kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 81 RAZVOJ DELAVSKEGA IN LJUDSKOFRONTNEGA GIBANJA NA DOMŽALSKEM OBMOCJU 1935—1941 miroslav stiplovšek Komisija za preučevanje zgodovine ZKS pri predsedstvu centralnega komiteja ZKS j? pobudnik in usmerjevalec raziskovanja de- lavskega gibanja med vojnema in posebej razvoja in delovanja partije na območjih Slo- venije. Hkrati poteka tudi akcija za pisanje preglednih orisov narodnoosvobodilnega bo- ja na območjih medvojnih okrožij, ki naj bi izšli v zbirki Knjižnica OF; to akcijo organi- zacijsko usmerjata koordinacijski odbor nek- danjih aktivistov ter svet za razvijanje revo- lucionarnih tradicij pri republiški konferenci SZDL, strokovno pa komisija za zgodovino sveta za razvijanje revolucionarnih tradicij pri predsedstvu republiškega odbora ZZB NOV. Tudi ta akcija narekuje preučevanje predvojnega revolucionarnega delavskega gi- banja na posameznih območjih Slovenije zla- sti od srede tridesetih let dalje, kajti brez njegovega poznavanja ni mogoče razumeti številnih posebnosti v začetkih NOB pa tudi njegovega nadaljnjega razvoja v nekdanjih partijskih okrožjih ne. Gre za zelo zahtevne in dolgoročne akcije na področju lokalne zgo- dovine problematike delavskega gibanja in NOB, dela te vrste pa bodo tudi dragocen prispevek k uresničevanju raziskovalnega na- črta Zgodovina Slovencev 1918—1945, torej na poti k znanstveni sintezi obdobja med voj- nama in NOB. Preučevanje delavskega gibanja in vloga partije med vojnama morata biti postavlje- na v širok družbenopolitični okvir, kajti če bi ravnali drugače, bi ne mogli prikazati eno poglavitnih značilnosti njenega delovanja na Slovenskem, namreč prodor partije med širo- ke ljudske množice, ki se je zlasti od srede tridesetih let nenehno krepil predvsem preko delavske enotnosti in ljudskofrontnega giba- nja. Prav ustanoivni kongres KPS v Cebinah je bil velika manifestacija volje slovenskih ko- munistov, »dati na razpolago svojemu ljudstvu vse svoje sile«, pokazal je njihovo »neomaj- no zvestobo slovenskemu narodu« in jasno začrtal nalogo, da mora delavski razred op- raviti združevalno vlogo vseh demokratičnih sil slovenskega naroda »kot njegov najbolj napreden in najbolj organiziran del.«' V referatu želimo s prikazom nekaterih do- godkov in akcij v drugi polovici tridesetih let ilustrirati, kako je partija te svoje naloge izvajala ha domžalskem območju. Ob tem že- limo posebej opozoriti, da tega dela spričo vrzeli v arhivskem gradivu, pomanjkljivih po- datkov v časopisju in drugih publiciranih vi- rih, zlasti pa zaradi ilegalnih oblik delovianja partije, zaradi katerih mnogo pomembnih ak- cij nikdar ni bilo zapisanih, ni mogoče uspeš- no izpolniti brez pritegnitve pričevanj pred- vojnih komunistov oziroma organizatorjev de- lavskega gibanja. Se zlasti velja ta ugotovi- tev za opisovanje razmer na manjših območ- jih, za katere je praviloma ohranjenih naj- manj sočasnih pisanih virov. Zato je treba akcijo za zbiranje pričevanj predvojnih ko- munistov, ki jo organizira komisija za pre- učevanje zgodovine ZKS, le pospešiti, pose- bej pa poskrbeti, da bodo njihovi zapisovalci z dobrim poznavanjem splošnega razvoja de- lavskega gibanja in posebej delovanja parti- je to svojo nalogo čimbolj uspešno izpolnili in s tem obogatili za številne probleme, obdob- ja in območja le skromno zakladnico različ- nih vrst virov. Na domžalskem in kamniškem območju smo prek odbora aktivistov OF kamniškega okrožja s to akcijo že začeli. V zadnjih letih so tudi nekatere temeljne organizacije zdru- ženega dela (Helios, Domžale; Tosama, Vir in Papirnica Količevo)^ dale pobudo za preuče- vanje predvojnega delavskega gibanja v svo- jih tovarnah. Zlasti v preteklem letu je bilo delo pri zbiranju pričevanj predvojnih komu- nistov zelo intenzivno in tako smo dobili tudi wliko novih dragocenih podatkov o Ijudsko- frontnem shodu na Taboru nad Ihanom, či- gar 40-letnico proslavljamo hkrati s 25-let- nim jubilejem Kronike tudi s prvim simpo- zijem slovenskih zgodovinarjev o krajevni zgodovini. Prelomnica v delavskem gibanju in tudi družbenopolitičnem razvoju na domžalskem območju je bila velika stavka papirničarjev v Bonačevi tovarni na Količevem leta 1935, ki se je prav po zaslugi partije končala s po- membno zmago delavstva. S stavko koliških papirničarjev se začenja že tretje obdobje v razvoju delavskega gibanja na domžalskem območju. Njegovi začetki so povezani z nag- lim razvojem evropsko znane slamnikarske industrije v Domžalah in Mengšu v drugi po- lovici 19. stoletja. Številni dejavniki (večina zaposlenih v tej industrijski panogi je bila s kmečkega podeželja in ni bila odvisna le od tovarniškega zaslužka, temveč se je preživlja- la tudi z dohodki od svojih sicer majhnih po- sestev, prevlada ženske delovne sile, sezon- sko delo v slamnikarskih tovarnah) so vpli- 82 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 vali, da se delavstvo več kot tri desetletja po začetku obratovanja prvih slamnikarskih to- varn ni organiziralo. Končno so duhovniki leta 1897 ustanovili prvi krščanski delavski podporni društvi v Domžalah in Mengšu. Še- le deset let po svoji ustanovitvi sta jeseni 1907 organizirali prvi stavki domžalskega in mengeškega slamnikarskega delavstva, ki pa sta ostali osamljen pojav borbenosti, kajti nji- hovi organizatorji niso hoteli zaostriti odno- sov s tirolskimi podjetniki. Šele po hudem poslabšanju položaja delavstva v prvi sve- tovni vojni so delavke v največji slamnikar- ski tovarni v Domžalah Petra Ladstätterja aprila 1918 spet s stavko zaman poskušale izbojevati povečanje mezd. Z razpadom Av- stro-Ogrske se je tudi končalo prvo obdobje v delavskem gibanju na domžalskem območ- ju, za katerega je značilno, da je zavest o nuj- nosti organiziranosti delavstva v tedaj edini industrijski panogi —• slamnikarstvu, le del- no prodrla, da so imele njegove prve organi- zacije pretežno podporni in izobraževalni značaj, da so ostale zaprte v lokalni okvir in se niso vključile v krščanskosocialno Jugo- slovansko strokovno zvezo (JSZ) ter torej niso prerasle v prave strokovne organizacije — sindikate. Ze marca 1919 se je slamnikarsko delavst- vo v Domžalah in Mengšu sindikalno organi- organizirajo v JSZ. Strokovni organizaciji pa sta začeli delati v izjemno hudih razme- rah, kajti po nastanku jugoslovanske drža- ve je