Moja babica
M, mladi ,,Vrtčevi" čitateljčki ne poznatc moje babice. In kako bi jo tudi poznali? Malo kdo izmej vas je bil v prijaznej vasici pod Šmarno goro. In če je bil tamkaj na kakera izletu, izvestno ni povprašal po Franekovej raateri. A venijte mi, diagi moji prijateljčki, ako bi kateri izmej vas le nekoliko časa obeeval z njo, izvestno bi jo ravno tako Ijubil, kakor jo Ijubim jaz in ravno tako spoštoval, kakor spoštuje svojo dobro babico vsak, kdor jo še ima.
A da bodete mojo babico vsaj nekoliko poznali, dovolite nii. da vam jo malo opišem. Moja babiea je majhna ženica. Dolgi lasje so jej vžc povse osiveli iu kadar jih češe, padajo jej po ramenih kakor sneg. Njeno lice je, kakor pri vseh drugih babicah, nagubano in rnjavo, a poteze na licu so jej natančno izražene in nekoliko zaobljene, zato je pa tudi njeno lice vedno plemenito in vedno se pri-jazno na smeh držeč. Neka eudna dobrota poeiva na tem nagubanem lici, zato se pa tudi moja babica vsakemu precej prikupi. A kaj naj rečem še le o njenih očeh! Zroč v njene oci, pozabiš, da imaš pred stboj šest in sedemdeset let staro, srebrnolaso ženieo in misliš, da zreš v oči malega, živega otročič-ka, tako živahae so še zmirom njene oči. Pa tako blage iu mile so njene oči, da še celo žalost-nemu človeku lijo tolažbo in mir v dušo.
Čudna babica je to, bodete dejali. In res je eudna in zato še bolj zanimira. Ona ni nikdar žalostna. Oj, koliko je vže pretrpela; saj tudi njej niso prizanašale nesreče, tudi ona je vže mnogokaj izkusila, ali vselej je dejala: ,,Potrpimo, tudi to bode minulo, saj dobri Bog še za nas skrbi." Nikdar nisem čul, da bi zdihovala in če je kaj trpela, prenašala je trpljenje, kakor ga prenaša mož, a ne slaba ženica.
Oj vi ne veste, prijateljčki moji, kako dobra je moja babica. To znam samo jaz, kateri sem vže toliko dobrot prejel iz ujeuih dobrih rok.
< 164 >
Okolo hiše ima lep vrtee, zasajen s samirni cveticami. Vsako nedeljo nabere teh cvetic in je nese v vaško cerkvico, kjer okiti z njimi lep oltarček matere Božje. Teckrat je tudi mene s seboj vzela. In z veseljem se spominjara onih sreenih trenotkov, katcre sem prebil, kleee s svojo babieo pred oltarčkom matere Božje.
Posebno pa ljubi moja babica snažnost. V hiši je vse tako čisto, oprano in belo, kakor v malokaterej gosposkej hiši. Nobona muha se ne sme pokazati v sobi. In ee se kaka razposajenka res v sobo zaleti, gorje jej! To svojo predrznost plačati mora s svojim življenjem.
rZakaj umivate klopi in mizo, ker je še vse takočisto?" poprašal sem neko popoludne babico, ko je še povse čisto javorjcvo mizo in klopi omivala. — nKaj jih bodem takrat umivala, kadar bodo zamazane. Pa je danes tudi v soboto večer, pa se mora vse omiti, drugače se ne bi vedelo, da je jutri nedelja."
,,Res stc pridni, babica!" dejal scm jej potem jaz.
nJaz pridna? Ko bi bila pridna, bi pa miši lovila!" zasmijala se je prav veselo moja babica.
Moja babica je prava slika našega naroda. Kakor naš narod, tako je tudi ona vedno vesela, vedno odkritosrčna. vedno delavna in vsacemu dobra. Večkrat molim k vsemogočnemu Bogu, da mojo dobro babico še dolgo časa poživi. Storite jeduako tudi vi, mladi moji prijateljčki, ker vom, da so tudi vaše babice ravno tako dobre in plenicnite, kakor je moja.                                              Janko Barle