^težnosti # NUK TURJAŠKA 1 61000 LJUBLJANA Foto Milan Mrčun Jm Jz* • • • • HHHHHHBIE * • • • • • •••••• ‘.VAV.J.... v!v!wW..’^,^V.V.V.V.V.V. ■ *•*• • • •'•IM • •••••• m • % »% • m* letnik 22, št. 4, marec 1992 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK Glasbena mladina Slovenije Cena izvoda 90 SLT UREDNIŠTVO Uredniki Kaja Šivic, glavna urednica Branka Novak Peter Barbarič Veronika Brvar Oblikovanje in tehnično urejanje Darja Spanring Marčina Lektoriranje Miha Hvastija Elektronski prelom Jabolko, Gosposka 18,Ljubljana Tisk Tiskarna Ljudske pravice Ljubljana Revijo sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/ 92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Naslov uredništva Revija Glasbena mladina Kersnikova 4/III 61000 Ljubljana telefon 061-322 570 Naročnino obračunavamo za tri številke. Odpovedi sprejemamo pisno in veljajo za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: SDK Ljubljana 50101-678-49381 Chuck Berry ^fta naslovil = 0#I04«4. Kar ni tuje, zaničuješ /France Prešeren/ Na Valentinov dan je Društvo ljubiteljev operne umetnosti pripravilo koncert opernih solistov, opernega zbora in orkestra. Zbir pevcev, med katerimi je večina stalno angažiranih v SNG v Ljubljani, je imel priložnost, da z enim samim odpetim spevom, (izjema je bil le slavljenec večera Dimitar Damjanov) navduši občinstvo in obenem potrdi svojo umetniško vrednost. Temu primeren je bil seveda spored. Ljubitelje operne umetnosti vedno znova prevzame bel canto italijanske opere. Večer brez Verdija, Rossinija in tudi Puccinija verjetno ne bi dosegel svojega namena. Melomani so bili tokrat deležni še popularnih arij iz ruske /P.I.Čajkovski/ in francoske /Charles Gounod/ zakladnice. Železnemu repertoarju ne bi smeli prav ničesar očitati, saj je koncert lepo uspel. Bil je pač eden tistih prijetnih večerov samopozabe in nostalgije po velikem svetu in dobrih starih časih. Pa vendarle bi Valentinov koncert lahko zazvenel veliko bolj sveže, drugače. Če je bila slovenska uvertura Danila Švare zaigrana v počastitev slovenskega kulturnega praznika, bi pričakovali, da bo koncert pravtako praznično slovensko obarvan. Po že ustaljeni navadi pa je bila večja želja ugajati splošnemu ljudskemu okusu. Povprečni okus naj bi namreč ne bil odprt in širokogruden do drugačezvenečili tonov, še posebej ne, če so ti slovenski. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da si takšnih poskusov naša Opera niti ne dovoli. Kdor skozi več sezon spremlja operni program, lahko pritrdi, da je slovensko operno delo prav redek gost. Še dobro, da so bile Kogojeve Črne maske izvedene na velikem odru Cankarjevega doma in so si tako prislužile večjo pozornost medijev, drugače bi se navadni poslušalec lahko vprašal, ali je po F oersterjevem Gorenjskem slavčku nastala sploh še kakšna slovenska opera... Takšne občasne predstavitve seveda ne kažejo na kontinuiteto razvoja slovenske opere. Resda so slovensko operno ustvarjalnost od Ipavčevih Teharskih plemičev pa do na primer Merkujevcga Kačjega pastirja bremenila nihanja v kvaliteti in tudi sušna leta, vendar to še ni opravičljiv razlog, da slovenska opera ne bi mogla premierno zaživeti vsaj enkrat na leto. Ob tem, da se večina zaveda, kako zahtevna in kompleksna je že postavitev opere, bi morali toliko bolj ceniti skladateljevo veliko delo in ne dopustiti, da komponira za pozabo ali, še bolj žalostno, za predal. In na koncu še eno vprašanje: Ali si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi operni ljubitelji naročili novo delo pri mlajšem, še neuveljavljenem skladatelju? Veronika Brvar od tod in tam glselle golo mesto od tam in tod baletno tekmovanje djagilev rock mušic junk shop 6-7 pogovor milivoj šurbek -o japonski In še čem brina jež - brezavšček o muzinl 8-9 t6ma hej, chuck, poslušaj! Intervju s chuckom berryjem 10-17 v ospredju romantični balet -iluzija breztežnosti 18 desk top mušic računalnik v glasbi 19 CD manija & izdaje 20-21 tčma v ugankah 22 GM novice 23 oglasna deska 24 od tod in tam Giselle Uprizoritev Giselle v Cankarjevem domu je že četrta ponovitev, ki smo jo imeli priložnost videti, vendar se zdi, da gre to pot za verzijo, najbližjo podobi Giselle iz 19. stoletja. Irina Lukašova je namreč postavila Giselle v Ljubljani po spominih na postavitev Mariusa Petipaja v St. Pe-tersburgu leta 1860. Petipa se je lotil svojih predelav potem, ko je pred njim, v času desetletnega bivanja v St. Peters-burgu imel Jules Perrot končno priložnost, da Giselle pripravi po svoje, v skladu s svojim konceptom. Predelave obeh so šle, kot kažejo viri, v smeri krajšanja predolgih pantomimskih dialogov in monologov, piljenja skupinskih plesov, izo-strovanja linij zbora, manjših dramaturških posegov itd. Razmišljanje o vprašanju različnih postavitev in razmerij med “izvirnim" in “spremenjenim” materialom najbrž zahteva več časa in prostora. A zdi se, da gre za dve liniji: svobodnejšo, kreativnejšo, ki sicer ohranja vse značilnosti stila, a se ne boji avtorskega pristopa (Anton Dolin, Oleg Danovski), ter “dokumentarno", zvesto tradiciji tako po koreografski, kot režijski in scenski plati. Kot tradiciji najbolj zvesta velja postavitev Irine A. Kol-pakove, učenke znamenite Agripine Va-ganove, ki je dobro poznala staro postavitev Mariusa Petipaja. Giselle, kakršno imamo pred seboj, je nekam rusko zaprašena. Tak vtis daje zlasti prvo dejanje z ekspozicijo zgodbe o deklici Giselle, ki zaradi hudega ljubezenskega razočaranja izgubi razum in umre. Nekaj očarljivih skupinskih plesov vaških fantov in deklet ter pas de deuxi Albrechta in Giselle ter kmečkega para, nastop gospode, ki se ustavi na vasi med lovom, pa razplet, ko Hillarius razkrinka Albrechta ter zlom Giselle ne učinkujejo dramaturško celovito, ampak se dejanje vleče in izgublja tempo. Drugo dejanje je kompaktnejše. Zaradi magičnosti dogajanja, učinkovitega prepletanja liričnosti in dramatičnosti, fantastike in srhljivosti ima pravzaprav vse značilnosti domišljijskega trilerja, žanra, ki ga tudi danes pogosto srečujemo v filmih o duhovih, mrtvih, o neznanih bitjih, o strahovih (npr. Carpenterjeva filma Megla in Stvar, Tvveen Peaks Davida Lyn-cha, TV serija fantastičnih zgodb The Tvvilight zone in nenazadnje znameniti video spot Michaela Jacksona Thriller...). Odlično je koreografiran zbor zlih vil, mrtvih belih nevestic, ki so pregrešna kombinacija erotike in eterične krhkosti, pod katero se skriva morilska strast. V plesu vil in pas de deuxih Albrechta in Giselle, ki četudi zakleta v vilo, z iskreno ljubeznijo premaga čare in reši svojega ljubega, se kažejo vse briljantne tehnične inovacije in ekspresivnost baletne romantike: gib sam na sebi je izrazen, ustvarjena je iluzija, ki prepriča gledalca in ga pripravi do tega, da uživa v gibu ne glede na zgodbo. Lukašova se je očitno odločila za strogo redukcijo pantomimskih vložkov, vendar se zdi, da je zaradi tega zbledela patina stila, kajti tisto, kar je ostalo, je izvedeno površno in kar nekam mimogrede. Sceno in kostume smo dobili v uporabo od Madžarske državne opere v Budimpešti, kar je po eni strani nedvomno racionalna in ekonomsko upravičena poteza, po drugi pa je ravno zaradi te scene vtis zapraše-. nosti in ruske “staromodnosti" še večji. Manj konvencionalne in manj kičaste kulise, ki pa bi vsebovale vse značilnosti stila, bi bile bolj na mestu. In zdaj k izvajalcem: Doživetje večera je bila nedvomno pri-mabalerina Irena Pasarič. Tehnično iz-brušena, lahka v skokih, precizna v drobnih korakih, hitra v obratih in dihajoča v nepretrganem gibnem toku se je uspela približati Gautierjevi viziji interpretacije, ki