+ 4929 XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX Socijalni demokratje, Kmečko vprašanje Ja •V Maribor 1897. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru. novi „kmečki prijatelji" 1 * • '2' 1' A ’ A A ' A ’ A ’ A ’ ' A ’’ ’ A ’ A ’ A ’ ’ A ’ A zlasti z ozirom na knjižico »Slovenskim kmetom v poduk in prevdarek 14 . xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx *■ ‘Z‘ Z - 'Z - • Socijalni demokratje, 8 I V«B 88 I 8 8 8 »» ovi »kmečki. prijatelji Kmečko vprašanje zlasti z ozirom na knjižico „Slovenskim kmetom v poduk in prevdarek“ ZDru.g'! zieitis. Maribor 1897. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 44929 Uvod. Slovenskim kmetom se vsiluje zadnji čas neki spis z naslovom »Slovenskim .kmetom v poduk in ‘prevdarek. Poleg dr. Ingwerja za Slovence priredil M. T.« Naše ubogo ljudstvo ima malo prijateljev, ki bi se hoteli zanj potegovati bodisi z besedo, bodisi s pe¬ resom ; zato vsacega z veseljem pozdravljamo, ki se po¬ stavi z nami vred v bran nasproti mnogobrojnim na¬ sprotnikom kmečkega ljudstva. Ali tega novega prijatelja se ne veselimo in se ne moremo veseliti, ker ni pravi prijatelj, in zato danes kličemo našemu dobremu kmeč¬ kemu ljudstvu: Prijatelji, varujte se krivih prerokov! Omenjena knjižica je socialistična, ter sestavljena po govorih nekega Ingwerja. Kdo pa je Ingwer, da hoče kmete podučevati? Ali je kmet? Ne! Ali je rokodelec? Ne! Pred kratkim je bil Ingvver v raznih mestih ko¬ roške dežele ter je tam oznanjeval nove socijalistične nauke. Kmalu nato so imeli v Celovcu pekarski po¬ močniki zborovanje, pri katerem je predsednik rekel: »Prijatelji, delavci, ne pustimo se voditi od Žida, ki nikdar delal ni, in ne ve, kaj je delo!« Prav je govoril vrli delavec. Kmetje, storite tudi vi tako in ne pustite 1* 4 se voditi od Žida, ki nikdar delal ni, ter ne verjamite njegovim besedam! Žid in socijalisti, ki stoje za njim, ne vedo, kako se seje in žanje, in ne vedo, kako se živina redi in vinogradi obdelujejo, oni ne vedo, koliko skrbi delajo kmetom nemarni posli, oni ne vedo, koliko kmečkih domov se je že podrlo, ker mladi niso več takšni, kakoršni so stari bili! V sledečih vrstah se bo dokazalo, da socijalisti o kmetijstvu ne vedo prav ni¬ česar nič, ali vendar hočejo vas kmete podučevati. Dan¬ danes je mnogo ljudij, ki se v svojem življenju niso ni¬ česar učili, ali vendar hočejo vse vedeti, in 'žalibog se najde dosti vernikov, ki vse verjamejo, misleči, da mora vse resnično biti, kar je pisano ali tiskano. Kaj je socijalizem sploh? Kaj pa je socijalizem, kaj neki socijalisti hočejo ? Socijalisti ali socijalni demokratje hočejo, da bi v bodoče med ljudmi ne bilo več zasebnega produktivnega imetja. Produktivno imetje se imenuje ono, s katerim se kaj prideluje n. pr. polje, oralo, sekira itd. Vse pridelano imetje naj bo državna lastnina, in država je bode raz¬ deljevala ljudem. Socijalistična stranka je nadalje popol¬ noma neverna. Bogu so svojo pokornost odpovedali ter pravijo, da Boga ne potrebujejo, ter Boga ne poznajo, zato hočejo odpraviti postave, sv. zakon in vsakatero posvetno ali duhovno oblast. Kako so pa nesrečneži prišli do tega mišljenja? Predragi kmet! Ti hodiš za svojim plugom, za svojo ži¬ vino, ti okopavaš svoje vinograde kot hlapec božji; le Bog nad teboj je tvoj Gospod, druga gospoda ti ničesar nima ukazovati, ako zvesto božje zapovedi izpolnjuješ. Tudi tebi, kmet, [ne sije vedno zlato solnce, tudi tebe tare reva in žalost; ali vendar ti ne veš, koliko ima pretrpeti v velikih mestih ubogo ljudstvo, ki mora pri ljudeh iskati svoj vsakdanji kruhek. Človek ni tako mil gospodar, kakor Bog nad nami! V bogastvu otrpne člo¬ veško srce; da nima več sočutja do bede svojega bliž¬ njega; v mestih je beračiti prepovedano in dostikrat se zgodi, da bogati milijonar z divjimi psi odganja pro¬ silca, ki prosi drobtinic od obilnih obedov, s katerimi se bogastvo gostuje. Vsled tega se je v revežih, ki bi¬ vajo v velikih mestih, in sicer ne toliko v katoliških de¬ želah kakor v lutrovskih, vnela brezmerna mržnja do tistih stanov, ki imajo kaj lastnine. Socijalizem vzdiguje svojo glavo, kakor temna pošast in postaja vedno sil- G nejši. Najhujša kazen ničvrednih starišev so ničvredni otroci, ki na stare dni očeta tepo in preklinjajo; takega sinu si je liberalni novi čas izredil v socijalizmu. Ne samo, da so bogatini v gospodarskem oziru delajoče ljudstvo zlorabili, ter množili svojo last z zaslužkom ubogih ljudij, bogatini, večinoma prostozidarji, delali so tudi ves čas, da bi izpulili ljudem iz srca upanje na večnost, da bi jim izdrli iz prsij zadnjo koreniko vere, katero je ljuba mamica usadila v nežno otroško srce. Kdo je torej soeijalizma kriv? Krivični bogatini in ne¬ verni prostozidarji, ti so ga vzgojili in ti nosijo vso od¬ govornost 1 Zato mi socijalne demokrate pomilujemo, ter molimo za-nje; osebno jih ne bodemo sodili, ker sami svoje zmote niso krivi, ali pretresovali bodemo njihove nazore, ter spoznali, da kmet socijalni demokrat ne more biti, ker bi to zanj bila — največa nesreča. Nauk, katerega socijalni demokrat razlaga v svojih gori navedenih bukvicah, se bode od stopinje do sto¬ pinje zasledoval, j ter se bode dokazala njegova puhlost in neumnost. I. Socijalni demokrati pravijo, da je kmet v državi brezpraven in da bo kmalu brezposesten; uzrok temu je, da zemlja ni več kmečka lastnina, marveč upnikov, in da bodo kmeta dolgovi s časom popolnoma uničili; ob enem go tarejo preobilni davki. II. Razlaga socijalni demokrat zgodovinski razvoj sedanjih razmer: »dokazano je, da v začetku niso imeli ljudje zemljišč z izključno lastninsko pravico, ampak je bila zemlja imetje vseh zajedno; vladal je komunizem«; vse je bilo vseh in zato je vsak rad delal. Pozneje s krščanstvom so prišli baje graščaki, ki so se polastili kmečkega premoženja, kmetje so morali roboto delati, gospodje pa so z lovsko družbo uničevali poljske pri- 7 delke ter oskrunjevali kmečka dekleta — strašna je tvoja zgodovina kmet!« Prišlo je leto 1848., »kmet je bil oproščen, in že je začelo vstajati drugo gospodstvo — zlato tele!