SLOVENSKI AKADEMSKI IN ŠTUDENTSKI ČASOPIS Številka 5 * Letnik 1 * Oktober 2006 KORUPCIJA VOLITVENA CELICA X ZA ŽUPANA VOLITE ŠT. XI OBLJUBIM, DA BOM PRIDENI KARANTENA MISS SVETA CELICA MIR NA SVETU! KADILSKA CELICA MEDIJSKA CELICA RADIOAKTIVNA CELICA g "770022"929009" Rektorjeva konferenca • Intervju: Janja Hojnik • Schengen • Potopis: Malezija Tukaj me tudi fantje poslušajo Učiteljica aerobike tudentski ervis £>~nostavna rešitev Tudi dijaki in študenti uživajo pri opravljanju svojega dela. Svoje zaslužke lahko najhitreje pregledajo v osebnem servisu na www.studentski-servis.com,www.studentski-servis.si 031 841 841,041 200 500 Zamislite si delo, ki je lahko zabavno ■^r-nr ... . - 4 SyncMaster 940MW Samsung LCD TV monitor tT Samsung SyncMaster 940MW se lahko uporablja kot monitor in kot TV. HDTV ready, 16:9 format slike, PiP (Picture in Picture), PbP (Picture by Picture) in vrsta različnih priključkov so le nekatere odlične lastnosti tega monitorja. Zastopstvo in distribucija: LANCom d.o.o., tel.: (02) 33 00 330, (01) 24 27 350, e-mail: info@lancom.si, www.lancom.si uvodnik kolofon KATEDRA Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15 2000 Maribor Predsednik Peter Virtič peter. virtic@katedra-on. net Uredništvo: T:02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. katedra-on. net Odgovorni urednik Damir Mlakar damir. mlakar@katedra-on. net Namestnica urednika Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on. net Uredniki Lučka Zorko, Marko Krute in Helena Ro us. Urednik fotografije Aleš Gjerkeš Oblikovanje in prelom Denis Kebler Sodelavci Dr. Anton Ivančič, Dr. Boris Vezjak, Dr. Peter Glavič, Dr. Vesna Vuk Godina, Andrej Adam, Dr. Sergej Flere, Dr. Marko Iesen-šek, Denis Živčec, Dario Svetej, Matjaž Tu-rinek, Matjaž Germ, jasmina Holc, Franja Pižmoht, Igor Bašin, lanuš Rasievvicz, Boris Strmšek, Danica Gregorčič, Miran Popič, josip Rotar, Robert Mlakar, Samir Osma-novič in Nika Klampfer. Karikatura in strip Ajda Gregorčič Lektoriranje Barbara Ojsteršek Marketing NOORDUNG d.o.o. Ljubljanska cesta 12 F, 1236 Trzin T: +386 1 56 444 77 F: +386 1 56 444 78 info@noordung.si Naklada 10.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. jdšL DamirMlakdi i'l- /H(XJL > , -k * * • ' tf ■v. »< *■* potem večjih težav skoraj ne gre pričakovati. Če pa temu ni tako, in takih primerov je veliko, se boste dostikrat počutili, da plavate proti toku. In če niste ravno Martin Strel, v tem ne boste videli posebnega užitka. Precejšnjo uslugo si boste naredili, če boste obiskovali vaje in predavanja ter ohranjali kar se da dobre odnose s profesorji. To ne pomeni, da morate profesorjem postati njihova lastna senca, ampak zgolj to, da na njih gledate kot na nekoga, ki vam želi pomagati, da vaše znanje napreduje, in ne na nekoga, katere- bice, nato pa se odpravili ven. Štuk, Trust, Samsara ali Klub mariborskih študentov vam bodo nekaterim hitro postali drugi dom. Drugi boste šli raje odigrat partijo biljarda v Kaos. Tisti, ki ste za nekoliko bolj resno glasbo, si boste lahko svoj glasbeni okus potešili v jazz klubu Satchmo, kjer se čez leto zvrsti kar nekaj kvalitetnih koncertov sicer splošnemu popularnemu okusu manj znanih ustvarjalcev. Na Lentu pa boste slej kot prej odkrili tudi KCB. Tisti, ki imate žilico za umetnost, boste svoje strasti lahko umirili v Ki-bli, kjer si lahko čez celo leto ogleda- Predavanja niso obvezna. Izpiti so praviloma po končanih predavanjih, tako da je sprotno učenje zgolj stvar odločitve, ni pa nuja. Fotografije: Aleš Gjerkeš Večina vas je verjetno nekje vmes. Ne bo vam žal časa, ki ga boste preživeli ob prežvekovanju študijske literature, kot tudi ne boste obžalovali časa, ki ga boste namenili zabavi. Ko vam na izpitih ne bo šlo najbolje, tudi zavoljo neprespanih noči, se boste tolažili z »Non scholae, sed vitae discimus« - ne učimo se za šolo, ampak za življenje. Naredili boste selekcijo predavanj, katera boste obiskovali in katera boste raje prespali, z izpiti pa se boste borili verjetno vse do konca septembra. Verjetno vam tudi ne bo odveč poprijeti za kakšno lažje študentsko delo, ki se bo tudi popolnoma skladalo z vašo »študentsko filozofijo« - vsega po malo. Verjetno ste si že zastavili vprašanje, koliko učenja je potrebnega, da opravite izpite, in na kakšne težave lahko naletite? To je odvisno od vrste dejavnikov. Glavni je prav gotovo izbira študija. Če ste si izbrali študij, ki vam je všeč, za katerega čutite, da vam je pisan na kožo in za katerega ste nemara celo nadarjeni, ga edini cilj je, da vas vrže na izpitu. Kakorkoli že, dejstvo je, da boste na samem začetku, ko sistema še ne poznate najbolje, porabili precej več časa, da se ustrezno pripravite. Sčasoma pa se boste naučili bolj spretno voziti med količki. Najbolje se boste znašli, če se o vseh svojih dvomih in strahovih pogovorite s svojimi starejšimi kolegi na fakulteti, ki vam bodo prav gotovo z veseljem pomagali. Povedali vam bodo, kaj kateri profesor od vas pričakuje, kaj se naučiti in kaj ne, kako pristopiti k učenju, kje najti bližnjice. Morda vam bodo celo posodili zapiske ali pa boste od njih v roke dobili kakšno izpitno vprašanje, če ne že celega izpita. Splača se povprašati. Prosti čas Ne glede na to, kako veliko se boste morali in želeli učiti, vedno si je med študijem treba vzeti tudi prosti čas. In verjemite mi, vzeli si ga boste. Nekateri še preveč. Maribor vam ponuja nešteto različnih možnosti preživljanja prostega časa. Tista oblika, na katero študentje radi najprej pomislimo, so prav gotovo študentske zabave. Minister za zdravje opozarja, a vendar ne dovolj naglas, da si ne bi privoščili tudi kakšno kapljico »rujnega« v udobju študentske šo- te multimedijske predstavitve, ali pa si boste pogledali kakšno izmed gledaliških predstav, obiskali katero od mariborskih galerij ali katerega izmed muzejev. Ljubitelji art filma boste svoj okus potešili v Art Kinu Pekarna, ljubitelji bolj ameriško usmerjene produkcije pa boste seveda zahajali v vsem dobro poznan Kolosej ali Planet Tuš. Odlična izbira za preživljanje prostega časa je prav gotovo šport. Tu se vam odpirajo neštete možnosti. Lahko se vpišete na trening borilnih veščin, vadbo joge ali aerobike, plavanje, fitnes, ples ... Če vam je to predrago, boste seveda poiskali cenejše variante. V sklopu Zdrave zabave, ki jo organizirajo sodelavci Univerzitetne športne zveze Maribor, si boste lahko za relativno malo denarja izbrali skorajda katerikoli šport, ki si ga lahko zamislite. Še ceneje pa bo, če se enostavno dvignete iz udobne postelje in se sprehodite po mestu, obiščete park, greste do Treh ribnikov. Tisti, ki imate raje nekoliko neraven teren, boste nemara odšli na Piramido ali Kalvarijo in si pogledali, kako izgleda Maribor iz ptičje perspektive. Za ljubitelje pohodov sta tu Pohorje in Urban. Kolesarjem bo večji izziv gotovo Pohorje. V kolikor se vam ne ljubi premagovati hriba, lahko kolo in samega sebe naložite v gondolo in si na vrhu Pohorja izberete nadaljnjo de-stinacijo. Morda vas pot zanese vse tja do Rogle ... Kot ste verjetno ugotovili, so pred vami zelo razburljiva leta. Vse, kar je bilo do sedaj omenjeno, ni morebiti niti desetina možnosti, ki se vam odpirajo zdaj, ko ste postali študent. Vaša glavna naloga v prihodnjih štirih letih pa bo, da najdete pravo mero vsega. Pravo mero učenja, zabave, obiskovanja predavanj, študentskega dela ... Vsakršno pretiravanje nikakor ni dobro. Preveč učenja in dela vodi v stres in izčrpanost, pretirano udejstvovanje na zabavah pa vam lahko kupi članstvo v društvu anonimnih alkoholikov. Na koncu boste nemara ugotovili, da so študentska leta najlepša leta v življenju. Ali pa tudi ne ... ja " ^r M 4 i Lti M ’ ju 1 schengen Schengenski zid okoli Gibanje študentov in ostalih državljanov držav zahodnega Balkana po Evropi je omejeno s strogim in rigidnim režimom vizumov - Evropska unija je že odločila o podražitvi vizumov s 35 na 60 evrov. Poleg tega je še dolg, naporen in ponižujoč proces pridobitve vizumov. NIKOLA RISTESKI, ŠTUDENT FERI-ja IZMAKEDONJIE Slovenija bo 1.1.2007 vstopila v Schengensko cono, kar pomeni, da bo potovanje slovenskih državljanov v države članice Schengenske cone maksimalno olajšano, torej ne bo več mej med Slovenijo in ostalimi članicami schen-genskega dogovora. Kako pa je za državljane tistih držav z zahodnega Balkana (Makedonija, Albanija, Srbija in Črna gora in Bosna in Hercegovina), prav tako Rusije in Ukrajine, ki za potovanje v Evropsko unijo potrebujejo vizume? Postopek pridobitve vizuma izgleda približno tako: Vizum se pridobi na veleposlaništvu ali konzularnem predstavništvu države, v katero bo državljan potoval. Ponavadi so predstavništva le v glavnem mestu, tako da morajo tisti iz notranjosti države potovati dokaj daleč, da bi oddali dokumente. Na internetu skoraj da ni nobenega podatka glede veleposlaništev. Natančen seznam potrebnih dokumentov ni objavljen nikjer, ko pa se obrneš na informacije, se pogosto zgodi, da uslužbenec pozabi na kakšen dokument ali pa drug uslužbenec najde kakšen dodatni dokument, kar pomeni dodatno potovanje (pogosto slišimo stavek: »Pridite naslednjič s kompletno dokumentacijo.«). Veleposlaništva delajo 3-4 dni v tednu, čas za predajo dokumentov je ponavadi zjutraj in je pogosto prekratek, da bi vsi oddali dokumente. Skoraj na vseh veleposlaništvih je potrebno čakati približno dva tedna za pridobitev vizuma. Slovensko veleposlaništvo je med najhitrejšimi, saj prosilci dobijo odgovor oz. vizum v istem dnevu. Na internetnih straneh nemškega veleposlaništva v Skop- ju (www.deutschebotschaft-skop-je.com.mk) piše, da je za vizo potrebno priložiti dokumente, ki potrjujejo namen potovanja. Zaradi te nedoločenosti so državljani prepuščeni milosti zaposlenih na veleposlaništvu. Študent prvega letnika medicinske fakultete v Mariboru, sicer makedonski državljan, je prosil za informacije glede vizuma, da bi si lahko ogledal inštitute v Gradcu. Preko internetne pošte je dobil odgovor, da potrebuje za pridobitev vizuma potrdilo o vpisu, izpisek bančnega računa, potrdilo o prijavi prebivališča v Sloveniji, urejeno zdravstveno zavarovanje za obdobje, ko bo v Avstriji, 35 evrov in na koncu potrdilo, da je obisk inštituta obvezen del študijskega programa. Kljub temu, da je Gradec tako blizu, je zaradi tega, ker obisk ni obvezen del procesa, zanj predaleč. Tudi če si kdo priskrbi vizum, obstaja možnost, da ga ne spustijo pri vstopu v državo zaradi suma, da je oddal lažne oz. napačne podatke za pridobitev vizuma. To preverjajo s kratkim spraševanjem na meji, pogosto v jeziku, ki je potniku neznan in brez ustreznega prevoda. Pogosto so vprašanja povezana z državo, iz katere potnik prihaja, npr.: kdo je predsednik države, kdo je premier, zen za Schengensko cono potrebujejo državljani teh držav tudi posebne vizume za vse članice EU, ki so se pridružile maja 2004. Tudi v primeru, da bi nekdo potoval v državo iz Schengenske cone preko države, ki ni del Schengena, potrebuje tranzitni vizum samo za potovanje skozi to državo, kar pomeni dodatne stroške Da bi dobili vizum vsi, pa je skupina morala pokazati, kaj zna: plesali so pred veleposlaništvom! kdo je v nogometni reprezentanci. Kaj se zgodi, da nekdo ne gleda nogometa? Mejni policist nima nobene obveznosti, da bi prijavil, zakaj je nekomu preprečil vstop v državo. Vstop mu lahko prepreči, ker mu oseba ni všeč ali ker je imel slabi dan ... Omeniti je potrebno tudi, da ra- in izgubo časa na veleposlaništvih. Makedonska folklorna skupina je v znak protesta prikazala pripravljeno koreografijo za festival v VValesu pred britanskim veleposlaništvom (Britanija sicer ni del Schengenske cone), ker so dobili vizum za samo del od 45-članske skupine. Da bi dobili vizum vsi, pa je skupina morala pokazati, kaj zna: plesali so pred veleposlaništvom! Razlog, zaradi katerega ostali niso dobili vizuma, je bil, da obstaja verjetnost, da bodo člani skupine prosili za azil ali ostali v Veliki Britaniji in delali na črno. Tako vizuma niso dobili najbolj izkušeni plesalci in instrumentalisti ter koreograf, ker so bili starejši oz. v dobi življenja, ko bi lahko delali. Seveda so uslužbenci na veleposlaništvu zanemarili dejstvo, da je makedonska folklorna skupina gostja tega festivala zadnjih štirideset let in je do zdaj pobrala nekatere najvišje nagrade. Člani skupine so tudi izjavili, da so uslužbenci zahtevali številke mobilnih telefonov mladoletnih deklet, ki so bile del skupine, poleg tega so dekletom ponujali marihuano. Folklorna skupina je ena izmed redkih, ki je razkrila negativne izkušnje na veleposlaništvu. Obstaja tudi velika možnost, da bodo v prihodnosti, ko bodo želeli v tujino, imeli spet težave. Britansko veleposlani- schengen zahodnega Balkana V Fotografije: Aleš Gjerkeš štvo se ni opravičilo, ampak je razložilo, da je takšen način pridobitve vizuma običajen postopek. Sam sem bil priča, da makedonski voznik kamiona že tretjič ni dobil slovenskega vizuma, ker vedno, ko pride, zahtevajo še kakšen dokument, ki ga do takrat niso omenili. Na splošno je odnos zaposlenih pogosto ponižujoč in vtis, ki ga prosilec dobi, je, da ga uslužbenci hočejo odvrniti od potovanja. Že večkrat so bili razkriti škandali na različnih velepostaništvih različnih držav, ko so uslužbenci za ustrezno ceno dajali vizume kriminalcem in tistim, ki so nameravali delati na črno. Razlogi za vzpostavitev tako strogega režima, po izjavah predstavnikov držav EU, so zaščita pred vplivom ilegalnih delavcev in zaščita pred organiziranim in drugim kriminalom. Ali so balkanske države s svojim približno 20-milijonskim prebivalstvom res takšna grožnja za EU? EU je leta 2004 sprejela Poljsko, ki ima 38 milijonov prebivalcev in 17-odstotno brezposelnost, leta 2004 pa je ukinila režim tudi za Bolgarijo in Rumunijo, ki se soočata s podobnimi problemi kot države zahodnega Balkana. Torej, grožnja, ki jo Balkan predstavlja za Evropsko unijo, ni tako velika, kot jo oblasti prikazujejo in je bolj politična kot realna. Med razlogi za vizume pogosto navedejo zaščito pred organiziranim kriminalom. Torej, s tem da vsi potrebujejo vizum za vstop v Schen-gensko cono, evropske države enačijo vse državljane z malo skupino kriminalcev. Poleg tega je večina kriminalcev z balkanskim poreklom z državljanstvom neke države Schen-genske cone. Pravi absurd je, koliko je vsako leto aretiranih kriminalcev, ki so dobili vizume, kljub temu da je potrdilo o nekaznovanju eden izmed obveznih dokumentov za polnoletne osebe. Pogoji, ki jih Evropska unija postavlja za olajšavo režima, so skoraj enaki za vse države: izboljšanje kakovosti potnih listin, celotna kontrola mej, podpisovanje dogovorov za readmisijo. Zadnje čase se zdi, da bo potrebno več, saj so funkcionarji začeli govoriti, da bo potrebno izboljšati gospodarstvo in zmanjšati brezposelnost. Grčija je država Schengenske cone, ki se sama ne drži tega dogovora. Namreč, zaradi spora glede imena z njeno sosedo Makedonijo, Grčija makedonskim državljanom ne dovoli vstopiti s schengenskim vizumom druge države, članice Schengenske cone, ampak zahteva poseben grški vizum. Na schengen-skih vizumih je v makedonskih potnih listih v polju »velja za« napisano »Schengen zone excluding Gre-ece«. Ostale evropske države podpirajo tovrstno izražanje nacionalizma. Na grškem veleposlaništvu traja postopek obravnave prošnje tako dolgo, da morajo tisti, ki želi- jo dobiti vizum za poletne počitnice, 3-4 mesece prej oddati prošnjo za vizum, kar je še en način »maltretiranja« makedonskih državljanov s strani Grčije. »Kako mladi dojemajo EU, ki je v resnici ne morejo izkusiti? Generaciji, ki bi morala izvleči Balkan iz oz-koglednega nacionalizma in konfliktov k evropski bodočnosti, niso dali možnosti, da bi to naredila.