DOLINARJEV NACRT VODNJAKA V TIVOLIJU
FRANCE STUKL
V Mestnem arhivu Ljubljane v registratU''
ri mestnega magistrata — Reg. I. f. 1819,
XII/10 št. 5100/1919, sodniške in druge razno-
terosti — je ohranjen spis o neizdelanem Do-
linarjevem vodnjaku v Tivoliju. Poleg spisov
sta ohranjeni dve akvarelni skici projekti-
ranega vodnjaka, fotografija glinastega mo-
dela in izrezana Dostalova reprodukcija po-
dobnega, industrijsko izdelanega vodnjaka.
Zamik in Dolinar sta se dogovarjala, naj
bi vodnjak stal v tivolskem parku pri otro-«
škem igrišču, za Tivolskim gradom, kjer je
bil takrat neporaben kamnit vodnjak s po-
barvanimi litoželeznimi reliefi. Kako so se te
zadeve odvijale, naj povedo dokumenti.
>^Slavna občina
mesta Ljubljane!
Uljudno podpisani si usoja predložiti slavni
mestni občini načrt vodnjaka za tivolski park.
Piiiložena fotografija je le približni osnutek
tega vodnjaka, ki naj predstavlja pet razpo-
sajenih, kopajočih se otrok. Plastike naj bi
bile iz brona, arhitektura iz trpežnega kraš-
kega kamna. Basen naj bo zvišen od zemlje
60 cm, postamenti, na katerih stoje plastike,
1 m. Vodnjak je konstruiran na simetrično
zaključen centrum tega parka, kar se pa tiče
motiva, se mi zdi tudi najprikladnejši glede
na prostor in okolico.
Natančnega proračuna za vodnjak podpisa-'
nec ne more predložiti, ker je mnenja, da se
za plastike lahko porabi kak razbit top (za
artilerijsko vojašnico jih je dovolj) in s tem
se stroški neprimerno zmanjšajo. Za izvršitev
plastik in ostalih arhitektoničnih načrtov hi
zahteval podpisani 10.000 K, katere naj bi mu
mestna občina izplačevala mesečno po 1000 K.
Kar se pa ostalih stroškov tiče, je uverjen, da
ne bodo dosegli vsote, ki bi se zdela mestni
občini pretirana. Ta vodnjak je neobhodna
potreba za tivolski park, zato naj blagovoli
mestna občina ta predlog upoštevati in ga ta-
koj rešiti, da se z delom lahko prične.
Z odličnim spoštovanjem
Lojze Dolinar
akadem. kipar
Bleiweisova cesta 18.
Ljubljana, 26. marca 1919.« (f. 164, 165)
Prošnja je prišla 28. marca v roke magi-
stratnega ravnatelja dr. Milutina Zamika, da
bi podal mnenje magistratne umetniške ko-
misije. Vlogo so poslali še gospodu Dostalu,
ki je o njej pismeno podal svoje mnenje, in
ravnatelju Ivanu Šubicu, ki jo je brez izjave
vrnil. Prvi je odgovoril gospod Dostal.
»Slavnemu mestnemu magistratu, v roke g.
magistra tnemu ravnatelju dr. Zamiku v
Ljubljani.
Vračam v izjavo mi poslani načrt kiparja
Lojzeta Dolinarja za nov vodnjak oziroma za
loko v tivolskem parku. Iz prošnje same in
iz okolnosti, da v javnost še ni büo slišati o
nameravani postavitvi novega vodnjaka,
smem sklepati, da je kipar zasnoval načrt iz
svoje iniciative.
Izjavljam se sledeče:
1. Ne uvidim potrebe, da hi se napravil nov
vodnjak. Od otroških let sem že vajen na
sedanjo sliko te točke v parku, pa reči mo-
ram, da mi ni nikoli prišla na misel potreba
kake nove naprave. Sedanja preprostost se
prav dobro sklada z vso okolico. Slika parka
ne potrebuje na tem mestu nobenega novega
povdarka in zato bi bilo škoda kaj izpremi-
njati.
2. V načrtu se mi zdi precejšnja nadbaroč-
na neokusnost, da bi štirje otroški kipi nepre-
stano bruhali vodo na kopaj očega se tovariša.
To ni naravno, pa tudi ne lepo. Kompozicija
ni posebno izvirna, kar kaže pridejana sličica.
Ljubljana, dne 4. maja 1919.
J. Dostal« (f. 170)
Zamik je Dostalu še enkrat vrnil izjavo z
zahtevo, naj pove, odkod je izrezal »pridejano
sličico.« Sliko podobnega vodnjaka je Dostal
izrezal iz časopisa «-Die Plastik.«
Kljub Dostalovemu negativnemu stališču
do Dolinar j evega vodnjaka je Zamik napisal
17. junija poročilo, ki mu je preraslo v 6 stra-
ni dolg estetski esej. Olepševalnemu odseku
občinskega sveta, načelniku Ivanu Petriču.
Med dmgim piše:
». .. Gospod župan mi je zadevo izročil z na-
ročilom, naj občinska umetniška komisija,
katere član sem tudi jaz, odda svoje mnenje.
Ta umetniška komisija pa ne obstoja več.
