fp n hviL Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov. Nabral in izdal Anton Brezovnik. Tretja povsem predelana in pomnožena izdaja. Ljubljana. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmajr & Ped. Bamberg. 1923 . //. H O h'-' Kazalo. Stran Predgovor k prvi izdaji. V Predgovor k drugi izdaji.VI Predgovor k tretji izdaji.VII I. Iz otroškega življenja. 1 II. Iz šolskega in dijaškega življenja .... 10 III. Iz lovskega življenja.40 IV. Iz vojaškega življenja . ..61 V. Iz železniškega življenja.81 VI. Iz meščanskega in kmetiškega življenja . . 95 VII. Iz krčmarskega življenja.125 VIII. Iz obrtnega in trgovskega življenja . . . 152 IX. Iz duhovniškega življenja.170 X. Iz zdravniškega življenja.189 XI. Iz pravniškega življenja.206 XII. Iz življenja, umetnikov, učenjakov in vla¬ darjev .235 XIII. Iz židovskega življenja.255 XIV. Protivoljne smešnice v časnikih in v šoli 269 XV. Baznoterosti . . . ^ .274 -□_ -- \ 1 ' \ •! /, v ■ r ■ ■ - . Predgovor k prvi izdaji. Ce znamo družbo razveseljevati,, si prido¬ bimo srca vseh. Smeh je dobrota, znamenje, da je srce s seboj spravljeno; da je duša v blagodej¬ nem ravnotežju; da je ves notranji človek tako povsem zadovoljen s seboj. Kdor, me nrisili k smehu ^ta~ie-moi -prijatelj, termi sem dolžen hvalo. Snov za presrčen smeh je pogostoma več vredna kot darilo ali milost. Ni je na svetu stvari, ki bi notranjega človeka ohranila tako zdravega kakor prava šala. ,,Brez šale bi bil svet grobišče, živ¬ ljenje prava muka; v šali šele zadobi življenje čut, izvirnost in istino. Kar je sol jedilom, to je humor (šala) življenju. Humor izgubljen, življenje izgubljeno,“ pravi K. Biihler. • To misel uvažujejo tudi mnogi naši časniki ter prinašajo redno v svojih predalih nekaj kratko- časnic, da bi tako njih čitatelji vsaj za kratek čas pozabili posvetne težave ter se veselili zdrave šale. Marsikateri Slovenec zna celo kopico naj¬ boljših smešnic, s katerimi' v vsaki družbi zbuja dokaj smeha. Ker pa smo 'dosedaj pogrešali po¬ sebne večje zbirke takih kratkočasnic, sem se jaz lotil tega dela. Ken smo premajhen narod, da bi imeli za vsak stan posebno tako zbirko, t sem zbral šale iz vseh stanov skupaj v eno knjigo, Vendar sem pri zbiranju skrbno pazil, VI da ne bi žalil nobenega stanu, nobene dobe, no¬ benega spola. Skrbno sem se izogibal tudi vsem podlostim, sploh vsemu, kar bi utegnilo koga po- hujšati ali mu vzeti dobro voljo ; gledal sem le, da podam dobro zdravilo, zoper dolgočasnost in pobitost. Nabral pa sem te kratkočasnice po raznih krajih; nekaj sem jih vzel iz naših domačih čas¬ nikov (n. pr. iz ,,Vrtca", „Slov. Gospodarja", „Slo'v. Naroda", ,,Novic" i. dr.), nekaj sem' jih poslovenil iz drugih jezikov, nekaj pa je vmes tudi izvirnih, še nikjer natisnjenih. Nadejam se, da podam s toi knjižico Slo¬ vencem, ki so ,,radi vesel’ga srca", dobrodošlo zbirko ter želim,, da bi jim prebiranje te knjižice napravljalo toliko veselja kot meni nje pisanje. V Vojniku pri Celju, dne 24. februarja 1884. -O— Predgovor k drugi izdaji. Želja, s katero sem ,,Šaljivega Slovenca" prvikrat poslal med slovenski svet,, ta želja se je uresničila ! Zakaj ne le jako laskava ocena vseh slovenskih listov, nego prav posebno to, da je že Srez nekaj let treba drugega natiska (kar je pri naših književnih razmerah za tako precej drago knjigo vsekakor nekaj posebnega) kaže, da sem s to knjižico ustregel obči želji, da je naš narod take knjige nekako potreboval v svoje razvedrilo. i VII Ker obeta ,,Šaljivi Slovenec" biti še nekaka ,,narodna knjiga", ki jo bodo enako radi spre¬ jemali v krasni palači bogatinovi kakor v borni koči siromakovi, v tihi sobi učenjakovi, kakor v oni neukega težaka; ki jo bodo enako radi jemali v roke stari in mladi, m'oški in ženske, zato mi je bilo tem bolj paziti, da se ne vrine vanjo nič, kar bi utegnilo žaliti tega ali onega; vse naj razveseljuje, vsem naj bo prijateljica:! Duhovniku in uradniku, kmetu in obrtniku, dijaku in težaku, vsakemu naj po trudapolnih urah resnega dela deli ,,kapljice sreče, kapljice nedolžnega veselja". Glede vsebine naj opomnim tole: Število od- i (Jelkov se je pomnožilo, ono smešnic pa, dasi sem jih izpustil okoli ene stotine iz prve izdaje, skoro podvojilo, tako da je druga izdaja nekaj novega tudi za one, ki imajo že prvo. Idi torej, dragi ,,Šaljivi Slovenec", zopet na pot,, razvedruj .s tovarišem „Zabavnikom" * Slo¬ vence, ki so ,,dobrega srca in blage volje !“ V Vojniku pri Celju, dne 24. novembra 189B. - O - Predgovor k tretji izdaji. Tretjikrat v' primeroma kratki dobi nastopa ,,Šaljivi Slovenec" svojo pot po slovenski do¬ movini, znamenje, da si je pridobil mnogo zvestih * ,,Zabavnik." Zbirka družbinskih iger za v sobi in pod milim nebom. Izdal A. Brezovnik. Celje. Drag. Hribar. Cena 1 K 40 vin. VIII prijateljev. 1T0 je tudi najboljši dokaz, da je na¬ čelo, ki sem si ga postavil takoj pri prvi izdaji — vse razveseljevati, nikogar žaliti ali pohujšati — bilo' pravo in dobro, in dai slovensko ljudstvo rado seza po pošteno razveseljujočem čtivu. Začrtanih načel sem se držal tudi pri tej novi predelani in z novimi šalami izdatno po¬ množeni izdaji. Zato upam in pričakujem, da bo tudi ta izdaja našla obilo čitateljev; saj smo zdaj v teh ,,letih nerodnih 11 razvedrila posebno potrebni. V Vojniku pri Celju, dne 28. oktobra 1914. Izdajatelj. I. Iz otroškega življenja. 1. Ljubi Bog ne more. K tretjemu rojstvenemu dnevu dado oče svoji hčerici Olgici, lepo punčico ter ji reko:. ,(Vidiš, Olgica ! To punčico ti je poslal ljubi Bogec, ker si bila dosedaj zmerom lepo pridna!" Nekaj dni pozneje Olgica lepo ne sluša, pa ji reko oče: „ Olgica, Olgica ! Ce ne boš pridna, ti Bogec vzame punčico." Deklica takoj odgo¬ vori: ,,0j; oče,'ljubi Bogec mi ne more vzeti punčice!" — ,,Zakaj ne?" vprašajo oče. „Zato ne, kor jo je iz nebes lahko vrgel, nazaj je pa ne more več dobiti," se odreže Olgica. 2. Ne kruha! Triletni Mirko sedi pri mizi, ki se na njej, kadi skleda dobro zabeljenih štrukljev. Odrasli molijo, in Mirko tudi sklene ročice ter posluša molitev. Komaj pa domolijo do: „Daj nam danes naš vsak¬ danji kruh . .. !“ plane pokonci, razpne roke in za¬ kliči : ,,Ne kruha ! Ne kruha! Štrukljev ! Štrukljev !“ 3. Smetje v juhi. Mal čili a pride z očetom k dedu (staremu očetu). Pri kosilu prineso na m,izo govejo juho, ki plava v njej nekaj drobnjaka. Malčika hitro, reče: „ Oh oče, te juhe pa ne bom jedla, preveč je smetja v njej." 4. Na nosu se ti pozua. Mati: ,,Branko, Branko, danes si že zopet lizal smetano !“ Branko: „0 ne, mama !“ Mati: „Ne laži, saj se ti še na nosu pozna !“ Branko: „0 ne, mama, to je še od včeraj !“ . 5. Srečen pes. Mali Jožek reče domačemu psu: ,,0j Perun, Perun, kako je tebi dobro ! Ni se ti treba umi¬ vati, ne česati, pa tudi v šolo hoditi ti ni treba !“ \ 6. Izvolitev stanu. • Oče: ,,Kaj bi bil najrajši ?“ Sinko: ,,Dimnikar !“ Oče: „Kako to ?“ Sinko: „Tedaj bi se umival le ob nedeljah !“ 7. Kaj delajo oče. Gospod sreča na cesti dva dečka. Vpraša prvega:i „Kaj so tvoj oče, ljubi deček?" Deček odgovori: „Zdravnik!" Gospod vpraša drugega: „Kaj pa delajo tvoj oče ?“ — „Kar jim mama ukažejo !“ odgovori odkritosrčno. 8. Kaj znajo mati. Milica: ,,Moja mamica igrajo na klavir, tvoja pa ne !“ Milan: ,,Moja pa vzamejo 1 vse zobe iz ust. Tega pa tvoja ne morejo !“ 9. Le kadar boste spali! iTinče: ,,Oče, kupite mi boben ! Lepo prosim !" Oče:i „Boben ? Pojdi, pojdi! : To je vse pre¬ več ropota !“ Tinče: „0h, prosim! Saj bom bobnal le takrat, kadar boste spali!" 10. Po hrbtu plavati. Oče:' „Yidko !i Danes se ne smeš iti kopat, • ker praviš, da te trebuh boli !“ Vidko :i ,,Oj oče, to nič ne škodi, saj znam tudi po hrbtu plavati!“ 11. Divjaki. Metod: ,,Prosim, oče, dajte mit denarja, da se popeljem v državni zbor !“ Oče: „Kaj hočeš ti v državnem zboru ?“ Metod: ,,Divjake bi rad videl!“ . 12. Kaj je nevesta. Vprašajo malega Vladka, kaj je nevesta. Premišlja nekaj časa, potem odgovori: „Nevesta je gospa, ki še nima moža, pa že ve zanj!“ 13. Ne na zunanjost gledati. Oče: ,,’Ali te ni sram, Hugon, da si tako raztrgan in umazan ?“ Hugon: ,,Ljubi oče, saj ste me že večkrat učili, da človeka ne smemo soditi po obleki!“ 4 14. Osla jezdil. Stric vzame petletnega Jernejčka na kolena, (la bi jezdil. Crez nekaj časa reče stric: ,,Je li, Jernejček, to ti ugaja?" Jemejček reče: „Da, prav zelo ! ‘A včeraj sem jezdil pravega osla; to je bilo še prijetneje !“ 15. Brez skrbi. Mati: ,,No, zlati moj sinko ! Ali si že na¬ pravil nalogo ?“ Adolf: „Ni mi je treba delati!" Mati: ,,Pač, moraš jo narediti, drugače boš v šoli za enega zadaj !“ Adolf: „0 mama, saj sem itak zadnji!" * 16. Otroška nedolžnost. Trgovec da, Ančiki, ki spremlja mater, košček sladkorja. 'Ančika vtakne sladkor v usta, ne da bi se zahvalila. Mati: „No, kako se reče, ?“ Ančika: 1 „Se en košček !“ 17. K sedmi božji zapovedi. Deček: ,,Oče, rokavico sem našel!" Oče: „Samo eno ?“ Deček: ,,Da ! Na drugi je še mož sedel!“ 18. Nič ne maraj. Mihec jo lazil po blatu in je dejal tovarišu, ki ga je. opazoval: „No, Cirilček, zakaj ne greš k meni v lužo ?‘ r Oirilček:i „Ne grem! Ko bi prišel blaten domov, bi me mama pretepli !“ Mihec: „Ej, kaj to ! Jaz bom' tudi tepen, pa ne maram nič za to !“ 19. Dobro je izračunih Oče: „Povej mi, Pavlek, ali si se ž ; e učil v šoli računanja ?“ Pavlek: ,,Že, oče !“ Oče: „Izračuni mi torej to: Dva voznika sta 8 km narazen; oni, ki je spredaj, vozi vsako uro 2 km počasneje nego oni, ki je zadaj — kje se snideta ?“ Pavlek: ,,V krčmi!" 20. Kaj se opravi pri otrocih z lažmi. Kmetica nabere velik lonec strdi. Da bi jo obvarovala sladkosnednega osemletnega sinka, mu reče: ,,Nie jej mi iz tega lonca, v njem je hud strup; če ga le količkaj pokusiš, umreš!" — Nekega dne odide kmetica po opravkih z doma ter naroči sinku, naj pazi na kure, da jih ne dobi ujeda. — Sinček pazi prav skrbno, pa oj nesreče — jastreb prileti ter mu vzame dve najlepši kuri. Da se ne bi zgodila še večja ne¬ sreča, zveže deček vse kure na vrivco, češ: ,,Zdaj ne morejo narazen, in če se ujeda vrne, ne bo mogla odnesti nobene." Res prifrei jastreb zopet in potegne kar vse kure s seboj. To vzame dečku vso pamet. Boječ se, da bi ga mati preveč ne kaznovali zaradi te nerodnosti, se sklene ostrupiti. Gre in poišče lonec s strdjo. Meneč, da ima sam hud strup pred seboj, poje vso strd. 6 Ko pride kmetica domov in vidi, da ni nobene kure pri hiši, vzame palico, da bi dečka našeškala. A deček se spusti na kolena in. milo prosi: ,,Oh mati, preljuba mati! Nič me ne tepite! Saj ne bom' več živel dolgo !“ — ,,Zakaj ne, ti nepridiprav ti ?“ — „Ker sem popil ves lonec strupa!" — Zena sedaj ni vedela, ali bi se jezila ali smejala. Iz enega zla je bila napravila z lažjo dve. 21. Kaj delajo vojaki? Ciril: ,,Oče, kje pasejo vojaki krave?" Oče: „Nikjer! Kako moreš vprašati kaj tako nerodnega ?“ Ciril: ,,V pesmi ,Mladi vojaki’ smo se učili: ,Ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares!’“ 22. Oj ti otroci! Dorica, ljubljenka sodnega nadsvetnika Lam- berta, pride nekega dne k očetu v sobo. Sede mu na kolena, 'položi prstee na usta ter pravi resno: „Ljubi oče, rada bi vas nekaj vprašala!" - ,,Le vprašaj, srčece, rad ti odgovorim!" — ,,Veste, očka, če ima kdo purana, pa gre ta puran na sosedovo dvorišče ter znese tam jajce; čigavo je potem to jajce ?“ Imenitni pravnik se nasmeje ter retle:) „Jajce je tistega, čigaver je puran. Vendar sosed lahko toži, ker hodi puran na njegovo dvorišče." Dorica nekaj ča.sa premišlja, potem pa reče: „Očka, ne vem, ali je tako !“ -- „Zakaj ne bi bilo tako ?“ vpraša nadsvetnik. — ,,Zato ne, ker puran ne nese jajec !“ se odreže Dorica. 7 23. Otroška želja. Mali Milanček. prihiti k očetu: ,,Oče, ; oče, komarja sem ujel! “ Oče: „No, kaj potem?" Milanček: „Napraviti mi morate slona iz njega; saj so mama včeraj rekli, da napravljajo ljudje radi iz komarja slona !“ 24. Velik osel. Zorko: ,,Oh, mama, kaj sem videl! Joško me je vzel s seboj v mlin in tam sam videl osla, ki je bil velik kakor naš striček !“ Lizika: „Kajneda, mama, da Zorko zopet pretirava? Tako velikega osla, kakor je naš striček, sploh ni! “ 25. To je bila sreča. Jelica, učenka I. razreda, je prihitela v šolo in je vsa vesela pripovedovala učiteljici:; ,,Gospo¬ dična ! Včeraj, ko sem bila v šoli, je k nam prinesla štorklja meni majhnega brata. — Po¬ mislite, gospodična, pa me niti doma ni bilo in atka tudi ne; kaka sreča, da so bili vsaj mama doma !“ 26. Muha. Mati: „Kaj se že zopet jokaš, Milica ?“ Milica: ,,Muha me tako gleda!" 27. Izgovor pa tak! Redar (dečku, ki je vrgel ravnokar trnek v vodo): „Tako, ti loviš tu ribe, dasi veš, da je prepovedano !“ Deček: „Saj ne lovim rib — učim le črve plavati'! “ 28. S kurami. Mati: ,,Zdenko, kaj ti je prišlo na misel, da spiš tukaj v kurniku ?“ Zdenko:' „Oče so mi včeraj rekli, da morajo iti otroci s kuramkspati!“ 29. Ni vredno joka. Pestunja prihiti na glas jokaje h gospej: „0h, gospa, Milko je vinar požrl!.“ Gospa: ^,Za tako malenkost, pa toliko krika ! Ko bi Jbil pogoltnil tudi krono ! Saj jih imamo, hvala Bogu !“ 30. Nepopolna molitev. Darinka, mesarjeva hči, je molila očenaš. Potem je rekla: ,,Mama, zakaj prosimo v očenašu ljubega Boga le kruha, ne pa tudi mesa ?■“ 31. Po bratovsko. Mati (da malemu Bogdanu breskev): „Na, pa si jo razdeli po bratovsko s sestrico !“ Bogdan: „Kako pa se- deli po bratovsko, mama ?“ • Mati: ,,Človek mora vzeti 'sebi manjši košček, večjega pa dati drugemu !“ Bogdan (da breskev sestrici): ,,Na, Milka! Pa jo razdeli raj.še ti !“ .'(2. Pritajen jok. Robert (priteče s silnim jokom):. ,,Huhu, mama, Imhu !“ Mali:: ,,Kaj se ti je vendar zgodilo, srčece ?' 1 Robert: ,,Včeraj sem padel in sem se strašno udaril !" Mati: „No, zato.ti pa' vendar ni treba jokati danes !“ Robert: ,,A včeraj vas ni bilo doma ! 1! ■33. Trenutne fotografije. Naš Vladko: Kadar se kadar čaka kadar se kadar se ondi, na kavo, smeje. joče. Mati: ,,Kuj pa. vlečeš mačko za. rep ? 11 Borce: „Saj je ne ! Samo za rep jo držim, mačka pa vleče !■“ Iz šolskega in dijaškega življenja. 1. Prostodušen odgovor. V šoli vprašajo dečka: „ Po vej mi, sinko, kdo je naredil vse te lepe liribe okoli naše vasi ?“ „Ne vem, ker smo šele nekaj dni tukaj!“ odgovori deček. 2. Skrivnost. Dan pred šolsko preizkušnjo sreča nadzornik nekega dečka. Nagovori ga ter med drugim vpraša, koliko je bogov, Deček: ,,Pet, šest, sedem, osem, devet.' 1 Nadzornik: ,,Tako ? Koliki sL pa ti v šoli ?“ Deček: „Prvi.“ Nadzornik gre svojim, potem in si misli: „N<>; ali bo to jutri lepa preizkušnja !“•' Pri preizkušnji zapazi, nadzornik takoj onega dečka ter ga zopet vpraša, koliko je bogov. Cisto prav odgovori deček: „En sam Bog je, pa tri božje osebe. “ ■ 11 Nadzornik: ,,Kj, kako pa, da tega včeraj nisi vedel ?“ Deček: ,,Ker vas nisem poznal. Gospod katehet so nam rekli,, da je. sv. Trojica, velika skrivnost, pa sem si mislil, da tega ne smemo vsakomur obešati na nos.“ Kje je Bog Katehet: „Kje je Bog ?“' Učenec: ,,Povsod, v nebesih in na zemlji, v vsakem kraju. “ Katehet: ,,'Ali jo tudi v šoli >?“ Učenec: „Tudi.“ Katehet: „V vaši kleti?" Učenec: „Ne, v naši kleti ga pa hi." Katehet: ,,J3akaj pa ne ?“ Učenec : ,,Ker nimamo kleti. “ 4. Kaj je Kog? Nekje na Slovenskem so dobili učitelja, ki ni znal prav slovenski. Ko je nekoč z otroki po¬ navljal katekizem, je vprašal drobno deklico: ,,Povej mi, Anka, kaj pa je Bog ?“ Dete ni ve¬ delo, kaj bi odgovorilo. Naposled se domisli, da pri njej doma oče jedo, kar jim mati skuhajo. Zato odgovori živahno: ,,Kar mu Marija, Mati božja, skuha !“ 5. Kaj Kog v nebesih ilela? K verozakonski preizkušnji pride dekan. Učenci so vsi dobro odgovarjali, posebno se je odlikoval eden. Dekan želi od kateheta več poizvedeti o 12 tem dečku. Ko mu ga katehet opiše za jako bistroumnega dečka, se hoče dekan sam' prepričati o tej dečkovi bistroumnosti. ;,,JMo, Slavko,“ reče dekan dečku, ,,ker si tako prebrisane glave, go¬ tovo tudi lahko povdš, kaj zdaj Bog v nebesih dela ? Ce mi prav odgovoriš, dobiš razen na¬ vadnega darila še od , mene štiri pomaranče. “ Deček nekaj časa strme gleda dekana, potem odgovori pogumno: ,,Gospod dekan, če mi pa vi sami prav odgovorite na svoje vprašanje, vam dam jaz sedem pomaranč.“ <>. Kaj je sv. Duh Z Katehet je v šoli učil. otroke o sv. Duhu. ,,No, kaj je sV\ Duh ?“ vpraša majhnega dečka v prvi ldopi. ,,Sv. Duh je ptica iz papirja, ki. visi na nitki doma nad našo mizo," odgovori učenček. 7. Prva zapoved. Katehet: „Kako slove prva-božja zapoved?" Učenec: „Ne jej !“ Katehet: ,,Tuko !“ Učenec: ,,Da ! Ljubi Bog jo že v raju Adamu in Evi zapovedal, da ne smeta jesti sadu z drevesa na-sredi raja ; onih deset zapovedi je dal veliko pozneje." 8. Zunanjost Evina. V šoli so čitali zgodbe sv. pisma. Katehet pokliče Radovanova. Ko ta prečita stavek: ,,01o : veku ni dobro samemu biti, ustvariti ti hočem 13 ■ tovarišico/ 1 obrne-. Po nesreči zgrabi več listov obenem 1 in čita v p rij) o vesti ,o Noetovi ladji dalje: „ki bo 1300 črevljev dolga, 50 široka, 80 pa visoka. Namaži jo zunaj in znotraj s smolo.“ 9. Kaj je storil Jezus po 40 danskem postu J ,,Kaj je storil Jezus, ko se je postiL štiri¬ deset dni ?“ vpraša katehet zelo lahkomiselnega učenca. V naglici odgovori ta: ,,V Kano je šel na ženitovanje. “ 10. Kaj je bil sv. Pavel J Učitelj: ,,Matijček, povej, kaj je bil sv. Pavel V “ -v Matijčeld molči. — Učitelj bi ga rad opomnil s početnimi črkami ter mu reče: „A-po-“ Matijček: „Sv.,.Pavel je bil apotekar.“ 11. Koliko je zakramentov. Katehet: ,,Koliko •zakramentov imamo ?“ Učenec: „Tri.“ Katehet: ,,Kateri so to ?“ Učenec: ,,Župan, birič pa žandar.“ Katehet: ,,Kako ti pa pride kaj tako be¬ dastega na misel ?‘ : Učenec: „Ko so ti trije včeraj k nam prišli, so rekli oče: ,So ti trije sakrainentarji že spet tukaj !’“ 12. Tuji grehi. Katehet: ,,Povej mi, ljubi otrok, kateri so tuji grehi ?“ Učenka: „Ne vem, gospod katehet, pa vpra¬ šajte mojega brata, ki je bil na tujem; morda ve.“ 14 13. Stari učenci. V nekem razredu so se učile zgodbe sv- pisma v skupinah po dveh letih. Ker so začetkoma šolskega leta prihajali novi učenci v ta razred, seveda niso mogli odgovarjati vprašanjem iz prejšnjih let. Tako se je zgodilo, da učenec ni odgovoril na neko vprašanje. Katehet ga vpraša: „Kako, dolgo se že učiš sv. pisma ?“ — ,,0d Kristusovega rojstva," odgovori dečko. — ,,Torej ne od stvarjenja sveta ?“ — ,,Ne, pa ta moj sosed je že tako dolgo tu.“ 14. Četrta prošn ja v očenašu. Katehet vpraša učenca: ,,Zakaj prosimo le vsakdanjega kruha, pa ne za ves teden ali za ves mesec ?“ Učenec nekoliko pomisli,, potem se odreže: ,,Zato ne, ker bi bil prestar in plesniv." 15. Nejeveren učenec. v Katehet je svojo mladino tako pripravljal za preizkušnjo, da je vsak otrok' po vrsti moral po¬ vedati .po en člen iz apostolske vere, česar so so otroci prav hitro, naučili dodobra. Po nesreči dekan pri preizkušnji preskoči enega učenca. ,,Janez Smuk ! Povej mi, kako slove osmi člen vero ?“ Smuk: ,,Sveta katoliška cerkev, • občestvo svetnikov." Dekan:: ,,'Kaj P-Ne' praviš U v osmem členu: Verujem v svetega Duha ?“ Smuk: ,,Ne, v sv. Duha jaz ne verujem; v tega veruje Franc Ocvirek." 15 16. Hudiči drva kradejo Katehet: „Rekel si, Tine, da je v peklu večen ogenj. Zakaj 'se ta ogenj imenuje večen ?“ Tine: ,,Ker vedno gori." Katehet: ,,Ali pa veš, zakaj večno gori ?“ Tine: ,,Ker vedno drva nalagajo.“ Katehet: ,,Pa, ljubi Tine, premisli, kje bi pa dobivali toliko drv ?" ,Tine: „Jih pa hudiči kradejo." 17. Abraham konservativec. Katehet razlaga besede svetega pisma: ,,Abraham reče Lotu: Oe greš ti na levo, pojdem jaz na desno, če pa, greš ti na desno, pojdem jaz na levo" ter vpraša: ,,Kaj vidimo iz tega?" Učenec (sin nekega poslanca): „Iz tega vidimo, da je bil Abraham konservativec, Lot pa liberalec !“ IS. Kako naj si vsadko pomaga. Bil je v šoli govor o izgubljenein, sinu,, ki je moral pasti svinje ter je zraven stradal. Katehet vpraša mesarjevega Lipeta: „No, Lipe, kaj bi bil pa, ti storil, ko bi bil svinjski pastir, pa bi bil moral stradati?" Lipe: ,,Jaz ? Jaz bi bil takoj zaklal prusc !” 16. Kaj v šoli ni prav. Jožka, ki jo bil prvikrat v šoli, vprašajo mati k<> i<' prišel iz šolo: ,.No, Jožek, kako je bilo v šoli; ali ti je kaj všeč ?“ - - ,,]SJič kaj," odgovori Jožek, ,,dvakrat srno molili, pa noben krat jedli." i 10 20. Koštrunček. .) Učenca so vprašali, v šoli: ,,Kako je očetu ime?" Učenec odgovori: ,,Ta stari.“ — ,,Kako pa materi ?“ — ,,Baba," odgovori učenec. Na vprašanje učiteljevo, kako je to, do učenec:i ,,Moja mati očetu nikoli ne pravijo drugače nego ,t a stari’, a oče 'materi tudi ne drugače nego ,baba’“. — ,,Ce je temu tako,, kako pa pravijo tebi?" vpraša učitelj dalje. „Meni pravijo ko¬ st ru n č e k,“ odreže se učenec veselo. Seveda se je po šoli vse smejalo. 21. Zakaj pridejo učenci časih prepozno v šolo. Učitelj (prepozno v šolo došlcmu dečku):. ,,Tako? Ali je šele zdaj čas priti v šolo? Dobro bi bilo, če bi te pozneje pridržal še eno uro tukaj !" Učenec: ,,Oprostite, gospod učitelj; ravno so v naši ulici orožniki prijeli tatu, pa so mi mati rekli, naj' grem gledat, ali niso naš oče !“. 22. Miš. Učitelj: ,,Otroci, danes nisem bil zadovoljen z vami ! Bili ste mi preveč nemirni t Jutri mora biti tiho, tako tiho, da bi slišal miško teči!" Učenec: ,,Prosim, ali smem takoj eno prinesti s seboj ?“ 23. Hudo in dobro. , Katehet: „Kaj je hudo?" Učenec molči. Katehet: „No, kaj je dobro ?“ Učenec,: ,,Kisla repa z rebrci !“ '24. Zakaj molimo. 'Katehet: ,,Zakaj molimo ?“ Učenec: ,,Da nam sv. Miklavž kaj prinese !“ 25. Smešno. Učitelj:, ’,,Duh je bitje, ki nima telesa! Za¬ pomni si to ! - Zakaj se smeješ, Mirko ?“ Mirko: ,,Kcr so mi smešno zdi, da je glava vrhu nog !“ 26. Kdo nese jajca J Učitelj: ,,Dekle je nesla jajca na trg ter jih je prodajala po . . . Zakaj se smeješ, Pavla Pavla: „Ker pri nas dekla ne nese jajce, ampak kure jih nesejo !“ 27. Počakajte vendar. Učitelj pograja učenca, da je tako črn in umazan. Deček pa odgovori na kratko: ,,Ej, saj danes še ni nedelja !“ 28. Vaja v čitanju. Jurče čita jecljaje: ,,Go-gospod, t-tu je do- do-dobrd biti. Ce ho-liočeš, si bo-bomo tu t-tri ko-koči-ce posta-postavili. “ Učitelj: Jurče, pazi, če ne, dobiš zaušnico !“ •Jurče čita dalje: „Tebi eno, Mojzesu eno iu Eliji eno.“ 21). Trije glavni časi. Ko učitelj učencem razloži tri glavne gla- goloive čase, reče: „Mihec, povej mi šo enkrat, koliko glavnih časov imamo ?“ IS Mihec-: ,, Imamo tri glavne čašo." Učitelj: „Imenuj jih!" Mihec j ,,Dobro jutro, dober dan in dober večer ! “ 30. Strela. V šoli se je učenec pisal za Strelo. Učitelj vpraša nekdaj: ,,No, Zdravko, včeraj sem vam razlagal, kaj je blisk ali elektrika; povej mi zdaj, kaj pa je strela ?“ — „ Strela ja sosedov Matijček z belimi lasmi, ki sedi tukaj za mano !" so odreže Zdravico. 31. Zakaj vzhaja solnce vedno na eni strani. Učitelji ,,Kako.je to, da solnce vsak dan na otii strani vzhaja in na drugi zopet zahaja?" Učenec: „Solnce gre ponoči zopet nazaj, pa ga ne vidimo, ker spimo !“ 33. Kdo je bil Kolumb. Učitelj: ,,Kdo je bil Kolumb?" Učenec:! ,,Kolumb je bil ptič !" Ko se poleže smeh, vpraša učitelj učenca, kje je to zvedel. - „Saj sem bral nekje: .Kolum¬ bovo jajce’," so odreže deček. 33. Kako koristi voda. V šoli so dobili nalogo, da bi popisali, kako koristi voda. Učenec konča svoj spis z besedami: ,,Končno je voda tudi zato koristna, ker bi brez nje ne mogli do otokov." :M. Siten učitelj. Učitelj je bil jako vesten in natančen v vseli rečeh. Zato je bil pri učencih razvpit, da je kiten. Nekdaj ’ vpraša v šoli: „Koliko je polovica od pet ?“ Brž sune učenec svojega soseda, rekoč: ,,Vidiš, kaj sem ti rekel, da so učitelj sitni! Ce jim odgovoriš, da je ,dve\ se jim; bo zdelo pre¬ malo; če pa rečeš ,tri\ jim bo preveč !“ 35. Učinek gorkote. ■ Učitelj: ,,Lojzek, povej mi, kakšno lastnost ima gorkota ?“ Lojzek: ,,Gorkota vse reči razteza, mraz pa jih krčil 1 ' Učitelj: „Povoj nam zgled !“ ,,Lojzek: ,,Poleti so dnevi dolgi, pozimi pa kratki." 36. Slatna v glavi. Ko pride Peter iz šole domov, odloži torbico, steče k očetu ter vpraša: ,,Oče, kakšno slamo pa imate vi v glavi ? Meni so danes gospod učitelj rekli, da. imam ajdovico !“ 37. Materin jezik. Učitelj: ,,Kaj je materin jezik ?“ Učenec: „Da morajo oče molčati !■“ 38. Uganka. Učitelj: ,, Otroci! Kdo mi reši to uganko? Dokler je človek mlad, si je želi, ko pa, se po¬ stara, si je ne želi več ?“ . Janez: „Jaz vem, jaz vem !“ . Učitelj: ,,No, pa povej, Janez !“ Janez: „Ženo !“ Učitelj: „Kdo pa ti je to povedal ?“ Janez:: „Qče doma.“ Učitelj: ,,No ni povsem napačno, vok je; pa jaz sem imel pravzaprav le starost v mislih !“ 39. Znamenje. A:i „Bil sem pri preizkušnji tvojega razreda in odkrito priznavam, da sem zelo strmel, ko so na, tvoja zelo težka vprašanja vzdignili vsi učenci roke, češ,, da znajo odgovoriti. In 'vsak, ki si ga vprašal, je dobro odgovoril.“ B: ,,Tebi, prijatelj, povem, kako sem ravnal ! iTi nisi zapazil, da so držali nekateri desno, ne¬ kateri pa. levo roko kvišlcu.“ A: „Ne, tega nisem zapazil !“ B : ,,In v tem ravno je vsa umetnost. Tisti, ki so znali odgovoriti, so držali kvišku desno roko, drugi pa levo 40. Naj večja sreča. UčiteJi: ,,Kaj bi ti storil, ko bi bil cesar ?“ Učenec: „Ves dan bi ležal v senci, pa jedel žemlje in strd !“ 41. Domotožje. Učitelj je razlagal domotožje. Naposled vpraša Stanka, ali je že imel kdaj domotožje. Stanko : 1 ,,Da, gospod učitelj !“ Učitelj: „Kdaj pa ?“ Stanko: „Ko sem bil prejšnji teden tu zaprt!“ 21 42. Zakaj moli. Katehet (kažoč na svetopisemsko podobo Elijevo): .,,Zakaj moli Elija, ko se v gorečem vozu pelje''proti nebu ?“ Učenka: „Boga prosi, da se ne bi zvrnil!“ 44. Rihard Levosrčni. Učitelj: „Zakaj ima kralj Rihard priimek ,Levosrčni’ ?“ Učenec: ,,Zato, ker je imel srce na levi strani !“ 44. Na šolskem izlelu. Učitelj : „No, Mihec, poglej si cvet in listje t ga drevesa ter povej, kako se imenuje to drevo !.“ Mihec: „To je hruška, gospod učitelj!“ Učitelj:. „Po. čem si jo spoznal tako hitro ?“ Mihec: „Kor smo jo lani pridno tresli ! ;< 45. Dobro pozna. Učitelj: ,,Povej mi v prihodnjem času stavek ,On pije’ !“ Učenec: „On bo pijan !“ 40. Dobra preizkušnja. Na koncu šolskega leta pride učenec domov. Oče ga vprašajo: ,,No, kako si prebil preizkušnjo ?“ — „Prav dobro,“ odgovori sin. „Vsi gospodje so soglasno sklenili, da jo moram delati drugo leto še enkrat !.“ 47. Ne bodi sebičen. Mati: „Slavko, zadnjič si mi napravil' tako veliko veselje, ko si bil prvi v šoli, zdaj si pa že zaostal ! “ Slavko:' ,,Toda, mati! Druga mati si tudi kdaj žele imeti tako veselje !“ 48. Lahka odgovornost. Šolski nadzornik je šel mimo šole ter je za¬ slišal v njej otroka, kako je na glas plakal in vpil. Nadzornik stopi v šolo ter vidi, kako ima učitelj nekega dečka črez koleno položenega ter ga maže z „brezovim oljem“ po zadnjem delu telesa. Ko nadzornik to vidi, vpraša: „Kaj pa se je zgodilo, gospod učitelj ?“ - _,,Kakor vidite, kaznujem tega malopridneža!“ odgovori učitelj. — ,,Kaj pa, ko bi prišla zdajci dečkova mati v šolo ?“ vpraša dalje nadzornik. ,,Iz šole bi jo. pognal !' : odgovori učitelj mirno. - - ,,Kaj pa-, ko bi prišel oče ?“ - ,,Ta pa ne pride !" - ,,Kako to veste vpraša nadzornik zopet. - „Ker to ni mogoče !“ pravi učitelj. — „In zakaj ne bi bilo| mogoče ?“ ,,Zato, ker sem jaz sam njegov oče !“ 49. Moder šolski nadzornik. Mati je prišla s trinajstletnim sinom k šolskemu nadzorniku ter potožila, da ga je učitelj tako pretepel, da ne more desne roke vzdigniti do. glave. Nadzornik veli sinku, naj se toliko sleče, da bo videl poškodbo. Deček sluša. Ko nadzornik ugleda sivkasto progico naJ hrbtu, reče: „Da, fante, gospod učitelj so te res udarili precej močno; pa nikakor ne dvojim, da si to zaslužil, ken te poznam že dalje časa za pravega hudob¬ neža, ki napravlja svojemu učitelju mnogo brid¬ kosti in težav. Še dalje pa poznam tvojega gospoda učitelja za potrpežljivega, dobrega go¬ spoda, ki ne kaznuje, preden ga sila ne primora." Ko pa mati le vedno poudarja, da njen sin od tega udarca ne more vzdigniti niti roke do glavo, ji reče nadzornik: „Ljuba žena, nekaj vam sve¬ tujem, in če me boste slu šali, vzdigne vaš sin že nocoj roko lahko do glave. (Mati radovedno posluša.) Umijte mu namreč, kakor hitro pridete domov, hrbet z mrzlo vodo, privežite mu zdravo roko trdno k životu,, na glavo pa kos kruha ter mu ne dajte ničesar -jesti. Uverim vas, da bo sinček še nocoj otrplo roko prav lahko vzdignil do glave !'“ — Zena je spoznala, kam meri nad¬ zornik, ga je zahvalila in odšla. 50. Tri zaušnice za nič. Pred šolo so dražili otroci osla in mali Ivaneek je gledal od daleč. Ko je prišel lastnik onega osla, so phglavci pobegnili, nedolžni Ivanček pa se ni ganil. Lastnik ni vprašal, ali je Ivaneek tudi dražil osla ali ne, ampak mu je priložil gorko zaušnico. .Tuleč je stekel Ivanček v šolo. Na stopnicah je srečal učitelja, ki je hitel otroke mirit. Ko jo videl učitelj Ivančka vsega v joku dirjati po stopnicah, si je mislil, da je eden oniOi glavnih krivcev, ter mu je dal zaušnico, rekoč: „Cakaj ti, ti bom pokazal živali dražiti!" 24 £>e* bolj tuleč je hitel Ivanček v drugo nad¬ stropje v svoj razred. Tu je srečal ravnatelja, ki pa o vsej rabuki z oslom ni vedel ničesar. Ko je videl Ivančka vsega objokanega, ga -je sočutno vprašal:' „Kaj ti je, Ivanček? Zakaj se jočeš ?“ -- „Gospod učitelj so me za uho udarili, a jaz nisem storil oslu ničesar!“ je odgovoril Ivanček ihte. „Na še eno !“ je zarohnel .ravnatelji ,,Zapomni si, da svojih gospodov učiteljev ne smeš imenovati tako !“ 51. Pred šolo. Nadzornik: Ovadili so vas, da nikdar ne molite pred šolo !“ Učitelj: „Res! Nikdar pred šolo, pač pa vselej v šoli !“ 52. Novomodno. Oče svoji hčerki, došli iz višje dekliške šole: ,,A tako ? Kaj vidim? Ti kadiš cigarete ?“ Hčerka: ,,Vendar ne morete zahtevati od mene, da bi kadila pipo !“ 53. Kako se dobi moč. J V dijaškem zavodu je bilo strogo prepovedano piti vino. Nekega dne zve ravnatelj zavoda,,da je dobil neki gojenec z doma dvevedrsid sodček vina ter ga skrivaj popil z najboljšimi prijatelji. Ravnatelj pokliče dijaka predse ter ga vpraša, ali je teinu res tako in zakaj se ne drži pred¬ pisov. Dijak odgovori: ,,Gospod ravnatelj, zdravnik mi je nasvetoval- piti'vino,, da dobim moč !“ - ,,No, mislite !i,“ reče ravnatelj, ,,da vam bo vino res dalo moč ? Ali ste se prepričali o tem ?“ — ,,Gotovo, gospod ravnatelj ! Glejte, ko sem,dobil dotični- sodček vina, sem, bil tako slab, da sem ga komaj vzdignil z obema rokama; zdaj ga pa vzdignem že z enim prstom !/“ 54. Zgorel je. Šolski sluga jo v pijanosti dal med poukom znamenje, da šola gori. Profesorji in dijaki so bežali iz šolskih sob, a ko se je izkazalo, da se je sluga ,,zmotil, “ so se vrnili. V nekem razredu je profesor zapazil, da je en dijak ušel od pouka. Resnega obraza je vprašal: ,,Kje pa je Piskač ?“ „Ta ja pa zgorel !” se je oglasil porodne/, iz zadnje klopi. 55. Plačilo za modrost. Kmet je. imel dijaka, za katerega je izdal že veliko denarja. Nazadnje je želel zvedeti,, koliko Se je sin naučil. Ta pa dolgo ni hotel nič po¬ kazati. Nekdaj prinese mati tri jajca na mizo. Sedaj je hotel sin pokazati svojo učenost, zato je dejal: ,,Poglejte, oče ! Pokazati vam hočem, da je tukaj pet jajec v skledi, dasi vidite samo tri. Kjer so namreč tri, tam .sta tudi dve; tri in dve pa je pet!“ Oče se močno začudi bistremu umu svojega sina ter reče: „Res, to si dobro napravil! Zdaj si bomo vsaj lahko razdelili ta jajca ! Jaz vzamem od onih pet, ki so v skledi, dve, eno bo pa za mater. Ti pa vzemi oni dve, ki še ostaneta !“ 26 5t>. Prihranjen trud. Šolski ravnatelj pokliče k sebi dijaka, ker je slišal o njem, da rad hodi v krčmo. Ko mu ravnatelj medi drugim reče, naj si da, če ga že tako žeja, prinesti vina domov, mu dijak odgo¬ vori : ,,Gospod ravnatelj, prav rad bi uporabil ta svet, a, časih imam komaj za osminko litra vina denarja. Ce pošljem koga po vino, mu moram kaj dati za pot, potem pa nimam za vino dosti. A če grem sam v krčmo po vino, ga izpijem rajši kar tam-“ 57. Pod svojo streho. Kakor znano, ne smejo dijaki srednjih šol kaditi. Nekega dijaka pa zatožijo pri ravnatelju, da kadi. Ravnatelj okrega dijaka ter reče: ,,Kadar boste pod svojo streho, tedaj kadite !“’Orez. nekaj dni pridejo zopet dijaka tožit, da kadi kakor navadno, pa sedaj vedno pod svojim dežnikom (ki ga pol nekaterih krajih imenujejo kar streho). Ta smešna uporaba prejšnjih ravnateljevih besed je izvabila celo strogemu ravnatelju lehak nasmeh, tako da je dijaka samo očetovsko posvaril. 58. Malo. V gostilni na Dunaju je sedel princ P., in natakar mu je dal list,, kjer so bile zapisane jedi. Princ pogleda'list, pa ga vrne natakarju in zareži: „Drugega nič ? ,To je kaj malo." — Pri mizi zraven je sedel dijak; tudi temu je dal natakar na zahtevo list. Dijak ga pogleda in pravi: 27 \ ,,Drugega nič ? ,To je kaj malo." Zdaj skoči princ ves razsrjen pokonci ter zakliče dijaku: „Kako so drznete mene posnemati, jaz sem princ P. !“ - Dijak pa - sedi dalje in pravi hladnokrvno: ,,Drugega nič ? To je kaj malo !“ 59. Nobenega razločka. Dijak D. in trgovec .1. sta si bila sovražnika. Nekdaj se snideta v druščini. Da bi se znosil nad dijakom, vpraša trgovec: ,,V čem sta si podobna dijak m žid (jud).?“ — Daši je to dijaka jako razžalilo, je vendar mirno odgovoril, da ne ve za nobeno sličnost. ,,Jaz pa vem,“.pravi nato trgovec, ,,oba namreč slopa r.i t a“. Ko se vsa družba zadosti nasmeje, vpraša dijak trgovca:, ,,V, čem pa se razločujeta trgovec in osel?" — Naglo odgovori trgovec: „Nieivem!“ Prav tako hiter pa je bil tudi odgovor dijakov. - ,,Jaz tudi ne !“ Sedaj so bili smejalci na dijakovi strani. (50. Začarani osel. Nekega vročega dne o šolskih počitkih so šli štirje dijaki po kmetih. Žeja jih je zelo tr¬ pinčila in radi bi bili šli v krčmo, pa —■ v žepu je bila kača. Belili so si glavo,, kako bi si vsaj nekoliko ugasili žejo. Kar so ugledali poleg ceste otovorjenega osla, ki je mulil travo, a blizu njega v mehki travi je spal njegov gospodar. Eden prekanjenih (lijakov reče- tovarišem: ,,Veste kaj? iTukajle nekaj ujamemo. Le pomagajte mi, da. živ inče oprostimo tovora. Potem naložite tovor 3 * 28 name in mi denito tudi uzdo na obraz. Vse to pa storite lepo tiho in mirno, da ne zbudite gospodarja. Osla potem vzemite in ga odženite v mesto na semenj; tam ga- prodamo.“ Tovariši slušajo in store, kar jim je dejal prekanjenec. Ubogi kmetič se zdaj prebudi in kako se prestraši, ko ugleda človeka namesto osla ! „Za Boga, lepo vas prosim," zastoče dijak, ,,razbrzdajte me in otmite me težkega bremena !“' - „Šmencajte, kaj pa ja to ? Kaj neki delaš ti tukaj in leje je moje živinče ?“ vpraša prestrašeni kmet. ,,Oče, ie počasi in ne ustrašite se preveč tega, kar »vam povem. Vse natanko vam razložim. Glej, nesreča je, da sem sin coprnikov. Nekega dne sva se z očetom pr^ r hudo sprla, in moj oče me je raz¬ kačen izpremenil za dve leti v osla. Prav danes je ta doba potekla in prejšnja človeška podoba se mi je povrnila." — Trapasti kmetič je verjel sleparju. Hitro skoči k njemu, ga otme težkega bremena in uzde ter zagrmi nanj: „Zdaj se mi pa le poberi, zakaj s coprniki nečem imeti nič .-opravka." — Ko jo bil dijak težkega bre¬ mena prost, je hitro odšel za tovariši in se jim pri družil. Kaj pa je bilo zdaj storiti . okradenemu kmetu ? ,,Drugega osla bo treba kupiti," si je mislil trapeč in šel na semenj, kjer jih je bilo dosti na prodaj. Ko si jih je mnogo ogledal, je zapazil naposled tudi svojega ukradenega osla med njimi. ,,01io !“ zavpije trapasti kmet, ,,kakor vidim, si so že zopet sprl s svojim oče¬ tom'. Zdaj,pa bodi, kjer hočeš, jaz ne maram več zate." 29 <11. Slična imena. Dunajski profesor ŠtirTkot,, ki ga dijaki niso prav nič čislali, se je nekoč namenil v Ljub¬ ljano. Ko so' dijaki to zvedeli, so sklenili potu¬ jočega profesorja spraviti v zadrego. Zato so se napotili nekaj ur naprej v Ljubljano. Ko jih je pri ljubljanskih mestnih vratih stražar vprašal za 'ime, so rekli: ,,Jaz sem. Enkot, jaz Dvojfot, jaz Trikot." Ta čudna sličnost imen je stražarja sicer nekoliko osupnila, a vendar je pustil vse tri v mesto. Skopo nato pride profesor. Ko na stražarjevo vprašanje odgovori, da se piše „Stiri- kot“, se raztogoti in zarohni: ,,Počakajte gospod, vas bom že poštirikotil !“ Na dano znamenje pridejo policaji ter odžene profesorja v zapor. Sele črez nekaj ur se je posrečil(5 profesorju, da je policiji dokazal nedolžnost. <12. Gluhi profesor. Na vseučilišču v I. je učil popolnoma gluh profesor IT., ki so z njim dijaki posebno radi brili svoje norce. T£/> je*, prišel nekdaj mlad dijak na vseučilišče in menil pri onem gluhem pro¬ fesorju poslušati predavanja, je vprašal starega vseučiliškega slušatelja, je li navada, i da se dijaki predstavljajo svojim vseučiliškim' profesorjem. ,,Seveda, “ odgovori stari dijak, „in ker bom jaz zahajal k istemu predavanju kakor ti, grem kar s teboj k profesorju 1T.“ Na poti je poučeval novinca takole: ,,Nikar ne misli, da se moraš vseučiliškjm profesorjem bližati tako ponižno - _ 30 - kakor gimnazijskim. Nikakor ih?! Tu smo m, i gospodje, ne profesorji, in. kako moraš ravnati ♦ z njimi* ti pokažem takoj, in ti stori, kakor boš videl mene.“ Da pa je profesor H. gluh, to je prekanjenec popolnoma zamolčal. Vi tem prideta k stanovanju profesorjevemu. Stail dijak sune nekolikokrat z nogo ob vrata profesorjeve sobe, nato zaslišita glas: ,,Noter !'‘ — Učenjak sprejme dijaka kaj spoštljivo ter vpraša, česa ,,visoko spoštovana gospoda želita". Stari dijak mu predloži vpisno! polo in reče z močnim glasom: ’„K tvojim predavanjem bi rad hodil, ti stari čuk ti!“ Profesor se jima novic prikloni ter se podpiše na vpisno polo. Strmeč je gledal mladi dijak vse to početje. Ko ga nato profesor vpraša, ali želi tildi on hoditi k nje¬ govim predavanjem, ne more od same začudenosti skoro izpregovoriti besedice. Sele ko ga njegov tovariš resno pogleda, zajeca: D'a„ rad bi, ti stari č. , !“ Besedai „čuk“ mu je obtičala v grlu. Ko se profesor podpiše tudi na njegovo polo, se po¬ slovita, mladi dijak molče, stari pa s krepkim ,,servus !“ . Ko .prideta na ulice, reče ,,stara sablja," mladeniču:: „Glej, dragi,'tako se vedi povsod! Takoj od začetka moraš profesorjem napraviti rešpekt. 'Idi zdaj: k profesorju M-u., jaz pa grem k Z-u. Pri obedu se zopet snideva !“ Mladeniču jo v,es dogodek tako imponirnl, da je na poti k profesorju M-u izgubil že vso 1 bojcčnost. Prišedši do vrat M-ovega stanovanja sune dvakrat z nogo vanja. Profesor M., ki nikakor ni bil gluli, skoči s sedeža ter gre gledat, kdo razbija po vratih. 31 „Ti stari čuk !