DOROTEJA GORIŠEK ŠKOFJELOŠKI GRAD Samostan uršulink v Škofji Loki 1890 Zgradba Loški grad je bil od 10. stoletja središče loškega gospostva freisinških škofov. Škof Abraham je prejel od nemškega cesarja Otona II. 973 leta prva posestva na loškem ozemlju. Kasneje so škofje postopoma prejeli še druga ozemlja, tako da je v splošnem freisinško gospostvo v Loki obsegalo območje Selške in Poljanske Sore in Sorsko polje. Kdaj so zgradili prvi grad, se ne ve. Ker je škof prihajal le redko v Loko, je imel tukaj svojega upravitelja - loškega glavarja, ki je stanoval v gradu in upravljal loško gospostvo. Prva slika loškega gradu nam je znana po Valvasorju. Ko so freisinški škofje izgubili loško gospostvo, je verjetno tako kot druga zemljiška gospostva prišlo v državne roke in pozneje v posest raznih plemiških rodbin, ki so zgradbe dajali v najem ali prodajali. Kakor Škofja Loka okrog leta 1890 15 beremo v arhivu in kroniki Uršulinskega samostana v Škofji Loki, je bilo tako tudi z Loškim gradom. Originalna listina iz 1. 1880, ki je ohranjena v samostanskem arhivu, je najemna pogodba za grad med tedanjo lastnico Emilijo Baumgartner in Okrajnim sodiščem in Davčno upravo v Skofji Loki. V tej pogodbi so omenjeni vsi uporabni prostori v gradu in katere je posamezni urad zasedal. Omenjeni uradi so imeli pogodbo sklenjeno do 31. decembra 1891. Grad je bil naprodaj že prej. Pobuda za nakup gradu se je začela že aprila 1890. Kupiti ga je nameraval Uršulinski zavod v Škofji Loki, ki je potreboval nove prostore, da bi razširil svoj vzgojni zavod. Po velikih težavah in razgovorih med takratnim ljubljanskim nadškofom Jakobom Missijem in celotno samostansko skupnostjo zaradi nakupa gradu, je tedanja samostan ska prednica m. Benedikta de Renaldv s tedanjim lastnikom gradu Janezom Baumgartner jem iz Ljubljane podpisala kupno-prodajno pogodbo 23. decem bra 1890. Samostan je kupnino 10.000 K izplačal že 4. januarja 1891. Lastninska pravica samostana do gradu je bila vpisana v Deželno desko 31. januarja 1891 v Ljubljani. Ker pa sta sodišče in davčna uprava grad v najemu imela do 31. januarja 1891, uršulinke do tedaj niso mogle začeti z adaptacijo gradu. Začele pa so s pripravami med tem. Delo je prevzel arhitekt Viljem Treo iz Ljubljane, ki je naredil načrte in izročil gradbena dela Kranjski gradbeni družbi - Krainische Baugeselschaft in Laibach. Uršulinski samostan je sklenil 19. junija 1891 s Kranjsko gradbeno družbo pogodbo za gradnjo: za adaptacijo, novogradnjo in povezavo gradu s samostanom. Uršulinski samostan in Loški grad okrog leta 1890 16 Med tem časom so najprej zgradili stopnišče od samostana do gradu (Stiegenhaus) in povezali samostanski zid z grajskim (vrtni zid). Ni pa bilo še nikjer vhoda v grad, ne na stopnišču, ne na vrtu. Šele ko so se 31. decembra 1891 uradi izselili iz gradu, je arhitekt Treo poslal delavce na grad, da so postavili še nekaj zadnjih stopnic. To delo je bilo končano 23. januarja 1892. Nato je bil 28. januarja 1892 prvi ogled gradu zaradi potrebnih adaptacij. Navzoči so bili nadškof Jakob Missia, arhitekt Viljem Treo, nova samostan ska prednica m. Katarina Majhnič in učiteljice samostanskih šol. Pridejo tudi v klet srednjega - dvoriščnega stolpa, kjer so bila shranjena jabolka. Vsaka učiteljica je dobila eno jabolko. Stanje gradu ob tem ogledu Po samostanski