. Prvi sodnik je odločil in sicer, če se je priglasila apelacija neposredno po razglasitvi sodbe, takoj, ali je apelacija dopustna ali ne (izreklo se je stalno brez navedbe razlogov: »Appellation hat statt« ali »Appellation hat nicht statt«415. Take odločbe najdemo tudi v sodnih zapisnikih svobodnikov na mnogih mestih419. Zoper tak sklep je bila dopustna pritožba; deželno glavarstvo je dokončno odločilo o dopustnosti apelacije417. Apelacijski postopek iz svobodniških spisov ni razviden in tudi v drugih spisih deželnega glavarstva v stanovskem arhivu kakšne apelacijske odločbe v svobodniških sporih ni bilo najti. fi) Izvršilni in ediktalni postopek soobodniškega sodišča. 112. Kar se tiče izvršbe civilnih sodb, je gradivo precej skopo. Treba je pomisliti, da se je, kakor smo zgoraj videli, sodba izrekla v maloštevilnih primerih; stranke so ugodile tožbenim zahtevkom že po povelju na pečat ali pa so se poravnale. Največ je bilo izvršb zaradi neplačila davkov. V 17. in 18. «8 30. V., 26. VIII., 21. XI. 1715; 7. XII., 10. XII. 1723; 4. XII. 1724; 17. XII, 1729. ‘oo N. Beckmann, o. c., 556, 557, M MK, XV, 1902, 153; Burkhand SeuffeTt, Drei Register, 292 299. 410 7. XII., 10. XII. 1723. — Prim. tudi Burkhard Seuffert, o. c., 295. 411 Gl. tudi M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine ZZR, V, 1926, 240, 241. 412 24, VI. 1741. 4,3 30. Vlil. 1729; 6. IX., 7, XI. 1732; 20.1.1733 (določitev s tremi sodniki); 29. VI. 1741. 411 N. Beckmann, o. c., 26, 27. 415 N. Beckmann, o. c., 28. 418 N. pr.: 25.11.1690 (str, 12, 13, 15, 17); 2. V. 1690; 17. V. 1690 (str. 46, 47, 48); 29. V. 28. VI., 18. XI. 1690. 417 N. Beckmann, o. c., 28. stoletju se tudi na Kranjskem kakor v drugih, sosednih deželah nemškopravnega ozemlja, izvršba ni uvedla neposredno na podlagi izvršilnih naslovov, ki večkrat niso vsebovali niti paricijskega roka. Pred uvedbo pravih izvršilnih dejanj je sodišče izdalo šele najprej pismeno povelje (Gebotsbrief, primum judicis prae-iceptum executionis), glaseče se, naj zavezanec izpolni zahtevajočemu upniku njegov zahtevek v določenem roku (pri nas v tej dobi že redno v 14 dneh), ker Jbi se sicer uvedla izvršba418. Ako je bilo to prvo povelje brezuspešno, mu je sledilo na predlog upnika še drugo z osemdnevnim rokom (Warnungsanschlag, Warnunugsdekret, Gebotsdekret)419. Kakor nam kažejo naši zapisniki, so na Kranjskem poleg prvih dveh povelj, o katerih poroča Beckmann za Štajersko42®, izdajali še tretje ter večkrat, in to s pristavkom »zum Uberfluss« ali »zu allem tiberfluss«, tudi še četrto povelje; oboje s tridnevnim rokom421. Če je tudi še ta zadnji rok brezuspešno potekel, so smatrali, da je zavezanec na tihem privolil v zagroženo izvršbo422. 113, Za izterjevanje denarnih terjatev je bila na Kranjskem običajna tkzv. Spannungsexekutio n423. V izvršitev te izvršbe je odredila svobodniška uprava v izvršilnem dekretu označenega priseženega deželnega sla (»geschwo-renen Landschafts-Pott«; v drugih deželah »Weisbott« ali »Untermarschall«), Način izvršitve te izvršbe in njen učinek iz izvršilnih ukazov in drugih svobod-niških spisov sploh ni razviden. Bil je po običaju splošno znan. Iz drugih virov vemo, da se je raztezala na Kranjskem rubež po tem načinu izvršbe za terjatev v vsaki višini na vso imovino zavezanca424. S to rubežnijo je dobil zahtevajoči upnik do popolnega plačila terjatve pravico užitka zarubljene imovine »iure spangae«. Zahtevajoči upnik ni bil dolžen vrniti plodov, katerih vrednost je presegala obresti425. Če zavezanec tudi po tej izvršbi ni plačal, je imel zahtevajoči upnik pravico, da je po trikratnem opominu, ki je bil navaden po sodnem redu na Kranjskem, prevzel zarubljeno imovino v last, ne glede na njeno vred- 418 N. Beckmann, o. c., 145, 146, 172, 550, 551; M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine, ZZR, V, 245. —• Prim. tudi Burkhardt Seuffert, o. c., 246. 119 N. Beckmann,o. c.,146; 3. VI. 1730; (Gebotsdekret), 17. VII. 1741 (Warnungsdekret). 420 N. Beckmann, o. c., 146. 421 Primeri izvršilnih povelj: 28. VI., 22, IX., 25. X., 11. XI,, 4. XII., 23, XII. 1715; 15,11., 26./III., 2, IV., 8. III. 1716; ,15.1., 9. XII. 1722; 6.®!., 11. III,, 22. Vi, 25. V„ 23. VII., 31, VII., 10. IX. 1723; 14.11.1724; 29.11., 26. III. 1729; 1. II. 1730; 18. IX., 25. IX., 24. X., 6. XI., 20. XI„ 28. XI. 1731; 19. VI., 5. XI. 1732; 14.1., 31. UL, 22. X. 1734; 25,1., 2. V., 23. VI. 1736; 8. II. 1743; 14. IX., 9.1., 10. II. 1745; 28. VI. 1715: »Paulen und Nicola Vertina in Tschernembler Phar sesshfa-ten Freisassen wirdet hiemit anbevolhen die angewiesene und 29 Gulden 22 Kreuzer Ambts-ivahrung betragende Steuer und Kontribuition inner 14 Ta g en bei Vermeidung der Spannungs-exekution gut zu machen. Laibach den 21. Juni anno 1750.« — Ob strani pristavljeno: »Den 2. 7er auf 8 Tag geben. — Den 25. 8er auf 3 Tag. — Den 11. Jenner 1716 3 Tag zum Oberfluss.«) 422 V dekretih se v teh primerih glasi: »Weilen N. den an ihn oftnmalig als ordentlich erlassenen Gebots- (Warnungs) Dekreten nicht nachgekommen und in die angedrohte Span-nungsexekution tacite eingevvilligt, wird. ..« — n. pr,, 26, IX., 22. X. 1712; 30, VIII, 1721; 5. IX, 1731. 423 O postanku te označbe gl.: N. Beckmann, o.c,, 20, M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine, ZZR, V, 1926, 245, 246. Primeri te vrste izvršbe: 27, X, 1706; 18. VI. 1709 ; 2. X, 1715; 5. II. 1730; 3. VI., 30. VI., 20. VII. 1730; 27. IX. 1740; 16. VIL 1741; 20. XI, 1743. 424 N. Beckmann, o. c,, 19, pravi: »Es soli aber der Creditor« (sc. na Štajerskem) »nicht gantz absolute des debitorLs Giiter ansetzen (wie in Herzogthum Crain denen creditoribus erlaubet, quod valde durum et debitori extremam paupertatem minatur)«. 425 Nasproti gl. M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine, ZZR, V, 245, 246: »Tresko je vzel seboj« (sc. sodni sluga) »in izročil izročitelju, da se je mogel izkazati napram sodišču, da je dobil sodno posest, ki pa je le custodia bonorum, da izvršenec ne more zasežene predmete poslabšati ali pa prihodke pridobivati.« nost426. V svobodniških zapisnikih imamo primere, da se tako prisojilo zarubljene imovine zagrozi in izvrši427. Nekateri primeri kažejo, da se je izvršba pozneje že toliko omilila, da so se zarubljeni predmeti ocenili in prisodili zahtevajočemu upniku le do višine njegove terjatve s pripadki428. Izza 1.1730 se pojavlja tudi izraz »Pfentung«428. Se je li spremenil samo izraz ali tudi način izvršbe, iz kratke vsebine zapisnikov ni posneti. Eden in isti izvršilni nalog govori o »Span-nung« in »Pfentung«430. Nenavadna in v zapisnikih edinstvena je odredba, da se po brezuspešnih opominih (Petschaften) odredi deželni sel, ki naj izvrši rubež in se ne odstrani, dokler ni plačana terjatev in njegova hranarina, ali ni živina prodana431. Drug način izvršbe za izterjanje denarnih terjatev je bil a r e s t. Ta je mogel biti personalen ali realen. Radi denarnih terjatev personalen a r e s t, to je zapor zavezanca, dokler ne plača ali ne da jamstva za svoj dolg, ta čas ni bil več v navadi. Pač pa je bil zapor v rabi kot izvršilno sredstvo v dosego drugih dejanj, h katerim je bil zavezanec obvezan432. Bolj pogost je bil realen arest, zadržanje in zapora zavezančeve imovine kot začasna odredba v zavarovanje, če je grozila neposredna nevarnost, da se obrezuspeši izterjanje denarne terjatve, za katero še ni bilo pravnomočnega izvršilnega 426 V potrdilu z dne 22. febr. 1714, napravljenem očitno v uradne svrhe, ki je prišlo v Narodni muzej brez zveze z drugimi spisi (karton »Judicialia«) je fta način izvršbe prav srečno in kratko označen takole: »Nos infra scripti attestamur, quod Jus spangae est Consuetudo Provinciae Carniolicae, vi cujus creditor, debitoris bona, si in mora solvendi existat, pro de-bito mille, "vel etiam centum florenorum in apprehensionem seu executionem trahere potest, etiam si bona ad centum millia florenorum se extenderent; adeo ut absque ulla differentia usque ad totalem exsolutionem debiti (etiam sine refusione fructuum, interesse capitalis suma exce-dentium) illis frui Jure spangae liceat. Et si debitor deponendo debitas pecunias vim spangae non casset; poterit creditor, servato tamen Carniolici Juriš ordine, id est terna compulsione seu denuntiatione praecedente, etiam ipsam proprietatcm, et dominium in perpetuum obtinere. — Labaci 22. Februarij 1714. — Henricus Conradus Lib. Baro a Ruessenstein m. p, L. S. — Julius Josephus lib. Baro a Ruessentain m. p. L. S.« 427 5. II. 1730 (»Die gespannte Hofstatt und Zugehor inner 14 Tagen in Paarngelt so ge-wiss abzuledigen, als denen Supl. nicht allein das Eigentum liber solche erteilt, sondern auch im Giiltbuch umgeschrieben werden sollen.« — 17. jun. se je domec s pripadki res prisodil zahtevajočemu upniku. 16. VII. 1731: (»Johann Karl Dietrich als Spannungsjurisinhaber des volligen Kuttenhofs contra Mathaus Rakouz. — Weil der Mathias Rakouz denen an ihn ofter-malig abgeloffenen Warnungsdekreten abgefiihrten Spannung, auch vorgekehrter Schatzung nicht nachgelebt, auch dem Herrn Supl. inbenants Capital, Interesse und rechts zu bezahlen sich nicht geachtet, also ich gegenvvartig Laa.-pot Josef Oreschnik die Posess des Laa.-Hofs Kuttenhof und Zugehor fiir ihme Supl. einzuraumen und in die Posess zusetzen abgeordnet wordem. Bei Straff 12 Ducaten alle Turbationen verbotcn.«) — O potrebi reforme v tem pogledu gl.: fasc. XXII. Raigersfeldovih spisov v Nar. muzeju, spis »Stift Sitticherisches Schulden-wesen«, prim, tudi isite zbirke fasc, XX. o (kranjskem izvršilnem redu. O tem predmetu si pridržujem posebno razpravo. 428 27. IX. 1730, 5. IX. 1731 (» ... Hab und gut soviel wie obige Summe betragt in Kraft allergnadigster kais. Resolution befohlener Weise abzufiihren und dem Supl. einzuantworten«]. 22. IX. 1740 (Nalog županu Šivicu v Gočah »die einer lobi. Laa. unterworfene Grundstuck als den Weingarten Suoboniz genannt, den Acker Pod Sela samt den darin sich befindenden zvvei Planten item den Acker na Paunicah genannt mit zwei Planten in Spannungsexecution ziehen, dem Herrn Mathausen Novak, Verwalter der Herrschaft Adelsberg uxoris nomine als in aetu stehenden Erben, solche in so weit sich ibesagten Herrn Klagers Capital, Interesse und Rechtsunkosten richtig erstrecke in Kraft eingelangter kais. allergnadigster Resolution auf sechs per Cento tragenden Genuss einantworten solle«); 20. XI. 1743; 18. III. 1745. 27. IX. 1730; 5. IX. 1731; 3. VII. 1736. 430 5. IX. 1731. 431 3. VII. 1736. «32 22. III. 1732; 7. VI. 1734 (» .,. aufgetragen den ausgesprochenen Fahrweg zu eroffnen, offen zu halten so gewiss, als widrigens er anher ex officio zitiert, in Arrest genommen und so lange nicht erlassen werde, bis er nicht angelobt, genugsambe Satisfaction zu geben;; 18. VI. 1709. naslova433. Dovoljeni arest je moral upnik pri (na 14 dni) odrejenem naroku opravičiti, sicer je arest prenehal434. V izvršilnem nalogu se je zahtevajočemu upniku vedno ukazalo, da se pod kaznijo 12 zlatnikov vzdrži vsakega poseganja v poslovanje imenoma odrejenega izvršilnega organa435. V zapisnikih smo našli le en primer izločitvene tožbe436. 114. V zapisnikih svobodniškega sodišča je precej primerov ediktalne-g a postopka, ki ustreza današnjemu stečajnemu (konkurznemu) postopku. Po Beckmannu se je prvotno otvorjal ediktalni postopek o prezadolženih zapuščinah. Sodišče je oklicalo na vseh primernih krajih, naj prijavijo upniki svoje terjatve v določenem času in na določenem kraju, jih likvidirajo z imovinskim skrbnikom in razpravljajo, v kateri razred je uvrstiti njihovo terjatev po privilegijih in vrsti terjatev. O imovini še živečih dolžnikov se je koncem 17. stol. v notranjeavstrijskih deželah ediktalen postopek še tako redko razglašal, da navaja Beckmann posebej še posamezne take primere437. V naših primerih se sklicujejo upniki na 14 dni138 po župnih uradih439 ali po bližnjih mestnih in tržnih sodnikih440 s pristavkom, da se bo pri likvidaciji oziralo le na upnike, ki se prijavijo. Sklic se navadno utemeljuje s tem, da ima dolžnik zarubljeno svojo imovino, da zemljišče zanemarja in poslopij ne ohranjuje. Pozivajo se upniki, da prevzamejo imovino po prejšnji cenitvi141. To opravijo z več (tremi) nepristranskimi možmi zaprošeni komisarji n. pr. bližnji graščaki ali tudi župniki442. Likvidacijo terjatev izvrši večkrat na licu mesta namesto svobodniškega upravnika kak stanovski uradnik443. y) Klavzula obče deželne obveze za škodo. 115. Po njenem učinku moremo uvrstiti klavzulo obče deželne obveze za škodo (»des allgemeinen Landschadenbundes«) v procesno pravo. Ves čas, odkar so ohranjeni sodni zapisniki svobodniškega sodišča, torej izza konca 17., pa do začetka 19. stoletja, so vse pogodbe opremljene s to klavzulo, celo reverzi, s katerimi so zasebne gosposke zagotovile prideljenim svo-bodnikom dosedanje pravno stanje, prostost tlake in podložniških dajatev (gl. str. 65). Zato se ne moremo izogniti, da ne bi govorili, čeprav kratko, o njeni obliki in pomenu, kakor se nam zlasti prikazuje po svobodniških listinah in sodnih zapisnikih, pa navedli tudi še nekaj važnih, doslej neuvaževanih virov za še boljšo pojasnitev te zanimive in pri nas tako razširjene pravne ustanove. 433 N. Beckmann, o. c., 30, 31. 434 N. Beckmann, o. c., 31; 2. VI. 1720; 10. IV., 15. IV., 28. V. 1734. 435 21. VI. 1706 (»...in seiner Verrichtung bey Strafl kein Eintrag oder Irrung erweisen, darnach si e sich zu richten and vor Schaden zu hiitem haben.«); 4. V„ 18. VI, 1709; 22. X. 1712; 2. X. 1715. 43U 30. VI. 1730 (»Process peto Eximierung« zaveizančeve žene). 437 N. Beckmann, o. c., 127, 43s 22. IX. 1706; 12. VII. 1737; 9. IX., 15. IX. 1721. 438 30. VI, 1706; 11, V. 1710; 12. VII. 1737. 440 7. XII. 1709; 1. V, 1710; 9, IX, 1721. 441 30,111. 1707; 7. XII. 1709. 442 7. XII. 1709. 6. VII. 1715. 443 22, XII. 1706; 7. XII. 1709; 1. V. 1710. Postanek, uporabo, oblike in učinek te klavzule je v novejšem času pojasnjeval Metod Dolenc (»Pravni institut ,Klausel des allgemeinen Landschaden-bundes' v slovenskih deželah«, ZZR, VII., 1930, 32 sl.). Tudi v svoji »Pravni zgodovini za slovensko ozemlje« razpravlja o tem institutu na več mestih (str. 171, 356, 372, 374, 388, 468). Učinek te klavzule vidi v možnosti takojšnje izvršbe in v izključitvi pritožbe proti razsodbam, izdanim glede obvez iz listin s to klavzulo. V prvi razpravi (str. 41) le mimogrede omenja: »Važno je, da se dovoljuje sumaričen proces. Torej je neki postopek pred izvršbo vendarle pogoj, da se postopa na skračen način«; v Pravni zgodovini (str. 468) pa govori že obširneje o izvršbi predhodnem sumarnem postopku na podlagi listine s klavzulo obče deželne obveze, ki naj po Dolenčevi trditvi »velja edinole vprašanju o dopustnosti takojšnje eksekucije na podlagi take listine«. V svobodniških listinah najdemo predmetno klavzulo vseskozi le v novejši, skrajšani obliki (Dolenc, ZZR, VII, 1930, 37, 48) navadno: »treulich und ohne Gefahrde, auch bei Verpindung des allgemeinen Landschadenpunts in Crain«. Tudi v svobodniških spisih ni prav nobenega primera takojšnje izvršbe na podlagi listine s to klavzulo, kakor tudi Dolenc ni našel med preiskanimi arhivali-jami 16. do 19. stoletja nobenega takega primera. To se mi zdi tudi povsem umevno, ne da bi bilo treba za to druge več ali manj prisiljene razlage (ZZR, VII, 1930, 60), kakor te, da je bila vsaj na Kranjskem potrebna pred izvršbo tudi tožba s skrajšanim postopkom, ki se pa po mojem mnenju, kolikor morem to posneti iz razpoložljivih virov4'1’, ni omejila strogo in izključno le na vprašanje dopustnosti izvršbe (PZ, 468). 444 Mislim predvsem na »Gerichts Instanz und Ordnung in Krain« v Raspovi formulami knjigi v župnem arhivu v Kamniku (brez datuma z opazko: »Dies alles ist aus der gedruckten Gerichts Instanz und Ordnung abgeschrieben vvorden.«): — »D a s 32. C a p i 11. Von Obligationen und Verschreibungen so bevm Landtschadenpunt aufgericht werden. — Dieweillen in den gelt schuldbriiffen gmainiglich der gevvohnliche Landtschadenpunt begriffen ist, darinen sich ein Jeder mit sem selbst gerichten verbinden thuet, so mag ein Jeder so dergleichen sohuldt-briif hat, darinen der schadenpunt nach langs vergriffen ist, oder aber auff khiirzist angezogen, fiir dem Herrn Landtshauptmann oder Vervveser khomben, sich seiner Schulden mit Fiirbringung des schuldtbrieffs beclagen, darauff soli nun Herr Landtshaupdtmann oder Vervveser dem Schuldner zueschreiben und beuelchen dem Clager zvvischen derselben Zeit und des nechst khombenden rechtens, vermog seines gegebenen schuldbriiffs zu bezahlen. Und vvo er das nit thate, soli alsdan der glaubiger zum nachsten rechten, nach Vermogen des anlehens, der Haubtsumma, Interesse und genombenen Schaden, als vili er deren glaubvviirdig fiirbringen khan, zufriden gestelt und nach Rath der Herrn und Landtleith Vermog und inhals seines schuldtbriieffs vergniiegt vverden. Gleichermassen soli es mit allen anderen geldtschuldt verschreibungen, Vertrag und dergleichen Contract, sye haben Ihren Vrsprung vvoher sye wollen das sye anderst liquidierte richtige schulden vvorden vnd der Schadenpunt darin begriffen, gehalten, und damit allerdings wie oben verstanden verfahren vverden. Infahl aber dieselbige noch nit zu richtigen liquidierten schulden vvorden, oder sye gleichvvoll richtig vvaren, und der Gegentheil vv.ider ein soliche schuldt Verschreibung oder Vertrag, so beim Landtschadenpunt auffgericht, gegriindete einreden fiirzubringen hatte, dar-durch er der bezahlung oder Vollziehung desselben rechtlichen endtgehen und enthbbt vverden mochte, auch denselben schuldtbriieff Vertrag oder Contract zugeleben billich nit schuldig zu sein vermainte, so mag er soliches als den zu dem vorangezogenen Landtsrechten fiir gericht bringen, dariiber auch das Gericht zu erkhennen schuldig sein; aber frembde Eintrag oder Contract nit angehen, noch demselben anhangig sein, sondem nur andere Ansprachen betreffen thaten, die sollen alda mit nichten ainzubringen gestattet noch darauf gericht vverden. Vnd nachdem von dem Herm und Landtsfiirsten ohne das alle freuentliche und muetvvil-lige appellationes verbotten, soli auf ainem lautren schuldtbiieff die Appellation nit zuege-lassen vverden, vvo aber ainer in soviell Ursachen vmd einreden hette, die zu sondern ervvegung und Bedenkhung gelangeten, so soli alsdan bey des gerichts erkhanntnus stehen, solche Appellation zuezulassen oder abzuschlagen. Dokler so bili svobodniki podsodni še plemiškemu sodišču, je imela klavzula obče deželne obveze za škodo tudi zanje velik pomen. V postopku svobod- Alber der Klager, da er will, mag er fiir mehrere Obrigkeit appellieren in Ansehung er sich seines rechtens nit, sondern allein der Ibeclagte in seiner fiirschreibung durch den schaden-punt begeben. Was dan die jenige gelt schuldtbrueff oder andere Verschreibungen, so liber Contract und dergleichen aufgericht worden, darinen der landtschadenpundt nit stunide anbelangt, die sollen wie in 25, Capitl gemelt in Landtsrechten zu tagen geclagt werden.« — »D a s 33. Cap iti. Form des Landtschadenpundis. — Thatten aber ich oder meine Erben soliches nit das gemelter N. oder seine Erben schadn namibeo, wie derselb genendt mocht werden, kheinen ausgenomben darumben ihnen oder ihren scheinpotten gewalt und beuelbs halber schlechten Wortten ohne alles rechtliches darbringen unberechtent geglaubt werden solle, denselben allen und jeden sambt der haubtsumma und Interesse sollen sye haben, suchen und bekhomben auf allen unseren Erb, Haab und Giittem ligenden und fabrenden wie die genendt und wo sye ihnen und ausser Landts gelegen sein, nichts ausgeschlossen, dauon sye der Landtsfiirst oder des-selben nachgesezte obrigkheit, Herr Landtshauptmann oder Herr Landtsverweser und sonst ein jedes gericht darunter soleh vnsere Giietter gelegen und betretten werden, auf Ihr erstes pnbringen ohne alles berechten zu ihren volligen beniegen, ganzlichen zallhafft und Verlaghafft machen, darwider vns durchaus nichts schiizen, schermen befreuen, noch fiirtragen solle, khein Geist- noch Weltlich recht privilegium, Begnadung, Landtsgebreuchen noch nichts anders wie das alles immer erdacht werden mochte, dann ich nicht fiir mich und alle meine Erben der aller und jeder hiemit wissentlich und krafft dits Briieffs verzigen und begeben habe. Alles treulich, ehrbar und ohne Gefahrde.« Važen je tudi ekskurz Danijela Erberga, Observationes practicae (rokopis v arhivu pri Nar. muzeju), observatio XV: »4. Der Landtschadenpunt ist eine Vralte Clausul, Lauth welcher ein Contract gegen den andern Umb haubtguett allen schaden den der andere Bey niht erfiihlten Contract Nemben mochte, sich vnd seine Giietter Krafftig Verpindet, Vnd wird daher von geltung des schadens der schadenpunt genant in gemain der Landtschadenpunt, weillen er nach der in Landt ge-breiichigen Formb eingefiihrt wirdet, Die Schrannen Ordn: nennet denselben eo: Loco den Landtleiifigen schadenpunt. 5. In alten instrumenten Von Hundert, Vnd mehr Jahren zurukh wirdt man gemaniglich den Landtschadenpunt mit seinen volligen Inhalt noch Langst Verschribener findten: nach-gehents hat man den ganzen Inhalt, weillen er etwas Lang war Zu Vnterlassen, Vnd selbigen mit Kurzen wortten einzufiihren angefangen: Darumben sagt sie Schrannen Ordn: eo: Loco Darinnen die Verpindung des Leuffigen schadenpundts noh Langs, vnd Kurz, alfl ob derselbe von worth zu worth eingefiihrt ware, Verlaibet ist. Den Inhalt des Schadenpunts in Crain finden wir weder in der Landtshandtvest, noch in der Schrannen Ordn: wol aber in Vnzehl-bahren alten instrumenten, auB Denen Zwar allenthalben genuegsamb Bekhant: weillen aber dergleichen instrumenta niht Jederzeit Vorhanden, wiirdet soleher in einer alten, Mitern, Vnd entlich in der heiitigen Formb Hieher gesezt. 6. Die alte Formb des Landtschadenpundts in Crain geschehe das alles nicht der Brief da Vor sait, welchen schaden des, der Vorgenandte H: HannB v: Scheuer, vnd sein Brueder, vnd alle Ihr Erben nemben, Dan ihr einer Bey seiner Treuen sait, den sollen wiir ain gar, vnd ganzlichem gelten, vnd ablegen ohn alle Krieg, vnd ohn alle taiding, vnd ohn allen Verziehen, da noch in einer Manade, vnd in Einer an Vns, Vnd sollen sie das haben auf einer Vorgenandten Rudolfen Von Scharfenberg, Vnd auf einer Vorgenandten, Vlrichen von MontpreiB, vnd allen Vnsern Erben, vnd auff Vnsem Theuern, vnd auff ali dem, das wiir haben, das in das statt, vnd Vnuerbrochen bleibe, Dariiber geben wiir in disen Brief das sandt gezeiigen etc: Der Brief ist geben, da man zehl nach Christus gebuhrt dreyzehenhundert Jahr, Damach in Siben Vnd dreyssigisten Jahr an Vnsers H: aufarths Abendt. Haec graphice deseripta ex originali eines Biirgbriefs: den H: Rudolpf Von Scherfenberg, vn H: Vlrich von MontpreiB, H: Hansen von Steuer, vnd seinen Bruedern gegeben. 7. Andere Formb der Landtschadenpunts in Crain, vvelchen Schaden sein des Nahmens, wie der schad genandt, oder gehaissen wurd, khein schaden auBgenomben, dan ihr ains, oder Ihr Scheinpott Vnberechtendt gesprochen mogen an aid, an Klag, an taiding, Vnd an ali anderer Bewahrung desselben schaden allen mit [schaden] sambt den Haubtgutt geloben wiir in ganzlich abzulegen vnd wider zukhem, ohn alle widerredt, vnd sein schuldig, das haben auf allen den Guett, das wir jezt haben, oder noch hinfiiro gewinen, nihts auBgenomben, dauon sein richten, vnd wem schall haubt guetts, vnd aller Schaden der Landtsfurst in Crain, sein haubtman, sein Verweser; Daselbst, oder ein Jeder H: vnd Anwaldt, darunter man Vnser haab, Vnd Guett, findet, wo sie darauf weisendt, oder zaigent; das ist alles Vnser Stet, vnd guetter willen. Mit Vrkhundt des Briefs etc. Der geben ist nach Christi 1477. Jahrs nach Sant Arosn: Tag Ex originali eines Kaufbriefs von Frauen Gerthraut NiklaB des Mangespurger seel: Tochter, vnd Andrea des gallenberger seel: Wittib, an Vallentin Lamberger. 8. Dritte und heiitige Formb des Landschadenpundts in Crain. Theten aber ich, oder meine Erben solehes niht, das gemelter N: oder seine Erben schaden Nemben, wie derselb niškega sodišča pa, kjer se je itak, kakor sicer v sumamem postopku, na vsako tožbo izdalo povelje na pečat s pozivom zadostiti dolžniku ali pa priti k hkrati genant werden mag, kheiner Auflgenomben, Darumb ihnen, oder Ihren scheinpotten gewalt Vnd beuelchshalber schlechten wortten, ohne allen rechtlichen Darbringen Vnberechtendt ge-glaubet werden soli: Denselben allen vnd j eden sainbt der haubt Summa, Vnd Inte[r]e[sse]: sollen sye haben, suehen, vnd bekhomben, au£ allen Vnsern Erb, haab, vnd Giiettem, Ligenden, vnd fahrenden, wie die genendt, vnd wo sie in: oder ausser Landts gelegen sein, nicbts auB-geschlossem, da dan sye der Landtfiirst, oder desselben nachgesetzte obrigkheit H: Landts-haubtman, Landtsverweser, vnd sons,t ein Jedes Gericht darunter solche Vnsere Giietter gelegen, Vnd Betretten werden, auf Ihr Erstes anbringen ohn alles Berechten. Zu Ihren volligen Begniiegen, zali, hab: Vnd Vnklaghaft machen, Darwider Vuns durch auB nichts schiitzen, schermben, Befreyen, noch fiirtragen, khein Geistlich- aoch weltliches recht pri-vilegium, Begnadung Landtsgebrauch noch nichtes anders, wie das alles Immer erdacht werden mochte. Dan ich mich fiir mich, vnd ali e Meine Erben dem aller, vnd ieder Hiemit weissent-lich in Craft dits Briefs, Verzihen, vnd Begeben habe. Alles Threylich, Erbar, vnd ohne gefahrde Ex Collectis zu der Kunftigen Schrannen Ordn: C: 28: Concordat die Steierische Landtsrechts reforma: art: 27. vnd die Gerichts Ordn: art. 28 Clausula hac videtur e[ss]e Similis quarentigiae q.[uae] dicitur Sententia Lata per judice[m] chartulariu[m], Sive, notarium in velent[em], et ponti recipient[em] ex juriš dictione pro rogata. Card. Tuscus L: J: Concl: 240: n: 1: Trahens nomen a verbo quarentare vel quarentizare introducta ex modo Lqdi Tu-scoru[m] Significante idem ac Francare, vel evictione[m] praestare ut ait. Jason in L: error C. de juriš et facti ignor: n: 25: Gotefred[us] in notis C, Si a. int[er]pares De L: Conradi Inusib. feud: in verbo quarentizare Hacce t[amen] differentia quod in clausula n[ostra] nec notario opus sit, sed Sola Contra-hentium voluntas in instrumento expressa Sufficiat, ut textus der Schrannen ordn: D. Loco in verbo Vermog des schuldtbriefs, et § 40 wo aber ibid- in verbis, alles nach Vermogen eines ieden Verschreibung. 9. Wan nun in der Schuldt Verschreibung der Landtschadenpunt nach Langs, oder mit Kurzen worten, wie Hiroben aufi der Schranen Ordn: angemerkht worden, oder auch mit den worth der Verpindung des Landtschadenpundts allein (wie man solchen heutigen Tags ge-mainiglich mit denen khiirzesten worthen einzufuhren pflegt), eingefiihrt ist, gehet darauf in Landtsrechten gar ein schleiniges recht et parata executio. Dan der Klager khan sobalden noh Verflossen 14. Tagen des ybergebenen Ersuchens auch ausser der Landtrechten Zu aller Zeit die schriifftliche Klag einbringen, welche vom H: Landtshaubtman, oder Landtsverweser Vnter-schriben, vnd dariiber bey der Schranen Canzley der Verschlossene Beuelch an den Beklagten Expediert wirdt, mit auflaag dem Klager zwischen derselben Zeit, vnd dgs Nechstkombenden Landtsrecht Vermog seines gegebenen schuldtbriefs zubezahlen, wo er das nicht thuet, in die nachst angestelte Landtsrechten zu erscheinen, vnd gerichtlicher Erkhantnus zu erwarthen, welche Citation enthaft, vnd Perempth[orisch] ist: Dan erscheint der Beklagte zu denen nachst Volgenden Landtsrechten nicht, oder erscheint er zwar, hat aber yber seinen schuldtbrief khein gegriindte einredt, so khan der Clager gleich in selbigen Landtsrecht nicht allein Behaben, sondern zugleich auch die Verschafung des weiBbootens zu Verrichtung der Aufweysung, oder nach gestalt der Verschreibung auf zu Verrichtung des ansazs erlangen ut Infra obs: dicetur vnd dahin zillet eo: Loco Schranen Ordn: weiter also fortfahrende text: das alG dan der glau-biger zum nechsten Landtsrechten noch Vermog des anlehens zufriden gestelt, also das dem Beklagten in seine Giietter gegriffen, vnd der Klager nach rath der H: vnd Landtleiith Vermog des schuldtbriefs Vergniieget werde. 