DR. ANTON POLENEC
O PAJKIH Z ERMANOVCA (1026 m) IN S POREZNA (1622 m)
Najprej moramo izpolniti obljubo iz lanskega leta: da bomo letos dopolnili
sliko o pajkih z Ermanovca. Kozarci s formalinom so namreč ostali zakopani
pod vrhom od 6. V. 73 do 30. IV. 1974, torej so se lovili pajki vanje tako rekoč
celo leto. Lansko leto se je v treh mesecih (maj, junij in julij) ujelo 155 pajkov,
ki so pripadali 15. vrstam (na seznamu str. 228 je pomotoma izpadel Lepthtjphantes
flavipes). Od 16. avgusta dalje (do tega dne so bili upoštevani v Loških
razgledih XX/1973, 227—231), torej vso jesen, zimo in večji del pomladi se jih
je ujelo še 281, k že znanim vrstam pa se je priključilo še 6 novih. Na vrhu
Ermanovca se je v enem letu v bukovem gozdu (Fagus silvatica L.) v 8 pasti
ujelo 436 pajkov, ki pripadajo 21 vrstam.
Iz seznama je razvidno, v kakšnem številu so posamezne vrste zastopane
v tej združbi; ker so lani ugotovljene vrste označene s + , je iz seznama razvidno
tudi, koliko se je ta pajčja združba tako glede števila osebkov (kvantitativno)
kot glede števila vrst (kvalitativno) spremenila. Povsem razumljivo je,
da se je število pajkov povečalo, toda da se je skoraj potrojilo, se »imajo zahvaliti
« letošnji mili zimi, čeprav se je sneg ponujal že sredi oktobra (19. okt.
1973, ko sem pregledoval pasti, je imel sosednji Blegoš /1562 m/ že belo kapo) in
so bile pasti že novembra pod snegom in potem še nekajkrat, je bilo vendar toliko
kopnih dni in temperature tolikokrat nad O" C, da so bile lahko aktivne še
številne pajčje vrste: novembra 5 (15 osebkov), decembra 8 (34 osebkov), januarja
oz. februarja 6 (39 osebkov), kar je razvidno deloma tudi iz seznama. V
nadmorski višini nad 1000 m se doslej v zimskih mesecih še ni ujelo toliko
pajkov: 88, to je dobra petina vseh, kar jih je zašlo v pasti prek leta.
+ Lepthyphantes tenebricola .- * -u en -*« d^. m. IV, V, VI, VII, IX,***
Thorel 4D m -r DU z ^ ^ j ^ ^^-^^ 23,2
+ Harpactes lepidus „- + Q9 - ("' m. IV V, VI, VII, IX, X,
C. L. Koch OD m -r d/ z y^^^ ^ j j ^ 22,3
Lepthijphantes cristatus 36 m + 27 ž (II, III, IV, X, XI, XII) . . . 14,5
Menge > . . , , ,/
Microneta viaria
Blackwall
-I- Coelotes poleneci 00 _j_ <i s
Wiehle 38 + 2 z
36 m + 9 ž (IV, V, VI, VII, XII) . . . 10,4
(VII, IX) 9,2
*m = Mannchen, **ž = Weibchen
*** V krepko tiskanih mesecih nastopa največ samcev, ki so važni za določanje razmnoževalnih
obdobij.
149
+ Coelotes inermis
L. Koch
+ Trochosa terricola
Cambridge
+ Macrargus rufus
Wider
+ Wideria cucullata
C. L. Koch
+ Tegenaria luxurians
Kulczynski
+ Troglohi/phantes poleneci
Wiehle
Stemonyphantes lineatus
Linne
Amaurobius obustus
L. Koch
+ Cybaeus tetricus
C. L. Koch
+ Saloca diceros
Cambridge
+ Panamomops sp.
