In memoriam
341
Bogo Grafenauer (1916-1995)
Letošnji samostanski simpozij v Millstattu je bil posvečen Domicijanu, legendarnemu krajevnemu velmožu iz časa zgodnjesrednjeveškega pokristjanjevanja. Ko sem zadnjič govoril s prof. Grafenauerjem in sva razpravljala prav o tej osebnosti, je napovedal članek na to temo. Zato bi bila njegova prisotnost v Millstattu logična, a ga ni moglo več biti. Pač pa je med drugimi prišel tudi prof. Kahl iz Giessna. Ko je izvedel, da prihajam iz Slovenije, me je poln upanja vprašal: "Kje je prof. Grafenauer? Tako težko sem čakal, da mu pokažem svoje ugotovitve in slišim njegovo mnenje." Kahlova pretresenost ob novici, da ga ne bo ne sedaj, ne kdaj pozneje, je bila ganljiva. "Bil je velik človek in Slovencem bo manjkal," je jedrnato povzel. To lapidarno ugotovitev mi je mogoče samo še dopolnjevati s podrobnostmi.
Mladost med knjigami, intelektualna rast ob očetu Ivanu, otroška igra ustoličevanja na knežjem kamnu so bili smerniki, ki so določili znanstveno delo Boga Grafenauerja. Izjemen spomin, nenehno delo, prodornost duha so bile njegove prepoznavne lastnosti. Z njimi je obvladal celotno slovensko zgodovino, proučeval zgodovino narodov Jugoslavije, starejša obdobja slovanske zgodovine. Napisal je uvod v študij zgodovine in podal iztočnico teoriji zgodovinopisja pri nas. Svoje delo je širil na področja etnologije, literarne zgodovine, arheologije. Tako so prva poglavja njegove zgodovine Slovencev hkrati prva sinteza arheoloških raziskav Slovenije. S tem je ponudil izziv arheologom, da to nalogo opravijo sami, kar se še do danes ni zgodilo na zadovoljiv način. Bil je dolgoletni odgovorni urednik Arheološkega vestnika in drugih arheoloških publikacij v založbi SAZU. Po smrti Josipa Korošca je nekaj časa skrbel za Oddelek za arheologijo na Filozofski fakulteti. Bil je mentor Paoli Korošec, ki je kot prva pri nas doktorirala iz zgodnjesrednjeveške arheologije.
Kot avtorju znamenitega dvojnega ulomka, da je zgodovina, ki jo poznamo, dejansko dogajanje ulomljeno z viri, sledovi, ki jih je to dogajanje zapustilo, ti pa so ulomljeni z zgodovinarjem, ki jih proučuje, mu je bilo jasno, da nova spoznanja o naši starejši zgodovini lahko prinese predvsem arheologija. Predvsem ta namreč stalno povečuje
količino virov, ki jih proučuje. Zato mi je neukemu začetniku, ki ga je zanimalo povezovanje arheoloških in zgodovinskih virov, pomagal pri nabiranju osnovnih znanj, spremljal, spodbujal in kritično vrednotil moje delo. Tedaj je tudi podal idejo o reviziji diskusije o domnevnem slovanskem svetišču na Ptujskem gradu, za kar se v zadnjem času kopičijo potrebna preddela.
S svojim znanjem si je bil sposoben o vsakem problemu, ki se gaje lotil, ustvariti trdno mnenje, ki ga je nato branil v diskusiji. Osnovno vodilo pri tem mu je bilo zavzemanje za zgodovinsko resnico, kolikor se je tej zaradi dvojnega ulomka sploh mogoče približati. Pri tem si ni pomišljal opozarjati na zgodovinske podatke, ki so bili nemalokrat v nasprotju s tistim, kar bi si občinstvo želelo slišati. Naj za primer navedem le njegovo diskusijo o začetkih slovenske vojske na zborovanju slovenskih zgodovinarjev 1988 na Ptuju in seveda javnosti mnogo bolj znano kritiko zagovornikov avtohtonega porekla Slovencev. S to drugo je postal ključni udeleženec diskusije, v kateri bo živel še dolgo, saj pravkar padajo absurdne obdolžitve, katerih tvorci menijo, da o mrtvih sploh ni potrebno govoriti dobro, če gre le za dovolj znane osebe.
In tu se ne morem izogniti teme, ki si jo moramo zastaviti tisti, ki smo ostali, in se imenuje -Grafenauer po Grafenauerju, saj je preveč pomembno sooblikoval zgodovinopisje. Jasno sta prepoznavna dva modela odnosa do njegove intelektualne dediščine. Prvega lahko pooseblja prof. Kahl, ki v mnogočem zagovarja poglede na karantansko zgodovino, ki so bistveno drugačni od Grafenauerjevih, a se hkrati dobro zaveda, da lastne misli lahko preverjaš, oplajaš, razvijaš samo ob dobrem sogovorniku in če je ta drugačnega mnenja, še toliko bolje, saj potem ostrina misli postaja še jasnejša. Drugi model poosebljajo nekateri "avtohtonisti", ki jih Grafcnauerjevo delo pravzaprav sploh ne zanima, ampak skušajo samo politično diskvalificirati njega osebno, zato da bi na ta način dokazali svoj lastni prav. - Na eni strani torej spoštovanje drugačnosti, ki zato omogoča lastno uspešnost, na drugi strani skrajna nestrpnost, ki natika duhovne plašnice in omejuje napredek. Grafenauerjev dvojni uloniek bo zato
342
In memoriam
potrebno dopolniti; vse skupaj ulomljeno z bralcem. zaostalost. Odloči naj se vsak sam, seveda če mu Kdor ima oči, bo lahko videl, kdor ima ušesa, bo dopuščeno, bo lahko slišal - če bo hotel.
V prihodnje bo torej navidez šlo za Grafenauerja	Andrej PLETERSKI
ali proti njemu, dejansko pa za napredek ali