šiSMHžKt KUUUZNE MXNE Leto (ono) XXXIV, 6 EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA nov.-december (nov.-diciembre) 1987 OB 70-LETNICI SMRTI DR. J. EV. KREKA Tri božične misli Včasih slišimo — in to kar pogosto —. da nihče na svetu ni tako potreben, da ne bi kdo drugi njegovega dela izvršil. Da nihče na svetu pravzaprav ni nenadomestljiv*'. In je res, da bi svet tekel naprej, tudi ko tega ali onega nikdar na svetu ne bi bilo, toda... tekel bi drugače. Kdo dvomi, da bi brez Kreka pot našega naroda šla v tako rast, kakor je šla, in ko je samo tragika usode to bohotno započeto življenje pretrgala?! Pri tem ne mislimo samo na slovensko gospo-dlanstvo; v mislih imamo tudi razvoj v naši kulturi in na področju, kateremu gospodarstvo pa kultura dajeta osnovo; v naši — politiki. Zato se danes „našega“ Kreka, tega velikega sina slovenskega naroda, s hvaležnostjo spominjamo. Zadružništvo ni bilo njegovo edino področje, vendar je prav na njem pustil sledove, Po katerih lahko še danes hodimo in po katerih bomo morali hoditi tudi v bodoče — mi v svetu pa naši bratje doma —, če bomo hoteli spet živeti z glavo nad vodo. loria in altissimis Deo, et in terra pax hominibus bonae volimtatis“, poroča o hvalnici pastirjev v 14. in 15. vrstici drugega poglavja evangelist Luka. Dopolnil se je čas brezupa za človeštvo. Rojen je bil On, ki je prevzel njegovo breme na svoje rame. Začela se je doba, prerokovana po prerokih. Kar je bilo zastrto mogočnikom tega sveta, se je odkrilo ponižnim in neukim. In zapeli so hvalnico, ki je bila nova za vse, katero ponavljamo že skoraj dva tisoč let. Hvalnica — načrt novega človeka, ki do danes še ni izpolnjen. Bodimo tudi mi med tistimi ljudmi blage volje, razkropljeni po vseh celinah sveta, zapojmo še mi s preprostimi pastirji: „Hvala Bogu na višavah in mir ljudem, ki so blage volje!** Naj bo praznik Jezusovega rojstva za vse nas mejnik nove dobe miru in ljubezni, ki ga bomo potrjevali vsakodnevno s svojim življenjem, da se bo izpolnila naša želja in prošnja: ,,Pridi k nam Tvoje kraljestvo!** Tone Brulc ■ o sem se oni dan odpravljal na ,,Pot v Kanaan**, je bilo nebo čudovito »V razpoloženo v prepletanju luči in senc. Oblaki so zakrivali zahajajoče sonce, a skozi okna in zavese zahoda se je mogočna svetloba prebijala na vse strani. Bilo je bolj podobno sinajski teofaniji kot kanaanski obljubi. V daljavi so jezne strele švigale iz gnezda nevihte. Sivočrni oblaki so ustvarjali podobo temnih sil na pohodu, a slap ognjene zlatnine je padal na zahod kot zastor v preddvor svete gore: kot da bo zdaj zdaj spregovoril Jahve. Pomislim: kdor ima oči in posluh, še more zaslutiti rojstvo in oznanjenje Gospodovo — v projekciji skrivnostnih sil v našo vsakdanjost. Bog se razodeva na mnogotere načine na naši poti v Kanaan. Na posebno človeški način slednjič v Betlehemu. Vinko Rode Zlasti v teh dneh, ko se nam bližajo božični prazniki, ki so Predvsem prazniki upanja, bi naj pomislili, kako je svet res v razsulu, a da premnogi kri-stjani zapadamo skušnjavam omahovanja, ker — kakor pravi Paš sveti oče — „dajemo preveliko važnost zunanjim dogod-kom“. Ti so navadno, burni, vidni, negativni. Ne vidimo pa skritih in vendar močnih sil dobrega, ki je prav tako na oHu, ali pa, ki bi vsaj laih-ho bilo na delu; Zato — upanje! Z upanjem stopajmo v nove dneve, z zaupanjem glejmo v novo leto! (zič, v STIK-u, glasilu Sloge, sept.-dec. 1987.) rg ožič moremo prav sprejemati in doživljati le z nadnaravno vero. *-“* Božje učlovečenje je za verujoče nadnaravno dejstvo. Razlog zanj je nadnaraven: usmiljena ljubezen Boga do človeka; prav tako učinek: povrnitev božjega otroštva. človek zadobi svojo polno vrednost le po nadnaravnem prerojenju. Kristus Bog - človek je nekaj največjega le v nadnaravni luči. Smisel krščanstva ni toliko v naravnem napredku človeške družbe po Kristusu, ampak nje dvig k nadnaravnemu cilju. Posameznik ob vsej naravni izpopolnitvi doseže polnost svojega bitja šele v nadnaravnem redu in v posmrtni izpopolnitvi v enostranski sreči. „Sveta noč - blažena noč“ sveti človeku na življenjsko pot le v nadnaravni luči. če si voščimo „vesele božične praznike**, si drug drugemu želimo veselje zadobljenega božjega otroštva. In ko si bomo voščili srečno novo leto, si ga voščimo drug drugemu ne le na naravnih dobrinah, ampak pred vsem v nadnaravnih. Kristjan je srečen, kadar nadnaravno živi. Nadnarava je za kristjana najbolj osvežujo-če in osrečujoče dejstvo. Odlika in prednost krščanstva je v nadnaravnem gledanju na svet, v nadnaravnem življenju in v teženju k nadnaravnim vrednotam. L.L. C.M. Izjave kulturnega odseka II. Katoliškega shoda Slovencev v Argentini leta 1987 Na praznik Kristusa Kralja letos je slovenska izseljenska skupnost v Argentini obhajala Katoliški shod, ki se je pripravljal tri leta in smo o kulturnih iskanjih priprav že poročali v Glasu. Tu pa objavljamo dokončne in sprejete zaključne izjave tega odseka: 1. — Slovensko kulturno prizadevanje v Argentini naj te- melji na krščanskem svetovnem nazoru in na ljubezni do slovenstva. 2. — Slovenske družine in vsa organizirana slovenska skupnost naj budno čujejo nad slovenskim kulturnim zakladom: slovenskim jezikom. 3. — Slovenski otroci, v Argentini rojeni, naj iz ljubezni do svojega in svojih staršev slovenstva z veseljem gojijo slovenske kulturne vrednote. 4. — Slovenski mladi naj težijo za ustanavljanjem sloven- skih družin, ki so v prvi vrsti poroštvo za ohranjevanje slovenstva v Argentini. 