Sežana sp KRAS 2003 0091325 COBISS e ^2 žito Aerodrom Ljubljana ^ ^ | EiW W _v " „ -0.il- #n PODPIRAJO REVIJO KRAS PRI NJENIH PRIZADEVANJIH ZA OHRANITEV NAŠE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE New York Beijing London tf Frankfurt Munich s* Ljubljana Skopje Zurich g % Istanbul iF r gr Moscow Hong Kong Buenos Aires Sydney Od tod v širni svet. AerodfBm Ljubljana Majhni, odlični, prijazni. od leta 1963 / since 1963 www.lju-airport.si Okus do dobrem Potrebujemo: 200 g špinačnih lasagn GRANDE, 200 g svežega lososovega fileja brez kože, 100 paradižnikovih pelatov, 80 g mozzarele, 25 g bele moke , 25 g masla, 4 dl mleka, 1 dl sladke smetane, koper, sol, poper Špinačne lasagne skuhamo v vreli slani vodi, nato pa jih za 2 minuti položimo v hladno vodo ter zatem drugo zraven druge zložimo na suho krpo. Posebej pripravimo bešamel: na maslu prepražimo moko le toliko, da zadiši, zalijemo z vrelim mlekom, dobro prekuhamo, dolijemo sladko smetano ter solimo in popramo. Sesekljamo paradižnikove pelate. Pekač ali model po dnu namažemo z bešamelom ter nanj drugo zraven druge položimo lasagne. Te najprej pomažemo z bešamelom, nato pa jih potresemo s paradižnikovimi pelati ter koprom in sirom. Pokrijemo z drugo plastjo lasagn, ponovno polijemo z bešamelom, potresemo s pelati ter prekrijemo s tankimi rezinami posoljenega in popopranega svežega losososa in potresemo še s koprom in sirom. Spet pokapamo z bešamelom, prekrijemo z novo plastjo lasagn in postopek z lososovim nadevom še dvakrat ponovimo. Po vrhu zadnje plasti lasagn polijemo bešamel ter potresemo pelate in sir. Pečemo v pečici, ogreti na 125 °C, toliko časa, da lasagne po vsem modelu narastejo. Ko jih vzamemo iz pečice, jih 5 minut pustimo stati, nato pa jih razrežemo oziroma odstranimo model. Podlijemo z ostankom bešamela in paradižnikovih pelatov, ki smo ju začinili. Jed ne sme biti presuha, zato pazimo, da pri manj kuhanih lasagnah uporabljamo redkejši bešamel in pri bolj kuhanih gostejšega. 1C Banka Koper Ritem vašega uspeha Banka Koper d.d., Pristaniška 14, 6502 Koper, tel.: 05/ 666 1 000, www.banka-koper.si Poslovna enota Sežana Partizanska 50, 6210 Sežana tel.: (05) 72 83 500 Agencija Komen Komen 78, 6223 Komen Agencija Kozina Istrska ulica 11, 6240 Kozina Agencija Divača Ulica Albina Dujca 2, 6215 Divača Poslovna enota Postojna Tržaška 2, 6230 Postojna tel.: (05) 72 83 400 Agencija Pivka Kolodvorska 14, 6257 Pivka Agencija Kremenca Rožna ulica 1a, 6230 Postojna Poslovna enota Ilirska Bistrica Bazoviška 18, 6250 Ilirska Bistrica tel.: (05) 71 43 600 Agencija Trnovo Gregorčičeva cesta 22, 6230 Ilirska Bistrica Agencija Podgrad Podgrad 96, 6244 Podgrad Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 Podpis k sliki: Lipicanski konj - lipicanec in Kobilarna Lipica v središču pozornosti te izdaje revije Kras. Fotografija: Arhiv Javnega zavoda Kobilarna Lipica Vsebina 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 SEPTEMBER 2003, št. 61 Uredništvo Mag. Franc But Barbara Mlakar Kras, revijo o Krasu in krožkih pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: (+386)01/421-46-95, (+386)01/421-46-90; fax: (+386) 01/421-46-95 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: Uredništvo revije Kras: P-P- 17, 6223 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 V (+386) 05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 800 SIT, 4 EUR, 4 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 6.000 SIT, Prof. dr. Rajko Pavlovec n° naročnikov naslov v tujini Aleš Praček Mag. Janez Kopač Mag. Gojko Zupan Mag. Janez Rus 9-000 SIT, 45 EUR, 45 $ Transakcijski račun pri NLB: 02010-0089675302 Devizni račun pri NLB, podružnici Ejubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SWIFT coda: U BASI2X Fotografije: Agencija Mediacarso Nenaročenih rokopisov in fotografij Uredništvo ne vrača. Ponatis ali povzemanje prispevkov iz revije Rras je dovoljeno urdnikovim soglasjem 'n z navedbo vira. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Grafično oblikovanje in priprava tiska Lev Lisjak Prganizacija tiska Korotan Ljubljana d.o.o. Naklada:4000 izvodov Revijo Kras sofinancira Ministrstvo za okolje in prostor Dušan Rebolj Davorin Vuga Nataša Ravbar Vanja Debevec Gerjevič Marjan Mateta za Agencijo Kras Uredništvo Iztok Ilich Iztok Ilich Bojan Pavletič Uredništvo Bruno Lisjak-Volpi ZAKAJ OKROGLA MIZA AKTUALNA VPRAŠANJA NADALJNJEGA RAZVOJA LIPICE VARSTVO KULTURNEGA SPOMENIKA V PROSTORU LIPICANSKI KONJ - LIPICANEC O KOBILARNI LIPICA SKOZI NARAVOVARSTVENA OČALA POMOČ VIL BI BILA POTREBNA TUDI ZA ZAPOSLENE DOKONČNO SE JE TREBA ODLOČITI O DOLGOROČNEM RAZVOJU KOBILARNE LIPICA ZAKAJ JE NAJLEPŠI DOMAČI NARAVNI KAMEN? VELIČASTNO KAMNITO DELO KOBALOVIH POZNORIMSKI LIMES V SLOVENIJI KRAŠKA TERMINOLOGIJA SPELEOTERAPIJA JE ODLIČEN PRIMER ČLOVEKOVEGA SOBIVANJA Z NARAVO "VMES SMO VEDNO Ml!" SKULPTURE MOJCE SMERDU SO SE ZLILE Z OZADJEM KRAŠKEGA ZIDU VELIČINA NI (VEDNO) V VELIKOSTI POGREBNA MAŠKARADA TRŽAŠKI SOKOL IN NJEGOV DOLGI LET RIBIŠKI MUZEJ TRŽAŠKEGA PRIMORJA SE PREDSTAVLJA BARKOVLJE (Borcola) 4 6 8 10 15 16 20 22 26 30 36 38 42 46 48 50 52 54 56 Za okroglo mizo, ki je namenjena razvojnim vprašanjem našega kulturnega in naravnega bisera Lipici, smo se odločili v uredništvu revije Kras ob sodelovanju Javnega zavoda Kobilarna Lipica zato, da se javnosti predstavi uresničevanje v vladi 30. januarja 2003 sprejetega programa varstva in razvoja kobilarne za obdobje od leta 2002 do leta 2005 in da se opozori na probleme ter dileme, ki se porajajo v zvezi s tem. In ker se je pred nekaj meseci poslanec v Državnem zboru Davorin Terčon zavzel za spremembo zakona o Kobilarni Lipica, češ da ni dober, smo ocenili, da je hkrati primemo za istim omizjem tudi ovrednoti vsebino, cilje ter možne in pričakovane dobre in slabe posledice sprejetja njegovih predlogov. Seveda vse strokovno argumentirano in skozi prizmo pogledov ter pričakovanj, ki govorijo o tem, kako naj se v bodoče razvija Kobilarna Lipica kot kulturni spomenik nacionalnega pomena. ogovor za omizjem bomo v membnejših promotorjev Slovenije ter in svetovnem uveljavljanju Krasa, Pri-I celoti zvočno posneli. Po iz- njene prepoznavnosti v svetu, člane S ve- morske ter Slovenije nasploh. In povabili pišu posnetkov, novinarski ta Javnega zavoda Kobilarna Lipica, žu- smo še urednike ter novinarje dvajsetih obdelavi ter avtorizaciji spo- pana občine Sežana Miroslava Kluna, medijev iz Slovenije in iz zamejstva, ročil uvodničarjev ter sodelu- v.d. direktorice Urada vlade RS za Unes- Uvodničaijem.šmo; odmerili po jočih razpravljalcev ga bomo objavili v co Zofijo Klemen Krek, predsednika Slo- petnajst minut časa za predstavifev njiho- tematski izdaji revije Kras. venske akademije znanosti in umetnosti vih ključnih misli. Razpravljalnem smo Za omizje smo 13. avgusta letos akademika prof. dr. Boštjana Žekša, rek- odmerili, v zaporedju prijavljanja, po de-povabili za uvodničarje predsednika vla- torja Univerze v Ljubljani akademika dr. set minut časa za razpravo in za vsako rede R Slovenije mag. Antona Ropa, mini- Jožeta Mencingerja, dekana Veterinarske pliko razpravljalnem še po tri minute ča-stra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano fakultete prof. dr. Milana Pogačnika, stro- sa. Za konec pogovora smo predvideli še mag. Franca Buta, ministrico za kulturo kovnjake z Biotehniške fakultete, s Fa- petnajstminutni povzetek sklepnih ugoto-Andrejo Rihtar, ministrico za gospo- kultete za arhitekturo in Filozofske fakul- vitev omizja in priporočil pristojnim usta-darstvo dr. Teo Petrin, ministra za okolje, tete, predsednika Društva rejcev lipicanca novam ter posameznikom, prostor in energijo mag. Janeza Kopača, Rajka Vojtkovszkega, predstavnike Ko- Uvodničarjem smo predlagali vršilca dolžnosti direktorja Javnega zavo- njeniške zveze Slovenije, zainteresirane naslednje teme: da Kobilarna Lipica mag. Janeza Rusa,j predstavnike civilne družbe, predstavnike Mag. Francu Butu uvodno raz- predlagatelja sprememb zakona o Kobi- Casinoja Portorož in Krajevne skupnosti mišljanje, ki naj bi spodbudilo ustvarjal larni Lipica poslanca LDS Davorina Lokev. Povabili smo tudi tiste, ki so s no razpravo sodelujočih za omizjem o na-Terčona in predsednika Društva prijate- svojim dosedanjim delom pripomogli k dalnjem razvoju Kobilarne Lipica. Mag. ljev lipicanca Slovenije pisatelja in pesni- ohranim in razvoju vzreje lipicancev pri Francu Ropu odgovor na vprašanje, v ka prof.dr. Borisa A. Novaka. :: Ipal'in ki si: prizadevajoča R Slovenija čem je Kobilarna Lipica in Lipica nas- Deset dni pozneje smo povabili pridobi licenco za vodenje vzrej ne knjige ploh slovenski nacionalni interes. Mag-državne sekretarje tistih resorjev v minis- lipicancev. Pa tudi tiste, ki s svojo ust v ar- Janezu Rusu poročilo o uresničevanju trstvih, katerih delo se povezuje z mestom jalno razpravo lahko pripomorejo k raz- programa varštvajin razvoja Kobilarne in vlogo kulturnega spomenika Kobilama čiščevanju dilem o vlogi in mestu Lipice Lipica. Andreji Rihtar razčlenitev razlo Lipica ter kot enim izmed naj po- in Kobilarne Lipica v nadaljnjem razvoju go v. zaradi katerih je Kobilarna Lipica Okroo'",^" kM , nacionalni kulturni spomenik. Dr. Tei Petrin razmislek o vlogi in pomenu Lipice v turistični ponudbi Slovenije. Mag. Janezu Kopaču predstavitev Lipice kot naravnega spomenika v načrtovanem kraškem regijskem parku. Prof. dr. Borisu A. Novaku poglede civilne družbe na vlogo Kobilarne Lipica in nasploh na razvoj Lipice. In Davorinu Terčonu utemeljitve za njegov predlog sprememb Zakona o Kobilami Lipica. Do ponedeljka, 8. septembra, so sodelovanje kot uvodničarji potrdili mag. Franc But, mag. Janez Rus, prof.dr. Boris A. Novak in Davorin Terčon, medtem ko Je mag. Janez Kopač zaradi službene zadržanosti predložil pisni uvodni prispevek. Namesto Andreje Rihtar bo v uvodu spregovoril državni sekretar z Ministrstva za kulturo Ciril Baškovič. O turistični promociji Lipice in Kobilarne Lipica bo v razpravi spregovorila Darja Radič z Ministrstva za gospodarstvo. In izmed sto povabljenih uvodničarjev, razprav-ijalcev ter urednikov medijev oziroma njihovih novinarjev je do oddaje tega besedila v tisk 8. septembra potrdilo svojo udeležbo 55 ljudi. Okrogla miza o aktualnih vprašanjih nadaljnjega razvoja Lipice je šestnajsta izmed okroglih miz revije Kras. Ena je bila tudi že v Lipici in sicer 11. decembra 1998 o vprašanju, zakaj izgineva kraška avtentična arhitektura, ki jo je v aprilu 1990 predstavila posebna tematska izdaja 32.-33. številke Krasa. Sicer pa so se z vprašanji kulturne in naravne dediščine krasa ukvarjale še druge okrogle mize. Na primer o vlogi ženske pri varovanju naravne in kulturne dediščine, o varovanju kraške podtalnice pred onesnaževanjem, o uresničevanju zakona o parku Škocjanske jame, o razumni zaustavitvi zaraščanja krasa s pospešeno rejo drobnice in krav-rodnic, o zamislih in načrtih za prenovo in revitalizacijo Štanjela, o naravi prijaznem kmetovanju na kraškem prostoru, o pomenu učnih poti za vrednotenje in varovanje naravne in kulturne dediščine ter o smernicah za izdelavo lokalnega razvojnega načrta za Štanjel in Kobdilj. Tudi večino teh je v celoti predstavila revija Kras v tematskih izdajah. In tako bo tudi okrogla miza o Lipici, za katero je nekaj osnovnega gradiva objavljeno v tej izdaji Krasa, v pa bo okrogla miza o Lipici objavljena v tematski izdaji, ki jo bomo pripravili še to jesen. Ker je ta izdaja revije Kras je namenjena med drugim tudi okrogli mizi o aktualnih vprašanjih nadaljnjega razvoja Lipice, v njej nismo mogli objaviti vseh v objavo prispelih sestavkov. Tudi tistih ne, ki sporočajo o prireditvah ob desetletnici revije Kras, ki je bila 4. julija letos. Objavili jih bomo v eni izmed naslednjih izdaj Uredništvo OKROGLA MIZA Za uvod v pogovor za omizjem Ob omenjanju imena kraške vasice Lipica, ne le Slovenci, ampak tudi marsikateri predstavniki drugih narodov najprej pomislijo na čudovitega belega konja in vedo, da je to kraj njegovega izvora in nastanka. Kdor pa Lipico obišče, si jo zapomni tudi po tem, kar jo oblikuje in odlikuje. To je edinstveno urejena kraška krajina, s travniki in pašniki, s hrastovimi gaji in z drevoredi. To je stavbna dediščina, ki ves čas obstoja kobilarne služi svojemu izvornemu namenu, pa tudi - na žalost premalo obiskana - Černigojeva zbirka likovnih del. Zagotovo pa le redek obiskovalec ostane ravnodušen ob pogledu na čredo lipicanskih konj, ki so bistvo Lipice, kajti prav ti konji so ponesli v širni svet ime majhne kraške vasice in naše domovine. Kot beli biseri s Krasa, lipicanci še vedno burijo domišljijo številnih literatov in, kot pravi v svoji pesmi slovenski pesnik, so z njimi na dunajskem dvoru govorili slovensko. Lipica je zibelka ene izmed najstarejših kulturnih pasem konj z več kot šti-ristoletno tradicijo reje lipicanca, s čimer se ne more pohvaliti nihče drug na svetu. In to ji zagotavlja posebno mesto ne samo v slovenski ampak tudi v evropski in svetovni kulturni dediščini. AKTUALNA VPRAŠANJA NADAU NJEGA RAZVOJA LIPICE Franc But Ker Kobilama Lipica predstavlja enega izmed stebrov slovenske nacionalne kulturne identitete, je bila leta 1996 z zakonom razglašena za kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo. Na ta način je naša država želela zagotoviti ohranitev Lipice in črede lipicancev kot pomemben del v mozaiku evropske in svetovne kulturne dediščine, ki mu je zgodovina namenila nastanek in razvoj na naših tleh. Zakon določa varstveni režim zaščitenega območja in šteje jedro črede za del neokrnjene oblike kulturnega spomenika. Za obstoj in razvoj tega izjemnega kulturnega spomenika jev zakonu o Kobilami Lipica naložena skrb in odgovornost Republiki Sloveniji, ki je lastnica zavarovanega območja z vsemi nepremičninami in premičninami ter s pravicami intelektualne lastnine. Vlada Republike Slovenije uresničuje svoje ustanoviteljske pravice in obveznosti s petimi resornimi ministrstvi, med katerimi ima usklajevalno vlogo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, saj je kmetijstvo oziroma reja konj primarna dejavnost javnega zavoda Kobilama Lipica. Ob tej dejavnosti pa so se v kobilami razvile še dmge dejavnosti, ki naj bi njeno osnovno dejavnosti le dopolnjevale, nikakor pa konjereje in konjeništva ne smejo ovirati ali celo kakorkoli krniti. Velika odgovornost in obveznost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se zrcali tudi v tem, da ima od vseh ministrstev le naše stalno proračunsko postavko, s katero namenja proračunska sredstva za zagotavljanje najmanjšega obsega varstva in razvoja Kobilarne Lipica. Od leta 2000 je naše ministrstvo kobilami namenilo 770.000.000,00 SIT. Nobena klasična kobi- lama lipicancev v svetu se namreč ne vzdržuje sama, vendar je treba povedati, da Kobilama Lipica skoraj polovico potrebnih sredstev za opravljanje javne službe, ki obsega rejo in vzrejo lipicancev v Lipici, spremljanje reje in vzreje lipicancev drugih pravnih in fizičnih oseb v Republiki Sloveniji, organizacijo kulturnih in športnih prireditev ter varstvo kulturne dediščine, ustvari sama s svojo osnovno dejavnostjo. Ker lipicanska pasma konj predstavlja tudi del evropske in svetovne kulturne dediščine, je gospodarjenje države s Kobilarno Lipica stalno pod drobnogledom domače in tuje strokovne in laične javnosti. Predvsem v domači javnosti se občasno pojavijo očitki, da se z Lipico v okviru zakona slabo gospodari. Zakonu se očita, da je preveč restriktiven, da ne dovoljuje opravljanja dobičkonosnih dejavnosti. Čeprav menimo, da je tak vtis napačen, ni rečeno, da gospodaijenje ne bi moglo biti boljše. V podkrepitev, da ni vse slabo, bi lahko navedli tudi veliko pozitivnih učinkov zakona. Zato tukaj omenjam le nekatere... Od uveljavitve zakona se čreda li-. picanskih konj v Lipici, katere obstoj le delno zagotavljajo proračunska sredstva Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, počasi a vztrajno povečuje, tako da se vzrejajo vse klasične linije žrebcev in rodovi kobil. Vsako leto komisija za pregled li-piške črede konj, ki jo imenuje naše ministrstvo, ugotavlja manj napak pri reji in napredek pri oskrbi in negi konj. Do konca leta 2002 je Kobilarna Lipica na podlagi predpisov, ki so tedaj veljali, lahko uporabljala sredstva iz koncesijskih dajatev, ki jih plačuje igralnica Casino Portorož - Enota Lipica. Ta so omogočila. da je kobilarna pridobila dislocirano posestvo Ravne, kamor bo preselila mlade žrebce in tako vsaj deloma rešila prostorske zagate, ki jo pestijo zaradi utesnjenosti in pomanjkanja hlevskih zmogljivosti. V zadnjih letih so bili predvsem iz sredstev koncesijskih dajatev pa tudi iz proračunskih sredstev Ministrstva za kulturo obnovljeni številni objekti stavbne dediščine, ki služijo izvornemu namenu. Kobilama Lipica je pripravila, vlada R Slovenije pa v začetku leta 2003 določila program varstva in razvoja kobilarne, ki določa usmeritve varstva in razvoja kulturnega spomenika v štiriletnem obdobju. Predstavlja temeljni programski akt, kije osnova za izdelavo prostorsko izvedbenega načrta za zavarovano območje in nakazuje koncept dolgoročnega razvoja Kobilarne Lipica. Ker je Kobilama Lipica pripravila rejski program za konje lipicanske pasme, ki je prestal vsa prevetjanja stroke, in izpolnila tudi druge potrebne pogoje, je v skladu z našim pravnim redom pridobila status rejske organizacije, ki vodi izvorno rodovniško knjigo za lipicance. Kot učinkovito vodena in organizirana, se bo kobilarna lahko potegovala za tak status tudi v okvira Evropske unije. V zadnjem obdobju je viden napredek tudi v turistični dejavnosti, saj je bil v sodelovanju s Casinojem Portorož prenovljen in programsko dopolnjen del hotela Maestozo, tako da ima hotel novo restavra-eijo in recepcijo ter nov konferenčni center. Urejena je bila tudi restavracija ob igrišču za golf. Kobilarna Lipica s svojo dolgo tradicijo predstavlja danes svetovno znano rejsko središče konj čistokrvne lipicanske pasme, kjer se srečujejo rejci in predstavniki številnih kobilam lipicancev z vsega sveta. Je središče klasične šole jahanja lipicanskih konj in prizorišče številnih domačih in velikih mednarodnih tekmovanj v dresurnem jahanju, kot so evropska prvenstva in svetovni pokali. In kako Lipico vidimo v prihodnje? Država zagotovo želi ohraniti in še uspešneje varovati ter razvijati izvorno dejavnost Kobilarne Lipica, ki naj bi se mednarodno še bolj uveljavila kot matična kobilama lipicanskega konja in pripomogla k razpoznavnosti Slovenije v svetu. Nadgrajevanje vloge svetovno znanega središča konjereje in konjeniškega športa, ki jo je Kobilama Lipica pridobila med svojim dolgoletnim zgodovinskim razvojem, ji lahko zagotovi prihodnost in obstoj, vendar mora na vseh ravneh, kjer se odloča o prihodnosti javnega zavoda, dozoreti spoznanje, da mora biti Kobilama Lipica urejena v skladu z naj višjimi strokovnimi standardi. Le tako bo lahko tudi kot izvorna kobilama lipicanca izkoristila izjemen poslovni potencial. Pasma konj lipicancev velja zaradi številčno skromne populacije tudi v svetovnem merilu za ogroženo. Kot naša v svetu najbolj poznana avtohtona pasma domačih živali je upravičeno deležna vse pozornosti. V zakonu o živinoreji je sicer navedeno, da so slovenske pasme domačih živali, med katerimi zavzema lipicanec zaradi svoje sve- (L. l/Vr' 19 tovne slave najvidnejše mesto, pod posebnim varstvom države. Za njegov obstoj in razvoj pa je potrebno poleg lipicancu naklonjenih predpisov tudi natančno strokovno delo in tvorno sodelovanje z dragimi rejci in s kobilarnami lipicancev, da se prepreči parjenje v sorodstvu in posledično erozijo genskih virov. Ker se nobena kobilama lipicancev ne vzdržuje sama, Lipica potrebuje gmotno, pa tudi moralno pomoč države. Dolgoročno finančno stabilnost ji lahko zagotovi tudi pridobivanje sredstev iz turizma in s turizmom povezanih dejavnosti. Javni zavod Kobilama Lipica bi lahko razvijal turistično dejavnost ali prek svojega podjetja ali prek dolgoročne pogodbe z najboljšim ponudnikom, ki bi bil pripravljen vlagati sredstva v obnovo turističnih zmogljivosti. Menimo pa, da je Kobilama Lipica kot kulturni spomenik izjemnega pomena predragocena, da bi sploh lahko razmišljali o kakršni koli razprodaji zemlje, oziroma o liberalizaciji posegov na njenem območju. Lipica se je v svoji več kot šti-ristoletni zgodovini mnogokrat srečevala z usodnimi dogodki, vojne vihre so kar nekajkrat pregnale čredo lipicancev na tuje, vendar se je trdoživ in prekaljen lipicanec vedno vračal v Lipico. S svojo dolgo in pestro zgodovino, z edinstveno kultivirano kraško krajino, s stavbno dediščino, ki služi svojemu izvornemu namenu in z lipicancem, ki je ena izmed najstarejših kulturnih pasem konj, bogati evropsko in svetovno naravno in kulturno dediščino, zato ima pred seboj zagotovo še pomembno prihodnost. Zavedati se moramo, da za njen obstoj nosimo veliko odgovornost in da kulturnozgodovinski spomenik, kakršna je Lipica, ne more in ne sme biti odvisen od dnevne politike in želja posameznikov. Prepričan sem, da bo tudi po vstopu naše države v Evropsko unijo Kobilarna Lipica ostala med vodilnimi kobilarnami lipicancev v svetu in da bomo tako tudi v veliki družini evropskih narodov s kulturnim odnosom do dediščine naših prednikov to neprecenljivo kulturno vrednoto lahko ohranili svojim potomcem. Mag. Franc But - minister, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana OKROGLA MIZA Kobilarna Lipica VARSTVO KULTURNEGA SPOMENIKA V PROSTORU* Barbara Mlakar Država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvaija možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razsoj Slovenije (5. člen). Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine (73. člen). Ustava Republike Slovenije hranjenje dediščine v širšem M pomenu so ukrepi in dejanja ■ tako državnih organov in lo-^ W kalnih skupnosti kot tudi po-sameznikov, društev, združenj, nevladnih organizacij in zasebnega sektorja, ki vodijo k zavarovanju, ohranjanju in skupnemu uživanju dediščinskih celot. Država Slovenija je poleg opredelitve celote kot enote kulturne dediščine z vpisom v Register nepremične kulturne dediščine po Zakonu o varstvu kulturne dediščine zagotovila varstvo in razvoj kobilarne z Zakonom o Kobilami Lipica. Ob tem pa je za celostno ohranjanje dediščine (v proštom) pred sprejemom novih prostorskih dokumentov -Strategije prostorskega razvoja RS in Prostorskega reda RS - ki sta v pripravi, še vedno najpomembnejši dokument Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije (Ur. list RS št. 11/99). Med 60 pomembnejših območij kulturne dediščine, kijih dokument določa z novo zasnovo varstva kulturne dediščine, je vključeno tudi območje pod imenom Lipica, ki obsega vplivno območje kobilarne Lipica in kobilarno samo. Glavna vrednota območja je v njegovi zgodovinski kontinuiteti reje plemenitih konj. Krajina je medij tega dogajanja, zato ji je v prispevku namenjena večja pozornost. Krajina posestva Lipice Kobilama Lipica leži sredi zelene oaze v značilnem kraškem okolju ter v senci stoletnih hrastov in drugega drevja na kraški planoti med Sežano, Lokvijo in Bazovico, severozahodno od Trsta in južno od Sežane. Svet, na katerem leži, je rahlo valo- vit in se proti zahodu naglo spušča. Posestvo kobilarne se po svojih kakovostih in razvoju razlikuje od drugih delov Krasa, saj je človek tu v funkciji konjereje površine namensko in izdatno izboljševal, kultiviral in negoval. Edinstven ambient, sestavljen iz posameznih sklopov - izvorne prostorske ureditve, stavbnega jedra in kulturne krajine - se je izoblikoval izključno v funkciji temeljne, izvorne dejavnosti - zreje lipicancev. Posestvo je zaokrožena površina, ki ima od severa proti jugu obliko elipse in je obdana s suhozidom. Ob ustanovitvi kobilarne travniki niso bili toliko urejeni, da bi na njih nakosili potrebno seno. Slabo rodovitna kraška pokrajina razen revne paše ni dajala nobene krme. Da bi zagotovili prehrano konj, je bilo treba izkrčiti gozd, o trebiti grmovje ter očistiti površine skal in kamenja. Iz večjega pobranega kamenja in skal so postavili ograjo okrog posestva, kamenje pa porabili tudi namesto gramoza za nasipanje cest. Na očiščene travnike so navozili zemljo, ki sojo nabrali v številnih dolinicah, polnili kotanje in tako tudi reliefno spreminjali površje. Ostale površine so uporabili za pašnike. Sledilo je zasajevanje z avtohtonimi drevesnimi vrstami, predvsem s hrasti. Zasajevanje ni bilo pogozdovanje, ampak je imelo cilj vzpostaviti senčne pašnike za konje. Prav to, pašniki s hrasti, je danes razpoznavni znak kulturne krajine v Lipici. Najstarejši načrt posestva je razviden iz katastra iz leta 1817 Če ga primerjamo s sedanjim območjem kulturnega spomenika, lahko ugotovimo, da je meja območja identična tisti iz leta 1817. V naravi j e ob meji posestva potekal suhozid, ki je danes ponekod porušen. Mejni suhozid je višji od tipičnih »kraških« suhozidov, ki so razdeljevali parcele, omejevali pot ipd., saj je poleg omejevanju lastnine služil tudi kot obrambni zid pred vdori divjih zveri. Celotno posestvo je bilo kultivirano, bodisi košeno, pašeno ah obdelovano. Na starem katastru razberemo tudi njivske površine, ki so pripadale na posestvu živečemu prebivalstvu. Do prve svetovne vojne je bila Lipica zgledno negovana, po njej pa so na pašnikih močno izsekali hrastove sestoje. P° drugi svetovni vojni so bili travniki in pašniki prepuščeni zaraščanju avtohtonih listavcev. Temu se je pridružilo še hiranje hrastov zaradi njihove starosti in tako so mogočni hrasti po travnikih in med pašniki izginjali in posestvo seje vedno bolj zaraščalo z grmovjem. Danes lahko ugotovimo, da velik del posestva prekriva gozd, zlasti na zahodnem in vzhodnem robu. Na posestvu se zaraščajo tudi vrtače, ki predstavljajo manjše strnjene otočke dreves črnega