NEKAJ DROBCEV IZ PESEMSKE DEJAVNOSTI NEKDANJIH PREKMURSKIH DUHOVNIKOV
V pričujočem prispevku gre za čas od leta 1694 do 1919. Obravnavani so samo duhovniki (pesniki) tako katoliški kakor evangeličanski. Pesnik je tudi tisti, ki pesem prevede, izlije v pristen domači jezik. Pesnik je tudi tisti, ki napiše pesem v tujem, nematernem jeziku. Med prekmurske pesnike štejemo tudi Štefana Ladislava Blaževiča in Simona Čergiča, oba sicer hrvaškega rodu, delovala in pisala pa sta v Prekmurju.
Najprej je treba upravičiti naslov: Zakaj ravno pesemska dejavnost 0duhovnikov? Odgovor: Od 43 prekmurskih avtorjev, pisateljev, pesnikov, prevajalcev in prirediteljev od leta 1715 do 1919 jih je (Škafar 1978: 93-94) več kot polovica duhovnikov. Vilko Novak piše (Novak 1976: 5): »Pred štiridesetimi leti sem na povabilo rajnega prof. Jakoba Šolarja priredil za Cvetje iz domačih in tujih logov Izbor prekmurske književnosti Rajni dr. France Kotnik, tedanji ravnatelj Družbe sv. Mohorja, mi je že takrat dejal, da bi bilo dobro pripraviti obsežnejši znanstveni izbor /_/. Toda nihče se v zadnjih tridesetih letih ni spomnil pri naših založbah, da bi bilo kaj takega potrebno. Zato sem bil vesel povabila rojaka in prijatelja Mihe Jeriča, naj pripravim za Slovensko duhovniško društvo (podčrtal J.S.) nov Izbor - to v vednost tistim, ki bodo zmigovali ob založbi.« Isti piše (Novak 2000: 44): »/_/ dedek moj - kaj neki je mislil in čutil -trmasti gor^čki luteran, ki niti enega ni molitvenika v hiši imel in meni zapustil, ki sem največ med rojaki vanje strmel, raziskaval od črke do črke, pisal o njih.« Prav Novak je odkrival pesniške bisere v starih molitvenikih (Novak 1976: 131.137).' Novalis (Friedrich Leopold von Hardenberg, 1772-1801) je zapisal: »Pesniki in duhovniki so bili v začetku eno, šele poznejši časi so jih razdružili. Pravi pesnik je zmeraj v nekem smislu duhovnik, kakor bo tudi pristen duhovnik zmeraj ostal pesnik.«2
Glede razmerja med nekdanjimi katoliškimi in evangeličanskimi prekmurskimi duhovniki je treba upoštevati zapis dr. Franca Ivanocyja (Ivanovskega, Kodela): »Števan Küzmič, farar v Šurdu, v županiji Somogy, je bil eden tistih luteranskih dušnih pastirjev, kakršni so v začetku 19. stoletja bili tudi tu (v Slovenski krajini - op. J.S.). V prijaznem razmerju so živeli s katoličanskimi duhovniki. Skupno s temi so delali za povzdigo verskega duha in za ljudsko izobrazbo.«3
1. Prvi, do sedaj znani verzifiktor na prekmurskih tleh, je bil Štefan Ladislav Blaževič. V bogojinski krstni knjigi se predstavi takole: »Ego Stephanus Ladislaus Blasevich, Parochus antea in Imbrihovecz, Archidiaconatus Camarcensis, veni in Pa-rochiam Bagoniensem die 2. junij Anno 1694« (Jaz, Štefan Ladislav Blaževič, prej župnik v Imbrihovcu, kamarcenski arhidiakonat, sem 2. junija 1694 prišel v župnijo Bogojina). V krstno knjigo bogojinske župnije je marsikaj zapisal, med drugim tudi
1	Prim. Jožef Smej, 2005: V spomin prof. dr. Vilku Novaku (1909-2003). Slavistična revija 53/2. 249-250.
2	Glej Jože Zadravec, Proseče dlani, Družina 2004, 16-17.
3	Glej Dr. Franc Ivanocy, Iz naše davnine, Novine 24 (1937) 31, 3.
heksameter v latinščini, ki ga je tudi prevedel v kajkavščino. Kajkavščina (slovenski jezik!) je bila v tistem času knjižni jezik v Prekmurju.4 Blaževič je »23 8-bris 1697« (23. oktobra 1697) takole zapisal:
Felix, quem faciunt/aliena pericula cautum, Ut semper possit,/laetus, et esse tutus.