Gonatium corallipes
Cambridge
Centromerus incilius
L. Koch
+ Lepthyphantes flavipes
Blackwall
Lepthyphantes mansuetus
Thorell
•f Hahnia pusilla
C. L. Koch
18m + 2ž (II, III, IV, V, IX, X, XI) . . 4,6
13 m + 2 ž (IV ,V, VII) 3,5
6 m + 4 ž (11, III, V, XII) 2,3
6 m + 2 ž (V, VI, IX) 1,8
7m + l ž (IV, V, VI) 1,8
5m + 2ž (VI, VII, IX, X, XII,) . . . . 1,G
1 m + 3 ž (XI, XII, III, IV) 0,9
3 m + — (IV) 0,7
3 m + — (VII) 0,7
2 m + — (V) 0,5
1 m + — (VI) 0,2
— + 1 ž (III) 0,2
1 m + — (11) 0,2
— + 1 ž (V) 0,2
— + 1 ž (XII) 0,2
1 m + — (V) 0,2
Ce sedaj primerjamo še trimesečno združbo, ki smo jo spoznali lansko leto
(vrste so označene s +), z letošnjo celoletno, moramo ugotoviti, da se pravzaprav
ni bistveno spremenila. Res, v združbo se je vključilo šest novih vrst, toda kot
je razvidno iz seznama, so se vse, razen ene same vrste, vključile v drugo polovico,
na konec seznama, tri vrste celo z enim samim osebkom. Prva polovica,
ki zajema preko 93 Vo vseh ujetih pajkov, pa je ostala tako rekoč ista, le droben
2,5 mm velik pajek baldahinar Lepthypha7ites cristatus se je priključil
prvim petim vodilnim (dominantnim) vrstam. Prav ta vrsta spada skupaj z
novo vključenimi vrstami iz iste družine baldahinarjev (Linj/pfiiidaej; Lepthyphantes
mansuetus, Centromerus incilius Stemonyphantes lineatus ter Macrargus
rufus (ena samica se je ujela že lansko leto) namreč med tako imenovane
z i m s k e vrste (Tretzel 1954: 662, Polenec 1962: 77). To je vrste, ki se razmnožujejo,
svatujejo pozimi in se kot take seveda niso mogle več vključiti v majsko,
junijsko, julijsko in deloma celo avgustovsko združbo. Sicer pa smo se o
teh zimskih pajkih že pomenili (Loški razgledi IX/1962, 67, 68). Kot pri vseh doslej
obravnavanih pajčjih združbah v območju Loškega pogorja in tudi izven
njega, lahko tudi ob združbi z vrha Ermanovca ugotovimo, da pripada prvim
sedmim vodilnim vrstam v združbi preko 60''/o vseh ujetih pajkov, v našem
primeru celo 87,7 "/o.
Na Ermanovcu so bile postavljene pasti tudi zato, da bi ugotovili podobnost
in razlike v pajčjih združbah, ki žive v podobnih življenjskih pogojih in v po-
150
SI. 1.
Pajčevine navadnega baldahinarja (Linyphia triangularis) visoko na smreki. (Po: F. Lock, Aus
dem Leben der Spinnen, Ohrigen 1939, str. 124.)
dobnih nadmorskih višinah, to je v bukovih gozdovih (Fagus silvatica) na vrhu
Lubnika (1024 m), na Pasji ravni (1030 m) in na Tošču (1021 m). Primerjava
omenjenih združb nam jx)kaže, da je več kot polovica pajčjih vrst v teh združbah
ista (na Lubniku je med 13 vrstami 7 istih, na Pasji ravni med 17 vrst.
10 istih in na Tošču med 16 vrst. 9 istih). Med vodilnimi sedmimi pa srečamo
v vseh štirih omenjenih združbah tri vrste: Lepthyphantes tenebricola, Harpactes
lepidus in Coelotes inermis, katerim se na Pasji ravni pridruži še Microneta
viaria, na Tošču pa poleg omenjene vrste še Trochosa terricola. Toda kljub tem
podobnostim so si omenjene združbe različne, predvsem v razporeditvi vodilnih
zastopnikov. Razlike niso toliko pogojene zaradi neživih (abiotičnih) življenjskih
pogojev, kot so svetloba in vlaga, temveč predvsem zaradi živih činiteljev,
to je zaradi medsebojne tekme med vrstami z enakimi ali vsaj podobnimi
življenjskimi pogoji.
151
Se bi se lahko zadržali pri naših pajkih in njihovi združbi z vrha Ermanovca,
vendar bomo to storili ob drugi priliki, ko nas bodo zanimale prav
pajčje združbe Loškega ozemlja in vprašanja, ki so z njimi v zvezi.