gabra, jesena in robidovja. Na območju posestva so trije objekti, ki jih lahko uvrstimo v vrtno arhitekturno tvornost. Ob gradu na zahodni strani objekta so ohranjeni ostanki terasasto oblikovanega »grajskega vrta«. Z gradnjo hotela Klub je bil vrt okrnjen, predvsem z dostopno potjo do hotela. Drugi, tako imenovani »eksotični park«, je manjša zelena površina, zasajena z drevesi, ki jih z današnjega gledišča ne moremo več označiti kot eksotična. Drevesa so bila verjetno zasajena naključno, ker ni mogoče razbrati oblikovalskega koncepta. Park je v precej slabem stanju, drevesa so manjših dimenzij in slabega vitalnega stanja. Za Lipico so značilni tudi drevoredi, ki prepletajo posestvo tako s severa kot z juga. Pomembni so kot linije, ki v to preprosto grajeno kulturno krajino vnašajo smeri prostora. Tržaški in lokavški drevored, na glavnih oseh z juga, sta iz 19. stoletja. Sestavljajo ju od 100 do 150 let stara drevesa, v tržaškem makleni, v lokavškem pa javorji. Nekateri primerki dreves v drevoredih dosegajo izjemne dimenzije in lepo razrast. Ostali drevoredi so mlajši, iz 20. stoletja in v prostorskem pogledu manj pomembni, vendar tudi ti prispevajo k večji prepoznavnosti prostora. Posestvo prepletajo številne prometnice. Na starem katastru so pomembnejše poti obsajene z drevoredi, to sta vstopni poti z juga oziroma s tržaške strani in lo-kavška smer z jugovzhodne smeri. Poti z drevoredi se začenjajo z oblikovanimi portali, ki so simbolno označevali vstop na posestvo. Tržaška smer se zaključi v osi Velbance, medtem ko se lokavška smer izteče pri hlevih. Lokavška in tržaška cesta sta prečno povezani s tretjim drevoredom. V 19. stoletju, ko je Sežana postajala pomembnejši kraj, se je uveljavila še severna cestna povezava, ki se prav tako začenja z vrati in je obsajena z drevoredom. Posledica novejših urbanističnih posegov je tudi odcep lokavške ceste, prav tako obsajen z drevoredom. Glavne prometnice so danes ograjene z belimi lesenimi ograjami, ki preprečujejo konjem dostop nanje, in zaradi enotne pojavnosti postajajo eden izmed prepoznavnih znakov Lipice. Ograje ob bolj oddaljenih poteh so preprosteje narejene. Zaradi velikega pomanjkanja vode so na ozemlju posestva reševali problem vode z zajemanjem deževnice v vodnjakih (štirnah) že ob ustanovitvi kobilarne. V bližini vsake stavbe je tako še danes večje šte-vho vodnjakov. Za konje in drugo živino pa so vodo zbirali v kalih, ki so jih naredili v umetno povečanih ali poglobljenih vrtačah. Obložili sojih s kamnitimi ploščami, zatrpali s cementom ali kar z ilovico, da so bili za vodo nepropustni. Na severozahodnem delu je v osemdesetih letih 20. stoletja nastalo golf igrišče, ki že z obstoječim, kaj šele s predlaganim obsegom zavira oziroma krni uporabo prepotrebnih površin za pašnike, spodbuja prekomerno gnojenje, predvsem pa vnaša v prostor dejavnost, ki ni povezana z rejo konj in s tem zmanjšuje identifikacijske elemente območja kot posestva kobilarne. Usmeritve za varstvo kulturnega spomenika v prostoru Osnova za uspešno varstvo kulturne dediščine oziroma kulturnega spomenika je njegovo ohranjanje v prostoru. Prostorski akti ali druge odločitve o zadevah urejanja prostora morajo temeljiti na predpisih, analizah in strokovnih dognanjih o lastnostih in zmogljivostih prostora zaradi prisotne dediščine glede na njene značilnosti in sprejemljivost. Na območjih in objektih iz zasnove varstva kulturne dediščine (OdPSDP-A oziroma strokovna gradiva za pripravo SPRS) je treba pri pripravi prostorskih aktov obvezno upoštevati smernice, med katerimi so navedene še posebej pomembne za ohranjanje in razvoj območja Lipica: - načrtovani posegi v prostor morajo temeljiti na predhodni analizi naravnih in kulturnih značilnosti prostora; - načrtovati posege in dejavnosti v prostor na način, da ne prizadenejo varovanih vrednot ali materialne substance dediščine; - ohranjati kulturno raznovrstnost in kulturno identiteto slovenskega nacionalnega prostora; na območjih naravne in kulturne dediščine ima obnova in ohranjanje prednost pred novimi gradnjami; - upoštevati izjemne, tipične in kompleksne naravno pomembne ter tudi kulturno pomembne pojavne oblike površinskih in podtalnih voda; - usmeijati rabo in načrtovati posege tako, da se prepreči osuševanje, spreminjanje rabe, onesnaževanje in zastrupljanje ekosistemov; - pospeševati kulturno adaptivno uporabo obstoječega antropogenega okolja ter vzpodbujati programe celostne obnove in razvoja; - ohranjati značilno naselbinsko, krajinsko in arhitekturno tipologijo in morfologijo; - usmerjati izvajanje dejavnosti tako, da se ohranjajo kvalitetna razmerja in strukture v krajini ter da hkrati predstavljajo prostorsko in časovno kontinuiteto. Varovanje v prostoru je torej povezano z usmerjanjem razvoja v manj konfliktne prostorske situacije, z omejevanjem določenih oblik razvoja in z ustreznim umeščanjem razvojnih programov. Ko govorimo o Lipici, govorimo o zgodovinskem okolju, za katerega so značilni zgodovinsko soodvisna povezanost, visok pomen za narodovo identiteto, ki sc izraža v prostorskih obeležjih in njihovih povezavah, v prepoznavni skladni in harmonični kulturni krajini, za katero je poleg zgodovinsko pogojenega razvoja, ki je zabeležen v narodovem spominu, pomembna tradicionalna, pretežno kmetijska raba prostora. Na območju ni posameznih objektov s spomeniškimi vrednotami izjemnega pomena. Izjemnost prostora kot celote izhaja iz zgodovinske kontinuitete funkcije, to je vzreje plemenitih konj, ki ji lahko sledimo skoraj 500 let. Iz tega sledi, da je treba obravnavati območje posestva vedno kot celoto. Pri urejanju posestva je zato potrebno najprej sanirati prvine, ki to celoto degradirajo. Način gospodarjenja pa se mora ponovno približati sodobnim konceptom urejanja prostora, ki poudarjajo vzdržno gospodarjenje, kar pomeni varstvo virov s ciljem, zagotavljati trajne vitalnosti prostora v vseh njegovih pomenih. Energijo, ki se vlaga v zmanjševanje območja zakonske zaščite z namenom, da bi se prostor sprostil za navidezno bolj dobičkonosne dejavnosti, pa naj se usmeri v reševanje problemov v kobilarni, v kateri rezultati na kratek rok res niso možni, vendar so toliko bolj odmevni in trajni. ‘Izvleček iz strokovnih gradiv: Strokovne podlage za izdelavo programa varstva in razvoja Lipice, izdelal ZVNKDS Gorica, januar 2000 Smernice za načrtovanje Strategije prostorskega razvoja Slovenije, Razvoj dejavnosti varstva kulturne dediščine in varstvo kulturne dediščine, izdelala Uprava RS za kulturno dediščino, junij 2003 Barbara Mlakar, univ.dipl.inž. krajinske arhitekture -svetovalka direktorja Uprave RS za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Ljubljana Lipicanski konj - LIPICANEC Aleš Praček * Prispevek je dopolnjen del seminarske naloge, narejene v II. letniku podiplomskega magistrskega študija »Varstvo naravne dediščine« na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Mentor je bil prof. dr. Andrej Salehar. Lipicanski konj - lipicanec, tudi lipičan, je ena izmed najstarejših kulturnih pasem konj, ki s svojo več kot štiristoletno preteklostjo predstavlja nenadomestljiv kulturni simbol. Kraj izvora pasme je Lipica na slovenskem Krasu. Do razpada avstro-ogrske monarhije leta 1918 je lipicanec užival sloves dvornega konja, pozneje pa je postala njegova vloga glede na reje in na države večstranska. Sedaj je lipicanska pasma maloštevilna in zastopana v številnih državah Evrope ter drugod po svetu. Ohranjanje pasme in njenih klasičnih lastnosti zahteva poglobljeno sodelovanje med rejskimi organizacijami. Slovenija mora lipicancu nameniti večjo skrb in storiti vse potrebno, da bo uspela v svoji zahtevi po vodenju rodovne knjige o izvoru pasme. Ustanovitev Kraškega regijskega parka in tudi Regijskega parka Snežnik bi morala lipicancu omogočiti načrtno in širšo uveljavitev na teh območjih. Podroben pregled ozadja lipicanskega konja ponuja veliko zanimivosti, ki jih vseh v tem prispevku še zdaleč ne morem predstaviti. Odpadle bodo tudi tiste najbolj privlačne, ki jih je lipicanec izkazoval pod sedlom in v vpregi v svoji tristoosemin-tridesetletni zgodovini pod avstro-ogrsko monarhijo, pozneje in kijih izkazuje tudi sedaj. Dogodkom v matični kobilami Lipica namenjam največ besed, čeprav oblikovanje in reja lipicanskih konj ni bila omejena samo na lipiško kobilarno, ampak so jo kmalu začeli širiti še na druga območja avstro-ogrske monarhije, pozneje tudi čez njene meje ter na dmge celine. Glede vrednotenja lipicanskih konj moram posebej omeniti špansko jahalno šolo na Dunaju, ki je dala lipicancu po svetu svoj pečat in za Lipico do prve svetovne vojne potrjevala žrebce za pleme glede na preizkuse o vzdržljivosti kosti, sklepov, mišic ter glede na temperament in značaj. Njena naloga je že ob ustanovitvi kobilarne biti instrument selekcije pri reji lipicanca. Za lipičanove izredne fizične in psihične lastnosti, ki ga odlikujejo še sedaj, gre zahvala tudi odgovornim vzgojnim načelom te šole. Učenje umetnosti jahanja in testiranje delovne sposobnosti lipicanskih konj vodijo v Lipici po načelih in programih španske jahalne šole na Dunaju. Kraški konj Osnovo je dal lipicancu kraški konj. To še najtehtneje dokazuje dejstvo, da so v začetku, ko so kraške konje že začeli križati z uvoženimi, to pasmo vodili pod imenom “konji kraške pasme lipicanske reje”. Kar nekaj je ohranjenih zapisov o kraškem konju, njegovi moči, dolgoživosti in stanovitnosti za delo in ježo. Valvasorjih, na primer, v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 (cit. 1994), med drugim omenja s temi besedami: “Tudi živinoreja prinaša deželi nemalo dobička; goji se močno in vsake vrste. Polni ne le sklede in mlečne posode, ampak marsikomu tudi mošnjo, zlasti konjereja. Ker je silno dosti konj, jih pogosto prodajajo in na daleč razpošiljajo, predvsem pa povsod slovite kraške konje”. Nekaj podatkov iz preteklosti kobilarne Lipica “Zgodba o lipicancu” se prične v letu 1580, ko je nadvojvoda Karel, tedanji regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Goriške, Istre in Trsta, podpisal pogodbo o nakupu Lipice, ki je bila pred tem last tržaškega škofa Coreta. Pogodba zajema tudi škofovsko kobilarno kraških konj. Leto 1580 velja s tem za leto ustanovitve kobilarne Lipica. Razlog, da so cesarsko-kraljevo dvorno kobilarno ustanovili prav v Lipici in da je doživela tako razširitev ter ugled, najdemo v takrat zelo cenjenih vplivih kraških posebnosti na vzrejo in v skrbnem opleme-njevanju osnovne baze, ki jo je dajal kraški konj s svojimi mnogimi dobrimi lastnostmi. Naloga kobilarne je bila v začetku predvsem gojiti elegantne vozne in jahalne konje za potrebe dvora, in to konje bele barve, visoke okrog 160 cm, z belo grivo in repom, z visoko nasajenim vratom, z visokim hodom in z dobrim temperamentom. Z ustanovitvijo kobilarne je avstrijska monarhija želela nadomestiti španske konje, ne samo za potrebe dvora, ampak tudi za prevoz, zlasti poštnih kočij, in špansko jahalno šolo. Tudi za zgled jim je bil španski konj, kijev srednjem veku s svojo ponosno držo, z visokim hodom (španski hod) in s plemenito zunanjostjo postal zelo cenjen in moden po vsej Evropi. V 16. stoletju je pomen španske konjereje začel upadati in tamkajšnji konji so postajah vse dražji. Plemenito špansko kri pa so poskušali ohraniti v številnih evropskih državah. Tako je bil skoraj po pravilu španski konj nepogrešljiv pri nastajanju konjskih pasem po vsej Evropi. V Lipico so pripeljali največ španskih konj takoj po ustanovitvi kobilarne, v manjšem obsegu pa so jih nabavljali tudi pozneje. Veliko je napisanega o več kot šti-ristoletni zgodovini Lipice in z njo lipicanca, o njenih velikih vzponih, padcih, selitvah,..., ki so jih spremljati nestabilni vojni časi. Že leta 1735 je bila reja konj v Lipici na tako visoki ravni, daje z otvoritvijo novega poslopja španske jahalne šole na Dunaju, kjer je na predstavi sodelovalo tudi 54 lipicanskih žrebcev, lipicanec uspešno zamenjal španskega konja. Poslej je španska jahalna šola na Dunaju uporabljala za klasično šolo jahanja le lipicance. Zgodilo seje tudi, da so jo leta 1785 in leta 1848 zaradi varčevanja že hoteli presehti, vendar sta cesaija predlog zavrnila. V letih 1796, 1805 in 1809 so zaradi Napoleonovih osvajanj lipiško čredo seliti na Madžarsko, da ne bi prišla v roke Francozom. Od ustanovitve kobilarne do takrat je v Lipici potekal razvoj v relativno nemotenih razmerah, ki so vplivale na obetajoč napredek vzreje konj lipicanske pasme. Nepojasnjeno je med Napoleonovimi osvajanji izginil tipiški arhiv z rodovniki, sestavljani-mi od ustanovitve kobilarne naprej. Leta 1815 sojih začeti ponovno sestavljati in jih od takrat naprej do propada monarhije hraniti v dveh izvodih. Enega so hraniti v Lipici, dmgega pa poslati na Dunaj in ga sedaj hranijo v Pibru. Leta 1880 so proslaviti 300-letnico obstoja kobilarne. Na Dunaju so izdati knjigo z naslovom D as Kaiserlich u. Koniglich Hofgestiit zu Lipizza (1580-1880), v kateri lahko preberemo zanimiv podatek o takratnem obsegu kobilarne. Razdeljena je bila na pet samostojnih enot (Lipica, Prestranek, Bile in Poček, Škulje, Ulačna) s skupno površino 2351 hektarov in s 341 konji. Tedaj je bila cesarsko-kraljeva kobilarna Lipica najbolj znana kobilama v avstro-ogrski monarhiji. Četrtič so konje selili leta 1915, ko je Italija napovedala Avstriji vojno. Po zlomu monarhije, leta 1919, seje v Lipico, kije pripadla Italiji, vrnilo 107 konj, medtem ko so 97 konj Avstrijci preseliti v Piber in tam še z nekaj lipicanci iz kobilarne Radautz organizirati svojo rejo izključno lipicanskih konj. Od takrat oskrbuje špansko jahalno šolo na Dunaju z lipicanskimi žrebci kobilarna Piber in ne več Lipica. 37 mladih žrebcev in žrebic, ki sojih preselili v Kladruby na Češkoslovaškem, je tam ostalo in, kot v Avstriji, so tudi na Češkoslovaškem v Matih To-polčankyh pri Nitri ustanoviti svojo kobilarno lipicanskih konj. Po 339. letih je tako prenehala obstajati cesarsko kraljeva dvoma kobilama Lipica. Iz nje sta nastati še dve novi kobilami lipicanskih konj. Med obema vojnama je postala Lipica italijanska vojaška kobilama. Nazadnje, petič, so leta 1943 iz Lipice 179 konj izselile nemške enote v Hosti-nec na Češkem. Po priključitvi slovenskega Primoija k Jugoslaviji, leta 1947, seje iz do sedaj še ne povsem pojasnjenih razlogov v Lipico vrnilo le enajst konj nekoč velike li-piške črede. Od evakuirane (umaknjene) črede so 109 konj po vojni anglo-ameriške zasedbene oblasti dodelile Italiji z vsem U-piškim arhivom in rodovniki vred. Z dodeljenimi konji so ustanovili kobilarno Monte-rotondo v Fara Sabini, 44 km od Rima. Del evakuirane črede so dodelili španski jahalni šoli na Dunaju oziroma kobilami Piber. Plemensko čredo v Lipici so po drugi svetovni vojni tako s težavo obnovili. Pozneje je kobilama z nakupom in izmenjavo plemenskih žrebcev, ki j ih j e po vojni najbolj primanjkovalo, izpolnila vseh šest Unij s kvahtetnimi žrebci. Svoje rodovne knjige vodijo v Lipici od leta 1947 dalje. Leta 1986 so v Lipici na ustanovni skupščini ustanovih Mednarodno zvezo rejskih organizacij Upicanca - LIF (Li-pizzan International Federation), pet let pozneje, leta 1991, pa so ustanovih Združenje rejcev Upicanca Slovenije (ZRLS). Ohranjene linije žrebcev in rodovi kobil V zgodovini Upicanske pasme so nastajaU in izumiraU številni rodovi kobil in Unije žrebcev. Sedaj je ohranjenih 60 rodov kobil in 8 Unij žrebcev, kijih priznava Mednarodna zveza rejskih organizacij Upicanca. Tiste Unije in rodovi, ki so starejši in ki so biU oblikovani v matični kobilami Lipica ali v kobilami Kladmby na Češkem, so uvrščeni med klasične. Kobilami Kladmby in Lipica sta biU tesno povezani in sta si občasno izmenjavah plemenske konje. V času av-stro-ogrske monarhije je postala kobilama Kladruby poznana po težjih kočijaških konjih, medtem ko je kobilama Lipica slovela po lažjih jahalnih konjih in konjih za vprego lažjih kočij. Iz te kobilarne sta izšla dva žrebca, začetnika klasičnih Unij Favory (začetnik Unije je žrebec Favory - plavkasti rjavec, rojen leta 1779) in Maestoso (začetnik Unije je žrebec Maestoso senior - bel, rojen leta 1773) ter začetnice sedmih klasičnih rodov kobil. Med klasične Unije žrebcev spadajo poleg omenjenih Favory in Maestoso še Conversano, Neapolitano, Pluto in Siglavy. Vse klasične Unije žrebcev so bile oblikovane v Lipici. Madžarska Unija Inicitato in hrvaška Unija TuUpan v Sloveniji nista zastopani. Poleg 17 klasičnih rodov kobil (začetnice treh klasičnih rodov Sardinia, SpadigUa in Argentina so enako imenovane kraške kobile rojene leta 1776,1778 in 1767) je še 14 hrvaških, 14 madžarskih, 14 romunskih rodov in en slovenski rod kobil Rebecca, v Lipici imenovan Thais. Od rodov kobil je v kobilami Lipica zastopanih 15 klasičnih rodov in rod Rebbeca. Pri Združenju rejcev U-picanca Slovenije sta poleg teh zastopana še dva hrvaška rodova Margit in Anemone. Začetnika klasičnih linij Conversano in NeapoUtano izvirata iz ItaUje. Tam sta se v 16. stoletju izoblikovaU dve središči konjereje, kjer so domače konje s posebnim uspehom križaU s španskimi. Prvo je bilo v Neaplju in drugo v Polesini v severni ItaUji. NeapoUtanski konj je bil močnejši od španskega, precej visok in zelo primeren za jahalno šolo. Plemenske konje iz Polesine so v Lipici uporabljali le v prvih letih po ustanovitvi kobilarne. Začetnika omenjenih Unij sta enako imenovana originalna neapoUtan-ska žrebca. Conversano je bil vran, rojen leta 1767, NeapoUtano pa je bil ijav, rojen leta 1790. Rejo konj Upicanske pasme je obogatilo tudi več danskih konj, rojenih v frederiksborški kobilami na Danskem. Pluto (sivi) - eden izmed njih, rojen leta 1765 - je bil začetnik prve do danes ohranjene Unije lipicanskih konj. Danski konj je nastal s križanjem raznih pasem, bil je zelo eleganten, primeren za karusele in parade. Iz iste kobilarne izhaja tudi kobila Deflorata, začetnica klasičnega rodu Deflorata (v Lipici imenovan Canissa aU Capriola). Lastnosti arabskih konj so se posredno, po drugih pasmah konj, prenesle na lipicanca že pred letom 1800. Po tem letu pa so začeU u vaj ti čistokrvne arabske konje. Križanje je dalo dobre rezultate. Od žrebcev je Siglavy, rojen leta 1810 v Arabski puščavi, prišel v reji lipicanskih konj do večjega vpUva in postal ustanovitelj nove “arabske Unije”. Oblikovati so tudi štiri klasične “arabske rodove”: Gidran, Djebrin, Merku-rio in Theodorosta. Rod Rebecca (tudi arabski) so oblikovU v Lipici po 2. svetovni vojni. Opis pasme in razširjenost lipicanskih konj po svetu Če v strokovni Uteraturi zasledujemo opise klasičnega tipa Upicanca, naletimo na določene posebnosti. Gre predvsem za močnejši in visoko nasajen vrat, razmeroma strmo pleče, slabo izražen viher, dostikrat raven križ z visoko nasajenim repom in zlasti visoke hode. V splošnem lahko dodamo, da je Upicanec toplokrven konj, srednje velik, širok in z močnimi mišičastimi nogami. Hr- Pluto, izvaja piaffe Conversano, izvaja renvers bet in vrat sta dolga. Ima plemenito glavo z velikimi očmi “inteligentnega” pogleda in majhna čuječa ušesa. Griva in rep sta gosta. Svoje prave “adute” pokaže šele v gibanju. Njegov korak je visok, graciozen in hkrati dostojanstven. Držaje elegantna. Znan je kot dober kočijaški in jahalni, a ne tekaški konj. Ima zelo dober značaj in je primeren za dresuro. Ko se lipicanci rodijo, so ijavi ali črni; beli postanejo kmalu po šestem ah sedmem letu starosti, ko odrastejo, najpozneje pa do desetega leta. Temen lipicanec je sedaj že redkost. Lipicanec živi 30 in več let; v primerjavi z drugimi pasmami je za rejo dokaj skromen in pozno dozori oziroma odraste. Posamezne značilnosti pasme se glede reje in države bolj ali manj razlikujejo, pač glede na vlogo, ki ji je bila podeljena v določenem prostoru. Več rejskih usmeritev in poglobljeni razkoraki med njimi so se pojavili po razpadu avstro-ogrske monarhije, ko je lipicanec začel izgubljati vlogo elegantnega jahalnega in voznega konja visoke družbe in se v številnih državah razširil kot vsestransko uporaben konj. Samo v Jugoslaviji so ga v sedemdesetih letih sistematično redili vsaj za tri prvenstvene naloge, ki so opredeljevale tudi njegove morfološke značilnosti, vključno z barvo. Za dresurno jahanje (Lipica), za vožnjo in tovoijenje (Bosna in Hercegovina) in za poljedelska dela (Posavina, Slavonija, Vojvodina in deli Srbije). V novejšem času, ko konja v vojski in kmetijstvu skoraj ne potrebujemo več, je za lipicanca kot ekskluzivno konjsko pasmo nastopila priložnost za bolj poenoten razvoj. Različne lipicanske kobilarne in rejska združenja dajejo konjem svoje znake. Tudi sistem za poimenovanje lipicancev v svetu ni enoten. Lipica, kot ZRLS, daje svojim konjem imena po tradicionalnem sistemu, uveljavljenem v kobilami Lipica od njene ustanovitve naprej. Po drugi svetovni vojni je bil nekoliko dopolnjen. Prav tako oboji žigo- bet. Pasemski znak, ki je za lipiške konje črka L na levi li * toči in za konje ZRLS lipov list na leverp stegnu, pove, da Je čistokrven lipicanec in v katero rodovno knjigo je bil ob Maestoso, izvaja pesado Favory, izvaja piaffe V£^-'Ci 2£ OKROGLA MIZA registraciji zaveden. Imena žrebcev so sestavljena iz dveh imen, kobile pa imajo le eno ime. Žrebiček, ki dobi, na primer, ime Siglavy Monteaura H, pomeni, daje njegov oče iz linije Siglavy prvi del dobil po liniji očeta, drugi del pa je dobil po materi z imenom Monteaura n. In primer za žrebičko: oče je bil Favory Allegra XVIII in mati Du-bovina VI. Ker je bil to petnajsti ženski potomec rodu, ki ima v Lipici ime Dubovina, je dobila ime Dubovina XV. Telesne značilnost med rodovi in med linijami danes niso več tako izrazite, da bi bilo mogoče po njih sklepati, kateri liniji oziroma rodu določen lipicanec pripada. Ohranjanje pasme v mednarodnem pogledu Glede na kriterij ogroženosti pasem domačih Živah, povzetih po Organizaciji za prehrano in kmetijstvo (FAO - Food and Agricultural Organization) lahko predvidevamo, da nobena država nima dovolj velikega števila lipicanskih konj, da bi neodvisno od drugih držav brez pričakovanih problemov zaradi paijenja v preozkem sorodstvu redila to pasmo. Poleg tega je lipicanski konj evropska in svetovna vrednota, kar dodatno utemeljuje, daje za ohranitev lipicanske pasme nujno intenzivno sodelovanje vseh rejskih organizacij, še posebej pa kobilam v tradicionalnih rejskih državah. S tem namenom je bila ustanovljena tudi Mednarodna zveza rejskih organizacij lipicanca. Od začetka sodelujejo v njej vse pomembnejše ustanove, kobilarne držav, v katerih je reja lipicanca tradicionalna (Slovenija, Avstrija, Hrvaška, Romunija, Slovaška, Madžarska in Italija) ter rejska zdmženja teh držav in držav, kjer se je reja te pasme izoblikovala v novejšem času. Slovensko rejo lipicanca zastopata Kobilama Lipica in Združenje rejcev lipicanca Slovenije. Namen zveze ni posegati v pristojnosti posameznih rejskih organizacij, temveč le povezovati rejce in usklajevati sprotna strokovna vprašanja. Mednarodna zveza rejskih organizacij lipicanca je sprejela kriterije za presojo o čistokrvnosti, splošni rejski cilj in kriterije, ki jih morajo izpolnjevati rejske organizacije oziroma zdmženja, ki vodijo ah ustanavljajo rodovno knjigo, če hočejo, da jih zveza priznava. Slednji so usklajeni z zakonodajo Evropske unije. V sodelovanju z Mednarodno zvezo rejskih organizacij lipicanca je bil izveden tudi mednarodni projekt INCO-COPERNICUS o hpičanovi genetiki in variabilnosti. Projekt je financirala Evropska unija. Skupno je bilo zajeto v projekt kakšnih 600 plemenskih konj iz kobilam Lipica, Piber, Simbata de Jos, Silvasvarad, Monte-rotondo, Dakovo, Topolčianky, Beclean in Kladruby. Kladrubški konj oziroma kobilarna Kladruby je bila vključena v projekt zaradi povezanosti z nastankom nekaterih rodov kobil in linij žrebcev. Kobilama Beclean pa je bila vključena kot predstavnica reje barvnih (črni, rjavi) lipicancev. Praktični cilji projekta so bih: realen opis pasme, primerjati pretekle in sedanje podatke ter izdelati ustrezna rejska merila, izdelati zanesljiv sistem, ki bo pripomogel k izogibanju problemom zaradi paijenja v sorodu, osnovati ra- čunalniško podprt sistem rodovnih knjig, namenjen rejcem lipicanca, in izdati kvalitetno, strokovno utemeljeno knjigo z rezultati tega mednarodnega sodelovanja. Uveljavljanje in ohranjanje pasme v Sloveniji Z Zakonom o Kobilami Lipica je v Sloveniji zagotovljeno ohranjanje lipicanskega konja, določenih linij in rodov. Toda Slovenija ima izredne možnosti za širšo uveljavitev lipicanca v slovenskem proštom in to mora tudi zaradi gospodarskih razlogov izkoristiti. Zato je potreben program, pripravljen v sodelovanju strokovnjakov iz različnih področij. Program mora vključevati kvantitativne in kvalitativne vidike uveljavljanja lipicanca v Sloveniji in načine javnega finančnega podpiranja. Aleš Praček, univ.dipl.inž. kmetijstva -Dolga Poljana 11,5271 Vipava Za izhodišče pri izdelavi programa je treba poudariti naslednje: I. zgodovinsko in tradicionalno ozadje reje lipicanskih konj v slovenskem prostoru; 2. ukrepe države, lokalnih skupnosti in uprav parkov, ki bi spodbujali rejce (še posebej v predvidenem Kraškem regijskem parku in Regijskem parku Snežnik) za rejo lipicanskih konj namesto konj drugih pasem; 3. turizem in razvoj oziroma ohranjanje podeželja; 4. enoten način obravnavanja in vodenja rodovniške dokumentacije kobilamiških konj in konj iz zasebne reje; 5. možnost skupinske vzreje žrebet, kar je pomembno za vrsti primerno socializacijo in nadaljne delo s konji; 6. čisto določno zastavljeno testiranje delovne sposobnosti za lipiške konje in konje iz zasebne reje pod "enakimi" pogoji - skupni test; 7. uvajanje sodobnih modelov ocenjevanja plemenske vrednosti; 8. pri razvoju kobilarne Lipica in tudi njene okolice predvsem upoštevati pričevalno