Szrechen koga drugoga/chini pogibel szgerbnoga, Daie vszegdar vreden,/biti na szerczu szeguren. Vale, vade, cave,/ne titubes, mandaque frangas.
Szdravo, srechno hodi:/u zapovedih Boseh ne blodi.
Navpična črtica, dodana med vrstice, označuje odmor, zarezo ali cezuro. Blaževič je s svojim prevodom dokazal, da bi bilo možno pisati heksametre tudi v prekmurščini. Vse besede so namreč tudi prekmurske; besedo »pogibel« napiše Števan Küzmič (Küzmič 1771: 598 in 621) kot »pogibelnojzt«.
Morda je heksameter v latinščini Blaževičeva tvorba, saj v svojih latinskih zapisih v omenjeni krstni knjigi navaja starorimske pesnike. Navdihnil se je morda po znanem pregovoru: Feliciter sapit, qui alieno periculo sapit (Srečen in moder je tisti, ki je moder zaradi nevarnosti, v katero je padel drugi) ali po verzu: Vita est nobis aliena magistra (Cato, Dist. III., 13). Tu moramo besedo aliena povezati z »vita« (Smej 1976: 10), da dobimo pravilen prevod: Življenje drugih je naša učiteljica.
2. Števan Küzmič, rojen 1723 v Strukovcih. Šolal se je pri Sv. Benediktu v Kan-čovcih, v Radgoni, v evangeličanski višji šoli v Sopronu, v Györu in v Požunu (Bratislava) na liceju, kjer se je vadil v madžarski, latinski in mogoče tudi slovenski verzi-fikaciji. Leta 1755 je prevzel službo pastorja v kraju Surd, v šomodski županiji. Tam je umrl 22. decembra 1779.
Sestavil si je nagrobni napis v latinščini. Uporabil je heksameter:
Quis jacet hic? Quaeris forsan
de more viator, Hic Stephani Kuzmits membra sepulta jacent^ Kdo tu počiva? sprašuješ popotnik morda po šegi zvedavi.
Tu pokopani so Števana KUzmiča zemski ostanki^5
Njegov smisel za verzifikacijo in rimo v prekmurščini kažeta njegovi vrstici (Küzmič 1771: 854):
D^ka bojdi Bougi Ocsi ino Szini i Dühi Szvetomi tü i na vijzrni.
To je t. i. sklepna doksologija, ki se lahko poje na koncu vsakega psalma. Stopica je tu trohej in daktil. Zareza ali cezura je v prvi vrstici med »Bougi« in »Ocsi«, v drugi
4	Marko Jesenšek, 2004: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Slavistična revija 53/1. 1-12.
5	Glej Jože Smej 1980, Nagrobni napis Števana Küzmica, Stopinje 1980, 119-128.
vrsti pa med »Szvetomi« in »tü«. Če kratko povzamemo muzikološke in oblikovne značilnosti prekmurskih pesmi, vidimo, da sta najpogostejši stopici v njih trohej in daktil.
3. Mikloš KUzmič, prvi prekmurski katoliški pisatelj, rojen 15. septembra 1737 v Dolnjih Slavečih, bogoslovje dokončal leta 1763 v Györu, tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi, nato župnik in dekan - vicearhidiakon Slovenske okrogline pri Sv. Benediktu v Kančevcih, vse do smrti 11. aprila 1804. Pesmi je pisal v prekmurščini, madžarščini in latinščini.
Po madžarski (in še prej po latinski) predlogi je prevajal pesmi v prekmurščino. Izberemo naslednje kitice (KUzmič 1783: 273), ki kažejo na pojoči gorički govor. Zaradi lažjega branja, navedemo tudi v današnjem črkopisu:
Ali jasz nej za vol' Jztraha, i pekla bojaznoszti,
Nego te lübim za volo Boug
tvoje popolnoszti.
Zato naj me' ve'so, 'sgejo ne bo'm
pravo: doszta je;
Naj 'sagajo, i rej'sejo, ne bo'm
pravo: dojde 'se;
Cfi jezero kri'sov Jzpadne na me
i vsze nevoule,
Naj jezero Jzmrti trpim, ne bo'm
pravo: doszta je.