10. Doch ist der Klager den original schuldtbrief zu ediem ut textus ibi: Sich seiner Schuldt mit Fiirbringung des Schuldtbriefs Beklagen, vnd den Beklagten dauon Collationierte Abschrift einschliessen zulassen Schuldig, Textus ibid[em]: Neben ybersendung des Schuldtbriefs abschriift zueschreiben vnd Beuelchen, 11. Welches auch Taglich also Practiciert wirdet, Dan der Klager Muess den original Schuldtbrief zu der Schranen Canzley Legen, Wouon den Beklagten Callationierte Abschriift mit der Klag eingeschlossen, das original aber dem Klager widerumfo HinauBge-geben wird vnd auf ein Abschriift oder Copy wirdt bey den Schranen khein Landtsrechtliche Citation exipediert, welcher Gestalt aber der Beklagte mit seiner einredt Hierii/ber zu uememben, wird hemach obs: zu sehen sein. 12. Was Von Landtschadenpindigen Schuldtbriefen iezt gemelt worden, ist auch von allen andem Contracten, Vertragen etc. sye haben Ihren Vrsprung woher sye wollen niht weniger Von Testamenten, Donationen (was darinen der Landtschadenpunt nach Langs, od ar mit Kurzen wortten eingefiihrt, ist) zu uerstehen, et merito propter rationis, et vinculi das Landtschadenpunts identitate. odrejeni razpravi, predmetna klavzula ni imela pomena, kakor v zelo dolgotrajnem in obličnem postopku ograjnega sodišča. Pač pa je imela tudi v postopku pred svobodniškim sodiščem vpliv na apelacijsko postopanje. To je bilo zoper odločbe, izdane glede obvez iz pogodb s klavzulo obče deželne obveze za škodo le izjemno dopustno. Čeprav torej tega pomena te klavzule tudi za postanek svobodniškega sodišča vsaj do uvedbe občega sodnega reda (1. 1781) ne moremo zanikati, je bila pa najbrž zlasti proti koncu 18. stoletja v glavnem le gola floskula iz navade, pri kateri se na vsebino in njen učinek ni več mnogo mislilo. b) Zasebno pravo svobodnikov. Iz kratkih zapisnikov in zlasti iz maloštevilnih sodb in odločb brez razlogov ni mogoče posneti veliko materialnega prava, ki je veljalo med svo-bodniki. Rimsko pravo, digeste, se nekajkrat citirajo v zapisnikih in tudi pandek-tarna literatura445, toda to so precej redki primeri, zlasti poznejše dobe. Pač pa odkrivajo pogodbe, ženitne, zastavne in kupne, ki jih je v naših zapisnikih mnogo ohranjenih, zanimivo, čeprav glede števila pravnih institutov omejeno sliko za svobodnike veljavnega zasebnega prava. a) Ženitno pravo svobodnikov. 116. Ženitne pogodbe so v svobodniških zapisnikih zelo mnogoštevilne. Pojavljajo se takoj v prvih zapisnikih, ki so nam ohranjeni; prva z dne 8. maja 1692. Sklepale so se večinoma v predpostnem času. Dogajalo se je sicer, toda zelo redko446, da so se sinovi in hčere zlasti velikih svobodnikov ženili in možile v enake svobodniške družine, navadno so pa sklepali zakon s podložnimi hčerami in sinovi. Uvodne besede so skoraj oblične in stalne: »N. N. einer lobi. Landschaft in Krain unterworfener Freisass bekenne hiemit, dass ich mich aus Schickung Gottes des Allmachtigen nach Ordnung der heil. kath. Kirchen mit Rath und Massen solches in Collectis zu der Konftigen Schranen Ordn: C: 27: §: Gleichermassen Vermerkht worden, oder Conformitate der Steuerischen Gerichts Ordn: art: 27: §: gleichermassen,« Ta izvajanja Erbergova, ki jih Dolenc ne pozna ali vsaj ne citira in ne uporaiblja, so važna, ker je bil Erfeerg eden najboljših poznavalcev pravdnega postopka na Kranjskem v 17. stoletju. Omenja jih pa že Peter Ra dic s v teikstu ik snopiču VI, list 22 (k sliki: »Die Hiille des krainischen Landschadenbund-Bechers«) zbirke: Conrad Grele, Alt-Krain (1900). (»Posoda za čašo kranjske vzajemne pravnovarstvene zveze« je priobčena tudi v »Vodniku po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani«, Kulturno-zgodovinski del, 1931, 157. Prim. o enaki čaši za Štajersko: M. Dolenc, ZZR, VII., 1930, 59.) Zanimive so tudi pripombe k sipisu »Von der Reformirenden Schrannenordnung in Cra'n, Raigersfeldovi spisi v arhivu pri Narodnem muzeju v Ljubljani, fasc. XVII, zvezek: Krainische Rechtspflege, ovoj: Schrannengericht (nepopoln koncept predloga za preosnovo sodnega po-stopnika brez datuma): »Alda khan der Khiirze halber alles und jedes nicht beruhrt werden, was in der Gerichtsordnung zu andern und zu verbessern ware, sondern nur ein etwas weniges alda zu beriihm und per exemplum anzuzeigen. Die Landtschadenbundigen Verschreibungen haben bis zur Behobnus ein schliniges reht mit blossen Ersuchen und einer Citation, wo aber der Landtschadenpunt nicht ist, da mueB man auf den andern Tag, wan Verschreibung ohne Landschadenpunt seint, klagen, hemach gehet der Bedacht, also dass vor der Behobnuss drey rehten fiirgehen, so vili zeith vergehen, dahero leichet kheiner auf ein kleine Zedl oder zuerschreiben und ist die alte Vertreuligkheit ausgeloschen.« 445 22. IX., 26. IX. 1716. —. Citirajo se pandektisti: Avguštin Barbosa, Andrej G a i 1, Henrik Zoesius. Njihova dela so morala /zelo vplivati na sodno prakso na Kranjskem, ker so v velikem številu prešla iz samostanskih knjižnic v ljubljansko (licejsko) študijsko knjižnico. 448 10.1. 1704. Einwilligung meines Vatem N. in eheliche Heiratspflicht eingelassen habe mit des ehrsamen und arbeitsamen X. Y. mit seiner Ehewirtin Marina ehelich er-zeugten Tochter Lucia, welche mir zu einem rechten Heiratsgut oder Haimb-steuer... zugebracht hat, die ich ihro meiner lieben Braut mit... widerlege. Bringt also Heiratsgut und Widerlag zusammen . . .« Ženitno pogodbo sklepa v vseh primerih ženin sam, le v enem primeru od vseh, ki so nam ohranjeni, jo je sklenil zanj oče447. Ugotovitev privolila ne le očeta — kakor je navedeno v gori navedenem primeru — marveč tudi staršev in sorodnikov sploh, je v vsaki ženitni pogodbi izražena z besedami: »mit Rath und mit Einwilligung meines Vaters«448 ali »mit Rath und Vorvvissen meines lieben Vaters«440 ali »seiner lieben Eltem«4 0 ali »mit Rath und Einwilligung meiner lieben Mutter und der nachsten Befreundten«451 ali le »mit Rath meiner nachsten Befreundten«452 ali pogosteje »mit Vor-wissen meiner nachsten Befreundten«453 in tudi »mit Rath und Einwilligung meiner lieben Befreundten«454. Tak pristavek se porablja tudi za polnoletne ženine in vdovce; najdemo ga v pogodbah vseh delov dežele. To privolilo bi moglo samo po sebi spominjati na staro zadružno uredbo ali rodbinsko varuštvo; najbrž pa so ga prevzeli pogodbo sestavljajoči stanovski knjigovodje iz formularjev455 in so ga brezmiselno ponavljali. 117. Doto, ki se imenuje v vseh pogodbah »Heiratsgut« ali »Heimb-steuer«456, daje vseskozi nevesta. Predmet je različen; večinoma denar različne, takrat na Kranjskem običajne veljave, vendar zelo redkokdaj sam denar, marveč kar je pri teh pogodbah prav značilno, skoro vedno poleg tega še krava s telico457, redko tudi še ovce458, pogosto še žito459 in tudi predivo460. Le v nekaj primerih461 prinese nevesta poleg dote v denarju in ene krave še tri panje čebel462. Nevesta iz posebno premožnih svobodniških hiš donese ženinu kot doto poleg denarja v običajni veljavi še nekaj zlatnikov (in specie) ali kot darilo (Donation)463. V maloštevilnih primerih daje nevesta (če je edina hči ali vsaj ni sinov) kot doto z očetovim privoljenjem njegovo svobodniško zemljišče (»vaterliche Freisasshube«)464 ali polovico takega zemljišča navadno še tudi z do- 447 26.1.1713. 148 9.1. 1700. 449 16.1. 1703 ; 4. II. 1711. 450 16. IV. 1709. 1. III. 1702; 14.1., 17.1.1704; 26.1.1717. 452 17. I. 1693 ; 26.1. 1713. 19. XI. 1702; 20, XI. 1704; 20. III. 1705; 22.11.1707 (privoljenje strica — župnika!); 23. I. in 1. II. 1713; 12.11., 28. IV., 10. IX. 1716. 451 2.1. 1717. 455 Ta pristavek glej tudi v formularju Raspove formulame knjige v župnem arhivu v Kamniku. Sploh se ženitne pogodbe svobodnikov ne razlikujejo ne formalno ne materijaino od onih podložnikov v tej dobi. — Treba bi bilo primerjati tudi ženitne pogodbe drugih, ne- slovenskih pokrajin. 456 N. pr. 8. V. 1692; 1.1.1700; 6. XI. 1741; 18.1,1747. 457 1, III, 1702 ; 4. II. 1711; 6.1.1713; 30. IV. 1711; 29.1.1717; 25.1.1742. 458 9.1. 1700; 10. IV. 1716. 458 4. II. 1711; 26.1.1713; 25.1.1714; (3 mernike rži, 3 prosa); 29.1.1717; 18.1.1747. 460 4. II. 1711; 26.1.1713; 25.1.1714 (15 povesem); 4. II. 1717 (30 povesem); 14.1.1742. 4"i 11. VI. 1718; 25.1.1742. 482 25.1. 1714; 12. II. 1716; 26.1. 1717; 8.1. 1718. 463 16.1.1693. 464 29. IV. 1717; 26. V., 30. V. 1719. to v denarju vred465. V nekaj primerih dovoljuje nevesta (vdova) poleg dote še pristop k svobodniškemu posestvu’66. 118. Z a ženilo (Widerlage, Contrados) v dveh primerih tudi »wider-legte Morgengabe«467, v enem primeru tudi le »Morgengabe«468, daje ženin nevesti večkrat v višini dote, pogosto v višini polovice dote460, redko pod polovico dote, in to navadno takrat, če prevzame ženin kakšna druga izplačila470. V posameznih primerih zaženi ženin prineseno polovico svobodniške kmetije s polovico take v naravi ali tudi z desetinsko kmetijo471. 119. Ju trn a se imenuje navadno »Donation«472, tudi »Ehrung«473, »Freie Donation oder Morgengabe«471. Najdemo jo zelo redko; da jo ženin nevesti v cekinih"75; v enem primeru srebrn pas476, v drugem 50 goldinarjev477. Enkrat daje vdova-nevesta jutmo samskemu ženinu478. 120. Ženitne pogodbe so združene navadno z dedno pogodbo ali vsebujejo vsaj dednopravna določila. V teh primerih imajo pa vedno pristavek: »Wann aber eheliche Leibserben hinterlassen werden, so solle alles bei dem im Landt observierenden Gebrauch allerdings gelassen werden479.« Kakšen pa je bil ta deželni običaj, ni nikjer povedano. Dedovanje žene je določeno navadno tako, da naj deduje doto in zaženilo480. Če pristopi mož k ženinemu posestvu, se običajno določa, da dobi žena vse zemljišče nazaj proti izplačilu zneska, ki ga je plačal mož za dolgove na zemljišču481. Navadno je pristavljeno določilo, da se vdovi ni treba umakniti z zemljišča, dokler ne dobi izplačane dote in zaženila482. Če žena umrje, izplača mož, ako ne odredi žena s poslednjo voljo drugače483, ženinim sorodnikom doto484, navadno z živino vred, ki jo je prinesla žena z doto485, včasih pa tudi brez te486. Če je plačal mož kakšne zemljiške 465 2.1.1711; 23.1., 25.1.1713 (»Zutritt zum Hausel und Aeckerl«); 30. IV., 12. VI. 1715. 460 16.1. 1709; 4. II. 1711. 467 26.1. 1713; 17.1. 1745. 468 9.1.1700; 16.1.1709; 13. IV. 1711; 3. II. 1713; 31.1., 26. V. 1719; 22. XI. 1742; 17.1., 12.11., 18. II., 30. III., 9. VIII. 1745; 18.1., 22.1., 28. IV. 1747; 5. II. 1749; 20.11.1780. 4«» 26. II. 1704. 170 17, VI. 1710; 29. IV. 1717; prim.; M. Dolenc, Osebna in rodbinskopravna vprašanja v pravosodstvu slov. ljudskih sodnikov, ZZR, X., 1934, 23. 471 25.1. 1714; 26.1. 1717. 472 22. II. 1760. 473 28. V. 1692; 28. V. 1720. 474 25.1. 1714; 12. II. 1716. 475 26.1. 1717. 478 .28. V. 1692. 477 28. V. 1720. 478 GL: R. Hubner, Grundziige d. deutschen Privatrechts, 19193, 550, 551. (»Die Morgengabe hat ihren urspriinglichen Charakter eines pretium virginitatis noch lange bewahrt, weshalb z. B. noch im Mittelalter gelegentlich die Bestimmung galt, dafi der sich wieder verheiratenden Witwe keine Morgengabe gebuhre, ja umgekehrt, wenn sie einen keuschen Jiingling eheliche, von ihr entrichtet werden miisse.«) — Prim. pa: M. Dolenc, Osebna in rodbinskopravna vprašanja v pravosodstvu slov. ljudskih sodnikov, ZZR, X, 23. 47» 19. XI. 1702; 4.I., 26.1. 1704; 17. VI. 1710; 25.1.1742. “o 9. L, 26. VIII. 1700; 6. XI. 1741. 481 2.1. 1714, 482 6. XI. 1741. 483 16.1. 1709. 484 9.1., 26. VIII. 1700. 495 16.1. 1709; 4. II. 1711. 486 9.1.1700; 26.11.1704. dolgove, izplača ženinim sorodnikom le polovico ali sploh del dote187. Maloštevilni so primeri, da vme mož doto s poročno skrinjo in ženino osebno obleko (»Leibskleider«) vred488. V enem primeru je dogovorjeno, da sta mož in žena drug za drugim dediča, žena naj izplača le toliko moževim sorodnikom »was ein Mannsperson sich einmal anlegen kann«; mož pa ženinim »so viel ein Weibs-person anlegen kann« in 5 goldinarjev«589. Doto in zaženilo zavaruje ženin nevesti navadno generelno na vsem svojem sedanjem in prihodnjem imetju (»ali mein Hab und Guet so ich anjetzo hab oder ktinftig durch den Segen Gottes uberkommen mochte«), »in specie« pa še večkrat, s privoljenjem očeta, svobod-niško kmetijo, ki mu svoječasno (navadno šele po smrti očetovi) pripade400. Včasih se zavarovanje izvrši tudi izrečno na premičnine, bodisi generelno, bodisi na izrečno navedenih, n. pr. na poljskem orodju401. 121. Ženitna pogodba je nekajkrat združena z izročilno pogodbo ženinu ali nevesti. Vendar si starši navadno pridrže izrečno še dosmrtno gospodarstvo492. Le zelo redko odstopijo gospodarstvo novoporočencema493. So pa tudi primeri, da si pridrže starši gospodarstvo le do preklica494. V primerih izročilne pogodbe se določijo navadno tudi odpravščine odnosno dedni deleži ostalih otrok. Te odpravščine niso toliko pravno, kakor gospodarsko-zgodo-vinsko in etnografsko zanimive po svojih predmetih. Vsem tem odpravščinam fe skupno, da niso določene le v denarju, marveč pretežno v prirodninah: pri hčerah je bila običajna krava (»rdo Melkkuh«) s telico ali brez nje, tudi pri sinovih krave, le včasih izrečno junci; pri obeh žito, predivo, posteljnina, zlasti vselej vsaj par rjuh, navadno tudi odeja (»Kolter«) in pa obleka. Etnograf bo našel tu vse vrste, zlasti v 17. in 18. stol. običajnih oblačil. Žal da ni v pogodbah 482 30. IV. 1709; 25.1. 1713; 26. V. 1719. 488 3. II. 1713; 12. II. 1716; 28. V. 1720. 489 14.1. 1704. 490 9. I., 26. VIII. 1700; 4, I., 16.1., 26.1., 20. XI. 1704 ; 4. II. 1711 (v tem primeru zavaruje ženin doto in zaženilo tudi na polovici hube, podrejeni mestnemu komornemu uradu v Kamniku, zato tudi mestni komornik v Kamniku listino sopodpiše in sopečati) (»mithandschriften und petschaften«). 491 6. XI. 1741 (zavaruje na »Freisasshube und volligs Hab und Guet liegend und fah-rend«); 22. II, 1707 (poljsko orodje). 492 Gospodarstvo si pridrže; a) oče in mati; 26.11.1704; 6. II. 1704; 6.1.1709 (oče in mačeha); 23.1.1713; 29.1.1717; 31.1.1719; 19. V. 1719; 6.1., 5. II. 1745; b) mati; 14.1.1704; 30. IV. 1711; 4.1.1742; 20. XI. 1749; c) oče: 20. III. 1705; 4. II. 1711; 12. XI. 1742; 9. VIII. 1745; d) oče odstopi, mati gospodari dosmrtno; 26. L. 1713. — Redke so tudi pri svobodnikih izročilne pogodbe v splošnem. (Gl. le zapisnike: 2. V. 1692; 2. V. in 30. XI. 1703 ; 7.1. in 22.1. 1704; 11. XI. 1716; 15. I. 1720; 17. I. 1745. Najzanimivejša pa je izročilna pogodba (Jrše Jakuš s sinom Anžetom 27. X, 1708, s katero si mati izgovori tudi konja za ježo.) Razloga za redkost izročilnih pogodb pri naših kmetih do 19. stol. ne smemo iskati v ostankih zadružne misli (M. Dolenc, ZZK, X, (1934), 25; PZ, 320), marveč v tem, da so imeli podložniki sploh le, svobod-niki pa poleg nekaj malega svobodniških po večini podložna, zakupna ali kupna zemljišča. Ta zemljišča pa so mogli odsvojevati le s pritrdilom zemljiškega gospoda in mu morali plačati ob premembi laudemij. Zato se v maloštevilnih primerih sklenjene izročilne pogodbe svobodnikov te tičejo le takih, ki imajo samo svobodniška zemljišča. 493 26.1. 1717 (starši dobe pri hiši preužitek; mati še posebej za priboljšek 2 mernika pšenice, 2 rži, kadar gre na božjo pot prehrano (Zehrung); 25.1.1742 (oče odstopi radi starosti gospodarstvo; izgovori si pa preužitek in 2 goldinarja letno priboljška; 22. VII. 1747 ([veliko svobodništvo Rožmanovo v Mošnjah]; (mati si izgovori preužitek in najkasneje v 2 letih 2 meselanasti krili, 2 rjuhi iz pražnjega in 2 iz hodnega platna; vsako leto 1 funt volne, 8 mernikov žita, 4 funte masla, ko bi se pa z mladima ne razumela, posebej še kot [Winkel] v hiši in še 17 mernikov žita ter 15 funtov zmletega na leto). 494 1 4.1. 1742 (Zibelnikovo svobodništvo v Polhovem gradcu: mati dobi, če noče gospodariti ali se ne razume: 3 stare pšenice, 1 prosa, 2 rži, 2 ajde, 1 soli, pol prašiča s Špehom in mesom, 1 molzno kravo in 8 gld. letno v gotovini). slovenskih izrazov. Če je odpravščina v naravi kolikortoliko obsežna, ne manjka nikdar skrinje, ne pri hčerah, ne pri sinovih; pri prvih se označuje navadno kot poročna skrinja (Brauttruhe)495. Navadno je bilo glede odpravščine določeno, da se izplača ob polnoletnosti (»bei erreichter Vogtbarkeit«), ali ob premembi stanu466. Dogovorilo se 495 Pri nas je bila skrinja tako pogosto iglavni del hišne oprave, da se je »Tischler« imenoval mizar, pa tudi kakor v nemščini »Schreiner«, skrinjar (Pohlin, Tu malu besedishe treh jezikov). — Prim. tudi E. Strahi, Die Truhe, Laib. Wochenblatt, 1884, (4. okt.), št. 217. 490 Najzanimivejša je odpravščina, ki se jo je zavezal dati Anton Petrič v Brniku (10. I. 1704): svoji nečakinji Lenki 100 kron po 10 liber; svoji sestri Alenki 1400 gld staie kranjske veljave in pa tole balo (ki jo navajamo radi točnosti izrazov v nemščini); »Ain Federpeth: ain langen Polster; vier Haubt-Kiiss mit den darzuegehorigen reistenen schwarz ausgenadten Kiiss-Ziechen; ainen Kožen; zwey Kolter; als einen von rothen schenen Tuech und den andern von gedruckter Leinlbath; beede mit reistener Leinbath unterzogen; fiinff Paar Leillacher von reistener Leinbath; drey Paar Leilacher von Hachelwerch oder miterer Leinbath; ain Tisch-tuech mit Spizen; zwey Tischtiiecher ohne Spiz alle drey von reistener Leinbath; zwey Fiir-tiiecher mit saubern Spizen ausgemacht; ain Furtuech von Cronrasch; ain Fiirtuech von Wurschet; zwey Furtiiecher von Mesalan deren ains mit und ains ohne Spiz; zwey Schlay-rene Petschen von teutscher Leinbath; zwey Schlayrene Petschen mit gueten guldenen Spizen; siben Petschen von haimbischer Gespunst Praith; drey Petschen etwas schmaller; zwey mit schwarzer Seiden ausgenadte Hauben; siben Hauben mit weisser Arbeit nach ihrem gefallen ausgemacht; sechs halshemather von reisten Leinbath; fiinff Unterpfath von reisten Leinbath; drey deto von haimbischer subtiller Leinbath; zwey deto aus rupfen Leinbath; zwey Kiti von schwarzer Leinbath mit den darzuegehorigen Miedern von guten Tuech mit Spizen ausgemacht; vier Rokh von Maselan deren zwey mit Miedern von glaten Samat und saubern Spizen, zwey aber von getribenen Samath; drey Rokh von haimbischer Woll mit den darzuegehorigen Mietdem; ain Weiberpelz von Edlen-Tuech mit vorschlagenden Maderfuetter; ain Wamas von edlen Tuech mit Samathenen Aufschlagen; zwey Pelz als einen langern und ainen kiirzem; zwey Paar rote Weiberstrimpf, deren ain Paar von feiner und ain von mitern Gattung; zwey Paar neue Schuhe; zwey neue Brauthruhen; ain Star Weizen; zwey Star Rokhen; drey Star schwarzgemischt; dreissig Puschen von rauhen Haare; zwey silberne Giirtl von feinen gueten Silber; zwey saubere Rokh von Cronrasch mit glaten Samath und saubern Seidenspizen ausstaffieret.« — 9.1. 1700 (bratoma: vsaikemu 60 gld; odejo (»Kolter«) in 2 para rjuh (eno iz beljenega, .drugo iz nebeljenega platna); 26.11.1704 (bratu: 60 gld, molzno kravo, novo skrinjo in notri 18 mernikov mešanega žita, 1 koc, 1 odejo, 1 blazino, 1 par rjuh iz hodnega in 1 par iz pražnjega platna); 16. I. 1709 (trem bratom: vsakemu po 40 kron, suknjo in kamižolo iz plemenitega sukna, 1 rjuho iz hodnega in 1 iz pražnjega platna, 1 odejo in skrinjo; sestri 40 kron, kravo, 2 meselanasti raši, 2 lepi krili (Edle-Rokh), eno s kožuhovino, drugo brez nje, 1 rjuho iz hodnega, 1 iz pražnjega platna in 1 skrinjo); 4. II. 1711 (bratu: 400 gld v kronah, 1 obleko iz žlahtnega sukna, 1 posteljo, 1 skrinjo in pol njive v užitek; dvema sestrama po 250 gld, 1 kravo, 1 telico, poročno skrinjo, razen tega še tretji sestri 1 obleko iz žlahtnega sukna, 4 meselanaste raši (»Rasch oder Weiberrokh«) in drugo, doti ustrezno obleko s poročno skrinjo); 25.1.1713 (sestri: poleg 10 gld še 1 par »hachelwerchene Leilacher«); 25.1.1714 (trem bratom: vsakemu po 150 gld in suknjo iz žlahtnega sukna, 1 par hlač iz »Cronrasch« po 6 liber vatel, 1 par škornjev, 1 klobuk, 1 pas, 1 pernico z eno veliko in dvema malima blazinama (»ain Polster und zwey Kissen«) 40 funtov težkih, 2 para rjuh iz hodnega in 1 par iz pražnjega platna, vsakemu 2 stara žita, 1 kravo in če dosežejo 15. leto po 1 ^mernika posetve pri svobodništvu); 26.1.1113 ([Jerajevo svobodništvol, sinu Gregoriju [ki se imenuje že gospod], ki dovršuje pravkar filozofijo, če pojde na Dunaj ali v Gradec, 30 gld za pot in dedni delež 300 gld; ostalim štirim bratom vsakemu po 300 gld, molzno kravo in telico, 2 suknji iz žlahtnega sukna, 2 para rjuh iz pražnjega in 2 iz hodnega platna, 1 koc, 1 odejo iz tiskanega blaga, 1 pernico, 1 veliko blazino, 2 mali zaglavni blazini s prevleko in trem mlajšim bratom vsakemu 3 mernike pšenice, 3 rži, 3 prosa, 20 povesem prediva; tudi je prevzemnik dolžan nasejati na svojem zemljišču zanje 2 mernika ajde in rži); 26.1.1717 (bratoma: po 200 gld, 2 suknji (Cosaquen) iz žlahtnega sukna, 2 odeji, 1 koc, 1 pernico, 2 blazini iz perja, 2 zaglavni blazini in 2 para rjuh iz hodnega platna; sestri pa 100 kron, 6 meselank, 1 krilo iz »Scheya oder Cronrasch«, kožuh iz žlahtnega sukna, 2 odeji, 1 koc, 1 pernico, 2 blazini s perjem, 3 pare rjuh iz pražnjega in 3 iz hodnega platna); 29.1.1717 (bratu; 100 gld, 1 zlatnik, 1 kravo, 5 mernikov žita, 1 pernico, 2 blazini s perjem, 2 para rjuh iz pražnlega in 2 iz hodnega platna, 1 suknjo »Cosaquen« iz žlahtnega sukna, 1 žametast kldbuk, nogavice in druge pritikline); 25. V. 1720 (sestri 11 gld, 1 odejo, 1 par rjuh iz hodnega platna); 14.1.1742 (bratoma: ob ženitvi vsakemu 100 gld, 1 par štiriletnih voličkov, 1 suknjo iz blejskega sukna, 2 rjuhi iz hodnega platna, 1 odejo, navadno posteljo s skrinjo in svatbo; sestram: Mariji, Špeli in Urši po 100 gld, 1 molzno kravo, 2 meselanasti raši, 1 jopo iz črnega sukna, 1 posteljo z dvema rjuhama iz hodnega platna, 1 odejo in 1 skrinjo); 25.1. 1742 (bratom: 35 gld, je tudi običajno, da ostane vsa497 ali del odpravščine pri gruntu, če umrje upravičenec samski pri hiši498. 122. Ženitne pogodbe so se delale redno pismeno; le iz pravdnega spora v enem edinem primeru vidimo, da se je dota obljubila v ustnem dogovoru; v sodbi pa se tožniku naroča, da sklene pismeno ženitno pogodbo499. 123. V tem poglavju naj navedemo še kulturno zanimiv primer, ki ga posnemamo iz ženitne pogodbe z dne 15. maja 1700. Rotija Petričeva, vdova po Matevžu, mati nedoletnih otrok, ne more več sama voditi gospodarstva; vdovec Ožba Prestor pa rabi gospodinjo. Tako utemeljujeta, da se vzameta v zakon. Za ohranitev in pomnožitev imovine, zlasti nevestinega svobodniškega zemljišča, skleneta glede svojih otrok iz prvih zakonov nenavaden dogovor. Ko bi namreč tedaj še nedoletni Anton Petrič, Rotijin sin, svoj čas izvolil eno od obeh nedoletnih ženinovih hčera, se Rotija Petrič in Ožba Prestor zavežeta, da taki zvezi ne bosta nikakor nasprotovala, marveč po svojih močeh do tega pripomogla. Ko bi pa eden ali drugi pogodbenikov temu nasproti ravnal, je dolžan plačati drugemu prostovoljno dogovorjeno kazen 600 gld, kranjske veljave500. Kakor je pa razvidno iz ženitne pogodbe z dne 10. januarja 1704, ki smo jo zgoraj v drugi zvezi že citirali, do te zveze ni prišlo. Anton Petrič se je poročil s hčerjo sosednega velikega svobodnika, Marijo Jerajevo. /?) Za stavno pravo svobodnikov. 124. Kreditne oblike in razmere našega naroda v preteklosti doslej še niso bile, niti krajevno ali stanovsko omejeno, predmet natančnejšega raziskavanja. navadno posteljo s pritiklinami {»ein ordinari gebrauchiges Peth samt Zugehor«); trem sestram pa 35 gld, dveletno telico z (!) navadno posteljo); 18,1.1747 (bratu: 300 gld, suknjo iz žlahtnega sukna, 2 para rjuh iz pražnjega in 2 para iz hodnega platna, navadno posteljo, 20 povesem prediva, 3 stare mešanega žita in 1 skrinjo; sestrama pa 300 gld, 4 zlatnike, 2 meselanki, 1 krilo iz »Cronrasch«, 1 kožuh, 1 črno jopo iz sukna po 6 petič, 1 pas za en cekin, 3 stare mešanega žita, 20 povesem prediva, navadno posteljo, 2 para rjuh iz pražnjega in 1 par iz hodnega platna, 1 kravo in 1 skrinjo); 22. XI. 1742 [bratu 100 gld, 1 par rjuh iz hodnega, 1 par iz pražnjega platna in 6 tednov staro tele); 26.1.1748 (vsakemu sinu 25, in vsakemu dekletu 34 gld, vsakemu 1 par rjuh iz hodnega platna in 1 odejo); 5. II. 1749 (bratoma: po 25 gld, 1 par enoletnih junčkov in 1 molzno kravo); 28.11.1745 (bratoma po 40 gld, 1 par rjuh iz hodnega platna, 1 navadno odejo, 1 skrinjo in kosilo ob poroki); 12,1. 1753 (Aleš Juraj v Lokarjih se obveže plačati svojim bratom Hanslu, Petru in Jakobu ob polnoletnosti vsakemu 750 gld kranjske veljave, 2 suknji iz žlahtnega sukna in sicer eno iz barantina in eno iz škrlata, par hlač, par škornjev, navadno posteljo s pernico z navadnimi pritiklinami, 4 pare rjuh in sicer 2 iz hodnega in 2 iz pražnjega platna, 4 stare mešanega žita in ob ženitvi svatbo. Dokler pa ostanejo pri hiši, morajo dobiti stanovanje in hrano ter od njive Tomana vsakemu 12 krajev za priboljšek; prvo leto mora prevzemnik to zemljo obdelati, druga leta pa uživalci sami. Dalje je dolžen dati sestram Špeli, Marini in Meti vsaki: »6 Haubtiecher, 6 Halsbetl von Rei-sten, darunter ein seidener sein solle, 4 Mossellanene Reist, als 2 von Baratin und 2 schwarze, 4 Mosellanene Fiirtiecher, 1 Rokh von Kronreist, ein Pelz, ein Joben von schwarzen edlen Tuech samt Striimpf und Schuech, 2 paar reistene und 2 paar rueplene Lailacher, ein Pe-tschen mit schwarzen Spiz, ain Giertl per 5 fl, 2 reistene Hinterfath, ein gebreichiges Federpeth, sambt Zuegehor, 4 Star getraith und ain Trugen, darbey, wan aine haurathen solite, ain Mi-tagmall geben solle, so lang sie aber zu Haus verbleiben, jeder K Mernig Lainsamen anzu-saen und zu prechlen ... mit Kost und Kleidung zu versehen, also sie mir auch zu arbeiten verbunten.« 497 26. II. 1704; 16.1.1709. 198 26. II. 1704; 16. V. 1709. 499 16. IV. 1709; 4. II. 1711; 25.1.1714; 29.1.1717; 25.1.1713. 50° £)a ai,er 4tens entweder sye Rothia Petritschin oder er Oswald Prestor soleh im § 2 und 3 gethane Verpundtnus nicht adimplieren, sondern oben angezogenen Verehelichung binderlich oder zuwider seyn sollten, ist der ubertretende Theil dem andern die hiemit selbst gutwillig diktierte und ausgesprochene Straf der 600 Gld Krain. W. par zu erlegen schuldig. Stare zastavne knjige (»Satzbiicher«) mest ter raznih zasebnih in državnih go-sposk, sodni zapisniki, stare zemljiške knjige, arhivalije raznih župnij bi nudile dovolj gradiva vsaj izza 17. stoletja dalje. Izza te dobe teko viri tudi za svo-bodnike. Njihove gmotne razmere se izražajo v precejšnjem zadolževanju in v pogosti zastavi njihovih zemljišč. V tridesetletju 1690—1720 je vpisanih 109 zadolžnic in zastavnih pogodb (»Satzbrief« ali »Schuld und Satzbrief«) v zapisnikih svobodniškega sodišča. Zdi se skoro, da so mnogi podložniki prav zaradi lažjega kredita kupovali svobodniška zemljišča. 