kroniki, ki jo je pisala ena od uršulink in je bila pri tem ogledu navzoča. Kronika na str. 52 predstavlja sliko Loškega gradu od južne strani, s Kranclja, kakršen je bil ob nakupu 1890. Verjetno je imel tako obliko že v Valvasorjevem času: V sredi dvorišča je stal mogočen, štirikoten stolp s tremi še ohranjenimi vogalnimi stolpi na vrhu. V stolpu samem se je nahajala na vrhu velika soba cca 7 m v kvadratu. Imela je nizka, komaj 1 m visoka okna, tudi soba sama je bila zelo nizka. To je bilo nekoč stanovanje mogočnega freisinškega škofa. To je priča, kako skromni in zadovoljivi so bili ljudje v srednjem veku ob vsem svojem bogastvu. Do nakupa l. 1890 je služila kot zapor - ječa. Ko smo jo ogledovali, so bili zidovi počečkani z raznimi slikami in besedilom. V stolpu je bilo še več manjših stanovanj. V enem od teh, pod zgornjo sobo, je stanoval nekdanji sodni sluga, nadzornik zapornikov. Vse pa je bilo v zelo slabem stanju. Spodaj pa so bile odlične kleti, katere bi sedaj radi ohranili, vendar to ni bilo v načrtu, ker smo potrebovali prosto, svetlo dvorišče. Pod strešnim nastavkom se na sliki vidijo »Kragsteini«, skozi katere se je moglo streljati. Te kamne je arhitekt kasneje uporabil za temelje pri južnem in zahodnem koridorju, ki so vidni še danes. Od srednjega stolpa pelje proti severo-zahodnem traktu lesen most. V tem traktu je stanoval vsakokratni upravitelj gradu - loški glavar. V poletnem času so tu stanovale tudi razne druge stranke. Tu je bilo tudi več malih sob, kuhinj, shramb in stranišč. Vse pa je bilo za penzionatske namene neuporabno. Takšen je bil tudi ves ostali severni trakt. Zahodni trakt je imel lepe, dobro ohranjene sobe, ki se bodo mogle brez posebnih težav uporabljati v penzionatske prostore. Sobe v pritličju so bili prostori za pristojno oblast. Ob kapeli je bila soba »kassa« davčnega urada. V sobi na pomolu je bilo sodišče. V 1. nadstropju je stanoval okrajni sodnik. Proti dvorišču v 1. nadstropju je bil prostoviseč, ozek, lesen hodnik. Na severni steni srednjega stolpa je bil vzidan napis, kateri je sedaj viden na spodnjem koridorju. Tam, kjer sedaj vodijo stopnice iz samostana na grad do koridorja, so bile proste polžaste stopnice. Sedanja kuhnjica vrh stopnic na grad je bila porta. V velikem prostoru vrh stopnic je bila lesena, temna šupa. Tu je bil tudi širok odprt vhod, kjer so uradniki hodili noter. Pred cca 10. leti pred nakupom gradu so našli tukaj umorjenega uradnika davkarije. Verjetno je nekdo iskal »kašo« davkarije. Zločinec ni bil nikoli odkrit. 17 Pogodba med Uršulinskim samostanom in Krainische Baugeselschaft, da ta prevzame gradbena dela na gradu, povezavo samostana z gradom, prezidave in nove objekte Arhitekt Wilhelm Treo, 9. junija 1891. (1. stran) 18 Pogodba med Uršulinskim samostanom in Krainische Baugeselschaft (2. stran) 19 Dopis Centralne komisije za umetnostne in spomeniške objekte na Dunaju (prepis dopisa št. 925) Kranjski deželni vladi v Ljubljani - zahteva po informacijah o nameri uršulink, da porušijo srednji stolp na Loškem gradu (Wartthurm mit seinem Wehrgange - stražni stolp z obrambnim hodnikom), 7. avgusta 1891. (1. stran) 2(1 Dopis Centralne komisije Kranjski deželni vladi (2. stran) Med kapelo in okroglim stolpom je stala razpadajoča »stala« - hlev, ves umazan in razmetan. V zgornje nadstropje okroglega