5. — Slovenski šolski tečaji naj teže po visoki kvaliteti. Njih cilj naj bo, da bi vsak Slovenec znal slovensko ne le govoriti, ampak tudi pisati. Naj se ustanovi slovenski učiteljski tečaj za pripravljanje vedno novih slovenskih učnih moči. Dovolj slovenske študirajoče mladine naj se posveča humanističnemu izobraževanju, ki je temelj krščanskemu slovenstvu v Argentini. c znal pričarati bralcu (ali pa poslušalcu) s pomočjo rrrnogih razgovorov, ki so tako značilni za določene Predele življenja. Obe prvini, plastičnost in pogovor, rja.jdemo v Hemingway-evih povestih; kar izstopata. • ri vsej naturalističnosti Brulčeve povesti bi je ne menoval kar tako naturalistične: pod pMvršino je tipanje za to ali ono vrednoto. In prav tukaj bi rad 12 srca izrazil željo: da g. Brulc še bolj prodre pod zeliko ali majhno revščino človeškega življenja in tam odkrije — morda zadnjo iskrico dobrote, ki je na površni, razbiti in razcefrani, ni mogoče odkriti. Navsezad-Pie je vsak človek — nekje — podoba božja, torej tudi Podoba božje dobrote. Nekje v besedah ali dejanjih Knjig-a stane v Argentini 15 avstraiov, drugod pa 3 dolarje USA oziroma odgovarjajoče v drugih valutah, in se naroča v Argentini pri Slovenski kulturni akciji, dobi v Dušno-pastirski pisarni oziroma pri Slovenskem planinskem društvu v Barilochah. Nje nakup toplo priporočamo! ali opustitvah se zaiskri pred očmi tistega, ki zna kot Merlakine „Lirične impresije" v Medu 3/4 so ljubke, a zdi se mi, da bi pi-idobile, ko bi pesnica napisala te stavke v notranjem ritmu, nekakšno pesem v prozi. Brulc (in Hemingway, Amerikanec španskega porekla!) plesti in razplesti zgodbe življenja. To sem čutil posebno ob šestem odstavku na str. 291, kjer pesnica omenja reko Lobau. . . Vem za krasno nemško popevko - naj mi oprostijo to slabost tisti, ki uživajo lepoto le v klasični glasbi - o reki Lobau, kjer je. dekle zaman čakalo povratek svojega ljubega s fronte, in pevka Žarah Leander je spremenila sicer navadne besede v celo pokrajino ob reki Lobau, drhtečo od življenjske drame . . . nekaj takega bi lahko ustvarila tudi pesnica Milena Merlak s svojo prozo, ki kar zahteva vsaj ritmiko. čas je, da končam? Imaš prav. Le to bi še rad omenil: na str. 307 je pod avtorjem R. M. Rilke-jem zapisano: Tri jesenske pesmi, dejansko pa sta njegovi le dve. Mi se bližamo zimi, Ti pa že sanjaš o poletju. Toda pri božičnih jaslicah se bova tudi letos srečala. Sporoči, če se Ti zdi prav, to voščilo „z onstran oceana“ (v japonskem tanka-slogu): V sredi skal morja srečen Božič celi SKA — saj nas vse veže služba Večni Besedi, ki hoče biti človek! Tvoj vdani daljnovzhodni Lev Detela — dobitnik velike nagrade celovške Mohorjeve založbe Leta 1984 je celovška Mohorjeva založba razpisala nagradni natečaj za biografski roman o- kakšni znameniti osebnosti iz koroške slovenske zgodovine. Dobitnik nagrade celovške Mohorjeve založbe v znesku 25.000 avstrijskih šilingov je na Dunaju živeči pisatelj in kritik Lev DETELA. Njegov roman ,..STISKA IN SIJAJ SLOVENSKEGA KNEZA" pripoveduje o staroslovenskem karantanskem knezu Borutu, ki je kot zadnji slovenski vladar pripadal še staremu poganskemu svetu. Lev Detela v romanu, ki ga je zdaj nagradila celovška Mohorjeva založba, na napet način, pripoveduje o enem najbolj zanimivih obdobjih stare slovenske in evropske zgodovine. V obliki zgodovinskega romana razčlenjuje tudi za Slovence usodno prevrednotenje vrednot, šeg in običajev v času pokristjanjevanja Slovencev in drugih narodov. Iz, Salzburga prihajajo, kot sporoča Lev Detela v romanu „Stiska in sijaj slovenskega kneza", že nekaj časa skupine krščanskih misijonarjev med Slovence, vendar se jim med temi upirajo predvsem tisti, ki so zaradi svoje službe in zavezanosti poganskim božanstvom in starim rodovnim izročilom kakorkoli privilegirani. V obrazložitvi in sporočilu celovške Mohorjeve založbe o nagrajenem romanu Levaj Detela je med drugim rečeno, „da je osrednja oseba pričujočega dela staroslovenski knez Borut, h kateremu pridejo trije očitno irski misijonarji iz Salzburga, da bi ga spreobrnili h krščanstvu. Knez se sicer brani novega nauka, vendar v tem ni pravega prepričanja, temveč bolj ali manj samo še tradicija. Vendar pa knez krščanstva; me zavrača fanatično — in njegova roka tudi varuje misijonarje pred napadi domačih poganskih žrecev, kakršen je v tej pripovedi Bistrovid. Misijon pa bi se kljub temu končal nesrečno, če Karantanije ne bi napadli Obri. V stiski je Borut prisiljen poklicati na pomoč Bavarce. Ti Obre potolčejo, vendar v zamenjavo zahtevajo pravico za svobodno delovanje misijonarjev. Borut pošlje na bavarski dvor svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja. To se zgodi leta 743, in to leto je tudi konec popolne državne neodvisnosti Slovencev". V obrazložitvi romana ugotavlja lektor celovške Mohorjeve založbe Vinko Ošlak, da je „roman napisan preprosto, pregledno in ves čas zanimivo. Pisateljevemu jeziku bo lahko sledil vsakdo, tudi če nima predznanja o obravnavanem predmetu, pa tudi če ni vajen težjega literarnega sloga". Zanimivost novega Detelovega dela je tudi v tem, da je osnovno zgodovinsko sporočilo o knezu Boratu uokvirjeno s fiktivnim pogovorom dveh današnjih slovenskih študentov o aktualnih koroških in splošnoslovenskih kulturnopolitičnih in narodnih problemih. Nagrajeno delo Leva Detele bo izšlo pri celovški Mohorjevi založbi v knjižni obliki. 