Ali jas nej za vol' straha i pekla
bojaznosti
Nego te lübim zavolo Boug
tvoje popolnosti.
Zato naj me' vežo, žgejo ne bo'm
pravo: dosta je;
Naj žagajo, i rejžejo, ne bo'm
pravo: dojde že;
Či jezero križov spadne na me
i vse nevoule,
Naj jezero smrti trpim, ne bo'm pravo: dosta je.
Pesem ima naslov: Od cs^szte Boga Lubeznolzti in se poje po noti: Amor meus. Küzmičeva pesem (Smej 1976: 34-35): Ki szi premislavas z-sitka Csloveka »zasluži elementarni opis metričnega vzorca in kitične zgradbe (^). Opazno je konsekventno uresničevanje silabičnega metričnega vzorca tako v latinskem originalu kot v slovenskem prevodu, mestoma so celo medbesedne meje v verzu ali polstišju identične
Küzmičevo narodno zavest odsevata kitici (Smej 1976: 124-125):
Tsak Horvath Tothsagban Czigaynak nevezte. Madžari, Nemci tega niso mu storili,
Sem Magyar, sem Nemeth, ezt nem tselekedte
Anglus, Svecus, Danus, Lengyel sem mivelte
Lizabona, Paris Madrit ot tisztelte	Ne Angleži, Švedi, Danci in Poljaki mili,
Lizabona in Pariz, Madrid častili so ga le na Slovenskem Hrvat imenoval ga je cigana. zdavna,
6 Glej Tone Pretnar 1976: Metrični vzorec in kitična zgradba slovenske pesmi Mikloša Küzmica. Jezik in slovstvo 22/1. 14-17. Küzmicevo pesem iz knjige (Smej 1976: 35) navaja Pretnar v sedanjem slovenskem črkopisu.
Küzmiö je to pesem napisal leta 1793 ali 1794 Simonu Čergiču. Čergič (po rodu Hrvat, župnik v Velikih Dolencih, o njem pozneje) je v svojih pesmih Apolona imenoval za cigana, ker pusti, da pevci v Slovenski okroglini žive v revščini, medtem ko pesnikom drugih narodov gre dobro, in sicer na račun njihovih Muz. In ko neki Gvar-dinec kot neke vrste drugi Apolon (morda kak frančiškan iz Varaždina) očita Küzmiču in Čergiču, zakaj se ukvarjata s pesništvom, konča Küzmič svojo pesem takole (Smej 1976: 128-129):
Irjünk mi verseket ezutan Simon	Pesnikujmo, Simon, še naprej vsi iz srca,
Pindusra ne maszunk, jobb nyugodjunk zakaj bi lezli gor na Pindos, bolje je doma. itthon	Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini,
Apollonak nintsen hatalma Tothsaghon srečno, Gvardinec, zapoveduj ti v svoji domo-Salva Quardinez, parantsolyon otthon. vini!
Vpliv klasičnih rimskih pesnikov kaže tudi tale Küzmičeva kitica (pesem je Küzmič napisal pred letom 1796 in jo poslal martjanskemu župniku Mihaelu Gabru (Smej 1976: 158-159):
Pengesd a Lantodat mai napon Apollo! Udari na plunko mi danes, Apolo, fakadgy ekes dalra te is bölts Erato!	pripevaj ubrano še ti, modra Erato,
mert Tisztelendo Ur Gaber erre melto! saj tega je vreden naš Gaber gospod, kinek neve napja örömre indito.	k veselju spodbuja njegov nas zdaj god.
Niti Küzmiču niti Čergiču ne moremo očitati, da sta pesnila v madžarščini. Tudi Prešeren je pisal pesmi v nemščini, a je kljub temu slovenski pesnik.
Küzmič si je sestavil tudi nagrobnik, in sicer v latinščini (Smej 1976: 36-37):
Hic jaceo terrae cinis, Vitae meae nam est finis^ Tu ležim kot prah zemlje, Žitek moj končan je že _
V primeri z nagrobnikom Števana Küzmiča moramo poudariti tole: Števan si je sestavil nagrobni napis na podlagi klasične rimske poezije: metrična menjava dolgih in kratkih zlogov; prozni naglas se ne ujema vedno z naglasom v vezani besedi; Miklošev epitaf pa je sestavljen po načelu določene ritmične menjave naglašenih in nenaglašenih zlogov (kakor srednjeveške cerkvene himne) in je opremljen z rimami.