namembnost kobilarne; 9. dosledno izvajati Zakon o Kobilarni Lipica; 10. prizadevati si za vpis Kobilarne Lipica na Unescov Seznam svetovne dediščine; II. s prireditvami in tekmovanji v dresurnem jahanju, ki bi vsebovala elemente španske jahalne šole, spodbujati kvaliteto tovrstne dejavnosti; 12. finančne ali podobne podpore tistim, ki so strokovno usposobljeni in ki želijo na profesionalen način delati s lipicanskimi konji, a zato nimajo dovolj finančnih sredstev. I a okrogli mizi mi je izdajatelj revije Kras namenil uvodnik z naslovom “Lipica - naravni spomenik in -A* ^ njeno mesto v načrtovanem Kraškem regijskem parku”. Območje Kobilarne Lipica seveda ni nikakršen naravni spomenik, vendar bi rad prav s pomočjo tega lapsusa, ki se vztrajno ponavlja, nekoliko demistificiral zakonski status Kobilarne Lipica. V pojasnilo naj povem, daje naravni spomenik območje izjemne naravne vrednote, z vidika ohranjanja narave torej največja dragocenost. Na posestvu, ki spada h Kobilarni Lipica, pa ni z vidika ohranjanja narave strokovno predlagana niti naravna vrednota državnega pomena. Posestvo je kot oblikovana naravna vrednota uvrščena med predloge za lokalne naravne vrednote. Skratka, z vidika naravovarstva je območje Kobilarne Lipica komaj omembe vredno. Prvenstvena naloga Ministrstva za okolje, prostor in energijo na področju naravovarstva je, da ohranja v evropskem merilu ekološko pomembna območja. Teh je na Krasu kar nekaj, predvsem zaradi prisotnosti nekaterih ogroženih vrst ptic. Vendar je znova treba reči, da območje Kobilarne Lipica ni s tega vidika nič posebnega. No, in prav zato, ker naj bi bila Kobilarna Lipica z vidika ohranjanja narave nekaj posebnega, je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo po aktu o ustanovitvi dobilo predstavnika v svetu javnega zavoda Kobilama Lipica, po zakonu pa je izmed treh resornih ministrstev, poleg kulture (ki je po zakonu v resnici pristojno za kobilarno) in kmetijstva (ki je postalo pretežno pristojno za kobilarno skozi prakso). Zato, ker tam nimamo kaj iskati, sem že večkrat izrazil željo Po spremembi akta o ustanovitvi in tudi zakona. Zakon o Kobilarni Lipica je namreč pravni zvarek, ki je nehote pahnil kobilarno v apatičen položaj. Območje kobilarne je razglašeno za kulturni spomenik. Ta beseda ima točno določen pomen, definiran v kulturno-dediščinski zakonodaji, in je neskončno rigidna. Teoretično je vsak šop trave na območju kobilarne kulturni spomenik, pri čemer pa ne vemo, ali je kulturni spomenik takrat, ko je pokošen, ali takrat, ko je nepokošen. Daje zakon pravni zvarek, trdim zato, ker je vsakega po nekaj vzel iz različnih pravnih režimov, kar seveda sploh ne bi bilo treba... Nekaj ilustracij v nadaljevanju! Zakon se, sicer nedosledno, trudi določati naravovarstveni režim. Vse to je nepotrebno, ker to natančno določa Zakon o ohranjanju narave (ki pa ga leta 1996 res še ni bilo). Zakon o Kobilarni Lipica določa, npr., daje na območju kobilarne prepovedano obremenjevati zrak čez dovoljeno mejo ali pa, daje prepovedano čezmerno gnojiti površine. Vse to piše že v Zakonu o varstvu okolja (ki je v času sprejemanja kobilarniškega zakona veljal že pet let) in v podzakonskih aktih na njegovi podlagi. Kobilarniški zakon seveda nikjer ne določa, kakšna je dovoljena meja onesnaževanja zraka. Zakon uporablja tudi pojme, kijih nikjer ne definira, pa tudi noben drug predpis jih ne. Tak pojem je, npr., “kultivirana kraška krajina”. Prepovedano je spreminjati njen obseg in kakovost, kaj to je, pa nihče ne ve prav dobro. To je le nekaj cvetk, ki po moje dokazujejo, daje treba zakon nujno popraviti in mu predvsem odvzeti ves balast, ki duši tudi vsakodnevno delo Kobilarne Lipica. Iz dosedanjih izkušenj pri upravljanju Kobilarne pa lahko z gotovostjo rečem, da upravljanje prek javnega zavoda ni učinkovito in ni v korist kobilarni. V Svetu Javnega zavoda Kobilarna Lipica je preveč resornih babic, da bi dete ne bilo kilavo, in tudi dvoglavo vodenje zavoda je morda primerno za bolnišnico ali za kak inštitut z velikim številom intelektualno močnih individualistov, ne pa za kobilarno. Mnogo bolje bi bilo po moje javno pooblastilo skrbi za čredo lipicancev poveriti podjetju (družbi z omejeno odgovornostjo) v večinski državni lasti ali pa javnemu podjetju v večinski državni lasti in določiti eno samo resorno ministrstvo. Razumem pa, da tistih nekaj, ki imajo koristi od obstoječega žalostnega stanja, skrbi vsaka sprememba zakona, četudi še tako upravičena, ker se potem lahko sproži po njihovem nekontroliran plaz sprememb. Mag. Janez Kopač - minister za okolje, prostor in energijo, Ljubljana OKROGLA MIZi -‘Mi Kobilarna Lipica in njene perspektive POMOČ VIL BI BILA POTREBNA TUDI ZA ZAPOSLENE Gojko Zupan Zakon o Kobilarni Lipica, sprejet 31. maja 1996, je nujna hrbtenica zaščite in razvoja edinstvene kobilarne na robu Slovenije. Z njim je država Slovenija poudarila svoj pozitiven odnos do zaščite konj in njihovega matičnega območja. Noben popravek tega temeljnega zakona ne bi smel zmanjševati obsega varstva v njem in osnovne organiziranosti same kobilarne. Najbolj nevarno je razmišljanje o možnostih prodaje posameznih delov kobilarne, najprej prodaje zemlje in pašnikov, kar predlagajo nekateri neprevidni poslanci. Nikjer v Evropi ne poznamo primera, da bi razprodajali zaščitene parcele v državni lasti; posebej, če gre za temeljni element zaščite tako edinstvene živali, kot je lipicanec. Dodatno gre za simbolni prostor, ki je zaradi zgodo- V združeni Evropi ne bo mehanizma, ki bi mogel preprečiti odkup nezavarovanih pašnikov tujcem. Ti bi kot lastniki z lahkoto onemogočili rejo lipicancev v Lipici sami in s tem izničili vse napore minulih stoletij. Sedanje težave državnih ali občinskih proračunov ali celo predvolilne kampanje ne morejo biti izhodišče za dolgoročno varstvo unikatne in nezamenljive kulturne dediščine. Kulturna dediščina je vir, s pomočjo katerega bi vsa obmejna regija odlično živela, če bi ga ohranjala in nadgradila ter ustrezno izkoriščala. Trije zaokroženi sklopi kulturne dediščine Kobilarne Lipica Kobilarna Lipica ima tri zaokrožene sklope kulturne dediščine, ki so del ene same, nerazdmžne celote. Na prvem mestu in največja dragocenost so lipicanci, plod dolgoletne vzreje z vsaj 500 let staro tradicijo, dokumentirano s kontinuiteto od maja leta 1580. Vzrejo lipicancev so razvili iz tradicije kraških konj na njihovem matičnem območju v šest originalnih linij žrebcev (Pluto, Conversano, Favory, Neapolitano, Maestozo in nekoliko pozneje Siglavy) in šestnajst klasičnih rodov kobil pravega evropskega konja. V njem je združena celo kri arabskih konj, predvsem pa konj španskih, čeških, italijanskih, avstrijskih, danskih in drugih kobilam v edinstveno pasmo evropskega baročnega konja, po letu 1735 edinega nosilca španske jahalne šole na Dunaju... Natančneje v tej reviji Kras konjerejo v Lipici in njene probleme predstavljata mag. Aleš Praček in mag. Janez Rus, odlični poznavalec lipicancev. Drugi sklop kulturne dediščine, ki jo pogosto zamenjujejo z naravnimi danostmi, so parkovne površine Kobilarne. Izjemna je že njena mikrolokacija, saj leži območ- vinskega razvoja še manj razpoznaven a enako vreden kot Triglav z Aljaževim stolpom ali Bled s cerkvijo na otoku. V letu 2004 bodo lahko edini državni mejniki Slovenije njeni kulturni spomeniki. Hotel Klub je del varovane stavbne dediščine. Povzema izhodišča korejske arhitekture in upošteva stopnjevanje objektov v smeri proti graščini. Je avtorska arhitektura Prešernovega nagrajenca prof. Vojteha Ravnikarja in skupine Kras. Nastala je v letih 1980-1981 ■Si 1 Vsak slovenski kmet ve, da za vzrejo živine potrebuje nekaj travnikov in pašnikov. Štajerska državna kobilarna Piber ali dunajska Španska jahalna šolo ostajata temelj razvoja turističnih dejavnosti Avstrije in nikomur ne pade v glavo, da bi, na primer, v jahalnico namestil igralnico ali sredi kobilarne postavil hotel ali prodal del pašnikov za nogometno igrišče. Nobena inšpekcijska služba ni uspela urediti problemov nelegalnega postavljanja delov objektov, posebej ne dozidav ob igralnici. Okoli Lipice je pas privatnih gostiln, miniaturnih igralnic ter specializiranih prodajaln opreme za konje, itn., ki zagotovo vsi vsaj posredno izkoriščajo blagovno znamko Kobilarne Lipica ali vsaj njeno bližino ali njeno nespretno trženje. je tik nad kraškim robom, zaščiteno je pred burjo in pred drugimi močnimi vetrovi. V širšem območju je več kraških jam; najbolj znane so za obisk urejene Vilenica in nedaleč sta Lipiška ter Divaška jama. Kakovosten kamen je spodbudil kamnoseke in po Lipici je dobila ime celo vrsta kamna, ki ga pridobivajo nedaleč od Kobilarne Lipica. Na območju Lipice so celo plasti premoga, vendar premalo bogate za sodobno izkoriščanje. V tem proštom, nad tržaškim pristaniščem in dostopi do Benetk, so bili ljudje vedno povezani s transportom in s konji. Od antičnih časov naprej so se prebivalci ukvarjali s konjerejo posebej intenzivno, kar pričajo številni pisci, med njimi pogosto citirani Valvasor. Naravno okolje kobilarne je danes daleč od skopih, z buijo ogoljenih, izsekanih in v 19. stoletju z borovci pogozdenih kraških površin, značilnih za matični kras, v katerega je posegal človek s svojim delom. Območje kobilarne je unikatna kraš-ka oaza. Gojeni zaščitni gozdovi, zlasti hrastovi gaji, biotsko izjemni pašniki in travniki Lipice ter posamezni kali ah lokve so plod dolgih let in stoletij čiščenja, urejanja, sajenja in različnega, premišljenega vzdrževanja površin. Samo za prvo urejanje kobilarne so ’ kar pet let vozili jerino, rdečo zemljo iz kraških vrtač. Urejanje se je ponavljalo po večjih ujmah in vojnih pustošenjih - po francoski okupaciji ter po prvi in drugi svetovni vojni. Posebnost Lipice so spominski drevoredi ob dostopnih poteh in posamezne rastline, nekatere celo poimenovane po Lipici. Lipica je nedvomno najstarejši slovenski park in vzporedno matično območje lipicanca, ki je nenadomestljivo za vzrejo in vzgojo ter za ohranjeno geografsko poreklo belih konj, česar ne smemo zanemariti. Prav določen tip podnebja, kraško površje s kamnitimi tlemi, skopo travinje in vešči konjarji so bili pogoji za vzgojo avtohtone pasme konj. Iz sedanjega programa varstva in razvoja Kobilarne Lipica lahko povzamemo, da so ohranjene površine kobilarne znotraj ograjenega območja za nemoteno vzrejo obstoječe črede premajhne, in da je zaradi tega treba najemati pašne površine drugje. Podobno je delovala Kobilama Lipica že v obdobju Habsburžanov, ko je imela več pomožnih posestev na območju Krasa. Naj večje je bilo Prestranek z več sto hektari različnih pašnikov. Zal tega ni mogoče več v celoti obnoviti, ker je del posestev prodan in je prešel celo v roke tujih lastnikov, ki na njih uspešno vzgajajo konje in z njimi komercialno tržijo. Tretji sklop kulturne dediščine je za laike najlažje prepoznaven, saj gre za stavbno dediščino in dmge oblikovane ah grajene objekte. To so: hlevi in bivalne stavbe z graščino, manjša cerkev sv. Antona Pa-dovanskega, kali, vodnjaki, ograje. Stavbe, večinoma z ohranjeno podobo 17., 18. in 19. stoletja, podobno kot parkovne površine, kažejo korenine, ki segajo v tradicije antičnih stavb, do posestev v stilu ville mstice. Razpoznaven je vpliv mediteranske kulture s karejsko gradnjo in z uporabnimi notranjimi dvorišči, boijači. Stavbe so zleknjene, redko nadstropne, grajene iz domačega kamna in prekrite z opeko, nekdaj praviloma s korci. Izstopajo samo kamniti portali in okenske irte, le redko bolj ambiciozni dodatki z napisnimi ploščami na Velbanci. Notranjost hlevov ima zelo premišljene vzdolžne komunikacije in robno razdelitev v bokse za posamezne konje. Obliko stavb je vemo naslikal slikar Johann Georg Hamilton (1672-1737), sin škotskega slikaija Jamesa Hamiltona. Pred letom 1700 je slikar prišel na Dunaj, kjer je slikal za vrsto knezov, predvsem za Liechtensteine in Schvvarzenberge. Konji so bili njegov priljubljen motiv in ob obisku Krasa je naslikal nad 70 olj s prizori iz Lipice. Na njegovih upodobitvah je posebej izrazit kompleks okoli graščine, vključno s cerkvijo, in hlev Na boijaču. Posamezne objekte znotraj kobilarne so dograjevali v času, ko je bila Lipica pod Italijo, v zgodnjem 20. stoletju in po dmgi svetovni vojni. Večina pomembnih stavb kobilarne je stisnjena ob pobočje griča okrog graščine, kjer je nekdaj tekla osnovna pot proti Trstu. Novejše stavbe, tako pokrita jahalnica s prizidki kot hipodrom obrobljajo širše zaledje stavbnega jedra. Nedvomno je del varovane stavbne dediščine tudi Hotel Klub, ki je avtorska arhitektura Prešernovega nagrajenca Vojteha Ravnikarja in skupine Kras, čeprav je nastala šele v letih 1980-1981. Hotel povzema izhodišče karejske arhitekture in upošteva stopnjevanje objektov proti pomembnejši graščini. Kulturna posebnost Lipice so likovna zbirka Avgusta Černigoja, mozaiki v stavbi gostilne in kipi forme vive. Slikar in grafik konstruktivist Avgust Černigoj (1898-1985) je jesen svojega življenja preživljal v gostoljubni Lipici, kjer je navdahnjeno ustvarjal in pomemben del svojih umetnin zato zapustil Kobilami. Del umetnin je inventivno postavljen v galeriji z avtorsko skupino IRWIN. Številne Černigojeve stvaritve krasijo reprezentančne prostore posameznih stavb. Likovni pomen slikaija je v ožjem in širšem okolju premalo izkoriščen. Če bi imela Lipica samo tukaj našteto dediščino, bi lahko jutri kandidirala za svetovni spomenik na Unescovem seznamu kulturne in naravne dediščine. Zal je dediščina preteklosti, tedanjih načinov množičnega turizma, obiskovanja Trsta in sedanjih banalnih turističnih produktov tudi območje s hotelom Maestozo. Komercialna gradnja M'J OKROGLA M iz sedemdesetih let, pozidana na izpostavljeni legi, brez likovnih povezav z območjem, s kičastimi dozidavami in z na čmo postavljenimi dodatki je moteča. Ko bi zmogli ta sklop preseliti z elitne in dvignjene lokacije, kjer skupaj s stanovanjskim blokom kraljuje in nadvladuje graščino, cerkev in naj starejše hleve, bi imeli nekaj možnosti za svetovno slavo. Po sprejetju zakona o Kobilarni Lipica veliko ugodnih sprememb Kobilama Lipica po sprejetju posebnega zakona o Kobilami Lipica v letu 1996 ni ostala brez gradbenih sprememb. Praktično vsako leto se je v njej nekaj preurejalo in prezidavalo; do sedaj ni ostal brez prenove prav noben pomemben objekt. Večina predelav je bila skladna z zakonodajo, nekatere ne. Nobena inšpekcijska služba ni uspela urediti problemov nelegalno postavljenih delov objektov, posebej ne dozidav ob igralnici. Najnovejša pozitivna sprememba na območju je preureditev notranjosti hotela Maestozo, ki je prilagojena zlasti potrebam igralnice, delno širnega (kongresnega) turizma. Zal pa ne dosega nivoja kakovostne arhitekture, kakršno je na Krasu načrtovala skupina Kras. Po sprejetju zakona je bil prenovljen še ves kompleks najstarejšega hleva, Velbance; urejena sta bila še del graščine med galerijo in Velbanco ter objekt, predviden za muzejsko zbirko. Nepretrgoma prenavljajo graščino, ki ima popolnoma novo streho in utijene temelje ter poglobljen del kletnih prostorov. Prenovljeni so bili tudi drugi starejši hlevi in načrtovana dozidava posameznih dopolnilnih traktov. Dela so se zavlekla zgolj zaradi posameznih prilagajanj namembnosti (preurejenje stanovanj), nedefiniranega Programa varstva in razvoja v preteklosti ali zaradi pomanjkanja denaija. Vodstvo Kobilarne se v zadnjih nekaj letih lahko pohvali s številnimi koraki v smer, kakršno predpisuje zakon. Ob koncu januarja 2003 je bil končno sprejet Program varstva in razvoja Kobilarne Lipica, ki je, kvalitetno pripravljen, kar leto dni čakal na odobritev Ministrstva za finance. To je prvi program večje organizacije, ki vsaj okvirno sledi posameznim listinam Mednarodnega komiteja za kulturne spomenike (International Commettee for Monuments and Sites -ICOMOS). Na prvem mestu je bil program pisan v duhu Firenške listine iz leta 1982 in Mednarodne listine o kulturnem turizmu, sprejete oktobra 1999 v Mehiki. Kobilama je dobila certifikat pooblaščene rejske organizacije in avgusta letos (2003 - op. uredništva) je sledil program za pripravo državnega lokacijskega načrta. Če bi se politika s Kobilarno Lipica nenehno ukvarjala tako naklonjeno, kot se ukvarja z njo letos, bi se sedaj že uresničeval program za njeno drugo štiriletno obdobje. Del krivde za zamudo nosi preteklo vodstvo Kobilarne, ki je kljub nasvetom in opozorilom domačih ter tujih strokovnjakov želelo naprej po bližnjici, mimo v zakonih predpisanih pogojev in dokumentov. Največji problem Kobilarne Lipica je šibka izobrazbena raven njenih zaposlenih Prvi problem Kobilarne Lipica ta čas ni njena zakonska zaščita, upoštevanje veljavne zakonodaje in financiranje. Največja težava je nizka izobrazbena raven večine njenih zaposlenih. Noben zakon, popoln plan, navodila države, posameznih mi- nistrstev, Sveta zavoda ali njegovega Strokovnega sveta ne morejo biti izpolnjeni, če kolektiv s svojimi kadri tega ne zmore. Večina kolektiva, ki ga država podpira in plačuje, da bi se ukvaijal z vzrejo in vzgojo konj, z njeno promocijo in popularizacijo doma in na tujem, skrbel za zaupano mu kulturno in naravno dediščino, se ukvarja predvsem z izkoriščanjem teh javnih dobrin za svoje lastno, skromno preživetje (Povprečna mesečna bmto plača v letu 2002 je bila v Kobilami Lipica 157.938,60 SIT!). Kobilama sama ima praktično 200 zaposlenih ljudi, od tega se jih manj kot 40 odstotkov ukvarja s samo konjerejo. Pričakovali bi, da se bo z 290 konji ukvarjalo vsaj deset veterinarjev, da bi imeli zanje stalno zaposlene trenerje iz tujine, če je domačih premalo, pa ni tako! Med zaposlenimi, razen z vsemi menedžerskimi obveznostmi obremenjenega direktorja in pred kratkim zaposlenega strokovnjaka za dediščino, v Kobilami ni skoraj nikogar, ki bi imel zadostno, to je univerzi temo izobrazbo za to, kar država primarno zahteva od javnega zavoda. Izobrazbeno strukturo so v Kobilami analizirali v svojem letnem poročilu v letu 2002 in ugotovili, da je taka, kakor jo prikazujeta preglednica in diagram. Kar tretjina ah 33 % zaposlenih v Kobilami Lipica ima zgolj osnovno šolo, njej podobno izobrazbo ah nedokončano osnovno šolo. Največ, kar 32 % zaposlenih, ima poklicno izobrazbo, 29 % srednješolsko, le 3 % zaposlenih ima višješolsko in 3% visoko izobrazbo (To je daleč pod povprečjem države in daleč manj od izobrazbene strukture zaposlenih v podobnih javnih zavodih v državi. V javnem zavodu za varstvo kulturne dediščine z 220 zaposlenimi, ki mu je država podobno z zakonom naložila IZOBRAZB0JA STRUKTURA ZAPOSLBIIH - KOBILARNA LIPICA 9% 1%1% 2% 3% 31% ■ MAGISTERIJ D VISOKOŠOLSKA ■ SREDNJEŠOLSKA ■ V ERIRORA NI PROGRA Ml ■ OSNOVNOŠOLSKA ■ UNIVB^ZrTETNA □ VIŠJEŠOLSKA ■ POKLICNA ■ FOLKVALIF1KACIJA □ NEDOKONČANA OSNOVNA ŠOLA skrb za kulturno dediščino, ima univerzitetno izobrazbo kar 56 % zaposlenih, od tega magisterij ali doktorat 10 %. V muzejih ima visoko izobrazbo 54 % zaposlenih.). Se slabše kot v celoti je v organizacijski enoti Kobilama, v kateri imajo zgolj trije zaposleni ah 2,3 % visokošolsko izobrazbo, kar 69 odstotkov zaposlenih pa ima komaj poklicno šolo ali še manj! V prikazanem grafikonu so vse v preglednici predstavljene vrednosti zaokrožene na cela števila. Marsikaj bode v oči Od Lipice neposredno živi bistveno več kot 200 ljudi, saj je na območju Lipice tudi igralnica z nam neznanim številom zaposlenih in nekaj privatnih institucij, tako galerija s prodajo spominkov in zasebni zobozdravnik ali vzdrževalec božjepotne kapelice, ki za svoj žep pogosto zbira prostovoljne prispevke. Na parkiriščih se kot na pomožnem avtodromu brez kontrole šolajo vozniki, okoli Lipice je pas privatnih gostiln, miniaturnih igralnic ter specializirane prodajalne opreme za konje, celo konjeniških centrov, ki zagotovo vsaj posredno izkoriščajo blagovno znamko Kobilarne Lipica ali vsaj njeno bližino ali njeno nespretno trženje. V Lipici so vidne celo sledi najmanj posrednega izkoriščanja državnih površin in sredstev za zasebne namene. Povezave igralnice Casino iz Portoroža s politiko niso skrivnost, saj je sponzorirala razne politične stranke in njihova srečanja. Enako ni skrivnost plače- vanje potovanj nekdanjim vodilnim delavcem Kobilarne za študijske obiske igralnic v tujini. Igrišče za golf v Kobilami Lipica, ki je bilo urejeno z državnim denarjem za melioracije kmetijskih površin že v predhodni državi, uporabljajo številni politiki različnih strank, tudi opozicijskih, in mnenjski voditelji. Ti in njihovi prijatelji direktno ali posredno zavirajo uporabo elitnih površin za pašnike, spodbujajo protizakonito gnojenje, širitev igrišč in podobno. Vplivajo na zavajajoče podatke o finančni uspešnosti uporabe igrišča, čeprav nikoli niso bili preveijeni ali izračunani vsi stroški, posebej ne realna izraba teh elitnih površin (odškodnina po 18. členu zakona o Kobilami Lipica). Zastonjsko parkiranje zunaj določenih površin, nekontrolirana nasilna prilastitev nekaterih gostinskih storitev, reklamni panoji in premalo jasna razmerja med uporabniki in njihovimi združenji ter Kobilarno Lipica so stalnica. Pri več kot 200.000 obiskovalcih letno veliko nepobranega denarja spolzi skozi široko odprta vrata posestva Kobilama Lipica beleži zadnje čase 102.000 registriranih obiskovalcev na leto, kar je veliko, vendar je daleč manj kot 229.370 obiskovalcev leta 1990. Število ne zajema obiskovalcev, ki se, posebej ob vikendih, prosto in brez kontrole sprehajajo po parkovnih območjih Kobilarne, ne skupin romarjev in obiskovalcev igralnice, v kateri je bilo v najbolj uspešnih obdobjih, po oceni, tudi po tisoč obiskovalcev na noč. Vsi dodatni in zastonjski obiskovalci praktično brezplačno in brez kontrole parkirajo po Kobilami Lipica in na nekaterih njenih elitnih površinah. Skupno število obiskovalcev območja presega 200.000, kar pomeni, da je Lipica ena izmed najbolj obiskovanih lokacij v Sloveniji in da zaostaja zgolj za Postojnsko jamo. Obremenjenost te izjemne kraške oaze z motornim prometom domnevno še ni kritična, vendar natančnih meritev njegovih škodljivih vplivov na prostor ni opravil še nihče. Parkirnina za okvirnih 100.000 vozil letno zaradi zahtev igralnice Casino Portorož in Obične Sežana polzi skozi široko odprta vrata posestva. Dohodki od nje bi bili višji od pogosto reklamiranega golfa. Na Dunaju je bila v avgustu 2003 velika atrakcija avditorij na prostem v Schonbrunnu, kjer so pripravili pet predstavitev španske jahalne šole, za vsako po 6000 oseb. Cene sedežev segajo od 35 do 90 evrov. Posebej je načrtovan obisk Muzeja lipicancev, ki je del najuglednejšega državnega Kunsthistoriches museu-ma Wien. V evropski prestolnici kulture, štajerskem Gradcu, je razstava Mitospferd. Vsa Avstrija in zlasti njena prestolnica je letos polna belih plastičnih konj, ki jih poslikavajo umetniki in laiki. Pri nas v Lipici pa se obiskovalci za največ 11 evrov na hitro sprehodijo skozi kobilarno, posedijo na predstavi in odidejo. Enkrat letno v Lipico pridejo pisatelji in izberejo najboljšo pisano besedo osrednje Evrope s pomočjo vil iz Vilenice. Pomoč vil bi bila nujna tudi za zaposlene v Kobilarni Lipica. mag. Gojko Zupan, Ljubljana Uresničevanje programa varstva in razvoja Kobilarne Lipica DOKONČNO SE JE TREBA ODLOČITI O DOLGOROČNEM RAZVOJU KOBILARNE LIPICA Janez Rus Vlada Republike Slovenije je 30. januarja 2003 določila program varstva in razvoja Kobilarne Lipica za obdobje od leta 2002 do leta 2005. Izdelava tega temeljnega programskega akta se je od ustanovitve javnega zavoda leta 1996 zavlekla vse doslej, kar na delo javnega zavoda ni vplivalo spodbudno. Razlog za to je predvsem, da se na območju javnega zavoda Kobilarna Lipica prepleta vrsta bolj ali manj združljivih dejavnosti, zato je razumljivo, da so tudi predstave o nadaljnjem razvoju varovanega območja raznovrstne in pogosto težko združljive. Te dileme so bile v številnih razpravah v organih zavoda, v državnih organih in v prispevkih v različnih medijih pogosto nakazane, vendar pa so navadno ostajale bolj ali manj prikrite. SH. *>,TV V H mmmsssSm rogram vastva in razvoja Kobilarne Lipica je temeljni programski akt, ki nakazuje koncept dolgoročnega razvoja kobilarne in je »obenem osnova za izdelavo prostorske dokumentacije za zavarovano območje Kobilarne Lipica. Povzema jasne dolgoročne usmeritve in opredeljuje temeljne smernice prostorskega razvoja Kobilarne Lipica, določa izhodišča za razrešitev dosedanjih konceptualnih dilem in nakazuje možnosti za usklajen razvoj osnovne - izvorne dejavnosti in združljivih dodatnih dejavnosti. Posebej pomembna je jasna razločitev osnovnih - primarnih vsebin in dejavnosti od sekundarnih vsebin in dejavnosti. Prve jasno določa Zakon o Kobilami Lipica, vlogo in pomen slednjih pa je treba presojati izključno v kontekstu združljivosti s primarnimi vsebinami. Taka funkcionalna in fizična razčlenitev nakazuje sedanjo organizacijsko strukturo, ki zagotavlja preudaren in načrten razvoj celotnega kompleksa pod enakim režimom upravljanja s kulturno dediščino in naravnimi ter ustvarjenimi danostmi ambienta ter v njem razvitih dejavnosti. Vizija razvoja Kobilarne Lipica izhaja iz prepričanja v izjemen kulturnozgodovinski pomen varovanih vsebin, iz vloge kobilarne v sodobni reji lipicanca in iz potencialov kobilarne v smislu razvoja konjereje in konje-ništva, pa obenem tudi iz dejstva, da so vrednote kobilarne edini realni dolgoročni poslovni potencial: “Kobilama Lipica, izvorna kobilama lipicanca, bo postala vrhunska strokovna ustanova in osrednja lipicanska kobilama ter mednarodno uveljavljen konjeniški center v prostorsko optimalno urejenem ambientu z varovanimi vrednotami kulturne krajine in zgodovinsko zaščitenega stavbnega jedra, ki ga dopolnjujejo programsko usklajene sekundarne dejavnosti s tipološko usklajeno