« (Mednarodna Krizna Skupina, Evropsko poročilo št. 168, 2005) Po neki raziskavi 70 % srbskih dijakov in študentov nikoli ni zapustilo svoje države. Stanje je verjetno podobno tudi v ostalih državah, je to primer svobode, ki ga Evropa propagira? Študenti iz EU imajo ogromno možnosti pridobivanja novih izkušenj s tem, da vsaj del svojega izobraževanja pridobijo v tujini, kar pa ni mogoče za študente z zahodnega Balkana. Tudi če bi hoteli redno študirati, bodo na poti do vizuma vsako leto naleteli na številne prepreke, postopek pa je drag, dolg in naporen. Zaradi take izolacije študentje zaostajajo v pogledu mednarodnega sodelovanja in posvečajo ogromno truda in denarja procesu pridobitve vizuma. Poleg vlad so se v boj za ukinitev vizumov vključile tudi nevladne organizacije. Ena izmed teh organizacij je Citizen's pact for SEE, ki je že leta 2002 začela s svojim program za ukinitev vizumov. Kot eno izmed aktivnosti za ozaveščanje javnosti v Evropski uniji in na Balkanu so naredili spletno stran www.needvisa.net, na kateri so tudi organizirali natečaj za najboljšo zgodbo glede postopka pridobitve vizuma. Poleg vseh aktivnosti v okviru ukinitve vizumov je EU najavila tudi podražitev vizumov s 35 na 60 evrov, ki bo začela veljati 1.1.2007. Za Balkan, Rusijo in Ukrajino bo podražitev začela veljati od leta 2008 naprej. Če na ceno 60 evrov dodamo še stroške potovanja do veleposlaništva, stroške za pridobitev vseh po-trebih dokumentov, prevode, overjanja pri notarju itd., dobimo vrednost, ki je enaka približno 50 % srbske ali makedonske povprečne plače oz. cele ruske ali ukrajinske povprečne plače. Razlog, zaradi katerega se bodo vizumi podražili, na zahtevo Francije, je, da s tem denarjem pokrijejo del stroškov za uvedbo novih biometričnih potnih listin, s katerimi evropski državjani ne bodo potrebovali vizuma za potovanje v ZDA. Torej bodo revni zahodni Balkan, Rusija in Ukrajina financirali drage bio-metrične potne liste bogatih evropskih državjanov? Istočasno zaslužijo podporo najave, da se bodo cene vizumov za otroke, študente in raziskovalce znižale, sicer natančnih podatkov o znižanju še ni. Kje so v vsem tem mladi na Balkanu? Upanje za evropsko prihodnost je pod senco vsakdanje resnice, da so jim neposredni stiki z Evropsko unijo onemogočeni preko postopka pridobitve vizumov, evropsko upanje pa počasi zamenjuje ev-roskepticizem. Skrajni čas je že, da Evropska unija preneha z nepravičnim odnosom do balkanskih držav, ki ne predstavljajo takšne grožnje, kot jo predstavlja marsikdo od evropskih funkcionarjev. Izolacija balkanskih držav v nobenem primeru ne obeta pozitivne prihodnosti Balkana, ampak bo Balkan v celoti od- tujila in ga bo pustila v rokah tistih, ki Balkanu ne želijo to, kar si večina prebivalstva prizadeva: mir, napredek in blaginjo. Pravi absurd je, koliko je vsako leto aretiranih kriminalcev, ki so dobili vizume. Skrajni čas je že, da Evropska unija preneha z nepravičnim odnosom do balkanskih držav, ki ne predstavljajo nobene grožnje. migracije imigrantska pravica: ilegalec ni Bo Evropa z izkoriščanjem ilegalnih migrantov kot poceni delovne sile uspela postati najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu? Bosta svoboda gibanja in pravica do bivanja steber v evropski identiteti prihodnosti? JOSIP ROTAR Današnji ulični marš poziva migrante, prosilce za azil in njihove prijatelje, družine in kolege, da se povežejo in skupaj borijo proti kriminalizaciji migrantov in zavračanju njihovih pravic; z namenom graditi transnacionalno gibanje, ki bo spremenilo okoliščine na bolje,« so se glasili mnogi pozivi na demonstracije po Evropi. Od Varšave do Londona, od Hamburga do Aten so tisoči hodili po ulicah, pred vhode centrov za tujce ter na različne načine izkazovali nestrinjanje z evropsko migracijsko politiko. Ko je lansko jesen na tisoče afriških migrantov naskakovalo nekajme-trski obmejni zid v španskih severnoafriških enklavah Ceuti in Melilli, so Frontex: Od lanskega leta je eden glavni instrumentov milita-rizacije evropske migracijske politike Frontex. To je ime za novo evropsko agencijo za meje, ki ima sedež v Varšavi. Frontex organizira čarterske deportacije širom Evrope in koordinira operacije na obalah zahodne Afrike. Frontex s pomočjo letal in čolnov preprečuje afriškim migrantom na lesenih čolnih, da bi dosegli obalo Evrope. Zahteve v okviru svobode gibanja in pravice do bivanja: -brezpogojna legalizacija in enake pravice vsem migrantom na evropskem nivoju, - zaprtje vseh centrov za tujce v Evropi in drugod, - končanje vseh deportacij migrantov in eksternaliza-cijskih procesov, - izvzetje dovoljenja za bivanje iz delovne pogodbe. zahteve za svobodo gibanja in enake možnosti do bivanja vsaj za trenutek pritegnile pozornost javnosti. Reakcija španske Guardie civil, ki je streljala na migrante in jih nekaj ubila, večino pa deportirala nazaj v puščavo, je ref-lektirala sliko eskalacije tega konflikta in krizo evropskega migracijskega režima. Če se oddaljimo od zastraženih evropskih meja in pogledamo v notranjost, bomo poleg bojev na meji naleteli tudi na boje znotraj meja Evropske unije. Migracijska politika EU se implementira skozi centre za tujce, izgone iz države in prefinjeno selekcijo delovne sile. Evropski migracijski režim dela iz migrantov ilegalce. Ti s svojim ilegalnim statusom odlično zapolnjujejo trg delovne sile. V pakirnicah mesa, na gradbiščih ali na plantažah paradižnika so za nizko plačilo primorani opravljati dela, ki jih sicer nihče drug ne bi. Pri tem pa so izpostavljeni najbolj nemogočim, nevarnim in negotovim delovnim razmeram. Tako kot ZDA se tudi Evropa vse bolj zanaša na delo ilegalnih migrantov, pri tem pa ekonomija gladko teče naprej, cene ostajajo nizke, življenjski standard pa je višji v primerjavi z ostalim svetom. EU se je znašla v kočljivi poziciji: brezuspešno namenja velike vsote denarja za kontrolo in nadzor meja, da bi s tem zadržala pritok poceni delovne sile, od katere pa je njena ekonomija močno odvisna. Pred nedavnim je ameriški kongres ob podpori republikancev sprejel odločitev o gradnji zidu na meji z Mehiko. Ameriški konzerva-tivci so se odločili kriminalizirati na milijone migrantov in zgraditi zid vzdolž mehiške meje. V istem dahu pa ti isti politiki, kot vsi ostali, zaposlujejo iste migrante, da kosijo njihovo zelenico, režejo živo mejo, pestujejo njihove otroke in čistijo njihove vvc-je. Zid ne bo preprečil nadaljnjih migracij. Samo njihove poti bodo postale daljše in nevarnejše, s tem pa bodo prekupčevalci ilegalcev, ki že sedaj tvorijo močno verigo v mednarodnem kriminalu, zaračunavali bistveno več. Navidezno prijetni, a vseeno nevarni so diskurzi humanitarcev, zna- Al čilni za stranke levega centra in nekatere nevladne organizacije. Dober primer je Italija, ki je v zadnjih letih prišla v sam vrh po številu migrantov v Evropi. Po spremembi oblasti, ko je vlado ekstremno populističnega Berlusconija zamenjala vlada zmernejšega Prodija, se je hitro izkristaliziralo, kdo podpira boj za pravice migrantov in kdo se mu je pridružil iz lastnih političnih interesov. Še nekaj tednov pred volitvami so na velikih demonstracijah za zaprtje centrov za tujce v Italiji sodelovale skoraj vse stranke levega bloka, od reformiranih komunistov do socialistov in socialnih demokratov. Razlogov, zakaj so se stranke levega bloka iz gibanja za pravice migrantov odtujile, je verjetno več, glavni pa tiči pri vprašanju obstoja centrov za tujce. V okviru establišmenta nove Prodijeve vlade so se celo formirale nekakšne komisije, ki obiskujejo centre za tujce in ugotavljajo, kje so razmere ustrezne in kje niso. Če predpostavimo, da bi takšna komisija znotraj nekega centra ugotovila nepravilnosti do te mere, da bi ga bilo potrebno zapreti, bi centre za tujce še vedno ustanavljali kje drugje. Že tako se z uvajanjem procesa eksterna-lizacije centri za tujce selijo v države izven Evrope. Veliko na novo zgraje- nih centrov so postavili vzdolž severne Afrike, kjer nadzor v njih opravljajo varnostni organi afriških držav. V teh centrih so razmere še bolj zaostrene, saj se pazniki brez nadzora velikokrat izživljajo nad taboriščniki. Množična posilstva, mučenja in umori niso redkost. Tudi to je del evropske migracijske politike. Tudi če bi znotraj centrov za tujce imeli hotel s petimi zvezdicami, se ne bi mogli izogniti dejstvu, da Eksternalizacija: Je mera evropske migracijske politike, kjer se uvajajo taborišča in ostali instrumenti migracijske kontrole v državah izven Evrope. Največ v deželah Afrike, vzhodne Evrope in Rusije. Evropske vlade pritiskajo predvsem na afriške države, da bi pripomogle uvajanju migracijske kontrole tudi same: z implementacijo vizumskega režima, gradnjo taborišč in izvajanjem programov za vrnitev migrantov nazaj v domovino (repatriacijo). komentar Fotografije: Josip Rotar je to še vedno taborišče, kamor zapirajo nedolžne ljudi. Zato se s poskusi, da bi razmere znotraj centrov za tujce postale humane, dosega ravno nasprotni učinek: taboriščem se daje legitimnost, migracijski režim pa se v očeh javnosti normalizira. Za EU v 21. stoletju bo vprašanje migracij ključno. Bo ta še naprej gradila zidove na mejah, migrante metala v ilegalo, izkoriščala njihovo poceni delovno silo in na tej osnovi gradila najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu? Ali pa bo postopoma ukinila meje, legalizirala status migrantov in evropsko identiteto uspela postaviti onkraj interesov nacionalnih držav, kot jih poznamo danes? Vsekakor bo za končanje dramatičnih prizorov masovnih naskokov na zidove meja Evrope potrebno več subtilnosti. Kaj je tisto, kar žene nekoga, da tvega svoje lastno življenje in življenje svoje družine za prihod v Evropo? |e za prihod v negostoljubno Evropo vredno pustiti za seboj vso bedo in brezup? Tisti, ki mu je vredno, ima zagotovo alternativo. Alternativo spremeniti lastno usodo. S tem, ko se je odločil, da bo spremenil lastno usodo, pa je nevede začel spreminjati svet. Ob prvi obletnici referenduma o zakonu o RTV, na katerem so ta zmazek, ki omogoča politizacijo ustanove, vrli državljani dokončno potrdili, je na površino spet privrela razprava o tem, kaj nam je sploh prinesel. Boljšega programa zagotovo ne, se strinjajo celo njegovi zagovorniki. Kam pluje RTV program? Ni bil obljubljen v zakonu in z nobenimi kriteriji ga ni mogoče izmeriti. Cenena floskula se je sama razkrivala kot takšna že od začetka. Nižje naročnine tudi nismo dobili: ceneni argumentativni trik ponavljajo le še pisci zakona in vodstvo RTV hiše. Še nedavno tega je direktor Televizije Slovenija, g. Jože Možina, ponovil Crimsovo pravljico: »Kolikor pa vem, je naročnina nižja, ker se nominalno ni povišala.« Trimesečni pavšal skoraj vsako gospodinjstvo stane skoraj osem jurjev. Ker imate doma elektriko, ga morate plačati, sicer pa gledate raje kabelske programe, kajne? S pravljico o nižji naročnini je seveda vse narobe: ljudje so pričakovali nominalno znižanje, ker je takšno bilo po tihem obljubljeno. Dobili so »realno«, vezano na inflacijo. Tako, ki se ne pozna na položnici. Če vas argument gospoda Možine prepriča, potem vam svetujem naslednje: jutri navsezgodaj se, če ste zaposleni, pompozno najavite pri svojem delodajalcu. Ko vas bo sprejel, mu jasno razložite, da ste prišli protestirat, ker vam je znižal plačo. Najprej bo verjetno močno začuden: plače vam pač ni znižal, to bo zagotovo pomota. In potem mu razložite: »Moja plača je nižja, ker se nominalno ni povišala!« Kot vidite, je analogija popolna. S tako abotno zahtevo lahko že jutri terjate povišico zase. Če bi bil zaposlen v RTV hiši, bi jo naslovil na svojega šefa, gospoda Možino, ki veselo producira pravljice za otroke. Logika je pač po definiciji ena, kajne, in velja univerzalno! Če sta se pred enim letom razkrivala blišč in beda vladajoče retorike, ki je afne guncala z argumenti za polulat od smeha, danes že žanjemo sadove te čudovito posajene njive, imenovane RTV hiša. Ne le, da ga vodita programski in nadzorni svet, ki sta bila nastavljena s plonk lističi navodil politike, koga je treba izbrati, o čemer smo v Katedri že poročali. Spomnimo se samo vseh že lani »tuhtanih« in razloženih Crimsovih paradoksov onstran razuma: želeli smo v Evropo in ji celo predsedovati, nismo pa dali nič na njeno mnenje ali standarde: njihove ekspertize so v vladi razlagali kot »nične« in »brezpredmetne«; deklarirano naj bi verjeli stroki, a le tedaj, ko nam paše, sicer so jo diskreditirali, na čelu s Fakulteto za družbene vede in njenimi medijskimi teoretiki; novi zakon se je sprejemalo pod pretvezo depolitizacije javnega radia in televizije, a na ta način, da se je vpeljalo politično odgovornost zanjo; v programskem svetu so zahtevali zastopanost »prave« civilne družbe (prava je seveda bila tista, ki je »naša«), a pravzaprav trdimo, da je v Sloveniji ni, da je »tako imenovana«; sklicevali smo se na argumente, a dobili žalitve in manipulacije; hoteli smo javni servis, usklajen z željami vseh davkoplačevalcev in programsko utežen za vse okuse, potem pa so akterji hiteli posnemati programe komercialk itd. Te mesece se srečujemo s kopico nedoslednosti in neizvrševanj zakona. Ni tretjega parlamentarnega kanala. Ponovitev je vedno več in preveč. Želijo nam poiskati humoriste, ki ustrezajo in so smešni njim, ne nam. Cerkvene oddaje se širijo. In če ostanemo pri gospodu Možini: televizija mora ravnati državotvorno, pravi. V ta namen so izumili ponovitve programa, starega 15 let. Da bi naredili brezplačno reklamo vladajoči politiki, seveda, ki se ima za edine osamosvojitelje. Dnevniki, ki jih ponavljajo iz leta 1991, so na sporedu že četrti mesec, kar znese skupaj več kot sto ponovitev! Kako razložiti takšno ravnanje? Kot je povedal Možina ob mejnem zapletu s Hrvati v Hotizi, mora tudi nacionalna televizija pokazati in kaže tisto mero državotvornosti, ki je v takih primerih nujno potrebna. Žal pojem državotvornosti kreira, napolnjuje in definira ravno politika; ta določa, kaj tvori državo. Iz napovedanega stališča smemo sklepati, da se s takšnim vodilom daje v oklepaj avtonomno delo novinarjev, hkrati pa se kar naravnost priznava zavezanost uradni politiki. Da smo dobili vladno televizijo, smo izvedeli kar v iskrenem priznanju njenega direktorja. William H. Dutton intervju Na mednarodni konferenci HCC07, ki sta jo konec septembra v Mariboru pripravila svetovno društvo informatikov IFIP in IZUM, Institut informacijskih znanosti, smo se pogovarjali z Williamom H. Duttonom, svetovno priznanim strokovnjakom za družbeno informatiko. Pomen raziskovanja družbenega vpliva tehnološkega napredka lahko razberemo iz ogromnih razvojnih potencialov, tako v smislu tehnoloških kot družbenih pridobitev. MATJAŽ GERM Razvoj uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij v izobraževanju Dr. Dutton, ste direktor Oxford Internet Institute. Nam lahko na začetku predstavite delo na inštitutu, vaše projekte in vizije v prihodnosti? Naše delo je pravzaprav razdeljeno na štiri področja. Prvo področje je povezano z raziskovanjem uporabe interneta v vsakodnevnem življenju, torej internetne konzumacije med posamezniki in proučevanjem razvoja odnosa med posameznikom in internetom. Drugo področje je povezano s proučevanjem razvoja e-uprave ter splošno razvoja in družbenih posledic prenašanja političnih form in instituconalnosti na internet. Tretje področje se navezuje na znanost in učenje. Ukvarjamo se z družbenimi, etičnimi in pravnimi implikacijami elektronskega raziskovanja, torej razvijajoče se e-zna-nosti. Morda najpomembnejši element raziskovanja interneta za prihodnost je povezan z raziskovanjem procesa oblikovanja in upravljanja interneta v bodoče, torej iskanje odgovorov na vprašanja, kot so, kako se bo razvijala struktura interneta ter kdo in kako bo upravljal z internetom. Kaj bi izpostavili kot glavno prednost uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij v izobraževanju? Primarni cilj in namen uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij je preoblikovanje dostopa do znanja, storitev in tehnologij. Pomeni spremembo v načinu pridobivanja informacij, v načinu konzumi-ranja določenih storitev in seveda v načinu komunikacije. Predrugači pa se tudi razumevanje dojemanja koga in kaj poznamo, kaj in kako lahko uporabljamo za zadovoljitev lastnih potreb in kakšno znanje potrebujemo, da lahko sploh izkoriščamo kapacitete informacijsko komunikacijskih tehnologij. Podobno je v izob- raževanju, elektronsko izobraževanje ima izredne potenciale v izboljševanju dostopa do večslojnih informacij in novih podatkovnih dimenzij, dostopa do različnih strokovnih baz in izboljševanja dostave izobraževalnih storitev. Ali se lahko z nadaljnjim razvojem tovrstnega izobraževanja srečamo z radikalnim preoblikovanjem celotne percepcije pojma učenja, kot ga poznamo danes? Namen razvoja uporabe informacijsko komunikacijskih tehnologij v izobraževanju ni povezan z izginjanjem »face to face« komunikacije, ampak z omogočanjem kvalitetne komunikacije tudi v primerih, ko komunikacijska partnerja nista fizično prisotna na istem mestu. Skratka, gre za izrabo potenciala, ki omogoča informacijsko kooperacijo kjerkoli in kadarkoli. Prav gotovo pomeni razvoj spremembe v dojemanju učenja, kot sem omenil že prej, predrugačen je že sam način dostopa do informacij in podajanja ter prenašanja znanja. V svojih delih primerjalno naslavljate tudi razvoj informacijsko komunikacijskih tehnologij v ZDA in Evropi. Kje lahko najdemo razlike? Na večini področij Evropa v tehničnem smislu zaostaja za ZDA. Denimo v e-zdravstvu ali še bolj očitno v implementaciji informacijsko komunikacijskih tehnologij v sfero politike. Skratka, najbolj izpopolnjene primere uporabe teh tehnologij lahko najdemo v ZDA, medtem ko Evropa kar nekako stopica zadaj. Kje lahko iščemo vzroke za takšno »razmerje moči«? Mislim, da je to povezano z razlikami v »trgu« in da se evropska politika bistveno bolj zavzema za čim višjo stopnjo enakosti dostopa do informacij in enakosti pri ponudbi internetnih storitev, kar povzroča stagnacijo, ki je nega- tivna za razvoj. V Evropi se morda celo pojavlja nekoliko nezaupljivosti do prenašanja nekaterih družbenih procesov v polje modernih tehnologij. Pri dojemanju vpliva tehnologij na sodobnega človeka se poraja vprašanje o možnostih ali nezmožnostih funkcioniranja brez uporabe modernih tehnologij v današnji družbi. Smo še dovolj svobodni, da lahko »preživimo« brez tehnologij, ali je današnji človek že preveč vraščen v t. i. digitalno dobo? Mislim, da je absolutno nujno, da smo sposobni funkcionirati brez tehnologij, je pa dejstvo, da ustvarjamo družbo, v kateri vedno več posameznikov postaja v vedno več življenjskih procesih odvisnih od tehnologij. Osebno se večkrat poskušam postaviti v »person solo« vlogo, torej preživeti nekaj dni brez televizije, računalnika ali elektronske pošte, kar zna biti osvežujoče (smeh). Morali se bomo naučiti funkcionirati dvodimenzionalno, kot »person solo«, oseba brez tehnologije, in »person plus«, oseba s tehnologijo. Če se navežem na izobraževanje, bo pri izkoriščanju potencialov informacijsko komunikacijskih tehnologij nujno tudi spodbujati obe stanji, ki sem ju navedel. Morda se prihajajočim generacijam poleg učenja uporabe tehnologij obeta tudi vzgoja delovanja brez njih. Omenili ste tudi elektronske vlade in politiko nasploh. Kje vidite glavne ovire v razvoju tovrstne komunikacije in politične debate? Kdaj lahko denimo pričakujemo internetne volitve, torej procese odločanja na internetu? Mislim, da bo do takrat preteklo še veliko vode. Glavne ovire, kot sta varnost ali izgradnja tehnološko primernih sistemov, so zaenkrat še nepremostljive. Zaenkrat je nepredstavljivo izdelati celoten sistem, ki ga lahko uporablja tako širok krog ljudi in je hkrati pre-zenten, varen, kjer so možnosti prevar, ponarejanja in drugih nepravilnosti po- polnoma izločene. Mislim da e-vo-litve niso stvar, kjer se lahko v tem trenutku e-politika razvija. Poudariti je potrebno, da se vedno več javnih debat na različnih področjih dogaja v aktualnem času s pomočjo tehnologij, in to se dogaja izven okvirov vlad. Nosilci teh debat so razni mnenjski voditelji, novinarji itd. Osebno sem za razliko od večine kolegov prepričan, da smo na dobri poti k vedno bolj interaktivnemu odločanju, kjer je javnost vedno bolj obveščena in prihaja do večplastnih konzultacij, pa naj bo to politikom všeč ali ne. Ljudje imamo na voljo vedno večjo bazo dostopnih podatkov o določenih temah. Kljub nekoliko počasnem razvoju e-vlad verjamem, da se z razvojem informacijsko komunikacijskih tehnologij izboljšuje informacijsko okolje tudi v državah, kjer se to skuša preprečiti. Na predavanju ste v eseju z