slamnikarska industrija z izgubo veli- kega tržišča in zaradi drugih težav zašla v krizo, ki se je kazala tudi v skrčenem obsegu obratovanja. Zaposlitev je dobilo le okrog 450 delavcev in delavk, torej približno le polovi- ca vsega delavstva iz obdobja pred prvo sve- tovno vojno. Zato so skupine JSZ — leta 1920 je njihovo število naraslo na šest — dosegle v mezdnih gibanjih le islkromne uspehe, v Meng- šu npr. apomladi 1919 šale po kolektivnem od- pustu — izporu, posebno pozornost pa so mo- rale posvetiti iskrbi za podpore brezposel- nim ter za njihovo zaposlitev, za kar so usta- novile tudi posredovalnico. Zadnji veliki ak- ciji slamnikarskega delavstva sta bili stavki v Ladstätterjevi tovarni v Domžalah in v tovarni Stemberger—Mellitzer v Mengšu v prvi polovici 1922, ki sta se končali z delnim uspehom. Slamnikarska industrija je nato v dvajsetih letih še nadalje propadala, odlo- čilni udarec pa je doživela v veliki gospodar- ski krizi, ko so morala slamnikarska podjetja združiti svojo proizvodnjo leta 1931 v eni sa- mi tovarni Universale v Domžalah. V takih razmerih je strokovno gibanje slamnikarske- ga delavstva postopoma povsem zamrlo.' Toda propad te industrijske panoge ni po- menil tudi konca industrije na domžalskem območju. Že vzporedno z upadanjem proiz- vodnje slamnikov so se začele razvijati nove industrijske panoge, na kar je vplivala obi- lica delovne sile, ugodni energetski viri ob Kamniški Bistrici ter dobre železniške ter cestne zveze. Tako sta. začeli leta 1920 obrato- vati lesno in kovinsko podjetje Bistra (ka- snejša tovarna barv Medic-Zankl) v Domža- lah in Bonačeva papirnica na Količevem, tri leta kasneje še tovarna Induplati v Jaršah in Kacjančičeva tovarna sanitetnega materiala na Viru, leta 1924 pa Marxova tovarna la- kov na Količevem. Prof. Anton Melik je ugo- tovil, da se nikjer v Ljubljanski kotlini »ni industrija izven starih urbanskih naselij tako' krepko naselila kot v Bistriški dolini.«* Zla- sti v Domžalah, Mengšu in Radomljah je bila zelo razvita tudi obrt, najbolj pečarska in mli- narska. Vsa ta podjetja so v dvajsetih letih povečevala proizvodnjo in zaposlovala vedno več delavstva. Sredi tridesetih let je bilo v večjih obratih zaposlenih okrog 1200 delav- cev in delavk.^ V nove tovarne so prihajali iz kmečkega okolja in se šele postopoma ob- likovali v pravo industrijsko delavstvo. Zato je vanj le počasi prodirala zavest o nujnosti sindikalne organizacije. V domžalski Bistri je delavstvo jeseni 1921 10 dni stavkalo brez večjega uspeha, podjetniki pa so z odpusti delavskih zaupnikov zatrli v letih 1927/28 prizadevanja jarškega in koliškega delavstva, da bi ustanovilo strokovne organizacije JSZ. V revolucionarnih razmerah po prevratu 1918 pa je poleg delavskih množičnih organi- zacij — sindikatov nastala na domžalskem območju tudi prva komunistična organiza- cija. Ustanovili so jo v Dobu sredi leta 1920 in je štela okrog 25 članov. V Dobu so bili nato številni sestanki in shodi, na katerih so širili komunistične ideje tudi vodilni funk- cionarji KPJ nia Slovenskem, dobska partij- ska organizacija pa je širila svoj vpliv zlasti v vasi na območju Črnega grabna in Morav- ske doline. Vpliv KPJ so pokazale volitve v ustavodajno skupščino novembra 1920, ko je zanjo v Dobu glasovalo kar 125 volilcev, po več deset glasov pa so dobili komunisti v Mengšu, na Trojanah, v Radomljah, v Mo- ravčah in v Domžalah. Zakon o zaščiti države sredi leta 1921 je potisnil KPJ v ilegalo, toda komunisti v Dobu so v različnih oblikah (na shodih, ob volitvah, s propagandnimi akci- jami itd.) delovali bolj ali manj aktivno še naprej ter vzdrževali stike s pokrajinskim ko- mitejem KPJ za Slovenijo. Do prepovedi po junijskem spopadu revolucionarnega delav- stva z orjunaši v Trbovljah leta 1924 je v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 83 Dobu delovala tudi legalna komunistična or- ganizacija Neodvisne delavske stranke Jugo- slavije.^ Na le redkih podeželskih območjih Slovenije si je partija v dvajsetih letih pri- dobila tolikšen vpliv kot na dobskem in ta pojav vsekakor zasluži podrobnejšo preuči- tev. Stari dobski komunisti, okrepljeni z no- vimi člani, pa so imeli nato v tridesetih letih pomembno vlogo pri oživitvi in utrjevanju delavskega in ljudskofrontnega gibanja na domžalskem območju. Za drugo obdobje v razvoju delavskega gi- banja na domžalskem območju je značilno, da se je zelo razmahnilo v revolucionarnih raz- merah po prevratu, nato pa v dvajsetih letih skoraj povsem upadlo. Dobska partijska or- ganizacija je širila svoj vpliv zlasti med kmeč- kim prebivalstvom, delavstvo pa je bilo orga- nizirano v krščanskosocialnih strokovnih or- ganizacijah. Delavstvo na domžalskem območju je bilo podobno kot na sosednjem kamniškem območ- ju v obdobju sestoj anuarske diktature in go- spodarske krize brez svojih strokovnih or- ganizacij, edina skupina JSZ v tovarni Uni- versale je izgubila večino članstva in je bila dejansko brez moči, tako da je bilo prepu- ščeno na milost in nemilost podjetnikom, ki so razmere izkoristili za novo poslabšanje položaja delavstva z zniževanjem mezd, s kr- šenjem določil socialne zakonodaje, prizadeli pa so ga tudi z odpusti. Boj za konec teh nevzdržnih razmer je na kamniškem območju začelo delavstvo v Rem- čevi tovarni na Duplici, ki je maja 1934 z dolgotrajno stavko delno uspelo izbojevati svoje mezdne zahteve. Ta ogorčeni boj dup- Ijškega delavstva, v katerem je poseg partije vanj uspela razkriti policija, ki je aretirala Miho Marinka, Marijana Dermastio in Maro Dermastio, je odmeval tudi na domžalskem območju.' Pokrajinski komite KPJ za Slo- venijo je po konferenci v Goriöanah septemb- ra 1934, na kateri so ugotovili, da so v Slo- veniji objektivni pogoji za stavkovni val, po- zorno zasledoval razmere po podjetjih in nato preko komunistov ter simpatizerjev na tere- nu ob svojem neposrednem angažiranju po- skušal stavkovne in druge boje kar najbolje pripraviti ter podvzeti vse ukrepe za njihovo pravilno vodenje do uspešnega konca. Potem ko je krščanskosocialistična Delavska pravi- ca 7. marca 1935 obširno poročala o nevzdrž- nih razmerah v Bonačevi tovarni in pozvala delavstvo, naj se organizira, je vodstvo KPJ na Slovenskem posvetilo posebno pozornost razvoju odnosov med delavstvom in podjet- nikom na Količevem. Julija 1935, ko so po-j