4. Mihal Bakoš, rojen ok. leta 1742 v Šalovcih, študiral v Sopronu in Požunu, evangeličanski duhovnik, od leta 1780 naslednik Števana Küzmiča v Šurdu, tam umrl 3. aprila 1803. Izdal je prvo prekmursko evangeličansko tiskano pesmarico cerkvenih pesmi Nouvi Gräduväl, leta 1789. Štefan Küzmič in Bakoš sta imela v rokah več rokopisnih pesmaric.
Bakošev pomen: kajkavsko besedilo starih rokopisnih pesmaric je približal živemu govoru. Tu navedemo dve kitici (Bakoš 1789: 54), ki zvenita lepo po goričko:
Hüdo Jzrcze Herodesa,	Krijztusa moliti Jcsejo.
Zakaj Jze bojis Krijztuja;	Hüdo srce Herodeša,
Nejcse on preminoucjega;	Zakaj se bojiš Kristuša;
Ki nebejzki orjzag dava.	Nešče on preminoučega;
Ki nebeski orsag dava.
Ti moudri od zhoda ido,
Pred Jzebom vidijo zvejzdo,	Ti moudri od zhoda ido,
Pri Jteroj JzvetloJzt iscsejo,	Pred sebom vidijo zvejzdo,
Pri šteroj svetlost iščejo, Kristuša moliti ščejo.
Pesem so prepevali na praznik Gospodovega razglašenja, na praznik Treh kraljev (6. januar).
Omenjeni kitici sta prevod srednjeveške himne, ki jo je sestavil Caelius Sedulius v prvi polovici 5. stoletja. Bakoš je imel pred seboj madžarsko in morda tudi latinsko predlogo. V latinskem izvirniku se kitici glasita takole:
Hostis Herödes ^mpie, Christum ven^re quid times?
Non eripit mortalia Qui regna dat caelestia. Ibant magi, qua venerant Stellam sequentes praeviam, Lumen requ^runt lumine, Deum fatentur munere.
Bakoševo odlično verzifikacijo kažeta kitici (Bakoš 1789: 220-221):
Joucjta, joucjta i jaj nojzta	Joučta, joučta i jaj nosta
Mojvi dvej obej okej :/:	Mojvi dvej obej okej :/:
Oh! Dabi meo Jzkuz zadojzta,	Oh! Dabi meo skuz zadosta,
Po'zalüvati moj grejh.	požalüvati moj grejh.
R. Oh! Dabi Jze moje Jzkuze,	R. Oh! Dabi se moje skuze,
Szpüfztile kak jarek, od Jze.	Spüstile kak jarek, od se.
R (= responzorij, odpev).
Lepa asonanca in aliteracija, ki v nobenem drugem slovenskem narečju ne zveni tako prijetno kakor ravno v prekmurskem goričkem govoru. Bakoš je imel pred seboj nemško predlogo.
5. Simon Čergič, rojen 26. oktobra 1765 v Horvatnadalji pri Körmendu. Po rodu je bil Hrvat. Teologijo je študiral v Požunu (Bratislava). Tam je bil 24. avgusta 1790 posvečen v duhovnika. Kaplan v B eltincih (1790-1791), nato župnik v Velikih Dolencih (1792-1796), Gornji Lendavi (1796-1803), umrl v Tömördu pri Koszegu 6. decembra 1806. Pesnil je v madžarščini. Kot bogonadarjen pesnik je leta 1792 Mikloša Khzmiča povzdignil takole (Smej 1982: 18-19):
Legy idvezlet Miklos Totok fenyessege	Febus Musainak kivant ekessege
Ezen Nemzet napja, sugara, szepsege	Sot meg Febusnak is elsö kedvessege.
Pozdravljen, Mikloš, ti slava Slovenov,	muz febusovih zaželena krasota
slovenskega naroda sonce in žarek lepota,	in Febusa samega prvi prijatelj!