“ zavpije dijak, ,,tvoja predavanja bi rad poslušal!" — ,,Gospod, ste li blazni?" pravi profesor, umikajoč se nazaj. Nato 1 veli slugi: ,,Janez* vrzi tega nesramnpža črez stopnice!" Mislite si strah ubogega dijaka in pa. smeli, ki so ga.z njim sprejeli tovariši opoldne v krčmi ! 63. Lepi spomini. Dr. T.: „Da, ljubi tovariš, to so bili lepi časi, ko sva bila na vseučilišču, najsi sva bila uboga ! Nekaj časa sem stanoval v tako majhni sobi, da niti prestopiti nisem mogel v njej k‘ Dr. It.: ,,Jaz pa sem stanoval v taki, da niti. ura ni mogla iti; zato sem jo tudi takoj zastavil!" 6L Kako se išče posojilo. Prvi dijak: ,,Prijatelj ! Ali potrebuješ de¬ narja? Le odkrito povej, nič se ne sramuj!" Drugi dijak: ,,Hvala Bogu, denarja imam sedaj zadosti!“ Prvi dijak: „Bodi torej tako prijazen in po¬ sodi mi deset kron." 65. Mož beseda. Krojač: ,,Prosim, da poravnate račun!" Dijak: ,,Ta mesec vam ne morem plačati!“ Krojač: „Tako ste rekli tudi prejšnji mesec !“ Dijak: ,,No, ali nisem ostal mož beseda?" 66. Nova bolezen. Gospa jo prinesla zajtrk dijaku, ki je stano¬ val pri njej. Videč, da je še v postelji, ga sočutno vpraša, zakaj še ni vstal. Dijak odgovori: ,,Oh r gospa, slabo se mi godi, slabo !“ Gospa: ,,Pošljem Ji po zdravnika ?“ Dijak: ,,Ali menite, da mi ta kaj posodi?"' 67. Gotova dedščina. Dijak pride k ženi, ki je vedeževala na kvarte, in jo naprosi,, naj mu razodene bodočnost. Zena, sede k mizi, razgrne kvarte ter začne vede- ževati. Ko zopet vzame dve kvarti, pravi: ,,Oj, kako ste srečni ! Skoro boste podedovali mnogo mnogo denarja !“ Dijak-jo pogleda ter reče: s ,To me prav'veseli i 1 Prosim vas pa, bodite tako pri¬ jazni ter posodite mi na to dedščino sto kron. “ 68. Zadnjega plačani. Krojač: ,,Saj ste mi vendar obljubili, da me plačate zadnjega ! Danes je zadnji, in vi nečete ničesar vedeti!“ Dijak: ,,Niste me razumeli! Rekel sem vam: Zadnjega vas plačam ; sami vidite, koliko upnikov se čaka ! 69. Malajščina. Profesor je zvedel, da se najporednejši dijak v razredu uči malajskega jezika, ker se misli odpovedati študiranju ..in postati morski razbojnik. Pokliče dečka predse, da bi ga posvaril, in ga vpraša: ,, Ali je res, da se učite malajskega jezika ?“ Dijak: ,,Ites, gospod profesor.“ Profesor: ,,Ali žo kaj znate? Kako se po malajsko imenuje drevo?" Dijak: ,,Ta.“ Profesor: „In dve drevesi?" Dijak: 1 ,,Ta-ta!“ Profesor:. ,,In tri drevesa?" Dijak: ,,Ta-ta-ta!“ Profesor: „In ves gozd?" Dijak: ,,Tatatatatatata . . .!" Profesor iztegne roko in priloži dijaku zaušnico, rekoč: „Pa še ta!" 70. Hiter napredek. Sosed: „No, Arče, kako napreduje tvoj sin na visoki šoli?" Arče: „Vidiš, ljubi sosed, zdaj je priden. Na gimnaziji se mir je godilo slabo; skoro vsak razred je moral ponavljati. Na univerzi pa na¬ preduje dobro, zdaj je že v 18. semestru !“ 71. Prelomite v zakona. Pri prvi juridieni državni preizkušnji vpraša profesor kandidata: ,,Vj sto zaročeni in recimo-, da zapeljem' jaz vašo nevesto. Ali je to prelomi- tev zakona ?“ - ,,Seveda je!" odgovori kandidat brez pomisleka. Izpod naočnika pogleda profesor kandidata, zmaje z glavo in reče: ,,Pomislite malo 1 Saj še niste poročeni !'* — „Pa ste vi, gospod profesor 1 !" ga zavrne kandidat. 72. Kako se omedlelec oživi. Profesor kandidatu medicine: ,,Mislimo Si, da bi se bil vas tovariš tako napil, da bi obležal nezavesten na tleh! Kako bi ga najhitreje spravili k zavesti ?“ i Dijak':' ,,Zakričal bi miu v uho, da ga čaka pismonosec z denarjem 1“ 34 I 73. Mladi modrijan. Dijak bi bil rad šel za nekaj dni domov. Po¬ prosi torej svojega razrednika dovolitve. Ker mn razrednik prošnjo odbije, gro prosit ravnatelja. Najsi mu. tudi ta ne dovoli,, gre dijak vendar do¬ mov. Ko je prišel črez nekaj dni zopet v šolo, so ga hoteli kaznovati zaradi nepokorščine, a on so je zagovarjal z znanim slovnišk.im pravilom: ,,Duae negationes fortior affirmant. 41 —- Oprostili so mu to pot! 74. Kaj je sleparstvo. Profesor vpraša pri preizkušnji pravnika: „Kaj je sleparstvo — „Sleparstvo je, če me se¬ daj pri preizkušnji vržete !“ — Profesor: „Kako to ?“ — Dijak: ,,Kcr je po kazenskem zakonu oni slepar, ki porabi nevednost drugega, tla bi mu škodoval 1“ 75. Svarilo dijakom. " Pokojni celjski profesor O-k je imel navado, dai je rad temu ali onemu dijaku kaj prerokoval, če se ni pridno učil. Najčešce je rekel: ,,Ti fan- taMrf ti ! Zakaj se ne učiš ? Ne boš gospod ! Ne boš jedel pečenko s salato, ampak kvečjemu ne¬ zabeljene žgance ! ; ‘ Posebno hudo pa je prerokoval, nekemu M-u., sedaj graščaku blizu Celja, ko ga je videl v šoli, da prepisuje nalogo od soseda. Rekel irati jo: ,,Oj M. ! Ti slepariš !| Kdor pa slepari, ta laže; kdor laže, ta krade; kdor krade, ta ropa, in kdor ropa, ta pride na vešala, in to se zgodi tudi s te¬ boj ! Še danes bom'pisal tvojemu očetu, da pri¬ deš na vešala!“ 7(>. Čuden stavek. Prav tisti profesor jo imel tudi navado, da j o poklical vedno po več dijollbv skupaj, da so morali iti. pred prvo klop, kjer jih je izpraševal. •Nekdaj pa so bili v njegovem razredu dijaki, izmed katerih se je eden pisal Pajek, eden Muha,, eden Zaletel, eden pa Proldet. Kadar je' hotel profesor te poklicati, je samo rekel: „P. r okle v P a j e k so je v M u ho Zaletel!" 77. Pismo dijakovo očetu. Ljubi oče ! Danes v ponedeljek vam pišem ; jutri v t o r e k oddam pismo na pošto 1 ; v sredo prej¬ mete pismo; v četrt'ek mi odpišite, in če v petek ne dobim nič denarja, pojdem v so¬ boto. na pot’, in v nedeljo boste imeli svo¬ jega sinčka doma. ! — SerVus ! 78. Pismo očetovo sinu dijaku. Ljubi sin ! Pišem ti: Jaz sem qsei; ker bi, ako bi ti pisal: Ti si osel, tudi ti bral: Ti si osel in bi mislil, da sera j a z osel. Ako, ti pa pišem : Jaz sem 1 osel, boš potemtakem tudi ti bral: Jaz sem osel, pa boš vedel, da si ti osel. — Tvoj oče Bedakovič. 79. Še nekaj drugih pisem. Sin je pisal očetu: Ljubi oče ! Noč in dan se moram, učiti, zatorej ne utegnem mnogo pisati. Prosim pošljite mi 20 kron,, drugič vam pišem več ! — Vaš sin Modrijan mlajši. - ' 36 Oče je odpisal simi: Ljubi s^n ! ■ Tudi jaz ne utegnem pisati mnogo ; pošiljam ti 4 krone, drugič manj ! — Tvoj oče Modrijan,, starejši. 80. Zbirka starega denarja. Rijalj: jo pisal očetu: Ljubi oče ! Pošljite mi 40 kron,- da si nakupim nekaj redkih starih denarjev, ker namerjam napraviti veliko zbirko denarja iz starih časov. Vaš sin Potrato vič. Oče je odpisal sinu : Ljubi sin ! ” Da bi si ti napravil zbirko denarja, se mi zdi prav tako, kakor bi si naš Sultan napravil zbirko mesenih klobas ! 81. Eovršno. Slavni dunajski profesor zdnfviiik dr. Bil 1- rothi (f 1893.) je reklel nekega dne svojim slu¬ šateljem: ,,Da„ ljubi Moji gospodje ! Velika na¬ paka današnjih zdravnikov je, da prepovršno opazujejo znake bolezni .in da se jim marsikaj studi po nepotrebnem ! Glejte, storite-to, »ko se vam,ljubi!“ Rekši pomoči prst v vodo, ki je v njej asistent izpiral mrliče, ter ga oblizne. Daši se jim je gabilo to početje, so vendar storili vsi po vrsti, kakor 1 je storil njih ljubljeni * učitelj; nobeden ni hotel zaostati. .37 Nato pa reče Biliroth: ,,Vidite, gospodje, kako površno opazujete dogodke! Nobeden izmed vas ni opazil,, da sem jaz v vodo vtaknil kazalec, obliznil pa — sredinec !“ . 82. Opekel se je. VisokošoJeuKrokariču so prisodili na sodišču zaradi nočnih nemirov 20 kron kazni ali 48 ur zapora. 20 kron plačati, to bi bilo pač škoda! Očeta pa) je vendarle hotel olajšati za to vsoto. Pošlje torej domov ekspresno pismo, pridene k a* zenski odlok ter prosi za denar, ker drugače mora v ječo. Ko je pismo odposlal, je odšel na sodišče, da odsedi prisojenih 48 ur. Ves čas, kar ga je prebil v zaporu,, je pre¬ mišljal, kako bo v veseli družbi ,,pognal“ tistih 20 kron, kijih dobi od očeta. Komaj odsluži svoje ure, steče domov* veselo prepričan, da ga' doma že čaka očetov odgovor in denar. Pa doma ni bilo ne denarja,, ne kakega pisma. Takoj piše zopet domov ter milo prosi, naj ga vendar rešijo iz zadrege ter mu denar pošljejo brzojavno. Nestrpno je čakal pismonošo z denarjem, a ni ga bilo. ■Tretji dan pai je dobil tole dopisnico: Ljubi sin ! Pravkar sem dobil 20 kron, poslanih na vaše sodišče, nazaj z opombo, da si kazen odsedel. Pozdravlja te tvoj oče Janez Krokarič. 83. Piti se je naučil. Visokošolec pravi pri obedu svoji mali sestrici: ,,Sramuj se, Cirilka! Zdaj si že tako velika, pa še ne ješ spodobno ! Vedno te moramo opominjati J “ Cirila: „Le molči in pusti me ! Saj so oče včeraj rekli, da si se ti šele na vseučilišču piti naučil!“ 84. Klop. Ni bolj veselih :in šegavih ljudi, kakor so dijaki, posebno visokošolski. Zdravi in mladi uganjajo svoje burke in skrbe ljudem za smeh, časih pa tudi za jezo. Posebno redarji v takih mestih vedo marsikaj praviti o njih norostih. Taka mična burka z redarji se je zgodila tudi v nekem našem velikem mestu. Povedati vam jo hočem ! Dijak je naroči! pri mizarju novo klop za pred hišo. Ko je bila narejena, je prišel s tropo tovarišev pozno v noč ponjo. Ko jo plača in si da račun potrditi, jo vzdignejo na rame, da jo poneso po ulita proti dijakovemu domu. - Kar zagleda redar ta čudni nočni izprevod. ,,Stojte !“ zakriči. ,,Kje ste dobili klop in kam jo nesete ?“ — ,,Pri mizarju smo jo kupili in domov jo ne¬ semo !“ odgovore dijaki. — „Poznam take reči!" reče porogljivo redar. ,,Hajd z menoj na straž¬ nico !“ — Dijaki se 'okrenejo na desno ter zaneso klop, kamor jim je Velel redar. Komisar je že sladko spal, ko je prignal redar to veselo družbo pred stražnico. Ko pri¬ dejo v pisarno, mu pokažejo dijaki potrjeni račun 39 mizarjev ter mu povedo, da neso klop sedaj domov, ker je podnevi .vendar ne morejo. Mi¬ lostno jih komisar odpusti.. Dijaki dvignejo klop ter jo neso po drugi ulici proti domu. Niso še dolgo korakali, kar jih je zagledalo drugo ,,oko postave". — ,,Stojte ! Kje ste dobili klop in kam jo nesete?" — Od¬ govore mu po resnici in pravici. A' redar, ki so mu dijaki že večkrat kaj napravili, jih odtira v stražnico. Komisar, ki je komaj zadremal, je, moral zopet na noge. Ko pride iv pisarno in za-* gleda znane dijake, jih godrnjaje požene ter se spravi zopet k počitku. Ni trajalo dolgo in zopet je zapel zvonček nad stražnico. Jezno pogleda komisar skozi okno svojega stanovanja. Redar iz neke druge ulice mu naznani, kakšne ,,ptičke" jo ujel. Ko komisar vidi, da so to prav oni dijaki s klopjo, ki so ga nocoj ža dvakrat spravili iz postelje, zapove redarju, naj jih spremi do doma, ker je klop res njih lastnina in so jo pošteno plačali. Naložili so torej klop ter jo nesli domov na čisto drugi konec mesta; redar pa je taval z njimi ter škripal z zobmi. 85. Kako je ravnati z opozicijonalcem. Pokojni celjski profesor 'A 1 . Illuščik je bil strasten opozicijonalec; če je 'kdo trdil belo,, je gotovo rekel črno ter kričal tako dolgo, da je obveljalo njegovo. Bil je ob njegovem času na .gimnaziji dijak R-r, čegar stric je bil istočasno tam profesor 40 krščanskega nauka. .Ta dijak pa je storil nekaj, zaradi česar bi bil moral biti po šolskih zakonih izključen. Stric b ( i ga bil rad rešil, zato gre k profesorjem ter jih poprosi, naj ne glasujejo za izključitev. A pr ofesorji-to variš! mu reko, da no bo vse nič pomagalo, ako ne pridobi tudi Hlu- ščika. 'A kako tega dobiti ? Saj ga jo poznal! Premišljuje torej in naposled najde rešn-o pot. Ko pride pri seji R-ova reč na vrsto in vpraša ravnatelj profesorje za njili mnenje, se takoj oglasi dijakov stric ter izpregovori resno: „Basi sem fantu stric ter mu želim vse najboljše, je vendar njegova pregreha tolika, da bi bila tu milost na nepravem mestu. Svetujem torej, da se izključi!" Komaj to 11. zasliši, plane kvišku, udari s hromo desnico ob levo, krepko vzklikne ter reče: „Kaj, izključimo naj ga? temu neki ? Saj ni storil nič takega ! Šest ur ga za¬ primo, pa jej‘ r Drugi profesorji so mu nalašč oporekali še nekaj časa, a pri glasovanju se je Illuščikov predlog sprejel soglasno. R-r je od¬ sedel slvojih šest ur ter smel ostati na gimnaziji. Stričeva zvijača ga je rešila ! 8<>.—89. Pri celjskem opatu 31. Vodušku. Bilo je v navadi., da je imel blagi celjski opat Matija Vodušek (f 187B.) pri sebi po dva gimnazijska dijaka, ki sta mu po redu stregla pri sv. maši ter obenem opravljala službo strež¬ niško, tajniško,.,-ekonomsko in še več drugih. Godilo se jima ni .slabo. 41 Kako blago je, ravnal Vodušek z dijaki, vidimo tudi iz teh dogodbic. Bila sta okoli. 1. 1870. pri njena sedmošoleo Tonček in petošolee .Jožek, ki sta. sedaj oba pro¬ fesorja ter jako delavna slovenska domoljuba.* L Jožek je rad izostal ,časih do desete ali pol- enajste ure ponoči, to mu je bila slaba navada, in ee ni dobil odprtih vrat, pa je splezal preko njih, ker je bil dober telovadec, in je vselej srečno prišel v hišo. Samo nekoč, ko je dokolovratil ob navedeni polenajsti uri do opatijskih vrat, se je zavihtel kot ,,Sokol in spe“ na vrh, pa ko se je ravno hotel na drugi strani spustiti na dvorišče, je zaslišal prijazen glas iz .opatovega okna: ,,Jožek, ali si ti ?“ Kakor strele so zadele Jožka tc sicer no ostre besede, in kakor mrtvo truplo! se je zvalil na trdo dvorišče. Opat zapre okno in odhiti črez stopnice doli na dvorišče gledat svojega mrtvega Jožka. 'Ali tega. ni bila nikjer videti, nikjer več najti. Gre v sobo Tončkovo in Jožkovo, pa kliče: ,,Tonček. Tonček! Je li Jožek doma? Vžgi svečo !“ Tonček * „Tonček® je g. Anton Bezenšek, znani izumitelj jugoslovanske stenografije, sedaj profesor na visoki šoli v Sofiji; ,,Jožek" pa prerano umrli profesor v Beljaku (Koroško) Josip Ijendovšek. Tudi sedanji vladika lavantinski, 'gospod Mjjiael Napotnik, je bil obenem z gospodom Pr. Štiftarjem, profesorjem (f 1913) v Kalugi pri Moskvi, takšen goje¬ nec opata Voduška. 4 42 - prižge svečo, opat s svečo v roki gre gledat in res najde Jožka pod odejo, aii cisto praznično oblečenega in s klobukom na glavi. ,,Ti norček ti, pa s Klobukom spi!“ reče opat, -postavi svečo na stolec kraj Tončkovo po¬ stelje in odide, vesel, da Jožek tako lepo spi, najsi s klobukom na glavi in da ni mrtev. 2 , Ko so imeli pri Sv. Miklavžu gori na bregu tik Celja cerkveni shod, je izročil opat svojemu Tončku ključ dq pivnice na bregu in mu rekel: „Na ključ, Tonček, daj godcem vina, vsakemu po en polič, a gospodom le daj več; kolikor bodo hoteli piti, toliko jim daj !' 1 Ko je . tistega dne opat stal doma pred oknom in gledal Šmiklavški breg, je čul, kako so bili ljudje veseli na bregu in kako so godci enomer igrali ,,tuš“. Kaj neki bi to bilo ? Go¬ spodje so bili veseli v gorici opatovi inl so Tončka posadili medse;, a ko je Tonček sedel med go¬ spodo, se mu ni hotelo streči in meriti vina godcem in zato jim je oddal ključ do pivnice za tisto popoldne, in to je storilo, da so ,,tuši'“ na Smiklavškem bregu prihajali vedno gostejši in hrupnejši. Ko je prišel Tonček z brega domov, jo moral Jožek vzeti Tončku ključ in ga prinesti opatu ; tudi je dobil Jožek povelje, naj se pride javit ob peti uri v jutro. Ko se Jožek prijavi drugi dan ob peti uri v jutro,, mu da opat ključ in reče,, naj gre precej na breg in haj vizira tisti sod, ki je na pipi, a 43 s Tončkom ne sme ničesar izpregovoriti, ampak naravnost njemu mora povedati, koliko je še vina v sodu. Jožek gre in gre po bregu in premišlja spotoma, kaji in kako bi storil, da ne bi nikomur napravil krivice, in naposled izračuni, koliko vina bi utegnilo še biti v sodu. Ko pride domov na „raport“, pove opatu, koliko je še vina v sodu. Toda siromak se je menda grdo zmotil v računu, ker je opatu povedal, da je še toliko vina v sodu, da bi ga bilo po njegovem računu več, nego ga je bilo dan pred cerkvenim shodom, ko je opat sam brez znanja Tončkovega in Jožkovega viziral sod. — Posledica te zmote je bila, da je rekel opat: Le pojdi v šolo, ti Jožek; Tonček je pošten, ti pa nisi!“ 3 . Še eno sitnost je. doživel Tonček na Šmi¬ klavškem bregu ! Ko je namreč nekega dne hotel opat zapisati nekaj v vinogradarsko knjigo, je opazil, da nima svinčnika pri sebi. „Zmerom nosim svinčnik s seboj, v danes ga pa. nimam !“ „0 nič ne de, saj ga imam jaz,“ odgovori Tonček naglo. ,,Veš ti, Tonček, jaz nisem vprašal, ali ga imaš ti s seboj ali ga nimaš, ampak jaz ga nimam, in ti precej skoči črez breg doli domov po moj svinčnik in potem bom imel tudi jaz svojega !“ Tonček, ki je bil navajen slušati na vsak migljaj, če se mu je kaj zapovedalo, je izpočetka - 44 hitel, zatem je pa hodil čimdalje počasneje po bregu do prve sence. iTam je legel in je obre- zaval svoj svinčnik, dokler ni bil nekamo po¬ doben opatovemu svinčniku, zatem je še poležal pol ure in se naposled vzdignil in opatu ponesel 7 svinčnik. Opat prime v roko svinčnik, zapiše nekaj v knjigo in pravili „Svinčnik je sicer podoben mo¬ jemu, moj pa le ni, ker ti, »Tonček, nisi čisto nič zasopel in moker po taki vročini, kakršno imamo danes ! “ 4. Ko je prišel sv. Matija (24. februarja), je; polvabil. opat na obed ali. na večerjo svoje pri¬ jatelje in znance, drugi so prišli tudi brez po¬ vabila, in vsak*je dobro došel, a Tonček in Jožek sta stregla. Ko je potem prišel nekoč sv. Anton, Tončkov patron, je tudi Tonček povabil svoje prijatelje k sebi iv opatijo in jim nanosil vina v obilju iz opatove kleti (ključ je bil v Tončkovi oskrbi), a domača kuharica je bila tudi mehkega srca, pa je priredila Tončkovim gostom dobro večer- jico. Ko so se v prijateljskem krogu'v pritličnih prostorih celjske opatije razmočila mlada grla, so zapeli Tončkovi gostje nekoliko tiho, samo da ne bi hišnega gospodarja zmotili v spanju. Ko so odpeli prvo pesemco in se ni začul zvonec, ki se je navadno oglasil, kadar je bilo večje društvo pri Tončku in Jožku, so internirali drugo in potom tretjo; ali še niso bili odpeli tretje, že se odpro vrata Tončkove in Jožkove 45 sobe, in na pragu se prikaže prijazna podoba celjskega opata. Dražbi je kar sapo zaprlo, in ubrani glasovi so mahoma obtičali pevcem v grlu. ,,Le dalje,le dalje, studiosi gcnerosi li^se oglasi hišni gospodar, in ko se Tončkovi gostje zavedo in vstanejo, potisne opat na čelu sedečega dijaka za sedež nazaj,, pa sede na njegovo mesto, čisto tako, kakor da je prišel med navadne svoje goste. Tončku je bilo sicer tesno pri srcu, pa se je potolažil in si mislil: ,,Ce bom) tudi poklican jutri ,na besedo’ k opatu, pa se že izgovorim kako tako, da ne bo hude ure.“ Ko je predsedujoči opat s svojo prijaznostjo mladeniče nekoliko utolažil, tako da so zopet po- izkušali peti, je prinesla kuharica sama in svoje¬ ročno polno skledo krapov v sobo. Ko pa ugleda opata na, čelu 'družbe sedečega, se tako prestraši, da kar zapodi od daleč skledo na mizo in zbeži. „Jjožek, pojdi, pojdi in reci,, naj kuharica pride v sobo !“ reče opat črez nekaj časa. Jožek gre v kuhinjo,, pa ničesar ne opravi; tudi Tonček gre, kuharica pa le neče priti v sobo, ampak zaklene kuhinjo za seboj. Ko je bilo že bolj pozno,, se je opat poslovil in odšel. Tudi dijaki so odšli vsak na svoj dom in'so spali vsi dobro, samo Tonček in kuharica nista zaspala precej dolgo. Prvega je pekla vest zaradi vina, drugo zaradi krapov. Drugo jutro je ministriral Tonček v kapelici Matere božje sedmih žalosti in ni bil poklican ,,na besedo“, tudi kuharica ni bila poklicana. Spectabilis. III. Iz lovskega življenja. 1. Nikdar v zadregi. Star lovec lovcu novincu: ,,Prej si vedno trdil, da ti puška ne nese prav; zdaj ko imaš novo, pa zopet nič ne zadeneš !“ N.ovinec: „1 kaj! Zdaj pa zajci ne teko prav !“ 2. Muhasta tolažba. A: „Če pomislim, koliko me stane lovska karta, koliko zapravim na lovu, koliko raztrgam obleke in ojbutala in koliko zamudim doma, me stane vsak zajec, ki ga ustrelim, vsaj 10 kron !" B: ,,Zahvali torej Boga, da jih ustreliš tako malo !“ , 3. Kdaj je videl zajca. Lovec: ,,'Ali nisi videl zajca tekočega tu črez cesto ?“ Pastir: „Pao, videl sem ga i !“ Lovec: ,,Kdaj ?“ Pastir: ,,Kake dve leti bo že temu. 1. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Mogočna Donava in ribata Tisa sta se razlili po neizmerni ogrski planjavi ter nemilo zbudili spečega zajčka. Zajček v sili spleza na vejevnato drevo, po,d katerim je spal. Drugi dan ga iz vasi 47 ugleda Madjar in ga sklene ujeti živega. Zasede čolnič in se odpelje po zajca. Toda ko je Madjar po eni strani plezal na drevo, je skočil na drugi strani zajček z drevesa v čo*lnič in se po valovih srečno odpeljal, zapustivši nesrečnega Madjara namesto sebe na'drevesu. 5. Kateri bo iztožil? Kmet je imel njivo zelja, na katero so v gosti zahajali zajci prav pridno. Kmet si misli, kaj bi napravil, zakaj streljati in loviti jih je bilo prepovedano. Trne! je namreč neko v gosp'od ta lov v najemu. Ko zelje dozori, ga poseka, le eno lepo glavo z najvišjim korenom pusti in jo .izotli; to otlinlo pa napolni z močnim njuhalnim tobakom. Okoli glave naloži kamenih plošč,, da bi zajci laže do¬ segli do zeljne glave. Zajci pridejo in začno glo¬ dati to glavo. Pa komaj so je nekaj objedli, so že začeli kihati, ker jim je tobak prišel v nos¬ nice, in ob 1 tem kihanjp so z glavami treskali na kamenite plošče ter si potolkli glave. V malo urah je ležalo več mrtvili zajcev okoli zeljnate glave. Primeri se„ da najemnik tega lova najde mrtve zajce; zato gre kmeta tožit. — Kmet pride pred sodišče. Vprašan, kaj je storil z zajci, od¬ govori : ,,Zeljo ni bilo nasajeno za zajce, tudi jim nis.em rekel njuhati tobaka, zato tudi nisem kriv. da so kihali in se pobili. Nasprotno pa so zajci kakor samomorilci vredni kazni. Zdaj pa bom jaz vas, kot najemnika lova, tožil za tobak, ki so mi ga ponjuhali zajci. “ 48 (>. Muhe je kupil. Pri nekem kmetu jo stanoval vojak. Neko popoldne je ležal za pečjo, a muho miu niso dalo miru. Ker mu je bilo dolgčas,, je premišljal, kako bi se pošalil! s svojim gospodarjem ter si izlepa pripravil eno ali dve kroni! iz kmetovega žepa. Reče torej kmetu: ,„Oče, muhe kupim od vas, ki jih imate v sobi!" Kmet, misleč,- da ga ima za norca, pravi, da mu jih rad da zastonj in naj le vse polovi. „Ne,“ reče vojak, ,,zastonj jih nečem.; a kupim jih od vas, ako hočete; eno krono dam zanje!" Kmet pravi, da mu je prav, ako jih. že hoče kupiti. Vojak mu da krono, in kmetič jo smehoma vtakne v žep. Vojak protegne sedaj puško izza peči, jo na-' bije s'svincem ter ustreli tja po mizi, kjer lazi največ muh. Kar zaškripalo je in okna so za- žvenketala. „Za Boga, kaj pa delate ?“ zavpije prestrašeni kmet. ,,Muhe streljam, ki sem jih kupil od vas," odgovori vojak resno in zopet nabije puško ter drugič pomeri. Zdaj pa poklekne kmetič predenj ter ga naprosi, naj prizanese nje¬ govi liiši, saj mu rad vrne krono. Vojak pa za¬ hteva dve kroni. Rad mu ji je dal kmet, da je le zopet razdrl kup. 7. Zobje zunaj. Potnik pripoveduje: Hodeč lansko zimo po Rusiji, sem srečal v hosti volka, ki je zijal talko grozovito, da sem si mislil-: Požre me kar živega. Kaj je bilo storiti? Sežem volku z roko v gobec, 49 potem po gobcu naglo dalje do repa,, ga zgrabim za rep in ga potegnem z vso močjo k sebi. Tako ga obrnem, kakor bi bil že na meh odrt, in mu rečem : ,,No, mrha, zdaj mo ' pa Je ugrizni, če moreš, ko imaš zobe zunaj !“ 8. Lovec novinec. A: No, kako, je bilo včeraj na lovu? Ali si ustrelil veliko zajcev? B: Ustrelil sem jih veliko, pa so se šmenti zbali strela in pobegnili, enega sem zalezel, ko j.e sladko spal v gnjezdu. A: Temu si vendar upihnil luč življenja?’ B : Tudi ne L Ko sem ustrelil, se je mrcina zbudil ter pokazal pete. * 1). Medved na hbuški. Lovec Bene je pripovedoval tole zgodbico : 4 ,,Ime.l sem navado, tla sem’ po lovu splezal na krevljasto hruško, ki jo stala sredi gozda. Tam sem sedel med rogovile, se naslonil na deblo ter zaužil svoje kosilce. Nekega dne sem ves utrujen od dolge hoje sladko zaspal na svojem zračnem ležišču. Karme zbu.di šum. Ko ižpregledam, vidim, da je pri¬ lomastil medved na moje drevo. Sapa mi je za¬ stala, tako sem se ga prestrašil. Ko pride blizu mene, si utrga hruško ter mi jo pomoli pod nos. Mislil sem, dar jo moli meni, zato zavpijem od strahu: ,Nečem! je!’ Medved se^ zgane in — resk pade po vejah na tla. Zdaj sem se šele 50 prepričal, da me medved ni videl, ker sem bil skrit v gostih vejali; ampak držal je lo hruško proti solncu, da bi videl, ali. je dobra. Ko pa je za¬ slišal moj glas, je od strahu padel na tla ter se ubil. Lahko si mislite, kako vesel sem splezal tudi jaz na tla. Še sedaj večkrat v duhu vidim pred seboj medveda, kako mi moli trpko drobnico." 10. Lov v sobi. Plemenit gospod je stanoval v prvem nad¬ stropju. Bil je velik prijatelj lova; ni bilo dosti, da je podnevi s svojimi psi dirjal okrog, celo doma v sobi je lovil, ščuval svoje pse na mrt¬ vega,, z žago vino natlačenega zajca. Ali je bil to ropot! V drugem nadstropju nad njim pa je stano¬ val učen gospod, ki je tudi rad lovil, pa ne zve¬ rine, ampak učenost in vedo, ki pa potrebuje ti¬ hote in miru. Ta naznani svojemu sosedu, naj ustavi tisto brezkončno ropotanje. Plemeniti go¬ spod pa odgovori: ,,Y svojem stanovanju sinem delati, kar se mi ljubi!“ Kaj se zgodi? Ko drugega dne naš junak ravno s svojimi psi lovi mrtvega zajca, ga pre¬ straši dež, ki se imuje izpod stropa. ,,Kaj jo to ?“ vpraša najprej sam sebe, potem strežnika, naposled učenega gospoda nad seboj. Ta pa reče, kazaje na svojo poplavljeno sobo: ,,Gospod ! Vi lovite v svojem stanovanju zajca, a jaz lovim ribe. V svojem stanovanju smem delati, kar se mi ljubi !“ — Od tega časa je bil spodaj mir, a tudi dežja ni bilo več. 51 11. Čudui lovci. Slaven grški modrijan je srečal zunaj mesta tropo, mladih lovcev, ki so se vračali z lova. Ker ni videl pri njih nobenega plena,, jih je, vprašal zaničljivo: „No junaki, kaj ste ujeli ?“ Pa miu odgovori eden:i ,,Ves dan smo lovili v gozdu. Kar smo ujeli, smo pustili tam ; česar pa nismo ujeli, nosimo s seboj. — Kaj smo lovili? Tri dni ti damo odloga, da uganeš; če ne uganeš, nisi vreden svojega imena !“ (Pri Grkih je bila namreč velika sramota, če modrijan ni mogel rešiti kake uganke.) Modrijan je premišljal noč i dan, da bi se domislil, kaj so lovili. — , Brezuspešno je minil prvi, mine drugi dan in tudi tretji se je bližal svojemu koncu in vedno še uganka ni bila rešena. V veliki žalosti in skrbi za svojo slavo vzame vrv, gre ter se obesi. Ubogi modrijan se ni domislil, da so mla¬ deniči lovili — bolhe. 12. Premočen tobak. V Petranovi krčmi so sedeli v nedeljo po¬ poldne kmetje za mizo, pridno praznih literčke in se menili o tem in onemi. K njim prisede tudi grajski lovec Martin. Po raznih pogovorih so začno meniti tudi o — hudičku. ,,Ali si ti že videl hudiča ?“ vprašajo drug drugega. ,,Ne !“ - ,,Ti ?“ — ,,Ne !“ — Zdajci pa poseže Martin v besedo ter pravi: „Jaz pa scih ga videl, jaz ! Ce želite, vam povem:, kje in kako!" — „Le povej, le povej !“ se zasliši iz vseh koto,v. Martin pomakne kapo na levo uho, pogleda globoko v kupico ter začne: ,,V sredo teden sem zasledoval tam v Šipkovem travniku kljunače. Zdajci ugledam sila velikega moža, ki gre na¬ ravnost proti meni. Imel jfe širok klobuk in rdeč plašč, izpod katerega sem videl konjsko kopito in kravji rep. Takoj ga spoznam. Ponižno se mu odkrijem in mu rečem:: ,Dober dan, gospod vragovič 1’ — ,Dober dan, Martin ! Odkod pa, odkod ?’ — ,Z lova!’ — ,Ali si kaj ustrelil?’ — ,Tri kljunače!’ — ,Zakaj pa si jih obesil zunaj na torbo ?’ — ,D'a ostanejo lepo gladki!“ — ,'A 1 tako !i Kaj pa nosiš tu črez ramo ?’ vpraša hudiček ter pokaže na mojo puško. ,To je moja pipa, gospod vragovič,,’ mu odgovorim. ,Kad bi nekoliko kadil Iz tvoje pipe, Martin ! Ali jo imaš. natlačeno ?’ — ,Da, da' gospod vragovič ! Vzemite sprednji konec v usta! Takoj vam spodaj zažgem tobak!’ e-- • Vrag stori, kakor sem 1 mu rekel, in jaz vesel, da posvetim vragu in ga ugonobim, napnem, petelin se sproži —■ plul! - in kaj mislite, kaj se je zgodilo ?“ — Odprtih ust poslušajo vsi! . . . ,,No, pljunil mi je vsa zrnca, nazaj v lice ter dejal: ,Ej, Martin, tvoj tobak je pa vendar premočen’ !“ 13. Kako jazbec koruzo krade. Stari lovec Koritnik je. pripovedoval sosedom tole mično dogodbico: „Moja koruza, ki je kazala tako lepo, je imela vedno manj storžev. Pasja 53 noga, sem si mislil, to pa ni kar tako. Tatu moram dobiti. Vzamcmi risanieo in se postavim v zasedo. Dolgo čakam in že mislim, da je' vse čakanje zastonj. Kar zaslišim: nekako hlastanje, ki se vedno bolj bliža moji njivi. Aha, si mislim, zdaj smo pa skupaj ! Niti ganil se- nisem, da bi Se ne izdal. Vražji tat, danes’ bova orala ! Gledam in gledam, in kaj vidim ? Dva jazbeca prikobacata k moji koruzi. Komaj sta pri njivi, leže prvi vznak ter pomoli noge kvišku kakor ročice pri vozu. Drugi pa se meni nič tebi nič zakadi med koruzo in trga in puli, da kar vse poka. Nalaga storž za storžem na leže¬ čega jazbeca, kolikor drže njegove noge. Ko vidi, da se ne da več, zagrabi ležečega jazbeca s tovorom vred za rep in potegne vse skupaj v jazbino. “ ,,Zakaj pa niste ustrelili ?“ vpraša nekdo izmed sosedov. . ’ „Kako neki ?“ odgovori Koritnik. „Stvar je bila presrnešna. Smejal sem se, da me še danes vse boli!“ 14. Kako se lovi opica gorila. Lovec, ld se je pravkar vrnil iz Afrike, je pripovedoval v veseli družbi, koliko goril (dva metra visokih opic) je pokončal tam. Poslušalci se začudijo, kako je mogel tem nad Ivse močnim in divjim živalim do živega. Nato jim reče: ,,Seveda je ta lov jako težaven in nevaren, a če človek zna, je lahek. Le poslušajte, kako sem 54 jih lovil ! Kakor veste, opice rade posnemajo človeka. To sem si izkoristil. Vzamem namreč dve pištoli, eno nabijem s samim smodnikom, v drugo pa denem tudi kroglo. Kadar sem ugledal v gozdu kako gorilo, sem 'izstrelil pištolo le s smodnikom nabito proti svojim prsim; drugo s kroglo pa sem vrgel nato od sebe na tla ter zbežal. Gorila to opazi, se priplazi tja, pobere pištolo, si jo nastavi na prsi — ter, se ustreli. — Tako sem jih pokončal mnogo !“ 15. Lov na medvede. Lovec Cene je pripovedoval v veseli družbi: ,,Pred nekaterimi leti sem bil. prvič na kovu, daleč tam' v gorah. Dva medveda sta bila tam in sta nadlegovala živino in ljudi na planini. Mene so postavili na ozko stezo ob skalah. Na eni strani se je vzdigovala strma gora, na drugi pa je bil globok prepad, črez katerega je držala lesena brv. Nisem še stal dolgo tam, kar sem za¬ slišal neko mrmranje, in zdajci je, stal pred mano velik m.edved. Kaj naj storim ? Ustreliti nisem mogel, ker mi je padla puška od strhhu iz rok ter tolobila v prepad. Ne premišljam dolgo. Po¬ čenem na brv ter se splazim po njej črez prepad. Pal komaj! dospem na sredo brvi, zapazim med¬ vedko, ki mi pride naproti. Tako- sem bil ujet; pod mano prepad, pred mano medvedka,, za mano pa njen kosmatinec medved. Bili so to strašni trenutki...." Lovec nekoliko umolkne, poslušalci pa plašno zijajo vanj, in nekdo reče: ,,Kaj pa je bilo potem?" — ,,Snedla sta me!" reče lovec in odide. « 16. Lov na volke. A: ,,Lov na volke utegne biti za lovce po¬ sebno veselje ?“ B: ,,Res ! Vendar tudi nevaren je časih; zakaj volki so prav strašne zveri. “ A: „0 tem ne dvomim; pa lovci se vendar podpirajo med seboj ?“ B; „Ne vselej. Glejte, pred nekaj leti sem šel na Poljskem na volke. Bilo nas je kakih deset lovcev. Kar se volk iz gozda naravnost zakadi vame. Vsi lovci zbeže —■ moja puška se ne sproži — in po meni bi bilo, da me ni rešil moj zvesti pes. Ta je namreč zgrabil volka, in začela sta se boriti in grizti, da je bilo groza. 11 A: ,,Pa kateri je bil močnejši, pes ali volk ?“ B: „Tega ne morem določiti; zakaj grizla in borila sta se, dokler nista drug drugega po¬ polnoma požrla; nič ni ostalo — razen njiju repov !“ 17. Orel odnesel psa. Dva mlada lovca sta nadlegovala starega iz¬ kušenega lovca z raznimi neslanimi lovskimi izmi- šjjavami. „Ej,“ pravi naposled stari lovec, ,,to vse ni nič proti temu, kar se je zgodilo nekoč meni. Ustrelim namreč zajca. Pes ga prime, da bi ga prinesel, kar prileti orel, zgrabi psa in zajca ter odnosa oba. Jaz ustrelim za njimi in — kaj mir šiite, koga sem zadel ? — Orel in zajec sta padla na tla, pes pa je letel dalje po zraku !'“ 56 18.—25. Modri psi. V nedeljo zvečer je sedelo pri Hanžiču več lovcev, ki so se menili o tem: in onem. Kakor je že pri lovcih navada, so hvalili tudi svoje pse. Nekaj teh ,,pasjih modrosti' 1 , kakor sem jih tedaj slišal, naj vam zapišem ! T. I Lužarjev Peter je pripovedoval tole dogod- bico: ,,Znano je, da psi silno dobro vohajo, a tako dobro kakor moj pes menda ne voha no¬ beden na svetu. Le poslušajte ! Bili s,mo nedavno na ptičjem lovu ! Tri ure smo se že plazili in lazili, a dobili nismo nobene jerebice, sloke ali kaj takega. Kar obstoji m,oj B o 1 h o b e r, češ, da je nekaj ovohal. Napnemo peteline ter se pri¬ pravimo za strel; a zastonj ! Nobene ptice ali druge živali ni bilo videti. Pes pa je stal še vedno mirno ter migal z repom. Skoro pa je začel na vso moč kopati pri leskovem grmu. Opazovali smo ga še nekaj časal mirno, potem pa smo se mu oprezno približali. Pes koplje in koplje In že izkoplje precejšnjo jamo. Radovedni čakamo in gledamo, kaj bo izkopal. Zdajci se prikaže v jami nova porcelanasta pipa. Komaj jo pes ugleda, jo popade ter prinese meni. Za¬ čuden jo pogledam, In kaj mislite, kaj je bilo na njej posebnega ? — Jerebica je> bila naslikana na njej in to je pes ovohal globoko v zemlji. Vidite, tu imam še sedaj to pipico !“ 57 2 . Nj&to je pripovedoval Mlačnikov Tinček: „Še boljši nos ima moj D i a b o 1 o. Nekdaj sem stavil, da mi poišče in prinese nazaj vsako reč, za ka¬ tero mu velim. Res, peljemo se ndkega dne na kmete. Grede zaznamenujem srebrno krono, jo dam Diabolu povohati, potem pa jo vržem na cesto. Crez kako uro spustim psa z voza ter mu ukažem, naj poišče krono in mi jo prinese. Mine ura za uro, in psai ni od nikoder. Pri¬ jatelji se mi smejejo in mi zabavljajo. Na večer smo sedeli v kremi pri vrčkih piva, in požreti sem, moral marsikatero pikro zaradi Diabola. Zdajci popraska nekaj na vrata. Natakar odpre,' in v sobo pride ves krvav moj — Diabolo ter prinese v gobcu raztrgane hlače, ki jih položi predme. Vzamem hlače, jih preiščem-ter najdem v žepu svojo zaznamenoVano krono. Ubogi pes je obvohal, da je našel mojo krono neki de¬ lavec ter to vtaknil v žep. Zato je uboga živalca hodila ves dan za delavcem, ga spremila zvečer na njegov dom ter se zmuznila pod njegovo po¬ steljo. Ko je delavec zaspal, je Diabolo popadel hlače, skočil skozi zaprto okno (tu se je okrvavel!) na cesto ter mi jih prinesel!“ 3 . Komaj je ta izgovoril, že se je oglasil Pe- sanov Nandek: „No bom grajal drugih psov, pa moja psa, Perun in M u h a, sta vendar še bolj prebrisana. Posedala sta rada na mehki zali, zato sem ju nekega dne prav pošteno natepel. b 58 Drugega dne me dolgo ni bilo domov, in psa sta se zopet valjala po zofi prav po domače. Ko me zaslišita v veži, skočita hitro na tla in mi prideta naproti, ko stopim v sobo. Precej za¬ slutim, kaj so je zgodilo; potipljem zofo ter najdem, da je še topla. Vzamem palico ter ju zopet namlatim. Ko pridem, tretji dan nenadoma domov, sto¬ jita Perun in Muha pred zofo in na vso moč pihata na njo, da jo ohladita, preden bi jo jaz potipal. — iT.ako premeten ni vsak.“ 4 . Za njim se oglasi Balantov Jože ter takole pohvali svojega P a z i j a: „Svojemu Paziju sem dajal vsak dan po dva. novčiča, da si je šel k peku po žemljo za zajtrk. Ker si nekaj dni ni prinesel žemlje, sem opazoval, kani spravlja denar. A glejte ! Peti dan sem ga videl, kako je korakal od mesarja s klobaso v gobcu. Uboga živalca si je pot dni shranjevala one novce, da si je kupila klobaso za deset novčičev !“ Kobalov Janez ni prebil takih pohval o drugih pseli. Zato izpregovori tudi on in reče: „Gotovo sto poznali mojega B e'l i n a ! Ali vam je bil to pes; pameten, da mu ni bilo enakega in ga ne bo ! Nekoč mi siromak zboli. Vzamem ga s seboj k živinozdravniku. Ta mu da zdravila, in pes kmalu ozdravi. To si je Belin dobro za¬ pomnil ! Kadarkoli je pozneje obolel, je vselej takoj sam' šel k onemu zdravniku. 59 V starosti se je prijela siromaka vodenica. Ko je videl,, da mn ni pomoči in da se mu bliža zadnja ura, je' prišel zvečer, ko smo povečerjali, v sobo, podal ves žalosten najprej meni, potem pa moji ženi desno nogo ter odšel počasi zopet na navadno ležišče. Ko ga je zjutraj dekla poklicala, da bi mu dala jesti, ga je našla mrtvega. Poslovil se je zvečer od mene. Uboga živalca, kako si me imela rada 1“ 6 . iTudi Repnikov Blaž ni mogel zaostati,, ampak je v čast svojega Groma povedal tole: ,,'Mojega Groma je, kakor znano, lansko leto povozil avtomobil, ter ga močno poškodoval. Ker vozi skozi naš trg mnogo avtomobilov, nismo vedeli, kateri je bil, ter nismo mogli nikogar tožiti. A čujte, kaj se zgodi! Pri moji pisalni mizi imam skladni koledar, s katerega vsak dan odtrgam datum. Tako pridem tudi do 24. istega meseca. Komaj Grom ugleda to številko, stopi pred mizo in začne renčati in lajati, da smo ga komaj ukrotili. Premišljal sem, kaj to pomeni. Naposled se domislim: Kaj ko bi bila to številka avtomobila, ki jo povozil psa ? Grem k orožnikom vprašat in tamkaj izvem, da ima številko ,24’ avtomobil nekega tvornioarja, ki se prav pogostoma vozi skozi naš trg. Pozvali so ga na sodišče, in tam je priznal svoj pregrešek. Ker nisva hudobna, sva se po¬ botala mirnim potem. Grom je dobil tri klobase, jaz pa 20 kron za zdravljenje. Vidite, kakšen spomin ima moj Grom !“ 6 * 60 7. S Ko je zaslišala mati krčmarica o vseh teh lepih pasjih svojstvih, se je oglasila tudi ona za pečjo ter rekla: ,, li.es, pametne pse imate, ne da hi dejala ! 'A! mojega Dragca ne prekosi no¬ beden ! On mi pobira zanjke, če mi pri pletenju katera pade z igle ! Nato so vsi umolknili. Vsak je poravnal svoj račun ter odšel. / IV. Iz vojaškega življenja. 1. Občuten nedostatek. Pri vojaškem naboru vpraša polkovni zdrav¬ nik mladeniča: „No, ali ti kaj ,fali’ ?“ — „Nič drugega kakor nekaj pameti!“ mu odgovori mladenič. - 2. Novinec s svetinjo. V vrsti novincev je stal nekje pred vojašnico tudi novinec, ki je imel na prsih svetinjo. Stotnik ga vpraša.: ,,Rekrut Jazbec, odkod imaš sve¬ tinjo ?“ Rekrut odgovori malo boječe:; „To je tista svetinja, ld jo je na zadnji živinski, raz¬ stavi dobil naš bik !“ 3. Pri novačenju. Polkovni zdravnik čvrstemu novincu:; „Iumš li kaj napak Novinec: ,,Jezik se mi nekoliko zapleta.“ Zdravnik: „To nič ne de; pri vojakih je itak treba molčati !■“ 02 4 —19. V vojašnici. L Stotnik: ,,Kanonir Mrkač, povej mi, zakaj ima država toliko vojakov ?“ Kanonir: ,,Gospod stotnik, to sem že sam večkrat premišljal!“ 2 . Narednik: ,,Rekrut Habe, koliko je polovica od V« ?