Udeleženci ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937 84 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 tekale zadnje priprave za ustanovitev stro- kovne organizacije JSZ v tej tovarni, je bil v Radomljah sestanek med predstavnikom pokrajinskega komiteja KPS za Slovenijo Ivanom Mačkom, Marijanom Dermastio iz Ra- domelj ter Francem Bukovcem, organizator- jem delavstva na Količevem, na katerem so se tudi dogovorili za stavko, če bo Bonač po- skušal podobno kot leta 1927 z odpusti delav- skih zaupnikov razbiti strokovno organiza- cijo. Ko je po začetku delovanja skupine JSZ na Količevem 17. avgusta 1935 podjetnik Bonač odpustil njenega predsednika Bukovca, je vseh 230 delavcev in delavk začelo stavkati, v hudem boju pa so enotno vztrajali vse do 14. oktobra 1935. Ta dolgotrajna stavka ima v marsikaterem pogledu posebno mesto v stavkovnem valu leta 1935. Glede na to, da je podjetnik z različnimi sredstvi poskušal stavko zlomiti — hotel je kolektivno odpusti- ti vse delavstvo, organizirati stavkolomstvo, zavlačeval je pogajanja, da bi z naraščajočo gmotno stisko stavkajoči popustili v svojih zahtevah — je bilo v tej stavki še posebno aktualno izvajanje navodil o vodenju stavk, ki jih je dala IV. državna konferenca KPJ de- cembra 1934 v Ljubljani. V njih je bilo po- udarjeno, da morajo komunisti s pravilno or- ganizacijo dati revolucionarni značaj in do- seči uspeh stavkovnih bojev na osnovi ak- cijske enotnosti delavstva. Ob začetku stav- ke morajo organizirati stavkovne straže, nato pa preprečevati stavkolomstvo in paničar- stvo, skrbeti za obveščanje javnosti in bojno razpoloženje delavstva, organizirati zanj gmot- no pomoč ne le med delavci v drugih podjet- jih, temveč tudi med kmeti in drugimi sloji, zlasti v svoji okolici, in končno morajo stav- ke tudi pravočasno skleniti. Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo je imel pri usmerjanju stavke na Količevem ugodne pogoje, saj je bil predsednik stavkov- nega odbora Bukovec komunist, že pred stav- ko je z njim vzpostavil stalno zvezo preko Dermastie, na območju Doba, Prevoj in Lu- kovice pa je bilo tedaj okrog 15 komunistov in številni simpatizerji. Aktivnost komunistov s središčem v Dobu omenjajo partijska po- ročila iz časa obnavljanja in ponovnega utr- jevanja KPJ na Slovenskem po udarcih v času sestojanuarske diktature, njihovi stiki s pokrajinskim partijskem komitejem pa so bi- li včasih tudi prekinjeni. Zlasti od preloma 1934/35 so svojo dejavnost zelo okrepili in se redno sestajali v Koželjevi hiši v Dobu. Po- budnik za začetek njihovega organiziranega delovanja je bil prof. Mirko Košir iz pokra- jinskega partijskega vodstva, ki je bil tedaj zaposlen v tovarni Medic-Zankl v Domžalah. Bukovec se je z njimi posvetoval že v pripra- vah za ustanovitev strokovne organizacije v Bonačevi tovarni, zlasti pomemben pa je bil njihov delež v veliki stavki. Organizirali so moralnopolitično in materialno podporo stav- kajočim. Na pogostih sestankih pri Koželju v času stavke so se dogovarjali o zbiranju ži- vil in denarja pri kmetih, trgovcih, obrtnikih in gostilničarjih na dobskem območju, v Čr- nem grabnu, v Moravski dolini, v Domžalah in drugod ter o nabiralnih akcijah med de- lavstvom domžalskega in tudi kamniškega območja. Brez te dobro organizirane materi- alne pomoči okoliškega prebivalstva, — po- moč je prihajala tudi od drugod iz organiza- cij JSZ, zlasti od vevških papirničarjev, po- krajinski komite KPJ za Slovenijo pa je or- ganiziral pomoč preko Zveze delavskih žena in deklet — bi stavkajoči delavci ne mogli zdržati tako dolgotrajnega boja. Uspeh pri zbiranju pomoči je bil posledica široke pro- pagandne akcije o upravičenosti in nujnosti te velike delavske stavke. Slovensko partijsko vodstvo je bilo nadrob- no obveščeno o vseh pomembnih dogodkih v času stavke, kar mu je omogočalo njeno pra- vilno usmerjanje, o tem pa pričata tudi dva obsežna članka v legalnem partijskem gla- silu Delavskem obzorniku, ki sta tudi pospe- šila sklepna pogajanja za konec stavke. Stro- kovna organizacija je poleg izboljšanja mezd- nih in delovnih razmer uspela tudi izbojeva- ti, da jo je moral podjetnik priznati in pri- stati na volitve delavskih zaupnikov. Stavka koliškega delavstva je zanimiva tudi v tem pogledu, da so vsa uradna posredovanja in zastopstva na pogajanjih opravljali funkcio- narji JSZ, toda partija je našla pota, da je uveljavila svojo metodo in taktiko boja. Za- radi opurtunističnega in kompromisarskega ravnanja strokovnega tajnika JSZ Petra Lom- barde, ki je ogrožalo uspešen potek stavke, pa je prišlo do polemike med krščansko soci- alistično Delavsko pravico in komunističnim Delavskim obzornikom, v kateri je slednji poudaril, da je odločno nastopanje proti pod- jetnikom za koristi delavskega razreda po- glavitni pogoj »za vsako enotnost in za vsa- ko skupno delavsko fronto«.® Tako je bila stavka koliškega delavstva nova priložnost, da je partija opredelila svoja temeljna stališča do enotne fronte in svoje pogoje za sodelova- nje s krščanskimi socialisti. Ob tem naj po- udarimo, da je Lombardo prišel v spore tudi s samim koliškim delavstvom, ki pa je dobro sodelovalo z drugimi voditelji JSZ. Stavka papirničarjev na Količevem ima torej po- membno mesto v stavkovnem valu leta 1935 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 85 Stavkajoči delavci v Bonačevi tovarni leta 1935 na Slovenskem, tudi zato, ker je med okrog j 25 stavkami trajala najdlje. Toda odločilne- i ga pomena je bila za razvoj delavskega gi- j banjia na domžalskem in tudi kamniškem ob- močju, prav tako pa je komunistom odprla tudi pot za organiziranje širokega ljudsko- i frontnega gibanja. j Zgled koliških papirničarjev je opogumil delavce drugih podjetij, da so premagali strah pred delodajalčevimi ukrepi, zlasti odpusti, in se pogumno lotili ustanavljanja svojih strokovnih organizacij. Že pred stavko je ob- novila svojo aktivnost skupina JSZ v tovar- ni Universale, med njo so se v JSZ organizi- rali delavci v tovarnah Induplati v Jaršah, i Medič-Zankl v Domžalah in Marx na Ko- j ličevem, jeseni 1935 v Staretovem lesnem j podjetju v Preserjah, sredi naslednjega leta i pa še opekarski delavci v Raidoniljah in i tekstilno delavstvo v Kocjančičevi tovarni na \ Viru. Jeseni 1937 je bilo v osmih skupinah JSZ na domžalskem območju organiziranih skupaj 780 članov, prevladovale so delavke, ki jih je bilo organiziranih 449. V vsem kam- j niškem okraju pa je bilo tedaj organiziranih j v JSZ 1244 delavcev in delavk ali skoraj če- j trtina celotnega članstva JSZ na Slovenskem.' Toliko članov je redno izpolnjevalo svoje ob- veznosti, sicer pa je Delavska pravica leta 1937 pisala, da so v JSZ v kamniškem okraju zajeli okrog 2000 delavcev in delavk, pri če- < mer je iz propagandnih razlogov verjetno : štelo tudi tiste člane, ki niso redno plačevali prispevkov."