Taras Kermauner
946
Današnje branje Mosta na Drini
Ponovno sem prebral Most na Drini. SL napravil beležke, načrt za interpretacijo. Preden sem dal svojemu razumevanju končno obliko, sem si ogledal Zbornik del o Ivu Andriču, ki je bil izšel nedavno, pravzaprav brane in nebrane referate s simpozija leta 1976, na katerem sem tudi sam sodeloval. Ugotovil sem, da vsebujeta, meni še neznana, Diadiičev
tekst in Piirjevčev tekst približno tisto, kar sem hotel reči sam, prvi kot analiza mita, drugi po filozofski poti. Ponavljati je brez pomena, male retuše in neznatni dodatki me ne zanimajo. Izvoliti sem si moral drugo pot.
Skoz Djadjičevo in Pirjevčevo branje sem začel brati lastno branje.
947
Današnje branje Mosta na Drini
Ce menimo, da je izvirni tekst zmerom odvisen od posameznega branja in da ga to »konstituira, je prav, da si poleg predmeta ogledamo tudi subjekt branja; seveda v neposredni zvezi s predmetom. Nenadoma sem se namreč vprašal: je bilo moje branje sploh resnično? Ni bilo zgolj mogoče, zgolj teoretično? In: se da danes pisati, kot je Andrič? Če se ne da, kako je mogoče, da se da na ta način njegovo kroniko sprejemati? Kakšna je narava tega sprejemanja?
2.
Ne bere stroj, prazna shema. Bere živ, konkreten človek, Slovenec, intelektualec, srednjih let, leta 1980. Z izkušnjo zadnjih desetletij. Človek, ki se trudi, da bi bil na višini — v jedru — dobe. Berem jaz, Taras Kermauner, Skozme ena doba bere drugo.
Prvi, temeljni pomislek:
Most spaja razpoko. Poč se je zarezala med ljudi, med Vzhod in Zahod, med dva bregova, med rojstvo in oblast, med imanenco in transcendenco. V prepadu divja kaos, reka, pošast; most je kozmos, ki premaga nered.
Kronika se začne s kaosom in z njim konča. Nekaj stoletij vmes je smiselni red; čeprav z nihaji. Čez čas bo most popravljen; ali pa bo nekje sezidan nov most. Vztrajnost kozmosa je neskončna. S časom zaceli vse rane, nenehoma zadajane in prejemane. Most na Drini je proza, ki bravca fasci-nantno prepričuje, da je premeščanje zla večno, neuničljivo; da se splača vztrajati; da ljudje vztrajajo.
Prva štiri poglavja proze so roman, pravi Pirjevec; naslednjih dvajset je onkraj romana, v odprtem prostoru-prostranstvu. Djadjič bi dodal: so v mitsikem, seveda s prvimi štirimi vred. Sprašujem se: se ni Andrič odrekel romanu, ker ni, kot moderen pisatelj, mogel več ponavljati konca metafizične romaneskne strukture sveta? Ker se je ta struktura že tako razkrojila, da ni bil več resničen niti junakov začetek, njegova pobuda: spremeniti imanentni svet v skladu z idejo? Ta začetek je kronikalno opisan na koncu romana, v portretu bojevnikov Mlade Bosne. Kljub občudovanju do junakov je avtorjevo razmerje do njih skeptično. Ve za njihov konec: ne le za smrt, ampak predvsem za njihovo prilagoditev grdi imanenci.
Če ta — vzhodnjaška? stoična? agnostična? — nevera v milenaristično zmago prevlada, roman razpade. Ostaneta dve možnosti: Jovceova in Andri-čeva, ironični samorazkroj subjekta-junaka, prehod v pisavo, vsemogočnost jezika, parodično oponašanje mita na eni in obnova mita na drugi strani. Simuktio in re-creatio, renevatio.
Evropa, navzlic Mannovemu Jožefu, Laxnessu, Hamsunu, Pasolinijevim in Bergmanovim filmskim poskusom, Artaudu, Eliotu, itd., te možnosti ni imela. Morala se je vračati daleč nazaj, v irealno preteklost, vsaj do srednjega veka, ali h kmetstvu, kar je isto. Ne v svoje začetke, ampak v ne-sebe. Med današnjo zahodno družbo, ki je svet produkcije blaga in znakov, in gravesov-skim grštvom je prepad. Mostovi remitizacije in reritualizacije ga niso speli; ne v brezinteresni umetnosti, ne v nacionalističnih fašizmih, ki so spajali na silo. Veličastnim poskusom vsa čast; danes je minila tudi vera vanje. Je ostal le Beckett?