združuje poduhovljenost in liričnost s človečnostjo in toplino - tudi takrat, ko je srce uklenjeno v ledeni čar prekletstva. Ricardo Bustamante ji je bil enakovreden partner. To je eleganten plesalec čistih linij, brezhibnih skokov, ki je tehnično odlično odplesal vse dobro znane moške variacije in z zanesljivo oporo plesalki omogočil, da je bila iluzija njene plavajoče breztežnosti popolna. Sicer razen fantovske očarljivosti ni izoblikoval kakšnega posebnega karakterja, saj tudi vloga sama tega ne omogoča. Kmečki par (Polona Hartman, Sergej Gordijenko) je bil simpatičen in soliden. Plesalka je bila nekoliko počasna in težka v doskoku, obema pa je morda manjkalo več sproščenosti. Myrtha, kraljica vil (Andreja Hriberšek), je odplesala vlogo šolsko neoporečno, manjkalo pa ji je interpretativne zrelosti, demonične drže in avtoritativnosti. Takšno izraznost vloga vsekakor kar ponuja. Enako velja za njeni spremljevalki (Sanja Neškovič, Helena Klarič). Zbor vil je bil v glavnem lepo uglašen, dekorativen, pa tudi dovolj nežno zlovešč, ko je bilo treba moriti. Tudi zbor vaških fantov in deklet je šel prijetno igrivo čez oder. Hillarion (Tomaž Rode) je bil simpatičen fant, plesni del vloge je opravil dobro, za oblikovanje karakterja in izraza pa v tem kontekstu podobno kot pri Albrechtu ni dosti možnosti. Orkester je zanesljivo vodil dirigent Milivoj Šurbek. Gledališki listje z informativnimi in berljivimi besedili Andreje Tauber lepo osvetlil zgodovinsko ozadje predstave. Naj sklenem: predstava je izredno pomembna kot dokument, muzejski eksponat ter pričevanje o romantičnem baletu kot stilu in obdobju v zgodovini baleta. Upajmo, da si jo bo ogledalo čimveč mladih gledalcev in se tako seznanilo z značilnim segmentom zgodovine plesne umetnosti. Največ živega plesnega užitka sta nam ponudila oba protagonista -Irena Pasarič in Ricardo Bustamante. Neja Kos Lažna vrtnarica Akademija za glasbo v Ljubljani je po sedmih letih pripravila lastno produkcijo opernega dela - Lažno vrtnarico W.A. Mozarta. Premiera te opere, ki v Sloveniji doslej še nikdar ni bila izvedena, je bila 28. februarja na odru SNG Opera in balet Ljubljana. Predstavo so pripravili študentje pevskega oddelka Akademije za glasbo iz razreda profesorice Eve Nevšak -Houška, pevci gostje, akademijski ko-, k ,. i * i' • Irena Pasarič se je uspela približati Gautierievi viziii Foto Siniša Lopojda 3 morni orkester, dirigiral pa je Borut Smrekar. Umetniški svetovalec je bil profesor Ciril Škerjanec, predstavo pa je režiral dr. Henrik Neubauer. V predstavi pojejo: Aleksandra Milosavljevič (markiza Violante Onesti, preoblečena v vrtnarico Sandrino), Marjan Trček (grof Belfiore), Neda in Željka Martič (Arminda, županova nečakinja), Mojca Vedernjak (vitez Ramiro), Alenka Slokar (županova služkinja Serpetta), Robert Vrčon (vrtnar Nardo) in Jože Kores (župan Don Anchise). Ob pripravah na predstavo se dogaja marsikaj zanimivega. Naj nas mlada mezzosopranistka Mojca Vedernjak za hip popelje v zakulisje: Viva per la giardiniera Viva Mozart Che lieto giorno - kakšen lep dani Zato viva! Prosim? Sploh ne veste, za kaj gre? Lepa reč. Takoj si vzamem to dolžnost, da vam predstavim vsaj delček dogajanja iz Mozartove opere v izvedbi študentov AG Ljubljana. Že dolgo se namreč ni zgodilo kaj takega. Obujali smo prašno in zaspano princesko in celotna ekipa je imela z nami polne roke dela. Tudi mi smo imeli polne roke... rekvizitov, ki niso bili vedno uporabljeni v svoj namen. Sicer pa, običaji 18. stoletja se bistveno razlikujejo od današnjih - pahljačo držiš kot igralne karte, z lornjeto se zatikaš v obleko, hoja s palico je nebogljena, ker palica ne gre tja kot ti, s sabljo pa spotakneš samega sebe... "... saj ne vem, kam bi. Enkrat se postaviš sem, drugič pa tja!" Aha, to je Serpetta. Energična je, da se kar oder trese. Tokrat ji na poti stoji Nardo. Krasno! Alenka frči po odru sem in tja, ta trenutek skuša priti do diha! Saj, ob v sem tem je treba tudi peti! Vendar je naš režiser dr. Neubauer nepopustljiv: “Ni dobro, roke dajte tako, pojte tja dol, Nardo, postavite se tja. Tako! Gremo še enkrat...” “... ja, seveda, tako se hodi doma in po domače se vsedete. Vendar sedaj niste Željka ampak... Prosim? Tudi Željka niste?! A, Neda. Oprostite, nikoli vaju ne morem ločiti!” Pa naj še kdo reče, da ni veselo imeti sestro dvojčico. “Reševalna" scena: Saša omedli. Ne, to je bila Sandrina. Belfiore želi pomagati, vendar pa imata Arminda in Ramiro “vozne” težave - iztirila sta in seveda... Zmeda... Iz teme se zasliši: “Koncentracija! Prosim, zberite se. Še enkrat!" In tako dan za dnem. Nekateri sicer pravijo, da so pevci čudni ljudje. No ja, svet vidijo pač malo drugače. V svojem življenju živijo tudi druga življenja in like, saj jih pojejo in se vživljajo vanje. Sploh pa je pri Mozartu to delo še enkrat bolj veselo. Prav dobro je vse zamešel v klobčič zmede. In tako te potegne s seboj v ta veseli vrtinec, kjer se na koncu vse dobro konča. Viva Mozart! Mojca Vedernjak Aleksandra Milosavljevič (Sandrina) Mojca Vedernjak (Ramiro) Golo mesto Približno dve leti je že, odkar se je na tržišču pojavila sedaj že lahko rečemo kultna plošča začetka devetdesetih Naked City Johna Zorna. Potem ko je kar nekaj let delal na različnih projektih, ki bi jih lahko poimenovali kar filmska glasba brez filmov, je najprej s Spy is Spy (priredbe Ornetta Colemana na “45 obratih”), zatem pa še z Naked City (uglasbitev življenja v New Yorku skozi njegove oči), končno postal ime, ki ga poznajo vsi. Čeprav se je večina idej za glasbo, ki jo ustvarja, porodila predvsem na njegovem vrtu, bi se te slej ko prej porazgubile v množici takšnih ali drugačnih genijalcev, če mu ne bi uspelo pridobiti nekaj izrednih glasbenikov nju-jorške glasbene scene osemdesetih. Tako se je oblikovala tudi skupina Naked City, ki jo je Zorn sestavil s klaviaturistom Waynom Horvitzom, sicer vodjem prav tako odlične skupine The President, kitaristom Billom Frisellom, bobnarjem Joeyem Baronom in basistom, sicer pa multiinstrumentalistom in skladateljem Fredom Frithom. Ni dvoma, da so Naked City boom, verjetno prav takšen, kot so bili Lounge Lizards v začetku prejšnjega desetletja, ko so kritiki njihovi glasbi dali vzdevek “fake jazz", v bistvu pa so bili ena redkih skupin, ki je v osemdesetih sploh še igrala jazz. Sicer pa je v zadnjem času lovljenja okoli uporabe tega glasbenega termina tako in tako preveč, povrh pa je še čisto odveč. V to nas prepričujejo tudi miniaturne glabene torture v prvih osmih skladbah z B strani Naked City in njihov zadnji LP Torture Garden, katerega naslov pove vse o glasbi na njem. Kljub tem zvočno grozljivim izbruhom, ki jih je na Naked City prispeval japonski vokalist Yamatsuka Eye, na njihovi zadnji turneji pa mladi Mike Patton (Faith No More, Mr.Bungle), je Naked City požela toliko uspeha prav zaradi izjemno sestavljenih klasičnih jazzovskih obrazcev, v katere je Johnu Zornu uspelo vtkati najrazličnejše glasbene stile. Prav ukvarjanje z različnimi glasbeni stili in predelava le - teh v svojstvene glasbene izraznosti pa je značilnost ostalih glasbenikov Zornove generacije današnjega New Yorka. O Elliottu Sharpu boste lahko v tem kotičku prebrali več v eni naslednjih številk. Tokrat se ustavimo le še pri Marcu Ribotu in njegovi skupini Rootless Cosmopolitans, ki je nastala kakšno leto za Naked City. Marc Ribot je seveda kitarist, ki se je s svojim značilnim kitarskim zvokom proslavil pri Tomu VVaitsu in Lounge Lizards. Rootless Cosmopolitans je prva zasedba, v kateri je idejni vodja. Z njo je že posnel tudi ploščo, ki je imela velik odmev v New