in anja. P6 vojHl se Je razpasla neverjetno lepoštenost ter vsemogoče lopovščine. Dnevno prinaša časopisje cele stolpce: a je bil ogoljufan, zopet oni na naj)olj prekanjcn način okraden, tretji abit ter oropan. Vsi ti razni zločini se be dogajajo v temni noči ter v kakem islavonskem gozdu, ampak pri belem jdnevu ter na najbolj obljudenih krajjih in prostorih. Priljubljeno ter za pobeg pripravno torišče uzmovičev ter ^oparjev so železnice. Marsikdo je že bil okraden ter izropan na železniški tprogi od Zagreba naprej. Na Slovenfekem Štajerskem imajo lopovi na piki ha jesen zvezo: Pragersko—Čakovec, ^er tukaj je večkrat polno sadnih ter vinskih prekupcev, ki nosijo seboj debele listnice. Leiošnjo jesen me je povabil inoj ilobri prijatelj seboj proti Ormožu, kjei' jc bil kupil vinski mošt, katerega je hotel prevzeti iM plačati. Odpeljala Sva se z jutranjim vlakom iz Maribora ter prestopila na Pragerskem. V restavraciji sem pil uaj, prijatelj je bril šale fea mcnoj. Tako od strani naju je motril |na dolgo potegnjen neznanec. Tiščal je jobe roki v žep in polukaval zvedavo izpod na oči potegnjene športne kape. Ko je bil pripravljen vlak na odhod, tiajn je povabil znan sprevodnik v čijsto prazen oddelek, kjer bi lahko dremala. Oni tujec se je sprehajal pred Vlakom ter opazoval potnike. Komaj jc brlizgnila lokomotiva na odhod, že je prisedel sumljivec tik mene, stegniJ flolge noge pod drugo klop tcr zasadil pči v prijatelja in njegovo torbo na polici. Moja osebnost ga ni zanimala, ufrajal mu je tovariš, ker je majhen, relen, tičal v lepi obleki, usnjati suknji ter zlata verižica je oznanjala njegov trgovski poklic. Tujec je brž uganil, da Bva Slovenca ter začel hvaliti na vse pretege slovenski narod ter vzorno ubravo v mariborski oblasti. Govoril je lirvatski, a že njegov glas me je dirnil tako neprijetno, da sem bil prepričan: Pripeljal ga je v najino druščino lopovski namen! Še danes ne vem, zakaj ^ravzaprav sem izvlekel z vso previdpostjo žepni nožič, odprl za hrbtom yečje rezilo in držal smešno orožje pripravljeno v rokavu. Od pohvale Slovenije je krenil sosed ta svetovno vojno, katere se je udeležil la ruski fronti, kjei* je bil ujet ter pre>eljan v daljno Sibirijo. Kratko orisallh doživljajev si ni izmislil, ker je ponal natančno sibirske kraje do Vladiostoka. Dirindaj vojne mu je bil po- vod, da je naglasil slab upliv medvojnih razmer na zarod, ki je doraščal v onih žalostnih ter težkih časih. Trdil je, da vse sedajne tatvine, uboje ter rope je rodila vojna. On kot prekupec konj ima priliko, da pride v vsa večja jugoslovanska mesta. Kako mora biti na primer pošten človek previden, da ni ob denar v Zagrebu na ulici, trgu ali prav posebno še kje v trgovini. Kolikokrat jc opazoval na lastne oči, kako se podajo kar trije lopovi kupovat za par dinarjev klobas. Eden naročuje na dolgo ter široko, drugi se dobrika z vso prijaznostjo prodajalki, tretji pa krade. Veliko bolj nevarno nego po trgovinah je po hrvatskih sejmiščibi. Bog ne daj, da bi nosil kupec denar v zadnjem hlačnem žepu ali v listnici v telovniku. On obuje vsikdar debelejši denar v čevlje, sicer bi že bil davno postal žrtev prefriganih in dobro organiziranih žeparjev. Med res zanimivim pripovedovanjem ter slikanjem žepnih tatvin je krilil z rokami proti meni in prijatelju. Naenkrat se je zarežal na ves glas in mi pomolil pod nos majhno lisinico, katero nosim v hlačnem žepu od zadaj. Dal mi jo je seve nazaj, ker je bila prelahka s pripombo: »Glejte, tako se to napravi. Jaz sem govoril v vas in niti najmanj niste Cutili, kedaj in ko.ko sem segel v vaš žep.