MICKIEWICZ  IN  ČOP R o z k a  Š t e f a n
Matija Cop je kot mlad gimnazijski profesor prišel v avstrijeki Lvov jeseni 1822, isto leto, ko je Mickiewicz, zapostlen tedaj v istem poklicu kot čop, izdal prav na nasprotni straini razkosaJie poljske države, v ruskem Vilnu, svojo prvo pesniško zbirko — Balade in romance. V letih do Čopovega odhoda iz Lvova (1827) se je Mickiewicz Jiaglo razvil iz obrolbne)ga »litovskega« pesnika v prvega poljskega poeta, znanega ne le po vsem poljskem nacionalnem ozemlju, ampak prav zaradi razkosauosti države tudi med izobražeiici Avstrije in Prtisi je, predvsem pa Rusije, kjer je pesnik od leta 1824 živel v pregnanstvu. Prvi zbirki, ki so jo takoj ponatisnili, je sledila naslednje leto druga, ki je vsebovala Praznik mrtvih in Gražyno, leta 1826 pa so izšli v Moskvi njegovi Soneti. Cop je mogel Mickievviczevo- delo zasledovati po poročilih v Rozmaitošcih, prilogi Gazete Lwowske, ki jih je prejemal tudi še po vrnitvi v Ljubljano'. Rozmaitoisci so redno opo^ zarjale na nove Mickievvriczeve zbirke, na kritične olanke o njih v domačem in tujem revialnem tisku in na prevode v tuje jezike. Y seznamu Čopove knjižnice, ki je bil napravljen po njegovi smrti, ni nobene omenjenih zbirk, pač pa je zabeležen Ivovski ponatis Sonetov iz leta 1828 in varšavska izdaja Poezij iz leta 1832. Da pa je Cop poznal tudi prve Mickiewiczeve stvaritve in imel o njih lastno, .samostojno sodbo, priča korespondenca, ki se je razvila po' Ooipovem odhodu iz Galicije med njim in njegovimi Ivovskimi znanci, in pa Čopova pisma goriškemu prijatelju Fr. Leopoldu Saviu. Čopovo pismo Savnu 7. marca leta 1828 vsebnje nekak pregled in hkrati oceno' dotedanjega Mickie-wiczevega ustvarjanja. Cop pravi v tem pismu med drugim:
»Poljski pesnik, ki ga Vi mislite, bo pač Mickievviez, in tista pesnitev njegovi Dziady, le da Vam je Rylski ta naslov popolnoma napačno prevedel z »Berači«. Dziad (naš kranjski ded, dedez) pomeni sicer včasih tudi starega berača, romarskega prosjaka etc. — pravzaprav pa avus, kakor tudi tu; Dziady se namreč imenuje praznovanje v spomin umrlih, katerih duhovi se prikazujejo, in se obhaja še danes med preprostim ljudstvom v Litvi, Livomski itd., je poganskega izvora, danes pa sovpada z našim praznikom vernih duš. Sicer pa ni lahko na kratko označiti to v resnici zelo nenavadno pesnitev. Miekiewicz ustvarja v poljski poeziji novo dobo, osvobodil jo je varuštva francoske poezije, ki je dolgo veljala za edino vzorno, ter jo bolj približal angleški, zlasti pa  nemški,   in   ima   sedaj   mnogo  posnemovalcev.   Zelo   posrečeno  je
983
vpeljal Ijalado v poljsko poezijo in nedavno obnovil sonet, kar se mi zdi še pomembnejše zato, ker bi se tako mogla približali južni poeziji, ki je \- prejšnjih časih dobro vplivala na poljsko. Mic!kiew]Cizevi soneti, med katerimi je več nenavadno lepih (tudi iz Petrarke je prevedel Scnuccio i voche sappi etc. in Beuedetto sia il giorno), so izšli x Moskvi, kjer ži\j ta pesjiik v pregnainstvu, iii bili imto ^- L\ovu poimtisnjeni in z navdušenim odobravanjem sprejeti.«^