* V kamniškem okraju, ki je tako sredi tridesetih let postal eno poglavitnih opo- rišč JSZ, sta bili največji organizaciji v Jar- šah (330 članov) in na Količevem (200 čla- nov). Poudariti moramo, da se je tedaj sin- ; dikalno organizirala velika večina delavstva \ v vseh večjih tovarnah domžalskega območ- J ja (v Bonačevi tovarni skoraj vse, v Indupla- ti in Universale okrog tri četrtine), kar je bil eden temeljnih pogojev za uspešno delova- nje strokovnih organizacij. V sindikalnem gi- banju na domžalskem območju je JZS pov- j sem prevladovala, vodilna pa je bila tudi v | celotnem nekdanjem kamniškem okraju. V j socialnodemokratskih sindikatih Strokovne komisije (SK) oziroma v sindikatih URSS J so bili od leta 1938 organizirani le pečerji v Mengšu (njihova podružnica je štela le ok- rog 60 članov), od srede tridesetih let pa sta î bili močni organizaciji pri Titanu in Remcu, število članstva pa skupaj ni doseglo niti tretjine organiziranih v JSZ. Zelo šibak je bil j vpliv liberalne strokovne organizacije Narod- j ne strokovne zveze (NSZ), ki je imela od le- ta 1937 svojo podružnico z nekaj deset člani le v tovarni Medič-Zankl v Domžalah. Potem ko so klerikalci zaradi prehoda JSZ na de- 86 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 mokratične pozicije izgubili vpliv v njej, so 15. novembra 1935 ustanovili novo strokovno organizacijo Zvezo združenih delavcev (ZZD) 7. namenom, da delavstvo »rešijo« iz objema marksizma in ga vodijo skladno s korporacij- skimi, to je fašističnimi načeli papeške okrož- nice Quadragesimo anno, je prav kamniško okrožje postalo pravo območje preizkušanja njune moči. Grobeljski misionarji so se takoj lotili pridobivanja delavstva za novo režim- sko organizacijo, kar je v praksi pomenilo razbijanje JSZ. Njihovo akcijo pa so delegati vseh skupin JSZ kamniškega okraja na po- svetu 21. maja 1936 v Radomljah soglasno obsodili. Ugotovili so, da se klerofašistična organizacija poskuša uveljaviti na nedostojen način, z blatenjem in obtoževanjem funkcio- narjev JSZ in da je ZZD najbolj napadalna prav na domžalskem in kamniškem območ- ju. Delegati so izjavili, da »bodo vsi kot en mož čuvali enakost JSZ v kamniškem okra- ju«.'' Rezultati velikih prizadevanj organizator- jev ZZD so bili zelo klavrni. Verskemu glasilu za kamniško okrožje Našemu listu, ki je izhajal v Grobljah, ni preostalo drugo, kot da je hudo napadalo organizacije JSZ, češ da so pod komunističnim vplivom. Režimska klerikalna organizacija ZZD se tudi kasneje ni uspela uveljaviti v delavskem gibanju v kamniškem okraju. Edino pomembnejšo to- varniško organizacijo je na domžalskem območja uspela ustanoviti v Induplati, kjer pa je leta 1938 ZZD dobila na volitvah le enega delavskega zaupnika, JZS pa osem. Prav napadalnost ZZD pa je leta 1936 pospešila tesno povezovanje teh skupin JSZ v kamniš- kem kraju z medstrokovnim odborom, ki je nato usmerjal skupne akcije. Ob tem naj pripomnimo, da je po začetnih trenjih zlasti po prizadevanju Franca Leskoška v kamni- škem okraju prišlo do enotnega nastopanja JSZ in SK v mezdnih gibanjih in drugih akcijah za izboljšanje položaja delavstva. Pomembno je torej tudi dejstvo, da se je hkrati s krepitvijo delavskega gibanja ust- varjala tudi tesna povezanost med delavstvom kamniškega in domžalskega območja, ki je omogočala tudi v slovenskem okviru zelo odmevne množične akcije in nastope. Z ustanovitvijo strokovnih organizacij v vseh večjih podjetjih na domžalskem in kamniškem območju se je začelo obdobje nepretrganega in uspešnega boja za izboljšanje gmotnih in delovnih razmer delavstva. Ob tem naj pripomnimo, da se je v drugi polovici tridesetih let po upadu gospodarske krize kre- pila na domžalskem in kamniškem območju industrija, kar se je kazalo v povečanju števila zaposlenih v podjetjih z dolgoletno tradicijo, v preraščanju nekaterih obrtnih obratov v industrijska in v nastajanju novih podjetij zlasti v Mengšu in Domžalah. Konec tridesetih let je bilo v večjih obratih na domžalskem območju že okrog 1800 zaposle- nih, toda v novih podjetjih delavstvo v glav- nem ni bilo sindikalno organizirano, kajti potreben je bil določen čas, da se je med seboj povezalo in se ustalilo v njih; prebuditi pa se je morala med njimi tudi delavska zavest. Poglavitna naloga strokovnih organi- zacij je bila sklenitev kolektivne pogodbe, to je, pismenega sporazuma med njo in podjet- nikom, s katero bi uredili vse delovne pogoje ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja. Kolektivne pogodbe so omejevale podjetnikovo siamovoljo in so jih zato neradi sklepali. Tudi po sklenitvah kolektivnih pogodb delo stro- kovnih organizacij ni bilo končano, kajti boriti so se morale za dosledno izvajanje vseh določb, pa tudi za njihovo izboljševanje. Zlasti je bilo treba nenehno skrbeti za prila- gajanje mezd po porastu življenjskih stroškov ter preprečevati samovoljo podjetnikov pri odpustih delavstva in pri njihovih poskusih, da bi zmanjšali vlogo delavskih zaupnikov in sploh strokovnih organizacij. Za izpolnjevanje vseh teh številnih nalog so strokovne organizacije vodile pogosta pogajanja in izvedle veliko posredovanj pri delodajalcih, zlasti pogosto pa so se morale odločati za mezdna gibanja. Že v kratkem času po ustanovitvi so v večini podjetij uspele urediti delovne in mezdne pogoje z bolj ali manj ugodnimi kolektivnimi pogodbami.'^ Boj zanje in za njihovo izboljšanje je bil dostikrat zelo ogorčen in dolgotrajen, nekaj- krat pa s pogajanji ni bilo mogoče prisiliti delodajalcev na popuščanje. Tedaj je delavstvo poseglo po svojem najmočnejšem orožju —¦ stavki (na domžalskem območju leta 1935 dvakrat papirničarji pri Bonaču na Količe- vem ter gradbinci pri Medič-Zanklu v Dom- žalah, leta 1936 tekstilci v Kocjančičevi tovarni na Viru, kemični delavci pri Medič- Zanklu, delavci v opekarni v Radomljah in v mlinu na Homcu, leta 1938 pa pečarski delavci v Mengšu). Zlasti konec tridesetih let so morale zaradi naglega porasta draginje strokovne organizacije pogosto voditi akcije za povečanje mezd (npr. v drugi polovici 1939 in prvi polovici 1940 kar sedem večjih mezdnih gibanj).'