Leto I.
Priloga „Domovini“
H
Štev. 21.
Slovenski kmetovalec
V Celji, dnč 25. julija 1893. leta.
Peronospora ali tako imenovana strupena rosa.
Spisai Ivan Bel(5.
(Konec.)
Vse dobre škropilnice naj imajo pumpe, ki srkajo in pritiskajo. Zaklopnice naj bodo kroglice iz gume, ker se t(5 tako ne mašijo, kakor ploš-nate zaklopnice, ki so se itak že večinoma opustile. Za enakomerno lepo razprševanje je potreben stisnjen zrak, zato naj imajo vse škropilnice tudi veternico, (kotlič, v katerem se zrak stiska). Kar se razpršilnikov tiče so bistveno različni. Skupini: 1. razpršilniki z zarezami na ploščah in 2. razpršilnik s primerno zarezanim vrtičem in vretencem. Drugi so bolji nego prvi, kajti, ti se prehitro izrabijo. Škropljenje z več razpršilnikov pri eni škropilnici je nepotrebno in nikakor koristno, kajti, vsem dobro razpršajoči razpršilnik dovoljno izkoristuje pozornost škropečega delavca.
Razni sistemi škropilnic razlikujejo se večinoma po tem, kako so pojedini deli škropilnice nameščeni. Po tem zamoremo razlikovati sledeče skupine sistemov škropilnic: 1. take, kjer je pumpa zunaj brente; ta se mej škropljenjem v rokah nosi; 2. kjer je pumpa popolnoma ločena od prave škropilnice in se samo porabi pri pol-nenji škropilnic z ročnim pritiskom; 3. kjer je pumpa na brenti in sicer glavni deli v njej ali zunaj nje, kjer mora n) za škropljenje namenjena raztoplina skozi celo pumpo, b) kjer je pumpa le za stiskanje zraka, kjer toraj ne pridejo nje notranji deli v dotiko z raztoplino, se toraj ne zamorejo mašiti ali drugače obrabiti.
Tukaj hočemo toraj nekatere sisteme briz-galnic navesti katere so se v porabi najbolj priljubile.
Po 1. skupini: Brizgalnica tovarnarja Živica & Comp, v Trstu, ulica Zonta št. 5, jako dobro dela •n se je v mnozih krajih jako priljubila. Največja ujena prednost je izredno nizka cena po 6 gld. 50 kr. brez brente, in z brento vred 8 gld. 50 kr.
Po 2. skupini: Syphonia, katero izdeluje Ph. Meryfurth & Co. na Dunaji. Ta jako izvrstno dela, ko je napolnjena, treba delavcu samo okolo hoditi ter z razpršilnikom ravnati. Ta deluje na 4 zračne pritiske stisjen zrak, toraj s početkom z 4'102 k</ na 1 cm2, proti koncu pač’ pa samo 1033 kg. Jadnakomerno razprševanje pač pa regulujejo elastična peresa na razpršilnikih. Korist te brizgalnice bi bila tudi ta, da ni treba delavcu breme pumpe seboj nositi, pa tudi, da mej škropljenjem nima druzega dela, nego da obrača popolno pozornost popolnemu pokrivanji listja z mešanico.
Z mehaničnega stališča presojevana ima ta škropilnica še precej napak, ker je namreč absolutno delo pri pumpi skorö večje, nego pri druzih sistemih, kajti smerk, se mora vleči v podaljšanji njegove osi, ne pa z navorom, s čemur bi se mnogo sile prihranilo. Tudi je brenta ali škropilnica pretežka. Napak te škropilnice se je v praksi še malo pokazalo, ker je premalo skušena, največja njena napaka je pač ta, da je ta škropilnica predraga.
Enak sistem bi zamogli posnemati tudi naši sodarji, ako bi napravljali popolnoma zaprte brente, v katere se s pripravnimi sredstvi zrak in mešanica pritiska. Da je ta brenta prevlečena s parafinom, tedaj bi znala ravno tako služiti, kakor druga kovinska. Za poskusiti je. Lesene brente so v obče še bolje nego kovinske, ker jih galica ne razjeda, temuč še obrani, samo morajo biti primerno pripravljene, da se ne osušijo, da tekočine in zraka ne popuščajo. Ako bi imel kak gospodar potrebno pumpo, tedaj bi zamogel več takih lesenih brent porabiti in vse vskup bi mu primeroma ceneje prišlo, nego kateri drugi sistem.