S tem je Čop na kratko označil dotedanje Midkie\viczevo delo in apozoril na njegov pomen v razvoju poljske literature. Kot nasprotnik {i-ancoskega \pli\a h\ali pred\sem tisto Mickiewicze\o poezijo, ki je pomenila popolno jion ost \ primeri z dotlej edino veljavnim klasicizmom. Tako ne oinenja Ode na mladost, ki je bila prvič natisjijena leta 1827 pra\ \ ]J^o\ u, potem ko se je dodga leta širila skrivaj v prepisih. Kljub re\ olncionarnemu zagonu, ki je imel močan odme^ tudi pri nekaterih slovanskih imrodih A\strije — tako \ Štiiro\'em pre-rodnem gibanju pri Slovakih — je ta pesem po vseibini in izraznih sredst\ih še pre\eč klasicistična, da bi bila mogla ugajati Čopu. Ta je \ poročilu Sa\iu prezrl tudi zigodovinsko pesnitev Gražvna, ki združuje prav tako kot Oda Jiove, romantične elemente še z močno klasicistično tradicijo. Za novt> pridobitev smatra Čop balado, čeprav mu je bilo kct dobremu poznavalcu poljske poezije gotovo znano, da je prvi v tej obliki pesnil že Julian Niejncewicz svoje »dume«, zajemajoč moti\e zanje iz angleških in tiemških balad: tako se znani moti\- o mrtvecu, kj pride po ncNesto, pona\lja kar v treh Niemce-\vicze\ih baladah. Vpliv romantike pa se tu omejuje le na grozljivo vsdbino, idejno in stilno se nova struja še ni uveljavila, v jeziku in stilu so te pesmi kouvencionalne. Zato je res, kar pravi Cop, da je balado vpeljal Mickiewicz, saj je prav izid Balad in romanc mejnik v razvoju poljske literature, začetek nove, romantičtie dobe. Nov je bil namreč stil Miokiewiczevih balad, njihova iz ljudskega verovanja zajeta fantastika, ki je ponekod baladni rekvizit — poosebljenje usodne temne sile, povečini pa je vsa prepojena s pesiiikov imi osebnimi čustvi in doživetji. NoAa stilistična sretlstva, izražena v preprostem ljudskem jeziku, pomenijo hkrati idejno novost — demokratizacijo poljske literature. Pesnik se identificira z ljudstvom, priznava ljudska etična načela kot svoja, kar je v popolnem nasprotju s stališčem klasicistov, ki so se opirali na dvor in višje plemstvo. To uveljavljanje subjektivnih čustev nasproti togi klasicistični objektivnosti je v baladah še ovito v tančico fantastike, v sonetih pa ^ ro čusi\a na dan neposredno, tako  v rene-
^ Nemški   original   tega   pisnui   je   objavljen   v   Vedi   1914,   str. 251—25() (F. Ks. Zinimermann, Nova Zhopova pisma).
984
sančjio čutnih ljubezenskih kot v eksotično (pobarvanih Krimskih sonetih, kjer slikovite podobe Orienta siprenilja motiv domotožja in hrepenenja po mladostni ljubezni. Kot izraz svobodne pesniške oseb-Jiosti, a podan v harmonični, klasično lepi, jasni obliki, so Mickiewiczeve balade, posebno pa še soneti, Čopa navdušili. Kot tretje zgodnje MickiewiczevO' delo omenja v ijisnui lirsko dramo Praznik mrtvih (Dziady), vendar je ob njej nekako rezerviran, češ da »ni lahko na kratko označiti to v resnici zelo nenavadno pesnitev «. Čopo\a zadržanost v presoji tega dela izvira iz njegovega pojmovanja umetnosti. Kakor je bil zadovoljen, da se je poljska poezija osvobodila vpliva togega klasicizma, je pa takoj začutil odpor proti skrajnostini nove, romantične strnje — proti duhovom, prikaznim in čaranju v Prazniku mrtvih — ki se mu v estetskem pogledu niso mogle zdeti boljše od izumetničenih klasiciističrnih persojiifikacij in ki jih je kasneje obsodil kot »ničevo fantaziranje«. Kot je razvidno iz nekega tlruigega Čopovega pisma Saviu iz tega časa, je Čopu veljalo kot resnično umetniško edino le »naravno« prikazovanje življenja. Praznik mrtvih pa je pomenil delen odmik od tega načela, tako v II. delu, kjer se pojavljajo duhovi, da bi si z gostijo olajšali posmrtno življenje, kot tudi v I\. delu, kjer nastopa duh nesrečnega zaljubljenca. Reisnionost objektivnega, družbenega življenja in subjektivnega, peanikovega doživljanja je tu po-divna z tumetniškimi sredstvi, ki Čopa niso mogla zadovoljiti.