^ Poleg akcij za izboljšanje položaja delav- stva v posameznih tovarnah pa so strokovne organizacije razvile tudi druge oblike aktiv- nosti. Pomembna vsakoletna manifestacija njihove moči so bile prvomajske proslave. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 87 razvile so kulturnoprosvetno aktivnost ter organizirale številna zborovanja, shode in proslave, med katerimi so imele nekatere tudi velik političen pomen. V njih je prišel tudi do izraza velik vpliv partije v sindikalnem gibanju. Poudarili smo že, da, je stavka na Količe- vem odprla komunistom pot za prodor v družbenopolitično življenje na domžalskem in kamniškem območju preko ljudske fronte. To je že takoj po stavki ugotovilo legalno partijsko glasila Ljudska pravioa,, ki je v članku Kmetje in stavka na Količevem uvo- doma z zadovoljstvom ugotovila, da se je podjetnik Bonač hudo prevaral, ko je upal, da med njegovimi zaposlenimi še ni razvita delavska zavest, ker izhajajo iz kmečkega okolja, prav tako pa je vse presenetilo tudi dejstvo, da se mali kmetje, trgovci in obrtniki niso obnašali egoistično, temveč so bili de- lavstvu pravi zaveznik. Poudarila je, da je zlasti velika gospodarska kriza zbrisala mnoge razlike med delavci in kmeti, ki se sedaj zavedajo dejstva, da so boji in zmage enih hkrati tudi boji in zmage drugih. Članek je sklenila z ugotovitvijo: »V spominu delavcev na Količevem in v spominu vseh delavcev v Sloveniji bo večno živel odmev te pomoči in tega skupnega boja delavcev in kmetov ter ponos, da je delavski boj dosegel v teh krajih v tako kratkem času tako visoko stopnjo. Da- nes po končani stavki pa je nujna naloga delavstva na Količevem, da ostane v stalni zvezi s kmeti, da ohranja in poglablja zvezo delavskih in kmetskih množic. Kakor vse delavstvo, tako se mora zavedati tudi delavstvo na Količevem, da bojuje ono le en del boja, ki se danes bojuje za izboljšanje življenskega načina preprostega ljudstva, za povrnitev in ohranitev demokratskih svoboščin, to je za svobodo tiska, združevanja, govora" in shoda, za parlament, ki ga bo delovno ljudstvo izvo- lilo v svobodnih volitvah. Zavedati se mora, da je ta boj istočasno boj proti fašizmu in proti imperialistični vojni, ki jo skuša fašizem zanetiti. In vse te težavne naloge moreta iz- vršiti samo združena delavec in kmet.«'* Poglavitno organizacijsko in usmerjevalno delo pri izpolnjevanju te naloge je opravila partijska celica Dob—Prevoje, ki se je pod vodstvom Viktorja Avblja dokončno izobli- kovala konec leta 1935 in »je za tiste čase uspešno obvladala ali pokrivala vse območje kamniškega okraj a. «'^ Ob tem naj poudarimo, da so tedaj v celico vključili le 7 komunistov, medtem ko so še okrog 10 komunistov iz konspirativnih razlogov oziroma zaradi iz- polnjevanja posebnih nalog niso povezali vanjo, vsi skupaj pa so sodelovali pri izpol- Viktor Avbelj, sekretar celice KPS Dob—Prevoje njevanju pomembnih akcij, kar velja tudi za številne simpatizerje, ki jih prav tako iz navedenih razlogov niso sprejeli v partijo, čeprav jih je več izpolnjevalo vse pogoje. Partijska celica Dob—Prevoje je skrbela za idejnopolitično vzgojo svojih članov in sim- patizerjev ter za njihovo seznanjanje z aktu- alnimi političnimi dogodki. Idejo ljudske fronte so najprej širili na območju Črnega grabna. Zelo uspešno so razpečevali Ljudsko pravico in po njeni prepovedi so organizirali tudi protestno podpisovalno akcijo, zaradi katere je bilo več komunistov zaslišanih na okrajnem sodišču na Brdu. Zlasti v začetku pomladi 1937 so komunisti na sestankih v Dobu, na Prevojah, v Tmjavi, v Lukovici, v Krašnji in v Blagovici, ki so se jih udeleževali tudi Tone Dolinšek, Jože Slak, Maks Ster- mecki in Tone Tomšič, širili program in sno- vali akcijske odbore Kmečko-delavskega gi- banja (KDG) oziroma ljudske fronte. Ta dejavnost in vpliv, ki ga je imela partijska celica Dob—Prevoje v sindikalnem gibanju prek svojih članov in simpatizerjev, je omo- gočalo, da je odločilno prispevala tudi k ve- likemu uspehu ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937." 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 V prvi polovici 1937 so bila v Ijudskofront- riem gibanju na Slovenskem pereča zlasti vprašanja krepitve vloge delavskega razre- da v njem, pritegnitev demokratičnih kato- liških množic iz Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), ne le iz JSZ vanj ter odnos Kmečko-delavskega gibanja do Hrvaške seljačke stranke, ki je s svojo hegemonistično politiko povzročila določeno krizo v KDG z izstopom skupine pristašev Vladka Mačka iz njega. Velika večina v vodstvu slovenskega KGD pa je vztrajala na stališču, da mora ostati to gibanje neodvisno in samostojno. V takih razmerah je KPS posvetila posebno pozornost utrjevanju ljudskofrontnega gibanja z akcijami na terenu, pri katerih pa je morala spričo prepovedi shodov in policijskih ukre- pov iskati vedno nove oblike. Tako je prva ljudskofrontna zborovanja po ustavnem kon- gresu organizirala navidezno kot izlete. Prvi tak izlet, dejansko ljudskofrontni shod, je bil 2. maja 1937 na Taboru nad Črnučami in se ga je udeležilo okrog 200 ljudi. Teden dni kasneje se je v Podgradu pri Zalogu število zborovalcev po policijskih poročilih že podvo- jilo. Tega shoda se je udeležilo tudi okrog 10 komunistov in simpatizerjev z območja Doba in Prevoj. Navdušeni nad vzdušjem in uspe- hom zaloškega tabora ljudske fronte so po- zdravili pobudo Toneta Tomšiča, da bi takšen shod organizirali tudi na domžalskem obmo- čju. Dogovorili so se, da bo udeležbo pre- bivalstva domžalskega in kamniškega območja organizirala celica KPS Dob—Prevoje, Tone Tomšič pa je prevzel nalogo, da bo poskrbel za udeležbo Ljubljančanov, za govornika in za vsebinsko obeležje shoda. Udeležba doma- činov naj bi pokazala, kako globoko je prodrla mednje ideja ljudske fronte, udeleženci iz Ljubljane in okolice pa naj bi dali shodu širše obeležje in poudarili njegov pomen. V pripravah na shod so člani celice KPS Dob—Prevoje uspeli zagotoviti udeležbo de- lavstva vseh večjih podjetij v