“ Habe nekaj časa premišlja, potem odpre usta in reče:! ,,Natanko tega ne vem', pa veliko vem, da ni 1“ O \ f O. Mlad kadet je stopal pri 'paradi rezervistov pred vrsto gori in doli. Naposled se ustavi pred prvim v vrsti ter ga osorno vpraša: „Kaj si v civilu ?“ — ,,Gimnazijski profesor, gospod ka¬ det !“ — „Kaj si ti ?“ vpraša drugega. „Okrajni zdravnik !“ mu odgovori ta. Prijazno vpraša nato tretjega: „Kaj, pa ste vi ?’“ — „Kočijaž pri baronu Sidlu !“ 4 . Nakednik: „No, doktorček, kaj še. niste ?“ Enoletni prostovoljec: ,,Doktor še nisem !“ Narednik? „0 kaj, obriti še niste !“ 5 . Korporal: ,,Rekrut Brecelj! Kaj bi storil, ako' bi v vojski stal na straži blizu sovražnikove dežele, pa bi se ti približal sovražen vojak ?“ 63 Brecelj :i ,,Stopil bi k njemu, mu podal roko in rekel: ,Prijatelj ! Ti meni nisi storil ničesar žalega, jaz pa tebi ne; zakaj bi se streljala ? Podajva si roke in si bodiva dobra tovariša !’“ 6 . Korporal: „Cemu ima vojak ušesa ?“ Rekrut: „Da mu čaka ne zdrkne z glave.“ 7 . Narednik rekrutut „Ce kaki papigi kaj tolikokrat povem, mi bo ponovila — ti cfsel s svojo kurjo pametjo pa si veliko večji bik kakor kaka papiga !“ 8 . Korporal: „Rekrut Cuk, kaj gledaš vedno kvišku? Ali misliš, da je v nebesih prijetneje nego pri nas vojakih ?“ 9 , Korporal enoletnemu prostovoljcu: ,,Kako se pišete ?“ Prostovoljec: „Mihael Kadilec!" Korporal: ,,Kaj ste ?“ Prostovoljec: ,,Koasistent na ginekološki polikliniki!“ Korporal: „Ka-aj?i— Odstopite zb danes; a to vam povem, če ne boste do jutri kaj takega, kar bom: mogel izreči tudi jaz, vas dam zapreti!“ 10 - Korporal: „Vi, enoletni prostovoljec, vi hočete /miti učen človek, pa ne znata niti črez plot skočiti !“ 64 11 .. Korporal: „Kaj storiš, kadar se ti sanja o našem generalu ?“ Rekrut: ,,Spim !“ Korporal: „Butelj, ne spati, ampak salutirati moraš !“ 12 . Korporal nerodnemu novincu: „Ej, škoda zate, da nisi pri konjikih. Ves eskadron konj ima za mesec dni dovolj slame, ki jo imaš ti v glavi!“ 13 . Major novincu: „Znaš li plavati ?“ Novinec;. ,,’Da, gospod major !“ Major: „Kje si se n a,učil ?“ Novinec: ,,V vodi, gospod major!" 14 . Korporal novincem: ,,Pri vojakih morate opustiti vsako pretirano nežnost in občutljivost. Ako vam kdo poreče ,svinja’, je to pri nas toliko kolikor pri civilistih ,gospod’, in ako vam rečem ,bik’ ali ,osel’, si mislite, da sem vam rekel ,gospod doktor’!“ 15 . Korpor'a.1 je moštvu telegraf razlagal takole: ,,Vidite, to je tako! Kak maček v Ameriki bi imel tako dolg rep, da bi sezal sem v Evropo; pa bi jaz temu mačku tu v Evropi stopil na rep, takoj bi zacvilil tam daleč v Ameriki." 65 16. Narednik: ,,Enoletni prostovoljec Komar ! Vi imate toliko pojma o polkovnih vajah kolikor kisla kumara o kvartanju ! In pri vsem tem si še upate nositi naočnike !“ 17. Korporal: ,,He, Cene, ti umazanec ! Kakšna je tvoja puška ? Blatna in umazana je kakor gnojne vile ! Takoj mi pojdeš k raportu !“ Cene: „Prosim, gospod korporal, šele zdaj vidim, da sem v naglici vzel — vašo puško." 18. Narednik rekrutu: „Vi »te najneumnejši človek, kar jih je kdaj bilo pri vojakih ! Ali imate kaj bratov in sester ?“ Rekrut: ,,Da, brata, ki je starejši od mene.“ Narednik: „Ali je tudi tako neumen, kakor ste vi ?“ Rekrut: „0, ta je še.bolj neumen !“ Narednik: „No, kaj pa je ?“ Rekrut: ,.Narednik pil 4. bataljonu. 1 " 19. V vojaški šoli je razlagal star narednik no¬ vincem besedo ,, taktika" takole: ,.Vidite, pri vojakih gre vse tako po redu in točno, kakor pri uri; le da ura pravi ,tik-tak’„ pri vojakih pa imenujemo to ,tak-tik’ !“ 06 20. Napredek. Malgaj svojemu tovarišu: 1 „To ine veseli, da naš korporal vendar že bolje misli o meni. Prej me ni imenoval drugače nego b i k, zdaj mi samo še pravi, da sem tele. ! ‘ 21. Trda glava. Korporal: ,,Gospod stotnik, ponižno nazna¬ njam, da je treščil trobcev konj dragonca Svetina s kopitom po glavi!" Stotnik: ,,Je li dragonec težko ranjen?" Korporal: ,,Ponižno naznanjam, da. se dra¬ goncu ni zgodilo nič, pač pa si je konj nogo zvinil!“ 22. Še en tak zgled. (V vojaški šoli.) Častnik: „Tako, zdaj sem vam povedal, kako se morate vesti, kadar se vozite po železnici! Rekrut Štober, zakaj ne sme vojak pomoliti glave skozi okno, kadar se pelje po predoru (tunelu) ?“ ■— Stober: ,,Da se predor ne poškoduje !“ 23. Prehitro umrl. Korporal:' ,,Ponižno naznanjam, gospod stot¬ nik, da je novinec Muhelj v bolnici umrl!“ Stotnik: ,,Glejte ga no,, glejte; saj še ekser- cirati ni znal!“ 24. Dvoje vino. Pijan vojak sreča svojega stotnika ter ga hoče dostojno pozdraviti, ali nikakor se no more postaviti mirno. ,,Tepec!" zagrmi stotnik nanj, 67 - „m,enda si se ga že zopet nalvlekel, da ne moreš mirno stati!Vojak odgovori: „Gospod stotnik, saj ni res; pijan nisem, lei dvoje vino sem pil, črno in belo, pa me vleče prvo sem, drugo tja !“ 25. Zakaj morajo vojaki stati na eni nogi. Dva kmeta sta gledala Ivo jake pri vojaških vajah. Naposled reče prvi drugemu: „Nikakor mi no gre v glavo, zakaj morajo vojaki dvigati zdaj to, zdaj drugo nogo in potem dalje časa stati na eni nogi!“ Drugi odgovori:i ,,To je kaj pa¬ metno ; zakaj če vojak v boju izgubi eno nogo, lahko hodi po drugi, ako se je tega že prej dobro naučil!“ 20. Vesten stražnik. Vojaški poveljnik je dal tik trdnjave na pri- piernih prostorih nasaditi sadno drevje. Ko je stražnik hodil ravno pod enim takim drevesom, je prišel poveljnik mimo njega ter ga vprašal: „Kaj storiš, ako pade jabolko z drevesa ?“ Stražnik odgovori: „Vsako zaženem takoj nazaj na drevo!" 27. Nepotrebna straža. Vojak,, ki je moral stražiti kanon, ga je za¬ pustil ter šol v bližnjo krčmo. — „Zakaj si šel z mesta?" jo zagrmel nanj'stotnik, ki je slučajno tudi sedel v Oni krčmi. — „Gospod stotnik!“ od¬ govori ’ vojak, „poizkušal sem kanon vzdigniti; dva moža ga ne spravita z mesta, če pa jih pride več, ga itak ne ubranim ! Cernu bi bil torej še stal tamkaj ?“ 68 28. Napačno razumel. Korporal Majer ni znal dobro slovenski. Nekdaj je poučeval novince, kako se morajo vesti na straži, ter je- dejal: „Ce kdo pride, zakličite trikrat: ,Wer da ?’ Ce ne dobite odgovora, dajte ogenj !“ Crez nekaj dni se je hotel sam, prepričati, kako so ga novinci razumeli. Gre torej proti straži. Ko se ji približa, zakliče stražnik: ,,'Trikrat- verda!“ — Korporal molči. iTakoj vžge stražnik nekaj vžigalic ter jih ponudi korporalu. 29. Solnčni mrak. Stotnik je omenil v pogovoru svojemu nad¬ poročniku,, da bi bilo dobro, ako bi bilo moštvo poučeno tudi o prirodnih prikazih, n. pr. o solnčncm mraku. Nadporočnik ukaže naredniku, naj prihodnji dan popoldne pouči moštvo o tem predmetu. Zvečer, ko se je prebral ,,Befehl“, pa je dejal narednik: „Na ukaz gospoda stotnika bo jutri popoldne solnčni mrak; ako bi deževalo, bo solnčni mrak v sobi štev. 15. Puška in patronjak se morata vzeti s seboj !“ 30. Spomin na vojsko. "Oče: ,,Povej, Jurce, kako je bilo na vojski?" Jurče: »Strašno jo bilo ! Naša kompanija je bila skrita v grmovju. Vsakih pet minut je rekel stotnik: .Fantje, sedaj pride vrsta na nas!’ Zato smo pili kar ; po vrsti žganje, vsak iz svoje t 69 steklenice in se tako pripravljali na smrt. 1T0 je trajalo do večera. ‘Tedaj pa je prijahal poročnik in naznanil, da smo zmagali!“ 31. Pri vojaškem zdravniku. Prostak Jožko se zglasi pri zdravniški vizi¬ ta eiji • ,,Naznanjam ponižno, gospod polkovni zdravnik, da sem bolan!" — ,,Kaj ti je ?“ — „Kadar zakašljam, me v prsih zaboli in pikne !“ — ,,Zakaj pa kašljaš, če veš, da te potem boli v prsih? Marš!" 32. Možje. Kmetica pride v mesto, kjer je bil njen sin pri vojakih. Pred vojašnico stopi k vojaku, sto¬ ječemu na straži, ter ga nagovori takole: ,,Slišite vi, ali bi mi mogli povedati, kje najdem svojega fanta Jurčka?" Osorno ji odgovori vojak: „Pri vojakih nimamo fantov, ampak može!" Pre¬ strašena pravi mati: ,,Za Boga ! Kaj se je moj Jurček v tem kratkem času že oženil?" 33. M ista se razumela. Mesar Škrlin in črevljar Kozobir, oba iz Kozjega hrbta, sta prišla pri orožnih vajah skupaj k istemu polku. Škrlin je bil vodnik, Kozo,Mr pa navaden vojak. Nekoč , sreča Kozobir Škrlina, a mu kot rojaku in prijatelju ne salutira. Ostro ga postavi zato Škrlin predse, rekoč: ,,Ali ne veš, kaj si mi dolžan?" — „Ej!“ pravi Kozobir, „tiste klobase ti bom še vendar plačal!“ 70 34. Pravična razdelitev. General (ko nadzira vojašnico): ,,In kakšna je hrana ? Ali se pravično razdeljuje ? “ Narednik: „Da, gospod general!" General: ,,'Ali ne dobivajo nekateri velikih, drugi pa majhnih porcij mesa ?“ Narednik: „Ne, gospod general, vsi dobivajo enako majhne porcije !“ 35. Huda kazen. Stotnik naredniku: „Prostak Cibek dobi tri dni le kruha in vode, ker je tako zanikaren !“ Narednik; ,,Oprostite, gospod stotnik, Gibek je vegetarijanec *, ne bo se torej veliko menil za to liazen !“ Stotnik: „Tako ! No, naj pa dobiva tri dni pečenko in juho !“ 36. Tri vprašanja. .Tri vprašanja s primernimi odgovori je moral korporal vbiti vsakemu v glavo, da je- vmdel ge¬ neralu, kadar je prišel nadzirat, dobro odgovoriti: 1.) Koliko let služiš? Odgovor; Dve leti! — 2.) Ko¬ liko let imaš ? Odgovor: 20 let! — 3.) Ali oče in mati še živita? Odgovor: Oba. Nekdaj pride general in vpraša prvega vo¬ jaka; „Koliko let služiš?" Ta mu v naglici * Vegetarijanci uživajo le rastlinske, jedi. 71 odgovori: „20 let!“ — General: „Koliko 'let pa tedaj že imaš?“ — Vojak: „Dve leti!“ — Ge¬ neral nejevoljen: „Sedaj pa res ne vem, sem li jaz blazen ali ti!“ — Vojak: ,,Oba !“ 37. Prestopek postave. Po vojaškem službeniku so morali višji čast¬ niki vsakogar do narčdnika vikati. Ko pa nekdaj narednik nekaj pregreši, mu reče stotnik osorno: „Si pač osel!“ — Mrzlo mu odgovori oni:. ,,Mi- lostivi gospod stotnik, ne zamerite, v službeniku slove: ,Vi ste osel’ !“ 38. Zvit odgovor. General častniku :. ,,Zakaj se smejete, če vas resno opominjam vaših dolžnosti ?“ Častnik (videe, da ga tovariši pogledujejo od strani): ,,Ne zamerite, gospod general, da ravnam tako ! Oe se držim resno, vedo m.oji tovariši takoj, da sto me okregali; če pa se držim na smeh, menijo, da ste me povabili na kosilo !" • V 39. Preotročji. ,,So li tudi pri vas vojaki na stanovanju?" — „t)'a, milostivi gospod, celili šest jih je !“ — „Se li vedejo spodobno ?“' — „0, prav pridni so, samo nekoliko preotročji!" — „Preotročji? Kako mislite io, mamka ?“ — „E'j no, kar vidijo, ho¬ čejo imeti, in kar se jim ne da, . vzamejo sami. Drugače so pridni!“ 72 40. Najboljša nastanitev. Ko je prišel začetkom minulega stoletja nad¬ vojvoda Karol v neko vas blizu .Trsta nadzirat vojake, je vprašal kmeta :i „Oče, ali ste imeli kaj vojakov na stanovanju ,vkvartiranih’ ?“ ,,-Da, najprej Francoze,-'potem pa Labe,“ odgoivori kmet. „Kateri so bili boljši?" ,,I kaj ! Vojak je vojak 1“ „Pa katere bi zopet rajši imeli?"' vpraša nadvojvoda dalje. .,,Ce bi si smel česa želeti," pravi kmet, „bi si želel, da bi vsi Francozi popadali v morje in utonili, Lahi pa naj bi zunaj stali na obrežju ter se jim tako smejali, da bi od smeha — po¬ pokali. Tako bi bil rešen vseh !“ 4l. Odgovor vojaškega župnika. Vojaški župnik je bil pri vojaških vajah, kjer so prav zelo streljali s topi. „Nio, gospod župnik," ga nagovori po končanih vajah general, ,,danes ste si lahko ppav živo predstavljali pe¬ klenski ogenj !“ — „Da,“ odgovori duhovnik, „zlasti, ker sem videl vas, ekscelenca, sredi njega.! “ 42. Kako se bo čudil! D\ f a vojaka sta bila na straži. Proti jutru eden leže ter zaspi. Komaj pa trdno zaspi, pri¬ leti topova krogla ter mu odtrga glavo. Ko drugi to vidi, reče: ,,No, ta se bo začudil, ko bo videl, da nima več glave !“ - 73 43. Velik junak. Stotnik:: „Zdaj sem vam razdelil odlike! Morda sem slučajno prezrl koga izmed vas, Id misli, da je tudi zaslužil svetinjo! Naj, se oglasi'!" Prostak Zajec: ,,Gospod stotnik, faz !“ Stotnik : ,,No, kaj si storil takega ?“ Zajec: ,,Odsekal šemi Turku roko.“ Stotnik: ,,Zakaj pa ne glave?" Zajec: ,,Te že ni več imel!“ 44. Poročilo vojakovo. Vojak je moral prvič v boj. Oče in mati sta bila v skrbeh za njegovo življenje. Nekega dne jim pošlje novinec tole pismo; ,,Ljubi oče in ljuba mati! Ne skrbita preveč za mene; jaz sem, hvala Bogu, zdrav in vesel, in naši častniki pravijo, da sovražnika ne dobimo še tako skoro. Ako bi pa bila volja božja, da bi moral umreti v boju, izporočim vam to, kakor hitro mi bo mogoče, da boste za gotovo vedeli, ali sem živ ali mrtev." 45. Kaj je bolje? Ko pride vojak prvič v bitko, pade kar na tla, kakor bi bil močno ranjen. Ko zdravnik ne najde niti najmanjše rane, ga močno ošteje. ,,Oj, gospod doktor," reče vojak, ,,ali ni bolje, da se , vi zastonj jezite, nego da bi bil jaz ranjen ?“, 46. Slabi nasledki pozabljivost. Ko je izgubil Korošec v bitki pri Kustoci ■ obe nogi, je rekel mirno: „Prav se mi godi! Kolikokrat sem ljubemu Bogu priporočal dušo in telo, a teh prebitih nog sem vselej pozabil!“ 74 47. Uljudnost. V bitki pri Kraljevem. g.radcu je pobral Tirolec ranjenega tovariša ter ga odnesel iz ognja. „Lepa ti hvala,“ zastoka, ranjenec, ,,daj Bog, da bi ti skoro tudi jaz postregel prav tako !“ 48. Čudna tolažba. Vojskovodja je izgubil v vojni nogoi; njegov verni sluga se je jdkal zaradi nesreče svojega gospodarja. iTa pa ga potolaži takole: ,,Ne jokaj se, ljubček, temveč vesel bodi, zakaj odslej ti bo treba snažiti samo po en črevelj.“' 49. Nenavadno veselje . \J i Dva prijatelja sta sedela na klopi pred hišo. Prvi je imel časnik v roki. ,,Zakaj tako pazno prebiraš imenik vojakov, ubitih na vojski ?. Saj nimaš nobenega sina pri vojakih!“ Tako ga vpraša prijatelj. ,,Nimam ga ne,“ odgovori prvi, „ali če čitamr ime kakega znanca med ubitimi, m,e vendarle razveseli.“ 50. Kozaška. Ves Bukarešt se je v zadnji rusko-turški vojni smejal premetenemu kozaku, ki se je v krčmi blizu vasi Vakareči zastonj dobro okrepčal in si. zaslužil še nekaj novcev. Ko so je namreč kozak v krčmi napi 1 , kolikor se mu je zdelo, je vzel meni nič tebi nič čapko, odšel iz sobe k svo¬ jemu konju in ga zasedel. Krčmar pa je še o pravem času prišel kozakovi pozabljivosti na pomoč ter je muzika vprašal po denarju. /Težkega srca potegne kozak zamazano mošnjo iz žepa in že hoče seči po denar, kar se zgrudi konj pod njim, kakor od mrtvouda zadet. Kozak je ves obupan, vse mogoče poizkuša, da bi Šarca pre¬ budil,] daje mu najnežnejša imena —pa zastonj. Konj ostane trd — mrtev. Navzo.čne ljudi,, ki so dobro vedeli, da je. konj osebna! svojina kozakova, da se- je tedaj kozaku pripetila velika škoda, je ganil.ta prizor tako, da so med seboj nabrali nekaj milodarov, s katerimi bi. kozaku opomogli vsaj nekoliko. /Tudi krčmar je bil usmiljen mož. Vrgel je nekaj drobiža žalostnemu Zaporožcu in ga še potolažil z vinom. Ko se je kozaku zdelo zadosti, je potolažen odpasal konju 'sedlo, ga vrgel s sulico vred črez ramo, še enkrat milo pogledal zvesto žival ter odšel. Tisoč korakov od hiše pošto ji. — Tenak žvižg se zasliši. — Oj čudo ! Konj razume znamenje, se spravi nagloma na noge in zbeži veselo razgetajoč kakor pušica za svojim gospodarjem. Prihodnji trenutek je sedel Zapor ožeč že zopet na Šarcu, pozdravljal z roko in se zahvaljal, potemj pa zdirjal po planjavi. 51. Stava. Bil je svoje dni častnik, znan daleč na okrog, ker je stavil za vsako stvar in je vsako stavo dobil, da že nihče več ni hotel staviti z njim. (Nlekega dne je bil rečeni častnik, po. imenu Šimanov, premeščen k drugemu polku. Glas o njegovi strasti ini sreči je prišel že pred njim v 76 novo garnizijo,' in pri večerji, njemu na čast pri¬ rejeni, ga je vprašal novi polkovnik, je li res, da dobi vsako stavo in kako je to 1 mogoče. ,,Jaz sem fizijognomik in stavim le. tedaj, kadar sem si v gvešii svoje stave,“ odgovori častnik. ,,Sicer pa ni treba posebnih fizijognoihskih vednosti;, takoj se spozna, da se vi, gospod pol¬ kovnik, le zato držite na smeh, da prikrivate bo¬ lečine, ki vam jih provzročuje stara rana na nogi!“ ,,Kaj še!“ reče polkovnik; ,,nikdar nisem imel rane na nogi. Vendar nečete staviti,) da se motim ?“ ,,Zakaj ne?“ reče Simanov. ,,Stavim 500 krom!“ Polkovnik sprejme stavo, seznjo črevlje, in navzočni polkovni zdravnik preišče nogo ter po¬ trdi, da na nobeni nogi ni niti najpianjše rane. Simanov je stavo izgubil, plačal mirnodušno ter se za ta (večer poslovil od tovarišev. Polkovnik je pisal takoj drugo jutro prej¬ šnjemu Šimanovemu poveljniku in mu jako zado¬ voljno naznanil, da je nepremagljivega Simanova premagal. Skoro potem dojde odgovor s tole vsebino: „Ljubi prijatelj! Simanov je vražji človek ! Stavil je pred odhodom z menoj 2000 kron, da te prvi večer po svojem prihodu pripravi do tega, da boš stal bos pred njim in da. meni to sam na¬ znaniš ! Izgubil je sicer 500 kron, a dobil mojih 2000, ki mu jih odpošljem takoj danes !" 52. Pred vojno. Star vojak je, pripovedoval tole: Bilo je ne¬ posredno pred okupacijo Bosne (1877.), ki se je je imel udeležiti tudi naš domači 17. pehotni polk, 77 * da si nabere novih lovorik v svoj lovorov venec na polju slave. Tedaj nas jo zbral naš stari dobri • stotnik B. na dvorišču stare šentpetrske (ljub¬ ljanske) vojašnice. Ob njegovi desni je pa mrko gledal stari naš dobrina in stotnikova desna roka, naš narednik Š.; za njim se je z zbočenimi prsmi šopiril računski podčastnik Nemeček, strah naše stotnije in vseli častniških slug. Tedaj se je razkoračil naš stotnik pred svojo stotnijo in nas z gromkim glasom ogovoril takole: ,,Burschen! Seiiwere Wolken steigen am politi- schen Horizonte auf! Hiillt euch in den Mantcl der iTapferkeit und kommt dem Ruhme enrer Vater nach. Denkt, was ihr eurer Fahne .ge- schwpren habt. Wer diesen Sclnvur bricht, ver- fallt in die Iiande der rachenden Nemesis i — Feldw,ebel, iibersetzen Sie das den Leuten !“ Tedaj pa je naš stari dobrina Š. butil pete skupaj, šel globoko po sapo in z glasom, ki je hipoma prepodil vse kavke s šentpetrskega zvo¬ nika, zagrmel na nas takole: „Fantje ! Gspud havkman so reki, ide bo dez, le’ prideja tku frdaman črn oblak na nebu. Dejte manklne narazn in jih oblocte, ieldilaše ši pa z ramam preskrbite, de se ne boste prehladi. Pre- miselte le, kaj ste duma prsegl svojim, Franckam, če bu kdu tista prsega prelomu, ga bo r.ebnungs- unteroficir Nemeček v roke vzev. ‘Al sto žastopil?" Ker nas je bilo v stotniji več fantov, ki smo nemško razumeli, se ob besedah našega nared¬ nika Š. nismo mogli ubraniti smehu. Ko je stotnik to zapazil, se je zadrl nai nas in na narednika: 78 v „Was laclien die Kerlo ? Das .ist doch eine ver- fliichte Indolenz !“ — In kakor gorski odmev se je oglasil z a. njim takoj narednik: ,,Gspud havk- man so reki, de se ne sme smejat, kit' ni Dolenc! 11 53. Kako je napovedala Črna gora Turčiji vojno leta 1750. Jeseni leta 1750. se je. Črna gora zopet sprla s Turčijo. Vojna, se je napovedala dosti čudno. Bosenski vezir je pozval takrat črnogorskega vladarja, naj mu takoj pošlje dvanajst lepih deklic od 14 do 16 let. ,,Ce mi jih ne pošlješ, “ je za¬ hteval vezji’, „ uničim tvojo deželo in odženem v sužnost stare in mlade. “ Črnogorski vladar je hitro sklical starejšinc posameznih plemen in po kratkem posvetoranju so odposlali vezirju tale odgover: ,,Ali smo ti žo kdaj plačali davek ? Davek, ki bi ga ti radi pla¬ čali, bi bil kamen iz naših gora, a namesto dva¬ najst deklic ti pošljemo dvanajst prašičjih repov, tla okrasiš z njimi svoj turban !“ Ta odgovor je zadoščal, da je turški vezir na¬ povedal Črnogorcem vojno, Id se je pa končala z groznim porazoma Trnkov. 10.000 Črnogorcev je premagalo 30.000 Turkov. 54. Kako je leta 1912. turški sultan napovedal bolgarskemu carju vojno. Bolgarsko ljudstvo si pojasnjuje začetek velike in slavne vojne balkanskih držav s Turki takole: Ko se je proti jeseni 1. 1912. začelo pripravljati 79 na vojno, jc poslal turški sultanTarju Ferdinandu velik vrč prosu. Sultanovi poslanci, ki so prinesli vrč, so govorili takole;: ,,Kolikor je v vrču zrn, toliko; je število turškega vojaštva, Id bo prišlo, nate, če napoveš vojno. Ostani torej lepo doma !“ Car Ferdinand pa so jii dal ugnati v kozji rog. Ukazal je prinesti vrč, napolnjen z najost¬ rejšo: papriko. Tega izroči sultanovim poslancem, obenem pa tole pismo za sultana: ,,Razreži pa¬ priko in jo pokusi! Bodi prepričan, da je moje vojaštvo še hujše in ostrejše kakor ta paprika, ki sem ti jo poslal 1“ In res 1 V slavnih zmagali pri Lozengradu, Burgasu, Cataldži itd. so bolgarski in srbski ju¬ naki pokazali, ' da so bili res prava „paprika'’ Turkom ! 55. Nos ga je izdal. Ko so leta 1912. .. Bolgari premagali Lozen- grad (Kirkkilise), so bežali Turki na vse strani ter se poskrili, kjer in kakor so se mogli. Ne¬ kateri turški častniki so so preoblekli v žensko odelo, driugi so se poskrili v hareme, se zarili v kupe žita itd. Še lepše je umislil tisti turški častnik, ki je pritekel v pekarno, kjer so' ravno gnetli testo v velikem koritu. Kar zagnal se je v testo, kakor je bil dolg in širok. Pelci so bili že od strahu zbežali pred bolgarskimi vojaki, a on si je mislil, da bo v testu najbolj na varnem pred njimi. In ako ne bi bil molel iz testa čast¬ nikov nos, skozi katerega je moral dihati, ne bi ga bil nihče zasledil. Tako pa neki vojak'prime 80 za tisto reč, misleč,- da zgrabi „kifelc“, a ves začuden privleče na dan, človeško telo, namreč ,, hrabrega" turškega ,,bimbašija“. 56. Kozakova zaobljuba, , Ruskega kozaka je na stepi zalotil silen vihar. Med treskanjem in grmenjem, v silnem pišu, v temni noči med groznim, svetlikanjem bliskov je kozak proseče dvignil svoj ‘ glas in milo molil: „Sv.eti Miklavž, veliki sveti Miklavž, moj sladki patron, reši me iz te nevarnosti! Za plačilo prodam konja, kupim za ves denar' sveče in ti jih prižgem na oltar !" —j Crez malo časa je ponehal vihar in kozak je srečno prijezdil domov. Drugi dan vstane kozak zarano in gre v hlev. Tukaj vzame lepega domačega petelina, ga pri¬ veže na konja in hajdi v mesto na semenj. — ,,He kozače ! Kaj imaš na prodaj ?“ ga nagovori neki znanec. — „Ej prijatelj !“ reče kozak, ,,konja prodajam in petelina. Prodam pa le oboje skupaj. Kdor mi da za petelina dvesto rubljev, temu dam konja za trideset kopejk.“ Kupec se je pač malo začudil, toda kaj je bjlo njemu do kozakovih muh. Kupčija je bila dobra. Dobil je izvrstnega konja in petelina za dvesto rubljev in trideset kopejk. Udarila sta, izpila nekaj čašic' medice in spravil j,e kozak dvesto rubljev, ki jih je dobil za petelina; izkupiček za konja, trideset kopejk, pa je nesel svojemu patrom:. Kupil je sveče, jih prižgal na oltarju sv. Miklavža in odšel vesel zopet domov. j v. Iz železniškega življenja. 1. Prava pot. Tam doli nekje na Ogrskem 1 si je želel okraj železnice. Prosili so jo pri državnem zboru, po¬ šiljali odposlance (deputacije) k ministrom, a zastonj, železnice niso izprosili. Nato se je na¬ potil v Budapešto graščak, ki bi mu bila na- merjanai železnica mnogo koristila. Dotičnemu ministrskemu poročevalcu je razlagal, kako po¬ trebna je ta železniška proga, ter ga naprosil, da bi podpiral ta načrt. A referent je bil gluh za vse prošnje in dokaze. Ko graščak vidi, da tako no opravi ničesar, vzame denarnico, potegne iz rije štiri tisočake, j:ih razpolifži skupaj (drugega poleg drugega) na mizo ter nariše s svinčnikom nanje, projektirano železnico. Ko doriše železnico z vsemi postajami, reče: „Tu, gospod referent, blagovolite obdržati ta načrt v boljšo informacijo !“ Priporoči se in odide. — .Crez tri tedne je bila železnica dovoljena. 2. Dobro jim je zasolil. •V čakalnici na kolodvoru se je zbralo nekaj pijancev,, ki so pričakovali vlak. Tu sem pride tudi dijak, hodi po sobi in se neprestano ogleduje 82 v zrcalu na steni. Nato. nju reče eden izmed pijancev5 ,,To ste pač zelo zaljubljeni vase, da se tako radi gledate v zrcalo ?“ Mirno »Ugovori dijak: „To ravno ne 5 V zrcalo, pogledujem zato, tla vsaj časih vidim pametnega in: poštenega človeka ! “ 3. Tia kolodvoru. Mihec: „No, danez, ali greš tudi v Ameriko?" •Janez: „Seveda !“ Mihec:,, Zakaj pa vlačiš prazne vreče s seboj?" Janez: ,,Da bom denar vanje spravljal!“ 4. Noetova ladja. Smučiper se je namenil po železnici v Ljub¬ ljano: Ko stopi, k železniškemu vozu, se hoče nekojjko pošaliti ter reče: „No, je H 'NoetbVa ladja že polna ?“ Takoj se zasliši od znotraj glas: „Ne, en sedež je še prazen — osla še ni !“ 5. Hitro potovanje. Lovror -,,i)a, da; če pomislimo na one čase, ko še ni bilo železnic,, vidimo, kako dolgočasna je bila vožnja! Iz Celja do Trsta som se moral voziti tri dni; a sedaj sem po železnici 1 v štirih urah tamkaj !“ Milan:- ,,Nio, euj, moj rajni oče so se pred 70 leti, ko 1 še ni bilo železnice, vozili tudi le tri ure od Celja do Trsta !“ Lovro: Beži, beži, to ni mogoče!" Milan: ,,'Prav lahko'; ves drugi čas to hodili — peš !“ 83 6. Kdaj sc odpelje vlak. Stotnik je bil s svojimi častniki na naboru. Po naboru so sedli častniki k obedu in stotnik, ki ni imel železniškega voznega reda pri sebi, jo ukazal svojemu slugi: ,,Žani, pojdi na kolo- \ dvor in poglej, kdaj se otlpeljo brzovlak na Dunaj !“ Sluga ojdide, at se vrne- šele ob petih po¬ poldne ter naznani: ,,Naznanjam ponižno, gospod stotnik, dve uri sem moral čakati, da vidim, kdaj so odpelje; šele zdaj so je odpeljal; prej', ga ni bilo !“ 7. Edina skrb. Kmet (v železniškem vozu): ,,Oh, ko bi le danes ne-trčili ob kak drugi vlak'!“ I/prevodnik): 1 ,,Zakaj se pa ravno danes tako bojite ?“ Kmet: ,,'Veste, gospod, zato, ker imam poln košek jajec s seboj !“ 8. Zasedeno. Na kolodvoru v Gradcu je tekal nSki potnik ob vlaku, da bi dobil prazen sedež. Toda kamor je pogledal, piovsod je bilo'vse zasedeno. Naposled jo dobil v nekem kupeju debelega gospoda, ki je sam sedel na klopi. Potnik je hotel sesti poleg debeluharja, toda ni bilo mogoče: zraven njega je bila velika potna torba. ,,Zasedeno,“ pbavi debel,uhar. ,,To je potna toi - ba mojega prijatelja, 84 ki takoj pride nazaj. “ — „Nič ne de,“ mu odgovori potnik, „pa počakam toliko časa, da mi da izprevodnik kak prostor !“ Sopotniki so se pogledovalBter se pomenljivo nasmihali. Vlak se je začel premikati, toda, prijatelja debelega gospoda ni hotelo biti. ,,Gotovo se je zakasnil,“ je menil debeluhar. ,,Mi je prav žal!“ odgovori potnik brez sedeža. ,„Da pa ne izgubi svoje torbe., tu jo fina,!“ In preden je mož iz¬ govoril, je že torba zletela skozi okno na peron. „Vi, moja torba!“ je zakričal debeluhar, toda bilo je že prepozno. Kjer je bila prej torba, je zdaj mirno sedel potnik, ne meneč se za debe- luharja, ki je kar pihal od jezo,, posebno ker se mu jo vse smejalo. 9. Botrček, žvižgaj! Boter se je peljal s ' svojim birmancem Ja¬ nezkom po železnici. Janezku je bilo to jako po volji, ker se še prej ni nikoli vozi! z vlakom. Venomer je gledal skozi okno in opazoval vse. Boter se je hotel pošaliti, z Janezkom ter mu je naglo vzel klobuk z glave in ga, skril. Deček je menil, da mu je klobuk padel skozi okno ter se je pričel jokati. Boter pa ga je tolažil: ,,Ja¬ nezek, le glej skozi okno, jaz zažvižgam in klobuk ti zopet prileti na glavo.“ Deček je radovedno pogledal iz voza, boter je zažvižgal ter mu hitro del klobuk na glavo. Deček je res mislil, da je klobuk priletel na žvižg botrčkov. Ugajalo mu je to in erez neka,j Časa jo vrgel klobuk iz vlaka ter rekel:: „Botrček, zažvižgaj!“ 85 - 10. Pot nazaj. « Ko se je peljal vlak skozi predor, se je hotel neki gospod pošaliti s kmetičem, rekoč: „Očka, kaj bo pa zdaj ! Zdaj se peljemo v pol|el!“ Mirno odgovori kmet:i „Gospod, kako ho z vami, ne vem; a jaz imam — vozni listek za nazaj. “ 11. Nagla vožnja. Vlak lokalne železnice je došel v šolo gredoče otroke. Strojevodja reče: ,,No, otročiči, sedite, na vlak, popeljem vas do šole 1“ „Hvala lepa!" odgovore otroci, ,,prišli bi prepozno v šolo !“ 12. Čudna prtljaga. Molkov Janez se je hotel peljati po železnici. Cakaje na vlak, je sedel na klop ter med koleni držal vrečo zeljnatih pa nisem iz vaše fare !“ 14. Še nekaj črez. „Kako se^imaš?" vpraša kmet siromaka, ki je bil vedno vesel in dobre Volje. ,,Prav dobro se imam!" odgovori ubožec. ,,Imain namreč vse, česar potrebujem in še nekaj črez." ( Kmet se temu začudi. ,,I, kaj bi se čudili," reče siromak, ,,kar sem rekel, je resnica; glejte, potrebujem u sta, in ta imam, potem pa še nekaj črez, in to je — n o s ! “ 15. Izkupila. Dva potepuha sta šla mimo njive, kjer je sejal kmet. Porogljivo mu rečeta :i ,,Oče, le delajte, le, midva bova pa uživala sad vašega truda !“ — „To je prav lahko mogoče," odgovori kmet, ,,ravno sejem konopljo, iz katere prediva se spletajo vrvi za vešala ! “ 101 IG. Suha krava. Ubožen kmet je gnal kravo na semenj in jo je ondi prodal. ,,Kravo si vendar prodal pre¬ poceni/ 1 mu reče sosed Jože. — „E, kaj bi to,“ odgovori kmet, ,,le pomisli, tla je bila krava zelo suha; kako neki bi jo bil prodal dražje!“ — „Prav lahko,“ reče sosed Jože, „ako bi jo bil prej le nekoliko zmočil!" 17. Srčen konj. Kmet je prignal konja na semenj. Prišel je kupec ter vprašal, ali ima konj kaj napak. — ,,Oj, kje pa bi moj konj mogel imeti napako !“ se obregne gospodar. — ,,Ni li morda plašljiv ?“ vpraša kupec dalje. — ,,Tega bi bilo še treba ! Kako bi pa stal vso noč sam v hlevu, ko bi bil plašljiv 1“ 18. Da krava ne brca. Na živinskem semnju v K. je nekdo kupil kravo. > Kupec jo sumnil, da krava ni brez na¬ pake, kakor je zatrjeval prodajalec, Kupec kravo pošteno plača ter pravi kmetu: „No, zdaj mi pa povej po pravici, ali ima krava kaj napak ali ne? Saj je zdaj itak eno, ker je že plačana." Kmet se namuzne in pravi: ,, Drugega nima, samo brca rada !“ — „6, to pa nič ne de, če nima drugega pogreška, mene ne bo brcala," pravi kupec. „Jaz znam to narediti!" Vsi radovedni, kako je to treba narediti, ga naprosijo, naj jim pove. Kupec počene h kravi, jo prime za vime in reče 102 prodajalcu, naj stori prav tako od druge.strani. Ko prodajalec že tudi čepi, mu reče kupec: „No, zdaj pa denar, ki si ga potegnil, za kravo, pre- ' deniva iz rok v roko pod vimenom, pa te ne bo nikoli nobena krava več brcnila; jaz sem ‘tudi tako naredil na semnju. “ Ko da kmet kupcu denar pod vimenom v roko, misleč, Bog ve kako čarovništvo se vrši, kupec z denarjem vstane, ga spravi in reče nasmehoma: 1 '„No zdaj pa mene ne bo več brcala!" — in odide. Kmetu pa je krava, Id jo je prodal brez napake, ostala zdaj z napako. 19. Prebrisana vola. Vrtoglavec je imel ostudno navado, da je kmete dražil in z jezikom pikal. iTako je delal nekega dno z oračem na polju, : ali takrat je dobil hudo po ustih. Ko je bilo namreč oraču že zadosti, mu je rekel:, ,,Gospod, ker znate že toliko, povejte mi, zakaj moja vola pred plugom na' besedo ,ho!’ gresta na desno, na besedo ,hi!’ pa na levo ?“ Gospod reče: „Tega pa ne vem !“ — „No,“ ga zaivrne orač, „vi tega'ne veste, glejte, moja vola pa vendar dobro vesta !“ 20. Delo z glavo. Kmet je vozil odvetniku drva iz gozda in zahteval za delo • deset kron voznine. ,T o je bilo odvetniku preveč. iToda kmet mu reče: 1 „Saj si tudi vi za kako tožbo daste plačati več nego deset kron in vendar vam tožbe ni težko storiti! “ — ,,Da, prijatelj," odgovori odvetnik, „moram 103 — pa delati z glavo !“ — „Saj so morali tudi moji voli delati z glavo ; ali mislite, da so vlekli z repom ?“ 21. Nevarno žaganje. Žigov konj pride na graščakov travnik ter se tam pridno napase. Graščak to zve, pošlje k Žigi hlapca z naročilom, da "bo konju, če pride še kdaj na njegov travnik, rep odrezal. Kmet odgovori: „Že prav! 'A povejte milo- stivemu gospodu: Ce odreže mojemu konju rep, mu jaz odrežem obe ušesi!“ Ves razkačen pride graščak h kmetu, češ, da mu že pokaže, kaj se pravi pošiljati graščaku tak© odgovore. Ponižno mu odgovori kmet,, rekoče „Milostivi gospod 5 Jaz nisem rekel, da porežem ušesa vam, temveč le svojemu konju !“ 22. Prevzetnost. a) llo b r a letina. Kmet je postregel prijatelju z vinom in dejal nato: ,,Vidiš, dragi, takega pridelujem, jaz v svoji gorici! “ b) Slaba letina. Isti kmet istemu prijatelju, ko mu ponudi vina: „Je li, da je kislo ? Pa kaj si hočem ! Ka-, kršno je Bog dal, tako pa je !“ 23. Gos pod mizo. Pri pojedini so prinesli celo pečeno gosko na mizo. Starejšina je vzel nož, da jo razreže. Ker pa pri takem poslu ni bil ravno spreten, ~ 104 - mu je nož izpoddrknil in goska jo ležala pod mizo. Ker je domači pes čakal pod mizo na kosti, ki so mu jih pridno svatje metali, so zdaj takoj zakričali vsi: „Mrš ! Mrš!" da bi psa splašili. Starejšina 1 pa reče mirno: ,,Nič se ne bojte ! Pes je ne dobi, z obema nogama stojim na njej!“ ‘M. Izplačal jili je! Nekaj gospodov je povabilo preprostega kmeta na kosilo. Po kosilu prineso na mizo veliko, umetno odičeno torto. Ker ni kmet še nikoli videl take jedi, potisnejo gospodje, da bi se s kmetom pošalili, torto predenj, češ, naj joi načne. Mirno vpraša kmet: „Kje naj pa načnem ?“ -- „Kjer hočeš !“ mu odgovore gospodje. — „1, če je temu tako,, jo po načnem doma !“ Reče, vzame torto ter odide k ženi in otrokom. 25. Pogumnež. Ko pride .Telčnik domov iz mesta, kamor je bil poklican zaradi neke pravde, reče svoji ženi: „No, Katra, ali sem jim povedal, tem pričam ! Dejal sem jim: Hinavci ste, sleparji in druge take ljubeznivosti!“ „Za Boga, mož/ pravi žena, „kaj si mislil, da si jim dajal take priimke; veš, da te bodo tožili!“ Mož: „Ej, Katra, he boj se; saj jim tega nisem rekel v sobi, ampak šele, ko sem bil že zunaj mesta, sam na cesti!" - 105 26. Kako se hudič jezi. Premec je imel navado, da je rekel ob vsaki priliki: „Primojdunaj !“ Ko ga nekdo opomni, da je tako rekati greh, se odreže takole: ,,Dobro delo, pravim jaz, dobro delo, ne pa greh ! Le poslušajte ! Ce bi rekel:: Pri moji duši, česar me pa Bog varuj in sveti Florijan, bi to bilo greh ! Kar je greh, to je pa greh. A jaz ne pravim tako} jaz zavpijem: Primojdu—, hudoba me že sliši. AIo, pa pero v kremplje in zapiše:: ,Stari Premec se priduša!’ Jaz pa pravim: ,Dunaj!’ [Tristo medvedov, zdaj ja treba pa brisati 1 Tako zvijem hudobo, da se jezi, in hudiča jeziti jo prav tako dobro delo, mislim, kakor če bi svet¬ nika častili, primojdunaj!“ 27. Kaj je v peklu lepega. Kmet je videl v cerkvi poslednjo sodbo na¬ slikano. Stopil je prod podobo ter zlasti pazno ogledoval peklenski ogenj in one, ki so goreli v njem. iTo vidi imeniten gospod ; stopi k njemu ter ga vpraša, ali mu je pekel res tako zelo všeč. Kmet odgovori: „Da, prav zelo mi je všeč; zlasti zato, ker no vidim v njem nobenega kmeta, ampak zgolj gospodo !“ 28. Pokora. Mlad ženin je prišel ravno od izpovedi. Kar se spomni, da mu izpovednih ni položil pokore. Vrne se torej k duhovniku in reče:: „Velečastni, 8 106 - pozabili ste mi naložiti pokoro . . . !“ — ,,'Ali mi niste rekli,“ odgovori duhovnik, ,;da se mislite skoro oženiti ? 11 29. Kmetiška pohlevnost. limet gre k sv. obhajilu. Ravno ko pride izpod kora, mu nekdo pljune na glavo. „Počakaj, tepec !“ pravi kmet jezno, ,,danes nečem kleti; pa ko bi bil drug dan, naj te kar h . . . . vzame !“ 30. Zakaj se je treba ženitve bati. Kmet reče že odraslemu sinu, naj gloda, da se skoro oženi. Sin pa so razjoka od same bo- ječnosti. Oče mu prigovarja,| pa ker vse nič ne pomaga,, mu reče jezno: „Cesa se pa bojiš,, ne¬ umnež ? Kaj pa se ti bo neki zgodilo ? Poglej mene, ali nisem tudi jaz oženjen ?“ — „Da, to je čisto kaj drugega,“ odgovori sin ihte, „vi ste se lahko oženili, ko ste vzeli mojo mater, a jaz naj bi jemal kar čisto tujo !“ 81. Post. „I)anes,“ reče kmet Požiralec na veliki petek svoji ženi, „danes mi napravi samo deset štrukljev, ne dvanajst kakor včeraj, pa naj bodo današnji zato nekaj večji!“ 32. Kako izvemo svoje grehe. r' Tepalovič je imel čudno navado, da je vselej preden je šel k izpovedi, pretepel svojo ženo. Ko ga nekdo vpraša, odkod ta čudna navada, mu - 107 — odgovori: ,,Ce se mislim izpovedati, pa se ne mo¬ rem takoj spomniti-vseh svojih grehov ; zato tepem ženo, dokler se ne razjezi .ter mi ne našteje vseh greho/v, kar sem jih storil od zadnje izpovedi!“ 33. Oba vesela. ,,Kako živiš s svojo novo poročeno ženico ?“ vpraša prijatelj prijatelja. „Prav dobro !“ od¬ govori prvi. „Ona meče vame lonce, sklede, pohve in karkoli ji prihaja v roko. Ce me zadene, se veseli ona, če ne, se pa veselim jaz, in tako sva oba vesela !“ 34. Gospodar pod mizo. Mož je imel hudo ženo, ki ga je večkrat natepla. Vendar tega ni dal za živi Svet komu veljati. Nekoč uide razdraženi ženi pod mizo; kar stopi 1 nenadoma sosed v soho. Začuden vpraša sosed, zakaj sedi pod mizo. Jezen ga zavrne mož: ,,Kaj tebi do tega? Tukaj sem jaz gospodar in lahko sedim, kjerkoli hočem!" 35. Najboljša žena. Tikvič, docela mirna in pohlevna dušica, je imel jako prepirljivo ženo. Vselej je morala imeti zadnjo besedo. Ko ga ravno nekoč ?opot ošteva prav hudo, in sicer vpričo prijatelja, reče mož: „Nič se ne kregaj, nič, ljuba igoja, saj dobro vem', da imam najboljšo ženo izmed vseh !“ — ,,Hudiča imaš, ne pa najboljše žene!" se zadere togotna žena. 8 ’ 108 36. Dedščina. Jezična žena, mati še bolj jezične hčere, je bila nekoč hudo. nejevoljna ter je jezno dejala svojemu možu:i ,,Ljubi Bog, kako hudoben jezik ima najina hči; hotela bi le vedeti, od koga iz¬ med naju ga je dobila, od mene ali od tebe ?“ Mož ji mirno odgovori: „Od.tebe gotovo 1 ne, ker ga imaš še zdaj !“ 37. Nevarno pihanje. Žena: ,,Zakaj no ješ mesa, 'Andrejec ?“ — Mož: „Prevroče je še !“ — Žena: „Pa ga ne¬ koliko popihaj, da se ohladi!“ — Mož:i „Popiham ga lahko, a bojim še, da ga ne bi odpihnil, ker ga je tolik kos !“ 38. Kako se ozdravi nemec. V Sopronju na Ogrskem je imel bogat kmet trmasto ženo, ki po tri, štiri ali še; več dni ni izpregovorila z njim ne besedice. Ako je po¬ izkušal izlepa izvabiti dobro besedo iz nje, je bila .še bolj trmasta ter časih kar po štirinajst dni ni govorila. Ko mož že ni znal nobenega drugega po- •močka zoper to. trmo, je poslal neko nedeljo ravno pred pridigo listek k župniku, v katerem ga je naprosil, naj moli javno na leči za njegovo ženo, ki je že štirinajst dni nema. Dobremu župniku, ki mu stvar ni bila znana, se jo žena zasmilila prav zelo. Na leči je torej ..govoril prav geni ji vo, kaka nesreča je, če izgubi 109 kdo dar govora; naposled je pozval vse v cerkvi pričujoče, naj molijo za to in to ženo (imenoval je celo ime), ki je že dolgih štirinajst dni nema. Ženi, ki je bila tudi >v cerkvi pri pridigi,, je pri¬ hajalo vroče in skoro bi bila počila od jeze in sramote. Komaj mine opravilo, odhiti domov; joče se in kriči na moža, ld ji je napravil tako sramoto. Ko pride pozneje tudi mož domov in zasliši, da njegova žena zopet govori, poklekne in reče glasno: „,Cast in hvala Bogu, da moja žena zopet govori! Zdaj vidim, koliko pomaga skupna molitev ! “ \ 39. Čuden pomoček. Boštjan :i „Slišal som, da se hočeš oženiti s svojo deklo, ki ti že vep lot izmika in krade ?