Andrič je pripadnik sveta, ki se je vsaj do leta 1914, ko se zgodba Mosta konča, verjetneje pa vse do let 1941 — 1945, v katerih je bil Most napisan in ko je Jugoslavijo zajela mogočna moderna organizacijska sila
948
Taras Kermauner
komunistične partije, njene revolucije, živel še na mitsko srednjeveški! način. Ko je opisoval svojo mladost, Bosno okrog preloma stoletja, mu ni bilo treba vračati se k problematičnim in zaželenim virom; ostajal je v realiteti. Njegov način vzhodnjaškega pripovedovanja ni izmišljen, ni sposojen. Kot vrhunski intelektualec — tudi med rodnim ozračjem in evropsko vzgojo teče prelom — pa je, odrasel, doživel, spoznal konec tistega evropskega sveta, ki leži vmes, med mitom in modernizmom, med Don Kihotom in Uliksesom. Značilnost dežel v razvoju: kot da je to obdobje —obdobje romana — preskočil. V skrajni ogroženosti okupacije se je mogel pristno vrniti v mladost, ki je še živela tudi okrog njega.
Kaže, da je bil v zadnjih štiridesetih letih mitski srednji vek v Jugoslaviji zradiran. Vendar nismo prešli le v obdobje prvobitne akumulacije kapitala, prve industrializacije, spremljajočih jo razrednih razlik in napetosti. Obenem preživljamo že najmodernejšo svetovno fazo: proizvajanje prepušča štafetno palico označevanju. Pomembnejša od proizvodnje je mehka tota-litarnost hipermoderne države, ki se iz zunanje nasilne moči interiorizira v kapilare skupnosti in posameznikove duše. Kolikor je vmesna zgodnja meščanska faza še navzoča, zahteva obnovo kritičnega realizma, moralno politično platformo, meščanske demokratske svoboščine; zahteva polni individualni in kolektivni subjekt, s tem roman. Recimo tej poziciji praksisovstvo. Je za to Tazo najznačilnejši romaneskni opus Dobrice Čosiča, z njegovo obnovo individualnega svobodnega subjekta in njegovega dopolnila, roda, naroda, nacije? (To fazo, njen individualni pol, je Andrič opisal v Gospodični?)
Nevarnost te usmeritve je, da se ob spoznanju objektivne, univerzalne, zgodovinske, svetovne nemoči posameznega subjekta vrača v obnovo srednjeveških mitskih oblik, vendar na silo, ideološko podaljšanje v današnjost. Druga različica je doživljanje narodnoosvobodilnega boja kot sinteze mit-skega, naturnega in individualno svobodnega; vendar pa sama literatura ne kaže te sinteze, ampak njen razpad z onesmisljenjem zgodovinskega procesa: na eno stran pade osamljena natura, na drugo osamosvojena nadosebna država, na tretjo zavrženi posameznik, ki se ni pripravljen prilagoditi hiper-modernim trendom; ki se kažejo kot usrednjeslojevanje, potrošniška men-taliteta, amoralizacija ipd. Verjetno pomeni vrh te smeri Isakovičeva kratka proza Tren 1.
Oba, Cosič in Isakovič, izhajata iz doživetja enobeja. Kadar se vračata k narodu in mitski rodovni ureditvi, sta v realiteti: v lastni mladosti. Zato je njuna proza pristna. Doživetje enobejevske skupnosti in kritične pozicije po nji ju varuje pred andricevskim skepticizmom: na dnu njune literature je več vere v veliko začetno Evropo, ki pa se je pozneje deformirala, kot pri Andriču; zato je bila temu pot do moralne kritičnosti romana zaprta.
Mlajšim, celo po vojni rojenim, pa manjka obojno izkustvo: mitsko in enobejevsko. Obenem pa ne gledajo družbenega razvoja z vidika prehajanja srednjega veka v meščansko vseljudsko — iluzijstko — svobodo. Hipermo-dernizem vsesplošne urbanizacije in ikodiranja se jim je vnesel v telo, v temeljno percepcijo. Mit jemljejo kot predmet, z njim manipulirajo; se pravi: ironizirajo ga. Enako ravnajo s svobodnim individualnim in kolektivnim subjektom. Svet postaja predmet literature. Ni več resničnosti, le še estetska igra. Videz. — Med najuspelejše proze te smeri sodi Savičev Stric našega mesteca.
