63 Aretacija reversa po ustavljanju padca prvega v navezi ob varovanju v pas. FOTO: TOMO ČESEN Varovanje v center sidrišča, vodilni v navezi pade mimo nas. Po aretaciji prenašamo obremenitev na pomožno vrvico, da bomo  uredili  škripec za dvig. (Aretacija reversa je že podrta, prenos obremenitve v teku.) FOTO: TOMO ČESEN ALPINISTIČNA TEHNIKA Osnovne metode pomoči soplezalcu  Tadej Debevec, Aljaž Anderle Skice: Jernej Lukša T ako kot v dolini nam tudi v gorah ne gre vedno vse po načrtu. Dob- ro je, da smo na takšne dogodke pri- pravljeni. Vsi vemo, da v gorah preži na nas precej nevarnosti, ki pa se jim z znanjem, zdravo pametjo in ustrezni- mi varnostnimi postopki lahko v veliki meri izognemo. Tokratni prispevek se bo dotaknil osnovnih postopkov, s katerimi pomagamo soplezalcu, ki je med plezanjem zašel v težave in potrebuje pomoč. Tovrstni dogodki so zelo različni in segajo od enostav- ne pomoči pri premagovanju težjega mesta pa vse do hitrega in učinkovi- tega ukrepanja pri neugodnih padcih in posledičnih poškodbah. Večst OPenjska PO mOč Ker je vsaka situacija edinstvena, je zelo malo verjetno, da bomo vedno uporab- ljali enako metodo pomoči. Vseh možnih kombinacij je preveč, da bi jih lahko umestili v ta prispevek, vendar vse pred- stavljene postopke lahko uporabljamo v različnem zaporedju. Osnova, na kateri temelji odločitev o uporabi ustrezne me- tode, je vsekakor situacija, v kateri smo se znašli oz. se je znašel soplezalec. Na izbiro pomembno vplivajo tudi dejavniki, kot so stanje soplezalca, prisotnost poškodbe, oddaljenost soplezalca, trenje vrvi in me- toda varovanja. Pomoči se lotimo večsto- penjsko, in sicer po pravilu od lažjih proti zahtevnejšim postopkom, kar navadno sovpada tudi s trajanjem manevra (hitre metode – obsežnejše metode). Najprej se je treba odločiti, ali je potrebno dviganje soplezalca ali ga lahko spustimo, kar je navadno bistveno hitrejše. V primeru dviganja delimo metode pomoči na tri stopnje (1. poteg vrvi, 2. enojni škripec, 3. švicarski škripec). Kadar je soplezalec blizu in potrebuje samo kratko pomoč čez zahteven prehod, uporabimo prvo stopnjo, kadar pa potrebuje daljši dvig oz. je precej oddaljen, je najbolje takoj uporabiti švicarski škripec. 64 J U L I J 2011 metO de Pri u POrabi aVtO bl Okiranega Var OVala Navedene tri stopnje se najlažje izvajajo takrat, kadar pomoč potrebuje drugi v na- vezi in za njegovo varovanje uporabljamo avtoblokirno varovalo (Reverso 3 , ATC Gu- ide idr.). Pri uporabi potega vrvi z lastno močjo vlečemo soplezalca navzgor in vrv hkrati pobiramo skozi varovalo. Ta na- čin je učinkovit le za res kratke, zahtevne odseke v bližini sidrišča. Enojni škripec enostavno izdelamo tako, da na obreme- njeno vrv pod varovalom pritrdimo malo prižemo ali trak oz. vrvico z ustreznim vozlom (francoski ali prusikov). Vanj vpnemo vponko, skoznjo napeljemo ne- obremenjeno vrv in nato s pobiranjem vrvi v smeri navzgor dvigamo soplezalca (slika 1). Kadar s to metodo nismo učin- koviti, uporabimo švicarski škripec, ki nam z uporabo dodatne vrvi močno olajša dviganje, pogosto pa ga celo edini sploh omogoči. Izdelamo ga tako, da namesto glavne vrvi (kot pri enojnem škripcu) sko- zi vponko napeljemo dodatno pomožno vrvico ali trak, na njem izdelamo vozel osmico in vanjo vpnemo vponko. Skozi to vponko nato napeljemo neobremenjeni del glavne vrvi in škripec je pripravljen (slika 2-A). Pri takšnem škripcu je po- membno, da je razdalja med varovalom in vponko, skozi katero gre neobremenjena vrv, dovolj velika, da omogoča ustrezno povzemanje vrvi. Če je premajhna, dvi- ganje ni učinkovito, saj je treba vseskozi premikati celotni sistem. Ob pomanjkanju opreme lahko namesto dodatne vrvice za izdelavo švicarskega škripca uporabimo prosti pramen vrvi, s katero smo v sidri- šče pritrjeni mi (slika 2-B). Takšen način izdelave nam omogoči tudi precejšnje po- daljšanje celotnega škripca ter s tem večjo učinkovitost in hitrost. Kadar uporabljamo avtoblokirno varo- vanje in se odločimo za spust soplezalca, ki visi na vrvi, pa je potrebno nekaj več previdnosti, posebno, kadar uporabljamo starejše avtoblokirne naprave (Reverso idr.), ki nam ne omogočajo enostavnega spuščanja tako kot njihovi sodobni na- sledniki (Reverso 3 , ATC Guide idr.). Pri novejših napravah je dovolj, če vrv med popuščanjem napeljemo skozi obračalno vponko v sidrišču (slika 3-A) oz. jo po- puščamo tako, da jo stalno držimo. Pri starejših napravah pa je treba pri razbre- menitvi vrv s polbičevim vozlom pritrditi v pas ali sidrišče tako, da jo ob potegu in popuščanju spuščamo s polbičevim voz- lom (slika 3-B). dOdatni POst OPki Pri