“ Jurce: 1 ,,'To je res ! Pa glej, to je pametno ! Ako jo vzamem v zakon, dobim izlepa vse svoje reči nazaj. “ 40. Novodobni posli. Kmet je kosil s hlapcem deteljo. Zdajci vzleti pred njima škrjanček ter zbeži na sosednjo njivo. Kmet reče: „Glej, spodila sva škrjančka !■“ — „Ni bil škrjanček, nego prepelica jo bila!“ pravi hlapec. Gospodar zopet trdi, da je bil škrjanček, ne pa prepelica, ker ga je vendar lahko ločiti. Hlapec trdi vedno svojo, in ker mu kmet ne pristane, reče naposled:! ,,Ce mi ne pri¬ trdite, da je bila to prepelica, odidem še danes od va,s!“ Kmet, da nc izgubi hlapca sedaj poleti, sredi najnujnejšega dela, mu jo moral pritrditi. 110 Prišla je huda zima, in sneg je ležal na debelo. Tedaj rede nekega dne gospodar svoji ženi: 1 ,,N l eža, skuhaj danes zal kosilo tri klobase in eno repo !“ — ,,Cernu bi skuhala repo vpraša ga .žena. — ,,Boš že videla !“ rede kmet. Ko sede opoldne za mizo gospodar, hlapec in dekla, prinese gospodinja zahtevane tri klo¬ base in debelo repo. .Gospodar vzame klobase, da eno sebi, eno ženi, eno dekli* hlapcu pa — repo. „Kako da jaz ne dobim klobase — ,,Saj je to klobasa !“ se odreže kmet. Ko mu hlapec ugovarja, mu reče kmet: „Pristani, da je to klo¬ basa, ne pa repa; če ne, pa pojdi še danes iz službe ! “ Hlapec spozna, kam' meri kmet, vzame molče repo ter jo poje, zakaj — kaj bi počel sedaj sredi zime brez denarja, brez dela ! Nikdar več ni bil trmast. 41. Blaga žena. Gašper: „Oh, moja rajna žena, to je bila blaga žena ! Če je bila sirota še tako jezna, mo ni pretepala nikdar drugače nego' z mehkim metlinim koncem !“ 42. Iz navade. Prileten kmet je ležal na smrtni postelji. Pri umirajočem bolniku jo bii samo njegov sin, ki mu je prihajalo nekamo tesno, ker ni bilo nikogar drugega vpričo. 'Gfro pred hišo in so ozira, a od nikoder ni nikogar. Ves nejevoljen torej vzklikne :■ ,,Oče umirajo, pa nobenega hu¬ diča ni blizu ! “ 111 43. Ne bom silil. Pohorec so je sprl s sinom,, ki je ravnal ne¬ hvaležno z njim. Mnogo lot se nista pogledala, in starec je zbolel, da ni bilo ved upati zdravja. Župnik se je trudil na vso moč, da bi ju spravil pred očetovo smrtjo. Sin je bil že mehak, samo da se ni upal k očetu, dokler mu ni odpustil. Pri očetu pa je bilo- zastonj vse prigovarjanje, sina ni hotel več videti. „Ali kako se upate pred božji stol,“ mu pravi duhovnik, „če se ne spra¬ vite s sinom ? iTako ne morete priti v nebesa !“ — ,,Pa ne bom silil ! “ je dejal starec in umrl. 44. Pogrebščina. ’ Jurovič pride po pogrebu svoje žene k žup¬ niku tor pravi ves žalosten: „Castiti gospod, pogreb bi rad plačal!“ — Prijazno mu odgovori župnik: ,,Jurovič, vem, tla vam je šlo zadnje čase trdo, zato vam ne bom nič računil!“ — Jurovič: ,,Tedaj vam pa tisočkrat Bog plati!' ! Nato gre Jurovič k organistu: ,, Gospod organist, rad bi plačal pogreb za svojo ženo, koliko sem dolžan ?“ — Organist: „Saj veste, da vselej polovico tega, kar se plača gospodu žup¬ niku !“ — Jurovič: „Tedaj vam pa p.etstokrat Bog plati!“’ 45. Za kaj vse so hlače dobre. Tržan je šel po opravkih v oddaljeno vas k znanemu kmetu. Ko je stopil Srez hišni prag, je dobil precej v veži hišnega gospodarja ter mu povedal, po kaj je prišel. V nekoliko besedah sta 112 stvar dognala in tržan se je že poslavljal od hiše. V tem hipu se je ozrl kvišku in zagledal celo razstavo klobas, večjih in manjših, pa tudi svinj¬ skih plečet in gnjati v sušilnici; vmes pa so visele široko razkoračene hlače, kakor jih časih vidimo za strašilo v prosu. ,,Ali ste klali ?“ vpraša tpžan kmeta. „Smo !“ odgovori ta. „Dva jesenca smo deli v kraj; sta se še precej dobro zaklala, okoli pet centov sta imela 1“ ,,I Matevž, povej mi, kaj pa pomenijo te hlače, ki si jih obesil med klobase ?“ ,,I veste no, to je pa tako, saj sem vedel, da boste vprašali po tem ! Čreva so nam pošla, pa srno fantičkove hlačice nadevali. Rekel sem ženi: ,Ti, vsa, čreva sem že natlačil, pa je še nekaj mesa 1 Kaj naj storim?’ Hitro skoči žena in mi prinese fantkove irhaste hlačice, pa jih natlačim. Kaj smo hoteli z mesom ?“ ,,Da, Matevž, moder si pa, moder ! 'Ali povej mi, kako boš naredil, kadar bodo hlačice pre¬ kajene ?“ ,,'To je majhna skrb ! Hlačice boin nekoliko zavihal, en kos odrezal, pa spot nazaj zavezal. Kaj ne bo prav tako ?“’ „Prav, prav !“ pravi tržan in odide s smehom na ustih proti domu pripovedovat sosedom, kaj se je danes naučil novega. 46. Vsak po svojem. Krnet je ležal na smrtni postelji. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je poklical sina in mu dejal: 113 ,,Jaka, stopi, stopi po gospo,da, da se ne bom pekel v peklu, ker sem p.risleparil njivo pri kozelcu !'“ Sin pa odgovori: „1 kaj bi? Saj no bo tako hudo ! Nekoliko se boste pekli, nekoliko potrpeli — njiva pa le ostane pri hiši!“ 47. Dolenjec v Ameriki. Dolenjec, na glasu, da rad veliko je, je dobil službo v Ameriki pri bogatem posestniku (farmerju). Prvo jutro v novi službi je sedel pri zajtrku, gospod zraven njega pa se je čudil krep¬ kemu Dolenjcu, kako je spravljal jed za jedjo pod strehoi svojega telesa. Ko je izpraznil že nekaj skled, odloži žlico. Farmer se hoče z njim nekoliko pošaliti in reče: ,,Vidiš, ljubi moj! Danes greva prav daleč v gozd drevje sekat 1 Ker najbrž ne bo kosila, kaj, ko bi jedel že zdaj tudi za kosilo ?“ Dolenjec vzame zopet žlico v roko ter je dalje,) kakor bi bil šele sedaj prisedel k mizi. Ko črez nekaj časai vendarle odloži žlico ter si obriše usta, reče farmer: „Ne vem, ali prideva k večerji domov, zakaj najina pot je dolga, delo pa potrebno! Kaj, ko bi tudi večerjo že zdaj použil, potem sva brez skrbi!“ Dolenjec, ne bodi, len,, vzame žlico ter jč vesel dalje. Ko vse poje, pravi farmer;. „Tako ljubi moj! Zdaj greva pa na delo !“ Dolenjec pa se mu še- gavo namuzne in reče:i ,,Kaj, na delo,?' Zdaj ko sem povečerjal? Pri nas doma je navada, da po večerji ne delamo več, in te lepe navade se mislim držati tudi tukaj!“ 114 48. Županova desetletnica. Staremu in zaslužnemu županu 'so hoteli vaščani desetletnico praznovati z velikimi gostmi in so sklenili pobirati vino, po vasi. Vsak kmet naj bi vlil, v sod kaka dva litra vina, ki se je pobiralo po vasi., 'Ali takoj prvi kmet je vlil dva litra vode v sod, misleč, da se polovnjaku vina njegova voda ne bo poznala. — ,Sod je obhodil vso vas in je bil napplnjen. Ko je potem pri obedu prvi svetovalec na¬ točil kupico, da bi napil vzornemu županu, je bila v kupici zgolj čista voda. Kakor prvi kmet tako so namreč mislili vsi in so sod napolnili z vo.do namesto z vinom. Pri obedu pa je imel vsak težkb vest, ali povedati tega nobeden ni hotel, in osramočen se je poizgubil drug za drugim iz hiše. 49. Neprijetna želja. Ko je še kmete stiskala tlaka in desetina, je praznoval graščak svoj god ter povabil tudi župana na kosilo. Ta. je najel več ljudi in jim naročil, naj se postavijo pri gradu pod oknom. Kadar bi zaslišali graščakove besede: „Bog živi župana !“ naj zakriče vsi: ,,Žlahtnega gospoda tudi 1“ Ali primeri se, da je prinesel služabnik veliko • steklenico dobrega vina. Prav ko jo hoče postaviti na mizo, mu pade iz rok in se razbije. Graščak pa jezen nedostojno zakolne: ,,N a j te, budalo, vragvzame ! “ Hlapci pod oknom pa zaslišijo glas graščakov in zavpijejo na vsa usta: ^Žlahtnega gospoda tudi, žlahtno gospo tudi in njiju oskrbnika tudi !“ 50. Vrag ujet. Nekje na Dolenjskem je bila vdova z majh¬ nim. otrokom 1 . Njen rajni mož ji je zapustil, nekaj' premoženja. Nekega večera stopi v sobo — hudič strašne podobe in hoče vzeti novorojenega otroka, češ:' „Otrok še ni krščen, tedaj je moj, ali pa ga moraš odkupiti s svojim denarjem !“' Žena vsa prestrašena reče:. „Najsi sem ubožna, rajša dam vendarle denar nego otroka ! “ Gre in prinese hudiču ves denar, okoli 200 kron. Hudič je bil denarja bolj vesel nego. otroške (juše — dokaz, da so v. peklu tudi nekateri ubožni vragi — in jo odšel hitro svojim potom. 1 Drugi dan je žena potožila župniku svojo nesrečo. iTa je pa brž spoznal,, kaj to pomeni, in jo vprašal ženo: „Komu ste pa povedali, da imate denar?" — Žena reče: „Nikomur drugemu nego babici!“ — ,,Dobro !“ reče župnik, ,,pojdite tja k babici in pobahajte se, da imate še dosti denarja, da vam je hudič sicer vzel papirnati denar, da pa imate zlata in. srebra še dosti!“ / Žena gre k babici in so pobaha, koliko ima še srebra in zlata in da se za tisto ne meni, kar ji je vzel „nebodigatreba". V tem pa' so je opozorila žandarmerija,, in orožniki ,so l prišli ter se poskrili pod posteljo in po kotih hiše, kjer je stanovala vdova. 116 Se tisti večer so prišli namesto enega kar trije hudiči in zahtevali od vdove zlata in srebra. V tem hipu priskočijo orožniki in primejo hu¬ diče za vrat. Hudi duhovi pa, brez groznih rogov, obrnjenih kožuhov in železnih verig in umiti po obrazu z vodo, so bili —■ babica, njen mož in njiju sin. 51. Strašilo je. V neki vasi na Moravskem je nedavno stra¬ šilo prav tako, kakor pripovedujejo' pravljice o duhovih. V onem kraju je navada kakor pri nas, da se zbero pogrebci p „In če je ni ?“ Luka: „No, če je ni,, jo ima žena pri sebi, in potem-!'“ f 112 34. Pijače sit. Mož, je prišel pijan domov. Žena se je hu¬ dovala in rekla ? „Nikoli nisi sit pijače!" — Večkrat nego ; ti!“ ji odgovori pijanec. 35. Dvojen vzrok. Mož je imel ženo pijanko. Hotel joi je od¬ vaditi pijančevanja. Dal je tedaj na dno navadne kupice naslikati — samega peklenščaka, da bi se ga žena ustrašila, kadar bi hotela piti. Toda žena se peklenščaka, ni ustrašila, ampak še bolj je pila, rekoč: „Peklenščaku pač ne privoščim niti kapljice !“ Nato je velel mož peklenščaka izbrisati in na¬ slikati angelčka. Ali tudi to; ni pomagalo. Ko jo je nekoč mož kregal, mu je dejala:| ,,Ljubi mož, ne jezi se! Angelček v moji kupici je tako lep, da gaj moram večkrat na dan pogledati!“ Žena je ostala, kar je bila — pijanka. 36. Velik gospod. Pijanec, po cesti grede, sam pri sebi: ,,Glejte, glejte, kako lepo je, če je človek pijan ! Najvišja gospoda se mi lepo umiče, sicer se ji moram' pa vselej jaz ! “ 37. Plat zvona. Pijanec je obležal neko noč na cesti. Na vasi zagori; bijejo plat zvona. Pijanec, še na pol zmeden, zasliši plat zvona in 1 si misli, da bije ura. Zato začne šteti. Šteje in šteje ; našteje 143 dvanajst, petnajst, dvajset. „Kaj bo, kaj bo ?“ reče) samJ v sebi, ,,tako pozno še nikoli 'ni bilo, in jaz še nisem bil nikdar tako dolgo v krčmi!“ 38. Nemogoče. V kremi „Pri zeleni žabi“ so sedeli štirji vedno žejni prijatelji in srkali žlahtno vinsko kapljico. Ko so sq pozno v noč odpravljali domov,, so Se menili nekoliko boječe o tem 1 , kako jili sprejmo njih zakonske polovice in kako se jim je vesti pri tej priliki. , ,Naj reče, kar hoče." — „Nič ji ne odgovorim!“ — „Niti ne zmenim se za njen kreg !“ tako se je glasilo vse vprek. „ Veste kaj, prijatelji?" reče Debeloglavec, ki si ga je naložil največ, ^predlagam vse nekaj novega ! — Vsak izmed nas naj se zaveže,, da stori natančno vse, kar mn bo doma žena rekla. Kdor ne stori vsega, kakor poreče,, tisti plača za vse jutri, ko> se zopet tu snidemo 1“ Soglasno je bil predlog sprejet in vsak se je napotil na svoj dom. Ob določeni uri so se drugi dan zopet sešli v svoji krčmi. Ko so sedeli za mizo, je velel Debeloglavec svojemu sosedu: 1 ,,Nio„ povej, kaj ti jo žena naložila in kako si'izpolnil nalogo ! “ „Ko sem 1 prišel domov, tako začne ta pri¬ povedovati, ,,mi je kričala žena že naproti: pi¬ janec grdi! Kar v sod lezi, da boš vendar že sit pijače !’ — Kaj sem hotel ? Sel sem 1 v klet, izbil sodu dno, legel v sod ter prespal tam vso noč !“ 144 Drugi je pripovedoval: ,,Komaj sem stopil v sobo, že je začela žena regljati: 1 ,Sramuj se, ■da tako ropočeš 1 Še otroke mi zbudi!’ — Šel sem ter zbudil po vrsti vseh enajst! Kako je potem bilo, si lahko mislite 1“ Oglasi se tretji (ter pravi: ,,’Ko sem prišel v sobo, sem' zadel slučajno ob neko kupico, ki je padla na tla ter se razbila. !To je zbudilo mojo ljubo ženico. Jezna je zakričala namie: 1 ,Vse pobij, vse, pijanec, pijani!’ —' Kaj sem hotel ? Prižgal sem luč ter pobil kupico za kupico, kolikor sem' jih našel! “ Prišla je vrsta na Debeloglavca, da pove, kako se je zgodilo - njemu. Šele po dolgem dre¬ zanju je pripovedoval takole: 1 ,,Sprejela me je moja žena kakor zmeraj,, prav! ljubeznivo in pre- srčno. ,Ubožec,’ je rekla, ,gotovo si še žejen ! Zunaj v kuhinji je vedro vode, idi, popij še tisto !’ Šel sem v kuhinjo, vzel kupica ter začel piti. Tzpil sem eno, dve, tri kupice; četrto sem 1 spravil le še z največjo težavo vase. • Potem pa sem zagnal kupico v kot, rekoč: ,Rajši plačam deset zapitkov, kakor bi izpil vso to vodo ! To ni mogoče !’“ 39. Kako ga boste pili ? Graščak je povabil nekaj prijateljev na kosilo. Ko se zbero, jih vpraša graščak, kako hočejo danes piti, po živinsko ali po človeško. Prijatelji, ki so vsi prinesli prav suha grla s seboj, reko takoj, da ga žele piti po kravje. „Dobro, ljubi moji,“ pravi graščak, ,,želja se vam izpolni!“ 145 Posedejo k mizi, in graščak ukaže prinesti vsakemu pol litra vina. Ko tega popijo, ne da graščak več napolniti steklenic. Ko so prijatelji nekaj časa željno čakali vina,, je rekel eden: ,,No* gospod, saj smo vendar sklenili,, da hočemo danes piti ,po kravje’ „Res je* dragi pri¬ jatelji !“ jim odgovori graščak, „tega vašega sklepa so tudi držim! Dal sem vam vsakemu pol litra, inl to je za žejo-zadosti! Več kot za žejo krava nikdar ne pije !“ 40. Očetovo premišljevanje. Oče pijanec je govoril sam pri sebi: „Imam ■ še šest kron ! Zdaj ne vem, ali bi kupil sinu hlače ali hčerki jankico ; pa. nastal bi med njima prepir, ko bi ta kaj dobil, drugi pa ničesar! Najbolje torej* da denar za,pijem ! “ 41. Prepozno spoznanje. Na Gorenjskem je bil kmet,. Id je podedoval lepo imetje, a tudi vse pognal po grlu. Ko že ni imel več vinarja inl je namesto vina, pil samo vodo, je vzkliknil nekega dner ,,Ko bi bil prej vedel,, da je voda tako dobra, ne bi bil nikdar zapil ,grunta’!“ 42 . Učinki vina. Oče: ,,.Sin, sin ! Kaj bo, če se ne odvadiš pijančevanja ?“ Sin dijak:, „0če, le brez skrbi bodite ! Glejte, dobro vino nareja dobro kri ; dobra kri provzro- 146 euje dobro voljo; dobra volja nami daje lepih misli; lepe misli nas navajajo do dobrih 1 del, in dobra dela nami pomagajo 1 v nebesa !'“ 43. Na smrtni postelji. Pijanec, ki ni nikoli pil vode, je poprosil na smrtni postelji kupice vode, rekoč :i „Nia smrtni postelji se mlora človek spraviti tudi s takimi, ki jih je najbolj sovražil P“ 44. Pričakovanje. Pijan mož je šel v, Ljubljani opohioči iz krčme. Ko je prišel na ulico ter se mu je vse vrtelo,, je postal, potegnil hišni ključ iz žepa ter ga mirno držal. Kmalu nato pride redar in ko ugleda pijanca, reče:' „Gospod r kaj delate tu?“ — ,,Pri¬ jatelj," zajeca pijanec, „ali ne vidite, da se suče vse mesto okoli mene ? ’ Zato čakam, kdaj pride moja hiša, dai si jo odprem. “ 45. Neuljuden klobuk. Pijancu je padel klobuk z glave. Rad bi ga bil pobral, pa ga ni mogel. Zatorej reče: ,,'Ali veš kaj ? i Ako bi te hotel pobrati, bi obležal na tleh in ti bi me gotovo ne vzdignil; zato je bolje, da obležiš ti na tleh !“ 46. Skopuh in pijanec. Šla sta skopuh in pijanec v mesto. Pijanec je imel nov lep plašč, Id mu je spotoma delal veliko sitnosti. Bil je namreč zelo težak, a solnee 147 je pripekalo, da je bilo, joj. Pijanec reče skopuhu: „Prijatelj ! Huda žeja me tare, posodi mi krono, da si kupimi pijače v bližnjem mestu.“ Toda skopuh ni zaupal pijancu. Pijanec ga iznova na¬ prosi in reče: „No, pa vzemi plašč v zastavilo; če ti krone ne vrnem, obdržiš lahko plašč, ki je gotovo več vreden nego uboga krona. “ S tem je bil skopuh zadovoljen; saj je že dolgo obračal oči po lepem plašču. Hitro potegne iz žepa nekaj kronic ter poda eno pijancu. Pijanec vzame krono in prav prijazno ogrne plašč skopuhu okrog pleč. Tako potujeta dalje zadovoljna in vesela ter kmalu prideta do mesta. Pijanec pošto ji,, se obrhe k tovarišu, mu 'ponudi krono nazaj in reče: ,,Preudaril sem stvar nekoliko bolje. Denar, ki si mi ga dal, bi bil hitro zapit, in Bog ve, ali bi ti ga še kdaj vrnil! Vzemi torej svoje in daj mi moje. Tukaj je dobra voda, za katero mi ni treba denarja.“ Skopuhu ni preostajalo drugega, nego. da je vrnil plašč, ki ga je nosil! pijancu tako daleč in v tako hudi vročini. Pijanec p.a se je prav debelo smejal v pest, da je skopuha tako dobro zvedel za nos. 47. Pridiga za pijance. Izvoljeni poslušalci!! Večkrat slišite pridige o grdobi, zlu in nevarnosti pijančevanja. Pijanče¬ vanju sta vzrok vino in žganje; obe pijači,, vino in žganje, pa sta, kakor vsi vemo, dobri in ko¬ ristni reči; dobra in koristna reč pa mora imeti tudi dobre in koristne nasledke. Ker je pijanče¬ vanje, ali bolje povedano, pijanost naravni 148 V nasledek obilnega uživanja dobrega vina ali do¬ brega žganja, mora tudi pijanost biti dobra in koristna. Naredil sem vam torej pridigo o dobrih in koristnih svojstvih pijanosti in pijančevanja. Obilno uživanje vina in žganja ali pijančevanje je dobro' in koristno:: d. za vse .človeško 'društvo in II. za pijanca samega. Il Pijančevanje je koristno vsemu človeškemu društvu, ker skoro vsem stanovom daje z a¬ sl u ž e k,, zaslužek pa je dobra reč, torej je dobro tudi pijančevanje. Pijančevanje daje zaslužek krčmarju, ki mu ni treba delati in se truditi, ker mu pijanec nosi za vino in žganje v potu svojega obraza' zaslužene krajcarje, od katerih krčmar dobro živi brez velikih skrbi. — Pijanče¬ vanje daje zaslužek zdravniku, ker pijanec mnogo¬ krat sebi ali komu drugemu v pijanosti prebije glavo, zlomi roko ali nogo, ali se vsaj pomoči domov grede zvrne v jarek ali na kup kamenja ter se pobije. Da se to popravi, je treba zdrav¬ nika,. Id si pri pijancih veliko zasluži ter ob tem pošteno živi.. Pijančevanje je tudi vzrok, da dve tretjini bolezni prihajata od pijančevanja.); zato imajo od pijancev razen zdravnikov lep zaslužek postrežniki v bolnicah, lekarji in grobar, ki mu da.jo pijanci največ dela, torej tudi največ zaslužka. Dalje priskrbuje pijančevanje skoro vsem: rokodelcem zaslužek, postavimo; steklarju, če pijanec pobija steklenice,, kupice in. okna ; mizarju, če podira in tare stole, in mize:- krojaču, kadar 1 si raztrga suknjo in hlače; klobučarju, ker ponoči malokdaj prinese Hobuk domov; lončarju, ker 149 domov prišedši rad meče sklede in krožnike za vrata ali za ženp. Ponočnim stražnikom preganjajo pijanci dolgčas; biričem dajo dela, da jim ni treba lenobe pasti, in sodnikom izdatno izboljšu¬ jejo njih plače, ker imajo z njimi dosti dela, delo pa daje zaslužek. Naposled je pijančevanje tudi državi na veliko korist. Znano vam je,, da ima vsaka država veliko ječ in kaznilnic, ki jih mora vzdržavati z velikimi troski. Za koga bi pa vzdr- žavala te zavode, če ne bi bilo pijancev? Saj je nekdo' trdil, da v teh zavodih stanuje po dve tretjini udov vinske bratovščine. To so glavne koristi pijančevanja za vso človeško družbo. Idi. Pijančevanje pa je tudi dobro in koristno za pijanca. Vino namreč razveseljuje človeško srce; veselo srca pa je velika sreča za človeka na tem svetu. Zato gre človek, če je žalosten, čemeren in potrt od vsakdanjih skrbi, navadno v krčmo, in vino mu izpodi vse skrbi. In kdor si vselej skrbi izpodi z vinom, temu se časih, zgodi, da sčasoma vse njegove posvetne skrbi prevzame krčmar ali dober prijatelj; on pa potem veselo živi brez skrbi. „ Pijančevanje daje dalje človeku srčnost, pogum in korajžo; zgolj lepa svojstva, ki pri¬ hajajo od pijančevanja, kar pijanci tudi dobro vedo, ker pojo :i „Etn glažek al’ pa dva, to nam korajžo da!“ In korajža je dobro, velikokrat po¬ trebno svojstvo. Marsikdo ne bi legal, ne kradel, ne plenil, ne ubijal, .ko ne bi imel korajže. Pod¬ ložniki bi prednikom ne ugovarjali, ne bi se ustavljali, ne upirali, ko ne bi imeli korajže. Otroci ne bi žalili roditeljev; sin ne bi bil za- 150 vodnik, hči ne razuzdanka* žena ne bi sleparila moža, in mož ne bi spravil vsega premoženja po grlu,, ko ne bi imel korajže. Da so to res nasledki korajže,. Id prihaja iz pijančevanja, potrdim vam lahko še z nekaterimi zgledi,, in sicer z resničnimi zgledi, ki so bili po¬ pisani v poštenih časnikih; taki pa ne pišejo laži. V takih časnikih se je že večkrat čitalo:: Ta in ta se je obesil; ko so ga ljudje odvezali,, so dobili v njegovem žepu prazno steklenico. Zopet smo čitaliri Ta in ta se je. ustrehl, in 1 Zraven njega je ležala prazna steklenica. Zakaj sta imela oba zraven sebe prazno steklenico ?' Zato, ker sta si z žganjem naredila prej korajžo, sicer bi se prvi ne bil obesil in drugi ne ustrelil. Zopet smo čitali in pred porotnimi sodišči lahko slišimo,, da je mož v pijanosti svoje otroke suval in pre¬ tepal, da bi zdajci bili izdihnili dušo,., da je ženo vrgel ob tla in jo teptal z nogami, da je s po¬ lenom 1 , s sekiro, s puško 1 preganjal domačine. Ker je povedano,, da je mož delal to v pijanosti, vemo, odkod, je imel toliko korajže. Nasproti pa tudi čitamo, da je žena z bnrklami preganjala otroke in družino, da je rodnega otroka vrgla v krčmi po.d klop, da je pustila moža in otroke ter odšla Bog ve kam, da je ubila svojega moža . . . Za taka dejanja je pač treba korajže. Vsi pa vemio,, da imajo ženske od narave malo korajže ; morajo, si jo torej izposoditi o.d vina ali žganja kakor moški. Po tem premišljanju lahko sklenemo,, rekoč :i Če hočeš tedaj biti bolehav, jezljiv, slab, ubožen, nezadovoljen —- bodi pijanec. Ce hočeš hiti raz- 151 capan, zaničevan, zasramovan in preklinjan — bodi pijanec. Ce hočeš biti lenuh, zapravljivec, poliujšljivee, v sramoto vsem 1 ljudem — bodi pi¬ janec. Oe hočeš biti nehvaležen sin, krut mož, neusmiljen oče — če želiš ženi žalost, otrokom sramoto in vsem domačinom nesrečo — bodi pi¬ janec. Ce hočeš izgubiti razum, otrpniti voljo, zapraviti premoženje — bodi pijanec. Ce hočeš imeti poštenjake za sovražnike* hudobneže pa za prijatelje — če rad živiš v razporu,, v sovraštvu, v prepiru — če bi se rad naučil kleti, legati, obrekovati — bodi pijanec. Ce bi rad skoro jedel prežgano juho, če se ti sline cede po kaši ah če bi hitro rad nesrečno, umrl in se večno pogubil — bodi pijanec. Amen ! ,,S1. Gospodar." VIII. Iz obrinega in trgovskega življenja. 1. Dobra služba. Potujoč pomočnik : 1 „Gospod mojster, pr'osim, vzemite me v službo ! ! “ Mojster n ,,Prav rad, a sami nimam nič. dela ! “ Pomočnik: „To nič ne de,, menije celo ljubše, , če ni dela !“ 2. Dvoumno pismo. ■Jurco se je šel v mesto učit mesarstva. Cirez nekaj tednov ppšlje domov tole pismo 1 :■ Ljubi oče ! Meni je tu prav zelo všeč ! Mojster so mi dali že kožo odreti in o Veliki noči, so rekli, me dado' že Zaklati. Niovega ni drugega nič, kakor da se mi dobro godi in da so včeraj našli zunaj v mestnem gozdu obešenega moža : . Upam 1 , da Vas moje pismo dobi prav takega., ter ostajam Vaš hvaležni sin Žorži. 153 - 3. Menice. Lip,ek je prišel v trafiko ter zahteval slo¬ vensko menico. Ko jo je prodajalec,, velik na¬ sprotnik Slovencev, izbiral, ga je vprašal Lipek, katerih: menic proda več, slovenskih ali nemških. „Seveda nemških 1“ (odgovori prodajalec. — ,,NjO,“ pravi Lipek,, „vidim! torej, da, so Nemci večji siromaki kakor mi Slovenci 1“ 4. Preveč misli. 'Oče; ,,Prišel sem poizvedovat, zakaj ste mi poslali mojega sina domov." .Trgovec:i „Veste r vaš sin vse preveč misli!" Oče; „To vendar, ni nič. hudega 1“ Trgovec ,,Res,, ali vselej, kadar je napravil kako nerodnost, je rekel: ,Sem tako mislil’ !“ 5. Črevljar in vragi. Živel je svoje dni črevljar, ki je imtel mnogo otrok, še več pa dolgov. Ker si nikakor ni mogel pomagati, je sklenil končati to nadležno, življenje. Odšel je v gozd ter iskal primerne veje,, da bi se obesil. Prav tedaj pa je hodil po tem gozdu neumen Vragec. Ko je videl črevljarja z vrvjo hodečega, ga je vprašal,,Kaj iščeš tod ? “ Kratko in! osorno mu odgovori črevljar: ,,Srobotja,, da. povežepr tebe in tvoje brate!" Tega se vragec ustraši ter reče: „Ljubi moj, ne stori tega ! Kaj naj ti dam,, da nas ne boš nadlegoval ?“ Naglo reče črevljar :! ,/Denarja', toliko, kolikor ga neseš n 154 na hrbtu1“ — Takoj se pogrezne hudiček v zemljo, in ne traja dolgo, pa prinese, česar- je zahteval črevljar. Vesel se vrne črevljar na dom, vragec pa gre v. pekel pravit tovarišem:, da hodi po gozdu črevljar, ki nabira srobotja, da poveže z njim vse vrage. Vragi se prestrašijo ter reka:! „Zakaj nisi 'dal možu denarja ?“ — „Sa,j sem! mu ga dal, in sicer toliko, kolikor sem ga mogel nesti!" od¬ govori hudiček vesel. To pa se je zdelo drugim preveč. Zapovedo mu torej,, naj gre takoj zopet k črevljarju ter poizkusi dobiti od njega denar nazaj. Pride torej neumni vragec k črevljarju-, ter pravi: „Ti! Prišel sem k tebi, da se poizkusiva za tisti denar. Cer zmagam jaz, mi vrneš denar; čp p,a zmagaš ti, ga obdrži!“ Orevljar tega seve ni bil posebno vesel,, toda zvita glava si je takoj izmislila pomoček. ,,Dobro 1 Poizkusiva se, kdo je močnejši! Itmarn 99 letnega očeta, in če ga vržeš, ti vrnem denar." Vragec se nasmeje, češ: ,, Takega starca pa vržem vendarle lahko 1“ Črevljar je vzel vragca s seboj v hosto, kjer je spal v brlogu velik medved. Ko prideta do brloga, reče črevljar:: Tukaj spi moj stari oče. Sprhnita se 1“ Neumni vragec zakriči v brlog: „Pridi, starec, -da se poizkusiva!“ Zdajci prileze medved iz brloga, se postavi na zadnje noge, prime vragca, s prednjimi ter ga telebne ob tla, da se zemlja strese. Ko se vragec črez nekaj časa zopet zave,, podvije rep ter zbeži v pekel. ,,išTo,“ reče tukaj tovarišem,, ,,,ali vam joto človek ! Le pomislite ! Ta preklicani črevljar ima' staJrega- 155 - očeta, ki šteje eno leto manj nego sto 1 , in ta me je vrgel tako miočno o,b tla, da sem kar iskre videl! Ce je že stari oče tak, kakšen je šele vnuk ! “ Nato posedejo vragi v krog, p odvijejo repe ter se posvetujejo. Vsi so se strinjali v tem,, da je njih tovariš — strašljivem Izbero drugega ter mu naroče, naj gre k črevljarju ter se poizkusi z njim 1 , kdo bolje teče. Hudiček gre ter pozove črevljarja, da se po¬ izkusi z njim, kdo teče hitreje. Crevljar odgovori: ,,Ljubi moj ! linam triletnega sinčka :i če prekosiš tega, sem premagan in 1 denar je tvoj !“ Ko ga vragee vpraša, kje ima sinčka, pravi črevljar, da spi zunaj na njivi v senci košatega drevesa. Napotila sta se tja tor prišla do drevesa, pod katerim je spal — zajček. „Tukaj leži moj sinko,“ pravi črevljar,, „pokliči gai“' Hudiček zakriči: „Dečko„, vstani, poizkusiva se v tekanju !“ Zajček se zbudi, skoči kvišku ter zbeži po polju, kakor bi ga veter nesel, hudiček, pa za njim črez drn in strn. Pritekla, ste do precej širokega potoka, in hop, ga je zajec preskočil; vragee pa, ki ska¬ kanja ni bil tako 1 vajen,, je štrbunknil v vodo. Ko je srečno, prikobacal iz vode, ni bilo zajca nikjer več videti. Osramočen se vrne hudiček v pekel, da po¬ ročal o sVojem tekanju. „S tem črevljarjem ne opravimo nič ! “ pravi tovarišem, „ima triletnega sina, Id teče kakor strela ; kako šele teče očei sam ! “ Zopet so se posvetovali vragi. Eden izmed njih se ponudi, /da Kloče iti k črevljarju ter po¬ izkusiti, kako je močan. Vsi so bili zadovoljni. n* 156 Vrageo pride k črevljarju ter mu reče: „Guj, črevljarče ! Kdo!r izmed, naju ponese konja trikrat po gozdu gori in doli, tega bodi denar!" — Crevljar,, zvit kakor je bil, je šel k sosedu, si • izprosil najtežjega konja ter ga prignal hudičku. Ta ga pogleda ter pravi a „Le nesi ga !“ — ,„Ne,“. odgovori crevljar, ,,hudiček ima prednost! Nesi ga ti prvi! “ Hudiček si naloži konja na rasne ter ga nese trikrat po gozdu. Pa moral je večkrat počivati, tako težek je bil konj. Nato pravi črevljar : ,,Zdaj pa glej !i Jaz ne bom počival kakor ti, pa tudi si ne bom nalagal konja na rame, ampak takega konja nese vsak pošten črevljar — med nogami!“ To izgovorivši, se požene na konja ter zajezdi trikrat po gozdu. Začuden pa gleda vragec, in ko črevljar naposled reče:i „No, kdo je moč¬ nejši ?“ smpkne vragec prestrašen v pekel ter reče tam: ,,S tem črevljarjem se nečem več boriti! Trikrat sem kar najteže nesel konja po gozdu, a on ga je vzel med noge ter ga igraje nosil semtertja !“ Nato pošljejo vragi četrtega tovariša, da bi se poizkusil s črevljarjem, kdo bolje žvižga. Ko pride vragec k črevljarju ter mu pove, da se mora z njim poizkusiti v žvižganju za oni denar, tedaj je črevljar takoj pripravljen. Gresta v gozd. ,,Zažvižgaj !“ reče vragec črevljarju. ,,Ne,“ odgovori črevljar, „kdor je pravi hudiček, ima vedno prednost! Začni ti!“ Nato vtakne vragec dva prsta v usta ter zažvižga, da kar listje po¬ pada z drevja. Zažvižga drugič, popadajo mla¬ dike, in zažvižga tretjič, in lomijo se veje ter po¬ padajo na tla. Tako 1“ reče črevljar, „ti si spravil 157 z žvižganjem' listje, mladike in veje z dr'eves, a jaz zažvižgam, 'da bo kar drevje letelo po gozdu ! Zato pa ti svetujem^ da si zavežeš odi, da ti jih ne iztakne kako deblo !“ Hudiček se prestraši in reče :i „Oj prijatelj, zaveži mi jili ti! “ Crevljar mu jih zaveže. Nato vzame v roke debel kol, zažvižga 1 , udari vragca na vso moč med roge in reče:; „Alrslišiš, kako leti drevje po gozdu ? 1 Ali ti nisem prej povedal ?“ — „Oj, ljubi moj!“ prosi vragec, ,,ne žvižgaj več !“ — Crevljar pa pravi: ,,Tisi zažvižgal trikrat, in trikrat zažvižgam tudi jaz !“ To rekši, udari hudička še dvakrat, kar ima moči. Zdajci strga vragec robec z oči ter zbeži, kar ga neso noge, naravnost v pekel. , Ko so vragi zvedeli, kako se je zgodilo temu tovarišu, so sklenili črevljarju pustiti denar. 6. Dva črevlja. Slepar 1 , ki se je dalje časa potikal po Trstu, se je namenil odpotovati. Potreboval je par novih črevljev, a ni imel denarja, da bi jih plačal. Zato si izmisli tole sleparstvo. Gre ki črevljarju,, si naroči par črevljev ter prosi, naj mu- jih prinese gotovo do sedmih drugega jutra v njega stanovanje, ker takoj po, sedmih odpotuje na Dunaj. Crevljar mu obljubi narediti črevlje do zaželenega časa. Nato gre k drugemu črevljarju, si dd po¬ meriti tudi tu par črevljev ter naroči,, da mu, jih prinese gotovo prihodnji dan ob osmih zjutraj, ker takoj potem odpotuje. 158 Točno ob sedmih zjutraj prinese prvi črevljar naročene črevlje. Slepar jih poizkusi. (Cjrevelj za desno nogo je bil pjopolnoma prav, a oni za levo je bil po sleparjevem) mnenju veliko, pretesen. Naprosi torej črevljar ja, naj vzame ta črevelj na d orn ter ga nabije še enkrat na kopito. Prinese naj mu ga popoldne do štirih, ker se je pre- , mislil tako, da odpotuje šele z večernim vlakom. — Črevljar pusti desni črevelj tu, levega pa od¬ nese domov, da ga raztegne. Ob ošinili prinese drugi črevljar črevlje. Slepar jih pomeri in pove,; da jo črevelj za levo nogo prav, oni za desno nogo pa pretesen. Pb- prosi torej črevljarja, naj ga raztegne ter prinese do štirih popoldne,, ker se odpelje šele z večernim vlakom. — Črevljar se prikloni, pusti levi črevelj tu, desnega pa vzame na 'dom'. Tako je dobil slepar brez denarja par črevljev. Zdaj gre na železnico ter se odpelje. Ob štirih popoldne prideta oba črevljarja vsak s svojim črevlje® zopet v stanovanje slepar¬ jevo. Ko' zvesta, da; je m;ož že odpotoval, se na¬ muzneta drug drugemu, sp;o,znavši, da sta oba osleparjena. Prodasta vsak svoj črevelj ter za¬ pijeta denar v bližnji krčmi. Sleparja pa iščeta še danes. 7. Meti ar j a. Metlar reče tovarišu: „Ne gre mi v glavo, kaki) ti je mogoče prodajati metle še ceneje nego meni, ki vendar kradem veje za metle !“ Drugi odgovori:; ,,Jaz pa kradem kar storjene metle ! “ • 159 8. Je bolj imenitno. Beki a pride v trgovino in! zahteva za svojo gospo za dve kroni znamk. „Kakšne pa želite ?“ vpraša trgovec, ,,po pet* deset, dvajset ali pet¬ deset vinarjev ?“ — ,,Tega mi gospa sicer ni po¬ vedala, “ odgovori dekla, „vendar mi dajte take po petdeset vinarjev, ker naša gospa ne kupuje blaga, M je poceni." 9. Niti za dve. Crevljar je sedel pri oknu, krpal črev!je ter zraven prepeval besede:' ,,Kljukec je bil! Kljukec je bil! Kljukec je bil!(“ Mimogredoč miož je obstal pod oknom, poslušal te besede ter. vprašal črevljarja, kdoi je bil kljukec. — ,,,Prav takšen bediak, kakršen ste vi !“ nru odgovoii crevljar. — ,,Oj ti potepuh!:“ pravi zunaj, stoječi. ,„Be pridi na ulico, dam ti zaušnico,, da boš zvezde videl!“ — ,,Hvala lepa, prijatelj," odgovori, crevljar, ,,ne grem na ulico,, če mi daste tudi dve !“ 10. V brivnici. V ljubljanski brivnici, katere lastnik je bil vrl narodnjak, se je zbralo neke nedelje dopoldne precej gospodov, Hrvatov in 1 Slovencev, ter ča¬ kalo, da pride vsak na vrsto. Med čakanjem so začeli politizirati in se prepirati, 'kakor je to že pri nas navada. Razgovor je prihajal vedno ži¬ vahnejši in bati se je bilo, .da. se ne sprimejo. Zdajci 1 se obrne eden do brivca, češ, naj pove tudi on svoje mnenje. Brivec ni premišljal 160 dolgo, ampak je rekel: .,,Ce smem odkrito izraziti svoje mnenje, moram reči, da brijem rajši deset Hrvatov kakor' enega Slovenca !'“ Joj, kako so planili Slovenci na ubogega brivca ter zahtevali, naj prekliče žalitev. „Ej, gospodje !“ odgovori brivec mimo, ,,brijem rajši deset Hrvatov kakor enega Slo¬ venca zato,, ker mi deset JIrvatov da desetkrat toliko zaslužka kolikor samo en Slovenec ! “ Splošen smeh ; prepira je bilo konec. 11. Velika predrznost. Trgovec je pripovedoval prijatelju o nekem sleparju ter dejal naposled: ,,Tako sem ga vrgel po stopnicah, da si je kar vrat zlomil. Potem pa gre ta potepuh in me zatoži pri sodišču !“ 12. Strup za podgane. Dečak pride v prodajalnico ter zahteva strupa za podgfane. ,,Za koliko ?“ ga vpraša trgovec. „GrOspod, natanko tega ne vem-, pa ka¬ kih trideset jih je že!“ odgovori deček prosto¬ dušno. 13. Prosimo, da se pozvoni. Na vratih nekega skladišča je bil tale napis: ,,Ako ni nikogar v skladišču, prosimo, da se po¬ zvoni !“ —- Ko mimogredoč potnik to prečita, pogleda skozi steklena vrata v skladišče in ker nikogar ne vidi v njem, začne zvoniti na vso moč. Takoj prihiti trgovec iz gorenjega nadstropja 161 ter vpraša potnika, kaj želi. — ,,'Nlč!“ pravi potnik, „le ker prosite, da' Tbi zvonili, kadar ni nikogar v skladišču, sem pozvonil vami ina ljubo !“ "Reče in odide. 14. Poraba zaelierlina. V prodajalnico stopi kmetica ter kupi ste¬ klenico zacherlina, o katerem je že toliko sKšala in čitala, da pomori muhe, ščurke, bolhe itd. Preden' odide, vpraša trgovca, kako se uporabi, da prežene bolhe. Trgovec ji odgovori: ,,Vidite, mamka, to je čisto lahko. Treba je le bolho ujeti, ji odpreti gobček ter ji natrositi malo tega praška vanj; precej pogine !“ 15. Luknje v klobuku. Ribničan je kupoval v Ljubljani klobuk. Ko mu ga je klobučar cenil jako visoko, je dejal Ribničan:i ,,Kje pa ima klobuk luknje?" — Klo¬ bučar : ,,Luknje? Čemu pa bi bile?" — Ribničan: ,,t>a bi oni' osel, ki da toliko za tak klobuk, vtaknil ušesa skozi nje !“ — Reče in odide. 16. Oslovske glave. Kmet je prišel v mesto ter si ogledoival izložbe raznih trgovcev. Ko pridei do izložbe me¬ njalca J., najde okno prazno. Ko ugleda go¬ spoda med vrati,, ga vpraša: „G 1 ospod r kaj prodajate,, da ne/vidim ničesar v vaši izložbi?" — Oslovske glave!“ se odreže - menjalec. — 162 Kmet pa odgovori mimo: „Ta'ko!i Tako! Imate pač dobro trgovino, ker ste že vse razprodali in vam je ostala le še ena ! “ 17. Dober zaslužek. Trgovec 'Trakar se je bahal v krčmi,- da dobi njegova hči 80.000 kron dote. To zve občinski tajnik, gre k Trakar ju ter rcče':i „Gospod Trakar, za izvrstno kupčijo vem. 15.000 kron si lahko zaslužite 1“ ,,Kakšna je ta kupčija ?“ vprašaj Trakar. ,,Vi ste namenjeni dati svoji hčeri 80.000 kron dote?“ pravi občinski tajnik. ,,Da ! “ odgovori Trakar. „Jaz jo vzamem, če ji daste le 15.000 kron !“ reče tajnik, ,.,prislužite si torej lep denar !“ 18. Jajca črnik kur. Pride gospa k trgovcu tor zahteva dvajset jajec, toda le taka črnih kur. ,,Gospa," reče trgovec, „rad hi vkm ustregel, a dasi sem že trgovec črez> petindvajset let, vendar še ne ločim, jajec črnili kur od drugih !“ „0 to jih že ločim sama !“ odgovori gospa. ,,Le dajte mi jerbas !“ Trgovec, ji ustreže in gospa izbira. Ko trgovec še enkrat prešteje izbrana jajca, reče: ,,Kakor vidim, so ravno, najdebelejša črnih kur !“ ,,Uganili ste !“ odgovori gospa, „p o tem se spoznajo'!" To rekši plača in smehoma odide. Ali je trgovce še drugič pustil izbirati jajca črnih kur, nam ni znano. 163 10. Temeljit pouk. „ Janez!" reče trgovec vajencu, „to leto na¬ povemo konkurz ! Ostani še tako dolgo pri nas, da se priučiš tudi temu !“ 20. Iz svoje izkušnje. Trgovec (komiju, ki mu je odpovedal službo): „Torej oženiti se hočete ?“ Komij:' ,,Da, gospod 1 Rad bi bil sam svoj!“ Trgovec: „Sam svoj, pa so greste ženit!" 21. Čudna oporoka. Pred smrtjo je poklical bogat trgovec no¬ tarja, da bi napisal oporoko. Ko notar sede, mu narekuje trgovec:; „Svoji ženi odločim po petsto kron na leto. — Ali ste zapisali ?“ ,,Da,“ odgovori notar ter, pristavi:i ,,Zena še ni stara in bi se utegnila omožiti; kaj naj se zgodi v tem primeru ?“ ,,Dobro, zapišite še tako: ,'Ako se zopet omoži, naj dobiva po tisoč kron na leto !’“ „Kaj dvakrat toliko ?“ vpraša notar. „Da, dvakrat toliko; zakaj kdor jo vzame, si zasluži pošteno onih tisoč kron na leto. Trpel bo, kakor sem trpel jaz !“ 22. Vesel pes. A: „Kakšncga psa ne more naslikati noben slikar ?“ B: ,,Veselega ! Ker vesel pes miga z repoih in tega ne napravi noben slikar !" 164 2'i. Trdo meso. Crevljarski vajenec pride v mesnico in reče: „Prosim pol kile mesa, pa trdega !“ Mesar: „Zakaj pa trdega ?“ Vajenec:* „Ce je meso mehko in dobro, po¬ jesta mojster in njegova žena vse sama in jaz ne dobim ničesar!.“ 21. Iznajdljivi posestnik cirkusa. V nekem mestecu se je nastanil cirkus, toda vkljub veliki reklami ravnatelj ni mogel spra¬ viti v cirkus ljudi. Tedaj mu je prišla pametna misel. !N l a cirkus je pritrdil velikanski plakat z na¬ pisom: „Vstop prost!“ Ljudje so kar drli vi cirkus in navdušeno ploskali pri posameznih točkah. Ko so pa odhajali, so videli, da jih je lastnik cirkusa dobro potegnil. Ob izhodih! so bili nabiti plakati :* ,,Kdor hoče zapustiti cirkus, mora plačati štirideset vinarjev ! “ Da bi si pa gledalci ne premislili, so stali ob izhodih tudi krepki borilci, ki so jim gledalci prej' ploskali; pripravljeni so bili, da zgrabijo vsakega za vrat, ki ne bi maral plačati. 25. Pleskarjev račun. V neld protestantovski cerkvi na Danskem so dobili pri popravljanju cerkve med raznimi papirji tale 165 Račun. 10 zapovedi popravil ter tablo božjih < > 26. Kako je bilo nedavno v Ameriki. Star mož iz 'Amerike nam j'e pripovedoval v društvu, kako se je nedavno živelo v Ameriki. Rekel je med drugim: Nekdaj mi je ponudil nekdo za par škornjev nad sto oralov zemljišča." Mi: ,,Kaj, ali mu jih niste dali ?“ S I 1G6 On: „N ; e !