turistično infrastrukturo." Poslanstvo javnega zavoda Kobilarna Lipica pa vidimo v zagotavljanju vrhunskega nivoja dela na področju reje lipicancev in konjeništva ter v varovanju, ohranjanju in razvoju kulturne in naravne dediščine. Za učinkovito uresničevanje takega poslanstva je odločilen usklajen razvoj spremljajočih turističnih dejavnosti in učinkovito izkoriščanje izjemnega poslovnega potenciala Kobilarne Lipica, kar bo zagotavljalo večji del sredstev za varovanje primarnih vsebin in izvajanje in razvoj vseh dejavnosti. V posameznih fazah priprave Programa varstva in razvoja Kobilarne Lipica je bila definirana vrsta problemov, katerih skupni imenovalec je bila odsotnost celovite, usklajene vizije programskega razvoja in prostorskega urejanja. Najbolj pereči problemi so še vedno: - nezdružljivost posameznih programov, neustreznost programov na nekaterih delih območja; - neurejenost prometnega režima in režima gibanja po območju nasploh, - neustrezna arhitekturna tipologija nekaterih objektov, - slabo gradbeno tehnično stanje posameznih objektov, - neenotna in nezadostna urbana oprema, - mestoma neznačilna krajinska slika in - neenotna celostna grafična podoba. Posledice teh, najbolj perečih problemov, so predvsem: - nezadovoljiv ugled kobilarne kot strokovne konjerejske in konjeniške institucije v nacionalnem in mednarodnem proštom, - nezadovoljiv ugled Kobilarne Lipica kot kulturne ustanove in - neugodni ekonomski rezultati. Načrtovanje prostorskega razvoja je za nadaljnji razvoj Kobilarne Lipica bistvenega pomena. Urad za prostorsko planiranje Ministrstva za okolje, prostor in energijo je v sodelovanju z Javnim zavodom Kobilama Lipica že v začetku leta 2003 pripravil predlog programa za pripravo državnega lokacijskega načrta za zavarovano območje Kobilarne Lipica (v nadaljnjem besedilu DLN). Z objavo Programa za pripravo DLN v Uradnem listu R Slovenije 21. avgusta 2003 so končno dane možnosti, da se priprava DLN začne. Glede na to, da bodo v posameznih fazah priprave temeljito strokovno preverjena programska izhodišča in usmeritve - bo - ko bo DLN narejen, mogoče v mnogočem dopolniti in konkretizirati Program varstva in razvoja Kobilarne Lipica. Poleg splošnih, konceptualnih usmeritev, so v Programu varstva in razvoja Kobilarne Lipica začrtani tudi konkretni, neposredni ukrepi, ki so namenjeni uresničevanju varstva in razvoja kulturnega spomenika in izboljšanju poslovanja javnega zavoda Kobilama Lipica. Uresničevanje nekaterih, zlasti investicijskih ukrepov, oblikovanje celostne podobe Lipice, dolgoročnega marketinškega načrta itn. je v večji ali manjši meri odvisno od državnega lokacijskega načrta, zato se njihova izvedba odmika, številne dmge ukrepe pa uresničujemo skladno s programom v okvira finančnih možnosti javnega zavoda. Na področju izobraževanja smo v primarnem in sekundarnem segmentu poskrbeli predvsem za dodamo izobraževanje in usposabljanje obstoječega kadra, obenem pa smo z zaposlitvijo nekaj strokovnjakov izboljšali tudi kadrovski sestav v zavodu. Sprejeta je bila tudi njegova nova sistemizacija in organizacija dela. Na posestvu Ravne končujemo obnovo objekta, v katerem bodo hlevi za mlade žrebce. S preselitvijo teh bomo vsaj deloma razrešili prostorske probleme kobilarne. Urejene so bile še dodatne hlevske zmogljivosti za plemensko čredo in konje v delu v obstoječih hlevih. Pričeli smo urejati funkcionalne poti po posestvu in obnavljati drevorede ter urejati vrtače in kale. V lem 2003 je bila urejena zunanjost graščine. V muzejski stavbi bo do konca leta 2003 urejen veterinarski muzej. Uredili smo zbiralno ploščad in ledenico. Pričeli bomo tudi z obnovo silosov. Izjemne premike smo izvedli na področju gostinske ponudbe predvsem z obnovo gostinskega dela hotela Maestoso, v katerem smo pridobili kongresno dvorano s 140 sedeži. Uredili smo restavracijo ob igrišču za golf, tako imenovani letni šank smo preuredili in v njem odprli prodajalno spominkov ter na ta način tudi omogočili odstranitev kioskov ter ureditev vstopne ploščadi. Rezultati poslovanja turistične dejavnosti zavoda so tako po fizičnih kot tudi finančnih kazalcih spodbudni. V Javnem zavodu Kobilama Lipica pa se sedaj pri uresničevanju Programa varstva in razvoja ter pri urejanju razmer ubadamo tudi s številnimi težavami - tako na področju zavodovega financiranja, ki ni dolgoročno urejeno, kot tudi pri načrtovanju in opravljanju delovnih procesov. Oboje je v neposredni povezavi z zavlačevanjem pri odločanju o bodočem razvoju javnega zavoda oziroma celotnega ambienta Lipice. Številne razprave in komentaiji o tej problematiki razmere še dodatno zamegljujejo zlasti zato, ker se premalo posvečajo iskanju načinov in poti za trajno zagotavljanje varstva in razvoja kulturnega spomenika Lipica, temveč se zvečine le površno in parcialno ukvarjajo predvsem z različnimi variantami razvoja turizma v Lipici; tudi ali celo predvsem na račun varovanih vsebin. Glede na to, da teh dilem nismo razrešili vse od ustanovitve javnega zavoda Kobilama Lipica, je razumljivo, da tudi ta čas brez dokončne odločitve o dolgoročnem razvoju Kobilarne Lipica ni mogoče pričakovati bistvenih premikov na bolje pri varstvu in razvoju kulturnega spomenika in pri opravljanju te službe, kot tudi ne v razvoju in uspešnosti poslovanja sekundarnega segmenta naše dejavnosti, to je turizma. Mag. Janez Rus, v.d. direktorja, Javni zavod Kobilarna Lipica KULTURNA KRAJINA IN NJENA PODOBA Načrtovalci, investitorji in tudi gradbinci odločajo ... ... ZAKAJ JE NAJLEPŠI DOMAČI NARAVNI KAMEN? Rajko Pavlovec Tudi v Sloveniji vse pogosteje posegamo po naravnem kamnu. Pri oblogah stavb, notranjih elementih, javnih površinah, spomenikih in drugod vidimo najrazličnejše kamne iz vseh predelov sveta, seveda tudi iz Slovenije. Načrtovalci, investitorji, zasebniki in deloma izvajalci pa se vse premalo zavedajo, da je najlepši kamen tam, kjer je doma. Zato bi bilo koristno razmišljati o tem in vplivati na spremembo tega vrednostnega vzorca. Slika 1: Na Gorenjskem je veliko portalov in oknic iz zelenega tufskega peščenjaka, ki so ga lomili pri Peračici nedaleč od Brezij. Portal na sliki je iz Kopačnice blizu Hotavelj. Naravni kamen Po drugi svetovni vojni v naši državi naravni kamen za običajne gradnje ni bil najbolj čislan, češ daje to buržoazni element. Zato so se mu takrat odrekali. Počasi pa so se stvari začele spreminjati in sedaj je naravni kamen splošno uporabljeni material. Najprej povejmo, kaj je to naravni kamen! Geologi in kamnarji so se dogovorili, da imenujejo naravni kamen tistega, pri katerem ob obdelavi ne spremenimo njegovih naravnih, to je fizikalnih in kemičnih lastnosti. Lahko ga brusimo, poliramo, klešemo in obdelujemo na druge načine, s čemer ga samo polepšamo ali poudarimo kate- ro od njegovih kvalitet. Vendar mu omenjenih lastnosti ne smemo spremeniti. Nekoč so tak kamen imenovali arhitekturni, gradbeni, skulptumi kamen in še kako drugače glede na njegovo uporabnost. V nasprotju z naravnim kamnom je tehnični kamen, kateremu njegove naravne lastnosti bistveno spremenimo. Lahko ga žgemo (za tervol in podobno) ali premešamo (prod in pesek za beton in druge potrebe). Pri naravnem kamnu se srečamo še z nekaterimi izrazi, ki so v nasprotju med kamnaiji in geologi. Prvi radi imenujejo marmor vse, kar se da polirati (Glej Pavlovec, Rajko, 2000: Marmorje, marmorja ni. Kras, št. 35, str. 28, Ljubljana!). Pravi marmor je metamorfna kamnina, kije nastala iz Slika 3: Cerkev sv. Lovrenca v Kazljah je deloma pokrita s kamnitimi ploščami. obenem pa očistijo kamen z obdelovalnih površin. Fotografija: Agencija Kras apnenca ali dolomita nekje v globini pod velikimi pritiski in temperaturami. Prav tako kamnaiji radi imenujejo granit vse magmatske in deloma metamorfne kamnine, ki so večinoma trše od sedimentov. Granit pa je samo ena izmed magmatskih kamnin, ki jih je v naravi zelo veliko. Dobrega naravnega kamna v Sloveniji nimamo ravno na izbiro. Dokaj trdna magmatska kamnina je pohorski granodio-rit, ki ga največkrat imenujejo tonalit. Tega je med vsemi magmatskimi kamninami pri nas največ in ga rabijo kot naravni kamen. Kamnina je sive barve, navadno preprežena s skoraj belimi črtami ali z žilami aplita in pegmatita. Granodiorit pridobivajo pri Oplotnici in Josipdolu na Pohorju. V bližini kamnoloma pri Oplotnici je zelenkasti čizla-kit, ki je dobil ime po Cezlaku blizu Oplotnice. Čizlakit je na pogled lepši od granodio-rita, vendar je manj obstojen. Vsebuje minerale, ki začno puščati rjave lise. Veliko več kot magmatskih kamnin je v Sloveniji sedimentov (slika 1). V preteklosti so pri Drenovem griču nedaleč od Ljubljane pridobivali temnosiv zgomje-triasni apnenec. Vgrajevali so ga v številne, večkrat lepo okrašene portale, obrobe oken in drugo. Pri Podpeči na južni strani Ljubljanskega barja so že Rimljani spoznali kvaliteten spodnjejurski apnenec. Z njim so gradili deloma tudi Emono. Polirana kamnina je precej temna, fosili v njej so izrazito svetli, kar daje temu naravnemu kamnu poseben Slika 4: Gospodarsko poslopje v Zgornji Košani. Svetlejši kosi so iz apnenca, nekoliko temnejši iz flišnega peščenjaka. Obe kamnini sta v tamkajšnji okolici pogosti. čar. Pri Hotavljah v Poljanski dolini že nekaj časa pridobivajo pisan, sivkast, rdečkast ali rjavkast zgomjetriasni apnenec z napačnim imenom hotaveljski marmor. Nekateri trdijo, daje pokojni arhitekt Plečnik najbolj cenil od domačih naravnih kamnov podpeča-na, drugi pa trdijo, da hotaveljčana. Resnica je najbrž nekje drugje. Dokler so v Podpeči še lomili tamkajšnji apnenec, ga je Plečnik pogosto vgrajeval v svoje stvaritve, recimo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Ko je tega kamna zmanjkalo in kamnolom ni več obratoval v prvotnem obsegu, je Plečnik prešel na hotaveljski apnenec. Apnencev, ki so jih nekoč uporabljali kot naravni kamen, je v Sloveniji še več. Kraški kamen Kras je pokrajina, ki najbolj živi z naravnim kamnom. V preteklosti ni bilo stavbe, ograje ali drugih gradbenih elementov na Krasu, ki ne bi bili povsem ali vsaj v veliki večini iz kamna (slika 2). Čeprav v novejšem času zidajo z opeko in z drugimi materiali, je po vseh vaseh še vedno ohranjenega veliko kamnitega. Vhodi v dvorišča imajo pogosto ohranjene portone, ki so neredko bolj ali manj bogato okrašeni. Portali vrat, oknice, stopnišča in drugo so bili in so velikokrat še kamniti. Vodnjaki (»štime«) so pogosto iz kraškega kamna, neredko z izklesanimi lepimi okraski. Tudi v samih zidovih je polno kamnitih kosov in blokov, ki pri starejših stavbah prevladujejo ali so edini gradbeni material. Povsem jasno je, zakaj so na Krasu pri gradnjah najpogosteje uporabljali ka- / ■ V1 KULTURNA KRAJ Slika 5: Grob slikarja Avgusta Černigoja v Sežani je eden izmed najlepših nagrobnih spomenikov pri nas. Uporabljen je domači kamen, na katerem so vidni kraški pojavi (žlebiči), kar ima tudi simboličen pomen... Idejo za spomenik je izvedel akad. kipar Janez Lenassi. f ; $emMm men. To je bil material, ki so ga imeli v bližini dovolj. Lesa je v prejšnjih časih še bolj primanjkovalo, kot ga primanjkuje sedaj, pa še sedaj ga ni prav v izobilju. Kraški kamen je trden in ga navadno ni posebno težko oblikovati v primerne kose. V okolici vasi je bilo v preteklosti veliko manjših ali tudi nekoliko večjih kamnolomov, ki so dajali gradivo za tisto vas ali tudi za soseščino. Geolog Jože Vesel si je zapisoval kraje nekoliko večjih kamnolomov, ki jih je bilo na Krasu vsaj okrog 70. Manjših odkopov, ki jih nimajo več za kamnolome, je bilo še veliko več. Mateja Pegan Žvokelj omenja v svoji diplomski nalogi osem nekdanjih kamnolomov samo v okolici Avbetj a. To so bili le nekoliko obsežnejši kamnolomi (»jave«). Glavni vzrok, da so ljudje posegali po naravnem kamnu v neposredni okolici, je bil brez dvoma v najcenejšem in tudi dovolj kvalitetnem materialu. Potrdilo za to dobimo pri opazovanju vgrajenega kamna. V zidovih je v veliki večini kamen iz neposredne okolice. Strehe pa so bile nekdaj v širši okolici Komna pa tudi drugod pokrite s kamnitimi ploščami. Deloma so uporabili tako imenovani komenski tankoploščast apnenec, ponekod tudi drage apnence. Iskali so predvsem ploščaste kamnine, tako da na strehah ni bila prevelika teža (slika 3). Tudi te kamnine so lomili največkrat v neposredni okolici vasi. Se en dokaz imamo, da so ljudje predvsem iz ekonomskih in iz praktičnih razlogov uporabljali naravni kamen iz neposredne okolice. Zlasti na severnem robu Krasa, kjer se apnenčeva pobočja prevesijo proti flišni dolini Branice, vidimo v zidovih starejših stavb mešane kose apnenca in Hišnih peščenjakov (slika 4). Oboje je bilo tam »pri roki«, kar pomeni, da naravni kamen za kmečke domove in gospodarska poslopja ni prihajal iz drugih krajev. Bolj oddaljen kamen so uporabljali le za okrasje boljših stavb, predvsem cerkva, gradov ah dvorcev. Najlepši je domač kamen Pri uporabi domačega naravnega kamna pa ne gre samo za ekonomsko vprašanje, ampak gre tudi za lepoto. Brez dvoma je domači kamen na domačem ozemlju naj-lepši (slika 5), naj bo na prvi pogled še tako preprost ah za nekatere celo grd. V estetskem pogleduje kamen iz oddaljenih krajev moteči tujek. Zamislimo si pohorski grano-diorit, temen hercegovski gabra, po Jablanici imenovan tudi jablanit, švedski rdečkasti granit ah kaj podobnega sredi Krasa! Vsakogar, ki ima malo občutka za naravni kamen, bi ti materiali zbodli v oči. Spominjam se opornega zidu iz pohorskega granodiori-ta v Slovenskih goricah, kjer so doma samo sedimenti, predvsem peščenjak in laporo-vec. Neverjetno me je ta tuj kamen v Slo- venskih goricah zbodel v oči. A tudi na Krasu bi se našlo podobne primere. Nekajkrat sem že omenjal drag primer, to je cerkev v Tatrah sredi Brkinov. Portal, obrobe oken, robovi zidov in zvonika so bili iz sivega Hišnega peščenjaka. Kamnina dejansko ni najbolj čislana kot naravni kamen. Vendar je v Brkinih, kjer je doma, učinkovala izredno prijetno in toplo. Žal pa so med obnovo cerkve vgrajeni domači kamen enostavno prebarvali... Nekoč se je razvnela razprava o obnovitvi stare, izredno zanimive kmečke hiše na Kozjanskem. Vhodni stebri in nekateri dragi deh so bili iz domačega miocenskega peščenjaka. Kamnino je zob časa močno načel in razmišljali so o restavriranju. Predlagali so, naj bi uporabili flišni peščenjak iz okohce Kopra. Pa se je nekdo upravičeno razburil, naj poiščejo kamen za obnovo v domači okohci in ne na daljnem Koprskem. Kraški kamen je svetlo do temno siv kredni apnenec, v katerem je polno školjk iz skupine nudistov. Zato ga geologi imenujejo tudi radistni apnenec. Valovi v nekdanjem morju so marsikdaj školjke zdrobili, tako da dobimo samo njihove manjše delce. Kamnarji imenujejo tak apnenec enotni (unito). Če pa so v apnencu še ohranjene kolikor toliko cele školjčne lupine, jih pogosto vidimo v prerezu kot okrogle, nazobčane okraske. Tak apnenec imenujejo rožasti (fiorito). Edini večji delujoči kamnolom tega kamna na našem Krasu je EE1 1 gfVL * P"-; 1 5 /• > -• # *> Slika 6, zgoraj: Kamnolom delniške družbe Marmor v Lipici je največji delujoči kamnolom naravnega kamna na Krasu. Slika 7, spodaj: V Lipici imajo še veliko blokov, pripravljenih za uporabo kot naravni kamen. Vsa fotografije: R. Pavlovec pri Lipici (sliki 6 in 7). Več kamnolomov se je ohranilo v okolici Nabrežine in Repenta-bora. Kraški apnenec kot naravni kamen na Krasu povsem prevladuje. Med temi kamninami so manjše razlike ne samo po ohranjenosti fosilov v njih, ampak tudi po barvi. Pri Koprivi so, recimo, pridobivali nekoliko temnejši apnenec, pri Lipici svetlejšega. Ko hodimo po Krasu, nenehno srečujemo te apnence, prijetne, skoraj lahko rečemo vesele. Predvsem pa se imenitno stapljajo s pokrajino, iz katere izhajajo. z - - j P3p a K Na to, da so naravni kamni najlepši tam, kjer so doma, bi morali resnično bolj misliti tudi arhitekti ali gradbeniki, ki tako radi uvažajo naravne kamne, včasih celo iz daljne Švedske, Rusije, Afrike in od drugod. Prof. dr. Rajko Pavlovec, univ.dipl. inž. geologije -redni profesor na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, Oddelek za geologijo. .lattai KULTURNA KRAJINA IN NJENA PODOBA ■ ■ Prednost so dali domačemu naravnemu kamnu VELIČASTNO KAMNITO DELO KOBALOVIH Dušan Rebolj O uporabi naravnega kamna za gradnjo stanovanjskih, gospodarskih in drugih objektov na krasu smo v reviji Kras že veliko pisali. Strokovnjaki v sestavkih poudarjajo značilnosti kamnitih gradenj in pri tem izpostavljajo, da je ena izmed značilnosti kraške kulturne krajine vidno vgrajevanje domačega kamna. Ne le pri gradnji bivališč in gospodarskih stavb, večnamenskih stavb v strnjenih naseljih, marveč tudi varovalnih zidov ob domačijah ali okrog njih, suhozidnih škarp za terasasto urejene in pred izpiranjem zemlje zavarovane obdelovalne površine in razmejitvenih, na roko zloženih suhozidov - ograd - med lastniškimi parcelami. Se posebej pri tem vrednotijo številne kamnite, ročno klesane gradbene elemente, na primer portale za vhode v domačije in poslopja, okenske in vratne okvire, stopnice, balkonske nosilce, obode vodnjakov itn. Da je kraška kulturna krajina s svojimi kamnitimi zgradbami in s kilometri in kilometri dolgimi, na roke zloženimi kamnitimi ogradami, ki so jih marljive roke Kraševcev stoletja pobirale z obdelovalnih površin in odlagale med parcelami različnih lastnikov, prava mojstrovina človekovih rok - nekakšen filigranski izdelek iz kamna - pa je ob pogledu na nek letalski posnetek Krasa dejala velika poznavalka in raziskovalka kraške arhitekture dr. Nataša Stupar-Sumi. Tak uvod v sestavek o naravnem kamnu kot gradbenem materialu sem napisal, da bi bralcu razložil presenečenje in navdušenje, ki sem ga doživel neko nedeljsko popoldne v začetku poletja 2003. Svetovalka kmetijske svetovalne službe v Ajdovščini kmetijska inženirka Linda Kogoj, rojena Kobal, nas je izdajatelje revije Kras povabila, naj si pridemo ogledat pristavo Na Zgonih pod gradom Rihemberk nad Branikom in Braniško dolino, v kateri je po pripovedovanju najstarejših Braničanov živel grajski oskrbnik. Da bomo kot ljubitelji kraške arhitekture in arhitekturne dediščine imeli kaj videti... Pristavo Na Zgonih pod gradom Rihemberk je pred leti kupil Lindin brat Mitja Kobal iz Prvačine. Ob pomoči svojega očeta Adolfa Kobala, izvrstnega restavra-toija, in svoje družine Mitja že tretje leto ureja okolico pristave, da bo naposled njeno stanovanjsko zgradbo prenovil in povečal ter dal objektu kraško podobo, kakor so si jo Kobalovi zamislili in kakor jim jo je spro-jektirala arhitektka Blanka Gaber. Pot h Kobalovi posesti se odceplja s ceste Komen-Branik kakšnih stopetdeset metrov nad parkiriščem gradu Rihemberk, kjer približno dvesto metrov dolg raven cestni odsek pri kamnitem mostičku ostro zavije za 180 stopinj. Ni asfaltirana, je pa v vsej svoji dolžini kakšnih tristo metrov široka in utrjena s škarpami. Njen začetni strmi spust skozi gozd se na na robu pristave izravna. In odtod se skozi gozdni rob človeku odpre pogled na kakšnih 130 metrov dolgo in povprečno 40 metrov široko ovalno ravnico, ki jo obdajajo mogočni bori. Skoznje se z vzhodne strani, morda stodvajset metrov zračne razdalje daleč in kakšnih trideset metrov višje riše silhueta mogočnega rihemberškega gradu. Sredi ravnice stoji na prenovitev čakajoče stanovanjsko poslopje pristave. Okrog ravnice, ki rahlo pada v smeri proti gradu, pa se vije iz obeljenih, neobdelanih kraških kamnov, pobranih po Kobalovem gozdu, na roko zgrajen varoval- % m 14 ■ • j suhozidom, bo namenjen travnim in delno zelenjadnim površinam. Severni del ravnice, zavarovan okrog in okrog s KULTURNA KRAJINA IN NJENA PODOBA m/m eJL,š ni zid. Taje povsod najmanj meter visok in osemdeset centimetrov širok. In za ta zid, ki ga je zagotovo več kot 280 dolžinskih metrov, z najmanj 250 kubičnimi metri vgrajenega, na roko zloženega, a kamnoseško neobdelanega kamenja, njegova graditelja Mitja in Adolf Kobal nista porabila niti lopate veziva - ne cementa, ne malte, ne armature, pa tudi opaža ne! Človek bi pričakoval, da bo mogočno zidovje, sestavljeno iz manjših kamnov, katerih najdaljša stranica ne presega 20 centimetrov, in ki pred vložitvijo v zid niso bili kamnoseško obdelani, povezano z vezivom - malto. Če že ne na zunanjih, vidnih površinah, pa vsekakor v svoji notranjosti, v jedrn. Tako nekako so nekdaj najboljši mojstri polagali kamenje v zidove ob uporabi apnene malte ali celo samo ilovice za vezivo po vzdolžni osi z naj lepšim videzom navzven. In obe zunanji plasti tako zloženih kamnov so po potrebi za večjo trdnost zidu prečno povezovali s kamni, katerih dolžina je bila enaka širini grajenega zidu. V jedro, v praznine med zunanjima položenima plastema kamnov pa so tlačili kamniti drobir ter dodajali tudi malo malte. Pri tem so po dveh ali treh vodoravno položenih vrstah približno enako visokih kamnov za izravnavo njihove višine in za utrditev zidu na malto ali mastno ilovico polagali oziroma vgrajevali ožje, šiljaste kamnite zagozde ali pa zagozde iz korčne kritine. S takimi zagozdami, ki so jih zabijali v prevelike fuge med kamni, so čvrstih tudi že dokončane zidove. Mitja in Adolf Kobal pa sta se odločila, da bodo zidovi prenovljene rihem-berške pristave Na Zgonih na severnem robu Krasa, nad Braniško dolino, narejeni “čisto po kraško”. Tako, kakor so nekdaj Kraševci zlagali kamenje v suhozidne ograde, ki so ga odstranjevali s svojih njiv, travnikov in takrat redkih gmajn. S temi pregradami so zadrževali uhajanje živine in drobnice na zemljišča, ki niso bila namenjena paši, označevali lastništvo posameznih parcel in na ta način kultivirali kraško krajino, navsezadnje pa tako koristno uporabljali kamen z obdelovalnih površin. Spočetka jima to delo ni šlo najbolje od rok, čeprav je bilo kamenja v izobilju. Vsak kamen sta se namreč morala naučiti “videti, kam v zid se prilega”. In na tistem delu zidu, ki sta ga zlagala, sta se morala naučiti “videti, kakšen kamen in kako je treba prijeti, da bo pravilno in stabilno legel na predvideno mesto”. Z vsakim narejenim metrom zidu so se njuni poskusi v treh letih zlaganja zidov bolj in bolj spreminjali v veščino, to je vsak kamen položiti oziroma zložiti v zid čvrsto in lepo za oko. Tako enovito, urejeno in lepo, da človek najprej osupne ob pogledu na zgrajene desetine in desetine metrov zidu, potem pa ga prevzameta občutek navdušenja nad njunim delom in spoštovanje njunega odnosa do kamna, spoštovanje njunega smisla za lepo in spoštovanjem njune vztrajnosti ter prepričanja, da tudi to ni nemogoče. In vse to v času, ko se sicer pri nas, tudi na Krasu, vsepovsod gradi na hitrico in z neštetimi tehniškimi pripomočki, iz najrazličnejših materialov, ki nekateri sploh niso domačega porekla, pa so zato v prostoru tujek, če ne celo kič. Kakor, da se graditelji uporabe kraškega kamna in kamnoseških okraskov, korčne kritine, preprosto obdelanega lesa in železa sramujejo. Zanimivo je, da v prizadevanjih Kobalovih za povrnitev pravega kraškega videza objektom Na Zgonih pod gradom Rihemberk in s tem za ohranitev avtentične kraške arhitekture tamkajšnje domačije sodelujejo tri generacije. Oče, sin in hči, snaha in zet ter vnuki. Dušan Rebolj, publicist - izdajatelj revije Kras, Mediacarso, d.o.o, Ljubljana Pogled s stanovanjskega poslopja proti zahodu na suhozid, za katerim se onkraj široke poti dviga hrib Križnik. Ob bazenčku, v katerem se zbira deževnica s poti za zidom, so si Kobalovi naredili veliko polkrožno kamnito klop za počitek in druženje. Sedežna površina je iz kamnoseško obdelanega kamna, neopazno z malto povezanega z osnovo klopi, dosledno narejene kot suhozid. Mogočni bori, ujeti v varovalni zugozid Slika zgoraj: Gospodar domačije Na Zgonih pod rihemberškim gradom Mitja Kobal, (spredaj), in njegov oče Adolf, mojster restavratorsva, sta se odločila domačiji povrniti pristno kraško podobo. "Kamen moraš znati videti, mu določiti ustrezno mesto v nastajajočem zidu in ga vanj pravilno, stabilno položiti!" pravi Mitja. f - ' Slika zgoraj: Nad nastajajočo ravnico, ki jo zamejuje na roko zložen kamnit zid, se odpira proti vzhodu pogled na mogočen grad Rihemberk. Slika spodaj: Velika družina Kobalovih. Z desne proti levi: zet Manuel Kogoj, oče Adolf Kobal, sin Mitja Kobal, vnukinja Mateja, hči Linda Kogoj, Mitjeva soproga Aljoša Kobal ter vnuk Filip, Lindin sin, in vnuk Swan, Mitjev sin. -—X ‘ ;. KRAS V ANTIKI Nenavadni spomenik strateško-taktične narave iz poznorimskega časa POZNORIMSKI Davorin Vuga Slovenija se lahko v resnici ponaša z nenavadnim spomenikom strateško-taktične narave iz poznorimskega časa, ki ga naše ljudsko izročilo pozna pod imenom Ajdovski zid. Gre za dolgi sistem med seboj prekinjenih odsekov oziroma več obročev dolgih zidov, ki se vlečejo od Koritnice v Baški grapi, čez Cerkljansko-ldrijsko hribovje, notranjsko-ljubljansko-dolenjski prostor in Snežniško pogorje vse do izliva reke Reke (Rječine, Fiumare) na Reki v Reški zaliv in so skupaj dolgi 80 in več kilometrov. V julijsko-alpskem, kraško-notranjskem in Ijubljansko-dolenjskem prostoru sedanjih slovenskih tal se je v začetku 5. stoletja našega štetja izoblikoval mogočen obrambni sistem dolgih zapornih zidov - claustra Alpium luliarum, to je utrjena zadnja obrambna črta matične dežele Rimskega imperija, Italije, pred navalom mladih evropskih narodov v dobi velikega preseljevanja ob zatonu antike in vzponu zgodnjega srednjega veka. Trdnjava in palača Castra (Ajdovščina), v kateri je v kriznem času rezidiral vrhovni rimski oblastnik Italije komes (comes Italiae, »grof«). Upodobitev v poznosrednjeveškem prepisu poznorimskega administrativnega priročnika Notitia dignitatum iz začetka 5. stoletja. To je prva in edina tako stara krajinska veduta s slovenskih tal, z dobro vidnima pasovoma alpsko-kraških zapornih zidov v ozadju, seveda doslikano in popravljeno v duhu likovnih predstav poustvarjalca iz poznega 15. stoletja. (po: Claustra Alpium luliarum I. Fontes). Prvi raziskovalci Ajdovskega zidu so bili humanisti in prosvetljenci Iztek te nenavadne antične obrambne naprave v sinus Flanaticus (latinsko ime za Flanonski zaliv = Plominski zaliv = Reški zaliv ali Kvamer) je upodobil že Janez Vajkard Valvasor v svojem epohalnem delu Slava vojvodine Kranjske (1689). Poslej je vedno znova burila duhove raziskovalcev. Omenja ga Anton Tomaž Linhart. Za resnejše raziskovalce lahko štejemo v sredini 19. stoletja Petra Hitzingerja, proti koncu istega stoletja Alfonsa Mullneija in med prvo svetovno vojno Walterja Šmida. Med italijansko suverenostjo nad Julijsko krajino seje zlasti Hrušici posvečal Giovan-ni Brusin in je zaslužen za razmeroma izredno solidno prezentacijo ali predstavitev, ki seje ohranila do današnjih dni. Zdaj lahko na podlagi bolj ali manj sistematično izvedenih raziskovanj skupine slovenskih arheologov v letih od 1960 do 1970, ki stajo usmeijala Peter Petm in Jaroslav Šašel, dovolj argumentirano trdimo, da so dolgi zaporni zidovi s stolpi, s pridruženimi kasteli in z manjšimi utrdbami - burgi oziroma z utrjenimi naselji - pagi predstavljali posebno obliko poznorimske vojne kra- jine ali cordon militaire, ki naj bi po zlomu glavnih utrjenih mejnih črt na Renu in Donavi pomenila zadnjo obrambo vse bolj usihajočega Imperija (res puhlica Romana). Vendar se datiranje nastanka zapornih zidov in nekaterih pridruženih utrdb le na podlagi drobnih arheoloških najdb občutno razlikuje od zgodovinske interpretacije pisnih virov in same strateško-taktične logike prostora glede na takratno vojaško-po-litično situacijo v rimski državi. Zato se nam predlagani čas za nastanek Claustra ne zdi pravilen. Druga polovica 4. stoletja je za to odločno prezgodaj in tu lahko pritrdimo Balduinu Sariji, daje njegova razlaga - datiranje v začetek 5. stoletja - tudi po logiki materije same sprejemljivejša. Genijalni Stilihonov koncept o strateško-taktični zapori severovzhodnega vstopa v Italijo Ključnega pomena za nastanek zamisli o sistematično utrjenem in praktično hermetično zaprtem dostopu v poznorimsko Italijo iz izpostavljene severovzhodne strani, torej s sedanjega slovenskega ozemlja čez LIMES V SLOVENIJI Potek poznorimskega limesa v Sloveniji. Pred njim in za njim so označene pomebnejše utrdbe in utrjene naselbine - 5. do 7. stoletje. Na zemljevidu označena antična imena, s sedanjimi slovenskimi ekvivalenti, so: Al pes Ivliae (Julijske Alpe), Agvileia (Oglej), Carneola (Carniola, Kranjska), Carnivm (Kranj), Carontani (Karantanija, Koroška), Carvancas (Karavanke), Carvsadivs (Kras), Castra (Ajdovščina), Celeia (Celje), Clavstra Alpivm Ivliarvm (Zapore Julijskih Alp, limes), Colapis (Kolpa), Corcac (Kokra), Corcoras (Krka), Dravvs (Drava), Emona (Ljubljana), Forvm Ivlii (Čedad), Histria (Istra), Ivstinopolis (Koper), Neviodvnvm (Drnovo), Poetovio (Ptuj), Polis Norikon (Noriško mesto), Savia (Savija), Savvs (Sava), Sinvs Flanaticvs (Reški zaliv), Sinvs Tergestinvs (Tržaški zaliv), Tarsatica (Reka), Tergeste (Trst), Virvnvm (Gosposvetsko polje). VIRVNVM (; A K O N T A X / - č . X, | j ČHtNJVfa •> ( forvm ivlii C A3*nO l < FMON7 - ATRANS ■■ viC V 6 Tc r Re * NAVPORTVS - X* -j . LONGATICVM / , CASTRA * V X „ * C "jADPIRV^-. Nodleški hrib , .»