stolpa se je moglo priti samo po lestvi, ki so jo naslonili na hlev. Med okroglim stolpom in severnim traktom je stal 4-5 m širok zid. Kapela je bila v zelo slabem stanju. Zraven kapele je bil v vzhodnem traktu majhen oratorij. Tla kapele so bila iz opeke, klopi iz surovega lesa, okna majhna in razbita, zidovi marsikje počeni, oltarji poškodovani, zvonik v razpadajočem stanju. Od slik v oltarju se je ohranila samo slika sv. Ane, kije ohranjena še danes. Oltarje bil menda posvečen še odfreisinškega škofa. Okrogli stolp. V zgornjem nadstropju je bil strašen prostor - ječa. S križastim hodnikom je bil okrogli prostor razdeljen na 4 jetniške celice. Vsaka je imela 4 dm veliko luknjo - okno, ki je komaj dopuščala nekaj svetlobe skozi debeli zid. Srednje nadstropje je velbano, obokano. V vsaki sobi stoji majhna železna peč. V zidu je v vsaki celici vzidan železen obroč, h kateremu so privezovali jetnike. Tla so bila pokrita z opeko. Spodnji prostor pri tleh ima še sedaj nekaj slame. Tu je bila šupa. Najnižji, kletni prostor je poln kamenja in trde ilovice. V tleh pritličnega prostora so bila vrata, skozi katera so metali jetnike v spodnji kletni prostor. Vendar pri preiskavi tega prostora niso našli človeških ostankov. Pri prezidavi tega stolpa 1893/94 (piše kronistka) bi se kmalu zgodila velika nesreča, ki bi zahtevala 7 človeških žrtev. Zgornji del stolpa, kjer je bilo 5 delavcev v tem času, v spodnjem pritličnem prostoru pa so bile 2 redovnici, se je sam od sebe naenkrat zrušil. Redovnici sta nekaj trenutkov prej odšle ven, delavci pa so se rešili na rob stropa, ki je ostal na zidu. Od nekdanjega stolpa je ostalo samo zunanje zidovje. Po ogledu gradu 28. januarja 1892 je ogledna skupina po mnogih različnih mnenjih in razgovorih ugotovila vse potrebne adaptacije, ki bi bile 21 22 Uršulinke pošljejo načrt in vzrok rušenja srednjega stolpa in poročilo o drugih adaptacijah in dozidavah na gradu, 19. februar 1892 (1. stran) 23 Uršulinke pošljejo načrt in vzrok rušenja srednjega stolpa in poročilo o drugih adaptacijah in dozidavah na gradu, 19. februar 1892 (2. stran) Poročilo o adaptacijah in dozidavah na gradu (3. stran) potrebne, da se grad uredi za moderen šolski in vzgojni zavod. Nadškof Jakob Missia je predlagal arhitektu, naj najprej stopi v stik z Zavodom za varstvo kulturnih spomenikov na Dunaju, ker je Loški grad zgodovinski kulturni spomenik. Najprej je nastalo vprašanje srednjega, dvoriščnega stolpa, ki je bil najprej na vrsti za rušenje, po mnenju arhitekta in samostanske skupnosti. Arhitekt Treo je v imenu Uršulinskega zavoda in po svojem strokovnem mnenju poslal preko Okrajnega glavarstva v Kranju naslednje poročilo: 19. februar 1892 Najprej se mora porušiti srednji stolp, ker zavzema celotno dvorišče, preprečuje celotni grajski stavbi svetlobo in zrak in se zaradi svoje posebne gradnje ne more za nič porabiti. Južna stran je zaradi slabih sanitarij vsa uničena in se ne more primerno sanirati. Od daleč se od srednjega stolpa ne vidi drugega kot rob pod ostrešjem in opeka na strehi. Ostrešje je cca 12 m visoko, staro in okvarjeno. Na najvišjem delu stavbe so 4 »Kragsteini« in molijo ven iz strehe in niso trdni in se jih ne more preiskati. Z visoke, strme strehe pada sneg strmo z veliko silo deloma na dvorišče, deloma na hodnike in strehe, tako prav