Njen bivši član Etbin Kristan je v Ameriki,
Kamilo Pammer se je že zdavnaj odpovedal
občinskemu mandatu in sodelovanju, ravna-
telj Ivan Šubic mi je pa izjavil, da tudi ne bo
več sodelovalf ker je drugače preobložen in
naj vzamem na znanje, da s tem odlaga svoje
članstvo. Preostala dva le g. knezoškofijski
tajnik Josip Dostal in jaz. G. Dostal je oddal
pismeno mnenje, ki je priloženo in katere-
mu je dodal malo podobico, ki nam kaže
50
Dolinarjev načrt vodnjaka v Tivoliju, Mestni arhiv
drug vodnjak (tucat — robo neke betonske
firme) skoro enake ideje, kakor je Dolinar-
jeva. Pokazal sem to podobico g. Dolinarju,
ki je izjavil, da za podobnost pač nič ne more.
To mu tudi rad verjamem; Dolinar nikakor
ni plagijator, ali ideja leži takorekoč na dlani.
Po umetnostnih časopisih se večkrat vidi re-
produciran kak vodnjak s podobno razpored-
bo figur, ki je prav hvaležna za oko, in to
gledalcu nevede ostane v spominu.
Dolinarjev vodnjak bi torej, če umetniško
dobro izdelan, zlasti če bi bile figure dobre,
napravil prav ličen, dasi ne bogvekako izvr-
sten vtis. Bil bi čisto čeden okras za Ljub-
ljano.
Je pa še neko vprašanje. Majčkene figu-*
rice, kjer se manjših detajlov sploh ne vpošte-
va, napraviti tako, da jim ni ničesar opore-
kati, je mnogo lažje, nego velike; tudi majhno
podobo je lažje narisati, kakor pa isto s figu-
rami v naravni ali nadnaravni velikosti.
Kolikor poznam Dolinar j a, je pač sposoben
pravilno modelirati v vsaki izmeri; sploh se
pa povečanje vrši s takozvanim punktira-
njem, t. j. proporci je se od točke do točke
po modelu merijo in prenašajo v veliko mero.
Spomnil sem se le cesarjevega spomenika
»mojstra« Peruzzija, ki je od vseh tedanjih
konkurentov skoraj najmanj znal, a vsled
reklame svojega bivšega učitelja, ki je bil
zaljubljen v Peruzzijev precejšni, toda neiz-
glajeni in neizučeni talent, odnesel prvenstvo
v konkurenci. Seveda je tista jury obstojala
iz samih umetnikov, ki so izvajanja o umet-
nosti poslušali z velikim brezkritičnim res-
pektom. In Peruzzi je predložil tedaj majhen
model, ki je bil sicer strašno šablonast, a vsaj
v proporcijah ni imel vidnih napak. Ko je pa
spomenik po majhnem modelu in z največ-
jim bojem zoper lastno lenobo naposled izde-
lal, je imela mramomata devica zaraščen hr-
bet in ena roka od rame do komolca in od
komolca do zapestja je imela napačno razmer-
je, o čemer se lahko vsakdo še danes prepriča
na Slovenskem trgu.
Ta spomenik je nekak spomenik umetni-
ške brezkulturnosti.
To sem le tako postrani omenil v splošen
povdarek, kako previdno in točno se morajo
vprašanja vobče obravnavati. Moje poročilo
je postalo nekak članek o estetiki in drugem.
A temu se pri danem slučaju nisem mogel
izlepa izogniti.
Vem, da je Dolinarju že iz denarnih ozirov
suno na tem, da bi bila njegova ponudba
sprejeta in večkrat je rešitev že urgiral.
Radi izjemnosti slučaja moram pač prepu-
stiti popolnoma občinskemu svetu, da zavza-
me svoje stališče in o predmetu sklepa.
Zupanov namestnik
Dr. Zamik.« (f. 176' 177, 177')
Olepševalni odsek je 24. junija Dolinarjev
vodnjak odklonil, (f. 178'). Zarnikovo poročilo
so 1. julija poslali še stavbnemu uradu, me-
stnemu vodovodu in vrtnarskemu nadzorniku,
da še oni izrazijo svoje mnenje.
51
stavbni urad je bil za to, da se z zadevo
počaka, ker bi stroški znesli gotovo čez 30.000
K. Sicer pa naj bi se za tak vodnjak razpi-
sala konkurenca, (f 178').
Mestni vodovod je odgovoril, da bi vodnjak
porabil 15—20 hI vode na uro, ki pa je takrat
niso imeli na razpolago, (f 178').
Vrtnarski nadzornik je ... »Vzel na znanje
in pristavljam le, da mojem Vkusu ne spada
ta projektovani vodomet v tivolski park k tej
enostavni fagadi tivolske graščine.
Zdelo bi se mi to, kot dotičnik, kateri si
natakne cilindr in ima slabih čevljev.
Tudi ako bi se ta vodnjak postavU, bi se
mogla cela okolica temu na novo prilagoditi,
kaj bi povzročilo precejšnjih stroškov.
V Ljb., 20. 7. 1919.
V. Hejnic« (f. 178')
Dolinar j evo vlogo so še predlagali v obrav-
navo Olepševalnemu odseku občinskega sveta,
ki pa je rešitev zavlačeval. Na zadnjem aktu
16. XII. je notirano, da se je kipar Dolinar
za stalno preselil v Ameriko in so zato dali
vlogo in celoten spis a/a. (f. 180) J
52