Naj omenim samo še nekaj vrst, ki so bile v začetku jeseni, 20. septembra
ujetve med potjo iz Trebijo proti Stari Oselici. Ob poti med domačijami Burnika
in Lukača so bUi ob mrežah in pajčevinah, spetih med travo in drugim
travniškim rastlinjem, ki je raslo ob poti, ujeti: navadni krizevec {Aranea diadema
Linne), šesteropikasti krizevec (Aranea sexpunctata Linne), jesenski pajek
(Meta reticulata Linne) z značilno v sredini prazno mrežo, svetlonogi volkec
(Aulonia alhimana Walckenaer), čigar majhne pajčevinice, polne rosnih kapljic,
so se svetile prav pri tleh. Največ pa je bilo baldahinarjevih (Linyphia triangularis
Clerck) pajčevin, ki so krasile travo, grmovje; celo na suhih smrekovih
vejah visoko ob deblu jih je bilo polno (slika 1).
Ze dolgo sem želel priti tudi na Porezen (1622 m). Rad bi nastavil tudi
pasti, da bi vse leto hodil tja in dobil tako vpogled v pajčji svet, ki živi na
tratah, senožetih in gozdovih na tej pleča ti gori Cerkljanskega pogorja. Ko že
poznamo kolikor toliko pajke z Blegoša in Ratitovca, bi bilo zanimivo primerjati
tudi pajke s treh najvišjih vrhov Loškega ozemlja. Za sedaj mi je Porezen
za tako celotno raziskovanje še preveč od rok. Toda tudi enkraten, posebno
prvi obisk Porezna, človeka zadovolji. Tako sem se vesel in zadovoljen ne
samo kot Ločan in hribolazec, temveč tudi kot naravoslovec vračal 9. VIL in 14.
IX. s te gore skupaj s predmetnim učiteljem Albinom Savlijem in njegovo ženo
Marijo, ki sta mi oba pridno pomagala pri lovu pajkov, za kar se jima najlepše
zahvaljujem. Sli smo iz Davče in lovili najprej v bukovem gozdu ob vznožju
Porezna na višini okoli 1100 m; na steljnatih tleh in med listjem smo 9. VII.
ujeli sledeče vrste:
Lepthijphantes cristatus Menge
Lepthyphantes tenebricola Wider
Cybaeus tetricus C. L. Koch
Stylophora concolor Wider
Razen zadnje vrste so, kot vidimo, sami znanci tudi z Ermanovca. Vrsta
Stylophora concolor doslej še ni bila najdena na Loškem ozemlju. To je droben
2,5—3 mm velik pajek, ki živi najraje v senčnatih, zelo vlažnih gozdovih, kjer
prede med steljo in listjem majhne mrežice kot drugi baldahinarji (Linyphiidae),
kamor spada.
Na senožeti, ki sega nad izviri potoka Davče visoko pod bukove gozdove,
smo na teh strmih vzhodnih Poreznovih pobočjih, v višinah med 1100 do
1300 m, našli naslednje vrste:
Lycosa cursoria C. L. Koch
Tarentula trabalis Clerck
Tarentula inguilina Clerck
Aulonia alhimana Walckenaer
Enoplognatha thoracica Hahn
Microlinvphia pusilla Sundevall
LiuT/phia triangularis Clerck
Clubiona neglecta Cambridge
Evarcha blancardi Scopoli
152
II
Najbolj množično je bil zastopan volkec Lycosa cursoria; ujete so bile
same samice, ki so nosile s seboj že kokone, zapredke z jajčeci. Zlasti proti
vrhu senožeti in na manj poraslih mestih jih je bilo veliko. Vrsto poznamo tudi
z Blegoša in Ratitovca in tudi sicer je znana iz podobnih višin iz Avstrije,
Švice, Nemčije. V vznožju senožeti smo ujeli tudi nekaj samcev in samic 11 do
15 mm velikega volkca Tarentula trahalis, ki ga poznamo tudi že z Blegoša
in Ratitovca. Še večji volkec Tarentula inquilina nam je znan tudi z Blegoša.
Prvič v Loškem pogorju je bil ujet kroglasti pajek (Theridiidas) Enoplognatha
thoracica, ki se zadržuje na majhnih pajčevinicah v vdolbinicah na tleh. Med
travo si gradi lične pajčevine 4 mm velik baldahinar Microlinyphia pusilla s
črno belo pisanim zadkom (si. 2). Najbolj me je zanimalo, kaj bomo našli v bukovem
gozdu pod vrhom. V takih gozdovih na Blegošu in Ratitovcu žive v
rovih pod listjem zelo značilni pajki, dve vrsti sta bili odkriti prav v Loškem
hribovju. Res, tudi na Poreznu smo našli iste tri vrste in še četrto, Scotargus
pilosus, ki tudi živi v rovih in je bila najdena tudi že na Blegošu (Loški razgledi
XIV/1967, 98—105):
Lepthyphantes pisai Miller
Centromerus crosbyi Fage et Kratochvil
Troglohyphantes poleneci Wiehle
Scotargus pilosus Simon
Tako so nam lahko tudi ti drobni, pod listjem, v zemlji skriti pajki, že izza
ledene dobe živa vez med Ratitovcem, Poreznom in Blegošem, najvišjimi vrhovi
Loškega ozemlja.
