Mladi harmonikarji navdušili
Pred polno filharmonično dvorano se je 20. februaija s celovečer-nim sporedom predstavil harmonikarski orkester KUD Vide Pregarc iz gbsbene šole Moste-Polje. Spored, ki ga je izvedlo 14 harmonikar-jev s solistom Milenkom Arnejškom, dvema tolkalcema in pod umet-niškim vodstvom dirigenta Srečka Pi.škurja, je pomenil mnogo več kot običajni šolski nastop. Hotenja in težnje vseh nastopajočih so tu nekai več kot samo Ijuditeljstvo.
Na prvem mestu so program-sko izstopale številne originalne skladbe, komponirane za har-monikarski sestav: Mohr, Con-certo barocco; Hollfelder, Va-riacije na temo Johanna Pachel-bla; Fugazza, Scherzo; Dobler, Divertimento in B. Adamič, Mo-zaik. Malo manj so bile program-sko dobrodošle privedbe (in-strumentacije): Ipavčeva Sere-nada za orkester na lok in Dvor-žakova Slovanska plesa št. 8 in 10. Zato pa so bile te popularne simfonične skladbe koristne za mlade izvajalce in za pretanje-*~ ""Hvsem za-nega dirigenta, s>c F.^._ radi velike stilne obremenjenosti originalnega instrumentarija ba-roka, klasike in romantike.
Ta obdobja skorajda še niso poz-nala današnjih zmožnosti harmoni-
karskega zvoka. A tudi pri teh sklad-bah je bilo moč ugotoviti maksi-malno stilno podrejenost in angaži-ranost celotnega korpusa popular-nim originalnim notnim zapisom Ipavca in Dvoržaka.
Če naj nadalje izhajamo iz avlentič-nosti harmonikarskega zvoka, lahko pri mladih Moščanih ugotovimo, da so ga dosegli kljub občasni uporabi kar treh elektronskih instrumentov in bogati paleti tolkal. Zlasti je izsto-pala orkestralna disciplina. V vrsti nastopajočih ni bilo nobenih solistič-nih ambicij in je tudi iz nje izhajalo ansambelsko doziranje zvočnosti ce-lotnega korpusa.
Dirigent Srečko Piškur v tej vlogi verjetno   pomeni   mnogo  več   kot » Maibrž je pravilneje, samo dmgciii.. .,_,.                          l:~
da ga imenujemo umetniškega voajo in dirigenta hkrati. Njegove pred-stave prenašanja notnih zapisov v harmonikarsko muzičnost so vse kaj
drugega kot golo dirigiranje. To mu uspeva v obojestransko korist, saj celoten ansambel v popolnosti diha z dirigentom.
Solist na elektronski harmoniki Milenko Arnejšek ni imel pravih, ve-likih tekstovnih možnosti, da se soli-stično izkaže (Mohr, Concerto ba-rocco). Preseganje solističnega zvoka nad spremljevalnimi harmo-nikami pa se je prav tukaj izkazalo kot eden od problemov zvočnosti harmonike in iz njih sestavljenih korpusov.
Tolkalca (Gorenc in Mihelčič) sta z največjo mero samodiscipline in tolkalnega artizma nemalo pripomo-gla k dokončni upodobitvi sklada-teljskih in dirigentskih zahtev. Zvoč-nost številnih tolkal se je tukaj lo-gično spojila v celotno zvočno maso. Tudi elektronski bas (harmonika) je s pizzicati v Ipavčevi Serenadi ko-morno podprl »godalne« zahteve Ipavca in prirejevalca Piškurja.
Sele    ko    pričnemo    ugotavljati
barvno paleto ansamblovega nasto-
pa, se nam pokaže njena neizmerna
razsežnost. Tudi na tem večeru je
"   ~r~«iti7atoizkoriš-
bila bogato obarvai«. .___
čena. Orgelska Pachelbelova, tema v Hollfelderjevih Variacijah s tremi elektronskimi instrumenti vekspozi-ciji: onomatopoetsko oponašanje oboe, fagote, trobente, rogov in tube in še zlasti »sodobnih instrumentov plesnega orkestra« — saksofonov, trobent, pozavn in basovskega klari-neta so le bežni segmenti iz bogate registracije orkestra. K uspehom lahko dddatno pripišemo še pravi simfonizem v Doblerjevem Diverti-mentu in Adamičevem Mozaiku. Izvirnim kompozicijskim dosežkom je bilo na podoben uačin mogoče sle-diti le ob kar največjem angažiranju vseh sodelujočih.
Piškurjevi harmonikarji so se torej postavili na filharmoničnem odru s prepričljivo igro. Z njo prav gotovo presegajo amaterske okvire in mož-nosti delovanja, kar v končni fazi že kaže na povsem profesionalne kva-litete in rezultate. Zato velja ansam-blu nuditi še večje možnosti soočanja s publiko. Zakaj so minila kar štiri leta od njegovega podobnega zad-njega nastopa? Tak ansambel se mora in more predstaviti vsako leto z novim celovečernim sporedom. Prav tako ga je treba nenehno preizkušati na vseh dosegljivih mednarodnih srečanjih, Moščanom v prid, Sloven-cem pa v ponos. Takih in podobnih ansamblov na Slovenskem skorajda ni. Zato — in z vseh zornih kotov po-gledano — je njegovo delovanje nujno in potrebno: za muziko, za "!CuC hariJIOSiisri?- za slovenske skladatelje, ki se še niso odzvali » nji-hovipi naročilom« in predvsem za nas vse — za publiko.
FRANC KRIŽNAR