14. kulturni večer SKA: Predstavitev knjige Franca Sodje: ,,Pisma mrtvemu bratu11, 7. nov. 1987. Nekoliko nenavaden naslov nosi avtobiografska knjiga Franca Sodje, ki jo je predstavni občinstvu prof. Andrej Rot. Kdo bi mogel knjigo bolje predstaviti kakor Andrej Rot, ki je živel in dozoreval na vidu in pod roko nekdanjega vzgojitelja Baragovega misijonišča? Iz predstavitcljevih besed smo izvedeli o veseli, toda s težkim delom napolnjeni mladosti dveh mladih fantov verne bohinjske družine, ki sta delo prejemala! kot nekaj naravnega, od Boga danega. Prav zato se jima ni bilo težko odločiti za še težje delo — duhovniški poklic, v njem vztrajati in spolnjevati nalogo, ki sta jih prostovoljno sprejela na svoje rame. Sodja je bil zahteven vzgojitelj, bil pa je eden redkih, ki se je posluževal modemih metod pri vzgoji mladih ljudi, katere je poznal do potankosti, saj je bil z njimi noč in dan. Posebno širokost, odprtost in razumevanje je kazal pri spolni vzgoji, medtem ko je zavračal pretirani idealizem in versko prenapetost. Ljubezen, razumevanje, odkritost, poštenost, doslednost so bile odlike njegovega vzgojnega prizadevanja. Kdor bo bral njegova „Pisma mrtvemu bratu", posebno v zadnjih poglavjih, iz katerih diha hvaležnost, globoka vdanost in zaupanje v Boga, bo opazil tudi življenski optimizem in vero v božje usmiljenje Ker je avtorja knjige večina udeležendev osebno poznala, se je po predstavitvi razvila živahna debata, ki je osvetlila precej neznanih točk, ki so morda samo bežno nakazane v knjigi. Čeprav je Sodja le malo časa živel v Tinjskem domu „So-dalitas" na Koroškem, je njegovo oko vzgojitelja opazilo, kaj Koroški manjka — otrok! Posledice r-aiznarodovalne politike in potrošniškega načina življenja, so pomanjkanje otrok. Sodju vzgojitelju in prenovitelju družbe pa je šlo predvsem zanje! 15. kulturni večer SKA: Dr. Andrej Capuder: „Potovanje v Kanaan11, 11. decembra 1 987. Ob zaključku poslovne dobe Slovenske kulturne akcije 1. 1987. je nastopil dr. Andrej Capuder s predavanjem -Pot v Kanaan". Dr'. Capuder je izredni profesor filozofske fakultete ljubljanske univerze, pesnik, dramaturg, pisatelj večjih del v prozi, esejist, ljubljanski sourednik revije -Celovški zvon", prevajalec celotnega Danteja itd. Kanaan — obljubljena dežela judovskega Ijudstvai, Slovenija — obljubljena dežela slovenskega naroda! Judovsko ljudstvo na poti v Kanaan, je bil metaforični prikaz poti človeštva — navsezadnje, zaikaj ne tudi slovenskega naroda? — v poiskih sreče. Predavatelj je starozavezno obljubo Jahveja izvoljenemu ljudstvu povezal z Novo zavezo sv. pisma, kjer je s Kristusovim odrešenjskim delom bila dopolnjena, postava in izpolnjena obljuba. Čeprav je nosilo predavanje poetični in metaforični naboj, povezan z današnjim stanjem, so poslušalci dojeli njegovo bistvo. Kateri prehojeni del poti v Kanaan, ki ga omenja Debora v svoji pesmi zmagoslavja, je bil prehojen? Ljudstvo je grešilo, ljudstvo je bilo kaiznovano, ljudstvo se spokorjeno obrača k Bogu, da mu pomaga iz stiske! Na katerem delu poti je danes slovenski narod? je bilo neizbežno vprašanje. V debati se je izkazalo, da je bilo to vprašanje formulirano na različne načine, večkrat se je debata oddaljila od srčike predavanja, zato da se je znova povrnila k njemu z novo silo. Prof. Kare! Rakovec Slovenski sindrom, slovenski idealizem, univerzalizem in personalizem, vzroki in posledice slovenske diaspore, slovensko šolstvo sedaj, obnovljeno zanimanje za božje in sveto, nova kvaliteta krščanstva slovenske družbe, so bile samo nekatere izhodiščne točke predavatelja. Kljub temu, da je bilo predavanje na petek in ne na običajno soboto, se je opazilo ob polni dvorani, da zanimanje za predavatelje iz zamejstva, posebno pa še iz domovine narašča. Povedano z dragimi besedami: Potrebna je večja povezava vseh treh Sloveniji Pred predavanjem dr. Andreja Capudra, ki ga je zbranim predstavil predsednik SKA č. g. Ladislav Lenček je bil objavljen izid knjige -Posnetih sonetov" prof. Karla Rakovca, ki jih je predstavil prof. Andrej Rot. Prof. Andrej Rot je orisal življenjsko pot prof. Rakovca — ne prevajalca — ampak pesnika, ki je na svojski, osebni način, prevedel sonete iz vrhov svetovne književnosti iz petih jezikov. Ker se izraz -posnet" uporablja prvič v tem pomenu, je predstavitelj poudaril, da gre za; način prevajanja, ko bi pesnik Rakovec sam rad napisal sonet, ta pa je bil že napisan, zato jih slovenskemu bralcu podaja skozi lastno doživetje in čutenje, uporabljajoč svoj lastni leksi-kum. Poleg posnetih sonetov dobimo v novi knjigi še triindvajset Rakovčevih sonetov z globoko tematiko in močno izrazno silo. Po besedah predstavitelja, knjiga velja za življensko delo pi’of. Rakovca. Dr. Capudrovo predavamje je s temeljito predstavitvijo njegove literarne osebnosti predstavil vodja literarnega odseka France Papež, ki je po predavanju tudi vodil razgovor. Nagradni natečaj SKA Odbor SKA je na predzadnji redni seji v letu 1987 določil člane ocenjevalne komisije za razpisani natečaj razprav in esejev. Žirijo sestavljajo: dr. Katica Cukjati, prof. Božidar Fink, č. g. Ladislav Lenček, dr. Jure Rode in arh. Jure Vomber-gar. Nagradni natečaj sta s svojim darom omogočila dr. Peter Urbanc iz Toronta in g. Vinko Levstik, slovenski hotelir v Gorici. 