V zadnjih besedah navedenega pisnta je Čop izrazilrazpoloženje mlade poljske generacije, ki je v Mickievviczn že nekaj let gledala svojega pesnika, ni pa še imela močne kritične osebnosti, ki bi itsmerjala literarni okus. V kritiki je še vedno vladal varšavski krog klasicistov in v svojih številnih revijah branil poezijo, osnovano na Horacovi poetiki. Očital je Mickievv"iczii litovsko provincialnost v baladah, smešil Dziade z besedami »gtupio bylo. gtupi« btjdzie«: v sonetih mu je bilo vse »sramotno, podlo, umazano, temiio; morda krimsko, turško, tatarsko, a ne pdljsko«. Tudi zmennejša strnja je imela sonete za slabše od prejšnjih del zaradi orieiitalsikih izrazov in iprimer in se bala, da bi ne našli posnemovalcev, ki bi pomagali zatirati pravega narodnega duha poljske poezije! Bil je to boj umirajočega klasicizma, ki je ogorčeno odklanjal predvsem formalno stran Mickievvnczevih pesmi, za tem pa skrival slabo prikrit odpor proti vsebini in idejam novih del, ki so rušila dotedanjo fevdalno avtoriteto in s svojo občečloveško izpoved-nostjo izražala misli m čustva vseh ljudi, tudi tistih, ki jih je ta kritika imenovala »prostake, norce, tolpo«. Mickievvicz je varšaTskim klasi-cistoni odgovoril v ostrem članku »O varšavskih kritikih in recenzentih«, ki je izšel skupno s Konradom Waillenrodom v Peterbnrgu 1828.
985
čop je zvedel za novo Mickiewiczevo delo iz pisma Ivovskega znanca, književnika Vaclava Zaleskega; isto novico je kmalu nato sporočil Čopu tudi njegov bivši učenec January Skarzynski, t. Ci^glewicz pa mu je poslal izpise iz Wallenroda. Čop se v pisniu Skarzynskemu 1. julija 1828 zahvaljuje:
»Pa tudi listič prijatelja Mih. Scalca sem prebral z velikim veseljem — najlepše se mu zahvaljujem za to, kakor tudi vrlemu t. Ci^-glewic2u za zanimive izvlečke iz Wailenroda. Kako važno pa mi je bilo Vaše obširno sporočilo o tej pesnitvi z značilnimi mesti iz nje (celo io, kar pravite o zunanjosti peterburške izdaje), si lahko pač sami mislite, saj veste, kako se zanimam za poljsko literaturo — in to- bo v tej literaturi vsekakor zelo pomemben pojav. V celoti se zdi. da je pesnitev iste vrste kot Byro>nove portugalske povesti; kljub tako različni snovi ne spominjajo na Byrona samo nekateri značaji, ampak celo nekatera mesta, zlasti sporočeni mi zaključek IVailenroda: ,V tem hipu je prebil
zidove stolpa — krik' etc. na Byronovo Parizinoi XVni.----------Kar pa je
med drugim zelo vzbudilo mojo pozornost, je raba heksametra v tej pesnitvi. Ko sem bral v Vašem pismu: ,Wajdelotova povest v heksa-metrih', mi še na misel ni prišlo, da menite v resnici heksameter, temveč morda navadni poljski 15-zložni aleksandrinec. Šele ko v verzih: ,Waiter vzel je Aldono' etc. nisem našel rime niti niere, sem jih začel heksametrično skandirati in res je iz tega nastalo nekaj heksametru podobnega, česar pa tako uho, ki je navajeno na heksametre starih ali pa tudi samo na nemške Vossove, ne bo lahko- za heksametre priznalo. Kaj je Mickiewieza spravilo na to čudno misel? Jaz sem bil zelo za to, ¦da je uvedel sonet, to s heksametrom se mi pa zdi nekaj aiapačnega. Poljski jezik je po načinu svoje akcentuacije ne le najbolj antiheksa-metričein med vsemi slo\'ansk)mi jeziki, ampak sploh med ^ semi evropskimi, kolikor jih jaz poiznam, komaj če izvzamem francoskega. To pa seveda samo na sebi nič ne škoduje, toda čemu mu Vlsilje^'ati nekaj, kar njegovi naravi nasprotuje?«^
