N a p r e j! Narava, ves svet kliče: ,,Naprej"! Tudi Ijudski učitelj, ki druge izobražuje, niora nrprestano napredovati. Pripoznana resnica je, da bolj ko si učitelj širi krog svojega izobraženja, toliko več more koristiti v svojem stanu. Pravi učitelj se nikoli ne uslavi in se ne jenja učiti in izobraževati, kajti, ako si neprenehoma ne nabira vrdnosti, je le ubog najeninik in terpin med svojimi verstniki. Xaj slabeji in naj zadnji v svojem stanu pa je tisti nčitelj , ki v svoji zabiti slepoti in ošabnosti misli, da je že med vsemi svojimi tovarši naj bolj izobražen, in da sme vse druge čez ramo gledati. Taki napetnež gre v svoji gizdavi precenitvi tako rfaleč, da /greši pri izobraževanji pravo pot, tcr gre nazaj v svoje pervotne temnice. —Učiteljje duša svoje šole. Učitelj, ki ne napreduje, tudi ne more dajati šoli tistega življenja, brez ktereg.i dobra šola ne more shajati, in je podobna pustini, kjer bi zastonj iskal rastlin in duhtečega cvetja. Kakor je tedaj na naravnem, tako je tudi na dušneni svetu. Vsak človek, ki je inlačt-n v svojem stanu, je nesrečen, koliko bolj nesrečen pa je tcdaj učitelj, ki svojo službo opravlja brez Ijubezni in duha; tak poznji le težave in skerbi svojega stanu. Takemu vclja stari pn-govor: ;,Qiiem dii odere paedagogum fecere". Učitelj., ki se v svojem stanu primerno izobražuje, raora biti pa tudi stanoviten in značajcn, da ga ne potlači vsaka kriva misel, ki leti niimo njega. Kolikokrat se zgodi, da ga ošabneži in nevedneži zaničujejo in psujejo ravno zato, ker je dober učitelj in mož prave omike. Vsak, posebno pa mladi in nastopni učitelj, ki posluša klic ,,naprej !*, naj si za svoj kažipot pred vsem drugim zapiše: pripravljaj se za svoj stan, beri in nabiraj si skušnje!