MED  KNJIGAMI
ALOJZ  REBULA.  SENČNI  PLES
V letošnji redni knjižni zbirki Slovenske matice sta izšli deli dveh sodobnih slovenskih pisateljev iz Trsta, in sicer Alojza Rebule Senčni ples* in Borisa Pahorja Na sipini. Oba, Rebula in Pahor, sodita poleg primorskega rojaka Danila Lokarja. ki je po letih sicer mnogo starejši, a je resnično stopil pred slovenske bralce šele v zadnjih letih, med vsekakor zanimiva imena našega povojnega slovstva. Zapadni del naše dežele, predvsem pa Trst, je našel v obeh imenovanih pisateljih svoja literarna glasnika, saj tako Rebula kakor Pahor zajemata snov za svoja dela iz življenjske problematike tržaške sodobnosti in bližnje preteklosti. Medtem ko Koroška literarno skorajda molči, kot je molčala pred Prežihovim Vorancem, pa v zapadnih pokrajinah slovenska knjižna beseda iz-
* Alojz Rebula. Senčni ples. Tzd^la Slovenska matica. Ljubljana 1960. Str. 570.
1140
pričuje svojo prisotnost in voljo do življenja in razvoja. To dejstvo je v kultur-nopolitičnem pogledu vsekakor zelo razveseljivo in ugotoviti moramo, da imajo leposlovna dela, ki nastajajo onkraj meje, spričo svoje vrednosti rodovitno funkcijo v naši sodobni literaturi. Tako pri Rebuli kakor pri Pahorju imamo opravka z izrazitimi regionalno-teniatskimi osnovami umetniškega izpovedovanja. Toda opomniti moramo, da njuna dela prav zaradi tega živo posegajo v problematiko naše sodobne nacionalne usode in da se z njimi dopolnjuje in širi snovni in idejni svet današnje domače proze. Biti danes slovenski pisatelj v Trstu nikakor ni preprosta zadeva. Že dejstvo, da knjige obeh imenovanih pisateljev izhajajo tostran meje in ne v 1'rstu ali v Gorici, nam precej jasno priča o težavah, s katerimi mora računati pri svojem delu slovenski avtor v zamejstvu. To dejstvo pa je tembolj neprijetno, če pomislimo, da je na Primorskem celo v dobi med dvema vojnama in pod fašistično dominacijo obstajala slovenska založniška dejavnost in da je marsikateri spis Franceta Bevka  in  drugih pisateljev  izšel  v Gorici in Trstu.
In prav o bridkostih in težavah slovenskega pisatelja v Trstu nam pripoveduje roman Senčni ples. Pripoved je časovno in snovno omejena na dobo, ko je v Trstu delila pravico še angloameriška vojaška uprava, ki si s svojo dejavnostjo in politiko do slovenskega življa ni pridobila nič kaj prida slovesa. Roman je postavljen v razmere, ki nudijo pisatelju bogato in tudi zelo zanimivo gradivo. Zaradi idejne aktualnosti zahteva to gradivo širok in pronicljiv ."ogled, pa tudi razumevanje mnogokaterih plati družbenega, kulturnega in političnega dogajanja v Trstu 'po koncu druge svetovne vojne. Toliko bolj. ker gre v našem primeru za eno najbolj nevralgičnih točk povojnega sveta, na kateri so se že v junijskih dneh 1945. leta z vso ostrino spopadla načela samoodločbe narodov z realnostjo povojnih odnosov.
V središču pisateljeve pozornosti stojita brata Silvan in Sandro Kandor. Prvi je od nog do glave izobraženec, učitelj slovenskega jezika. Spiva poučuje na šoli. a se kmalu poslovi od pedagoške službe in se zaposli kot prevajalec v zavezniškem uradu. Rebula je svojega junaka, v katerem zlahka odkrijemo mnogo avtobiografskih potez, povzdignil tudi s tem, da ga je obdaril s pisateljstvom. umetništvom. Silvan Kandor je tedaj spet značilna in pogosta figura naše proze, v kateri se združuje čuvar slovenske samobitnosti s pisateljem. Za slovenski tržaški list. ki ga pisatelj malce trpko sim-boličo imenuje Čupa, piše Silvan Kandor od številke do številke »povest iz slovenske revščine«. Fabulativno gradivo te povesti se prepleta s pripovedjo d življenjskih dogodkih Silvana Kandorja. Rebula se ni dotaknil zgolj nekaterih mučnih vprašanj svojega "in Kandorjevega ustvarjalnega procesa, marveč se je dotaknil tudi vprašanj junakovega duhovnega in fizičnega obstoju v težkih socialnih, političnih in kulturnih razmerah. Zato je povest, ki jo piše Silvan Kandor. predvsem dejanje nacionalne kljubovahiosti in človeške vztrajnosti in šele nato tudi literarno, oziroma umetniško dejanje-Duhovna, lahko pa bi dejali tudi kulturna in literarna navezanost na domačo zemljo daje živo moč Silvami Kandorju; z njo se krčevito oklepa tržaških tal. ne da bi mislil na možnost pobega ali sramotnega umika. Silvan Kandor mora zaradi svoje poklicne in artistične usmerjenosti sprejeti »tržaški način življenja«. Na voljo mu ni nikakršna izbira, zakaj narava njegovega poklica je takšna, da se lahko udejstvuje samo tam, kjer lahko živi tudi beseda njegove pripovedi. Kandor ne zmaga ne v krogu svoje družine in ne kot pisatelj.