Današnja poljska literarna zgodovina potrjuje Čopovo ugotovitev o Bvronovem vplivu, ko pravi, da si je za karakteristiko glavnega junaka izposodil Mickiewicz nekaj potez pri Bvronovem Korsarju. Tudi heksameter, ki se je zdel Čopu za poljščino nemogoč, so le nekateri Poljaki sprejeli kot primerno mero. Zaleski pravi v pismu dne 8. septembra 1828:
- Lvovska biblioteka Ossolineum, sygn. 2048; navajam po razpravi: Stanislav*- Rospond, Sloweniec Matija Čop o Adamie Mickiewiczu, Krak6w 1953/34, na katero se deloma opira ta članek.
986
»če ste Vi prejeli od mene prvo poročilo o Mickiewiczevem Wallen-
rodu, sem bil pa jaz šele od Vas natančneje jioučen o tem delu.-----------
Popolnoma istih misli sem kot Vi, da je vse skupaj bjroniada; jaz sem več pričakoval. Poljskega heksametra pa ne bi tako popolnoma obsodil: med M'ickiewiczevimi so nekateri brez primere; vendar se o stvari sedaj še ne da prav govoriti.«'
Zaleskemu se torej Čopova kritika ni zdela upravičena. Mnenja poznejših poljskih kritikov so deljena, enemu od njih se je ta Mickie-wiczev poizkus zdel celo »nesmrtni vzor, do tega časa neocenjen, kakor bi bilo treba« (Mlecizko, Srce in hekisameter). Šele leta 1927 je Henrik Žyczynski v razpravi »Mickiewiczev heksameter« dokazal, da navdušenje za te verze ne more izvirati iz skandiranja. Lepi so le, če se bero kot ritmična proza, ob vsakem zategovanju in krajšanju zlogov pa postanejo nemogoči. Mickiewicz je pač hotel napraviti poizkus po zgledu nemških pesnikov, a se mu ni posrečil. Pesnik sam najbrž ni bil zadovoljen is to mero, ker je kasneje ni več upoTabljal. Zyczynski zaključuje: »Pesnikovo ustvarjanje ne sme biti muhaisto, ampak mora računati z danim jezikovnim sistemom.« S tem je kritik povedal v drugih besedah misel, ki jo je sto let prej, takoj po izidu pesnitve, izrekel Čop. Naš kritik je tudi s tem izpričal svoj tanki jezikovni in estetski čut.
V navedenem piismu je torej Čop na kratko označil literarni značaj Konrada Wallenroda in se pomudil pri njegovi formalni strani. Ob tem. delu pa se je gotovo zamislil tudi v idejo in vsebino pesnitve, posebno še, ker je vedel, s kakšnim navdušenjem so jo sprejeli Poljaki. Ep so še isto leto ponatisnili v Krakovu, o čemer je Čop poročal tudi Saviu. Rozmaitošci, ki jih je Čop redno prejemal, so že leta 1828 prinesle poročilo o kritični analizi dela, ki je izšla v varšavski reviji Motyl, leta 1830 pa o recenziji v Blatter fiir literarische Unterhaltung v Leipzigu. O velikem odmevu te pesnitve je Čop nedvomno govoril tudi s Prešernom, kajti med Krstom pri Savici in Konradom Wall6n-rodom so nekatere podobnosti, ki dovoljujejo zaključek, da Prešeren tega epa ni apoiznal šele po Korytkovem prihodu, v Ljubljano, ko je za motto njegovi zbirki slovenskih ljudskih pesmi prevedel iz njega v nemščino slavospev ljudski poeziji, ampak že davno prej. Reminiscence na to delo so se mogle obuditi v Prešernu tedaj, ko je ob najhujših življenjskih udarcih po Julijini odklonitvi in Čopovi smrti pokopal upanje na zemeljsko srečo in svojo resignacijo upodobil v Knstu. V ideji odpovedi osebni sreči zaradi višjih smotrov je namreč glavna
¦' Nemški original v NUK.