Škropilnica patent Georg Czimag, zaloga pri Ferdinand Körösi v Gradcu, tudi dobro deluje.
Tudi domači obrtniki so jeli izdelavati menj ali bolj dobre škropilnice. Da so te porab-Ijive in da je njihova cena primerna njihovi dobrosti, to je treba posebej skusiti. Med temi domačimi brizgalnicami se odlikujejo Firbinger-
ova v Mariboru, posebno se pa kaže dobra ljutomerska v zalogi Huber-ja. Ta je jako po ceni, stane 10 gld. in silno priprosta, da zna vsakdor ž njo ravnati. Toda dovolj o brizgalnicah.
Skupina 3. sistem „Schmid“ pride na okolo 22 gld., izdeljuje se z eno in z dvema pumpama za stiskanje zraka. Ako je samo 1, si mora navor, ki premika smerke, po 10 krat v eni minuti potegniti, ako pa ima 2, tedaj le po 5 krat, se toraj delo prihrani. Temu sistemu se oporeka, da se pretežko dela.
Amtria se je jako priljubila, pride na okolo 22 gld. Sem spadajo: sistem Allweiler, sistem Nechville, ki ima pumpo na eni in bobnič za stiskanje zraka na drugi strani brente iz posvin-čene ploševine ali iz bakra.
Kar se tiče števila brizgalnic, je to tudi merodajno za dober vspeh škropljenja Kakor smo vže poprej razpravljali, ni dovoljno, da se škropi, temuč se mora o pravem času škropiti. Kako težko pa je pravi čas zadeti, skusimo v mokrih letih, katera ravno peronosporo najbolj pospešujejo. Vsaki čas dežuje in mora se vsaka ura, ko je bolj suho, za škropljenje porabiti, da ne bode prepozno! To je pa le tedaj mogoče, ako imajo vinogradniki dovolj škropilnic. Za občine z nekoliko 100 oralov vinogradov ne zadostuje kacih 10 brizgalnic, temveč se mora računiti vsaj na 4 orale vinograda po ena škropilni’ca.
Ker so škropilnice kapital, kateri se naj kolikor mogoče dolgo ohrani, da ne podraži odveč škropljenje, je treba z škropilnicami tudi previdno ravnati, da se dolgo dobre ohranijo. Za škro-plenje pripravljena mešanica razjeda kovine, zato je moramo kar najmanj časa mogoče s kovinskimi deli škropilnice v dotiki pustiti. Škropilnice naj vsakokrat po porabi — (če ta tudi samo za par ur preneha n. pr. čez poldan) — dobro s Čisto vodo operejo in očedijo. Sploh jih je treba vedno čiste imeti, in tedaj nam bodo dolgo časa dobro služile.
Kar se tiče stroškov, ki so v zvezi s škropljenjem proti peronospori, so ti proti koristi primeroma majhni. Za dvakratno škropljenje se porabi okolo 500—1000 l mešanice in sicer po kg galice 11—22 kg apna na oral. Tedaj pride škropljenje, ako vzamemo ceno galice po 30 kr. od kg, ceno apna pa po 5 kr. od kg, 6 dni dninar po 50 kr. in za obresti ter amortizacijo škropilnic na leto če mnogo računamo po 1 gld., tedaj znašajo vsi stroški okolo 6'5—10 gld. za 1 ha. Seveda so ti stroški kaj premenljivi, posebno glede števila trt na dotičnem prostoru
(navadno po 10000 na 1 ha) glede rasti in izgoje trt, pa tudi z ozirom na dobroto škropilnic. Meje navedenih svot pa bodo redko presegali. Tedaj si zamoremo s primeroma nizkimi stroški ohraniti trte krepke in rodovitne, katere nam več rodijo, bolje vino dajejo, bolje dozorevajo in tako krepke ostanejo, da se mrazu ložje upirajo. Kdor bode vinograd v bodoče škropil, ne bode imel tolikanj vzroka o slabih letinah tožiti.
Ako so vinogradi več let že zanemarjeni, posebno, če niso bili že več let škropljeni, so navadno jako opešali in ne smemo tukaj prvo leto. ko počnemo škropiti čudežev pričakovati. Z dobrim gnojenjem posebno z opilki rogov v zvezi s pepelom in koščeno moko zamoremo jih pa zopet v nekaj letih rodovite in krepke napraviti, dokler ne pride do njih druga neizprosna škod-Ijivka, trtna uš, katera pa zahteva popolno predrugačenje vinogradov.