Yorku John Zorn : The Big Gundovvn od tod in tam Prešernovi nagrajenci in je skupino v trenutku postavila na čelo njujorške klubske scene. V njej sodeluje tudi odlični klarinetist Don Byron ter še nekaj drugih znanih imen. Če so si Root-less Cosmopolitans v New Yorku že uspeli pridobiti nekakšen kulten status lažje oblike, pa so reakcije v Evropi bolj zadržane. Treba bo počakati na njihovo drugo ploščo, predvsem pa na njihov koncert. Ne bo pa treba prav dolgo čakati na koncert Naked City, ki se odpravljajo na svojo tretjo evropsko turnejo, v katero je tokrat končno vključena tudi Ljubljana.. New york se bo v svoji aktualni glasbeni podobi predstavil Ljubljani 24. aprila v Cankarjevem domu. Bogdan Benigar Promocija koncertnega klavirja Fazioli v Mariboru Mladi pianist Tomaž Petrač iz Maribora, ki je diplomiral pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjakovi na ljubljanski Akademiji za glasbo in se letos v okviru podiplomskega študija izpopolnjuje pri prof. Buch-binderju v Baslu v Švici, je 17. marca na svojem recitalu v Kazinski dvorani v Mariboru promoviral koncertni klavir firme Fazioli. Hiša Klavierhaus Strif iz avstrijskega Gradca je 2 m in 28 cm dolgi koncertni klavir ponudila koncertantu v brezplačno uporabo na njegovem koncertu, da bi ga prvič v zgodovini spoznala tudi slovenska publika. Fazioli so eni najbolj cenjenih ročno izdelanih klavirjev tvrdke iz Pordenoneja v Italiji, odlikuje jih velik lep ton in seveda izredno visoka cena. Klavirje Fazioli izdelujejo v različnih dimenzijah, najkrajši je dolg meter in pol, najdaljši pa nekaj centimetrov več kot tri metre. Ta klavir ima kar tri podporne palice, s katerimi pri igranju pritrdimo dvignjen pokrov instrumenta. Letošnjo veliko Prešernovo nagrado je za svoj ustvarjalni opus prejel skladatelj Uroš Krek, nagrado Prešernovega sklada pa skladatelj Janez Gregorc za skladbo Žica. Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani je za glasbo prejela študentka dirigiranja Nada Matoševič. Med študenti, ki so prejeli letošnje študentske Prešernove nagrade, so tudi študentje Akademije za glasbo. Nagrade so prejeli: Marija Fojkar, študentka IV. letnika orgelskega oddelka iz razreda prof. Huberta Berganta, za najboljšo izvedbo druge Ramovševe Koralne predigre, Damijan Močnik, diplomant oddelka za kompozicijo in alasbeno teorijo iz razreda prof. Danijela Škerla, za kompozicijo Symphonic Movement za simfonični orkester, Dijana Tanovič, študentka IV. letnika klavirskega oddelka iz razreda prof. Dubrovke Tomšič Srebotnjak, za pous-tvaritev Mozartovega koncerta za klavir in orkester v d molu, K.466 in Mojca Vedernjak, študentka IV. letnika petja iz razreda prof. Eve Novšak Houške, za pevski recital Hugo Wolf. Čestitamo! Skladatelj Uroš Krek Tenorist Dimitrij Damjanov Praznični koncert opernih arij Društvo ljubiteljev operne umetnosti je v sodelovanju s SNG Opero in baletom v Ljubljani 14. februarja pripravilo zanimiv koncert opernih solistov, opernega zbora in orkestra. Koncert je bil slavnosten predvsem zaradi dvajsete obletnice umetniškega delovanja tenorista Dimitrija Damjanova. Poleg Damjanova je nastopilo še deset pevcev, ki so večinoma angažirani v SNG. Večer so vodili štirje dirigenti: Višnja Kajgana, Loris Voltolini, Igor Švara in Marko Gašperšič. Posebej so se predstavili tudi operni zboristi, ki so zapeli Ave Marijo iz opere Gorenjski slavček in orkester, ki je koncert uvedel z uverturama Slovo od mladosti Danila Švare in priljubljeno Tatinsko srako Gio-achina Rossinija. Program so sestavljale reprezentativne arije italijanskih komponistov (Verdi, Rossini, Puccini), ruske romantike (Čajkovski) in francoskega skladatelja Charlesa Gounoda. Pomladanski koncerti komorne glasbe Koncertna agencija Klemen Ramovš je s koncertom ansambla za staro glasbo 415 International v maskah na pustni torek uvedla serijo pomladanskih koncertov. Zadnji med njimi bo 31 .marca, v Slovenski filharmoniji bo koncertiral Trio Lorenz. Pet torkov - pet pomladanskih koncertov - lO.marca ansambel Spielleute a due, 17.marca VVolfgang Brunner, mojster klavirja s kladivci, 24.marca eden vodilnih madžarskih ansamblov za staro glasbo Kecskes Ensemble in na zadnji marčni torek Trio Lorenz. THE BIG John Zorn plays the ricone Nebojša prvi, Igor tretji Umrl je Ubald Vrabec Prvo mednarodno 16.februarja je v avstrijskem mestu Lieznu potekalo mednarodno tekmovanje čelistov, na katerem sta sodelovala tudi mlada čelista, ki delujeta v Ljubljani, Nebojša Bugarski in Igor Mitrovič. Nebojša Bugarski je v III. kategoriji (starostna skupina nad 19 let) dobil prvo nagrado. Na tekmovanju je igral VI.Suito za violončelo solo J.S.Bacha, Simfonio con-certante op. 126 Sergeja Prokofjeva in Sonato za violončelo Paula Hindemitha. Nebojšo, ki je trenutno študent podiplo-me na glasbeni akademiji v Baslu v razredu prof.Ivana Moninghettia, kot prvona-grajenca tega tekmovanja jeseni čakata dva koncerta z orkestrom in to v Lieznu in Celovcu. Zelo dobro se je odrezal tudi Igor Mitrovič, ki je na tekmovanju igral Bachovo VI.Suito, Dvorakov Koncert za violončelo in orkester v h molu in Kodaly-jevo Sonato za violončelo solo. Igor, ki je trenutno na podiplomskem študiju pri profesorju Antoniju Menesesu v Švici, je prejel III. nagrado. Oba čelista je na tekmovanju spremljal pianist Vladimir Mlinarič. Tržaškega glasbenika Ubalda Vrabca se mnogi spominjamo kot izredno vitalnega in hudomušnega moža pokončne drže. Skladatelj, ki je bil tudi violinist in zagret zborovodja, je celo življenje posvetil kulturnemu delovanju, zanimali pa sta ga tudi politika in ekologija. Čeprav je živel na Opčinah, je vzdrževal stalen stik s Slovenijo. Svojo navezanost na Slovenijo je izpovedal tudi v intervjuju ob sedemdesetletnici za časopis Glasbena mladina: “Iz Argentine, kjer sem preživel dve leti, sem pripotoval v Maribor, na katerega me vežejo lepi spomini, saj sem tam preživel svoja najlepša leta, od 1931 do okupacije..." Sadovi njegovih prizadevanj - mnoge zborovske skladbe, komorna in simfonična dela bodo še naprej živela v slovenski glasbi. baletno tekmovanje Djagilev Zveza ruskih koreografov v sodelovanju z nekaterimi drugimi kulturnimi institucijami organizira v času od 15. do 25. marca letos prvo mednarodno baletno tekmovanje v počastitev 120. obletnice rojstva znamenitega ruskega impresarija Djagi-leva. Sergeju Djagilevu (1872 - 1928) gre namreč zasluga, da je v začetku tega stoletja pariškemu občinstvu prvi predstavil, najprej rusko srednjeveško likovno umetnost in takoj nato, s serijo koncertov pod taktirko N.R.Korsakova, rusko glasbeno ustvarjalnost. Najbolj pa se je Djagilev proslavil z ustanovitvijo baletne skupine Ballets Russes (1909), ki je re-volucionirala baletno ustvarjalnost tistega časa. Težko bi našteli vse koreografe, plesalce, komponiste in slikarje, ki jih je znameniti impresario pritegnil k sodelovanju. V skupini so plesali Nižinski, Pavlova, Li-far, Fokin, Karsavina, Balanšin..., koreo-grafirali Fokin, Nižinska, Balanšin... Za Djagileva so komponirali številni skladatelji, kot na primer Stravinski, Prokofjev, Ravel, Debussy, Satie, De Falla, Respi-ghi... Sodelovanje z znamenitimi likovnimi umetniki (Benois, Bakst, Picasso, Ma-tisse, Utrillo, Miro ...) je imelo velik vpliv na razvoj scenografije in kostumografije. Tako so v tem času nastala številna zanimiva baletna dela, kot so Žar ptica, Petruška, Le Sacre du printemps (Stravinski), L'apres- midi d'unfaune (Debussy) in druga, težko bi našteli vsa. Skladatelj Ubald Vrabec Irina Dvorovenko od tam in tod ... British Electric Foundation Tekmovanje, ki ga pripravljajo v Moskvi v