125. Z zastavnimi pogodbami so naravno tudi v naših primerih združene zadolžnice. Treba je omeniti, kar se pri nas menda doslej ni nikjer še opazilo, da vsebujejo mnoge teh zadolžnic tkzv. klavzulo na imetnika. Praktičen pomen listin, posebno dispozitivne »cartae«, zlasti v zgodnjem srednjem veku, je bil v tem, da so odstranjevale neprilike, ki jih je povzročala v naraščajočem pravnem prometu nedopustnost sodnega nadomestovanja in prenosa terjatev. Tem oviram se je moglo odpomoči z listino, ker dovoljuje nemško pravo pogodbe na dajatve v prilog tretjim. Sprejemati so se namreč mogle v listine klavzule, ki so take dajatve odrejale501. V naših zadolžnicah najdemo tkzv. alternativno imetniško klavzulo, to je dolžnik se je zavezal plačati dolg upniku ali njegovim dedičem ali »jedem dieses Briefs getreuen Inhaber«502. S tem je bil mogoč prenos terjatev z navadno predajo papirja brez cesije, ki močno olajša denarni promet. Kakor drugod v nemškem pravnem ozemlju se opaža tudi pri nas izumiranje zadolžnic z alternativno imetniško klavzulo. Izpodrinili so jih druge vrste papirji, zlasti oni na ukaz503. Izza 1. 1716 jih v zapisnikih skoraj ne najdemo več. 126. Kar se pa tiče zastavnih oblik, ki se uporabljajo v svobodniških zastavnih pogodbah, je najprej pripomniti, da je bila v času še ne razvitega denarnega gospodarstva vrednost zemljišč večinoma le v njihovih pridelkih. Zato so se večjidel samo ti zastavljali upnikom, ne da bi v lastninskih razmerah nastale kakšne spremembe. Užitna zastava (»Nutzungspfand«) je bila zategadelj razširjena povsod v Evropi, v Angliji in Franciji (tukaj kot »engagement«) prav tako kakor v Nemčiji v obliki starejšezastave (»a ltere Satzun g«)504. Tudi v pravnem življenju svobodnikov je bila ta zastavna oblika pogosta. Naravno pa je, da gineva z naraščajočim denarnim gospodarstvom in uvedbo zemljiške knjige sredi 18. stoletja. V obliki starejše zastave je dajal posojilojemalec zemljišča in desetine posojilodajalcu v posest in užitek (»nutzen und geniessen«) brez pravice razpolaganja. V nekaterih primerih kažejo že izrazi, ki se jih poslužujejo zastavne pogodbe, namen, utemeljiti starejšo zastavo. Rabijo se besede, da se zastavljeno zemljišče: »verhypotheciert und zum natiir-lichen Genuss iibergeben«506; »zu einer Specialhypothek eingesetzt und in wirklichen Possess dergestalt eingeraumt«™0; »verhypotheciert und zum wirk- 501 R, Hubner, Grundziige d.deutschen Privatr., 1919, 502. 502 7. V. 1693; 13.11., 29. VI. 1700; 23.11.1703; 11. VI., 28. VIII. 1704; 22. X. 1708; 10 IV., 11. VII., 18. VII. 1709; 15.1., 11. VII., 12. VII. 1710; 16. V., 22. VI., 2. VII. 1714; 8. X. 1716. 603 R. Hiibner, o. c., 504. 501 R. Hiibner, o, c., 329. — Zakaj rabi M. Dolenc (PZ 160, 372) za »altere« in »jiingere Satzung« »starejše« in »novo ustanovilo«, je nejasno. Kako bi slovenili po tem n. pr. »Satzbrief« ali »Satzbuch«? Vendar ne »ustanovilno pismo« in »ustanovilna knjiga«! 505 28. IX. 1699; 8.1. 1700. 606 1. VI. 1693. Glasnik lichen Genuss iibertragen« (ali »iibergeben«)507; »verpfandet imd zum wirkli-chen Genuss eingeantwortet«E08; »verhypotheciert und in die wirkliche Possess iibergeben«509; »in den wirklichen Possess iibergeben und eingeantwortet«510; »verhypotheciert und in die wirkliche Possess iiberantwortet«511; »versetzt und zum wirklichen Genuss eingeantwortet«51\ V še več primerih se pa poslužujejo sicer v ostalem zelo stereotipno sestavljene pogodbe kaj nestalnih izrazov, ki se enako rabijo ali bi se vsaj mogli rabiti za utemeljitev mlajše zastave, o kateri bomo pozneje govorili, tako: »wirklich eingesetzt und verpfandet«513; »verhypotheciert und iibergeben«51’; »verhypotheciert«515; »verpfandet«516; »versetzt«517; »zu einer Spezialhypothek eingesetzt und verschrieben518; »zu einer Specialhypothek eingesetzt und so-gestalten verpfandet510; »verhypotheciert und eingesetzt«520; »iibergeben521; »verhypotheciert und eingeantwortet«522; »verhypotheciert und verpfandet«523. Terminologija sama torej tudi pri nas še ni odločilna za obliko in bistvo zastavnega posla524. 127. Starejša zastava more biti ali obrestna ali amortizujoča. V mnogih naših primerih je dogovorjena obrestna zastava (v Nemčiji »Zinssatzung«; »mortgage« v Franciji; »mortum vadium« v Angliji). Tukaj naj bo užitek le nadomestilo obresti za posojeni denar525. Precej pogodb, ki ustanavljajo obrestno zastavo, določa dolžnost zemljišče uživajočega zastavnega upnika, da plača iz užitka davke in sicer ali vse ali le v določenem znesku526. Včasih je tudi določeno, da mora poleg tega zastavni upnik plačati dolžniku letno še določen znesek527. V teh primerih je vrednost uživanih plodov gotovo presegala običajne obresti. Nasprotno je v enem primeru določeno, da sme zastavni upnik zahtevati doplačilo, ko bi užitek zastavljene desetine ne dosegel običajnih obresti; v poedinem primeru je tako doplačilo k obrestim, o katerih se že ve, da jih užitek ne krije, že naprej določeno528. 507 28. IX. 1699; 8.1. 1700; 6. III. 1717; 12. XII, 1719; 25. V. 1742. 508 28. VIII. 1704. 609 6. XII. 1707; 16. III. 1715. 510 27. X. 1708. 14. VI. 1711; 12. V. 1716. M* 2. VII. 1714. 613 10. VII. 1692. 514 12. IX. 1742. 518 29. IV. in 24. IV. 1699: 11. II. 1700; 10. V. in 11. VI. 1709; 26. III. 1710; 1. VII. 1712; 1. IV., 6. IV. in 10. V. 1713; 23. XII, 1715; 11, VII. 1716. 618 31. V. 1702. 617 11. III. 1704. 618 10. IV. 1709. 519 27. X. 1711; 10. V. 1746. 520 1 9. XI. 1719. 521 13. XII. 1713. 522 12. IX. 1716; 10. V. 1736. 523 2. V. 1736; 20. VI. 1737, 824 Hans Planitz, D. Grundpfandrecht in den Kolner Scforeinskarten, Ztsch. d. Savigny- Siiftung f. Rechtgesch., germ. Abt., 54. Bd, 1934, 7. 525 23. IV. 1692 ; 28. V. 1692; 17. VI. in 31. V. 1702; 23. II. in 16. III. 1703; 11. VI. in 28. VIII. 1704; 6. XII. 1707; 10. V., 11. VII., 17. XII. 1709; 15. V. in 26. VIL 1710; 1. VII. 1712; 2. VII. 1714; 16. III. in 16. IV. 1715; 11. VII. 1716. 528 8. V. in 30. VI. 1692 ; 28. VIII. 1704; 11. VIL 1709; 15. VI., 14. VI. 1710; 1 VII. 1712; 12. V. 1716; 2, V. in 10, V.1736; 25, V. 1742. 527 1. X. 1708, 628 10. V. 1713. 128. Poleg obrestne zastave je v svobodniških zastavnih pogodbah pogosta tudi amortizujoča zastava (»Todsatzung« nemškega, »vifgage« francoskega in »vivum vadium« angleškega prava)520. Po tej obliki starejše zastave naj se užitek zaračuna tudi na glavnico tako, da se z užitkom sčasoma odplača (amortizira) tudi terjatev sama. Amortizacija je bila določena ali po znesku530, ki se je smatral, da je z užitkom letno odplačan, ali po številu let531, ko užitek traja. V teh primerih plača upnik večkrat tudi davke532. Z zastavno posestjo je pridobil zastavni upnik le podedljivo in prenosno užitno pravico, ne pa pravice na substanci zastavljenega predmeta. To ima še lastnik533. 129. Pravica prenosa zastave in užitne pravice je spričana po dveh primerih, kjer zastavni upnik cedira zastavljeno mu desetino tretji osebi534. Za -stavljavčeva lastnina za trajanja starejše (užitne) zastave popolnoma počiva, razen ako ni bil užitek morda omejen, n. pr. ako je bilo dogovorjeno, da dobiva za-stavodajalec od zastavljenega travnika še določeno število kupov sena (»Fuder Heu«), ali si pridrži od zastavljenega travnika otavo535, ali plačilo zneska preko višine obresti. 130. Le plačilo terjatve konča zastavno razmerje in oprosti zemljišče vezi užitka. Ponekod se najde v svobodniških pogodbah izrečno določilo, da imajo zastavni upniki pravico užitka do plačila zadnjega vinarja (»bis zur Bezahlung des letzten Heller und Pfenig«)536. V prav posameznih primerih je bilo določeno, da je upnik dolžen sprejeti tudi le določeni del terjatve (n, pr. polovico) in vrniti po tem plačilu sorazmerno določen del zastavljenega predmeta (zemljišča ali desetine)537. Ako ni bilo nič drugega dogovorjeno, je smel dolžnik vsak čas rešiti zastavljeno zemljišče ali desetino538. Večkrat se je to izrečno domenilo530, vendar si je v takih primerih upnik izgovoril, da se sme to zgoditi le tako, da more zastavni upnik zastavljeni predmet še izkoristiti510; torej le v določenem letnem času n. pr. o sv. Juriju541 ali v jeseni542 ali po poprejšnji enoletni odpovedi543. V splošnem upnik ni imel pravice zahtevati, da dolžnik zastavljeni predmet reši544. 529 13. XII. 1713. 530 22, V. 1690; 23. IV. in 28. VI. 1692; 24. IV. in 28. XII. 1699; 8.1. 1700; 31. V. 1702; 4. VII. 1705; 22. X. 1708; 23.1. in 1. IV. 1713; 23. XII. 1715; 23. III. 1721; 12. X. 1742. 531 23. IV, 1692 (»mit soleh abnehmenden Genuss jahrlich an Kapital 20 Kr LW. deval- vieren lassen«); 28. VI, 1692 ; 24. IV. 1699; 4. VII. 1705 (»an dem Kapital jahrlich 2 Patzen zum Abdienst gerechnet«); 22, X. 1708 (letno 2 gld in davek); 1. IV. 1713 (6 krajcarjev letno od 50 gld); 23. III. 1731 ((45 krajcarjev letno na 123 gld). 28. IX. 1699 (8 let); 8.1.1700 (7 L); 31. V. 1702 (15 1.170 F1 30 Kr TW); 19.1.1713 (4 L); 23,1. 1713 (10 L); 25. X. 1741 (3 1,), •r33 24. IV. 1699; 22. V. 1690. 634 R. Hubner, Grundziige d. deutschen Privatr., 330; Planitz, o. c., 15. 28. V. 1692. 17. VI. in 31. V. 1702; 23, H. in 16. Ul. 1703; 15. V. 1705; 18. VII. 1709; 10. VIII. 1745. 637 23. XII. 1715. 638 Planitz, o. c., 24. 630 17. V. 1690 (»iiber kurz oder lang«); 25. V. 1742. 540 Planitz, o. c., 25. 541 22. V. 1690. 548 6. IV. 1713. 543 1. IV. 1713. 5,4 Planitz, o. c., 27. Včasih pa se je dogovorilo v zastavni pogodbi, da preide pod gotovimi pogoji zastavljeni predmet v last zastavnega upnika, n. pr. da mora po določenem številu (15) let dolžnik zastavljeno desetino rešiti, sicer ima upnik pravico, da preide desetina v njegovo last545 ali da mora dolžnik, ako ne plača glavnice v dveh letih, podpisati kupno pismo na odkup proti doplačilu prave vrednosti po zastavnem upniku546. V takih primerih je imela starejša zastava značaj zapadlostne zastave (Verfallspfand), čeprav ne v njeni prvotni, čisti obliki, ker je prišla posojilo presegajoča večja vrednost zastavljenega predmeta v dobro zastavnemu dolžniku547. 131. Poleg starejše zastave je v vsej dobi, za katero imamo vire, med svobodniki enako pogosta548 tudi oblika tkzv. mlajše zastave (»jiingere Satzung«), to je zastave brez prenosa posesti. Dolžnik je ostal v posesti zastavljenega zemljišča ali desetine, vendar pa je bil zastavni predmet za upnika zasežen. Tudi ta vrsta zastave se je utemeljevala prav kakor starejša zastava s pravnooblično listino pred sodiščem, v naših primerih pred stanovskim knjigovodjo kot svobodniško sodno instanco, tedaj javno. V teh zastavnih listinah najdemo za utemeljitev te vrste zastave različne izraze, iz katerih, prav kakor pri starejši zastavi, ne moremo vedno zanesljivo sklepati na način zastave: »ver-hypotheciert und eingesetzt«549; »dergestalt eingesetzt und verhypotheciert«550; »zu einer wirklichen Hypothek eingesetzt551; »verhypotheciert und zum wirkli-chen Pfand eingesetzt«552; »zu einer Spezial-Hypothek (pro speciali hypotheca) eingesetzt und verpfandet553; »verhypotheziert«554; »specialiter verhypothe-ziert«555; »verhypotheziert und dergestalt pro actuali hypotheca eingesetzt556; »bei Verpfandung meines Hab und Gut zu einer Special-Hypothek eingesetzt und ganzlich versichert«557; »verpfandet und pro speciali hypotheca verschrie-ben558; »verhypotheziert und verpfandet«550; »gegen Verhypothezierung meines volligen Hab und Guets«560; »in optima iuris forma sogestalten versichert«561. Navzlic javni utemeljitvi mlajše zastave vendar ta način ni bil tako viden, kakor starejša zastava, ko je bilo tej bistveno izvrševanje posesti z obdelovanjem zemljišča in pobiranjem plodov vsakemu očito. Zato se je včasih v večjo 5,5 11.11.1700 (»gegen Erlegung des Wertes und Innenbehaltung seiner Schuld bemehlte Zehend eigenthumblich zu geniessen«), 5"> 28. V. 1692. 547 R. Hiibner, o. c., 331. 618 Od 109 zastavnih pogodb, ki smo jih v naše svrhe pregledali, je bilo sklenjenih 55 v obliki starejše, 54 pa v obliki mlajše zastave. Pri prvih je bila dolžna vsota v 14 primerih do 50 goldinarjev; v 20 do 100 in v 21 preko 100 goldinarjev; pri drugih (zastavnih pogodbah mlajše zastave) je bilo razmerje 10:20:24. 840 4. VI. 1692. 550 6. VI. 1693. 551 24. V. 1702. 21. XI. 1702; 19. XII. 1703; 15. III. 1705; 14. IX. 1707; 10. III. 1710, 553 12. VI. 1706; 25.1.1710; 4. XII. 1711; 10. V. in 21. VI. 1714; 1. IV. 1735; 10. L in 9. II. 1742. 554 28, V. 1707; 7. V. in 15. V. 1710; 8. V. 1713; 10. V. in 2. VII. 1749. 565 21. VIII. 1709; 3.1. 1710. 556 24. VII. 1710; 31. X. in 2. XI. 1711. 667 6. XI. 1711; 7.1.1730. 568 20. VIII. 1712. 658 10. V. 1736; 28. II. 1749. 500 22. XII. 1736. 661 18. XI. 1741. — V tej obliki zastavljajo svobodniki tudi zemljišča, ki so jih v nekaj primerih namenili kandidatom višjega posvečenja kot t it ulu m mensae (gl. le n. pr. jan. 1747 (str. 10), sept. 1748 (str. 42). Listine so pisane latinski, dan je v datumu izpuščen). varnost in najbrž v glavnem, da bi se preprečila odsvojitev, zastavil tudi še izvirnik kupne pogodbe zastavljenega zemljišča502 in tudi druge listine “3. V večjo varnost je v posameznem primeru zastavil dolžnik poleg zemljišča tudi še terjatve (n. pr. »Heiratliche Spruch aus dem Testamente«)564. Seveda predpostavlja splošnejša poraba zastavnega načina mlajše zastave pripustitev obresti, ki so bile ta čas v naših pokrajinah že urejene565. Te so bile v svobodniških pogodbah določene s 5566 ali 6% 567. 132. Za primer zamude plačila glavnice in obresti568 ali v posameznih primerih tudi že ob zamudi plačila obresti samih, je bilo dogovorjeno, da sme vzeti upnik zastavljeno zemljišče ali desetino v posest in jo uživati, to je spremeniti mlajšo zastavo v starejšo. Za ustanovitev te pravice rabijo pogodbe različne izraze: »dass er« (sc. upnik) »sich solcher Hypothek zu untenvinden, in den wirklichen Possess zu nehmen und zu versteuem kraft dieses befugt«660; ali »dass er sich bei Erscheinung meiner saumbigen Bezahlung derselben pravalieren kann und mag«570; ali da sme zemljišče nase potegniti in poljubno z njim ravnati (»einziehen«) in je obdržati do plačila571; ali odvzeti (»abnehmen«)572; ali da sme upnica (cerkev), če zastane dolžnik na obrestih ali po lOih letih na glavnici, dati desetino ceniti in si jo dati prisoditi proti plačilu presežka na vrednosti573. Navadno je domenjeno, da se izvršuje ta pravica po opominu upnika s pečatom na 14 dni (»auf 14 tagige Gebotspetschaft«)574. Le v enem edinem primeru575 je bilo določeno, da mora upnik po opominu na 14 dni uvesti šele izvršbo in obdržati potem desetino in originalno kupno pismo do plačila zadnjega beliča. V drugem, tudi le posameznem, časovno poznem primeru576 je bila dogovorjena zapadlostna zastava: če dolžnik na četrtletno odpoved ne plača glavnice z obrestmi, je upnik upravičen, da se sme po pečatnem opominu na 14 dni zemljišča polastiti (»pravalieren«) in je dati v imenjski knjigi nase prepisati. 58= 10. JV. 1709; 20. VIII. 1712; 1. X. in 8. X. 1716. 663 10. IV. 1709 (cesijska listina); 7. V. 1710 (ženitno ipismo); 15. V. 1710 (ženitno pismo žene); 1. X. 1716 (»Spannungs-Acten und Pupillar-Acten der Kinder«), 561 14. VI. 1710. 565 Prim.: generale Maksimilijana II. 31. X. 1557 (Codex Austriacus I, 565); patent Rudolfa II. 18. VI. 1589 in 22. XII. 1593 (Codex Austr. II., 511); naredba Ferdinanda II. 11. IX. 162S in 5. XII. 1633 (Codex Austr. I,, 509; II. 553). Prim. tudi K. Isopescul-Grecul, Das osterr. Wucher- recht, 140. »o« 11. V. 1709; 10. V. 1713; 2. VI. 1714; 12. V. 1718; 12. IX. 1721; 18. XI. 1741; 10.1., 9. II. in 12. X. 1742; 18. VIII. 1745; 28. II. 1749. ™ 10. VI. 1708; 24. VII. 1710; 20. VIII. 1712; 8. V. 1713; 22. VI. 1714; 29. VII. 1715. 14. XI. 1692; 1. III. 1693; 15. XII. 1703; 25.1. 1712; 12. V. 1718; 10. V. 1736. 369 10. XI. 1692 in 29. VI. 1700. 570 25.1. 1707; 21. III. in 29. VII. 1715; 23. V. 1716. 571 25.1. 1712; 1. III. 1710; 6. XI. 1711; 8. Ul. in 29. VII. 1715; 9. II. 1742; 2. VII. 1749. 572 14. IX. 1707; 20. VIII. 171,2; 8. X. 1716; 26.1. 1717. 673 10. III. in 2. VII. 1749. 574 16. IV. 1709; 20. VIII. 1712; (»,., deTgestalten und neben einhendigung des alten Kauff- briefes verpfendt vnd pro Speciali HyDotheca verschrieben. daB wan die bezahlung des Ca- pitals oder jarlichen Interesse auf giitliches begehren des Herm Darleihers wider Verhoffen nicht erfolgen solte, daB sodan ohne ainich schriifftlichen ersuchens oder klaggen auf ein bloBen von der Buchhalterey aus vorhero ^blauffens 14 tagiges Gebotspetschaft die wirkliche Spannungs-Exeikution wider mich auf sein angedeute Special hypothec nach Belieben abzu-fuhren und dasjenige, was gespant wird bis zu leistender vollstandiger Contentiertmg jure spangae zu genieBen befugt«); 26.1. 1717. 575 1 6. IV. 1704 (prim. tudi R. Hiibner, o. c., 334 in fine). 576 9. II. 1742. Šele 1. 1780 srečamo nekako prodajno zastavo. Upnik ima pravico, da ob dolžnikovi zamudi toži, da zemljišče ceniti, prepisati in vrne presežek577. V splošnem pa prodajna zastava (»Verkaufspfand«) tudi pri mlajši zastavi ne pri nas, ne v raznih predelih nemškopravnega ozemlja578 ni bila običajna. Lastninska pravica svobodnikov sicer ni bila vezana, toda stanovska oblastva so se vedno borila proti razkosavanju in prodajanju svobodniških zemljišč. Zato verjetno svobodniška uprava, pri kateri so se zastavna pisma sestavljala, ni mogla pripuščati v teh pogodbah določila o prisilni prodaji. 133. Zastava se po besedilu nekaterih zastavnih pogodb ene in druge zastavne oblike razteza generelno na vso imovino (»mein Hab und Gut«), toda nikdar samo na to, marveč poleg tega še vedno posebej na posamezna določena zemljišča ali desetino kot specialno hipoteko579, to pa zato, ker take generelne zastave same še ne utemeljujejo zastavne kot stvarne pravice, marveč dajejo upniku le pravico, da dolžnikove stvari brez tožbe privatim ali sodno zarubi580. Največkrat pa zastavi dolžnik le posamezna zemljišča, zemljiške dele ali desetino ali desetinske dele posamezno kot »specialno hipoteko« z besedami: »zu einer Special-Hypothek derart eingesetzt. . .«581. Kar se tiče vrste zemljišč, ki so se zastavljala, moremo ugotoviti, da so se ta redko označevala s splošnim izrazom n. pr. »Freisasserei«582 ali »Freisassgrund«583 ali »Freisasshube«584. Navadno se označuje zastavni predmet določneje: »kajža« ali »domec«585, »hišica s travnikom« (»Hausel und Heumathl«)580, »hiša«587, enkrat tudi »večji dvorec«588. Največkrat so bile predmet zastave njive589 ali deli njiv590, ki so natančno označene po legi in domačih livadnih nazivih; večkrat tudi s številom krajev ah razorov (Piffang)591; ali njive skupaj s travnikom592 ali le sam travnik, označen prav tako kakor njive, včasih tudi z navedbo, koliko kupov sena (»Fuder Heu«) se na njem letno pokosi593 ali tudi, vendar redko, gozd504. Skoro najbolj pogoste 577 8. VII. 1780. 573 R. Hiibner, o. c., 335. 878 10. X. 1693;’ 12. XI. 1705; 31. X. 1711 in 10. V. 1736. 580 R. Hiibner, o. c., 335. 681 N. pr. 1. VI. 1693; 25.1., 6. XII. 1707; 27. X. 1711; 1. X. 1716; 23. III. 1721; 1. IV. 1735; 10.1. 1742. 382 10. X. 1692. 583 19. XII. 1703. 884 10. VII. 1692; 13. II. 1700; 1. X. 1716. 585 2. III. 1700; 24. VII. 1710; 21. IH. 1715; 1. IV. 1735. 588 26.1. 1717. 587 1. X. 1708. 588 10. VI. 1710 (Matija Rakovec zastavi loškemu podložniku Gregorju Jerebu za 550 goldinarjev LW s 6% obrestni dvorec »Kiittenhof«, ki ga je pravkar kupil). 888 23. IV., 28. V., 28. VI., 10. XI. 1692; 8. IV. 1693; 15. V. in 4. VII. 1705; 25.1., 14. IX. in 6. XII. (neposeiano) 1707; 7. IX. 1708 (neposejanih 20 krajev, ki jih mora upnik neposejane vrniti); 11. VII. 1709 (16 krajev); 15. V., 11. VI. in 15. VI. 1710; 6. XI. 1711; 6. IV. 1713 (14 krajev nepo- sejanih); 16. III. 1715 (7 krajev); 2. V. 1736. 690 26. VII. 1710 (pol njive); 1. IV. 1713 (pol njive); prim. tudi Planitz, o. c., 51. 884 14. IX. 1707; 11. VII. 1709; 1. VII. 1712; 6. IV. 1713; 16. III. 1715. 582 28. IV. 1693; 27.X. 1711; 1. VII. 1712; 23.1H.1721. N. pr. »...na loge per Beke liegen-den Acker, darauf 4 Mernig gesat werden, samt dabei befindlicher Wiesmatt und Gestraisach oder Rain mit der Ein- und Ausfahrt.« 583 22. V. 1690; 30. VI. 1692; 17. VI. 1702; 1. VII. 1712; 2. VII. 1714 (»Heumathl von ungefahr 3 Fuder Heu«); 11. VII. 1716 (»mit denen dabei befindlichen Markstein und Confinszeichen«). 69'* 12. IX. 1716 s tole oznako; »... eigenthumblich hubtheilige Beholzung v ,Lese' ge-nannt, ein Oerthl von dem Fahrweg aufwerts einen Pixenschuss weit bis zu denen gezeichneten und fiir ein Confin dienenden Fichtenpaimben.« so bile predmet zastave desetine595 in sicer celotne ali delne. V enem primeru zastavi svobodnik celo tri podložne kajžarje (»Hofstatter«) z njihovimi urbarial-nimi dajatvami vred, pridržujoč si izrečno njihovo tlako566. V drugem primeru zastavi svobodnik domec s podložnikom beneficijatu sv. Lenarta v Kranju tako, da sme ta domec z dosedanjo tlako vred uživati597. 134. Zastavodajalci so bili lastniki zastavljenih zemljišč in desetin. Večkrat so navedeni kot zastavljalci poleg lastnikov tudi njihove žene, ki se obvezujejo za in poleg svojega moža. V teh primerili se vselej odpovedujejo pravni dobroti Senatus Consulti Vellaeani598, po katerem je bil prevzem tujega dolga po ženi (intercesija) prepovedan. V ženitnih pogodbah zastavi včasih ženin za doto ali zaženilo zemljišče, čigar lastnik še ni, vendar pa le z izrečnim privoljenjem svojih staršev5L9. 135. Zastavojemniki so le redko graščaki600 ali svobodniki601, marveč največ podložniki602, duhovniki603 in cerkve601. To dokazuje zopet, da položaj podložnikov v naših pokrajinah gospodarsko ni bil slab. 136. Zastavna pravica prehaja tudi na dediče zastavojemnika605. Ne v vseh zastavnih pogodbah, pač pa v mnogih, se ta prehod na dediče izrečno ugotavlja606. 137. Prav ker pri nas zastava v svobodniških krogih običajno ni bila prodajna, ki bi omogočila zastavnim upnikom, da se naenkrat poplačajo ob plačilni zamudi dolžnika, je bila zlasti za dolgoročna posojila zelo pogosta kreditna oblika prodaje na odkup (retractus conventionalis, Kauf auf Wieder-kauf, pri nas le »KaufaufWiederlosung« imenovan). Prodaja na odkup je zelo podobna moderni obliki prenosa lastnine v zavarovanje (Sicherungs-iibereignung)"07. Med približno 100 kupnimi pogodbami, ki smo jih pregledali 585 14. VI. 1692 ; 24. IV., 28. XII. 1699; 8.1, 11. V., 29. VI. 1700; 31. V. 1702; 11. VI. (3 des.) in 28. VIII. (10 des.) 1704; 11. VII. in 18. VII. 1709; 25.1., 1. Ul. 1710; 20. VIII. 1712 (27 des.); 7.I., 23.1., 8. V. 1713; 22. VI. 1714; 8. Ul., 21. UL, 23. XII. 1715; 8. X. 1716 (27 des.). 508 30. VI. 1717. 697 1 6. IV. 1715. 10. X. 1692; 24. V. 1702; 11. V. 1709; 25.1.1710; 24. VII. 1710; 6. XI. 1711. Formula, s katero se odpove žena pravni dtfbroti, se glasi (n. pr. 24. VII. 1710); »Anbei aber will ich mich auch der vveiblichen Freiheiten und der dem weiblichen Geschlecht vorgesehenen Beneficien in specie der Exception Senatus Consulti Velleiani, item der Authentica Si qua mulier und der Epistel Kaiser Adriani deren allen ich durch den von mir erbetenen Herrn Anvveiser genugsamb erindert worden bin, in Crafft dits guet und freiwillig begeben haben, alles treulich und ohne Gefahrde auch bei Verptindung des Landtschadenpunis in Grain.« — Pojasmjevalec (»Anvveiser«) se v teh klavzulah navadno z imenom imenuje in je redno privzet izmed odvetnikov ograjnega sodišča. — Prim.; N. Beckmann, Idea iuris, 436, 437. 500 17.1. 1745; 5. II. 1749; 20. II. 1750. 600 10. VII. 1692. 601 2. VII. 1714 in 23. III. 1721. 602 28. V. in 28. VI. 1692; 31. V. 1702; 28. VIII. 1704; 6. XII. 1707; 11. V. 1709; 16. IV. 1715; 8. X. (za 2200 gld. n. v.) in 11. VI. 1716; 26. VIL 1710; 19.1.1713. 24. IV. 1699; 25. n. 1703; 11. VI. 1704; 17, XII. 1709; 1. IU. 1710; 9. II. in 25. V. 1742. 604 4 VI. 1692 (podr. sv. Florijana na Vačah); 8. IV. 1693 (Vače); 19. XII. 1703 (podr. sv. Florijana na Vačah); 11. VU. 1709 (cerkev sv. Miklavža ob Savi); 6. XI. 1711 (bratovščina sv. rožnega venca v Kranju); 4. XII. 1711 (cerkev sv. Boštjana v Mostah); 8. V. 1713 (v Krašni); 22. VI. 1714 (v Ljubnem); 8. III. 1715 (v Vačah); 21.111.1715; 1. X. 1716 (bratovščina corpus Christi v Kranju); 12. V. 1716 (na Limbarski gori); 9. II. 1742 (podr. sv. Nikolaja v Litiji); 10. VIII. 1745 (podr. cerkev sv. Jurija v Hruševem). — Prvikrat se kaže tukaj na cerkev kot dajalko kredita v naši preteklosti. Kulturno in gospodarsko zanimivo vprašanje bi kazalo natančneje obdelati, zlasti ker so farni arhivi dobro ohranjeni. 605 Planitz, o. c., 22. 006 7. 1.1713. 607 Jurij Štempihar, Prenos premičnin in terjatev v zavarovanje, SP, 1936, 49, zlasti 56sl.; prim. tudi M. Dolenc, Pravne razmere v Brežicah od 1. 1585 do 1. 1651, ZZR, XII., (1936), 48, 49. za dobo od 1690 do 1740, je polovica prodaj na odkup. Večina pogodb se glasi le, da se eno ali več zemljišč ali desetin proda brez navedbe odkupnega roka »wiederl6sungsweis«608 ali »auf Wiederlosung«"00 ali tudi »auf ewige Wieder-losung«"10. V teh primerih je bilo včasih izrečno domenjeno, da se sme zemljišče vsak čas odkupiti, toda — zlasti pri njivah — na enoletno611 ali polletno"11’ odpoved. Le precej redko je bila odkupna pravica časovno omejena: na dve leti613; na 10"11 in na 20 let613. V enem primeru"1" je bila odkupna pravica omejena na 12 let, vendar tako, da se more odkup (Abledigung) prodane desetine izvršiti v tej dobi le vsaka 3 leta po 3, 6, 9, 12ih letih017. Če je odkupni rok potekel, je pripadlo prodano zemljišče ali desetina v nepreklicno last kupca. V nekaterih primerih je bil pogojen tudi le delen odkup. Dogovorjeno je bilo na primer, da mora kupec po vračilu polovice kupnine vrniti pol travnika618 ali eno od dveh prodanih desetinskih hub619 ali eno od treh desetin“J0 ali po plačilu 20 gld vrniti njivico, ki je bila prodana skupno s travnikom za 60 gld“'jl ali po plačilu 100 gld njivo, ki je bila prodana za 200 gld skupaj s travnikom, tega pa po plačilu ostanka; če se izvrši odkup po košnji, so plačane tudi obresti622. Nakupu rent (Rentenkauf) nemškega prava se približuje prodaja na odkup z dogovorom, da sme prodajalec prodani mlin uživati, dokler plačuje 5 % obresti od kupnine623. Nekakšna zveza mlajše zastave s prodajo na odkup je zanimivi dogovor, da proda prodajalec njivo na odkup. Vendar jo sme prodajalec štiri leta uživati, če plača 5% obresti v denarju ali v senu. Po štirih letih ali, če bi ne plačal obresti, se sme kupec njive polastiti in jo uživati do odkupa'1-4. V enem primeru na 2 leti časovno omejene odkupne pravice je bilo določeno, da mora prodajalec poleg vračila kupnine dati še 10 sadnih dreves za dveletne obresti626, v drugem pa je bilo dogovorjeno, da poravna ob odkupu prodajalec davek, kolikor bi presegal letno 2 goldinarja"2". Kupec na odkup prodanega zemljišča je imel podedljivo pravico do vračila cele kupnine, event. še dogovorjenih drugih plačil, pravico kupljeno 18. IV. 1703; 8. IV. 1704; 9. VII. 1709; 16. IV., 30, V., 12. VI. 1715; 30. IV., 12, V., 3. VII. 1717; 9,11,1718; 30, VII, 1735; 31.1.1736; 10. V. in 21. V. 1737; 30. VIII. 1743; 8.1.1748. 600 28. V. in 10, X. 1692. »i» 28. VI. 1706; 18. III. 1710; 3. IX. 1714; 7. III., 16. IV., 28. IV. 1715; 30. III. 1716 811 8. IV. 1704, 812 L IV. 1713 in 2. VII. 1742. 613 16. IV. in 28. IV, 1715, 614 29. VI. 1703. e« 2. V. 1742; 20. X. 1747; 30. IV. 1750. 610 3. V. 1747. 12. VI. 1715. «18 10. X. 1692. 819 12. V, 1717. 820 26. VIII, 1717. 821 3. VII. 1717. 822 2. VII, 1742. 823 4. II. 1718. 824 4. V. 1742. 825 29. VI. 1703. 828 9. VII. 1709. zemljišče posedovati in uživati in z njim razpolagati kakor s prosto lastnino82 . Smel je zemljišče tudi na odkup naprej prodati628. y) Kupne pogodbe. 