Prva organizacija ZRVS »Hinko Smrekar«
Posodabljanje pouka
Na redni letni seji prve organizacije ZRVS »Hinko Smrekar« je bilo med drugim ugotov-ljeno, da je krajevni odbor ZRVS le usmerjal in načrtoval strokovni in idejni pouk rezerv-nih vojaških starešin, izvajalci in nosilci vseh akcij pa so bile osnovne organizacije. Rezerv-ne starešine so pridobile zelo dobro teoretično znanje, kar potrjuje tudi uspeh na izpitih, ka-terih se je udeležilo 85 odstotkov članov. V okviru organizacije je deloval tudi aktiv ko-munistov, ki je dokaj kritično ocenil obnaša-nje neodgovornih posameznikov, predvsem pa tistih, ki so se iz takih ali drugačnih »opravi-čenih razlogov« izogibali rednemu pouku.
Čeprav čaka organizacijo še tesnejše pove-zovanje z družbenopolitičnimi organizacijami na območju naše občine, je bilo ugotovljeno, da je organizacija ZRVS veliko prispevala k praznovanju Titovih in naših jubilejev in da je pri tem nekoliko pozabila na delo z rezerv-nimi  starešinami. ki nai  bi. bodisi na lastno
željo ali pa po mnenju komunistov, tudi sami postali člani ZK.
S posebno pozornostjo so starešine omenje-ne organizacije ZRVS — kar je povsem nor-malno — razpravljali tudi o vojaško-strokov-nem pouku, ali točneje o njegovem posodab-ljanju. Vprašali so se, ali bomo, seveda v mo-rebitni vojni, tudi mi morali braniti naselje-na mesta tako, kot se je nekoč branil Stalin-grad? Verjetno, da ne, saj so v sodobni vojni in taktiki, v zadnjih tridesetih letih, narejeni veliki premiki, kar pove, da je ta ali ona bit-ka iz druge svetovne vojne le izkušnja za gradnjo in načrtovanje sodobne obrambe in da ne more biti pravilo.
Zato so se zavzeli, da bi tudi rezervne sta-rešine nekoliko več skrbeli za individualno strokovno vzgojo, saj bi morale svoje znanje, pridobljeno v šoli nenehno dopolnjevati in razširjati. Kajti vojaška miselnost in vojna tehnika hitro napredujeta, čas torej opravlja svoie.
Zato se člani organizacije ZRVS »Hinko Smrekar« ne morejo sprijazniti z dosedanjo prakso posameznikov, ki so na rednih izpitih nalogo enostavno prepisovali od drugih. Ne gre jim v račun tudi to, da se TOP (taktično orientacijski pohod) že leta odvija na enem in vsem rezervnim starešinam znanem terenu. Obsodili so tudi dosedanji način ocenjevanja rezervnih starešin, ki je, kot so sami poudarili, rezervnega oficirja spravil le v položaj ob-jekta in ne subjekta, ali ustvarjalnega no-silca strokovnega pouka. Zavzeli so se tudi za to, da bi navezali stike z našo operativno voj-sko, ki je nosilka sodobnega urjenja in pouka.
Zakaj se vaj vojaških ali teritorialnih enot ne bi udeležile tudi rezervne starešine, ki bi si to ali ono vajo ogledale in bi potem o njej — seveda z neposrednimi izvajalci — razprav-Ijali? Mar tudi to ni boljše od dolgih pa tudi včasih suhoparnih predavanj v tesnih in polno nabitih dvoranah ali učilnicah?