987
potlobaiost med Krstom in Kojiradom Wallenrodom. V obeli pesnitvab je nipodobljena dvakrat: prvič, ko se junak pesnitve — tu Črtomir, tam Wa]ter Alf — loči od ljubljenega dekleta ozironm mlade žene, da reši ogrožeino domovino, drugič pa, ko se po končaneim boju ženska junakinja — tu Bogomila, tam Aldona — odpore ljubezenski sreči, pr\a z motivacijo, da se ni vredno združiti za kratki čas zemeljskega bivanja, druga iz bojazni, da sta se oba z možem preveč spremenila, obe ])a z vero v večno združitev po smrti. Poleg te ideje veže obe deli podoben zgodovinski okvir: boj med poganskimi domačini in krščanskimi zaAOJevalci — v poljski pesnitvi boj med pogansko Litvo in krščanskimi križarji v 14. stoletju, \ Jiaši pesnitvi boj proti istemu nemškemu sovražniku šest sto let prej. Ta boj se x Krstu kotnča s porazom domačinov", v Konradu Wallenrodu pa se nadaljuje v osamljenem boju litovskega junaka, ki nasproti sovražnikovi premoči uporabi zvijačo, da osvobodi svoje ljudstvo. V Konradu Wallenrodu je torej v ospredju problematika nesvobodnega naroda: zajeta je iz sodobnega življenja, a glede aia cenzuro pomaknjena \ zgodovinsko preteklost in na videz podrejena ljubezenski zgodbi. V Krstu je sicer glavni del ]30svečen ljubezenski tragediji, ^e'ndar je tudi tu — »Na tleh leže slovenstva stefbri stari« — poudarjena zveza s sodobnim narodinim položajem. Poleg tega je Uvod kakor odlomek mogočne junaške pesnitve.^ po njem se da sklepati, da je bila prvotjia zamisel Krsta drugaČJ)a. Mislim, da je bila tudi tu \ ztisnovi v ospredju širša problematika, ki naj bi se izoblikovala v pravo epsko pesnitev anorda rav no po Čoipovih izpodbudah ob analizi Mickiewiczeve pesnitve, da pa je potem zaradi pesnikove depresije prevladala v delu subje'ktivua duševna drama. Tretja podobnost med obema pesnitvama je v obliki, v dolgih dvogovorih med Aldoino in njenim možem oziroma med Bogomilo in Črtomirom, ki se jim pridružuje še enaka pesniška mera — eimjsterec.
Leta 1834 je Midkiewioz izdal v Parizu sv oje zadnje v oliko pesniško delo, eip Gospod Tadej ali zadnji kazenski pohod v Litvi (Pan Tadeusz czyli ostatni zajazd na Litwie). Med Čopovo oistalino je nedatiran koncept pisma Skarzvnskerou, v katerem je Čop precej obširno povedal j^voje misli o tem nesmrtnem delu poljske epike.
»Zopet je preteklo ]iekaj dni, preden sem našel čas, da nadaljujem svoje pisanje. Ostal sem ipri Panu Tadeuszu. O tej pesnitvi ne bodo najbrž le Roizmaitošci bedasto sodilo (po ipravici ste naredili za njihovim ,odlikuje se po lepih mislih" tri!   |!!!]  — pri teh ljudeh Miokie-
' Dr. Anton   Slodnjak,   Poezije   doktorja   Fr. Prešerna,   Ljubljana   1952, str. 27?.