949
Današnje branje Mosta na Drini
Opisal sem današnji položaj. Kako kdo bere navedene tekste, je odvisno, kot kaže, od njegove pripadnosti generaciji. Za partizane je Savič prelahkoten; za ironike Čosič prepatetičen. Je pa sploh še kdo, ki bi lahko bral Most na Drini na pristen način? Ni vsesplošno občudovanje tega Andri-čevega teksta prej izraz nostalgije nad pristno preteklostjo, ki je bila še pravkar tod naokrog, njeno slovo še odzveneva, a ostro vemo, da je za zmerom mimo?
Moj odgovor na prvi, temeljni pomislek: kaže, da branje Mosta na Drini ne more biti več pristno. Andrič sicer že literarizira mit, vendar je med mitom — resničnostjo — in literaturo — videzom — most iz kamna. Skoz literaturo proseva sveto, ne le svečano; smrt, ne le poročilo o nji; umor, ne le komentar umora. Most je literarizirana kozmogonija. Most v Mostu drži skupaj kozmos.
Brž ko pa odpade zmožnost bralcev, da doživljajo mit kot kozmos, kot sveto, kot zavezujoče, kot resnico, izgine integrativnost mita. Ne trdim, da razpade kozmos v kaos. V kaosu ni mogoče trajno živeti. In kaos takoj terja kozmos. Pravim le, da je model hipermoderne kodirane družbe stanje, v katerem se kaos in kozmos mešata: kaozmos. Ni integrativnega kohezivnega svetega mostu, vendar ni niti podivjane fašistične rečne pošasti, groze prepada, muk pekla. Trdna zemlja in voda sta se spremešali v nekaj napol trdnega. Ne morem niti reči, da gre za radikalno simulacijo: da zgolj neresnično oponaša izgubljeno. Musilov Mol brez posebnosti. Brochova Vergilo-va smrt, Faulknerjeve Divje palme, Beckettov Mplloy in druga vrsta sorodnih del niso aleksandrinske idile, porojene iz čiste neresničnosti. Niso beg in laž. So negotova resnica našega časa.
Bojim se, da beremo Most na Drini predvsem kot pravljico o nekdanjih nenavzocih — časih, ki na fiktiven način te čase prenaša v našo dušo. Brž ko pa ga beremo tako, funkcionira tekst na način uspešnice, nove hipermoderne pravljice. Iz te potrebe poplava tako imenovanih zgodovinskih romanov.
Edino pristno — napol resnično — branje bi bilo tisto, ki bi se zavedalo neprisotnosti Mosta, njegove nedosegljivosti, hkrati pa bi mu bila očita tudi lastna neskončna potreba po vrnitvi mita, po renovaciji kozmosa in pre-zenten spomin na ta kozmos v duši prek kulture, prek literature in drugih posrednikov. Plediram torej za avtorefleksivno in žalostno branje Andričeve kronike.
3.
Zadnje čase smo začeli precej govoriti o kulturnem spominu. Tehno-kratska ideologija hipermodernizma se odreka zvezam — mostu — s preteklostjo, pač tudi zato, ker ve za nespojljivost dveh časov; ker hoče odkriti, razviti nove kulturne modele in se pustiti vplivati od starih. Tej breztalnosti se začenja upirati druga smer kasnega meščanskega sveta. Ta se boji, da se bosta človek zgolj kot člen in družba zgolj kot sistem izgubila v praznem, v niču. V pomanjkanju novega kozmosa pa si hodi sposojat elemente starega. Zavest, odkod smo, kakšna je naša zgodovina, to je linija nastajanja, se ljudem tega nazora kaže predvsem kot zavest o pomenu preteklosti; bodisi prvotno meščanske bodisi paleolitske.
Vprašanje je, če je ta poskus resničen; če se ta zavest ne zreducira na alibi.
950                                                                                                                  Taras Kermauner
V Mostu na Drini je spomin živ. Spomin veže danes z včeraj — ker se dogodki ponavljajo po mitski matrici; ker so spovračanje enakega. Spomin sam je živa mitska sila: spomin na prednike, ki nas utemeljujejo (Radisav itn.), na izvirni dogodek, ki ga obnavljamo v ritualu (žrtve) itn. Spomin je nerazrušljivi most.