8. slovenski knjižni sejem V Cankarjevem domu je od 17. do 23. novembra bil 8. slovenski knjižni sejem. To je retrospektiven prikaz vseh slovenskih založb in izdajateljev za dveletno obdobje. Vzporedno s tem potekajo razni pogovori s književniki, tiskovne konference, predstavitve pomembnih del in podobno, knjige pa prodajajo s popustom. Za razliko od sedmega sejma 1. 85 je bilo očitno, da so slov. založbe izdale manj novih naslovov in tudi za vnaprej je očitno, da jih bo še manj. Tako kot vse ostalo pri nas je v krizi tudi založništvo. Pač pa se pojavljajo novi založniki, razna društva, kulturne ustanove in tudi posamezniki. Na knjiž. sejmu je opazno mesto zavzel verski tisk in prvič v skoraj celotnem obsegu njihovih izdaj tudi obe zamejski Mohorjevi družbi s knjiž. izdajami daljšega časovnega razdobja, a brez Mauserjevih del in Kolaričevega Rožmana, pač pa so bili med drugim lahko predstavljeni Jezova knjiga o Dachauu, V. Stiickler-številka Celovškega zvona. Ti dve številki še vedno nimata vstopnega dovoljenja v SRS in tudi na sejmu sta bili le kot eksponat. Ošlak in drugi so morali stalno ponavljati obiskovalcem, da nista na prodaj! 18. nov. je bila v Cankar, domu, v okviru sejma predstavitev dveletne knjižne žetve zbirke Znamenja, ki jo izdaja mariborska založba Obzorja. Navzoči so bili avtorji, katerih dela so izšla v zadnjih dveh letih pri tej zbirki: Alenka Puhar (Peticije, pisma in tihotapski časi), Marko Pogačnik (Zmajeve črte, ekologija in umetnost), France Bučar (Resničnost in utvara), jevi Spomini (nekak pendant k Sodjevim Pred vrati pekla. Stiicklerja so tudi prodajali!) ter junijska in septembrska Janez Vrečko (Srečko Kosovel, slovenska: zgodovinska avantgarda in zenitizem), Spomenka Hribar (za Kocbekov zbornik), Jože Snoj (Ubijanje zemlje), Kristijan Muck (V tkivo ognja), in Veljko Namorš (Materialistična filozofija prirode in naravoslovje). V uvodu je urednik Obzorij, pesnik Herman Vogel spregovoril o zbirki, ki prinaša nekaj novega v slovensko kritično misel in leposlovje, ki je sicer v tej zbirki nekoliko zanemarjeno. Da gre za nekoliko drugačne poglede na našo resničnost. Od zadnjega sejma je izšlo devet knjig, oz. vsi načrtovani zvezki. Zbirka je v zadnjih dveh letih prišla na zeleno vejo in tudi za vnaprej je predvideno, da bo izhajalo po pet knjig letno. Obžaloval je še, da ni navzoč dr. Taras Kermauner, ki ima velike zasluge za redno izhajanje knjig zbirke, ne zeli pa sodelovati na javnem pogovoru. Kot prvo je nato predstavil A. Puhar, ki je o svoji knjigi povedala sledeče: Knjiga: je nastala v času, ko se v Jugosl. množijo peticije in hkratna nejevolja oblasti na te poskuse; ker je bila tudi sama kritizirana in kaznovana zaradi takšnega pisanja. Te knjige pa bi ne bilo, če bi se že preje ne ukvarjala z Onvellovo knjigo 1984, Preveriti je hotela, zakaj je lahko nekaj kot nesprejemljivo, kako je bilo nekoč — zato je napisala pregled usode pisanja odprtih pisem in Peticij v zgodovinskem razvoju. Knjigi je dodala tudi primere in je to komentiran zgodovinski pregled o ljudski °blasti, ko ljudstvo nima nobene pravice, če si jo pa: vzame, je kaznovano. r M. Pogačnik. K pisanju ga je nagovarjal T. Kermauner, njegova govorica je drugačna, likovna. Razložil je, da ima nekako sedemletne ustvarjalne cikluse in da se mu je tako tretjič pojavilo to obdobje. Tokrat se je odločil s seboj Pogovoriti o delu. Je že od prvega zvezka 20 let oblikovalec knjig te zbirke in v svojem delu je tudi opisal, čemu je zbirki dal takšno grafično opremo. 1' ■ Bučar. Urednik ga je predstavil kot avtorja ene tistih knj'g, kjer se je založba uštela pri nakladi. Knjiga je kila, v hipu razprodana, ponatisniti jo ni bilo več mogoče, a njena aktualnost se še poglablja. V večji nakladi bi bila Bestseller. Kaj je torej Stvarnost in utopija? Bučar: Resničnost vsak po svoje doživlja... čas je, da v našem družboslovju enkrat malo posvetimo v zakulisje naše stvarnosti. Verjetno ljudje podobno mislijo, če je bila razprava Inko hitro razprodana. Napisana sprva ni bila za objavo, i-0 je bil bolj lasten izliv razglabljanj, kakršnih ima v *vojih predalih še več. Da je spis izšel v knjižni obliki je zasluga Dimitrija Rupla, ker ga je po pregledu rokopisa nagovoril k objavi. Pred natisom so bili še neki zunanji posegi, recenzenti, ki so knjigo odločno odklonili, da bi bila objavljena. A založba mu je bila naklonjena 'n se je vendarle odločila za izid. Janez Vrečko. Urednik je njegovo delo predstavil kot di-rtacijo, ki pa je v slovensko literarno zgodovino prinesla nekaj novih stvari. Vprašal ga je, kaj misli z- današnjega stališča, kakšno oporo mu je pri pisanju dalo samo Kosovelovo delo. Vrečko: Omenil je podobno delo Katarine Šalamun o Podbevšku, ki je bilo svoječasno zelo odmevno. V svojem delu skuša pokazati na pomen predvsem treh avtorjev tistega časa: Podbevška, največ pa Kosovela, ki doživlja neprijetno (?) usodo pri literarni zgodovini in pri bralcih. Kosovela analizira po dnevniških zapisih, objavljenih v njegovem zbranem delu. Pokazale so se mu stvari, ki nekoliko spreminjajo podobo tega pesnika. Pri njem je skušal ugotoviti faze v njegovem pesniškem razvoju, razmejiti njegovo konstruktivistično obdobje od obdobja političnega, delovanja. No, tretji del njegove knjige govori o Ferdu Delaku in njegovem futurističnem delovanju v dvajsetih letih. Kocbekov zbornik. Urednik: vsi vemo, kaj se je z njim dogajalo pred izidom, v Znamenjih je izšel v dokaj visoki nakladi, a bil takoj razprodan. V imenu vseh avtorjev naj spregovori Spomenka, ki je bila povod za neprijetnosti, da je izšel s tako