Dnevi boja. Veliki so v tem, v čemer bi ne sineli biti. Izrek. II. |rez boja ni še nihče dospel k zraagi, tem manj stan, ki ima tako preteklost kot jo ima nas. Take preteklosti nirna pravzaprav noben stan na svetu. Že v starodavnih časih je bil izobraževavec rnladine, njen odgojitelj in učitelj vse drugo prej nego svoboden človek; bil je suženj, katerega življenje je bilo odvi&po od milosti ali nerailosti gospodarjeve. Vsak pozna prislovico: ,,Kogar sovražijo bogovi, tega store pedagogom." Moralo je torej biti življenje učiteljev najstarejše šole res bedno, ako je bilo v njera izpoznavati le sovraštvo bogov. Ali tisti, ki so danes na zemlji namestniki pravega Boga in ki so pri nas potisnili cerkev in svojo sveto službo, ki naj bi jo vršili samo v nji in zanjo, na politiško in strankarsko polje, ki so glave in stebri takozvane katoliške-narodne, v resnici pa čiste klerikalne stranke — klerikalne v najgroznejšem pomenu te besede — nimajo za učitelje sedanje dobe, ki nečemo biti v suženstvu enaki pedagogom bogatih Rimljanov, prav nič drugega, nego globoko sovraštvo. In če bi bilo mogoče in če bi tudi zanje ne veljali paragrafi, bi vse to liberalno in neposlušno učiteljstvo, ki slepo ne ubira stopinj za njimi, potopili v žlici vode. Da, potopili bi ga! In razgnali bi nas na vse vetrove in nadoraestili bi nas najrajši s takimi značaji, kakršen je oni učitelj, ki ga ni bilo srarn, uhlapčiti se klerikalcem zato, da bi izpodrinil uglednega tovariša iz odbora kmetijske družbe — seveda brez vzroka in povoda, zgolj iz čiste kolegijalnosti in iz stanovske zavednosti . . . 0, ironija! Take značaje klerikalcem od srca privoščimo, kakor jim privoščimo onega bojevitega uskoka, ki vihti brezovo metlo nad naširai glavami v »Slovenskem Listu". Toda vprašamo: Kje iraa izvirek to sovraštvo do nas, ta strastni boj proti narn ? Še pred dobrim četrt stoletjem so vladale v našem stanu vse drugače razmere nego danes. Zavisnost učiteljstva od duhovščine je bila — žalibog — večja nego je danes, ko je pravzaprav ni nič več. Bile so vzrok tej zavisnosti slabe plače ueiteljev, ki so bili veseli, da so si mogli prislužiti kje kak krajcar, ki je njim in njih družinam olajševal bedo. Tudi danes nisrao plačani tako, da bi se branili postranskih zaslužkov, saj se jih ne branijo niti drugi, ki bi lahko izhajali brez njih, a vendar poznamo učitelje, ki rajši ničesar ne prislužijo, nego da bi bili kakorkoli zavisni od šupni/ca ali kaplana. Take može je treba visoko čislati! Kakor ne morerao pri takih tovariših govoriti o najrpanjšem egoizmu, tako si ne moremo misliti, da se je vdal ta ali oni izmed nas klerikalcem iz drugačega Vzroka nego iz dobiokarije. Saj imajo vendar tuintam kaj, kar dado onemu, ki hoče biti njihov. Pa vrnimo se k stvari! Torej bili so drugi časi, druge razmere! No, da! Vse je trpelo, kar je bilo v službi klerikalizraa. Pa tudi mi smo! Da, tudi — in še jako smo trpeli. 0, Zavašnik, duhovnik katoliške cerkve, kako nam je bila žaltava pod tvojo velečastito vlado! 0, Rojina izpod Šmarne gore, kako bi ti stal danes kot kamen na cesti, če bi šlo po volji tistih, tistih! . . . Da, to so reminiscencije, to so spomini, to je na novo vzplamtevajoči ognjeni jeziček, ki bi rad obliznil našo svobodo in jo vpepelil. In to jih bolil Nismo več njihovi! Tistih svetih naukov smo, ki bi jih morali oznanjevati, naukov božjih, naukov Ijubezni, resnice in pravice, naukov poštenja in značajnosti, a njihovi nismo več! Vdani smo nadalje zakonom svobode in' napredka, onim zakonora, ki so zapisani v človeškem srcu. Zapisani so v človeškem srcu v onem večnem, nenasitnem hrepenenju, ki ga dviga in podžiga, v hrepenenju po resnici in pravici; zapisani so v onih neprestanih željah, ki navdušujejo človeka — učitelja in duhovnika — v njegovem delu, v željah po