Brž ko prestopimo v kaozmični svet, ki ima drugačno strukturo spomina
—  (to je zdaj znanstveni spomin, ki raziskuje predmet, popolna laicizacija, racio namesto žrtve), spomin ni več most. Je le še agresija imperialnega uma, podrejanje vsega kot podatka kombinatorni ustvarjalnosti racia — kar vse Andrič zavestno nakazuje v zadnjem delu kronike, kot avstrijsko miselnost. Tak kulturni spomin lahko le rekonstruira strukture mitskega — kot je odlično storil Djadjič in bi mogel poskušati tudi jaz; lahko zganja le arheologijo, ne more pa kozmosa oživeti. Dedijer in Matvejevič v svojih referatih sijajno opozarjata na elemente v Andriču, ki so še danes živi — od nenacionalističnega jugoslovanstva do fakticitete konvertitstva, mimikrije itn., sestavljajo pa del naše današnje taktike preživetja in iz njih kot posameznih fragmentov ne moremo niti sestaviti, kaj šele obuditi kozmosa.
Genocid ima v hipermoderni Evropi povsem drugačno naravo kot v polpretekli. Ne pravim, da padci v staro niso mogoči; ko ne pomaga mehko, pomaga trdo nasilje. Vendar je ubijanje — morjenje — danes izrazito drugačno: z anonimnim dušenjem sploh ne moremo obnavljati kozmogonijskega akta, rituala nastanka človeške družbe (svete žrtve). Žrtev ni več vidna. Ne doživljamo je več kot žrtve; tudi sama se nima za žrtev. Sploh je še žrtev? Je ta pojem še ustrezen? — A na njem počiva celotni Most in vse do meščanske družbe. Brez svete žrtve kozmos ni mogoč.
Je torej treba obnoviti žrtve? To je fašistični odgovor. Je treba razkriti, da takšne Žrtve tudi danes so, čeprav niso vidne? Kaj pa če jih dejansko ni, in je treba tiste, ki trpijo, se ponesrečijo itn. imenovati drugače? Most in z njim mesto — polis, občestvo — lahko nastane le na storjeni in vzidani žrtvi. V mitskem svetu vsak posameznik z ritualom obnavlja gradnjo mostu
—  kozmosa; obstoj in padec kozmosa je odvisen od njegovih magičnih in religioznih gest (dejanj). V kodantni družbi ta pogoj odpade. Svet ni odvisen ne od boga ne od vernosti ljudi, ampak od produkcije in označevanja; posameznik je zanemarljiv — kot delovno silo ga nadomešča stroj, kot nosilca geste funkcija, ki je elektronsko reproduktibilna.
Prav tako je z drugim pojmom, ki ga uporablja Dedijer, z uporom. Razen pri rdečih brigadah, ki skušajo vrniti odrešilnost svetega umora, upora ni; zdi se nemogoč, neresničen. Komu se boš upiral v demokratični družbi? Sebi? Torej avtodestrukcija kot edina mogoča resnica? Zato skušajo tradicionalisti razložiti hipermodemo družbo na klasičen način kot spor med izkoriščevalskim in zatiranim razredom; v takšnem horizontu je upor seveda ne le mogoč, ampak nujen. — Pa vendar se ljudje nekako upirajo. A kako? Morda potrebujemo nove pojme, nove oznake za novo realiteto odpora.
Dedijer ima prav. Most počiva tudi na uporih; brez prvega upora — Radisavovega — sploh ni mogoč; brez tega bi bil le fizično sredstvo ne pa sveta pot.
Svojo nelagodnost rešujemo na dva načina: z izenačevanjem lastne drugačnosti s tradicionalnimi družbami tretjega sveta (naša lastna ideološka vietnamizacija, cheguevarizacija itn.) in s poudarjanjem kulturnega spo-
951                                                                                          Današnje branje Mosta na Drini
mina kot folklorizacije. Zdi se, da je to naša najhujša nevarnost. Gledati mitsko — sveto, — kot potrošno blago srednjemu sloju. Ne videti za svetim krvavega, žrtve, umora kot bistvene človekove usode; v svetem gledati le okrasne predmete, ki se jih da kupiti in razobesiti po stanovanju. Sveto kot dekoracija, kot ambient. Narodne noše, starinske ure, skrinje; narodno blago. Kulturni spomin kot spomin na kulturo.