138. Vse mnogoštevilne kupne pogodbe, ki so nam ohranjene v sodnih zapisnikih svobodnikov, so sestavljene (za vsa leta 1690—1740) v isti stereotipni obliki. Ustne kupne pogodbe o nepremičninah sicer tudi niso bile neveljavne. Toda za prepis v imenjski knjigi je bila potrebna redno pismena oblika. Zato so se ustno sklenjene kupne pogodbe kasneje vedno sestavile v pismeni obliki in ratificirale520. Očitno v nasprotju k zelo pogostim prodajam na odkup se glasi v vseh kupnih pogodbah stalno: »Ich N. N. zu D. in der X. Pfarr sesshaft und einer lobi. Laa in Krain unterworfener Freysasse bekenne hiemit ftir mich und alle meine Erben mit diesem Kaufbrief, wo der selbe zu verlesen vorkommt, dass ich in einen statten, ewigen und ganz unberuflichen Kauf hingeben und ver-kauft habe, hingebe und verkaufe auch hiemit wissentlich und Kraft dieses Briefs dem arbeitsamen X. Y. meinen zu meinem Freisassgrund gehorigen Acker . ..«. Nato potrdi prodajalec prejem kupnine, ki se označuje z besedami: »umb ain Summe Geldts«, katerim se z besedo »benanntlich« pristavlja številčni znesek z označbo valute. V treh primerih, v katerih je kupec duhovnik, znesek ni naveden, marveč je kupnina označena le »umb ain Summe Geldt«630. Včasih se poleg denarnega zneska določi kupnina tudi še v drugih potrošnih stvareh: n. pr. v enem primeru je določena kupnina: za njivo 106 kron in ena koža usnja631; v drugem za desetinsko hubo 600 goldinarjev, 3 cekini, obleka iz žlahtnega sukna, srajca, čevlji, nogavice in klobuk632; v drugem zopet za 4 desetine 409 goldinarjev n. v., 18 cekinov in en star pšenice633. Poleg glavnega zneska kupnine je bila nekajkrat zlasti v prvi polovici 18. stoletja pri večjih prodajah dogovorjena še manjša denarna nagrada v posebni, zlasti cenjeni valuti (v državnih tolarjih634, ali cekinih635, ali goldinarjih 636, ali librah037) kot likof638 ali »Ehrung« ali tudi kot daritev (Donation)030. To dajatev moramo smatrati kot ostanek stare, začasne, navidezne dajatve (pozneje nadavka, are), ki je bila po starem nemškem pravu potrebna, da je mogla nastati realna pogodba, ako se dajatev in protidajatev nista izvršili iz 627 2. VII. 1742 in tudi v drugih pogodbah: »Zusage und "verspreche ich fiir mich und alle meine Erben, dass besagte Erkaufer und ihre Erben bis Bezahlung der falligen Kaufsumma oft gemelten Acker und Wiesen wiederlosungsweis inne haben, nuzen und geniesen, damit handeln, thun und lassen kann und moge, wie sie geliist und verlangen, als mit andern ihren frei aigenen Grunt.« 628 25.1. 1741 — Primož Vozel proda cerkvi na Sv. Gori travnik v Lokah, ki ga je kupil 11. VI. 1732 na odkup od Martina Malija. «• 23. VII. 1710; 3. IX. 1717. 630 26. IX. 1703; 28. VI. 1710; 5. III. 1718. 631 10. IX. 1705 (Knatliču v Zagorici). 22. IX. 1715. 833 23. IV. 1692. 834 1 2. XI. 1704; 30. III. 1713 (Ein Reichstaler und zwei Siebenzehner); 2.1.1716. o35 5. X. 1692; 27. VI. 1742. 636 30. IV. 1692; 9. IX. 1707; 18. III. 1710 (Ein Gulden und 6 Liber); 26. VIII. 1717. 30. IV. 1692; 12. IX. 1704 (»Leikauf« oder »Ehrung«); 2.1. 1714; 27. VI. 1742. 9. IX. 1707; 18. III. 1710; 12. IX. 1704; 26. VIII. 1717. 639 1. VI. 1745. rok v roke. Navadno se je ta dajatev zapila kot »Weinkauf« ali »Litkauf«. To je znak, da so imeli to dajatev še vedno za navidezno dajatev, ki jo pogodbenik sam ni obdržal. Daroval jo je včasih cerkvi ali revežem (nemški »Gottespfenig« ali »Heiligenpfenig«)640. Na našem ozemlju je ostala gotovo iz istega razloga navada, ki jo tudi v svobodniških pogodbah nekajkrat srečamo, da se je ta posebna dajatev dogovorila v korist prodajalčevi ženi641. Na tuje poreklo teh dajatev kaže v svobodniških pogodbah to, da so izgovorjene šele v pogodbah 18. stoletja. 139. Vredno je tudi omeniti, da so v svobodniških kupnih pogodbah navedeni večkrat nagibi prodaje. Pogosto se kot taki navajajo: plačilo davkov642, dolgov643, grozeča izvršba044. Ta navedba nagibov je po moji sodbi prešla v svobodniške pogodbe iz podložniških. Pri teh je bilo za prodajo podložniških zemljišč potrebno pritrdilo zemljiškega gospoda, za to pa je bilo naravno treba navesti razloge. Nagibi so navedeni navadno le v pogodbah poznejšega časa, izza začetka 18. stoletja, kar je zopet dokaz, da se je izgubljala vedno bolj zavest popolne pravne prostosti svobodnikov in so z njimi vedno bolj ravnali kakor s podložniki. 140. Pojasniti je treba tudi klavzulo jamčevanja, ki je pristavljena vsem svobodniškim kupnim pogodbam. Po nemškem pravu je imel prodajalec rimski auctoritas slično dolžnost jamčevanja. Če je namreč tretja oseba zahtevala od kupca izročitev kupljenega predmeta, je moral prodajalec na oblično vabilo kupca priti k sodišču, izjaviti, da jamči, s tem prevzeti spor toženega kupca in mu z uspešno izvedbo pravde ohraniti posest predmeta. Ta prevzem brambe se je nazival »Schermung«, defensio. Prodajalec procesualno sicer ni bil prisiljen prevzeti to brambo, toda veljal je za tatu, če je ni prevzel in je moral plačati tožečemu tretjemu globo radi tatvine, kupcu pa kupnino, kajti kupec je moral, ker se mu ni jamčilo, izročiti kupljeni predmet tretjemu. Prav tako je moral prodajalec povrniti kupcu škodo, če je v pravnem sporu podlegel. Čeprav pa je bila ta jamčevalna dolžnost že po pravu zajamčena, je bil vendarle običaj, da se je kupec ob sklepu kupne pogodbe s posebnimi klavzulami v listini še posebej zavaroval. V teh prodajalec ni le obljubil zase in za svoje pravne naslednike, da bo opustil v prihodnje vsako motenje pravic kupca, marveč se je tudi izrečno zavezal, da bo odvračal pravne napade tretjih oseb. Ta sistem brambe (Schermung) ali jamčevanja se je ohranil v nemško-pravnem ozemlju še dolgo preko recepcije645. Tudi v vseh naših svobodniških pogodbah je, kakor rečeno, vseskozi pristavljena klavzula z navedeno dvojno obvezo: prodajalec se zavezuje zase in svoje pravne naslednike, da opusti vsako motenje kupca in da njega in nje- 640 Rudolf Hiibner, Grundziige des deutschen Privatr., 446; M. Dolenc, PZ, 164, 165. 641 12. XI. 1704 (»Leihkauf oder Ehrung fiir unsere Hauswirtinen [prodajalca sta bila dva brata] mit 1 Reichsthaler«) ali 28.1.1745 {12 Thaler in specie meiner Ehewirtin); nemški »Schltisselgeld«. 6.2 8. IV. 1704, 12. IX. 1714 (wegen der anerlaufenen Herrnanforderung und derentwegen abgefiihrten Spannungen); 6. III. 1717; 24.1.1718. 6.3 9. III. 1715 (in Ansehnung der Schuld und Satzgerechtigkeit); 20. V. 1738; 2. V. 1742 (zaradi očetovih dolgov); 13. VIII. 1742 (radi ženinih dolgov). 844 9. XI. 1709 (»um mich der Spannung frei zu machen«}; 9. VII. 1709; 15. XI. 1711 (»wegen der fiirgebrochenen haufigen Kreditoren und der dariiber furgegangenen Ediktshandlung«). 645 Rudolf Hiibner, o c., 481 sl. gove dediče glede predmetnega kupa ščiti in brani, kakor je v deželi navadno, pred sodiščem in izven tega (»in und ausser Rechts«), kadarkoli bi bilo potrebno, in ga pri vsaki tožbi in terjatvi zastopa pred sodiščem, kakor je to navadno na Kranjskem046. Kaj je bilo v tem oziru na Kranjskem navadno, ni nikjer povedano. Pač pa je v 53. poglavju sodnega reda za Kranjsko (»Gerichtsinstanz und Ordnung in Crain«647 natančno določeno, kako je postopati, če se jamčevalec odtegne svoji obvezi in noče priti k sodišču. Iz teh določb je sklepati a con-trario tudi na način njegovega jamčevanja ali obrambe. Jasno je, da v tem oziru običaji na Kranjskem vobče mutatis mutandis niso mogli biti drugačni, kakor je bilo določeno v sodnem redu za deželno pravdo. Po tem določilu je prodajalcu, ki se je branil svoje obveze, pisal najprej peremtorično deželni glavar ali deželni upravnik in ga povabil, če je stanoval v deželi, k prihodnjemu sodnemu zasedanju, če je pa živel izven dežele, pa na 18 tednov ali k prvemu zasedanju po tem času. Če prodajalec na to povabilo ni prišel k razpravi, je brambo odklonil in je to odklonitev priznalo sodišče za utemeljeno, ali pa če ni prišel k razpravi, je moral toženec vendar razpravljati in se sam braniti. Pač pa je bil izostali prodajalec v tem primeru obvezan, da povrne vso škodo in stroške, ki jih je imel v tej zadevi. 141. V zvezi s kupno pogodbo ne smemo končno prezreti retraktne pravice, ki jo srečavamo pod nemškim, pri nas sploh navadnim nazivom: »Einstandrecht« nekajkrat v svobodniških spisih. Na drugem mestu sem svojčas označil retraktno pravico za pravico, pri-stoječo bližnjemu, da nepremičnino, ki jo je prodal njen lastnik manj upravičenemu daljnemu, pridobi v določenem roku, navadno tekom leta dni, izza prodaje proti plačilu kupnine, ki jo je dal daljni, in pa drugih stroškov648. Retraktno pravico morejo imeti ali sorodniki (retractus gentilitius ali ex iure con-sanguineitatis); sosedje (r. ex iure vicinitatis), solastniki istega zemljišča (r. ex iure congrui), stanovski sodrugi (r. ex iure incolatus), zemljiški gospod (r, ex iure dominii directi)649. V naših virih se navaja retrakt sem in tja v imenjskih knjigah kot prido-bitveni naslov zemljišča ali desetine, vendar vrsta retrakta ni nikjer navedena. Maloštevilni so primeri sporov o retraktni pravici v sodnih zapisnikih in še ti večinoma iz novejše dobe650. Zanimiv je le primer651, ko toži Janez Ignacij baron Apfaltrem kot gospod in deželan ter kot sosed na izročitev po svobodniku prodane kovačnice, ki je bila nekdanja gospoščna last. V tem sporu je za naše pravo važna ugotovitev 0,0 N. pr. pogodba z dne 26.1. 1690: prodajalec izroči zemljišče po plačilu kupnine tako, da ga more kupec poljubno uživati in z njim razpolagati »ohne mein, meiner Erben oder Jenikhliches von unsertwegen thuenden Eintrag, Irrung, Hindernuss oder Wiedersprechen, ge-lobe zue sage und verspreche demnach fiir mich und meine Erben bemelten X und seine Erben bei diesen Kauf gegen jenikhlich Landtsgebrauchig massen zu schiizen und zu schermen in und ausser Rechts wo, wann und so oft es die not erfordert, auch vor aller Klag und Ansprach dieses Herzogthumbs Crain Sitt und Gewohnheit nach in den Rechten zu vertreten.« 617 V formulami knjigi župnika Raspa v župnem arhivu v Kamniku. SP 1929, 104. 859 Prav tam, 107, 108. 8,0 22. VII. 1710 (tožba na izročitev zastavljenega zemljišča ex iure consangui-neitatis); 12. V. 1748 (ex iure vicinitatis). 851 21. VI., 11. VII. 1737. prakse ljubljanskega mestnega sodišča ob konkurenci več retraktnih naslovov. Drži se vrstnega reda: 1. sorodniki, 2. sosedje, 3. meščani. Stanovsko sodišče se pa glede tega reda še ni izreklo. Zanimivo je tudi sklicevanje toženca na obče pravo (gemeines Recht), da mora dokazati tožnik, da retrahira za lastno porabo (in proprium usum) in ne in fraudem; pa trditev tožnika, da imata dva, če tudi daljnejša naslova, prednost pred enim bližnjim. Žal pa svobodniško sodišče ni imelo prilike, da bi ta vprašanja do konca razčistilo. c) Kazensko sodstvo svobodnikov. 142. Kakor pri drugih stanovih, je sodilo za civilne stvari pristojno svobodniško sodišče svobodnike tudi v malotnih kazenskih stvareh; dočim so bili glede težjih podsodni deželskim sodiščem. Teh malotnih kazenskih stvari, večinoma prestopkov zoper varnost časti in lahkih telesnih poškodb, je svobodniško sodišče zelo malo obravnavalo. Glavni razlog za to moramo iskati predvsem v oddaljenosti sodišča. Najbolj pogostne so bile pač verbalne injurije. Govori se o »Injurienreden«652 ali »Injurienworte«653, »unbescheidene Reden«654, »Schmahworte«655, »ausgesprengte Worte«656. Postopalo se je kakor v civilnih stvareh. Sodišče je izdalo v vseh teh primerih pečatno povelje, da se stranki poravnata v deželi navadnem roku ali v 14 dneh ali pa prideta k razpravi657. Enkrat se povelje glasi, da se obtoženec vzdrži žalitev ali pa pride k sodišču658. V primeru, ko je tržiški svobodnik žalil drugega, se je obtožencu naložilo, da prekliče svoje obdolžitve na cesti v Trstu, kjer so se izrekle, in položi cautio de amplius non offendendo658. Drugič se obtoženki ukaže, da v 14 dneh zadosti ex lege diffamari, sicer pa pride k naroku, da se ji naloži silentium perpetuum660. Le v enem primeru se je izreklo, da mora poslati obtoženec k Francu Benediktu pl. Dienzlu, graščaku na Tumu pri Kranju, dva moža, da se opravičita zaradi žalitve in obljubita mir. Ko bi tega ne storil, bo na deželnem glavarstvu toliko časa zaprt, dokler ne da zadoščenja661. Tudi v primerih realne injurije se glasi povelje na poravnavo662. V dveh primerih se je obtožencu po izvršeni razpravi naložilo s sodbo, da se poravna663, in sicer v enem s pristavkom, da ostane do poravnave v mestnem zaporu. Tožnik pa je še zahteval cautio de non offendendo664. V telesnih poškodbah sta zabeležena le dva primera. V enem se tožencu nalaga povračilo zdravniških stroškov in poravnava zaradi poškodbe, sicer se 652 16. IX. 1692. 053 6. VII. 1709; 24. X. 1729; 28.1.1733; 27. VIII. 1735; 2. V., 2. X. 1736; 16. III., 2. V. 1742. 651 2. IV. 1710, 855 11. VI. 1716. 856 27. IX. 1729. 657 3. IX. 1731. 858 2. IV. 1710; 27. IX. 1729 ; 27. VIII. 1735; 2. V., 2. X. 1736. 850 1 6. II., 16. III. (preklic le doma v Tržiču), 2. V. 1742, 680 3. IX. 1731; 29. III. 1700 (na obdolžitev hudega pregreška pri nunciaturi na Dunaju). 881 22. IX. 1719. 802 1. II. 1724 {v dveh primerih; v enem se nalaga obtožencu, da pritegne nekaj mož in se poravna; v drugem se mu zagrozi, da ga bodo zvezanega privedli na dež. glavarstvo); 14. IX. 1728; 4. II. 1729; 27. IX. 1730; 2. X. 1736. 883 11.11. 1743. 88’ 26. IX. 1722. določi poravnalna vsota ex offo665. V drugem se mu pa ukaže, da plača bolest nino, zdravniške stroške, zamudnino in kavcijo de non offendendo8"6. XX. Denarstvo med svobodniki. Zapisniki svobodniškega sodišča in pred njim sklenjene pogodbe: kupne, zastavne, ženitne, razgrinjajo silno pestro sliko valutnih razmer, v katerih se je v kmetskih krogih naše dežele vršil promet v 17. in 18. stoletju. V tej zmedi raznih veljav se je le težko znajti. Takoj v prvem ohranjenem sodnem zapisniku iz 1. 1690 naletimo pri prvih zapisih (15. februarja) na »Landtswahrung« in nato na »Gute crainerische Landtswahrung«. V zapisniku z 22. maja 1690 se računa »neunzig Gulden rhei-nisch, jeden derselben zu fiinfzehn Pazen oder sechzig Kreuzer gerechnet guter crainischer Landtswarung«e67. Anton Globočnik'168 je pojasnil bistvo »kranjske veljave«. / Kranjska je imela že prvotno zelo malo domačih kovnic denarja; skupne pa zaradi razkosanosti pokrajine sploh ne. Po dosedanjih raziskavah se zdi, da so po združitvi z Avstrijo (1283) še te prenehale. Poznejši novci Kranjske so le še taki, ki so jih kovali v Gradcu (1527—1532) iz cerkvenega zlata in srebra v obrambo Turkov in sicer zlatnike ter kose za 12, 6, 3 in 1 krajcar, vinarje (Zweier) in štirioglate, enostranske denariče (»Pfenige«) v skupnem znesku 17.438 goldinarjev. Pozneje se pojavljajo le še nekateri groši in vinarji (Zweier) pod Ferdinandom I. in II. s kranjskim deželnim grbom in z napisom: Dux Carn. in nekateri računski penezi (»Raitpfenige«)600. Po Globočniku Kranjska kot dežela sploh ni imela nikdar svoje lastne novčne pravice. Sicer so kranjski stanovi na zboru deželnih odposlancev v Augsburgu 1510 zaprosili za to pravico, pa so jim priznali le pravico, predlagati lastno novčanstvo670. Pač pa so bili Turjačani kot nemški državni knezi upra- 885 21. IX. 1729. 606 29. IV. 1730. 687 Goldinar je bil v tej dobi = 1 funt penezov ali denaričev. (Izraz »denarič« sem našel v inventarju po Luki Jeraju v Lokarjah z dne 12. okt. 1721, str. 1: »Paargeld. In Kreuzer und Denaritsch ... fl, 44.« fasc. 67, 68, 71 (rodbine A—L) stanovskih spisov v arhivu pri Nar. muzeju v Ljubljani. Prim, tudi M. Dolenc, Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine ZZR., V., 1926; 159, op. 13; izraz »denarič« se nahaja po tem tudi v klevevških zapisnikih (i8. III. 1743). — Dalje je štel goldinar 60 krajcarjev, krajcar 3 denariče ali peneze (»Pfennig« = d), penez pa dva vinarja (HeJler = <5). — »Batzen« ali »Patzen«, slovenski »reparji« so šteli 4 kr. — Prim. Fr. Kos, Denar in njegova vrednost okolo Škofje Loke v minulih dveh stoletjih, LZ, 1891, 361, — Isti; Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK, II„ 1892, 24—26. — V. Steska, Naši denarji in kranjske svetinje. IMK, X., 1900, 109 sl. 088 A. v. Globočnik, Geschichtl. Ubersicht d. osterr. Geld- und Miinzwesens, Wien 1897, XXII (mnogo premalo znano in uvaževano delce); tudi Kos o. c. 361, 362; v novejšem času: Giinther Probszt, Innerosterreichs Miinzpolitik von 1564—1619. Numismatische Zeitschrift, NF 17. Bd., 1924, 36, 37. — Prim. zlasti; HannB Jacob Karner, Buchhalterischer RaittsOfficir u. CantzleyIngrossist: Teutsch und Cranerische Wehrungs-Veranderung Samjbt Einem bey- gefugten schonen Interesse-Entwurff. ... zu allgemainen Nutzen des lieben Crainlands mit grossen FleiC zusamen getragen und verlegt. Laybach. 1687. — Druga izdaja 1, 1701. Sestavljavec se že imenuje HannB Jacob v. Kamburg (prim. IMK, X., 1900, 155). — V prvem delu knjige je preračunana kranjska veljava v nemško; v drugem pa nemška v kranjsko od 1 de-nariča do 1000 gld. Po tem računu je znašal 1 denarič (Pfennig) kr. v. = l*/8 nemške; 1 krajcar kr. v. r= 33/s n. v.; 1 gld. kr. v. = 50 krajcarjev n. v. 81111 Globočnik, o. c,; XXI. 670 Globočnik, o. c.; XXI, XXII, vičeni kovati novce; ohranjeni so nam od te rodbine samo nekateri zlatniki in tolarji iz 17. in 18. stol. Ker je krožilo zato tako malo v deželi kovanih novcev, veljali so večinoma tuji: tirolski, oglejski, zlasti pa benečanski. Zadnji so imeli pri nas še višji tečaj, kakor je bil navaden v sosednih deželah. To razliko v tečaju benečanskih novcev pri nas so imenovali kranjsko veljavo. To pa ni bilo v korist zlasti kmetu pri prodaji njegovih pridelkov v mesta in pri trgovskem prometu z Italijo. Zato so 1. 1693 prosili stanovi, da vlada odpravi »kranjsko«, pravzaprav italijansko veljavo, po kateri se šteje 4% liber (mesto 5 liber) na 1 renski goldinar; vicedomu naj se naroči, da jo v mestih in trgih prepove in odredi uporabo nemške veljave in renskega goldinarja, kakor je to na Koroškem071 in Štajerskem v navadi«. Po Globočnikovem672 poročilu so se stanovi že 1. 1671 pritoževali, da krožijo na Kranjskem krone (a 10 liber) po 2 goldinarja; drugod pa po gld 1 '50; cekini po gld 3* 15, sicer pa po 3 gld. Globočnik073 pravi, da rešitve teh vlog ni mogel najti. Po podatkih arhivalnega gradiva o svobodnikih pa ni dvoma, da je morala biti rešitev vloge iz 1. 1693 pozitivna. Kajti, v svobodniških sodnih zapisnikih iz 1. 1699, prvih, ki so nam ohranjeni za onimi iz 1. 1692, najdemo v kupnih pogodbah z dne 14. in 15. novembra že izraz »v o r i g e gemaine Landtswahrung«67\ ki se potem ponavlja do 1. 1704674 (ali se rabi tudi »alte crainer Wahrung«673). Toda kmalu se ta pristavek redno zopet opušča, računa se pa še vedno po »kranjski veljavi« in to še preko leta 1750"76. Globočnikova domneva677, da bi »kranjska veljava« ali razlika v tečaju v začetku 18. veka prenehala, torej nima podlage. Rabijo se menjaje izrazi: »Gute crainer. Landtswahrung«, tudi le »Gute Landtswahrung«678, ali »gemaine Landtswahrung«67e, ali »crain. Wahrung« in »crain. Landtswahrung«680 ali samo »Landtswahrung«,681, vendar se zdi, da je bila »kranjska veljava« po 1. 1693 v rabi le v zasebnem prometu. Na to kaže 071 Vendar imamo tudi na Koroškem »koroško veljavo«. To bi izhajalo iz ženitne pogodbe, ki sta jo sklenila Janez Jenko, svobodnik (»Aigenthiunber«), z Marijeto Jeraj iz Lokarij 16, nov, 1742 pred Andrejem Hudelistom, upravnikom davkarije v Pliberku, kot svo-bodniško oblastjo, V tej se glasi: »... weliche mir als ain Heyrath-gueth 400 fl in crainerischer Wehrung der Gulden zu 51 kr gerechnet, so in camthenscher Wehrung 340 fl ausmachen zuegebracht undt undtherthanig gemacht hat, weliche ich Ihro mit 200 fl cranerischen Gulden widerlege so nach unserer Landtswehrung 170 fl betragen...« (Listina v moji posesti). — Po Karnerjevi preraeunavi (gl. op. 668) se pa »koroška« veljava sklada z nemško. 072 Globočnik, o, c., XXII. 673 Globočnik, prav tam. »7« N. pr.: 12. IH., 22. IV., 11. V. 1700; 11. VI. 1704. N. pr.: 29. VI. 1703 ; 28. VI. in 20. XI. 1704; 6. XII. 1707. 876 N. pr.: 17, VI. 1728; 29.11.1731; 8,1.1732; 10,1., 14.1., 15.1.1742; 26.1.1748; 2. II. in 28. II. 1749; 28. II. in 30. IV. 1750. 677 Globočnik, o. c., XXII, 678 N. pr.: 15. XI. 1705; 15. VI, in 18. III. 1710; 12. XI. 1714; 20, III., 21. IV. 1712; 29. V„ 30. V., 12. VI. 1715; 12. VI. 1714; 11. VIL in 12. VII. 1716. 678 N, pr.: 18.1, 1707. »so N. pr.: 10. V. 1709; 24. VIL 1710; 15.11.1711; 6. II. 1711; 5. VIL 1712; 25.1.1713; 17. VI. 1728; 24. X. 1731; 25.1., 9. II., 4. V, 1742; 18.1,1747: 26.1. in 16. III. 1748. 681 N. pr.: 20.11.1704 ; 20.111.1705; 11. V. 1709; 26.1.1711; 26.1., 1. II., l.IV., 6. IV. 1713; 8.I., 6. III., 30.111,1717; 2. V.1719; 1. II. 1730; 25.1.1742; 14. XII1718; 18.1.1748. izraz »uradna veljava« (»Amtswahrung«)68a, v kateri so se vršila plačila davkov683. Izraz kranjske ali deželne veljave se je večkrat v zapisnikih in pogodbah še pojasnjeval s pristavkom tej veljavi ustrezajoče druge, nemške ali bene-čanske veljave, n. pr. »... fl LW. jeden Gulden zu 4% Liber gerechnet«684) ali »jeden Gulden zu 4VŠ Liber oder 15 Pazen«685 ali tudi še: »oder sechzig Kreuzer«6*6. Razen v kranjski veljavi se je računalo istočasno tudi v nemškem denarju (»Teutsch Geld« ali »Teutsche Wahrung«), in sicer v prvi dobi, za katero nam je arhivsko gradivo na razpolago, torej koncem 17. stol. še bolj redko. Zlasti se je s to veljavo pojasnjevala vrednost italijanskih novcev, posebno cekinov, kron, na katere so se zneski v pogodbah glasili887. Kasneje (po 1. 1693) se je valuta zelo pogosto označevala v nemški veljavi (»TG«, tudi »gute TW«)688. Bolj redko je bila novčna vrednota izražena v renskih goldinarjih (»Gulden Rheinisch«, »rajnš«); navadno se je to zgodilo takrat, če so prihajali v poštev poedini goldinarji kot pridavek689. Prav isto velja tudi o državnih tolarjih (Reichstaler), ki so se dajali v svobodniških krogih večinoma kot darila, n. pr. ženinovo darilo ali »ključnina« kupca prodajalčevi ženi ali kot »likof«. Računali so jih po 2 gld TG6™. V podobne namene kakor tolarje, n. pr. kot darilo ženina poleg zaženila, kot pridavek k doti, in sicer mnogo bolj pogosto kakor te, uporabljajo svobodniki zlatnike (Golddukaten, Zicchini, navadno Dukaten) kot plačilno sredstvo. Redko pa najdemo določilo, da se plača kupnina691 (ali dolžna vsota8 2) v samih zlatnikih. Tega plačilnega sredstva se poslužujejo naravno le lastniki velikih posestev. Najdejo se tudi primeri, v katerih je zagrožena globa v zlatnikih693. Vrednost zlatnikov se označuje večkrat v nemški694 ali italijanski695 veljavi. Običajno se odreja plačilo cekinov izrečno »in specie« ali »in Miinze«696. V posameznih primerih se navaja znesek v librah in še to navadno alternativno s kako drugo veljavo697. Običajno se označuje s to italijansko novčno enoto le vrednost drugih valut. 682 N. pr.: 27. III. 1721. — Prim. tudi Fr. Kos, Zgod. pobirki, o. c., 26. 683 prav tam, 884 N. pr.: 14. IX., 10. V. in 11. V. 1709. 685 N. pr.: 22. IV. in 11. V. 1700; 11. VII. 1704; 1. VII. 1712; 1.IV. in 6. IV. in 1. II. 1713. 688 N. pr.: l.II. 1713. «»!N.pr.: 22. V. in 29. V. 1690; 13. IV. 1692; 22.11.1707; 17. n. 1708; 15. VI. 1710; 2. VII. in 10. XI. 1714 in 2.1.1716. 888 N. pr.: 23. IV. in 10. VII. 1692; 22.11.1703; 28.1.1707; 10. IV. 1709; 27. X., 31. X. in 6. XI. 1711; 23.1., 3. H., 30. III. in 8. V. 1713; 2.1.1716; 9. IX. 1717. 889 N. pr.; 17.IX. 1708; 30. III. 1713; 2.1.1716; 30. VI. 1717 (zaženilo 100 RT); 18. VIII. 1742. ooo N. pr.: 22. V. 1690; tildi str 83, 30. IV. 1692 in 3. IX. 1714. osi N. pr.: 23. IV. 1692; 5. X. 1692 (en cekin za »likof«); 19. VIII. 17%; 20. III. 1705; 15. V. 1711; 26.1.1713; 25.1.1714; 26 VII. in l.II. 1713; 12.XU.1716; 8.1. in 9. IX. 1717; 8.1. in 14. XII. 1718; 27. VI, 1742 in 12.11.1746. 602 N, pr.; 5. III. 1738; 15.1.1720 (odipravščina). 603 N. pr.: 5, III. 1738. 801 N. pr.: 29. V. 1690. 895 N pr.: 26.1. 1707. — Prim. Fr. Kos, Denar, o. c., 362 in Zgod. pobirki, o. c., 25. 808 N. pr.: 12. IX. 1699; 17. III. 1703; 9. III. 1715; 27. VI. 1742. — Prim. Fr. Kos, denar, o. c., 362. 697 N. pr.: 23. IV. 1692. — Prim. Fr. Kos, Denar, o. c., 362 in Zgod. pobirki, o. c., 26. Pogosta je zlasti v starejši dobi novčna enota krone898, tudi izrečno srebrna krona61'5, ki je priljubljeno plačilno sredstvo v ženitnih pismih. Vrednost krone se označuje z 2 fl TW700 ali 10 liber701, ali v poznejšem času 7 sedemnajstič (»sieben siebenzehner«)702 = 1 fl 59 kr in kasneje tudi 7 cesarskih petič (kais. Funfer)703. V mnogih primerih se dogovarja v pogodbah iz istega ali iz različnih naslovov plačilo v več veljavah. To se dogaja zlasti pri določilu daril ali če se hoče dogovoriti za posamezen primer specialna valuta704. XXI. Seznam svobodnikov na Kranjskem po stanju 1. 1784. Priobčiti seznam svobodnikov se mi zdi potrebno že v podporo svojih izvajanj, da se nazorno razvidi število, neenaka porazdelitev svobodnikov po deželi ter kolikor toliko tudi neenak obseg posameznih svobodništev. V arhivalnem gradivu so nam ohranjeni v glavnem štirje seznami svobodnikov, nastali vsi tekom tričetrt stoletja: 1. Glavni je Elsnerjev, po okrožjih sestavljeni seznam iz 1. 1784, čigar postanek in uredbo sem opisal na str. 73. — 2. Svobodniški urbar, ki je nastal sicer po Elsnerjevem seznamu, toda nekako ob istem času (gl. str. 87), — 3. Na osmih listih navadnega pisarniškega papirja sestavljeni seznam svobodnikov brez datuma in napisa. Šteje jih 375; ima rubrike: a) tek. št.; b) okrožje; c) vas; d) župnija; e) ime svdbodiika; f) predmet svobod-ništva. Po vpisu pri tek. št. 157 soditi je nastal vsekakor po letu 1807. Pri tek, št, 18 je v zadnji rubriki opazka za 1. 1810 od roke dr, Repešiča. Nastanek seznama moremo tedaij nastaviti v čais med 1. 1807 in 1810. Naslanja se po vrstnem redu in vsebini na urbar. Najbrž je služil svobodniškemu sodniku dr. Andreju Ks. Repešiču kot ročni izvod. Uvrščen je tudi v Repešičeve spise fasc. »Uprava svobodnikov«, zv. II.; v arhivu pri Narodnem muzeju v Ljubljani, označen z dr. Wurzbachovo rdečo signaturo No, 39 ad XI, Tamkaj se nahaja tudi še drug izvod tega seznama, nekolike večje oblike, 4. V Raigersfeldovih spisih, fasc. XVIII, konvolut »Standische Okonomie betreffend« se nahaja elaborat: »Ansag deren landschaftl. Freisassen oder sog. Burger und gemein Leuth, welche am lezten April 1736 bestanden und im Giiltbuch befunden«, ki ga tudi moremo smatrati za seznam svobodnikov. Seveda so taki seznami tudi vse imenjske knjige, v katere so vsi svobodniki vpisani. Toda po teh je zaradi neurejenosti vpisov komaj mogoče sestaviti za določeno leto kolikor toliko točen seznam. Najboljši in najobsežnejši je Elsnerjev seznam iz 1. 1784 (l.J; vsebuje še vse svo-bodnike, tudi one, ki so bili 1. 1776—1777 prideljeni zasebnim gosposkam in te gosposke tudi imenuje. Kasnejši seznami teh prideljenih svobodnikov ne navajajo več. Zato sem porabil za podlago priobčenega seznama tkz. Elsnerjev seznam, ki nam nudi najzanesljivejšo sliko porazdeljenosti svobodnikov in obsega svobodništev za dobo, ko so bili najbolj razširjeni. Vendar ima Elsnerjev seznam velike pomankljivosti v dveh ozirih. Bivališče svobodnikov je navedeno kaj netočno, po velikih deželsko-sodnih okrajih ali po prav tako velikih predjožefinskih župnijskih okoliših. Razen tega navaja seznam zelo pogosto kot predmet svobodništva le »Mayer-schalt«. Že pri poskusu nove regulacije svobodnikov 1. 