VILKO MAZI: Albert Sič: Narodniokraski na pirhih in kožuhib. Prof. Sič se je lotil skoro s fanatično vnemo velikega dela, ki ga bodo znali Dravično ceniti šele novi rodovi. Zakaj pravim: novi rodovi? Zato, ^er je med nami še vse preveč tiste ku^ gnusnega kritikastrstva, ki mu je 2nierom ljubši kisel plevel s tujega gnoja |jego najžlahtnejši nagelj, ki odžene na ^omači grudi. Tistega kritikastrstva, ki s,e je prej potuhnjeno klatilo okoli popoljjanskega kofetka, zdaj pa že očitno in bi"ez sratnu ponuja slov. kulturo za en Sam počen groš ... Da, res si upa že izza Jsakega plota bevskati krmežljavo ščene, aa smo narod ciganov in rokomavharjev 'J1 to bevskanje hoče postati moda, si ho^e lastiti »merodajni okus« in razglaša 'sakega, ki temu ne verjame, za brez^siiega idijota in negodnega embrija. s I-Vof. Sič je eden tistih trdnih mož, ki e za trko abotno bevskanje čisto nič ne briga, temveč gre nemoteno po svoji poti, ki mu jo je že pred davnimi leti začrtala živa ljubezen do rodne grude in rodnega naroda. Ne išče ne slave, ne odlikovanj, ker mu je kulturno delo srčna potreba in uteha. Lotil se je že davno pred vojno zbiranja narodnih ornamentov in jih s pridom porabljal pri risarskem pouku. To je bilo v tistih časih, ko se je po naših risalnicah šopirila vsakojaka tuja navlaka, kakor da bi ne imeli dovolj hvaležnega narodnega blaga. In tako je bilo tudi pri pouku ženskih ročnih del in bi bilo morda še do danes ostalo, da nam ni Sič sestavil čudovite zbirke narodnih vezenin. To je bilo med vojno, kakor balzara na užaljeno slovensko dušo, ki je morala tiho gledati, kako bije pohotna germanska pest, da bi uničila vse, kar je še dihalo slovansko misel. Baš to cinično barbarstvo je napotilo Siča, da se je s podvojeno ljnbeznijo vrgel na svoje delo in se odločil, da ga izda v posameznih zbirkah. Tako smo dobili zdaj njegovo drugo zbirko narodnih ornamentov: okraske na pirhih in ko;'uhih. Da ni imel Sič križevega pota z založniki, bi nas razveselil s to zbirko že pred osmimi leti. A!i to je po- glavje, ki je bolje, da o njem ne pišem. Ootovo je, da tudi v tej najnovejši zbirki, kakor je že pestra in obširna, niso zbrani vsi tipi naše ornamentike, kakor jih je ustvarjal narod v generacijah prošlih stoletij. Mnogo teh dragocenih zakladov se je tekom časa pogubilo, kar pa je še ohranila ljubezen posameznikov, bi nemara ne preživelo več par decenijev. Res, da je mnogo tega blaga otel muzej pred žalostno pogubo in če bi imel Sič samo to zaslugo. da bi nam narisal le muzejsko zbirko, bi bil opravil s tem že vse hvalevredno delo. Njegova inicijativa pa je šla še mnogo dalje; peljala ga je nešteto potov med narod, kjer je iskal, spraševal in nabiral pri poslednjih starčkih in starkah, ki se še niso izneverili v domačih šegah vtrjenim postavam«. In tuje iskati Sičevo glavno zaslugo, ki je šetemvečja, ako pornislimo, da je mož sto-ril ta nešteta pota ob svojih groših in obsvojem prostem času, torej brez subvencije in brez dopusta, česar bi mu v tistih časih tudi nihče ne dal.  Ni torej Sičeva krivda, ako manjka v njegovih zbirkah mnog_o tipičnih ornamentov, ki še žive med narodom. Teh draguljev zdaj ne bo tako težko zbrati. Zbrati pa jih bo vsekakor treba kot verno dopolnilo Sičevim zbirkam. Ugovarjal bo kdo, da so linije in liki v Sičevi zbirki prestrogi, torej pretirani, ker jih narod nikdar ni risal tako točno. Res je, neuka, okorna roka, ki se je^ posluževala najprimitivnejših pripomočkov in ki ni poznala ne ravnila, ne šestila, ni mogla vleči tako strogih črt. Morda je bil tupatam kak umetnik samouk, ki je pogodil tudi geometrična pravila in risal natančno tako, kakor nam predočuje Sič. V vseh slučajih pa je gotovo dejstvo, da je h o t e 1 narod risati prav tako in da bi brez oklevanja spoznal v Sičevih risbah svojo lastno podobo. Sičevo linijo moramo smatrati le kot rezultanto mnogih vegastih črt, ki ni originalom niti najmanj v škodo. ima pa to veliko prednost, da je lahko-pregledna. ker ne moti očesa ter se da vsled tega prav uspešno porabljati pri risarskem pouku, kakor tudi pri pouku /enskih ročnih del ter povsod, kjer velja posnemati narodno ornamentiko. Skratka: Sičeva zbirka okraskov na pirhih in kožuhih je docela veren reprezentant narodne umetnosti, čisto ogledalo originalom, ki jih predstavlja. Ker se je rudi tiskarna potrudila in preskrbela brezhibne odtise, zato se delo že samo dovblj priporoča. Zadosti zanikarna bi bila tista narodna šola, ki bi si ne nabavila vsaj po en izvod tega krasnega dela. Tovariši in tovarišice pa naj si ne pozabijo v prihodnjih mesecih odtrgati vsote, ki jo bodo naložili na najboljše obresti, ako si omislijo to najnovejšo Sičevo zbirko, koje vrednost bo rastla od leta do leta.