Ne postaja tudi Andričev Most na Drini nemalokrat takšen spomin: zbrana dela jugoslovanskega nobelovca na polici, brana ali nebrana, vseeno? Mitski svet takšne uporabe knjig ne pozna. Knjiga je sveta: če ne sveti spis pa vsaj spis o svetem (v srednjeveški samostanski in mestni kulturi). Šele moderni — snobistični muderis v Mostu — zmorejo uporabljati knjige kot sleherni drugi predmet: kot simulatio in alibi. Andrič — nihče izmed nas — nima te moči, da bi takšno uporabo preprečil. Danes skoraj nič več ni odvisno od osebe.
4.
Veličina opisanih tristotih let v Mostu je tudi v nečem, kar se nam zdi danes zelo znano: v koeksistenci med ljudmi. Ne le med sistemi, verami, državami; rudi med posamezniki. Kakšna je sorodnost in razlika med svetom Mostu in današnjim?
Spet zadenemo na isto razliko. Koeksistenca je mogoča, dokler je koz-mos (most). Razumljivo je, da pride do nesoglasij, tudi do pobojev — žrtev je ves čas nujna. Vendar pa je žrtev ena ali redka. V zlomu srednjeveške družbe, ki ga karakterizira rojstvo ideologij in nacionalizmov, pa se spremeni posameznik v zgoljborca, v del enote; ta je zdaj bistvena, posameznik jo le s svojo vero in požrtvovalnostjo napaja. Nacionalizem ne dopušča več koeksistence; drugi je zlo, treba ga je ubiti. Tudi vera se ideologizira in nacionalizira v bojevito cerkev. Za Andriča sovpadanje med koncem kozmosa in začetkom nacionalizmov ni le naključno; naravo nacionalizma pozna iz avtopsije.
Hipermoderni svet ukinja nacionalizme in ekskluzivne ideologizme. Ideologija tehnokratizma je folklorni kulturni spomin. Produkcija in kodiranje potrebujeta čimveč recepientov; razlike med njimi so funkcionalne, ne hierarhične. Nekdanje hierarhije so temeljile na odgovornosti, na stiku z ritualnimi položaji; današnje so prosto zamenljive. Koeksistenca ljudi-členov je pogoj za obstoj hipermodernega sistema. Vsakršne ekskluzivistične strasti vnašajo v enakost tehnike zmedo, zastoje. Vprašati pa se je treba, če je današnja koeksistenca enaka nekdanji?
Mitsko koeksistenco določa enak odnos vsakega posameznika do mitske strukture; torej do božjega, svetega, vse pokrivajočega. V kaozmosu, kjer božje manjka, je vsepokrivajoče označevalna produkcija. Tu pa človek ni določen za žrtev, za dušo, za zidavca svete stavbe, za izpolnjevalca božjega načrta, ki je v ljubezni ali harmoniji. Med dvema členoma ljubezen ne more bitf; harmonija je navidezna. Dejansko gre za ko-funkcioniranje. Ljubezen je ideologija funkcioniranja.
Razvija se strpnost. Vendar je ta strpnost v osnovi brezbrižnost — pomanjkanje osebnega odnosa do sočloveka in do sebe. Čas Mosta pozna silovito muslimansko in silovito krščansko vero, globoko nestrinjanje med
952
Taras Kermauner
njima — a vendar njuno koeksisteneo (čeprav ne enakopravnost). Ni potemtakem nevarnost branja te Andričeve kronike ravno v tem, da nam rabi za alibi: da simuliramo, kot da ljubeče koeksistkamo?
5.
Podobno bi se lahko spraševal, v tem ko opazujem lastno branje, kako je danes mogoče razumeti Andričevo globoko simboličnost (mostu), ko pa vem, da pomeni danes simboličnost izraz za določen tip matematične logike, torej za skrajno abstrahiranje vsega živega, medtem ko mitsko simbolično ni mogoče brez svetega?
Vprašanje vrat na most. Je danes sploh še potrebna — resnična — iniciacija? Ni današnja oblika iniciacije stop v znanost, v vedenje ali pri-učitev na delovno mesto? Kako torej razumeti dogajanje na vratih mostu, ki je za Most bistveno?
Moja hermenevtična vprašanja bi bila lahko številna. Kako dojeti središče mostu, srednji steber, sofo itn., ki pomeni središče sveta, ko pa je kaozmos drugače strukturiran: nima centra, v elektronskem svetu je periferija enako pomembna, svet je fragmentariziran. Poznamo le simulaker središča.