« — Na to kratko odgovorimo: Da je kmet v državi brez pravice, ni res; on ima velevažne pravice, ali to je žalostno, da se kmetje teh pravic ne poslužujejo prav, da se puste motiti od raznih strank. Državni zbor daje postave, in tam so kmečki poslanci konservativni, drugi liberalni, tretji narodni, četrti mladočeški, peti staro- česki, šesti poljski itd., mesto da bi vsi skup bili ena stranka krščanskih kmetov. Zavoljo nesloge ne opravimo ničesar; bodemo složni, in kmečki stan bo najmogočnejši med vsemi. Zdaj pa še eden »prijatelj« pride ter hoče k mno- gobrojnim oddelkom še socijalne demokrate pridružiti, ali bode s tem kmet več veljave imel, če se še bolj razcepi ? Nikdar ne ! Kmet bode kmalu brezposesten, tožijo socijalisti. Da, če bode oderuštvo redno tako prospevalo, kakor do zdaj, tedaj bode gotovo kmalu brezposesten; ali če kmet socijalist postane, in se sanje socijalistov izpolnijo, tedaj se bo posestva najprej iznebil, ker socijalni demokratje hočejo, da bi nihče lastnine ne imel. Dolgovi so res preobilni, davki morebiti tudi, ali od kedaj se je to pri¬ čelo? Vselej ni bilo tako. V začetku zgodovine, trde ‘ socijalisti, je bila vsa zemlja vseh zajedna last; dokazano je, pravijo. V za¬ četku res. Bog je Adamu dal ves svet, ali že Kain in Abel sta si premoženje razdelila, jeden je obdeloval svoje polje, drugi pa je živel ob svoji živini kot pastir. Sta¬ rejšega dokaza, kakor sveto pismo, pa ves svet nima, in socijalni demokrati tudi poznejših dokazov nimajo, ter je velika predrznost trditi, da je kedaj pri kakem narodu bilo vse premoženje skupna last. Zgodovina nam sicer pripoveduje, da so si razni narodi zemljo po dru¬ žinah delili tako, da je vsako pleme imelo svojo last¬ nino. To pa ni bil komunizem, marveč tako urejeno v tedanjih nevarnih časih, kjer nikdo pred sosedi ni bil varen, ter ni vedel, ali ne bode jutri sovražnik prišel, mu požgal njegov dom, ter mu ženo in otroke odpeljal v suženjstvo. V tedanjih časih so morali vsi udje enega plemena vkup ostati, da so se mogli braniti, in da bi vkup ostali, zato ni pustil starašina skupnega pre¬ moženja razdeliti; jasno je, da to ni komunizem. »Vse je bilo vseh; in za to je vsak rad delal«, pravijo socijalisti. Ravno nasprotno, ako je več delavcev pri enem delu, se potem eden na drugega zanaša in niče¬ sar se storilo ne bo; saj vsakateri misli, bodo že.drugi storili, ter se rajši v senco uleže, če ni dosti nadzorovan. Svet je med ljudi razdeljen samo zavoljo tega, da bi ga ljudje boljše obdelovali. Sv. Tomaž Akvinski nas uči vse drugače, kakor socijalni demokrati. On piše:*) Ali sme kdo imeti kako lastnino ? Črez zunanje reči ima človek dvojno oblast: On sme 1. z njimi razpolagati, 2. jih sme rabiti. Z ozi¬ rom na razpolaganje**) mu je dovoljeno, da sme stvari kakor svoje posedati; kajti to je k človeškemu življenju iz treh uzrokov potrebno: Prvič, ker vsakdo za to bolj skrbi, kar je njegovo, kakor za to, kar je vseh, ali vsaj veliko drugih last; pri skupnih opravkih se vsakdo dela izogiba, ter je drugim pušča, kakor se povsod godi, kjer je veliko služabnikov. Drugič, ker se potrebna opravila *) Šumtna 2. 2. Q. 66. art II. conclusio. **) potestas procurandi et dispensandi. 9 veliko redneje opravljalo, če ima vsak svoj gotovi opra¬ vek; vse bi bilo zmedeno, če bi se vsakateri z vsemi opravki pečal. Tretjič se tako mir med ljudmi ohrani, ker mora vsakdo s svojim biti zadovoljen; saj vidimo, kako se tam vedno prepirajo, kjer je za eno reč več lastnikov. Druga je pa s pravico, posluževati se zunanjih rečij. V tem oziru človek stvarij ne sme posedati, kakor svojih, on se jih mora posluževati, kakor bi bile vseh; zato je apostol ukazal: »Veli bogatinom tega sveta, da naj radi dajo in delijo od svojega imetja«. — To je nauk sv. katoliške cerkve o posvetnem blagu, in ta nauk je edino pravi. Nekdanji kmečki položaj. Socijalni demokrati graščakom niso prijatelji; oči¬ tajo jim, da so nekdaj strahovali kmete z bičem v roki; kmetje so branili dom; ali bili so brezpravni in niso našli braniteljice v isti cerkvi, katero so edino oni bra¬ nih proti turškemu navalu; tudi samostani in škofije so baje teptali v blato pravice ljudstva; kmetje so se uprli, ali »kleto nasilstvo« je zadušilo upore; svojo staro pravdo so našli kmetje na vislicah. — Graščake in veleposestnike-socijalni demokrati so¬ vražijo ; čemu, o tem morebiti pozneje še spregovorimo; tudi krščanska stranka velikim gospodom ni vsikdar pri¬ jateljica ; kolikor jih je kmečkih prijateljev, jih bodemo spoštovali in ljubili, kolikor pa nasprotnikov, vojskovali se bodemo ž njimi z orožjem resnice, ne pa kakor so¬ cijalni demokrati, z lažmi. Ker se graščakom očita, da 10 so nekdaj strahovali kmeta, moramo si vsaj nekoliko ogledati ona stoletja, ko je bil graščak gospodar, kmet pa več ali manj njegov podanik. Skoraj vsako ljudstvo je imelo, stopivši v zgodo¬ vino, svoje sužnje. Sv. katoliška cerkev je storila, kar je bilo v njenih močeh, da tem pripomore do ravno- pravnosti, in kmalu se ji je to tudi posrečilo tako, da se je v času Karola Velikega ljudstvo delilo v štiri od¬ delke : nobiles — plemenitaši, ingenui — prosti možje, liti — služabniki in homines pertinentes — hlapci. Ka¬ kor dandanes še, spravljali so tudi tedaj večji posest¬ niki manjša posestva v svojo last; večji posestniki so postali plemenitaši, mali pa njihovi podaniki. Večinoma je temu bil kriv Karol Veliki s svojimi krvavimi voj¬ skami. Prosti kmetje so morali v vojsko, zadolžili so se, qili pa so bili ubiti; da bi ohranili dom in sebe, so se zato rajši podali plemenitašem, dajali so tem davek, a zato je moral vitez v vojsko, ter si je moral sam pridobiti hlapcev, ki so hodili z njim, kmet pa je ostal doma pri oralu, ter je prijel za orožje le tedaj, če je sovražnik prihrumel v deželo, kakor n. pr. Turki na Štajarsko, Kranjsko in Koroško. Kmetje so tudi nekdaj branili dom, ali v prvi vrsti je vsik- dar bil vitez. Da cerkev pri tem ni storila ničesar za kmete, je nesramna laž. Bilo je 1. 1466., ko so Turki s silno vojsko napotili se h Kroji, glavnemu mestu Alba¬ nije, katero je branil slavni slovenski Skenderbeg; ta pa je bil preslab proti tako silnemu navalu, treba mu je bilo pomoči. Ali noben vladar mu pomoči poslal ni, le eden ga ni zapustil in ta je bil papež Pavel II. Meseca decembra 1466 je prišel Skenderbeg v Rim; ubog, samo z nekaterimi jezdeci, prišel je pomoči pro¬ sit. Z mnogimi darovi in veliko svoto denarja se je 11 vrnil Skenderbeg domov. Računske bukve papeža Pavla II. pa imamo že zdaj, in iz teh je dokazano, da je dobil Skenderbeg od papeža enkrat 250, drugokrat 200, dne 19. aprila 1467. 1. 2700, dne 1. sept. 1100 in pozneje enkrat celo 5000 zlatov za turške vojske.*) Te svote so bile za tedanji čas velikanske, kajti tedaj si dobil za pet goldinarjev pitanega vola. Ogrom je poslal Pa¬ vel II. za turško vojsko 100.000 goldinarjev. Socijalni demokrat pa se predrzne trditi, da cerkev v turških vojskah za Slovence ničesar ni storila! Kar plemenitašem očitajo, je večinoma neresnično. Poglejmo nazaj v zgodovino! V letih 850. do 950. so postali poprej prosti kmetje od graščakov odvisni. Z letom 1000. pa se je kmečko stanje začelo zboljševati od leta do leta. Tedaj so kralji postajali mogočnejši in ti so spoznali, da jim je v korist, če podpirajo kmete nasproti preoblastnim vitezem. Tedaj so se začela tudi mesta razcvitati; potrebovala so delavcev in vsakateri kmet jim je dobro došel, če je prinesel s seboj par zdra¬ vih delavnih rok. Zato so morali graščaki s svojimi ljudmi lepo ravnati, če so jih hoteli obdržati. Ali zuna¬ nje razmere same bi narodom nikdar ne bile pomagale do tistega blagostanja, o katerem nam pripoveduje zgo¬ dovina, ko bi v narodih ne bila delovala še druga ve- levažna oblast: oblast sv. cerkve. One dni je bila sv. cerkev dovolj oblastna, da je mo¬ gla prepovedati posojila n a obresti, ter vzdržati to prepoved celih 400 let. Tedaj je postal kmet prost, bil je bogat, in grofov ni bilo sram dajati svoja dekleta imovitim kmetom v zakon. Beseda robstvo (Leibeigen- schaft) se v zgodovini prvokrat najde še le leta 1653. ! ) Pastor, Geschiehte der Papste II., 325. 