kamniškem okraju, največjo iz Bonačeve tovarne na Ko- ličevem, kjer je Franc Bukovec proparjiral množično udeležbo na sestanku odbora skupi- ne JSZ. Člani te celice pa so si prizadevali KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 89 skladno z navodili doseči tudi ustreznO' sestavo udeležencev shoda. Zato so komunisti in sim- patizerji z osebno propagando zagotovili tudi udeležbo ne le kmečke mladine, temveč tudi številnih kmečkih posestnikov. Medtem so uspešno tekle tudi priprave v Ljubljani in okolici za udeležbo nia shodu, zlasti med delavci v tovarnah Saturnus, Eka, Hribar, Avtomontaža, Unitas, na Vevčah, v Sostrem, Zalogu, na Črnučah, Jezici in drugod ter med študenti in drugimi izobraženci. Za govornika je bil predviden funkcionar vod- stva KDG Ivan Kreft. Vse te obsežne priprave niso mogle ostati prikrite oblastem. Uprava dravske banovine je 19. maja 1937 poslala okrajnim načelnikom in policijskim upravam okrožnico, v kateri poudarja; »Ti izleti, ki se vrše pod krinko Ljudske fronte, dokazujejo, da so se komunisti vrgli na legalno delovanje med množicami. Ta način je uspešnejši kot ilegalno delovanje, za komuniste pa manj nevaren. Vseh teh izletov se udeleže znani, že predkaznovani komunisti iz Ljubljane, ki tam gotovo pro- pagirajo svoje ideje ...« Ob sklepu okrožnice je zato naročila: ».. .. posvetite izletom, ki jih bodo eventualno prirejali pristaši in sim- patizerji nezakonite »Ljudske fronte« posebno pozornost, ker ni izključeno, da se bodo ti izleti zlorabljali za propagando komunistič- nih idej.«" Okrajno načelstvo Kamnik je zato sklenilo poslati domžalski orožniški po- stojanki na dan shoda okrepitev 15 orožnikov, policijska uprava iz Ljubljane pa za nadzor več agentov. Priprave na ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom so bile torej z obeh strani temeljite. V nedeljo 23. maja v jutranjih urah so po različnih poteh prihajali na Tabor domačini, skupaj približno 600, od teh okrog 80 kmeč- kih posestnikov, za udeležence shoda iz Ljub- ljane pa je bil organiziran skupni prihod z železniške postaje v Domžalah. Od tod je Viktor Avbelj vodil kolono pešcev in kole- sarjev s slovenskimi zastavami k cerkvi na Taboru. Med nad 400 udeleženci z ljubljan- skega območja, so bili poleg organizatorja 1'oneta Tomšiča tudi številni drugi vodilni partijski funkcionarji, iz CK KPS Pepca Kardelj in Oskar Kovačič ter številni sin- dikalni voditelji. Ko se je sprevod okrog devete ure približeval kraju zborovanja, so bili orožniki in policisti že zbrani v gozdu na Taboru. Zato so se organizatorji shoda odločili, da bo namesto Ivana Krefta, ki je bil krajši čas zaprt zaradi govora na Črnu- čah, govoril domačin, krojaški pomočnik in dijak Ivan Kočar, udeležence pa bo pozdra- vil v imenu prebivalstva domžalskega ob- močja Polde Miš. Med glavnim govorom so zborovalci vzklikali borbena gesla, po njem so prepevali revolucionarne pesmi, zbirali prispevke za Rdečo pomoč in delili napredno literaturo. Razlegala se je tudi himna ljud- ske fronte, ki govori o nasilju in izžemanju vladajočega beograjskega režima ter o združe- vanju delavskih in kmečkih sil slovenskega naroda za boj proti njemu. V vsebini glavnega govora in geslih so prišle do izraza programske zahteve ljudske fronte in manifesta ustanov- nega kongresa KPS. Ljudskofrontni shod na Taboru se je torej odvijal prav tako, kot je »predvidevala« banska uprava v svoji okrož- nici. S Tabora so se zborovalci v sprevodu na- potili v Dob, ker je bila nato veselica. Šele proti večeru, ko so se udeleženci shoda vračali domov, so posredovali orožniki. Iskali so po- datke o organizatorjih in 11 domačinov je bilo nato aretiranih. Z gladovno stavko pa so izbojevali izpustitev iz zapora, s pritožbo na sodišče v Celju pa so bili oproščeni zaporne in denarne kazni. Ljudskofrontni shod oziroma izlet na Tabor nad Ihanom je bil po oceni raziskovalcev ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem »najbolje obiskan in pripravljen ... Ljubljan- ski policisti in orožniki niso bili zmožni raz- gnati zborovalcev, ki so po političnih govorih v strnjenem sprevodu krenili v Domžale (v Dob, op. M. S.) in manifestirali za ljudsko fronto, svobodno Slovenijo in Sovjetsko zvezo.«'* Shod na Taboru je bil eden izmed primerov velike pozornosti, ki jo je KPS po čebinskem kongresu posvetila nadaljnji po- globitvi ljudskofrontnega gibanja, na terenu, pritegnitvi širokih ljudskih množic vanj ter krepitvi delavskega razreda v njem, skratka izpolnjevanju naloge iz manifesta ustanovne- ga kongresa KPS o strnjevanju vseh demo- kratičnih sil na Slovenskem. Se posebno pomemben je ta shod kot nova prelomnica v prodoru partije v družbenopo- litično življenje na domžalskem in kamni- škem območju. Shoda so se udeležili tudi številni taki delavci in kmetje, ki jih je klerikalni tabor imel »za svoje«. Zato ni čudno, da je Naš list iz Grobelj posvetil prikazovanju komunističnega značaja tega tabora veliko pozornost in posebej je po- udaril, da so se tako »razkrili« tudi krščanski socialisti. Velik uspeh ljudskofrontnega shoda na Taboru je bil solidna osnova za nadaljnjo krepitev vloge KPS v družbenopoli- tičnem življenju v kamniškem okraju, ki se je nato manifestirala še v več akcijah, še na- slednji mesec npr. na novem ljudskofrontnem. shodu 6. junija na Limbarski gori in z udelež- 90 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 bo okrog 100 ljudi na demonstracijah proti vo- ditelju JNS generalu Petru Živkoviču v Ljub- ljani. Po shodu na Taboru se je sestala tudi partijska celica Dob—Prevoje. Sestanka se je v imenu CK KPS udeležil Oskar Kovačič. Na njem so sklenili ustanoviti tudi novo partij- sko celico papirničarjev na Količevem, ki je še pred koncem leta 1937 začela delovati. Komunisti so nato sami ali preko svojih sim- patizerjev v strokovnih organizacijah in med kmečkim prebivalstvom izvedli številne pro- pagandne akcije, z ljudskofrontno idejo pa so prodrli tudi v Moravsko dolino. Vpliv so širili tudi preko mlekarskih zadrug na Pre- vojah, v Moravčah in Radomljah ter so v Mlekarski list, ki so ga dobivali vsi včlanjeni kmečki posestniki, vlagali propagandno par- tijsko literaturo. Komunisti so dobili tudi nalogo, da se včlanijo v različna društva in v njih širijo svoj vpliv. Za olajšanje legalnega sestajanja so v Dobu npr. organizirali espe- rantski