Omeniti bi še bilo, da se je škropljenje z modro galico pokazalo jako koristno tudi pri drugih rastlinah, posebno proti peronospori na krompirju, pa tudi proti raznim od gljiv pouzro-čenim boleznim na sadnem drevji, baje da celo mrčes prežene. Slednje sicer še ni dovolj izkušeno, toda kar se tiče gljiv na sadnem drevji, je škropljenje jako koristno in želeti je, da bi se tudi sadjarji poprijeli škropljenja z modro galico.
XI. občni zbor društva „Kmetovalec“ v Goto vijah.
Pri tem zborovanji govoril je učitelj v Žalcu g. A. Petriček blizo tako-le: Častiti navzoči! — Govoriti mi je danes o škodljivcih in sovražnikih sadnega drevja. Število teh škodljivcev je pa veliko in če bi vam hotel vse našteti in popisati, potreboval bi veliko več časa, kakor ga danes imam. Ker pa ti škodljivci povzročujejo drevju razne bolezni — bodi mi dovoljeno, da tudi o teh nekoliko spregovorim.
Ne le človek in žival, — tudi rastlina ima svoje bolezni. Vsak del drevesa od najnežnejše koreninice do najvišjega peresca zamore zboleti. Kateri pa so uzroki teh bolezni? — Glavni so ti-le: 1. napačna lega, vrsta (sorta) in oblika drevesa; 2. zemlja, v katerej raste; 3. napačno oskrbovanje; 4. razne vremenske spremembe; 5. živalski in rastlinski sovražniki.
Učil je dalje: kaj je storiti da ohranimo zdrava sadna drevesa in jih bolezni obranimo? — 1. Pogoditi moramo drevesu, če ga hočemo
vsaditi pravo lego; ker nekatera drevesa, kakor na primer črešnja oreh in drugi dobro rastö še tudi v višjih legah; hruška, jablan itd. zopet bolj v nižini in zatišji. A zopet tukaj je razlika v sadnih vrstah (sortah). Dalje je gledati na obliko drevesa, nekatera drevesa rastejo kviško, druga ostanejo pritlična bolj nizka in široka, na kar je posebno pri obrezavanji paziti. Visoko sadimo ob cestah in potih pritlična v vrste in ograje.
Gledati je treba na kakovost zemlje, ker drevje tudi ne vspeva v vsakej zemlji. Če mogoče se zemlja s prekopanjem in umetnim gnojem zboljša, ali pa se druga manj občutljiva vrsta dreves zasadi.
Bolezni obvaruje drevje tudi pravilno oskrbovanje. Veliko je na tem ležeče, da vzgojimo drevje v domačem okraju. Po drevesih od drugod naročenih se kaj lahko tuji škodljivci, katerih še pri nas, hvala Bogu, nimamo, kakor krvna uš; k nam zanesejo. Svetovati je, naj bi imel vsakdo sam svojo drevesnico, ali kakor ima društvo „Kmetovalec“, naj bi imela vsaj vsaka vas svojo skupno drevesnico.
Drevje saditi se najbolj priporoča v jeseni. In zakaj v jeseni? — Zato, ker veste, da preden se drevo vsadi, treba mu je korenine in veje prikrajšati in tako nastanejo rane, katere mora drevo najpoprej zaceliti. V jeseni vsajeno drevo rane hitro zaceli in začne pomladi takoj rasti. Spomladi vsajeno drevo rane težje počeli, ker večkrat nastane suša in če se takrat pridno ne zaliva, celö oslabi in usahne.
Drevje obrezovati moramo z ostrim nožem ne s škarjami, kajti, škarje odrezano mesto preveč pritisnejo in hrapavo odrežejo in rana se težko zaceli.
Podučeval je dalje: o zalivanju drevja, kako mu gnojiti, ga mahov in lišajev braniti, kako mu puščati in kako male in velike rane celiti in zamazati. Rekel je: „Lože bolezen zabraniti, kakor bolezen odstraniti!“
Mnogo bolezni povzročijo, tudi vremenske spremembe. Mraz, suša, vročina, nevihta, toča, slana, veter itd., kaj različno vplivajo na drevje in so razne bolezni, ki imajo v vremenskih nezgodah svoj vir. Pred vsem je treba paziti, da se toplota in mraz ne menjata prehitro. To pa zabranimo najložje, če drevo pobelimo z apnom. Znano je, bela barva solčno svitlobo in gorkoto °dbija, zato se tudi mi v poletji rajši belo oblatimo. Belež na drevesu toraj stori, da se v vro-tini deblo preveč ne razgreje v mrazu pa ga zopet apnena škorja varuje pred zmrzlino. Dre-
vesa je najbolje beliti v jeseni, pa ne samo deblo ampak vse debelejše veje. Seveda se mora popreje mah in lišaj ostrgati; kar se kaj lahko s kakšno ostro ščetko (krtačo) ali drevesno strguljo stori. Apneni belež pa ne sme biti pregost in ne preredek. Navadno se vzame: 50 delov vgašenega apna, 50 delov vode, nekoliko ilovice, kravjeka in malo krvi, če je pri rokah. Ta belež je tolikanj več vreden, ker se pomazanih dreves tudi zajec ne loti; stane pa tudi ne mnogo, vsaj je apno prav dober kup.