12 Da kmet ni bil popolnoma prost, je res; moral je gra¬ ščaku desetino plačevati, ali zato je hodil vitez v vojsko in je oskrboval vse one opravke, za katere moramo dandanes imeti celo armado uradnikov; tudi v roboto je moral kmet hoditi, ali robota in desetina vkup sta znašali komaj tretjino tega, kar mora revež kmet dandanes za svojo prostost plačevati. Kar se dan¬ danes o krutem robstvu in nasilnih graščakih pripove¬ duje, je skoro vse basen. V avstrijskih deželah noben podanik na leto ni imel čez 12 robotnih dnij, in dese¬ tina je bila dosti mila. Navedemo samo eden izgled: Kmetje so morali graščakom dajati tudi piščeta; kedar je pa bila kmetica na porodu, dobil je graščak od piš- čet samo glave, drugo je moralo ostati kmetici kot krep¬ čilo, tako je določevala postava. Kje imamo pa kaj da¬ nes tako milih postav? Torej tedanji čas ni bil tak kakor ga črnijo socijalni demokrati, in kakor so ga vedno črnili liberalci. Eden najučenejših mož našega stoletja trdi: »Prepričan sem, da je bilo podaništvov preteklih stoletjih za kmete in delavce ve¬ liko lažje in milejše, kakor tužna sedanjost.«*) Kdor hoče o starem času govoriti, mora ga preučiti ter ne sme vsega verovati, kar so pisali in še pišejo neverni zgodovinarji, ki stara stoletja obrekujejo, ker so bila katoliška. Srednji vek je bil za kmete zlata doba: tedaj je dobival n. pr. hlapec na leto deset goldinarjev in dekla tri; pitani vol pa je stal tri ali štiri goldinarje, torej je dobival hlapec na leto trikrat toliko, kolikor je pitan vol vreden. Da so mogli kmetje posle tako dobro plačevati, morali so biti bogati. S šestnajstim stoletjem se je pričela za kmete žalostna nova doba; tedaj so začeli knezi in njihovi *) Grimm, Rechtsaltertliiimer XVI., 395. 13 neverni pravniki upeljevati rimsko pravo. Po krščan¬ skem nauku je vsakatera oblast od Boga in se ima vsakateri vladar ravnati po božjih zapovedih; paganski Rimljani pa so mislili, da je država prvo ter da posvetna oblast s podložniki sme storiti, kar hoče. Brezvestni pravniki so tedaj izmislili čudne nazore; trdili so: »Kar je knezu ljubo, je postava«*), ali »čegar vlada, tega vera!«**) Po krščanskih načelih smo vsi ljudje božji otroci, ter imamo na sebi (per se) vsi ednako pravico do sveta; rimsko pravo pa je trdilo, da je le cesar ali kralj božji sin, ljudje pa so njegovi suž¬ nji; zato naj bi bila vsa dežela cesarjeva last, kmetje pa samo najemniki cesarske lastnine. Tedanji čas je prihajal vedno bolj neveren, in kakor je nevernost naših dnij nas zapeljala v hlapčevstvo Židov, tako je tedaj ljudstvo vsled svoje nevernosti izgubilo poprejšno prostost in je postalo suženj vitezov in knezov. Ko bi bila vera še dosti močna, bi se od knezov dobro plačani advokati ne bili upali takih načel zagovarjati. Zalibog je v tistem času nastopil tudi Luter ter od¬ cepil od prave cerkve s krivim svojim naukom milijone ljudij, cerkev je vsled tega oslabela, nastale so krvave verske vojske, in v teh je prišel kmet popolnoma ob svojo poprejšno prostost. Kmetje in meščani so se bra¬ nili proti novim nazorom, a zastonj; mesto Worms je n. pf. 1. 1513. terjalo, da naj bi noben advokat pred sodnijo več govoriti ne smel. Kmetje so delali upore, a vitezi so jih premagali. Nekdaj so kmetje sami svoji sodniki bili, tedaj se je pa začelo sodstvo, ki jo imamo še dandanes, sodstvo, pri katerem nihče brez advokata *) quod principi placuit, legis habet valorem. ♦*) cujus regio et religio. 14 ničesar ne opravi. Tedaj je nastal pregovor: »Pravnik, slab kristjan.«*) Ti časi so bili žalostni; tudi mi vitezov ne bo¬ demo vselej zagovarjali, ali očitanje nam ne pomaga nič. Če se oziramo nazaj v zgodovino, delajmo to vsik- dar le z namenom, da z lučjo zgodovine ložje najdemo pot v boljšo bodočnost. Pustimo mrliče, ne sodimo jih, saj so že vsi sojeni od tistega, ki bo enkrat tudi naš sodnik. Prišlo je leto 1848. in liberalizem je ljudi opro¬ stil. Ali kako? Graščaki in velika gospoda so imeli dolžnost, kmetom opravljati tiste posle, za katere mora dandanes plačevati brez števila uradnikov. Te dolžnosti so se 1. 1848. graščakom odvzele. Davke so pred letom 1848. večinoma samo večji posestniki plačevali, pri opro- ščenju so se pa na vse ednako razdelili; velikim se je odvzelo, malim naložilo. To je storila tista liberalna go¬ spoda' ki se toliko hvali, da je kmeta oprostila. -- Sedanji položaj kmečkega stanu. Socijalni demokrati trdč: »Svoboda se kmetu ni dala zategadelj, ker so uvideli krivico, ampak radi lažjega izkoriščevanja; neveščega vrgli so v boj z mogočnimi protivniki, velikim posestvom in velikim kapitalom. Nek¬ daj, ko kmet ni bil prost, imel je svoj kruh, dandanes pa more gledati, kje bode svoje pridelke najdražje prodal, da plača obresti in davke .... Na sejem, kjer prodaja kmet svoje pridelke, pripelje tudi veliki posestnik svoje, katere pa lahko mnogo ceneje razpeča, kakor kmet, ker *) »Juristen, schlechte Christen". 15 jih je ceneje pridelal; velikoposestniki si kupijo stroje, ter so se na visokih šolah izučili kmetijstva.« Krščanskim političnim strankam so liberalci vedno očitali, da so v starih časih kmete odirale, silile jih k roboti, ter jemale od njih desetino; z veseljem danes vidimo, da morajo najhujši nasprotniki priznati, da se je kmetom vendar nekdaj boljše godilo, kakor dandanes. Tako daleč ima socijalni demokrat prav, ali da bi bili kmeta leta 1848. oprostili z namenom, izkoriščevati ga, tega našim liberalcem ne bodemo očitali. Liberalcem in prostozidarjem je bilo tedaj za kmečki blagor toliko, kakor nam za predlanski sneg; oproščevanje je imelo ves drug namen. Prostozidarji so hoteli razdreti stare krščanske zadruge v mestih, ker so bile ob enem kr¬ ščanske, oni so oprostili kmeta, misleči, da ga po tej poti najložje pridobijo za-se proti veri. Posledice, katere omenja socijalni demokrat, so resnične, ali krščanske stranke opozarjajo na te posledice že več kakor trideset let, ter skušajo kmete združevati proti prostozidarjem, — in socijalni demokrat je kot prerok prišel nekoliko prepozno. Pravega uzroka kmečkega propada pa socijalni demokrati ne poznajo. Evo, kaj trde! Kmečki pridelki nimajo cene, ker veliki posestniki ceneje pridelavajo. Kaj takega v javnem spisu trditi, je nekako predrzno, ali recimo rajši, neumno. Veliki posestnik ne pridelava nič ceneje, kakor kmet. Res ima on stroje, boljše seme, boljšo živino, ali zato mora imeti uradnike in sam poslov ne more nadzorovati ; kmet pa dela sam in kar je sam storil, je najboljše storjeno. Kar veliki posestnik pri nas s stroji prihrani, to da uradnikom in lenobnim poslom. S stroji pa nadalje kmetom dosti pomagano ni. Ako se po letu vse s strojem zmlati, pa po zimi dela ni za 16 posle: kmet si tako pri poslih res nekoliko prihrani, pomagano pa mu vendar ni; kajti če posel dosti dela nima, mora zopet kmet reveža vzdržavati. Tako je torej neresnično, da bi pri nas veliki posestniki kot gospo¬ darji bili nasprotniki kmetom. Le v tem slučaju so veleposestniki kmetu nevarni, če so kapitalisti, če imajo toliko suhega denarja, da nakupujejo kmečka posestva ter ondi nasajajo gozd, kjer je nekdaj na svojem domu bivala kmečka družina. Kmečke bede navadno ni veliko posestvo krivo, marveč velike obresti prinašajoči