naslovom Ekologija iger govorili o upravljanju interneta in strokovnjakih iz ICF (Internet governance forum). Kdo so ti ljudje z neverjetno misijo in kakšni so njihovi cilji? Gre za mednarodno zasedbo strokovnjakov, ki pravzaprav nakazujejo smernice razvoja interneta. Pravzaprav ne gre za pisanje pravil in regulacij v samem centru te skupine, gre za diplomatsko reševanje pogledov na internetno upravljanje. Poskuša se iskati skupne temelje v svetovnem merilu, poskušajo se odzvati na okolje in poiskati kompromise v vseh oblikah, ki gradijo internetni razvoj. Gre za iskanje konsenza v smislu iskanja kvalitetnega razvoja interneta in strategij napredka. Kako pomembno je zavedanje o pojmu upravljanja interneta, priča že dejstvo, da pred desetletjem večina ljudi ni niti vedela, kaj internet je, danes pa je že sestavni del življenja ogromne populacije. Program Evropske unije, Nacionalni program Phare 2003 Identifikacijska številka: 7175103-03-04-0001 MREŽNI SPIN - OFF INKUBATOR UNIVERZE V MARIBORU ZNANSTVENI IN TEHNOLOŠKI PODJETNIŠKI INKUBATOR NA UNIVERZAH Kidričeva ulica 25, 3000 Celje tel.: 03/ 424 42 04 Projekt izvaja Mrežni podjetniški inkubator savinjske regije Projekt je sofinanciran iz programa PHARE 2003 Identifikacijska številka: 7175103-03-04-0001 MREŽNI SPIN OFF nrcinniinmnrrhnnn INKUBATOR UNIVERZE %lRtVPS MARIB0R Osnovni podatki Mrežni spin off inkubator Univerze Maribor se nahaja v stavbi Razvojno, inovacijskega in tehnološkega središča Savinjske regije d.o.o. (RITS d.o.o., Celje). Inkubator je vir aplikativnih znanj, idej, podjetniških pobud, najsodobnejših znanj in vir priložnosti za podjetnike, podjetja, inovatorje, tehnologe in druge. Tako že sama lokacija Mrežnega spin off inkubatorja Univerza Maribor predstavlja ključno prednost, saj se v stavbi RITS-a nahajajo podjetja in razvojne institucije, ki v povezavi z mednarodno univerzo Celje, predstavljajo ključno razvojno in inovacijsko infrastrukturo za hitrejši razvoj Savinjske regije, kot tudi celotne vzhodne kohezijske regije in osnovo za prenos tehnologij in know howa v jugovzhodno Evropo. Mrežni spin off inkubator Univerze v Mariboru nudi infrastrukturo, mentorstvo ter skupne storitve projektnim skupinam na fakultetah pri njihovih izzivih. Na ta način jim pomaga premostiti začetne težave pri reševanju podjetniških izzivov oziroma poslovnih problemov. Vizija in poslanstvo Vizija Mrežnega spin - off inkubatorja Univerze v Mariboru je nadgrajevati raziskovalne rezultate študentov in zaposlenih na Univerzi v Mariboru, nuditi celovito podporo raziskovalno-projektnim skupinam in tako Univerzo v Mariboru spodbujati, da razširja študijske možnosti za študente in daje večjo prednost praksi in ne le teoriji oziroma daje prednost komercializaciji znanj v praksi. Vizija Mrežnega spin off inkubatorja Univerza Maribor je narediti temeljni premik med nepovezanostjo akademsko-raziskovalne sfere in gospodarstvom v Sloveniji, vzpostaviti strukture in sistem, ki bo praktično omogočal prenos ustvarjenega znanja na univerzah v prakso ter nastajanje novih tehnoloških podjetij v manj razvitih regijah Slovenije. Poslanstvo Mrežnega spin off inkubatorja Univerza Maribor je nudenje celovitih podpornih storitvenih in finančnih instrumentov za razvoj, zagon in rast novih (poudarek na tehnoloških) podjetij v Vzhodni Sloveniji ter slediti dolgoročni strategiji tehnološkega prestrukturiranja gospodarstva v Sloveniji. Strateški cilji Strateški cilji Mrežnega spin - off inkubatorja Univerza v Mariboru so naslednji: • prispevati k dvigu podjetniške aktivnosti v Sloveniji; • promocija pomena inovativnega podjetništva v Savinjski, Zasavski in Posavski regiji ter v slovenski družbi nasploh; • odpravljanje vrzeli med akademsko-znan-stveno sfero in gospodarstvom v Sloveniji; • prenos znanja iz univerz v gospodarstvo; • vzpostavljanje pogojev za pospeševanje podjetništva med profesorji, asistenti in študenti na univerzah in zainteresiranimi podjetji; • omogočiti profesorjem in študentom prostorske in materialne pogoje za razvoj novih programov; • partnersko sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem; • vzpodbujati tehnološki razvoj v Vzhodni Sloveniji; • razvijanje in spodbujanje nastajanja intelektualne lastnine, patentov in tržne usmerjenosti raziskovalnih dejavnosti na Univerzi; • oblikovati izzive za študente v sodelovanju s podjetji za katera tako sodelovanje omogoča reševanje posameznih poslovnih problemov in pridobivanje novih podjetniških idej; • oblikovati vstopne točke in projektne skupine na fakultetah (študenti, profesorji), ki so zainteresirani za reševanje praktičnih poslovnih problemov za podjetniške izzive; • identificirati inovativne podjetniške ideje in podjetnike, v okviru nastajajočih, mladih in uveljavljenih podjetij; • podjetniško svetovanje (študentom in ostalim potencialnim podjetnikom) pri razvoju poslovnega načrta in podjetja (delavnice, podjetniško svetovanje, strokovna predavanja, ...); • uresničiti dobre ideje študentov in profesorjev, ki nastanejo v času študijskega procesa. Kje se nahajamo? Mrežni spin-off inkubator Univerze v Mariboru se nahaja v stavbi RITS Celje. POMEN INOVATIVNEGA OKOLJA: Mrežni spin-off inkubator Univerze v Mariboru se nahaja znotraj kompleksa bodočega Tehnološkega parka Celje, kjer bodo poleg inkubatorja še Tehnološki center Polieko, Tehnološki center Lens (laserske tehnologije), Mednarodna univerza ter uspešna tehnološka podjetja iz regije, Slovenije in Evrope. To omrežje znanstvene sfere (univerze), R&R institucij, tehnoloških parkov in centrov (Tehnološki park Celje, Razvojno, inovacijsko in tehnološko središče - RITS...) ter omrežje uspešnih tehnoloških podjetij predstavlja ključno razvojno, inovacijsko infrastrukturo ter podporo pri razvoju novih podjetniških idej in ustanavljanju high-tech (visoko tehnoloških) podjetij. Tukaj se ustvarja regionalni mrežni netvvork, ki je izrednega pomena za pred-inkubacijsko dobo projektov (podjetij) v vseh spin-off inkubatorjih tudi v EU in v svetu. Območje Tehnološkega parka bo vsebovalo tehnološka podjetja in razvojne institucije, ki v povezavi z Mednarodno univerzo Celje, pred- RITS-Razvojno, inovacijsko in tehnološko središče Savinjske regije Celje stavljajo ključno razvojno in inovacijsko infrastrukturo za hitrejši razvoj Savinjske regije, vzhodne kohezijske regije in osnovo za prenos tehnologij in know how-a v jugovzhodno Evropo. VPETOST MREŽNEGA PODJETNIŠKEGA INKUBATORJA UNIVERZE V MARIBORU V INOVATIVNO PODJETNIŠKO OKOLJE UNIVERZA V OBSTOJEČA DOMAČE IN TUJE - SLOVENIJI PODJETJA V PODJETNIŠKO SLOVENIJI TRŽIŠČE MREŽNI PODJETNIŠKI SPIN orr INKUBATOR UNIV V MB BIZNIS CENTER MREŽNI / TEHNOLOŠKI PODJETNIŠKI <- * CENTRI INKUBATOR \ L TEHNOLOŠKI PARK Pomen inovacijskega središča in podpornega okolja za razvoj novih inovativnih tehnoloških podjetij V skladu s širjenjem in razvojem Tehnološkega parka se bo širil tudi Mrežni spin-off inkubator in s tem inkubiranim podjetjem omogočal dodatne možnosti v inovativnem okolju: • boljše start-up pogoje na tujih trgih • lažji vstop na globalni trg spin-off podjetij v okviru skupnega nastopa • nadgraditev informacijsko tehnološke infrastrukure • pridobitev in izgradnjo specifičnega know how-a in storitev • izgradnjo čezmejne podjetniške klime • mednarodno tehnološko podporno okolje V prvi fazi se bo oblikovala mreža sodelovanja z inkubatorji in Tehnološkimi parki evropskih držav (Nemčija, Finska, Irska...), v drugi fazi pa skupen vstop na trge Balkanskih držav (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna Gora, Makedonija, Albanija) in jugovzhodne Evrope (Bolgarija, Romunija, Ukrajina). Nastanek in razvoj podjetja v inovativnem tehnološkem okolju Prostorska, informacijska, organizacijska in management struktura Mrežnega spin-off inkubatorja Univerze v Mariboru z modelom omrežja integralnega podpornega okolja omogoča celovito razvijanje in rast novih podjetij. SPREMEMBE RAZVOJNIH STOPENJ ŽIVLJENJSKEGA CIKLUSA PODJETJA poojttmIko okolji: INKUBATOR PODJETNIŠKO RAZVOINO V Mrežnem spin-off inkubatorju Univerze v Mariboru sedaj deluje nekaj uspešnih razvojno projektnih skupin, ki oblikujejo in razvijajo nove ideje in produkte na trgu. To so: 01. Generatorji pulzirajočega elektromagnetnega polja izredno nizkih frekvenc (AURAMAG, ELMAG, INKONTINENCA PRI ŽENSKAH, PROSTATA PRI MOŠKIH), raziskave vodita univerzitetni profesor doktor But in univerzitetni profesor doktor Jernej Turk. 02. Hipobarično zdravljenje motenj mikrocirkulacije telesnih tekočin, raziskave vodi univerzitetni profesor doktor Jernej Turk. 03. Aparati za razgibavanje okončin (TERAPIK HS - elektronska opornica je namenjena pasivnemu razgibavanju kolena in stopala), raziskave vodi univerzitetni profesor doktor Jernej Turk. 04. INPULSE - SOL - IR, infrardeča svetloba, regulirano delovanje, raziskave vodi univerzitetni profesor doktor Jože Barovič. 05. HIDRONIC - informira in izboljša kvaliteto vode (za ljudi, živali, bazene, jezera), razvit produkt za pipo in tuš. Mariborska bolnica ima dobre rezultate povezano s karotidnim ožiljem, raziskave vodita univerzitetni profesor doktor Jože Barovič in univerzitetni profesor doktor Jernej Turk. 06. Črtna koda - raziskava vplivov in škodljivih posledic, v razvoju je sistem zaščite, ki prepreči škodljive vplive črtne kode. 07. NORAD - zaščita proti sevanju mobilnega telefona. 08. BIODINAMIČNO INFORMACIJSKO KMETOVANJE - izvedba z namakalnim sistemon AGROKAP (lasten sistem). 09. INFORMACIJSKO NALIVNO PERO (lepopis, boljša koncentra- cija, boljši uspeh). 10. Nadgradnja AQVA DETOKS SISTEMA z elektro magnetno in toplotno energijo, sodeluje univerzitetni profesor doktor Igor Kononenko. 11. BIOMATIC - BOBEN, ekološka čistilna naprava, ki je namenjena intezivnemu biološkemu čiščenju, sodeluje univerzitetni profesor doktor Peter Bukovec. 12. Ploščica za povečanje moči becinskih in dizel motorjev, central- ne in plinske kurjave, prihranek na energentih (kontakt univerza v Ingolstad-tu in posredno BMW in AUDI). 13. ANTIDECUBITUSNI SISTEM - proti preležninam pacientov, ki ležijo (bolniki, paraplegiki, tetraplegiki). 14. POZIEFEKT - zaščita pred sevanji. 15. VITALIZATOR ENERGIJE V PROSTORU. 16. ORGONSKI SEVALNIKI. 17. GIS (geografski informacijski sistem ) je skupek strojne opreme, programske opreme in postopkov, ki omogočajo urejanje, upravljanje, analiziranje, modeliranje, predstavitev in prikaz geografsko referenciranih podatkov z namenom reševanja kompleksnih problemov planiranja in upravljanja virov. Naše podjetje je z razvija uporabo najsodobnejših tehnologij in spoznanj za obdelavo terena in zajemanje podatkov. S tem dosežemo , da so podatki povsem natančni, ažurni in da lahko uporabnikom omogočimo večplastno uporabo zbranih podatkov glede na namen . Sistem ki ga razvijamo je natančnejši in ažurnejši od vseh do sedaj poznanih metod in načinov ter kot tak pomeni možnost povsem novih pogledov in pristopov pri obvladovanju zadevne teme. 18. Planet vode - razvoj naravnega in okolju prijaznega gnojila in čistila. STORITVE INKUBATORJA Infrastrukturne storitve: Najem prostora (delovni prostor), najem opreme, računalniško opremo, telekomunikacijske storitve (dostop do interneta in internetne storitve, telefon, telefaks...), tiskanje, fotokopiranje, skeniranje, arhiviranje podatkov, avdio in video opremo v konferenčni sobi, tajništvo idr. Prostori v inkubatorju zajemajo skupno 686 m2 površin, od tega je za najem prostorov inkubiranim podjetjem namenjenih 505,89 m2. Poslovne in administrativne storitve: vodenje računovodstva, svetovanje pri pripravi poslovnega načrta, pomoč pri ustanavljanju in zagonu podjetja (registracija, dovoljenja...), organizaciji poslovnih srečanj in ostalih promocijskih dejavnosti za podjetje v okviru tehnološkega parka, posredovanje dobrih praks, podjetniška usposabljanja, pomoč pri pridobivanju nepovratnih sredstev, svetovalne storitve v financah in pravu, pomoč pri iskanju tržnih in proizvodnih kooperantov ter pri internacionalizaciji poslovanja. POLITIKA SPREJEMA PODJETIJ -SPLOŠNI POGOJI POSLOVANJA Potencialni član Podjetniškega inkubatorja mora: a) Predstaviti potrebo po prostoru in storitvah Podjetniškega inkubatorja. b) Imeti potencial za rast ali se ukvarjati z dejavnostjo, ki je nujna za okolje. c) Biti profitno usmerjen. d) Biti novo podjetje ali podjetje mlajše od treh let Status “Vključeno podjetje" je podjetje, ki odgovarja kriterijem za članstvo, v katerem ima Podjetniški inkubator lastniški delež in je fizično locirano v prostorih Podjetniškega inkubatorja. • “Pridruženo podjetje” je podjetje, ki odgovarja kriterijem za članstvo, v katerem Podjetniški inkubator nima lastniškega deleža, in praviloma ni fizično locirano v prostorih Podjetniškega inkubatorja, ampak je registrirano na območju organizacijske enote inkubatorja, kjer tudi izvaja svojo dejavnost. “Diplomant” je podjetje, ki je uspešno zaključilo inkubacijsko obdobje v Podjetniškem inkubatorju in postalo neodvisno in samostojno podjetje. Procedura Skladno s kriteriji za sprejem podjetij v Podjetniški inkubator imajo vsi podjetniki s poslovno idejo enake možnosti za članstvo. Osebje Podjetniškega inkubatorja analizira tehnologijo, razpoložljive vire, podjetniške izkušnje in potrebo po storitvah Podjetniškega inkubatorja za vsakega podjetnika z namenom določitve potenciala rasti in verjetnosti za uspeh podjetja. Na predlog osebja se prijava posreduje Komisiji za sprejem podjetij, ki prouči prijavo, in jo s priporočilom pošlje programskemu svetu zavoda, ki ima končno odločitev o sprejemu podjetja v Podjetniški inkubator. Osebni razgovor s podjetnikom je lahko zahtevan. Možne odločitve v zvezi s članstvom so lahko sledeče: 1. Zavrnitev prijave za članstvo 2. Takojšnji sprejem podjetja 3. Pogojni sprejem. Podjetja, ki so pogojno sprejeta, se dajo na seznam podjetij na čakanje za naslednjo prosto mesto v Podjetniškem inkubatorju. Ko se prostor sprosti, se vsa podjetja na čakanju ponovno ocenijo glede na trenutno stanje. Komisija nato izbere najbolj kvalificirano podjetje v danem trenutku, in predlog pošlje programskemu svetu zavoda v odobritev. Kriteriji za sprejem Kriteriji za sprejem podjetij so: a) Stopnja zrelosti poslovne ideje. b) Ozadja, odnos in izkušnje nosilcev poslovne ideje. c) Finančna zmožnost. d) Status poslovnega načrta, analiza trga, potencial rasti, intelektualna lastnina in finančna projekcija. e) Zavezanost prijavitelja, finančna in osebna. f) Poslovne reference. g) Primernost vodstvene ekipe. h) Možnosti za sodelovanje z osebjem Podjetniškega inku- batorja. i) Zaposlovanje. Podjetje za sprejem v inkubator ne sme delovati več kot tri leta, ne sme imeti več kot 10 zaposlenih in v preteklem letu ni ustvarilo več kot 5 mio SIT dobička. Ob vstopu podjetja v podjetniški inkubator le-ta postane 25 % lastnik inkubiranega podjetja. Kriteriji za sprejem podjetij bodo periodično revidirani s strani programskega sveta, spremembe so možne v skladu s strateško usmeritvijo Podjetniškega inkubatorja. PROCES SPREJEMA PODJETIJ Proces sprejema vključuje: a) Razgovor z osebjem inkubatorja (preverjanje ideje, napotki za pripravo poslovnega načrta, svetovanje) b) Oddaja kompletne prijave, ki vključuje naslednje dokumente: A. poslovni načrt, B. prijavni obrazec in C. življenjepis lastnikov. Registrirana podjetja morajo priložiti še: D. odločbo s sodnega registra o registraciji podjetja E. bilanca stanja in izkaz uspeha (za pretekla leta) F. dokazilo o plačanih davkih (na zahtevo osebja inkubatorja) c) Ocenjevanje prijav s strani Komisije za sprejem podjetij d) Razgovor s Komisijo za sprejem podjetij (na zahtevo komisije) e) Možen popravek prijave in prilagoditev f) Odločitev Komisije za sprejem podjetij g) Predložitev prijave v dokončno odločitev Programskemu svetu zavoda. IZSTOP IN DIPLOMIRANJE Ko vključeno ali pridruženo podjetje postane uspešno in neodvisno podjetje, ki ne potrebuje več storitve in ugodnosti Podjetniškega inkubatorja, podjetje postane diplomant. Podjetniški inkubator ima pravico spremeniti čas članstva podjetja in določiti kriterije za izstop in diplomiranje sprejetih podjetij. Projekt je sofinanciran iz programa PHARE 2003 Identifikacijska številka: 7175103-03-04-0001 ~WI/^ e Projekt izvaja Mrežni podjetniški inkubator savinjske regije Kidričeva ulica 25, 3000 Celje tel.: 03/424 42 04 mnenje Anf ban, pet podgan Obmejni spori s Hrvaško postajajo počasi del narodne folklore. Naši izvoljeni predstavniki se s predstavniki nasprotne strani nikakor ne morejo dogovoriti in zadostiti interesu ljudi, ki bi večinoma radi živeli v miru, sožitju in hodili na počitnice bodisi na slovenska smučišča ali na hrvaško morje. ANDREJ ADAM Katera stran je kriva, da razumnega dogovora še vedno ni, ne morem soditi, vsekakor pa moram opozoriti na razrast nacionalnih strasti, ki so zlasti v zadnjem času možnost sporazuma odmaknile v ne-dogledno prihodnost. Zaradi teh strasti se namreč k reševanju problemov pristopa na način, za katerega je že vnaprej jasno, da ne obeta veliko: kot če bi poskušali kozarec vode napolniti z gasilsko brizgo. Poglejmo najprej aparat, s katerim se obe sprti strani lotevata stvarnosti. Pomagajmo si z zgledom. V kriminalki z naslovom An, ban, pet podgan - njeno ponovitev smo nedavno imeli priložnost spremljati na televiziji - nastopa finančni mogotec, ki se zaplete v serijo umorov. Zakaj in kako nas tukaj ne zanima. Omenimo zgolj, da gre za kriminalko s Herculom Poirotom, kar lahko pomeni le, da zločinec nima nobenih možnosti. Na koncu, ko pod težo dokazov prizna svoj veleumni načrt, ko razkrije nečloveški obraz in pove, da mu ni prav nič žal, ker so zaradi njegovih koristi umirali ali bili osumljeni nedolžni ljudje, se skuša izvleči s sklicevanjem na zasluge za narodno ekonomijo in dobrobit naroda nasploh. Teh zaslug mu bržčas ne bi smeli oporekati, toda omeniti velja, kaj mu zabrusi Poi-rot. V značilnem slogu nanašanja nase v 3. os. edn. mu odvrne nekako takole: »Poirota ne zanimajo narodi, temveč pravice vsakega posameznika.