In leta 1793 je Miklošu Küzmiču voščil takole (Smej 1982: 36-37):
Meg a magas Tzedrus Lybanus tetejen Dokler srebril se bo na Libanonu cedre vitki
stas,
Meg az arany haj szal Driadesek fejen Dokler zlatil na glavah se driad bo las, Meg a tellyes kalasz Tzeresnek mezejen Dokler bo valoval na Cererinem polju polni
klas,
Meg tart a hüs arnyek Szilvanus erdejen Dokler bo v Silvanovem gozdu sence hladne
pas,
Meg az ejtszak napra, a nap ejtszakara Dokler noči se v dan, in dnevi v noč ne
spremene,
Kiralyok udvari por, s kövek halmara	Palače v kup kamenja, kralji v prah zdrobe,
Jeg vizre, nyar telre, tel meg tavaszszara Dokler ne bo led voda, poletje zima, zima
sprotiletje,
Meg Flora bimboji valtoznak roz'ara	In vrtnica vse drugo poljsko cvetje,
Meg meg lesz tengeri vizek sokassaga	Dokler šumelo bo morja valovje,
Meg fennt all Helikon hegynek magassaga	Dokler bo stalo Helikon gorovje,
Meg femlik szamtalan tsillagok vilaga	Dokler se bo bleščalo zvezd svetovje,
Mind addig tartson fel elte hoszszassaga.	Bo živel KUzmič: spomin nanj vedno nov je.
Za Čergičeve pesmi bi skoraj lahko rekli podobno kot za Vergilove:
Tale tuum carmen nobis, divine poeta, Quale sopor fessis in gramine, quale per aestum Dulcis aquae saliente sitim restinguere rivo.
(Takšna mi tvoja je pesem, božanski poet,
kot trudnim je sen v otavi, na pol posušeni,
kot žejnim, ki v žgočem poletju si žejo gase v žuborečem potoku).
Čergič se je zgledoval po Vergilu, posebej ko omenja goro Helikon. V svoji Eneidi jo Vergil kar dvakrat opeva z istimi besedami:
Pandite nunc Helicona, Deae, cantusque movete (Aen. VII, 641; X, 164) (Odprite sedaj mi, Muze božanske, Helikona goro, navdihnite pesem mi pravo).
Helikon je gora v Boeciji, sveta gora Muz, v soseščini Parnasa.
Zares, glede Čergiča moramo zapisati (zapis Jožeta Smeja [Smej 1982: 2] na prvi prazni strani): »Totsagienses tu cantas, divine poeta!« (Slovenskokrajince opevaš, pevec
bogonadarjeni). Opeva namreč Dolenčane (prebivalce Velikih Dolencev), Hodošane, Gornjelendavčane, razne druge krajane, goričke vasi in naselja.
6.	Mihal Barla, rojen leta 1778 v Murski Soboti, študiral na evangeličanskem liceju v Sopronu; 6. maja 1803 se je vpisal na univerzo v Jeni, duhovniško službo je opravljal v Kovagoorsu blizu Blatnega jezera, kjer je 4. februarja 1824 umrl.
Sledi nekaj pesemskih drobcev (Barla 1823: 182):
Greh te tö'zi, A Jztol Bo'zi Tebi vrajztvo pripravi; Povrni Jze, Ponizi Jze, 'Z^tek Jze ti popravi.
Nadalje (Barla 1823: 318):
VeJz ete Jzvet Je Tvoj kotar, Neba, zemla je Tvoj oltar, Tebe d^csi globocslna, Kak ta naj veksa viJzlna.
Obrnimo pozornost na avtorjevo prizadevanje za rime. Iz obeh njegovih tu navedenih drobcev odsevata tako asonanca kakor aliteracija.
Glede besede »kotar« se zdi, da moramo prej pritrditi Francku Mukiču kakor Vilku Novaku. Mukič piše (Mukič 2005: 159): »Prejk z^me so v kotari meli krumpline« in razlaga, da je »kotar« »zimnica«, to je prostor za shranjevanje ozimnice, medtem ko Novak (Novak 2006: 190) razloži besedo »kotar« kot »okolica, vaško ozemlje«.
Bog namreč vesolja ni v začetku samö ustvaril, ampak ga tudi ohranja kakor kmet pridelke v zimnici.
7.	Jožef Košič, rojen 9. oktobra 1788 v Bogojini, v duhovnika posvečen 11. avgusta 1811, umrl 26. decembra 1867 kot župnik na Gornjem Seniku.