denar, proti kateremu do zdaj žalibog nimamo nobene postave, ki bi kmeta branila. Drugo je pa resnica, namreč, da v Ameriki, Av¬ straliji in Rusiji žito veliko boljši kup pridelavajo, kakor pri nas. Zato naši pridelki nimajo cene, ker dobivamo moko iz najoddaljenejših krajev sveta, ker dobivamo vino z Laškega itd. Proti tem zunanjim deželam se moramo braniti s colnino. Ravno zoper colnino so pa socijalni demokrati vedno bili, češ, ona podražuje mestnim delavcem vsakdanji kruh. Tako se socijalni demokrati povsod upirajo proti colnini na kmečke pri¬ delke ; čudno je potem, da se upajo trditi, veliki po¬ sestniki so krivi, da kmet nič ne zasluži več. Se ve, da mora imeti colnina svojo mero, ona mora biti modro uravnana, sicer bi umetno izvišavala ceno kmečkih domov; ti bi se vsled tega višje zadolžili, in korist od colnine bi zopet le bogatini imeli, katerim kmet obresti plačuje. Colnina je neobhodno potrebna in oporekanje, da se s tem delavcem in ubogim ljudem kruh podra¬ žuje, je popolnoma ničevno. Denar, ki ga izdamo za amerikansko moko, pojde v Ameriko, in ne bodemo ga več videli; če se pa našim kmetom moka ali vino ne¬ koliko dražje plača, vsaj tako, da on še živeti more, 17 potem bo kmet denar, katerega je danes od meščanov sprejel, jutri nesel tje nazaj; mestni delavec bo kruh dražje plačal, ali zato več zaslužil, in denar bo ostal v deželi. Brez colnine bo imel delavec res cenejši kruh, dokler imajo kmetje še nekaj starega premoženja, potem pa kruha prav ne bo več imel, ker za najceneji kruh denarja več ne bo. Ravno v tem oziru kmetje z delavci ne morete držati, ako vam je drag vaš dom. Vprašanje, na katere se naj država v prvi vrsti ozira, na kmeta ali na delavca, je silne važnosti. Kakor hitro bodo en¬ krat rekli, samo na delavce se bodemo ozirali, colnino na poljske pridelke bodemo odpravili, kakor socijalni demokrati hočejo, potem bo ubogi kmet popolnoma zgubljen, ter mu ne bo ostajalo ničesar druga, kakor iti za svojim zgubljenim premoženjem v dalnjo Ameriko. Naša velika posestva kmetom niso toliko nevarna, kakor veliki suhi denar, veliki kapital. Kaj pa je veliki kapital? Ali je tisoč goldinarjev veliki kapital? Marsikateri bralec si bode morebiti mislil: Da, za me bi bilo tisoč goldinarjev velik kapital, ko bi jih le imel, kako lahko bi si ž njimi pomagal! Prijatelj, da bi imel kdo 10.000 gld., to še ni velik kapital, da bi jih imel 50.000 tudi še ne. Na vsem svetuje 27.000 milijonov goldinarjev suhega denarja. Te svote je skoraj polovica v rokah nekaterih bogatinov. Rotšildova dru¬ žina ima sama neki štiri tisoč milijonov premoženja. Da si bralec ložje predstavi tisoč milijonov, povemo mu, da, ko bi po robu postavil cekin za cekinom, bi s tisoč milijoni, če bi jih začel v Mariboru postavljati, prišel še osem ur daleč čez Ljubljano ven! Trinajst tisoč milijonov denarja je pa v rokah nekaterih boga¬ tinov. Tem bogatinom smo postali vsled liberalnega gospodarstva dolžniki. Avstrija sama jim dolžuje čez 2 18 štiri tisoč milijonov goldinarjev; za te bogatine delajo narodi kakor hlapci, da jim morajo vsako leto plačati obresti, vse eno, ali je zemlja kaj obrodila ali nič. Av¬ strija sama plačuje od državnega dolga več kakor 160 milijonov na leto obresti, ves zemljiški davek pa znaša le 37 milijonov. S tem obilnim denarjem so si naku¬ pili bogatini skoraj vse največje časnike, ki so potem evangelj naših uradnikov in gospodov. Tako je prišlo, da imamo postave za denar, ali za kmeta jih nimamo. Le eden izgled: Kmet je imel posestvo, vredno štiri tisoč goldinarjev; zadolžil se je do dva tisoč in ker obresti ni mogel več plačati, prodali so mu dom za dva tisoč, ker sosedi niso imeli denarja, da bi bili licitirali. Tako je postava skrbela, da upnik zopet dobi svoj denar, ali zato ni skrbela, da bi kmet doma ne izgubil. Suhi denar dandanes vedno obrodi, on je kokoš, ki vedno vali; mrtva je sicer ta zlata ali papirnata kokoš, ali pre¬ brisani ljudje so ji vedeli udahniti neko protinatorno živ¬ ljenje ; vedeli so skovati postave, vsled katerih denar do¬ biva, kar je drugega človeka delo zaslužilo. Nekdaj so kmetje delali roboto gospodi, zdaj pa bogatinom, in se¬ danje naše suženjstvo je veliko žalostnejše, kakor kedaj poprej. Krščanska pravica tirja, da vrnemo bližnjemu, kar je nam dal; da bi mu dali dvojno ali trojno, to več prav ni, to se pravi, tam ni prav, kjer posojevalec sam prav nič ni sodeloval in kjer posojilo v nobeni nevar¬ nosti ni bilo. Kdor v takem slučaju obresti jemlje, ta prodaja bližnjemu čas, čas pa ni naš, marveč božji. Ge komu hišo posodim v rabo, ostane hiša moja in od svo¬ jega jaz lahko dobička iščem, če pa komu denarja dam, tedaj denar ni več moj, in od tega, kar moje ni, tudi dohodkov tirjati ne smem. To so krščanska načela; ne¬ kateri jim nasprotujejo, drugi jih zagovarjajo. Liberalni 19 čas jih je zapustil ter zabredel v nesreče; skusimo se jih zopet poprijeti, ter kolikor mogoče, se ravnati po njih, in gotovo bode bodočnost za kmeta boljša I Kmet in država. Sem ter tje imajo socijaldemokrati tudi prav, in tedaj jim bodemo vselej odkritosrčno pritrjevali; človek se mora tudi od nasprotnika učiti, in demokrati imajo med seboj marsikaterega prebrisanega moža. Oni opo¬ zarjajo na rastoči dolg kmečkega stanu: Leta 1868. je bilo vknjiženih dolgov 1500 milijonov, 1. 1893. že 2330 milijonov. Leta 1868. je bilo 5074 kmečkih domov po dražbi prodanih, 1. 1890. pa že 12.513! V letih od 1868. do 1890. se je na Avstrijskem izlicitiralo 220.328 kmeč¬ kih posestev. To razglašajo demokrati in lahko rečemo, da je prav; kajti mamica vselej tistega otroka pomiruje. ki kriči; tako nekako dela tudi država. Ona vedno za oni stan najbolj skrbi,- ki najglasneje zna tirjati pomoči. Ali prej kakor demokrati so opozarjali na kmečki pro¬ pad krščanski poslanci, krščanski učenjaki. Ti že čez dvajset let svarijo in opominjajo, demokrati pa so še le letos ali lani zapazili, da bi kmetje ne bili napačni pomagalci pri občnem uporu in prevratu, katerega na¬ meravajo. Demokrati tudi opozarjajo na to, da lastnik 500 gld. vrednega posestva plačuje ,2 gld. davka, lastnik posestva 50.000 gld. vrednosti pa samo 100 gld.*) De¬ mokrat pravi na to: taka je pravica, da mali dvajset¬ krat toliko plačuje, kakor veliki. Stokrat toliko je večje *) Beilagen zu den Gesetzentwiirfen betreftend die Errichtung von Berufsgenossenschaften der Landwirthe u. s. w. p. 499. 16. Sum- marium 1. vrsta in 7. 2« 20 vredno, 100 x 2 je 200, on plačuje pa samo 100, 200 je pri demokratu dvajsetkrat toliko kakor 100! Res je, da se malemu posestniku tudi v tem slu¬ čaju krivica godi, če samo dvakrat toliko plačuje, in prav bi bilo, ko bi naši poslanci enkrat natanko pre¬ gledali, kaj je na tem resničnega. To smemo in moramo tirjati, da se primeroma vsi ednako obdačijo. Liberalno davčno načelo je do zdaj bilo, naj se davek nalaga na veliko število ljudstva, naj se davek ne išče pri boga¬ tinih, ker jih je le malo število. Odkar pa krščanske stranke v politiki močnejše prihajajo, začele so tirjati, da se naj davki v prvi vrsti nalagajo bogatinom. Pod¬ pirajmo te stranke, in marsikaj se bo v državi spre¬ obrnilo v blagor kmetu in delavcu! - Demokrati državi očitajo, da z vojaščino nalaga ljudstvu veliko breme. Tudi krščanske stranke to obža¬ lujejo ; krepkih fantov bi doma potrebovali, pa morajo v cesarsko suknjo. Ali je temu naša država kriva, ali Nemška ali Francoska? Ne, nobena država, marveč slavohlepni in brezvestni posamezniki in končno tudi brezvernost našega stoletja. Vojske 1. 