« Na eni strani imamo torej stališče, po katerem je narodna pripadnost tisti temelj, s katerim lahko opravičujemo naša dejanja, po katerem nas bo sodila zgodovina in ki nam daje identiteto; na drugi strani pa prepričanje, da je sklicevanje na narod (recimo zasluge za narod) prazno govoričenje in da je vse, kar šteje, v resnici posameznik - da so on in njegove pravice tisti temelj, ki utemeljuje moralnost in pravičnost naših dejanj in nam daje identiteto. Sam menim, da je ta dilema namišljena, toda sprejmimo jo za hip in poglejmo, kam nas vodi. Začnimo z narodno pripadnostjo. Če pomislimo na kakšno tekmo slovenske nogometne reprezentance, na masovno navijanje, prerekanja, solze in vse, kar sodi zraven, bomo nemara pomislili, da se Po-irot moti. Ali ni res, da v takšnih primerih govorimo o histeriji, ki je zajela narod? Zato in seveda tudi zaradi mnogo resnejših primerov narodnega vrenja - spomnite se samo osamosvojitvene vojne-večina teoretikov narodom posveča veliko pozornost. Ker se na tem mestu ne moremo spuščati v podrobnosti, omenimo samo, da je skupna lastnost narodnih valovanj neka enotnost, ki povezuje veliko množico ljudi. Če vprašamo naprej, kaj je pogoj takšne povezanosti in enotnosti, pridemo do pojma zaupanja; kar se zdi še kar logično - kajti z ljudmi, ki jim ne zaupate, najbrž ne želite imeti veliko opraviti. In zakaj si ljudje med seboj zaupajo, zakaj se denimo ob zmagi slovenske reprezentance objemajo popolni tujci? David Miller, denimo, v knjigi Politična filozofija pravi naslednje: »Socialni psihologi, ki so to vprašanje raziskovali, so odkrili, da je eden izmed pomembnih dejavnikov opažena podobnost: zaupljivi smo predvsem do tistih, za katere verjamemo, da se lahko z njimi tako ali drugače primerjamo.« In ker govorimo o narodu, je takšnih podobnosti kar nekaj. Če še enkrat citiramo Millerja: »Skupine, ki jih imenujemo narodi, imajo skoraj v vseh primerih skupen jezik, zgodovino skupnega Foto : Aleš Gjerkeš bivanja in kulturne poteze, ki niso izražene le v literarni obliki, temveč tudi v fizičnem okolju - v načinu izgradnje mest in velemest, v podobi pokrajine, spomenikih, verskih zgradbah in podobno. Skupna dediščina oblikuje tudi nove generacije, ki odraščajo v tem kulturnem in fizičnem okolju; to je neizogibno celo, če se mnogim njenim vidikom upirajo.« Kaj pa posamezniki in njihove pravice? Ali ni res, da ima nekdo veliko več skupnega s pripadnikom ali pripadnico druge narodnosti, kakor s kakšnim sonarodnjakom? Vzemimo samo primer Hotize in vse druge podobne primere. Vsi vemo, da v obmejnih pokrajinah živi veliko mešanih zakonov, da se je z leti stkalo neskončno vezi med magm w *• ■ * V * : ’ posamezniki, občinami, društvi, podjetji itd. Vprašajte Hotižane, ali čutijo bolj s soprogo oziroma soprogom, ki je po naključju druge narodnosti, ali s kakšnim športnikom oziroma politikom iste narodnosti? Mislim, da tega ne boste vprašali, ker je odgovor že vnaprej poznan. S te perspektive je prav nenavadno opazovati oborožene pripadnike policije (te ali one države), ki se na obmejnih področjih igrajo vojne igrice. Še bolj nenavadno pa je opazovati in poslušati besede politikov-če se seveda, namesto da bi umirjali strasti, trkajo po prsih in kličejo po narodni enotnosti. Poleg tega bi se mnogi posamezniki utegnili vprašati, čemu neki bi bili enotni in s kom? Ali naj bo nekdo z nizkimi ali nikakršnimi dohodki enoten z gospodom ali gospo v vili, ki ga skušata opehariti za malico in stroške prevoza na delo? Ali jima naj zaupa? Sta do njega dovolj poštena? Ali se zanj sploh zmenita? Z enotnostjo so potemtakem težave. Čeravno je res, da so jezik, kultura in tradicija elementi, ki govorijo za enotnost naroda, pa je - po drugi strani - mogoče našteti kopico drugih elementov, ki temu oporekajo. Omenimo samo različne interese, različne poklice, različne svetovne nazore, različne veroizpovedi, različna politična prepričanja in končno tudi velike in pogosto neupravičene razlike v dohodkih in drugih prednostih, ki so jih nekateri pripadniki naroda deležni, drugi pa ne. Če torej zagrizemo v vabo in sprejmemo predstavljeno dilemo, se zdi -vsaj po mojem mnenju - nerešljiva. Poleg tega so njene posledice resnično nezaželene. Tako smo v televizijskih poročilih ob zadnjem obmejnem sporu lahko gledali prestrašene obraze tamkajšnjih prebivalcev, ki jih je (vsaj nekatere) narodna histerija privedla do tega, da se izrekajo za Slovence, četudi so Hrvatje oziroma so to bili. Ampak te dileme nam, kot rečeno, ni potrebno sprejeti. Slovenci, Hrvatje in pripadniki drugih narodov; protestanti, katoliki, muslimani in pripadniki drugih ver, ki živijo na slovenskem ozemlju, so vsi v enakem smislu državljani Republike Slovenije. Njihova narodna ali verska pripadnost pri pojmu državljanstva ne pomeni prav nič. Četudi je res, da je zgodovinsko gledano Slovenija nacionalna država, kakor pač velja za večino držav, je kot politična tvorba predvsem skupnost posameznikov. To ne pomeni nič drugega, da bi se morali obe državi prenehati igrati z narodnimi čustvi in poskrbeti za državljane kot posameznike in seveda za njihove pravice. Kritik tega prispevka bo nemara dejal, da je Hrvaška tista, ki mobilizira narodna čustva in se nikoli ne drži že dogovorjenega. Da, odvračam, to je najbrž res, toda k temu dodajam - ali je Slovenija kaj boljša? pro et contra Po volitvah in zamenjavi oblasti je vladajoča koalicija pompozno oglaševala idejo o enotni davčni stopnji. Davčna retorika je vsebovala govor o transformaciji Slovenije v Indijo Koromandijo in gospodarskem razcvetu, kjer se cedita med in mleko. Janševa vlada je šla celo tako daleč, da je radikalen davčni sistem enačila s ključno prioriteto nove zatemnjene hegemonije. Pred nekaj meseci je naročila raziskavo, ki bi ugotovila pozitivne in negativne posledice dolgo opevane EDS. Rezultati raziskave so obtičali v predalu premiera, finančni minister pa nas je pred kratkim razveselil, da je EDS vehementno zavrnjena. Zakaj javnosti niso bili prikazani izsledki raziskave? Kaj se je zgodilo z zgodbo o uspehu oz. z EDS, ki je bila poglaviten element v vladni reformni demagogiji? Ugibanja okrog zavrnitve radikalne davčne reforme imajo kadrovsko, volilno, politično in makroekonomsko komponento. Spočetka sta EDS poosebljala Mičo Mrkaič in Jože P. Damijan. Prvi je z reformnega think tanka sestopil zaradi nestrinjanja z ministrskim predsednikom. Zagovarjal je popolno liberalizacijo gospodarstva, kar ni bilo v skladu z vladnim pragmatizmom. Leto zatem je odstopil še Jože P. Damijan, novopečeni minister za razvoj. Slednji je veljal za najgorečnejšega zagovornika EDS v vladnem odboru za reforme. Njegov ministrski položaj je dejansko simboliziral idejo o EDS, kar se je odražalo v Janševem iskanju kompetentne substitucije. Damijanove zamenjave ministrstvu za razvoj ni uspelo najti. Še več, po odstopu Damijana je omenjeno ministrstvo propadlo, s tem pa tudi ideja o enotnem davku na dodano vrednost. Naslednji dejavnik v zavrnitvi EDS je volilne narave. Odkar ima vladajoča garnitura poleg prvotne še uredniško funkcijo v medijih, jo skrbi, kakšno oceno o njenem delu bo podalo volilno telo. V primeru, da bi bila EDS izglasovana v parlamentarni areni, bi se negativni učinki EDS že začeli kazati na par- lamentarnih volitvah 2008. Obljubljeni skok v lepšo prihodnost bi se izkazal za demagoškega, kar bi posledično pokopalo desničarsko vladavino. Tretji in najpomembnejši dejavnik zaseda makroekonomsko tveganje v primeru sprejetja EDS. Odkar se je barva na vrhu politične koordinacije potemnila, sta se v gospodarskem peskovniku oblikovali nasprotujoči si mnenji okrog EDS. Provladni diletanti so zagovarjali nujnost sprejetja radikalne davčne metamorfoze in se naslanjali na neizpodbitna dejstva o blagodejnih učinkih omenjene reforme. Janša je venomer razglašal, da bi uvedba EDS nujno pripomogla k prosperiteti Slovenije oz. večji gospodarski konjunkturi. Tudi do socialnih razlik tako rekoč ne bi prišlo. Kontradiktorna pozicija nasprotnikov EDS je bila drugačnega mnenja. Zlasti sindikati so opozarjali na ekonomsko pavperizacijo revnejšega sloja, ki večino svojih dohodkov porabi za hrano. Življenjski stroški so trenutno obdavčeni po nižji davčni stopnji. V kolikor bi se ta stopnja povečala, bi bili tisti, ki z mi-zemim plačilom za delo kupujejo zgolj kruh in zaseko, veliko bolj davčno obremenjeni. Naj odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje. Izsledki raziskave, ki jo je naročila vladajoča črnina, brezpogojno vodijo do negativnih socialnih učinkov. Vladajoča nomenklatura je neprestano govoričila o trdnem socialnem varovalu v primeru uvedbe EDS, ne da bi prej preučila učinke radikalnih lapsusov. Kljub dejstvu, da rezultati nikoli niso uzrli medijskih luči, se je finančno ministrstvo po zaslugi mladih neoli-beralistov banalno opeklo. Jasno je torej, da EDS ne bo realizirana. Kakšen je potem plan B? Parlamentarni mlinček je prežvečil prvo branje vladnega predloga dohodninske lestvice, ki davčne zavezance ločuje v tri kategorije. Do sedaj je veljalo, da je družba sestavljena iz petih slojev, po novem davčnem zakonu pa bodo samo trije. Iz tega sledi, da bosta nižji in višji sloj manj obdavčena, srednji sloj pa bo destabiliziran. »Za revne pomeni to pol kranjske klobase in pivo na mesec, tisti, ki ima visoko plačo, recimo finančni minister, pa si bo zato v petih letih lahko kupil nov zelo soliden avto,« je povedal dr. Jože P. Damijan v Odmevih. Sveženj novih davčnih predlogov torej predvideva, da bo srednji sloj plačeval večje dajatve kot doslej in s tem štipendiral višji sloj. Naslednja neznanka v davčnem paketu se nanaša na ukinitev davka na izplačane plače. Vladajoča konjenica je napovedala postopno zmanjšanje slednjega davka do leta 2009, vprašanje pa je, na kašen način bo izgubljeni kapital akumulirala. V kolikor izgubljenih prihodkov ne bo nadomestila z drugo obliko obdavčevanja, je mogoče pričakovati še večje brezno v proračunski malhi. Trenutno se vladno-ekonom-ska logika nagiba k povečanju DDV za eno odstotno točko. Bo morala vlada zaradi ekonomske negotovosti v davčni sistem lansirati zvišani stopnji DDV prej kot v letu 2008? Po zagotovilih finančnega ministrstva povišana stopnja DDV prihodnje leto še ne bo imputira-na, čeprav obstaja realna možnost, da ministrstvo spremeni stališče po lokalnih volitvah. Nevarnost, ki preti državnemu proračunu, so nestabilne javne finance. V sožitju z negotovostjo prevzema evra, rigidnim pokojninskim sistemom in robustno nastavljenim davčnim sistemom obstaja velika fiskalna luknja. »Nisem opazil velikih ukrepov za novo zniževanje javne porabe. Opazil pa sem poteze, ki porabo povečujejo. Ljudje niti niso bili pretirano pozorni na to, kaj bodo dobili, pač pa so si oddahnili, česa ne bo, »je povedal dr. Dušan Mramor, nekdanji finančni minister. Davčna reforma, ki bo sprejeta v prihodnje in bo začela veljati sočasno z vstopom v evropsko monetarno politiko, je že v osnovi zgrešena. Gre zgolj za korekcijo davčnega sistema, ki ga je oblikoval dr. Mramor. Predvidene gospodarske razbremenitve in zmanjšane javne porabe z deplasiranim davčnim sistemom ne bo. Prisotna bo le čedalje večja proračunska luknja in pregrada, ki onemogoča razvojni preboj. Toliko o reformni retoriki vladajoče koalicije in njenih demagoških sestavinah. Davčni lapsus »Prepričanje, da je enotna davčna stopnja povezana s hitrejšim gospodarskim razvojem, so vzhodni Evropi vsilili kapitalisti iz zahodne Evrope in ZDA. Bil sem v Rusiji in vem, kaj je povzročilo takšen davčni sistem. Ne ozirajte se na velike besede o gospodarskem razvoju in davkih za posameznike.« (Dr. Garret Fitzgerald, nekdanji irski premier) MARKO KRULC pro et contra T& dva absurda me vodita v razmišljanje o silovitem odporu opozicije in sindikatov do davčnih sprememb, ki jih je minister dr. Bajuk predložil v parlamentarno proceduro. Da so spremembe obstoječega sistema nujno potrebne, vemo vsi. Da smo po obdavčitvah pri samem vrhu, vemo prav tako vsi. Da je potrebno že zaradi ugleda, če iz nobenega drugega razloga, odpraviti anomalije, ki jih dedujemo še iz rajnke države, prav tako vemo vsi. Težava je torej zgolj v tem, kdo bo to naredil, kdo bo ta junak. Na zahodu je davčna disciplina že od nekdaj vrednota, ne breme, in te skvarjene miselnosti preteklega režima se moramo otresti. Vsak nov, drugačen pristop k načinu delovanja nekega sistema povzroči obilo razprav, pomislekov in nasprotovanj, še posebno če gre za spremembo principa oz. načina razmišljanja. Ravno način razmišljanja je tisto bistvo problema, ki se ga v Sloveniji še vedno ne moremo otresti. Socialistična miselnost, ki temelji na lažni solidarnosti in enakosti ter družbeni lastnini, še vedno polni kroge akademskih razpravljavcev, v vsakdanjem praktičnem življenju pa so stvari povsem drugačne. Tu je torej srž; če sposobnejši dobijo in dosežejo več, vloga socialne države ni v tem, da jih preganja, temveč da ustvari pogoje nadzora oziroma s svojim aparatom uravnava pošteno delitev pogače. Nobene napake ne vidim v takšni delitvi, napaka je v tem, da si vzamejo več tisti, ki so bolj pretkani, če uporabim najmilejši izraz. Zaradi pretkanosti in zvitosti posameznikov, ki je predstopnja nepoštenja in goljufij, pač potrebujemo pregleden in enostaven sistem javnih financ, še posebno davkov, da je možnost zlorab čim manjša, ob tem pa transparentnost čim večja. javne finance oziroma davčni sistem je prav gotovo najbolj občutljiv del funkcije države, saj se iz teh virov napaja celoten sistem javnih služb in uprave. Davek je torej splošna dajatev v fond za kritje izdatkov skupnih javnih potreb, plačujemo pa ga vsi državljani kot delež od premoženja in zaslužka. Sistem je zelo zapleten in kompleksen, zato je poseg vanj eden najtežjih opravil, najprej za ministra, za njegovo ekipo, nato pa za vlado kot celoto. Doslej se tega ni resno lotila še nobena vladna garnitura, šele dr. Bajuk si je zadal to odgovorno in nujno nalogo. Poglejmo, kaj je imel v mislih in kaj vidi v celotnem projektu, ob tem pa se bom dotaknil posledic ter konkretnega rezultata, ki je pričakovan. Veljavna davčna zakonodaja v RS je administrativno izjemno zahtevna in zapletena. Kar poglejmo si obrazce, ki jih je potrebno izpolnjevati, davčna uprava pa jih mora pregledati, pri čemer napake-že zaradi postopkov samih - niso izključene, ne na eni kot tudi na drugi strani. Posledica nenehnih popravkov davčnih sistemov v preteklosti je botrovala tudi temu, da je v Sloveniji delo med najvišje obdavčenimi v Evropi in v svetu, zaradi česar je konkurenčnost gospodarstva šibka, podjetja pa izgubljajo prepotreben kapital za investicije v rast in razvoj ter s tem zagotavljanje večje varnosti zaposlenim. Obstoječa zakonodaja torej ni stimulativna niti za podjetnike niti za posameznike, saj danes ne omogoča pravih ugodnosti ne enim in ne drugim. Pri spremembah davčnega sistema in poenostavitvah pa nam ne more biti pomembno prerazporejanje, ampak dodajanje vrednosti, kar velja tako za podjetja kot za posameznike. V letu 2005 so se na tem področju zgodile prve pozitivne spremembe. Z novelo zakona o dohodnini so sedaj obdavčitve za kapitalske dobičke 20 % in 15 % za obresti, preostali del (predvsem dohodki iz zaposlitve, dohodki iz dejavnosti in dohodki iz kmetijstva) pa so obdavčeni po petih progresivnih stopnjah (od 16 % do 50 %). Z novelo zakona o spremembah zakona o davku na izplačane plače se bo z letom 2009 prenehal obračunavati in plačevati davek na izplačane plače, kar pomeni precejšnjo razbremenitev delodajalcev. V praksi to pomeni, da se bodo znižali vsi stroški plač, ki so večje od 165.000 SIT mesečno. Zadnja novela zakona o dohodnini, katere predlog je v parlamentarni proceduri, je šla še korak dlje. Dohodninska lestvica naj bi imela tri stopnje (16 %, 27 % in 41 %), kar pomeni nadaljnjo popolno preglednost, s tem pa tudi stimulativnejši učinek. Pri tem je vredno omeniti še splošno olajšavo, ki se povečuje z 2.522 evrov na 2.800 evrov. Davek na dodano vrednost (DDV) ohranja dve stopnji, prinaša pa nekatere spremembe: 1. Zavezanci, ki opravljajo oproščeno dejavnost (šole, vrtci, zdravstveni domovi, društva, nepridobitne organizacije), ne bodo več vodili evidenc in predlagali davčnih obračunov. 2. Prag za obdavčljiv promet se povečuje z 20.800 evrov na 25.000 evrov. 3. Ukinjajo se posebne evidence za DDV, kar povečuje enostavnost in zmanjšuje stroške. 4. Uvajajo se davčna skladišča, kar pomeni odlog plačila DDV do iznosa blaga iz skladišča. 5. Vračilo presežka DDV ni več omejeno in se davčnemu zavezancu vrne v 60 dneh. 6. Zakon je pripravljen tako, da je bolj pregleden, jasen in ber-Ijiv.Novosti prinaša tudi predlog zakona o davčnem postopku. Zakon poenostavlja davčni postopek ter odpravlja nepotrebno administriranje. Zmanjšuje se število obrazcev, kar je bistvena novost. Tu pa sta še dve pomembni novosti, ki bosta verjetno že v dveh letih odpravili mrzlično pisanje dohodninskih napovedi. Gre za uvajanje informativnega izračuna dohodnine, ki ga za zavezanca vnaprej izpolni davčni organ. Za leto 2006 bo davčni organ davčnim zavezancem poslal od organa pred-izpolnjeno napoved za odmero dohodnine. To v praksi pomeni, da v letu 2008 ne bomo več izpolnjevali obrazcev za napoved dohodnine, saj bodo vsi dohodki sproti registrirani, kar je seveda v času moderne elektronske komunikacije edini normalen pojav. Ker torej v tem času živimo, tudi stopimo v korak z njim. Omenjena dejstva so nedvomno spremembe, ki jih opozicija ne more minima-lizirati, saj v času vlade, najprej dr. Drnovška in za njim mag. Ropa, nihče ni imel toliko poguma, da bi izvlekel voz iz blata in zastavil svoj ugled. Nastopaštvo, s katerim »akademski strokovnjaki v senci« neprestano napadajo finančnega ministra, je zgolj nadutost, saj so vsi ti »modrijani« imeli obilico priložnosti pokazati svoje vedenje in znanje, pa za to niso imeli poguma, verjetno pa tudi znanja ne. Morda je bil v ozadju še kakšen interes, ki pa ostaja v sivini preteklosti. Angleški premier iz 19. stoletja VVi-liam Ewart Gladstone je dejal: »Ne morete se boriti proti prihodnosti. Čas je na naši strani.« Plačevanje davkov naj postane vrednota JANUŠ RASIEWICZ Carlo Alberto Pisani Dossi (1849-1910), italijanski pisatelj, je nekoč zapisal znameniti stavek: »Mnogim ljudem manjka le denar, da bi bili pošteni.« Kot protitezo tej misli postavljam besede škofa italijanskega mesta Bologne iz 5. stoletja, ki se je vprašal: »Kaj lahko storijo zakoni, kjer vlada le denar?