lahko nastane velika nesreča. Če bi pa eden ali več »Kragsteinov« padel dol, bi bila pa nesreča neizmerna, ker bi to povzročilo, da bi se zrušila tudi streha. Najprej mora biti porušen ta stolp, da se bo mogla sanirati ostala zgradba in narediti dvorišče svetlo in zračno. S tem bi naredili prostor za hodnike in odstranili nevarnost za prebivalce stavbe. Stolp ni gradbeni spomenik, ki bi bil deželi v čast in ki mora biti zaščiten pred propadom. Vzdrževanje in saniranje in restavriranje gradu, da bi se ga moglo uporabljati, je nemogoče. Tako grajsko poslopje, kot je 24 Mestna uprava dovoljuje uršulinskemu konventu v Škofji Loki rušenje srednjega grajskega stolpa in izgradnjo tri metre širokega hodnika ob severni in vzhodni strani gradu na dvoriščni strani (1. stran) 25 Dovoljenje o rušenju grajskega stolpa (2. stran) 26 Dovoljenje o rušenju grajskega stolpa (3. stran) sedaj, ne more lastniku nič koristiti. Severni in zahodni trakt proti mestu, kjer so sedaj uradi in stanovanja, ostanejo nedotaknjeni. Tako ostane tip srednjeveškega gradu nedotaknjen. Po odstranitvi srednjega stolpa bo grad, posebno kapela, ki se bo ohranila, še bolj poudarjen in imel lepši izgled. Južni in vzhodni trakt proti hribu bosta prezidana po predloženem načrtu in obdana z zidanim koridorjem. Po predloženih načrtih je razvidno, da se hodnikov brez porušenja dvoriščnega stolpa sploh ne more zgraditi. Da sedanji prostoviseči leseni odprti hodnik ne sme ostati, ne potrebuje razlage. To bo Gradbeni zavod po gradbenem zakonu sam zahteval. Nadškof Jakob Missia je bil s tem načrtom zadovoljen, kakor tudi vsa uršulinska samostanska skupnost. Odločili so, naj se z rušenjem stolpa takoj prične. Zanimanje za obnovo loškega gradu je bilo pri Zavodu za varstvo kulturnih spomenikov na Dunaju še naprej veliko, vendar od tam ni prišla nobena pismena odločba o tej zadevi. Verjetno je poročilo arhitekta zadosto valo, da so razumeli položaj. Prišlo pa je 25. maja 1892 od mestnega občinskega urada v Škofji Loki na uršulinski zavod v Skofji Loki dovoljenje za rušenje srednjega stolpa in za zidanje dveh 3 m širokih hodnikov na severni in zahodni dvoriščni strani zgradbe in za druge adaptacije. 27 Adaptacije gradu so v bistvu potekale takole: Do konca 1. 1891 so najprej zgradili stopnišče (Stiegenhaus) od samo stana do gradu po pobočju hriba in povezali samostanski vrtni zid z grajskim. Vendar vhoda na grad še ni bilo. Leta 1892, 25. maja, so po dovoljenju Občinskega urada v Škof ji Loki začeli z deli v gradu samem. Najprej so porušili dvoriščni stolp, sezidali dva 3 m široka hodnika na dvoriščni strani na severnem in zahodnem traktu. Med okroglim stolpom in severnim traktom so zgradili dvorano. Obnovili so kapelo: popravili so zidove, ki so bili razpokani, naredili so nova večja okna, zgradili so nov višji in ožji zvonik. Pripeljali so dva zvona od tvrdke Zamassa v Ljubljani, ki jih je blagoslovil nadškof Jakob Missia. Dne 20. septembra 1892 so bili končani novi šolski prostori in blagoslovljeni. Opremili so jih s šolskim inventarjem in gojenke so jih zasedle. Dne 22. novembra je 29 gojenk prvikrat spalo na gradu. Po zdravniškem ogledu in njegovi odločbi so se uredile sanitarije in gnojne jame. Prepovedano je bilo piti iz grajskega vodnjaka. Leta 1893 so obnovili zahodni trakt. V kapeli je slikar Janez Šubic