zamudo. S. Hribar: Pred leti je izšel Pirjevčev zbornik, ki je po njenem artikuliral narodno vprašanje in poezijo. Ko so podpisali izjavo za izhajanje Nove revije, so imeli pred očmi tudi E. Kocbeka, da bi se morali tudi zanj zavzeti za ustrezen prikaz. Po njegovi smrti se-je ta želja še povečala. Nato je naštela vseh deset avtorjev in naslove njihovih razprav. V njih je zaobsežena analiza Kocbeka-človekai in njegovega dela, zlasti pesniškega, ne manjka pa tudi politično esejistična razsežnost njegovega delovanja. Že pred štirimi leti je bila ta knjiga napisana, in ne želi ponavljati vsega mučnega v zvezi s tem zbornikom. Na koncu opozarja še na Kocbekov dnevnik iz let 1964/65, ki je bil objavljen v Novi reviji in kjer opisuje osebna doživetja in trpljenje. Jožeta Snoja je urednik predstavil kot enega najbolj odkritih pisateljev, kar jih pozna. J. Snoj: Karel Grabeljšek (pisec partizanskih povesti) je njegovo pisanje javno zavrnil s klasičnim „to pa ni bilo res“. Od tedaj dalje ga je Grabeljšek začel zanimati. Zasledoval je njegovo mazohistično, kaj je bil, kaj je delal, kako je po njegovem bilo. Po tem je sklepal, da Grabeljška resnica pravzaprav boli in da skuša nekaj prikriti. Začel je prebirati njegova dela in dognal, da je vso zagato slovenskega ljudstva, ki so ga silili v boljševiško revolucijo, on, Grabeljšek že opisal in v tem je njegov predhodnik. Oba sta črpala iz podobnega vira, razlika je le generacijsko-starostna. Tako je počasi nastajala njegova študija. Po pričevanjski plati Bralce vabimo, da se poslužite v ta Glas vključene naročilnice na najnovejša knjižna izdanja SKA, ki jo izrežite in pošljite na naš naslov! NAROČILNICA Slovenski kulturni akciji Ramon L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires Podpisani (-a ) naročam Vaše tiskovine, objavljene na drugi strani te naročilnice, zaznamovane s križcem. Priloženo prilagam plačilo tega mojega naročila v čeku za D.S.A. dolarjev, oziroma v nakazilu za avstralov. Prosim, da se mi naročeno pošilja oziroma pošlje na spodnji naslov: lastnoročni podpis je Grabeljšek bogatejši od Kocbeka, po umetniški pa ne. Naslov Ubijanje zemlje je metaforičen. Ponazarja ideološki konstrukt, ki je idealističen in pride v konflikt z elementarnim, zemljo oz. kmečkim vprašanjem. To pa je večna in povsod pričujoča težava vsakega socializma. O .svojih delih sta spregovorila še Kristijan Muck (gledališki igralec) in Veljko Namorš (upokojen inženir), a vzelo bi preveč prostora in tudi kaj prav posebnega ni bilo. šns Dr. Dimitrij Bregant piše iz Londona 10. oktobra: Najprej bi se Vam rad zahvalil za pošiljko GLASA, št. 1 in 2-3 ter MEDDOBJA 3-4. Kratek poletni odmor mi je omogočil podrobno prebiranje te bogate besedne bere, ki je tokrat posebno močna v esejističnem delu. Naj poudarim predvsem Brumnov esej, katerega odlikuje nadpovprečno jasna misel, odličen slog in širok vpogled v sodobno obravnavanje teme vera-znanost. Tudi vsebina Glasa mi daje vtis pomlajenega zagona v bolj živo in aktualno poročanje o temah in dogodkih, v kateraf so vpleteni ustvarjalci SKA. Naj tu omenim še osebno misel, ki se mi zdi važna za današnji trenutek: ustvarjanje skupnega slovenskega prostora. V vseh treh Slovenijah — domovinske, zamejske in zdomske — si je utrdla pot zavest, da moramo priti do nekega globljega pojmovanja naše celotne usode, če lahko še ohranimo upanje na preživetje naroda v prihodnje tisočletje. To nas nikakor ne zavezuje, da se odrekamo našim verskim in idejnim prepričanjem, ampak da jih gojimo na tak način, da jim bo omogočeno oplajevanje vsega narodnega telesa. Tehten, poglobljen in v ljubezni voden dialog nas mora odpreti vsem silnicam, ki so v našem sedanjiku navzoči in dejavni v njem. Dr. France Rode piše iz Rima 13. decembra: .. .Medtem sem dobil „Pisma mrtvemu bratu". Knjigo sem v hipu prebral, s silnim veseljem in užitkom. Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug. Sodja osupljivo globoko zareže življenje. Vidi se, da, je iz- rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da jo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave (“La triste y espaciosa Espana” pravi fray Luis de Leon). Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja. Revija „Meddobje“ z „Glasom Slovenske kulturne akcije" (letno 320 + 16 strani v „Meddobju“ in 48 strani v „Glasu“) ...................... 30 USA dol. □ Pesniška zbirka Vinka Rodeta, „Nekje je stvarnost prozorna", z lesorezi Ivana Bukovca (100 strani), broširano ........................... 8 USA dal. □ Duhovna avtobiografija Franca Sodja CM, ..Pisma mrtvemu bratu" (210 strani s fotografijami) vezana: 12 USA dol. □ broširano: 10 USA dol. □ Zgodovinsko-planinska novela, Vojko Arko, „Ce-rro Shaihueque“, z. risbami Bare Remec in fotografijami (30 + 4 strani-, broširano ......... 3 USA dol. □ Zbirka prevodov svetovnega pesništva in lastnih sonetov, Karel Rakovec, ,,Posneti soneti", z ilustracijami Bare Remec, Ivana Bukovca, Franca Papeža in arh. Jure Vombergarja in v opremi arh. Marijana Eiietza (112 strani), broširano: 8 USA dol. □ Vinko Rode poroča o Meddobju XXIII., 1-2: O Jantarjevem prispevku v Medu 23/1-2 naj ponovim pohvalo, ki jo je avtor izrazil Kosu, a zdaj namenjeno njemu: Razgledanost, sodobnost, širokost, globokost, čemur bi dodal £e izredna preciznost, erudicija (načitanost?), mojstrska raba terminologije. Po mojem skromnem mnenju, izvrstno delo, zelo premišljeno, v vseh izvajanjih pretehtano in dobro osnovano. Kar me je presenetilo, je bogastvo slovenskih filozofskih izrazov in dobro poznanje sodobnih mislecev. Razveseljivo je tudi dejstvo, da se vspostavlja dialog v tako specifični temi, dialog, v katerem se predstavlja novo ime na našem južnem nebu. Branje me je tako prevzelo, da sem šel nanovo predelat Kosov esej; Jantar se mi zdi v svojih dopolnilih in kritiki izredno dobro utemeljen. Naj se ustavim tudi pri prevodih Gregorja Papeža, pa ne da bi pisal oceno — zdijo- se mi dobri —, ampak da sugeriram dva popravka: Pri Kosu I tretji verz (str. 156) se zdi špansko nemogoče: „y sobre el estanque nada un pa-jaro. . .