šilen tabor i0k*.š.mbii. w x*. : o: -v X V / '■ PRAETORIVM LATOBIOCORVM "X NEVIODVNVM ■TERGESTE Veliki Čentur PIQVENTVM v ■ \ J TARSATICA CLAVSTRA ALPIVM IVLIARVM (zapore Julijskih alp) — M VRVS (obzidje) MVRVS INCERTVS (domnevno obzidje) ■ • CASTELLVM MVNIMEN (kostel, utrdbo) • OPPIDVM VICVS (mesto, naselje) Notranjski in Komenski Kras, je bila nedvomno genijalna presoja dveh velildh strategov germanskega rodu, Arbogasta (Arboga-stes) in Stilihona. Prvi je bil s svojo defenzivno taktiko v hrušiško-vipavskem kotlu skoraj uničil premočno krščansko vojsko ce- sarja Teodozija (Theodosius), drugi seje učil iz izkušenj tako »skoraj« poraza kot »več kot po sreči« zmage. Stilihon je po Teodozi-jevi smrti postal tutor mladoletnega cesarja Honorija (Honorius) in dejanski oblastnik tako na rimskem Okcidentu kot Orientu; tam je namreč vladal prav tako^^^™am Teodozijev sin Arkadij (Arcadii^^M Nedvomno je Stilihon sanjal o obnovi enotne rimske države, zato je hotel utrditi njeno matico Italijo z novo ™HHrco v Ravenni. Videti je, da je bil cel^5obudnik Slika levo zgoraj: Sedanji videz vzhodnega dela obzidja antične Castra (Ajdovščine) z delno obnovljenim okroglim obrambnim stolpom. Utrjena rezidenca je imela poligonalno obliko z okroglimi stolpi na voglih. Reprezentančni vhod v sam komitov glavni stan je po izvirni grafiki iz začetka 5. stoletja na vzhodni strani osrednjega »ekscesirnega« prostora - pretorija (praetorium) - krasil peristil. Bil je prav takšen, kot ga poznamo v Dioklecijanovi palači v Splitu. Slika levo na sredini: Na Hrušici (ad Pirum) se je ob koncu 4. stoletja dokončno ustalila meja poznorimske Italije. Staro utrdbo so znova preuredili in spremenili v dvodelni kastel za zaščito glavne ceste (via puhlica seu itineraria). Iz kastela se je na obe strani vil tretji pas zapornih zidov, vse do neprehodnih strmin, in tako hermetično zapiral pot slehernemu napadalcu v plodno ravnino ob reki Vipavi (Frigidus fl.). Slika levo spodaj: Na Kalcah pri Logatcu je bila za nadzor nad glavno cesto na temenu griča zgrajena manjša utrdba (burgus) za nastanitev stražnikov (vigiles) in tu je potekal drugi obrambni pas zapornih zidov ter zapiral dostope iz Logaške kotline v smeri proti Italiji. nastanka velikega in natanko stopnjevito razčlenjenega administrativnega priročnika za obe polovici rimske države - Notitici dignita-tum. To je priročnika o dostojanstvih (mi bi temu danes rekli zadolžitve in čini) in ustroju državn^prganov tako na področju civilnega kot tudi vojaškega življenja Vendar so se kljub vsej dobri volji in vloženi neizmerni energiji stratega in vizionaija Stilihona na vsepovsod kazale vedno nove težave: nenehna grožnja rivala in nekdanjega bojnega tovariša Alariha na čelu Visigotov, zaporedni vpadi »barbarov« v Italijo (vodja združenih Germanov, Radagais, je leta 405 prodrl celo v Toskano in gaje Stilihon lahko premagal le s skrajnimi napori v Faesulanskih gričih nad Florenco) in zaradi vedno slabših klimatskih razmer, saj se je začela skorajda prava mala ledena doba (Iz virov vemo, da je na Silvestrovo leta 406 Ren pri Kolnu - colonia Agrippina - trdno zamrznil in da so se od ledenega mraza izmučeni tropi Vandalov, Sve-vov in Herulov valih čez zamrznjeno reko v eni sami želji, najti si kolikor toliko znosne razmere za preživetje v Galiji, medtem ko je za varnimi zidovi zaprta rimska garnizija lahko to početje le nemočno opazovala...). Zečetek gradnje dolgih zapornih zidov leta 401 Velikopotezno gradnjo ah vsaj začetek gradnje dolgih zapornih zidov na severovzhodni meji Italije je v kratkem času, od leta 401 do leta 408, zmogla izpeljati le rimska imperialna vojska, ki je kljub vse večji krizi in »barbarizaciji« še vedno delovala strumno, organizirano in enotno. Tu bi rad opozoril, daje edini sprejemljivi terminus, ante quem non (najzgodnejši možen čas začetka gradnje) prav Alari-hov vpad v severno Italijo jeseni 401; po tej prebredeni krizi, ko se je Alarih umaknil na zimovanje v ager Emonensis, mestno emonsko območje, so se dela verjetno lahko s polno paro začela, kljub ostri kraški zimi, saj je bila visigotska grožnja zadnje jasno opozorilo, kako ranljiva je pravzaprav vzhodna meja Desete italske regije - regio X Italiae et Hi-striae v vitalnem vozhšču interesov na caput Hadriae - najsevernejšemu delu Jadrana! S Stilihonovo smrtjo pa je bilo na Zahodu praktično vsega konec. Obrambnih naprav niso potem nikoli zares dokončali; morda so bile uporabne le v manjšem obsegu ah pa še to ne. Ko je hunski kralj Atila (Attila) leta 452 nepričakovano vdrl v Italijo in na poti iz Panonije požigal eno mesto za drugim, tudi Emono, se mu na alpsko-kraški vpadnici ni mogla postaviti v bran nikakršna sila. Še manj bi ga lahko bih zaustavili dolgi zidovi. Zadnji zahodnorimski strateg, prav tako German, Ecij (Aetius), sicer zmagovalec nad velikim Hunom na campis Mauria-cis, Mavrijaških poljih pri kraju Catalaunum (Chalons-sur-Mame) v Gahji poleti 451, je lahko sovražnikovo početje le nemočno opazoval za varnimi zidovi močvirne Ravenne in hkrati poslušal tarnanje slabotnega in vendar zelo nevoščljivega vladarja Valentinijana IH. Valentijan IH. je Ecija - tega “predzadnjega Rimljana” jeseni leta 454 v napadu besa lastnoročno umoril, nakar so pol leta za tem Ecijevi privrženci umorili Valentijana HI. In ko že pišem o »zadnjih« Rimljanih, je dobro opozoriti, da velja za nepreklicno zadnjega med njimi prav državnik in filozof Boecij (Boetius), sicer prijatelj kralja Teoderiha. Ko pa je na Boecija padel sum o njegovi udeležbi v zaroti proti Teoderihu, ga je ta ostrogotski vladar dal leta 526 umoriti. Vendar je bil rafinirani in vendar kruti Ostro-got tako zelo uvideven, daje Boeciju usmrtitev »milostno« odložil za tako dolgo, da je lahko veliki um pozne antike v ječi dokončal svoje nesmrtno delo de Consolatione philo-sophiae - O tolažbi filozofije. Claustra in kasnejši veliki zgodovinski dogodki na njihovem območju Dolgi zidovi niso poslej mogli ustaviti nikogar več. Zlahka seje čeznje prebil Teoderih (Theodericus) s svojimi Ostrogoti leta 488; zlahka so se jih polastili Franki v svojem prodoru v severno Italijo leta 538, niso pa se isti Franki z njih umaknili ali pa so se umaknili le delno leta 555 ob obupnih poizkusih bizantinskega vojskovodje Narze-sa (Narses), prebiti se v Italijo in priti Vzhodnim Gotom v dolgotrajni dvajsetletni vojni za hrbet in tako enkrat za vselej konča- ti vse manj smiselen spopad za prevlado na osrednjem Sredozemlju, ki se je za cesarja Justinijana, znanega kot restitutor Orbis et Urbis, obnovitelj Mesta (Rima) in Sveta (Rimske države), vse bolj spreminjal v Pirovo zmago s katastrofalnimi posledicami. Tudi izčrpani in oslabljeni Bizantinci niso mogli ubraniti ostankov Claustra in na velikonočni ponedeljek leta 568 seje čeznje brez truda prebil langobardski kralj Alboin (.Alboinus), ki je bil popeljal svoj narod iz Panonije v Italijo. Za odhajajočimi Germani so z vzhoda pritisnili Avaro-Slo\ ani in že ob koncu 6. stoletja brez težav prodrli v Istro in Furlanijo. In vzpostavilo se je ugodno ravnovesje v alpsko-kraškem prostoru, ki j^a-še slovanske prednike pripeljalo gltrooko na Prva obrambna črta poznorimskih Claustra je potekala v velikem loku od Verda na Ljubljanski vrh, nato na Dolinsko pot (zdaj tod poteka avtomobilska cesta proti morju), potem naprej na Raskovec in še naprej v velikem loku po hribih do Strmice nad Vrhniko. Samo rimsko naselbino Nauportus ob glavni rimski cesti med Emono in Tergestom oziroma Akvilejo je varoval peterokotni kohortni kastel na Hribu, pri farni Petrovi in Pavlovi cerkvi. Talni načrt kastela (na podlagi raziskovanj avstrijskega arheologa O. Jennyja iz začetka 20. stoletja) iz časa okoli leta 313, to je iz časa prvega spopada za nadoblast med cesarjema Konstantinom Velikim in Licinijem. Čeprav je bil ta kastel postavljen daleč pred poznejšim zapornim obzidjem, je vendar moral imeti določeno vlogo pri odbijanju vedno novih valov selečih se germansko-nomadskih narodov proti Italiji. Mogočnost in velikopoteznost prvega varovalnega obroča Claustra lahko še najbolje vidimo na lastoročni A. Mullnerovi kobri rani karti iz leta 1900, objavljeni v zasebni muzealni reviji Argo, Jahrgang IX., 1900. Zal so sedaj veliki odseki takrat dobro vidnega in natančno vrisanega poteka obzidja, vključno z numeriranimi pravokotnimi stolpi, v latinskih številkah, le še preteklost! (po: Mullnerjevi predlogi, Argo 1900). ipikelj Rimski KASTEL Straža 2460“ 1 X Proti IDRIJI-< Prod VRHNIKI OT U'QP”‘ M Sto* ets- Strmca XXXIX 2050" 1990~ XXXVII 1B20^ £ X,Vxxx,#*ŠSF*r Ljubljanski vrh J J 4 tv xWvxxV Bukovvrh KRAS V ANTIKI Prvi poznorimski strateg, ki se je zavedal pomena utrditve vzhodne italske meje v alpsko-kraškem prostoru, je bil magister militum (»feldmaršal«) Stilihon (Stilicho). Potem, ko se je bil leta 401 brez večjih težav prebil od Emone proti severni Italiji kralj Alarih s svojimi Visigoti, je bilo Stilihonu jasno, da mora z gradnjo zapornih zidov pohiteti. Videti je, da so bile obrambne naprave zgrajene v veliki meri že do leta 408. Potem je njihovo dokončanje očitno zavrla ali pa celo sploh zaustavila Stilihonova smrt v državnem prevratu v zahodnorimski prestolnici Ravenna, 22. avgusta 408. Zahod nekdanje zahodnorimske države! V letih naivečje langobardske moči s5|e pozneje, v 7. in 8. stoletju, izoblikovala deželna m ega v hrušiškem prostoru med Kamiolo fKremjsko), bizantinsko Istro in če-dajskim opatom (ducatus Foroiuliensis). Frankovska konkvista (po špansko osvajanje - op.ur.) jugovzhodnih Alp v letih 791 -796 je meje Karlovega imperija pomaknila daleč na Balkan in v Panonijo, ločnice med pokrajinami, ki so se naslanjale tudi na izročilo Claustra, pa so ostajale še dolgo, dolgo v srednji in novi vek. Tudi v polpreteklem času so razvaline Claustra pomenile bolečo ločnico Ni odveč opozoriti, da se neslavno poglavje iz naše in jugoslovanske zgodovine prve polovice 20. stoletja - Ra-pallska pogodba - naslanja v veliki meri prav na potek poznorimskih zapornih zidov. Morda seje dobro spomniti, daje bil 12. november državni praznik v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji kot dan spomina na brezčutno izsiljeni italijanski diktat mladi južnoslovanski državi leta 1919, ob tihi asistenci zmagovitih držav iz tabora Antante, nato sramotno in vendar mednarodno-pravno podpisan pakt v ligurskem letovišču Rapallo, znan kot Rapallski pakt. Prepletenost najrazličnejših utrjenih postojank in bunkerjev je zlasti dobro slediti na nekdanji »italijanski strani« utrjenega mejnega območja, še posebej na prostoru Kalc in Hrušice ter v zaledju Reke, na območju Snežnika; na slednjem odseku seje stara italijansko-ju-goslovanska razmejitev naslanjala ne le na poznoantični limes, ampak ta »zgodovinska« črta pomeni tudi sedanjo mejo med Hrvaško in Slovenijo. Dobro pa je vedeti, da na reškem odseku meje med Slovenijo in Hrvaško nikoli ni bilo. Meja habsburških »dednih« dežel je bila vedno na desnem bregu Reke, nasproti Ogrsko-Hrvaškemu kraljestvu, in Avstrijska monarhija je ohranila suverenost nad Reko vse do 31. oktobra 1918 in do nastanka Države SHS, kljub mednarodno-pravne-mu dejstvu, daje bila Reka kot corpus se-paratum s posebno pogodbo leta 1871 prepuščena v upravljanje kroni sv. Stefana - to je Translajtaniji ali Ogrski! Italijanska fašizem in iredentizem sta na fenomen poznorimske meje gledala seveda s svojimi očmi, v duhu ekspanzije oziroma obrambe italijanstva, kar je pripeljalo do Gabriele d’Annunzijeve zasedbe Reke poleti 1919 in z Versajskim diktatom ozi- Kamnita napisna spolia iz obzidja kastela Velike Malence. roma z Rapallsko pogodbo naslednje leto poleti in v jeseni do konstituiranja Reške države (Stato di Fiume), vse do njene prepustitve Mussoliniju z Rimsko pogodbo januarja 1924. Zato mora biti mladi slovenski državi, kljub pridruževanju Evropski uniji in severnoatlantski obrambni organizaciji, kristalno jasno, da polpreteklega zgodovinskega spomina ni mogoče kar tako preskočiti oziroma odmisliti v primeru zavestne in načrtne ekspanzije takratne Kraljevine Italije čez staro avstrijsko mejo na jugoslovanska tla s 1. svetovno vojno, s časom med obema svetovnima vojnama in še posebej z 2. svetovno vojno, vse do leta 1943, vsekakor še posebej ne! Je pa stara italska poznorimska utrjena zapora zanimiva zgodovinska izkušnja tudi po drugi, za nas vsekakor pozitivni plati. Še tako utrjena meja ne more ustaviti zgodovine in preprečiti priseljevanja novih rodov. Ko je padla ta stara antična ločnica, so se lahko mladi slovanski rodovi naselili daleč, daleč na Zahodu, natanko tam, kjer še danes poteka slovensko-romanska (furlanska) narodnostna meja. In še čez! Ko v postmoderni Evropi meje padajo druga za drugo, je nauk poznorim-skega obrambnega sistema na naših tleh več kot poučen: svetloba vedno prihaja z Vzhoda - ex Oriente lux! ... $ Velike Malence Kot prvo predstrožo Cloustro lahko označimo veliki poligonalni konstantinsko-licinijanski kastel Velike Ma-lence na robu visoke terase nad desnim bregom Krke, tik pred njenim izlivom v Savo. Mogočna utrdba s pravokotnimi stolpi in z utrjenimi vrati na jugozahodni strani je nastala okoli leta 313 kot obramba pred vdorom rimskih vojaških enot s Konstantinovega Zahoda na Licinijev Vzhod, s Panonijo na čelu in z vitalno mestno-vojaško postojanko oziroma kovnico denarja v Sisciji, v zvezi z vse bližjo in neizbežno prvo globalno državljansko vojno v Imperiju. Kastel so v drugi polovici 4. stoletja popolnoma prenovili in uporabili pri tem spolia (kamen, ki so ga iz porušenih gradenj uporabili za gradnjo novih objektov - največkrat obzidij ali utrdb)) iz neviodunske nekropole oziroma iz samega municipija. Videti je, da je za posegom stala imperialna renovacijska sila cesarjev - bratov Valentinijana in Valensa, ki sta v letih 364-365 bivala v Emoni in izdala več za rimsko državo izredno pomembnih predpisov, med njimi edikt o aurum Coronarium (edikt o državnem zakladu -"proračunu" v zlati valuti). Valentinijansko obdobje pomeni pravzaprav zadnji organiziran poizkus, da se znova utrdi meje Imperija in da se zlasti posveti zavarovanju vitalne vpadnice v Italijo od severovzhoda. Vendar sta se cesarja bolj posvetila reorganizaciji starih postojank, na primer poleg kastela Velike Malen-ce še kastelov Nauportus in ad Pirum (summas Alpes, na vrhu Alp) ter morda kastela na Golem nad Igom. Logično pa bi pričakovali, da je bilo takrat morda še zadnjič popravljeno mestno obzidje v koloniji Emona ter morda sploh zgrajeno obzidje okoli poznorimskega jedra municipija Celeia, kar bi lahko sklepali po velikopotezni uporabi tudi izredno razkošnih spolia (na primer oklepnega torza zgodnjecesarskega monumentalnega kipa) na delu utrdb na prostoru knežjega dvora Celjskih. Da bi bila Valentinijan in Va-lens resneje razmišljala o kakšnem drugem načinu zavarovanja severovzhodne italske meje, recimo z »dolgimi zidovi«, kljub navidezno sočasnim drobnim najdbam na raziskanih delih Claustra, ni dovolj prepričljivo; valentinijansko prenova se je nato končala s smrtonosnim Valentinijanovim epileptičnim napadom leta 375 oziroma z Valensovim katastrofalnim porazom v bitki pri Odrinu (Hadrianopolis) avgusta 378, ko je cesar podlegel premočni sili »barbarskih« narodov pod vodstvom germanskih Visigotov in pri tem tudi sam umrl. Velike Malence so doživele tudi tretjo fazo vojaške prisotnosti, ki zaznamuje bizantinsko-langobardski čas sredine in druge polovice 6. stoletja, torej čas vojne z Ostrogoti, bizantinsko rekonkvisto jugovzhodnoalp-skega in predalpskega prostora, vključno s provincami Savijo, Liburnijo in Dalmacijo (tu je pomembna darovnica cesarja Justinijana iz let 547-548, s katero je bilo dovoljeno Langobardom naseliti se v jugovzhodnem predalpskem prostoru in ob panonski meji) ter čas kratkotrajnega obrsko-langobardsko-bi-zantinskega zavezništva ob uspelem izničenju gepidske države s središčem v Sirmiju (Sirmium, Sremska Mitroviča) leta 567. Morda bi v ta nemirni čas sodila tudi enoladijska bizantinska bazilika s polkrožnim presbiterijem, zgrajena sredi utrdbe v 6. stoletju, torej po letu 540, ko so Vzhodni Goti dokončno evakuirali vzhodno jadransko obalo in ko so se potem na sedanjih slovenskih tleh pojavili Langobardi kot bizantinski zavezniki, foederati. Langobardsko prisotnost na kastelu dokazuje najdba glaziranega enoročajnega vrča, torej še pred letom 568, vendar je možna tudi še druga polovica 6. stoletja, ko so Langobardi počasi in silno neradi zapuščali vitalni in od cesarja Justinijana darovani prehodni naselitveni prostor v polis Norikom, Noriškem mestu, in v ohiromata epi Pannonias, utrjenih trgih ob panonski meji, ter se pod vedno močnejšim avaro-slovanskim pritiskom pomikali proti zahodu, proti mejam čedajskega dukata in bizantinske Istre, dokler ni prišlo do ustalitve nove romansko (langobarsko)-slovanske jezikovne meje okrog leta 600 (po: B. Saria, GMDS 1930; J.VVerner, Die Langobarden). Glaziran enoročajni vrč, ki dokazuje langobardsko prisotnost v kastel u Velike Malence Literatura Claustra Alpium luliarum I. Fontes, 1971 Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, 1993 Saria, B., 1930: Drugo poročilo o izkopavanju v Velikih Malencah, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11 Saria, B., 1939: Doneski k rimski vojaški zgodovini naših krajev, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 Seeck, O.; Veith, G., 1913: Die Schlacht am Frigidus, Klio Vuga, D., 1984: Vipavska dolina 1. Arheološki vodnik, Naravni in kulturni spomeniki Slovenije 134. Založba Obzorja, Maribor Valvasor, J., W., 1689: Die Ehre des Hertzogthums Crain, IV.Theil VVerner, J., 1962: Die Langobarden in Pannonien Davorin Vuga, dipl.univ. arheolog -svetovalec direktorja za arheološko dediščino na Upravi RS za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Ljubljana Fotografije in slikovno gradivo: Davorin Vuga, lastni arhiv in citirana literatura. El . * Tt KRASOSLOVJE Že enajsta mednarodna krasoslovna šola "Klasični kras" KRAŠKA TERMINOLOGIJA Nataša Ravbar Med 2. in 5. julijem 2003 je postojnski Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v sodelovanju z Jamarsko zvezo Slovenije priredil že enajsto mednarodno krasoslovno šolo »Klasični kras«. Tokrat je bila šola posvečena kraški terminologiji, saj je poznavanje terminologije v različnih jezikih nujno potrebno za pravilno podajanje rezultatov znanstvenega dela, za mednarodno sodelovanje strokovnjakov in za prevajanje strokovnih besedil. Solo smo dopolnili s praznovanjem 80. letnice akademika dr. Ivana Gamsa, ki se s proučevanjem krasa ukvarja že več kot pol stoletja. Krasoslovne šole so se udeležili 104 gosti iz osemnajstih držav. Prišli so iz Bolgarije, Estonije, Češke republike, Francije, Hrvaške, Irana, Italije, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Slovaške, Slovenije, Srbije, Španije, Švice, Turčije in Velike Britanije. Udeleženci so bili predvsem univerzitetni pedagoški delavci in sodelavci iz različnih inštitucij, znanstveni sodelavci, mladi raziskovalci in v velikem številu so se šole udeležili predvsem študenti geografije, geologije in sorodnih ved. O delu šole so poročali slovenski mediji. Spletno stran krasoslovne šole pa si je mogoče ogledati na naslovu http://www.zrc-sazu.si/iks/. Delo je potekalo v obliki strokovnih tematskih predavanj, poročil, posterjev in razgovorov, priredili pa smo tudi okroglo mizo o kraški terminologiji, ki jo je vodil dr. Andrej Krajnc. Skupno je bilo predstavljenih dvajset predavanj in štirinajst posteijev. Vse to seje nanašalo na razvoj kraške terminologije, na terminologijo kot pomembnem Foto: N. Ra . orodju pri raziskovanju krasa, na izrazoslovje v jamarstvu in na kraške kanale. Spoznavah smo tudi kraške izraze, ki jih uporabljajo v Apuliji, fluvio-, psevdo- in kriptokras, strukturne in geološke izraze v krasoslovju, izraze kulturne pokrajine na Krku in razlike med ranljivostjo in občutljivostjo kraških vodonosnikov ter razlike med slovensko in francosko kraško terminologijo. Čeprav je bila glavna tematika namenjena kraški terminologiji, so predavatelji predstavili tudi druge novosti na področju krasoslovja in speleologije ter dosežke svojega dela. Predavanja so potekala v predavalnici, postelji pa so bili izobešeni v avli Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Predstavljeni referati bodo objavljeni v krasoslovni reviji A c ta Carsologica, ki jo izdaja Inštitut. Popoldanska strokovna ekskurzija je vodila na Zgornjo Pivko. Udeležencem smo predstavili presihajoča jezera na Pivškem, geološke in hidrološke razmere. Razpravljati smo o izrazih presihajoče jezero, kraško polje, uvala, estavela, depresija, bi-furkacija ter o tem, ali je pokrajina, ki smo jo obiskati, dolina Pivke, Pivška kotlina ali kraško polje. Na celodnevni ekskurziji v dolino Temenice in v Suho Krajino smo spoznati geološke razmere na tem delu Dolenjske, zanimive kamnite oblike, zatrepno dolino Temenice, njene izvire in ponore ter način pretakanja voda na tem delu Dolenjskega krasa. Razpravljati smo o poimenovanju kamnitih stebrov pri Trebnjem in o depresij-skih oblikah v Suhi Krajini. Krasoslovje je mlada veda, ki se hitro razvija in postaja tudi v vsakdanjem življenju vse bolj zanimiva. Tudi njeno izrazoslovje se spreminja, saj novi pojmi zahte- MHBM Ogled Pivških jezer / Foto: N. Ravbar Jr A . m Sajki m «■.. Ljj ■h vajo nove termine, na že ustaljene izraze pa se vežejo prečiščene definicije. Krasoslovni terminološki priročniki postajajo vse bolj potrebni tudi za širši krog bralcev tovrstne literature. Slovenci smo Slovensko kraško terminologijo dobili leta 1973, ki je plod razprav na javnem diskusijskem sestanku o kraški terminologiji leta 1962 in leta 1971 prirejenega Prvega jugoslovanskega simpozija o kraški terminologiji in tipologiji kraš-kih terenov. V skoraj tridesetletnem obdobju, ki je minilo od tedaj, seje krasoslovje toliko razvilo, da že sam časovni razpon kliče po obnovitvi knjižice, ki je sicer že davno pošla. Razprava za okroglo mizo o kraški terminologiji je odprla mnoga vprašanja. Opozorila je na napačno rabo obstoječih terminov (v primeru terminov dolina, doline; karren, karrens\ katavotron, katavotres; itd.), razvoj znanosti pa je pripeljal do opuščanja nekaterih terminov ali potrebo po njegovi redefiniciji (npr. uvala). Diskusija je pokazala, da nekateri izrazi niso dobro osnovani in da so debate o terminoloških težavah še vedno potrebne. Ker so dobre definicije osnove medsebojnega razumevanja, morajo biti predvsem