1866. in 1870. je Bismark popolnoma svojevoljno začel, in tako jih utegne kak minister katerekoli države zopet kedaj začeti; pra¬ vičnega sodnika med narodi, sv. očeta v Rimu, iščejo države pa le sem ter tje pri kaki malenkosti, ki je brez pomena. Tako sta Nemška in Španska pustili pred par leti Leona XIII. odločiti prepir zavoljo Filipinskih otokov. V današnjih razmerah brez vojakov ne moremo biti, ali vojaška leta bi se lahko porabila kakor napredovalna šola, vojaki bi se naj tam več kaj učili in ne samo su¬ kati orožje. Socijalni demokrati trde, da se kmetom krivica godi, ker morajo prostaki tri leta služiti, sinovi gospo- 21 dov pa služijo menda le eno leto. Tudi to oporekanje je krivično, kajti tudi kmečki sinovi dijaki služijo, če imajo dotične skušnje, samo eno leto, in če skušenj nimajo, morajo tudi gospodje tri leta v kosamo. Država je dijakom in drugim mladeničem, ki se izobražajo za svoj dotični stan, ta poboljšek privolila, ker bi bilo ne¬ usmiljeno, siliti jih, da pretrgajo svoj uk cela tri leta, ter tako dostikrat izgubijo svojo bodočnost. Mislimo pa, da bi kmetom prav ne bilo nič pomagano, ko bi vsi gosposki sinovi deset ali dvajset let služili, to bi le državi več stroškov in kmetom več davkov naprav¬ ljalo. Demokrat nadalje pravi: »Kmečki sin postane korporal, sin bogatega pa oficir; prvi dobiva majhno plačo, drugi pa dobi plačo oficirja, to je lepa enako¬ pravnost«. Kmečki čitatelj, veseli se lepih dnij, ko bodo demokrati vsakaterega človeka plačevali, kakor zdaj oficirja! Oni bodo iz kamenja delali kruh, iz zemlje bodo naredili nebesa; kedaj se jim bo to posrečilo, tega pa še ne vedo, in zato bodemo tudi mi še nekoliko poča¬ kali, predno postanemo demokrati. Smejal bi se človek temu govorjenju, ko bi tako nevarno ne bilo! Glej kmet, danes pravijo tebi, to ni enakopravnost, če oficir dobi večjo plačo, kakor prostak, jutri bodo pa tvojim hlapcem in deklam govorili, da ni enakopravnost, če imaš ti kmet hišo in polja, posel pa si mora leto za letom podstrešja iskati, da naj imajo kmet in posli, sploh ves narod vsa posestva kakor skupno lastnino. Mi na svetu nismo vsi enaki, eden je bistre pameti, drugi počasnih mislij, eden ima krepke pesti, drugi je slaboten ali len, eden ima kaj posestva, drugi nič; v takih raz¬ merah tirjati: vsi morajo vse imeti, noben ne sme več imeti, kakor drugi, je neumno. »Slov. Gospodar« je že povedal: Svet moremo posedati, kakor bi bil med po- 22 sameznike razdeljen, a rabiti ga moramo tako, kakor bi bil vseh, to je naše krščansko načelo. Demokrati pravijo nadalje, da vlada hoče kmetom pomagati z zadrugami, ali da zadruge ne zamorejo nič; priča temu so baje zadruge na Nemškem, kjer se jih je neki veliko ustanovilo, ali vkljub temu prihaja de¬ lavski položaj vedno žalostnejši. Na to moramo najprej odgovoriti, da demokrat, ki hoče s svojimi bukvicami »Kmetom v poduk in prevdarek« kmete podučevati, ne pozna niti zadrug na Nemškem, niti vladnega predloga zastran kmečkih zadrug in rentnih posestev. Zadruge se do današnjega dne še nikjer niso prav razvile, ker je vlada premalo sodelovala. Kolikor se jih je pa razvilo n. pr. posojilnice, storile so ljudstvu veliko dobrot. Naj se kmetje in delavci v zadrugah družijo, po tej poti je najti pomoči, kje drugje ne: od države ne smemo pričakovati, da nam bode kedaj kruh rezala, kakor oče otrokom; ljudstvo si mora kruh pridelati in priskrbeti samo, dandanašnji pa bode to zamoglo le v dobro ure¬ jenih zadrugah. Nikjer na svetu delavci niso tako dobro plačani, kakor na Angleškem, ker so tam skoraj vsi v zadrugah (Trades Unions) združeni; ali ker v dobro urejenih zadrugah demokratskih hujskačev in nemirnežev ne trpijo, zato demokratom zadruge mrze, zato jim je vsakatera zadruga trn v peti. Leon XIII. so pisali v okrožnici »Rerumnovarum« takole: »Z veseljem vi¬ dimo, da se povsod napravljajo družbe (zadruge), ob¬ segajoče ali samo delavce, ali pa delavce in gospodarje; želeti je, da bi ra st le v svojem številu in delo¬ krogu«. Tako nas uči od Boga razsvetljeni veliki du¬ hovnik na Petrovem prestolu — demokrat pa pravi, da zadruge niso za nič. Krščanski kmet, kateremu bodeš pa verjel? 23 O rentnih posestvih trde prebrisani demokrati : »rentna posestva se ne smejo ne prodati, ne zadolžiti, ne podedovati, dokler ni cela kupnina plačana« . . . . zadruga kupi posestvo in jo »izroči potem jednemu Prosniku v rabo s pogojem, da izplača kupnino v četrt¬ letnih obrokih«. Te besede je demokrat nekako čudno sestavil, tako, da bode treba pojasnila. Leto za letom prihaja več kmetov na boben; včasih pride kak kupec, ter se posestvo proda po svoji vrednosti, včasih pa kupca ni, in potem se lahko odda dom za polovico ali tretjino cene. Kdo pa pri tem navadno vse izgubi? Kmetica je upnikom vedno jenjavala, dokler je bilo kaj dobiti, in nazadnje, ko pride dražba, zanjo ne ostane ničesar več. Na Koroškem se je prodalo od leta 1868. do 1892. po dražbi 4101 posestev, dolgov je bilo 17,000.000, skupilo se je 9,000.000; na Kranjskem 10.190 posestev, 15,000.000 dolgov, skupilo se je 9,000.000; na Štajar- skem 16.000 posestev, 69,000.000 dolgov, skupilo se je 34,000.000. Tako se je pri dražbah izgubilo na Štajerskem 35 milijonov, na Kranjskem 6 milijonov, na Koroškem 8 milijonov! Da bi se kmečka posestva ne prodajala več tako v zgubo, hotela je država napraviti postavo, da mora zadruga posestvo po cenilni vrednosti kupiti, ako kdo drugi več ne ponudi, ter posestvo dati prejšnjemu go¬ spodarju tako rekoč v najem nazaj, pod tem pogojem, da skoz deset ali dvajset let, kakor bodo kmetje sami v zadrugi določili, vsako četrtletje eden obrok povrne; ako pa hoče zadrugi prej svoj dolg vrniti, pa vrne, ke- daj hoče. Da zadruga ne more pustiti posestva brez dovoljenja prodajati, dokler ni plačano, je jasno, da bi 24 ga posestnik podedovati ne smel, je pa neresnično; § 52. predloga pravi: »Zadruga je zavezana izbrati kot naslednika na posestvu tistega, ki je bil za to odločen od posestnika«. Zadružna in rentna postava bi bila za kmete ve¬ lika dobrota. Sama zase res kmeta ne bo rešila pro¬ pada, ali ona bi bila prvi korak pravega postavodajstva; res, s prvim korakom do konca ne pridemo, a brez pr¬ vega koraka ne bodemo prišli nikamor. -«- Kmet in duhovščina. Socijalni demokrat govori v svojih bukvicah tudi o političnih strankah, katere pozna tri, »klerikalno«, krščanskosocijalno in narodno, o liberalcih ne ve menda nič. »Duhovniki«, pravi, »se družijo v državnem zboru z najhujšimi kmečkimi nasprotniki, da dosežejo svoj namen, jim je vsako sredstvo dobro, po znanem reku: »namen posvečuje sredstva«. Mesto poštenega boja zateka se ta stranka k ovaduštvu ter preganja vse iste dobro- misleče duhove, kateri s pošteno besedo kličejo ljudstvo k povratku prave človečnosti . . . peče jih