« gostujoče pero Kulture in karikature SAMIR OSMANČEVIČ, DUNAJ [PREVOD; DARINKO KORES JACKS).......... Prvotni namen tega teksta je bil na kratko spomniti na sedemdeseto obletnico smrti velikega nemškega filozofa zgodovine in kulture Osvvalda Spenglerja (29. 5. 1880 do 8. 5. 1936). Takšni povodi ponavadi pridejo prav, če hočemo spomniti na domete in aktualnosti glavnega dela nekega avtorja - v tem primeru je to seveda Spenglerjev Propad Zahoda, spis, natisnjen v brezštevilnih izdajah in v nakladah, ki so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nepredstavljive. No, nedavne svetovne reakcije po objavi Mohamedovih karikatur v provincialnem danskem časopisu so spremenile običajno strukturo takšnega hommagea: namesto Propada Zahoda, ki ga je nemški sociolog G. Simmel proglasil za najpomembnejšo filozofijo zgodovine od Hegla do današnjih dni, se mi je v samo središče zanimanja vrinil Spenglerjev zadnji politični spis, Leta odločitve (jahre der Entscheidung. De-utschland und die vveltgeschichtlic-he Entvvicklung, 1933), ki je - poleg odklanjanja Goebelsovih vabil k sodelovanju in javnega zasmehovanja Hitlerja po munchenskih gostilnah s trditvijo, da je bil Hitlerjev ded potujoči srbski (!) čevljar - Spenglerja v nacionalsocialističnem sistemu spravil v radikalno izolacijo. A čeprav se ta nič kaj velik spis giblje na desnem robu ideološko dopustnega, je za nas zanimiv in aktualen, ker se ukvarja z enim od verjetno najbolj zapostavljenih motivov v politični filozofiji 20. stoletja: s formami in strukturami post- in neokoloniali-stične dobe v kontekstu možne reakcije velikega dela nebelske svetovne populacije na večstoletno politično, ekonomsko, ideološko in kulturno dominacijo okcidenta. In vojaško, se razume. Belo in črno Leta odločitve so tipično po wei-marsko nevrotičen politični traktat o dveh svetovnih revolucijah. O neki »beli revoluciji«, ki jo Spengler spretno integrira v svoj antiliberalni in antiparlamentaristični habitus, znan tudi iz njegovih prejšnjih spisov, posebno iz Prusovstva in socializma kot prvega eminentno političnega spisa, ki anticipira diapazon Spengler-jevih kasnejših političnih motivov in inspiracij. Kot moment »razvoja svetovne zgodovine« se bela revolucija nanaša na simptome, imanentne »umirajočemu« Zahodu: ruski boljševizem kot »karikatura zahodnih problemov«, nihilizem, vsemogočnost finančnega kapitala in prevlada denarja v vseh segmentih življenja, razredni boj in marksizem kot »Ka-pitalismus von unten«... Z eno besedo torej empirične potrditve teze iz Propada Zahoda o biološko in ontološkoprogramsko nujnem vstopu okcidentalnega organizma v razvojno fazo civilizacije, ki zadeva samo substanco določenega kulturnega kroga. Vzporedno s temi tendencami se Spenglerju »prikazuje« tudi druga, namreč »obarvana« revolucija, njene brigade pa Spengler, med ostalimi, rekrutira med Afričani in Indijanci, islamskimi narodi, Kitajci, Indijci ter japonci in (!) Rusi, katerih vprašljivo evropsko pripadnost je Spengler že v Propadu Zahoda strnil v pojmu psevdomorfoze kot neke vrste oktroiranja in nasilnega impor-tiranja kulturnih form tujih populacij, ki naj bi jih bili morali uporabiti. A »Farbige Revolution« je le bolj ali manj direktna posledica tiste prve, namreč bele revolucije. Po eni strani gre za nekontroliran, ekonomsko, toda ne strateško motiviran transfer vojaške tehnologije nebelskim narodom (še srednjeveški papeži so v svojih bulah za prodajo orožja grozili zahodnim trgovcem s peklom!). Na drugi strani se soočamo z bistvenim psihološkim momentom. Ko je začel vključevati v svoje armade nebelske korpuse, je Zahod ostalemu svetu ponudil možnost destruiranja mita o svoji nepremagljivosti, na katerem je očitno temeljil kolonialistični mir. V svoji znani antologistični maniri potegne Spengler vzporednico s starim Rimom: belce se začne prezirati, tako kot je to storil nu-midijski uzurpator jugurta. Tretji bistveni moment, ki ga Spengler ela-borira v tej politični teoriji, je zagotovo tudi gospodarska vojna. Nizke mezde in protizahodna propaganda pa so pač le sredstva v spopadu med rasami. Četrti revolucionarni motiv je demografski debakel zahodnega sveta in obratno sorazmerna demografska eksplozija na nebelskih področjih (ne pozabimo, da je Spengler o tem pisal v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja, pri tem pa je v nekaterih sentencah izkazal tudi prva znamenja ekološke zavesti!), h kateri je v marsičem pripomogla tudi zahodna medicina, katere politična vloga pa pred več kot 70 leti ni bila tako jasno zaznavna, kot je na primer v aktualnem odtegovanju zdravil proti aidsu revnim afriškim državam. Vseeno pa niti bela niti obarvana revolucija nista dovolj močni, da bi lahko razrušili samo ontogenetsko substanco okcidenta. Spengler meni, da predstavlja stvarno grožnjo temu kulturnemu krogu šele njuna kombinacija in bistvena soigra. Težnja k neskončnemu in plus-ul-tra-credo kot najbolj notranja principa sta iz zahodne kulture napravili to, kar danes je. Toda v tej omnipre-zenci preži tudi nevarnost, ki bi lahko pospešila že sicer neizbežen padec zahodnega človeka v provincialno nepomembnost kakega egiptovskega kmeta izpred dveh tisočletij in pol. Spenglerjev političnozgodovin-ski crescendo se od tod naprej prazni v svetovnozgodovinski nitroglicerinski formuli »Klassenkampfa« in »Rassenkampfa« kot groženj, ji ju je eksjugoslovanska ideološka mašine-rija lepo in preprosto poimenovala »notranji in zunanji sovražnik«. Rainbovv-revolucija Povsem jasno je, da je tok zgodovine po Spenglerjevi smrti demantiral številne od njegovih »prerokb« (na primer skoraj nepojasnljivo samou-kinjanje razrednega boja, ki je tako intenzivno pretresal protihitlerjevski Zahod), enako jasno pa je opozoril tudi na bistvene omejitve metode, s katero je prišel do njih. Tako je verjetno Spenglerjev največji spodrsljaj popolno neposvečanje pozornosti rastoči svetovnopolitični vlogi ZDA, čeprav bi se lahko tudi reklo, da se je z Ameriko ukvarjal posredno, preko Rusije, v podobnem smislu, kot je znani razlagalec Heglove misli A. Ko-jeve proglasil Američane za bogate Ruse in slednje za revne Američane. A če si drznemo kreniti po sledi, ki jo zarisujejo Leta odločitve, pridemo v situacijo, da moramo povojno sve- tovno zgodovino zares razlagati kot - resda ne nepretrgan - niz lokalnih rainbovv-revolucij v Spenglerjevem smislu, od hladne vojne in protiko-lonialističnih gibanj pa vse do kitajske variante neoliberalizma in vrenja v islamskem svetu, katerega enkraten migljaj je bil neposreden povod za tole ukvarjanje s Spenglerjevimi Leti odločitve. Šele ta perspektiva ponuja možnost reduciranja dnevnopolitičnih krilatic, pozivov k boju proti terorizmu ali neslutenih terorističnih napadov na učinkovito političnozgodovinsko formulo, ki bi utegnila vsaj v najbolj grobih potezah pojasniti resnost zgodovinske situacije, ki jo živimo. Morda postaja ameriški ideološki crescendo, ki preko vseh mogočih Huntingtonov celo samo misel na nasprotovanje že proglaša za barbarsko gesto, revščino pa za kulturološko pogojeno nesposobnost za doseganje bogastva in produktivnosti, šele iz te perspektive bolj jasen. Prav neznanska krivica je trpati Spenglerja med predhodnike sodobnih anglosaksonskih »clash-of-civilisations« teorij s po hollywood-sko preciznim identificiranjem »kulturnega« in »barbarskega«. Osvvald Spengler je bil velikonemški nacionalist, eden od stebrov tako imenovane »konservativne revolucije«, zagovornik primata političnega nad ekonomskim in zunanjepolitičnega angažiranja nad notranjepolitičnim manipuliranjem z množicami - vendar ni bil niti rasist niti zagovornik mnenja o zahodni kulturi kot višji od ostalih. (Ena od misli, ki so ga pripeljale v že omenjeno izolacijo, se glasi: »Rasna čistost je grotesken pojem, že zaradi tega, ker so se plemena in vrste že tisočletja mešale ... Kdor pretirano govori 0 rasi, sam nima nikakršne več. Ni govora o čisti, ampak o močni rasi ...«) Morda bi Spengler celo opravičeval agresivno ameriško politiko, morda bi v katerem od povojnih obrambnih ministrov celo prepoznal kakšnega bodočega Cezarja, nikakor pa ne bi pristal na to, da bi agresivnost opravičevali z obrambo Goetheja ali superiornih okciden-talnih »vrednot«. Med katere, po njegovi sodbi, niti demokracija niti zmanipulirano javno mnenje nikakor nista spadala. 1 KATEDRA [> Trimo OBJAVLJA MEDNARODNI RAZPIS 6. TRIMOVE RAZISKOVALNE NAGRADE ZA NAJBOLJŠA DIPLOMSKA, SPECIALISTIČNA, MAGISTRSKA DELA IN DOKTORSKE DISERTACIJE v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini, Bolgariji, na Madžarskem, Poljskem, Češkem in Slovaškem PODROČJA: - ARHITEKTURA - PRAVO (npr. korporativno pravo) - GRADBENIŠTVO - INFORMATIKA (npr. vodenje proizvodnih procesov) - STROJNIŠTVO - ELEKTROTEHNIKA (npr. krmiljenje v industriji) - INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE - KADRI (npr. učeča se organizacija, kompetence - EKONOMIJA (npr. internacionalizacija, zaposlenih, nagrajevanje) trženje) Razpis je namenjen spodbujanju raziskovalnega dela dodiplomskih in podiplomskih študentov na vseh področjih dejavnosti podjetja, ki so razvojno pomembna in zanimiva za Trimo. POSTOPEK IZBIRE: Komisija za raziskovalno delo Trimo bo prejeta dela dala v recenzijo strokovnjakom za posamezna področja in skupaj z njimi ocenila ter nagradila najboljša dela. Nagrajenci bodo prejeli denarno nagrado, povzetek njihovega dela pa bo objavljen v zborniku Trimovih raziskovalnih nagrad. Obravnavana bodo prijavljena dela, ki bodo upoštevala najsodobnejše dosežke znanosti, nove pristope in rešitve, ki jih bo lahko Trimo uporabil v praksi in katerih rezultati bodo prispevali k nadaljnjim uspehom podjetja. Obvestilo o izbiri nagrajencev ter točen kraj in čas podelitve nagrad bodo objavljeni marca 2007. Nagrajenci bodo morali Trimu odstopiti en izvod originalno vezanega dela in delo na osnovi predhodnega dogovora javno predstaviti. PRIJAVA: Kandidati se lahko prijavijo na razpis najkasneje do 31. januarja 2007. Komisija bo upoštevala prijavljena dela, ki so bila uspešno ocenjena pred ustrezno komisijo v času od 1.1. 2006 do 31.12.2006. Prijava mora vsebovati prijavnico, originalno vezano diplomsko, specialistično, magistrsko delo ali doktorsko disertacijo, pisno priporočilo mentorja in kratek povzetek dela za objavo v zborniku (2000 znakov). Povzetek dela kandidati pripravijo v slovenskem inangleškemjezikuterga priložijo v tiskani in elektronski obliki. Povzetek v elektronski obliki lahko kandidati pošljejo tudi po e-pošti award@trimo.si. Kandidati se prijavijo tako, da izpolnijo prijavnico, ki je objavljena na strani www.trimo.si ter originalno vezano delo skupaj s prijavnico in prilogami v roku pošljejo ali osebno vročijo do 31. januarja 2007 na naslov: Trimo, d. d., Komisija za raziskovalno delo Prijateljeva cesta 12, 8210 Trebnje. Za dodatne informacije nam pišite na elektronski naslov awardtrimo.si in obiščite spletno stran www.trimo.si. aktualno ALIVESTE. . . - da se je v slovenskem prostoru število kadilcev med mladimi med 15. in 16. letom starosti povečalo kar za 10 % (po mednarodni raziskavi ESPAD); - da cigareta, ki jo kadilec drži v rokah ali odloži v pepelnik, gori pri nižji temperaturi kot med vdihavanjem; pri takšni temperaturi pa se tudi sprošča kombinacija kemikalij, ki vsebuje večji delež strupov; - da imajo mladi ljudje, ki gledajo filme, v katerih glavni akterji kadijo, 16-krat več možnosti, da sami postanejo kadilci. Tobačna industrija z ogromnimi vsotami podpira indirektno reklamo in zvezdnike, kot sta npr. Sharon Stone in Silvester Stalone, da v svojih filmih kadijo; - da cigaretni dim vsebuje prek 4.000 kemičnih spojin, vključno z nekaterimi, ki jih je mogoče najti v onesnaževalcih zraka in odpadkih, označenih z oznako »nevarno«. Od teh spojin naj bi jih več kot 50 povzročalo raka, 100 od njih pa je strupenih ali kako drugače nevarnih zdravju. Slovenska zveza za tobačno kontrolo SZTK, katere predsednica je Mihaela Lovše, je letos aprila postala članica Evropske zveze za preprečevanje kajenja, njene napore v zvezi s škodljivostjo tobaka in preventive pa podpirata tudi Evropska komisija in Ministrstvo za zdravje RS. Trenutno SZTK realizira tri projekte. Prvi, ki so ga prijavili v javnem razpisu Evropski komisiji, je trud za zmanjšanje števila kadilcev in pasivnega kajenja v domovih v Sloveniji. Drugi projekt je raziskava med mladimi, ki bo poskušala osvetliti, aii se mladi v Sloveniji zavedajo vpliva filma in direktne reklame tobačne industrije v filmih v slovenskem prostoru.Tretji projekt pa vključuje zmanjševanje rabe tobaka med mladimi v Sloveniji. Prepoved kajenja Spoznanje okvirne konvencije o tobačni kontroli, ki jo je soglasno sprejelo 192 dežel v maju 2003 (članek 8 WH0), da izpostavljenost tobaku povzroča smrt, bolezen in nezmožnost, ni nič novega. Vsi vemo, da je kajenje škodljivo. Kljub temu mnogo ljudi kadi, nenazadnje na delovnem mestu in v zaprtih javnih prostorih, kjer ogrožajo tudi nekadilce. Slednje bi nova zakonodaja rada preprečila. JASMINA HOLC Inšpektorat RS za delo interpretira določila Zakona uporabe tobačnih izdelkov tako: pravica do varnega in zdravega delovnega okolja je nad pravico posameznika, da kadi na svojem delovnem mestu. Nov predlog dopolnitve zakona o omejitvi uporabe tobačnih izdelkov, ki ga je letos ob svetovnem dnevu brez tobaka, 31. maja, minister Andrej Bručan predstavil na tiskovni konferenci v Ljubljani, gre še dlje. Z razlogom, da bi zaščitili nekadilce, bodo, sledeč tujim trendom, poskušali uveljaviti eno izmed dveh predlaganih možnosti: • Popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih, kamor spada tudi gostinska industrija - hoteli, restavracije, bari, lokali itd. Kajenje naj bi bilo dovoljeno le na vrtovih oz. v odprtih prostorih gostinskih lokalov. • Druga možnost pa je, da bi bile dovoljene t. i. kadilnice. Po nareku Evropske komisije in Evropske zveze za preprečevanje kajenja (ENSP) morajo biti te sobe popolnoma ločene od nekadilskih sob, imeti zidove od tal do stropa in zračenje strogo samo navzven. Od delavcev in obiskovalcev se ne sme zahtevati, da vstopajo v te prostore, opravljajo delo v njih ali hodijo skoznje. Predlog dopolnitve zakona, ki ga je predstavil Bručan, vključuje še prepoved prodaje tobačnih izdelkov mlajšim od 18 let. Vprašanje je, ali sta ti dve možnosti predloga zakona smiselni, dobri in navsezadnje sploh potrebni. O tem, zakaj bi bilo potrebno zaščititi nekadilce pred človeškim karcinogenom, kar tobak je, verjetno ni potrebno razglabljati. Pasivni kadilec vdihuje dve vrsti dima - dim, ki se vali iz cigarete, in tudi dim, ki ga izdihuje kadilec. Tveganje je zelo veliko; vse tuje raziskave dokazujejo, da tobačnega dima z nobenimi ventilacijskimi sredstvi ni možno zadovoljivo odpraviti iz prostora. Podobno je menil tudi Ko-fi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, češ ventilator bi moral biti močan kot tornado, da bi uspel odstraniti tobačni dim iz zakajenega prostora. Mihaela Lovše, predsednica Slovenske zveze za tobačno kontrolo, pa dodaja: »To je splošni problem, ki zadeva zdravje in varnost na delovnem mestu in bi ga morale že zdavnaj rešiti nacionalne kot tudi mednarodne organizacije dela.« Statistika, predstavljena v Evropskem parlamentu marca 2006 Zaradi posledic kajenja je v Evropi leta 2000 umrlo 656.000 ljudi, kar predstavlja 14,6 odstotka vseh smrti. Za posledicami pasivnega kajenja pa v EU vsako leto umre nad 79.000 ljudi. Pasivnemu kajenju in tveganju, ki je s tem povezano, so najbolj izpostavljeni delavci v restavracijah, barih, pivnicah in nočnih klubih, v gostinskem sektorju na splošno pa naj bi zaradi posledic pasivnega kajenja vsako leto v Sloveniji umrlo več kot 300 ljudi. Pasivno kajenje na delu naj bi leta 2002 v EU povzročilo več kot 7.000 smrti, medtem ko naj bi pasivno kajenje na domu prispevalo k dodatnim 72.000 smrtim. Poleg tega je vdihavanje cigaretnega dima O tem, zakaj bi bilo potrebno zaščititi nekadilce pred človeškim karcinogenom, kar tobak je, verjetno ni potrebno razglabljati. v zaprtih javnih prostorih Foto: Aleš Gjerkeš na delovnem mestu povzročilo smrt 2.800 nekadilcev. Izkušnje držav, ki so protikadilski zakon že uvedle Uvedba zakona, ki prepoveduje kajenje v javnih prostorih, ne podaljša le življenjske dobe in izboljša zdravja državljanov, ampak zmanjša število delovnih dni, izgubljenih zaradi bolezni. Kljub nekaterim očitkom, da bi uvedba takšne politike povzročila škodo v gostinskem sektorju ali ga celo uničila, podatki iz New Yorka kažejo, da se je število delovnih mest v barih in restavracijah po uvedbi zakona o prepovedi kajenja v javnih prostorih povečalo za 8,7%. Od leta 2004 so podobno politiko uvedle tudi nekatere evropske države, in sicer Irska, Norveška, Italija, Malta, Švedska in Škotska, nekatere druge (Anglija, VVales, Severna Irska in Belgija) pa se na to že pripravljajo. Na Irskem, Norveškem in v Italiji je bil nov zakon zelo uspešen. Na gospodarskem področju je izvajanje protikadilske zakonodaje prispevalo predvsem k znižanju porabe tobaka, poleg tega se znižujejo tudi socialni in zasebni stroški, povezani s kajenjem. Zmanjšujejo se tudi stroški zavarovanja. Na Irskem so ukrepi naleteli na dober odziv tako med kadilci kot tudi nekadilci. Raziskave so pokazale, da 93 % ljudi mis- li, da je bila uvedba zakona dobra ideja, med njimi 80 % kadilcev. 