1800 so imeli komisarji nalog, vprašati svobodnike po pomenu tega izraza, ki je bil takratnim oblastnikom šestnajst let potem, ko ga je uraden seznam tolikokrat rabil, popolnoma neznan. Po tem, da se pri drugih svobodnikih, ki posedujejo le posamezne zemljiške dele, le-ti navajajo, je že domnevati, da pomenja »Mayer-schaft« vedno večji kompleks zemljišč, celo ali pa del hube. To domnevo potrjuje tudi primerjava z vpisi v urbarju in v 3. seznamu. Po teh dveh virih sem izpopolnil oznako »m« (Mayer-schaft) v oklepaju z natančnejšo navedbo. Prav tako sem tudi pristavil po navedenih dveh virih še kolikor možno točno bivališče svobodnika. Seveda je bilo to mogoče le za tiste, ki niso bili prideljeni zasebnim gosposkam in so bili vpisani pozneje v urbar in v seznam, ki je bil na njihovi podlagi sestavljen. Krstna in slovenska rodbinska imena sem pisal v današnjem pravopisu. Vrstni red sem pridržal. Izpustil sem imena onih, ki so se po navedbah seznama izločili iz tega pa tudi one kranjske meščane, ki so imeli na kranjskem polju sivoj čas davka prosta zemljišča, pa so jih po rektifikaciji 1. 1747 uvrstili glede teh zemljšč med svobodnike (gl, str. 59, 60). N. pr.: 22. V. 1690; 16.1. 1709 ; 4. II. 1711; 23. in 25.1. 1713; 26. VIII, 1715. 800 N. pr.: 18. XI. 1690; 10. X. 1692. 7(10 N. pr.: 22.11,1707 ; 2. VII. in 10. XI. 1714; 11. VI. 1718 in 6. XI. 1741. N. pr.: 4. II. in 30. IV. 1711; 25.1.1742 in 1. VI. 1745, 702 N. pr.: 7.1.1713; 29.11.1732; 9. II. 1742; 30. III. 1745. 703 N, pr,: 6. XI. 1741; 18, XI, 1741 in 5. II. 1749. N. pr.: 23. IV. 1692 (gld Tg + cekini + libre); 5, X, 1692; 17.111.1703; 20. III. 1705 (gld Tg + cekin); 17. IX. 1708 (in tolar); 1. II. 1703 (in cekin); 9. III., 26. VIII. 1715 (cekini in krona); 14. XII. 1718 (gld Tg + cekini + krona). Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Pred- Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Pred- r* KO SS kj o M 0> H Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče met 8VO- bodni- ške last- nine Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1. 1776. d KO £ KJ M O H Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče met svobo- bodni- ške last- nine • Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. Ljubljansko okrožje 1. 2. 3. Župnija Dob Jakob Plabart Mihael Stare Matija Virk des. tr. tr. in nj. Krumperk 34. 35. Dež. sodišče Kranj Aleš Ciperle, Rupa štev. 29 (kasneje Simon Kopač) Lorene Kušar m. (Vt h.) m. Križ 4. n Jakob Mohorčič n 36. Luka Sitar, m. 5. Matija Markuš tr. ” Rupa št. 16 (*/* h.) 6. » „ Valentin Majhnič nj. in d. 37. n Jože Rotar, Rupa štev. 31 nj. (k.) — 7. at tt Nikolaj Resnik des. „ 38. Pavel (Luka) Ja- 2 nj. 8. Andrej Podvolšek des. tt godec, Rupa ta in Urban Krošec »’ Jakob Hirsch- 9. tt tt Gregor Ravnikar des. — 39. feld(er), Stra- tr. — 10. Matija Širše m. Krumperk žišče pri Kranju 11. 1 Valentin Hribar des. Križevska vas dvorec 40. Župnija Šenčur pri Kranju Josip Šenk, Visoko štev. 50 mlin - 12. 13. 14. 15. It tt Župnija Zasip Pavel Podvolšek Jurij Malič Matija Vidic, Zasip Andrej Maček des. tr. tr. tr. Kolovec Krumperk Grimšiče 41. 42. 43. Dež. sodišče Kranj Župnija Krašnja Matija Frole (Vrolle) Tomaž Mavec Andrej Slapnik m. (*/* h.) m. des. Križ Tustanj 16. Župnija Anton Šmalc des. Martin in Roti j a Jesenice „ 44. (kasneje Valentin, 2 des. — 17. Dež. sodišče Urban Zupan, tr. in k. Josip) Eražem Kranj Zgornja Bela 45. Jurij Zajc, Rakitovec 2 des. - 18. v Andrej Gorče nj. in tr. Brdo pri Kranju 46. Matija Kodera des. Brdo pri Podpeči 19. « Boštjan Koprivnik Gašper Gregorc, tr. k. in m. Križ 47. ” Anton Postotnik, Gabrije Andrej Jerin (kas- des. - 20. n (pozneje Jurij zemlje) _ neje Matevž, Josip Prosenc, malo) 48. „ Cerar), Pogolcl des. — Tetenice 9) (Blagovica ali 21. Peter Gregorc, k. in. m. Golovec) ” Tetenice štev. 8 (V* -h) 49. Luka Pavlič des. Belnek 22. tt Gašper Mrak k. in m. Križ 50. Primož Zupan des. n 23. „ Nikolaj Rozman m. n 51. Brdo pri 24. Jakob Zorman, m. (d.) ” Gašper Marinšek des. Podpeči ” Rupa štev. 20 — 52. tt Jurij Lukan des. „ 25. n Gašper Andrejc m. Križ 53. Gašper Ravnikar, des. 26. Jurij Snedec, tr. (nj.) ” Rakitovec tt Zgornja Bela — 54. Andrej Korošec, (m. in) 27. Miha Vohinc, Be- m. (nj.) ” Krajno Brdo 2 des. tt la pri Preddvoru — 55. Župnija Čeinšenik Lorene Vokal, m. (Vi h.) 28. LukaAuen (Oven), Predoslje štev. 4 m. (k.) — Križe štev. 6 (kasneje Martin) 29. Gregor Jelen, Andrej Poganik, log 56. » Jernej Vokal, Križe štev. 5 m. (V? h.) - ” Jurij Krainer, Jože Prešern 57. Dež. sodišče Križ Urban Hočevar tr. Križ Simon Križman, Stražišče pri Kranju (kasneje 58. n Jurij Zupanič m. ,, 30. n tr. - 59. Urban Vrbec, Moste m. (‘/2 h.) tr. — 31. Janez Rozman) Jurij Oman des. 60. „ Jernej Lipnar, Zalog 32. „ Dominik Derlec des. Križ 61. Jožef Krumpe- tr. (Ih.) 33. » Valentin Stare m. — star. Zg. Zalog ‘Kratice: d. = domec k. = kajža tr. = travnik des. = desetina m. — »Mayerschaft v. = vrt g. = gozd nj. = njiva vgd. = vinograd h. = huba sk. = skedenj Glasnik >x Lega predmeta svobod- Ime in priimek svobodnika in Pred- met Morebitna >' 0) Lega predmeta svobod- Ime in priimek Pred- met Morebitna niške last- svo- pridelitev niške last- svobodnika in svo- pridelitev >t> O 0) nine po župniji, dež. sodišču natančnejše bivališče bodni- ške last- zasebni gosposki po 1.1776. O M nine po župniji, dež. sodišču natančnejše bivališče bodni- ške last- zasebni gosposki po 1.1776. H nine ““ nine 62. Dež. sod. Križ Valentin Zorn n j. _ 100. Ljubljana Andrej Hočevar, 63. Matevž Čuješ tr. _ Poljane m. — 64. Jožef Petrič, Zg. m. (1 h. 101. Jurij Podboršek, M Brnik štev. 47 in 2 k.) — ” Poljane m. 65. Jurij Jereb, Sp. Brnik m. (1 h. in 5 k.) _ 102. " Miha Klemenčič, Poljane u j. — Anton Movi, Šen- 103. Matija Maternik, n j. 66. čur (kasneje m. (d.) — Poljane 67. Marko Grča) Lorene Vubič, Moste (kasneje Pavel. m. (k.) 104. 105. Župnija Dol Jurij Marn Matija Jemec n j. des. Cekinov grad Krumperk Andrej Plevel) 106. » » Jurij Jemec des. „ Tomaž Kern, Križ Župnija Jakob Pajer n j.in tr. Dragomelj 68. (kasneje Aleš nj. — 107. Mengeš Štern) m. (1 k. in n j.) 108. Gregor Skotin (?) tr. 69. Marko Vubič, Moste štev. 23 — 109. v Gregor Pečnikar tr. ” 70. 71. 72. 73. 74. 75. ” Mihael Vrhovnik Jurij Zibavič Peter Šmolec nj. nj. des. Križ 110. Ul. 112. - Boštjan Pečnikar Janez Šušteršič Gašper Bleje tr. des. m. Krumperk Domžale Smlednik Andrej Anžič Ožba Osel Jurij Cedovnik tr. nj. in tr. m. Krumperk Križ 113. 114. 115. 116. Župnija Moravče Urban Per Jurij Detela Jakob Uranič Luka Avbel nj. m. m. n j. Tustanj 76. 77. Smlednik Matevž Stenovec Aleš Juraj, Lokarje Matija Juraj, m. m.(2 h. in3des.) m. (Ih. - 117. 118. 119. ” Gregor Zupan Matija Gril Primož Vranikar des. des. des. « 78. „ Smlednik št. 2 in 5 k.) — 120. „ Jožef Osovnik des. ,, ■ 79. on Anže Zupan mlin Križ Tomaž Osovnik, 1 des. ” Primož Vubič m. 121. Hrastnik oU. 81. 82. ” Matija Kopec m. 122. Gregor Lavrič des. Tustanj ” Urban Ramuš n j. 123. Gregor Avbel des. v ” Jakob Pavlič, Št. 124. M Gregor Prošnikar des. 83. Krašnja Ožbold (kasneje 4 des. — 125. Andrej Urbanija, des. Valentin Dežman) »» Moravče 84. Valentin Pavlič, 5 des. 126. Katarina K roli ar des. Tustanj ” Št. Ožbold 127. Mihael Topolšek des. 85. Dež. sodišče Goričane Lovre Žlebnik, Medvode 2 des. - 128. „ Jurij Turin, Moravče l^des. — 86. Lovre in Peter hiša m.(pozne j e ” Kovačič in v. 129. Martin Detela, Krumperk 87. Jernej (Marija) des. Kokošne */* des.) Jarec, Medvode 130. Marija Cierer 2 des. — Miha Gusi, (tr.in) Martin Stenko, 1 des. 88. Medvode des. 131. M Na Hlevah 89. Dež. sodišče Loka Anže Dolenc des. A j mano v grad 132. Jože Detela, Moravče 4 des. — 90. m Primož Mrvec hiša in v. 133. Tržič Gašper Polc, Tržič štev. 35 hiša in v. (Ih.) — 91. v Jakob in Franc Jugovič n j., tr. hiša Steinerje 134. Jurij Slapar, Sv. Katarina m. (nj.) — Samostan Jože Kavčič hiša in 92. „ Franc Luzner des. klarisinj 135. „ m. Tržič Marija Ivana Erat v Loki Komenda Habah 93. des. Ajmanov grad 136 Št. Peter Valentin Pirc nj. 94. „ Jože Križaj des. 137 Župnija Lorene Domec, Ljubno št.3 (kas- m. (1 k.) Miha Rakovec, m. (1 h Podbrezje neje Gregor Pra- 95. „ Bitnje — protnik) (dvorec Kutna) in 3 k.) 138 Jurij Lukman, m. (nj.' 96. Marija Terezija des. v Ljubno >» Cebav (Zevalin) m. (nj. 97. „ Anže Vagner tr. Ajmanov grad 139 Jakob Anžič v Selu) m. 98. Ljubljana Maks Anton 140 „ Jakob Kokalj i1U h.) — Perini, Poljane m. Matevž Mully 99. Andrej mlin 141 Radovljica (prej Janez Jurij k. Podvin ” Suhadolnik Toman) 'r' -2 Lega predmeta svobod- Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Pred- met Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. > x» , Lega predeneta svobod- Ime in priimek Pred- met Morebitna c3 O M o niške lastnine po župniji, dež. sodišču svo- bodni- ške last- oi-. >Cl O M o niške lastnine po župniji, dež. sodišču svobodnika in natančnejše bivališče svo- bodni- ške last- pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. H nine Eh nine 142. Radovljica Anže in Jože nj. in 178. Bled Martin Seničar m. Dežman Martin Rozman, tr. m.(l h. 179. „ Jožef Mandelc nj. Kamen pri Begunjah 143. »» Sp. Otok štev. 17 in 2 k.) 180. Župnija Vače Miha Končar, m. (ma- 144. Jakob Žerovec, Radovljica m. (Ih.) - Hotič štev. H Jakob Breznik, la h.) 145. Luka Legat, Pol-če št. 6, št. 7 in 8 m. (Ih.) - 181. »> n Lipovec štev. 8 (kasneje m. (Ih.) — 14(5. Gregor Dienst- m. (Ih.) m.pUh. Mihael Zajc) ” mann, Brda št. 6 182. »» m Luka Cerar (prej Jurij Kovač;, na m. — 147. Andrej Rozman, brez V idmu štev. 24, 25 (ht h.) V Otok hiše) m. Primuž Žervic d. Ponoviče 148. Ignacij Gliha, Zg. Bela V 2 des. 184. Anton Mali m. Selo 185. Nikolaj Keber, m. Gregor Zupanc Jablana (V* h.) — ■ 149. » (prej škapulirska bratovščina, Jesenice) des. - 186. Martin Juvan, Smoči dol m. (*/* h.) - 150. Župnija Žiri Janez Štefan Bo- 187. Anton Juvan m. Medija gataj, Žiri 1 des. _ m M « Gregor Ambrož m. 151. Valentin 189. •> m Tomaž Zalokar des. V selški dolini Schifferer, Pra- 3 des. Anže Tinuz mlin protno štev. 9 190. « v (Tinovec) 152. Križ Andrej Kern, des. Jera Curk, Hotič Kapla vas št. 30 191. » n (kasneje 2 nj. 15:5. Kamnik mesto Jožef Stohr nj. Kruinperk Martin Kave) */i h., mlin 154. ^ « Jakob Nakus v. »j Jurij Miihler, 155. „ „ Uršula Levičnik v. 192. »* M Mošenik štev. 17 in des. 156 v » Tomaž Globočnik v. „ Tomaž Lavter, m. 157. Magdalena tr. 193. ** M Kanderše (lVs h.) — ” ” Skerpin ” 194. Matevž Zupančič m. Medija 158. » Peter Cvek 2 nj. „ 195. Gregor Zupančič 111. 159. Župnija Kamnik Urban Preklet tr. Kolovec 196. Jernej Križe, Tirna */, h. in tr. — 1(10. M Jurij Osovnik hiša,nj. in tr. des. Krumperk Lambert Hribar, 161. „ Primož Preklet Kolovec 197. Mošenik (kasneje Andrej Zore) 111. (l/2 h.) — 162. Trojane Martin Pavlič des. Tustanj Miha Čebela, 163. Zu])iiija Čemšenik Gregor Hribar des. Medija 198. Lošce Jernej Vesel, des. des; in ~ 164. „ Tomaž Zalokar des. 199. Žvarulje št. 7, 8 111. (Ih.) — 165. Tuhinjska Jožef Vorster, Primož Vesel, Smoči dol des. in dolina Šmartin Peter Zajc, nj. des. in 200. 111. (I1/! h.) — 166. »» Laze štev. 16 m. (Ih.) Tomaž Vesel, des. in Jožef Rus, Laze 201. Smoči dol (kas- 111. — 167. (kasneje des. in — neje Anton) (‘.h.) Jurij Matjan) m. (tr.) 202. Martin Vesel, des. in tles in Mlince tr. — ll!8. Bled Jožef Mandelc m. (nj.) — 203. Jernej Končar, 111. (ma- Jožef Vidic, des. in Hotič la h.) 169. Zagorica m.(k.in 204. Lovro Vrtačnik, m. 2 nj.) Tirna (V* h.) 170. ” Marko Vidic, Zagorica iles. in m. (k. in nj.) des. in - 205. Lorene Končar, Hotič (kasneje Josip in Gregor Zupančič) m. O/, h.) in 5 des. - 171. Anže Wisser, Zagorica štev. 2 m. (k. Jakob Rus, m., des. in malo 206. Mošenik štev. 3 111 mlin — Andrej Mežan, zemlje) Jožef Urbanija, des. in 172. k. 207. M Gor. Cerovec (?) 2 tr. — ” Zagorica št. 24 208. Lovro Zupančič, 173. 174. Jernej Gogala Martin Seničar Kamen pri »> >» V rtače 5 des. — ” nj. m. Begunjah 209. M Matija Juvan des. Ponoviče 175. „ Meta Potočnik n j. in k. „ • 210. Boštjan Juvan, Zabava (kasneje 2 des. 176. Anže in Marold n j. Luka Janežič) V ran ” ^ 211. Martin Vassel 5*/2 des. 177. ” Jakob Zima nj. ” (Vozel ?), Žvarulje 'ekoča štev. | Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Pred- met svo- bodni- ške last- Morebi tna pridelitev zasebni gosposki po 1. 1776. > 0» KB ci KJ O M 0> Lega pred-ineta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Predmet svobod niške last- Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. nine H nine 212. Župnija Vače Urban Topolšek, Peče štev. 11 2 des. —: 228. 229. Cerklje Valentin Jenšek Primož Hribaršek m. m. Križ 213. Anže Zupan, Briše 2des. — 230. n Jakob Kocjančič des. Kolovec 214. Matija Krivič, Vače des. Ponoviče 231. Vikarijat Dobrova Luka Robežnik, Kozarje m.(Ih.) - 21'). 21«. 217. Vodice Gašper Klobučič Jožef Mali Jurij Burger, Vodice štev. 21 Jakob Osov, des. des. m. (Ih. in 3 k.) Selo 232. 233. Župnija Vače Andrej Žirovnik, Gabrije Tomaž Arhovec, Bitiče m. (hiša 4 k. in mlin) Vt des. : 218. 21!). Zapoge Gašper Dežman, des. in m. (Ih. j 234. 235. ŽupnijaVodice Matija Zupančič, Vodice Miha Končan lazi des. Tustanj Vojsko in 1 k.) 236. Matevž Barle, 220. Župnija Sora Tomaž Plešič des. A j mati o v grad ” Vodice (kasneje Anže Stupar) n j. — 221. „ „ Pavel Košajnar des. 237. Gregor Tomel, nj. 222. „ „ Neža Vodnik des. ” ” Vodice 22:5. Jernej Kalan des. Lovro Semen, 224. Cerklje Anže Pogačnik 2 n j. Križ 238. Preddvor Sred. Bela (kasneje Gregor Vo- nj. - 225. „ Miha Avman nj. „■ tline, Kokrica) 22(1. » Anton Tol maj nar Gašper Petrič, m. m. (2 h. 239. Župnija Dob Anže Jeran, Beričevo tr. - ” Vašce in 4 k.) —1 240. Ig Jurij Uršič tr. Sonek Novomeško okrožje l. Župnija Soteska Jurij Zupan uj., v., g.,tr. in des. hiša, Soteska 18. 19. Župnija Laze Šmartno pri Litiji Anton Petrič Matevž Roj še k hiša, nj. in g. n j. in v. Sonek 2. Župnija Matij a Gregorc, st. n j., tr., i • •* 1 1 20. Neža Makovec n j. Grmadišče Št. Jernej Brezovica g. in vgd. 21. ,, Jakob Turk tr. „ hiša, 22. Franc Jožef hiša Selo Matija Gregorc, ml., Brezovica št. 4 nj., tr., _ _ Jankovič 3. g. in 23. Lovre Mandel d., n j. .. vgd. in g. hiša, 24. Anton Mandel d., v. M 4. Mihael Jerala, n j., tr., — in g. ” Brezovica štev. 3 g. in vgd. 25. ” Lorene Sotelc d., v. in g. » Matevž Gregorc, hiša, n j., tr., 26. v Andrej Sotelc d., nj., tr. in g. « 5. Brezovica štev. 5 g. in vgd. 27. „ Martin Dihor d., v. in g. »» 6. Peter K ud man hiša, nj., tr. Tolst i vrh 28. Šmartno pri Litiji Martin Mežnar nj., v. in tr. Selo in mlin k., tr. in g. Florijan Gregorc, n j. in 29. Jožef Planinšek Grmadišče 7. ** Brezovica štev. G tr. 11 j., v. in tr. des. 8. Župnija Škocjan Anže Cvete hiša, nj., g. in vgd. Zb ure 30. 31. ” Matevž Zupan Anže Vrbec Selo 9. Jurij Cvete 32. „ Matevž Medved des. „ 10. 11. » Anže Šinkovec Andrej Šinkovec ” • 33. Metlika (Motili nger Boden) Peter Juvančič n j. in v. Sonek 12. Mihael Slemesko „ 34. Jurij Končar nj. in mlin — 13. Župnija Dobrnič Martin Zorič (Sorretsch), Art- nj. - '' 35. „ Jožef Volinšek m. in des. Sonek 14. manja vas št. 5 n j. 36. Šmarje Anže Žitnik des. — Anton Zorec 11 j., v. in tr. pol dvorca 15. Krško Janez Verwega, Brod štev. 1 Jožef Polc hiša, n j. in g. (ll\ h.) 37. 38. Mokronog Andrej Kovač Matija Osovnik Sonek IG. (kasneje nj. — :i9. Župnija Zgor- Primož Globokar, m. Jožef Schoner) nja Krka Zg. Krka štev. 7 (*/*h.) 17. Javor (obč. Dob run j e) Marko Škubic, Javor des. > i 1 40. ” Jožef Globokar, Zg. Krka štev. 6 m. (Vi h.) - O KC c2 O o Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Pred- met svo- bodni- ške last- Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1. 1776. E-* nine 41. Zgornja Loka pri Poganiku Andrej Vokal m. Selo 42. „ Gašper Marn m. „ 4:5. Št. Rupert Jakob Jakuš, Log m. (6 k.) - 44. ” Tomaž Kuhar, Grad des. (in tr.) m. — 45. Vincenc Jakuš, Bransko št. 10 (Vsh. in 5 k., št. 10,13, 15,16,17) m. (l*/i 415. Anže Jakuš, h.,5 k. Bransko 81.11,12, 14,18,20) Rateče 47. Rateče Andrej Končar nj. 48. Jožef Koritnik „ 49. „ Jakob Marin „ >5 50. Jakob Kozinc „ 51. ,, Andrej Dolinar „ 52. „ Matevž Plečar ,, 53. n Martin Satler n n 54. Regerča vas Andrej Marko Mohr nj. Draškovec 55. Novo mesto Jožef Oberlender nj. m. Selo 5G. » » N. Košak 57. Žužemberk Jožef Papež, na Jami m. (Ih.) « Gregor Dermel n j., v. in g. (V« h.) 58. Župnija Trebnje (kasneje Jurij Zupanc, potem Gregor Grmovšek), Tihaboj n j., v., g. in Jurij Strah des. (1 59. ” h., 3 k., št. 36,1, 35) Tekoča štev. Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Pred- met svo- bodni- ške last- nine Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. 60. Žup. Trebnje Anton Umnik m. Selo 61. „ Andrej Umnik n j. 62. Jožef Žitnik n j. in tr. Vina gorica 63. Črnomelj Peter Stariha hiša, nj. in tr. Črnomelj 64. 65. - NikolajStaudaher Stane Staudaher - ” 66. „ MikulaStaudaher „ „ 67. ,, Jurij Mihelič „ 68. v Pavel in Peter Fertina - 69. Št. Vid pri Stični Anže Kastelic (kasneje Matija Grablovec, Pristavlja vas) des. -! 70. ” Matija Krepan, Vrh pri Sobračah štev. 3, 4 m. (a/2 h.) - 71. », Tomaž Rus (kasneje Martin Zorc) nj. - 72. »» Jožef Povk nj. - 73. Dež. sodišče Višnja gora Anton Lambergar des. Selo 74. Otočce Volk Plesič m. Sonek 75. Litija Marija Ana Giorgiu izloče- Selo 76. ad Kravjek Josip Jenič na zemljišča*1 (4*/s h.) - 77. M n Gregor Federer des. — 78. ad Lisičje Mihael Fortuna des. - Postojnsko okrožje 1. Dež. sodišče Postojna Matija Tomšič, 11. Bistrica hiša, mlin in žaga 2. „ Luka Tomšič, mlin. 11. Bistrica, št. 66 žaga in hiša 3. Vrhnika Jurij Jelovšek, Vrhnika des. mlin in g. - 4. Dež. sodišče Matevž Šajn Ravne Prem mlin 5. Lovro Mavrič in g. m. (I1/* h., fi. Polhov Gradec Jurij Zibelnik, Belica hiša št. 1 in k. š t. 2 i ii 6) 7. Senožeče Karel Vagaj m. Senožeče 8. Tomaž Pegamb k. „ !». Jakob Divjak h. in v. „ 10. Marjeta Debevec tr. „ 11. " Regina Koren Anton Šivic, Pla- skedenj ” 12. Vipava nina št. 3 (kasneje k. — Matija Petrič) 13. Luka Kodela, nj. ” Duplje 14. Barbara Fegec. Planina k. in nj. Vipava 15. Vipava Anton Fegec, Zapuže njivica (tr.) Vipava 16. Matija Uršič, Gradiše n j., tr. in mlin n 17. „ Matevž Funa k. in g. » 18. „ Ana Vidrih tr., g. in des. „ 19. „ Gregor Nabergoj nj.iirtr. Orehek 20. „ Jožef Šivic, Goče h. in v. — 21. Miha Dolenc, Goče štev. 43, 47 hiša - 22. ” Andrej Dolenc, Goče štev. 48 hiša - 23. Štefan Trošt, Goče štev. 50 hiša - 24. - Anton Ferjančič, Goče hlev - 25. v Matija Funia, Goče štev. 51 k. - 26. M Matija Šva(j)kel, Goče nj. - 27. ” Baltazar Pregel, Šturje 2 nj. in tr. - 28. Pri Ajdovščini Andrej Švajkel, Dolina pri Ajdovščini nj. (in tr.) - > >T. CS M O H Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Predmet svobod niške lastnine Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. Tekoča štev. | Lega predmeta svobod-niške lastnine po župniji, dež. sodišču Ime in priimek svobodnika in natančnejše bivališče Pred- met svo- bodni- ške last- nine Morebitna pridelitev zasebni gosposki po 1.1776. 29. Pri Ajdovščini Anton Šapla, hiša (3 n j., 2 57. Šturje Andrej Nusbacher vgd. in n j. Vipava Šturje tr. in hlev) — 58. Vrhnika Matija Vogrinc, Vrhnika des. — 30. » Franc Repič, Ajdovščina hiša - 59. Senožeče Jurij Geršel, Senožeče nj.in tr. _ 31. ” Matevž Krtu, Starje Vgd. - 60. Vipava Luka Krhne, Semeno nj. 32. Ajdovščina Matevž Kertič, Št uri je k. (vgd.!) - 61. Landol Markovičevi dediči n j., tr. in g. _ 33. ” Gregor Zenuč k. in v. - 62. Pri Ajdovščini Peter Polšak, 34. Vipava Anton Goleč, Št. Vid zem- ljišče - Šturje Andrej Premrou, imenje Premer- 35. Št. Vid Urban Rojc, Št. Vid - 63. Vipava Vipava štev. 45,46 stein tržaška 36. Matevž Ivojic in (J k. (št. 64. „ M. Samec, Dolina h. škofija »♦ Anton Zigur, 15,16,17, IS, 19,20) — \ 65. Jurij Godina, n j. in št. Vid ” Vipava vgd. 37. Gašper Vovk, k. 66. Anton Hrovatin, 38. 39 Št. Vid štev. 41 Vipava ” Blaž Bratovž Martin Trošt, k. j- — 67. „ Jančičevi dediči pri- stava Orehek ” Št. Vid štev. 2 68. Gašper Tratnik, n j. 40. Urban Rojc sk. Orehek ” Vipava 41. » Urban Bratovž sk. hiša in v. 69. Devin Vid Mulich, Solkan m. - 42. „ Jožef Zigur Anton Peterlin 43. „ Filip Znvanut sk. 70. Vipava (kasneje Josip Curk, Vipava) nj. 44. listje Jožef Bratina nj.in tr. „ 71. Matevž Petrič, n j. in Blaž, Valentin in Jurij Stibel, hiša Vipava vgd. 4.',. „ (2 nj. in — 72. Matevž Pongarčič, Ustje štev. 39, 40 1 tr.) Gradišče 46. Anže Stibel, Ustje 4 n j. pri- stava Orehek Andrej Stibel, 2 nj.(in 73. v Jurij Premrou ■i 1 . ” Ustje 2 tr.) 74. Matija Premrou vgd. 48. Jožef Kovač(ič), n j., tr. in vgd. — 1 Gregor Skočir, nj. in Vipava : • 75. Vipava vgd. 49. m Franc Voršter k. — Franc Skočir, nj.in tr. fA 51. Anton Rešeta, k. 76. Vipava Planina štev. 58 Ivan Kocjan nj., h. in vgd. Vipava 77. ti Jernej Skočir, Vipava nj.in tr. - 52. " Matevž Jebačin, Št. Vid hiša in v. - 78. 79. " Anton Škerlj, Semeno Marko Fegec nj.in tr. tr. — 53. " Matija in Miha Furjančič, Goče tr. - : Jernej Lavrin, imenje, 54. „ Anton Fegec k. Orehek 80. ” Vipava in tr. 55. „ Andrej Fegec k. Landol Josip Frank, Lan- 1 h. 56. klet Vipava 81. dol štev. 9 in 33 Mihael Furlan in v. Die Freisassen in Kram. Die Abhandlung stellt sich zur Aufgabe, die in der Literatur bisher kaum ange-schnittene Frage der Entstehung, rechtsgeschichtlichen Entwicklung, des Wesens, der Organisation und Bedeutung der Freisassen in Krain einer Losung zuzufiihren. Nach Festsetzung dieser Aufgabe in der Einleitung (S. 5—7) wird der Ver-such unternommen, auf Grund der zu Gebote stehenden Literatur eine verglei-chende Ubersicht der fiir Krain aufgeworfenen Frage der Freisassen fiir einige Lander zu geben, wo uns gleichfalls Freisassen entgegentreten (S. 7—14). Nach dem verschiedenen Stande der fiir die einzelnen Gebiete durchgefiihrten Erfor-schung der Frage und der dieser entsprechenden literarischen Behelfe muBte auch die vergleichende Darstellung fiir einzelne Gebiete sehr ungleich aus-fallen. Wahrend die verhaltnismaflig reiche Literatur fur Bohmen (Franz Twrdy, Pragmatische Geschichte der bohmischen Freisassen und Vaclav Miiller, Svobod-nici) und fiir Mahren (Christian d’Elverth, Das Institut der Freysassen in Mahren und Schlesien), dann fiir Salzburg (Herbert Klein, Die bauerlichen Eigenleute des Erz-stiftes Salzburg) die Moglichkeit schafft, fiir diese Lander die Frage der Freisassen nach allen ob en angedeuteten Richtungen in einer fiir unsere rechtsvergleichenden Zwecke zufriedenstellenden Weise zu beleuchten, miissen wir uns fiir Karaten, na-mentlich aber fiir Steiermark, Tirol und Oberosterreich auf die Festsetzung des Begriffes der Freisassen in diesen Landern beschranken. Aus der vorgenommenen landerweisen Vergleichung ergibt sich vor allem eine nach Zeit und Land bestehende Wandelbarkeit des Begriffes der Freisassen. In der alteren Zeit, das ist wenigstens vor dem 16. Jh., scheinen in Oberosterreich und Steiermark, vielleicht auch in Krain als Freisassen jene Grundholden bezeichnet worden zu sein, welche ein besseres Recht als die gewohnlichen untertanigen Bauern besaBen, wahrend in Salzburg das Wort »Freisass« den Eigenmann, der nicht zugleich Hintersass seines Herrn ist, be-deutet. In Bohmen, aber auch in Mahren, hat der Ausdruck »Freisass«, tschechisch »svo-bodnik« bereits seit den altesten Zeiten die Bedeutung des freien oder freigelassenen, unter keinem anderen Stande begriffenen Eigentumers nicht untertaniger Giiter. Den Bedeutungswandel des Begriffes »Freisass« in den innerosterreichischen Landern in der Richtung der in den bohmischen Landern gangbaren Bedeutung scheinen die unter der Tiirkennot zustande gekommenen, vielfach gemeinsamen und bereits dem Einflusse der bohmischen Verwaltungsinstitutionen unterliegenden Steuereinrichtungen ge-fordert zu haben. Auch die spateren Entwicklungsphasen und Verwaltungseinrichtun-gen der Freisassen in Krain verraten in mancher Hinsicht Anklange an bohmische und mahrische Institutionen. Raumverhaltnisse gestatten uns nicht, im Resume nahere Vergleiche anzustellen (S. 7—14). Fur die Erforschung der Freisassen in Krain steht uns, dank der zentralen stan-dischen Freisassenadministration, ein reiches und bisher noch gar nicht beniitztes Quellenmaterial aus den ehemaligen standischen Archivbestanden im Narodni muzej in Ljubljana zu Gebote. AuBer 29 Gerichtsprotokollheften (a rund 90 Seiten), allerdings nicht ganz liickenlos, fur die Zeit von 1690—1750, geben uns noch 11 starke Faszikel tiber die Vervvaltung der Freisassen von 1643—1815 AufschluB. Hiezu kommt noch ein Konvolut Akten (unter IV., K, 6 in gen. Krain) im Archive des Ministeriums des Innern in Wien, betreffend die Restringierung der Freisassen im Jahre 1776 und 1784, zwei umfangreiche Urkundensammlungen (von mehreren hundert Stiicken), erhalten in zwei Bauern-, friiher Freisassenhofen; schlieBlich alte Freisassen-Grund-bucher und namentlich die landschaftlichen Gultbiicher, derzeit noch im Archive des ehemaligen Landesgerichtes in Ljubljana (S. 14—16). Die aus den Quellen gewonnene Erkenntnis der engen Verbindung der Entstehung und Entwicklung des Gultbuches mit dem Aufkommen und der Organisation der Freisassen ergab zwingend die Notwendigkeit, die noch ganz und gar brach gelegene Geschichte der Errichtung und Einrichtung der Giiltbiicher in Krain, wie auch, soweit dies zum Verstandnis der Frage notwendig erschien, eine kurze Darstellung des der Errichtung des Giiltbuches zugrunde liegenden Steuersystems in die Abhandlung ein-zubeziehen. Hiebei ergab sich, weil auf den gleichen Grundlagen entstanden, eine vollkommene parallele Entwicklung des Steuerwesens in Krain mit jenem in Steier-mark, das bereits durch Franz v. Mensi so griindlich dargestellt worden ist. (S. 16—22.) Auf den Beschliissen des Landtages der niederosterr. Lander zu Augsburg (1525) fuBend, ist das Gultbuch fiir Krain bisher das erstemal fiir das Jahr 1536 nachweisbar. Erhalten ist jedoch fiir die Zeit vor dem fiir die weitere Fiihrung und Entwicklung der Giilt-biicher maBgebenden sog. Wiener Vergleiche (1543) nur ein Fassionssummarium fiir das Jahr 1539. Fiir die Zeit nach dem Wiener Vergleiche sind 26 Gultbiicher in liicken-loser Reihenfolge bis zum J. 1758 erhalten, und zwar 6 bis zur Steuerrektifikation (1747). Krain hat bereits seit dem J. 1546 ein stabiles Giiltbuch. Die Gliederung des Giiltbuches ist der uns von Sigmund Adler (Das Gultbuch von Nieder- und Ober-osterreich) fiir Oberosterreich iiberlieferten Einteilung vollstandig gleichartig, nur daB die Einteilung der einzelnen Abteilungen nach Vierteln des Landes erst nach der Rektifikation eingefiihrt wurde. Der Grundcharakter der standigen Giiltbiicher bleibt gleichwie in Niederosterreich (Adler, 35) derselbe, bloB die Eintragungen werden aufiihrlicher. Die Fassionssummarien bezeichnen sich als »Ansag- oder Anschlagbiicher«; die Giiltbiicher bis zum J, 1618 als »Landbiicher«. Die Freisassen werden in der Ab-teilung »Biirger und gemain Leut« gefiihrt. Erst im J. 1662 erscheinen sie im Giiltbuch fiir die Jahre 1662—1753 als Freisassen, werden aus dem fiir die iibrigen Stande ge-fiihrten Gultbuch ausgeschieden und von nun an in einem eigenen Gultbuche gefiihrt. Eine Beschreibung aller (27) fiir Krain erhaltenen Gultbiicher (S. 22—26) und eine Entstehungsgeschichte einzelner Bande (S. 28—31) soli ein moglichst iibersichtliches Bild des krainischen standischen Giiltbuches geben. Dessen Charakter und das Ver-haltnis zur Landtafel wird besonders geschildert und die geschichtliche Bedeutung des