počastitev obletnice Djagilevega rojstva, je namenjeno plesalcem med 12. in 24. letom starosti. Iz objavljenega programa in pravilnika je razvidno, da skuša prireditelj izkoristiti značilnosti in izkušnje nekaterih že uveljavljenih mednarodnih baletnih tekmovanj. Plesalci bodo tekmovali g v treh starostnih skupinah, kot solisti, v dvoje ali v troje (solo, pas de deux, pas de trois); ocenjevanje pa bo potekalo individualno. Nagrade bodo denarne ter diplome in štipendije za šolanje na ruskih baletnih šolah. Čeprav je danes na svetu nešteto baletnih, plesnih in koreografskih tekmovanj, si organizator obeta velik obisk plesalcev z vsega sveta. Breda Pretnar Rock Musič Junk Shop po pozabljenih kotičkih bluesa, se ustavila pri Springsteenovi Nebraski in napovedala novo obdobje kanadske popularne glasbe, ki temelji na zvočni zapuščini prej naštetih trubadurjev. Dokaj začetniškemu prvencu je sledila zrela, dodelana in v dno poslušalčeve duše segajoča plošča The Trinity Session, ki so jo zatripani kavboji posneli v objemu zidov cerkve Svete Trojice v Torontu. Predvsem po zaslugi odličnih priredb (Sweet Jane -Louja Reeda, l’m So Lonesome I Could Cry - Hanka VVilliamsa) in omaža Elvisu Presleyu - skladbe Blue Moon Revisited so Cowboy Junkies naredili korak dlje. Doživet vokal Margo Timmins je njihovo godbo dvignil nad povprečje podobnih rock skupin, ki koketirajo s senzibilno poetiko (Galaxie 500, Mazzy Star,...). Malce več optimizma veje s tretjega albuma The Caution Horses, ki je Cowboy Junkies dokončno ustoličil kot najpomembnejšo skupino nove akustične glasbe. Trepetajoče jedro tega albuma tako predstavljajo lastne skladbe, ki so svoj višek dočakale na plošči Black Eyed Man, ki je izšla v začetku tega leta. Osnovni obrisi zvoka so ostali nespremenjeni. Kljub zvoku električne kitare, ki nehote spomni na folkrock trenutke Reedovih Velvet Underground, Cowboy Junkies ne pozabljajo na apostolate, ki so jih zapisali na svojih prejšnjih vinilih. Pri ustvarjanju slike temnookega moža sta sodelovala John Prine - kultni kantavtor, znan po duhovitih in intelegentnih tekstih (leta ‘72 je nastopal z Bobom Dylanom) in Tovvnes Van Zandt, ki je celo podpisal dve skladbi. Zdi se, kot da se Cowboy Junkies tokrat ozirajo v Evropo, ne kot v Meko novih zaslužkov, ampak kot v domovino specifičnih glasbenih kultur. V nekaterih skladbah je namreč očiten vpliv glasbe, ki so jo v zgodnjih sedemdesetih igrali Steeleye Span, Fairport Convention in podobni. Skratka, Cowboy Junkies predstavljajo tih antipod glasbi, ki so jo ustvarili in hkrati umazali Jefferson Air-plane. Marie McKee je svoj glas prepoceni prodala in držimo pesti, da se ne bo kaj podobnega zgodilo tudi z Margo Timmins. Jane VVeber Zadnjih 30 let pop godbe marec 1962 1962. Na vrhu lestvic na obeh straneh oceana še vedno ni posebnih novosti. Med velikimi ploščami v ZDA si že četrti mesec ne pusti blizu Elvis Presley s svojimi Modrimi Havaji, ki zdaj spet kraljuje tudi na britanskih lestvicah. 1962. Na obeh straneh velike luže mladi še vedno tvvistajo kot obsedeni. Na ameriškem Top 20 so kar štiri twist uspešnice: Chubby Checker: The Tvvist, Joey Dee & The Starlighters: The Peppermint Tvvist, Gary U.S. Bonds: Dear Lady Tvvist ter Billy Joe & The Checkmates: The Percu-lator Tvvist. Podobna je slika britanskega Top 30, kjer so zasidrane kar tri skladbe Chubbya Checkerja: Let's Tvvist Again, Slovv Tvvistin’ ter Teach Me To Tvvist. 1962. V kategoriji malih plošč v ZDA najbolj odmeva rockabilly pevec Bruce Channel, katerega orglice z njegove (jasno!) od twista obsedene uspešnice Hey! Baby! okužijo tudi Please Please Me ter Love Me Do Lennona ter McCart-neya. V tem mesecu pokupijo Angleži največ izvodov nove plošče Shadovvsov: VVonderful Land. 1962. Izid prve velike plošče velikega folk upa Roberta Zim-mermana alias Boba Dylana. 1962. Novi val akustične glasbe Black eyed man he took llie Mame far llie poisoning ufllie well Tlievfoinid liis slioes by tlie pnlley Thevfonnd hisfingcrprints ali m er llie pail ("Black eyed man"ICowboy Junkies) Če govorimo o glasbi Kanade, ne moremo mimo treh imen, katerih glasba se je krepko vtisnila tako v spomin poslušalcev kot v črnilo, ki se pretaka po rock enciklopedijah. Leonard Čohen je priljubljen predvsem pri trideset in večlet-nikih. Neil Young doživlja drugo puberteto, rock kritiki mu priznavajo patronat nad takoimenovanim grunge rockom. Poznavalci kanadskega rocka pa še dandanes radi segajo po albumih Gordona Lightfoota. Spomnite se zvoka njegove dvanajststrunske in enkratne verzije skladbe Me And Bobby Mcghee. Cowboy Junkies so opozorili nase že s prvo ploščo VVhites Off Earth Now! Na njej se je žalostna druščina sprehodila Skladatelj Luciano Berio Bluesman Hovvlin’ Wolf se odpravi na odmevno britansko turnejo skupaj s trad jazz zasedbo Chrisa Barberja. 1962. Novi film z Elvisom Presleyem Follovv That Dream je popolna polomija. 1962. marec 1972 1972. Tretji mesec nove ofenzive izvajalcev soft rocka. Donu McLeanu se v ZDA na vrhu pridružijo Neil Young z veliko ploščo Harvest in z malo ploščo Heart Of Gold ter Angleži America (LP America ter mala plošča A Horse With No Name). Nilsson se z malo ploščo VVithout You preseli še na vrh britanskih lestvic, absolutni zmagovalec meseca v tamkajšnji kategoriji velikih plošč pa je prvenec Paula Simona. 1972. T. Rex igrajo na londonskem Wembleyu pred 20.000 histeričnimi poslušalci. 1972. Spremembe v zasedbi The Beach Boys: skupini se pridružita dva južnoafriška črnska glasbenika. 1972. marec 1982 1982. V ZDA so vrhovi lestvic v znamenju kalifornijskih ženskih izvajalk, rocker-ke Joan Jett, ki izstreli z malo ploščo I Love Rock'n’roll, eno temeljnih rocker-skih uspešnic osemdesetih let, ter novo-valovske pop skupine Go-Go’s (velika plošča Beauty & The Beast). 1982. V Veliki Britaniji si najvišje stolčke v kategoriji velikih plošč razdelijo Barbra Streisand, najstniška črno-bela pop soul skupina Haircut 100 (LP Pelican West) ter legendarni novovalovci The Jam s svojo poslednjo studijsko veliko ploščo - The Gift. 1982. Nove skupine. V VVashingtonu D.C. nastanejo hardcorovci Scream, disidenta iz Human League lan Craig Marsh ter Martyn Ware pa osnujeta Heaven 17/British Electric Foundation. Peter Barbarič Berio transkribiral Verdija za Carrerasa Italijanski sodobni skladatelj Luciano Berio je za svetovno znanega tenorista Joseja Carrerasa transkribiral ciklus Verdijevih pesmi. O njih pravi, da so nekakšna shramba Verdijevih idej, ki jih je kasneje uporabil v operah. Berio si je pri transkri-biranju dovolil tudi nekaj svobode. "V resnici sem večkrat spremenil Verdijevo harmonijo, ker je občasno zelo statična. Naredil sem to, kar bi kasneje storil verjetno sam skladatelj, ko je pisal Othel-la. Dovolil sem si umetniško svobodo v orkestrski liniji, medtem ko sem vokalu ostal dosledno zvest. Edino težavo mi je povzročal tekst. Ne morem razumeti, kako je sploh mogel koga ganiti.” Bach na Marimbafonu Ali bi lahko našteli nekaj tolkalcev, ki se ukvarjajo z resno glasbo Verjetno bi morali kar krepko premisliti, če pa bi vas vprašali za tolkalko, bi bila uganka še težja, kajne? V Londonu je te dni z novo ploščo navdušila tolkalka Evelyn Glen-nie. Light in darkness ponuja paleto skladb raznovrstnih skladateljev od Japonske, Brazilije, Avstralije do Evrope. Izbor programa je za tolkalca verjetno najtežji del predstavitve. Evelyn Glennie pravi, da leži umetnost ravno v preisku-šanju in v pripravljenosti za eksperimentiranje. Po njenem mnenju je najtežje predelati skladbe, pisane za klavir, lažje je z violinskimi, kjer je poleg spevnosti dana še večja možnost