obnovil oltarje in grb, ki je prej stal v velikem oltarju. Kipi so bili narejeni vsi novi. Dne 21. maja so prišli kleparji, da so pokrili nov zvonik. Konec leta, 24. oktobra 1893, so bila opravljena zaključna dela: 4 sobe v nekdanjem upravnem traktu in končana rekreacijska dvorana. Za 11. oktober 1893 je bil napovedan komisijski ogled adaptiranega gradu. Leta 1893, 5. novembra, je nadškof Jakob Missia zelo slovesno blagoslovil obnovljene grajske prostore. (O tem poroča Slovenec nekaj dni po blagoslo vitvi z daljšim člankom.) Motiv z Loškega gradu v času posesti uršulink 28 Okrogli stolp ob blagoslovitvi obnovljenega gradu še ni bil prenovljen. Stari »Arrestthurm« je stal tedaj v svoji stari obliki z malimi zračnimi luknjami. Stalo je samo zunanje zidovje. Obnavljati so ga začeli konec 1. 1893. Znotraj so ga popolnoma obnovili. Naredili so nova večja okna. Leta 1894 je dobil obliko, kakor jo ima danes. Leta 1894 so uršulinke kupile od mesta nekaj zemlje okoli okroglega stolpa in postavile zid daleč ven in naredile zunaj ob zidu pot, kakor je danes. To pot so morale uršulinke več let same vzdrževati. Leta 1895 so v zgornja dva trakta, ki sta bila obnovljena v okroglem stolpu za spalnice, naselili gojenke. V letih 1906-1908 so zgradili nad dvorano še eno nadstropje za spalnico gojenk. Tako je bil obnovljen loški grad v sedanji obliki. V njem je uršulinski samostan v Škofji Loki ustanovil svoj šolski in vzgojni zavod, ki je bil ta čas najlepši in najmodernejši v Avstriji. Med 1. svetovno vojno je bil deloma zaseden z vojaštvom, po vojni pa so uršulinke nadaljevale svoje vzgojno in šolsko delo do leta 1941. Tedaj so jih Nemci pregnali iz Škofje Loke. Tako so grad rešile propada in ga z velikim trudom in stroški obnovile, da je sedaj res v čast Škofji Loki. Zgodovina gradu med obema vojnama in po 2. svetovni vojni je študija zase, ki naj jo napiše kdo drugi. Za ta študij pa uršulinke nimajo zgodovinskih virov. Po arhivu in kroniki Uršulinskega samostana v Škofji Loki je to sestavila ursulinka s. Mateja - Gorišek Doroteja, profesor in arhivar, ob stoletnici adaptacije loškega gradu (1893-1993). Loški grad in uršulinski samostan po spremembah okoli leta 1900 29 Zusammenfassung DIE BURG VON ŠKOFJA LOKA - HUNDERT JAHRE IHRER RENOVIERUNG Die Burg von Škofja Loka war seit dem 10. Jahrhundert das Zentrum der Herrschaft der Freisinger Bischofe. Da die Bischofe selten nach Loka kamen, hatten sie hier ihren Venvalter. Als im Jahr 1803 samtliche bischofliche Landereien sakularisiert wurden, ging auch die Burg in den Besitz des Staates iiber. Im Jahr 1890 erwarb die Ursulmen-Anstalt aus Škofja Loka die Burg kauflich. Die Ursulinen begannen 1891 mit der Burgerneuerung. 1893 brachen sie den zentralen Turm ab, wesentlich erweiterten sie die Burgraume und sie verbanden die Burg mit dem Kloster. Im Beitrag wird der Zustand der Škofja Loka - Burg im Zeitpunkt des Ubergangs in den Besitz der Ursulinen und der Renovierungs- und Neubauverlauf beschrieben. Die Angaben werden der Ursulinenchronik entnommen und werden zur Hundertjahrfeier der Burgrenovie- rung zum ersten Mal veroffentlicht. In der Burg befand sich fortan bis zum Zweiten Weltkrieg die Ursulinen- Lehr- und Erziehungsanstalt, die in derjenigen Zeit unter den schonsten und modernsten in Osterreich bzw. im alten Jugoslawien war. 30