Giiltbuches gewiirdigt (S. 31—33). — Das Gultbuch, der Steuerkataster des freien Grundbesitzes im Lande, hat die Freisassen zwar nicht erst ermoglicht, es setzt diese vielmehr voraus. Doch werden durch die im Wiener Vergleich angeordnete Besteuerung des gesamten freien Grundbesitzes und Eintragung in die Gultbiicher in diesen die Freisassen als Besitzer nicht untertaniger Griinde zum erstenmal rechtlich erfafit. Sie wachsen sich, gestiitzt auf die gerade aus der Giiltbuchverwaltung hervorgegangene und bei ihr bestehende eigene Verwaltungs- und Gerichtseinrichtung, dann auf ein mit den bevorrechteten Landstanden gemeinsames Abgabensystem, das wieder im Giiltbuch verankert ist, allmahlich zu einer friiher kaum bestehenden, rechtlich und sozial hervorgehobenen Standeskategorie der Bauernschaft aus. Die Entstehung des freien Grundbesitzes der Bauem wird nun an der Hand des Giiltbuches und eines ziemlich reichen Urkundenmaterials fiir sieben der groBten, in verschiedenen Teilen des Landes begiiterten Freisassenfamilien untersucht (S. 34—38). Bei keiner geht die Erwerbung nicht untertaniger Griinde weiter als auf das 16. Jh. zuriick. Die Erwerbstitel sind iiberall: Verleihung von wahren Bauernlehen, Abkauf von Herrschaftsgriinden, sowohl dominikaler als rustikaler, Teilung und Kauf bereits bestandener Freisassgriinde und Beerbung. Namentlich die Kaufe von Grund-stiicken der in Krain vielfach sehr kleinen und wirtschaftlich unbedeutenden Herr-schaften waren, wie uns die Giiltbiicher genugsam dartun, hauptsachlich zu Beginn des 17, Jhs. so zahlreich, daB die Stande auf Abhilfe gegen die Gefahr einer allzu groBen Entfremdung des landstandischen adeligen Grundbesitzes bedacht sein muBten. Sie erwirkten ein beziiglich seiner lf. Sanktion und Publikation in der Folge vielfach be-strittenes Generale von 14. Marz 1622. Nach diesem wurden den Freisassen die bis da-hin erworbenen Griinde zwar belassen, fiir den Fali des Verkaufes dieser aber den Herren- und Landleuten das Einstandrecht eingeraumt, fiir die Zukunft jedoch den Unter-tanen der Abkauf und die Freimachung von ihren Grundobrigkeiten verboten. Trotzdem kcmmen auch nach dem J. 1622 Abkaufe von Grundherrschaften und die Begriindung der auf diesen beruhenden neuen Freisassgriinde, wenn auch nicht so haufig wie ehe-dem, vor. Die angefiihrten Enstehungsarten lassen die ungleiche Verteilung der Freisassen im ganzen Lande begreiflich erscheinen (S. 38—45). Gegenstand des Freisassenaigens war alles, was der Veranlangung der Landsteuer im Giiltbuche unterlag, mithin Grundstiicke jeder Art und GroBe, sowie Zehenten, selten ganze, auch nicht haufig halbe Bauernhufen, meist nur einzelne Grund-stiicke, Acker und Wiesen (»walzende Iteme« der Salzburger Freisassen), Miihlen, Keuschen und Hofstatten. Da die Freisassen in diesen freiaigenen Grundstucken ihr wirtschaftliches Auslangen nicht finden konnten, sind die meisten Freisassen gleichzeitig noch Besitzer untertaniger Griinde und als solche Untertanen eines oder sogar auch mehrerer Patrimonialherren. Das Freisassentum war daher keine mit der Person ver-bundene Eigenschaft, vielmehr haftet der Begriff »Freisass«, wie in Salzburg, als Real-eigenschaft auf den Giitern. Der Freisass, welcher seine freien Grundstiicke einer Herrschaft verkaufte, konnte sich wieder dieser unterwerfen und seine friiheren freien Griinde von dieser zu Kauf- oder Mietrecht empfangen. In einigen Fallen erfolgte der Verkauf von Freisassgriinden und deren Empfang zu Mietrecht unter der ausdriickli-chen Bedingung »nichts ausgenommen noch vorbehalten als allein die Erbholdschaft fiir uns und unsere Kinder« (S. 46—49). Mit Recht betonen zu Ende des 18. Jhs. die Lan-desbehbrden das Merkvviirdige, daB Freisassen, die mit ihren untertanigen Griinden meist selbst Grundherrschaften unterworfen, dennoch Grundherren ihrer ihnen untertaniger Hofstatter und sonstiger Kleinbesitzer sein und sogar die Instanz iiber sie ausiiben konnten. In einigen Fallen treten Freisassen kleine Grundstiicke selbst cin andere Freisassen unter der Bedingung einer bestimmten Robothleistung ab (S. 49—52). Wahrend sich noch bis zum 17. Jh. die Zustandigkeit der adeligen Land- und Hcfrechte als Realinstanz der Freisassen verfolgen laBt, entwickelt sich seither, wohl gewohnheitsrechtlich, die Zustandigkeit der landschaftlichen Buchhalterei, bei welcher als Giiltbuchfiihrerin, gleichwie in Niederosterreich, wahrscheinlich vorerst Streitigkeiten wegen Ab- und Zuschreibung der Einlagen entschieden wurden, als Verwaltungs- und Gerichtsinstanz in allen Zivilrechts- und geringeren Strafsachen (S. 52—55). In zweiter Instanz entschied die Landeshauptmannschaft. Gleichwie die Freisassen-Altesten in Bohmen standen der Buchhalterei von ihr aus der Mittc der Freisassen auf Widerruf bestellte »F r e i s a s s e n - Ž u p a n e« ak Hilfs-organe zur Eintreibung der Landessteuer und zur Unterstiitzung namentlich in Sachen der nichtstreitigen Gerichtsbarkeit bei. Solche Župane finden wir in weit vom Ge-richtssitze entfernten Wippacher Boden und in Oberkrain mit dem Sitze in Vodice (S. 55—77). Die Unterordnung der Freisassen unter die landschaftliche Buchhalterei trug ihnen die in den Quellen standig wiederkehrende Bezeichnung der landschaftlichen Freisassen ein. Diese miissen wohl von den auch »Freisassen« genann-ten, zwar bevorrechteten, doch untertanigen Kaufrechtern aueinander gehalten werden. Wir finden sie, so wie in Oberosterreich und Steiermark in der alteren Zeit, in einem Falle noch im 18. Jh. auch in Krain unter der Herrschaft des Stiftes Kostanjevica [Landstrass]. Diesen gegeniiber sind jedoch die landschaftlichen Freisassen, dem oben Gesagten zufolge, bauerliche Eigentiimer freier, im Giiltbuche versteuerter Griinde und Zehenten, welche ihre Verwaltungs-, Personal- und hinsichtlich ihrer freien Griin-de die Realinstanz bei der Landschaft haben (S. 93—94), Mit den anderen, in den friiheren innerosterreichischen Landem vorkommenden freieren Bauern, den, wenig-stens seit dem 14. Jh., doch untertanigen Freileuten und Edlingen oder »Kasegen« haben sie nichts gemein; die vollkommene Freiheit ihrer Freisassgriinde unterschei-det sie, abgesehen von der Art der Entstehung und dem Zweck ihrer Bevorrechtung, deutlich von diesen (S. 94, 95), Die Freisassen hatten, auBer den allgemeinen Landes-steuern. fiir ihre Griinde keinerlei Abgaben oder Rcbothen zu leisten. Spater kam nur der Fleischkreuzer und der Militarbequartierungsbeitrag hinzu. Zum Militardienste wurden sie seit der Mitte des 18. Jhs. herangezogen. Die Leistung der landschaftlichen StraBenroboth blieb immer bestritten (S. 54, 55). Wohl aber bildete sich, bisher un-bekannt unter welchen Einfliissen und zu welchem Zeitpunkte, die Zahlungspflicht der doppelten Steueranlage fiir die Freisassen, wie fiir die iibrigen, nicht adeligen freien Grundbesitzer aus. Gerade dieser Umstand veranlaBte die zur Steuer- rektifikation und Verwaltungsreformierung ins Land abgeordneten kaiserlichen Kom-missare im J. 1747 um Aufklarung der doppelten Anlage und des Wesens des ihnen nicht gelaufigen Begriffes der Freisassen von den Landstanden zu fordern und den Verkauf ihrer Griinde bei ihnen anzuregen. Nach der erhaltenen Aufklarung iiber das unbeschrankte Eigentum der Freisassen an ihren Griinden, lieB die Regierung die Sache auf sich beruhen (S. 57—60), Zwei Jahrzehnte spater bot die von den Landstanden selbst angestrebte Konzentration der in Krain be9cmders zerstreuten und ver-mischten untertanigen Griinde Anlal3, im Wesen die Abschaffung der Freisassen zu beantragen. Nach langeren Verhandlungen erfolgte die fiir die weitere Entwicklung der Freisassen iiberaus wichtige kais. EntschlieBung vom 11. Mai 1776. Diese unter-scheidet zwischen den rektifizierten und nicht rektifizierten Freisassen. Nur erstere konnen der landschaftlichen Verwaltungs- und Gerichstkompetenz wider ihren Willen nicht entzogen werden; hingegen die zweiten den ihnen benachbarten Herrschaften gegen Zusicherung des bisherigen Besitzes und der bisherigen Abgaben zugeteilt wer-den sollen. Eine zur Durchfiihrung dieser a. h. EntschlieBung gebildete Landeskom-mission fand 499 Freisassen vor. Von diesen wurden 227, und zwar 176 rektifizierte und 51 nicht rektifizierte den Privatherrschaften zugeteilt; es verblieben noch 265, und zwar 174 rektifizierte und 91 nicht rektifizierte Freisassen (S. 60—70). Steuer-riickstande der Freisassen und die durch die josefinische Behordenzentralisation in Innerosterreich bewirkte Auflassung der standischen Buchhalterei veranlaBte eine neuerliche Aktion des innerosterreichischen Guberniums und der krainischen Stande, um die kais. Bewilligung zur ganzlichen Aufteilung der Freisassen zu er-langen. Diese Bemiihungen blieben erfolglos; denn der Kaiser entschied (19. April 1784) es habe bis zur neuen Rektifikation alles beim alten zu bleiben (S. 70—75). Parallel liefen die im J. 1777 begonnenen und 1795 wieder aufgenommenen Bestrebungen fiir die anfangs in der neu errichteten Landtafel eingetragenen Freisassgriinde im Sinne des kais. Patents vom 29. Juli 1769 beziiglich der Errichtung eines Grundbuches fiir untertanige Griinde ein eigenes Freisassengrundbuch bei der Freisassen-Administration zu errichten. Dieses kam in der Folge zwar zustande; die gleichzei-tigen Bestrebungen jedoch, die Anlegung durch Verteilung der Freisassen an die Herrschaften unter Beibehaltung ihrer Rechte zu vereinfachen, scheiterten aber neu-erlich am konservativen Sinn der Bauemschaft (S. 75—84; 87, 88). Inzwischen erfolgten wichtige Anderungen in der Verwaltung der Freisassen. Diese ging nach Auflassung der landschaftlichen Buchhalterei an den landschaftlichen Sekretar liber. Nach Einfiihrung der allgemeinen Gerichtsordnung muBte der standische Rechtsfreund das Richteramt iiber die Freisassen als ihr Ortsrichter ubernehmen, Die Einhebung der Steuem und deren Eintreibung erfolgte seit Beginn des 19. Jhs. durch das Generaleinnehmeramt. Endlich iibernahm 1807 der standische Rechts-vertreter auch die Fiihrung des Grundbuches (S. 84—86). Nach Einfiihrung der f ran-zosischen Gesetze in den Illyrischen Provinzen (1812) horte die besondere Gerichtsbarkeit der Freisassen auf, ohne je wieder aufzuleben (S. 86, 87). Nach der osterreichischen Reokkupation waren fiir die Streitsachen der Freisassen die neu errichteten Bezirksobrigkeiten zustandig. Das Freisassengrundbuch wurde nach der Verordnung des i. o. Appellationsgerichtes (1815), gleichwie in Karaten, vom Landtafelamt gefiihrt. Die nach der Wiedereinfiihrung der krain. Landstande (1818) unternommenen Schritte, das Grundbuch, sowie iiberhaupt die Verwaltung der Freisassen den Standen, namentlich der standischen Realitateninspektion zu iibertra-gen, hatten keinen Erfolg. Durch die Aufhebung der bauerlichen Untertanigkeit (1848) wurde der Existenz der Freisassen vollstandig der Boden entzogen und im J. 1851 der letzte Rest ihrer autonomen Verwaltung, das Freisassengrundbuch nach Einlagen formlich auseinandergerissen und diese nach Lage der Grundstucke an die Bezirks-gerichte verteilt (S. 88—92). Im folgenden Teil der Abhandlung (S. 96-—125) wird an der Hand der Gerichts-protokolle das Prozess - und Privatrecht der Freisassen verfolgt. Auf die miindliche Klage erlieB der standische Buchhalter ein »Gebotspetschaft« mit dem Auf- trage, dem Klagebegehren stattzugeben oder aber zu dem gleichzeitig festgesetzten Verhandlungstermine zu erscheinen. Hiezu kam es verhaltnismaBig selten. Die Ver-handlung leitete der Buchhalter oder sein Stellvertreter als Einzelrichter oder unter Zuziehung von meist aus dem Kreise der Landschrannenadvokaten oder der standi-schen Beamten entnommenen Beisitzern. Ihre Zahl schwankt zwischen 1—9. Sogar in derselben Rechtssache ist bei zwei aufeinanderfalgenden Verhandlungen die Zahl eine verschiedene. Das weitere Verfahren zeigt keine von dem in den ubrigen friiher osterreichischen Landarn iiblichen Rechtsgange merkliche Verschiedenheit. Aus dem Vollstreckungsverfahren ware die sog. »Spannungsexekution« hervorzuheben. Auch in den Freisassenprotokollen lafit sich bis in die ersten Jahrzehnte des 18. Jhs. die fiir Krain bereits von Beckmann (Idea iuris, 19), hervorgehobene Eigentiimlichkeit der Wirkung dieser Exekutionsart verfolgen. Der betreibende Glaubiger erwirbt bis zur Befriedigung ,ahne Riicksicht auf die Hohe der Forderung den FruchtgenuB (ius spangae) am ganzen Vermogen des Schuldners ohne Einschrankung. Nach Erlassung einer dreimaligen, mittels gerichtlichen Warnungsdekrets erfolgten Mahnung kann der betreibende Glaubiger das ganze Vermogen des Schuldners einziehen. — Das Ediktal-(Konkurs)-verfahren kommt einigemale zur Anwendung. Zur Klarung des Wesens der in allen Vertragen und auch einseitigen Erklarungen iiblichen, ein ra-scheres Prozessverfahren mit darauf folgender sofortigen Vollstreckung ermoglichen-den »Klausel des allgemeinen Landschadenbundes« werden den bisher von M. Dolenc aufgeschlossenen einige neue Quellen aus dem im National-Museum in Ljubljana ver-wahrten Archivmaterial angefiigt. Aus dem Privatrecht werden auf Grund der zahlreichen Heiratsvertrage, Schuld- und Satzbriefe, sowie Kaufvertrage das eheliche Giiterrecht, das Pfandrecht und die Formen der Kaufvertrage der Freisassen einer naheren Untersuchung unter-zogen. Hervorzuheben ware, daG die Schuldbriefe oft die alternative Inhaberklausel enthalten. Die sehr ausgebildeten, mannigfachem Formen der alteren und jiingeren Satzung halten sich in der Haufigkeit der Anwendung ganz die Wage; der Kauf auf Wiederlosung tritt sehr haufig in Erscheinung. Die in den Protokollen selten vorkommen-den Strafsachen, hauptsachlich Ehrverlelzungen (S. 124) werden in Kurze behandelt. Endlich wird (S. 125—128) ein Bild der im Lande herrschenden bunten Valutaver-haltnisse entrollt. Hiebei zeigt es sich, daG die »krainische Wahrung« auch »Land-wahrung«, das ist der Unterschied des Kurses der im Lande gangbaren fremden, na-mentlich italienischen Miinzen und des in den benachbarten Landem iiblichen, in Krain, besonders im privaten Verkehr, noch lange nach der Mitte des 18. Jhs. gebrauchlich war. — Ein Verzeichnis der Freisassen nach dem erganzten Stand vom J. 1784 soli die Zahl und die Verteilung der Freisassen im Lande, sowie die Art und den Umfang ihrer freien Besitzungen veranschaulichen. (S. 128—134.) Osebno in stvarno kazalo.* Adler 17 {60, 64, 65), 20 (86, 87, 88), 22 (90), 31 (137) Ansagbuch 23, 26 Anschlagbuch 23, 26 Apelacija 59, 100 Apfaltrer 30, 36, 37, 39 (158); 40, 64, 123. Arest 100, 102 Auersperg Alojzij Adolf 66 (269) —- Ignacij 66 (269) — Karl 59 — Nepomuk 67 — Rajmund 80 — Volk Engelbert 59 Aumann 73 (290), 80, 83 Bizjak 23 Burgar 5, 34, 49, 56, 57 (280) Busset 73, 77 Cerkev — zastavni upnik 119 cerkveni podložniki 65 cestna tlaka 55 češke dežele 7—17 Davčna enota 18 davčna mera 29 davčna naklada 19 davčni obvezanci 20 davčna podlaga 19 davčna rektifikacija 22, 25, 26, 27, 29, 64, 65 Debelak 89 dedinici 9 dedovanje 44 delegiranje sodnikov % delitve zemljišč 38, 44 d'Elverth 9, 10 denarič 125 (667) denarstvo 125—128 depoziti svobodniški 89 desetina 18, 46 deželna deska na Kranjskem 75, 76 — izločitev svobodnikov iz 76, 77, 78 deželno glavarstvo 59, 100 deželno sodišče 59 Dinzl 54, 96, 124 Dolenc 5 (1), 7 (19), 20 (84), 31 (126), 34 (136), 42 (167), 44 (177), 46 (197), 93 (362), 95 (368), 99 (393), 100 (411), 101 (418), 423), 104, 107 (444), 109 (470, 478), 110 (492), 113 (504), 119 (607), 122 (640), 125 (667). dokazna sodba 99 dokazni členi 100 Dopsch 12, 13 dota 108, 109 dunajska poravnava 18 dvorna pravda 58 Ediktalen postopek 103 Ehrenreich 98 Ehrung 121, 122 Einstandrecht 41, 42, 123, 124 Elsner 67 (274), 73, 77, 78 Erberg 42, 84, 105 Fevd kmetski 34, 38 — ženski 34 (138) fevdna pisma 34 (139), 35 (140), 36 (146) francoska okupacija 1797, 15 (56), 78 francoska uprava 86, 87 Frank 56 Freileute 93 »Freisass« — naslov 93 — naziv nemški 33 Freisass 12 (42), 94 Freistift 11 Ganahl Karl Hans 11 (33) Gebotspetschaft 96, 97, 117 Globočnik A. 7 (18), 125, 126. Go če 45 Gollmajer 84 greština 93 Gruden 5 (1), 6 Grundvormerkbuch 87, 88, 92 Gusič 37, 45 (180), 68 Giiltbuch gl. imenjska knjiga Giiltbuch groGeres 25 (96) »Giilt« pomen 17, 18 — »trockene« 19 Hauptmann 94, 95 Hermann 13 Herrenanschlag 19 Herrengult 19 Hohenwart Jakob Jurij 61, 68, 84 —* Kozma 37, 40 (159) — Ludvik 47 huba — pojem 45 (180) Imenje — izraz slov. 17 — izgubljeno 28 — pojem 17 — zatajeno (zamolčano) 21, 28 imenjska knjiga 14—30 — ime 17, 26 — na Gornjem Avstrijskem 20, 21 — na Koroškem 20, 22 — na Kranjskem 20, 22—33 — na Nižjem Avstrijskem 20—22 — na Štajerskem 20, 22 — nastanek 20 — nova 30 — po davčni rektifikaciji 29, 30 — pomen zgodovinski 32, 33 — razmerje do dež. deske 31, 32 — seznam ohranjenih kranjskih 22—26 — stalna 22, 26 — ureditev 65 — ustroj 26, 27, 30 — vpisi v 28 — značaj 30, 31 injurije 124 Instrumentenbuch 92 Item 12 izročilne pogodbe 110 izvršilni postopek 100—103 Kazalo ne upošteva seznama svobodnikov (str. 128—134) in resumeja. — Številke povedo strani, one v oklepajih opazke. Jakuš 34, 37, 38, 50 (231), 51, 52, 97, 110 (492), 81, 82 Jožefinska upravna preuredba 71 Juraj (Jeraj) 16, 34, 111, 112, 126 (671) jutma 109 Karner 98 (390), 125 (668) Kalchberg 83, 85 Kappus 15, 83, 84, 88 kazensko sodstvo 124 Kelemina 6, 7 (18), 17 (63), 57, 93 (362), 94 363, 95 (366) Klein Herbert 11, 12, 33 (134) Kloser 54, 70 Knapp Th. 12 (42), 17 (62), 20 (84), 81 (317) knjigovodstvo državno 77 knjigovodja stanovski 58 sl., 70, 71 •—njegovo sodstvo 52 sl., 59, 96 kontumačna sodba 99 koncentracija podložnikov 60—63 — patent s 15. III. 1775 o — 62, 63 Kos Fr. 22 (91), 125, (667), 126 (695, 697) kosezi 94 kontribucija 58, 64, 83 Kostanjevica 93 Kranjsko polje 59, 60 kranjska veljava gl. veljava krava 110—112 Kreidl 84, 86 Krumperk 38 (155) kupno pravo 41 —- pogodba po 39 (158) Landbuch 23, 24, 26 Landschadenbundklausel 100, 103—107 Lehenstrager 36 (145) Levec Vladimir 35 (141) likof 121, 122 Linhart A. 71, 72 literatura češka 7, 8 Litija 40 lontavški kmet 6 Lukančič 34, 36, 93 Luschin 7 (18), 31 (127) Majestats-Quatern 31 (124) Mal 6, 14 (52*), 45 (178) Mell 12 (42), 19 (76) Mensi 16 (59), 17 (62, 66, 67), 18 (68—74), 19 (75—77, 79—81), 20 (82—84), 22 (89), 31 (133), 45 (179) mesni krajcar 54, 83 mlin 18 Miihldorf 12 Nachbarschaft 61 (265) nadzorstvo stanovskih posestev 90 naklada davčna 16, 19, 20 naklada dvojna 57, 58, 64, 69 nakup gospoščnih zemljišč 8, 10, 38—44 nakup rent 120 nastanek svobodnikov 33—45 naziv nemški svobodnikov 33 — slovenski 5, 6 nesporno sodišče 86 Obdavčenje zemljiško 16—20 Obresti 117 odkup gospoščnih zemljišč 38—44 odprava svobodnikov 57, 64, 70 odpustnice 74 ograjno sodišče 96 Perizhoffer 16 (59), 19 (78), 20 (82, 83), 26 (97), 41 (165, 166), 43 Petrič 6 (9), 16, 34, 111, 112 Pfuntherrengiilt 19 Pirchegger 17 (62), 22 (89), 33 (134) Planitz 114 (524), 115 (534, 540, 544) plemičarji 5 (2), 94, 95 podružništvo 46 podsodnost svobodniških podložnikov 51, 52 Pogačnik dr. 15, 96, 98 (390) pogodbe zastavne 107, 112 sl. pogodbe izročilne 110 pogodbe kupne 107, 121 in 124 — oblika 121 — klavzula jamčevanja 122, 123 pogodbe zastavne 107, 112 sl. pogodbe ženitne 107—112 — oblika 107, 108, 112 poravnalni urad 85 (334) Portner 54 (241) postat 46 (197) povelje na pečat 96, 97, 117 praška poravnava 18 predmet svobodništva 46 priče —- zaslišanje 96 prijava davčna 16, 17 prispevek za vojaško nastanitev 83 prisedniki 97, 98 prisege slovenske 99 (407) — vrste 39 pristava 18, 27, 29 Probszt 125 (668) prodaja — nagibi 122 prodaja na odkup 119—121 prodaja svobodnikov 57, 58 Radič Ludvik 14, 96 Radics Peter 107 (444) Radio 55 Raigersfeld 54, 96, 98 (390) Rakovec gl. Raigersfeld Randa 75 (296, 298) Rastem 50 (226), 54, 59, 60, 96, 98 (390) razprava 97, 98 rektifikacija davčna 22, 25, 26, 27, 29, 30, 64, 65 Repešič 15, 45 (178), 56, 57 (250), 84—89 retraktna pravica 41, 42, 58, 123, 124 Sairiburg 54 Schermung 122, 123 Schildhof 12 (40) Schiviz 54 (242, 243, 245a), 55, 56, 93 Schrey 71 Schwab-Lichtenberg 67 Schweiger 15, 57 (259), 84, 85, 87 semenj Elizabetin 70, 71 — sv. Pavla 71 Senatus Consultum Velaeanum 119 Seuffert 7 (18), 99, 100 (409, 410), 101 (418) skrinja 111 Smole 54, 70, 71 sodba 100 sodstvo svobodniško na Češkem 8, 9 — na Kranjskem 52, 58, 59, 84, 85, 86, 94—125 — na Moravskem 10 Solovjev 95 (366) Spannungsexekution 101, 102 starešine svobodnikov na Češkem 8, 9 Steska V. 125 (667) stroški pravdni 100 substituiranje sodnikov 96 »Suoboniz« 6, 102 (428) svobodniki -— dajatve 55, 65, 69, 70, 86 — denarstvo 125—128 — izločitev iz dež. deske 76 sl. —- na Češkem 7—9 — na Gornje Avstrijskem 12 — na Hrvatskem 11 — na Koroškem 13, 14, 91 — na Kranjskem 14—134 —- na Moravskem 9—11 — na Salcburškem 11—12 — v Š lezi ji 11 — na Štajerskem 12—13 — na Tirolskem 12 —- nadzorstvo pomanjkljivo nad njimi 65 — nastanek 33^—45 — naziv slov. 6 — nepravi 93—94 — nerektificirani 64, 66, 67 — odprava 57 — označba njihova 68, 69 — patrimonijalna oblast nad njimi 60 — podložniki 46—49 — pojem 58, 72 — pomen njihov 93 — predmet njihove lastnine 45, 46 — pregled njihov v drugih deželah 7—14 —■ prestanek 92 — pridelitev gosposkam 65, 66, 67, 73, 74, 78 — prodaja njihova 57, 72 — ravnanje kot s podložniki 74, 76 — razbrzdanost 69 — regulacija njihova 1800 78—84 — rektificirani 64, 66, 67 —- seznam Elsnerjev 73, 128 — sodstvo njihovo na Češkem 8, 9, — na Kranjskem 52, 54, 58, 59, 84, 85, 86, 94—125, — na Moravskem 10 — solastniki 46 — starešine 8, 9 — število njihovo 65, 67 — uprava njihova 52—57 — urbar 85, 87 — zastanki dajatev njihovih 70, 86 —- zemljiški gospodje 49—52 — župani 55, 57 svobodniška zemljišča — delitev 44 — nakup 44 — prodaja 58 — vrsta 45, 46 Šmalc 85, 86 Taufferer 71, 91 titulus mensae 116 (561) tožba 96 tožbeni zahtevki 97 Twrdy 5 Ugovori pravdni 99 unparteiische Richter 96, 97 Untersasserei gl. podružništvo uprava svoibodnikov na Češkem 8 — na Kranjskem 52—57 — na Moravskem 10 — obnovitev 89 urbarska knjižica 74, 78 urbar svobodniški 85, 87 Vače, 40, 57 Valvasor 5, 33, 48, 54 (243) Varl 23, 54 (241) veljava koroška 126 — kranjska 125—127 — nemška 126 (671), 127 — uradna 126 Verbriefungsprotokoll 87, 88 vinograd 18 viri 14—16 vložek davčni 16, 19 Vodnik 5 vojaški nastanitveni prispevek 54 Vrbec 54 (241) Wagner 96 Wiederlosung 119—121 Wurzbach dr. 15, 90 Zadolžnice 113 zajem 38 (156) zasebno pravo 107—124 zastava amortizujoča 115 — generalna 118 — mlajša 116 — predmet 118 — prehod 119 — prenos 115 — prodajna 118 — starejša 113—116 — užitna 113 — zapadlostna 116 zastopniki pravdni 99 Zavrl 34, 36, 37 zaženilo 109 zemljiška knjiga svobodniška 85—92 Zorec 38 (157), 44 (177) Žena 46, 119 Žirovnik 50, 51 župani svobodniški 55—57 župniki 96 Posvečevanje in potrditev kapel v Sloveniji 1. 1523. Objavil G. B. Corgnali (Videm — Udine). Droben kodeks iz papirja, male osmerke, obsegajoč 19 listov v velikosti 163X111 mm, vsebuje tekst, ki ga spodaj objavljamo. Prvotno je bil rokopis del večje serije, kot je to razvidno iz luknje, ki gre v srednjem šivu skozi vse strani. Le prvih devet strani je popisanih, ostale so popolnoma prazne. Zvežčič je pridejan vrsti raznih furlanskih dokumentov, ki jih je zbral doktor Giandomenico Ciconi in so jih njegovi dediči darovali Mestni biblioteki v Vidmu (Biblioteca Comunale, Udine). Ta je dala celotnemu papirnatemu konvolutu v inventarju rokopisno številko 523 ter označila strani našega kodeksa s številkami 285 do 303 (od 1 do 9). Na zunanji strani (list 1) je čitati, napisano od roke 16. stoletja: 1523 Ordenacione et confirmacione de chapelle in schiauonia per m. daniel de rubij1 epischopo. Spodaj od druge roke2, verjetno starejše, namreč roke, ki je sočasna s pisavo kodeksa: 1523 In Alemania Na notranji strani (1.1 v): Die 15. aug(us)ti 1523 R(everendissi)mus D: Episcopus caprulanus et suffraganeus promouit ad primam tonsuram et .4. mi. ordines, Joannem .q. Ser Hyeronimi de S(anc)to Focha de Vtino Scholarem aquil. legitimeque natum; presentibus ven. D. Sebastiano Vio vincen. et D. Theodoro de Andreottis Ciuitatensibus Canonicis, etc. In nomine D(omi)ni amen. Per hoc presens publieum instrumentum cunctis pateat eui-denter et sit notum, quod anno natiuitatis D(omi)ni millesimo quingentesimo uigesimo tertio, indictione vndecima, die vero lune vltimo mensis augusti, pontificatus S(anctissi)mi in Chr(ist)o patris et d(ami)ni nostri d(omi)ni Adriani papae Sexti anno secundo, in mei notarij publici et testium infraseriptorum ad hac [sic] habitorum atque rogatorum presentia personaliter consti-tutus R(everen)dus pater d(omi)nus Joannes Angelus de Sancto Seuerino, decr. doetor Cano-nicus Vincentinus ac protonotarius apostolicus in patriarchatu et diocesi aquileien. R(everen-dissi)mi in Christo patris et d(omi)ni D(omi)ni Dominici Grimani miseratione diuina ep(iscop)i portuensis, Cardinalis S(anc}ti Marci, et patriarchae Aquil. Dig(nissi)mi in spiritualibus et tem-poralibus vicarius generalis prout de eius vicariatus officio publico constat instrumento seripto et in notam sumpto per D. Iacobum Šketa publieum Imperiali auetoritate notarium ac cappel-lanum et Cancellarium prefati R(everendissi)mi D. Car(dina)lis et / patriarchae registrato in archiuio Curiae patriarchalis aquileien. inter caetera habens auetoritatem et facultatem loco sui vnum uel plures vicarium seu uicarios substituendi, eumque vel eos reuocandi prout uisum sibi fuerit expedire vigore dieti mandati. Ideo omnibus meliori modo, via, iure, causa et forma, quibus magis et melius de jure potuit et debuit loco sui posuit, et substituit R(everen-dissimu)m in Ch(ris)to, patrem et dominum D. Danielem de Rubeis episcopum Caprulanum, ac prefati R(everendissi)mi D. Cardinalis et patriarchae in patriarchatu et diocesi aquileiensi 1 To je Daniel de Rubeis ali Rossi, škof v Caorle od 1513 do 1538. V letih 1485—1487 je neki drugi škof iz Caorle, Peter Carli, obiskal Koroško, Štajersko in Kranjsko. Prim. Bollettino della Societa filologica friulana, XII (1936). s Ista roka je napisala beležke na robu listov 2 in 3. |1. 2] 1523. Vltimo Augusti. [I. 2 v) p°: 7 bris 1523. (1.3 v] [1. 4] [1. 