lahko razumljive in razmero- ma kratke. Jasno morajo opredeljevati značilnosti pojava ali procesa in upoštevati tudi njegovo funkcijo in dimenzije, ne samo oblike in nastanka. Da bi se izognili nejasnosti in dvoumnosti, mora biti pomen termina nazorno obrazložen, opredelitev pa zakoličena in jasna. Definicija ne sme zožiti pomena nekega pojava, hkrati pa ne sme biti preveč ohlapna. Termini morajo biti utrjeni z nadaljnjo rabo, potrditi pa jih morata življenje in praksa. Mednarodna krasoslovna šola o kraški terminologiji je pokazala, da bi bilo koristno in nujno zasnovati interdisciplinarni strokovni sestanek o kraški terminologiji, na katerem bi sodelovali predstavniki različnih strok, ki se ukvarjajo s krasoslovjem in ki bi oblikovali mednarodno znanstveno terminologijo. Nataša Ravbar, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, Postojna m m SPELEOTERAPIJA Desetletne izkušnje strokovnjakov sežanske Bolnišnice SPELEOTERAPIJA JE ODLIČEN PRIMER ČLOVEKOVEGA SOBIVANJA Z NARAVO Vanja Debevec Gerjevič Beseda speleoterapija je izpeljanka in jo tvori predpona "speleo", kar pomeni jamsko, jamska, in beseda "terapija", ki opisuje vrsto aktivnosti v jamah... Speleoterapija je posebna oblika klimatske terapije, ki se odvija v jamah in rudnikih in izkorišča prednosti jamske mikroklime. Je dopolnilna oblika zdravljenja in se uspešno uporablja pri rehabilitaciji pljučnih bolnikov, zlasti astmatikov in bolnikov s kroničnim pljučnim bronhitisom, ter pri zdravljenju alergij, kožnih in revmatičnih obolenj. Kot posebna oblika medicinske obravnave je poznana že več kot petdeset let. Poleg koristi za zdravje bolnikov predstavlja svojevrstno panogo, v kateri iščejo nova spoznanja strokovnjaki s področij, kot so speleologija, geologija, geografija, fizika, biologija, medicina ter sociologija. Jame so od nekdaj predstavljale pomemben segment v človekovemu življenju, saj so mu tisočletja nudile varno zatočišče, bivalni prostor in tudi svetišče. Speleoterapija seje začela v Enne-petalu v Nemčiji med drugo svetovno vojno, ko so se prebivalci pred letalskimi napadi zatekali v jamo Klutert. Za bolne in starejše ljudi je tedaj skrbel dr. Karl Hermann Spannagel (1909-1986), kije zaznal neverjetno izboljšanje zdravstvenega stanja svojih varovancev kljub stresu in nenavadnem okolju zaklonišča. Izsledki njegovih opazovanj so vodili v sistematično proučevanje povezave med jamskim okoljem in zdravljenjem bronhialne astme, kroničnega obstruktivnega bronhitisa in oslovskega kašlja. Že leta 1949 je objavil prva medicinska poročila, ki govorijo o dobrih terapevtskih učinkih pri jamskem zdravljenju določenih obolenj respiratornega trakta. Zgodovina speleoterapije Modema speleoterapija se je razvila, s pionirskim delom dr. Spannagla, sprva na Slovaškem in Madžarskem, kmalu pa še v drugih državah po Evropi in tudi v Združenih državah Amerike, kjer so v Mamutskih jamah poskušali z zdravljenjem tuberkuloze. Ker pa ni dalo najboljših rezultatov, so to dejavnost opustili. Strokovnjaki iz različnih naravoslovnih panog in medicine so intenzivno raziskovali jamsko okolje, da bi ugotovili dejavnike, ki blagodejno učinkujejo na zdravje. Hkrati so ustanovili mednarodno združenje, da so zagotovili poveza- li trinek iz programa speleoterapije v Bolnišnici za zdravljenje in rehabilitacijo kroničnih pljučnih bolnikov in podaljšano bolnišnično nego. l OB 11» U1NH /> cy/3 Škocjanski f- 'f ' yd| teorem triu t ■ 1 JUGOSLAVIJI /z •• M ŠKOCJANSKE JAME INSCPIT SUP LA LISTE DU PATPIMOJNE J MONDiAL VPISANE V SEZNAM SVETOVNE DEDIŠČINE UNESCO papiz 24-» 11 me Udeleženci mednarodnega srečanja "Speleoterapija v Evropi", ki je bilo 21. maja 2003 v Škocjanu mm r< WSRI ve, terapevtske protokole in znanstven pristop pri zdravljenju astme in drugih alergičnih obolenj. Predstavniki Avstrije, Češke, Francije, Nemčije, Madžarske in Italije so leta 1969 ustanovili pri Mednarodni speleo-loški zvezi Komisijo za speleoterapijo (Commission de Speleotherapy at Union Internationale de Spelologie), ki so ji pozneje dodelili status stalne komisije, da bi tako omogočili stalno spremljanje razvoja spe-leoterapije, znanstvenih raziskav in učinkovitejše povezave med izvajalci. Odbor stalne komisije za speleoterapijo tvorijo predsednik dr. Svetozar Dlu-holucky s Slovaške, podpredsedniki dr. Jaroslav Chonka iz Ukrajine, dr. Pal Narancsik iz Slovenije in dr. Albrecht Falkenbach iz Avstrije, generalna sekretarka Vanja Debevec Gerjevič iz Slovenije, častna predsednica komisije dr. Beate Sandrič iz Avstrije in častni generalni sekretar dr. Dragoslav Richny s Češke. Komisija skrbi za povezovanje speleoterapevtskih centrov v Evropi. Z željo po izoblikovanju in uveljavitvi enotnih meril za spremljanje jamske mikroklime je ustanovila strokovno skupino, ki jo sestavljata Peter Jovanovič iz Slovenije in Jo-sef Stieber z Madžarske. Strokovna komisija sedaj pripravlja usmeritve za opravljanje meritev. Dejavniki mikroklime in potek speleoterapije Vhod v rov za Bolnišnico v Sežani, kjer medicinsko osebje opravlja speleoterapijo. m mm Jamska mikroklima se odlikuje po številnih parametrih oziroma dejavnikih, ki s skupnim delovanjem povzročajo za človeka ugodne učinke in se jim zato pripisuje zdravilno delovanje. Seveda je treba za določitev lokacije, ki je primerna za speleoterapijo, opraviti podrobne fizikalne, kemijske in biološke meritve, ki pokažejo, ali je merjena jama primerna za speleoterapijo ali ne. Temperatura zraka v jamah za speleoterapijo mora biti stalna, prav tako ne sme biti v njih večjih nihanj zračnega toka in v njih praktično ne sme biti prepiha. V jamskem zraku ni anorganskih, organskih niti bioloških onesnaževalcev, ki so sicer lahko alergeni, ni niti onesnaževalnih plinov žveplovega dioksida - S02, dušikovega dioksida - N02 U3, ter ozona. Koncentracija ogljikovega dioksida - C02 v zraku pa je lahko v jamah desetkrat večja kot zunaj. Izjemne lastnosti jamske mikroklime gre pripisati tudi dokaj veliki relativni vlagi, ki presega 90%. Vodni aerosoli vsebujejo v jamah visoke koncentracije kalcijevih in magnezijevih ionov ter drugih ionov v manjših koncentracijah. Skupaj z radioaktivnostjo in s procesom ionizacije oblikujejo zelo zapleten sistem, ki je prav gotovo pomemben dejavnik biološke aktivnosti jamske mikroklime. Radioaktivnost, s katero se srečujemo v jamah, povzroča plemeniti plin radon. Speleoterapiji namenjene lokacije se odlikujejo po nizkih dozah sevanja, ki biopozitivno učinkujejo v človekovem organizmu... Vsi parametri mikroklime delujejo zelo kompleksno in vzroke za njihov zdravilni učinek kaže iskati prav v njihovem hkratnem in skupnem delovanju. Bolnikom, ki se udeležijo dopolnilnega zdravljenja v jami, se izboljšajo pljučne funkcije in okrepi se njihov imunski sistem. Poslabšanje bolezni po terapiji je redko. Prav tako se zmanjša poraba zdravil. In zmanjša se njihova odsotnost od šolskega pouka ali od dela zaradi bolezni. Kakovost življenja se tako izredno izboljša. Speleoterapija se izvaja v primernih in akreditiranih jamah po predpisanem postopku. Bolniki se v jami zadržujejo štiri ure dnevno. Ta čas je odvisen od mikrokli-matskih pogojev lokacije ter od razpoložljivih medicinskih pripomočkov in osebja. V tem času bolniki pod strokovnim vodstvom SPELEOTERAPIJA fizioterapevtk in medicinskih sester opravljajo rekreacijske dejavnosti, dihalne vaje in se sproščajo. Pomemben dejavnik v vsej terapiji je tudi izobraževanje, saj se bolniki podrobno seznanijo z boleznijo in z načini njenega preprečevanja in ter z blažitvijo težav. Ves čas speleoterapije mora biti zagotovljen stalen medicinski nadzor. V večini evropskih centrov speleo-terapija sestoji iz treh zaporednih terapij, ki trajajo po tri tedne in se ponovijo vsakih šest ali osem mesecev. Speleoterapija v Evropi V Evropi poznamo danes tri različne kategorije podzemnih prostorov, v katerih opravljajo speleoterapije. To so: hladne jame, rudniki soli in kalija, naravne in umetne termalne jame. V hladnih jamah je povprečna temperatura od 6 do 10 °C in relativna vla- Rudnik soli Solotvino v Ukrajini. Eden izmed manjših prostorov za bivanje bolnikov med speleoterapije. Odbor stalne komisije za speleoterapija na mednarodnem srečanju 31. maja 2003 v Škocjanu: Z leve na desno: dr. J. Chonka iz Ukrajine, dr. A. Falkenbach iz Avstrije, dr. S. Dluholucky iz Slovaške, dr. R Narancsik iz Slovenije in dr. H. Trimmel iz Avstrije / Fotografija: C. Pečar ga med 80 in 100 %. V takih jamah v glavnem opravljajo terapijo respiratornih obolenj. Večina takih jam je v Nemčiji in Avstriji, na Češkem, Slovaškem in Madžarskem ter v Sloveniji. Na Češkem in Slovaškem se ponašajo z dolgoletno tradicijo z velikimi uspehi pri zdravljenju otrok. V kalijevih in solnih rudnikih je temperatura med 13 in 20 °C, relativna vlaga pa je med 45 in 70 %. Poleg respiratornih obolenj obravnavajo v takih centrih tudi kožne bolezni in opekline. Centri so v državah vzhodne Evrope in sicer v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji, na Poljskem in v Romuniji. So v obsežnih solnih depozitih od 100 do 400 m pod zemljo. Tretja kategorija speleocentrov se je razvila v naravnih in umetnih termalnih jamah z visokimi temperaturami in s povišanimi koncentracijami radona. V njih zdravijo med dmgim tudi revmatična obolenja. V Avstriji je Gastein Heillstollen vodilni center za tovrstno zdravljenje že od leta 1952. Tam je temperatura med 38 in 41,5 °C, relativna vlaga med 70 in 95% ter koncentracija RN222 4,5 nanoCurieja v litm zraka. Speleoterapija v Sloveniji V Sloveniji že deseto leto uspešno opravljajo speleoterapije v Sežani. Tamkajšnja Bolnišnica za zdravljenje in rehabilitaci- jo kroničnih pljučnih bolnikov in podaljšano bolnišnično nego ima ob stavbi umeten rov. Izkopali so ga vojni ujetniki med dmgo svetovno vojno. Sedaj rov krasijo slapovi sige, ki so začeli obdajati stene rova. Podrobnejše meritve, opravljene pred nekaj leti, so pokazale, daje prostor nadvse primeren za tovrstno terapijo. Skupina strokovnjakov pod vodstvom dr. Pala Narancsika je svoje delo potrdila s številnimi raziskavami in prispevala veliko k znanstvenemu pristopu pri obravnavanju speleoterapije ter k mednarodni razpoznavnosti sežanskega centra. Odbor stalne komisije za speleote-rapijo pri Mednarodni speleološki zvezi se sestaja redno vsako leto, kongrese pa komisija organizira v sodelovanju z gostujočo državo vsako dmgo leto. Letošnje mednarodno srečanje odbora komisije za speleoterapijo z naslovom »Speleoterapija v Evropi« je bilo v Škocjanu 31. maja 2003. Organizirano je bilo skupaj s praznovanjem 10. obletnice delovanja sežanskega speleoterapevtskega centra. Sodelovali so predstavniki speleocentrov iz Avstrije, Češke, Madžarske, Slovaške, Rusije in Ukrajine, ki so predstavili delo v svojih centrih, stmkturo obiskovalcev in uspešne metode rehabilitacije v podzemnih prostorih. Častni govornik srečanja je bil častni predsednik Mednarodne speleološke zveze dr. Hubert Trimmel iz Avstrije, ki je poudaril pomen znanstvenega dela na tem področju, medsebojno povezanost različnih strok in dragoceno vrednoto medsebojnega sodelo- vanja speleoterapevtskih centrov. Predsednik komisije dr. Svetozar Dluholucky je poudaril problematiko naraščanja števila respiratornih obolenj in alergij v zadnjih letih ter izjemno naravno okolje jam, v katerih lahko s primemo terapijo pripomoremo k izboljšanju kakovosti življenja bolnikov in njihovih bližnjih. Prav kakovost življenja bolnikov je predmet raziskovalnega projekta, ki ga vodi mag. Silvana Šonc, direktorica Bolnišnice za rehabilitacijo kroničnih pljučnih bolnikov in podaljšano bolnišnično nego v Sežani. Ta projekt bodo po standardiziranih metodah uresničevali tudi izbrani speleote-rapevtski centri drugod po Evropi, tako da lahko v naslednjem letu pričakujemo zanimivo primerjavo podatkov. Odbor komisije je na delovnem sestanku podrobneje obravnaval problematiko monitoringa podzemnih prostorov, v katerih se opravlja speleoterapija. Do konca leta bo strokovna komisija v sestavi Peter Jovanovič, Josef Stieber, Zoltan Dezsč in Vanja Debevec Geijevič izoblikovala strokovna priporočila za spremljanje parametrov mikroklime, kar bo zlasti koristilo novim nastajajočim centrom po Evropi. Ti se bodo morali v prihodnje obrniti na akreditirane referenčne centre, ki so bili po sklepu komisije določeni na sestanku v Škocjanu. Iz Slovenije je med njimi sežanska Bolnišnica. Taki centri spremljajo začetek in organizacijo speleoterapije v novih centrih ter zlasti namenjajo veliko pozornost uresniče- Počitek otrok med speleoterapijo v jami Bystra na Slovaškem. vanju protokolov komisije o izvajanju terapije ter monitoringu mikroklime in kliničnih parametrov. Poleg akreditacij je komisija podelila tudi certifikate in priznanja za delo uglednim strokovnjakom, ki so se izkazali na področju bioklimatskih raziskav in speleoterapije. Tako priznanje je prejel tudi Albin Debevec kot pobudnik speleoterapije v Sloveniji. Srečanje v Škocjanu je omogočilo širši javnosti spoznati velike speleoterapevt-ske centre po Evropi in njihovo delo. Obenem pa smo se predstavili tudi sami in bili deležni odkritega priznanja mednarodne strokovne javnosti. Vanja Debevec Gerjevič, univ.dipl. biologinja -vodja službe za raziskovanje in razvoj, Javni zavod Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača V rudniku soli Solotvino so za speleoterapijo uredili izredno velike prostore 300 metrov pod zemljo. Fotografije: V Debevec Gerjevič V,; 'v/V';s Na tovornjakih prevoznikov, ki za delniško družbo MITOL - Tovarno lepil iz Sežane prevažajo njene proizvode, lahko preberete njihov slogan "Vmes smo vedno mi!" Mitolovo lepilo je namreč - tudi -vedno vmes, če ga uporabite za spojitev, povezavo dveh delov, naj bodo iz lesa, papirja, umetne snovi, gradbenega materiala, stekla, kovine itn... In enako je tudi delniška družba Mitol vedno vmes, zraven, "v igri", kadarkoli se na Slovenskem in marsikje po Evropi, od Italije do Rusije in od Francije do Srbije in Črne gore, strokovnjaki za lepila pogovarjajo o ponudbi lepil in o razvoju takih izdelkov v evropskem prostoru. Direktor delniške družbe Mitol Marjan Mateta pripoveduje o tej sežanski tovarni lepil in zakaj je njihov slogan: "VMES SMO VEDNO Ml!" Agencija Kras Kaj je Tovarna lepil Mitol, d.d., kakšno mesto zavzema v Sloveniji in Evropi, kakšne so njene produkcijsko razvojne, gospodarske, zaposlitvene in tudi ekološke usmeritve, kako skrbijo za socialni položaj zaposlenih in še kaj so vprašanja, na katera odgovarja Mitolov direktor Marjan Mateta, univ. dipl. inž. lesarstva. Marjan Mateta smatra nujnost po stalnem vlaganju denarja v razvoj podjetja kot nekaj samo po sebi umevnega, kajti brez prilagajanja Mitolovega poslovanja razmeram na globalnem trgu ne bi bilo dosedanjih uspehov te gospodarske družbe na Krasu. Takšen odnos prvega moža podjetja potrjujeta tudi njegova zavzetost za visoko kakovost Mitolovih izdelkov in velik posluh za okolje. Ta se potrjuje tudi s tem, da je sežanska tovarna lepil med prvimi v Sloveniji pridobila ekološki certifikat ISO 14001, seveda pa imajo tudi certifikat kakovosti ISO 9001/2000. Že drugi mandat je tudi predsednik Združenja za kemijsko in gumarsko industrijo, ki deluje v okvirih Gospodarske zbornice Slovenije. In Območna gospodarska zbornica Koper mu je dvakrat podelila naziv Podjetnik meseca ter naziv Gospodarstvenik četrtletja. Tovarna lepil Mitol, d.d., v Sežani je nastala leta 1947. Razvila seje iz Mlekarne Sežana, ki je odkupovala in predelovala mleko. Sest let po ustanovitvi so začeli iz prebitkov mleka, ki ga niso mogli prodati, izdelovati kazeinska lepila. Proizvodnji teh lepil se je pridružila potem proizvodnja sintetičnih lepil, ki je do leta 1972 izpodrinila prvotno dejavnost. Konec šestdesetih let so uvedli tudi proizvodnjo veziv za polivinila-cetatna lepila in sredi sedemdesetih let še proizvodnjo talilnih lepil. Z osamosvojitvijo Slovenije je tudi Mitol prizadela izguba trga nekdanje Jugoslavije. Zato se je njegova prodaja v letu 1992 prepolovila v primeri s prodajo pred tem. Ob že standardni visoki kakovosti izdelkov pa so v Mitolu leta 2000 dosegli nekdanji obseg količinske proizvodnje z novimi izdelki za nove potrebe kupcev na no- vih trgih, na katere so prodrli z intenzivnimi komercialnimi aktivnostmi. “Zavzeto raziskovalno in razvojno delo visoko usposobljenih strokovnjakov v sodobno opremljenih laboratorijih ob skrbnem analiziranju potreb uporabnikov in v povezavi z njimi je omogočilo, da smo proizvodni program iz leta v leto širili, pripoveduje direktor Marjan Mateta. “Vseskozi smo sledili potrebam kupcev, ki uporabljajo nove materiale in nove tehnologije in ki pri tem potrebujejo tudi ustrezna lepila. Mitolov prodajni program presega 350 vrst različnih lepil in sorodnih izdelkov. Kar devet desetin svoje proizvodnje prodamo industriji - kemični, lesni, papirni, grafični, gradbeni, elektrotehniški in kovinski. Zato tudi Mitolov slogan “Vmes smo vedno mi!” S svojimi izdelki pa oskrbujemo tudi proizvajalce disperzijskih barv. mi Z nekaterimi izdelki lahko konkuriramo drugim evropskim proizvajalcem lepil Evropskih proizvajalcev lepil je okrog 600. Nekateri so v določenih segmentih mnogo močnejši od nas. Odločili smo se konkurirati z lepili za les, z lepili za papir, z lepili, ki se uporabljajo v gradbeništvu, in še z nekaterimi lepili za široko porabo. Na tehnološki osnovi delamo disperzij ska in talilna lepila. Delamo Uidi disperzije, ki so osnova za disperzij ska lepila. Disperzije so tudi osnova oziroma vezivo za barve. Naš največji iz tako imenovanega eksotičenga prostora. Danes je drugače. O podjetjih ne sodijo več po tem, kje je njihov sedež, temveč po njihovi uspešnosti in ekonomski moči. Od tega je odvisno, kako resno te bodo dobavitelji jemali. Temeljna filozofija našega podjetja je redno plačevati vse obveznosti. Z rednim plačevanjem smo dokazali zunanjim dobaviteljem, da smo resen partner. V letu 2001 smo prejeli nagrado Rating leta. V bonitetnem razredu Al, ki je pogoj za tako nagrado, je le kakšnih 7 do 8 odstotkov evropskih firm. To je oznaka, ki dobavitelju pove, s kom ima opraviti. Plačilni roki namreč igrajo zelo pomembno vlogo. Pred osamosvo- delkov izvozimo v tujino, polovico pa prodamo na domačem tržišču. Naš izvoz je bil najprej usmerjen na Češko in Madžarsko, sedaj pa izvažamo tudi na Poljsko, v Slovaško, Bolgarijo, Rusijo in Kazahstan. Naše zelo pomembno tržišče pa so še vedno trgi nekdanje Jugoslavije, s katerimi smo obnovili poslovne stike. Nekaj smo jih zvečine nepretrgoma vzdrževali tudi v obdobju političnih napetosti. Neglede na politično situacijo smo v takratni Jugoslaviji, to je Srbiji in Čmi gori, ves čas prodajali lepila za knjigovezništvo in grafično industrijo. Ekonomski interesi pač ne smejo biti odvisni od političnih. Politika mora kvečjemu poskrbeti, da se odpirajo možnosti ekonomskega sodelovanja. kupec disperzij je tovarna barv Jub. Barva Jupol je, na primer, narejena na osnovi naših disperzij. Surovine za izdelke kupujemo v Mitolu večinoma v velikih kemijskih multinacionalkah. Vse, razen embalaže, polnil in nekaj surovin, uvozimo iz širšega evropskega prostora, iz Nemčije, Nizozemske, Španije, Velike Britanije... Ta široki trg nam omogoča, da lahko surovine kupujemo po svetovnih cenah. Z rednim plačevanjem obveznosti smo se pokazali za resnega partnerja Še pred nekaj leti so nas podjetja iz evropskega prostora, s katerimi smo navezovali poslovne stike, obravnavala kot firmo jitvijo Slovenije in prva leta po njej so vsi zahtevali od nas takojšnje plačilo, odpiranje akreditivov, itn. Ker smo si zadali cilj, da osvojimo zunanje trge, na katerih so bili plačilni roki za prodajo izdelkov daljši, in ker smo želeli proizvajalcem pomagati, da bi prišli na zunanje trge, smo jim tudi mi omogočali daljše plačilne roke. To smo si namreč finančno lahko privoščili. Po drugi strani pa smo tudi od dobaviteljev zahtevali, naj del tega tudi oni vzamejo na svoja ramena. To je tudi zelo pomemben segment naše razvojne politike. Ni namreč pomembna samo investicijska politika, torej, kako bomo investirali. Pomembno je tudi, kako bomo finančno podpirali svoje blago do končnega kupca. Ena izmed variant je, da ponudimo daljši plačilni rok in si s tem pridobimo neko konkurenčno prednost pred tistimi, ki te možnosti ne morejo izkoristiti. Tako smo uspeli, da sedaj polovico svojih iz- Pri prodiranju na zahodne trge so razmere nekoliko težje. Ko so se začele vzhodne države gospodarsko odpirati, smo imeli z zahodnimi proizvajalci enakovredne možnosti za prodor na njihove trge. Na zahodnem trgu pa so vsi njihovi ponudniki že prisotni. Če bi hoteli prodreti k njim, bi morali tam ustaljenim ponudnikom jemati njihove deleže. To seveda ne bi bilo nikomur pogodu in gotovo bi sprejeli ustrezne protiukrepe. Nam ni do tega, da bi se morali s konkurenti boriti za borne iztržke. Kljub temu pa prodajamo naše proizvode tudi v Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Francijo. Čeprav sta naše glavno tržišče vzhod in jug, pa - glede na količino - največji delež izvozimo v Italijo (Italijani od nas kupujejo disperzije). Ocenili smo, daje boljši način obdelave italijanskega trga prodaja disperzij našim konkurentom, kot če bi bili z njimi na področju lepil v konkurenčnem spopadu. Spremljati moramo vse trende v razvoju lepil po svetu Neprestano moramo spremljati vse trende v razvoju lepil z absolutnim poudarkom na ekologiji in zdravju ter varnosti pri delu. Te sodobne trende, ki prihajajo predvsem iz Evropske unije, poskušamo zelo intenzivno vključevati v našo poslovno filozofijo. Tako na investicijskem področju sledimo ideji tako imenovanega integriranega management sistema. To pomeni, da pri investicijah celovito obravnavamo vse vidike - tako ekonomske kot tudi zdravstvene in ekološke. Na eni izmed letnih konferenc, na katerih se sestajamo evropski proizvajalci lepil, smo slišali oceno, da se bo v prihodnosti njihovo število zmanjševalo in to predvsem zato, ker ne bodo mogli slediti dragim ekološkim zahtevam. Zato smo si že pred štirimi leti postavili za cilj, da bomo ekološki vidik izredno skrbno proučevali. Takrat smo tudi štartali z ekološkim certifikatom ISO 14001. Ekološka zakonodaja pri nas v Sloveniji izredno hitro nastaja, saj je praktično prevedena iz evropske zakonodaje. In tej moramo slediti! To je eden izmed načinov, da dolgoročno ostanemo na trgu. Po-memSb-na usmeritev za naš nadaljnji razvoj pa je tudi odločitev, da proizvodnje ne bomo širili čez razumne meje. Na trgu lepil že kar nekaj let veljajo enaka pravila, kot bodo veljala tudi v bodoče. Uvoznih carin za lepila ni, kar pomeni, da vsak izmed naših kupcev lahko kupi tudi drugo lepilo. Nismo zaščiteni z nikakršno carino, ki bi to preprečevala. Odvisni smo samo od svojih sposobnosti, kako se obdržati na slovenskem in globalnem trgu. Če s povečevanjem izvoza prodiramo na najrazličnejša območja, to pomeni, da se utrjujemo tudi na slovenskem trgu. Slovenski trg je tako majhen, da bo imel tisti, ki si obeta, kako da bo živel samo od tega trga, po vstopu Slovenije v evropsko unijo, zelo velike probleme. Slovenski prostor lahko smatramo kot naše “domače igrišče”. Morali pa bomo računati s tem, da bodo tudi podjetja iz tujine prodirala k nam. Zato moramo biti tako kvalitetni in prepričljivi, da izgubi pogum vsak tuji proizvaljalec, ki bi želel prodreti k nam, hkrati pa si s kvaliteto zagotoviti pot navzven. Kadrovski sestav je zalo stabilen V Mitolu je 94 zaposlenih. Polovica jih ima visoko, višjo ali srednjo izobrazbo. Ljudje z visoko izobrazbo delajo v razvoju, marketingu in tudi v proizvodnji. V proizvodnji je 16% zaposlenih. Višjo izobrazbo ima 3% in srednjo 28 % zaposlenih. Kvalificiranih delavcev je 20%. V plačni politiki se ves čas zavzemamo za zagotavljanje konkurenčnosti in prodiranja na zunanje trge. Ocenjujem, daje v Sloveniji prišlo do prehitevanja rasti plač; tudi, če ni bilo ekonomskih rezultatov. Po mojem mnenju je edina možna in pravilna politika plač tista, ki se opira na zagotavljanje povečevanja produktivnosti in iz nje izhajajočih večjih sredstev za plače. Če plače niso vezane na realen zaslužek, postane to na dolgi rok problematično. In prav dolgoročno gledano je dmžba Mitol na dobri poti, kljub temu, da plače pri nas niso rasle s tako hitrostjo, kot so rasle drugod v slovenskem proštom... Resje, daje treba s plačami slediti inflaciji, vendar inflaciji lahko sledimo le tako, da več prodamo in več iztržimo. Šele na tej osnovi lahko pri plačah pokrivamo tudi stroške inflacije. Marsikje te logike ne upoštevajo! Pri nas je kadrovski sestav zelo stabilen. Nimamo kakšne posebne fluktuacije, to je prekomernega odhajanja ljudi in prihajanja novih. Kolikor se jih upokoji, jih nadomestimo z novimi. Občutek socialne varnosti je pri nas velik. Ko pa ocenjujemo zadovoljstvo s plačami, pač vemo vsi, daje to večno aktualna tema. Srednjeročno gledano - na daljši rok je pač težko z gotovostjo napovedovati -naše podjetje dobro stoji. Problemi zaradi naftne krize, ki so zadnja desetletja tako zelo aktualni, pa vplivajo na vse proizvajalce in v primem izredno velike naftne krize bomo prizadeti vsi. Kemijska industrija je vsa zelo odvisna od naftne industrije, saj uporablja- mo ogromno surovinskih osnov, ki so narejene iz nafte in iz njenih derivatov. Če bi morali zaradi naftne krize vsi kupovati surovine, na primer, za 30% dražje, bomo morali na to nekako odreagirati s svojim končnim produktom. Večji problem je v tem, ker se bo taka kriza, če do nje pride, najbolj odražala pri izgubi naših potencialnih kupcev. Z vsakim izgubljenim kupcem pa se poslabšuje tudi naš položaj. Sodelujemo tudi z znanstvenoraziskovalnimi inštitucijami Vedno sem zagovarjal in bom zagovarjal trditev, da bi se morale davčne olajšave priznavati ne samo za investicije temveč tudi za