988
^\^icze\o strogo kazno\anje varšavskih recenzentom- še ni zaleglo!), ampak še marsikak drug poljski časopis iu Igralec. Grajajoč se bodo čudili, da se je Mickie\\icz od vzvišenosti \Vallenroda etc. spustil k tej vsakdanjosti — za kar bodo imeli pristno epsko in vendar hkrati tudi humo-ristieno preprovstost Tadeiisza — približno tako, kot so ob izidu Byrono-vega Doji Juana delali Angleži, ki tudi dolgo niso hoteli doumeti, da je Don Juan prav tako velika pesnitev kot Child Harold. V humorističueni pogledu se Tadeusz tudi res da primerjati z Dou JuaiU))n ('.le glede na tako zelo različno sjiov); najbolj naravna pa je seveda primerjava z Goe-ihejevim Hermanom in Dorotejo, ki se je prvemu tokrat res ui treba bati. — Kajpada ne najdemo \ delu slednjega nemškega čustva ali značajev take nravstvene dostojanstveno'3'ti, kot je zimčaj Hermanove matere: a zato je pa ta podoiba poljskega življenja bogatejša, mnogovrstnejSa (seveda je liidi in upodobljeno živijenje samo na sebi poetičnejše kot ono v Goethejevi pesnit\i), pojmovanje in prikazovanje litovskih prizorov iz narave živahnejše, bolj navdiLŠeno in — rekel bi — bolj pesniško (vse skupaj še bolj naroflno. ljudsko). Tudi svetovnozgodoAiiisko ozadje, ki je gibalo dejanja, ima Tadeusz s Hermanom skupno; pri Hermanu ga t\cri francoska remolticija s svojimi strahotami, tu pa pohod proti Rusiji leta 1812, le da ta Se nmoigo bolj posega m' dejanje in je m nekem pogledu podlaga zanj. Skratka, ta pesnitev- je prava epopeja našega časa, prav tako kot sicer tako neskončno različna Don juan in Herman in Doroteja, čeprav je v obliki še bolj homerizirana kot prvi. In potem je Se otožna pesem hrepenenja po domovini, in vendar celo to elegično čustvo prav iiič ne škoduje epski objektivnosti. V nadrobuosti se tu ne morem spuščati; pripominjatu samo to, da Robako\a spoved v desetem spevu gotovo ne zaostaja za znano spovedjo Bvronovega Džaura. Kaj pa pravite k verzifikaciji, k tej v poljščini novi obravnavi aleksan-drinca? i a se razlikuje od enoličnega verza Felinskega tako kakoi' V. Hugojev, Vign\ jev, Sainte-Beiivov etc. od togo simetričnega Boileaii-jevega in Delillovega. Ned\omno so Mickievviczu^ nietrične svoboščine nove francoske pesniške šole dale pobudo za premakljivo cezuro, svoboden enjambement (prenos pomena iz enega verza \ naslednjega) etc: vendar luu gre hvala, da jih je izvrstno uporabil. — — —
Sicer pa je ta pesnitev še v nekem drugem pogledu razveseljiv pojav. Poljski poeziji preti, kakor iiajmovejši francoski, da se izmaliči v ničevo fantaziranje, zlasti po ljudeh, ki bi Mickievvicza radi prekosili. Nov dokaz za to je Slovvackega Kordjan. ki sem ga sicer le prav bežno pregledal, katerega nepotrebne čarovnije in vragolije, slepa posnemanja faustoviskega in manfredovskega (Bvronovega), me pa tudi prav jualo privlačijo.-----------V takih okoliščinah je vsekakor zelo koristno.
989                                ¦
da se je pojavil resničen pesnik s istvtiritvijo, polno resničnega in poetičnega življenja, z liki, ki niso sence, kakršne rodi umeten vročičen sen. In tem bolj razveseljivo^ je, da dela to prav Mickiewicz, ki bi ga sicer mogli obdolžiti, da je povzročil pesniško fantaziranje v poljski literaturi.«^
Pomen Čopovih misli o Panu Tadeuszu postane jasen šele, če se seznanimo s tem, kako so o novi Mic!kiewiczevi pesnitvi sodili pesnikovi rojaki doma in v emigraciji. Literarno mnenje, zasebno in javno, v emigraciji in doma, je pozdravilo Pana Tadensza brez navdušenja, prej hladno in s pomisleki.