98 % ljudi meni, da so delovna mesta bolj zdrava od uvedbe tega zakona, vključno z 98 % kadilcev. Izvedena je bila tudi anketa v 38 lokalih. Pokazala je, da se število zaposlenih ni bistveno zmanjšalo, opazno pa se je povečalo število gostov. Izkušnje držav, ki so uvedle protikadilski zakon, še kažejo, da bodo kadilnice, kjer so bile prvotno dovoljene, kmalu odpravljene. Izkazale so se za nepriljubljene. Veliko držav je že popolnoma prepovedalo kajenje. S tem so veliko pridobile in ne poročajo o kakšnih negativnih posledicah. Obstaja nemalo mednarodnih raziskav, ki vse kažejo, da je z ekonomskega stališča popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih najboljša rešitev. Priporočila iz Bruslja Evropska zveza za preprečevanje kajenja (ENSP - European Netvvork for Smoking Prevention) je letos aprila izdala temeljna priporočila, ki so osnovana na raziskovalnih ugotovitvah in izkušnjah uspešnih dežel, kot so Irska, Norveška in Italija. Kot priporočajo z ENSP, je celovita prepoved brez izjem najboljša opcija. Kot navajajo, je dokazano lažje uveljaviti celovito prepoved kakor omejitev kajenja. Omejevanje pomeni, da je kajenje dovoljeno na nekaterih področjih in prepovedano na drugih. To vodi do zmedenosti in razprav med kadilci in nekadilci. Privolitev v zakonodajo na Irskem in Norveškem je napredovala, ko so uvedli popolno prepoved leta 2004. Zakaj je bila potem v Sloveniji sploh predstavljena možnost dopolnitve zakona, ki vsebuje kadilnice? Gospodarska zbornica (Sektor za gostinstvo in turizem) se je pogajal z ministrom in ga prepričal, da pričakuje zmanjšano udeležbo strank in zaradi tega tudi veliko slabše trženje. In to kljub temu, da je ministrstvo za zdravje povabilo in predstavilo sektorju za gostinstvo in turizem ugodne, pozitivne izsledke držav, ki so takšen zakon sprejele - torej popolno prepoved kajenja tudi v gostinskem sektorju. Mihaela Lovše, predsednica Slovenske zveze za tobačno kontrolo, je povedala: »Menimo, da je v ozadju tobačna industrija, ki gotovo podpira takšno naravnanost gostinskega sektorja. Podatki iz tujine so relevantni in nakazuje- jo na višjo zaposljivost in večje trženje. To pomeni, da neupravičeni strahovi o slabšem zaslužku ne morejo biti razlog, da bi se poslanci v našem parlamentu odločili za kadilnice.« Pri ENSP se zavedajo, da je popolna prepoved na delovnem mestu, vključujoč bare in restavracije, edina možna po pravilni pripravi in posvetovalnem procesu. Ključni dejavnik za uspešno zakonodajo je odnos prebivalstva do »zakonodaje brez dima« - uzakonjanje takega zakona zahteva odobritev prebivalstva. ENSP v svojih priporočilih še opozarja, da se nejasne zakonodaje ne bo upoštevalo, jasna zakonodaja pomeni zakonito besedilo brez dvoumja, jasen datum uveljavljanja, jasne vidne znake, jasne globe, jasno odgovornost za uveljavljanje. Kampanja o osveščenosti o predpisih zakona je odločilna: to je relativno cenena pot za zmanjšanje stroškov uveljavljanja, ker se bo zakonodaja v veliki meri opirala na učinkovito uveljavljanje lastne politike. Kdaj bo nov predlog k dopolnitvi zakona v javni obravnavi, kdaj bo in kdaj bo predlog sprejet? »Pričakujemo, da bo predlog čim prej v javni obravnavi. Pričakujemo, da bo v jeseni v parlamentu že prvo branje in da bo zakon sprejet še v letošnjem letu oz. najkasneje v začetku leta 2007,« je dejala Mihaela Lovše. KADILSKIZAKON Uveljavitev protikadilske zakonodaje na Norveškem Na Norveškem so pred dvema letoma sprejeli zakon, ki je popolnoma prepovedal kajenje v gostinskih lokalih. Prednosti zakona 1. Gostinski delavci so sami v visokem odstotku (70 %) ocenili, da je sprejetje zakona zelo malo ali pa sploh ne vplivalo na njihovo poslovanje. 2. Število delovnih mest v gostinstvu se ni zmanjšalo, ampak sledi sezonskim trendom. 3. V enem letu po implementaciji zakona kar tri četrtine vprašanih meni, da bi obdržali trenutno zakonodajo. Podpora prepovedi kajenja v javnosti se v zadnjih letih strmo zvišuje, kar je v skladu s tujimi trendi. 4.80 % nekadilcev trdi, da je njihovo počutje v lokalih sedaj boljše. Leta 2004 je prepoved podpiralo 84 % nekadilcev in 45 % kadilcev. 5. V času, ko so bili ločeni prostori za kadilce in nekadilce, je le 10 % gostincev pozitivno ocenilo kvaliteto zraka v lokalih, medtem ko jih sedaj kar 60 % meni, da je zrak zelo dober. 6. Zaposleni navajajo tudi lažje čiščenje prostorov, manj smrdljiva oblačila in boljše zdravje. 7. Kar 50 % mladih med 18. in 20. letom starosti trdi, da po sprejetju zakona kadijo manj. 8. Nivo eksperimentiranja s tobakom in posledično tudi navada rednega kajenja je mnogo nižja. Slabosti zakona 1. Dobiček v lokalih je v prvem letu padel za 0,8 %, padla je predvsem poraba piva, v restavracijah je bil dobiček nepoznano manjši (padec dobička ni značilen za druge države, ki so uvedle ta zakon). 2. Polovica zaposlenih meni, da se je po sprejetju zakona povečal hrup pred lokali, vendar se število pritožb ni zvišalo. 3. Opazno je tudi povečanje števila cigaretnih ogorkov pred lokali. mediji Glasba kot medij političnega »Kjer je začetek zgodovine človeštva, je tudi začetek glasbe.« Besede, ki sem jih slišala od svoje profesorice zgodovine glasbe, ko sem še obiskovala umetniško gimnazijo. In res je. Glasba in človekova narava se med seboj tesno prepletata. Ze pračlovek je z udarci na trde in zveneče predmete ustvarjal zvoke, že takrat ga je očaral ritem ter kasneje melodija, in že Aristotel je dejal, da glasba ne kultivira le sluh, temveč tudi duha človeka. FRANJA PiŽMOHT Glasbo sprejemamo na več ravneh: na somantični, kognitivni, emocionalni in podzavestni. In ravno ritem (somantična raven) ter pulz (podzavestna raven) stopata v ospredje in imata dostop do podzavesti. Feld in Shepherd pravita, da nas tako ritem in pulz spravljata v gibanje, zato sta povezana z močjo. Moč pa je politična. Po njunem naj bi bila glasba prizorišče neprestanega političnega boja v kulturni sferi. Mene pa zanima tudi morebitna ekonomska moč glasbe. V strokovni literaturi je zaslediti, da je potrošniška drža na področju glasbe značilna za postmodernizem, kar velja predvsem za popularno glasbo in kulturo. Kot pravi Bulc, so se polja estetskega, umetniškega in kulturnega v vsej svoji širini globoko zasidrala v polje ekonomskega. Čeprav med pojmi glasbe, politike in ekonomije na prvi pogled mogoče ne najdemo nobenih povezav, pa le-te vendarle obstajajo. Glasbo preučujejo različne znanstvene discipline, muzikologija, ekonomija, psihologija, politologija itd., kar po mojem mnenju tudi dokazuje, da glasba kot medij ni v podrejenem položaju. Družbeno-politični dogodki v notnih zapisih Skozi kratek sprehod po zgodovini glasbe si oglejmo le nekatere avtorje in njihova dela z dokaj jasno izraženim družbeno-političnim dogajanjem časa, v katerem je umetniško delo nastalo. Že v antiki so na glasbo vplivala glasbena dognanja nekdanjih mogočnih kulturnih tokov asirskega, babilonskega, egipčanskega in kretsko-mikenskega sveta. V antični grški kulturi sta si tako jonski in dorski svet po svoji kulturni in po- litični usmeritvi močno nasprotovala, vendar pa je po Aleksandru Velikem dokončno prevladal jonski svet. Leto 1492, odkritje Amerike in doba renesanse. Predstavnik Giovanni Perluigi da Palestrina in njegovo največje delo »Missa Papae Marcelli«, ki ga je posvetil papežu Marcellusu, svojemu pokrovitelju, je po mojem mnenju jasen odraz vpliva tedanje družbe na umetnika. Vprašanje je, ali bi Perluigi papežu kljub temu posvetil mašo, če ga le-ta ne bi finančno podpiral. Nato obdobje dunajske klasike s Haydnom, Mozartom in Beethovnom. Na primer Ludvviga van Beethovna je Napoleon sprva tako očaral, da mu je leta 1803 posvetil svojo 3. simfonijo »Eroica«. Romantika. V 19. stoletju se v Evropi dogajajo mnoge spremembe. Karl Marx omaja temelje dotedanje družbe. Opisovanje družbeno-političnega dogajanja lahko zasledimo pri Fre-dericku Chopinu, ki ga označujejo za začetnika nacionalne glasbe. Ob izbruhu revolucije in uporu Poljakov ruski nadoblasti je leta 1830 napisal »Revolucionarno etudo v c-molu«. Tako je njegovo narodno-domoljub-no plat moč zaslediti tudi v njegovem ustvarjanju. Nadalje se v Verdijevih delih kaže ljudski izraz svobodnjaškega patriotizma, kateremu je tudi sam pripadal. Njegovo ime VERDI je postala nacionalna tajna parola: Vittorio Emanuel Re dTtalia. Verdi je za otvoritev Sueškega prekopa v Kairu napisal tudi opero »Ai-da«. Anton Foerster, predstavnik ro- mantike na Slovenskem, ki leta 1867 pride na Slovensko in se naturalizira. Foersterjeva dela kažejo na širok idejni koncept. Na primer »Suita Slave«, ki se povezuje s panslovan-stvom. Simfonična pesnitev »Finlan-dija« jeana Sibeliusa pa postane nacionalni simbol, potem ko jo v carski Rusiji prepovejo. Izraba VVagnerjeve glasbe za nacistične ideje V tretjem rajhu so bila najbolj izvajana predvsem Wagnerjeva dela. Režim je prepovedal poslušanje swin-ga in jazza, saj naj bi bila manjvredna in pohujšljiva. Nietzsche postavlja tri zahteve v umetnosti: da gledališče ne zagospoduje nad umet- nostmi, da igralec ne postane zapeljivec pristnih in da glasba ne postane umetnost laganja. Nietzsche trdi, da je VVagner zlorabljal gledališče, igralce in glasbo, ter ga imenu- je za dekadenta. Po njegovem mnenju so za VVagnerjev oder potrebni le Germani. Veliko Nemcev je v tistem času razumelo poraz Nemčije v prvi svetovni vojni kot poniževalnega. Kot pravi Branimir Nešovič v knjigi Časovni trak, je bila VVagner-jeva glasba Nemcem kot luč v temi, saj so potrebovali odrešitev in nekoga, ki jim lahko vzdigne mora- lo. To sta jim dala tako nacizem kot tudi glasba iz njegovih oper. Snov za slednjo je namreč VVagner črpal iz germanske mitologije. VVagnerje-vo ustvarjanje je zaznamovala eks-panzivna zunanja politična ideologija cesarja Vilijama II. Nešovič tudi pravi, da so nacisti poveličevali sebe kot odrešenike in dajali ljudem odveze ter krivdo zvračali na druge, predvsem na Žide in Slovane. Da so upravičeni do svojega, kar jim pripada, ne glede na sredstvo, torej cilj opravičuje sredstvo, kar pa je v skladu z osvajalsko zunanjo politiko nemškega cesarja Vilijema II. V glasbi je temu podoben VVagner s svojimi mitološkimi osebami, angeli in močno simboliko, kjer cilji opravičujejo sredstva in dejanja, še dodaja Nešovič. Ta motiv se kaže predvsem v VVagnerjevi tetralogiji »Ni-belunški prstan«. Že v antiki so na glasbo vplivala glasbena dognanja nekdanjih mogočnih kulturnih tokov asirskega, babilonskega, egipčanskega in kretsko-mikenskega sveta. mediji in ekonomskega Glasba kot tekoči trak Zametke popularne glasbe, glasbe ustvarjene za široke množice ljudi, najdemo že konec 18. stoletja. Eden prvih teoretikov popularne glasbe, Theodor W. Adorno, je proizvodnjo kulturnih izdelkov enačil s proizvodnjo izdelkov vsakršne industrije potrošnih dobrin. Adorno je mnenja, da prav tako kot vsa popularna kultura tudi popularna glasba vsebuje vse značilnosti tekočega traku, saj se glasbeni vzorci, ki se izkažejo za uspešne, množično ponavljalo in uporabljajo v komercialne namene. Kompleksnost odnosa med glasbo in trgom Potrošniška drža na področju glasbe je tako značilna za postmodernizem poznega 20. stoletja. V tem času so se meje med visoko kulturo ter množično kulturo in njenimi popularnimi praksami počasi zabrisale. Gregor Brulc pravi, da se je skupaj s potrošnjo udejanjilo še cel kup družbenih pojavov, kot so okus, izbor, stil, širše estetske preference, identiteta ter družbeni status posameznika. Po njegovem mnenju naj bi šlo za serijo odločitev, ki so prepuščene posamezniku in njegovi izbiri, ki je vedno odvisna od materialnih zmožno- sti. Tako Bulc v knjigi »Proizvodnja kulture: kulturni posredniki v popularni glasbi« piše, da je po eni strani jasno, da občinstva ne sestavljajo pasivni, zmanipulirani potrošniki, po drugi strani pa je na dlani tudi to, da glasbena industrija ne bi vlagala toliko sredstev v promocijo, marketing in oglaševanje, če se ji tovrstna strategija ne bi izplačala. »Baby boom« - glavna tarča kulturne inaustrije Zanimivo je tudi to, da so med leti 1946 in 1964 postali glavna ciljna tarča kulturne industrije tudi otroci. V ZDA se je v tistem času rodilo 77 milijonov otrok, ki so postajali mladostniki. Glasbena industrija se je tako kaj kmalu začela spraševati, kako zadovoljiti njihov nov glasbeni okus. Ko »baby boom« v poznih petdesetih in šestdesetih letih doseže svoj trenutek, glasbena industrija razvije nove mreže prodajnih sredstev. Pojavijo se radijske postaje z glasbenimi lestvicami, najstniške revije, televizijski programi in filmi. Nato konec sedemdesetih glasbeno industrijo doleti upad prodaje, vendar se že v začetku osemdesetih s prvo glasbeno televizijo MTV in izumom zgoščenke ponovno postavi na noge. A v zadnjem času so nelegalna uporaba novih tehnologij, interneta, programov za izmenjavo datotek in t. i. »pečenje« zgoščenk glasbeni industriji ponovno stopili na žulje. Absurd. Leta 1983 zgoščenka glasbeno industrijo postavi na noge, sedaj pa jo pusti boso. Kje je resniA 2008-2.030 COUV rest yad( Ohi y vvirč 0LJANA S KO LOM v!# S DR. ANION IVANČIČ Razkrivanje problemov, povezanih z uporabo jedrske energije, še posebno jedrskih elektrarn, je danes nezaželeno in (kot mi je nekdo dobronamerno namignil) tudi nevarno. »Zapomni si, da ti bodo vsako napisano besedo secirali!« Uradni mediji v večini držav so zelo enostranski. Tudi uradna znanost se ne obnaša drugače. Ste že slišali, da bi nekdo delal z državno podporo raziskave o incidenci rakastih obolenj in raznih genetskih sindromov v ljudskih populacijah okoli jedrskih elektrarn, rudnikov urana ali odlagališč radioaktivnih odpadkov? Na internetu je kar nekaj takšnih študij, vendar ima človek občutek, da so jih delali skrivaj in ob obilici preprek. Na drugi strani pa je ogromno robustnih študij, ki govorijo o neverjetni čistosti in pozitivnih straneh uporabe jedrske energije. So pa tudi nekateri uradni znanstveniki pošteni in dokaj natančno navajajo potencialne negativne učinke na okolje in žive organizme. Radioaktivni odpadki so lahko različnega izvora: naravni viri (razni minerali, premog, nafta, zemeljski plin, ostanki predelave raznih mineralov), nuklearna medicina (diagnostika, tretiranja bolnikov, raziskave), znanost (diagnostika, raziskave), civilna industrija, vojaška industrija, tajni laboratoriji raznih mafij, vojaške akcije, rudniki urana in jedrski reaktorji. Stopnja radioaktivnosti teh odpadkov se klasificira na različne načine. Najpogosteje se uporablja popularizirana klasifikacija na nizko, srednje in visoko. V literaturi boste našli tudi podatek, da nobena država na svetu nima rešenega problema odlaganja radioaktivnih odpadkov. Največjo nevarnost predstavljajo visoko radioaktivni odpadki. Intenzivno se raziskujejo razne možnosti, kako to nevarnost vsaj malo ublažiti (npr. verifikacija, synroc, transmutacije, odlaganje v vesolju). V demokracijah pogosto prihaja do spora med lokalnimi skupnostmi, ki živijo na območjih, predvidenih za odlagališča, in organizatorji gradenj odlagališč. Ljudje so nezaupljivi, za kar je več vzrokov. Večina odlagališč naj bi bila namenjena za nizko in srednje radioaktivne materiale, je pa vprašanje, ali se ne bodo skrivaj odlagali tudi visoko radioaktivni materia- li. Eno od vprašanj je, kdaj (ali sploh kdaj) bo takšno odlagališče zaključeno. Kdo bo odgovarjal, če bo prišlo do kontaminacije okolja, še posebno podtalnice? Kaj bo, če pride do vojne ali terorističnih akcij? Kaj bo, če bodo odlagališča v domeni privatnega kapitala? Kaj lahko se zgodi, da si kakšna privatna korporacija napolni žepe, nato pa načrtno bankrotira. Mutageneza ali načrtno pohabljanje živih bitij Po poklicu sem genetik in že od nekdaj me je zanimal vpliv radiacije na dednostne spremembe (konkretno pri rastlinah). Ko sem po končanem študiju postal asistent, sem imel takoj na začetku vaje iz mutacijske genetike s podiplomskimi študenti. Peljal sem jih v radiacijsko komoro, ki je imela približno 2,5 m debele zidove in prostor z mizo, na kateri smo obsevali razne stvari, predvsem pa semena rastlin. Radiacijski vir je bila kobaltova »bomba« (6OC0). Bil sem »novi«, študentje pa so do takšnih ljudi pogosto neusmiljeni. Umiril sem jih z enim samim vprašanjem: »Kaj če se je kobaltova bomba zopet nekje zataknila in se ni spustila na predvide- nih 50 m globine?