21. Volk in zajec.
V hudi zimi je bil volk zelo lačen. Iskal si je ves dan živeža, pa ni nikjer dobil ničesar. Slednjič sreča zajca. Hitro skoči nanj in ga davi.
»Pusti me, volk! Ali se ne spominjaš več, da sem ti pred nekaj leti rešil življenje? Lovec te je iskal po gošči, ti si pa dremal. Opozoril sem te da preti nevarnost. Zbeža! si in si bil rešen."
^^^V »Kaj se ti sanja? Jaz te ne poznam. Lažeš, zajec; rad bi se rešil in mene okanil."
Volk ga je davil naprej in mu lomil kosti. V zadnjem trenutku zajec še žalosten vzdihne: ,,Nehvaležnost je plačiio sveta."
Volk se je pa smejal in kliknil: ,,Za plačilo te — pojem." Močnejša je lakot kot hvaležno srce.                                                             Ivo Blažič.              ¦