« Ta proizvod sprctnosti v žeparstvu jc bil jasen dokaz, da je zgovorni neznanoc vsc kaj druzega, le pošten konjski trgovec ne! Prijatclj je pogledal po (orbi, če še je na polici, se potipal za žep, vidno prebledel, kar je tujec dobro zapazil ter se muzal pritajeno in nekako sam zasc. Sprcvodnik je šel v teh trenutkih po hodniku, pogledal na kratko v naš oddelek ter sedel zunaj na svoj sedcž. Vozili smo se od Ptuja* naprej, Hrvat nama je zopet ponudil par prav mastnih in zavitih tolovajskih doživljajev. Za me se očividno ni več brigal. Sklonil je svoj dolgi ter koščenl hrbet proti prijatelju in mu razkladal, kako privlaCen predmet so za lopove taki mali, debeli gospodje, ki se že kar na zunaj bahajo z bleščečo usnjato suknjo ter zlato v«rižico. Nič lažjega ni, nego tacega debelušastcga bahača v vagonu oropati denarja ter dragocenosti. Tatvina ali viden rop se morata izvršiti, ko vozi vlak v kako veCjo postajo. Še pred postankom vlaka je tre» ba skočiti iz vagona in Ł Bogom —• Mišj ko! Komaj je izrekel zadnjo besedo, j«» že držal v roki prijateljevo zlato verft žico ter uro. Ravno smo bili na postaji Velika Nedelja, ko je hušnil tovariš ves prestrašen po koncu zagrabil vrnje« no mu zlatnino, vzel torbo in izginil venkaj na hodnik. Nekaj je govoril 8 sprevodnikom in ta je zaliteval ponovno od smejočega se tujca vozni listek. Vse v redu, karta je bila plačana od Pragerskega do Čakovca. Prijatelj sa in upal več na sedež, Hrvat se je pa tako smejal, da so mu solze zalivale oči in menil, da en tak le pod palcem debeli mariborski vinski trgovec je preplah za hrvaške razmere. Joj, da bi ga spasli oni pravi slavonski žeparji kje proti postaji Vinkovci: »Ondak z Bogom zlata ura i lanac!« Po pristanku v Ormožu sem se pobiral tudi jaz iz vagona, ker sva bila a prijateljem na cilju. Hrvat me je pri iz« stopanju potrepljal med smehljanjera po rami in me poučil: »Gospod profesor, le lepo zaprite vaš nož, ker se bosta peljali na vozu in bi se še lahko ranili^ ako boste imeli tako malo zaupanja v. voznika, kakor ste ga pokazali naprata menl od Pragerskega do Ormoža.« Lopov ]'e dobro znal, da sem tiščal y rokavu odprti nož in me je pri slovesu kot strokovnjak osmešil prav pošteno. Sprevodnik nama je na ormožki postaji zaupal, da se vozi večkrat ta človek z jutranjim vlakom na tej progi. On sam je uverjen, da Je tolovaj, a dcn kazati se mu doslej ni dalo nič. Iz bojazni za naju je priš«l sedet pred naš oddelek, ker napram trem bi bila tudi grožnja z namerjenim revolverjem brezuspešna. Zahvalila sva se sprevodniku za čuječnost ter stražo. Prijatelj se je še le na vozu do dobra zavedel, v. koliki nevarnosti je bila tokrat njegova torba, listnica in na zunaj vidna —< zlata baharija. Sklenil je, da se bo v, bodoče ogibal praznih vagonov, ker t! so prevelika vaba za lopove, katerih je že žalibog dovolj po sicer pošteni Sloveniji.