“ Mi: ,,Ali ni bilo zemljišče nič vredno ?“ On: „0j, bilo je najrodovitnejše v vsej kra¬ jini ! Celo petrolejski studenec je bil na njem ?“ Mi: ,,Zakaj torej niste vzeli zemljišča?" On (žalostno): „Ker — ker sam nisem imel škornjev !“ 21 . Tihotapec. Nedavno je kupil Ljubljančan na kmetih tele ter stavil s prijatelji visoko vsoto, da ga spravi v mesto, ne da bi mu bilo treba plačati pristojbine (dača). V- ta namen si izposodi pri kmetu velikega psa, ga vtakne v vrečo, vrže vrečo črez rame, gre v mesto ter se niti ne zmeni za dacarje. Seveda ga ti takoj primejo ter vprašajo, kaj nese v vreči. Boječe jim pove, da je kupil zunaj na kmetih psa, ki ga je vtaknil v vrečo, da bi več ne našel nazaj k prejšnjemu gospodarju. Dacarji zahtevajo, naj jim razveže vrečo ter po¬ kaže psa. Po dolgem oprezovanju dene mož vrečo na tla ter jo odveže. Kom'aj pa je odprta, skoči pes iz nje ter pobegne na svoj dom. Ko tihotapec to vidi, ga začne klicati ter vpije in joka tako, da se zasmili celo strogim dacarjem. Nato zbeži za psom in črez kakel pol ure se že zopet, vrne z vrečo na hrbtu ter pri¬ poveduje dacarjem veselega srca, da že zopet ima svojega ,,Sultana". Dacarji so ga sedaj pustili mirno v mesto, ker so mislili* da ima res zopet psa v vreči. Toda ni imel psa, ampak ono kup¬ ljeno tele. 167 28. Tiskovni pogreški. Po časopisih se pogostoma čitajo tiskovni pogreški, ki soi tako smešni, da bi človek skoraj mislil,i da niso nastali slučajno, nego iz stavčeve nagajivosti. Naj se prečita samo tale beležka, ki je ugledala beli dan v amerikanskem časniku: ,,Prečastiti propovednik Jonas Thomson se je v cerkvi Sv. Andreja vNovem Jorku poslovil od' velike množice poslušalcev. Ganjenega srca je povedal, da mu je zdravnik nasvetoval, naj se gre črez morje zdravit na milo, francosko zemljo. Ko je dal poslušalcem še mnogo dobrih svetov/ je pogledal v goreči molitvi proti nebu — in mahoma zdirjal po: ulici Beafit-Streeta. ,Tam so ga pobalini ujeli in mu poveznili lonec črez glavo. Zdaj je divjal še bolj nego prej, a na¬ posled je pomeril policist nanj z revolverjem ter ga ustrelil!“ Kako. je nastala ta pomota ? Stavec je pre¬ lomil poročilo o, pridigi in pritaknil, drugi konec poročila o steklem psu. 29. Osebna dohodnina. Nekje na Turškem' je živel trgovec, Hasan. Nekega dne je dobil od davčne oblasti polo s pozivom^ da zaradi odmere dohodninskega davka napove svoje, dohodke in imovinske razmere. Izpolni polo ter jo vrne oblasti. Crez nekaj tednov dobi polo nazaj s tole opombo: : Zdi se nam, da ste dohodke svoje trgo¬ vine navedli prenizko. V istini utegnejo biti precej višji,, ker se je dognalo, da pušite najboljše smotke specialitete, ki jih ne bi mogli, ako ne bi imeli zadostnih dohodkov. — Zvišali so mn davek. Da bi pnšenje dobrih smotk ne dajalo povod za zvišanje davka, je začel kaditi navadne smotke po štiri vinarje. Drugo leto je dobil zopet polo s pozivom, naj napove svoje dohodke im stroške. Izpolnil jo je, kakor je vedel in znal, ter jo vrnil. Crez nekaj časa jo dobi nazaj z opombo: Zdi se nam, da ste svoj čisti dobiček naznanili precej prenizko. Dognalo se je, da ste jako varčni, kar se vidi že. iz tega,' da pri svojem lepem! pre¬ moženju kadite le štirivinarske smotke. Vkljub ugovoru so mu zvišali davek. Da bi kajenje ne dalo povod za zvišanje davka, je opustil kajenje popolnoma. Kakor navadno je dobil tretje leto zopet znano polo v izpolnitev. Po resnici in pravici jo izpolni !i A) zopet jo dobi črez nekaj tednov nazaj z opombo: Zdi se nam, da ste svoje dohodke napovedali prenizko ; zakaj trgovino, imate odpiio dalje nego drugi trgovci v vašem mestu, izkupite torej gotovo* prav veliko ! Diasi se je branil, so mU vendarle zvišali davek. Odslej je| odpiral svojo trgovino zjutraj prav pozno, zvečer pa jo je zapiral pred mrakom 1 . Prihodnje leto je dobil zopet znano polo v izpolnitev. Izpolnil jo je po pravici im resnici. Crez nekaj tednov je priromala pola zopet nazaj, z opombo: Zdi se nam, da ste svoje čisto — • JG1> » premoženje navedlj prenizko. Zakaj to, da svojo trgovino odpirate tako pozno, zvečer pa zapirate tako zgodaj, kaže, da ste premožni in od trgo¬ vine neodvisni. Ko je Hasan prečital ta odlok, je vzel, da se izogne vsem nadaljnjim šikanam, svoj fez, šel ter skočil v vodo. 30. Telefon. Kmet: ,,Ali kupite seženj bukovih drv ?“ Trgovec: ,,Morda 1 Vprašal bom, svojega po¬ slovodjo !“ (Stopi k telefonu ter govori.) — Potem pravi: ,,Poslovodja mi je dejal, da imamo še dosti dnv !“ Kmet:' „G'ospod ! Nisem sicer tako pameten, kakor ste vi, pa tako neumen tudi nisem, da bi verjel, da čepi vaš poslovodja tamle v oni skrinjici! Srečno !“ ia IX. Iz duhovniškega življenja. 1. Kaj pomaga vse pridigo vanje. ,,Danes bodo novi gospod župnik prvič pri- digovali,“ so se pogovarjali, v cerkev grede, kmetje Grajske vasi; radi bi vedeli, kaj znajo novi gospod." Novi gospod župnik pa- je govoril tako lepo o marsikateri zapovedi, da so se kmetje prav zadovoljni še ves teden pogovarjali o tem govoru. Drugo nedeljo pa župnik ni pridigoval in tudi še tretjo nedeljo ne, tem pridneje pa jo hodil po polju in gozdu, po hišaJr in vrtih tor opazoval delo in nedelo kmetov. Četrto nedeljo pa stopi župnik zopet na pridižnico ter poive drugič ravno ono pridigo. Kmetje SO' začetkom poslušali, potem malo debelo gledali in na poti domov pazno govorili o stari in novi pridigi. Zopet so minuli štirje tedni, in župnik je stopil novič na pridižnico ter govoril ono prvo pridigo od besede do besede že tretjič. To pa je kmete razdražilo; majali so z gla¬ vami, šepetali ter prav očitno kazali svojo ne¬ jevoljo. Toliko da mine opravilo, 'stakne pred 1 • 171 - cerkvijo nekaj največjih kričačev glave; soglasno sklenejo z župnikom prav resno izpregovoriti zaradi tega čudnega pridigovanja. Vsa tolpa odide v župnišče, mojster šivankar je njih vodja in besednilj. Na pol jezno, na pol boječe nagovori takole župnika, ko jih vpraša, česa žele: ,,Pa, gospod župnik, mi bi vendar radi ve¬ deli, ali nam res ne znate- pridigovati nič dru¬ gega ?“ — ,,0, vi ničvredni svojeglaJvneži,“ od¬ govori župnik nejevoljno, ,,jaz naj bi vam napravil že novo pridigo, ko še po oni prvi niste začeli živeti ? Storite prej ono, kar sem vam dejal v prvi pridigi, potem 1 vam že na¬ pravim drugo. Ce pa nečete, je ž,e ena pridiga preveč. “ Kmetje so se izmuzali drugi za drugim iz sobe, in mojstra šivankarja je bilo zelo sram. Je li pa je to kaj pomagalo, ne vem 1 , drugače bi se še drugje lahko poizkusilo kaj takega. 2. Pomoček zoper spanje pri pridigah. Pridigar se je nekoč zelo trudil z dobro pridigo. iToda mnogo njegovih poslušalcev je spalo. Pridigar se nekaj časa niti ni menil, zanje, temveč je pridigoval dalje. Ko pa) so poslušalci vedno le spali, je umolknil ter jih opazoval. Sedaj so bili vsi radovedni, kaj pomeni ta- molk; zdramili so se, zbujali tudi svoje sosede in gledali prav pozorno na pridigarja. Smehoma zmaje pridigar z glavo in pravi: ,,'Ali ste pač čudni ljudje; če pridigujem, spite, če pa molčim, sto pozorni in bi radi poslušali." 12 ' 172 3. Še drug pomoček, da se poslušalci zbude iz spanja. Ce pridigar vidi, da njegovi poslušalci niso pazni ali tja celo spe, naj stori tako kakor dr. Alymer,'škof londonski. Ko je nekdaj videl, dal je večina njegovih poslušalcev spala, je začel na glas citati iz hebrejskega Sv. pisma, ki ga je imel pri sebi. Ko so bili takoj 'vsi pozorni, je dejal škof: „ Kakšni ste vendar ! Fazno poslušate, če vam kaj čifcami, o čemer ne umejete niti besedice; če pa z vami govorim' v materinem jeziku, o rečeh, ki se tičejo vaše duševne blaginje, pa spite. “ 4. Ženska v cerkvi nima govoriti! Župnik je v pridigi župljanom' razlagal evan¬ gelij, govoreč o onih dveh mladeničih,] ki sta šla v Emavs. Zgodi se x pa, da kmetico, gredočo v cerkev, srečata dva mesarja. Vprašata jo, ima li kaj telet na prodaj. Zena se vrne z njima in ko proda teleta, pohiti zopet v cerkev k pridigi, ki je pa že precej zamudi. Ravno ko je stopila v cerkev, je govoril župnik o onih dveh sveto¬ pisemskih mladeničih ter vprašal: ,,Kdo stal bila ta dva ?“ — Žena odgovori:! „Ej, dva mesarja sta bila, gospod župnik, ki sta šla teleta kupovat." — ,,Kaj,“ odgovori župnik, ,,mesai’ja, buča neumna! Učenca Kristusova sta bila." 5. Nasičenje 5000 mož. Župnik neke vaši je pridigoval, kako je Jezus nasitil, 5000 mož. Govoreč o brezvernežih, ki ne verujejo v ta čudež, se je razgrel tako, da je 173 dejal:, ,,Mislim, da v moji župniji ni nobene take garjeve ovce.“ Naposled je poslušalce celo vprašal: ,,Je II, da vsi verjamete to ?“ Vsi so molčali, le župan, ki ni bil župniku prijatelj, je dejal na glas: „Jaz ne verjamem!" Zaradi tega pohujš- ljivega odgovora ie župnik zatožil župana, in župan je moral plačati sto kron globe. Prihodnje leto reče župnik, v pridigi o istem' predmetu:, ,,Upam, da letos ni nikogar, ki ne bi verjel v ta čudež. Lani je sicer župan dvojil o njem, a bil je za to kaznovan!" Zaradi tega izreka pa je župan zatožil župnika, in tega so takisto kaznovan za sto kron, ker je zlorabil lečo. Tretje leto na ravno ono nedeljo se župnik in župan slučajno snideta pred cerkvijo, in župnik reče : .,,Zupan! Predlamjskim ste vi nasitili onih 5000 mož, lani sem 1 jih pa jaz. Mislim',, da bo za naju oba naj¬ bolje, ako odslej to zopet prepustiva našemu lju¬ bemu Odrešeniku !“ G. Ali pridejo tudi ženske v nebesa? „2enske ne pridejo v nebesa," je dejal župnik v pridigi. Da bi se odpovedali tej krivi veri, ga pozovejo k škofu. V zagovoru p,a se župnik skliče na Sv. pismo, kjer se čita v skrivnem' razodetju sv. Janeza: „Tn bilo je v nebesih kake pol ure vse tiho." — ,,Kako bi bilo to mogoče," pravi župnik, „če bi bile tudi ženske v nebesih 1“ 7- Bog ne more vsem ustreči. V vasi I. je prišlo nekaj kmetov k župniku, naj izprosi od Boga dežja, ker je dejal v zadnji pridigi, da živa vera vse premore. Župnik jim 174 odgovori: „Rad vam storlmj to, toda skrbeti mi ni le za vas, ampak za vse župljane. Skličite vse, da se pogovorimo." Ko se vsi župljani zbero pred župnikom, vpraša vsakega posebe, kakšnega vre¬ mena si želi. Pa glej! Ta .hoče dež, drugi solnce, Matijček si želi to, Janez ono. Ko se kmetje tako prepirajo, pravi župnik: „Čudaki! Kako naj bi vam Bog vsem prav napravil?" 8. Tolažba. Stara žena je svojega izpovcdnika vedno nad¬ legovala, ali bo zveličana ali ne. Tzpovednik jo je poizkušal umiriti tako in drugače, pa zastonj. Naposled ga mine potrpežljivost. Ko ga je žena nekega) 'dne zopet nadlegovala s svojimi'vprašanjem in je bilo vse poučevanje zastonj, ji je dejal iz¬ povednih: ,,Odpri nsta !“ Ko ženica usta odpre 1 in izpovednih v njenih čeljustih ne vidi nobenega zobu), ji reče:' „Gotovo prideš v nebesa: zakaj v. peklu je jok in škripanje z zobmi, ti pa nimaš nobenega zobu!" Je li to ženico umirilo, ne vemo. 9. Vse namesto ene. Sloveči dunajski dvomi pridigar avguštinec pater Abraham a Sancta Olara je pridigoval nekdaj o grešnici Magdaleni in rekel:i „Tudi med mojimi poslušalkami sedi taka Magdalena ! Želite li vedeti, katera je ? — Glejte, vrgel ji bom tole knjigo v glavo !“ — To izrekši, vzdigne roko ter nameri. — Vse poslušalke umaknejo, glavo T ,,Kaj ?“ pravi pridigar, ,,mislil sem, daje le ena, pa so vse !“ 175 10. Na enem samem vozičku. Nekoč je pridigoval: ,,Device dunajske! N.a enem samem vozičku si jih upam vse zvoziti iz mesta !" To je bilo pa vendar preveč za visoko dunajsko gospodo. Zahtevajo torej,- da pater to očitanje javno prekliče. — ,,N(ičesar ne prekličem!“ pravi v prihodnji svoji pridigi, „prav ničesar! Kakor sem rekel, na enem samem vozički jih speljem iz mesta 1 Saj nisem rekel, koliko¬ krat bi peljal!" 11. Plačilo za grehe. Izpovednih jo hotel kmetiškemu dekletu praiv živo predoeiti velikost njenih grehov. Zato reče: „Kaji meniš, kaj si zaslužila za svoje grehe?" — Naglo odgovori dekle: ,,Častiti gospod ! Ničesar ne zahtevam zanje !“ 12. Pri izpraševanju. Župnik: „N'o, Anica, povej mi, jcoliko jo Bogov ?“ Nevesta: ,,Eden !“ Župnik :i „Prav ! Koliko je pa oseb?" Nevesta: ,,Z godci vred jih bo štiriindvajset!" B{. Kje pa je sin? Ubožen kmet pride k župniku ter ga naprosi, da bi mu pomagal. Župnik reče: ,,Dam ti nekaj mernikov žita, ako se znaš prekrižati!" Kmet poizkusi ter se, žal, prepriča, da se je že prekrižati jpozabil. Župnik mu reče, naj gre domov, pa ko se nauči,, sme priti po žito. Drugi dan na vse zgodaj pride kmet zopet ter se prekriža, rekoč:' ,,V imenu Boga Očeta in svetega Duha. Amen !“ — ,,Kje pa je Sin ?“ vpraša župnik.) 3 ,Spodaj'čaka z vrečo !“' odgovori kmet. 14. Povabilo. Župnik pride k sosedu, da bi ga za pri¬ hodnji dan povabil na kosilo. Ker pa nikogar ne najde doma, zapiše na listek,,Gospod sosed J. J. kakor tudi gospod kaplan sta za jutri k meni povabljena na kosilo.“ List prilepi na vrata ter gre zopet domov. Gospoda’ soseda pa nista samo drugi dan, nego tudi prihodnje dni do¬ hajala na kosilo. To se je župniku,) ki ju je po¬ vabil le na en dan, čudno zdelo. Zato vpraša tretji dan svoja: soseda, kako da mu tako pogostoma izkazujeta čast, ko ju je vendar povabil le za enkrat. Gospod sosed pa mu odgovori, da nahaja vsak dan doma na vratih prilepljen listek: „. . . sta za jutri k meni povabljena na kosilo. “ ■*' 15. Moder opomin. Angleški kralj Jakob je imel slabo navado, da se je rad v cerkvi med pridigo razgovarjal s svojimi spremljevalci. Dvornemu pridigarju’ to nikakor ni ugajalo in rad bi bil kralja odvadil tega vedenja. V ta namen si je izmislil tole: Ko se je. kralj prihodnjo nedeljo zopet raz¬ tovarjal prav živahno, je pridigar umolknil ter se obrnil naravnost proti kralju. Verniki soi takoj razumeli, kaj to pomeni; kralj pa je pbklical pridigarja predse ter ga ostro vprašal, 'zakaj se je ustavil v 'pridigi. Pridigar odgovori :i „Storil sem to iz spoštljivosti do Vašega Veličanstva !i Zakaj če govori kralj, mora molčati podložnik. “ Kralju je ta odgovor ugajal. V prihodnje je pustil vedno pridigarja samega go,voilti. i 16. Največji čudež. Potujoč župnik je prišel nekdaj' na obed v krčmo. K njegovi mizi je prisedel pozneje tudi mlad častnik, ki je dražil župpika tako in dru¬ gače. ^Župnik je molčal ter se je vedel, kakor bi ničesar ne slišal, kar je častnika še bolj jezilo. ,,Gospod župnik,“ praivinaposled, ,,vi ste duhovnik in morate dobro poznati Sv. pismo. Povejte’ mi vendar, kateri je največji čudež v Sv. pismtu?“ — ,,Gospod častnik," odgovori župnik, „bOdite tako prijazni in govorite o čem drugem. Za ta kratki čas, kar bova tu skupaj, res niso taki pogovori." A častnik je, zahteval* naj župnik pove svoje mnenje. Ko pa je župnik vedno le molčal, je dejal častnik: 1 ,,No, gospod župnik, pa ga vami povem sam. Največji čudež v Sv. pismu je, da si Elija.,, ki se je v žarečem vozu odpeljal v nebesa, ni osmodil hlač. Ta čudež," je nadaljeval častnik samozavestno, „je največji izmed vseh. Vidite, da 178 jo častnik bolj zveden v Sv. pismu nego vi.“ — „Prav govorite, gospod častnik," pravi župnik, ,,in prav rad se dam- poučiti od vsakogar. Pa v tenu trenutku sem se spomnil še večjega čudeža, nego je ta, in proti njemu je vaš prava malenkost. “ ,,In kateri bi neki bil?" vpraša častnik rado¬ vedno. ,,Da je Bileamov osel govoril, ko 'ga' vendar nihče ni vprašal," 17. Kakor sem tako tja. Kardinal Oampegi se. je zapletel z moden- skim vojvodo v prepir. V prepiru oponese voj¬ voda kardinalu, da jo bil njegov oče preprost svinjski pastir. — „,Istimi !“ odgovori kardinal, ,,pa ko bi bil vaš oče tudi svinjski pastir, iz vas ne bi bilo nikdar kaj boljšega.“ 18. Neuka dostojanstvenika. Maršal Villeroi, namestnik francoskega kra¬ ljeviča Ludovika XV., je imel zelo grdo, pisavo. Nekdaj je poslal pismo kardinalu Andreju Fleuryu, učitelju mladega kralja. Ker pa Fleury ni mogel prečitati tako slabega pisanja, je naprosil mar¬ šala, naj mu izrazi svojo željo jasneje. Ko mu maršal pošlje še drugo prav tako, grdo pisano pismo, mu odgovori Fleury: „Kakor prvega,, tako> tudi vašega sedanjega pisma ne morem prečitati. Zato bi vas prosil, da rešiva čast naju obeh, da mi ne pišete nič več — zakaj sicer poreko:, Kralj ima namestnika, ki ne zna pisati, papež pa kardinala, ki ne zna citati." 179 19. Iz pekla ni rešitve. Slavni slikar Mihael 'Angelo je naslikal v neki rimski,cerkvi pekel. Med množico,, ki se je pekla v peklenskem ognju, je naslikal nekega mu sovražnega kardinala tako naravno, da ga je vsakdo takoj spoznal. Ko zve kardinal o tej slikarjevi zlobi, se takoj napoti k tedanjemu papežu Leonu X. ter ga naprosi, naj ukaže slikarju, da podobo pre- naredi. Papež pa mu odgovori: „Ljubi moj ! Ako bi vas bil Angelo postavil v vice, bi vam poiz¬ kusil pomagati; a v peklu nimam oblasti: Ex inferis nulla redemptio." (Iz pekla ni vrnitve.) 20. Sedež v nebesih. Pri nekem dvornem obedu je bil navzo.čen tudi francoski svobodomislec, ki je mnogo go¬ voril o Bogu in nebesih ter dejal naposled: „Rad prodam svoj prostor v nebesih za deset frankov.“ Ko je navzočni opat to zaslišal, mu je rekel: „Gospod, vi sedaj niste na Francoskem 1 , ampak v naši državi, in tu imamo postavo, da mora vsak¬ do,. ki hoče kaj prodati, dokazati, da je dotična reč njegova lastnina, če mi dokažete,, da imate v nebesih svoj prostor, vam dam zanj tisoč in še več frankov ! “ 21. Menih in protestantovska duhovnika. Menih se je sešel v krčmi z dvemia prote- stantovskima duhovnikoma, Id sta imela tudi svoji soprogi s seboj. Daši neenake vere, so se vendar 180 -- kmalu spoprijaznili. Eden protestantovskih du¬ hovnikov bi se bil rad nekaj pošalil ter je ukazal v kuhinji, naj jim za, večerjo pjrineso štiri jerebice. Ko pride jed na mizo, naprosi duhoVnik meniha, naj razdeli jerebice, češ, ker miora razdeliti štiri jerebice med pet oseb, zase morda ne pridrži nobene. Menih,, ki je precej spoznal nastavljeno past, je razdelil jerebice takole: Nabodel je jere¬ bico 1 nai vilice, se obrnil k duhovniku na desni in rekel:; „Vi gospod, vaša gospa in ta jerebica fete trije.“ Plotem nabode drugo jerebico, se obrne k duhovniku na levi in pravi:, ,,jVi, gospod pastor, vaša soproga in ta jerebica ste tudi trijein naposled reče: ,,Dragi, prijatelji 1 Jaz in te dve jerebici, ki sta še ostali, smo tudi trije. Mislim, da je ta razdelitev po tri in tri najboljša. “ 22. Papež Leon X. in alhimist. Mhimist* je posvetil spis, v katerem je trdil, da zna delati zlato, papežu Leonu X., češ, da ga ta bo nato obdari. Leon X. mu je poslal samo veliko vrečo s temle pismom 1 : ,.,t)ragi gospod ! Ker ste tako pre¬ meteni, da znate zlato delati, ne potrebujete dru¬ gega nego vreče, v katerih ga boste shranjevali. “ 23. Papež. Župnik nekega mesta je prišel v krčmo. Za mizo je bilo pri kupici vina zbranih mnogo urad¬ nikov in meščanov. Med njimi je bil tudi prote- stantovski trgovec, ki je imel psa po imenu * Alkimisti so poizkušali iz navadnih rud delati zlato. 181 ,,Papež". — ,,Papež, Papež !“ ga je klical, „pridi -k meni, dobiš kruha. “ Navzočni katoličani vpra¬ šajo župnika: „Ste li slišali, kako je ime p,su?“ — „Slišal," odgovori župnik. „Pia trpite kaj takega ?“ vprašajo oni. „Ali ga ne boste zavrnili ?“ „0emu neki ?“ pravi župnik. — „To je ne- umevno," menijo, zopet drugi. ,,To, je prav lahko umevno," de župnik. „Mi katoličani imamo v Rimu svojega papeža. Ce pa oni gospod misli, da je ta ,papež’ piod mizo' za njegovo; cerkev dober, kaj nam do tega ? “ 24. Duhovnik in odvetnik. Sešla sta se duhovnik in odvetnik. Odvetnik vpraša duhovnika, dal,bi se z njimi pošalil:: ,,Ko bi se duhovnik in hudič pravdala, kaj menite,, kdo bi dobil pravdo — ,,Gotovo hudič, odgovori duhovnik, ,,saj ima vse odvetnike za seboj!“ 25. Pot v nebeško kraljestvo. Župnik si je dal pred župniščem poravnati cesto ter je tudi sam pomagal pri delu. Plemenit gospod, prišedši tja, reče župniku zaničljivo:' ,,Kakor vidim 1 ,, popravljate cesto, toda to ni pot v nebeško kraljestvo." — ,,Tc/ seveda ni,, častiti gospod; 1 * odgovori župnik,, ,,ker bi bilo res veliko čudo, da vas vidim na njej." 26. Dobro so si izmislili. Očetje frančiškani v tridentskem samostanu na Tirolskem so minulo leto zapazili, da jim nekdo na vrtu krade grozdje in sadje. Da bi ujeli tatu, 182 potegnejo nekega dne okoli in o,koli vrta tenko vrvco, katere en konec navrnejo v sobo ter pri- privežejo ob njo zvonček. Komaj upihnejo zvečer luč, že se oglasi zvon¬ ček. Očetje steko na vrt in zalotijo' tatu. „Ce hočeš jesti frančiškanskoi grozdje in sadje,< nosi tudi znamenje frančiškansko !“ mu reko ter ga odvedejo v refektorij. Tu ga posade na stol, in frater brivec mu napravi na glavo lepo in veliko — tonzuro. Nato ga izpuste. Brugi dan. se je zdelo nekemu črevljarju v mestu čudno,, zakaj da je eden njegovih pomoč¬ nikov pokrit. Na vprašanje, zakaj.se ne odkrije v sobi, pravi pomočnik, da ima silen nahod. Ko mu pa mojster navzlic ugovora sname klobuk, ugleda na glavi najlepšo frančiškansko tonzuro ! 27. Loterija, „In reči vam moram, “ je dejal župnik v svoji pridigi, ,, izogibljite se igre, posebno pa loterije ! Loterija postane človeku strast; vsaka strast pa je Bogu neljuba in pregrešna. In s kako strastjo je marsikateri izmed vas vdan loteriji. V sanjah vidi številke; 30 in 53 sta bili rdeči f Hajd, takoj stavi in če gr'e tudi zadnji vinar iz hiše ! Žal, za loterijo se žrtvuje vse. Prosim in opominjam vas, pustite igro, pustite loterijo, če hočete biti srečni!“ Ko jim je dal še marsikateri drugi lepi nauk, je končal pridigo ter odšel s pridižnice. Ko pa je po svetem opravilu zapustil cerkev, se mu je približala stara žena, mu poljubila roko ter rekla 3 ,,Oh, častiti gospod župnik,, kako lepo 183 ste danes pridigovali in nas poučevali! Ves čas sem se jokala !l Hvala vami lepa ! Pa je li, gospod župnik, mislim, da sem prav slišala 5 30 in 53 ?“ 28. Pri krstu. Prinesli So otroka h! krstu. Župnik vzame krstno knjigo in reče: ,,Danes imamo že osem¬ najstega ?“ Hitro se zglasi botra ter pravi: „G ne, častiti gospod župnik, šele dvanajstega 1“ 29. Zakonska popustljivost. Župnik (zakoncema, ki sta se prišla^pritože- vat drug zo.per drugega): ,,Ljuba moja, sporazu¬ meti se morata med seboj; drug mora biti proti drugemu popustljiv in srečna bosta v zakonu !“ Žena: „ Gospod župnik, saj sem jaz popust¬ ljiva ; toda ker moj mož neče odnehati, pa še jaz ne odneham !■“ 30.—32. Nekaj iz življenja I. Plaskana. Rajni braslovški dekan I. Plaskan je bil da¬ leč na okrog znan kot velik šaljivec. Mnogo nje¬ govih dovtipov kroži še sedaj med ljudstvom. Tu naj jih navedem nekaj. 1 . Prišel je za kaplana v trg P . . . Prvo, jutro svojega ondotnega bivanja je gledal skozi okno kaplanije po trgu. Ho zagleda nekega tržana, ga pokliče ter ga vpraša : ,,Slišite, očka, kje pa imate tukaj kakega glavniearja?“ Na tržanov odgovor, da ga nimajo, pravi Plaskan: „Tak ušiv trg, pa še glavničarja nimate !“ 184 Glave slavnih celjskih grofov so shranjene v posebni omari za velikimi oltarjem Marijino cerkve v Celju. Ko je bil Plaskan kaplan v Celju, ga je poprosila imenitna družba,, naj jo vzame s seboj v cerkev ter ji odpre omarico. Plaskafi ustreže tej želji in razlaga, čigava je ta, čigava ona glava. Pokaže jim tudi glavo zadnjega Celjana Urha II.., ki so ga umorili Madjari v Bolemgradu dne 9. novembra 1450. Tik te glave leži otroška glava. ,,Čigava je ta glava ?“ vpraša neka gospodična. „To glavo,“ odgovori Plaskan, ,,to glavo'je nosil Urh II.,. ko. je bil še deček !“ — ,,Oj„ kako je to zanimivo ! l “ odgovori gospodična. 3. Ko je bil znani zgodovinar Ing. Orožen (umrl leta 1900. kot stolni p,rošt v Mariboru) prestavljen za kaplana v Mozirje,, se je zglasil tja grede pri Plaskanu, ki je bil tedaj že dekan v Braslovčah. Ko ga Orožen med drugim vpraša tudi o svojem novem predstojniku, reče Plaskan: „0, mozirski župnik je jako vrl in, ljubezniv gospod, samo malo gluh je !,“ — ,,Nič ne de,“ odgovori Orožen, ,,bom pa govoril bo,lj glasno; saj seml močen dovolj." Ko pride v Mozirje,, gre v župnišče,, da se predstavi župniku. Plotrka ppav močno na vrata, stopi v sobo in pozdravi župnika n:a ves glas. S tako mogočnim glasom mU župnik odzdravi.. Ko sedeta, se začneta meniti ter kričati tako močno drug na drugega, da so postajali tržani pred župniščem ter radovedno povpraševali, kaj se -- 185 - godi zgoraj v sobi. Tudi kuharica spodaj v ku¬ hinji je zaslišala to kričanje. Vsa preplašena pri- sope v župnikovo sobo ter vpraša, kaj za Boga se je zgodilo. Mirno in z, navadnim glasom ji odgovori župnik: „Nič ni,, nič ! Vidiš, to so naš novi gospod kaplan, pa mio ram bolj glasno' go¬ voriti z njimi, ker so nekoliko gluhi!" — ,,Kaj ?“ zakriči Orožen,, „jaz gluhi? Vi, gospod župnik, ste gluhi, vi!.“ — „Kdo pa vami je to rekel ?“ vpraša župnik pkav tako glasno. ,,Gospod Plaskan mi je povedal!'“ — ,,Tako ! Meni je pa rekel, da ste vi gluhi!“ — Spogledala sta se sedaj ter se začela na glas smejati, zakaj videla sta, kako sta oba obsedela ! Kričati ni bilo več treba,, zakaj župnik ni bil gluh, kaplan pa. je tudi slišal prav dobro. 33. Pri izpraševanju. Župnik: ,,Tedaj si se vendar odločil za ženitev Ženini: ,,Sem, gospod župnik !“ Župnik ;i „Ali si se pa tudi dobro pripravil za, ta, važni korak ? “ Ženin: 1 „Ob, pa še kako 1 Zakladi smo enega vola, dve telici, več puranov in nastavili sod naj¬ boljšega vina!“ 34. Jagnje. Župnik v hribovski vasi je dobil, za g(vd od nekega kmeta v dar mlado jagnje. \ Župnik je dal jagnje zaklati ter pripraviti za kosilo, na katero je povabil domačega učitelja in župana. 13 186 — Zadovoljno so sedeli pri mizi, ko so prinesli na ličnem lesenem krožniku pečeno jagnje. Preden soi ga načeli,, se je pošalil župnik, rekoč: ,,Preden hoče kdo pečenko jesti, mora kaj povedati iz Svetega pisma, kar bi bilo našemu položaju primerno !“ Vsi so bili zadovoljni s tem predlogom;. Začne župnik, rekoč: „Ko so hoteli ujeti Jeziusa, je sveti Peter potegnil meč ter odšekal vojščaku uho ! — Tako storim tudi jaz !“ Rekši odreže jagnjetu uho ter ga položi na, svoj krožnik. Nato vstane učitelj in reče: ,,Bog je vzel 'Adamu rebro .in ustvaril Evo !“ — Smehoma od¬ reže velik kos okusnih reberc. Sedaj je prišla vrsta na župana, da dobi svoj delež; Župnik in učitelj sta mislila, da spravita ubogega kmeta v zadrego, da si ne bo vedel po¬ magati. A župan ni bil neroden. Vstane, zvito pomežikne,, razprostre svoj velikanski žepni robec po mizi ter izprego.vori: ,,Ko so sneli Kristusa s križa, so ga zavili v tenčico in odnesli v grob. —- Tako storim tudi jaz z jagnjetom !“ — Rekši ga urno zavij^ v robec ter' ga vesel odnese do^nov. 35. Menih in trgovec. Na potovanju sta' se seznanila trgovec in menili. Po govorici tej in tej prideta do 'samotne obcestne gostilne. Ker sta bila oba potrebna' krepčila, sta zavila v krčmo. Za kosilo jima prinese 187 krčmar suhega kuhanega petelina. Trgovec se prestrašen ozre na meniha, s katerim bi moral deliti, petelina, ko je bilo še zanj samega premalo. ,,Ce se ne motim, častiti oče !“ izpregovori trgovec, „vam vaše zapovedi prepovedujejo jesti meso ?“ Menih je bil prisiljen potrditi vprašanje. Tako je obveljala trgovčeva volja in snedel je petelina sam. Po kosilu sta se napotila dalje. Prišla sta do velike vode, črez katero ni bilo brvi ali mostu. Ker je bil menih veliki in močan, trgovec pa droben in slaboten, ga je vzel menih na rame, da ga ponese črez vodo. Sredi vode pa se menih zdajci spomni neke samostanske zapovedi ter se ustavi in vpraša svoje breme: ,,Povej mi,, gospod, ali imaš kaj denarja pri sebi ?“ ,,Seveda !. Kako naj. vendar hodi trgovec brez denarja po svetu ?“ ,,Oj nesreča !“ odgovori menih«, ,,nam« jo pa prepovedano nositi denar s seboj !“ Rekši spusti trgovca v vodo. 36. Premeteni kuhar. Med raznimi drugimi samostani je hotel cesar Jožef II. razpustiti tudi samostan v I. Opat in vsi menihi so prosili cesarja milosti. „Dobro," reče cesar, ,,pri miru vas hočem pustiti, ako mi v osmih dneh daste povoljen odgovor na tale vpra¬ šanja: 1. Kako daleč je okrog zemlje? 2. Kako daleč je do nebes? 3. Kaj si jaz zdaj mislim ? 13 * 188 Noč in dan so menihi ugibali, a nič pra¬ vega niso našli. Bližal se je zadnji dan, . ko bi moral opat cesarju osebno izporočiti odgovore. Tedaj pride k opatu samostanski kuhar in se ponudi, da hoče on iti k cesarju in mu po¬ dati odgovore. Opat mu ni verjel. A ta je le za¬ hteval, naj mu da opat svojo obleko, prstan, križ in verižico. Tako se je odpeljal kuhar k cesarju. Izpraševanje se jo takoj začelo. Cesar je vprašal: ,,Kako daleč je okrog zemljo Kuhar odgovori:' ,,'Ako se kdo zjutraj, ko solnce izide, odpravi na pot in potem koraka s solnčem vštric, pride v 24 urah okrog zemlje!“ — Cesar se glasno zasmeje ter zastavi drugo vprašAnje: ,,Kako daleč je do nebes ?“ — Kuhar začne: „Na veliki petek okrog ti’etje ure je umrl naš Zveličar; mialo pred smrtjo pa; je rekel desnemiu razbojniku:' Se danes boš z menoj v raju! 0'd treh pa do polnoči je devet u ! r, torej ne more biti od zemlje do : nebes več kot kakih devet ur.“ — Radoveden stavi cesar še tretje vprašanje: ,,Kaj jaz zdajle mislim ?“ — Brez obotavljanja mu odgovori kuhar:, ,,Veličanstvo !; Vi zdajle mi¬ slite, da govorite z opatom,, pa govorite le s ku¬ harjem !“ — Cesarja je smeh kar lomil; milostno je odpustil kuharja in prizanesel samostanu. X. Iz zdravniškega življenja. 1. Osepnice staviti ne pomaga nič. ,,Jaz nikakor no verjamem, 'da bi osepnice staviti kaj pomagalo 1“ pravi trmast kmet zdrav¬ niku. ,,Prav lani ste stavili mojemu Mihcu osep¬ nice, i a drugi dan je padel skozi okno in pri tej priči obležal mirtev !“ 2. Kmetovalca. Zdravnik Mazovič pokliče tesarja,i da bi mu popravil plot okoli vrta. Komaj prideta na vrt, zapazita, da gori bližnja vas. ,,Tam meni pšenica cvete !“ vzklikne tesar ter skoči črez plot, da bi bil prej pri ognju. Vi naglici pa se spotakne, pade ter si zlomi nogo. Mirno odgovori zdravnik: „Moja pa je že zrela." 3. Če se le prav rabi. ,,iDa, gospod Smučiper, kakor rečeno, da sem tako dobro rejen, zato morami zahvaljati edino le Revalento arabico !“ 190 Smueiper: „To mi jo neumevno ! Mene je ta budalost šele bolj posušila !“ ,,To je pač n iste prav rabili ! Prava uporaba je :■ l Vzemi štiri grame ,Re valen te arabicc’, pre¬ cejšnji kos pečenke s krompirjem ter zalij oboje z litrom dobrego rdečega vina! Stori to vsak dan dvakrat in črez šest mesecev se boš čudil nasledkom ! “ 4. Osličje mleko. Nekaj mladih gospodkov se je prepiralo, čemu je osličje mleko. iTa je trdil to, drugi drugo; na¬ zadnje je rekel eden, da je osličje mleko naj¬ boljše zoper sušico. Ker mu drugi tega niso ver¬ jeli, so sklenili ,pisati slavnemu profesorju na vseučilišču v B. ter ga naprositi, da razsodi in pove, čemu je osličje mleko. Kmalu so dobili odgovor: ,,Za mlade osle !“ 5. Na Kitajskem. Nekjo na Kitajskem je poklical mož zdrav¬ nika k svoji hudo bolni ženi. Ko je zdravnik prišel, je bilo njegovo prvo vprašanje, ali ima mož toliko, da ga bo mogel plačati. Kmet mu pokaže deset cekinov ter pravi: ,,’Te ce¬ kine dobite, če mi -ženo ozdravite, ali če mi jo umorite !'“ Ko črez nekaj dni žena umrje, zahteva zdravnik obljubljene cekine. ,,!A.li ste mi ženo ozdravili ?“ vpraša kmet. ,,'Žal, da je ni bilo mogoče!“ odgovori zdravnik. „Ali ste mi jo 191 ■ umorili?*' — „Bog ne daj, kaj Ji mislite!" — „No, ker je torej niste ne ozdravili, ne umorili, ostanejo po pogodbi cekini pri meni!" (>. Pri organistu. Zdravnik (na vratu obolelemu dečku): Reci „a“ ! Deček molči. Zdravnik: ,,aaa !“ Oče (orga¬ nist) : : Gospod doktor, to ni „a“, to je „g“. 7. Zdravniško izpričevalo. V nekem mestu je bil hudodelec na smrt obsojen. Nekaj dni, preden bi ga bili imeli obesiti, pa je nevarno zbolel. Poklicali so zdravnika, ki ga je zdravil kar najskrbneje. Ko je hudodelec zopet okreval, je naznanil • to zdravnik sodišču takole: Obsojenec J. J. je že toliko zdrav, da ga sedaj lahko obesiti brez škode za njegovo zdravje. 8. Bolje trpeti nego plačati. Kmetič pride k zdravniku in ga naprosi, da bi mlu izdrl zob. Zdravniški pomočnik je bil jako neroden človek ter je potegnil namesto enega zobu dva. Kmetič je bil zelo žalosten in se ni dal utolažiti zaradi izdrtega zdravega zobu. Pomočnik ga je tolažil in mu. rekel naposled« ,.Pomirite se, oče, in molčite; zakaj če zve moj gospod, da sem vam izdrl dva zoba, plačate za oba!“ iTo kdoeta utolažij da takoj plača, za mirti bolni zob ter naglo odide. 192 9. Kako se godi vdovcu. Zdnavnik-vdovec reče 'dekli: „Lenčka, meni se zdi, da je perica prinesla precej manj perila nazaj, nego sem ga ji dal!“ : Lenčka: ,„Saj ste si vendar zapisali, kaj in koliko ste dali prat! “ Zdravnik :i ,„Ne, nisem si nič zapisal !i“ Lenčka: „0 jejmine J Pa imate zunaj na deski zapisano, da ste ,p r a k t i č e n’ zdravnik !■“ 10. Nezmotni recepti. V družbi je trdil zdravnik L,, da še ni za¬ pisal nobenega recepta, ki ne bi bil pomagal. — „T,o ni mogoče!" so odgovai - jali nekateri. — „Uverjam vas na svojo čast!“ odgovori zopet zdravnik,, ,.,,ča niso pomagali mojim bolnikom, pa so pomagali meni in lekarju." 11. Dobro priporočilo. Zdravnik: ,,Kaj vam ,fali’ ?“ 2ena:! „Denarja„ gospod doktor! — Lepo prosim, dajte mi krtmo,. in razglasila boni 1 po¬ vsod, kako hitro ste mi pomagali." 12. Pa druga. K zdravniku privpije ženska: „0 joj,, o joj, gospod doktor! Kako to boli! Stopila sem na oster žrebelj, ki je šel skoz črevelj ! O joj, o joj, po¬ magajte mi!“ Zdravnik:: „No, sedite in sezujte črevelj: bova takoj videla !“ 193 - Žena stori tako,. Zdravnik preišče nogo ter končno reče:i ,,Mamka, jaz ne najdem ničesar !“ Žena: „Takol —• Tedaj je pa menda na drugi nogi!'“ 13. Čudež. V stanovanje imenitnega zdravnika je prišel umobolen človek z napetim revolverjem v roki. ,,Gospod doktor 1“ zakriči blaznik, „ustrelim vas, ako ne napravite takoj kakega čudeža 1 Sko¬ čite n. prt skozi to okno na ulico ! Saj stmo le v drugem) nadstropju !“ Zdravnik ostro pogleda bolnika, potem pa reče mirno: ,,Ljubi moj ! To ne bi bil nikakršen čudež ! To zna vsakdo ! Oudež bi le bil, če bi skočil z ulice semkaj gori. In to bom storil, le malo potrpi!“ — Rekši je šel mirno iz sobe ter je bil tako rešen gotove smrti. 14. Kako človek zboli. Janeza je tresla huda mrzlica, in zdravnik ga je vprašal: „Kaj si pa storil, da si nalezel to bo¬ lezen ?“ Janez odgovori: ,,Glejte, sanjalo se mi je o mastni svinjetini z zeljem,, ki sem jo bil pojedel vso sani',, a svinjetina je bila menda pogreta,, za¬ kaj odkar sem se zbudil, sem bolan na smrt.“ 15. Brezplačno. A :, „Za Boga, kakšen si po licu ! Kdo te jo tako razmesaril ?“ B: 1 ,,Bj, z ranocelnikom sva se stepla.“ 194 A: ,,Pa si ga vendar zatožil ?“ B: „Zakaj neki? ’ Saj mi je rano brezplačno zašil! “ 10. Nevarno. Zdravnik poklican k bolniku,, zapazi majhno rano ter ukaže, naj hitro odpošlje hlapca v le¬ karno po mazila. Bolnik so ustraši .in reče,: ,,Oh, za Boga, gospod,, mislim, da še ni tako silno ne¬ varno !“ —,,Silno nevarno je,“ odgovori zdravnik; „zakaj če hlapec ne prinese hitro majzila, pa se rana zaceli že prej.“ 17. Žreblji v krsto. Zdravnik: ,,Mihec, Mihec! Že zopet pri vinu ! Ali ti nisem vina strogo prepovedal, ker je vsak liter, ki ga izpiješ, žrebelj več v tvojo krsto ?“ Mihec:' „Oj gospod zdravnik,, jaz vina ne morem pustiti! Mislim si: En žrebelj več ali manj v krsti mi je po smrti! pač eno, najsi bo krsta polna žrebljev kakor jež bodic !“ 18. Težko vzdigovanje. Zdravnik 5 ,,'O’d česa si to dobil, da se tako treseš ?“ Bibla:> ,,Preveč sem vzdigoval !“ Zdravnik:' ,,Kaj si vzdigoval ?“ Bibla: 1 ,,Polne litre !“ 19. Edini pomoček. Ko je bil slavni zdravnik Hufeland nekdaj poklican k bolnici, ki je tako besedičila, da zdravnik nikakor ni mogel do besede, ji je rekel: 195 ,,Pokažite jezik"!" Ko ga bolnica sramežljivo ne¬ koliko pokaže, ji reče zdravnik: ,,Ne tako malo, radostiva gospa,, ves jezik hočem -videti!“' Ko bolnica pomoli ves jezik iz ust, reče Hufelamd: ,,Tako„ zdaj ga pa primite in držite, dokler ne preiščom, kakšno bolezen imate ! “ 20. Šele prvi. Zdravnik'je nekje stavil osepnice. Ko jo delo že skončal ter pospravljal orodje, so se zdajci od¬ prla vrata in v sobo je'stopila žena z enoletnim otrokom v naročju. Nejevoljen reče zdravnik: „No, ta je menda vendar zadnji?" — „0h, gospod doktor," odgovori žena sramežljivo, ,,šele prvi!" 21. Skopuh. Sušin (pride k zdravniku in reče: ,,Gospod doktor! Zvedel! sem, da imenitno zdravite oči. iTu je moja oslepela žena. Lahko bi še delala, ko bi videla. Ali mi jo ozdravite ?“ Zdravnik preišče bolnico in ko vidi, da sq dado oči ozdraviti z lahko operacijo, reče možu, da mu ženo popolnoma ozdravi. ,,Koliko pa bi to stalo ?“ vpraša Sušin. ,,Petnajst kron !“ odgovori zdravnik. Toliko nimam! Pa saj bo dosti deset kron !“ „No„ naj bo, ozdravim vam ženo tudi za deset kron !“ ,,'Ali jo boste za deset kron ozdravili na obeh o čeli ?“ ,,Na obeh — seveda !“ 196 ,,Dobro/' pravi Sušin», „tukaj imate pet kron, pa mi jo o,zdravite lo na enem očesu; saj ima dosti eno !l“ 22. Napačno razumel. Zdravnik :i „Moje naročila ste izpolnili, - kaj ne? Pili ste eno uro pred zajtrkom moje zdravilo 1?'“ Bolnik:- ,,Da ! A ni ga bilo za eno, uro. Izpil sem ga v petih minutah !“ 23. Na zdravje. Zdravnik: „Kaj pa se je zgodilo P i Včeraj ste bili še tako-čvrsti in zdravi, danes pa je že tako hudo !“ Bolnik :i „Veste, gospod doktor, včeraj je bil moj. god; smo ga pa malo 1 preveč pili — na moje zdravje !“ 24. Zdravilo za hude žene. Bila je nekdaj hudobna, jezava žena, ki je svojega moža tako dolgo dražila z ostrim jezikom 1 , da 1 joi je dodobra pretepel. Žena, Id ni pomislila, da provzročuje. vse to sama s strupenim jezikom, gre k slavnemu zdravniku ter ga naprosi, naj ji. za Boga da 1 zdravila zoper moževo divjanje. Zdravnik takoj spozna,, kakega zdravila ji je treba. Vzame torej stekieničico navadne vode ter jo da ženi z naročilom!, naj vselej,, kadar, se moža loti togota, vzame polna usta tega zdravila ter ga ima tako dolgo v ustih, da se možu jeza zopet poleže Ker je žena vestno 1 izpolnjevala ta nasvet, pi dobila od tega časa od svojega moža ne samo 197 nobenega udarca, ampak tudi nobene neprijazno besede. Za to zdravniku ni bila ne le prav hva¬ ležna, nego mu je prinesla lep dar. 25. „Flajštri.” Mož ja imel ženo, ki se mu je nalašč nare¬ dila bolno in rekla:i ,,EJj, ljubi moj Juri, p.ojdi Iv zdravniku in prinesi mi flajšter !“' — Mož ta¬ koj odide k zdravniku in reče: : ,,Gospod dohtar, flajšter, flajšter!“ Ta pa je mislil, da ga ima Juri za flajšter in ga ploskne za vsako uho en¬ krat. Juri se obrne in gre domov. Žena mu pre¬ cej reče: „Juri, ali si dobil flajšter ?“ Mo.ž ji od¬ govori:: „Dobil sem in prinesel dva“ ter poči ženo za uho. Žena sedaj brž zdrava skoči kvišku, Juri pa se vrne k zdravniku. Ko ga ta ngleda,i se mu nasmeje: ,,No Juri, ali sta pomagala flnjštra ?