O Košičevi pesniški dejavnosti, verzifikaciji pišeta Vilko Novak7 in Majda Potrata.8
Tu navedemo le 10. kitico izmed dvajset štirivrstičnih kitic iz Košičeve ode, posvečene leta 1813 beltinskemu župniku in dekanu Adamu Ivanocyju.9 To deseto kitico prevaja podpisani (J.S.) ustrezno latinskemu izvirniku:10
7	Vilko Novak, Jožef Košič, prekmurski pisatelj, v: Košič in njegov čas, Košičev sklad, Budimpešta 1994, 44.
8	Majda Potrata, Košičeva verzifikacija, v: Košič in njegov čas, Košičev sklad, Budimpešta 1994, 96-103.
9	Prim. Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813, v: Acta Ecclesiastica Sloveniae 1, Ljubljana 1979, 171-185. Odo je prevedel dr. Stane Kos, višji bibliotekar Univerzitetne knjižnice v Mariboru.
10	Jože Smej, življenje in pomen Jožefa Košiča, v: Košič in njegov čas, Košičev sklad, Budimpešta 1994, 58.
Fratrum maxima fis gloria plurium, Te splendore novo sideribus locant, Et fis praesidium grande et amabile Natalisque soli fultus amoribus.
Sobratov si kras in slava velika, z novim sijajem te kujejo v zvezde. Bramba jezika si krepka in trdna, ljubezen do rodnih podpira te tal.
Izmed enajst osemvrstičnih kitic Košičeve slovenske pesmi ob odprtju peštanskega gledališča z dne 21. avgusta 1837 navedemo 7. kitico:
Pohajaj Theater divjak, mogao bos sze vkrotiti; Vnyem csigli szi velki bedak
mores sze kaj navcsiti. Koga czira v szrczi 'saloszt eti sze pa razvedri Gledalisna igra radoszt v-sztarom dedi pobüdi.11
8.	Janoš Kardoš, rojen 13. februarja 1801 v Noršincih pri Murski Soboti. Teologijo je študiral v Nemčiji. Kot evangeličanski duhovnik je služboval v Szepetneku (1830-1835), nato pa na Hodošu do smrti 12. avgusta 1875.
Kardoš takole poje (Kardoš 1848: 58):
Ah! - ona je ta nedu'zna viola, Lepo czvetecsa v-szkrivni mesztaj pola, Stere obraz, I gingav zrasz Hitro obredi v-mrzloj szenczi dola.
In še (Kardoš 1848: 105):
Vsze travicze po vremeni szehnejo; Lepe ro'ze i viole vehnejo: Vsze dobrote zemle, kak szpar, lehnejo.
»Po vremenu«, to je »po času« ali »sčasoma«,
9.	Jožef Klekl st., rojen 13. oktobra 1874 na Krajni, v duhovnika posvečen 11. julija 1897, od 1910 naprej živel kot upokojeni sebeščanski župnik v Črensovcih. Med 2. svetovno vojno konfiniran v Celldömölku, umrl 30. maja 1948 v Murski Soboti.
O Kleklu kot pesniku je pisal Franci Just.12
Navedemo dve kitici iz Kleklove pesmi z naslovom: Naš materni jezik.
11	Faksimile pesmi je v: Jožef Košič, življenje Slovencev med Muro in Rabo, Izbor del, Budimpešta, 1992, neoštevilčena stran, med stranmi 176 in 179.
12	Franci Just, Klekl literat (pesnik), v: Kleklov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba, Celje 1995, 139-146.
Matem' jezik, kinč predragi, Ki so te nam mati dali V živi spomin Svojih vrlin, Ljübimo te z cele düse I častimo nad vse više.
Svet' spomin si; vero pravo
Ciril, Metod je z teb' glaso. Ti si slüžo Našo düšo Duga leta v svetoj meši.13
Pesem je okvirna, se pravi, da se prva kitica (6 vrstic) ponovi na koncu. Ob vrstici Duga leta v svetoj meši je spodaj opomba: »Po dovoljenju svete rimske stolice se je sveta meša duga leta slovenski služila.« Klekl ima v mislih panonsko slovenščino v času kneza Koclja. Npr.: Iz starocerkvenoslovanskega misala (bela nedelja) navedemo tukaj le nekaj besed, ki so tudi v prekmurskem slovstvu in v živem govoru: »agnac«, prekm. »agnec« za jagnje; »čtenje«, prekm. »čtenje«; »za jutra«, prekm. »zajtra«; »učenik«, prekm. »vučen^k« v pomenu »učenec«, ne »učenik«; »v ono vreme«, prekm. »vu onom vremeni«, v pomenu: tisti čas; »katoličanske« za »katoliške«.