krožek. Komunisti so širili resnico o španski državljanski vojni in zbirali denarne prispevke za pomoč republikanski Španiji. Ves čas pa je uspešno teklo po tovarnah in vaseh zbiranje denarja za Rdečo oziroma Ljudsko pomoč. Širše partijske konference KPS na Vrheh nad Trbovljami 26. avgusta 1938 se je kot delegat udeležil Viktor Avbelj. Poročal je, da je v kamniškem okrožju 17 komunistov, ki pa niso vsi povezani v partijskih celicah Dob—Prevoje in Količevo. Posameznike za- radi posebnih nalog niso organizirali na terenu. Med delavskimi akcijami, ki so odmevale tudi po vsej Sloveniji, je bil pomemben mno- žični nastop krščanskosocialističnega delav- stva, zlasti s kamniškega in domžalskega območja, na narodnem taboru ob odkritju spominske plošče generalu Rudolfu Maistru 4. septembra 1938 v Kamniku. Na tem zborova- nju je Mavricij Bore v imenu vsega sloven- skega krščanskosocialističnega delavstva prebral izjavo, s katero se to vključuje v boj za svobodo slovenskega naroda in za neod- visnost države, za enakopravnost slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi, proti sovražnikom narodne samobitnosti in demokracije, za rešitev socialnega vprašanja, zahteva pa od voditeljev jugoslovanske države, da odvrnejo od Jugoslavije nevarnost vojne. S tem narodnim, socialnim in gospo- darskopolitičnim programom se je JSZ jasno opredelila za narodnoobrambno gibanje, ki ga je po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu spričo nacistične nevarnosti sprožila in vodila KPS. Delavstvo se je nato tri tedne kasneje množično udeležilo še proslave 20- letnice Jugoslavije prav tako v Kamniku, ki jo je spet izrabilo za protifašistično demon- stracijo.'" V pripravah za parlamentarne volitve jeseni 1938 so se predstavniki partijske celice Dob—Prevoje in krščanski socialisti do- govorili z)a Antona Marinčka kot kandidata KDG na opozicijski listi. Na decembrskih volitvah je dobil Marinček v kamniškem okraju 279 glasov, opozicijski blok pa skupaj 834 glasov. Marinček je dobil največ glasov v Dobu (75), na domžalskem območju pa več kot 20 še v Lukovici, Domžalah in Radom- ljah.-" Mnogi krščanski socialisti se na javnih \'olitvah niso upali glasovati za opozicij skegia kandidata in kandidat JRZ je dobil absolutno večino. Nova velika delavska manifestacija je bila proslava 20-letnice kamniške Solidarnosti in Delavske knjižnice 8. in 9. julija 1939.^' Te velike proslave se je udeležilo tudi številno delavstvo iz drugih krajev Slovenije, zlasti iz Ljubljane in z Jesenic, ter več vodilnih funk- cionarjev KPS. Ze naslednji mesec je Franc Leskošek nato sprejel na sestanku v Volčjem potoku v KPS 5 delavcev iz Kamnika in iz Duplice, z nalogo, da čimprej osnujejo partij- ske celice v Titanu in Remčevi tovarni. Še pred koncem leta 1939 so svojo nalogo izpol- nili. V začetku leta 1940 je bila ustanovljena tudi celica KPS v tovarni Induplati v Jaršah. Ta organizacijski ukrep je bil za razširitev vpliva partije v kamniškem okraju nujen, kajti doslej so obstajale celice KPS le na domžalskem območju, pomemben pa je bil tudi poudarek na ustanavljanju tovarniških celic. Konec jeseni 1939 so bila v Domžalah in Kamniku velika protidraginjska zborovanja. Na kamniškem zborovanju je delavstvo vzkli- kalo tudi protivojna in protifašistična gesla. Komunisti domžalskega območja so pomagali vodilnim funkcionarjem KPS vzpostaviti zveze s tiskarjem Petrom Veitom na Viru, ki je nato leta 1939 natisnil delo Edvarda Kardelja Speransa, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, v tej tiskarni pa so tiskali tudi znani letak Kaj hočemo, to je program Zvezo delovnega ljudstva Slovenije, osrednje Ijud- skofrontne organizacije po začetku druge sve- tovne vojne. Pri Mišu na Gorjuši so se večkrat sestajali tudi nekateri člani CK KPS, pri njem pa je spomladi leta 1940 bival teden dni tudi sekretar tega foruma Franc Leskošek. Po Mišovem predlogu je organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič izbral Judeževo doma- čijo na Vinjah za kraj tretje konference KPS 29./30. junija 1940, ki se je je udeležilo okrog 45 delegatov, in je sodila med organizacijsko- politične priprave na peto državno konferen- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 91 CO KPJ. Na njej so analizirali dotedanji raz- voj druge svetovne vojne, razpravljali o delo- vanju KPS od iprvega, ustanovnega kongresa na Cebinah ter o bodočih nalogah, konferenco pa je zaključil generalni sekretar CK KPJ Josip Broz Tito z ugotovitvijo, da stoje pred KPJ odločilni revolucionarni dogodki.^^ Na III. konferenci KPS so tudi sklenili še hitreje širiti in utrjevati partijske organiza- cije ter pospešiti akcijo za ustanovitev Društva prijateljev SZ. To akcijo so poleti 1940 uspešno izvedli tudi komunisti domžal- skega in kamniškega območja z zbiranjem podpisov po tovarnah in vaseh. V organiza- cijskem pogledu pa je bil posebno pomemben korak ustanovitev okrožnega komiteja KPS Kamnik na sestanku novembra 1940 v Pod- gorju, ki sta se je kot predsednika CK KPS udeležila Miha Marinko in Tomo Brejc. Za sekretarja OK KPS Kamnik je bil izvoljen Tone Šturm. V zadnjih mesecih pred fašističnim napa- dom na Jugoslavijo se je mreža partijskih j organizacij v kamniškem okrožju še razši- rila z ustanovitvijo mestne celice v Kamniku in celice v Radomljah, črnuški komunisti pa so v začetku 1941 ustanovili partijsko organi- zacijo tudi v Trzinu.^ä OK KPS Kamnik pa je tedaj tesneje povezoval predvsem partijske organiziacije na kamniškem območju. V za- četku spomladi 1941 je torej v kamniškem partijskem okrožju delovalo 8 celic KPS, ki so imele okrog 50 članov in okrog 15 kandi- datov, v SKOJ je bilo okrog 20 članov, zelo širok pa je bil krog partijskih simpatizerjev.