virtuoznosti. Njena najljubša skladba je tako Kreislerjev Tambourin Chinois. Bachove skladbe so se ji pred leti zdele nedosegljive, z razvojem tehnike na marimbafonu pa je danes Glennijeva sposobna zaigrati Preludije in fuge. Vitalnega pomena za razvoj tolkal-ne umetnosti pa so prav gotovo skladbe sodobnih skladateljev. Med njimi Evelyn Glennie najbolj ceni Maxwella Daviesa in Arva Parta, ki znata mojstrsko združiti elemente zahodne in vzhodne etnične glasbe. Prvi kapitalistični orkester v Rusiji V času, ko se je sovjetski imperij sesul na koščke, je vsaka novica o ruskem uspehu razveseljiva. Ruski nacionalni orkester Mihaila Pletneva, ki obstaja šele eno leto, je dosegel izjemen uspeh doma in tudi v tujini. Posebnost tega stočlanskega orkestra je, da se vzdržuje popolnoma sam, brez državne podpore in subvencij. Ustanovitelj orkestra in njegov dirigent je moral za prvo plačo orkestrašev seči v lasten žep. Kmalu pa si je pridobil zaupanje domačih sponzorjev in zdaj pa se mu že odpirajo vrata na zahodu, predvsem v Združenih državah Amerike. Program je Pletnev razdelil na tri ravni. Prva je klasičen repertoar, ki obsega dela mojstrov dunajske klasike, izmed katerih Pletnev obožuje Josepha Haydna. Drugo linijo sestavljajo veliki ruski skladatelji /Čajkovski, Prokofjev, Šostakovič/ in nazadnje še sodobni skladatelji, med katerimi propagirajo predvsem ruske avtorje /Ščedrina, Denisova.../. In kako je orkester nastal? “V začetku je že sama ideja zvenela popolnoma nerealno, vendar je bilo nekaj treba storiti. Najboljši glasbeniki so odhajali iz dežele, nikjer ni bilo videti ekonomskega in političnega izhoda. Vendar, če bi hoteli počakati, da se razmere uredijo, bi lahko čakali vse življenje, zato sem si rekel zdaj, ali nikoli”, pravi Pletnev. Ustvarjena za Rossinija Italija letos praznuje dvestoto obletnico Rossinijevega rojstva. Leta 1992 naj bi, tako kot smo leta 1991 Mozarta, praznovali italijanskega opernega genija. V ospredju so torej tokrat predvsem pevci. Cecilia Bartoli je veliko odkritje med pevskimi talenti, ki pa ima letos še posebej izjemno priložnost, da doseže svetovni sloves. Kritiki italijansko mezzosopranistko označujejo kot ustvarjeno za Rossinija. Njen glas naj bi bil tako imenovani “koloraturni mezzo”, ki ga odlikujejo briljantne višine, polna in lepa srednja lega in solidne nižine. Pevka ima izvrstno tehniko, skoki in druge virtuozne preiskušnje ji ne delajo nobenih težav. Bistveno pa se mladi pevki zdi, da je Italijanka, kajti le tako lahko belcanto zazveni resnično po italijansko. Kdor bi Cecilio Bartoli želel poslušati, si lahko kupi (v tujini seveda) njeno novo ploščo s posnetki Rossinijevih pesmi. Že naslov plošče - Junakinje - pove, da gre za glavne vloge Rossinijevih oper, izmed katerih je skladatelj večino arij posvetil Isabelli Colbrini, Rossinijevi primissimi donni. Mesto primadone pa danes prav gotovo pripada Cecilii Bartoli. Brina Jež - Brezavšček Za pogovor s slovensko skladateljico se nismo odločili zaradi kakšnega njenega življenjskega jubileja, priznanja ali nagrade. Pritegnilo nas je njeno ustvarjalno delo in predvsem volja, s katero želi zbuditi in izobraziti slovensko kulturno sredino, ki v poznavanju glasbe še močno zaostaja za kulturno elito v razvitem svetu. Društvo Muzina, katerega soustanoviteljica je, želi s posredovanjem glasbe mladih skladateljev obogatiti vedenje o sodobni umetnosti pri nas in hkrati izostriti občutek za njeno kvaliteto. Brina Jež - Brezavšček pa je predvsem skladateljica. Njena prava govorica je v svetu tonov. Če jo želite zares spoznati, poslušajte njeno glasbo. V zadnjem času lahko o Brini Jež -Brezavšček preberemo in slišimo predvsem v zvezi z društvom Muzina. Zanima me, kako to, da se je ideja o spodbujanju mlade glasbe udejanjila šele po toliko letih, saj je bilo znano, da je vaša skladateljska generacija bolj odločna, udarna? Ne bi rekla, da smo udarni. Še premalo smo agresivni. Glede samega rojstva Muzine pa mislim, da razlog tiči predvsem v našem umetniškem poklicu. Ustvarjalca v začetku dolgo zaposljuje iskanje lastne poti. Vendar pa že kmalu začutijo premalo odmeva. Naša publika nima posebnega odnosa do sodobne glasbe, saj je skorajda ne pozna. V glasbeni osveščenosti se z drugimi državami ne moremo primerjati. Intelektualci, ki spremljajo sodobno literaturo, slikarstvo, gledališče, nimajo dovolj možnosti, da bi se izobrazili, razgledali tudi na tem področju. Z Muzino želimo nuditi kontinuirano možnost in skrb stalnega seznanjanja s sodobnimi tokovi v glasbi. Usmerili se bomo na koncertne dejavnosti, sčasoma tudi na ostale. Želimo spodbujati izdajanje teh del. Vsako delo pa bi radi tudi muzikološko ovrednotili, analizirali. S tem ponujamo možnost mladim muzikologom. Kot vsi ostali začetniki, se tudi mi srečujemo s finančnimi težavami. Ciljna publika naj bi torej bila predvsem kulturno osveščena javnost. Kaj pa mladi? Ali ste tudi pomislili, kako bi pritegnili mladino? Seveda si želimo mlade. Naj mimogrede povem, da sem nedavno na Graškem festivalu sodobne glasbe opazila zelo veliko mladih poslušalcev. To spet kaže na dejstvo, da je v tujini odnos do sodobne glasbe drugačen. In to tudi v šolah, kjer je glasbenemu pouku namenjen premejhen delež. Pri nas je glasbeno šolstvo še zelo konservativno. Profesorji in s tem nujno tudi učenci na sodobno glasbo niso pripravljeni. V društvu smo že razmišljali, da bi mlado publiko pritegnili s skupino mladih ljubiteljev sodobne glasbe. To bi lahko bila nekakšna spoznavna delavnica. Sama sem že imela nekaj predstavitev po šolah in lahko rečem, da so glasbo lepo sprejeli. Na žalost pa so to le enkratni obiski, ki ne temeljijo na kontinuirani vzgoji, ki pa bi bila nujno potrebna. Preidiva od tvoje organizatorske dejavnosti raje k sami ustvarjalnosti. Letos te je k sodelovanju povabilo Mladinsko gledališče v Ljubljani za predstavo Tri sestre. To je tudi tvoje prvo srečanje z glasbo s funkcijo. Lahko bi rekla, da je to moja bežna dejavnost, ki pa mi je prinesla stik z drugačnim gledališkim življenjem in ta me je na nek način miselno osvežil. Glasba lahko v gledališču, na televiziji veliko prispeva k udo-mačenju sodobne kvalitetne glasbe, ki po stranski poti pride v zavest in tako posredno izostri občutek zanjo. Na žalost pa ugotavljam, da se naši režiserji večinoma bojijo sodobne glasbe, saj skušajo z glasbo pred- OMUZINI vsem še vedno ugajati utečenemu okusu. Po drugi strani pa to verjetno izhaja iz nepoznavanja in nerazširjenosti le te. Na akademiji jim ne nudijo dovolj možnosti, da bi se glasbeno izobrazili. Sama sem se morala kot novinec v gledališču podrediti funkcionalnosti ter viziji režiserja. Kljub vsemu pa mislim, da bi večkratno sodelovanje gledališč s skladatelji obogatilo tako predstavo po glasbeni plati, kakor tudi zvišalo kriterij same glasbene zvrsti. Dovolj možnosti za spoznavanje tvoje glasbe bomo imeli na avtorskem večeru. Ali nam boš pripravila vpogled v celotno delo. In še prej, kako je do avtorskega večera sploh prišlo? K oblikovanju avtorskega večera me je povabila Glasbena mladina ljubljanska. Avtorski večer se mi zdi pomemben, ker na tak način spoznaš avtorja; zakaj tako ustvarja, na kateri stopnji razvoja je, kako je prišel do določenih zaključkov. Možne so analize, ocene. Sodobni skladatelji smo namreč prevečkrat prepuščeni samim sebi, tako da sami komentiramo lastna dela. Zunanji pogled pa je bolj objektiven. Na koncertu bom predstavila predvsem zadnja dela. Namesto frontalnega intervjuja bomo skušali ustvariti odrski dogodek z besedili. In še tvoja subjektivna ocena o skladateljici Brini Jež - Brezavšček? Mislim, da