znanstvenoraziskovalno delo, za razvojno delo, za sodelovanje z raznimi inštituti in univerzami. Na ta način bi ustvarili še močnejši pretok znanaja iz raziskovalnih ustanov v industrijo. Znanja imamo pri nas namreč zelo veliko, premalo pa je njegove- Čistilnik zraka Scrubber. m -A! ga prelivanja v proizvodnjo. Če država ne bo zagotovila dodatnega ekonomskega spodbujanja za znanstvenoraziskovalno delo, se to ne bo moglo zadovoljivo povezovati z gospodarstvom. Naše podjetje se ves čas trudi navezovati in ohranjati čim več takih povezav z znanstvenoraziskovalnimi ustanovami, z denarnimi olajšavami države pa bi lahko spodbudili še več takih dejavnosti. To bi ekonomska politika morala upoštevati, saj bi tako tudi prej v celoti prišli na evropsko raven konkurenčnosti. V sožitju s prostorom Skrbeti moramo tudi za to, da bo na kraškem prostoru naša veja gospodarstva živela v sožitju s tem prostorom. Čeprav smo kemijska industrija, tukaj nismo tujek. Razvili smo se iz dejavnosti, ki je bila na Krasu nekoč aktualna, a je sedaj že preživeta. Čeprav bi marsikdo lahko trdil, da naša Proizvodna dejavnost na občutljiv kraški prostor ne spada, se ne strinjam s tem. Potem ne spada nikamor; ne v Prekmuije, ne na Gorenjsko, ne kamorkoli drugam! Prepričan sem, da kemična industrija lahko obstaja tudi v tako občutljivem okolju, kakršno je Kras. A le pod pogojem, če skrajno dosledno upoštevamo vse okoljske varovalne omejitve. To je osnova našega pristopa in našega razmišljanja. Zavzemamo se namreč za trajnostni in uravnotežen razvoj kraškega prostora. Ko smo posodabljali proizvodnjo, smo pazili predvsem na to, da kraškemu Proštom naša dejavnost ne bi škodovala. To izvira iz spoznanja, da mora vsaka človekova dejavnost za seboj pustiti vedno čisto, nepoškodovano okolje. Če namreč vsak posameznik - tudi gospodarska organizacija - to upošteva, je treba bistveno manj sredstev vlagati v zdravljenje okolja. To je sestavni del filozofije o trajnostnem razvoju, v katerem želimo sodelovati in biti njegov sestavni del. In certifikat ISO 14001, ki ga ima Mi-tol, je za nas pot oziroma sredstvo za doseganje tega cilja, medtem ko je naš končni cilj evropska direktiva IPPC (Integrated Po-lution Prevention Control), kar bi po naše pomenilo združen, integriran nadzor za varovanje okolja pred onesnaževanjem. Veljati bo začela leta 2007 in do takrat bodo morale gospodarske dmžbe pridobiti tudi nekakšno ekološko obratovalno dovoljenje... Mitolu se ne bo zgodilo, da ne bi izpolnjevali pogojev za pridobitev takšnega dovoljenja! Ko se pogovarjamo o stroških, povezanih z našimi prizadevanji za varstvo okolja, so ti seveda večji, kot če ne bi upoštevali ekoloških zahtev. Vendar, gledano dolgoročno, to pomeni zagotavljanje določene konkurenčne prednosti podjetju. Zato ravnamo tako, da bomo v dolgoročnem smislu obstali na tržišču. In to je tisto, čemur pravimo integriran sistem vodenja - integrirani management sistem. Ta vključuje Mito-lovo konkurenčnost, skrb za okolju neškodljivo proizvodnjo in tudi skrb za zdravje ter varnost zaposlenih pri delu. Kaj pa naša propaganda in promocijske dejavnosti? Naše promocijsko delovanje ni pretirano usmerjeno v ekonomsko propagando, saj smo devetdesetodstotno usmerjeni k industrijskim uporabnikom. Zunanjemu propagiranju našega podjetja in dejavnosti ne posvečamo večje pozornosti. So pa naše marketinške dejavnosti usmerjene v sodelovanje na vseh sejmih, ki so aktualni za našo dejavnost. Tako, na primer, redno sodelujemo na lesnem sejmu Ligna Hannover, kije vsako drugo leto. To je sejem svetovnega pomena za lesnoobdelovalne stroje in za lepila. Sodelujemo tudi na Madžarskem, kjer prirejajo sejem za lesno industrijo in papirno industrijo. Pa še na Češkem, v Rusiji in drugod na naših potencialnih trgih. Sejmi so za nas bistvenega pomena, saj prav na njih prihajamo v neposreden stik z našimi potencialnimi industrijskimi kupci. Večino marketinških dejavnosti prenašamo v neposredne kontakte s kupci.” Kraševci cenimo naš kraški prostor Kot enega izmed prvih naročnikov revije Kras smo na koncu pogovora vprašali Mitolovega direktorja Marjana Mateto še, kaj mu ta revija pomeni. Odgovoril je: “Všeč mi je, da imamo revijo Kras. Saj skrbi, da javnost spoznava vse, kar je povezano s Krasom in kar je pomembno za ohranjanje njegove istovetnosti! Revija Kras zelo dobro predstavlja in popularizira ta prostor. Kras je namreč po mojem mnenju prijetna 'četrt’ Slovenije, ki potrebuje tudi tako promocijo! Tbdi naše podjetje je del tega prostora in želimo se še naprej razvijati v sožitju s Krasom. Za njegovo promocijo namenjamo vsako leto nekaj denarja; tako za kulturno kot za športno dejavnost... V Mitolu smo zaposleni Kraševci, ki cenimo naš kraški prostor in ki ga želimo kar najbolj pristnega ohraniti naslednjim rodovom... V letu 2003 so v Mitolu urejali logistiko. Zgradili so visokoregalno skladišče in povezali celoten kompleks tovarne pod eno streho. rp KIPARSTVO Razstava - poklon kraškemu rojaku Frančišku Smerduju SKULPTURE MOJCE SMERDU rp ¥i2kfi&73r&& O razstavi izbora skulptur akademske kiparke Mojce Smerdu v ambientu kraške domačije v Svetem ob deseti obletnici izhajanja revije Kras smo pisali v njeni 60. številki. Nismo pa posebej poudarili, y da je bila razstava tudi poklon spominu na kiparkinega očeta Frančiška Smerduja, akademskega kiparja, kraškega rojaka iz Postojne. ^ . 7 rav pogosto si ne ogledujemo kiparskih razstav zu-■ naj zaprtih galerijskih prostorov. Zato je razstava 1^ akademske slikarke Mojce Smerdu na vrtu v kraške m ambientu pri povabljenih ob srečanju revije -4L. Kras doživela veliko odobravanje. Veliko pa jih je želelo videti to razstavo še po praznovanju desete obletnice revije. Deset manjših skulptur in štiri velike forme, ki so se kar zlile z ozadjem kraškega zidu, figovih dreves, oljk in cvetoče sivke, je z izjemnim občutkom postavil v okolje vrta v Svetem oblikovalec Lev Lisjak. Kako razlaga sporočilo skulptur Mojce Smerdu likovni kritik Andrej Medved, smo napisali v 60. številki revije Kras. Tokrat povzemamo oznako kiparkinega ustvarjanja, ki gaje napisal za katalog o skupni razstavi Frančiška in Mojce Smerdu likovni kritik dr. Stane Bernik: “Kiparstvo Mojce Smerdu raste iz vrojene navezanosti na plastičnost izražanja, zato je docela zaobjeto v svet intime in no-tranjega dialoga, kot da bi iz njiju iarčila tista izvirna napetost, ki iz energetskega jedra projicira opno skulpturalne telesnosti. Njene stvaritve se izpovedno kažejo kot strastno oblikovano kiparsko besedišče, s katerim gradi svoji ustvarjalni sporočilnosti konceptualno nedvoumno in avtorsko prepoznavno stavčno zgradbo. Moramo reči, da je izrazita subjektivno into-nirana znakovnost, s katero zamejuje svoje kipe, ključ razumevanja njenega kiparstva. Pri tem nedvoumno vzpostavljenem metodološkem izhodišču vztraja od samega začetka, se pravi od zgodnjega ukvarjanja s figuro, prek njenega raztelešenja v izrazno samonosne optične znanilce plastične pojavnosti in njihove samozavestne izrisa-nosti v prostoru, do ponovne vrnitve k figuri, kot to najpozneje izžarevajo njena najnovejša dela. S svojo obrisno pojavnostjo so videti kot starodavni megaliti in skladno s to spodbuje- V zapuščini akademskega kiparja Frančiška Smerduja je - Poleg obširnega risarskega opusa - ohranjenih približno 350 kiparskih bel (v mavcuterakoti, bronu in kamnu; večinoma mala in podretna plastika). Med javnimi deli velja zlasti omeniti spomenike kana Cankarja na Rožniku (Ljubljana), 1948), Franceta Prešerna (Kranj, 1950-52 - skupaj s Petrom Lobodo), Ilegalca (Ljubljana, 1952). Na Brionih je na poivabilo arhitekta Plečnika za njegov paviljon oblikoval figuro Ganimeda (1957), za reprezentančno vilo pa relief Rojstvo (marmor, 1942-43); v Ljubljani je za stopnišče Plečnikove stavbe (nekdanje Baragovo semenišče, zdaj Festivalna dvorana) oblikoval štiri alegorične ležeče ženske figure, za speleološki muzej v Postojni pa je oblikoval človeško ribico (1963-64). nostjo pomensko pnnnsko zaznamovanj jS temi deli'se je Smerdujeva, tako kot pronicljivi predhodniki modemizma-in za njimi njegovi številni vidni soustvaimlčk zavestno lotila preiz- . kušnje sodobnega kiparskega nagjpvora iz njegovih korenin, vračajoč se zvedavo in z optimizmom k izvirnim ustvarjalnim aksiomom, ovrednotenim v vselej živi govorici umetnostnega izročila. In če bi nam morda uspelo iz te navezave izpeljati tipološko pripadnost k figuralni arhetipiki. bi kajpak morali uvrstiti v opis njenih posebnosti tesno spelost s senzibilnostjo našega časa, v kateri bi prav gotovi) našli prepričljivo oporo tudi za utemeljitev oznake o povsem, sodobno prežeti sugestivnosti njenih recentnih kiparskih podob. Seveda pa so to, potem ko je ikonografsko in simbolno preizkušala različne zamisli in sestave, predvsem antropoformna skulpturalna 'telesa, ki so prestala poglobljeno vitalistično elaboracijo. Tako kot večina njenih del, so tildi najnovejša V terakoti. Glina je živo zaznamovala njeno kiparsko delavnica in iz vseh uresničenih del, ki nas v njej obkroiajb, y£jeTieverjetncfiekspTcsiv-nost neposrednega ustvarjalnega stika z gradivom, ki ga polno podpira tenkočutna tonska obarvanost z žganjem in njej pri- padni neposredni nanosi prstenih, prairtako žganih barv. Koža njenih skulptur je zaznamovana tako z-iztishjenimi in gnetenimi oblikami kot tudi z gestuplnimi vleki, vrezninami in drugimi oblikami odtisov, ki grafično mehčajo napetost oblik. Obrisne in zdaj umirjene prvinske podobe najtrovejžih dej Mojce Smerdu so večinoma “stkane’[ z nalaganjem in neenakomernim plastenjem glinenih svaljkov, ki sorpo žganju videti1 s svojim vodoravnim posedanjem kot Usedlina, kakor dir Bi se v njih še iz davnin nalagal čas. In veiTrlar s svojo teksturno od-sevnostjo silijo gledalca k angažirofiemu razmerju, lahko tečemo, da z optiko našegft č(i$(i. Občutimo,- dajioče s slikovito zgovornostjo svojih planik, ktUb idtfnčTlTb jKUBmisuufjifinekak- ■ šnega večnega redustvati, ki: gpUdživljcmKKpb .njihovem formalističnem branju, pomkitLotledalcev smisFHz m KNJIGE Dr. Andrej Gogala: Kamen, voda, sonce in veter Narava Krasa in slovenske Istre EB VELIČINA NI (VEDNO) V VELIKOSTI Iztok Ilich TXidi drobne, komaj opazne, za marsikoga celo nevidne stvari so lahko velike, zanimive, vredne vse pozornosti. Odvisno pač od razdalje, iz katere jih opazujemo, in zlasti od opazovalčeve optike. Ta pa je v prvi vrsti spet odvisna od globine in širine njegovih (notranjih, duhovnih) obzorij. Komur je dano, da te “malenkosti” opazi, se jim približa in vstopi v njihov svet, je dano več, kot je v današnji porabniški eri mogoče odmeriti zgolj z denarjem. Naravoslovec, natančneje žužkoslovec Andrej Gogala sodi med ljudi, ki so si znali s potrpežljivim delom prislužiti tak privilegij. Je človek, ki ga bolj kot najbolj umetelni in tehnološko napredni izdelki človekovih rok navdušujejo in razveseljujejo stvaritve narave. Tudi - če ne predvsem - tista drobna, komaj opazna, za marsikoga celo nevidna bitja, ki so v sto tisočih in milijonih let razvoja odvrgla vse odvečno in do popolnosti razvila vse potrebno za svoje preživetje. Da je tako, Andrej Gogala zgovorno dokazuje s knjigo KAMEN, VODA, SONCE IN VETER, ki mu jo je izdal Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Ob vrsti fotografij novejšega datuma je jedro izdaje gradivo, ki ga je pripravil za veliko razstavo o slovenski naravi, a je tedaj zaradi pomanjkanja sredstev v muzeju ni mogel pospremiti s primernim katalogom. Vsebino knjige je avtor še dodatno opredelil s podnaslovom Narava Krasa in slovenske Istre, a je nato že v uvodnih besedah pojasnil, da si je pravzaprav zastavil na videz skromnejši cilj: “Namesto velikih živali, ki so bolj poznane, a pomenijo le majhen delež raznovrstnosti, so prikazane Andrej Gogala Kamen, voda, sonce in veter Narava Krasa in slovenske Istre majhne, ki so ravno tako zanimive. Tokrat tudi ni govora o bogati podzemni favni našega Krasa, temveč sem se omejil samo na Površje”. Ta zožitev področja opazovanja je Pravzaprav prednost Gogalove knjige. Ker v ujej ne ponavlja in ne povzema vsega tistega, kar bolj ali manj poznamo iz bogato ilustriranih foto-monografij drugih avtoijev, se je lahko povsem osredotočil na tiste, na prvi Pogled morda manj atraktivne pojave in oblike življenja, kijih bolj komercialno usmerjene izdaje praviloma prezrejo. Seveda imajo tudi tukaj prvo besedo barvne fotografije - v skrbno premišljenih posnetkih “zamrznjeni” avtoijevi pogledi skozi objektiv. V primeijavi z razkošjem več kot 200 podob je videti, kot da pripada besedilu le obrobna vloga. A ni tako. Vsako izmed devetih poglavij, v katerih se Gogala s kraške planote prek Robu postopoma spušča v dolino Dragonje in naposled seže do solin in obrežja slovenskega koščka Jadrana, ima namreč obsežen uvod, ki napove, kaj bodo pokazale fotografije. Tudi mnogi v le nekaj besed strnjeni spremljajoči podpisi h posnetkom so več kot zgolj faktografski Povzetki - kaj prikazujejo ter kje in kdaj so hili narejeni. Marsikateri opis ah prizor je hvalnica naravi s poetičnim pridihom podoživljanja vzdušja in razpoloženja v delčku sekunde, ko je pritisk na sprožilec ustavil čas. Iz zapisanega v besedah in še bolj na občutljivi površini filma odsevata avtorjeva Posebni posluh in pretanjeni občutek za pra-yi trenutek. Trenutek, na katerega, kot tudi Izvemo, mora nemalokdaj čakati zelo dolgo In vztrajno. Se dobro, da mu včasih priskoči na pomoč tudi sreča in se mu tak dragoceni pravi trenutek ponudi kar sam. Na primer, kadar med sprehodom po čedalje bolj zaraščeni kraški gmajni naleti na cvetočo redko gor- sko logarico ali ga vzradostijo veliki rdeči cvetovi potonik, ki jih uzre za grmom. V prologu lahko, na primer, preberemo, kako je potekal fotografski lov na čebelo, ki mu je “zletela izpred objektiva ravno v trenutku, ko jo je uspel izostriti v iskalcu”. Zaradi napetosti in razbuijenja so se mu začele tresti roke. Ne nazadnje najbrž tudi zato, ker pred seboj ni imel “navadne” čebele, temveč samotarsko Greffejevo opnarko, ki jo je dan prej po večletnem neuspešnem iskanju odkril na robu Trnovskega gozda. Čeprav je že naredil nekaj posnetkov te zelo redke žuželke, se je bal, “da je šlo povsod kaj narobe: ah se je čebela obrnila tako, da se ne vidi njenih značilnosti, ah pa jo je zastirala kakšna rastlinska bilka... Hitrega giba ne smem narediti, saj bi splašil previdno žuželko. Končno se ji uspem približati...” Že avtoijev opis te uvodne epizode priča, da je bil nastanek malone vsakega posnetka - najnovejši je iz letošnjega aprila, najstarejši pa izpred štirinajstih let - svojevrstna pustolovščina. Dogodek, pri katerem so imela poleg napetih čutil in sodobne tehnike nemalo opraviti tudi čustva. Razlog, zakaj po svoj odmerek fotografskega in raziskovalnega adrenalina najraje odhaja na Kras in v Istro, pa je po Gogalovih besedah predvsem njuna izjemna naravna raznovrstnost. Kras, ki leži na meji vzhodnosredo-zemske in zahodnosredozemske favnistične regije ter na stičišču sredozemskega in celinskega sveta, naselujejo prebivalci vseh teh območij. Poleg številnih kobilic in drugih, med njimi tudi mnogih endemičnih vrst žuželk, je Gogala med svojimi pohodi samo divjih čebel odkril 317 vrst! In povrhu vsega še dotlej neznano vrsto travniške stenice, ki ji je dal ime buijevka. Naravoslovec Andrej Gogala pa ima med svojimi samotnimi raziskovalskimi pohodi odprte oči tudi za druge pojave. Z za- skrbljenostjo spremlja človekovo nerazumno poseganje v naravo oziroma njegovo vphvanje na sestav favne in flore ter nepremišljeno urbanizacijo. Pri tem se, kljub možnim mračnim scenarijem, že v bližnji prihodnosti, o katerih tudi razmišlja, raje tolaži “z mislijo, daje narava sposobna obnavljanja, četudi ostane živih le nekaj izmed več milijonov živih bitij,” ne da bi pozabil opozoriti, da bo “naše lastno življenje vehko bolj pusto in manjvredno, če ne bomo mogli doživljati stika z neokrnjeno naravo”. Knjiga Andreja Gogale KAMEN, VODA, SONCE IN VETER se torej dotika različnih ravni “sobivanja” oziroma vzajemnega vplivanja teh štirih elementov. V različnih trenutkih in razpoloženjih jo je mogoče sprejemati na različne načine, vedno znova poučno in vznemirljivo. Z razkrivanjem lepot in zanimivosti obeh pokrajin, Krasa in slovenske Istre, ter z opozaijanjem na posebnosti njunega rastlinstva in živalstva pa bo, kot še upa skromni avtor, morda tudi nekaj pripomogla k “prizadevanjem po ohranit vi narave, ki se mora stalno umikati cestam, železnicam, elektrarnam ...” Knjigo dr. Andreja Gogale KAMEN, VODA, SONCE IN VETER je mogoče kupiti za 5.000 SIT v Muzejski knjigarni Prirodoslovnega muzeja Slovenije ali jo naročiti v tem muzeju po faksu na št. 01/241-09-53 in z elektronsko pošto na: uprava @pms-lj.si. Naprodaj pa je v Ljubljani v Geodetskem zavodu, v knjigarnah Vale Novak v centru mesta in v City parku in v Konzorciju Mladinske knjige ter v Intersparu, v Celju v Kulturnici ter v Kopru v Domu knjige založbe Mladinska knjiga in v knjigarni Libris. Iztok Ilich, Ljubljana til •*tiw KNJIGE Nova knjiga Sergeja Verča: Pogrebna maškarada Iztok Ilich Kratek sprehod skozi zgodovino kriminalke kot posebnega literarnega žanra, ki se ponekod prekriva z detektivko, pokaže, da se na Slovenskem v stotridesetih letih od Jakoba Alešovca, avtorja naše prve kriminalke (Iz sodnijskega življenja) naprej, ne moremo pohvaliti ne s številom avtorjev ne s številom spisov, ki bi jih mogli brez zadrege uvrstiti v ta »predal«. Izkaže pa se tudi, da med sodobnimi slovenskimi pisci, specializiranimi za to področje, v zadnjih letih pripada - ob Igorju Karlovšku -najvidnejše mesto Sergeju Verču, ki ga večina kljub temu bolj pozna po drugih njegovih nastopih, zlasti na gledaliških odrih in za njimi ter na televizijskih zaslonih. Sergej Verč, književnik in režiser iz Trsta, urednik dramskih sporedov na Radiu Trst A. Avtor dramskih del Kocke v kocki (1967), Ko luna škili... (1972), Samo malo jih zaide v te kraje (1987), Evangelij po Judi (1988, Grumova nagrada), Tanzschule (1990), Ivan in Ivana (1999). Leta 1991 je objavil prvi kriminalni roman Rolandov steber in leta 1998 drugega Skrivnost turkizne meduze. Kot soavtor podpisuje številne gledališke, radijske in televizijske satirične kabarete. Bil je večkrat nagrajen, med drugim leta 1994 z nagrado Prešernovega sklada za radijsko režijo celotne Dantejeve Božanske komedije. W riminalka kot sodobna meščanska preobleka tradicionalnega pustolovskega oziroma viteš-|v®k kega romana, v katerem plemenito dobro zma-ga nad podlim zlom, je z Verčevim komisar-—JBb*.jem Benjaminom Perkom dobila tudi prepoznaven lik bistrega in pogumnega tržaškoslovenskega Sherlocka Holmesa, ali morda raje, v duhu današnjega časa, Jamesa Bonda. Prav lik Bena Perka, šefa letečega oddelka tržaške policije, pod debelo, raskavo kožo strogega policista, v resnici pa mehke, nemalokdaj tudi presenetljivo naivne duše, povezuje novi Verčev kriminalni roman Pogrebna maškarada z obema prejšnjima - Rolandov steber (1991) in Skrivnost turkizne meduze (1998). V vseh treh knjigah se kot v svojevrstni trilogiji srečujejo in dopolnjujejo tudi posamezne zgodbe, ki v luči novih odkritij pred bralcem na novo odstirajo ozadja ali povezave že prej (nekaterih le na videz) razrešenih Perkovih primerov. Tak primer je tokrat primer nesrečne smrti - kot so hoteli tisti, ki so vedeli, zakaj, prikazati očiten umor - Emila Luina - in njegovo povezanost s skrivnostnim izginotjem mogočnega usmerjevalca mednarodnih kriminalnih poslov profesorja Caltagiro-neja. Gizdalinski grobijan, zvodnik, tihotapec in prešuštnik Luin sicer ni izmed večjih »rib« v hudodelski združbi, ki jo vešče razkriva Verčeva knjiga, je pa eden izmed vozlov, ki držijo skupaj orjaško mrežo. V trenutku, ko vztrajnemu inšpektorju Perku s pomočjo inšpektorja Ayale in drugih zvestih sodelavcev, ki še zaupajo v vrednote, kot so poštenje, pravičnost in ljubezen, uspe razvozlati ta vozel, začne razpadati tudi vsa na videz neuničljiva mreža povezav najhujših malopridnosti vseh vrst. Dramatičnih preobratov polno dogajanje v romanu pogosto usmerjajo naključna odkritja, za povišane odmerke adrenalina v bralčevih žilah pa poskrbijo živi opisi divjih nočnih avtomobilskih dirk, ugrabitev, naročenih umorov, zamenjav trupel in strelskih obračunov, ki si sledijo v bliskovitem zaporedju filmskih prizorov. Nasilje in zvijačnost sta rdeča nit srhljivega prepleta trgovine z mamili, tihotapljenja cigaret in ljudi ter mafijskih poslov, povezanih s tajnimi službami z obeh strani meje. Ko že kaže, da tega uničujočega plazu ne more ustaviti nič več, potegne neupogljivi komisar Perko iz rokava svoje najmočnejše adute in zmaga v smrtno nevarni igri, v kateri pogosto ni jasno, kdo je na kateri strani in komu je mogoče zaupati. Avtor kaže izostren občutek za podrobnosti - ki so v dobrih kriminalkah seveda odločilnega pomena. Preseneča s poznavanjem različnih kriminalističnih postopkov in metod, izkaže se tako za poznavalca piva kot tudi človeške anatomije oziroma prosekture, povrhu pa od časa do časa kot žlahtno »začimbo« Primeša še ščepec ah dva dialogov v slikovitem kraškem narečju. Čeprav je za razumevanje mednarodne prepletenosti kriminala, ki jo tukaj odstira Sergej Verč, nujnih nekaj skokov v Črno goro in južno Italijo pa v zapuščene Abitante in zlasti v Trst, je ključno prizorišče zapleta in razpleta Perkovega spopada z nevarno hudodelsko druščino predvsem del Krasa med Vogljami in Dutovljami, ki na tak način gotovo še ni vstopil v literaturo. Kakšen je ta razplet, pa se, ker gre za napeto kriminalko, seveda ne spodobi povedati ... Knjigo - prijetno branje, ki utegne med bolj zvedavimi Kraševci sprožiti tudi ugibanja »kdo je kdo« v njej, je izvrstno oblikovala Maja Licul, izdala pa Cankarjeva založba. f hok Ilich, Ljubljana Odlomek iz nove knjige Sergeja Verča POGREBNA MAŠKARADA Del popoldneva je komisar preživel v popolnem brezdelju, ki je človeku v užitek, če ve, da je dotlej dobro opravil svoje delo. Kakšen teden! Dogodki so se vrstili s tako naglico, kakor da bi nekdo sprožil plaz zamolčanih, prikritih, predvsem pa izkrivljenih resnic. Ena od teh je bil tudi Emil Luin, tragikomična podoba brezhrbteničnega moškega, razpetega med dve ženski, ki sta si ga obe lastili, nobena pa mu ni bila pripravljena zares pomagati. Če je dobro pomislil, niti njegova žena, gospa Zora. Mar ni čudno, da mu je pred petimi leti dovolila kar tako oditi, vsa ta leta mimo prenašala njegovo odsotnost, ko pa se je, vsaj po besedah Silve Žerjal, pred kratkim spet pojavil v vasi, ga je s histeričnim izpadom zvlekla domov. Pretkano komedijantstvo grobo odslovljene Žene ali neobvladovanje predolgo zatrtih čustev? Kaj pa Silva Žerjal, njena tekmica v ljubezni? Ko je bil njen ljubi Emil vsaj tristo šririinšestdeset dni v letu na službenem potovanju, njen zakonski mož pa še en dan več na morju, si je šarmantna pohotnica lajšala in slajšala življenje z osvajanjem policijskih komisarjev in najbrž še koga. Je res ljubila Emila? Ob domnevi, da je še živ - kje bi se torej lahko skrival Emil Luin? Doma pri ženi ali nekaj metrov stran pri Silvi Žerjal? Tisti neznanec je že najmanj trikrat prišel v vas, vsaj tolikokrat mu je zadišalo po cigareti. Kaj ni to pomenilo, da je razpolagal s podatki o Luinovi navzočnosti v teh krajih? Toliko bolj, če je bilo verjeti Silvi Žerjal, da je kriminalist z notranje uprave. Kdo torej leži v tisti krsti na katinarskem pokopališču, se je vprašal komisar. Pa še nekaj mu ni šlo v račun. Podoba naivnega babjeka se mu nikakor ni skladala s podobo nevarnega človeka, ki ga preganjajo tako mafija kot tajne službe. Luin je bil dokaj premožen in žensk mu prav gotovo ni manjkalo. Najbrž niti varnih skrivališč. Če se je torej res skrival v vasi, zakaj ravno tu, kjer mu okolica ni bila najbolj naklonjena? KNJIGE Tržaški Sokol in njegov dolgi let w Uredništvo Bralce revije Kras bi radi opozorili na knjigo mentorja slovenskega športa na Tržaškem in publicista prof. Bojana Pavletiča "Tržaški Sokol in njegov dolgi let", ki je izšla v Trstu leta 1 999 ob stotrideseti obletnici organiziranega slovenskega športa na Tržaškem. Je prva celovita raziskava o prisotnosti slovenskega športa v Trstu ter njegovi okolici. Kupiti ali naročiti jo je mogoče v Tržaški knjigarni, Via S. Francesco, 34135 Trst, tel. (0039) 040 635 957 "W~3- 150 straneh velikega formata predstavlja ob-8% I dobje od začetkov organiziranega športnega I udejstvovanja Slovencev na tem prostoru leta 1850 in ustanovitve Južnega Sokola leta 1869 v JL. ^ Trstu, njegove hitre prepovedi, pa ustanovitve Tržaškega Sokola leta 1882, zgraditve Narodnega doma 1904, nastanka orlovstva in Tržaškega Orla, pridobitve nove telovadnice leta 1913 v prostorih takratne Slovenske trgovske šole do prve svetovne vojne, kar je pomenilo konec prvega obdobja slovenskega športa na Tržaškem in Tržaškega Sokola. Nadaljuje prikaz prizadevanj tamkajšnjih slovenskih športnikov, da po končani vojni in po prihodu italijanske uprave na Tržaško obudijo sokolska društva, opiše njihove temne slutnje po požigu Narodnega doma v središču Trsta leta 1920, ki so se začele uresničevati z nastopom fašizma in s požigi sedeža rojanskega Sokola, svetoivanskega Narodnega doma in barkovljanskega Narodnega doma ter dosegle vrhunec z ukinitvijo vseh slovenskih društev na območju Italije, čemur je sledil upor slovenskih športnikov. Sklene pa oživitev njihovega športnega udejstvovanja po drugi svetovni vojni, ko so uspeli dograditi novi Stadion 1. maja pri sv. Ivanu, obnovili številna športna društva na tržaškem in ko so hkrati med mlajšimi športniki prevladali sodobni, stvarni in življenjski pogledi na šport brez političnega sektaštva. To je leta 1959 omogočilo ustanovitev Športnega združenja Bor, kateremu so predstavniki nekdanjih tržaških Sokolov leta 1989 simbolično izročili novi prapor in