“ —• Juri: ,,Gospod, dobro sta pomagala, pa še obeh niti porabil ni¬ sem, enega prinašam nazaj. “ — Rekši ploskne prav živo zdravnika za uho in odide. 26. Na rokah me nosijo. Zdravnik je prišel k bolniku, ravno, ko so ga prenašali iz postelje v posteljo. ,,Kako je kaj, prijatelj ?“ ■— „Prav dobro," odgovori bolnik. ,,Kakor vidite, ine nosijo še vedno na rokah !“ 27. Kmetiška ošabnost. Zdravnik: ,,Tako, nate zdravilo za svojega moža ! Dajte mu vsake štiri ure eno žlico !“’ 19S Kmetica: ,,0h, gospod doktor, saj mu jo lahko dam vsake pol ure. Nismo, hvala Bogu, tako ubožni, da bi si še zdraviL nei mogli ku¬ povati 1“ 28. Srečno odnesel. Zdravnik pride 'kakor navadno zvečer v bol¬ nico ter vpraša strežnika: ,,Koliko jih je umrlo danes ?“ — „Pet jih je zaspalo v Bogu !“ odgo¬ vori strežnik. — „Saj sem vendar šesterim bol¬ nikom zapisal zdravila," pravi zdravnik, „kaj jo s šestim — „Ta ni hotel izpiti zdravila, ta še' živi !" se odreže strežnik. 29. Ne zaupa. Gizdalin: ',,Gospod doktor ! Poslal som .sicer po vas, a odkrito vam povem,, da nič ne zaupam sedanjemu zdravilstvu 1“ Zdravnik:: ,„Nič ne de !i Osel tudi ne zaupa živinozdravniku, a ta mu vendarle pomaga !“ 30. Težavna operacija. V ameriško bolnieoi je prišel žid, ki je imel težko bolezen v trebuhu. Ko so ga zdravniki preiskali, so ‘videli, da bo. treba operacije. Hitro so izvršili operacijo ter mu zopet za¬ šili trebuh.. Ravno vozel so mu napravili, kar so se spomnili, da so poizabili nožek v njem.. Hitro ga zopet razparajo, vzamejo nožek iz njega in ga zašijejo. A zdaj so hudourniki pozabili v njem kleščice, s katerimi ^o ; bili šive pobirali iz njega. Iznova So ga odparali in potegnili kleščice na 199 dan. Žid je trpel grozne bolečine,' vendar je bil še toliko pri zavesti, da je rekel:' „Gospodje, prosim 1 , naredite mi kar gumbe na trebuhu, b’o bolj pripravno za odpiranje !“ Prošnje mu niso uslišali, pa tudi trebuha mu niso več odpirali; ker na vso srečo niso ničesar več pozabili v njem. 31. Na dobičku. Ljubljanski trgovec K.' se je odpeljal po jpravkih na Dunaj. Preden je tam opravil svojo posle,, je zbolel prav nevarno. Ko črez štiri tedne zopet o/dravi, dobi od zdravnika prav „slan“ račun. Ko račun dalje časai pregleduje, ga vpraša zdravnik: „Ali niste zadovoljni z njim ?“ — ,,0 prav zelo!“ pravi trgovec. ,, Pr er ačunil sem ravno¬ kar, da bi bil moral domu v Ljubljani ležati za ta denar pet lot v postelji, tukaj na Dunaju pa sem odslužil to, hvala Bogu, že v štirih tednih!“ 32. Dobra tolažba. Bolnik: - ,,'Ali res ozdravim, gospod doktor ?“ Zdravnik:] „Gotovo, gospod ! Zakaj izmed sto, ljudi, ki imajo to bolezen, ozdravi le eden! Zdaj pa mi jih je, kakor vidite tule iz mojih zapiskov, umrlo že 99, tedaj vi ozdravite !'“ 33. Sami ne jemljemo zdravil. Mlad zdravnik jo sedel pri. postelji 301etno gospice ter .potrpežljivo, poslušal dolgočasne tožbe o njeni bolezni. Ko gospica konča, ji. reče 200 zdravnik: ,,Vaše bolehanje ni pravzaprav nika¬ kršna! bolezen,, nego le neko neprijetnb nervozno stanje. Omožite se* in takoj se poleže !“ — Go- spica nekoliko pomisli, potem pa reče:; „Prav govorite, gospod zdravnik ! Storila bom,, kakor mi svetujete! —■ Kaj, ko bi me vzeli vi?“ — Zdravnik odgovori:: ,,Žal m(i je, gospica, da tega ne morem; storiti! Mi zdravniki zdravila sicer zapisujemo, a satani jih ne jemljemo !“ 34. Moč blejske kopeli. Bolehna gospa s Koroškega se je prišla na Bled zdravit. Ko ugleda opioldne pri kosilu jako krepkega moža, ga nagovori in vprašan „Ali ste vi tudi zaradi zdravja tu — ,,Da.,“' odgovori gospod. „Vidite* ko sem prišel semkaj,, sem bil tako slaboten, da si še misliti ne morete. Niti hoditi nisem mogel, zakaj kosti so mi bile mehke kakor testo, o mišicah kar ni da bi govoril!“ ,,,Oh, ljubi Bog,“ reče gospa, ,,:i.n potem ste se tako okrepčali ?“ ,,Od prvega dne, odkar sem prišel semkaj ! Pomislite, da tedaj nisem imel nobenega zobu, da. nisem mogel govoriti in da si od same slabosti nisem mogel kar nič pomagati!“ „In kaj vam je pomagalo tu ?'“ vpraša gospa dalje. ,,Sp;anje, dobri zrak, kopanje in; mleko — nič kot mleko, drugega m,oj želodec ni mogel prebaviti!“ ,,’In ; to vam je pomagalo ?“ nadaljuje gospa. - 201 „Kakor vidite! Udje so se mi okrepčali, mišice, so se razvile, zobje so zrasli in glas sem dobil naposled tak, kakršnega slišite !“ ,,Čudno, čudno ! Biti ste morali strašno slabi, ko ste prišli semkaj „Res je; tehtal sem le tri kilograme. Tu na Bledu sem namreč —- rojen !!“ 35. Drug drugemu. Zdravnika so povabili na kmetiške gosti. Bili so vsi prav zidane volje; posebno je godec Cene kratkočasil A^se goste s svojimi šalami. Pd raznih govoricah so se začeli meniti tudi o nebesih. Zdravnik vpraša Cenca: ,,Kaj misliš, Cene,, ali je kateri godec v nebesih ?“ Cene raztegne usta nekoliko na smeh, pogleda drobno izpod košatih obirvi in odgovori:' „Ne vem, gospod doktor ! Vendar pa govore, da se je bil. nekdaj eden napravil tja gori,, pa da je na poti obolel in da so mu poslali a^ nebesa po 1 zdravnika, ker je bilo na zemljo predaleč, pa da v nebesih ni bilo dobiti nobenega zdravnika ! “ 36. Zbirka domačih zdravil. Če zobje bole. § 1. Zakuri v železno ognjišče, vzemi požirek Auna ali vode a^ usta ter sedi nanje. Kadar zavre vo,da' v ustih,, izgine bolečina v zobu. Ljudje, kii imajo slamo v glavi,, ne smejo rabiti tega recepta — vnela bi se lahko v glavi — za take ljudi imam tale recept: u 202 § 2. Vzemi požirek mleka (ne kislega, ampak kuhanega) in obračaj glavo, dokler se ti ne naredi ,,puter“. Seveda je to pri kuhanem mleku jako težavno ter traja dolgo Časa, a uspeh je gotov. Ce glava boli zaradi vrtenja, si pomagaš lahko S' temi, da deneš glavo' Srez noč v škaf z mrzlo vodo. napolnjen — zjutraj je kri dovolj ohlajena. § 3. Poleti, kadar solnce pripeka, si daj ob poldvanajsti uri izdreti zob, ga. pusti dve uri na vročem kamenu in bolečina v njem izgine. Ce bole zobje bolj na gorkem, nego na mtraztf, se priporoča, tole: § 4. Raztolci mero, ,,pehtrana*; raztopi mila, prilij kisa in nekaj nageljnovih žebie. Vse skupaj zmešaj in namaži čeljusti — v treh tednih, če ne prej, te neha zob boleti. Ce pa bole zobje bolj na mrzlem nego na gorkem, je dobro to : § 5. Vzemi limbergerja, pehtrana,, kalamfo- nije, nageljnovih žebic in fijolnega olja, skuhaj vse v litru hudičevega olja in izpij — nikdar Več te ne bo zob bolel. § 6. Raztolci belih lilij korenine, prilij' vode, v kateri si kuhal makarone,, in drži to pod nos. ,To oživi čeljustne živce. Kako se zobje dero brez klešč. § 7. Vzemi v lekarni armonike, raztolci figovo perje (tudi star riškonto je dober) in peh¬ trana,, vse pomešaj, da se naredi ,;ženfj(“,..im na¬ maži s tem zob. Dvajset let po, smlrti ga gotovo' izgubiš. 203 Kako se črni zobje zopet ..narede" beli. § 8. Vzemi v lekarni opia fes tis, zmešaj to med vodo, prilij aqua renegatis in namazi zob — takoj se obeli. S to tekočino umiješ celo zamorca. § 9. Rožmarin tudi pomaga, ako ga raztolčeš in mu primešaš pehtrana; oboje zavij v svilen robec in z njim drgni zob. Da preženeš „krof". § 10. Vzemi rdeče metilke in repičnega perja, raztolci oboje s pehtranom in naredi „flajšter“, s tem obveži ,„krof“, in takoj izgine. § 11. Vzemi razbeljeno; železo, deni sol in gobo 1 nanje in drži v roki, da se ti pod krof kadi. iTakoj izgine — goba in sol. § 12. Vzemi v lekarni lopatke in mire, potem nekaj galbate, naredi podmet, namaži to na ,,čifutski“ časpik in obveži krof. S krofom izgine tudi časnik. § 13. Za oči. (Glej § 22.) Za težko sapo ali naduho. § 14. Vzemi redkev in joi „našpikaj“ & čeme- rikovo korenino, kakor se zajec „našpika“ s sla¬ nino, pojej piotem redkev, čemeriko pa zavrzi. iTlo pomaga. § 15. Pojdi v davčni uradi in plačaj davke; takoj boš dihal laže. O bolezni na pljučih. § 16. Vzemi lastovično gnezdo, ga skuhaj na mleku in to izpij. iTo je dobro. 14 * 204 § 17. Vzemi trepiotca za eno pest, ga raz- folci med pehtran in eno žlico Frankova cikorije, vzemi četrt kilograma mila, zmešaj vse in na¬ maži/ s tem — pljuča. Skoro ti bo dobro — na pokopališču. § 18. Vzemi sladkega Janeža in fajgeljno- vega semena,- p;otem kilogram ,,kapleha ali pli- breka“, skuhaj vse skupaj in — vrzi na gnojišče. To pomaga. Za kašelj. § 19. a) -Njaberi tistih polžkov, Id se drže skal, jih skuhaj na litru vina, da se raztope,, in to izpij. b) Posuši led na peči ter ga zdrobi v prah, ta prašek jemlji potem trikrat na dan in od¬ leglo ti bo. Kadar koga kolje, to je „madron''. Za to bolezen je najbolje: 1 § 20. Hrastov les na, vinu skuhati, primešati šnefovega semena in ,,panadišholea“ in s tem na¬ mazati trebuh — škodovalo ne bo. Za želodec. § 21. Za želodec, je najbolje,, če ješ pečene piške, pečenko s solato, klobase itd. § 22. Za jezik, (Glej § 18.) Kadar trebuh boli. § 23. Česen skuhaj na vinu in zmešaj A^mes koriander, šentjanževe korenine, fengel in jele¬ nov rog ter namaži — vrata. To gotovo pomaga. 205 Kadar od mraza glava boli. § 24. Skuhaj pol kilograma boba in češnja, zmešaj oboje med pije, namaži sence in srce — pa boš videl mirakel. S tem sem na kratko popisal zdravila zoper najnavaclnejše bolezni. Pripravljen sem trpečemu človeštvu še dalje pomagati s svetom in dejanjem. Dr. Lapanensis. Hidria, št. 57. XI, Iz pravniškega življenja. 1. Izjema. Redar:. ,,Stojte, gospodje, prijeti ste ! Neveste li, da je župan šele nedavno ostro ukazal, da je ponoči mirno hoditi domov ?“ „Res je„ gospod redar, pa mi ne gremo do¬ mov, ampak v drugo krčmo !“ 2. dog je gog. ,,V. imenu postave ste prijeti!“ — ,,Zakaj ?“ — ,,Zakaj ? Ker ste demagog* in še baje eden izmed prvih — gospodje tam pri mizi so mi vse povedali!" — ,,Pedagog,** ljubi mož, pedagog !“ ,,Eh kaj ! Gog je gog — le ? menoj v ječo,!“ 3. Svoja fara. Orožnik pride v vas in zaloti berača, ki se mu ne zdi domač, aimpak iz tuje fare. Stopi k njemu in ko izve, da res ni doma v tej vasi, mn ukaže ostro: ,,'Ali ne veš, da moraš ostati doma? Poberi se takoj v svojo faro !“ — ,,Oj, ljubi moj gospod !“ reče berač, ,,ko bi imel svojo faro, ni¬ koli ne bi tukaj kruha prosil!“ . * Voditelj = kdor podpihuje ljudstvo. Vzgojitelj «« učitelj. 207 4. Imenitno potrdilo. Nekje je moral' vaški župan spisati hlapcu poslovsko knjigo. Ko pri osebnem opisovanju pride do j dstavka: „Nos,“ pripiše na kratko: „Ga ima!“ 5. Naj starejši ljudje. V vasi so urejali meje nekega zemljišča; pogrešali pa so potrebne dokazilne listine. Torej sd vpraševali najstarejše ljudi v vasi, ali se spo¬ minjajo iz mladih let česa, kar bi jim pomagalo rešiti to stvar. Sodnik, Id je zastopal tožnika, je poklical župana in ga naprosil, naj mu imenuje najstarejše ljudi iz vasi. Župan mu odgovori: ,,Gospod, prav žal mi je, da vam ne morem ustreči, ker so najstarejši ljudje v naši vasi že vsi po¬ mrli. Kako bi jih klical torej za priče 6. Potrdilo. Birič, ki je pobiral zaostale davke,, ni dobil pri Vrabiču nič denarja, pač pa dolgo (vrsto raz- žaljivili psovk. Zato pošlje birič tole pisano ob¬ tožbo sodišču: ,,Kmet Vrabič me je imenoval oderuha, slep,arja„ bedaka itd., kar tu v dokaz resnico potrjujem s svojeročnim podpisom." 7. Nadležen spremljevalec. Tujec je šel na mestni vrt, kamor ni bilo dovoljeno jemati psov s seboj. Takoj prihiti redar in se zadere na tujca: ,,Ali ne veste, da na smete jemati psa s seboj na vrt ?“ — Tujec se ogleda 208 in vidi, da res neko Scene hodi za njim,, zato reče: „Ta pes ni mioj !“ Redar ga zavrne, rekoč: ,,'Ali pies vendar hodi za vami! “ Tujec pa se o.dreže :i „Vi tudi hodite za menoj, pa niste mioji!“ Redar povesi oči in odide. 8. Skrben župan. Nekje so hoteli uravnati vaško cesto. Na¬ prosijo zemljemerca, da bi jim izmeril novo cesto. iTa se takoj loti dela, izmeri cesto ter zazname- nuje s količki, kod bi držala nova cesta. Ko v soboto zvečer konča svoje delo, reče županu: ,,Župan, zdaj pa skrbite, da do ponedeljka nihče ne ukrade količkov 1“ — „,Ne bojte se, gospod zemljemerec; skrbel bom 1 , da ne izgine nobeden!" Koi v ponedeljek zemljemerec zopet pride,, ne najde nobenega količka več. Začuden vpraša žu¬ pana, kje so. Ta mu odgovori: ,,I>a jih nihče no bi pokradel, sem jih takoj v soboto zvečer vse popipal ter jih shranil v klet! “ 9. Vsi pravijo prav. Orožnik je ujel dva potepuha, ki sta se pre¬ tepala, ter ju odgnal pred sodnika. Sodnik veli prvemu potepuhu: ,,Povej,, kako je bilo !“ Ta razloži ves pretep, in sodnik mu reče: ,,Prav govoriš!" — Nato - se obrne k drugemu zato¬ ženem, da mu tudi ta pove ves dogodek. Ko za- toženec konča pripovedovanje, reče sodnik: „Prav si storil!“ Zadaj stoječemu orožniku) se jo ta razsodba zdela čudna, zato je dejal:, „Pa, gospod 209 / sodnik, oba vendar nista mogla prav storiti A* Sodnik mu odgovori: ,,Vi pravite tudi prav !“ Reče in nažene vse tri. 10. Preklic. V krčmi so imeli silno sirovega hlapca. Nekdaj reče gost: ,,Ta hlapec jo pravi tako sirov kakor naš župan !“ Ko župan to zve,, zatoži gosta, da mora preklicati te besede.. Gost jih prekliče drugi dan takole: „Ta hlapec ni tako sirov kakor naš župan !“ 11. Moder maček. Sodnik: ,,Ali ste res rekli, da občinski tajnik Čukec ne zna toliko kolikor vaš maček ?“ Zatoženec: ,,Tega nisem, rekel!! Rekel sem le, da zna moj maček, nekaj več nego tajnik Čukec, in pri tem ostanem tudi danes; zakaj miši loviti zna moj maček vendar bolje nego tajnik !“ 12. Tajitev. Sodnik? „Ti si okradel gospodarja, pri katerem si služil; se li upaš tajiti ?“ Zatoženec? ,,Da, gospod sodnik, če mislite, da kaj pomaga, že tajim!" \ 13. Nedolžen. Sodnik: ,,Ali ste res rekli, oče Dremota, da je sosed Kolenec tat in slepar ?“ Dremota: „Res je, res, ali jaz gospod sodnik, tega. nisem rekel! 11 210 14. Mož in žena. Sodnika „Ve§, Janez, živi vendar v ljubezni s svojo ženo in premisli, da sta mož in žena eno telo !“ Janez: ,,Gospod sodnik, to. ne more biti; zakaj č® mene v gostilni pretepajo, se moja žena smeje; če potem pretepem jaz njo, pa jaz nič ne čutim! “ 15. Znana ura. Sodnik: ,,No, ali ne poznaš to ure, ki smo jo našli v tvoji skrinji ?“ Zatoženec: ,,Ne, gospod sodnik, ne poznam je! “ Sodnik: ,,Orožnik ! Odženite zatoženca zopet v ječo, da se omeči!“ (Dan pozneje.) Sodnik: „No, ali poznaš zdaj to uro ?“ Zatoženec: ,,Da, gospod sodnik, poznam jo !“ Sodnik: „Tako je prav, da si se vendar spametoval!“ Zatoženec: 1 „1 kako je ne bi poznal, ko ste mi jo včeraj pokazali!“ ; n;rm 16. Že kaznovan. Sodnik: ,,'Ali ste bili že kdaj kaznovani ?“ Zatoženec: „Da, oženil sem se !“ 17. Čuden izgovor. Sodnik: „Zakaj ste tako pretepli svojega prijatelja ?“ Zatoženec :i „Vidite, gospod sodnik, to jo bilo tako: Ležala sva skupaj v eni postelji. Pa se mi je 211 sanjalo, da sem dobil za god pečeno gosko v dar; ravno sem si jo razrezal ter hotel ponesti bedro v usta, kar se je moj tovariš obrnil ter me ob tem zbudil. To me je tako razjarilo, da sem ga pošteno naklestil!“ 18. Očitanje. Sodnik: ,,'To je vendar čudjno, da ste ukradli blago, a pustili z denarjem napolnjeno listnico, ki je ležala tik blaga !“ Zatoženee: ,,Oh, gospod sodnik, ne očitajte mi vendar tudi vi tega ! Saj me jo že doma žena dosti ozmerjala !“ 1!). Dober zagovornik. Sodnik: ,,Zatoženee ! Imate ii zagovornika?" Zatoženeei ,,Svojo ženo sem prignal s seboj; ta ima jezik za tri dohtarje !“ 20. Zrcalo vesti. Mlad sodnik staremu črnobradatemu zato- žencu: ,,Vaša vest je menda prav tako črna kakor vaša brada !“ Zatoženee:! „Ce je brada zrcalo naše vesti, nimate vi sploh nobene vesti 1“ 21. Poročen. Sodnik; „S kom ste poročeni ?" Priča: „Z neko žensko !“ Sodnik: ,,Bedak, to se umeje samo ob seb.i!“ Priča:; ,,Ni res, gospod sodnik! Moja sestra je pa vendar z nekim moškim 1 poročena !“ 212 22. Že počakani. Jetničar je stopil k jetniku,, ki je bil obsojen na smrt, in m,u dejal:: Zadnja želja) se ti izpolni! Kaj si želiš ?“ ,,Kaj si želim ? Zrelih jagod bi so še rad najedel, preden me obesijo." ,,Pomisli, sedaj imamo december !“ „NiČ ne de ! 2e počakam 1 , da dozore !“ 23. Ni razžaljivo. Pride mož k sodniku ter pravi:, ,,Gospod sodnik! Sosed Strugar me je kruto razžalil. Pekel mi je,, naj ga ,v uh’ pišem !■“ Sodnik:: ,,To ni razžaljivo 1 Saj vam tega ni treba storiti! “ Mož: „Tako, to torej ni razžalijvo ? — Tedaj me pa vi ,v uh’ pišite !“ Peče in odide. 24:. Sitno. Sodnik: „Kako se pišete?" . Priča: ,,Zajec !“ Sodnik:i ,,Krstno ime ?“ Priča?,,'Anton ali Ivan; tega ne vem natančno." Sodnik: ,,Kako, da ne ?“ Priča: ,,Glejte, jaz in moj brat sva prišla namreč kot dvojčka na svet. Bila sva tako sla¬ botna, da so naju krstili za silo. Kmalu na to je eden umrl. Zdaj pa no vem, ali som umrl jaz ali moj brat!“ 213 25. Lep podpis. Sodnik: ,,’Oče ali, znate pisati?" Kmet: „Tako že kakor vi!“ Sodnik :i ,,Kako se drznete tako govoriti'!i Dam vas zapreti, ako se ne boste vedli dostojneje !'“ Kmet:: „Prosim ponižno, g.ospod sodnik! Vi se podpisujete tako, da nihče ne zna brati; takcfc se bom podpisal tudi jaz !“ 26. Srečna ura. Sodnik: ,,Kako se pišete 2 “ Obtoženec: ,,Ilvan Vojska !“ Sodnik: „Koliko ste stari?" Obtoženec: ,,Trideset let !•“ Sodnik: „0, blagor mi! Zdaj vidim trideset¬ letno vojsko na svoje oči!“' 27. Dobro cenil. Sodnik: ,,Koliko cenite škornje, ki so vam bili ukradeni ?“ Okraidenee: ,,Za nove sem dal 15 kron; za dvakratno popravilo sem plačal 5 kron, torej skupaj 20 kron." 28. Razpokli nos. Pretepač je bil obtožen, da je pri tepežu tovarišu razdrobil, nos.. Ko mu sodnik to očita, odgovori zatoženem „Kaj, jaz da bi mu bil raz¬ drobil nos ? Ni, mogoče ! To je moral že prej imeti razpoklega: !i“ 214 29. Cigan. Sodnik: „Ti si ukradel kravo ! Kaj ne ?“ Cigan: „Le vrv, milostivi gospod sodnik; toda vrv sem vzel le tako mimogrede; da je bila privezana krava ob njej, tega nisem vedel!“ m 30. Dolgočasno. Sodnik:, „Pri preiskavi ste govorili čisto dru¬ gače nego danes. “ Zatoženec: „Res, gospod sodnik,, a jaz nikdar dvakrat ne premlevam enoistega; to je prodolgo- časno !“ 31. Trmoglavec. Sodnik: ,,Oče Slamnik, vi ste dobili pravdo!" Slamnik:. 1 ,,Pa rekuriram, gospod sbdnik!" Sodnik: ,,Zakaj hočete rekurirati, oče, ko ste dobili pravdo ? Ste li blazni ?“ Slamnik: „Ne, nisem blazen, a pri višjem sodišču naj tudi zvedo, da je Slamnik enkrat v pravici! “ 32. Da se ne zmoti. Sjodnik: ,,Ni ti bilo dosti, da si siromašnega Blaža pretepel, še z nožem si ga sunil!“ Zatoženec: „Da, gospod sodnik, drugače bi niti ne bil vedel, da mi je bila resnica !“ 33. Zadovoljen. Sodnik :r „Sodišče te je obsodilo na štiri leta težke ječe. 'Ali se pritožiš ?“ Zatoženec: ,,Cernu neki? Vesel sem 1 , da štiri leta ne bom videl ne sodnika, ne orožnika !“ - 215 M. Zaslužek. Sodnik: „Torej priznavate^'da ste. tega moža osleparili pri kvartanju ? Sedaj pa povejte,, kako ste ga !“ .Toženec: ,,Prav ! .Toda dobro pazite, gospod sodnik, s tem si lahko prislužite marsikatero kronico !“ 35. Oprezna priča. Sodnik: „Vi, priča, povejte sedaj natanko, kako se je v resnici zvršil dogodek!" .Priča: ,,N'o, kakor je pač navadno pri pre- tepik, Krampov Joža je Volkovemu Nlacetu pest kislega zelja vrgel v glavo !“ Sodnik: ,,Vendar ne boste hoteli sodišča pre¬ pričati, da bi bila ta malenkost zelja, če jo je vrgel še s tako silo, provzročila tolika rano na, glavi!“ Priča: ,, Veste, gospod sodnik, zelja se je trdo . držal krožnik!“ 36. Vrag na zatožni klopi. Pi’ed sodiščem je stal obtoženec, obdolžen umora. Predsednik sodišča je jel staviti obtožencu razna vprašanja. Med drugimi ga je tudi vprašal, zakaj je zvršil umor. Obtoženec je globoko vzdihnil, na to pa se mu je izvil iz prsi bolesten vzklik: „Sam šent me'je spravil na to misel!“ Državni pravdnih, ki ni znal dobro slolvensko, je seveda pazno poslušal obtoženčeve odgovore. Ko je obtoženec rekel, da ga je sam „šent' 1 zavedel k umoru, je planil državni pravdnih po¬ konci, naprosil predsednika besede in slovesno 216 izjavil: ,,Ker je obtoženec priznal, da ga je Sent zavedel k zločinu, raztezam obtožbo tudi na Senta kot glavnega sokrivca ! “ Tako je spravil državni pravdnik na zatožno klop samega hudiča. 37. Čudna agitacija. Sodnik :i „Vi in vaši tovariši ste obtoženi, da ste pozno v noč po mestu razgrajali, kričali in pobili nekaj šip. Bili ste pač menda pijani!“ Obtoženec: „0 ne, gospod sodnik, nismo bili pijani; mi smo abstinenti!'“ Sodnik: ,,Zakaj ste torej razgrajali?" Obtoženec: „To je agitacija za naše društvo, češ, ljudje naj vidijo, da se da tudi brez alkohola dobro razgrajati!" 38. Pri davčnem uradu. Davkar je zagnal kmetu davkarsko knjigo pred noge. iTa se postavi ter reče: „Gospod, če jih ne poberete takoj, bom n^kaj storil, ki se vam ne zdi!■“ — Osupel ga pogleda uradnik ter vpraša ne čisto brez skrbi 3 „Kaj ?“ — Kmet pa odgovorki „L'ejte no, sam jo bom 1 pobral !“ In kakor je rekel, tako je storil. 39. Pozno spoznanje. Sodnik: ,,Kaj ? Pred letom dni vam je ob¬ toženec rekel, da ste rinoceros, in šele sedaj ga tožite, češ, da vas je razžalil ?" Matijec:: „Veste, gospod sodnik, šele včeraj sem vidiel v zverinjaku to grdobo !“ 217 40. Lahka volitev. Sodnik : „Obsojeni ste na štiri dni ali 20 kron, kaj, vam je ljubše ?“ Obtoženec: ,,Prosim torej 20 kron.“ 41. Še eno ničlo. Sodnik je rekel možu in ženi, ki sta se hotela ločiti: ,,Zaradi neprestanih prepirov ločim) vajin zakon za deset let! Sta li zadovoljna ?“ . Mož: 1 „Prosim„ gospod sodnik, dodajte še eno ničlo,, da bo Vsaj mir za vselej!“ 42. Pijano sodišče. Sodnik: ,,Priča Dedek, kaj jc rekel zatoženec, ko ste ga zalotili pri tatvini?" Priča :i „Rekel je, da je pijan !“ Sodnik:, ,,Rad bi izvedel prav njegove besede. Ponovite jih natanko; saj vendar ni rekel: On ■je pijan !“ Priča: 1 „Da, tako je rekel!“ Sodnik :i ,,N'e umejete met Prav njegove be¬ sede bi rad slišal. Menda je rekel:. Jaz sem pijan!" Priča: „Bog ne daj, gospod sodnik, kako bi bil rekel kaj takega o vas ! Bil bi ga tudi takoj — “ Državni pravdnik: „Ne tako ! Saj ne ume¬ jete vprašanja. Gospod sodnik, misli, j,o li' zato¬ ženec rekel :> Jaz sem pijan !!" Priča: „Vas niti ne pozna ! Kako bi bil torej rekel ka j takega o vas !“ 15 218 Zagovornik: ,,Poslušajte, ljubi niož, Kaj vas vprašam jaz. Slavno sodišče bi namreč rado izve¬ delo natančne zatožehčeve besede. Ce govori o sebi, vendar ne pravi: on ali mi ali ti. Zdaj ste menda pač razumeli, in vprašam vas torej kot zapriseženo pričo, je li moj varovanec rekel: Jaz sem pijan ?“ Priča:. ,,Bog ne daj! Vi imate sieer .prav rdeč nos, pa o vas ni zatoženec rekel ničesar ! Kaj pa mislite ! Ce misli kdo kaj ukrasti, si vendar ne upa trditi, da je vse sodišče pijano!" i 48. Med akte. Ubog kmet je stal pred starim birokratom: „Milostivi gospod, prosim, pomagajte mi, dovolite mi to in to !“ Birokrat stoji, kakor bi mu tičal kol v hrbtišču, in reče: ,,Niks da, hod’te k no¬ tarju in prinesite pisan ,pitšriit’ !“ — ( Toda kmetu se pri besedi ,,notar" zablisne dobra misel; hitro odgovori: „Milostivi gospod, ne zamerite, tisti, ki prosi, sem 1 jaz sam, čemu tedaj treba še no¬ tarja in pisane prošnje, saj sem jaz sam tukaj!“ Birokrat: „Kaj ? Disputiereni atich noch ! HočTte k notarju in piinosite pisano ,pitšrift’; vas ne j morem položiti med akte!" 44. Dovtipno uradno poročilo. Sodnik na Ogrskem jo dobil dopis višjega sodišča, naj kot 'varuh poroča, kaj se je zgodilo z deveterimi prašički, ki jih ne najde nadvar- stveno oblastvo v izkazu .varovancev,ega premo- . ženja. Sodnik je odgovoril na kratko: „Svinja je 219 prašičke požrla !“ Nadvarstveno oblastvo 1 ni bilo zadovoljno s tem pojasnilom ter je naročilo sod¬ niku, naj naznani, kako je to, da je svinja prašičke požrla. Sodniku se je zdelo to vprašanje bedasto, zato je poročil nadsodišču:! „ Svinja jei prašičke zato požrla, ker ni hotela, da bi bili dobili varuha in bi bili nadlegovani z nepotrebnimi dopisi!“ Odgovor na to poročilo je bila kazen; nad- sodišče je naložilo dovtipnemu sodniku 20 kron globe, ki jih je rad plačal, češ:' ,,Starega sem pa le razjezil za 100 kron !“ 45. Priča proti volji. Predsednik sodišča:, „ O rožnik !, Privedite pri¬ hodnjo pričo ! (Orožnik odide. Takoj pri vratih pokaže na predsednika; nato pride nekdo predenj.) Predsednik: ,,Kakoi se pišete?" Peter: ,,Peter Žerjav." Predsednik: ,,Koliko let imate ?“ Peter: ,,Mislim, da to ravno ne spada sem!" Predsednik (zakriči) :i ,,Takoj povejte, koliko let imate !“ 1 Peter: „Triintrideset let." Predsednik: „Katere vere ste?" Peter:[ „Pa gospod predsednik ..." Predsednik (ga ustavi): „Ce se še enkrat predrznete govoriti vmes ..." Peter (hitro): „Katoličan sem." Predsednik: ,,Ste li z zatožoncem v sorodu ali v njegovi službi?" Peter: ,,Jaz? — S tem? — Kaj neki mislite', gospod predsednik!“ — (Smeh med poslušalci prihaja vedno večji.) 1 5 ' 220 Predsednik: ,,Pustite vsako neprimerno opazko 1 Vzdignite roko,, da prisežete 1“ Peter :i ,,Gospod predsednik, tega pa res ni treba!“ — {Smeh med poslušalci.) Predsednik (vstane ter divje zakriči): ,,Dam vas zapreti, če se še enkrat predrznete ugovar¬ jati. Vzdignite roko in prisezite !“ (Peter vzdigne roko; predsednik narekuje prisego in Peter govori za njim.) Predsednik: „Prisezam na živega Boga." Peter :i „Prisezam na živega Boga.“ Predsednik: ,,Da povem vse, kar lvem.“ Peter: ,yDa povem vse, kar vem.“ Predsednik: ,,Da ne zamolčim ničesar, kar bi utegnilo razjasniti ves ta dogodek." Peter: ,,Da ne zamolčim ničesar, kar bi utegnilo razjasniti ves ta dogodek." Predsednik: ,,In da bom govoril le čisto resnico." Peter:i „In da bom govoril le čisto resnico." Predsednik: „Amen.“ Peter: „Amen.“ Predsednik: „No, kaj veste torej ?" Peter: ,,Gospod polkovnik se vam lepo ; pri¬ poroča in prosi, da bi danes zvečer ob osmi uri prišli na večerjo k njemu. ■ .Tudi srno, ki jo je včeraj ustrelil na planini, je že dobil domov." — (Glasen smeh med poslušalci.) Predsednik: „Kaj ? — Niste; li priča?" Peter: ,,N‘e, gospod predsednik! Polkovnikov sluga sem, in poslali so me, da vas povabim. Ker vas pa nisem dobil doma, sem prišel semkaj. Ko sem orožnika vprašal po vas, me je poslal v to sobo." 221 46,—50. Salomonske razsodbe. 1 . Dva lovca, prej prijatelja in tovariša, sta se skregala za lovskega psa, o katerem sta rekla, da je vreden 50 tolarjev. Vsak je trdil, da ga je on izučil, da je torej njegov. Gresta pred sod* nika, in ko ju ta zasliši, jima, reče: „Stopita vsak v drug kot sobe, jaz bom pa psa držal v sredi. Ko odštejem:' ,Ena, dve, tri!’ naj vsaki psu za¬ žvižga, - jaz pa ga izpustim; lr kateremu izmed vaju skoči pes, tistega bo.“ Lovca sta. bila oba zadovoljna. Sodnik drži psa. Ko odšteje ,,tri“, zažvižgata lovca na vse pretege, on psa izpusti in pes skoči — skozi odprte duri in zbeži. — Lovca pa sta tožila zopet od kraja. 2 . V Illinoisu v Ameriki se je na železnici pri- godila nesreča. En mož je bil ubit, drugemu je odtrgalo nogo. Vdova ubitega moža in oni eno¬ nogi sta tožila železnico zal odškodnino. Sodnik je vdovi za izgubljenega moža odločil 500 do¬ larjev, onemu, ki je izgubil nogo, pa 15.000 do¬ larjev. Nejevoljna zaradi take sodbe, reče. vdova sodniku: ,,Ali je to prav, da dobi ta več nego jaz ? Ali ni življenje zakonskega moža več vredno nego samo ena noga?" Sodnik odgovori:i ,,Žena! Ta mož ne dobi za noben denar druge noge. Ti pa dobiš lahko drugega moža, ki bo.mtorda še lepši in boljši, nego je bil ubiti." i 222 3 . V Parizu je pred sodiščem zahteval mož, naj ga postavno ločijo od žene. „Imate li kaj otrok?' ! ga vpraša sodnik. — „Seveda, gospod !“ — ,,Ko- liko ?“ — „Tri; dva dečka in eno deklico, in prav zaraditega sva prišla k vam. Žena moja zahteva zase dva otroka, toda jaz tudi!“ — ,,'Ali se hočeta tedaj oba zadovoljiti z mojo razsodbo ?“ — ,,Da !“ pravita oba. — ,,Tedaj počakajta, da bosta imela četrto dete, potem si pa lahko vsak izmed vaju vzame po dva, in jaz določim, kako še vama imajo otroci razdeliti!" Mož in žena sta bila s tem izrekom zado¬ voljna, in sodnik ni čul nič o njiju celi dve leti. Pri neki priliki sreča sodnik moža na ulici ter ga vpraša:. ,,Kako je z ono rečjo?" — ,,Oh, gospod sodnik, zdaj se še ne more govoriti o ločitvi!" — „Zakaj ne ?“' —* ,,No, zdaj imava pa pet otrok !,“ — ,,Tedaj počakajta, da vama da Bog še šestega !“ odgovori sodnik in gre svojim, potem. 4 . Logar je zalotil tri tatinske lovce ravno pri tem, ko so razkosavali srno. Ko tatova zagledajo logarja, se tako prestrašijo, da puste svoje pušice na tleh ter zbeže na vse strani. Logar pobere puške ter ovadi lovce pri sodišču, clasi ni no¬ benega poznal dobro. Poklicani na sodišče so vsi tajni trdovratno ; tudi pušk, ki so ležale na mizi pred sodnikom, niso hoteli spoznati za svoje. Ker se krivda nikakor ni dala dokazati, je dejal naposled sodnik malomarno: „Vidim, da sto obtoženi po, nedolžnem; zato naj vsak vzame svojo puško in odide !“ Komaj jo sodnik to izustil, je vsak popadel svojo puško ter hotel oditi. Prav tako hiter pa je bil tudi sodnik z novo tožbo, ki jo je sedaj zastopal s popolnoma drugačnim uspehom. 5. Čudno razsodbo je izrekel sodnik v Missouriju v Ameriki. Nekoga, ki ni znal pisati in oitapti, je obsodil zaradi prestopka tako dolgo v zapor, dokler se ne bi naučil čitanja in pisanja. Dru¬ gega zatoženca, ki je znal oboje, pa jo obsodil, da mora ostati tako dolgo v zaporu, dokler ne nauči prvega čitanja in pisanja. C.rez tri tedne sta oba rešila svojo nalogo prav povodno, in sodnik ju je izpustil. 51. Sodnik ne ve, dokler'ne najde v koranu. V Bosni je živel sodnik, ld sta ga „raja“ kakor -Turek sovražila zaradi lakomnosti in pod- kupnosti. Bil jo to grabljiv Turek, ld ni nikomur privoščil ničesar. Nekega dne je sedel popoldne v stanovanju, kadil tobak in srkal kavo. V sosednji krčmi so sedeli kmetiški podložniki, in med njimi je bil zvit lisjak iz bližnje vasi. Razgovarjali so se o sodniku, kakšen oderuh je? da se ga sami Turki sramujejo in ne marajo zanj, tako da mora ves dan sam sedeti v sobi. Omenjeni lisjak, kristjan, 224 vstane in pravi: „Moram iti k njemu in ga ne¬ koliko opehariti !' 1 — ,,Ako ga opehariš,, junače, ti damo za vino in jed !“ pravijo tovariši. Lisjak gre k sodniku ter mu ponižno reče: ,,Častiti sodnik ! Imel sem zvestega psa, varuha pri ovcah. Večkrat mi je zapodil) hudega volka, da mi ni naredil, škode. Ko mi je pred nekaj leti volk zopet ugrabil ovco, sem rekel psu;. ,Gorov, ljubi pes, tvoje bodi jagnje, ako ga dobiš iz volkovih krempljev !’ In Gorov ga je dobil. — Iz jagnjeta je zrastla ovca in dvakrat na leto je imela mladiče, in Gorov je imel že sedemnajst glav od nje. Te dni mi je pa Gorov poginil, in jaz siromak zdaj ne vem, čigave so po pravici one ovce. Pes nima naslednikov v svojem rodu, jaz si pa nečem prisvajati tuje stvari. Prišel sem torej k tebi, slavni sodnik, s prošnjo, da raz¬ sodiš, čigave so po pravici one ovce.“ Lisjak konča, sodnik se zamisli in pravi črez nekaj časa :■ ,,Ne vem, dokler ne najdem 1 v koranu!“ (Turško sveto pismo.) Vzame knjigo v roko, išče, čita in potem' odgovori: „Ker tvoj pes'Gorov nima naslednika iz svojega rodu, pripadajo po) zakonu one ovce m'eni; glej, da mi jih hitro priženeš!“ „Slavni sodnik,“ pravi muhasti raja,, ,,ako mi dokažeš, da si iz rodu mojega psa G o r o v a, ti priženem ovce precej!“ Izgovorivši to, je bil že tudi iz sobe. Turek je jezen poskočil, razsajal in stekel za rajo. Ker ga je pa bilo sram, da bi bili Turki kaj zvedeli in se mu še smejali, se je vrnil -ves jezen domov in —- molčal. V sosednji krčmi pa so raje gostili zvitega soseda. 225 52. Kakor nalašč. Nekje na Hrvaškem je poslal krojač k peku sušit svinjsko pleče. Pek odreže velik kos z njega. Ko: krojač to vidi, reče peku, naj mu po¬ vrne škodo, sicer ga pojde tožit. Pek pa steče prej k sodniku in mu da lepo veliko potico v dar. Krojač pride tožit, in sodnik zasliši oba. Pek pravi, da so muhe pojedle toliko mesa. Sodnik torej reče krojaču: „Ako so muhe storile to, se znosite na muhah; pobijajte jih, kjerkoli dobite katero !“ Slučajno' ugleda krojač zdaj muho na sod¬ nikovem' obrazu. Brez pomisleka lopne s pestjo po sodnikovem nosu, da se mu takoj pocedi kri, in reče: „Kakor nalašč ! Ena je že tukaj !“ 53. Samo enkrat. Hudodelec, ki so ga v: silnem dežju gnali iz mesta na morišče, je godrnjal, dai mora hoditi ob takem vremenu. „Ej!“ pravi orožnik, „kaj bi i godrnjal,, ko ostaneš zunaj, a mi drugi moramo potem, tudi nazaj v takem dežju !“ 54. Dva prijatelja. Cencek (sreča prijatelja,, ki ga žene orožnik): ,,No, kam' pa, Jaka, v taki imenitni družbi? 1 ' Jaka: „Fotografirat se greva !“ 55. Žo naprej odslužil. Sodnik: ,,V imenu Njegovega Veličanstva . . . vi ste torej oproščeni!“' 226 Obtoženec: ,,Toda bil sem pet mesecev v preiskovalnem zaporu !“ Sodnik: „Ne morem pomagati!“ Obtoženec: ,,Prosim.... ker sem bil pet mesecev po nedolžnem zaprt.... ali smem na ta račun kaj malega ukrasti ?“ 56. Golšasti hudodelec. Krvnik je obešal golšastega hudodelca. Ker ga pa vrv ni prijela dobro, hudodelec ni obvisel na vešalih, nego se je izmuznil. ,,Kaj takega se mi pa še ni zgodilo !“ vzklikne prestrašeni krvnik. - „Meni tudi ne !“ odgovori hudodelec. 57. Ubogi grešniki. Ladovič jo šel s sinom, mimo vešal. ,,Kakšna priprava je to ?“ vpraša sinček. ',,Na to obešajo ubogo grešnike, da morajo umreti," odgovori oče. ,,Uboge grešnike ■?“ vpraša deček, ,,kam' pa obe¬ šajo bogate?" — Oče Ladovič je tako malo'poznal svet, da temu ni vedel odgovora. 58. Krojač namesto kovača. V Hrastju so imeli kovača, ki se je tolikanj pregrešil, da ga je sodišče obsodilo na vešala. Ko to občinski odborniki zvedo, vlože tole prošnjo : „Veleslavno sodišče! Zvedeli smo,, da ste obsodili našega edinega kovača na smrt. Ker imamo v vasi tri krojače, izmecP katerih bi lahko utrpeli enega ali dva, prosimo prav ponižno, da obešite kateregakoli izmed krojačev, a kovača nam zopet izpustite, ker ga ne moremo pogrešati!" 227 59. Prav lahko. Odvetnik je prišel nekdaj v jetniščnico mari¬ borsko. Ko ugleda med jetniki svojega znanca, ga vpraša: ,,Kako pa si ti prišel semkaj?“ ,,Oh, prav lahko !“ mu odgovori ta. ,,Našel' bi bil semkaj, ko bi bil tudi popolnoma! slep; zakaj gnala sta me dva orožnika !“ GO. Prekanil ga je. Marovšek je stal z odvetnikom pri novem plotu, narejenem okoli vrta, in je rekelri „Vidite, gospod doktor, zdaj je ta hudobni sosed vendarle dal napraviti plot. Saj veste, kako so hodile skoz prejšnji razdrti plot vedno njegove kure na moj vrt ter tu razkopavale ?“ Odvetnik: „In zdaj ste ga brez pravdanja pripravili, da je postavil plot ?“■ Marovšek: „Nisem imel nobenih potov in tudi ne več troskov nego kakih trideset jaje. Ker se je sosed mojim pritožbam vedno le posmehoval, sem mu pošiljal vsak dan po pet jajc, rekoč, da so jih znesle njegove kure na mojem vrtu. Ko mu potem nekaj dni nisem poslal nobenega več, je bil plot v osmih dneh narejen !“ 61. Modrost y žepu. Dva odvetnika, prvi črez mero velik, drugi crez mero majhen, sta se prepirala prav resno. V prepiru reče'velikan malemu : 1 ,,Kaj hi se re¬ penčili, saj vas lahko vtaknem v žep!“ Brzo mu odgovori mali: ,,-No, potem boste imeli v žepu več modrosti neg-o v glavi!“ i 62. Usodni nahod. Višji držalvni pravdnik pride v jetniščnieo ter vpraša nekega jetnika:! ,,K‘aj je tebe spravilo v ječo ?“ Jetnik:! „N'ahod !“ Državni pravdnik: ,,Kaj ? Nahod' te je spravil v ječo ?<“' Jetnik: ,,Da, gospod !l Imel sem silen nahod in ravno ko sem lezel skozi okno v notarjevo stanovanje, sem moral kihniti; to je zbudilo gospoda, ki me je ujel in spravil semkaj!“ 63. Dobljena pravda. Odvetnik:! „Dobro, da vas najdem! Oj, vi srečni človek, objemite me !“ Klijent:! „Zakaj, gospod doktor?" Odvetnik: ,,Le moji bistroumnosti se zahvalite, da sto dobili pravdo vsaj v zadnji instanci!" Klijent: „No, torej vendar po dolgih osmih lotih ! “ Odvetnik: „No, bolje pozno nego nikoli!" Klijent: ,,Koliko pa dobim?" Odvetnik: „Sodišče vam' je priznalo 2000 kron ; moji troski znašajo 2B00 kron ; torej dobim še 300 kron !“ Klijent:! ,,Ljubi Bog 1 Potemtakem sem 1 še na izgubi!“ Odvetnik: ,,Denar je seve izgubljen,, toda pravda je dobljena!" 64. Dober svet. Hranilniški uradnik v Novem Yorku pride k imenitnemu odvetniku in’ reče: ,,Ukradel sem hranilnici nad 100.000 dolarjev, pa to še ni 229 prišlo na dan; kaj mi je storiti ?“ Odvetnik od¬ govori: „Le pojdite nazaj k hranilnici,, pa ji ukra¬ dite še 100.000, potem pa pridite zopet k meni!" Uradnik gre, ukrade, res še več nego 100.00*0 dolarjev ter pride zopet k odvetniku. Ta poroči ravnateljstvu tiste hranilnice, da ji je njegov klijent ukradel 200.000 dolarjev, pa da jih hoče dati polovico nazaj, ako ostane stvar skrivna. -— Ravnatelji so pray radi sprejeli ponudbo,, in tat je še dandanes bogat ih spoštovan mož. 65. Darilo odvetniku. Odvetnik na Hrvaškem'je vodil pravde za več kmetov iste vasi. Neko jutro jih pride devet k odvetniku,, da bi, izvedeli, kako je s pravdami. Da ne smejo priti prazni,, to so kmetje dobro znali, in zato so prinesli s seboj purana. • Prvi s puranom v naročju s,e predstavi od¬ vetniku ; ta ga prijazno sprejme, mu da zahte¬ vano pojasnilo in mu naposled reče, naj odda purana v kuhinjo. -Drugi pride zopet s puranom pred odVetnika in opravi takisto; pride tretji, četrti do devetega, vsak s puranom v roki, in vsakega napoti odvetnik po dovršenem, 1 poslu s puranom v kuhinjo. Ko so tako klijonti opravili svoj posel ter odšli, se odpravi odvetnik vese¬ lega srca v kuhinjo gledat svojih devet puranov. 'Ali ni bilo v kuhinji devet puranov, še enega ni bilo, kamoli devet, ker so bili kmetje vsi. skupaj prinesli samo enega purana v mesto in je bil. vsak odvetniku le pokazal purana, dal mu ga pa ni nobeden, ker ga niti ni imel vsak svojega, 230 ampak vsi skupaj so imeli samo enega, a še tega so si odnesli v krčmo, kjer so ga spekli in pojedli sami. 66. Akte mlatiti. Kmet prepirljivec je izgubil pravdo ter se držal jako kislo, ko je odvetnik na mizo položil osoljeni račun z „akti“, t. j. pravdnimi pismi vred. ✓ Mož jih vzame v roko, jih pazno pregleduje in reče: ,,Za Boga, plačati imam toliko denarja, tukaj pa vidim, da je vsaka pola papirja popi¬ sana le do polovice, druga polovica pa je prazna; čemu taka potrata?" Odvetnik ga pomiri, rekoč: ,,Dragi moj, tega vi ne umejete; to se pravi pri nas advokatih ,akte mlatiti’.“ Ko kmet spozna, da je vse ugovarjanje zastonj, naprosi odvetnika potrpljenja, rekoči: ,,Gotovega denarja sedaj nimam, a če hočete, se , vam ponudim za mlaitiča ter sem voljan na vaši pristavi omlatiti letošnje žito.“ Odvetnik je bil s ponudbo zadovoljen Crez neko¬ liko časa pride na pristavo. Ali kako se prestraši, ko zapazi, da je vsak snop omlačen le na pol. Nejevoljen reče kmetu: ,,Za Boga, ali imate še kaj vesti ? Toliko služite, pa delate tako slabo, snopovje ima v.sebi še dobro polovico zrnja, čemu taka nemarnost?" Kmet pa pomiri odvetnika, rekoč: ,,Dragi gospod, tega pa vi ne umejete; to se pravi pri nas kmetih ,akte mlatiti’." 