komponiram v raznih usmeritvah, čeprav je za zunanjega opazovalca moj način verjetno razpoznaven. Ker se hitro nasitim enega načina, rada hkrati ali zaporedoma delam kontrastne stvari in se kasneje navezujem na že uveljavljene načine. IN MUZIKI Ne želim se ponavljati, sicer pa si tega ne želi noben ustvarjalec. Vsako ponavljanje naj bo napredek ali drugačnost. Lahko kaj poveš o samih skladbah večera? V skladbi Aulofonia Domestica sem združila sodobne prijeme pihalnih inštrumentov (tudi s pomočjo knjig) s predstavo generalnega izraza skladbe od Erosa do domesticae. Orfej je glasba za basklarinet in elektronsko glasijo. Digitalne aparature so danes prirejene za imitiranje naravnih instrumentov, kar sem skušala obogatiti na tak način, da bi se spet približali bistvu elektronske glasbe. Z likom Orfeja sem se poigrala, basklarinet, ki ga predstavlja, gre skozi sedem slik, sedem različnih situacij. Prisotna je tudi ironija resnosti njegovih čustev, ki v našem času niso pomembna. Smešnost pa pogojuje že sama izbira instrumenta. Sigh Song je skladba za glas in klavir, posvečena Hugu VVolfu, zato vsebuje tudi elemente romantične glasbe, ki jih združujem s sodobnimi raziskavami glasovnih kombinacij in možnosti. Godalni kvartet Chain (ta je že bil predstavljen na prvem koncertu društva Muzine) je veriga, sestavljena iz kratkih momentov spoja s preteklostjo, izraz pa je sodoben. Spet gre bolj za iskanje, sredstva so že znana. Z Brino Jež-Brezavšček smo se pogovarjali pred njenim avtorskim večerom, ki je bil 17. marca v Cankarjevem domu. Veronika Brvar foto Milan Mrčun Slovenski dirigent in pianist Milivoj Šurbek se je pred nekaj meseci vrnil z Japonske, kjer je deloval več kot šest let. Zdaj je stalni dirigent Godbe slovenske policije, pred kratkim pa smo ga lahko videli v veliki dvorani Cankarjevega doma za dirigentskim pultom orkestra ljubljanske Opere, ko je vodil baletno predstavo Giselle. Za temi skopimi podatki se skriva ogromno vtisov in izkušenj, o katerih se je vredno pogovarjati in jih zapisati. Že prve besede o Japonski so me rahlo osupnile: Na Japonskem mora pevec, ki želi nastopiti v predstavi, položiti kar lepo vsoto denarja, da ga spustijo na oder. Dajo pa mu večje število vstopnic in če jih zna dobro prodati, lahko s tein krepko zasluži. Na ta način mora pokazati, ali je "zvezda" ali ne... Ali to pomeni, da nimajo stalnih ansamblov? Korpusov, ki bi jih podpirala država, nimajo, pač pa imajo veliko privatnih združenj, opernih in baletnih, in to dobrih. Minister za kulturo pravi, da Japonska nima dovolj denarja, da bi si lahko privoščila lastno državno opero. Pri nas se borimo, da bi imeli dve, pa nas je le dva milijona, Japoncev pa je stopetindvajset milijonov in nimajo niti ene, kar je žalostno. Je to torej popolnoma odprto tržišče kulturnih dobrin? Tako nekako. Če si tujec, je zelo pomembno, odkod si. Izredno cenijo Nemce in, predvsem v umetnosti, Italijane. Če si blizu Italiji ali celo Italijan, si že spoštovan. Seveda pa morajo imeti občutek, da si tudi v Evropi cenjen, kar lahko dokažeš predvsem z uspehi na kakšnih večjih mednarodnih tekmovanjih. Na Japonskem mi je ugled dvignilo predvsem dejstvo, da sem leta 1964 dobil nagrado na istem dirigentskem tekmovanju kot Seiji Ozavva, namreč v Besan-conu v Franciji. To je eno najnatančnejših tekmovanj, kjer mladega dirigenta preskusijo z vseh strani. Orkester je poseben instrument, pravzaprav se ga učiš "igrati” predvsem teoretično, kar naenkrat pa naj bi ga obvladal... No, sam sem vedno menil, da je dirigiranje privilegij. Glasbenik, ki mu zaupamo dirigiranje, mora biti osebnost, mora se muzikalno izkazati, nas prepričati, da z njim najhitreje pridemo na skupni imenovalec. Zato mislim, da nekdo, ki se ni na kakšnem instrumentu izkazal že med dvanajstim in sedemnajstim letom, v dobi, ko si najbolj odprt za razvijanje sposobnosti in brušenje muzikalnosti, ne more biti posebej dober dirigent. Povedati pa moram, da je bil praktični študij v času mojega šolanja na ljubljanski Akademiji dobro organiziran. Naš profesor, dr. Švara ni dirigiral nobenega koncerta akademijskega orkestra, vse smo vodili študenti, tako da smo si lahko pridobili precej izkušenj... Rada bi zvedela še kaj o Japonski. Kako se pride tja? POGOVOR Milivoj Šurbek O JAPONSKI, dirigiranju in še čem Običajno se reče, da so te povabili, vendar pa si mora vsakdo pot najti sam. Veliko sem hodil po pevskih tekmovanjih in v žirijah srečeval tudi Japonce. Moram priznati, da sem izkoristil vse sposobnosti, da sem navezal z njimi stike in ko sem poslal svojo ponudbo, so mi takoj odgovorili pozitivno. Bil sem neznansko vesel, ker še nisem vedel, da ti Japonci vedno odgovorijo tisto, kar najraje slišiš. To pa še nič ne pomeni. Povabila nisem dobil tri leta, nato se je opogumil moj znanec in me povabil na dirigiranje koncerta, ki ga je sam organiziral. Tako so me spoznali in me povabili za “študijskega dirigenta". Hodil sem od enega orkestra do drugega in pripravljal z vsakim samo eno vajo. To delo me je pripeljalo do ljudi z univerze, ki so me povabili najprej za dirigenta univerzitetnega orkestra, nato pa za profesorja. Na univerzi sem ostal kar šest let, po njihovem dve obdobji. Japonski sistem je tak, da te zaposlijo za tri leta, v katerih se želijo od tebe naučiti prav vse, kar lahko daš od sebe. Ko nimaš več kaj pokazati, nastavijo drugega. To so mi tudi jasno povedali, poleg tega sem moral podpisati, da sodelujem samo z njimi in sem moral za vsako drugo delo prositi univerzo za dovoljenje. Torej ste kljub delu na univerzi dirigirali? Dirigiral sem med drugim orkestrom osaške filharmonije, filharmoniji v Kiotu in celo drugemu najbolj cenjenemu orkestru Nihon v Tokiu, medtem ko do prvega, tokijskega radijskega orkestra nisem prišel. Orkester Nihon je nekoč vodil Seiji Ozavva, a se je z njim skregal in je moral oditi. Ko se zdaj vrača na Japonsko, temu orkestru noče dirigirati. V katerem mestu ste živeli? Deloval sem v glavnem v Osaki. Ta univerza ima veliko oddelkov. Zelo zanimiv je tamkajšnji odnos med asistenti, docenti, profesorji in študenti. Pri nas je sproščen, nekako prijateljski, tam pa izredno natančen in hierarhičen. V začetku sem od študentov pričakoval kakšno reakcijo. Želel sem na primer preveriti, če znajo neko snov iz harmonije. Ko sem jih to vprašal, so me samo debelo gledali. Lotil sem se razlage in za njo porabil deset minut. Nato sem pred tablo poklical enega od študentov in ugotovil, da harmonijo obvlada, kot le kaj. Se pravi, da sem zapravil deset minut! A to z njihove strani ni bila zafrkancija. Japonci menijo, da profesor najbolje ve, kaj je treba in sami ne smejo reči, da nekaj znajo. Vzgojeni so v skromnosti, ki jo ponazarja že ritual s čajem. Če imaš sploh to srečo, da te Japonci povabijo na dom, kajti težko se jim je približati, ti ponudijo čaj. Takrat moraš vedeti, komu se zanj zahvaliti, kolikokrat smeš srkniti, kako skodelico obračati. Čaj, ki je v bistvu le voda in neka rastlinica v njej, simbolizira tvojo skromnost in hvaležnost do vsega, kar ti je dano. V prvem stiku z Japonci se ti sicer zdi, da so odprti, saj ti k vsemu pritrjujejo in ti dajo občutek, da si še in še dober, v resnici pa natančno vedo, kam sodiš... Kakšna pa je potem publika? Človek bi pričakoval, da je zapeta, a ni tako. Če je koncert zelo resne narave, je v prvi polovici neodzivna, tako da izvajalca že začenja skrbeti. V drugi polovici pa pokažejo pravo lice. Japonci poznajo divje aplavze, skandiranje. Pri italijanski operi pa kar pretiravajo, vpijejo bravo tudi takrat, ko to ni prav nič potrebno ali utemeljeno. A to