Poleg teh treh, v rovih živečih vrstah, so bile med steljo ujete še sledeče:
Gonatium rubellum Blackwall
Centromerus similis Chyzer-Kulczynski
Centromerus sylvaticus BIackwall
Lepthyphantes alacris Blackwall
Lepthyphantes tenebricola Wider
Microneta viaria Blackwalle
Rohertus lividus Blackwall
Cybaeus tetricus C. L. Koch
Na travnatem pobočju na vrhu Porezna (1622 m) sta
bili ujeti še:
Lycosa cursoria C. L. Koch
Lycosa saltuaria L. Koch
Številneje je bila zastopana L. cursoria, toda kot na
senožeti so bile tudi na vrhu ujete same samice s kokoni,
samci so že propadli. Konec maja, v začetku junija, ko
začno trate zeleneti, tedaj ti pajki svatujejo, nakar samci
kmcdu poginejo, samice pa še poskrbe za zarod. SI. 2.
Shematska slika baldahinarčka
(Microlinyphia
pusilla) od zgoraj in zadek
od strani (naravna velikost
4 mm)
Pod kamenjem ob studencu v Davči živita dva drobna, vlago ljubeča pajka:
Porrhomma convezum Westring
Oedothoraoc agrestis Blackvvall
153
Obe vrsti smo tudi omenili ob studencu v Žetini in Črnem kalu (Loški razgledi
1967, 102).
Tako smo dobili res samo bežen vpogled v pajčji svet, ki živi na Poreznu.
Če se bo le dalo, bom vsaj za nekaj mesecev še nastavil pasti, da bo slika
popolnejša, enakovredna tisti, ki jo imamo o pajkih z Blegoša in Ratitovca.
L i t e r a t u r a
Lock, F.: Aus dem Leben der Spinnen. Ohringen 1939. — Polenec, A.: Arahnidska
favna in asociacije pozimi. Biološki vestnik X, 1962. — Polenec, A.: Svatovanja pajkov
pozimi (Mala Hrastnica). Loški razgledi IX, 1962. — Polenec, A.: Pajki z Blegoša 1962.
Loški razgledi XIV 1967. — Polenec, A.: Pajki z Ratitovca 1666 m. Loški razgledi
XV, 1968. — Polenec, A.: Pajki s Pasje ravni 1030 m. Loški razgledi XVI, 1969. —
Polenec A.: Pajki z Lubnika 1024 m. Loški razgledi XVII, 1970. — Polenec, A.: Pajki
s Tošča 1031 m. Loški razzgledi XVIII, 1971, — Polenec, A.: Pajki z Ermanovca 1026 m.