“ (plava, pluje,). Če že ne vnela, naj bi bilo recimo planea. In pri moji pesmi, zadnja dva verza (na str. 160). Prevod čisto zaobrne pomen: „A morja svetlobe ne more zajeti / dvoje začudenih biserov." (Mas la luz del mar no puede abarcar / dos perlas asombradas.) Mišljeno je bilo takole, in čudno, v zvezi s španskim glagolom caber, za katerega sem zastonj iskal slov. iz-raza: Mas un oceano de luz no puede caber / en dos perlas asombradas.. . Josef Dirnbeck: JEZIKOVNO MOČNE VIZIJE Nova lirika Milene Merlak in Leva Detele Milena Merlak in Lev Detela sta za skupno pesniško zbirko napisala posamično vsak svojo pesem s programatičnim naslovom ,,Kaj je povedala noč / Was die Nacht erzahlt". Vendar ni posebnost te pri celovški Mohorjevi založbi izišle pesniške knjižice, ki jo je ilustriral Ted Kramolc, le skupna predstavitev literarnega dela obeh avtorjev, temveč predvsem. dejstvo, da so pesmi teh literarnih zakoncev, ki objavljata v dveh jezikih, poleg slovenske in nemške verzije natisnjene tudi v angleščini. Prevajalec Herbert Kuhner je v Ameriki dorasli Avstrijec, ki se je že večkrat izkazal kot gibalna sila avstrijske literature v angleško-ameriškem prostoru, kot sta Merlakova in Detela postala znana kot tankočutna in vztrajna posredovalca med avstrijskimi in jugoslovanskimi književnostmi. V pričujoči publikaciji, ki vzpodbuja k primerjavam, so posebno opazne skupne poteze lirike Milene Merlak in Leva Detele. Obai pesnika razpolagata z izredno bogatim repertoarjem odtenkov poetičnega izraza; oba zmoreta ustvariti verze z intenzivno metaforično močjo; obema očitno brez muje uspe njune vizije napolniti z jezikovno močjo, & jezikovnimi čari. Izraz „vizije“ moramo v našem primeru razumeti popolnoma dobesedno, zakaj pri pesmih Milene Merlak in Leva Detele gre vedno za podobe, za vidno, oprijemljivo, in to še celo tam, kjer v osnovi ni mogoče ničesar več videti, ker v črnini noči zrcala oslepijo (... „Toda zrcala ne spregovorijo.", L. Detela), ali pa zato, ker siplje ugašanje »pepel v oči" (M. Merlak); še večkrat pa izzoveta vizije v ožjem smislu besede, čeprav manj tiste vrste, ki pričuje o utopičnem hrepenenju po zdravem dokončnem stanju sveta — toda, koga naj to v obdobju po Černobilu še začudi! —? temveč predvsem vizije apokaliptične groze. V primeri s skupnimi potezami obeh pesnikov so razlike njunih liričnih svetov — oziroma bolje rečeno — drugačnosti odtenkov v podajanju snovi, v čustveni naravnanosti rdi temperamentu vidne takorekoč šele ob drugem pogledu. Tu je koristno, da je vsak od obeh andorjev poleg omenjene skupne pesniške zbirke izdal tudi lastno pesniško zbirko: Milena Merlak „Desetnico“ in Lev Detela; „Oporoko visokega ptiča". V Detelovem pesništvu se srečamo s podobami v srce segajoče tesnobe in stiske — na primer nas vznemirijo „krvavi žerjavi" ali „deček s sedmimi prsti" — in z metaforiko v načinu nekakšne surrealistične sanjske logike (.. . „noge pa ostanejo v delovni sobi / in igrajo silno pošasten nogomet s knjigami / in razpadajočim pohištvom. / Vse je mračno in svečano. . .“). Ponekod opozarjajo te podobe tudi na politične („veliki požiralec") ali ekološke danosti („Tu pokali smo z biči ob veletoku, / ko sladkor se cedil je v oceane."), ne da bi pri tem avtorja zašla k trivialnim primeram; in ne nazadnje se v teh tekstih vedno znova najde neka posebna vrsta podtalnega humorja, kot se nahaja na primer v podobi o ,,strelovodu — spokorniku", ki ga ni mogla uničiti nobena nevihta, ki pa ga je „prekrilo divje cvetje" in »prerasla dobrava — ta neskončna zelena zastava", pa tudi v podobi slona, ki sicer telovadi na trapecu pred cirkuškim občinstvom in ne more strmoglaviti, ker je posebni slon, ki „ta čas preživi". Kar povedo te Detelove podobe o slonu na zelo prenesen način, namreč da moraš imeti presneto trdo kožo, da lahko današnjo dobo uničevanja sveta in človeštva sploh še preživiš, to pove Milena Merlak v pesmi »Galileo Galilei" na bolj neposreden način: „Po znanstvenem delu si citirava iz Danteja: / največ iz pekla, malo iz Vic, nič iz Nebes" (fizik in astronom sta tu prispodoba razkola med celovitim doživljanjem sveta in stvarstva ter razvoja v enostranski naravoslovni spoprijem s svetom). Pesnica ne citira ničesar iz Dantejevih „Nebes“ iz enega samega razloga, namreč zaradi svojega posebnega zornega kota, ki dovoljuje le realističen pogled — in ne zaradi kakih pesimističnih zoževanj. Nebesa lahko takorekoč citiramo samo kot človeško hrepenenje po njih. Mileni Merlak sc vse to posreči na enostaven in sijajen način, ko opiše hrepenenja mestnega betona po zelenju med nebotičniki in njihovo »iluzijo pragozdne idile" sredi urejenih obcestnih drevoredov. Prav tako kot narava (»Jok doline", „Gora“, »Zaprašena veja" in tako dalje) nudi tudi umetnost (Otto Dix, Paul Klee) ter mitološko