XLIX. LETNIK                  1929                     I. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
MEDITACJJA O ŽIVLJENJU IN SMRTI
FRAN   ALBRECHT
TT.   ,.       lil.     -i        •   -i     i   •         Otokariu Bfezini.
Ujeti v blodni videz sivih dni,
mi gledamo skoz okna svojih duš
v daljno resničnost, ki jo sanjamo.
In vemo: tukaj to je carstvo senc. Seznanjamo se in srečujemo, razstajamo in odtujujemo — in vsak na svojo zvezdo išče svojo pot.
Ker vsak je v svoji duši večno sam in večno nem in večno tuj ljudem, neljiibljen, nerazumljen, nespoznan. Prijateljstvo ljudi je trhla vez, ljubezen spolov zgolj omamen sen.
Ko zadnjič krikne duša, se zbudi iz svojih temnih zemskih bolečin v daljno resničnost nedosanjano. Ko s kril ji pade teža hrepenenj, svobodna v večno Rast s potopi.
Ta večna Rast je večno Bratstvo duš.
V živijnju tro se duše kakor v stopah,
trpljenja mlini pa jih zmeljejo
v prežlahten kruh dobrote in ljubezni.
MOJ    O  C E
TONE    SELIŠKAR
Orjaška lokomotiva drvi kakor pobesnela po železniškem tiru in se zaganja v klanec in bobni mimo pečin in rjove kakor satan na strmih bregovih rek.
Moj oče stoji na nji in drži za vzvod in strmi
v praznino, ki jo žre železo pod seboj
in je strašno lep v tej svoji pozi,
obžarjen od luči, ki mu plamti v obraz
iz odprte peči
in ognjeni šlem isker mu vihra nad glavo
in je lokomotiva in on kakor jezdec,
ki vihra v žarečem oblaku.
Ko sem bil otrok, sem stal ob progi
in sem mu mahal v pozdrav, ko je švignil
mimo mene. In mi je vrgel ognjen poljub
in je prevozil milijon kilometrov
in je mislil name.
Sedaj sem jaz mož in moj oče je starček.
Petinsedemdeset let.
Pa je še vedno kovač in kuje železo!
In ko sediva na vrtu — on ves sajast in
jeklen in malce upognjen, mi pripoveduje
in je mehak kakor solza in ognjen še vedno
kakor peč.
To ni prav, moj sin!
Jaz vem in sem vroč kakor bolest njegovih besed in mi je vse jasno:
Milijon kilometrov je šlo v njegovo mladost, tisoče ton premoga je žgalo njegovo kri in osem otrok je poljuboval!
To ni prav, moj sin!
Gledava se v oči kakor takrat, ko je
drvel mimo mene, obžarjen kakor nebeški
jezdec in neznansko grenka raza gre v naju,
ko oba veva:
Stal bom ob progi in ga ne bo več
nazaj.