združenje formalno razglasili za nosilca in nadaljevalca tradicij v davnem letu 1869 ustanovljenega Telovadnega društva Južni, pozneje Tržaški Sokol. Predsednik Športnega združenja Bor Aleksander Rustja je v predgovoru knjige zapisal, da so jubileji običajno mejnik, ko se človek podrobneje ozre v preteklost in ob tem poskuša izmeriti v času prehojeno pot ter ji določiti vednost. “Tudi 130-letnica slovenskega športa v Trstu”, nadaljuje Rustja, “predstavlja obdobje, v katerem seje od ustanovitve Južnega Sokola pa do današnjega nadaljevalca njegovih tradicij, Športnega združenja Bor, zvrstila vrsta dogodkov. Ti so s svojo vraščenostjo v našo krajevno zgodovino soustvarjali življenje rodov naših prednikov in so s tem tudi del našega življenja. Da bi lahko vse, kar je bilo storjenega v skoraj poldrugem stoletju slovenskega športa v našem mestu, ovrednotili ter temu tudi določili prostor in vlogo v širšem tržaškem okviru, je bilo vsekakor treba zbrati tiste podatke, ki so danes vsaj do določene mere še dosegljivi ter jih predstaviti v presojo v obliki publikacije. Prav to pa je bil vzvod za odločitev o natisu te knjige z zgodovinskim pregledom vsega, kar se je v slovenskem športu dogajalo v Trstu od njegovih začetkov dalje. Brez poznavanja lastnih korenin tudi sedanjost ne more rasti na trdnih temeljih; na takih, ki dopuščajo optimizem in vero v bodočnost. Za izčrpno raziskavo se moramo zahvaliti avtorju, mentorju slovenskega športa prof. Bojanu Pavletiču, kajti brez njegovega truda in zavzetosti prav gotovo ne bi slovenski zamejci v Trstu danes imeli tega, kar je bilo v povojnih letih ustvarjeno na temeljih zapuščine nekdanjega Sokola. Prav tako smo dolžni iskreno zahvalo Zadružni kraški banki za njen dragocen prispevek, brez katerega bi ta publikacija le težko izšla. Knjiga o slovenskem športu v Trstu naj bo vsekakor starejšim generacijam spomin na veliko delo, ki so ga opravile, mladim pa vzpodbuda in vodilo za to, kar ustvarjajo danes in kar bodo v bodočnosti!” Avtor knjige “Tržaški sokol in njegov dolgi let” prof. Bojan Pavletič pa je v spremni besedi zapisal: “Pisati o zgodovini slovenskega športa v mestu Trst je vsekakor podvig, ki terja predvsem čas; zlasti zato, ker je zbiranje zgodovinskih dokazov izredno težko in zahtevno delo. Časa pa avtor ni imel na pretek glede na to, da je odločitev o izdaji že 1 Pred proslavo 130-letnice slovenskega športa v Trstu, padla razmeroma pozno in je zato pisanje potekalo v časovni stiski. Veliko težavo je predstavljalo tudi dejstvo, da so bili mnogi dokumenti v času fašizma ali med obema vojnama uničeni, marsikatera dejavnost pa se je v določenem obdobju odvijala enostavno brez pisnih ali drugih dokazov. Za marsikatero društvo tako ni mogoče natančno ugotoviti področje ali vsebino njegovega delovanja, niti kdaj je nastalo, ne kdaj je prenehalo delovati. Pa tudi obstoječi dokazi, zlasti v spominski literaturi, so večkrat dokaj nezanesljivi in se v različnih virih med seboj razlikujejo. Pri pisanju te knjige seje bilo tako treba opreti predvsem na že obstoječo zgodovinsko literaturo, zlasti na pionirski opus prof. Alda Rupla, na spominske zapise v raznih tiskih, na (večinoma skromne) prispevke v periodiki obdobja, v katerem se je razvijal naš šport, na raziskave v raznih (predvsem tržaških in ljubljanskih) arhivih, med katerimi so bili dragocen vir podatkov zlasti nekateri policijski dokumenti, za določeno obdobje Pa tudi zasebni arhiv g. Dušana Jakomina v Skednju. Slikovne podatke, ki bogato dopolnjujejo to knjigo, je skoraj v , celoti omogočil Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Za nekoliko zgoščeni prevod vsebine knjige v italijanski jezik je vestno poskrbel Sergij Pahor. Pričujoče delo, ki je v bistvu prva celovita raziskava o prisotnosti slovenskega športa v mestu Trst, se bralcu nikakor ne Predstavlja kot zbirka zgodovinskih podatkov dokončne vrednosti, ampak predvsem kot izhodišče za celovitejšo presojo te naše pomembne dejavnosti, ob zavedanju, da bo treba v bodoče še marsikaj dopolniti, morda pa to ali ono tudi popraviti. Toda to čaka prihodnje raziskovalce naše preteklosti”. Telovadno društvo Sokol iz Komna je v Tržaški župi zastopal v sezoni 1912-13 njegov starosta Josip Hočevar iz Štanjela. Na veliki proslavi v tržaškem Kulturnem domu 24. novembra 1969 je predstavnik nekdanjih sokolov Marjan Dolgan izročil novi društveni prapor Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, to pa ga je predalo Športnemu združenju Bor ter ga kot edino slovensko mestno društvo v Trstu imenovalo za nositelja in nadaljevalca tradicij nekdanjega Tržaškega Sokola. Vse slike iz knjige Bojana Pertota "Tržaški sokol in njegov dolgi let". l — % Ga t m '**v^ Uredništvo Takole se izdajatelji zloženke obračajo na bralstvo: Leta 2000 ustanovljeno Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega Primorja si je zadalo za nalogo ustanoviti etnografski muzej Primorja, ki bi bil namenjen v glavnem ribištvu in pomorskim dejavnostim. V treh letih svojega obstoja, čeprav še brez svoje stavbe, je muzej zbiral muzejske predmete, pripravljal predavanja in razstave, obiskoval z unikatnimi eksponati šole, vodil po obali številne delegacije in ekskurzije iz Slovenije, tako da so udeleženci zvedeli za tisti del zgodovine slovenskega ribiškega življa ob obali, ki je ni najti v nobenem učbeniku. Osnovi cilj boddočega muzeja je rešiti, ohraniti in ovrednotiti našo bogato in edinstveno obmorsko kulturno dediščino, ki je zaznamovala življenje Slovencev ob morju vse od začetkov njihove naselitve na obalo severnega Jadrana od Savudrije do Soče. To bo mogoče uresničiti z razstavami že zbranih eksponatov in z drugimi dejavnostmi, od organiziranja didaktičnih in znanstvenih srečanj do izdajanja publikacij in multimedijske produkcije, da bodo tukajšnji Slovenci prepoznavni tudi v mednarodnem merilu. O Ribiškem muzeju Tržaškega Primorja smo v reviji Kras že pisali in v njegovi rubriki SLOVENCI IN MORJE objavili v nadaljevanjih izpod peresa pomorskega kapetana in direktorja muzeja Bruna Lisjaka-Volpija trinajst prispevkov, v katerih je predstavil nekdanjo slovensko obalo od do Brkovelj, nabrežinsko ribiško pot, najstarejše slovensko plovilo u čupo in pogled na nekdanjo slovensko obalo z morja. Tokrat povzemamo zloženko Ribiškega muzeja Slovenskega Primorja, s katero se slovenski in italijanski javnosti predstavlja ta bodoči kulturni hram, v katerem bo zgodovina slovenskega pomorskega ribištva shranjena in razstavljena v trajen spomin za sedanje in bodoče rodove. Uresničitev tega cilja bi morala biti dolžnost slehernega Slovenca, saj bi to pomenilo, omogočiti spoznavanje “pozabljene obmorske zgodovine” Slovencev in utrjevati narodove korenine, ki segajo od gora do morja, in ohraniti narodovo identiteto. To bo še posebno pomembno, ko bodo v kratkem Slovenci v Sloveniji in Italiji spet strnjeni brez meja v Evropski uniji in ko bo moral tudi majhen slovenski narod kljubovati burji globalizacije. Zato vabimo, če hočete storiti plemenito in dobro dejanje, da prispevate za zgraditev Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja, da bo naše drevo s svojimi globokimi in žilavimi koreninami kljubovalo silnim neizbežnim vetrovom! Kakor je videti iz priloženega načrta na desni strani in z makete, bodo razstavni prostori Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja na že pridobljeni parceli pod teraso Doma Alberta Sirka v Križu pri Trstu, odkoder je čudovit razgled na ves Tržaški zaliv, od Savudrije do Soče. Prenovljena bo obstoječa stara zgradba, dodana pa bosta dva nova razstavna prostora. Glavni vhod bo s terase po stopnicah na dvorišče. To bo s prostorom pod stebriščem Doma Alberta Sirka razstavišče na prostem za velike eksponate. Dostop za dostavna vozila bo po jusarski parceli pod igriščem Doma in skozi spodnji vhod. Za predavanja, srečanja strokovnjakov in posvetovanja ter za druge priložnostne prireditve muzeja bo služila dvorana Doma Alberta Sirka. Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega Primorja S. Croce-Križ 61,34010 Trieste-Trst Tel: 040-368-345, Faks: 040-369-134 E-pošta: proteco@spin.it Bančna računa: Zadružba kraška banka št. 17814 Nova tržaška kreditna banka št. 10127 Q ffel *0> C C-e 'C NO tie6xrpN ob (T'0?Left'eSp StoNence^ otia\o,^o9ot ivtomo iense stiNartviT«;-' od asSsS®^ i0M“ „ bodo rt\es® tor* m mmmm ■ RIBIŠKI MUZEJ P TRŽAŠKEGA PRIM&IA SE PREDSTAVLJA SLOVENCI IN MO Konec opisa nekdanje slovenske etnične obale BARKOVUE (Barcola) Bruno Lisjak-Volpi Barkovlje, sedaj že predmestje Trsta, še pred nedavnim slovenska vasica, so bile poznane predvsem po svojih ribičih, pomorščakih in ladijskih tesarjih. Ker so bili v bližini kamnolomi peščenjaka, so se ljudje tod ukvarjali tudi z zidarstvom in gradbeništvom. Iz Bar-kovelj so bili tudi podjetniki, ki so zgradili del tržaškega pristanišča in veliko pomembnih zgradb v Trstu. Med njimi tudi slovenski Narodni dom po projektu arhitekta Maxa Fabianija, ki so ga italijanski fašisti leta 1920 požgali. Kraj ima zelo lepo lego pod pobočjem kraškega roba in je podoben dolini, ki se proti jugu odpira morju. Center naselbine sta bila kapelica sv. Jerneja in mali pristan ob lepi peščeni plaži. Tam, kjer je bila Jernejeva kapelica, so leta 1785 zgradili cerkev in leta 1838 še zvonik. Verniki, ki so zelo častili sv. Jerneja, so zbirali denar za zvonove, zato sta bila na njih napisa. Na manjšem: Po blagodarih barkovljanov sem bil izlit 1873 - Gospod usliši moj glas! Na večjem pa: Povečan z milodari župljanov in dobrotnikov. Pogled v zgodovino Barkovlje so v dokumentu, datiranem s 26. september 1826, opisane takole: Katastrska občina Barcole ni vas kot taka, temveč skupina hiš, združenih na kraju ob morju imenovanim St. Bartolomeo, kjer je cerkev. Ostale hiše so raztresene po ozemlju. V glavnem služijo kot stanovanja kmetom, posestnikom in kolonom. Kraj je približno uro daleč od mesta. Ta občina pri- pada oblastem, ki se nahajajo v Trstu. Meji z občinami Greta, Opčina, Kontovel in na zahodu z morjem. Stanovalci: 279 moških, 274 žensk. Hiše: 77pokritih s korci. Živina: 5 volov, 5 krav. Ceste: najkrajša na Kontovel-Prosek, na Greto. Vinogradi: 58, 25 oljčnih nasadov. Obstaja ena šola. Razen s kmetijstvom se ljudje ukvarjajo že z ribolovom, s pridobivanjem kamenja za zgradbe, s prodajo balasta za ladje, s prevažanjem kamenja z barkami. Prenekateremu bralcu ne bo jasno, kaj pomeni prodaja balasta, zato je potrebno pojasnilo. V tistih časih se je vse pomorske prevoze opravljalo s tovornimi jadrnicami. Tržaška luka jih je bila vedno polna. Prihajale so polne vsakovrstnega blaga iz daljnovzhodnih, ameriških, indijskih in drugih pristanišč. Po izkrcanju tovora so se vračale zvečine brez tovora. To pa je bilo za vsakega kapitana velik problem, saj prazna, nena-tovoijena jadrnica ni mogla pluti v močnem bočnem vetrn. Prevrnila bi se, ker v spodnjem skladiščnem delu ni imela protiuteži -balasta. Zato se je razvila trgovska dejavnost, to je dovažanje in prodajanje kamenja za balast, italijansko “zavorra” v pristanišču zasidranim jadrnicam. V tržaški luki so za to skrbeh Barkovljani, ki so jih imenovati “ša-vomati”. Barkovlje so bile poznane tudi zaradi lova na tune in velikih trat za sardone, ki jih je vleklo do petdeset ljudi hkrati na obalo pri cerkvi in pokopališču. Tune so loviti v glavnem na lovišču “Vejal”, kjer so sedaj javna kopališča, in “Na Ščuku”, kjer je na obrežju znana restavracija Marinella. Lovu na tune je nekoč prisostvoval tudi kralj dveh Sicitij Ferdinand IV., kjer ga je gostil veleposlanik Prandi. Kralj je podaril ribičem 20 zlatih cekinov in ženskam, ki so plesale na slavju v narodnih nošah, 10 cekinov. Proti koncu 20. stoletja so se v Barkovljah razvila razna industrijska in gradbena podjetja, med njimi tudi dve podjetji za predelavo rib. Gradbeno podjetje “I. Martelanc i. dr.” je zaposlovalo 1400 ljudi in sodelovalo pri gradnji nove luke ter zgradilo pristanišče za lesnine v Skednju, Ciril Metodovo šolo pri sv. Jakobu, Narodni dom, številne velike stavbe v mestu, mnoge pomole v Puli in v Dalmaciji ter večino vil v Barkovljah, med njimi tudi vilo Jakič v ruskem slogu, ki je sedaj pred borovim gozdičem. Anton Jakič je bil po rodu Hrvat in urednik časopisov Slavenska misao, La pensee Slave, II diritto Croato, II pensiero Slavo. Ta vila je zelo motila italijanske iredentiste, ki so hoteti izriniti s tega obrežja vse, kar je bilo slovenskega in slovanskega. Razglašali so, daje s svojimi kupolami prava grdoba, ki jo je treba čim prej odstraniti. V resnici pa je zelo lepa in še sedaj krasi barkoveljsko obrežje. Barkovljam so prinašale zaslužek tudi perice. Skoraj vse so prale doma in tikale žehto najprej za letoviščarje, potem za bogate Tržačane. Na mnogih starih fotografijah vidimo velike količine perila, ki se sušijo na travnikih. V Barkovljah sta delovala dva “škvera”, ladjedelnici; večji pod sedanjim svetilnikom in manjši, čisto slovenski, ki je služil vsem ribičem in šavomantom. Barkovljanski pristan V starih časih so ribiči v glavnem uporabljati enodebelne drevake - čupe, ki so si jih izdelovali sami s tesanjem. Po uporabi so ta plovila vlačiti na prod, kar ni bilo prak- Najstarejša fotografija Barkovelj, verjetno iz leta 1871. V ospredju ladja na prvem škveru, na desni cerkvica, za njo na obali stari pristan tik ob ozki cesti v Miramar, v daljavi za zadnjimi hišami pa je drugi škver. (A.C.S.A.) tično. In bilo je zelo naporno. Še zlasti, kadar so valovi ob nevihtah butali do njiv. Zato so si ribiči leta 1847 zgradili manjši pristan ob kapelici sv. Jerneja. Sami so ga vzdrževali in popravljah, a je sčasoma postal neuporaben, ker so v viharjih visoki in silni valovi metali čez nizek valobran pesek in kamenje in ga z njim napolnili. Ker j e ladjevje številčno naraščalo, je 3. januarja 1870 petindvajset lastnikov ribiških in tovornih bark naslovilo prek tržaškega magistrata prošnjo na Cesarsko kraljevsko vlado, naj popravi in razširi pristan. Med drugim so v prošnji tudi zapisali: ... ob nevihtah in brodolomih podpisani večkrat tvegajo svoja življenja pri reševanju nesrečnikov in tudi v bodoče se bodo tako ravnali. Barke in njihove posadke so vedno, celo ponoči in ob slabem vremenu, Pripravljene prevažati balast na prazne tovorne jadrnice v nevarnosti...... ker pa te barke plačujejo letni davek, bi bilo prav, da Se Zanje zgradi pristan, sicer bodo njihovi lastniki prisiljeni opustiti tako dejavnost ... nazadnje hočejo ponižno opozoriti na to, da je Slavna Cesarsko Kraljeva Vlada že zgradila in popravila vse pristane v Istri, zato upajo, da bo priznana tudi ta neobhodna Potreba. Zanimivo je, da so bili izmed petindvajsetih podpisnikov samo trije označe-ra s križcem, ker so bili nepismeni. To je za tisti čas dokaz visoke kulture naših pomorščakov v primerjavi z drugimi. Prošnja podpisnikov je naletela na razumevanje Pomorske vlade. Dvaindvajsetega julija 1871 je poslala k pristanu komisijo, v kateri je bil tudi slovenski poslanec Ivan Nabergoj. Komisija je določila, da se splača zgraditi popolnoma nov pristan široko navzven in zasuti starega. Že 5. decembra 1871 je bila razpisana javna licitacija za zgraditev objekta v osemnajstih mesecih. Po raznih birokratskih zapletih je bila 22. decembra 1871 podpisana pogodba za ceno 29.150,25 florintov. Delo sta dobila domača podjetnika Ivan Marija Pertot in Matej Per-tot, ki sta z gradnjo takoj pričela, saj je bil rok za zgraditev pristana kratek. In neglede na razne nevšečnosti ter nevihte so novi pristan izročili svojemu namenu konec decembra 1873. Po zgraditvi novega, večjega pristana v Barko vij ah sta se pomorski promet in število ladij naših pomorščakov in ribičev hitro povečevala. Zato so ti leta 1897 spet zaprosili za razširitev pristana, a brez uspeha. Še eno, precej odločno prošnjo, so naslovih na Pomorsko vlado leta 1913, a bilo je prepozno, saj seje naslednje leto začela prva svetovna vojna. Barkovljanski škver Slovenski škver - ladjedelnica - je bil nekdaj točno tam, kjer se stara pot na Kontovel začne vzpenjati. Sedaj je tam ob borovem gozdu vodomet... Škver so postavili na pobudo konzorcija ribičev in šavomantov, ki gaje uradno predstavljal domačin Andrej Martelanc. Kakor povsod so lastniki v njem v glavnem potegovali na suho ladje, jih čistih, popravljali in tudi gradili. Ukvarjali pa so se tudi z razdiranjem starih, dotrajanih tovornih jadrnic, barkač in drugih lesenih plovil, kar je dajalo škveru posebno obeležje. Pridobljeni stari les so prodajah za kurjavo, dele tistih ladij, ki so bile zgrajene iz dragocenega lesa, kot sta teak in mahagonij, so prodajali domačim mizarjem, ki so iz njega izdelovali luksuzno pohištvo. Dele iz debele hrastovi- ne so uporabljali za izdelavo gred, na katere so pritrjevali tramvajske tračnice. Veliko koristi od te dejavnosti so imele tudi številne perice, ki so dobivale poceni les za kuhanje žehte in za pridobivanje čistega pepela kot sredstva za beljenje pri pranju. To organizirano in gospodarsko uspešno delovanje domačinov je začelo motiti italijanske iredentiste, ki so stremeli za tem, da Slovence odrinejo proč od morja. Izmišljali so si najrazličnejše pretveze. Tako so se, na primer, pritoževali nad nespodobnostjo takega delovanja škvera ob cesti v grad Miramar, češ da kvari estetski pogled tržaškim sprehajalcem, itn. Pritiskali so na Pomorsko vlado, naj škver zapre, toda tajim je odgovarjala, daje taka dejavnost za pristanišče potrebna in da se dela tako povsod po svetu, a se drugod nad tem nihče ne pritožuje. Po nekaj letih pa so iredentisti dobili pravi izgovor, saj se je začelo širjenje ceste v Miramar. Škver je njeno širitev namreč onemogočal... Martelanc se je zaprtju škvera upiral, končno pa je moral pristati na kompromis: Občina Trst je pristala, da na svoje stroške škver prenese bolj ven z zasutjem morja. Pogodbo je podpisal tržaški župan, vendar po navadi, ki velja za naše sosede še danes, Občina Trst pogodbe ni spoštovala. Škver so podrli! Noben protest ni zalegel; niti grožnja slovenskega predstavnika v občinski upravi, da se bodo Barko vij ani pritožiti sodišču. Po programu iredentistov, da se Slovence odrine od moija, so še krajši konec potegnili slovenski ribiči. Ko je bil^zgrajen novi pristan, so jim prepovedati okrog njega sušiti mreže, kakor so jih sušiti prej, češ da obešene mreže kvarijo sprehajalcem pogled na moije. Tokrat tudi protest Pomorske vlade, ki je prepovedi sušenja mrež ugovarjala z utemeljitvijo, da povsod po Dalmaciji in Bit S ČL.*, ' S|g SLOVENCI IN MO Istri sušijo mreže okrtig pristanov, ni zalegel. Sedaj tod v Barkovljah ni več ribičev, so pa Slovenci še vedno na morju kot športniki. Prav pod velikim svetilnikom ima svoje prostor# slovenski jadralni klub Sirena, ki vzgaja mlade jadralce. Ti dosegajo odlične rezultate in tudi Slovenci zastopajo Italijo na mednarodnih regatah in na olimpijadah. Povabilo na izlet Barkovljanski pristan danes... V njem ni več ribiških bark, temveč so privezane športne jadrnice, V ozadju pobočje kraškega roba z vasjo Kontovel. V Barkovlje pridete preprosto. Od železniške postaje v Trstu pojdite po obmorski, stari cesti proti Benetkam. Po treh kilometrih boste že na cilju. Če ste z avtom, lahko parkirate ob pristanu in se napotite ob moiju čez borov gozdiček. Za njim pridete do javnih kopališč, postavljenih na nekdanjem lovišču tunov “Vejal”. Od tod naprej se razteza lepo urejeno nabrežje, ki vas pripelje do gradu Miramar. Med potjo boste naleteli na polkrožni pristan Čedaz, ki so ga zgradili kontovelski ribiči, in na restavracijo Mari-nella. Tam je bilo nekdaj lovišče tunov “Na Sčuku”. Visoko zgoraj, prav na kraškem robu, stoji nekdaj ribiška vas Kontovel... Poleti se lahko tod kopljete, saj je trikilometrsko obrežje brezplačno kopališče. Pozimi pa je sprehod prijeten tudi zato, ker je vsa obala v zavetju. In za konec opisovanja slovenske etnične bale v Tržaškem zalivu še predlog v premislek vsem Slovencem! Velika večina Slovencev ne ve, da je obala Tržaškega zaliva med Štivanom in Barko vij ami slovenska etnična obala in da so na moiju pred njo slovenski ribiči lovih tune na slovenski način ter so imeli floto z več kot 400 plovili. Ne ve, da tod živimo Slovenci strnjeno že 1400 let. In ne ve, daje Jugoslavija, ki je nastala po drugi svetovni vojni, leta 1947 to dragoceno slovensko obmorsko zemlje zabarantala za istrsko obalo do Pulja in naprej izključno na račun Slovencev. Zanimivo je in tragično hkrati, da poleg večine naših ljudi celo profesorji etnologije in politične geografije - prav tisti, ki bi morah po stroki prvi obdelati ves etnični prostor Slovencev in podajati to snov celovito - o tem ne vedo nič ali se delajo, da ne vedo nič. Ljudje se vprašujejo, kako je to mogoče? A odgovor je preprost: te snovi ni v učnih programih Filozofske fakultete v Ljubljani, niti je ni v drugih šolskih učbenikih. Kakor, da se Slovenci nismo zavedati in se še sedaj ne zavedamo, kako so nam razne nenaklonjene politične in druge sile v 20. stoletju načrtno brisale spomin o našem morju in o življenju Slovencev ob njem - od literature, pesništva, narodopisja do podjetništva, ribištva, pomorstva in nasploh gospodarstva. In to brisanje spomina, se - žal - nadaljuje po inerciji tudi v osamosvojeni Sloveniji. Če je bilo to nekako razumljivo do naše osamosvojitve, je sedaj, ko imamo Slovenci svojo državo, nedopustno in tudi sramotno, saj nam močno škoduje. Vedeti moramo, da naši italijanski sosedje ne le vlagajo milijardna sredstva za vrednotenje in širjenje italijanske kulture in italijanskega jezika v Istri, ampak hkrati tudi po vsej svoji državi od Alp do Sicilije vodijo uspešno informacijsko kampanjo o nekakšni “nepravični” vsiljeni jim meji in o izgubljenih ozemljih po dmgi svetovni vojni. K temu je treba dodati, da razumni in daljnovidni državniki ščitijo ozemlje svoje države, njeno kulturo in njen jezik pred svojim pragom, zunaj njenih meja. Še zlasti s pomočjo svojih sonarodnjakov. Slovenija pa tega, celo pred izzivi globalizacije, ne dela niti doma, kar utegne imeti pogubne daljnosežne posledice. Da bi naredili konec takšnemu škodljivemu ravnanju, je treba čim prej napisati “pozabljeno” zgodovino Slovencev ob njihovi etnični obali Tržaškega zaliva v šolske učbenike. Za to so odgovorni resorno ministrstvo, strokovnjaki in slovenski intelektualci. Hkrati je za ozaveščanje Slovencev nujna vzajemna informacijska kampanja vseh slovenskih medijev. In v tem bi morali sodelovati tudi predstavniki slovenske države... Sosedje to znajo in med svojim zadnjim obiskom v Trstu je italijanski predsednik Ciampi pozval svoj narod na obeh straneh meje z geslom: “Italijani, ravnajte tako, da se ohrani visoko ime Italije v Istri!” Zato poudarjam, da je nas vseh in vsakogar posamično moralna dolžnost po svojih pristojnostih in močeh storiti, da zamujeno nadoknadimo! Če že ni prepozno!? Kajti, če nam to ne bo uspelo, ne bo opravičila. Problem je namreč preprost, je razrešljiv in ne bremeni državnega proračuna! Bruno Lisjak-Volpi, pomorski kapitan -publicist za pomorske in ribiške vede, direktor Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja, 34134 Trst, Via Commerciale 1 78/1, Italija ENERGIJA SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI UTEKOČINJENI NAFTNI v malih plfnohramih ekološko prijazen Nudimo vam: zanesljiv Wrf/7i WlA do.eUueu*NA varen ekonomičen ■ najem nadzemnih in podzemnih plinohramov pod ugodnimi pogoji ■ svetovanje, montažo in vzdrževanje plinskih postaj ■ strokovno dežurno službo, kije na voljo 24 ur na dan ■ hitro in zanesljivo dobavo plina ■ brezplačni telefon za naročila plina 080 2290 /yvrE/7inis% d.o.o. LJUBLJANA informacije: SEKTOR PLIN KOZINA 6240 Kozina, Dolinska 14 tel.: 05 618 10 00 fax: 05 680 20 31 dežurna služba: 041 772 956 e-mail: plin.kozina@interina.si PLINARNA TRZIN 1236 Trzin tel.: 01 564 11 45 fax: 01 564 11 44 dežurna služba: 041 668 144 VnaskiN Kozmetika z znanjem Vitaskin živi za vsako kožo. Svoje ime daje številnim izdelkom negovalne in dekorativne kozmetike. Med njimi boste lahko izbrali tistega, ki vam je najbolj pisan na kožo. Vitaskin s svojo široko paleto pokriva tako žensko kot moško kozmetiko, poskrbi za problematično mlajšo in zahtevnejšo zrelo kožo, za celostno nego telesa in pomaga pri odpravljanju posebnih težav. Vitaskin ni samo kozmetika, je tudi ime z znanjem in dolgoletnimi izkušnjami ugledne mednarodne farmacevtske družbe. ;rka, d.d., Novo mesto, Šmarješka cesta 6, 8501 Novo mesto, www.krka.si < [t KRKk Petrolovo kurilno olje in plin vam od najbolj oddaljenih virov hitro in zanesljivo dostavimo do vašega doma. Izkoristite ugodno ponudbo in še danes pokličite brezplačno številko ter naročite vso toploto, ki jo potrebujete za dom - na dom. 080 22 66 Kurilno olje. Plin. PETROL Kako poslati razglednico brez razglednice? MMS razglednice iz mobitela v poštni nabiralnik. Mobitelovi in Debitelovi naročniki, ki imate možnost pošiljanja MMS sporočil, lahko ustvarite in pošljete unikatno, čisto pravo razglednico svojim znancem in prijateljem v Sloveniji. S samotnega otoka, kjer ni svinčnika, trgovine, trafike in pošte, ali pa s svojega dvorišča. Fotografijo posnemite s svojim mobitelom. V prikazani obliki vpišite: ime in priimek naslovnika, naslov, poštna št. in kraj # sporočilo do 200 znakov in pošljite na razglednica@pinkponk.com. MMS razglednice, prejete do 19. ure, bomo odposlali naslednji delovni dan. Z redno pošto bodo dostavljene vašemu naslovniku najpozneje v dveh delovnih dneh.* Pripravili smo vam tudi nagradno igro. Za sodelovanje v njej je potrebno na koncu sporočila dopisati še #igra. Najlepše tri razglednice, poslane med 1. 7. in 30. 9. 2003, bomo nagradili z MMS telefoni. 1. nagrada: Panasonic EB GD 87, 2. in 3. nagrada: Philips Fisio 825. Informacije za naročnike Mobitel GSM na številkah: 031/041/051 700 700 (m) ŽIVLJENJE NISO LE BESEDE