izročilo Mileni Merlak upoštevanja vredne impulze pri oblikovanju pesmi. To je na primer opazno pri prispodobi enookega velikana Polifema, ki ga resnica uporabi kot simbol nove elektronske komputorske tehnologije, ki je svojo enookost seveda na grozljiv način perfekcionirala in je noben Odisej več ne more prelisičiti. V mitu o sfingi se za Mileno Merlak odpre dvojnost in dvoličnost človeškega bivanja. Sfinga (»na pol sodobna — Pa pol bajeslovna — / izvršuje v sebi / ločitev človeka od živali") je bitje na poti k učlovečenju, bitje, katerega vzor-na skrivnost korenini v dejstvu, da) mora do smrtonosne blaznosti krožiti neizprosno samo okoli sebe. Pesnico odlikujejo jezikovno močne vizije tudi tedaj, ko Se- na umetniški način loteva zgodovinskih tem (»Pomlad 1945", »Carnuntum ali smrt imperatorja na tujem"), pa tudi tedaj, če se loti predstavljanja zelo zasebne snovi (»Iz mladosti"), ali če v »Dialogu s smrtjo" smrti ne Predstavi kot divjega okostnjaka z mrtvaško koso, temveč kot skoraj »smehljajočega se", zelo zaposlenega prijatelja, »pravzaprav ženo, staro znanko". Kar zmore noč — zdaj iz zornega kota Leva Detele in Potem spet iz perspektive Milene Merlakove — pripovedo-vati, je mnogovrstno in večsmerno. Upajmo, da bo to tvorno Prisluškovanje pripovedim noči rodilo še veliko liričnih sadov. Milena MERLAK / Lev DETELA: Kaj je povedala noč / ^as die Nacht erziihlt / What Night Reveals. Prevod v angleščino: Herbert Kuhner. Ilustracije: Ted Kramolc. Mohorjeva založba, Celovec 1985. Milena MERLAK: Die zehnte Tochter (Desetnica). Pesmi v nemščini. LOG-BUCH Nr. 3, Dunaj 1985. Lev DETELA: Testament des hohen Vogels (Oporoka visokega ptiča). Pesmi v nemščini. LOG-BUCH Nr. 4, Dunaj 1985. JOSEF DIRNBECK se je rodil leta 1948 na Gradiščanskem, kjer živi v rojstni hiši v Rotenturmu pri Pinki. Na Dunaju in v Gradcu je študiral teologijo. Uveljavlja se kot pisec številnih religioznih sestavkov in verskih knjig. Med drugim je izdal več verskih antologij (n. pr. »Cerkvene himne — prepesnitve latinskih tekstov", 1977, »Marijanska lirika skozi stoletja", 1983). Poleg tega je avtor številnih avantgardističnih modernih tekstov (n. pr. vizuelna poezija), radijskih iger, pesmi in satir. Leta 1976 je prejel pospeševalno nagrado gradiščanske deželne vlade za literaturo. Od leta 1972 živi kot svoboden književnik in je med drugim nlan mednarodnega PEN-kluba. Nekatere njegove verske pesmi so izšle tudi v slovenskih prevodih v slovenskem koroškem katoliškem tedniku »NEDELJA". + SIMON KREGAR (1914-1987) 19. novembra nas je nepričakovano zapustil arhitekt Simon Kregar, član in prijatelj Slovenske kulturne akcije. Njegov spomin bo ostal neizbrisen. Žalujoči družini in vsem, ki bodo čutili njegovo izgubo, naše globoko sožalje. »Moskovski vedomosti" (moskovske novine) so objavile osmrtnico za Viktorjem Nekrasovim, ki je umrl 3. sept. 1987 v Parizu. Nekrasov je bil rojen v Parizn v emigrantski družini, ki se je vrnila v Rusijo po letu 1917. Za roman »Na okopih Stalingrada" je dobil stalinsko nagrado, vendar ga je Hruščev potem osebno tako obdelal, da so ga izgnali 1. 1974 in mu potem vzeli tudi državljanstvo dve leti zatem. Za njegova dela, ki jih je napisal v tujini, so mnenja, da ne dosegajo ravni pisanih v domovini, poleg tega mu jih pa tudi niso marali objavljati v Rusiji, tako da jih mlajša generacija sploh ne pozna. »Pod obokom čarobnim" je naslov novi, peti pesniški zbirki Ljubke Šorli. Pesniško zbirko je uredil, ji napisal uvodne besede in jo predstavil prof. France Bernik v Kulturnem domu v Gorici 16. junija, naslednji dan pa še v Trstu. Zbirka obsega štiri cikluse, vsakega s petnajstimi pesmimi, ki so deloma že bile objavljene, niso pa. iz prejšnjih zbirk. Bernik je poudaril, da je Ljuba Šorli predvsem ljudska pesnica. Sovjetske oblasti so zaplenile petdeset knjig ameriškega izvora, ki so jih napisali ruski pisatelji, na šestem mednarodnem književnem sejmu v Moskvi. Tangred Golenpolj-ski, uradnik Goskomizdata (Državne komunistične založbe), je odgovoril na ameriški protest, da knjige žalijo Sovjetsko PRVI ZVEZEK XXIII. LETNIKA REVIJE MEDDOBJE JE IZŠEL. NAROČITE TO NAŠO PUBLIKACIJO. Cena XXIII. letnika (4 zvezki — 320 strani) je 120 avstralov ali 30 dolarjev. zvezo. Nekaj teh knjig je bilo' tiskanih celo v SZ, druge so bile v angleščini, med njimi tudi pesniška zbirka Josepha Brodskega, ki je emigriral 1. 1972 v ZDA, letos je pa dobil Nobelovo književno nagrado. Glavni tajnik UNESCA Amadou Mahtar M’Bow je spet kandidat za to organizacijo, ki združuje 158 narodov. Po časopisnih poročilih in kritikah je bil glavni krivec, da so se iz nje umaknile ZDA in Anglija, ker je organizacijo politiziral in so v njej dobili najbolje plačana, mesta levičarji. ZDA in Anglija nista bili pripravljeni plačevati UNESCA, da bi se v njem vodila propaganda proti njima. Mihail Nenašev, odgovorni za sovjetske publikacije, je obtožil Izrael zn nerede na moskovskem književnem sejmu. Izraelci so poslali 30-člansko> delegacijo, ki je delila propagando, plastične vrečke, spomine, ki nimajo kaj vedeti s književnim sejmom. Kljub temu je bilo podpisanih devet tisoč pogodb med založništvi, čeprav so se razstavljala pritožili nad popolnim organizacijskim polomom. Od vlade zaplenjenih sto knjig, jih je bilo dvajset izraelskih, trideset ameriških in petdeset angleške založbe Penguin. FBI (Federal Bureau of Investigation) in dinge federalne agencije so raziskovale delovanje