Za nas ne doji nobena reč; dojenje nam je biološka — strokovna — funkcija. Andriča ne moremo sprejeti, če ne čutimo, kako na vseh svetih mestih sveta transcendentno doji nas, uboge in velike dojence.
Mučenja sploh ne razumemo več, ker vemo, da ni funkcionalno. Zato nas še posebej fascinira. A kot kaj? Sedukcija — zapeljevanje — prekriva produkcijo. Pirjevec lepo opozarja na primarno človekovo izročenost sočloveku: na predanost telesa, na porajanje smrtnosti in življenja. Vendar je telo v demokratični družbi zaščiteno, vsak sadizem strogo prepovedan, tudi v zaporih. Te družbe preprosto preprečujejo, da bi prišlo do sparagmosa. Telo jim ni dar, ampak predmet. Sočlovek kot predmet ima meje; sme se ga mučiti le psihično (znanstveno); to pa ne vodi v sopripadanje dveh teles (kot si želi Lvotard). Ni vrnjenega daru (Baudrillard). Dve telesi se le igrata, eksperimentirata; ritual se je spremenil v etiketo. Tudi poskus pobarbarjenja ne pomaga, saj zločin(sko) mučenje ne vodi do obnove kozmosa; je le privatni nesmisel. Niti do bataillevskega ekcesa ni poti. Vsak presežek moči je takoj kodiran v ekonomiji znakov. Prvobitno je neobnovljivo.
Svojevrstno epopejo, kot je Most na Drini, je mogoče pisati — videti — le od daleč; ker je središče, tudi moje, daleč, v najtežjem, v najbolj zrelem. Danes se sploh ni mogoče oddaljiti od ničesar, kot se ni mogoče ničemur neposredno približati. Srednja razdalja preprečuje epopejo in lirsko pesem. Most nam je lahko le simulaker za naš iluzijski občutek, da smo hkrati v središču in na robu vesolja.
Moralna vztrajnost ljudi v Mostu je čudežna, a je resnična in mogoča, ker je božja. Tudi mi smo vztrajni; a kot fizikalna njutonovska vztrajnost (kot delovna sila) in kot hipermodema želja. Zelja in sveti kamen se izključujeta. Zelja je izraz nihilizma: biti, kar nisem, imeti, kar nimam; slikati svet, ki ga ni. Andrič pa upodablja svet, ki je.
Večnost in stanovitost mostu bi bila, prevedena v današnji jezik, večnost in nespremenljivost produkcije in označevanja; ker pa je bistvo označevalne produkcije večna sprememba, dobimo namesto mostu prakso kom-pjuterja: menjavo zarezic ali točk. Ni več zareze, brazde, preloma; ni več
953                                                                                         Današnje branje Mosta na Drini
moči, da bi jih premoščala. Zdaj je le še mirijade — neskončno, neomejeno število — zarezic, luknjic. Večni smo, ker nas ta praksa odsiliikava.
Andrič: minevanje, pozaba, obnovitev. Naš model: spominjanje in vskladiščevanje tega spomina v trezorje uma. Nič ne sme biti pozabljeno, zato tudi nič obnovljeno. Ni smrti — smrt je najbolj prepovedana stvar v kaozmosu; zato tudi ne življenja. Le preživljanje in umiranje, zamiranje. Umetno poživljanje, v slabo neskončnost.
A kako naj beremo Most na Drini, če smo izgubili spoj s smrtjo? (Smrt je zmerom le nasilna: umor).
Kako doseči andričevsko ravnotežje med življenjem in smrtjo, to ravnotežje, ki je morda osnovni mirni ton kritike? Kako ga doseči, ko pa smo izgubili življenje in smrt; ko vzdržujemo le ravnotežje med interesi, dogovori, pogodbami, sistemi, jeziki?
— Andrič pravi: največji greh je: dotakniti se mosta. A kaj delamo ves čas s svojimi interpretacijami, analizami? Razkosavamo ga, krušimo, fragmen-tarizkamo, lomimo. Beremo, da je most angel(ski). Kaj nastopi, ko se dotaknemo angela? Se mar angel učloveči? Ali pa ga le potegnemo v naše blato ;n naredimo iz njega narodno blago?
Končujem branje svojega branja Andričeve kronike Most na Drini.
Rezultat ni spodbuden.
-