4 v] Presenta-tio ad cappellam de Gonobiz predictis suffraganeum generalem absentem tamquam presentem, ad omnia vniuersa et singula faciendum, dicendum exercendum et administrandum que ipse .D. substituens habet seu habere potest in mandatis transferens in ipsum R(everendissim)um D. Suffraganeum substitutum omnes vices suas, doneč eas ad se specialiter et expresse duxerit reuocandas. Super quibus omnibus ac singulis prefatus R. D. Substituens petijt šibi a me notario infrascripto / vnum uel plura, publicum seu publica fieri atque confici instrumentum et instrumenta: Acta fuerunt haec Vtini in Camera Inferiori Domus S(anc)ti Antonij Aquil. Dioc., anno, indictione, die mense et pontificatu quibus supra: presentibus ven. d(omi)no presbytero Iacobo de Warayo mansio-nario, et presbytero Bernardino Solicito Capellano Vtinen. ecclesiae testibus habitis specialiter atque rogatis: Quod foelix faustumque siet propitiante Altissimo d(omi)no nostro lesu christo, Die primo mensis Septembris millesimo quingentesimo uigesimo tertio Indictione vndecima, prae-fatus R(everendissi)mus D{omi)nus Daniel de Rubeis ep(iscop)us et suffraganeus iter coepit Carniolam uersus, et ipso die sumpsit prandium in uilla de Chiauoreto3, sumptoque prandio equitauit vsque ad uillam Volzane* que distat a castro Tulmini5 p(er) duo milliaria Italica et ibi cenauit, atque dormiuit, et in crastinum pransus fuit, et iuit ad cenam ad uillam / Circhiniz® per iter longum, difficile montuosum et saxosum, vbi sumpta cena, et in crastinum prandio ascendit equum equitans per montem Doslize alias Asinarium7 aliquantulum dificilem et peruenit ad locum dictum Pogliana8, et discunbit cum familia sua, et noctem superauit, ante ortum solis equum ascendens, et in castro de Loch9 prandens ad cenam equitauit Mos-purgam10 et orto iam sole prandium fecit in .. .10a. Et illa nocte peruenit per siluam obscuram et montana loca asperaque in monasterium de Sitich11 ordinis S. Benedicti Cistercien. et cum abbate nomine Ioanne tune elleeto cenam peregit et in crastina die que fuit dies Dominica sexta mensis Septembris ipsum Ioannem abbatem iuxta ritum, modum ac formam Sacro Sanctae Romane ecclesiae benedixit: et promouit ad primam tonsuram et quatuor minores ordines Georgium filium ,q. Hyeronimi Stir de S(anc)to Vito prope Sitich12 scholarem aquil. dioc., legitimeque natum: et mandauit expediri litteras suas in forma, quarum tenor sequitur et tališ est, videlicet Daniel de Rubeis Dei et apostolice sedis gratia ep(iscop)us Caprulanus, in patriar-chatu et dioc. aquil. R(everendissi)mi in Chr(ist)o patris et .D. D. Dominici Grinani misera-tione diuina ep(iscop)i portuensis, Cardinalis S(anct)i Marci, et patriarche aquileien. Dig(nis-si)mi suffraganeus generalis: Vniuersis et singulis presentes inspecturis fidem facimus et atte-stamur, quod nos anno natiuitatis D(omi)ni millesimo quingentesimo uigesimo tertio, indictione vndecima, die vero Dominico sexto mensis Septembris, dilectum nobis in Chr(ist)o Georgium filium quondam Hyeronimi Stir de S(anc)to Vito prope Monasterium de Sitich, scolarem diete aquileien. Dioc., et de legitimo thoro procreatum coram nobis flexis genibus in apparatu debito deuote constitutum, seque clericali militiae aseribi, et ad quatuOr minores ordines pro-moueri humiliter postulantem, sufficientemque in examine ad id repertum, dictae clericali militiae per comae depositionem aseripsimus, et deinde ad dietos quatuor minores ordines promouimus et ordinauimus iuxta ritum ecclesiae consuetum: in quorum fidem presentes fieri, et R(everendissi)mi D. D. Car(dina)lis et patriarchae rotundi sigilli imfissione [imp(re)ssione?j iussimus communiri. Datum in mon(aste)rio de Sitich: anno et indictione, die et mense pre-seriptis: presentibus .D. Sebastiano de Rubeis et presbytero Bartholomeo de Pilosio familia-ribus nostris, etc. Die lune septimo mensis Septembris 1523. Coram prefato R(everendissi)mo D(omi)no Daniele de Rubeis ep(iscop)o Caprulano, et in patriarchatu aquileien. suffraganeo generali, ac vicario substituto in monasterio de Sitich .S. Benedicti ordinis cistercien. aquil. dioc. sedente: Comparuit ven(erabilis) D(omi)nus &(res}b(yte)r Hyeronimus Gonobezer filius .q. Nicolai fabri de Pisifloch13 eiusdem aquileien. ioc. principalis, et prefato R(everendissi)mo .D. Vicario Substituto litteras patentes R(eve-rendissi)mi D(omi)ni principis Ferdinandi Infantis Hyspaniarum, et archiducis Austrie etc. quibus ipse p(res)b(yte)r Hyeronimus presentatur ad cappellam S(anct)orum Nicolai, et Andree 3 Kobarid. 4 Volče pri Tolminu. 5 Tolmin. 6 Cerkno. 7 Oslica med Cerknim in Poljanami. 8 Poljane na Gorenjskem. 0 Škofja Loka. 10 Mospurgam =r Manspurgam {?), Mengeš. 10a Izpuščeno že v originalu. 11 Stična. 12 Št. Vid pri Stični. 13 Škofja Loka? in arce de Gondbiz1'1 vacantem per obitura .q. p(res)b(yte)ri Leonardi de Kramburga15, sigillatas sanas siquidem et integras presentauit, quarum vigore se de ipsa cappella institui, et ad eum confirmari, ac de ea inuestiri per prefatum R(everendissi)mum D(omi)num Vicarium Sub-stitutum humiliter supplicauit. Memoratus tune R(everendissi)mus D(omi)nus Vic(ariu)s Substitutus prius examinatis nonnullis testibus fidedignis deponentibus prefatum S(anctissi)mum principem habuisse et / habere ius patronatus, siue presentandi ad ipsam capellam vigore constructionis, erectionis et [1. 5] dotationis, dietam presentationem admittendam duxit, prout admisit, et ipsum presbyterum Hyeronimum coram ipso flexis genibus constitutum ad ipsam cappellam S(anct)orum Nicolai ac Andreae in arce de Gonobiz sicut premittitur, seu quouis alio modo vacantem cum omnibus iuribus et pertinentijs suis auetoritate ordinaria patriarchali instituit et confirmauit, ac de ea per ibirreti capiti suo impositionem inuestiuit, et mandauit litteras expediri in forma, qui p(res)b(yte)r Hyeronimus solitum in forma prestitit iuramentumr presentibus ven. p(res)b(yte)ro bartholomeo de Pilosis de Tricesimo cappellano, prefati R(everendissi)mi D(omi)ni ep(iscop)i: et .D. (?) Pompilio Sanctonino16 Cancellario Curiae testibus etc. Tenor litterarum institutionis et confirmationis sequitur videlicet Daniel De Rubeis Dei ac apostolice / sedis |Vtc.] Dilecto nobis in Chr(ist)o ven(erabi)li D(omi):no p{res)b(yte}ro Hyero- [1. 5 v] nimo Gonobezer filio ,q. Nicolai fabri de Pisifloch eiusdem aquileien. Dioc. salutem in D(omi)no sempiternam. Vitae ac morum honestas, aliaque laudabilia tuae probitatis, et virtutum merita super quibus apud nos fidedigno commendaris testimonio, nos excitant et inducunt, vt tibi reddamur, ad gratiam liberales, vacante si quidem impresentiarum cappella S(anct)orum Nicolai et Andreae in castro de Gonobiz per obitum .q. p(res)b(yte)ri Leonardi de Kramburga extra Ro. Curiam defuncti illius ultimi et immediati reetoris et possessoris, cuius patronatus siue presentandi Serenissimo principi D(omi)no Ferdinando Infarti Hysoaniirum archiduca Austriae etc. instituendi uero et confirmandi prefato R(everendissi)mo D(omi)no patriarchae pleno iure spectare / et pertinere dignoscitur, voletites indefectum vacationis huiusmodi de [I. 6] altero idoneo prouidere reetore, et cappellano, et intuitu prefatorum meritorum tuorum gra-tiam facere liberalem ideo te p(res)b(yte)rum Hyeronimum ad presentationem prefati Sere-nissjimi principis Ferdinandi de dieta cappella S(anct)orum Nicolai et Andreae in castro de Gonobiz sicut premittitur, seu quo uis alio modo vacantem instituimus et confirmamus et te de ea coram nobis flexis genibus constitutum per birreti capiti tuo impositionem canonice inuestimus, mandantes tibi de fructibus redditibus, prouentibus, ac iuribus ipsius cappellae ab hifjs quibus spectat, responderi, quia in manibus nostris manufaetis seripturis iurasti ac pro-misisti prefato R(everendissi)mo D(omi)no patriarchae et succesoribus suis canonice intran-tibus prestare obedientiam et reuerentiam, bona ipsius cappelle bene regere et non alienare, neque alienare volenti consentire sed alienata si que fuerint p(rae)b., 223). V vrsto teh demonov spadajo še poludnica, demon du nudi, božična gospa, Dame de Noel; m r a k, o katerem imajo tradicije tudi Istrani; prim. Letopis, 1894, 25; 1895, 22; mrak žgati; Zbomiik Mat. Slov., 19C0, 381. — V poglavju o velikanih in palčkih je s stališča primerjajočega slov. veroslovja važno, da so imeli tudi Slovenci blagodejnega domačega duha p 1 e j n , kar odgovarja sorbskemu pton. Škof Hren si je v osnutku pridige za 25. april 1607 pripisal na robu: »recita historiam... Pleijn, Lada, Po-berin« (arhiv stolnega kap. v Ljubljani; P. Radics, Slovan, 1887, 378). Poberin je nemški Klaub-teufel. Iz zaključnih opazk k temu ipoglavju posnamemo, da je vera v palčke, zemeljske možičke, ki čuvajo zaklade, Srbohrvatom in Bolgarom tuja; drugače pri nas, prim. Bla-g ovnik, Bergmannchen, Zbornik Slov. Mat., 1900, 28. Sedmi odstavek: »ljudje z demonskimi silami« bi normalno moral stati na čelu nižje mitologije. Iz preanimistične stopnje spada semkaj volkodlak, ki ga je shr. tradicija pomešala z vampirjem, dočim se naša dobro zaveda, da spada taka ipretvorba med magične človeške sile: človek, ki si priveže okrog ledij volčjo dlakujo, se prevrže v volkodlaka (Lj. Zvon, 1887, 161); ukletstva se reši, ako se mu volčja koža skrije (Valjavec, Nar. prip., št. 47). Na drugi strani imajo neki ljudje ali pa bog silo, da ukolnejo začasno ali za vedno človeka v živalske podobe; tako je martinček od boga uklet človek, ki je častil solnce (Slov. Glasn., V, 1860, 77). — Nadaljno grupo tvorio ljudje, ki jim v spaniju uhaja duh, naijve6krat v živalski podobi. Slovenska tradicija bi mogla avtorju v tem vprašanju poglede bistveno poostriti. Vsak človek ima po naši veri svojo kačo: »Bog ne daj ubiti kačo, ki si jo našel v hiši; kajti vsakdo ima jedno; in ako to usmrti, mora kmalu sam umreti« (Cilenšek, Ložnica v Savinjski dolini, Lj. Zvon, 1887, 224). Ta kača živi torej v hiši pod ognjiščem, a čim umre dotičnik, se vrne kača h kačji kral ici (Kresnikova povedka). Navadno ostane ta kača nevidna in neškodljiva. Toda pod nekim ukletstvom se zgodi tuintam, da porodi obrodnica mesto pravega deteta k a č o , ki jo je treba s posebnimi čarovnijami in po natančnem ritualu ugnati, da se izprevrže v pravo dete. Posebno na Krasu je ta vera živa, kakor vemo iz Valvasorja. Lepa povest o tem v Illyr. Blatt, 1847, št. 76 et pass. (V. Sonntag). Dotična kača se zove dahov in a; vendar je ta izraz tudi v rabi v obče za uhajajoče duše (duhovin, duhovina, Pleteršnik); pri Srbih najdemo sorazmerni izraz zduha(č), stu(h)ač; mišljenje avtorja (str. 42), da je srbska beseda prevzeta iz srednjegrškega aioijeio, «Himmelskorpert seit dem 10. Jh. gebraucht als Verkorperung des Schutzgeistes eines be-deutenden Mannes«, se bo dala jedva obdržati; ona grška beseda je prešla vendar v besedni zaklad srbski kot »stihii« (str. 51). Pri besedah za čarovnice bi g. avtor pač moral omeniti še starodavni izraz v o 1 h v a f. Hexe, ki je iz ruščine menda prevzet celo v skandinavščino. — Nasprotno se je nemški coper, cuper razširil iz hrvaščine celo v albanščino. — V vrsto zduhačev spada kakor smo rekli, tudi Kresnik, Krsnik, ki ga pa avtor navaja med vampirskimi bitji. Posebna vrsta ukletja se kaže končno pri desetnikih, desetnicah, ki tavajo zatem brezumni po svetu (das wandernde Kind); prim. o tem Hauffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee, št. 99, kjer je pokazano tudi na srbske tradicije (Kapper, Slaw. Melodien, 1844; 2, 121). Drugi in večji del knjige je posvečen ljudskim običajem, a razmere nam ne dovoljujejo, da bi sledili avtorju na to področje. V celoti pač smemo reči, da je naš »GrundriB«, ki ga je založnica — Mohorjeva družba — opremila odlično, v celoti važen pionirski čin; v podrobnostih pa ne dovoljno izklesan in uravnovešen: hiba, ki je pri takem prvem poskusu kajpak neizogibna. J. Kelemina. Graber Georg, Volksleben in Karnten. Mit 4 Tafeln in Mehrfarbendruck, 157 Bildern auf 100 Tafeln in Kupferstichdruck und 1 Flurkarte von Karnten. Graz, 1934. 8". 455 str. V prvem večjem profilu koroškega narodopisja je vodilni celovški etnograf Graber strnil rezultate svojega tridesetletnega proučevanja centralne vzhodnoalpske pokrajine, Koroškega. Delo sestoji organsko iz treh sestavin. V prvi raziskuje Graber zgodovinske in etnične temelje koroške regionalne kulture ter jih pokaže v predzgodovinskih Keltih, ki so dali Spodnjemu Koroškemu odločilne kulturne prvine, in v saških Ingveonih, ki so kot karolinški kolonisti pretvorili dotedanje keltoromansko Gornje Koroško V izrazito nemško kulturno zemljo. Poleg tega vidi Graber povsod močne nordijske vplive in vzporedno s temi odklanja kulturne vplive slovenstva, kakor da ne bi Slovenci poseljevali Koroškega od konca VI. stol. dalje. (Prim. Klebel E. v Die siidostdeutsche Volksgrenze. Berlin, 1934, 33 ss.) V uvodu podano naziranje o izključno nemškem kulturnem znača'u Koroškega se vleče kakor Ariadnina nit skozi celo knjigo, ki obravnava v drugem delu hišo, govorico, nošo ter ljudske običaje v teku leta od adventa preko Božiča, Novega leta, pusta, pomladi z Veliko nočjo in Jurjevega, maja in kresa tja do jeseni; in isto je s tretjim delom, kjer je podano človekovo življenje od lojstva in krsta preko poroke, smrti ter vraže vanje. Nas ne zanima etnografska stran knjige, temveč njeno historično pojmovanje koroške ljudske kulture in načelni vidiki, po katerih jo avtor obravnava in razmotriva. Tipično za avtorja je dejstvo, da ni v seznamu virov in literature niti enega slovenskega dela, ko je vendar Koroško pokrajina, o kateri so bibliografsko Slovenci podali etnografsko več kakor o katerikoli drugi pokrajini. V zvezi s tem je sistematsko opuščanje vsake komparacije koroškega etnografskega gradiva z gradivom okoliških slovenskih pokrajin, zlasti štajerskega Podravja, in poleg tega neupoštevanje vsega gradiva, ki ne kaže na zveze z nemškim severom ali zahodom. N. pr, leseni koroški koledarji so za Graberja nordijskega, skandinavskega izvora; najdbe v Potočki zijalki nad Solčavo v Savinjski dolini pa kažejo koščeni paleotski koledar iz aurignaške dobe (danes v mariborskem muzeju, inv. št, 976), ki dokazuje, da so današnji leseni koledarji avtohtona kulturna svojina južnovzhodnih Alp. Podobno je z ustoličenjem, ki ga izvaja Graber iz starih germanskih posadk na poznorimskem alpskem limesu in iz germanskega ljudskega prava tako, da mu daje etnično nemški značaj. Grab sr sam ve iz Schwabenspiegla (p. 48), da je ljudstvo pri vojvodovi jetži okoli knežjega kamna pelo slovenske pesmi, Graber nadalje ve (p. 50), da se je običaj divje košnje, v času ko 52 vojvoda podaja na vojvodski stol, ohranil najdlje pri Slovencih ob Vrbskem jezeru in končno je Graberju znano (p. 54), da je bilo vojvodu v poznem srednjem veku pod častjo odgovarjati na slovenska vprašanja. Vse to so dejstva, ki govorijo za slovenski srednjeveški živelj na Koroškem, ki se je etnično uveljavljal pri ustoličenju. Za koroško etnografijo ni radi tega važno samo, da vsebuje gosposvetsko ustoličenje elemente iz rimskega cerkvenega kulta in splošne indoevropske — ne nemške — pravne običaje, temveč je etnografsko enako važno, da dokazujejo slovenska pesem in slovenski ceremonialni jezik Slovenca kot tradicionalnega nosilca srednjeveškega koroškega javnega življenja. Če v teh dveh primerih Graber opusti odnos nekega etnografskega dejstva do zemlje in odnos nekega zgodovinskega dejanja do njegovega etničnega nosilca, pa manjka odstavkom o spodnjekoroški slovenski in nemški hiši oboje. »Die ganze Mitte und der Osten des windi-schen Gebietes von Karnten ist im Haus den Einfliisisen des nordlich angrenzenden deutschen Gebietes verfallen. So ist auch vom Worthersee bis gegen das Gailtal hin am vvindischea Haus zwar eine geringe Annaherung an das Krainer Haus wahrzunehmen, die jedoch durchkreuzt wird durch die Einwirkung des deutschen Doppelhauses her« (p. 101). Kranjska hiša znanstveno ne obstaja; imamo pač gorenjsko hišo kot sestavino alpske hiše, ki ji pripada tudi koroška hiša. Podobno je s frankovsko hišo, katere tločrt pa je pri nas poznan že iz predzgodovine. In isto je s koroško slovensko hišo, ki jo karakterizira Graber z razooredbo prostorov v smeri slemena in s podolžno lopo. Graiberjeva slovenska koroška hiša ni nič drugega kakor skrajni zahodni in alpinizirani izraz srednjepodonavske hiše, ki je prodrla z gotovimi značilnostmi ob Dravi prav v osrčje Vzhodnih Alp ter se ni ustavila na koroški slovensko-nemški narodnostni meji, kar dokazujejo tudi Graberljeve priloge. Do napačnih zaključkov pri koroški ljudski hiši je Graber prišel, ker je identificiral alpsko hišo z nemšiko, srednjepodo-navsko pa s slovensko; pri tem je mogel alpske vplive na srednjepodonavski hiši označiti za nemške in tako negirati kulturno izražanje koroškega slovenstva. Ni pa upošteval pri tem, da je vsaka ljudska hiša, in tako tudi na Koroškem, tvorba, ki ne odvisi samo od njenega etničnega nosilca, temveč v mogoče še večji meri od geološke sestavine tal (glina, apnenec, škriljevec), na katerih stoji, od kultur (gozd, step), katere pokrivajo pokrajino, od gospodarstva na teh tleh (poljedelstvo, živinoreja, gozdarstvo), od asimilacijskih središč (bližina ali oddaljenost od asimilacijskih središč ali prometnih črt) in končno od političnih vplivov (požar-niški in higijenski predpisi itd.). V okviru teh osnov ljudske kulture je Koroško idealna geografska enota v osrčju Vzhodnih Alp. Odprto tujim vplivom samo po ozkih dolinah in prelazih je ostalo Koroško na eni strani zbirališče zapadnih kultur iz davnine, na drugi strani pa sta to in geografska zaključenost vplivala na priseljence, da so se razvijali enotno pod vplivi novega, geografsko zaključenega bivalilšča. V VI. stoletju naseljeni Slovenec je pokra- jinskemu vplivu prav tako zapadel kakor poznejši nemški kolonist; in iz *teh skupnih vplivov na koroškega Slovenca in na koroškega Nemca se je razvil močen pokrajinski, koroški kulturni čut, ki razodeva sestavine avtohtonih predzgodovinskih, slovenskih in nemških vplivov. Ta geopsihično obstoječi pokrajinski čut pa živi v koroških Nemcih in Slovencih ter ni identičen z nemškim narodnostnim čutom, kar je zadnjih sto let predpostavljala nemška politika in kar med drugimi propagira tudi Grafoer v nemški znanosti. Samo radi tega načelnega in metodičnega stališča ne upošteva Graber n. pr. baš za razširjenost dimnice važnih politično-upravnih naredb na Salzburškem, ki so salzburško dimnico likvidirale tako, da je nje severna meja ostala omejena na Ture. S tem pa je zgodovinsko tudi omajan noriški, oziroma karantanski izvor dimnice, ki ni v bistvu nič drugega kakor izraz v avtohtoni regionalni kulturi z zgoraj navedenimi kulturnimi vplivi zaključenega in enotnega ozemlja osrednje vzhodnoalpske kotline in njene okolice. Kakor identificira Graber v zgodovinskem delu in v poglavjih o materialni kulturi alpske vplive z nemškimi in koroško pokrajinsko miselnost z nemško, tako identificira pogosto v poglavjih o koroški duševni kulturi splošne izraze večjega kulturnega kroga, po svojem izvoru indoevropskega, z nemškimi. Medtem ko rad zahaja h keltskim izvirom, se izogiblje ab origine indoevropskih ter n. pr. pri Božiču omenja gnostične, grške, rimske in krščanske; podobno je s kreisom, ki ga proglaša za nemški običaj, čeravno je to skupna last indoevropskega kulturnega kroga. Pust in Velika noč sta Graber,'u po izvoru poganska, četudi sta bistveni sestavini indoevropskega panteizma, ki je v raznih svojih variacijah kot kult ostal do današnjih dni važen del naših zapadlih etnografskih kultur. Na eni strani imamo torej identifikacijo nemštva z indoevropskim kulturnim krogom, na drugi strani pa poganstvo izraženo kot eno obliko nemške kulturne preteklosti, medtem ko je v bistvu sama ena diferenciacija indoevropskega kulta, ki ga nahajamo pri Germanih in pri Slovanih. In končno vidimo identificiranje krščanskih vplivov z nemškimi. Pesem o sveth Treh kraljih V jutrni deželi ena zvizda gori gre, ■— Im Morgenlande geht ein Štern auf, je po Graberju prevod iz nemščine in to spodnjekorošiki prevod srednjekoroškega nemškega izvirnika. Načelno je druga možnost bližja: po svojem izvoru je pesem latinska ter je bila kot cerkvena pesem prevedena iz latinščine v nemščino in slovenščino. Slovenska kot nemška pesem sta v tem slučaju krščanskega cerkvenega izvora. Na vsak način pa je slovenska pesem izraz kulturne potrebe slovenskih Korošcev. Isto velja za vražeslovno Jezus je na velikonoč od smrti vstal, — Jesus ist zu Ostern von den Toten auferstandei, ki po motivu ni omejena samo na Koroško, temveč jo najdemo tudi v Prlekiji. Baš to pa je dokaz, da obstoj motiva ni odvisen od njegove oJblike; radi tega ni nujno, da bi bila slovenska pesem prevod nemškega izvirnika, za kar tudi nimamo nikakih opor. Po gradivu bogato delo trpi na tendenci, nadomestiti etnično slovenske osnove koroške ljudske kulture s keltoromanskimi ter na identificiranju alpskih, koroških pokrajinskih, skupnih indoevropskih in deloma tudi krščanskih vplivov z nemškimi. Radi tega mora v Graber-jevi knjigi stopiti etnografsko gradivo v ozadje za evidentno namero, podati Koroškemu etnično in kulturno nemški značaj. Baš ta namera postavlja gradivo na Prokrustovo postelj tako, da se marsikje zlasti v zgodovinskem delu izgublja v nedognanih in nepodprtih naiziranjih, ki naj iz gradiva pričarajo etnografsko koroško kulturo v nacionalnopolitični nemški luči in ne v odnosu do zemlje, na kateri se pojavljajo, do etničnih nosilcev in predstaviteljev, ne v luči zgodovinskega izvora ter v etnografskem razmerju do sosednjih etnografskih kultur Vzhodnih Alp, Severne Italije in Srednjega Podonavja, obenem pa tudi ne v odnosu do duševnih etnografskih pravirov, torej do indoevropskega panteizma in do krščanstva. Franjo Baš. Archivum coronae regni Bohemiae. Tomus I. Inde ab a. MLXXXVI. usque ad a. MCCCXLVI. Fasciculus 1. Inde ab a. MLXXXVI. usque ad a. MCCCV. Edidit Institutum historieum rei publicae Bohemoslovenicae. Opera Venceslai Hruby. Pragae MCMXXXV. Sumptibus ministerii scholarum et instructionis publicae. Tipographia rei publicae. — 4°. — VI -f- 121 str. Historični institut Češkoslovaške republike je v vrsto svojih edicij sprejel tudi novo izdajo listin in aktov iz češkega kronskega arhiva, ki se od osvoibojenja sem nahaja zopet v Pragi. Že leta 1928 je izšel drugi zvezek publikacije Archivum coronae regni Bohemiae, ki obsega gradivo za dobo 1346—>1355. Uredil ga je profesor brnske Masarykove univerze, Vaclav Hruby, ki pa je med pripravami za prvi zvezek, ki naj bi obsegal razdobje od najstarejših časov do 1. 1346, dne 15. januarja 1933 nenadoma umrl. Iz njegove zapuščine ja Historični institut izdal prvi snopič prvega zvezka, z gradivom za časovno razdobje 1086—.1305 Izdaja je na višku sodobne edicijske tehnike, upoištevano je vse, kar se danes zahteva od kritične izdaje listin. Pričujoči zvezek prihaja s svoijo vsebino v poštev tudi za zgodovino Slovencev v 13. stoletju. Oblast češkega kralja Pfemysla Otakarja II. nad večjim delom slovenske zemlje je povzročila, da so v češki kronski arhiv uvrščene tudi nekatere listine, ki so velikega pomena za zgodovino slovenske zemlje v drugi polovici 13. stoletja. So to številke Hrubyjeve izdaje: 11, 15, 16, 17, 18. Vrsta dokumentov, ki morejo tudi slovenskega zgodovinarja bližje zanimati, začenja z dvema listinama kralja Riharda z dne 9, avgusta 1262, s katerima je nemški kralj dal češkemu kralju kot državni fevd avstrijsko vojvodino in mejno grofijo Štajersko. Pri drugem dokumentu, znani podeforadski listini z dne 4. decembra 1268, s katero je koroški vojvoda in gospod Kranjske za primer, če bi umrl brez otrok, zapisal češkemu kralju vse svoje dežele, lastnino, fevde in posest, bi bilo navedenim dosedanjim edicijam dodati še Frblichovo v Specimen archontologiae Carinthiae 71, Schumijevo v Archiv fiir Heimatkumde, I, 79 in Jakschovo v Monumenta historica ducatus Carinthiae, IV, 699, ki so vse prirejene po originalu. V Pode-bradih je bil brat koroškega vojvode, Filip po imenu, kot dedič kratkomalo prezrt. Češki kralj in koroški vojvoda sta ga z izvolitvijo za oglejskega patriarha sicer skušala odškodovati, toda Filip ni odnehal od svojih zahtev do spanheimske dediščine, tudi potem ne, ko je njegov brat Ulrik oktobra 1269 v Čedadu nenadoma umrl. Premysl Otakar je nato pod zimo in v zimi 1269—1270 zasedel Koroško in Kranjsko. Freisinški in briksenški škof sta 2. februarja 1270 podelila fevde, ki jih je od njiju nekoč imel umrli koroški vojvoda Ulrik, češkemu kralju. O tem nam pripovedujejo listine objavljene pod štev. 16 in 17. Pri prvi bi mogli še dodati izdajo Chmelovo v Fontes rerum austriacarum, II, 1, 105. Zoper Premysla Otakanja se je užaljeni Filip zvezal s starim nasprotnikom češkega kralja, ogrskim kraljem. Vendar ta zveza ni dolgo trajala, kajti v bratislavski pogodbi iz 1. 1270 se je končno tudi ogrski kralj pomiril s češkim. Dne 2. julija 1271 nato se je ogrski episkopat zavezal, da hoče poskrbeti za točno izpolnitev točk bratislavskega miru, v kolikor se to tiče ogrskega kralja Štefana. Ta listina je zadnja v vrsti onih, ki morejo v pričujoči zbirki posebej zanimati slovenskega zgodovinarja. M. Kos. Dr, Aleksa Ivic, Arhivska grada, I—IV. (Zbornik za istoriju, jezik i književnost srpskog naroda; II. odeljenje, knjiga 2,, 3., 5., 9. Izd. Srpska kralj, akademija. Beograd, 1926, 1931, 1932, 1935.) Znani zaslužni raziskovalec zgodovine Srbov na ozemlju nekdanje Ogrske univ. prof. Ivič, ki je za svoja dela izrabljal sprva zlasti gradivo iz dunajskega vojnega arhiva, je svoja raziskavanja raztegnil še na ostale arhive osrednjih oblasti nekdanje monarhije ter posvetil svojo pozornost tudi podatkom o naših književnih in kulturnih delavcih. V Zborniku srpske akademije je tako izšel pred desetimi leti snopič njegove arhivske grade o srbskih književnikih. Ker je pri svojem nadaljnjem proučevanju ostalih arhivov našel vse polno tovrstnega gradiva, so sledili tej objavi še trije snopiči, kjer je objavljal material, ki ga je nabral o kulturnih in političnih delavcih v najrazličnejših arhivskih kompleksih. Radi načina zbiranja so žal ti podatki Pbjavljeni raztreseno v različnih snopičih Arhivske grade kakor so bili tudi podatki o možeh razdeljeni na različnih krajih glede na različen postanek zapisov (službeni podatki, politično rovarjenje, cenzura, informacijska služba itd.). Vsakemu snopiču pridejani imenik oseb omogoča splošen pregled, ki naj bi ga pa v podrobnostih olajševali tudi kratki vsebinski regesti k posameznim, cesto prav obsežnim aktom. Ker je Ivič v svojih po,prejšnjih študijah prispeval obilo arhivalnega gradiva za biografije srbskih javnih delavcev, je v uvodu k drugi knjigi Arh. grade podal seznam teh svojih objav. Povsod našteva dalje v uvodih tudi arhivske komplekse, ki jih je izčrpaval, označuje njihov pomen ter podaja historiat posameznih edinic odnosno upravnih in političnih ustanov. Koder ni našel spisov samih, je priobčil vsaj »protokolske beležke« o stvareh, ki bi mogle zanimati našega kulturnega zgodovinarja. Iz arhiva notranjega ministrstva na Dunaju je mogel iz protokolov prepisati le manjši del; v Ivičevih prepisih aktov in protokolskih beležk se nam je rešilo marsikaj, kar je potem uničil požar justične palače dne 15. julija 1927. Dočim obsega prva knjiga Arh. grade le srbske književnike in kulturne delavce, je drugo razširil Ivič tudi na Hrvate (a vsebuje kljub temu tudi policijsko informacijo in karakterizacijo Miklošiča iz leta 1861 ob njegovem imenovanju za predsednika prosvetnega sveta, na str. 247 omenjeni dr. Raglay pa je naš Razlag), tretja in četrta pa že objavliata biografsko gradivo »o jugoslovenskim (= srbskih, hrvatskih, slovenskih in bulgarskih) književnim i kulturnim radnicima«. Od tretje knjige dalje moremo torej že po naslovu sodeč pričakovati kaj več podatkov tudi o Slovencih. Pri spisih o mladem Šporerju, ki je pozneje služboval v Ljubljani in se 1. 1848 zavzemal za slovensko vseučilišče, izvemo n. pr., da mu je 1. 1818 Sedlnitzky vprav glede na ugodno izjavo Kopitarja kot cenzorja dovolil izdajo hrvatskega političnega in poučnega časopisa. L. 1826 naj bi šel Kopitar v Carigrad in na atoške samostane, da bi odbral in nakupil za dunajsko dvorno knjižnico staroslovanske rokopise. Cesar Franc pa je odločil, naj se s tem počaka ugodnejše priložnosti. Ker je Kopitar že poudarjal prestižno stran pred Rusijo, so jan. 1831 poročali cesarju, da pošlje ruska vlada posebnega odposlanca na Atoško goro; Avstrija naj Rusijo prehiti in pošlje tja Kopitarja. Toda cesar je tudi to pot predlog zavrnil. Pač pa je 1. 