ali pa imele pod nadzorstvom 134 ameriških pisateljev. „The New Yorker“ in „The Nation“ sta objavila listo že umrlih in živečih pisateljev, ki so jo imeli uradi za državno varnost, kot da so preku-cuški. Med njimi je bil Ernest Hemingway, Thomas Wolfe, William Faulkner, John Steinbeek, Gertrude Stein, Truman Capote, John Dos Passos i. dr. Nekateri so vedeli za to, drugi ne. V kratkem bo izšla knjiga „0b kresu komunizma" Jerneja Vilfana, ki je ena sama pretresljiva, razdirajoča kritika sedanjega družbenega sistema. Nova revija je v številki 63/64 objavila odlomek „Osebne besede o komunizmu" iz nje. Izšla je v Talleres Graficos Vilko SRL (Buenos Aires) pričevalna in dokumentarna knjiga ,,Alfonz Jarc iz Ajdovca", ki jo je napisala njegova sestra Marija. V njej je opisano življenje in preganjanje slovenskega ljudskega duhovnika, ki so ga komunisti obsodili na smrt in ga obesili sredi leta 1949. Svoj značaj najlepše opiiSe on sam v korespondenci: „Biti samo ,,glina" v rokah „Lončarja“. Vdanost in zaupanje v usodo in Boga, najlepša krepost mučenika, ki je bil že vnaprej obsojen. ,,Piccola antologia", „Traduzione di Franc Husu" je naslov Gregorčičevi zbirki pesmi, ki so jo izdali v italijanščini ob 50-letniri pesnikove smrti. V Sežani je bilo mednarodno srečanje pisateljev septembra meseca, ki ga poznamo pod imenom „Vilenica“. Sodelovalo je okrog 60 pisateljev in esejistov iz Poljske, Češke, ZR Nemčije, Avstrije, Madžarske, Italije, Francije in ZDA. Namen Vilenice je prikazati našo književno bero in zato mislijo izdati še letos pet knjig v tujih jezikih (Cankarja, Potrča, Smoleta, Kosmača in Zupana). „Beg“ je naslov povesti Polohe Škrinjar, ki je izšla letos. Škrinjarjeva je dosedaj opisovala proces življenja izkoreninjencev, iztrgancev od zemlje, v tej knjigi pa opisuje pravo proletarsko življenje sedanje samoupravne družbe. Pravzaprav je škrinjarjeva samo posnema,Ika Zolaja, ki je prav tako opisoval družbene napake svoje dobe: spolno razrvanost, pijančevanje, izkoriščanost delavcev, umazanijo, brezup in brezizglednost iz položaja. Po Plenumu kulturnih delavcev OF na Bledu, ki je razpravljal o razvoju in preobrazbi slovenskega značaja, so bili „Kulturni večeri" preimenovani v „Štihove večere". Tudi ,,Kristalna dvorana" v hotelu „Slon", kamor so jih prestavili z Bleda, je bila preimenovana v „Štihovo dvorano". Devetič je bila že podeljena Njegoševa nagrada in tokratni dobitnik je Borislav Pekič za „Zlato runo". V ožji izbor se je od Slovencev prebil pesnik Dane Zajc. Od Slovencev jo je dobil do sedaj samo Josip Vidmar. Njegoševo nagrado podelijo vsake tri leta in predstavlja najvišje priznanje v Jugoslaviji. Za Pekiča je glasoval tudi Ciril Zlobec, ki je bil član ocenjevalne komisije. Na štatenberškem srečanju so podajali svoja mnenja slovenski pisatelji. Zadnji med njimi je bil dr. Tine Hribar, ki je skušal dokazati na primerih Joy.cea, Kafke in So-loklesa, da ni odločilna v literaturi nacionalna, ampak eksistencialna komponenta. ,,Oportunistična zadrega" je bil zadnji epigram pesnika Mateja Bora, ki so ga objavili ..Književni listi" in se glasi: Odkar ima opozicija že vsepovsod / pozicije, se prav bojim, / da se mi zmeša, ker ne vem več, kod / začenja se in kod konča režim. — (Po ,,Književnih listih" 10. sept. 1987.) Čeprav ne dosega prejšnjega, o slovenski hegemoniji, je pa prav tako oster: Iz Belega gradu prišlo je pismo, / ki nas povzdignilo je v hegemone, / saj dozdaj smo bili v svojih očeh, le hlapli, r.. ., mone. Umrl je Vladimir Skrbinšek, režiser, igralec, direktor Drame v Mariboru, ki je eden pivih uprizoril „Vodo“ Jožeta Vombeigarja, ki je bil član Slovenske kulturne akcije. Mihajla Bulgakova novelo „Pasje srce" je objavila revija ,,Znamja“. čeprav je Bulgakov napisal novelo že 1925. leta, zaradi stalinizma ni mogla iziti prej. Tudi njena tema, kako pes more učiti človeka osnovnih človečanskih pravic, ni bila preveč v skladu s socrealizmom. Ker je Bulgakov bolj poznan na zahodu, se je tajnik komisije za literarno zapuščino Bulgakovai že vnaprej zašžitil, da bo sovjetska izdaja zmanjšana po obsegu. Originali njegovih del so izšli na zahodu že zdavnaj in tajnik Aleksej Karaganov misli najbrž izdati počiščenega Bulgakova. Radio Opčine je začel z oddajami za Beneške Slovence pod imenom „Okno v Benečijo". Za sedaj jih lahko poslušajo samo na Tržaškem, ko bo dograjen oddajnik na Matajurju, bo tudi ta pozabljeni del Slovencev vključen v enotni slovenski kulturni prostor. T. B. Prošnja vsem ustvarjalnim članom SKA Ker je v razmeroma mali slovenski izseljenski skupnosti po svetu krog odjemalcev in plačnikov naših izdanj, Meddobja, Glasa m knjig, zelo majhen, nam je vsaka naročnina in vsako vplačilo dragoceno. Zato odbor SKA vljudno prosi tudi vse svoje ustvarjalne (i-ecme) člane, da poravnajo letno naročnino na naše publikacije, katere prejemajo, oziroma da se naroče, ako jim je količkaj mogoče. Že vnaprej se za razumevanje zahvaljujemo! ARGENTIh CORREO o TARIFA REDUCIDA y SUC 6 RR. CENT CONCESION 232 O XI R. P. 1. 201682 GLAS ie glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo. Tisk Editorial Baraga del Centra Mision0* Baraga, Colčn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na in'e in naslov: Alojzij Rezelj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentina. - Editor responsabl® Slovenska kulturna akcija (Andr« J. Rot), Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires 1407, Argentino-