spomin na pre¬ teklost, s strahom gledajo v bodočnost, kjer se pripravlja socijalni prevrat. Tej stranki ni toliko za vero, katera ni v nevarnosti, kakor za vladarstvo«. — Dozdaj smo po vrsti dokazali neresničnost in neumnost demokratskih trditev, v besedah, ki so se zdaj navedle, dospela je predrznost lažnivih prerokov do skrajne meje. Duhovniki se družijo s najhujšimi kmeč¬ kimi nasprotniki, ali kedaj in kje in kdo, tega zapeljivec ne pove. Zgodilo se je res, da se je kdaj eden ali drugi 25 duhovnik nasprotnikom ljudstva, liberalcem, pridružil, ali stranka duhovnikov tega ni nikdar storila. Kateri namen Pa imajo neki duhovniki, da se bavijo s politiko? Naj bi ga demokrat povedal! Duhovnik za-se pri tem nima nobenega namena, on je kmečki sin, on pozna kmeta in je tudi izučen dosti, da se zna braniti zoper jako Premetenega nasprotnika. Zakaj pa liberalci duhovnike tako črtijo, če se oni družijo s sovražniki kmeta? Pisa¬ telju teh vrstic je enkrat rekel neki liberalni kmečki poslanec: »Mi kmetje razun duhovnikov nimamo nikogar, da bi nas zagovarjal, ali duhovnikov nočemo«. Brez duhovnikov bi bil kmečki stan izgubljen, le duhovniki so neustrašeni in neodvisni dovolj, da morejo brezozirno zagovarjati in braniti kmečki stan proti so- eijalnim demokratom. »Duhovniki se zatekajo k ova- duštvu«, kaj hoče neki detnokrat s tem reči? Bržkone tega sam ne ve; kajti to vendar ni ovaduštvo, če ka¬ toličani tirjamo, da državna oblast vmes poseže, ako je kje demokratično nasilstvo postalo preveliko in nevarno. Ge je n. pr. lansko leto v francoskem mestu Cempuis socialistični vodja neke sirotišnice silil na pol odrasle fante in dekleta, da naj neoblečeni med seboj občujejo, in če je potem klerikalna stranka pozvala državno oblast, naj tega ne pusti, tedaj to ni bilo ovaduštvo; to je bila vsakaterega poštenega človeka dolžnost! Duhovniki niso ovaduhi, oni sami le predobro vedo, da se dandanes proti nevarni krivi ven s postavami ne doseže ničesar, zavoljo tega tudi postav proti demo¬ kratom ne iščemo, mi hočemo le, da se državne raz¬ mere uravnajo po krščanskih načelih, potem se bodemo novih krivovercev lahko obranili. »Peče jih spomin na preteklost«, trdi demokrat. Koga naj peče spomin na preteklost? Sv. katoliško cerkev gotovo ne, pač pa tiste 26 narode, ki so živi studenec zapustili in si skopali jame, ki vode nimajo. Stoletja, v katerih so ljudje bolj ubo¬ gali verske nauke, so bila zlata doba delajočih stanov. Kdor tega ne ve, naj sploh niti o zgodovini, niti o go¬ spodarskih rečeh ne govori! Sv. cerkvi se je že veliko očitalo in očita še da¬ nes, navadno od takih ljudij, ki so skoz in skoz malo¬ pridni in ki si ne morejo misliti, da bi kdo drug na svetu bil poštenejši od njih. Nastajal je krivoverec za krivovercem, od Šimena copernika do starokatoličanov v naših dneh jih je bilo veliko, veliko vrst, sv. Avguštin sam jih je do svojih dnij naštel osemdeset; vse te je cerkev prebila, prebila bode tudi demokrate, ki niso samo gospodarski novotarji, oni novotarijo v prvi vrsti v veri, dasi trde v eni sapi: »Vera ni v nevarnosti, mi vsakateremu pustimo verovati, kar hoče«. V celih bukvicah, zoper katere so namenjene te vrstice, socijalni demokrat niti enega gospodarskega nasveta nima; on psuje samo duhovnike, psuje veliko posestvo, trdi, da je lastnina tatvina, da mora svet biti skupna lastnina, da morajo na svetu biti vsi ljudje enaki. Pri nas v državnem zboru imamo sedaj demokrat¬ sko stranko, na Nemškem jo imajo že dalje časa; in tam so demokrati še zmirom zoper vsako postavo gla¬ sovali, ki je hotela delavcem in kmetom pomagati, češ, mi moramo le na to delati, da se bode sedanja država podrla prej ko mogoče. Torej ta stranka ni go¬ spodarska, ona tudi ne zna ničesar, razun ponavljati vse tiste laži in obrekovanja, ki so jih brezverni prote¬ stantski in drugi pisatelji zoper našo sv. cerkev izmislili. Imeli smo dozdaj veliko nasprotnikov sv. vere, ali ti volkovi so bili vsaj toliko premeteni, da so si oblekli, kedar SO šli med ljudi, ovčja oblačila. Liberalci so veri n< s\ Ij' P ! P : 8] S S 1 i ( 27 nasprotni, ali oni to prikrivajo. Narodovci so nasprotniki sv. cerkve, ali sem ter tje gredd tudi še v cerkev kazat ljudem, kako dobri kristjani da so. Socijalni demokrati pa odločno pravijo: »Mi nimamo vere, Kristus ni Bog, papeža in škofov ne poznamo, zakramentov tudi ne, sploh na večnost ne verjamemo, mi hočemo nebesa na svetu, po smrti jih pripuščamo angeljcem in vrabcem!« Pazi, dragi kmečki bralec, kaj n. pr. demokrati sicer o veri pišejo! Oni imenujejo Kristusa in Mater božjo goljufa.*) Voditelju socijalnih demokratov, Bebelnu je Mohamed najslavnejši mož Azije. On piše n. pr. »L. 632. je umrl v naročju svoje žene mož, katerega ime je svet napolnilo, največji mož, ki se je kedaj rodil v Aziji«.**') Kje pa Kristus ostane? Vidiš, bralec, turška vera uči: »Bog je in Mohamed je njegov prerok«, so¬ cijalni demokrat pa še toliko vere nima! On pravi, Mo¬ hamed je, Boga pa ni. »Sucijalizem in krščanstvo sta različna, kakor noč in dan«.***) »Krščanstvo je najbolj hlapčevsko med vsemi hlapčevskimi veroizpovedanji; na potu stoji križ z napisom: Usmiljenje, milostljivi Jezus, sveta Marija, prosi za nas! To je neizmerna ponižnost, krščanstva v vsem njegovem siromaštvu. Kdor tako vse svoje upanje na usmiljenje zida, je v resnici zaničevanja vreden siromak«.****) Drugače o sveti veri tudi satan v peklu ne govori, toda vam, kmetje, pravi v obraz soci- jalistični lažnik: »Tej stranki (duhovnikom) ni za vero, katera v nevarnosti ni, ampak za vladarstvo«. Vera ni v nevarnosti? Ako bodemo mi zavrgli sv. križ, kakor so ga nekdaj ljudstva v severni Afriki, *) Sofargue, Materialismus 9. *♦) Bebel, Moliam. Culturperiode 22. ***) Dietzgen, Religion der Socialdpmokratie 2G. ***«) Dietzgen c. 1. 27. 28 v Mali Aziji, prestavil ga bo Bog v druge kraje. On je mogočen dovolj, da lahko izpolni svojo obljubo: »Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in pe¬ klenska vrata je ne bodo zmagala« ; ali vaši domovi, kmetje, bodo v nevarnosti, naša draga domovina bo v nevarnosti, ako bo ljudstvo verjelo socijalnim demo¬ kratom, ako bo postalo nevernejše od Turkov. Toda mi se tega ne bojimo; kajti kmet je pameten dovolj, da ve, da brez Boga biti ne moremo, da ve, da so mu du¬ hovniki, njegovi sinovi in bratje, boljši prijatelji, kakor demokratje, ki so prišli, Bog ve, od kod k nam. Naj gredo Ingvver in vsi njegovi pristaši v Afriko k za¬ morcem, ali kam drugam, ter naj tam pokažejo svoje znanje! -- : Kmet in socijalni demokrati. Vsi stanovi so neki kmetu sovražni, najbolj seve duhovniki, tako, trde socijalni demokrati; zato se mo¬ rajo vsi odpraviti, če drugače ne, pa odrežimo jim glave! »Skušnja nas uči, da se Je takrat iznebimo zobobola za vselej, če si damo bolen zob izdreti«, torej proč z velikim posestvom, proč z vero, proč z duhovniki, proč z vsakatero oblastjo! Čudno, če nas zob boli, naj ga izderemo, ako nas pa glava boli, ali jo bodemo odre¬ zali? Sedanji gospodarski red v državi ni dober, mar se naj zategadelj odpravi vsakateri red in vsakatera oblast? Socijalni demokrat pravi dalje: »Ako hočemo zlo enkrat za vselej odstraniti, mora se odpraviti za¬ sebno premoženje; zemlja ni samo za nekatere, marveč za vse, ona mora biti torej last vseh in ne samo po- 29 sameznikov. Vsaki, kdor ima veselje do obdelovanja zemlje, naj isto obdeluje, in dotični pridelki so njegovi.