trajnih, blagrovitih, lepših, vedno in vedno popolnejših uspehih njegovega delovanja, ki ga žrtvuje v blaginjo človeštvu, domovini, posamezniku; zapisani so v vsi notranjosti človeški, v vsi človeški prirodi, v prsih, ki hrepene po svežera, svobodnem zraku pod milim nebom, v očeh, ki hrepene v sinjo daljo tja črez gore in oblake v svobodno brezmerje, v srcu, ki hrepeni po osvobojenju težav in bridkosti, ki veselo polje v svobodni, cvetoči prirodi, ki otožno zastaja med temnimi, tesnimi stenarai! Ptica v zraku Jjubi svo- bodo, riba v vodi in zver v gozdu sta srečni v svobodi. Drevo na gori in roža na vrtu hrepenita tja k svobodnemu nebu, ki plava v sinji svetlobi nad njima, a žalostno šume njiju listi in otožno klonejo cvetovi, če ju ovija megla in če veje ostra sapa ter jima brani svobodno rast in jima preti s pogubo! Vsa priroda je veliko stvarjenje velike svobode! In Jezus je bil svoboden, kadar je začutil veliko svoje zvanje! Ko je bil v templju, in sta ga iskala Marija in Jožef — ni znal za spone, ki so ga vezale na njiju — bil je svoboden v tem, kar je Njegovega oceta! »Ali ne vesta, da sera v tem, kar je raojega očeta?" — Kaj rni drugo! Tu sera — jaz, tu, kjer sem v svojem! In ako vse živi za svobodo, ako ni pravega in popolnega razvitka tam, kjer ni svobode, ali naj ne bomo svobodni sarao učitelji? Da, svobodni hočemo biti, k svobodi nas dvigajo vse naše misli, do nje nas navdušuje Ijubezen do domovine in do slovenske mladine, zatorej nečemo najmanjših spon, nečemo hlapčevauja, hočemo popolncga gospodstva vsaj v tem, kar je naše, kjer smo gospodarji in vladarji! Ne uklanjamo se nobeni osebi, ne silimo nikogar, da bi se uklanjal nam, ne terorizujemo, mi samo gorimo za tiste ideje, ki nam prijajo, ki so ideje svobode in napredka. In te ideje so tista moč, ki nas druži, tista sila, ki nam daje pogum in vztrajnost, da se bojujemo brez vsake bojasni. A mi se bojujemo z golim vezirjem — in če se nam bodo prav zavoljo te primere smejdli tisti, ki ne vedo v ubrambo svojega zavratstva navesti tehtnega vzroka — bojujemo se kot vitezi, braneči z mečem v roki svojo čast in svoje poštenje! In ker smo se otresli njih jarma, ker jim nečemo biti več pokorni slnge, zato nas sovražijo, zato se vojskujejo proti nam! Boli jih pa tudi dejstvo, da gine med narodom njihov ugled in da raste naš ugled. Duhovnik, ki je zvest svojeniu zvanju, svojemu svetemu poklicu, je dobrotnik svojim župljanora. Takega duhovnika vsak spoštuje in Ijubi, in tudi mi — najsi srao razvpiti za najgrše brezverce — se časteč odkrivarno pred njim. A tak duhovnik je tudi naš prijatelj, ker ve, da je naše delovanje pravo in narodu koristno. Njega ne vodi slepa strast, teuiveč vodi ga srce in plemenitost. Tistim pa, ki so duhovniki le po suknji in se pehajo po lepi naši domovini za drugirai stvarmi, seveda ne raore rasti njihov ugled, ker vsak, ki ima odprte oči, ne vidi in ne raore videti blaginje tam, kjer je ni . . . Mi pa vstajamo! V zadnjo gorsko vas, v prvo velikomestno palačo je dospel klic o življenju, o zavednem in svobodnem življenju svobodnega učitelja! In tamkaj se razvnemajo srca za nas. Med preprostim narodom, med kmetovavci, obrtniki, trgovci, uradniki, vaščani in meščani -raste naš ugled, se množe naši prijatelji! In to boli tisie, ki jih izgubljajo, zato nas sovražijo, zato si prizadevajo, da bi nam izpodkopali ugled. V dosego tega namena jim ni nobeno sredstvo preslabo, zato sc poslužujejo skrajnjih, a to — poshdnjih pripomočkov. Resnica pa bo zmagala, in pravica bo pela svoje himne ob tem godu! Zakon nam daje dolžnosti, a zakon nam daje tudi pravice. Ker nam ne more očitati nihče, da ne izpolnujemo prvih, nam ne more in ne sme tudi nihče braniti, da bi se v vsi dobi svoje zavednosti in stanovskega ponosa brezobzirno ne posluževali tudi poslednjih!