FERDINAND OSSENDOWSKI ŽIVLJENJE IN PRIGODE MALE OPICE »S temi čekani se tudi vojskujejo z napadalci,« mi je rekel Kir. »Sloni se ne boje nikogar, razen človeka. So najsilnejši prebivalci džungle!« Razumela sem, da se sloni niso bali nikogar. Hodili so in se pasli ! mirno. Nihče jih ni napadal. Izvzemši le popadljivi brenclji in prilep« ljivi klošči. Otepali so se jih z ušesi in rilci. Mahali so tudi s tenkimi . repi, pokritimi s trdimi, črnimi lasmi. ' > Nisem se mogla dovolj nagledati teh velikanov. Kir pa je dal znak. Šli smo dalje. I »Slabo je!« je govoril Ori«Ori. »2iveža ni nikjer ni mrvice!« »Počakaj, sosed!« je govoril Kir. »Našli bomo banane na bregu , male reke.« Naša četica je hitela vedno dalje. Srečali smo znatno čredo prepirljivih črnih opic. Začele so se nam \ rogati. ] Nekatere so nas obmetavale z nekakim sadjem, kislim in trdim j kot kamen. \ Nismo sc spuščali v prepir z nedostojnimi sosedi. ' V hostah sem opazila neko živalco. Bila je siva, s kolobarji in je imela dolg rep s črnimi progami. Lazila je kakor kača. I »Kaj je to?« sem vprašala Kira. »Mangusta!« je odgovoril. »Mala roparica. Strah za ptiče in zajce.« »Striček« je zažvižgal po svoje. Mangusta se je takoj skrila v j luknjo. Pomikali smo se vedno dalje. ' Džungla se je namah začela redčiti. Približali smo se bregu reke. | V četici dohajajočih nas šimpanzov se je razlegel krik. | Hip nato je s truščem padlo drevo. Kaj se je zgodilo? : Nekoliko naših tovarišev je jedva utegnilo preskočiti na sosednjo | palmo. Kir se je vrnil in si ogledal zlomljeno deblo. j 197 \ \ »Ahal« je zaklical. »Delo termitov! Le vkup, mlajši, pokažem \ vam nekaj!« ' Pohiteli smo v gruči k njemu. ¦ »Vidite,« jc govoril, »kako je nekaj izdolblo celo drevo? Razen ; skorje in vej ni ostalo ničesar. To so napravile bele mravljice ali ' ' termiti. So slepe, a delavne in zelo močne. Gnezdo imajo globoko i pod zemljo. Same pa votlijo drevo in ga izjedajo od znotraj. Stalo 1 bi raorda še dolgo. Ker pa nas je več naenkrat skočilo nanj, se je zlomilo. Razumete?« »Razumemo!« smo zaklicali. Grebla sem s prstom po prhljadi zlomljenega drevesa, pa sem i zapaziia dolgo vrsto malih belih bitij. Bežala so v eno smer, spretno in urno. »Kaj delajo?« sem vprašala Kira. I »Ne vem,« je odgovoril. »Vem le toliko, da se moramo od mravelj , in termitov vsi učiti.« »Česa?« so vprašali mladi šimpanzi. »Reda, delavnosti, ubogljivosti,« je rekel Kir resno. Hotela sem pomisliti, kaj pomenijo besede našega vodnika; ¦ vendar nisem imela časa za to. ; Pod drevesi se je zaslišalo srdito sopihanje in hlastanje. Potem nekako škripanje. Skočila sem na nižje vejevje in pogledala dol. . j Neko nenavadno bitje je lezlo iz globoke jame. ; Izkobacalo se je ven in se namah med škripanjem in truščem i pokrilo s črnimi beloprogastimi obroči. j »Vsi k meni!« sem vzkliknila. »Poglejte pregrozno zver!« i Kir je takoj odgovoril: i »To je mravljinčar! Ima zelo močne tace z ostrimi kremplji. | Grebe gnezda termitov in mravelj. Preživlja se s temi žuželkami.« ! »Čemu ima toliko kolobarjev na sebi?« smo vprašali. ! »Če jih dvigne, je varen. Nihče se ga takrat ne dotakne.« se je zasmejal Kir. »Nedvomno hiti sedaj k drevesu, ki ste ga vi podrli. j To se bo gostill« Kmalu nato smo nadaljevali pot, skakaje po drevesih. Kar nas j je ustavila nevelika reka. ! Na bregu se je grela na solncu družina krokodilov. Okoli njih so I se podile iste sinje ptice, kakršne sem videla na hrbtih vodnih konj. ; Zrle so v razširjena žrela dvoživk in greble po njih. , »Našle so tudi mesto, da si poišžejo sladčic!