^'' Tako je bila do fašistične okupacije tudi v kamniškem okraju ustvarjena trdna partijska organizacijska mreža, na katero se je lahko oprl vojni oziroma vojnorevolucionarni komite za kamniško okrožje (dr. Marijan Dermastia, Tone Šturm, Stane Žerovnik), ki je po usta- novitvi maja 1941 začel s pripravami na vsta- 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 jo. Uspešen začetek oboroženih akcij zoper okupatorja v kamniškem partijskem okrožju v noči od 27. na 28. julij 1941, ki pomeni tudi začetek prve množične vstaje na Sloven- skem, je bil tudi rezultat uspešne krepitve partije in njene vloge v družbenopolitičnem življenju od srede tridesetih let. Ob tem naj poudarimo, da je bilo v obdobju 1935 do 1937 več akcij, ki so tudi v slovenskem merilu pokazale vpliv partije med delavstvom in kmečkim prebivalstvom, na domžalskem ob- močju, konec tridesetih let pa je bilo več takih akcij zlasti v Kamniku, na vseh velikih manifestacijah pa je seveda skupaj sodelovalo delavstvo domžalskega in kamni- škega območja. Številni udeleženci ljudsko- frontnega gibanja so po okupaciji preko od- borov OF in njenih množičnih organizacij dajali vso podporo revolucionarnemu narod- noosvobodilnemu boju, dobra sindikalna organiziranost delavstva v drugi polovici tridesetih let pa se je med NOB pokazala zlasti v delovanju odborov Delavske enotnosti, ki so ga ocenjevali kot najuspešnejše rua vsem Gorenjskem. Uspešno in požrtvovalno delo ko- munistov in njihovih simpatizerjev pred vojno je bilo torej eden poglavitnih pogojev tudi za uspešen razvoj NOB v kamniškem okrožju. OPOMBE: 1. Manifest KPS 1937 — Delavci! Delovno ljud- stvo! Slovenci! Trideset let po ustanovnem kon- gresu KPS, Ljubljana 1968, str. 7—21. — 2. Priro. članke Miroslava Stiplovška, Minilo je 50 let. Kemilak, glasilo delovnega kolektiva Helios Kemične industrije Dorr;žale, št. 5, november 1974 in št. 6, december 1974; Ob štirideset let- nici velike stavke papirniškega delavstva na Količevem. Tri obletnice papirnice Količevo, Ljubljana 1975, str. 9—64; Delavsko gibanje v tovarni sanitetnega materiala na Viru 1936 do 3 941. Kronika 1976, št. 2, str. 94—105. — 3. Miro- slav Stiplovšek, Strokovne organizacije slamni- karskega delavstva. Zgodovinski časopis XIX— XX. 1965/66, str. 361—370. — 4. Anton Melik, Slovenija, geografski opis, tretji zvezek. Po- savska Slovenija, Ljubljana 1959, str. 132. — 5. Letna poročila podjetij so v fondu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase. 309 v Arhivu SR Slovenije; kopije poročil so v arhivu občine Domžale na Krumperku v sestavu Zgodovin- skega arhiva Ljubljana; Industrija dravske ba- novine, Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937. — 6. Miroslav Stiplovšek, Ob štiridesetletnici velike stavke papirniškega de- lavstva na Količevem, cit. izd., str. 9—10, 17—18; Jože Koželj, ustni vir. — 7. Pregled pomembnej- ših dogodkov v razvoju in delovanju strokovnih organizacij v nekdanjem kamniškem okraju od srede tridesetih let do okupacije 1941 je v članku Miroslava Stiplovška, Delavsko gibanje na dom- žalskem in kamniškem območju v letih 1934 do 1941. Mengeški zbornik II — 1969, I. snopič, str. 30—55. V njem so tudi nadrobneje navedeni ar- hivski, časopisni in spominski viri ter dotedanja literatura o delavskem gibanju na domžalskem območju. — 8. Delavski obzornik, št. 2, 26. 10. 1935; o poteku in pomenu stavke v Bonačevi tovarni glej še članek M. Stiplovška, Stavka pa- rimičarjev na Količevem — leta 1935 najdaljša na Slovenskem. Komunist — Teoretična prilo- ga, oktober—december 1976, str. 36—41. — 9. Fond Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), fase. 6 v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gi- banja (IZDG); v tem fondu so ohranjena tudi pravila skupin JSZ z domžalskega območja. — 10. Delavska pravica, št. 13, 25. 3. 1937. — 11 Prav tam, št. 21, 28. 5. 1936. — 12. Kolektivne pogodbe in zapisniki sporazumov med podjetniki in strokovnimi organizacijami so v fondih JSZ in Delavske zbornice v arhivu IZDG; o vseh pomembnih akcijah posameznih strokovnih or- ganizacij pa so obširno pisala zlasti njihova gla- sila, za JSZ Delavska pravica, za SK Delavec, za NSZ Nova pravda, za ZZD Delavska fronta in Slovenski delavec; fotokopije arhivskih do- kumentov in pomembnejših člankov iz delavske- ga gibanja na domžalskem območju so v arhivu občine Domžale na Krumperku. — 13. Delavska pravica, št. 29, 11. 7. 1940. — 14. Ljudska pravi- ca, št. 21, 29. 11. 1935. — 15. Spomini Viktorja Avblja 14. 8. 1975 v arhivu odbora aktivistov OF kamniškega okrožja. — 16. O razvoju in delova- nju partijskih organizacij na domžalskem in kamniškem območju od srede tridesetih let do okupacije 1941 so podatki v spominih Toma Brejca, Marice Brejc, Berta Kodriča, Romana Potočnika, Toneta Šturma, Avgusta Vidmarja in Staneta Žerovnika v arhivu CK ZKS; večino 1'Odatkov o tej problematiki pa smo zbrali od konca leta 1976 v več pogovorih z naslednjimi predvojnimi komunisti: z Viktorjem Avbljem, Ivanom Kočarjem, Jožetom Koželjem, Romanom Potočnikom, Milanom Starinom, Stankom Stairi- nom, Ivotom Svetinom, Tonetom Šturmom in Stanetom Zerovnikom. O povezavi partijskih or- ganizacij nekdanjega kamniškega okraja s po- krajinskim komitejem KPJ za Slovenijo oziroma s CK KPS ter o nekaterih velikih akcijah na domžalskem in kamniškem območju, ki so bile pomembne v slovenskem revolucionarnem de- lavskem gibanju in ljudskofrontnem gibanju, pa so dali podatke Ivan Maček, Miha Marinko, Pep- ca Kardelj, Ivan Kreft, Frane Leskošek in Vida Tomšič. Vsem se za sodelovanje lepo zahvalju- jemo. — 17. Policijski spisi v arhivu CK ZKS. — 18. Alenka Nedog, Tone Tomšič, Oris življe- nja in revolucionarnega delovanja, Ljubljana 1969, str. 178; Ivan Kreft, Slovensko ljudsko gi- banje 1918—1951, Maribor 1973, str. 129; M. Sti- plovšek, Ob 40-letniei ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom, Komunist, št. 19, 9. 5. 1977; Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom, spomini Viktorja Avblja in Stanka Starina, Ob- činski poročevalec, glasilo SZDL občine Dom- žale, št. 9, 18. 5. 1977. — 19. Delavska pravica, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 25 1977 93 Št. 37, 8. 9. in št. 40, 29. 9. 1938. — 20. Slovenec, št. 285 a, 13. 12. 1938. — 21. Delavska politika, št. 79, 19. 7. 1939. — 22. Gradivo o III. konferenoi KPS v airhivu CK ZKS; M. Stiplovšek, Josip Broz Tito na III. konferenci KPS na VLnjah, Občinski poročevalec, št. 9, 18. 5. 1977. — 23. Jože Ravbar, Razvoj delavskega gibanja v Trzinu pred vstajo. Mengeški zbornik II — 1969, I. sno- ¦, pič, str. 59. — 24. O datumu nastanka posameznili partijskih organizacij v kamniškem okraju od srede tridesetih let dalje, o njihovem številu ter o članih so v dosedanji literaturi in spominih različni podatki. Navedene ugotovitve smo pre- verili na pogovoru 13. 5. 1977, na katerem so sodelovali Viktor Avbelj, Roman Potočnik, Stanko Starin, Ivo Svetina in Tone Sturm.