1842 na papeževo željo odobril Kapitarju dopust, da osnuje v Rimu stolico za slovanske jezike v kolegiju Propagande. Objavljeno gradivo prinaša tudi nekaj podrobnosti o nakupu Kopitarjeve knjižnice za ljubljansko licealko. Pri poročilu o Strossmajerjevem obisku v Belgradu 1. 1865 izvemo, da je za to priliko Dav. Jenko skompo-niral posebno pesem. Ta tretji snopič prinaša tudi še nekaj službenih podrobnosti o Miklošiču in o njegovih odlikovanjih in povišanjih, končno pa nas bo zanimalo še poročilo (str. 410) ogrskega dvornega kanclerja o panslavistični pesmi, ki da je spomladi 1844 krožila po Hrvat- skem in sosednjih štajerskih in koroških predelih. Kakor drugod, tako tudi v tem primeru dr. Ivic predmeta ne zasleduje dalje, zadovoljuje se le s suho objavo vira. Gre pa v tem primeru za nemško pesem v treh kiticah, ki sem jo objavil 1. 1929 v Šišičevem Zborniku (Okrog ilirizma, str. 59—64) ter v delnem slovenskem prevodu na str. 335 Zgodovine slov; naroda. Tudi poslednja, četrta knjiga Ivičeve Arhivske grade prinaša obilo gradiva za spoznavanje Kopitarjevega dela, njegovih zvez in njegovega značaja. Na str. 101 omenjeni baron Jois je seveda naš Zois, na str. 106 pa je priobčevatelj napačno čital Dolimit namesto Dalimil, o čigar kroniki Kopitar govori v zvezi s Palackim in Šafarikom, ki jima ni kar nič naklonjen. Ta knjiga prinaša dalje gradivo za Bleiweisa, o njegovi službi, ruskem odlikovanju, darilu in slavlju 20 letnice noviškega urednikovanja in o delovanju pri Kmetijski družbi, iz 1. 1857 je (zanj ugodna) Metelkova karakterizacija od strani policije, ki se je zanimala tudi za Tomanovo udeležbo na shodu slovenske mladine na Bledu in za njegovo zamisel vsakoletne literarne olimpijske tekme. Na str. 377/6 objavljeno poročilo ljubljanskega policijskega ravnatelja pa ne tiče Tomana, ki na proslavi niti navzoč ni bil, marveč gre za Etb. Costo. Zanimivo je vprašanje ministrskega predsedstva (poleti 1867), kai bo ljubljanski narodni odbor ukrenil glede na belgrajski poziv, naj se Slovenci pridružijo Hrvatom v borbi zoper cesarsko vlado; Toman je baje pri posvetovanju svaril pred vsakim nasilnim nastopanjem, dokler ne bo jesensko parlamentarno zasedanje zaključeno. Miroslav Vilhar se omenja v zvezi s preiskavo glede »Napreja« (prim. vplivanje in pritisk na svobodo sodnika!) in radi razprodaje njegove slike iz zapora, sledijo policijske poizvedbe o Fr. Cegnarju, ki je 1. 1869 že dobil dovoljenje za slovenski narodni tabor v Fernetiču pri Sežani, a so zborovanje »iz višjih političnih ozirov« zaenkrat sistirali. Glede Levstika poroča neki policijski agent (7. marca 1870), da je odšel na Dunaj, ker se je radi svojega trmoglavega značaja, neuglajenega nastopa in svoje demokratične nravi sprl z vsemi vplivnimi osebami, zlasti z Bleivveisom, Tomanom in Svetcem. Poročilo pravi, da je Levstik med Mladoslovenci morda znanstveno najizobraženejši; deželni predsednik Conrad mu je pred časom (vor langerer Zeit) predlagal, da bi prevzel uredništvo slovenskega, v vladnem smislu urejevanega lista za letni honorar 1300 gl., kar pa je Levstik odklonil, češ da se to ne strinja z njegovimi načeli. Brez škode bi pa mogla odpasti pod zaglavjem dr, Jos. Vošnjaka objavljena notica o posredovanju dr. Zarnika in Vošnjaka za rešitev nekega vojaka iz turškega ujetništva; menda nihče ne bo mogel uporabiti dotične že same na sebi nevažne vesti, ki se je vrh tega izkazala še za neresnično. Sploh bi kazalo pri objavi gradiva iz novejše dobe biti nekoliko bolj izbirčen. Priobčevatelj! naj bi se omejili na stvarne podatke, zgolj formalne dele spisov pa bi mogli brez skrbi črtati; kdor bi se hotel zanimati tudi za te, bo itak z lahkoto našel izvirnik, ko je pri vsakem komadu označena provenienca. Treba je štediti s stroški za objavo; brez škode za stvarno vsebino skrajšani tekst pa bo koristno ekonomiziral tudi znanstveno delo, ki bi ga glede uporabljenega časa in energije dobrodošlo podprli že poprej predlagani regesti k posameznim objavljenim spisom. Priobčevatelj kot najboljši poznavalec arhivskega gradiva naj bi pri objavi tudi oprav:! nekatera za bodočega uporabljevalca potrebna znanstvena preddela. Tako naj bi n. pr. posameznim aktom pridal primerne opombe glede na morebitne poprejšnje objave podobne vsebine in glede na trditve sodobnih osebnosti v dotičnih zadevah. Ako vzamem za primer le zanimiva poročila o Lj. Gaju (ki ga tudi po Iviču objavljeni viri ne s’ikajo kot značajnega moža), bi moral priobčevatelj na vsak način upoštevati tudi madjarske vire, ki baš njemu niso tuji. Na str. 204 (4. knj. Arh. grade) omenjeno cesarjevo odlikovanje s prstanom je objavljeno (le da še obsežnejše s celotnim uradnim potekom) že v publikaciij Gyula Miskolczyja (A horvat kerdes v Fontes hist. hung. aevi rec., 1927, str. 580). Za karakterizacijo Gaja bi mogel opozoriti tudi na sedaj izdane spomine policijskega ministra Kempena. Prevelika vnema, da se objavi vse po raznih arhivih zbrano gradivo, je zavedla pisca, da je n. pr. poročilo o Ga'u iz Belgrada z dne 22. sept. 1860 objavljeno v 3. knjigi na str. 80 ter ponovno v 4. knjigi na str. 221; prvič je uporabil koncept iz arhivskega kompleksa »politična poročila in korespondence«, za drugo objavo pa mu je služil odposlani čistopis (izvirnik) iz arhiva vrhovne policije. Med »Beleškami« navaja na str. 499 (4. knj.) belgrajski poziv na ljubljanski narodni odbor iz 1. 1867 na osnovi protokola informacijskega biroja, ko je vendar bil že iz istega arhiva objavil celoten akt na str. 383/4. Slično je v »Beleškah« 3. knjige (str. 430) kot neohranjen odn. zaenkrat nedosegljiv označen akt radi sežanskega tabora, ki ga je pa potem objavil na str. 407 v 4. knjigi. Srbske kroge bo zanimal na str. 438 četrte knjige objavljeni spis o srbskem prevodu avstrijske himne, ki je na pobudo kneza Miloša Obrenoviča izšel (v cirilici) v drugi izda! 1. 1835 v »Knjažesko-Srbskoi Tipografi!«. Po Metternichovem naročilu so poslali zanimivo brošuro nekaterim javnim knjižnicam avstrijskih slovanskih dežel. V ljubljanski licealki se izvod ni ohranil, pač Da v celovški (pod. sign. 9684, 77. h. 7). Himno (otečestvenno-narodnaja piesm.) je preložil L. M. (Lukijan Mušicki?); knez Miloš pravi, da je to drugo izdanje natisnil »na slavu Njegovoga Veličestva Gosudara Imperatora Avstriiskogs Ferdinanda I. i na česti, slav-nogr> Srbskog i. Stihotvorca, koi je predstoječe djelo ovako krasno na Slavenski, a osobito na Srbski preveo«. Prepis tega dela je sedaj tudi v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. Ker se kljub 1. 1923 sklenjeni in že davno ratificirani arhivski konvenciji med našo kraljevino in avstrijsko republiko žal še do danes ni pričelo z dejansko likvidacijo arhivskih edinic, ki glede na vsebino in provenienco pripadajo naši državi, je toplo pozdraviti skrbno vnemo, s katero dr. Ivic zbira in objavlja po raznih avstrijskih osrednjih arhivih raztreseno gradivo za našo kulturno in politično zgodovino. Posebno velja to glede kompleksov, ki jih ne zadene likvidacija. Kako važen dokument pa morejo postati taki prepisi in ekscerpti v enem in drugem primeru, pa nam dokazuje požarna katastrofa dunajskega arhiva, ki sem nanjo že zgoraj opozoril. J. Mal. Stephan Singer, Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales. Dekanat Ro-segg mit EinschluG des Worther-,See-Gebietes. Kappel, 1935. 8°, str. 315 —(— XII. O prvem delu Singerjeve kulturne in cerkvene zgodovine z opisom Spodnje Rožne doline (dekanija Borovlje) sem poročal v zadnjem Glasniku (1. XVI, str. 95 sl.). Kot nadaljevanje teh spisov je izdal isti avtor sedaj še popis krajev zgornje Rožne doline z dekanijo Rožek in okolico Vrbskega jezera. Pri razporeditvi gradiva, načinu in obsegu popisovanja ter vpoštevanja topografske ilustracije se je avtor držal svojega starega obrazca: naiDrej obravnava tkzv. posvetno zgodovino z arheološkim pregledom in opisom gradov, nato sledi najobsežnejši del s popisom in zgodovino cerkva, ki ga kot nekako izpopolnilo zaključujejo še nekateri podatki o šolstvu, ki je bilo v svojem početnem razvoju tudi na Koroškem v najtesnejši zvezi s cerkveno organizacijo. iPri arheološki periodizaciji je hallstattsko obdobje kronološko nekam nejasno označeno, dobro pa so našteta vsa najdišča s prazgodovinskim in rimskim gradivom, Olševsko paleolitsko postojanko zove v prvem delu še Ovšova, sedaj je pa ime popolnoma dialektiziral v Uvschuva. Kakor v prvem, tako je tudi v pričujočem delu pisatelj (že z ozirom na naslov knjige) posebno obširen v lokalnozgodovinskih podatkih posameznih cerkva in fara, o dotacijah, urbarialnih dajatvah, praznovanjih in raznih navadah pri tem (n, pr. običaj »opaso-vanja« oltarjev sv. Štefana in sv. Jurija). Pri opisu razmejitve med solnograškim in oglejskim cerkvenim področjem bi se mogel avtor podrobneje ozreti tudi na zgodovino Slovencev v VIII. in IX. stoletju toli pomemben vir kot je Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Podatek na str. 170, da je 1. 1625 v koroških inkorporiranih farah birmoval ljubljanski škof Sigmund Krištof, pa ne more biti resničen, ker je takrat vladikoval Tomaž Hren; Žiga (Lamberg) pa je bil prvi, Krištof (Rauber) pa drugi v vr:ti ljubljanskih škofov. Med tiskovne napake ja šteti imeni guvernerjev francoskih Ilirskih provinc (ne kraljestva, ki je obstojalo le pod Avstrijo): Janot (namesto Junot) ter Touche (nam. Fouche). Razburjenja ob otvoritvi novegj pokopališča v Rožeku 1. 1818 ni zakrivila le trma grajskega upravitelja, ker je na preložitev silila iz zdravstvenih razlogov tudi beljaška kresija, zemljišče je pa brezplačno odstopila graščina. Zdi se, da do pravega cerkvenega interdikta ni prišlo, ker trdi uradno poročilo, da se je priljubljenemu št. jakobskemu dekanu posrečilo, sprijazniti Ljudi s preložitvijo pokopališča (prim. mojo Zgodovino slov. naroda, str. 616 sl.). Pri opisovanju razvoja šolstva bi ne bilo neumestno poudariti, da so tudi na Koroškem obstojale nedeljske ponavljalne šole tam, kjer so imeli že redne ljudske šole ob delavnikih; poleg teh pa so nekateri duhovniki zbirali mladino ob nedeljah k početnemu pouku, koder trivialk sploh še ni bilo. Trditev (na str. 266), da je bilo 1. 1825 v celovški škofiji 16.572 šoloobveznih otrok, od katerih je obiskovalo šolo 15.368, ne more biti točna, ker bi potemtakem na Koroškem že pred sto leti bil skoro sleherni otrok deležen šolskega pouka. Za šolo godnih otrok je bilo onega leta 21.390, kar je še vedno značilo veliko prednost koroškega šolstva pred kranjskim (prim. mojo Zgodovino slov. nar., str. 407). Za pretkano šolsko politiko koroških oblastev nam daje zanimiv zgled šola v Domačalah. Tam so v šol. 1. 1892/93 vpeljali taiko zvane slovenske ure. Za te posebne slovenske ure se je oglasilo 8 učencev, naslednjega leta pa nihče, ker pač nobenemu otroku ni bilo po godu, da bi po končanem šolskem pouku ostal prostovoljno zaprt. Za med- in povojne razmere pa je značilna usoda nekdaj tako cvetoče Ralžunove št. jakobske samostanske šole! Jos. Mal. K. Schiinemann, Osterreichs Bevolkerungspolitik unter Maria Theresia, (Veroffent-lichungen des Instituts zur Erforschung des deutschen Volkstums im Siiden und Sudosten in Miinchen und des Instituts fiir ostbayrische Heimatforschung in Passau, Nr. 6). 1. Band. Berlin (brez letnice). X -f- 409 str. Avtor tega dela je profesor na berlinski univerzi in specialist posebno za vprašanja nekdanje Ogrske. Publikacija je le prvi zvezek celotnega dela; to je mogoče sklepati iz naslova in iz dejstva, da se avtor ponovno sklicuje na svoja kasnejša izvajanja, ki jih pa v krtjigi ne najdemo. Vendar pa iz knjige ni razvidno, kakšna je zasnova celotnega dela in koliko zvezkov bo obsegalo. Besedo »Bevolkerungspolitik« pri avtonju je treba razumeti v smislu kolonizacijske politike in ne v smislu celotne populacijske politike, kamor bi spadalo n. pr. tudi sistematično pospeševanje porok in omejevanje umrljivosti, stališče do doseljevanja iz Slovstvo podeželja v mesta itd. Prva poglavja imajo splošen značaj in govore o centralnem pomena naraščanja populacije za merkantilistični sistem, o organizaciji uradov, ki pridejo za kolonizacijo v poštev, in o stanju prebivalstva posameznih dežel v terezijanski dobi. Vsa naslednja poglavja pa govore skoraj samo o naseljevanju Švabov v deželah ogrska krone, posebno v Banatu in Bački. Jasno je seveda, da so te pokrajine, ki so bile še malo prej pod Turki, področja recentnejše kolonizacije kakor pa druge habsburške dežele; vendar pa kolonizacijska politika ni omejena le na te pokrajine, saj je bila v tem času ustvarjena tudi n. pr. osnova za kolonizacijo Ljubljanskega barja. O vsem tem pa avtor ne govori; morda je pridržal ta poglavja za drugi zvezek. Pisatelj tudi ne podaja sistematične slike postanka posameznih švabskih naselbin, ampak opisuje le kolonizacijsko politiko centralnih uradov, kakor je razvidna iz dunajskih in budimpeštanskih arhivov. V tem oziru pa dobimo v knjigi mnogo važnih podatkov, n. pr. o kazenskih deportacijah delinkventov, upornih kmetov in protestantov, o naselitvi odpuščenih vojakov, invalidov in vojnih ujetnikov, o propagandi in o organizaciji naseljevanja Švabov ter o socialnem položa;u naseljencev. V celoti je ta politika omejena na desetletje 1763—72; tedaj je prišlo v Banat okrog 42,000 nemških kolonistov. V podrobnostih je treba omeniti, da ceni avtor za dobo okrog 1760 prebivalstvo Štajerske na okrog 700.000, prebivalstvo (predvojne?) Kranjske pa na 400.000 ljudi (str. 47, 52); njegova številka je za Štajersko za približno 100.000 prenizka, za predvojno Kranjsko pa za kakih 50.000 previsoka. Iz Kranjske se je vršilo tedaj izseljevanje na beneško in tudi na ogrsko ozemlje; avtor obljublja, da bo o tem še govoril, vendar pa v tem prvem zvezku tega ne stori (str. 53, 335). V splošnem delu te knjige, ki je sploh ponekod tendenciozna, je nekaj nenavadnih trditev; tako trdi avtor na str. 5, da je glavni vzrok sedanje gospodarske krize premajhno število odjemalcev za svetovno produkcijo živil in da je analogno že tudi eden od glavnih problemov merkantilistične politike, da bi pridobila konsumente za odvišek svoje poljedelske produkcije (v resnici pa žive tedaj še vedno v strahu, da bi bila poljedelska produkcija premajhna!). Knjiga, ki je opremljena z dobrim imenskim in stvarnim registrom, je važna za kolonizacijo Švabov, mimogrede pa tudi drugih narodov v Bački in v Banatu, kakor tudi za. splošno organizacijo, načela in izvajanja kolonizacijske politike v dobi merkantilizma. Fr. Zwitter. Le centenaire de rillyrisme, (Le Monde Slave XIIe annee, 1935, t. II, p. 321—478; t. III, p. 1—74.) Pariški »Le Monde Slave« je potsvetil svojo junijsko in del julijske številke 1935 stoletnici ilirskega gibanja. Objavil je na 232 straneh 12 člankov različnih avtorjev, od katerih so nekateri zelo pomembni, tako da spadata ti dve številki med najpomembnejše publikacije, kar jih je nastalo ob stoletnici ilirizma. 0 postanku ilirizma govori Fr. Fancev v članku »Les origines autochtones du mouve-ment illyrien croate«, kjer povzema svojo znano tezo, da je treba iskati izvor ilirizma predvsem doma, v hrvatskem razvoju 18, stoletja, in ne v tujih vplivih1. F. Šišič objavlja v članku »Une tentative pre-illyrienne; Le journal de Šporer« nekaj novih podrobnosti k političnemu ozadju znanega poskusa iz 1. 1818, da se ustanovi »Oglasnik ilirski«. O ilirskem gibanju na Hrvatskem samem govori le A. Barac v članku »Les etudes critiques sur la litterature de l'illyrisme«, a tudi njemu gre predvsem za literarno in ne za politično študiranje in vrednotenje. Večina člankov se pa bavi z razmerjem ilirizma do drugih pokrajin in narodov. Grga Novak podaja v članlku »Le mouvement illyrien et la Dalmatie« zelo značilno sliko stanja v Dalmaciji; prevladujoči položaij italijanščine v šoli in v javnem življenju, začetke preporoda in konflikta z dalmatinskimi avtonomističnimi tendencami, dvojno življenje N. Tom-masea. Dragoslav Stranjakovič, ki je znan po svojih razpravah o »načertaniju« llije Garaša-nina in o Srbiji v času ustavobraniteljev, je napisal članek »La collaboration des Croates et des Serbes en 1848—1849«. Razmerje do Čehoslovakov obdelujeta dva avtorja: O. Donath v članku »Siegfried Kapper et les Yougoslaves« in posebno Fr. Wollman v študiji »Tchecoslo-vaques et illyrisme«, kjer je posebno važna karakteristika razlike v značaju pri Gaju in pri čeških preporoditeljih in pa različna mnenja o samostojnosti slovenskega in slovaškega književnega jezika, ki se pojavljajo tedaj na severu in na jugu. P. Skok govori v članku »Le mouvement illyrien et les Frangais« o francoskem vplivu na ilirsko gibanje. Naj mi bo dovoljena pripomba, da avtor pri razpravljanju o Napoleonovi Iliriji ne omenja moje razprave »Les origines de rillyrisme politique et la creation des Provinces Illyriennes«, ki je izšla v isti reviji tri leta prej, da se sploh ne dotakne njenih trditev in da vidi zato ves pomen Ilirskih provinc le v nekaj literarno pomembnih dejstvih2. Literarni vpliv Fran- 1 Za to tezo prim. Dokumenti za naše podrijetlo hrvatskoga preporoda (1790—1832). Skupio < uvodom popratio Dr. Franjo Fancev. Grada za povijest književnosti hrvatske. Knjiga XII. Zagreb, 1933. 2 Pod tem naslovom, ki edini odgovarja vsebini razprave, je izšla študija kot posebni odtis (Pariz, 1933); v reviji (Le Monde Slave, X, 1933, t. II) je bila objavljena pod naslovom »Illyrisme et sentiment yougoslave«. cozov na ilirsko gibanje je bil po avtorju minimalen, a tudi v politiki Gajevi Ilirci oficialno ne kažejo nikakih simpatij za revolucijo in Napoleona. Po mojem mnen;u bi bilo treba zastaviti to vprašanje globlje; pravilna je avtorjeva domneva, da -dolgoletno Draškovičevo bivanje v Parizu za preporodno gibanje ni brezpomembno, posebno če upoštevamo, da je bil tam stalno v družbi mnogih pomembnih francoskih in slovanskih osebnosti, ki igrajo važno vlogo v času Ilirskih provinc ali pa kasneje, n. pr. Adama Czartoryskega, ki je imel po ugotovitvah M, Handelsmanna in Dr. Stranjakoviča z Južnimi Slovani zelo konkretne načrte. — Zelo dober je M. Radojkovičev članek »L'o 4>paHU,ieif bt. 3noxv HanojieoHa I, zv. III (CCopHHKt IlMnepa-TODCKaro Pyccitaro IIcropimecKaro OOmecTBa, zv. LXXXII, sti. 1—2; zv. IV (CCophhkt. zvezek LXXXVIII), str. 42-46. itd. (Preseneča nekoliko Ljubljana kot majhno mesto s 50C0 do 6000 prebivalci, napol nemško, napol italijansko.) J. de Vasson citira tu večkrat memoare Bertrandovega adjutanta Paulina, kar vzbuja domnevo, da bi se morda v Paulinovih in podobnih memoarah našel še kakšen zanimiv drobec za ta del ilirske dobe. Med slikami knjige sta zanimivi slika Fanny, ki je — precejšnja izjema — le nerada zapustila Ilirijo, in s'ika Bertranda iz 1. 1809, torej malo pred njegovim nastopom v Iliriji. Zanimivo je tudi, da je Napoleon Bertrandu očital, da je v Iliriji bolj opazovalec kot komandant. Ta poteza pa je ena bistvenih v Bertrandovem značaju: bil je tako vesten, da je postal včasih neodločen. Tako nam te strani, čeprav so kratke, potrjujejo sliko generalnega guvernerja Bertranda, ki smo jo že dozdaj imeli: zelo vesten uradnik brez posebne osebne iniciative. Bertrandov značaj se zrcali v celi knjigi: izvrsten inženir, odličen adjutant, kot samostojen komandant nekoliko negotov, hraber v bitki, drugače miren in preudaren, v majhnih zadevah navadnega življenja odijenljiv, v važnih, načelnih zadevah pa neizprosen. Mož, ki je doživel tri različne politične dobe, in jih častno preživel. Bertrand ni najboljši Napoleonov general, pa najzvestejši, zato ima knjiga tudi kot moto Napoleonove besede: »Le nom de Bertrand est attache au mien: tant que je vivrai, il vivra.« M. Pivec-Stele. France Stele, Umetnost zapadne Evrope, Oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja. Ljubljana, »Kosmos«, 1935. 436 str., 292 slik. Poleg Iz. Cankarjeve Zgodovine likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki pa je s svojim 3. zvezkom prišla šele do renesanse, smo sedaj dobili še drugo umetnostno zgodovino zapadne Evrope. Dočim se je Cankar res omejil na umetnost zapadne Evrope, ne ozirajoč se niti na antično, niti na bizantinsko odnosno sploh vzhodnoevropsko umetnost, obdela Stele tudi umetniške tvorbe teh dob in izpušča edinole islamsko umetnost. V tem oziru nam prinaša knjiga veliko več, kakor nam obeta naslov. Začeira celo pri najstarejši, polno razviti umetnosti starega veka, pri Egipčanih. Interesantna in dokaj nova je dispozicija dela, ki jo avtor v kratkem uvodu utemeljuje. Rodovnik naše novejše umetnosti deli »v dve smeri, katerih ena sega v evropsko prazgodovino in v prazgodovino narodov, ki so prevzeli rimsko dediščino, druga pa preko bizantinske in starokrščanske umetnosti v klasično antiko nazaj«. Avtor zasleduje torej najprej drugo smer, umetniški raizvoj od staro-orientalskih narodov preko grškega arhaizma in helenizma do rimske, starokrščanske in bizantinske umetnosti, ki jo zasleduje do zadnjih razrastkov, do umetniških tvorb vzhodnoevropskih narodov. Drugi, od prvega neodvisni faktor naše srednjeevropske umetnosti je prazgodovinska umetnost, ki jo pa avtor bolj na kratko obdeluje, pri čemer se poslužuje večinoma domačega materiala. Iz teh komponent se potem razvija naša srednjeveška in novejša umetnost, katere obdelava tvori glavni del Steletove knjige. Ni tu prostora, da bi obširneje prikazali bogato vsebino. Samo to bi še poudarili, da se avtor stalno ozira na umetnostno zapuščino naših krajev. Pri vsakem oddelku nam pove, kakšen odmev je našel na Slovenskem dotični slog in v kakšni meri so bili naši kraji udeleženi pri novem stilu. Pripomniti moramo tudi, da je knjiga opremljena z mnogoštevilnimi in krasnimi slikami, a kar je važno, tudi v dovoljno velikem formatu. B. Saria. Die Museen Osterreichs. Verzeichnis aller osterreichischen Museen. Herausgegeben von der osterreichischen Landeskommission fiir geistige Zusammenarbeit. Wien. 1935. 230 str. + 1 tab. Pariški institut za duhovno sodelovanje (Institut de cooperation intellectuelle de la Societe des Nations) je pripravljal seznam vseh avstrijskih muzejev, ki bi se naj tiskal v francoščini in angleščini v institutskih publikacijah. Nemška izdaja pa je sedaj popolnoma neodvisno in v razširjenem obsegu izšla kot samostojna knjiga. Obsega v alfabetičnem redu ne samo umetnostno-izgodovinske muzeje, nego tudi vse ostale zbirke, ki so kakorkoli po-membe (prirodoslovne, domoznanstvene zbirke, arhivalije, spominske sobe itd.). Pri vsakem muzeju ali zbirki so podatki o lastniku, upravi, predstojnikih posameznih zbirk, leto ustanovitve, povprečni obisk v zadnjih letih. Dalje je navedena vsa literatura o dotičnem muzeju in kratka karakterizacija zbirk. Alfalbetičnemu seznamu sledi indeks po strokah, tako da se strokovnjak hitro orientira, kje bo našel n. pr, spomenike porvincialno-rimske kulture ali narodopisne objekte itd. Zelo poučna je na koncu statistika obiska dunajskih muzejev in najvažnejših muzejev izven Avstrije. Pri tem je značilno za današnje razmere, da ni morda umetnostno-zgodovinski muzej najbolj obiskan (109.030 obiskovalcev), nego kapucinsika grobnica (119.000]. Obisk dunajskih muzejev zaostaja mnogo napram drugim velikim evropskim muzejem. London British Museum n. pr. izkazuje 1,083.000 obiskovalcev, The Science Museum 1,241.500; Miinchen: Deutsches Museum 672.0C0; Berlin: Altes und Neues Museum 299.000 Zeughaus 390.000; Pariš: Louvre 265.000, Conservatoire National des Art et Metiers 520.000; Amsterdam: Rijksmuseum 247.500. Pričujoča knjiga bo tudi našim interesentom dobro služila kot hitra orientacija o znanstvenih zbirkah v sosednji državi, v katerih je tudi precejšen material iz naših krajev. Želeti je, da bi se tudi pri nas izdelal podoben seznam. B. Saria. Društveni vestnih — Chronique de l’Association Društvo v letu 1935/36 Na občnem zboru 29. aprila 1935 izvoljeni odbor (gl. »Glasnik«, XVI, 1935, str. 137) Je zaključil svojo poslovno dobo 30. aprila 1936. Na občnem zboru tega dne so podali društveni funkcionarji svoja poročila, iz katerih naj navedem nekaj važnejših dejstev.'' Predsednik se je zahvalil banovini, mestni občini, Narodnemu muzeju, dnevnemu časopisju in vsem zasebnikom, ki so podpirali delo društva, kakor tudi članom, ki so mu ostali zvesti. Počastil je spomin umrlih članov dr. Perneta, dir. Pavliča, veleposestnika Koslerja in univ. prof. M. Jasinskega. — Iz poročil ostalih funkcionarjev posnemam, da je izdalo društvo v tem letu XVI. letnik »Glasnika« v dveh številkah. Nadaljevale so se priprave za izdajo Zgodovine mesta Kranja. Društvo je doseglo, da je bil prenesen ljubljanski mestni arhiv v nove prostore Mestnega muzeja, ki ustrezajo vsem zahtevam. V vprašanju arhivalij, ki nam jih mora odstopiti Avstrija še po mirovnih pogodbah, nismo dosegli doslej še ničesar. K predlogom za nacionalizacijo krajevnih imen je zavzel odbor svoje stališče s posebno spomenico banski upravi: spremene se naj le imena, ki so produkt modernega potujčevanja, ne pa imena, ki so si že pridobila domovinsko pravico. Dne 30. septembra 1935 je priredilo društvo v univerzitetni zbornici predavanje univ. prof. dr. E. Kornemanna o makedonskem vprašanju v starem veiku. Število članstva je stalno in znaša sedaj 248. Odbor je ostal nespremenjen in je imel 4 redne seje. Stanje blagajne je zadovoljivo. »Glasnik« smo pošiljali v zameno na 139 naslovov (ob koncu pretekle poslovne dobe 133) in dobivali v zameno zanj 178 revij (prej 167). Vsa poročila so bila soglasno sprejeta in odboru je bil na predlog revizotrjev podeljen absolutorij. Nato je bil izvoljen nov odbor, ki se je na svoji prvi seji takoij po občnem zboru konstituiral tako: predsednik univ. prof. dr. M. Kos; podpredsednik in urednik »Glasnika« direktor Narodnega muzeja dr. J. Mal; tajnik dr. Fr. Zwitter’ blagajnik univ. prof. dr. B. Saria; knjižničar in arhivar kustos dr. R. Ložar; odborniki: dr. M. Pivec-Stele, univ. prof. dr. J. Kelemina in dr. J, Turk, prof. S. Kranjec in dr. M, Rupel; revizorja; prof. St. Bunc in B. Binter. Fr. Zwitter, Prejeli smo v oceno: Jan Bedrich Novak, Rudolf II. a jeho pad. Knihovna snemu českych, sva-zek I. Vydal Archiv zeme Češke. V Praze, 1935. 8°. VII + 552 str. Ernst Karl Winter, Rudolph IV. von Osterreich. Bd. I, Wien, 1934; Rein-hold-Verlag. 8°. XVI + 410 str. ter 12 listov slik na umetniškem papirju. — Bd. II, Wien, 1936; Gsur & Co. 8°. XV+ 531 str. ter 14 listov slik na umetniškem papirju. Milko Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 11, Historični odsek 3. Ljubljana, 1936. 8°. Str. 157 + 3 slike na umetniškem papirju. Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani 14, Historični odsek 5. Ljubljana, 1936. 8°. Str. 112. Ivan Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev. Za 60 letnico izdali Prijateljevi učenci. Ljubljana, 1935. 4°. Str. XVI + 170. Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič. Založil župni urad v Tržiču ob proslavi stoletnice posvetitve tržiške župne cerkve Marijinega oznanjenja. Domžale-Groblje, 1936. 8°. Str. 460 s slikami v tekstu in načrtom Tržiča v prilogi. N. I. Vrabl, Mariborski koledar 1936. Izdala in založila Nabavljalna zadruga drž. uslužbencev v Mariboru. 8°. Str. 176. Dr. P. Strmšek, Medvedovo selo. 1936. Izdalo in založilo Muzejsko društvo v Celju. M. 8°. Str. 51. Ivo T. Franic, Reorganizovani Etnografski muzej u Zagrebu 1935 godine. Posebni otisak iz Vjesnika Etnografskog muzeja, knj. II., sv. 3 i 4. 8°. Str 93 (s slikami). Gajret-Kalendar za godinu 1937. Sarajevo, 1936. 8°. Str. 248.