izvajalcev ne moti. Gotovo ste se ukvarjali tudi z vokalom, dirigirali v kakšni operi, saj vas , kolikor vem, to posebej navdušuje. Sem. Res je, da me je vokal od nekdaj privlačil. Moja mati je pela in oče je igral različne instrumente. Oba sta bila frizerja, a mati je veliko nastopala v takratnih operetah v Mariboru in okolici in teater mi je ostal blizu in me stalno zasleduje. Celo na univerzi v Osaki sem s študenti pripravil nekaj predstav. Pa tudi tu, v godbi policije se tej zvrsti ne odpovedujem. Lani smo pripravili balet na temo Cesarjeva nova oblačila in z njim nastopili v več slovenskih krajih. V Ljubljani seveda še ne, ker se je tu teže dogovoriti za termine in dvorane. Moram pa povedati, da sem naročil originalno slovensko opero za pihalni orkester in to pri mojstru Bojanu Adamiču. S tem želi naša godba prispevati k praznovanju skladateljeve osemdesetletnice, obenem pa obogatiti slovensko operno ustvarjalnost, namenjeno predvsem mladini. Libreto bo namreč na podlagi Golieve pravljice oblikoval Jože Humer. J| Zapisala Kaja Šivic 5 I -J WARD KASSNER MUSIČ CO. ITD perspektivo. Zasedbo je preimenoval v Bill Haley And His Co-mets, v skladu s svojo novo usmeritvijo pa je za lokalno neodvisno založbo leta 1953 posnel skladbo Crazy Man Crazy. Ta je prišla med prvih petnajst ameriške Top lestvice, ravno tako pa je odmevala v izvedbi pop big band trobentača Ralpha Marteria. Medtem so se odgovorni pri velikih založbah počasi začeli zavedati, da se bodo morali poskusiti tudi z izdajami za nastajajočo mlado publiko. Pri diskografski hiši Decca se jim je zdel za tak eksperiment Bill Haley najbolj primeren. Delo z njim so poverili Miltu Gablerju, ki je zaslovel kot producent črnskega zvezdnika Louisa Jordana. Haley je na prvem snemanju posnel dve skladbi, Shake Rattle & Roli rhythm & blues zvezdnika Joeja Turnerja ter Rock Around the Clock. Haleyeve plošče niso bile kopije rasne godbe. Njegov glas je bil razločno bel, pa tudi udarni zborovski refreni, ki so igrali na karte ponavljanja ene vrstice, so bili v modi že v zlatih letih svvinga. Novi so bili le ritmi, ki jih je Haley pobral iz rasne godbe, pri čemer so bili v njegovih skladbah precej trši in bolj izpostavljeni kot pri črnskih izvajalcih. Rezultat: mala plošča Shake Rattle & Roli Billa Haleya & The Comets je bila veliki hit ameriške jeseni 1954, nekajkrat tržno uspešnejši od Turnerjevega originala. Razumljivo je, da so se na uspeh Shake Rattle & Roli odzvali tudi mnogi drugi glasbeni poslovneži. Tako so se že nekaj tednov za Haleyem podobno uspešno odrezali Crew Cuts s svojo verzijo Sh-Boom črnske vokalne skupine Chords, spomladi 1955 Mc-Guire Sisters s skladbo The Moonglovvs Sincerely, njim pa so poleti sledili uglajeni beli mladenič Pat Boone z Ain't That a Shame Iz filma Rock Around The Clock snemal ter produciral izvajalce B.B. Kinga, Hovvlin’ VVolfa, Bob-byja "Blue" Banda, pri njem pa je začel svojo kariero tudi Ike Turner. Uspeh B. B. Kinga ter Hovvlin’ VVolfa je opogumil Phillip-sa, da je osnoval lastno založbo. Prvo veliko številko ena na rhythm & blues lestvicah si je odrezal s poznejšim soul odtrgan-cem Rufusom Thomasom leta 1953 ( mala plošča Bear Cat). Za vse memphiške izvajalce bluesa iz studia Sun je bila značilna majhna zasedba klavirja, kitare ter saksofona, poseben ton pa jim je dajal "odmev" (s pomočjo traku), s katerim se je pri snemanju redno igračkal Phillips. Junija 1954 je v njegovih študijih svojo prvo ploščo posnel lokalni mulec s črnskim glasom Elvis Presley, ki je pred tem dolge mesece na snemanjih neuspešno iskal svoj glasbeni obraz. Presley je bil kot mnogi tamkajšnji beli fantje po eni strani ljubitelj Deana Martina, po drugi (ki pa jo je najpogosteje skrival v javnosti, saj je bila "grešna") pa je z vsem navdušenjem poslušal lokalne blues glasbenike Big Billa Broon-zyja ter Arthurja Big Boya Crodupa. Godba, ki jo je “iznašel” Presley, je bila za njegovo sredino nekaj najbolj umazanega, kar se je lahko spomnil, saj je v homogeno celoto spojila beli country in črnski blues ter rhythm & blues, ki so bili kot izrazi nižjih socialnih slojev na ameriškem Jugu še nekajkrat ostreje ločeni kot v severnoameriških mestih. Tako je imel Phillips težave z radijsko predstavitvijo prve Elvisove male plošče, na kateri sta bili blues skladba That’s AH Right (Mama) (Big Boy Crodupa) ter country & vvestem komad Blue Moon of Kentucky. In to prav z zanj sprejemljivejšim Blue Moon of Kentucky, saj so jo uredniki zavračali kor country skladbo, s katero se trudi črnski izvajalec. Plošča se je nato vseeno prebila na radijske valove, Elvis pa si je začel kot “The Hillbilly Cat" s svojim nenavadnim petjem, a tudi s provokativnim zviranjem na odru širiti publiko. Ko je Presleyu uspel veliki preboj, ga je Phillips brez posebnega obotavljanja prodal založbi RCA, dobljeni kapital pa investiral v nova mlada lokalna imena in med ostalimi odkril tudi Carla Perkinsa, Jonnyja Casha, Roya Orbisona ter Jerryja Leeja Lewisa. Pet stilov rock!n’rolla Izvrstni analitik popularne glasbe v petdesetih in šestdesetih letih Charles Gillet razlikuje v svoji knjigi Sound of The City pet stilov rock'n'rolla: a) Severnjaški r0Ck'n’r0ll. Najbolj znan predstavnik te podzvrsti so bili Bill Haley & The Comets. Njene osnovne poteze smo pregledali že med svojim prvim srečanjem s Haleyem. K prej zapisanemu je treba dodati še značilna besedila, ki so odražala predvsem veseljaške občutke druženja ter plesa. Ostali njeni predstavniki: precej manj uspešni Freddie Bell and the Bell-boys ter The Jodimars (Haleyevi Comets samostojno). Gilet opozarja, da stil s svojo glasbeno enostavnostjo in trivialnostjo besedil ni mogel zdržati konkurence ostalih podzvrsti. b) Nevvorleanški plesni blues - so izvajali izključno črnci, v prvi vrsti črnski pianisti ter pevci. Ta podzvrst je imela precej bolj sproščeno ritem sekcijo od zgornje, hkrati pa je pevca bolj postavila v ospredje. Najvidnejši predstavnik starejše nevv-orleanške generacije je bil Fats Domino s sproščenim, umirjenim in duhovitim klavirskim boogie-vvoogiejem, ki se mu je v drugi tretjini skladbe z obveznim solom priključil še saksofonist (primeri: uspešnice Blueberry Hill, Ain’t That a Shame ter I'm Wal-kin"). Njegov najbolj znani sopotnik je bil zafrkantski Professor Longhair, v njuni šoli pa je zrasel tudi Huey Piano Smith. Drugi najvidnejši predstavnik nevvorleanške šole je bil Little Richard. Kljub temu, da je ta najpogosteje nastopal z istimi glasbeniki kot Fats Domino, je bil njegov način igranja in nastopanja skoraj komplementaren Dominovemu - nasilen, rockerski, črnsko pridigarsko ponorel in celo histeričen. Ob brezpomenskih besedilih (Tutti Frutti, Long Tali Sally, Lawday Miss Clawdy, Rip It Up, Lucille) je Little Richard igral predvsem na protislovne karte odrskih macho izpadov in skrajno izzivalnega oblačenja, s katerim je namigoval na svojo homo(bi?)seksualnost. c) Country rock ali rockabilly se je razvil predvsem okoli memphiške Phillipsove založbe Sun. To je bil južnjaški beli odmev na okoliški dvanajsttaktni boogie blues. Njegovi predstavniki so izšli iz countryja, pri čemer so začeli drug za drugim uporabljati takrat v tej glasbi “prepovedane" bobne ter električne kitare. Najpomembnejši predstavnik rockabillyja je seveda Elvis Presley, ob njem pa velja omeniti še Carla Perkinsa (Blue Suede Shoes) ter Johnnyja Casha (I Walk The Line, Folsom Pri-son Blues), ki ju je precej bolj vleklo v country & vvestem glasbo, ter norega agresivnega boogie pianista in pevca Jerrija Leeja Levvisa (Great Balls of Fire, VVhole Lotta Shakin' Goin’ On). d) Chicaški rhythm & blues - so razvili črnski glasbeniki, ki so sodelovali z znanima bluesmanoma Muddyjem Wa-tersom ter Hovvlin' VVolfom ter snemali za tamkajšnjo založbo Chess. Leta 1953 je Chess s svojo podružnico Checker postala ena prvih rhythm & blues založb, ki so se prebile tudi na pop tržišče z izvajalcema, ki sta svoje uspešnice posnela skupaj s črnskimi blues glasbeniki. To sta bila Bo Diddley ter Chuck Berry. Bo Diddley je odmeval predvsem s svojimi udarnimi nastopi ter je zanimiv predvsem zaradi svojih značilno sinkopiranih afriških (?!?) ritmov. Še pomembnejši je bil Chuck Berry, s svojo glasbo ter besedili velja ob Presleyu za najvplivnejšega rock’n’roll glasbenika. Nanj so se sklicevali Beatli, Stonesi ter celo Bob Dylan. Njegova prva uspešna skladba Maybellene (1955) je bila narejena po zgledu memphiške rockabilly šole okoli založbe Sun. V Chuck Berry The Platters ■ ■ poznejših ploščah se je Berry vrnil k trdemu chicaškemu bluesu (Thirty Days, Roli Over Beethoven, School Day /1956-57), ki ga je konec petdesetih let začinil z južnoameriškimi variacijami v ritmu (Rock And Roli Musič, Svveet Little Sixteen, Johnny B. Goode /1957-59) ter boogiejem (Back in the U.S.A. /1959). Berry je bil skrajno odmeven tudi kot kitarist in je s svojo nenavadno menjavo akordov ter nasekanimi soli očaral marsikaterega belega mladostnika, ki se je poskušal s kitaro. Pomemben premik je naredil tudi v besedilih, saj jih je kot eden prvih "rockerjev" naslonil na ključne točke neodvisnosti mlade generacije, med drugimi tudi na njeno željo po lastni glasbeni identiteti (Rock’n’roll Musič), po mobilnosti (Maybellene) ter na njen odpor do šole (School Day). e) Vokalni rOCk’n’roll - Doo W0P je bil najbolj oh lapna kategorija rock’n’rolla, vključeval pa je skupine z zelo različnim repertoarjem. Stil so razvile mlade newyorške črnske vokalne skupine, ki so najpogosteje vadile kar na uličnih vogalih in si zaradi pomanjkanja denarja niso mogle privoščiti vaj z instrumentalno spremljavo. Tako so morali pevci poskrbeti tudi za ritmično osnovo glavnemu glasu. Njegovo petje so podlagali s po-pevanjem brezpomenskih izrazov - doo wop, shang shang, da dap. V klasični doo-wop skupini je imel vodilno vlogo srednji tenor, spremljali pa so ga visoki tenor (ali celo falzeto), bas ter bariton, ki je spremljavo tudi držal skupaj. V zgodnjih petdesetih letih je nastala množica takih skupin, od katerih jih je večina izdala le po eno uspešnico. Te so se najpogosteje poimenovale po ptičih (The Crovvs, Penguins, Ravens, Robins), avtomobilih (The Cadillacs, Lincolns, Coupe De Villes) ter po izrazih, vezanih na petje (The Chords, Vibraharps, Vibrations, Vocaleers, Vocal-tones). Med najbolj odmevnimi in dolgotrajnimi so bili The Plat-ters (Only you, The Great Pretender ter My Prayer), ki jim je kot prvi rasni zasedbi iz tega obdobja uspel preboj na sam vrh “normalne" ameriške pop lestvice, Chords (Sh-Boom), Crovvs (Gee), Frankie Lymon & The Teenagers (Why Do Fools Fali in Love) ter The Coasters (Searchin'/young Blood yakety yak, Chailie Brovvn, Poison Ivy), s katerimi si je utrl pot v anale popularne glasbe eden najplodnejših avtorskih ter producentskih parov iz petdesetih let, Jerry Lieber ter Mike Stoller. Prav omenjene skupine so izjemnega pomena za razvoj popularne glasbe v naslednjih letih. Na koncu je treba omeniti izvajalca, ki ga Gillet ne more spraviti v nobeno omenjenih kategorij. To je Buddy Holly, ki je rock’n’roll približal najširšemu občinstvu, a to brez padanja v osladnost in cenenost. Holly se je navduševal nad velikanom countryja Han-kom VVilliamsom, obenem pa ga je prevzel eden zgodnjih nastopov Elvisa Presleya. Tudi za njegov uspeh je bil v precejšnji meri odvisen mali, "neodvisni" studio, tokrat studio Normana Pettyja v New Mexicu. Holly in Petty sta skupaj razvila številne nove produkcijske postopke, med prvimi uspela posneti "rock’n’roU" bobne ter dosneti še en vokal, se igrala z zvokom kitare in posnela celo zvok trzalice, ko se ta drgne ob strune. Posebno poglavje je bil Hollyjev glas, ravno prav naiven, otožen in nabit s podpomeni. Če k vsemu temu dodamo še s črnskimi ritmi obsedenega bobnarja, ki je kar izstreljeval nenavadne domislice, potem nas ne sme čuditi, da so Hollyjeve skladbe zvenele tako sveže drugačno in da to zanje velja tudi danes. Zanimivo je bilo tudi to, da se je Holly svoji publiki predstavljal v dveh vlogah, kot član skupine The Crickets, ki je izvajala ostre mladostniške skladbe (That’ll Be The Day, Oh Boy), ter kot Buddy Holly z nežnimi in melanholičnimi skladbicami (Peggy Sue, Heartbeat). Izdelki obeh različnih polov Buddya Hollyja so celo izhajali pri različnih založbah. Nekaj očitnih ljubiteljev Hollyjeve godbe: The Everly Brothers, John Lennon ter Paul McCartney, The Beach Boys, zgodnji The Who,... Sicer pa ga kot veliko ime svojih mladih let omenja skoraj vsaka pop zvezda šestdesetih let. ratki stik Zaključno sekundarno sredstvo posredovanja rock’n'rolla (predvsem v Evropo) je bil film. Filmska industrija se ni ustavila pri Džungli v razredu, temveč je takoj po velikem skoku Billa Haleya z njim ter še z nekaterimi ključnimi osebnostmi tistega časa (The Platters, Freddie Bell & The Bellboys ter D.J. Alan Freed) leta 1956 posnela film Rock Around The Clock, ki je izjemno hitro polnil blagajne kino dvoran. Njegova vsebina je bila vzorec 80% poznejših tovrstnih izdelkov, vključevala pa je spor med generacijami okoli nove popularnoglasbene mode, ki razkolje srečno ameriško družino, srečno in nesrečno ljubezen ter prihod rock'n’roll zvezde, ki s svojim poštenim nastopom pomiri sprte strani in ublaži srčne bolečine. Rock Around The Clock so že v nekaj mesecih sledili ekspresno posneti Don’t Knock The Rock, Shake Rattle & Roli ter daleč najodmevnejši Love Me Tender z Elvisom Presleyem. Kronisti popularne glasbe postavljajo na prvo mesto med rock'n'roll filmi The Girl Can’t Help It (z Little Richardom, Fatsom Dominom, The Platters, Eddiejem Cochranom, Genom Vincentom in seks bombo Jayne Mansfield), ki naj bi imel celo prav znosno in gledljivo zgodbo. Ključni trenutek nastanka rock’n'rolla je v vzpostavitvi kratkega stika med ostro ločenima ameriško umazano rasno popularno-glasbeno prakso ter novo, mlado generacijo belcev, ki dobi z njo v roke izvrstno kontrakultumo zvočno orožje. Ta kratki stik povzroči začasno poenotenje popularnoglasbenega tržišča. Prireditve ter oddaje Alana Freeda in njemu sorodnih D.J.-jev in trgovine z rasnimi ploščami obiskuje mešana sovrstniška publika. Številne uspešnice z lestvic rasne glasbe se po nekaj tednih ali mesecih pojavijo tudi v zgornjem delu ameriške osrednje lestvice (May-bellene Chucka Berrya, Only You The Platters, Searchin' The Coasters,...) in lahko zavzamejo celo znaten del Topa 20. Črnska pop godba začne s svojimi drugačnimi in ostrimi glasbenimi kriteriji diktirati zahteve, ki se jim mora prilagoditi tudi eminent-nejša industrija zabave. Kljub temu ostajajo ključni nosilci rock'n'rolla male neodvisne založbe, svojeglavi radijski D.J.-ji (rock’n'roll je poudarjeno glasba radia in džuboksov) ter neodvisni producenti in lastniki študijev. "Zlata" leta rock'n’rolla trajajo toliko časa, dokler traja zgoraj omenjeni kratki belo-črni stik. Ko se kraki obeh polov znova razklenejo in si konservativne eminence v industriji zabave globoko oddahnejo, pride čas za novo subverzijo, nov kratki stik, tokrat na področju, na katerem se počutijo najbolj doma, na področju produkcije blagih pop zvokov. Peter Barbarič (iz nastajajoče knjige o popularni glasbi, ki bo v jeseni izšla pri Znanstvenem in publicističnem središču ) O.