Loški razgledi XX, 1973. — Trefzel, £.: Reife-und Fortpflanzungszeit bei Spinnen, Z,
Morph. u, Okol, Tiere, Bd, 42,5,634—691 (1954), — Trefzei, E.: Intragenerische Isolation
und interespezifische Konkurrenz bei Spinnen. Z, Morph, u. Okol, Tiere, Bd, 44. S,
43—162 (1955), — Wiehle, H.: Linyphiidae, Deutschlands, Jena 1956,
Z u s a m m e n f a s s u n g
ZUR KENNTNIS DER SPINNENFAUNA DES BERGLANDES VON SKOFJA LOKA
(Ermanovec 1026 m und Porazen 1622 m)
Auf dem Gipfel des Ermanovec waren Barberfallen mit Formalin nahezu ein
Jahr lang aufgestellt — vom 6, 5, 1973 bis zum 30, 4. 1974, Darin fingen sich 436
Spinnen, welche 21 Arten angehoren. Aus dem Verzeichnis S. 149—150 ist zu ersehen,
•wie sich die Spinnenassoziation guantitativ und qualitativ verandert hat, (In den
fettgedruckten Monaten tritt die groBte Zahl der Mannchen auf, die j a fiir die
Bestimmung der Kopulationszeiten wichtig sind), Es ist begreiflich, daB sich die
Assoziation quantitativ vergroBern muBte, besonders wegen des auBerge\vohnlich
milden Winters, In der Seehohe iiber 1000 m sind bisher in den Wintermonaten
(November bis Februar) noch nie so viele Spinnen gefangen worden, namlich 88,
Ein Vergleich der vorjahrigen dreimonatlichen Assoziation (die Arten sind mit
z + bezeichnet) mit dert ganzjahrigen Ergebnissen zeigt, daB sich die Spinnenassoziation
nicht wesentlich verandert hat. In die Assoziation haben sich zwar wirklich
6 neue Arten eingegliedert, doch taten dies auBer einer alle in der zvveiten Halfte
unseres Verzeichnisses, Die erste Halfte, welche iiber 93 "in aller gefangenen Spinnen
umfaBt, veriinderte sich fast liberhaupt nicht, nur Lepthyphantes cristatus schloB
sich den dominanten Arten an; zusammen mit Lepthyphantes mansuetus, Stemonyphantes
lineatus, Centromerus incilius und Macragus rufus gehort sie den sogenannten
Winterarten des Typs Centromerus silvaticus an ( T r e t z e l 1954: 662, P o l e n
e c 1962: 77). Als solche konnten sich diese Arten natiirlich nicht in die vorjahrige
Sommerassoziation eingiiedem.
Ein Vergleich der beschriebenen Assoziation auf dem Ermanovec mit den Assoziationen,
welche unter ahniichen Bedingungen und in iihnlichen Seehohen auf dem
Lubnik (Polenec 1970: 219), der Pasja ravan (1969: 211) und auf dem Tošč (1971: 164)
leben, zeigt, daB mehr als die Halfte der Spinnenarten dieser Assoziationen die
gleiche ist. Unter den fiihrenden Arten treffen wir in allen vier Assoziationen folgende
an: Lepthyphantes tenebricola, Harpactes lepidus und Coelotes inermis. Trotz
so vieler Ahnlichkeiten unterscheiden sich aber die erwahnten Assoziationen untereinander,
vor allem hinsichtlich der Verteilung der dominanten Arten, was seine
154
Ursache vor allem in der Konkurrenz unter den Arten mit gleichen oder zumindest
ahnlichen Lebensbedingungen hat.
Zu Herbstbeginn wurden an Netzen und Spinnweben noch die auf S. 152 angefiihrten
Arten gefangen. Die Abbildung 1 auf S. 151 zeigt die Spinnwebe der Spinne
Linyphia triangularis hoch auf einer Fichte.
Weiters fiihrt der Autor die Spinnen an, welche auf dem Weg vom Dorfe Davča
aus auf den Porezen (1622 m) im Bergland von Cerkno erbeutet wurden. Zuerst
werden vier Arten aus dem Buchenwald (Fagus silvatica) am FuBe des Porezen in
1000 m Seehohe erwahnt. Dann werden sieben Spinnen vom ostlichen, grasbewachsenen
Hang des Berges aus der Hohe zwischen 1100 bis 1300 m angefiihrt; unter
ihnen herrscht Lycosia cursoria vor. Erstmals wurde Microlinyphia piisilla (Abb. 2)
erbeutet. Im Buchenwald unter dem Gipfel selbst \vurden in etwa 1500 m Seehohe
Lepthyphantes pisai, Centromerus crosbyi und Troglohyphantes sp. gefangen, vermutlich
dieselberv drei Arten, wie vvir sie aus ahnlichen Hohen am Blegoš (Polenec
1967: 102) und am Ratitovec (1968: 178) kennen. AUerdings miissen fur die letzten
beiden Arten noch die Mannchen, die ja bezeichnender sind, gefangen werden.
Diese drei winzigen Spinnen diirfen wir fiir lebende, schon aus der Eiszeit stammende
Bindeglieder zwischen dem Ratitovec. dem Porezen und dem Blegoš ansehen.
Am Gipfel selbst wurden Lycosa cursoria und Lycosa saltuaria gefangen; wie
auf dem Wiesengrund, wurden auch hier Weibchen mit Kokons gefangen; die
Mannchen waren schon zugrunde gegangen. Bei der Quelle in Davča wurden unter
Steinen die Arten Porrhomma convexum und Oedothorax agrestis erbeutet, somit
dieselben Arten wie in den Quellen des Blegošbereiches (Polenec 1967: 102).
155