10. Mirko (Emerik) Lenaršič, rojen 13. novembra 1882 v Gornjih Slavečih, v duhovnika posvečen 27. junija 1906, leta 1909 je na teološki fakulteti budimpeštanske univerze doktoriral iz cerkvenega prava, župnik na Dolnjem Seniku, nato v Nyögeru, kjer je 17. avgusta 1966 umrl.
Tu navedemo 2 kitici iz pesmi pod naslovom: Gori idem na gore:
Gori idem na gore Ta me mo szerce zove Na gore vu szamocso Naj ne csüjem grehoto! Fticsek zadovolen sz^s Kajkol' od Boga dob^s Zato mirno ti szerce Nema nikse vecs zsele.14
Bodimo pozorni na izraz »s^š« za »si«; tako se »s^š« rima z »dob^š«. Pesem razodeva Gregorčičev vpliv. O Gregorčiču pravi Lenaršič, da je naš »imeniten szlovenszki spevnik«.
Dušan Mukics je Lenaršičevo pesem prevedel v madžarščino.
13	Kalendar najszvetejga szrca Jezuusovoga za navadno leto 1913, Szombathely, Cerkvena stamparija, 67. Pesem je v gajici, čeprav so naslov Kalendara in drugi članki v njem v madžarskem črkopisu.
14	Marijin list 6 (1910) 325.
Goethejev verz:
»Wo ich singen höre, Da lass' ich mich nieder, Nur böse Leute Haben keine Lieder«,
prevaja Lenaršič takole:
»Gde jasz szpevati csüjem,
Tam sze doli podam, Peszmi ne najdem szamo Pri hüdi narodam.«15
Sklepne misli. Iz množice pesemskih stvaritev nekdanjih prekmurskih duhovnikov so tu izbrani odlomki ali drobci. Marsikdo bi izbral druge, vsak po svojem okusu. Lucius Annaeus Seneca ml., rimski filozof, namreč pravi: »Varius singulis gustus est« (Nat. 3.1.2), to je, če prevedemo dobesedno: različenje posameznikom okus. Če bi torej navedli druge vrstice ali kitice in bi jih primerjali z verzi in kiticami drugih avtorjev -pesnikov na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem v tistem času, menimo, da pričujoče »prekmurske« ne bi zaostajale glede na pesniško izrazje. Potemtakem lahko rečemo, da tu navedeni verzi niso več samo »drobci«, marveč »biseri«.
ViRI IN LITERATURA
Mihal Bakoš, 1789: Nouvi Graduval. Stampani v Soproni.
Mihal Barla, 1823: Krscsanszke nove peszmene knige szpravlene evangelicsanszkim gmajnam. V Soproni.
Janoš Kardoš, 1848: Krsztsanszke Mrtvecsnepeszmi. V Körmendini.
Mikloš KOzmič, 1783: Kniga molitvena /^/na haszek szlovenszkoga naroda. V Soproni.
Števan KOzmič, 1771: Nouvi zakon /^/zdaj oprvics z Grcskoga na sztari szlovenszki jezik obr-
nyeni. V Halli Szakszonszkoj. Francek Mukič, 2005: Porabsko - knjižnoslovensko - madžarski slovar. Szombathely: Zveza
Slovencev na Madžarskem. Vilko Novak , 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov.
-	- 2000: Zbogom, življenje. Ljubljana: samozaložba.
-	- 2006: Slovar stare knjižne prekmurščine. Založba ZRC, ZRC SAZU. Jože Smej, 1976: Muza Mikloša Küzmiča. Murska Sobota: Pomurska založba.
-	1982: Simon čergič, župnik in pesnik. Maribor. Ciklostirana brošura.
Ivan Škafar, 1978: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Jožef Smej
Nadškofijski ordinariat v Mariboru
15 Vse glede prej (v tekstu omenjene) Lenaršičeve verzifikacije in prevodov glej: Jožef Smej, življenje in delo dr. Mirka Lenaršiča, v: Zbornik soboškega muzeja 7, Murska Sobota 2003, 74.