67. Teliko čudo. Kmet se jc pravdal zaradi malenkosti, dokler ni zapravdal vsega posestva. Ko so ga že za¬ podili s posestva, jo stal nekega dne več ur pred / - 231 - hišo svojega odvetnika ter neprestano ogledoval hišne duri. Začuden ga vpraša odvetnik, kaj hoče. ,,Ej,“ pravi kmet, ,,premišljujem, kako je bilo mogoče, da je šlo vse moje veliko posestvo skozi tako majhna vrata. “ 68. Čim mero opral. Vsak zatoženeo dobi pri krvavem sodišču za¬ govornika. Prigodilo se je„ da je takšno opravilo sodišče izročilo 'zelo mlademu odvetniku. Ta se je hotel prvič dobro izkazati, zatorej se je skrbno pripravil ter zagovarjal zatoženca tako izvrstno, da so ga porotniki spoznali za nekrivega. Sedaj stopi zatoženeo vesel pred odvetnika, rekoč: „,Lepo vas zahvaljam za izvrstno zagovarjanje; niti sam si nisem mislil, da sem res tako nedolžen !“ 69. Testament. Trgovec je zapustil 100.000 kron. V testa¬ mentu je bilo zapisano: ,,Ker mi je edini sin tako zelo. grenil življenje ter je bil tak pridanič, iz¬ ročam vse premoženje krajni bolnici proti temu, da oskrbništvo mojemu sinu izplača toliko, kolikor s a m o h o č e“. Ko se je testament objavil, je iz¬ plačalo bolniško oskrbništvo sinu le 10.000 kron. Sin, s tem nezadovoljen, si je najel odvetnika. Odvetnik je vso stvar takole obrnil, na korist tožiteljevo: „Zadnja volja umrlega trgovca slove: Oskrbništvo mora sinu dati toliko, koliko r s a m o h o č e. No, oskrbništvo hoče. zase 90.000 kron, torej mora to vsoto dati sinu, onih 10.000 kron pa si lahko obdrži samo." a — 232 — 70. Dvoumno vprašanje. •Odvetnik dr. I. iz Trsta je šel kot zagovornik v Maribor v kaznilnico, da se tam pomeni z nekim obsojencem^ Pri .tej priliki mu je razkazal kaz- nilniški ravnatelj vse prostore to velike kaznilnice. Ko je prišel potem odvetnik zopet domov vTršt, je razlagal svoji družini vse strahote tega poslopja in zavoda. Vsi so ga pazljivo poslušali, najbolj pa njegiova šestletna hčerka Zorica. Nekaj mesecev pozneje se je peljal odvetnik s svojo Zorico na Dunaj. Ko se pripeljejo blizu. Maribora, ugledajo tik mesta veliko poslopje. ,,Či¬ gavo je neki to poslopje ?“ vpraša eden izmed sopopotnikov odvetnika. — ■ „To je kaznilnica!“ odgovori odvetnik. Takoj se oglasi Zorica: „Papa! Ali ste vi bili tu notri ?“ 71. Smrtna obsodba. Neka vas na Ogrskem je imela, pravico, da so smeli imeti sami svoje sodišče in soditi 'hudo¬ delce po svoji pameti in previdnosti. Nekdaj se je v tisti vasi zgodil uboj. Ubi¬ jalca so dobili, sodili in obsodili na smrt na vešalih. Toda kdo naj ga obesi? Pisali so v Budim¬ pešto po krvnika. Crez teden dni je pi’išlo pisanje, da krvnik že pride, a plačati mu morajo za delo dvesto kron, za vožnjo pa sto kron. Dobri vaščani so se zbrali k posvetovanju in premišljali, kaj naj store. ,,Morilec ni vreden toliko?" pravi prvi občinski svetovalec, ,,mislita, da ga ne obesimo, ampak da ga utopimo, kar lahko storimo sami!“ - 233 ,,Smrtna kazen se ne sme izpreminjati! “ od¬ govori župan,; ,,obsojen je na vešala in obešen mora biti. Ker nam pa izvršitev te kazni! obeta pre¬ velikih troskov, zato predlagam, da damo morilcu petdeset kron, pa naj se hudobnež sam dai obesiti, kjer se hoče !” Nad vse modre besede županove so obveljale. Morilcu sol dali petdeset kron in ga zapodili iz vasi. Ako se je dal sam obesiti, Šaljivcu ni znano. 72 . Eksekutor ia vrag. Eksekutor Mrva je šel rubit kmeta Simona v Stročjo vas. Ko je bil kake pol ure zunaj mesta, je zapazil ob' cesti moža rjavega lica, z lovskim klobukom na glalvi in torbo preko ramen. ,,Dobro jutro, prijatelj !“ ogovori tujec eksekutorja, ko ga ta doide. ,,Kam pa tako naglo ?“ ,,V Stročjo vas po opravku !“ ,,Potem pa greva lahko skupaj, ker imam isto pot. Gotovo imate tam važne opravke ?“ „Kakršni pač so.“ ,,Kaj pa ste ?“ ,,Davčni eksekutor iz mesta 1“ „Aha, torej pa lahko uganem 1 , kakšni opravki vas vodijo v Stročjo vas.“ Tlako sta kramljala spotoma. Naposled vpraša eksekutor tujca: ,,Kdo ste pa prazaprav vi?“ ,,'Ako že ravno hočete vedeti, vam povem, dm sem vrag ! “ f ,,Glej, glej, to je pa res prijetna družba. No, pa menda ne bo ravno tako hudo," se je zasmejal 16 234 eksekutor. In šla sta dalje, se pogovarjala o tem in onem in se spoprijateljila naposled tako, da sita se začela tikati. Ko sta prišla do prve vasi, sta videla na pragu neko hiše otroka, ki je na vse pretege kričal in se drl; v veži pa je kričala mati, naj ga vrag vzame, ako ne utihne. „Zakaj ne vzameš otroka, ko ti ga /mati ponuja ?“ se je pošalil eksekutor z vragom. ,,Eh,^ mati ne .misli resno. Kar se reče samo v jezi ali iz navade, tega ne vpoštevam. Jemljem; le to, kar mi v resnici ponujajo,* 1 ga je zavrnil vrag, in šla sta dalje. Nista hodila še dolgo, ko jima je pritekla naproti svinja, ki je ušla pastirju. Pastir je hitel za njoy metal palico in kričal nanjo: „Yrag-ite vzemi! “ ,,'Ali tudi svinje ne maraš, ki ti jo ponuja pastir ?“ ga je podražil eksekutor. ,,Tudi pastir ne misli resno. Kaj bi siromak počel, ako mu odnesem svinjo ?“ se je zopet izgo¬ varjal vrag. Sla sta dalje in prišla clo hiše, kjer je imel eksekutor opravke. Ko kmet ugleda eksekutorja pred seboj, zakriči nanj ves razljučen: ,,Vrag te vzemi, grdoba V* „Vidiš, prijatelj, ta kmet pa misli resno ; tega moram slušati!**' se je zarežal vrag, zavil eks.e- kutorju vrat, ga stlačil v svojo torbo ter krenil z njim naravnost v pekel. XII. Iz življenja umetnikov, učenjakov in vladarjev. I. Prehitro veselje. Slikar: ,„Oddaste li to sobo !“ Gospodinja: ,,Da, gospod! — Dvajset kron bo treba plačati na mesec !'“ Slikar: ,,Dobro ! — Vzamem jo !“ Gospodinja: „Smcm li vprašati, s kom mi je čast govoriti ?“ Slikar:; „Umetnik sem!“ Gospodinja : „Umetnik ? — N ! o, to je lepo ! Imam mladega psa pri hiši, tega morate kaj naučiti! “ 2. Namazal. Gledališki igralec T. je pripovedoval tole do¬ godilo :< ,,Leto dni je minilo, kar sem prišel na potovanju v Benetke. Tam grem stanovat v jako obiskano' gostilno. Neko jutro, ko sem bil posebno dobro volje, sem se napravil za brivca,, šel po vseh gostilniških sobah in kričal :i „Gospoda, kdo s,e da briti ?’ Tako jih namažem' dvanajst in vsa¬ kemu rečem!, da sem spodaj neka j, pozabil. Ko vse namažem, stečem v svojo sobo, se urno preoblečem, namažem še sebe in grem potem 16 * 236 - n a Hodnik ter začnem razsajati, kje je tisti brivec, ki me je namazal, zdaj ga pa ni nikjer. Pridejo tudi vsi drugi namazani iz sob, se jeze in kriče in pravijo, da jih je imel brivec za norca. Jaz seveda sem se jezil najbolj. Nihče pa ni vedel, da sem bil jaz oni brivec. — Zdaj, ko je minilo že leto, pa mi ni treba več molčati!“ 3. Trije umetniki. Sedeli so skupaj trije slikarji. Bili so vsi trije lažniki prve vrste in so sei legali, da se je kar kadilo. V pogovoru prične prvi slikar: ,,Nekoč sem naslikal tenko deščico tako pristno po naravi, da je bila popolnoma taka kakor pravi marmor. Ko sem jo potem vrgel v vodo, se je potopila, kakor da je res marmor. “ „E, kaj to !“ reče drugi slikar. „To ni še vse nič. Nekoč sem naslikal polarne kraje,, a ko sem se sliki približal s termometrom, je padlo živo srebro do — 20° R.“ ,,Tudi to še ni nič !“ se oglasi tretji. „Da sta videla poslednje moje delo,, podobo gospoda,V., bi znala, kaj je mojster. iTo podobo sem zadel tako dobro, da moram gospoda V. vsak teden po dvakrat — obriti!“ 4. Rdeče morje. Bogat, pa zelo skop grof je poklical slavnega angleškega slikarja Hogartha (t 1. 1764.) k sebi ter ga naprosil, naj mu v veliki dvorani naslika na ste#o, kako so šli Izraelci skozi Rdeče morje 2*7 in kako jih je kralj Faraon/ zasledoval z vojsko. Slikar zahteva za tako delo 300 kron, a skopuh mu jiH obljubi le petdeset. Slikar se nekoliko zamisli, potem pa reče: ,,Ker ravnoj potrebujem denarja, vam napravim sliko za 50 kron, a to pač prosim, da se m,i denar precej izplača ! “ Grof mu da denar in ključ do dvorane,, češ, da lahko začne drugi dan na vse zgodaj. Komaj se drugo jutro izdani, že gre Hogarth z nekim mazačem 1 , ki je prinesel veliko vedro rdeče barve in velik čopič, v dvorano na delo. In preden je vstal grof z mehkega ležišča, je bila že stena (v dvorani krvavordeče preslikana. Hogarth pogleda delo ter pokliče grofa. Ko stopi ta v dvorano, pravi slikar: „Evo, milostivi gospod grof, evo vam storjenega dela !“ ,,Kj© je kaj storjeno ? Jaz ne vidim drugega nego rdečo steno l Kaj pomeni to ?‘ f pravi grof. ,,'To je Rdeče morje !“ odgovori Hogarth po¬ nosno. „Rdeče morje !“ zajeca bogatin, videč,, kam meri slikar. ,,'A’ kje je Faraon ? Kje so njegovi vojaki ?“ ,,Ti so že vsi utonili!" odgovori slikar. ,/Al kje za Boga so Izraelci?" reče zopet grof. ,,Izraelci ? Da ti! No, ti so že vsi onostran morja !“ Reče, ponižno se prikloni ter odide.' 5. Čarovnikova osveia. Madjar je šel gledat razstavo v Chicagu (leta 1893.). Zvečer je videl v krčmi čarodojca, ki je razkazolval svoje umetnosti. Po predstavi pravi Madjar, da znajo njegovi rojaki doma 'veliko težje in lepše reči, nego so bile te. Ko Amerikanec to zasliši, se naglo na tihem, pomeni z natakarjem, stopi potem k Madjaru in reče: ,,Rekli ste, da znajo čarddejci v vaši domovini lepše in težje reči, nego sem jih razkazoval jaz. Mogoče! A jaz znam še druge čreznaravne reči, kakršnih prej, nisem pokazal. Tako n. pr. vam dam sedaj zaušnico, ki je ne boste občutili vi, ampak oni natakar pri mizi!“ — „No, to' bi pa vendar rad videl!" reče Madjar. Nato mu pritisne Amerikanec za¬ ušnico, da kar zazveni po dvorani. Takoj poskoči natakar, se prime za lice, zastoče in se zvija v silnih bolečinah. Vesel pa reče Madjar: ,,Saj< sem rekel, da nič ne znate ! Jaz sem jo tudi občutil!“ 6. Najlepša godba. Imenitni glasbeniki so se pogovarjali in prič¬ kali, kateregui godala glas je najprijetnejši. Ta je hvalil gosli, oni orgle, tretji flavto itd. Na¬ posled vprašajo tudi moža, ki je dosedaj tiho poslušal te razgovore, naj pove, katerega godala glas najbolj ugaja njemu. ,,Mieni?“ odgovori mož, „meni najbolj .ugaja, če slišim, da cvrči pečenka na ognjišču.". 1 . Kdo je večji mojster. Slavna glasbenika Mozart in Haydn sta se pričkala, kdo igra spretneje na klavir. Zmenita se, da postavi drug drugemu napev, ki naj ga preigra. Na j p dej postavi Haydn Mozartu težko skladbo, Mozart sede ter igra gladko in brez težave do konca. Nato postavi Mozart Haydnu napev. Haydn sede ter igra veselo dalje. Zdajci pa obstane, rekoč: ,,Ljubi prijatelj, to ne gre! To note naj igram z desno roko, te tukaj z levo, a tukaj na sredi je še ena nota, ki naj jo udarim istočasno z onimi; to: ni mogoče !“ „Nič lažjega negoli to !“ pravi Mozart. Sede li klavirju ter igra. Ko pridei do onega mesta, udari tudi z nosom po tipki. Tako je zmagal. 8. Evangelist Lukež. Slavni Lessing je prišel v krčmo. Sedel je za mizo in ker mu je bilo dolgčas, jo vzel knjigo' ter čital. Takoj za njim pride drug gost. Ko vidi Lessinga v knjigo zamaknjenega, mu pogleda preko ramena v knjigo ter vpraša : ,,Kdo pa ste, gospod?" Lessing, nejevoljen zbok te predrznosti, odgovori na kratko: ,,Evangelist Lukež!" Kakor znano, se , slika ta svetnik z volom, ki mu gleda preko ramena. 9.—15. Primeri rsizmišljenosti. 1 . Slavni matematik Neivton je rad po dolge ure modroval o kakem predmetu. Pri teni je bil tako razrnišljen, da jo pozabil vsega, celo jedi in pijače. Nekdaj je povabil prijatelja, po inieini Stukleyja, na obed. Ta pride, ko pa Nevtona dolgo ni k mizi, ker se je bil po svoji navadi zapri v sobo, začne prijatelj, vede za muhe svojega gostoljuba, obedovati in použivati piščanca. Potem 240 vrže kosti v skledo in jo povezne s pokrovom. Crez dolgo časa se šele prikaže Nievvton, potoži, da je lačen, in privzdigne pokrov. Ali ko ugleda oglodane kosti v skledi, reče: ,,Saj sem res menil, da še nisem) obedoval; zdaj šele vidim, kako se človek lahko zmoti. “ 2 . Imenitni glasbenik Beethoven je stopil nekdaj na Dunaju v gostilnico, da bi obedoval. Da sr pri¬ nesti 'jedilni list ter si naroči juhe. Ko mu strežnik prinese list, ga obrne, napravi pet črtic in začne vanje zapisovati note. Brž potem prinese strežnik juho', a Beethoven ga nejevoljno zavrne :i „Saj sem že jedel, “ plača juho in odide, ne da bi bil kaj jedel. 3 . Nedavno se je pripetila znanemu učenemu kemiku nesreča. Ko je nekaj poizkuse],, si je ožgal namreč nos ob špiritu. Nekaj dni pozneje ga sreča prijatelj ter ga vpraša, zakaj ima obliž na nosu. ,,Kaj ne, slabo se mi podaja ?“ vpraša kemik. Prijatelj ga uveri, da mu res ni ravno v posebno diko ; ko pa, zve,, da si je nos ožgal, ga vpraša, ah ga je zelo bolelo. ,,Cisto nič,“ odgovori kemik. „Sploh nisem nič občutil, tako močno sem se zamislil v svoje poizkuse. Daši je vedno nekaj dišalo po sežganem mesu, sem vendar mislil, da prihaja ta duh iz bližnje kuhinje, in poizkušal sem dalje. Zdajci me strežnik opomni, da mi gori nos. Hitro se primem za nos. Ko se pre¬ pričam', da res gori, ga vtaknem v blizu stoječe vedro vode ter pogasim ogenj. “ 241 4. Eden najčudnejših zgledov razmišljenosti je bil -gotovo star vaški župnik. Ta gospod je sedel nekdaj na ognjišču pri ognju, držal v eni roki brevir, v drugi pa kos slanine, ki je jo mislil deti v lonec. 'Ali v razmišljenosti je vrgel brevir v lonec, slanino pa del pod pazduho ter šel v cerkev. Šele ko je pri cerkvenih vratih skočil velik pes vanj ter mu izmaknil ta čudni brevir, je spoznal svojo zmoto. , . 5. Grof Mister je imel navado, da je vselej, ka¬ dar je šel z doma,,' pripel na vrata listek: ,,Go- 'spoda ni doma 1“ — Nekoč, se je vrnil, prečital na vratih, da gospoda ni doma: in rekel: 1 „No, zdaj moram pa še tega čakati! “ Stal je pred vrati, dokler ni dočakal svoje vrnitve. G. O nekem učenjaku govore,., da. jo nekoč, ko, se je imel odpeljati, posadil svojega konja na sedež v kočiji, sam 1 pa se vpregel in vlekel. V prvi krčmi je šel učenjak v hlev, konj pa v sobo. 7. O upokojenem davkarju v V. pripovedujejo razne čudne reči, ki jih je baje napravil v raz¬ mišljenosti. „Nekddj,“ pripoveduje mlad; davkarski uradnik, ,.jo položil svojo suknjo v posteljo, sam pa se jo obesil na stolovo naslanjalo ter ostal 242 - tako vso noč." 1 Mlad učitelj, ki se mu je zdela ta laž nekoliko 1 predebela, je dejal nato: „To ni vse ničpoznal sem gospoda; ki je gorečo, svečo položil v posteljo, samega sebe pa upihnil. “ 16 . Čuden potres. Ob silnih potresih v Zagrebu meseca novembra 1880. leta je hotel profesor liziko g, Stožir na¬ tanko določiti število in silo, raznih podzemeljskih sunkov.' Ko je v ta namen prečni tudi vso noč od, dne, 15. do dne 16. novembra in si jo že sedem „dobirih“ potresov zabeležil, v zapisnik, je zaspal lepo mirno proti jutru oblečen na postelji. Pustil pa je vrata odprta, menda zato, da bi laže pobegnil, ako bi bilo treba. Pride v jutro ob šesti uri k njemu znanec in prijatelj, ki je z družino imel stanovanje v baraki na trgu, in vidi, kako lepo spi gospod profesor oblečen na postelji. Zbuditi ga ni .hotel, ker se mu je menda smilil, ampak splazil se je pod posteljo, profesor¬ jevo, uprl hrbet ob deske in trikrat krepko vzdignil posteljo s fizikom vred. ,,’Oj presneto ! Takega potresa pa še ni bilo !“ reče profesor, skoči s postelje,, pogleda na uro in zabeleži vestno'ta hudi potres s tremi navpičnimi udarci; nato pristavi še uro, minuto in. sekundo. Ko je prijatelj po dokončanem potresu pri¬ lezel izpod postelje, je bil profesor sicer jako hud, storil pa ni nagajivem ničesar. Crez nekaj dni je zopet ležal naš fizik oblečen pa postelji s svinčnikom v roki. Strese ga, on pa - 243 - prime za palico ter sune nekobkokrat z njo pod posteljo, rekoč: ,,Ali si že zopet tukaj, prismoda? Ali mi še ne daš miru Toda nikogar ni bilo pod posteljo — bil je resničen potres ! 17. Pozabil je! Slavnoznani dunajski vseučiliški profesor dr. I fyrtl je vprašal pri strogi izkušnji (rigorozu) kandidata medicine: „Cemu je slezena?’ 1 Kandidat je premišljal nekaj časa,, potem pa je rekel: ,,Ne vem več; pozabil sem !“ Dr. Hyrtl siniu položi ves žalosten roke na rame In reče: „01i, vi nesrečnež ! Edini od na svetu ste to vedeli, pa še vi ste pozabili ! “ 18. Izrael, žaluj! O prav tem profesorju se pripoveduje tudi tole: Oglasi se židovski kandidat po imenu Je¬ ruzalem k zadnji strogi preizkušnji. Mnogi toivariši- židi so ga spremljali na'vseučilišče ter v živahnem pogovoru čakali zunaj na hodniku pred dvorano, da bi potem čestitali novopečenemu doktorju. — A Jeruzalem je znal in vedel premalo ! Ko je IIyirt! to videl, je odprl vrata ter zaklical iz sobe: ,,Izrael, žaluj, Jeruzalem jo padel !“ 19. Čudna molitev. Leta 16G4. so prišli Turki erez Ogrsko že blizu do Štajerske. Pri Sv. Gothardu se jim je po¬ stavila cesarska avstrijska vojska nasproti. Preden ,se je bitka .pričela, je pokleknil poveljnik Ivan 244 pl. Spork ter molil na glas tole molitev :i „Vsega- mogočni vojskovodja tam' gori nad nami! Ako nečeš danes 1 pomagati mami pravovernim otrokom, pa vsaj ne pomagaj Turkom in videl boš, kake čudeže bomo delali!“ — Bog je pomagal krist¬ janom. Turki so bili popolnoma premagani. 20. Še druga taka čudna molitev. Pred bitko pri Murtenu (1476. leta) so po¬ kleknili Švicarji, m njih poveljnik je molil, na glas takole:,,Ljubi B.og ! če je pravica naša,, T'e prosim, pomagaj nam ! Če pa je nasprotnikova, pomagaj njim ! Ge imamo pa pravico vsi, pa samo glej, kako se bomo bili !“ 21. Času primerno. Juri Leclerc B.uifon, eden najslavnejših pri- rodoznancev osemnajstega stoletja, ki ga je fran¬ coski kralj Dudovik XV. povzdignil v grofovski stan, je povabil nekega dne več slavnih prirodo- zn.ancev na . kosilo. Po , kosilu so se šli na vrt izprehajaL Bilo je vročega poletnega dne. Na lepem kolu na vrtu je bila steklena krogla, kakršnih vidimo zadosti po naših, vrtih. Nekdo iz družbe položi roko na kroglo in opazi, da je na senčnati strani toplejša negoli na prisolnčni. Takoj naznani to, važno odkritje tovarišem,, in drugi za drugim polagajo roko na kroglo in vsak potrdi, da je res tako. Vsa družba, se zdaj zbere okoli krogle ter prične živ pogovor o tem čudnem prikazu ; ugibljejo 245 in ugibljejo, kako bi se dal razjasniti. Vsak privleče svojo teorijo na dan. Eden meni, da iz¬ vira iz refleksije, drugi, da iz ekshalacije, tretji, da iz odboja (repulzije); česar no ve eden, ve drugi, izkratka; po prirodnih zakonih doženejo, da mora biti tako, in da bi se bilo le čuditi, ko bi bila krogla na prisolnčni strani bolj vroča nego na senčni. Edinemu Buffonu ni šla reč v glavo, dasi so jo tovariši dokazovali kar najučeneje in naj- bistroumneje. Pokliče torej vrtnarja' ter mu reče: ,,Janez, kako to, da je krogla na senčni strani bolj vroča nego na solnčni ?“ „Kako to ?“' odgovori vrtnar, ,,no, zasukal sem jo ravno prej, da bi se preveč ne razgrela !“ 22. Prekanjen prošnjik. Friderika, Viljema, kralja pruskega, je prišel mlad gospodek osebno prosit kakršnekoli Službe. Kralj ga vpraša: „'Odkod doma?“ — „I'z Berlina, cesarost!“ — ,,Ej, berlinski izrodek ni Vreden piškavega oreha; le idi!“ A prošnjik se po tem odgovoru nikakor ni dal ostrašiti, ampak je rekel: „DovoIite, Veličanstvo, poznam vendar dva Ber- linca,, ki sta kaj vredna !“ — ,,In katera sta to ?“ vpraša kralj. — ,,Vaše Veličanstvo in — jaz !■“ 23. Papež Pij II. in Starotržani. Eneja Silvij Piccolomini, znani tajnik cesarja Friderika IV. jni pozneje (1458. — 1464.) papež po imenu Pij ITI, je bil, pravijo, izprva župnik 240 v Starem trgu pri Slovenjem grade!.. Ko so Staro¬ tržani to zvedeli, cla je njih .nekdanji burkasti župnik papež, 'jih je šlo nekaj, kakor se pripove¬ duje, v .Rim, da bi imi čestitali. Ko pridejo' Starotržani v sobo, kjer papež sprejema tujce, jih Pij II. ne spozna. Starotržani se potolažijo s tem, da jih le neče takoj spoznati tu vpričo vseh,) a. da bo že pozneje drugače. Ko se prvi Starotržan pripogne, da poljubi sveto re¬ likvijo na papeževih nogah, slučajno papež zmiga z nogo. Starotržan, misle,, da. ja to znamenje, da jih.papež pozna, ga nagovori prav po ! domače: ,,No, so še zmerom tak noric, kakršni so bili prej !“ Nai temi originalnem ogovoru je papež spoznal ljube nekdanje župljane, jih prijazno sprejel, jih gostil ves teden ter jih naposled od¬ pustil bogato obdarovane. -» 24. Nerabni glasbeni stroji. Dahomejski kralj v zaptadni Afriki je čul od podložnika, ki se je vrnil iz Egipta, mnogo o krasoti vojaške godbe in je naposled odločil, da si tudi sam napravi godbo. Poznal je.trgovca v St. Luisu,, ki je imel mnogo posla z Evropo, in pri njem je naročil glasbene instrument* 'Trgovec se obrne do prodajalca godal v Parizu in naroči vse, česar je treba za godbo. — Instrumenti pridejo, in kralj jih razdeli med velikaše. Vesel priredi veliko svečanost in jim zapove, naj igrajo. Na njegovo besedo začne vsak trobiti ali udarjati, kakor misli,, 'da bi najbolj ugajalo kralju. Kralj nekaj časa posluša in po¬ mišlja,, da je mokebiti to lepo, ker je iz Evrope. - ~ A počasi ga mine mir in naposled, reče trobcem in bobnarjem, 'da tega ne more več poslušati. Takoj naj utihnejo. Razjarjen izporOči sedaj trgovcu, da -Hišo dobljene reči ničvredne. Trgovec takoj obvesti trgovca v Parizu, da godala niso za rabo. Nato dobi odgovor iz Pariza, da boljših godal ni mo¬ goče dobiti. Zdaj je prišel šele ubogi posrednik v zadrego: kralj pravi, da ne veljajo, trgovec, da ni boljših na svetu. — V tej sili vpiaša kralja pismeno:- ,,Ali ifcna Vaše Veličanstvo tudi glasbe¬ nike (godce) ?“ Kralj mu jezen odgovori: ,,'Lepo vprašanje 1 Ko bi imel godbe, ne bi vas vpraše¬ val po instrumentih. Toda ali vi olikanci nimate godal, ki jim ni treba umetnikov? Kjer so umet¬ niki, tam ni treba instrumentov k‘ 25. V posnemo. ' Vojni minister Stanton v Severni Ameriki se je nekoč zelo razjezil na nekega generala, ki je popolnoma napačno izvedel njegove naredbe. Po¬ govarjal se je o tem s predsednikom! republike Lincolnom ter rekel: ,,Zeio me mika, da bi tega človeka pismeno o štel prav pošteno ! Kaj mislite, gospod predsednik ,,Le ga!“ reče Lincoln. ,,Pišite mu, kakor mislite, ostro in osorno ! Ne prizanašajte mu v ničemer ! “ Takoj je sedel Stanton k mizi in ni trajalo vlolgo, pa je bilo pismo spisano. Nato ga je pre- čital predsedniku ter ga vprašal za njegovo mnenje. „Dobro ste napravili!“ pravi-Lincolni, „po¬ vedali ste rnu precej vse, kar je zaslužil!“ 248 ,,Kako pa naj zdaj pismo odpošljem,“' vpraša minister, ,,z adjutantom ali po pošti ?“ ,,Da bi ga odposlali! Ne !i Pismo je svoj namen že doseglo. Ohladili ste si z njim svojo jezo, zdaj ga pa raztrgajte !■ V jezi pisana pisma naj se ne odpošiljajo !“ 26. Tudi lepa služba. Madjar je prišel v Karlovih varih na Češkem v kavarno. Sedel je k mizi, pri kateri je že, sedel neki gospod ter čital časnike. Ko sta nekaj časa tiho sedela, je vstal Madjar ter 1 ošabno rekel: Jaz sem iTerebesij Arpad — podžupan Avader- skega koraitata ! In kdo ste -vi, gospod, gotovo kak profesor,, ne li ?“ ,,,Ne, nisem profesor ! Jaz sem Ferdinand, car bolgarski!“ odgovori ta prijazno ter se nalahko prikloni. Madjar je nekaj časa vihal svoje brke, potem pa rekel: „Tako, tako ! Tudi lepa služba 27. Tolstoj in redar. Slavni Puški pisatelj grof Lev Tolstoj (t 1910) je ugledal nekega dne v živahni ulici v Moskvi gručo ljudstva 1 . Ko je prišel bliže, je videl,, kako je redar potiskal nekega pijanca ne ravno pre- ljubeznivo p,red seboj. Tolstoj obstoji ter gleda nekaj časa to početje. Končno stopi k redarju ter ga vpraša z resnim glasom: „Znaš li citati ?“ ,,Znam !“* odgovori re'd!ar. „Ali imiaš doma zgodbe Sv. pisma ?■“ vpraša .Tolstoj dalje. 249 ,,Da, imam 1 jih !“ „Dobro ! Tedaj idi domov in beri zapoved, ki pravi: ,Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe’!“ Redar se izprva malo začudi, potem pa vpraša neznanega gospoda: ,,Znaš li citati ?“ ,,Gotovo !“ odgovori Tolstoj. . ,„Imaš li doma knjigo ,Predpisi za redarsko službo’ ?“ vpraša redar dalje.' „Ne, nimam je !“ odgovoid Tolstoj. „Torej idi, pa si jo kupi in čitaj, kar pravi § 18. o ravnanju s pijanci!“ Rekši je tiral dalje svojega muzika k bližnji stražnici. 28. Živela republika. Španski kralj 'Alfonz XIIT. je bil v svoji mla¬ dosti. zelo pokeden. Večkrat ga je moral vzgojitelj kaznovati. Nekoč ga je kaznoval s tem, da ni smel po kosilu dobiti običajnih slaščic. „Kako ? Danes ne dobim slaščic ?“ vpraša Alfonzek. — „Ne!“ odgovori strogi vzgojitelj. — ,,Čakajte še žal vam bo !“ odgovori jezno deček in začne na vse grlo kričati: „Živela republika !, Živela republika !“ , AJi je potem dobil, slaščic ali ne, ne vemo povedati. 25). Kako je Prešeren praznoval sv. Martina. God sv. Martina, ki ,,krsti" novo vino, se je prejšnje čase praznoval v Ljubljani izdatneje nego dandanes. Dr. Prešeren se je n. pr. pogodil s svojim prijateljem odvetnikom dr. Chrobathom, 17 pri katerem je bil mnogo let odvetniški konci- pijent, da ga na sv. Marina dan nikoli: ne bo v pisarno, ker mora ta dan dostojno praznovati vinskega patrona sv. Martina. Zgodilo se je pa nekega leta, da dr. Prešerna ne samo na sv. Martina dan, dne 11. novembra, ampak tudi dne 12. in 13. novembra ni bilo v pisarno. Nejevoljen vpraša dr. Ctirobath dne 13. novembra popoldne svojega solicitatorja, ali ve, kod hodi dr. Prešeren. — „Dr. Prešeren je s prijatelji že tri dni Židane volje pri Maliču !“ od- dovori solieitatoi*. Dr. Ohrobath, ki je imel SjVojo pisarno v tedanji Luclcmannovi hiši (kjer je zdaj glavna pošta), tedaj ravno nasproti Maričevi gostilni, vzame klobuk ter stopi naravnost k Maliču. On¬ dod se nameri na dr. Prešerna, ki je v družbi 'Andreja Smoleta in 'drugih prijateljev praznoval ,,vinskega patrona“. „No, doktor, zakaj te pa že tri dni ni v pisarno “ ogovori šef svojega koncipijenta. ,,Saj veš, da moram praznovati sv. Martina !“ odgovori dr. Prešeren veselo. „Pa kar tri dni ?“ ,,I seveda ! Predvčerajšnjim sem praznoval sv. Martina/ š k o f a, včeraj sv. Martina p a- pt> ž a in mučenika... saj veš, da imata ta dva 11. in 12. novembra svoj god P „N,o„ in danes, 13. novembra ?“ ,.Danes pa' praznujem gpd -- sv. L uter- M a r t i n a !“ Zagrohotala se je vsa družba in tudi dobro¬ dušni dr. Chrobath je sedel k svojim^ prijateljem. 251 Pravijo, da so šli iz'gostilne šele ob 11. zvečer, ko se je na Ljubljanskem gradu oglasil tisti znameniti zvonec,- ki so ga tedanji Ljubljančani imenovali „Lumpenglocke“. —c. 30. Kako je vladar spravil svoje kmete v cerkev. Minilo je že nekaj let, odkar jo nekje vladal vsega spoštovanja vreden vladar. Nekdaj zve, da kmetje neke vasi, ne da bi ob nedeljah hodili v cerkev, sede po krčmah pri žganju, pijo, kol¬ nejo in govore razne nespodobne-reči. Vojvoda, ki ni vpraševal pri vsaki reči, po katerem para¬ grafu bi se odpravilo to ali ono zlo, ampak je poizkušal povsod pomagati sam, se je hotel pre¬ pričati, ali je ta govorica resnična. Neko nedeljo torej ogrne siromašen plašč, potisne širokokrajen. klobuk globoko na čelo ter odide v ono vas. Ker je ravno zvonilo, je šel v krčmo. In res, kmetje so sedeli za mizo in se niso niti zmenili, da vabi v cerkev. Vojvodi je sicer zelo zamrzelo to krčemsko opravilo, toda delal se je, kakor bi mu bilo to povsem po volji, ter je celo sedel sredi med kmete. Kmetje pa, ki ga niso spoznali, nego so mislili, da je eden njih tovarišev, so praznovali svojo nedeljo dalje. Skoro so dobili na mizo v skledi velik vrč žganja. V žganje so dali nekoliko slad¬ korja ter zažgali špirit v skledi. Ko je pogorelo, so zmešali žganje, in sedaj je vzel kmet na desni od vojvode vrč ter pil. Potem ga je dal desnemu sosedu, rekoč: „I)aj ga dalje I“ Ta.je tudi pil ter ga z istimi besedami dal dalje. Tako je šel 17 ’ 252 vrč od, kmeta do kmeta, dokler ni priromal h kmetu na levi od kneza. Ko se je napil tudi ta, je ponudil vrč z istimi besedami knezu. Knez ga je ivzel, nastavil k ustom, toda ni pil, 'ampak ga je vrnil levemu sosedu, rekoč: ,,Naj gre zdaj tu okrog." Sosedu ni bilo treba še posebe ponujati vrča, nego vesel ga je vzel, pil tor ga dal levemu sosedu. Tako je šel sedaj vre narobe okrog od pivca do pivca, dokler ni prišel zopet k tistemu, ki je pil prvi. Ta izroči vrč zopet vojvodi, ki ga vzame kaj resno. Vojvoda tudi sedaj neče piti, pa vrča tudi ne da dalje, ampak ga postavi mirno in slovesno na mizo. Ko je vrč na mizi, vzdigne vojvoda počasi ' roko ter založi desnemu sosedu takšno zaušnico, da kar zazveni. Obenem reče ta¬ kisto mirno kakor prej pri vrču: „Daj jo naprej!“ Ves divji poskoči kmet izza mize, da bi mu posojeno glavnico vrnil z obrestmi vred. Pa tudi vojvoda vstane, pogleda kmeta resno in strogo ter ponovi trdo in mirno kakor prej, ko je vrč pošiljal dalje: ,,Daj jo dalje!" Ker je obenem odgrnil svoj plašč in je kmet na mnogih redih in na meču spoznal, da ima pred seboj kneza, o katerem je vedel, da ne ume je šale, mu je upadel pogum. Obrne se torej ter da desnemu sosedu zaušnico, kakršno je sam dobil, rekši; „Daj jo daljo !“ In kakor je prej romal vrč z žganjem na desno krog mize, tako je šla sedaj okrog nje zaušnica. Ko je tudi že kmet na levi strani od kneza dobil svoj delež ter se obrnil h knezu, mu je zasolil ta še za desno uho eno ter dejal kakor prej pri žganju: „Naj gre zdaj tu okrog!" Tako 253 je šla zaušnica sedaj na levo okrog mize. Ko je obhodila ves potuje knez molče odšel ter pustil kmete same, da so tem laže premišljali to oče¬ tovsko darilo. Pa so jo tudi brez dolgega pre- mišljanja ugenili tako dobro, da prihodnjo ne¬ deljo ni mogel vrč z žganjem hoditi več okrog mize, ampak da so bili vsi ti kmetje lepo v cerkvi. 31, Basist. Bili so štirje slovenski godci, ki so hodili po svetu ter si z godbo služili kruh. Dva sta igrala gosli, eden „te srednje" gosli, ki se jim pravi 'čelo* in eden je igral „te velike gosli": bas. In temu so pravili kratkomalo „basist“, ker je igral bas. Igrali so najprej za novo leto, potem za Sv. tri kralje, potem za svečnico in naposled za pust. Hodili so od hiše do hiše in iz kraja v kraj in ko je minul pust, so bili ravno na zgornjem Štajerskem, kjer ni znal nihče ni besedice slo¬ venski in gospod župnik seveda tudi ne. Ker pa je post za godce slab čas, so se odpravljali proti domu. Preden so odšli, so sklenili, da gredo tam še v cerkev in k sv. izpovedi. ,,Pustimo grehe tukaj, denar pa nesimo domov," je dejal basist. In šli so v cerkev, od¬ ložili instrumente v klop ter pokleknili in. molili. K izpovednim’ je šel prvi isti godec, ki je igral prve gosli/Ko se je začel izpovedovati, ga gospod župnik ni razumel in gaje vprašal? „Bas-ist ?“ * Godec pa je vstal, stopil, k tovarišem in rekel: ,,Gospod župnik so rekli, da bi moral ti, basist, priti najprej." * Bas ist = Was istPi—Kaj je? J „Jaz?“ 1 se začudi basist, ,, zakaj ravno jazi? Naj gre po vrsti, idi ti sedaj, ki igraš druge gosli. “ In šel je k izpovednici godec, M je igral druge gosli; pa komaj seje začel izpovedovati, mu je že dejal gospod župnik: „Bas-ist ?“ Godec pa reče:i ,,Ne, jaz nisem, “ vstane, gre k tovarišem ter reče; ,,Res, ti moraš iti prej, basist, tudi mene so gospo.d vprašali, ali sem basist, p'a sem odgovoril, da nisem. “ Basistu se je zdelo sumljivo, zakaj bi župnik zahteval ravno njega, saj ga menda ni kdo očrnil l Postalo je basistu tesno pri srcu in naprosil je tretjega go'doa, naj gre vendar še on prej k iz¬ povedi. A korniaj se je ta začel izpovedovati, je župnik nejevoljen zaklical na glas: „Bas-ist ?“ Godec pa vstane in gre k basistu ter mu reče: ,,No, sedaj si pa menda sam slišal, da hočejo gospod tebe, saj so na glas zaklicali: ,Basist’ !“ Sedaj ni ubogemu basistu preostajalo dru¬ gega kakor da je šel k izpovednici. Ves v strahu in trepetu poklekne ter se začne izpovedovati slovenski. Župnik pa ga ni razumel in je mislil, da se godci norčujejo iz njega. Zato je razsrjen zaklical: 1 ,,Lumpen — marš !“ Basist pa hitro od¬ skoči, stopi k tovarišem ter'pravi: Fantje, hitro zaigrajmo ; gospod župnik bi radi slišali isti marš, ki se imenuje ,lumpenmarš’“. Vzeli so instrumenta v roke ter zaigrali kar v cerkvi lumpenmarš. Prišel pa je Cerkvenik z metlo nanje ter jim dajal takt po hrbtu, dokler niso pobegnili. Iz židovskega življenja. / 1. Kako koristita krava in vol. Učitelj: , Milica, katera žival je najkorist¬ nejša domača žival ?“ Milica: ,,Krava.“ Nato vzdigne .Jekeles (Židov sin) roko, češ, da ve boljši odgovor. Učitelj: „No, ali poznaš ti koristnejšo žival ?“ .Jekeles: ,,Vol jo koristnejši.“ Učitelj: ,,Kako to ?“ Jekeles:: ,,Za enega vola si lahko kupim dve kravi !“ 2. Kaznovana nagajivost. Neko jutro so srečali trije dijaki Žida. ter sklenili, da se nekoliko pošalijo z njim. Prvi mu reče: „Dobro jutro, oče Abraham!“ Drugi: „Dobro jutro, oče Izak!“ Tretji: „Dobro jutro, oče Jakob!" Žid se je delal, kakor da ni opazil, teh za¬ bavljic. Obrne se počasi k dijakom ter reče : „No, gospodje ! Jaz nisem miti Abraham, niti Izak, niti Jakob, ampak Savel, sin Kisov, ki ga je oče po¬ slal, da bi poiskal izgubljene osle. In glejte, na¬ šel sem jih ravnokar’!“ 3. G. M. J. K, James Rothschild v Parizu je bil kaj poseben možak. Nadlegovali so ga pogostoma njegovi bratje po veri, ubogi Židje, posebno oni, ki so 256 prišli s Poljskega v Pariz. Nekega dne se oglasi eden takih Židov pred Rothschildo.vimi vrati. Slu¬ žabnik ga neče pustiti pred gospodarja. Žid mu reče, naj izroči gospodu vsaj listek. Na njem so bile hebrejske črke: ,,G. M. J. R.“ James Roth¬ schild jih pogleda in radoveden reče slugi, naj stopi židovče predenj. Vpraša ga bankir, kaj zna- eijo te črke. Židovče se globoko prikloni in reče po nemško: ,,0rke G. M. J. R. pomenijo: ,Guten Morgen, James Rothschild !“ — „Kaj ho¬ čete reči s tem ?“ vpraša Rothschild zučuden. Židovče se zopet globoko prikloni in reče: „G. M. J. R. znači: Gebt Mir, James Rothschild !“ Bankir se nasmehne zaradi lolcavosti tega berača in mu podari bankovec za 20 kron. A naše židovče še obrača listek na desno in na levo, tudi bankovec suče na vso strani in ix- prego.vori iznova: ,,G. M. J. Ri. tudi še znači: Gebt Mehr, James Rothschild !“ — „Na še en bankovec in poberi se, drugače mi s temi štirimi črkami izslovkuješ vso mojo blagajmco,!“ zarenči James in nažene Žida. 4. Najdeno blago. Žid je dobil ob cesti spečega potnika, poleg katerega le ležalo tudi nekaj v robcu zavitega ob¬ lačila. Bliže stopivši vzame žici robec z oblačilom ter hitro odide svojim'potem. Ko se potnik pre¬ budi, vidi, da nima robca z oblačilom. Vstane in. ugleda že precej daleč Žida- z ukradenim blagom, kako naglo koraka po cesti. Hitro stopi za njjm, ga prime in ga odžene pred sodišče. Žid se iz- 257 govarja, da je blago našel, a ne ukradel. Sodnik reče:: „Tukaj stoji potnik, ki ste mu vzeli blago.“ Žid odgovori:! „No, kaj hočete še, več dokazov ? Našel sem tega potnika in blago' poleg njega; blago sem pobral, a potnika sem pustil, ker je pretežak, da bi ga bil nesel.“ 5. Moder Žid. Žid na Hrvatskerra, recimo, da mu je bilo ime Itzig Jeiteles, je naredil nekaj, kar ni bilo .pfav. Sodnik je izrekel takole obsodbo: „Itzig Jeiteles je kriv in je obsojen, da si lahko sam izbere kazen. Ali bo zaprt 20 dni, ali bo plačal 200 kron globe, ali jih dobi 25 po stari ogrski pravici. “ — ,,Katera Iji bila najboljša kazen ?“ je premišljal naš Jeiteles, potem pa je rekel, da hoče odsedeti 20 dni. Sodnik je precej vtaknil .Jeitelesa v luknjo, kjer je žid pošteno stradal. Prešlo je deset dni, in Jeitelesu je prihajalo že dolgčas; zato je premišljal, ali ne bi bilo bolje, če bi iih prevzel 25’po stari ogrski pravici. Šti¬ rinajsti dan se javi sodniku in ga naprosi, naj mu jih da odmeriti 25. Sodnik privoli, pozove pandurja in mu veli, naj jih Jeitelesu odmori poštenih 25. Pandur je bil žo priučen takemu poslu, zato je precej došel z leskovačo. Toda ne le ene, ampak še debel zveženj jih je imel s. seboj, če bi se mu bila ka¬ tera zlomila. Ko je pandur opravljal službeni posel, je Jeiteles strašno kričal: ,,Ach wai'! Ach wai!“ Ali njegov „Ach wai !“ mu ni nič koristil, ker je bil pandur vesten človek in je tudi znal pošteno vihteti svoj instrument. Do deset je šlo, 258 do petnajst je tudi prišlo, več jih pa Jeiteles ni zdržal, ampak naprosil si je nekoliko premisleka, potlej pa rekel, da jih ima dosti in da rajši plača 200 kron globe. Sodnik je bil dober človek, pa je precej usli¬ šal ponižno prošnjo Jeitelesovo, ki je radostno naštel 200 kron globo in bil vesel, da ima tako dobrega sodnika. 6. Menica v krsti. Bogatin je zapustil premoženje trem dedičem, katerih prvi 'je bil katoličan, drugi protestant, tretji pa žid, proti temu, da mora vsak osebno položiti 200 kron v krsto. To so tudi res storili vsi trije, a kako? 1 Protestant je položil 200 kron v papirnatih desetakih, katoličan v zlatu. In žid ? Ta je položil mrtvemu v krsto menico za 600 kron in da bi mu pokojnik ničesar no ostal dolžan, je vzel žid iz krste onih 400 kron, ki sta jih vlo¬ žila katoličan in protestant. , 7. Dobro posojilo. ,, Prijatelj, “ reče kristjan Židu, ,,ali mi moreš posoditi .1000 kron !“ — ,,Prav rad,“ odgovori žid, „za koliko časa?“ — „Za leto in dan.“ — ,,Dobro, ali vedeti moraš, da dajem svoj denar le na obresti.“ — „Vem, vem,“ odgovori kristjan. — ,, Tedaj mi daš 10 kron od sto.“ — „Prav rad,“ reče kristjan. — ,,Ako mi daš 10 kron od sto, iz¬ naša to od 1000 kron .100 klron na leto, tedaj ti po¬ ložim tukajle 900kron." — - „Dobro, “ reče kristjan, ,,ti si moj pravi dobrotnik; dovoli, da te vprašam še nekaj. Morpbiti ti jaz za leto in dan ne birn ' — . 259 - mogel povrniti denarja; zato te prosim, da mi jih posodiš na dve leti." — Tudi prav," odgo¬ vori žid, ,,to ljubezen ti rad izkažem; za dve leti iznašajo obresti od 1000 kron 200 kron, dobiš tedaj i Je 800 kron." — „Ce bi ti pa tudi v dveh letih ne mogel vrniti denarja ?“ vpraša kristjan, „kaj bi bilo, ko bi naredila na štiri leta P" — „Na štiri Jota ?“ vpraša oni, ,,tudi to je mogoče; za štiri leta mi plačaš na obrestih 400 kron, a ti dobiš zdaj samo 600 kron.“ — ,,Veš Jva>j, “ pristavi kristjan, ,,najbolj bo zate, da mi 1000 kron po¬ sodiš na deset let, pa ti ne bo treba našteti niti vinarja v gotovini." 8. Zgodaj začne žgati .. . Samuel sinu Benjaminu: ,,Kadar dospeš v Krakovo, ni treba pisati. Vzemi tale frankirani zavitek ter ga vrzi tam v poštno nabiralnico; tako zvem, da si srečno tja došol!“ Sin odgo¬ vori: ,,Oče, to znamko si lahko prihraniva ! Vrgel bom nefrankirano pismo v skrinjico, in ti ga, ne sprejmi; a vedel boš vendar, da sem srečno dospel v Krakovo 1“ 1). Narobe šestka. Židovski oderuh je jemal od kristjana devet odstotkov obresti. Stvar'je prišla, pred sodišče, in sodnik je dejal Židu: ,, Znano v čim je, da dovo¬ ljuje postava največ šest odstovkov. Kako se ne¬ koč za tako oder ušivo opravičite pred Bogom ?