Ivan karintijofil
Od Pliberka do Brda
5. Od Celuoca do Beljaka,
¦^¦apustimo Celovec iu se peljinio dalje proti Beljaku.
Vozimo se ob sevemem bregu Vrbskega ali Celovškega jezera. Prva piostaja ob jezeru je: Celovec-jezero. Do tu sem vozi tudi električna železnica. Na obrežju stoji več restavracij in dolga vrsta kabin za kopauje. Ob lepili poletnih popoldnevih se vozi sem z električno železnico ali z avtomobili ali na kolesili ali prihaja peš velika množica prebivalcev Celovca in se koplje v Vrbsikem jezeru. Pozkni pa se hodijo drsai na ]ed.
Na uadaljnji poti proti Beljaku se vozimo miino svetovno znanih letovišč: Kriva Vrba, Poreče, Vrba. Potapljajoči se slovanski svet! Doruačini še znajo slovenski, a govore rajši nemški, srainujejo se slovenske govorice. »Deutsch ist nobel, windisch ist schiech,« (nemški je imenitno, slovenski je grdo), tako so jih učili v šoli. Imenitiia gospoda, ki piiihaja sem na letovišče, je po-večini nemška, in vse oblasti, deželne m državne. ®o nemške.
Severno oA Vrbskega jezera leže župnije: Čajuče, Braza, Poreče, Dholica. Dvot, Kostan.je. Zlasti v prvih treh župmijah hitro piropadata slovenska za-vednost in slovcnska govorica,,Iji*vendar je to še slovemska zemlja. A kako dolgo še? Kmalu se bo reklo1:
Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetom našim doiuovina; tuj narod tod se širi zdaj, naš raj je tujcev zdaj lastniaa.
Prelepo Vrbsko jezero! Eden izmed najlepših koščekov slovenske zemlj^!
Tujci vedo cenili lepoto tL'ga kraja iu prihajajo vsako leto sem y ogromnih trumali. A nas navdaja tiha bol, ko se spominjamo te prirodi^e lepote. Že pesnik Medved je pel o Vrbskem jezeru:                                    !
Jezero   Vrbsko,   kras  Korotaiia, biser prirodiie lepcte znaj, da krvavi mi, da peče me rana, kadar se nate spominjam sedaj.
Zračna črta med Celovceui in Beljakoin znaša 54 km. Od tega odpade polovica, 17 kui, na jezero. Alešovec, ki ga mnogi poznate iz knjige: Kako sem se jaz likal — je bil ves zadivljen, ko je kot dijak prvič videl Vrbsko jezero. Zapisal je: »Zagledal sem velikansko vodo, imenovano Vrbeko jezero. To se je v ueizmerni šio-javi in dolgosti razprostiralo pred mojimi očmi. Kaj sta Bohinjsko in Blejsko jezero proti temu! Kakor Gameljšica proti Savi!«
Kako je nastalo to jezero? V da\Tio tninuli dobi je vladala v naših krajih in po celi Evropi tako zvana ledena doba. Tedaj je bilo vse pokrito s snegom in ledom. Bil je samo en letni čas: zkna. Sneg in led se nista umaknila celo leto. Mogočne, do 1000 m visoke leclene reke (ledeniki) so se pomikale z visokih gora v doliiie. do 1000 m visoke gore <so se komaj malo ali pa sploh nič viclele iz ledenika.
Po dolini reke Drave se je pomikal ogTOinen ledenik (t. zv. dravski le-denik), ki je bil pri Beljaku 1000 m visok, pri Celovcu 600 m. Sv. Urh, gora severno od Celovca, na zapadni strani Gosposvetskega polja, serverni mejnik
slovenske zemlje, visak 1015 ih, je bil popolnoraa zakopan v ta led in sneg. Sv. Helena — drugi mejnilk slovenske zemlje na severu, stoječ vzhodno od Gosposvetskega polja, ¦visok 1058 m, — je komaj malo gledala iz ogromnega ledenilka. Ti ledeniki, iki so se premaknili vsako leto povprečno za 100 m naprej, so s svojo ogroinno težo i«»rali globoke brazde, vdrtine, koder so se pomikali. Ko so spet zapihali ioplejši vetrovi in so se ledeniki stajali, »o se te vdrtine (kotline)  napolnile z jezeri: Taiko je nastalo tudi Vrbsko jezero.
Pripovedka pa pripoveduje drugače:
Ondi, kjer valovi zdaj Vrbsko jezero, je stalo nekdaj krasno in mogoono mesto. Meščani pa so vsled bogastva postali prevzetni, pozabili so na Boga in se niso iveč bnigali zanj in za njegove zapovedi.
Letovišče Poreče ob Vrbskem jezeru.
Bilo je nekoč na sveti veoer. Že so zvonovi vabili k polnočnici, a meščani bogomrzikega mesta niso mislili na polnočuico, marveč so se zbrali na ples in pojediaio. Pa stopi med nje star in suh možiček in jim reče: »Kaj poče-njate na sveti božični večer? Vrniie se domov, preden mine ura pokore in preden vas zasaoi pravična kazen.« A le smeh in posmeh je bil odgovor plesalcev na starčkove besede. Malo precl polnočjo je vstopil starčeik vdmgič. Zdaj je nosil pod pazduho sodček. Spet je opoannil plesailce. »če me ne ubogate,« je reke], boim odprl pipo tega sodčka in potem za vas ne bo več rešitve.« A nihče se ni zmenil za svarilca. Še bolj strastno so se zavrtele dvojice.   Tedaj je udarila ura poluoči.
Starček je odprl pipo in ikot hudournik je privrela voda iz sodčka. Zagrmelo je in zabučalo, prihrul je silen vihar, nastala je strašna nevihta in lilo je kot iz škafa. Zdaj so se pač plesalci kesali, obupno so klicali pomoči in rešitve, a bilo je prepozno. Vse je pokrila voda in vse mesto z brezbožnimi prebivalci vred se je pogreznilo v valovo. Voda pa ni odtekla, marveč je ostalo jezero do damašnjega dne.
(NadaljeTanje).