1141
Zato zaključni stavek romana, ki napoveduje Kandorjevo vrnitev v temo, zveni resnično in trpko kot simbol določenega človeškega in nacionalnega položaja.
Brat Sandro je čisto Silvanovo nasprotje. Nekdanji partizan in delavec se bedno preživlja s priložnostnim delom na železniški progi. Ko omaga in se naveliča preganjanja in životarjenja, se prijavi na emigracijskem uradu. Kmalu nato bržčas za vedno zapusti domačo zemljo, ki mu ni nudila ne obstoja ne kruha. S Sandrom nam je pisatelj predstavil poseben tip iz tržaškega okolja, ki bržkone ni maloštevilen. Gre za človeka, ki je klonil zaradi nerazrešljivih eksistenčnih problemov, izgubil svojo moralno moč in se zato ne zna več bojevati in vztrajati. Izguba domoljubne zavesti in samozavesti pa je končno za vselej porušila tudi njegov intimni, čustveni stik z narodnim občestvom. Sandro je utrujen bojevnik, a Avstralija, kamor odhaja, je zanj dežela, v kateri upa razrešiti svoje probleme in krati za vselej pokopati in uničiti  lastno preteklost.
Z usodo obeh bratov in seveda tudi širšega okolja, rodbinskega in mestnega, v katerem živita Sandro in Silvan, je pisatelj vsekakor želel opisati značilnosti eksistenčnih bojev slovenskega človeka v Trstu in skozi prizmo tega boja pregledati njegovo moralno in nacionalno vzdržljivost. Pisatelj je svoje delo označil s temi besedami: »To je povest današnje evropske tesnobe, gledane skozi prizmo tržaških razmer pod angloumcriško vojno upravo, ko je na slovenskega človeka legla za nameček še zavest dušeče nacionalne odri-njenosti. Je obenem zgodba brezposelnosti in umetniškega ustvarjanja, kraške narave in predsmrtnih občutij, nacionalne in atomske tesnobe, speljana od kmečke kuhinje do mestnega bara, od delovišča na progi do zavezniškega urada, od pomladno ozelenelih ograd do intelektualnega salona, vse na ozadju vmesne zgodbe o potujčenem Jerobniku, kratki povesti v povesti.« Senčni ples vsekakor odlikuje zelo aktualna snov, ki je pisatelju nudila zaradi svoje posebne narave dovolj možnosti, da je lahko izpovedal in opisal svoj odnos do vsega tistega, kar muči tržaškega človeka in načenja njegovo moralno in narodnostno bit. Razumljivo je, da Silvan uživa vso pisateljevo naklonjenost in bo užival tudi bralčevo, medtem ko se postava Sandra kaže v nekoliko nejasni luči, čeprav ni mogoče reči, da je ta oseba plod konstrukcije. Vendar mu je pisatelj posvetil premalo pozornosti, zaradi česar je videti Sandrov čustveni in idejni svet nekoliko poenostavljen, kajti nagibi, ki uravnavajo njegovo dejavnost, niso našli v pripovedi otipljivega in stvarnega izraza.
Kljub posameznim sugestivnim prizorom in zanimivim osebam (profesor De Martinis, Abdon Gradova, Borut Ardenjak, mati) pa Senčni ples ne izpolnjuje obljub, ki jih napovedujejo malo prej navedene pisateljeve besede. Delu manjka notranjega ognja, ki ga ni mogla nadomestiti pisateljeva precejšnja intelektualna zavzetost, s katero je predstavil oba brata Kandorja. Delo ni strnjeno in enotno organizirano. Avtorjevo omahovanje med objektivnim življenjskim gradivom in avtobiografsko izpovednostjo in analizo lastnih pisateljskih problemov je pripovedi v očitno škodo. Z zgodbo o tržaškem profitarju in renegatu Jerneju Jerobniku, oziroma Bortolu Gerrobiju je pripoved krenila po ne docela zanesljivih in varnih poteh. Premalo je namreč vraščena v roman, da bi lahko postala njegov naravni in tudi nepogrešljivi del. Kljub avtorjevemu prizadevanju, da bi pripoved snovno čim bolj razširil,  Senčni  ples  vendarle  ni   široka,  epična  podoba  dogajanja  na   tržaških
1142
tleh v prvih povojnih letih. Delo je ostalo v mejah lirično obarvane družinske kronike, ki jo dopolnjujejo fragmentarni orisi in oznake povojnih tržaških razmer in posamezni esejistični ekskurzi o nacionalnih in kulturnih problemih tržaških Slovencev. Kljub omenjenim hibam pa je roman vendarle simpatičen in izpolnjuje vrzel v našem sodobnem slovstvu. Zato bo Senčni ples bržkone našel precej bralcev zlasti v tistem svetu, iz katerega je izšel in kateremu je v prvi vrsti tudi namenjen  kot opomin  in vzpodbuda.
Bojan  Štih
1143