Velikokrat pridnemu sadjerejcu ves up in veselje vzame slana, posebno, če je bilo drevo že v polnem cvetji. Temu se da v okom priti, če se cela okolica združi in na varnih krajih nakopiči gromade nanošene iz kuriva, ki, če se zažge, gori z zelo sajastim plamenom, ter napravi mnogo dima. Te gromade se v jutrih, kedar se je slane bati, še pred dnevom zažgejo in gosti dim ovije celo okolico in naredi tako rekoč neko odejo, pod katero so nežne mladike pred mrazom zavarovane. Tudi se druge vremenske nezgode, katere velikokrat drevje poškodujejo kakor: velika vročina, toča, sneg, vihar itd.
Kadar se hoče drevesu kakšna velika rana s kuhano smolo, katranom, zamazati, naj se pazi, da ta smola do drevesne kože ne pride, ker za les je to mazilo zelo priporočljivo, a drevesnemu lubu pa vsikdar škoduje.
Za tem je govornik kratko opisal od kod izvirajo in kako zabraniti razne drevesne bolezni, kakor: 1. pereč ogenj, 2. rak, 3. smolika pri koš-čičastem drevju, 4. gnjiloba debla in korenin, 5. rumenica listov, 6. bolezni listov, katere povzro-čujejo razne glivice; proti tem je priporočal pra-šenje z žveplenim prahom ali škropljenje z modro galico, 7. rožički pri slivah in češpljah,
8.	drevesni lim (vmela) na hrastih in jablanih,
9.	mahovi in lišaji na deblu in vejah.
Velik sovražnik sadnega drevja je vsak hudoben človek, kateri iz same zlobnosti drevo polomi, odreže, izruva ali kako drugače poškoduje. Drugi škodljivec je zajec se svojo podzemeljsko družico, krtico. Ta dva naredita mnogo škode, večkrat tudi vkljub vsej skrbi sadjerejčevej. — Kdaj neki se bodo temu dolgouhjeku s strožjo lovsko postavo tisti koničasti zobje oškrnili. Mnogo več bi se potem pečenih jabolk pojelo, kakor sedaj zajcev.
V tretji vrsti škodljivcev so razni metulji: glogov belin, prsteničar, gobar i. t. d., katerih gosenice mnogo škode na mladem zelenji napravijo. Zatoraj naj ne zamudi noben sadjar spomladi

iz drevja tista goseničja gnezda obrati in pokončati. To lahko otroci storijo, posebno veselje imajo, če se jim kaka nagrada obljubi. G. govornik je pravil, da je za 10 prsteničarjevih obročkov 1 kr. obljubil in šolarji so mu jih na stotine donesli. Naj bi ga v vsakej vasi kdo posnemal! Mnogo teh gosenic pokonča neka osa, ki se na-jezdnik imenuje.
Te ose pokladajo svoja jajčica v gosenice in bube zgoraj omenjenih škodljivcev. Iz teh jajčic se zležejo ličinke, ktere gosenico polagoma zajedajo in pokončajo.
G. govornik pokazal je poln kozarec prsteničarjevih jajec, katere so mu šolarji spomladi nanosili. Iz teh jajec izvalile so se tudi gosenice; pa ker so bile zaprte in so namesto peres steklo našle, so se hitro zapredle. Pa glejte čudo! Čez kratko časa, pa so se tudi najezdniki prikazali in so popolnoma razviti se iz kupice izkobacali. Toda je toraj dognano, da ta prekoristna živalca že v goseničja jajca svojo zalego polaga. To naj nabiratelji goseničjih jajec v poštev vzamejo.