« Bila je šala, toda študentje so prebledeli. Verjetno so dobro vedeli, kaj lahko povzroči že neznatna doza radiacije. Verjetno so vedeli tudi, da neškodljivih doz ni. Živi organizmi so ranljivi. Najbolj problematična je »ranljivost« DNK, ki ima ključno vlogo pri dedovanju. Tu ne bom govoril o njeni zgradbi in replikaciji ter o procesih, kot so traskripcija, translacija, mitoza, mejoza, gametogeneza saj lahko pridete na predavanja. Tu bi omenil le nekaj izkušenj z umetno indukcijo dednih sprememb. V genetiki v ta namen uporabljamo več mutagenih agensov (npr. tlak, temperaturo, razne kemijske substance in radiacijo). Slednja je med vsemi omenjenimi sredstvi najbolj učinkovita. Tu mislimo predvsem na X, beta, gama in nevtronsko sevanje. V svojih programih sem v glavnem uporabljal gama radiacijo. Na nekaterih institucijah, kjer sem delal, smo imeli lastne vire radiacije in posebne komore ali »gama polja«, iz drugih pa sem pošiljal rastlin- ski material v laboratorije IAEA (International Atomic Energy Agency) na Dunaj. Poleg semen smo obsevali tudi celične suspenzije in tkivne kulture. V glavnem smo uporabljali zelo nizke doze žarčenja, da bi bilo čim manj (ne-dednih) poškodb. Zanimale so nas predvsem »point« mutacije. Želeli smo spremeniti le posamezne gene in s tem spremeniti eno ali manjše število lastnosti, npr. barvo mesa ploda pri ananasu in bananah. Mutagenezo smo najpogosteje uporabljali v primerih, ko v naravnem »poolu« znotraj nekega spe-ciesa ni bilo nekaterih ključnih genov (npr. tistih, ki so odgovorni za obrambo proti neki destruktivni rastlinski bolezni). Imeli smo zelo dobro dodelano tehniko testiranja/ preverjanja mutacij v Ml, M2 in drugih generacijah. V poročilih IAEA je navedeno mnogo primerov koristne uporabe mutacij. Resnično koristnost je težko oceniti, saj je mutageneza običajno povezana s planskimi križanji in selekcijo v nastalih potom- krasni novi svet - radioaktivni odpadki cxin cj e -6hts \ ry to a -funccL \ 9 p la ce ■£ o r \ 2 ct i\/e waste 1 \ vtoiozebs... ^ / 5iyripie ar>atcheo./o) icc?... ... tho,t j v/LL be /°ecfe.c.tLy / 27Ati /ned/aJ c o m your / S/ de. . S Karikatura: Anton Ivančič stvih. Ko sem nekoč na Guadalca-nalu vneto zagovarjal radiacijsko mutagenezo, mi je nek ugleden ameriški strokovnjak zatrdil, da leta ni nič drugega kot pohabljanje rastlin. Trdil je, da so nekatere inducirane mutacije trenutno morda res uporabne, toda z biološkega vidika so v glavnem vse negativne. Danes sem prepričan, da je imel prav. Primer so »dvvarfizmi« oz. pritlikave rastline. Nizke sorte sadnega drevja, kratkostebelna koruza, pšenica in mnoge druge so res v današnjem profitabilnem kmetijstvu lahko zelo uporabne, za naravo pa so to »kripli«. Ko sem začel bolj natančno proučevati zgradbo in funkcioniranje DNA ter človekov odnos do narave z moralno-etičnega vidika, sem z delom na radiacijski mutagene-zi povsem prekinil. Danes obžalujem, da sem uničil življenjsko sposobnost tolikih gamet, vegetativnih celic in semen. Ali sem napravil sploh kaj koristnega? Kakšen smisel imajo koruze, ki so nižje od pšenice, ali pa »albino« buče? Sicer pa da- nes radiacijska mutageneza pri rastlinah sploh ni več moderna. Propagirajo jo edino še na novo nastajajoče jedrske sile. DNA je preveč kompleksna, da bi se lahko z njo igrali, je preveč perfektna, da bi jo lahko izboljšali. Radiacija jo lahko le »pohabi«. Modrost kaplarjev V Sloveniji se s problemom proizvodnje in odlaganja radioaktivnih odpadkov najbolj sooča Spodnje Posavje. Ta regija je v svoji zgodovini veliko pretrpela. Velikokrat je bila na tapeti roparskih Turkov, ki so se pomikali ob Savi navzgor, izžemali pa so jo tudi odišavljeni grajski gospodje. Pozneje so se menjavali da-carji različnih držav in režimov. Zahtevali so denar, živino, poljske pridelke, hrano za topove itd. in iskali stanovalce za zapore. Zelo tragično je bilo tudi ob začetku druge svetovne vojne, ko se je mali kaplar s kvadratnimi brki odločil ljudi ob hrvaški meji preseliti v osrčje Nemčije. Zamislite si uboge ljudi (med njimi je bila tudi moja mati), ki so morali v eni uri pripraviti kovčke. Nihče se ni mogel upirati. Našli pa so se tudi takšni, ki so te uboge ljudi »farbali« (danes bi rekli ozaveščali), češ, da je to del umnega plana, ki bo prinesel svetlo prihodnost. K sreči je tisti kaplar propadel in ljudje so se po nekaj letih vrnili na svojo zemljo. Kaj je lahko hujše kot prisilna izselitev? Zapustiti svoj dom, svojo zemljo, zelene travnike, vinograde ... In potem seje pojavil..., ki je verjetno hotel iz sedaj že rajne države napraviti jedrsko velesilo, in Spodnje Posavje je bilo izbrano za lokacijo za jedrsko elektrarno. Spominjam se tistih časov. Ljudje so bili zaskrbljeni, toda nasprotovati si niso upali, saj so dobro vedeli, da je nekje na Kvarnerju letovišče, imenovano »Naked Island«, kjer ... Razbohotil se je propagandni aparat in na sceno je stopila nuklearna »oligarhija«. Na domove so pošiljali razne brošure, napisane v stilu političnega izobraževanja vojakov v jNA. Nekatere sploh niso bile lektorirane (za rajo je vse dobro). Spominjam se, da je bil glavni argument »še nikjer se ni zgodila nesreča«. »S toplo vodo, ki bo nastala pri hlajenju, pa bo možno gojiti okusno zelenjavo in krompir«. Spominjam se, da je bil eden od novinarjev neverjetno navdušen nad okusom krompirja, s katerim so mu velikodušno in zastonj postregli v neki jedrski elektrarni v Ameriki. Kako plemenito: za krožnik krompirja, je...! Tragedija, ki jo bodo čutili tisočletja In nato se je zgodil Černobil. Tretji primer nuklearnega genocida. Zame je to največja tragedija, ki jo je povzročil človek. Ste morda brali tragična pričevanja žrtev? Danes večino takšna pričevanja ne zanimajo, saj so v modi »polizane« zgodbe visokih slojev. Pokazalo se je, da je znanost bedna, nemočna, »šlampasta«, da se moralno-etična pravila prilagajajo dnevnim potrebam, da lahko peščica politikov in pokvarjenih ambicioznežev v belih haljah terorizira celotno človeško družbo ... Zgodila se je nesreča, za katero nihče ne odgovarja. Posledice bodo čutili tisočletja. Takrat sem bil mlad asistent in sem slišal, kako so se nekateri kolegi nesramno šalili, češ, da bi bilo prikladno preimenovati Krško v Černo-bo. In kaj bi bilo, če bi res prišlo do katastrofe? Bogataši in priviligiranci bi dobili hiše ali pa vsaj luksuzna stanovanja v drugih delih države (verjetno tudi v Triglavskem narodnem parku), nas, rajo, pa bi strpali v »lagerjem« podobne centre, kjer bi nas hranili kot ... In kdo bi za vse to odgovarjal? Politiki? Ministri? Multinacionalke? Za velike države eventualne katastrofe jedrskih elektrarn nikoli ne morejo biti tako boleče kot za majhno Slovenijo. Zamislite, da bi bilo potrebno preseliti prebivalstvo v radiusu 30 km in to za obdo- Verjetno so dobro vedeli, kaj lahko povzroči že neznatna doza radiacije. Verjetno so vedeli tudi, da neškodljivih doz ni. bje 300 let? V zgodovini so Slovenci mnogo trpeli, toda nikoli se niso soočali z možnostjo tako pošastnega eksodusa. Kaj bi se zgodilo z Zagrebom, saj je Krško praktično že na periferiji tega velemesta? Malo jih o tem razmišlja. Dobičkaželjne in nenasitne multinacionalke s svojimi ...V Sloveniji pa že snujejo gradnjo nove, ki bo še močnejša. Iz našega dnevnega časopisja sem razbral, da privatni investitorji intenzivno iščejo jedrskim elektrarnam naklonjene in finančno stabilne države, javno mnenje bodo s pomočjo ............ že nekako prepričali, saj imajo skrbno dodelano taktiko, ki jo stalno izpopolnjujejo na raznih koncih sveta. Na veliko bodo začeli govoriti, da poraba električne energije strmo raste. Kdo lahko to zanika? Vse to pa bo zasoljeno s skrb vzbujajočimi komentarji. In nato bodo ob kritičnih momentih (npr. ko je na TV kakšna zelo napeta oddaja) začeli izklapljati elektriko in dali vedeti, da je stanje zelo zelo resno. Izzvali bodo vsesplošno histerijo, kar bo imelo končno posledico, da bodo ljudje pristali na vse, tudi na dve ali tri nove nuklearke. Čudno, kako lahko Avstrija, ki ima samo v glavnem mestu več prebivalcev kot 3/4 Slovenije, preživi brez nukleark? V Mariboru in Ljubljani se ob tem vprašanju nihče ne razburja. »Če bo počilo, nas ne bo doseglo,« sem slišal ne dolgo tega. »Glavno, da bo dovolj elektrike!« ... Da bodo lahko žarnice po srednjih šolah, fakultetah in dijaških ter študentskih domovih gorele tudi podnevi, da bodo disko klubi (nekateri so prave beznice) delovali s polno paro cele noči ... In da bodo razsvetljene avtoceste! Mnoge znanstvene institucije bodo dobile nacionalne in mednarodne projekte. Mislim, da vas večina dobro ve, kaj vse so pripravljeni narediti, da bi dobili nek projekt. Ta jim bo omogočal pisanje in kritje astronomskih potnih nalogov, potovanja po svetu (prisostvovanja znanstvenim kongresom, kombinirana s turizmom in še čem drugim), kupovanje potrebne in nepotrebne opreme, zaposlovanje novega kadra (predvsem ...) in prevajalcev ... za pisanje odmevnih znanstvenih člankov ... Tu ne mislim, da so vsi takšni. Obstajajo tudi pošteni znanstveniki. Če bi slavni Diogenes iz Sinope (c. 412-323 pr. Kr.) še živel, bi jih s svojo znamenito lampo prav gotovo našel.Naslednjič bomo začeli s poglavjem »Grobarji prihodnosti« potopis Rambutan, durian in mangostin Ponovno se vračam s potovanja (tokrat iz Belgije) in se počasi ponovno spominjam dogodkov izpred skoraj treh mesecev. Je že res minilo toliko časa?! 14. julija 2006 sem se namreč podal na pot proti Aziji - natančneje proti pokrajini Sarawak, ki je del otoka Borneo ter ena izmed pokrajin Malezije. Za to potovanje sem se odločil že kar več kot pol leta prej, ko sem se prijavil na 49. svetovni kongres Mednarodne zveze študentov kmetijstva ter sorodnih ved (IAAS). MATJAŽ TURINEK Ko sem se odločal oditi v Malezijo, sem o tej državi vedel le bore malo. Kratka predstavitev na evropskem srečanju agronomov v Ohridu je pravzaprav bila vse, kar sem pred letom vedel. Sicer sem s seboj vzel tudi zelo uporabno in priročno knjigo (Lo-nely Planet), a ta mi je prišla prav šele kasneje. Na koncu sem ugotovil, da ni dobro biti preveč pripravljen na neko državo, da je najbolje, da se pustiš presenetiti in spoznavati državo in kulturo del za delom. To razmišljanje je tudi potrdil profesor Ivančič, ki mi je nekaj dni pred odhodom med drugim svetoval prav to. Kitajska letalska družba je bila res na nivoju in po napornih 23 urah sem le prispel na letališče v Kuchingu, glavnemu mestu dežele Saravvak. Kot že prej omenjeno leži Saravvak na otoku Borneo, čigar večji del pripada Indoneziji. Pod upravo Malezije je severni del tega otoka, in sicer deželi Sa- Starešina plemena Murat pri jutranjem čiščenju popra. ravvak in Sabah. Seveda me je pričakalo tropsko vreme in prvi večer tudi majhno presenečenje, saj ni bilo poskrbljeno za prenočišče. Prišlo je namreč do majhnega nesporazuma z organizatorji (študenti IAAS Danska!) in tako smo si morali prenočišče poiskati v lastni iniciativi (ob desetih zvečer). No, po krajšem sporazumevanju s taksisti (ki so več ali manj govorili angleško) smo se odpeljali do nekega hostla, ki so ga rezervirali Avstrijci. A ko smo prispeli tja, se je izkazalo, da to le ni pravi hostel. Kljub temu sva obetavno, saj smo se preselili v hotel Merdeka Palače, ki je imel pet zvezdic. Le-ta je bil naše domovanje naslednjih sedem dni - ves čas dogajanja skupščine zveze IAAS. IAAS je bil ustanovljen leta 1957 v Tuniziji in združuje danes približno 100.000 študentov iz več kot 45 držav s štirih kontinentov. Skupščina je bila dobro organizirana in zelo zanimiva, a kljub temu je bila pač skupščina - ena izmed formalnosti, ki jo je potrebno vsako leto opraviti. V tem prispevku se bom raje osredotočil na tisto V ta namen so morali preseliti več kot 20.000 domačinov ter poplavili prek 10.000 ha tropskega pragozda. s kolegico iz Slovenije ostala tam in preživela prvo noč v tropski vročini brez klime. Spanja je bilo (kot nekaj naslednjih dni) bolj malo. Naslednji dan se je začel bolj drugo plat tega potovanja - doživljanje in spoznavanje Saravvaka in Malezije, njune narave, kulture ter ljudi. V prvem tednu smo imeli več ekskurzij na temo trajnostnega raz- voja in ohranjanja narave. Ena izmed prvih je bila v rezervat Orang Utan-ov. Dobesedni prevod njihovega imena pomeni »oranžen človek«. Prvotno izvirajo te opice s tega otoka in so dokaj ogrožene. V tem rezervatu skrbijo za orangutane, ki so jih našli v ujetništvu pri ljudeh, ki so jih zaplenili v nedovoljeni trgovini z živalmi itd. V več kot 400 ha velikem rezervatu jim nudijo zatočišče in občasno krmljenje, ko v naravi zmanjka hrane. S tem ko jih samo delno hranijo in jim nudijo svobodo, se tudi opice vedno bolj privajajo nazaj na druge prebivalce rezervata, se socializirajo in postajajo neodvisne - kar pa je tudi cilj celotnega programa. Na srečo je v Saravvaku še kar velik delež tropskega pragozda (vsaj v primerjavi s celinsko Malezijo) -znaša prek 60 odstotkov. A tudi to se kaj hitro spreminja. Med enim izmed predavanj in kasneje ekskurzij smo namreč izvedeli, da je vlada že skoraj dokončala velik projekt izgradnje jeza/elektrarne na eni izmed številnih rek, ki preple- potopis tajo pragozd. V ta namen so morali preseliti več kot 20.000 domačinov (domorodcev, ki so živeli zelo prvobitno življenje ob reki v svojih majhnih vasicah) ter poplavili prek 10.000 ha tropskega pragozda. Ko bodo dokončali projekt, bodo proizvedli ogromno elektrike, vendar v času izgradnje jeza niso pomislili, kaj bi z njo (saj je ne potrebujejo toliko). Zato so se zdaj odločili, da bodo naredili sredi pragozda topilnico aluminija, saj le-ta potrebuje mnogo energije. Pač eden izmed absurdov, ki jih je bilo moč doživeti in spoznati. Zanimivo je tudi dejstvo, da v pokrajini Saravvak živi več kot devet različnih nacij oz. narodnostnih skupin. Od avtohtonih (npr. Iban) pa do priseljenih Malezijcev, Kitajcev in celo nekaj Indijcev. Tudi pestrost religij je kar velika, saj so zastopane v bistvu vse največje religije sveta (seveda ne smemo pozabiti lokalnih religij in varovanj). Vse to smo spoznavali ob obisku Saravvak Cultural Village, kjer so predstavljene vse te narodnostne skupine, njihovo življenje, običaji, plesi itd. Po koncu skupščine, ki je trajala sedem dni, je sledil tridnevni treking po džungli. Sam sem bil razvrščen v prvo skupino, ki je šla na treking po gozdu. Prvi dan srno se z avtobusom odpeljali do reke, kjer so nas čakali domačini plemena Murat z »long boati« ali dolgimi čolni ter nas nato v naslednji uri popeljali do svoje dolge vasi, imenovane tudi »Long House«. V tej vasi ali hiši živi pod eno streho vsa vas. Seveda ima vsak svoje stanovanje, kjer so dnevna soba, kuhinja, shramba, stranišče itd., vendar pa imajo pred stanovanjem skupni prostor, ki je širok približno 6 metrov in dolg najmanj 150 metrov. V tem prostoru potekajo druženja, skupna kosila, sprejemi, popoldanski počitki, zabave ... Samo položijo podloge, pletene iz palmovega listja (za kar so, mimogrede, pravi mojstri), in že se lahko dogodek začne. V nadaljevanju tega 6 metrov širokega prostora pa je najmanj še 6 metrov širok podest, na katerem sušijo pridelek popra, oblačila ter druge stvari. Vsa zadeva je dvignjena od tal najmanj 1,5 metra. Neke vrsta komuna na kolih. Vendar so v tej skupnosti vsi solidarni, skupaj opravljajo skoraj vsa dela (tudi tukaj se je nažalost del prebivalcev odločil za bolj »moderno« življenje) ter posledično poskušajo tudi s turizmom ohraniti svojo vas in svoj način življenja. Nastanitvi v improviziranem domovanju za naslednje tri dni je sledilo večerno kopanje v reki, ki je bilo zelo osvežilno! Sploh pa je prijalo preživeti tri dni brez klimatske naprave daleč naokoli. Zvečer smo predali darila poglavarju vasi, ki jih je nato razdelil med vse družine (pisala, pobarvanke, zvezke ...). Nato so nam priredili majhen sprejemni kulturni program in nas pogostili z riževim vinom. Videlo se je, da nismo bili prva skupina, ki jih je obiskala, a vseeno se je njihova dobrodošlica čutila iskreno in dobrosrčno. Naslednji dan nas je vodič popeljal v pragozd. Načrtovano je bilo samo 45 minut hoje - res turistično, smo si mislili! A na koncu je ta kratek sprehod trajal tri ure, pa še takrat smo odšli po bližnjici. Vsi smo bili premočeni - ne od dežja, temveč potu. Ni kaj, pohod po tropskem pragozdu ni od muh. Sploh če te opozorijo na strupeno rastlino, ki učinkuje tri ure po bežnem dotiku s katerimkoli delom te rastline. Posledice sicer minejo (po dveh dneh), a huda za-tečenost, srbečica in bolečina vseeno niso najbolj prijeten način preživljanja preostalih dni. Problem je bil tudi v tem, da ima v pragozdu zelo veliko rastlin zelo podobne liste. Preden se naučiš razlikovati posamezne vrste, traja kar nekaj časa. Zato ves čas oprezaš in paziš, da se katere ne dotakneš. A preživeli smo, se ponovno skopali v reki, jedli v bambusu kuhan riž, pili čaj iz bambusovih skodelic (sveže posekanih) ter uživali v neponovljivem vzdušju reke sredi pragozda. Sem že omenil banane, ki jih imajo? Kako jih pogrešam! Tretjina velikosti banan, ki jih lahko kupimo pri nas, a najmanj petkrat boljše! Tudi durian (kralj sadja), mango-stin (kraljico sadja) ter rambutan smo poskusili in jedli. Pozabil sem omeniti, da so se v preteklosti moški oziroma družine otoka Borneo ponašale s slovesom »head hunterjev« ali lovcev na glave. In to dobesedno. Odsekana in shranjena glava sovražnika na častnem mestu v hiši je varovala hišo ter njene prebivalce pred zli duhovi ter nesrečo. S prihodom pokristjanjevanja, moderne civilizacije ter nazadnje državnega zakona se je ta običaj prenehal, vseeno pa še imajo kje shranjeno kakšno glavo v spomin na stare čase. Čas v pragozdu je minil hitro in tako smo se podali nazaj na celino. Tam pa so nas pričakale oljne palme! Milijone oljnih palm! Malezija je največja proizvajalka palmovega olja na svetu. Površina, zasejana s to kulturo, presega 60 odstotkov ozemlja - vse na račun v pretekolosti izsekanega tropskega pragozda. A pustimo to za kakšen drug članek. Malezija me je navdušila, seveda pa ima, kot vsaka dežela, tudi manj lepe strani. Za naslednjič pa sem se odločil, da obiščem še kakšno sosednjo državo. NekajzncičilnostiMcilezije Površina: 329,750 km2 Število prebivalcev: 24,385,858 Glavno mesto: Kuala Lumpur Najnižja točka: Indijski ocean Om Na|viš|a točka: Gunung Kinabalu 4100m Posebnosti: V Kuala Lumpurju lahko vidimo stolpa dvojčka Petronas (451,9 m), ki sta najvišji zgradbi na svetu. V Maleziji pridelajo največ palmovega olja na svetu. Naslednje leto praznujejo 40 let samostojnosti. Kraji, ki jih ne smete zamuditi: pokrajina Saravvak na otoku Borneo s številnimi naravnimi rezervati ter še ohranjenim pragozdom; Cameron Highlands blizu Kuala Lumpurja; Kuala Lumpur; Georgetovvn; Melaka, prva prestolnica Malezije; otok Tioman (izbran kot drugi najlepši otok na svetu), kjer lahko opazujete male želve ter uživate na sanjskih peščenih plažah. Igranje no ljubezensko pipo. Fotografije: Matjaž Turinek kultura PISE: IGOR BASIN Passover BLACK ANGELS Dirty Way (Subkulturni azil, 2006) DR.ZERO Šele prvenec, a že mojstrovina! Psihedelična veriga 60-ih, 70-ih, 80-ih in 90-ih je s Teksačani segla tudi v novo tisočletje. Vožnja reverba in fuzza nas odpelje v zono somraka stvarnosti. Markantna melodika, opojna melanholija, poetična atmosfera med peklom in nebesi, tribalni ritmi, bluesovsko lebdenje zapletejo pozabljeno in izgubljeno s kultnim in legendarnim. Za piko na i še odmeva aktualno! Rockovski trio iz garaže s Sladkega Vrha je dozorel. Odličnjaki dobre stare punk rock šole s prepotrebnimi inštrukcijami iz rocka šestdesetih let nam v 28 minutah nanizajo deset vrlih skladb. Kratko, a sladko, za povrh pa še nalezljivo! Melodičen in uravnovešen drugi album je koncentrat bazičnega, nepretencioznega rocka z velikim R, ki so mu odprta vrata v specializirane kataloge garažnega rocka. Knii pri kod brez nosti »Če so pa knjige takooo drage!