u POrabi klasičnega Var OVanja Kadar za varovanje uporabljamo klasične metode (polbičev vozel, osmica, ploščica), moramo pred dvigom opraviti še vozla dva postopka, ki seveda zahtevata svoj čas. Prvi je aretacija obremenjene vrvi, drugi pa izde- lava vozla garda in prenos obremenitve nanj. Aretacija je postopek, s katerim fiksiramo varovalno vrv. To naredimo tako, da pod varovalom z neobremenjenim delom vrvi izdelamo polvozel in varovalni vozel. Sledi prenos obremenitve: na obremenjeni vrvi s trakom ali pomožno vrvico premera vsaj 6 mm izdelamo ustrezen drsni vozel (fran- coski ali prusikov) in nato v vponko v centru sidrišča izdelamo ponovno najprej polbičev vozel, nato polvozel in varovalni vozel (slika 4). T ovrstna aretacija nam omogoči odstra- nitev osnovnega varovanja (polbičev vozel, osmica …) ter enostavno in kontrolirano popuščanje ob prenosu obremenitve v gar- do. Če gre kaj narobe, pa lahko glavno vrv tudi ponovno aretiramo in zavarujemo. Za- radi stalnega zagotavljanja dodatne varnosti je pomembno, da se posamezni koraki v ce- lotnem manevru prekrivajo tako, da v nobe- nem trenutku ne pride do pomanjkljivega ali šibkega varovanja – preden po aretaciji podremo osnovno varovanje in preidemo v izdelavo garde, prosti konec glavne vrvi na ustrezni razdalji vpnemo v center sidri- šča z bičevim vozlom in s tem zagotovimo dodatno varnost (ang. back-up) v prime- ru težav z aretacijo. Ko je to pripravljeno, popustimo osnovno aretacijo glavne vrvi in s tem delom vrvi izdelamo vozel garda (slika 5-A), šele nato (!) pa odstranimo bi- čev vozel dodatnega (back-up) varovanja in popustimo aretacijo na pomožni vrvici, da celotno obremenitev prevzame vozel garda. T a nam omogoča avtoblokirno povzemanje vrvi in nadaljno izdelavo ustreznih škripcev. Glavi problem garde je razbremenjevanje, ki je lahko pod polno obremenitvijo zelo Slika 1: Enojni škripec Slika 3-A: Razbremenjevanje avtoblokirnega varovala (nove naprave) Slika 2-A: Švicarski škripec s trakom Slika 3-B: Razbremenjevanje avtoblokirnega varovala (starejši modeli) Slika 2-B: Švicarski škripec z glavno vrvjo 65 zahtevno in mora biti pravilno izvedeno (slika 5-B in 5-C). Glede na kompleksnost opisanega po- stopka je za varovanje bolje uporabljati va- rovala s samozatezno (avtoblok) funkcijo, ki nam vse skupaj olajšajo in pospešijo. POsebne situacije Nekaj več dela in iznajdljivosti zahtevajo si- tuacije, v katerih pomoč potrebuje vodilni v navezi. Prvi problem se pojavi ob aretaciji, kadar varujemo na pas. V osnovi gre za enak postopek aretacije, kot je opisan že zgoraj, s tem da vrv sprva aretiramo na svoj pas, nato pa prenos obremenitve izdelamo na sidrišče. S tem sebe razbremenimo, da si omogočimo gibanje in nadaljnje ukrepanje. Drugi pro- blem se pojavi, kadar je plezalec že porabil veliko vrvi in je padel proti koncu raztežaja. Takrat je treba premakniti sidrišče na višjo pozicijo in od tam nadaljevati z izbranimi metodami pomoči. Takšen manever terja kar zapleteno in dolgotrajno zaporedje po- stopkov ter vključuje aretacijo na spodnjem Slika 4-A: Aretacija polbičevega vozla Slika 4-D: Aretacija polbičevega vozla Slika 5-A: Vozel garda. Puščica označuje obremenjeno vrv. Slika 4-B: Aretacija polbičevega vozla Slika 4-E: Prenos obremenitve Slika 5-B: Podiranje vozla garda Slika 5-C: Podiranje vozla garda Slika 4-C: Aretacija polbičevega vozla sidrišču, plezanje ob vrvi in izdelavo novega sidrišča zgoraj, aretacijo padlega na novo si- drišče, ponovno plezanje navzdol, podiranje spodnjega sidrišča in vračanje na zgornje, od koder nato lahko pomagamo soplezalcu. Na koncu velja poudariti še pomembno dejstvo, da se moramo pred začetkom opi- sanih manevrov prepričati, ali je nosilnost sidrišča po morebitnem padcu oz. sunku še vedno ustrezna, in sidrišče po potrebi okrepiti z dodatnimi fiksnimi točkami. Le tako bomo lahko opisane postopke, ki ga v določenih fazah dodatno obremenjujejo, izvajali varno. Čeprav se redko znajdemo v realni si- tuaciji, ki zahteva opisane postopke, pa jih moramo vendarle ravno zato temeljito vaditi in dobro poznati, da se bomo v nujnih pri- merih lahko hitro in učinkovito odzvali. m Prispevki Alpinistična tehnika so namenjeni po- znavalcem in niso vseobsegajoči. Obstaja več variant in postopkov, tu so predstavljeni le nekateri. Pravilna upo- raba predstavljene tehnike zahteva ustrezno predznanje, razumevanje postopkov, varovanja in uporabe opreme. Vse to si lahko varno pridobite v različnih programih izobraževanja v okviru PZS, FŠ in pri gorskih vodnikih ZGVS. Za morebitno napačno interpretacijo in posledice avtorji ne prevzemajo nikakršne odgovornosti.