“ — .,Dovolite, gospod sodnik," reče žid, „če gleda Bog iz nebes, vidi devetko vedno za šestko !“ 260 10. Špekulacija. Gnali so tri Žide iz mesta, da bi jih obesili. Ko so prišli k vešalom ter je že vsem trem smrtni znoj rosil čelo, je prinesel kraljev odposlanec po¬ milostitev za enega teh treh Židov. Oni, ki mu je došla ta sreča, je ostal mirno ob vešalih.. Na vprašanje,, zakaj ne gre domov, jo odgovoril: „Cakam, da obesijo ona dva; morda kupim njiju obleko. “ 11. Kako je žid za pet palic kupoval konja. V krčmi je sedel star žid med različnimi gosti; kupoval ini prodajal je razno staro navlako. H krčmi prijezdi vojak na čilem konju; pred krčmo se ustavi in stopi v hišo. Vojaka žid ma¬ homa nagovori:. ,,Tako mi vere, krasen je konj, ki ga je prijezdila vaša milost." \ „Veseli me, da) vam je po volji, sin Abra¬ hamov !“ odgovori vojak. ,,Sto palic bi rad držal, alco hi bil potem. moj,“ reče žid. Vojak' udari z bičem po škornjih in de: „Zakaj sto palic ? Dobite ga tudi za petdeset." ,,Žid, vesel. te vojakove darežljivosti, reče: ,,Ali ne bi ga dobil za petindvajset palic ?“ ,,’Tu.di za petindvajset palic," odgovori vojak, ,,in ako bi vam bilo to preveč, tudi za petnajst ga dam.“ „Kaj Ji, ko bi jih držal samo deset ?“ ,,No, če ni drugače, zadovoljen sem, ako zdržite samo pet palic." 261 Žid si misli:. „Za Boga živega, kako po ceni bi dobil krasnega konja ! Deset palic sem zdržal že v kaznilnici in še .me ni konec, a da bi me bilo samo od petih? — Gospod," reče dalje, „vi ste vojak, in vojaki spoštujejo svojo besedo; ali smem torej trdno verovati vaši besedi ?“ Vojak odgovori: „Ce ne zaupate mojim be¬ sedam, hočete li pismo ?“ ,,Ljubše bi mi bilo,“ odgovori žid. Oba gresta potem k beležniku, in ta naredi tako pismo: „Ce gospodar tega pisma dobi od vojaka s trtio leskovaoo pet palic ter jih zdrži mirno in zadovoljno, mu vojak svojega vranca takoj da brez nobene druge plače ali odmene." Potem so podpisali kraj, dan in priče. Ko je imel žid to pismo v rokah, sta se vrnila v krčmo in žid je mirno legel na stol, da bi odslužil pogojeno plačilo za konja. Ob prvem udarcu se je zdrsnil ter mislil sam pri sebi: „Ta ti je bil za profosa., ker tepe huje nego birič v kaznilnici." Po prvi palici vojak sede ter mirno čaka pri kozarcu vina. „Kako si, Abrahamov sin ?“ vpraša za nekoliko časa Žida. „Prosim, odštejte, kar sem dolžan, da pre¬ trpim hitreje." ,,Bodi ti, “ reče vojak ter mu priloži drugo, ostrejšo od prve. Potem zopet sede in pije. Poz- ■neje mu odmeri tretje in- četrto, a vselej tako kakor prvo. Žid je nejevoljen, ker je vojak tako obetaven, in reče naposled: „Ne vem, ali bi vam bil hvaležen, ker mi dajete pogojene palice tako polagoma. Udarite naglo še peto, da bo vranec vedel, čigav je, in da midva prideva v red !“ 2G2 A vojak mu odgovori: „Sin Abrahamovi Pete palice boš dolgo čakal, “ ter vrže leskovačo v kot. Žid je prosil in pretil, a vse zastonj; vojak mu ni hotel dati pete palice. Vsi so se smejali, a žid je šel k odvetniku, da bi mu pomogel k peti palici, ki mu jo. je vojak pismeno zagotovil. Odvetnik pogleda v pismo in reče: ,,S tem pismom ne opravite ničesar. Pismo ne 'govori, da bi vam bil vojak prisiljen dati pet palic, ako vam jih neče. “ Zato baje žid še danes čaka pete palice in konja vranca. 12. Opeharjeni žid. Na semanji dan je stopil v mestu O. v krčmo vojak, zarožljal s tremi srebrnimi kronami in rekel: „Kje je oni dobri mož, kitne je pred nekaj urami rešil iz največje zadrege,, ker mi je posodil te tri krone ?“ Naposled, ko so vsi molčali, je vstal izza zakotne mize žid in dejal, da je on tisti, ki mu je posodil denar. Vojaki mu izroči denar in reče: ,,Sedaj pa bodite tako dobri in dajte mi uro, ki sem vam jo moral zastaviti." Zid ostrmi ter pravi,, da mu vojak ni zastavil niti ure, niti česa drugega. ,,Kaj ?“ zakriči vojak, ,,ali bi mi bili vi po¬ sodili tri krone, ko bi vam ne bil ničesar zastavil ? Ali mi daste uro nazaj, ali vas pa zatožim." Ker je žid vedno trdil, dal mu vojak ni zastavil ničesar’, je prišla stvar pred sodnika. Sodnik razsodi.: 1 ,,Žid mora vojaku za uro (ki' je niti videl ni) dati 30 kron; zakaj neverjetno je, da bi posodil žid neznanemu človeku tri krone brez zastavila." - 261 - 1!}. Prevelika in premajhna. Porednež je zasmehoval nekega Žida zaradi njegovih velikih ušes. „Res,“ pravi žid, „res, da so moja ušesa za človeka nekoliko prevelika; a prav tako je tudi res, da so tvoja za osla neko¬ liko premajhna !•“ 14. Samosvoja obsodba. Žid jo jezdil na oslu po vasi. Ko je videl, da so ga gledali otroci in tudi nekateri odrasli ljudje, jim je dejal: ,,Kaj me gledate? Ali še niste nikdar videli osla . 15. Nedovoljeno veselje. Žida so imeli obesiti. Ko pride žena zadnjič k njemu v zapor, ga vpraša, ali ne bi smeli biti otroci vpričo, ko ga obesijo. Obsojenec odgovori, da ne. Ljubezniva žena pa reče nato: ,,To se že vidi na tebi! Tak si bil vedno. Ce bi ubogi otroci užili res kaj veselja, ga jim ne privoščiš ! “ 10. Proti pogodbi. Graščak: „Že dve leti čakam denarja, ki mi gre po najini kupni pogodbi. Zadnjič vas prosim, da ga plačate, sicer si bom moral pri sodišču poiskati pomoči 1“ Žid: „Ljubi gospod, le potrpite! V kupni pogodbi stoji, da vam plačam takoj 10.000 kron, 'drugo pa ostanem dolžan. Onih 10.000 kron sem vam izplačal, drugo pa varni ostanem tudi še dalje dolžan, zakaj, če vas izplačam, bi ravnal proti pogodbi!“ 204 17. Skopuh. Veran:- ,,Kako napraviš,, da no daš nikdar beračem vbogajme ? ;1 Žid: ,,Vidiš, tako: Pri sebi imam vedno srebrno krono. Ce me berač prosi vbogajme, po¬ tegnem ono krono ter mu jo pokažem, rekoč: ,AJi mi moreš menjati to krono?’ Ce berač od¬ govori, da ne, mu rečem: ,Skoda ! Rad bi ti bil kaj podaril, pa nimam drobiža b .C e pa berač reče, da bi laiiko menjal, zagrmim nanj: ,,Tako ! Krbne menjuješ, pa beračiš? Sram te bodi!’ Tako se odkrižam vsakega ! “ 18. Kdo je bil slepar. Graščak je gledal skozi okno in -videl, kako je cigan nekemu Židu prodal konja. Radoveden, kdo je večji slepar, pokliče najprej cigana k sebi. ,,Za kaj sta se ravnokar pogajala z Židom?“ ,,Plrodal sem mu konja !“ „Za koliko ?“ „Za dvajset kron b‘ ,,Oj ti. bedasti cigan, kako moreš konja pro¬ dati tako poceni !“ „Gospod, konj je hrom !“ Zdaj pokliče graščak Žida in mu reče: ,,Oj ti neumni kupec, kaklo moreš kupiti konja, ki je hrom ?“ „Konj ni hrom !“ odgovori žid, „ampak je le zato šepast, ker je slabo, podkovan !“ Zdaj pokliče graščak zopet cigana in mu reče: „Oj ti bedasti cigan, tvoj konj ni bil hrom, ampak je šepal le zato, ker je bil slabo podkovan!“ - 26S „Ne gospod!" ga zavrne cigan, „kon,j je bil. res hrom; podkovati sem ga 'dal le zato slabo, da bi menil kupec: Konj šepa zato, ker je slabo podkovan !“ Nato je bil zopet poklican žid. „Oj ti neumni žid !“ reče mtu graščak, ,,konj je resnično hrom in je bil le zato slabo podkovan, da bi ti mislil: Konj šepa zato, ker je slabo podkovan !“ Zdaj se žid nasmeje in pravi: ,,Saj mu ga nisem plačal s pravim desetakom, ampak — s ponarejenim !“ 19. Pomiritev. Mlad žid se je hotel dati krstiti. Rabbi mu je ugovarjal in dejal, da se oče, ako to zve, obrne še v grobu. ,,No, no,“ odgovori mladenič, „to se bo vse zopet poravnalo, zakaj črez nekaj dni se da krstiti tudi moj brat, in — oče se zopet obrne na ono stran, na kateri leži sedaj; “ 20. Kako so Žida spravili iz nebes. Umrl je žid, a dušica njegova je prišla k vratom nebeškim. „Kdo je ?“ zakliče sveti Peter, ko žid po- lahkoma potrka. Nato odpre duri, da pogleda po prišlecu. y ,,Prosim, to sem jaz,“ odgovori žid. ,,Vidim-, da si ti, ali vedi, ljubček moj,, da ne prideš sem noter,.“ reče sveti Peter.. ,,Skoro bo temu &e 1914 let, kar no smejo Židje tukaj razprostirati svojega slabega duha. “ > 18 266 ,,Wie hajst,, razprostirati slabega duha ?“' se izgovarja zid. „Saj nimam slabega duha. — Doli na zemlji sem izkusil že marsikaj slabega.' 1 „Kaj takega ?“ vpraša sveti Peter. ,,Khaj takega?. — Nii ! Kho sem ehodil pho ulicah in sem khričab 'Ainderlvfi ! — sem zaslišal z nekega okna: ,Phisk !’ a kho se obrnem, spet drugje: ,Phisk! in kho se obrnem tja, spet od druge strani: ,Phisk !’ — Waj mir ! Tholikio, sem se naobračal, da se mi je glava phobesila, in od tega sem imel smrt. \Vajs Gott !■ Ph rosim, thiorej, phustiti me notliei"! “ ,,I no, pravzaprav ne bi smel," si je mislil sveti Peter, „ali bodisi! Za enega ne bo tako zlo,. — Poslušaj, Flekeles !■“ „Phrosim, jaz sem Sekeles !“ popravi Žid. Tedaj poslušaj, Sekeles! Pravzaprav bi moral iti nekam, drugam, ali ker si toliko trpel na zemlji, ti storim, to ljubav.“ Odpre mu vrata nebeška, a Židova dušica slcoro zatrepeče o,d veselja,, ko ugleda toliko krasu in slave. Skoro potem sede sveti Filip k svetemu Petru na klopco poleg vrat, ki jih je nebeški ključar iznova zaklenil. ,,Kaj si pa tega spaka pustil v nebo, Peter ?“ izpregovolri sveti Filip. ,,Le p.oglej ga, kako vse povsod otipava. “ Peter pogleda na stran in zapazi Sekelesa, kako s svojim bruskom poizkuša steber, je li res zlat in iz pravega su¬ hega zlata; tam zopet sope na drago kamenje in ga gladi z rokavom. Izkratka, vedel se je, kakor ne bi bil v nebesih, ampak kje v zlatarski prodajalnici. 267 Veruj mi, Peter, to je bedak!" reče sveti Filip. ,,Da ti povem resnico," odgovori sveti Peter, „vedi, da pravzaprav no sodi med nas; ali prosil, me je tako milo, da sem ga z ozirom na njegovo p ozemeljsko trpljenje pustil v nebesa, dasi je - Žid." „Kaj?Žid?“ zakliče sveti Filip osupel. „No, lepa hvala ti za to, kar si storil. Ali si pozabil ostre prepovedi — „No, no !“ ga potolaži sveti Peter; ,,saj ne bo tako hudo. Ako pa misliš, da nikakor ni prav, no — odslovimo ga !“ Svetemu Petru je bilo to lahko reči, ali Se- keles se ni dal spraviti iz nebes. Rajši, nego bi se bil ločil od tolikih dragocenosti, bi se bil pritožil pri najvišjem prestolu. Sveti Peter se je nagovoril dosti in dosti, ali Sekeles se je držal tega — da tudi ostane, kamor kdaj sede. ,,Peter ! Tako ne pojde," pošepeta sveti Filip. ,,Zvijačno ga moramo odpraviti. Daj, naredi hudo nevihto !“ Sveti Peter res zavrti glavo, ne vedoč, čemu bi delal grmenje, vendar ga naredi. V nekoliko trenutkih se je razlegal pod nebesi tak silen tresk in grom, kakor bi bil izpustil milijon čarovnic v oblake. Tudi do neba je zazvenelo grmenje, ali tako slabo, in zamolklo, kakor bi zunaj le bobnali. ,„Wie hajst ?“ — zakliče Sekeles in nastavi ušesa, — Jaz slišim bhoben!“ — „Seveda je boben,“ odgovori sveti Filip; „dražbo oznanja," , JS* »•* „t)ražbo? Kje pa ?“ — „Menda pred vrati, “ se mu odgovori. „Oh, gotovo za.nekoliko teh zla¬ tih stebrov - ,,Phustite me ! Phustite me !“ zakliči Sekeles in sili proti vrgtom. ,,Gospod ključar, odprite ! Na. dražbo moram !“ — In komaj so odprli vrata, že je bil Sekeles zunaj nebes . . . 21. Kako se pride v nebesa. „Smul, če boš tako. živel, ne prideš v ne¬ besa!" — „Kaj? Da ne pridem v nebesa! — Jaz hočem priti v nebesa in tudi gotovo pridem !“ ,,No, kako pa boš storil to ?“ ,,Cisto lahko ! Ko umrjem, se postavim pred nebeška vrata, jih odprem, pa zopet zaprem, spet odprem, pa spet zaprem, Pa pride sveti Peter in poreče: Kaj delaš, Šmul? Ali noter ali vunJ — No — pa bom smuknil noter !“ 22. Brez izgube. Ko je neki Židov slišal v cerkvi peti psalm: „Prah si in prah boš zopet!“ se je bridko raz¬ jokal. Stopi k njemu tovariš in nfti reče: ,,Pri¬ jatelj, zakaj se jočeš? Ko bi bil zlato, pa bi se izpremenil v prah, bi res izgubil 100 procentov. Tako pa si prah in boš zopet prah; nisi torej ne na izgubi ne na dobičku !“ XIV. Protivoljne smešnice v časnikih in v šoli. A. V časnikih. 1 . Kdor želi svoje kosti prodati, naj. jih pri¬ nese v Vrtne ulice štev. 9. 2 . Podpisani naznanja, da prodaja posebno lepe rokavice za gospode iz jelenove kože. 3. Svojo dobro povojeno slanino priporoča i Boštjan Buclalovič. 4. Kuharica, ki zna z dobrimi izpričevali ku¬ hati, dobi takoj službo pri meni. 5. Dekla, pripravna za prodajo, išče službe. 0 . Dobra žepna ura se je izgubila včeraj v 'pijanem stanju, 270 7. Posestnik mnogo obiskovane krčme se proda za BO.000 kron. 8 . Prodaja moje rajne gospe napreduje na trgu prav vrlo. ' 9. Mestni župan je naznanil v časniku tole: „ Otroci* ki se bodo dne 1. oktobra sprejemali v šolo, So pribiti v črni omarici na občinski hiši.“ 10 . Nihče, ne sme pustiti, da bi p e r u t n in a razen golobov, koz, ovac, svinj in goved letala po cesti. 11 . Zvedeli smo, da nekateri gospodarji volom, kravam in ovcam nastiljajo z gorečimi smotkami in pipami; to se bo odslej kaznovalo s 50 vinarji. 12 . Določilo se je sicer, da dobi vsakdo, ki reši utopljenca, 20 kron; pa ker so so pri tem go¬ dila razna sleparstva, ukazujemo, da mora oni, ki bi zahteval to plačo, prej dokazati, da se je rešenec res že prej utopil. IB., Poživljam dninarja Zajca, naj mi naznani svoje bivališče, da se pogodimo zaradi d elitve njegove rajne matere. Občinski predstojnik v C. 14. Podpisano županstvo pozivlje Petra Kurenta, ki je padel leta 1859.. v bitki pri Kustoci, od ka¬ nonske krogle v glavo zadet, naj se na prošnjo njegovega brata 1 v letu dni ali sam, zglasi tukaj, ali pa na sodišču naznani sedanje bivališče. 15. V trgu „Mačji hrbet“ se odda občinska go¬ stilnica v najem. Najemnik sme goste prenočevati, hraniti in klati. Županstvo. 10 . Naznanjam, da mi je v torek, dne 14. aprila, ušla žena. Kdor jo najde in obdrži, dobi 100 kron. Miha Cebulček. 17. ■ Prešlo mi je 40 kron ! Lepo prosim tistega, ki jih je ukradel ali našel, naj mi jih vrne ali pa 1 naj javno naznani, da jih nisem zapil, kakor trdovratno trdi moja žena. Vilko Žolna. 18. Slavno uredništvo ! V včerajšnji številki ce¬ njenega svojega lista ste poročali, da je neki Jakob Slina odnesel 100.000 kron in z gospo¬ darjevo ženo pobegnil v Ameriko. Prosim nazna¬ nite, da jaz, žal, nisem tisti Slina., Jakob Slina, cestni pometač. 19. Iz povesti nekega slovenskega časnika: ,,Razjarjen od teh besed, skoči Zorko proti svo¬ jemu nasprotniku in mu prisoli krepko zaušnico, rekoč: (Dalje prihodnjič.) 272 B. V šoli: 1 . Kralj Alfonz je imel ob rojstvu šefe dve leti. 2 . Na povratku s Španskega so bila pota tako slaba, da so morali osem voz vpreči pred enega konja. 3 . Rihard 111. jo dal pomoriti vse svoje naslednike. 4 . Servij je prišel v Rim in se je tam porodil. 5 . Suvarov je s svojo vojsko marširal tako hitro, da ga niso dohajali niti pešci, niti konjiki, niti topničarji. 0 . Ko je Humboldt prišel na vrh Cimborasa, je bil zrak tako tenak, da ni mogel čitati brez naočnikov. ' 7, ft Ujeli so Hovnika, mu iztrgali srce iz prsi, mu ga vrgli v glavo, a potem ga izpustili. 8 . ' Agamemnon in Menelaj sta bila brata, a za gotovo se ve to le o prvem. 9 . Filozof je človek, ki vedno misli in premišlja in ko pride do konca., začne zopet od kraja. 273 10 . Profesor: In sedaj prihajamo k Alpam, ki jih pa kar preskočimo ! 11 . Predsednik vrtnarskega zborovanja: Gospoda moja, preden končam svoj govor, vam še prav toplo polagam na srce goveji gnoj, brez katerega ne bi smel biti noben vrtnar. 12 . > Profesor: In po smrti cesarja je visela bo¬ dočnost cesarstva na tenki nitki. Ta tanka nit je bil Karel Debeli. IB. Dante je bil m6ž, ki je stal z eno nogo še v srednjem Veku, z drugo pa je že naznanjal prihod novega veka ! 14 . Grki so se naslanjali pri jedi ob laket, z drugo so pa jedli. 15 . Profesor razlaga: „ Cezar vstane in reče zbranim senatorjem (vidi v zadnji klopi nered); „Oj vi capini tam zadaj, ali niti za trenutek ne morete držati jezika za zobmi!“ IG. Profesor zemljepisja stopi v razred in zapazi, da je zemljevid Afrike nekoliko zamazan s tinto. Ves ogorčen zavpije: „To jo pa žebrezprimerno po¬ balinstvo! Kdo je pa vso Saharo s tinto poškropil ?“ XV. Raznoterosti. 1. Požigalec. Bogati angleški lord Makwel je zavaroval vse svoje zgorljive reči zoper škodo po požaru.. — Crez nekaj let se je hotel z zavarovalnico ne¬ koliko pošaliti ter ji jejposlal poziv, naj mu po¬ vrne škodo, ki jo ima s tem, da je požgal šest zabojčkov havan in 100 kilogramov finega, tobaka, skupaj za 500 kron. Zavarovalnica, ki je takoj spoznala lordove muhe, mu je vestno izplačala zahtevanih 500 kron, a ga potem: zatožila — kot požigalca. 2,-4-. Kako se človek zagovori. ' 1 . Pridigar, ki je hotel župljanom prav živo predočiti potrebo prave pokore, je navedel med drugimi vzroki tudi to, da marsikdo zvečer leže zdrav, zjutraj pa mrtev vstane. 2 . Duhovnik se je nekoč na leči prav zelo y hudoval na izprijenost in brezbožnosj sedanje mladine. 275 I ,,Vnebovpijoče je,“ pravi, „kako malo pazijo nekateri roditelji na otroke. Otroci, ki še ne znajo hoditi ini govoriti, tekajo po ulicah in cestah ter govore najsirovejše in najgrše reči. “ 3. Dva tatova sta ukradla nekaj žita in sta zato prišla pred porotnike. Državni pravdnih jc poudarjal, da se morata oba ostro kaznovati. Zakaj pri obeh so okolnosti, ki obtežujejo njiju hudodelstvo. Prvi jat se je drznil krasti o belem dnevi, drugi pa v mirni noči, ko pošteni ljudje spe. Ko to zagovornik zasliši, .reče ves začuden porotnikom: „Tožnik graja pri mojih varovancih sedaj, da se je kradlo podnevi, drugič pa, da ponoči. Za Boga, gospodje porotniki, povejte mi, kdaj naj bi tedaj kradel pošten človdk ?“ 5.—8. Jeza napravi človeka neumnega. 1 . Gospod pošlje strežnika po neko reč. Strežnik opravi naročilo napačno, in gospod mu reče jezno: ,,Ce hočem osla kam poslati, grem rajši kar sam, veš 1“ 2 . Ko pride gospod domov, ugleda strežnika, • kako spi sede na zofi. ,,'Hej, Janez, hej!“ —• Strežnik se počasi zdrami. ,,Lepo, Janez, lepo! Bil bi torej rad gospod! No, neumen si za to res dosti!“ . 276 3 . Župan: „K»ko govorite z menoj? Sem li jaz župan ali vi ?“ Tajnik: „Prosim ! Vem, da nisem jaz !“ Župan: „No, zakaj torej govorite tako ne¬ umno ? “ 4 . Mož se spre z ženo. V jezi ji reče: „Se toliko nisi vredna, da bi te hudič vzel." —■ „Kaj?“ zakriči žena ter upre roke ob bok, „kaj ? Vredna nisem, da bi me hudič vzel ?“ -- „Pač, pač, ljuba moja!" pravi mož, „saj suVredna, saj!" 1 — „Sreča tvo ja , da si umaknil bese,d o!“ pravi togotna žena. - 'r 1). €nden kotel. Nekov Hadji si je izposodil od soseda Tur¬ oma kotel, v katerem je žgal slivovioo. Ko skuha, da v izposojeni kotel drug majhen kotel in oba pošlje sosedu. Sosed se začudi, kako to, da dobi dva kotla, a posodil je samb enega. „Ej, znaš, brate," reče hadji Turčinu, ,,tvoj kotel je bil brej, povrgel je tega malega, in zdaj sta oba tvoja ! Alah je vsemogočen !“ —• „Alah je vsemogočen !“ odgovori Turčin pobožno, pa radostno odnese domov oba kotla, starega in mladega. In veroval je, da je bil njegov kotel brej in da je povrgel. Crez štirinajst dni pošlje hadji zopet po kotel k istemu Turčinu. Ta si misli, da njegov kotel zopet p ovrže; zato vzame največji kotel ter ga posodi hadji, češ, čim večji je stari kotel, tem večji ho mladi. I 2 ?? - 'Ali mine precej časa, kotla pa le ni nazaj. Gre torej Turčin vprašat, kaj je s kotlarn. Hadji pa mn reče:) „Ej, brate moj, tvoj kotel je umrl, moli mu za dušo!“ — ,,Kotel nima duše, ne more umreti, “ pravi Turčin. — „Ce je mogel imeti mladiča, je mogel tudi umreti. Alah je vsemo¬ gočen !“ reče nato hadji. ,,Alah je vsemogočen!“ vzdihne Turčin ter odide žalosten brez kotla domov. Veroval pa ni, da je kotel umrl. 10. Božični dar. ,,Kaj ste pa vi, mamica, dali v dar svo¬ jemu gospodu za božične praznike, ako smem vprašati ?“ vpraša na trgu branjevka Bogatajka p os tar no gospo. — ,,Eh, nekaj jako primernega. Moj mož je ves zaljubljen v smotke,, katerih na¬ kupi vsak dan po več — in jaz, ki sem dobra gospodinja, sejn mu jemala skrivaj dan za dnevom po eno ter jih skrbno spravljala. Tako se jih'je nabralo sto in te sem lepo povezala, mu jih daia — in neizrečno je bil vesel mojega daru. i ‘ 11. Nevarne razvaline. Profesor pride pred vas, kjer sreča starega kmeta,. ,,Oče, povejte mi, ali ni bil na hribu tukaj na desni nekdaj grad?" Kmet: ,,Bil je res nekdaj ondi grad.“ Profesor: ,,Kaj pa pripovedujejo ljudje o njeni?" Kmet: ,,Oj, strašne reči! Ni še dolgo temu, ko sta dva gospoda iz mesta šla nanj, pa ju ni bilo več nazaj!“ Profesor pre¬ strašen: ,,Za Boga, kaj se jima je zgodilo; zakaj 278 se nista več vrnila ?“ — „No,“ odgovori kmet nasmehoma, „ker sta šla po oni strani s hriba!" 12. Kaj je fenomen.* Amerikanski časnik poroča 3 Nedavno je po¬ tujoč modrijan svojim poslušalcem razlagal ,fe¬ nomen’ takole: ,,Pač še ne veste kaj je ,fenomen’ ? Poslušajte, povedal vam bom ! Gotovo ste že vsi videli kravo. No, krava ni fenomen. Videli ste pa menda že tudi jablano. No, jablana tudi ni fenomen. Pa ko bi kdaj krava splezala na jablano ter ‘tam z repom trgala jabolka — to bi bil fenomen !“ 13. Kako visoko je sezala voda. „Dovolite, je li sezala voda ob zadnji po¬ vodnji res tako visoko ?“ — „Pravzaprav ne ! Glejte, samo- do tod je stala; a otroci so mi po¬ čečkali pisanje tu spodaj in ga zamazali. .To me je razjezilo, pa sem dal zapisati višino semkaj .gori — zdaj je pa ne morejo doseči!“ 11. Hitro ozdravljen.. Berač: „Ubogi slepec prosim miloščine!" Gospod: „Slep si? Ali res?" Berač: „Da, popolnoma slep !“ Gospod (mu vrže dvovinarnik v klobuk) 3 „Oj ubožec ! Tu imaš dvajsetvinarnik !“ Berač: „Saj to ni dvajsetvinarnik! Veste, tako slep pa nisem !“, * Čudežen prikaz imenujemo s tujo besedo ,,fenomen". 15. Zakaj je Mohamed prepovedal vino piti. 'A: ,., Zakaj je Mohamed prepovedal vino piti, več žen pa je dovolil imeti ?“ B: „Ker je mislil, da ima trezen človek že ene žene zadosti." 16. Koliko ur. Gredoč skozi mesto L., vpraša potnik kmeta na cesti: ,,Prijatelj, koliko ur je od tukaj do Ljubljane ?“ •- „Ur ?“ odgovori kmet, „skoro v vsaki hiši je vsaj ena, po nekaterih hišah jih je celo po več.“ ■ „Nie mislim tako," reče potnik, „ampak želim le izvedeti, koliko raču¬ najo iz (vašega mesta do Ljubljane; samo to, prosim, mi povejte !“ — „Koliko računajo ? I no, če greste peš, ne računajo nič, oko se pa želite peljati, plačate dvajset grošev," mu odgovori šaljivec, in nato se ločita. 17. Vožnja v mesto. Potniki vpraša krčmarja, pri katerem se je ustavil, koliko je do bližnjega mesta z dvema konjema. Krčmar mu odgovori: ,,Dve uri." Potnik vpraša dalje: ,,'A s štirimi konji?" Krčmar ne¬ koliko pomisli in reče: „Eno nro." Ko to zasliši nekov šaljivec, reče potniku: ,,Vprezite šest .konj, pa se vam ne bo treba voziti, kar precej boste v mestu ! 18. Zlobna občina. Občina Bereg na Ogrskem' je postavila velik lesen križ in zapisala podenj iv ogrskem jeziku, -•» 280 - da bi svet vedel, kdo je postavil križ: „Naš Gospod Jezus Kristus jo bil na - križ pribit . ob troskih občine bereške dne 8. maja 1877.“ 19. Berača. Dva berača sta jedla skupaj iz iste sklede; eden je videl, drugi je bil slej). Dogovorjeno je bdo, da ne smeta naglo grabiti; kdor bi naglo grabil, tega sme drugi z žlico udariti po glavi. Ko tako jesta, udari zdajci slepec tovariša po glavi. ,,Kaj. me biješ !“ se ta razjezi, „ko še videti ne moreš, če naglo grabim ?“ A slepec mu reče: „Ker jaz hitim, kar morem, pa me ti vendar ne 'udariš, si lahko mislim, kako/ grabiš šele ti!“ 20. Milijonarja. Berač pride k milijonarju ter ga poprosi miloščine. Gospod ga osorno nažene. „No, no, gospod !“ reče berač, ,,le ne bodite tako ošabni! Ves razloček med nama je samo ta, da zbirate vi že drugi milijon, jaz pa šele prvega!“ 21. Kako imenujejo moški svoje izvoljenke. Gasilec pravi: Moj plamen! — Sladčičar: Moja sladka! — Ptičar: Moja golobica! Mili¬ jonar: Moje zlato ! — Dragotinar: Moj biser! — Vremenski prerok: Moj solnčni žarek! — Cve- tičar:. Moja rožica! — -Zdravnik: Srce moje! — Fotograf: Slika moje duše! —i Zvezdoslovec: Moje solnce ! — Orožnik: -T at mojega srca! - Zakonski mož: Moj križ ! 281 22. Molčijivost. Jurček: ,/Ali zna tvoja žena molčati?" Blažek: „No, pa kako ! Štiristo kron mi je napravila lani dolga, pa mi ni povedala ničesar!" 23. Trije modrijani. Srečali so se trije modrijani in se vprašali, kdo izmed njih je tako moder, da si zaželi največ. ----- Prvi reče:i ,,Jaz bi imel rad devet ladij polnih šivank, vsaka šivanka naj bi imela svojega kro¬ jača, a vsak krojač po devet vreč cekinov!“ Drugi reče: ,,Jaz bi imel rad polno morje tinte, da bi pisal zgolj števila, dokler se ne bi vse morje izpraznilo, a potem toliko cekinov, kolikor jih kaže napisano število." Tretji reče: ,,Jaz bi pa najrajši imel, da bi potem vidva umrla in vse to zapustila meni !•“ 24. Kako se ljudje pozdravljajo. V Paadzu je bilo ob zadnji svetovni razstavi ljudi iz vseh delov sveta. Neki Parižan opisuje takole, kako se. pozdravljajo ljudje različne na¬ rodnosti: Braziljanee položi glavo na trebuh onega, ki mu jo pozdrav namenjen. *— Mehikanec se dotakne najprej z roko zemlje, a potem! poljubi roko onemu, ki ga pozdraivlja. — Sijamec sleče gorenje hlače ter jih omota onemu okoli telesa, ki ga pozdravlja. — Indijanka iz Malabara si povsem odkrije prsi pri pozdravu. — Prebivalec otokov južnega morja si sname pernato krono 19 282 z glave ter jo dene na glavo onemu, ki ga po¬ zdravlja. — Ako, se srečata dva Araba, se de¬ lata, kakor bi hotela drug drugemu poljubiti roko, a v resnici ne smeta tega storiti. — Prebivalci z otoka Otahaitija razkrijejo ves gorenji del života. — Etijopec odpaše pas onemu, ki ga pozdravlja, in ga pripaše sebi. — Prebivalec v Gronlandu pozdravljajoč poljubi lice onemu, ki ga po¬ zdravlja. — Katarec pljune v roko onemu,, ki ga, pozdravlja. — Evropec sname z glave cilinder. Najbolj prilično pozdravlja prebivalec iz Kalifor¬ nije, ker Sploh ne pozdravlja. 25. Ni treba zapisali. Zupan: „Vi, Žorži, ste bili vpričo, ko'je Strnjak govoril razne nespodobne reči o meni ?“ Žorži: ,,Da, bil sem!' 1 Zupan: ,,Kaj pa je na primer rekel ?“ Žorži: „ Rekel je med drugim, da je naš župan prava svinja, in še pristavil, da nam to da zapisano, če mu drugače ne verjamemo !“ Župan: ,,No, ste mu li rekli, naj vam to zapiše ?“ Žorži: ,,Ne, gospod župan, ker smo. mu itak verjeli! “ 26. Vprašati se mora znati. Na Dunaju so srečali nedavno na ulici štiri¬ letnega jokajočega dečka. Ko so ga vprašali, zakaj se joče, jim je povedal, da se je izgubil in da ne zna domov. Na vprašanje, kako se piše, kaj in kje so njegov oče, ni vedel odgovoriti 283 drugega, nego da je njemu ime Jožek. Posveto¬ vali so. se sedaj, kaj naj store z dečkom. Na¬ posled ga sklenejo odvesti na redarstvo. ,,E kaj,“ se oglasi zdajci poštama ženska, ,,potrpite, takoj bomo zvedeli, čigav je in odkod. “ Stopi k dečku in reče: „Cuj, Jožek, kam hodiš po žganje za očeta ?“ — „K zvezdi !" odgovori deček hitro. Nato ga prime žena za roko, ga odvede v krčmo ,,Pri zvezdi" ter vpraša natakarja, čigav je dečko. Ta ji pove, da je sin tesarjev, tam in tam doma. 27. Na obeh straneh. Ko je umrl graščak Sedlak, so takoj na¬ ročili v bližnjem mestu venec s trakoma, na ka¬ terih naj bi bil na enem napis:; „Da se vidimo," na. drugem' pa ,,Počivaj sladko". Drugi dan pa so poslali slugo v mesto z naročilom, naj se napravi na obeh straneh traka napis: „Počivaj sladko !“ in k napisu „Da. se vidimo," naj se pristavi ,,v nebesih" — , če je namreč na traku še toliko prostora. Sluga je naročilo točno izvršil in tik pred pogrebom so .dobili krasen venec z dolgima žalob- nima trakoma; na enem je bil napis: ,,Počivaj sladko na obeh straneh!" — na drugem traku pa: „Da se vidimo v nebesih, če je še kaj prostora!" 28. Zakaj vpliva vino tako različno na ljudi. Noe je vsadil vinsko trto, ki mu jo-je Bog po¬ daril. Hudobec si je mislil': „Kaj, ko bi si napravil iz te rastline pomočnico? 'Ali bi bilo to veselje!" 19 * 284 Po dolgem premišljanju si je naposled iz¬ mislil nekaj, kar se mu je zdelo pripravno. Nedaleč od njega je tekalo j a g n j e' in ža¬ lostno bleketaje iskalo svoje matere. — Hudobec ga je prijel, umoril ter polil trto z njegovo krvjo. Nato je ugledal opico, ki je z drevesa opazovala njega početje. Hudobec jo je ujel, ji zavil vrat in spustil njeno kri na mlado trto. Ko se je zopet ozrl, je ugledal leva, ki ga je privabila prelita kri. iTudi on je moral po¬ giniti in njegova kri je namočila; korenine mladi vinski trti. Sedaj je'ugledal hudobec svinjo, ki je ne¬ daleč od tod rila zemljo; ona je bila četrta žrtev hudobčeva. Tudi njena kri je napojila zemljo okoli trte. Ves vesel, da se mu je zvijača tako posre¬ čila, je hudobec odšel. Nasledek njegove zvijače pa je, da je človek ljubezniv, krotak in vesel, kadar zaužije prvo kupico vina; kri jagnjetova kaže svoj učinek. Po drugi kupici je človek živahen; vesel ob- jemlje druge, radostno poskakuje in jezik se mu zapleta — opičina kri deluje v njem-. Zato tudi pravimo: „ Opico si je kupil!“ Po tretji kupici je človek ošaben im pre¬ pirljiv, da ne trpi nobenega ugovora, nego hoče, da se mu vse- klanja; to dela levova kri. Pri četrti kupici izgubi človek pamet; ne more se držati pokonci, nego se valja v blatu; poživinil se je, zakaj svinjina kri ga je dobila v oblast. 285 - 29. Zvita glavica. Kako prebrisani so časih Ribničani, nam kaže tale dogodbica. — Ribničan se je povprečno po¬ botal za naprovo 10 metrov globokega vodnjaka. Ko je že izkopal pet metrov globoko jamo, je videl nekega jutra, da se mu je ponoči zasula. Lahko si mislite, kako se je prestrašil,, videč,, da je vse dosedanje težavno delo zastonj. A kaj stori zvita glavica? Sleče si jopič, ga obesi na bližnje drevo in se skrije v grmovje. Nedolgo potem pride mimo kmet, in ker ga mika zvedeti, kako globok je že 'vodnjak, stopi tja, da pogleda. Pa kako se prestraši, ko vidi vodnjak zasut, jopič pa da visi na drevesu, a Ribničana ni nikjer. — iTakoj odhiti nazaj v vas in sosedom naznani nesrečo. Vsi pribite z motikami, lopatami in drugim takim orodjem, da bi izkopali ubogega Ribničana, ki ga je gotovo podsulo živega. Kopali so, da 'jim je pot cur¬ koma tekel s čela ! Ko so pa črez nekaj ur srečno prikopali do dna, ni bilo. Ribničana nikjer, ne živega, ne mrtvega. Sosedje so se strmeč pogledovali, kam je izginil mož, ta pa je stopil izza grmovja ter jih ponižno zahvalil, da so mu tako lepo opravili tolikanj težavno delo. 30. Dvoumna pohvala. "Gozdarja so nekam prestavili. Ko pride črtez nekaj let zopet k nekdanjim prijateljem, vpraša župana: ,,'No, oče, ali je še vedno toliko bedakov 286 pri vas, kolikor jih je bilo nekdaj ?" — ,,Hvala Bogu!“ pravi župan, „ni jih več toliko kolikor tedaj, ko ste bili še vi, gospod, pri nas !“ 31. Stari Slovani. A: ,,Kakšnih las s'o bili stari Slovani ?“ B: Sivih kakor sedaj !“ 32. Na razpotju. Dolgovič: „Zd'aj pa re& ne vem, ali naj po¬ sestvo prodam ali ne. Ce ga ne prodam, ne morem plačati davka, če ga pa prodam, mi davka ni treba plačati; to se torej pravi,, če posestvo prodam, ga smem obdržati; če ga p'a hočem obdržati, ga moram prodati ! — Saperlot, to moram premisliti še enkrat!“ 33. Slab prijatelj. 'A: ,,Kaj„ ali še živiš? Pa so mi rekli, da si že davno umrl!“ B: ,,No, pa si mi res ljub, prijatelj; še na moj pogreb nisi prišel!“ 34 —37. Smešnice o Madjarih. 1 . Madjar vpraša Švaba: „0,uj, prijatelj! Je li res, da se Švabi šele s 40. letom spametujejo ?“ Švab: 1 „Res je. Vendar mora vsak dobro pa¬ ziti na oni trenutek, ko dopolni 40. leto; zakaj če ga zamudi, ostane prav tak osel, kakršen ste vi!“ 287 2 . Madjar: ,,Povej mi, ljubi Tirolec, ali je res, da izpregledate vi Tirolci šele deveti dan po rojstvu ?“ Tirolec: „Res je! A kadar izpregledaimo, vi¬ dimo devet ur daleč takega madjarskega bika !“ 8 . Madjar je prišel na Dunaj. Med drugimi znamenitostmi si je hotel ogledati tudi cerkev Sv. s Štefana. Ko je dospel do nje, se je ustavil na ulici in gledal velikanski stolp. Mimo njega se je pripeljal izvošček in se ustavil z vozom. ,,Kaj delate, gospod ?“ vpraša strmečega Madjara. ,,Golobe štejem, ki letajo po zvoniku !“ — „To pa ni dovoljeno, gospod; mo¬ rate plačati, za vsakega deset vinarjev ; koliko jih je pa bilo "N' — ,,Deset!“ se odreže Madjar in poda izvoščku krono. Smehom® se odpelje izvošček s krono. Madjar zaničljivo pogleda za njim in reče: ,,Neumni Švab, ali sem te osleparil! Bilo je osemnajst golobov, plačal sem pa samo za deset!“ . 4 . Madjar je prišel na Dunaj in, se vozil z iz- vošokom po mestu. Ker je doma slišal, kako, do¬ vtipih so Dunajčani, reče vozniku, naj mu pove dovtip. Oba stopita v gostilnico. Ko pijeta pivo, raz¬ prostre voznik roko po mizi in reče Madjaru, naj ba vso moč udari nanjo. No bodi len, zavihti ta 288 — svojo roko proti mizi, a voznik hitro umakne roko in Madjar udari po goli deski. Voznik mu reče: ,,Tu imate dovtip.“ Madjar se vrne domov. Nekega dne se je izpreliajal s slugo Janošem po polju. 'Spomni se Dunaja in hoče pokaizati slugi, kakih dovtipov se je naučil tamkaj. A 1 nikjen ni mize na polju, Premeteni Arpad si hitro pomaga. Roko položi na obraz in reče slugi n ,,Janoš, udari po moji roki!“' Sluga si ne upa prav; ko mu pa gospod le veli, zavihti težko desnico in udari. Ali o joj ! Madjar je umaknil roko, in Janoš ga je udaril po obrazu, da se je gospodu kar kri ulila iz nosa. 38. Vice. Urnid je mož in prišel pred nebeška vrata. Tam se ponižno prikloni nebeškenu*, vratarju, svetemu Petru, in hoče kar naravnost v nebesa. „Stoj, prijatelj!" zakliče Peter, „ali ne veš, da moraš še prej v vice ?■“ „Oh h vzdihne mož, ,,saj sem imel vice že na svetu. Bil sem namreč oženjen !“ ,,A tako !“ pravi sveti Peter, „no, potem 1 pa le pojdi v nebesa !“ Takoj za njim pa prikoraka pred nebeška vrata zopet drug mož, Id je prejšnji prizor dobro videl. Zato pogumno koraka kar naravnost proti nebesom. . „Počakaj !■“ kliče zopet sveti Peter. „Ne bodi tako predrzen in pojdi se pokorit v vice !“ „Oho !“ vzklikne možak,. „zakaj je pa oni pred menoj smel kar naravnost v nebesa ?“ 289 - ,,Zato, kler je bil oženjeij," odgovori mu Peter. „1 šment, jaz sem bil pa še dvakrat!“ „Kaj, dvakrat si bil oženjen ?i se zavzame [-'eter, ,,veš, prijatelj, potem/ pa celo ne smeš v nebesa, ker — norcev ne potrebujejo gori!“ 39. Poboljšek. Gledališki igralec: „Gospod ravnatelj! Danes je ravno deset let, odkar sem) pri vaši družbi. Mislim-, da sem, sedaj upravičen prositi, da se mi plača izboljša !•“ Klavnatelj: „Dobro, od danes boste igrali vse tiste vloge, pri katerih se je !“ 40. Kako se sadi čebula. Znano je, da pridelujejo na Dravskem polju okoli Ptuja jako mnogo čebule (luka), ki jo potem razpošiljajo in vozijo širom sveta. Tak voznik je prišel, kakor "se pripoveduje, tudi na Koroško prodajat svoj lukec. Ko so ga Korošci,, ki bi bili sami radi sadili čebulo, vprašali,, kako- se pri¬ deluje ta sad, jim' je odgovoril vseh muh polni Ptujčan tako: „Ljubi moji, povem- vam že, povem, a izdati me ne smete. Zakaj če moji rojaki zvedo, da da sem vam jaz razodel skrivnost, kako se sadi in prideluje ta žlahtni sad, mi še kočo zažgo. Poslušajte torej: Ko spravite jeseni koruzo z njiv, je treba vso njivo prekopati z mdtikami. Potem si izkopljite v njivi jamice meter drugo od druge. V vsako jamico pride čebula, in sicer tako,, da pride tale slamnati konec, v zemljo , / drugi konec z brki pa navzgor. 20 290 Spomladi bo začel luk gnati., Ako bi bil pod snegom- nekoliko namrznil pozimi in ne bil hotel spomladi takoj rasti, ga hodite spomladi za brke vlačit in ščegetat, potem se prebudi. Zrastla bo silno miočna slama, visoka in široka kakor grm. Na vsaki veji bo viselo! po pet do šest lakov, ki jih potrgate meseca avgusta kakor jabolka. V dobrih letinah vam zraste na enem grmu vsaj dvesto čebul. Sedaj pa preračunite,, koliko bo¬ gastvo bo rastlo na vaših njivah. Gnojiti ni treba nič, lukovim njivam sploh ni treba gnoja, ne ka¬ kega drugega dela. Grmovje pa požanjetes in ga lahko polagate živini vso zimo. Videli boste, kako se bo zredila vaša goveja živina ! Itn mleko bo. posebno dobr'o,!“ Ko so se mu spodobni) zahlvalili za ta nauk z bese'doi in dejanjem, se je Ptujčan smehoma odpeljal domov. Koliko je Korošcem 1 koristil pouk, Šaljivcu ni znano; toliko pa je poizvedel, da lukec še sedaj radi kupujejo od Ptujčanov. 41. Velika krivica, Gospodar: „Ne morenu si pomagati, milo- stiva gospa, moram vam odpovedati stanovanje. , Vse stranke se pritožujejo zaradi neprestanega igranja na klavir !“ Gospa-: „Prosim, to- je samo zm-ota ! Od nas nihče ne zna igrati. Samo moj štiriletni Slavko časih za kratek čas nekoliko tolče po klavirju, to se pa no pravi igrati!“ 291 42. Zasluženo plačilo. Mlad človek, ki se je prav rad vtikal v verske stvari, je pripovedoval v druščini, da se duše po smrti, res selijo iz .človeka v živali, ker še sam dobro pomni, da je bil zlato tele. Pre¬ brisana gospa pa ga je plačala prav dobrb, re¬ koč: „‘Gospod, ne bojte se, razen zlata niste še prav ničesar izgubili od takrat. “ 43. Za mojega botra tudi en požirek. Bilo je po bitki pri Lvovu (avgusta meseca leta 1914.). Neki častnik je nagovoril pešca, ki se je boril izredno junaško, ter mu rekel: „Janoš, ti si bil danes cel junak ; za plačilo si lahko kaj želiš, da ti izpolnim !“ — Vojak je v prvi zadregi zakašljal, potem 1 pa je rekel: ,,Res, go¬ spod nadporočnik, strašno sem žejen, dajte mi, prosim, za trenutek svojo steklenico !“ — Častnik je seveda junaku takoj ponudil svojo steklenico, in Janoš je storil prav krepek požirek. Nad¬ poročnik je nato nasmehoma pripomnil: „Sedaj pa zahtevaj kaj drugega. Kaj naj storim zate ?“ — ,,Gospod nadporočnik!“ je odgovoril mož, „prosil bi vas, da bi tudi moj boter smel storiti nekaj požirkov iz vaše steklenice. “ — ,,Prav rad dovolim, a kje je tvoj boter ?■“ je vprašal častnik. ,,Tu zraven pri ujetnikih 1“ je bil odgovor. Častnik je bil presenečen in je vprašal:' ,,Pri ujetnikih ?“ •— ,,Da, da, pri ujetnikih,“ je hitel pripovedovati Janoš. ,,Moj fcbtrček je namreč — Rus; pri nekem našem 1 napadu sem ga pobral in potegnil 20 * 292 iz jadra. Ležal je v jarku s prestreljeno nogo. Obvezal sem ga, ker sem slišal, da tudi Rusi cesto našim store kaj v dobrega. .Tako zelo hu¬ dobni pa tudi niso, ti Rusi. Napravil sem mu torej obveso za silo, in mož je nato krevljal poleg mene k moji stotniji,, ki je bila še nekaj sto metrov daleč. Nenadoma me je Rus zgrabil za vrat' in me vrgel ob tla. V prvem trenutku sem se prestrašil.,, takoj nato pa sem razumel. Proti nam je namreč dirjal kozaški oddelek. Se preden sem se zavedel, se je Rus zavalil na mene in jel streljati na mojo stotnijo. V resnici pa ni meril na moje tovariše , ampak je streljal kar tako v zrak. Toda kozaki so se dali preslepiti. — Sedaj so se naši obrnili, kozaki pa so jeli bežati. Zdaj sem vrgel jaz Rusa na tla, legel nanj ter jel streljati na bežeče kozake. In res, eden izmied njih se je skotalil s konja. Po tej praski sem Rusa prignal semkaj, sedaj pa prosim, da bi se z njim ne ravnalo slabo !“ 7 ; J . H, !' •' i LIN IUERZI TETNR KNJIŽNICA MRRIBOR