« je vzklik, ki ga je slišati kar pogosto, največkrat, če se začnemo pogovarjati o tem, zakaj prodaja knjig, predvsem leposlovja, upada. Kimamo z glavo - da, da, res je. Vse je drago in standard ne ravno visok. Potem pa v Mariboru, in to na Štuku, priredijo knjižni sejem, na katerem šest slovenskih založb prodaja knjige s precejšnjimi popusti. Obisk: povprečno trije obiskovalci na uro. Izgovor - visoke cene knjig - izgubi svojo ostrino. Black Holes & Revelations MUSE Še enkrat jim je uspelo poduhoviti pop-rock. Iz njegove malhe spodobno jemljejo z veliko lopato in radodarno vračajo sadove dobrega okusa in dodelanega stila. Progresivno bombastičnost rockovskega tria presežejo z vložki elektronike, fanki gruvom, epsko melanholijo in mogočno orkestracijo. Vso gracioznost aranžmajev pa na koncu zabelijo še z vvestern-mariači vihravostjo, da je ponovna ježa toliko lažja. Tke Bodyr The Blood, The Machine Mastne protestniške pesmi so v elastični, rudimentarni rockov-sko-melodični godbi nevaren odmev aktualne »druge« Amerike. Ognjeviti kot norost Pixies so oplemenitili razcefran minimalizem z ragibanimi pasažami in ga podkrepili s trdo razdelanim, pestrim ritmom. Senzibilnost popa in neposrednost punka sta trčila in obema so vrnili smisel in draž. Hud potencial, ki nažene k ustanovitvi lastnega benda. LUČKA ZORKO Odziv na prvi knjižni sejem 12. oktobra na Štuku je bil porazen. Velika dvorana je samevala. Na stojnicah so bile razstavljene leposlovne in strokovne knjige, ki so jih prodajali s precejšnjimi popusti. Mladi nadobudni mariborski pisci so pripravili literarno branje - program je groteskno izzvenel, poslušali so drug drugega. Predstavniki založb so zdolgočaseno sedeli za stojnicami kot osamljeni vitezi. Redkokdo je prikorakal v dvorano, da si, če že ne kupi, vsaj ogleda, katere knjige se ponujajo, kakšno literaturo izdaja katera založba in o čem piše ta ali oni avtor. Po kar nekaj letih se je na Štuku poleg popularnega programa pričela kazati težnja tudi po čem drugem kot so Kingstoni - na svoj račun v zadnjem času pridejo ljubitelji metal glasbe, Štukova dvorana se očitno odpira tudi besedni umetnini ... težava je le, kako pridobiti še obisk. Resno se je treba vprašati, zakaj na knjižnem sejmu ni bilo obiska in, če zastavimo vprašanje širše, zakaj na literarne večere hodi vedno enih in istih deset ljudi, ne lomi pa se od 300 študentov književnosti v Mariboru in seveda tudi profesorjev osnovnih in srednjih šol ter fakultet. Seveda nihče ne pričakuje, da bo polovica prebivalstva ponorela za literaturo. Nekaj odstotkov pa že, predvsem med intelektualnim prirastkom. Ni pa iskati krivcev samo med ne-obiskovalci oz. med publiko, ki nikoli ne pride. Dejstvo je tudi, da živimo v času, ko se v našem okolju kreše od vseh mogočih informacij; od vsega te- (A&E Records/NIKA, 2006) (Sub Pop, 2006) THERMALS recenzi|ct ga postajamo utrujeni, ne vemo več niti, kaj je kvalitetno in kaj ne. Tu in tam gremo kaj pogledat, pa še to ponavadi tisto, kar je bilo dovolj dobro promovirano, ja, no, seveda nihče ne zameri tistim, ki jamrajo, ker ljudje nikoli ne pridejo. Toda ko je jamranja konec, je treba ukrepati. Preučiti čas. Okolico. Metode. Konkurenco. Okus. Možnosti. Ideje. In iti v akcijo. Ne študirajo namreč zaman ekonomisti pet let ali še več, da se naučijo marketinga. Žal se preveč ponudnikom zdi, da je marketing mala malica: polepiti nekaj plakatov, dati nekaj objav na radio in v časopis in je to to. Toda ne. Očitno ne gre tako. Ni več samo kvaliteta tista, ki nekaj približa ljudem. Žal večjo vlogo nosi reklama. Tak je pač naš čas, in namesto da bi se borili z mlini na veter, je treba iskati racionalne rešitve. Seveda se to sliši eko-nomistično in prav nič privlačno za romantične pesniške duše. Toda te duše se bomo morale sprijazniti, da je čas knjige mimo in da bomo morali pošteno plju- niti v roke, da bodo glave naših bralcev (p)ostale odprte tudi za tisto, kar ni ravno Dan Brovvn ali Agatha Christie. In kaj storiti, boste vprašali. Morda je ena od perspektiv, na kulturnih dogodkih pričarati očarljivejše vzdušje. Zmešati poezijo z glasbo, ki privabi ljudi. Urediti prostor, da bo ambientalen, očarljiv, da bo pihal ljudem na dušo; povabiti glasbenike, ki bodo začarali uho z melodijo, in začiniti vse skupaj s kratkimi pogovori s književniki in nekaj pesmimi. To je samo ena od možnosti. Poleg knjige je pomembno tudi vse ostalo. Projekt Knjiga je globalni projekt, ki zahteva znanje in čas. Žal je treba lepoto zapakirati v kičaste embalaže in kot taka bo mogoče, mogoče spet našla nazaj tja, kamor sodi: v dušo. Drobna fina Književnost bo morala ponovno počasi prirasti k srcu in se še naprej kosati z robustnimi velikani: Računalnikom, Internetom, Igricami ... Mogoče mora ubrati inovativne strategije in potem bo, čez leta, morda obisk knjižnega sejma boljši. UrošRavbar: Potujmo skupaj okoli sveta l Vi« KAVliAR Potujmo skupaj okoli sveta Ko sta letos aprila Kristina in Uroš Ravbar po dobrih dveh letih prišla oziroma natančneje se pripeljala nazaj v Slovenijo, je bilo za njima šest celin, 52 držav in natančno 101.488 km s Francijem, kakor sta ljubkovalno poimenova-Založba Didakta, 2006 |Q njunQ toyoto 4 runner, s katero sta obkrožila svet. In še veliko kilometrov z drugimi prevoznimi sredstvi, občasno peš, tudi kolo sta uporabila, celo smuči, pa potapljaško opremo, skratka njuna pot je bila sila pestra in slikovita. BORIS STRMŠEK In pol leta po njuni vrnitvi je prišla med nas knjiga, ki predstavlja delček te njune poti. Delček, ki vas bo morda spodbudil, da zberete pogum za uresničitev lastnih sanj. Saj, kot je zapisano na začetku knjige: »Sanjajte, kar želite sanjati, pojdite, kamor želite iti, in bodite, kar želite biti, ker je življenje eno samo in samo ena priložnost je, da naredite vse tisto, kar želite narediti.« 240 strani velikega formata krasi kar 300 čudovitih fotografij, lahkoten tekst pa vas bo popeljal do dobrih ljudi, ki sta jih srečevala na dolgi poti. Pa v džunglo in puščavo, v velika mesta in samotne vasice, v globoke doline in na visoke gore, celo v svet morskih globin, savano, čez reke in jezera, od doma in nazaj proti domu. Veliko prigod in zanimivih misli, veliko novih spoznanj, ki jima jih je dala dolga pot, katere sta se pogumno lotila. To ni bil dopust, temveč izziv, kako premagati vse ovire na poti okoli sveta, je zapisal Uroš. Kot prva Slovenca sta z avtomobilom obkrožila svet in ob tem spoznala, da njuna pot še zdaleč ni končana. Saj je treba še toliko videti, da bo eno življenje zagotovo premalo. Toda zdaj ju čaka drugi del njune pravkar minule poti -predstavitve knjige in obenem filma, ki je nastal vzporedno. Če bi ju radi srečali, vzeli v roke knjigo ali uživali ob filmu, boste našli program in še veliko drugih informacij na spletni strani www.ravbar.org. Mogoče se vam ob tem porodi kakšna zanimiva ideja, mogoče boste z njuno pomočjo zbrali še tisti manjkajoči pogum in tudi vi odšli na pot. Pa srečno! pisma bralcev Odgovor doc. dr. Teodori Ivanuša Dr. Ivanuša je v zadnji številki Katedre kritizirala moj članek o Nacionalnem raziskovalnem programu, NRP (Katedra 1/3, 2006). Ni dvoma, da je financiranje univerz s strani države skopo in da to vpliva tudi na znanstveno produkcijo naših profesorjev. Slovenija je po poročilih evropske komisije (Key Figures, 2005) po številu objav na milijon prebivalcev na 8. mestu, po deležu sredstev za raziskave in razvoj je na 11. mestu petindvajseterice držav EU. Ker želimo postati primerljivi z dobrimi univerzami v Evropi in svetu, finančne in kakovostne analize niso odveč, na zaostajanje je treba opozarjati univerzitetno in širšo javnost ter politike. O mednarodno primerljivem financiranju univerz sem pisal v Delu in Večeru, kar je možno razbrati iz moje bibliografije, vselej pa ni niti mogoče niti smiselno napisati vsega. V spornem članku je šlo za zahtevo NRP, da vsaka fakulteta izbere 3-7 fakultet iz zgornje tretjine vodilnih držav v EU, ki ji bodo referenčne pri določanju meril za akreditacijo programov, habilitacijska merila in raziskovalno uspešnost (odmevnost, citiranost). Izbrali smo Veliko Britanijo, ki je v Evropi najvišje ocenjena po mednarodnih lestvicah, neangleško govoreči državi Nemčijo in Avstrijo, ki sta po tradiciji Sloveniji najbližje, ter Dansko, ki je mala, uspešna država, danščina pa tako kot slovenščina ni svetovni jezik. Univerze smo izbrali iz liste dvesto najboljših univerz na šanghajski lestvici, najboljšo v državi, in še univerzo v Gradcu, ki je nam najbližja, konkurenčna šola. Analizo smo delali za interne potrebe Univerze v Mariboru leta 2004, zato ni najnovejša. Rezultati po naključnih številih ali po abecedi se razlikujejo, vendar je za objektivno analizo nujno le, da ni pristranska. Ni mogoče trditi, da bi bili profesorji z začetnicami priimkov iz sredine ali konca abecede manj oz. bolj kvalitetni kot oni na začetku. Pomembnejša je Pisem bralcev ne lektoriramo. Pridržujemo si pravico do krajšanja zaradi omejenih prostorskih možnosti. Svoja stališča in mnenja lahko pošljete na info@katedra-on.net. uredništvo variabilnost med odmevnostjo profesorjev na teh univerzah - nekateri imajo po več tisoč citatov, drugi samo po nekaj ali nekaj deset. Mlado docentko lahko potolažim, da na kemijski tehnologiji nimamo deset profesorjev, zato so njeni sumi o naši pristranosti neutemeljeni. Med kemijo in kemijsko tehniko je približno takšna razlika kot med fizi-ko in strojništvom. Prva je naravoslovna, druga tehniška veda. Med številom objav in citatov so med njima velike razlike. Na slovenskih fakultetah za kemijo in kemijsko tehnologijo uporabljamo za obe vedi različne uteži. Točkovanje objav izhaja iz faktorja vpliva posamezne revije, ki ga pri kemijski tehniki delimo z 0,7, pri kemiji z 1,5 in pri biokemiji s 3,0. Ločevanje teh ved je utemeljeno in v svetu običajno. Podatke o objavah in citatih smo dobili iz baze Web of Science, ki se v take namene uporablja povsod po svetu. Citiranje virov v poljudnih člankih ni običajno, včasih navajamo dodatno literaturo za bralce, ki želijo kaj več izvedeti o obravnavani temi. Konkretno primerjavo bodo delale fakultete same ob bolonjski prenovi. Če bo bralec vtipkal v brskalnik Google besedi Key Figures in letnico 2005, bo zlahka našel poročilo Evropske komisije in na str. 59 podatek o številu objav na milijon prebivalcev. Ni mi jasno, kaj ima s člankom opraviti moje znanstveno delo, ki ni s področja bibliometrije. Število mojih mentorstev, ki jih navaja COBISS, ni pravilno, ker niso vsa vpisana. Število diplom je odvisno od števila diplomantov, pri nas jih je okoli 50 letno, pri meni diplomirata po dva, kar je zelo blizu povprečja. Za pedagoško delo so pomembni tudi učbeniki, članki in doktorati - če bi bila dr. Ivanuša objektivna, bi pogledala tudi te podatke. Skoraj devet let sem bil zaposlen v industriji, objavljenih imam precej strokovnih člankov in referatov ter opravljenih veliko raziskav za slovenska podjetja, kar je razvidno iz bibliografije. Trenutno raziskujemo za pet podjetij (Krka, Lek, Nafta, Pivovarna Laško, Tanin), ki bodo rezultate patentirala, če bodo hotela. Na univerzi nimamo sredstev za te namene, saj so evropski patenti zelo dragi, stanejo »najmanj 50 tisoč evrov« (Finance, 49, 2006, 29). Dr. Ivanuša trdi, da nimam člankov, v katerih bi bil prvi avtor. V 76 izvirnih znanstvenih člankih po COBISSu sem 25-krat prvi avtor, 20-krat v re- vijah s faktorjem vpliva. Web of Science navaja 69 del s faktorjem vpliva, v katerih sem 25-krat prvi avtor. Docentka Ivanuša tudi ne pozna habilitacijskih pravil, ki zahtevajo za rednega profesorja na univerzi v Mariboru med drugim dvanajst objav, v šestih od njih mora kandidat biti prvi ali vodilni avtor. Na univerzi v Ljubljani zahtevajo, da mora biti kandidat pri šestih delih vodilni (ne prvi) avtor! Po merilih slovenskih fakultet za kemijo in kemijsko tehnologijo mora biti vseh dvanajst objav v revijah s faktorjem vpliva, docent mora imeti tri take objave. Dr. Ivanuša sicer ima tri izvirne znanstvene članke v revijah s faktorjem vpliva (enega s petimi in dva s po osmimi soavtorji), vendar v nobenem ni prva avtorica, glede na mladost tudi vodilna ni. Zato pri nas ne bi mogla biti izvoljena za docentko. Norma za raziskovalce s področja medicine je v svetu višja kot v kemiji, do deset člankov v revijah s faktorjem vpliva letno (Key Figures, 2003-2004, str. 60). Na str. 62 istega vira so podatki o presenetljivi nadpovprečnosti kemije in tehnike ter podpovprečni razvitosti znanosti o življenju v Sloveniji. Prav bi bilo, da bi dr. Ivanuša pregledala dostopne podatke in se obnašala bolj akademsko. Prof. dr. Peter Glavič Spoštovana županova Spoštovana županova gospoda! Odzvali ste se na članek, objavljen v Katedri aprila meseca, pod naslovom Štipendije, štipendije, štipendije. Odzivam se na vaš odziv. V svojem sestavku ste navedli razloge, ki so vas pripeljali do tega, da ste nas počastili s svojim pismom. Eni so tehtni, drugi zanimivi, obstajajo pa tudi tretji. Ugotovili ste, da za občino Maribor navajamo podatke zgolj za študente. Popolnoma res, ker smo namreč delno študentska revija. Bi si pa upal trditi, da smo vam s tem, ko nismo obravnavali še štipendij za dijake, pravzaprav naredili uslugo, ker, gospoda županova, dijake podpirajo tudi v drugih občinah. Zanimivo je, kako v manjših občinah bolje poskrbijo za svoje študente, kar je seveda razumljivo, ker jih želijo zadržati v svojem okolju, tudi ko postanejo visoko usposobljen in izobražen kader. Tanka je črta med študentom in strokovnjakom in velik prepad med družbenim spoštovanjem enega ali drugega. Opozorili ste nas, da operiramo z napačnimi podatki, torej da ste nam poslali podatke, ki ne držijo. Dejstvo, da operirate z napačnimi podatki, je zanimivo, a se ga da prežvečiti, dokler se seveda tudi v praksi ne zgodi, da študentom namesto 48 tisočakov nakažete 37. Dvomim, da bi se lahko zgodilo obratno. Nasploh je treba poudariti, da štipendiranje študentov, ki študirajo v tujini, ne predstavlja večjega dela štipendiranja, tako da se nekoliko spremenijo le podatki, vtis pa ostane isti. Tega, da se štipendije podeljujejo za tekoče študijsko leto, sredstva pa se zagotavljajo letno, se zavedamo, ampak vsi vaši argumenti so zgolj lepotni popravki, o pomembnosti katerih naj presodijo študenti sami. Dejstva ostajajo, višina sredstev se ni niti povečala, kaj šele da bi se večala v skladu z rastjo poprečne plače v Sloveniji, kot ste si nekoč zastavili za cilj. In to je vse, kar je študentom pomembno. Kar se tiče sredstev donatorjev, radi se očitno pohvalite, koliko podjetij vam pomaga, toda podjetja imajo urejen sistem kadrovskega štipendiranja, tako da je vprašanje, če se je smiselno opirati na donatorska sredstva, ker tako opravljate zgolj posredniško funkcijo, mehanizmi za neposreden pretok sredstev med gospodarstvom in študentarijo namreč obstajajo. Pri štipendiranju deficitarnih poklicev ne boste ravno prvi, saj tovrstno politiko spodbuja tudi vlada in je podpora študentom nekaterih smeri malodane zagotovljena, tako da se lahko spodbujanje deficitarnih poklicev izkaže za neproduktivno. Ciniki bi rekli, da je to skoraj podobno najemanju študentov. Naravnost navdušujoče pa bo bralcem verjetno dejstvo, da poudarjate, da pred letom 2002 takšnega sklada sploh ni bilo, študentje pa so vendarle bili. Gospoda županova, študentje v današnji družbi pravzaprav ničesar ne zahtevamo, razen nekaterih študentskih funkcionarjev, seveda, a na splošno smo bolj ali manj sprijaznjeni z usodo. Kakšen zlovoljen kritik bi rekel, da so marsikateri problemi študentov povezani z našimi kapacitetami, pa naj bodo finančne ali družbene, vsekakor pa nimamo političnih. Volitve pa se dobivajo na mestnih vpadnicah, v trgovskih centrih in na stadionih, in ne na študentih. Matjaž Germ strip i PREDVOLILNA KAMPANJA X BODITE PRIDNI, PA VAM BOM NEKAJ LEPEGA OBLJUBIL 0? NEODVISNI KANDIDAT ZA ŽUPANA g. LISJAK % aaaaa «■■■ REZULTATI VOLITEV ZMAGA G. LISJAKA SUDOKU 7 4 5 3 8 6 9 1 2 6 7 9 6 1 8 7 2 9 5 1 4 3 9 6 Cilj igre sudoku je popolniti mrežo tako, da se v vsakem stolpcu, vrstici in malem kvadratu 3x3 le enkrat uporabi ena od danih rešitev. Nobena številka v vrstici, stolpcu ali malem kvadratu se ne sme pojaviti dvakrat. NAGRAJENCI 1.) Katja Krevs, Hudo 10 a, 8000 Novo mesto 2.) Jasmina Jakopicek, Prušnikova 18, 2000 Maribor 3.) Aljoša Soklič, Dolenjska cesta 141 d, 1000 Ljubljana Nagrajenci bodo nagrado prejeli po pošti. Nagrado jim poklanja podjetje PCS COMPUTERS d.o.o. Rešitev s svojimi podatki pošljite na naslov: Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, 2000 Maribor do 10.11.2006. Trije izžrebanci, ki bodo objavljeni v prihodnji številki Katedre, bodo prejeli nagrado presenečenja. •katedra-on.net w w w £ Vodjo zahtevnejših komunikacijskih projektov Komunikacijskega eksperta/svetovalca na področju odnosov z javnostmi Komunikacijskega eksperta na področju elektronskih medijev Več PR asistentov in občasnih sodelavcev: tekstopiscev, novinarjev, redaktorjev, urednikov Oblikovalca na področju klasičnih ali elektronskih medijev Lektorja Poslovnega sekretarja (vse opredelitve veljajo za oba spola) Pri dogovoru o sodelovanju bodo zato pomembne predvsem vaše osebnostne lastnosti. Fleksibilno delo v podjetju PM, poslovni mediji d.o.o., ki se ukvarja s komunikacijskim managementom, organizacijo dogodkov, izdajanjem revij ter komunikacijskim svetovanjem. Podjetje z mladim kolektivom izvaja komunikacijske storitve za nekatera manjša, a zahtevna visokotehnološka in specializirana podjetja, pa tudi za velike in ugledne slovenske blagovne znamke. Razmišljate o priložnostih, ukrepih in orodjih, ki bi podjetjem lahko pomagale k večji prepoznavnosti, večji prodaji in boljši podobi v različnih javnostih? Ste sposobni hitro in dobro realizirati ideje? Lahko pripravite različna gradiva, večinoma pisnega značaja, kreativno sodelujete na sestankih in z veliko mero iznajdljivosti, organizacijske spretnosti, natančnosti, občutka in izkušenj izberete in uporabite klasična ali inovativna komunikacijska orodja za dosego zastavljenih ciljev. Delo je zahtevno, zahteva celega človeka, ponuja pa veliko novih znanj, izkušenj in poznanstev. Pričakujemo: Samoiniciativo. Usmerjenost k reševanju problemov. Izkušnje. Dobro poznavanje medijev. Organizacijske sposobnosti. Zanimive kombinacije znanj. Zanesljivost Ponujamo različne možnosti sodelovanja ali zaposlitve, vendar je začeten dogovor namenjen trimesečnem poskusnem in fleksibilnem delu in s tem tudi variabilnim prihodkom. Prihodki sledijo v učinkom, odvisni so od števila projektov. Zagotavljamo letno nagrado oz. bonus ob trajnejšem doseganju in preseganju ciljev oz. odličnih rezultatih. Fleksibilni dogovori o terminih dopustov. Izobraževanja. Kadarkoli, lahko takoj Se vam zdi, da je to pravo delo za vas? Če ustrezate zahtevanim pogojem, nam pošljite svojo prijavo s podatki in prilogami, za katere ocenjujete, da povedo o vas prave stvari. Obvezno priložite spremno pismo z vašim mnenjem, zakaj mislite, da ste ustrezen kandidat za katero od ponujenih del. PM, poslovni mediji d.o.o. Kotnikova 35 1000 Ljubljana H u s i n c s s M e d i a