« V tem nam podaja socijalni demokrat svoje go¬ spodarsko izpovedanje. Čudno, v Boga ne veruje, na Kristusa tudi ne, ali on trdi, da je zemlja za vse! Kdo pa je soeijalnemu demokratu to povedal, odkod pa ima ta nauk, da je zemlja za vse? — Lovec je šel enkrat na zajčji lov; zagledavši ga, so zajci začeli pobirati svoja šila in kopita, ter so zbežali v grmovje. Le eden se je štel za bolj prebrisanega ter ni hotel bežati. Ta se je ustavil na zadnji nogi, vzdignil dolga ušesa ter začel lovcu groziti: »Ti mi ne smeš storiti ničesar, svet je za nas vse!« — Lovec se je na to smejal, ter dejal prebrisanemu zajčku: »Prav govoriš, ali jaz imam puško, ti je pa nimaš, zato bodeš ti zdaj moj!« — Pok! Ustrelil je zajca in od te dobe zajci ne verjamejo več, da bi svet bil za vse. Nekako tako bi se tudi na svetu godilo, ko bi ne bilo nad nami Boga, katerega otroci smo. Sveta vera nam je razodela, da smo božji otroci, da je svet nas vseh, sveta vera nas uči, da smo dolžni ljubiti se med seboj, da bližnjemu ničesar storiti ne smemo, kar mi nočemo, da bi drugi nam storili. Kdor pa v Boga ne veruje, ta tudi ne more verovati, da bi si ljudje bili bratje, in vsled tega nima pravice tirjati, naj bi svet vseh vkup bila zajedna lastnina; brez vere bil bi člo¬ vek, kakor žival: močnejša uničuje slabeje brez greha, brez krivice. Svet je za vse, a lastnina je razdeljena. Posamez¬ niki smejo posvetno premoženje posedati, o njem raz¬ polagati, a rabiti jo morajo tako, kakor bi bilo vseh. Krščanski človek se premoženja naj poslužuje, kakor ■ hišnik božji Bogu v čast in bližnjemu v prid. 30 Socijalni demokrati nam tudi še razlagajo, kako naj bi bili vsi ljudje lastniki sveta: »Vsaki, kdor ima veselje do obdelovanja zemlje, naj isto obdeluje in do- tični pridelki so njegovi.« — Tega novi »kmečki prija¬ telji« ne povedo, kaj bo z onimi, ki do dela nimajo nobenega veselja? Kmečko delo tudi roke žuli, kosa, oralo, kopalo, vile in vsa druga orodja človeka utrudijo in ko bi treba ne bilo, bi dostikrat najpridnejši kmet rajši v senci ležal, mesto da v potu svojega obraza išče kruha za-se in svoje otroke. Razdelimo vse med vse, potem jih bodemo dosti imeli, ki ne bodo hoteli prav nič delati, misleči: »Nič ne de, če jaz ne delam, delal bo že sosed, šel bodem k njemu in delila si bodeva poljske pridelke, ker mora v socijalistični državi biti vse vseh.« V tej tirjatvi, kmečki bralec, bodeš lahko spoznal, kako je novi socijalistični nauk nespameten, kako ne¬ varni so tebi ti »novi prijatelji«. Vsakateri kmet dobro ve, kako je pri hiši vse narobe, kedar očeta ni doma. Nihče ne ukazuje, nihče ne uboga, vsak dela ali ne dela, kar se mu prav zdi; in kjer vsakdo dela, kar se mu poljubi, noben ne bode izpolnjeval svojih dolžnostij. Le pomisli, kmet, kaj bode, kedar bodo hlapci rekli: »Živino bodemo krmili, kedar se nam poljubi, snopje bodemo spravljali, kedar bo nas veselilo, vinograde oko¬ pavali, kedar bo nam prav!« Potem bo vse narobe in nazadnje vsi vkup kruha ne bodo imeli. Takih razmer na svetu nikoli ni bilo in jih tudi nikdar ne bode. De¬ mokrati sicer pravijo: »V državi, katera bo skrbela za to, da bodo imeli vsi državljani dovolj kruha, se kmetu ni treba bati, da bodo kedaj on ali pa njegovi otroci stradali.« Demokrati torej mislijo, da bi potem mogla država kmete s kruhom oskrbovati. Čudno! Dandanes 31 kmet pridelava ljubi kruhek, kmet orje in seje in žanje, Bog pa mu daje k Lemu dežja in solnca. Od kmeta do¬ bivajo kruh še le drugi. V bodoče pa bo neki država delila' kmetom kruh, demokrati so tisti čarovniki ali coperniki, ki bodo v velikih tovarnah iz kamenja delali kruh, potem nikomur več stradati ne bo treba in delali bodemo tudi le tedaj, kedar nas delo veseli. To ti de¬ mokrat obeta, ali od obljube do izpolnitve je dolga pot. Od obljub se še nihče ni zredil, tudi kmetje ne, in naši kmetje niso tako kratke pameti, da bi ne uvideli, kako prazne in neumne so te obljube naših »novih prijateljev«, socijalnih demokratov. Zato vas, kmetje, pred temi novimi prijatelji sva¬ rimo : varujte se jih, ne verjamite jim, ker oni resnice ne govorijo. Tudi mi dobro vemo in dobro spoznamo, da vse pri starem ostati ne sme, sicer bi se moral po¬ dreti ves kmečki stan; kmet pomoči potrebuje, ali se¬ danja sila je njorala nad nas priti. Liberalizem že pol stoletja sem trobi o svojem napredku, tisti liberalizem, ki hoče z napredkom Boga spraviti s sveta. Ljudstva so mu preveč zaupala in zdaj jih Bog zato tepe, zdaj jih kaznuje v tem, da jih je pustil priti v suženjstvo zastopnikov liberalizma, bogatih Židov. Se¬ danjo silo je Bog pripustil, da bi narodi spoznali, da brez Boga vendar ne morejo biti. Te sile se pa lahko obranite, kmetje, bodite edini in stojte vkup, kakor en mož, kedar je treba braniti svojo vero m svoj dom 1 V tem boju potrebujete zaveznikov, morebiti tudi vodi¬ teljev ; kje jih bodete našli ? Socijalni demokrati se vam vsiljujejo, češ, »naravni zaveznik kmeta je delavec, de¬ lavci spoznali so to že davno.« Res je, da demokratski delavci že dolgo iščejo kmečkih zaveznikov, a ne naj¬ dejo jih nikjer, ker kmetje nikjer nočejo verjeti, da bi 32 socialističen delavec komu na svetu mogel biti dober prijatelj, tak človek delavcem ni prijatelj, kmetom pa najmanj. Priden katoliški delavec je naš brat v Kristusu, on je naš prijatelj, ali socijalistični nepridiprav niti de¬ lavcem samim ne ugaja več. Dokaz temu je, da je med dunajskimi delavci nastalo odločno gibanje proti soci- jalističnemu vodstvu delavskih društev. Da, veliko šte¬ vilo delavcev se je od socialističnega društva odcepilo, ter so ustanovili lastno gospodarsko društvo, ki izdaja svoj časnik »Volkswehr«. Pred par meseci je »Arbeiterzeitung«, prvi socija¬ listični časnik, dolžila nekega tovarnarja, da izkoriščuje svoje delavce; zato je prinesel časnik »Volksvvehr« od 170 delavcev podpisan odgovor, v katerem pravijo: »Izkoriščevanje v imenovani tovarni nikakor ni toliko, kakor izkoriščevanje od strani socijalističnih voditeljev pri delavskih svečanostih, shodih in zborovanjih. Tam najdejo pri delavcu zadnji vinar, ne da bi kdo razun voditeljev od tega kaj imel, to je po našem mnenju največje, najnesramniše, goljufivo izkoriščevanje.