Stran 32 ._________ANGELCEK    _________Leto 29
J.E. Bogomil:
Sama doma!
 fLoki je semenj o sveti Jederti Ta semenj je zadnji pred veliko nočjo, in zato tudi pred veliko nočjo zadnja boljša priložnost, da se oskrbč ljudje z obleko, z obutvijo in z raznimi potrebnimi in nepotrebnimi sladkostmi za veiikoaočne praznike.
Tudi Mohorjeva dva, ata in mama, sta se na-menila v Loko. Doma sta pa morala ostati Jožko in Minka — to pot prvič brez varuha in nadzorstva. Marinovo teto imata otroka sicer rada, pa je že drugani obljubila. Ko so jima pa maina omeoili, da bi prišla Rokavčeva Mica, sta se pa otrokoma kar potemnila obraza, in solze so se posvetilc v očeh — samo da bi Rokavčeve Mice ne bilo ...
»Bosta pa sama, če nočeta Mice,« so potem odločili mama. »AJi vaju ne bo strab?«
»Niž ne bo, ničl Saj bo vse zaprto, in strah še mogel oe bo v hižo,« je hitel Jožko, samo da bi se obranil tiste hude Rokavčeve Mice, ki hoče, da bi moral Jožko vse dopoldne mimo fepeti v hi5i.
Tako sta ostala otroka sama doma, V peeici je bilo nekaj podpore: mleka in žgancev, v miznici dosti kruha, v čumnati pa lepo dišeča jabolka: vsega dosti, na izbiro! Tudi igrač otrokoma ni manjkalo. V srcu je pa redil Jožko ves ta dan upanje, da bo dobil za praznike nov klobuk, Minka pa tudi nekaj — nemara kaj nove obleke, da bo mogla v njej k božjemu grobu.
Otroka sta bila zadovoljna in vesela. Samo, da tistega otroškega strahu: tiste sitne Rokavčeve ni bUo.
Lrto 29                     ANGELCEK                   Sfaan 33
0 — o — o!
Stran 34                 ANGELČEK__________Leto 29
Dopoldne sta jo srcčno prebila- Ali bolj, ko se fe bližala poldanska ura, bolj jima je bito tesno pri srcu. Pa ju ni bilo strah. Nič! Tistc dni pred sveto Jedcrtjo je jedel Jožko vsak večer krompir v obli-cah, in ta ima baje to moč, da preganja strah. Še danes zjutraj je enega pojedel, snoči si ga je nalašč za danes prihranil. Kje bo torej strah?
Oglasil se je pa pri Mohorjevih tisti dan namesto strahu gospod Doigčas. To ti je ludi čuden patron! Nikjer ga ne vidiš, pa ga je povsod dosti po vsej hiši: Še na obrazih visi, na oknih, na peči in tudi pod pečjo. Vsega sta sicer imela Mohorjeva otroka ta dan dosti: jedi, vode, igrač, smela sta tudi skakati po faiši in po Čumnaii, ali vendar — zunaj jc sijalo tako prijazno sijalo ljubo solnce in ju vabilo na prosto, ali ven pa nista smela! To sta tfma očc in mati strogo prepovedala. Ni trcba praviti, zakaj? Taki-le možje, kakor sta Mohorjeva dva, gredo radi vcn, vrat pa ne zapro za seboj, in v hišo pride tat .. .
O ta dolgčas! Otroka sta se ozirala, zijala in strmcla skozi okno, da bi zagledala, kdaj bo zavozil s ceste na ulico in proti hiši Mohorjev konjiček. AH mislite, da je prišel, ko jc ura udarila tri. štiri. . .?
»Ooooo!« sta kmalu potem zavpila otroka oba hkrati. In takrat se je nadležni gospod Dolgčas kar nekam izgubrl in nikjer ga ni bi!o več v Mohorfcvi hiši, Pred hiso se je pa ustavil Mohorjev vozicek.
Mati so otrokoma brž razkazali mestne dobrote. Nekaj sta jih smela tudi pokusiti. Klobuk in obleko sta pa sarno videla in potipata; drugače pa mora v skrinjo do prazmkov.
Potem pa brž vcn na solnce, na prosto. po zvončke in po trobcnticc, ki že cvcto na Mohor-jevem vrtu in trobijo pomladanski pozdrav.           ~~