« se je zasmejal »striček« in presunljivo zažvižgal. j Stari neokretni krokodili in mali urni drobiž — vse je namah l planilo v vodo. ' Na bregu so stale velike čaplje in belorožnate ptice z vrečami -| pod dolgimi kljuni. Kir je povedal, da so to — pelikani. i i 198 | Vsak hip so skakali v vodo in lovili srebrne in rdeče ribe. Razni drobni ptički so letali povsod. V očeh je kar migljalo od te pestrobarvne družbe. Na breg je priletela jatica rjavih jerebic. V daljavi je dvignil glavo vodni konj. Zaprhal je glasno in raz= pršil naokoli curke vode. »Kako pridemo na onile breg?« so vpiašali tnladi šimpatui. »Pridemo!« nas je pomiril Kir. Razgledal se je okrog, zgrabil visečo lijano in se zakolebal. Potem je v zaletu skočil čez reko. Za hip se je že oprijel veje drevesa. rastočega na drugem bregu. Ravnali smo se po njegovem zgledu. Ta prigoda je posebno veselila »strička«. Leteč nad vodo se je dvakrat prekopicnil v zraku. ( Skočivši na vejo je radostno vzkliknil: »Saltomortale doublel« ! »Kaj praviš?« ga je vprašal Kir. »Rekel sem, da se mi je posrečil dvojni saltomortale,« je odgo* voril in pomežiknil. »Kaj to pomeni?« ga je izpraševal naš vodnik. »Prav za prav še sam tega ne vem. Dela se tako. kakor ste videli. ] Fiut! dva kozelca in hic! na noge. Ha! Tako se to dela!« »Striček« se je glasno smejal. Splašil je celo nekega pelikana. Mi pa smo se skupno pridružili veselemu OrUOrisju. Naše veselje pa se je vendar končalo žalostno. Naši četici je pripadal mladi Aka. Zelo vrl in priljubljen dečko! Malo razposajen in strašno radoveden. Ko smo prekoračili reko, smo nekaj časa počivali. Aka se je vrtel vseokoli. Povsod je moral vtakniti svoj nos. vse je moral otipati. Oddaljil se je od nas in me poklical oddaleč: j »Ket, pojdi sem! Pokažem ti nekaj ...« 1 J 199 j Stekla sem k njemu. | »Glej!« je zaklical. »Kakšna čudovita veja! Še nikjer nisem videl take.« . ' Pazljivo sem si jo ogledala. To ni bila navadna veja. ¦ *¦ Pokrivala jo je rjava koža z velikimi črnimi lisami. ' Ker je solnce sijalo nanjo, se je lesketala in izpreminjala v nje* " govih žarkih. : Namah sem opazila, da se je veja zdrznila in jedva vidno pre< j maknila. ¦< Sedaj nisem več dvomila, da je bila to kača. Znatno večja od J onih. ki sem naletela nanje \ bližini naše naselbine. Kača je pola* 1 goma dvigala glavo. Zapičila je v nas nepremične, presunljive zenice. , Premikala se je počasi, natezajoč telo. : »Beži, Aka!« sem prestrašeno zavpila. 1 Skočila sem na lijano in v hipu sem se prenesla na sosednje drevo. Aka se ni utegnil ravnati po mojem zgledu. Kača se je pognala i z vso silo. Ko bi mignil, se je s svojim telesom ovila dečka in ga za= . dušila. Zdelo se mi je. da sem slišala, kako so hreščale kosti ubogega I Aka. ! Začela sem vpiti na pomoč. V kratkem so prihiteli Kir, Ori=Ori in mlajši brambovci. Kača pa se je medtem obesila z repom na vejo in požiralaj nepre* j mičnega Aka. | V kratkem je izginilo črno telesce našega tovariša v kačinem j žrelu. Brambovci so napadli kačo. Trgali so jo, praskali, grizli, stiskali ¦ ji grlo. Kača se je morala umakniti pred hrabrostjo brambovcev. Zdrk* nila je z drevesa in se splazila v grmovje. : Zasledovali je niso. ' »Ne rešimo več nesrečnega Ake!« je žalostno rekel Kir. »Poginil je v strašnem objemu kače.« Zakaj je kača umorila in požrla milega Aka? Saj ji ni storil nič žalega. Sovražim to veliko, lisasto kačo! I Ori«Ori trdi, da smo se srečali s »pitonom«... Ti ogabni, zlobni 1 pitonl | Ubogi, ubogi Aka! Našli smo banane. Dasi smo bili žalostni, smo si vendar uredili pravo pojedino. (Dalje Pnh.)