Stara literarna generacija klasicistov je sedaj le še privatno razsojala o novi literaturi. Dostopna korespondenca pa odkriva takole mnenje: »Mickiewicz je v Tadeuszu, posebno v prvem zvezku, pogosto tako neznosno dolg, da je videti, kot hi se sploh ne mogel izklepetati. Pri tem je heplastičen in brez čara, skratka — več kot ,dormitat'«. Tudi s stilom kritik — Frančišek Morawslki (1783—1861) — ni zadovoljen, »s to vsakdanjo dikcijo, polno nialoinamosti, prozaično, kot je vsakdanje življenje.«" V splošnem so klasdcisii menili, da spravlja ia pesnitev epsko poezijo na tako nizko raven, da tnpi že njeno dostojanstvo.
Mlada generacija javno ni mogla spregovoriti, ker sta ruska in avstrijska cenzura po vstaji prepovedovali emigracijski tisk in je bil Pan Tadeusz v Krakovu in Varšavi iprepovedan — niti naslov se ni smel omeniti v tisku. Delo je prihajalo na Poljsko skrivaj, a tudi pri mladih ni našlo priznanja. Tako pravi vodilni gališki romantik Dominik Maguuszewski (1810—1845) v pismu iz kouca leta 1834: »Čudim se Adamu, kako različne duševne zmožnosti ima, da je mogel tako naglo spremeniti osnovo svojih pesnii in hipoma postati iz navdihnjenega preračunljiv, razumski avtor; kajti Pana Tadensza bom vedno imenoval roman, rima ni napravila iz njega poezije?! Komčno pa imam kot quasi pesnik zmeraj raje navdih kot umovanje.« Magnuszewiski je — verjetno v Ivovskem literarnem krožku — zvedel za Čopovo mnenje o novem Mickiewiczevem delu, kajti v istem pismu že reagira nanj: »Strmenje gospoda Zhopa nad Tadejem cenim, a iz drugega vzroka, ne iz tega, da popelje našo poezijo iz fantastike v realnost ali bolje — ^   npcdabljanje realnosti.«
^ Dr. A. ZigOB, Še nekaj Čopovega, Carniola 1910, str. 218—220: prečrtane besede nemškega koncepta so v prevodu izpuščene.
" Ta in naslednji citati ter nekatere ugotovitve so iz knjige: St. Pigoii, Pan Tadeiisz. Wzrost, wielkošc', slawa, Warszawa 1934.
990
Javno je povedal svoje mnenje o Panu Tadeuszu kljub ruski cenzuri, ne da bi navedel ime avtorja in dela, tudi konservativni romantični teoretik Mihael Grabowski (1804—1863). Takole pravi: »Iz tega, kar ni samo po sebi poezija, ni mogoče napraviti poezije z nobenim meLaničnim umetniškim procesom. Ne more vsaka nadrobnost in zlasti ne ob vsakem času vzbujati fantazije in biti z njeno pomočjo predelana; brez tega znamenja človeške duše (nekoč so to imenovali idealiziranje) pa ni poezije. Zato so tudi najslavnejše sedanje pesnitve navadno zmes poezije in proze, kar jim jemlje estetsko, umetniško vrednost. Znana vam poema prvega našega pesnika je pri vsej avtorjevi genialnosti brez dvoma slaba šola.« Tako je bil Pan Tadeusz po najvišji tedanji kritični avtoriteti na Poljskem proglašen za slabo' delo!
Sodba emigrantov o Gospodu Tadeju je bila podobna sodbam v domovini. Edini kritik, ki bi bil mogel pravilno oceniti novo Mickiewiczevo delo, Maurycy Mochnacki, avtor temeljite razprave »O poljski literaturi XIX. stoletja« (1830) je prav to leto v emigraciji umrl. Visoko je Pana Tadeusza ocenil takoj po izidu edino pesnik Juljusz Slowacki, ki pravi v pismu isvoji materi: »Zelo lepa poema, podobna romanu W. Scotta, napisanemu v verzih.« Hvali čar, preprostost, realizem, globoki humor. Drugi romantični pesniki niso bili tako prevzeti od Pana Tadeusza. Zygmunt Krasiriski je v začetku videl v njem le ko-miko, satiro in humoresko, ni pa videl humorja z vso njegovo čustveno globino. Šele leta 1840, ko je ponovno prebral delo, je vzkliknil: »To je epopeja! Noben drug evropski narod nima danes take epopeje, kot je Pan Tadeusz.« S tem je bilo prvič v poljskem jeziku povedano, da je to delo epopeja.