« Tako so pisali delavci zoper socijaliste; delavci se menda začenjajo upirati proti tem nemirnežem, in zato so zdaj ti spoznali, da bi bil kmet tisti »neumni« zaveznik, ki bi še kak groš za nje imel. »Ako vas kdo drugače uči, kakor jaz, da bi bil angelj iz nebes, pre¬ klet naj bo«, pisal je enkrat sv. Pavel; to velja tudi tebi, krščanski kmet. Kdor drugače uči, kakor sv. evan- gelj, temu pokaži duri in sprejmi kot prijatelja le tistega, ki pride k tebi v Gospodovem imenu 1 Nekaj socij alističnili naukov. Novega prijatelja, ki se je začel kmetom usiljevati, smo do zdaj že precej označili. Končno hočemo navesti še celo vrsto socijalističnih naukov, da jih bode vsak bralec sam mogel soditi. »Človek je žival v naj višjem razvoju, ki se lahko vsemu privadi*. — Ljudje so se baje samo privadili vere, da je Bog v nebesih, da imajo neumrjočo dušo; ljudje so se samo navadili ubogati oblasti, ubogati sta- rišem; ljudje so se sv. zakona samo navadili; da imamo tatvino za greh in miloščino za dobro delo, to je samo navada, ker prav za prav po socijalističnih naukih niti grehov, niti čednostij ni na svetu. Potem pa novi pre¬ roki in njihovi pristaši ne vprašajo, ali se res žival vsega privadi. Kdaj pa smo kaj slišali vrane peti in vrabče krokati? Da bi se stvari vsega privadile, je ne¬ umno, one se ne navadijo ničesar, za kar jih Bog ni ustvaril. »Veseliti se moramo, da je človeški družbi v na¬ ših dneh globoko vtisnjena želja po vžitku, ljudje za¬ čenjajo razumevati, da moramo človeški živeti«. Človek je po socijalističnem nauku žival, večnosti ni, torej smo za vžitek na svetu! Ali je res tako ? Kmetje, kaj bodete pa rekli novim vašim prijateljem, socijalnim demokratom, kedar bodo začeli zbirati vaše hlapce in dekle, ter jih učiti: »Prijatelji,'vi ste na svetu, da ga pijete in se veselite, da življenje vživate! — Ali se bodete takih naukov veselili? Vi ne in zapeljano ljudstvo tudi ne, ker meseni vžitek človeka nikdar ne zadovolji, marveč ga uničuje na duši in telesu. Mi po¬ trebujemo vsakdanjega kruha, ta je sladek, kar vsak- 34 dan ji kruh presega, je morebiti še sladko pri vžitku, a kislo postane in neprebavljivo v želodcu in ti bo raz¬ drlo ljubo zdravje. »Vse hudo ima svoj uzrok v socijalnem redu ; v socijalistični družbi bodo razmere vse drugačne.« — Pri tej trditvi ne vemo, kaj bi rekli. Največje hudo na svetu je smrt, ali bodo demokrati tudi to mogli od¬ praviti? Za smrtjo bolezen, ali v bodoče tudi te ne bode več? Tega se menda vendar ne bodejo upali trditi. Ali oni pravijo, kedar noben človek svoje lastnine več ne bo imel, ko bode vse vseh, potem bode užitek in bode tudi delo ednako med ljudi razdeljeno. Eden dela za drugega, zato se bo vse storilo najhitreje in najboljše. Ko bodo vsi delali, nobenemu ne bo treba na dan dalje delati, kakor poldrugo uro, in če bodo hoteli prav dobro živeti, dve uri in pol, kdo ni 16 let star in kdor je že čez 50, tem sploh več delati ne bo treba. Razločka med pridnimi in lenimi, razlike med pametnimi in neumnimi ljudmi ne bo več, to vse bodo socijalisti odpravili, kajti dandanes baje samo odgoja in razmere delajo ljudi neednake. Socijalni demokratje sanjajo o neomejenem na¬ predku, oni mislijo, da se bo človeški rod s časom tako razvil, da bo tukaj na svetu popolnoma srečen. Ali rastejo drevesa gor v nebo? Ne, le otroška domišlija sanja o drevju, rastočem gor do blede lune; pametni človek pa ve, da tukaj na tem svetu vse trohni, da se vse enkrat podere. Narodi so se lepo razvili, zlasti od¬ kar jih požlahtnjuje krščanski nauk, božja previdnost je to tako pripustila. Posameznik in človeški rod, vsi sku¬ paj smo podobni rastlini, pri kateri se cima razvije v drevo, prinašajoče cvet in sad; da bi pa dosedanji na¬ predek bil tako strašno velik in bistven, ni resnično. »Z elektriciteto bodo tvarine naravnost v jedi spreminjali«, mislijo si demokrati. Ali se je to že kje posrečilo? Ne nikdar, ta napredek bode svet do konca dnij pričakoval, da bo žito vsak mesec ali vsak dan zorelo, ali da bo trta vsak teden rodila novo grozdje ; o tem menda noben pameten človek ne dvomi. Z elek¬ triciteto se bo gotovo še marsikaj opravilo, a mrličev tudi z njo vzbujali ne bodemo. Med tem, kar je živo in mrtvo, je prepad, katerega naše znanosti ne bodo po¬ ravnale. Učenjaki sicer že dolgo tuhtajo, kako bi moko in kruh delali po kemičnem potu, kako bi mogli umetno meso delati, da bi živine več rediti ne bilo treba, izu¬ milo se bode gotovo še marsikaj, a tukaj na svetu ima vse svoje meje in svoje meje bo imel tudi naš napredek. »Razlika med omikanci in neomikane! bode jenjala, ker bodo vsi ljudje najvišje omikam, zidali se bodejo kanali in s tem odpravil veliki razloček v temperaturi, povodnji bodo nemogoče, povsod se bodejo napravili vodovodi tako, da nikjer suše ne bo, v potokih in jezerih bodo redili vse polno rib. V novem državnem redu bodejo ljudje izumili orodja in stroje, na katere mi sedaj še misliti ne moremo.« — Nekje na Saksonskem je bojda neki velik posestnik napravil lep umeten vinograd, kakoršni so rastlinjaki pri vrtnarjih. S stroji ga kropi, s stekleno streho va¬ ruje pred mrazom in vetrom in mrčesjo. Zakaj, pravijo socijalni demokrati, bi se ne dala vsa polja pokriti s stekleno streho tako, da bi jim mraz ali toča več ne mogla škodovati. Polja se bodo umetneje gnojila ter bodo postala bolj rodovitna. Na deželi bodo začeli zidati gle¬ dališča in dvorane za ples in godbo, čitalnice i. t. d., samo cerkev ne več, in potem bodejo tudi meščani mesta zapustili ter se preselili med kmete. Uradnikov 36 ne bo več treba, kajti niti hudobije, niti hudodelstva ne bo več, sovraštva in umorov več ne bo, ki so samo posledica sedanjih razmer in »vera bode sama od sebe s časom popolnoma izginila.« Take so socijalistične sanje in obljube, podobne starim pravljicam o bogatih kraljih, ki spe v gorah, z zlatom napolnjenih. Da človeški rod išče svoje sreče, tega mu očitati ne smemo, ali je pa morebiti sv. vera napredku kedaj nasprotovala? Napredujte, učite se, dajte ljudem novega orodja, da bodejo svet ložje obdelovali, ali pustite jim sv. vero, dokler tiste postave ne od¬ pravite, da mora vsakdo umreti! Pravi napredek bode tudi kmetom v prid, ali na¬ predek v neveri, napredek v lenobi, napredek v pože- Ijivosti — tak napredek je narodom velika nesreča, in zato mora vsak krščanski človek socijalizem iz dna svojega srca obsojevati. Veliko imajo sicer socijalisti že pristašev, ali ljudij, ki bi na njihove obljube kaj dali, je vendar le malo. V njihovih krogih se družijo vsi, ki so zgubili na tem svetu vse upanje, upanje na sedanjost in vero v bodočnost. Med temi za-te, slovenski kmet, ni prostora, med temi ti nikdar ne moreš biti. NARODNA IH UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000442114 Tiskarna sv. Cirila -♦S ~a ne samo >d sebe Vsa naročila se najhitreje in po najnižji ceni izvršujejo. Cenike na zahtevanje brezplačno. 4 opomine, menjice, cenike. 0 sicer Jedilnike, vabila, vsprejemni. Zaročna naznanila in pisma, vizitnice in napisnice, s/, podobne K’ v gorah, z svoje sreče, ebiti sv. vera učite se, dajte Diplome za- častne srenjčane in ude društev po velikosti in olepšavi od fl. 1.50 do fl. G: — Parte in žalostinke v najlepši opravi. Zaloga vseh tiskovin za župnijske, šolske in občinske urade. MTiriboTUi na Dra^i’ Koroške ulice hiš. štev. 5, Pbschel-ova hiša ima najbolje stroje, najnovejše črke in mo delne obrobke ter se priporoča, da naprav ' vse v nje stroko spadajoče reči, kakor: , 1 Časnike, brošure, računske sklej ložje obdelovali, zadružna in društvena pravila, postave ne 0(1- nadalje za občinske, šolske in druge ’ uradne zavitke z natisom in glave pri : jm v prid, ali na- kakor tudi za obrtnike in trgovce, krč napredek V pože- društva in zasebnike: vehka nes ,. e -,. l // Pisma, ovitke, okrožnice, rač' s0 ,-iializem : opomine, meniice, cenike.