Mnogo škode napravi v sadunosnikih in sicer v času cvetja ličinka cvetoderjava, katera se v sredino cveta zavrta in tam žrč, dokler ves cvet ne pokvari. Ker je cvetni venčič videti, kakor osmoj, zato ljudje to prikazen navadno smod imenujejo.
Krvna ušica, ta drevesna pijavka se še hvala Bogu ni v naše kraje zanesla! Le varujmo se je! — Pokazal nam je gosp. govornik od nje pokončano vejico.
Kast drevja zavirajo tudi druge listne in debelne uši, ktere se pa s tobakovo vodo in mjilnico preganjajo.
Govoril je dalje še o drugih škodljivcih, in kako jih pokončevati. Vse navzoče je govor jako zanimal, bilo je vse tiho. Ko se je društveni predsednik g. govorniku s primernimi besedami za trud zahvalil, zaoril mu je v znamenje hvaležnosti iz stoterih grl gromoviti živijo!
Drobtine.
(Pomanjkanje krme.) Poročila, ki prihajajo iz Nemškega, Francoskega in Angleškega, pravijo, da je tamkaj vsled spomladanske suše veliko pomanjkanje krme. Radi tega pa tudi cena živini vedno bolj pada, kajti, vsak želi le prodati, malokedo pa kupiti. Ker je pa v teh državah mnogo takih, ki živč le od živinarstva, katero sicer v dobrih letih mnogo dobička da, zato so vsi ti letos v toliki sili, da jim preti pogin, ako ne dobe še o pravem času od države pomoči in
izdatne podpore. Poroča se tudi, da že s senom naložene ladije prihajajo iz Amerike. Tudi v Avstriji je suša veliko škode naredila in to zlasti na Češkem, kjer se je vseskozi prav malo sena dobilo. Pa tudi v drugih kronovinah se je mnogo manj nakosilo, nego druga leta. Zato se bode pa najhitreje izvoz krme v inozemstvo od vlade prepovedal. Taka prepoved je sicer z ozirom na občno pomanjkanje krme potrebna in opravičena, vendar pa tudi nekoliko krivična, kajti je tisti, ki ima kaj prodati, nekoliko oškodovan, ker bi lahko svoje blago v inozemstvo morebiti dražje prodal, nego je bode doma. Vsekako pa vse to kaže, da bode imela krma letos precej visoko ceno ter jo bode sploh težko dobiti. Zato pa svetujemo vsem tistim, ki rede dosti živine, da vse-jejo nekaj krmskih rastlin, od katerih dobč potem še letos eno košnjo, Take rastline so gra-ščica, kavkaški ječmen, proso pomešano s tur-šico in še druge. Vsekako bi se te setve še mnogo krme dale ter marsikaterega obvarovale, da mu ne bode treba svoje živine oddati pod vsako ceno. Pa tudi varčiti bode treba s krmo, kolikor se dh. Pazi naj se, da živina vse čisto pojč in ne meče pod noge, da se sploh krma ne trati. Zato se naj živini enkrat le toliko d<1, kolikor more snesti, kajti, če se polaga preveč ob enem, kakor se to pri nas, kjer bodi godi, tedaj se krma navleče preveč hlevskega duhä in živinske sape, in živina ne mara več zanjo. Na ta način se dostikrat toliko prelasta pokvari, da bi se ž njim lehko še dokaj glav živine preredilo.
Razna slama pa, ki se ali že sama, kakor turščevina, ali pa s senom pomešana, dava živini, se naj tako drobno zreže, da jo zamore živina prav do čistega pojesti. Po leti se tudi lahko polaga hrastovo in bukovo zelenje, v jeseni pa po trgatvi obrano trsno listje, kakor se je to popred, dokler je bila trta še zdrava, povsod godilo. Tudi odpadlo sadno listje se naj v jeseni skrbno pograbi in pospravi, o sili bode tudi dobro zlasti za drobnico. Bodi toraj vsakega gospodarja skrb, da si kolikor mogoče pomaga, ter ohrani potrebno živino že kakor more, kajti, ko bi prihodnje leto dovolj sena prirastlo, tedaj bode živina zopet visoko ceno dobila. Da-si smo tudi v slovenskih pokrajinah dosti manj krme dobili, nego druga leta, tako vendar pri nas sila še ni tolika, nego drugod in če priraste še kaj otave, kar je upati, in če potem s krmo tudi prav varčno ravnamo, tedaj bodemo potrebno živino že še preredili, ne da bi jo morali tako rekoč pod nič oddati.
Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. — Tisk Društvene tiskarne D. Hribar v Celji.