Tako je bilo mnenje dveh najvišjih predstavnikov emigrantske inteligence. Splošna sodba pa je bila polna očitkov. Na levici, katere glasilo je bil »Demokrata Polsiki«, so mu očitali reakcioaiarnost, ker je v njem upodobljeno plemiško življenje. V osrednjem, katoliškem tabora so grajali provincialnost, nizko temo, želeli več heroizma, bolj dekorativnega, izjemnega in ga primerjali z Dziady. Na desnici, v aristokratsko monarhističnem »Tretjem maju« so Goispoda Tadeja spoznali za artistično zrelo delo, ki pa da nima niti trohe narodnega poljskega duha.
Sodbe emigraaitov se ne razlikujejo mnogo od sodb Poljakov v domovJTii; razen politično ideoloških kriterijev je odločala pretirtina zaverovanost v romantično poetiko, ki se je prav tedaj uveljavila tudi s svojimi inističmmi in mitološkimi elementi v poljski poeziji, posebno v dramatski. Mickiewicz sam je v III. delu Praznika mrtvih, ki je izšel dve leti pred Gospodom Tadejem, ustvaril poleg popolnoma realističnih
991
tudi izrazito mistične prizore. Pod vplivom tega dela je napisal drugi veliki roinautični pesnik Juljusz S}owacki dramo Kordjan (Pariz, 1834). katere »nepo^trebne čarovnije in \ragolije« so Čopa tako odbijale. V domovini je nastalo še pod \plivoni Praznika mrtvih iz leta 1823 več fantastičnih dram, v pripovedništvo pa je začel uvajati fantastiko že omenjeni Magnnszevvski.
Medtem pa je bil Pan Tadousz že našel priznanje v tujini. V tisku se je navdušeno izrazil o njem nemški pisatelj VVillibald xMexis (1836) — istega leta so dobili Nemci delo tudi že v pre^odll. Kritika hvali podobo kralja in naroda v Panu Tadeuszn, ki ga imenuje junaško pesnitev, edino moderno narodno epopejo. Še pred Nemci se je pohvalno o delu izrazil Čop, žal. le ^¦ zasebnem pismu.
Čopo\a kratka, a stvarna ocena zavzema ^ \ rsti sodb o Gospodu Tadejti posebno mesto, iie le po času. saj je morala biti impisaua prav kmalu po izidu epa, temveč tudi po svojem pozitivnem odnosu do tega dela. Tak Čopov odnos do Gospoda Tadeja nas ne preseneča. Cop je ])azljivo spremljal Mickiewiczev razvoj pa tufli stanje v poljski kritiki. Le tako je mogel popolnoma točno jmpcnedati odpor proti vsakdanjosti, preprostosti v Mickie\viczeven\ epu. odpor, v katerem so se znašli na skupni črti vsi poljski kritiki, od klasicistov do romantikov. Na ta predmet napada je Čop gledal z drugega stališča. Čo|3 je odklanjal Mickievvicza — avtorja Oziadov in za njim tisto romantično poezijo. ^• imenu katere je sodobna poljska kritika odklanjala Pana Tadeusza. Ko hvali '>resnično in poetično življenje«- a tem poljskem epu. ki predstavlja \išek realističnih strendjenj ne le \ Mickie\vi-czevem pesniškem opusu, ampak a poljski poeziji sploh, ima bist\en() drugačen odims do Mickiewiczeve umetnine kot vsi drugi kritiki, prehiteva razvoj, uporablja naprednejši kriterij, tak, kot ga je uveljavila šele naslednja dobti — doba realizma.
992