študentski list
Ljubljana,   21. nov. 1967 Letnik XVI               Številka 6
tribuna
Ob plenumu o idejnopolitičnih problemih roformo
Pismo centralnemu komiteju ZKS
Naša osnovna organizacija je 10. novembra 1967 razpravljala o tezah »Idejnopolitični problemi pri iz-vajanju gospodarske in družbene reforme«. Sodimo, da so teze zajele samo en, čeprav nedvomno zelo va-žen del te problematike, namreč vprašanje konkret-nih ukrepov oziroma »stališč in načinov za uspeš-nejšo uveljavitev smotrov gospodarske in družbene reforme«, da pa so povsem zanemarile nekatera iz-redno važna splošnejša idejnoteoretična vprašanja. Njihov obstoj sicer priznavajo (na splošno in tudi konkretno pri vprašanju vlaganj tujih sredstev) in priznavajo tudi, da ta vprašanja »večkrat povzročajo nejasnosti in celo nerazumevanja glede nadaljnje smeri našega razvoja«. Toda namesto da bi sestavljal-ci tez te nejasnosti podvrgli idejnoteoretičsni in poli-tični analizi, kar bi bilo po našem mnenju več kot potrebno, so se temu izognili in se zadovoljili z ne-kaj posplošenimi stavki kot »Zato je potrebno taka vprašanja spremljati sproti, o njih razpravljati in na-nje čim hitreje adgovar.jati« fcer »Zato se rnorajo ko
munisti angažirati tudi ob konkretnem razčiščevanju teh vprašanj«. In tu se nam zastavlja vprašanje: če nam tisti, ki so za to strokovno in politično najbolj kvalificirani, ne znajo pojasniti, k a k o naj na ta vprašanja odgovarjamo in se qb njih angažiramo, am-pak nas samo posplošeno pozivajo, naj to delamo — kako naj potem to storimo mi?
Znano je, da so y zadnjem času zaradi nadaljnje-ga družbenega razvoja kakor tudi zaradi napredka znanstvenih oziroma idejnoteoretičnih spoznanj po-stale sporne celo nekatere dosedanje ključne idejno-teoretične postavke našega družbenoekonomskega si-stema. Gre predvsem za kritiko postuliranega načela delitve »po delu«, o čemer so bile tudi letos objavlje-ne že resne razprave (Zvonimir Tanko v 10. št. Teorije in prakse, dr. France černe v Ekonomski reviji oz. v reviji Gledišta itd.), teze in Zveza komunistov kot organizacija pa o tem molče oziroma to dejstvo igno-rirajo, čeprav tudi za nas še vedno velja, da mora de-'avsko  in  revolucionarno ^ibanje na znanstveni  teo-
riji graditi svojo politično akcijo. Zato po našem mnenju tudi ne bomo mogli razrešiti protislovij in zgoraj omenjenih idejnih nejasnosti, ki se porajajo v našem družbenoekonomskem razvoju, vse dotlej, do-kler ne bomo razrešili tega temeljnega idejnoteoretič-nega vprašanja.
Seveda ne mislimo, da bi bilo v sedanji fazi, ko je teoretična razprava o teh vprašanjih šele na začet-ku, potrebno, da bi se Zveza komunistov že odločila za morebitno korekturo nekaterih svojih idejnoteo retičnih izhodišč Potrebno bi bilo le, da bi kot ce-lota uvidela in tudi v javnem političnem delovanju po-udarila trenutno teoretično nerazjasnjenost nekate-rih vprašanj ter dala polno in javno politično pod-poro temeljiti znanstveni razpravi o teh vprašanjih. Na take razprave se namreč še vedno marsikje gleda kot na nekaj heretičnega in politično ne najbolj za-želenega.
Mislimo, da bi bilo to najprimerneje in tudi zelo potrebno storiti že ob pričujoči razpravi o idejnopo-litičnih problemih reforme, saj so prav tu ta vpraša-nja najtesneje povezana, hkrati pa bi s pomočjo ta-kega takojšnjega impulza razprava o omenjenih idej-noteoretičnih vprašanjih lahko do bližnjega kongresa že privedla do določenih spoznanj, ki bi bila tudi za pravilno oceno situacije in pravllno zastavitev bodo. čih nalog na kongresu izrednega pomena. Zato prosi-mo, da se naš predlog prebere na IX. seji CK ZKS oziroma da se navzoče na drug način seznani z nje-govim celotnim tekstom.
Osnovna organizacija ZK študentov pravne fakultete
Op. ur.: Tekst predloga je bil razmnožen m na začetku prvega dela IX. seje CK ZKS izročen vsem orisotnim
2.STHAN TRIBUNA
SE ENKRAT - tokrat o manj bistvenem
Ne išči birokratov na visokih položajth, kajti naivno bi bilo misliti, da so lahko tudi tamf
Janez Kocijančič (parafraza)
Edino, kar mi je bilo v prvem Kocijan-čičevem odgovoru všeč, je bilo to, da je
res, kot navaja v drugem odgovoru, »javno prevzel odgovornost za stališča predsedst-va« in da se ni skrival za vodilnimi tovari-ši. V drugem odgovoru pa si ni mogel kaj, da ne bi uporabil tudi tega (zanj) vabljive-ga »argumenta«. Spretno je skušal odvrni-ti ost udarca od sebe na tovariše na višjih položajih, to proglasil celo za bistvo prc blema, mi pripisal »jasno motivirano politič-no insinuacijo« in me kljub njeni zanj »jasni motiviranosti« retorično vprašal: »V čigavem interesu je vse to, tov. Krivic?« Skratka, če že do zdaj nisem bil, sem pa zdaj zares politično sumljiv. Mislim seve da, da se je s takimi »argumentk diskva-lificiral   predvsem  sam.
Zato sem njegovo vprašanje, zakaj da hoče »tov. Krivic na vsak način najti biro-krate na visokih položajih, ki so krivi za napačna politična stališča in za karierizem mladinskih funkcionarjev«, vzel bolj kot ponesrečeno šalo. česa podobnega nisem namreč ne zapisal ne namignil. Nasprotno, zapisal sem, da je toliko slabše, če je predsedniku zadoščalo že stališče posamez-nih vodilnih funkcionarjev in če pritisk torej niti ni bil potreben. V tem primeru namreč na te funkeionarje zares ne pade nikakršna odgovornost, saj svoje stališče pač lahko povedo. Pa tudi v primeru, da so izvajali pritisk in da ni šlo »samo za strah pred morebitnim bodočim ali celo umišljenim pritiskorn« — o obeh teh mož-nostih sera namreč govoril, bi bilo smešno njim naprtiti odgovornost za karierizem mladinskih funkcionarjev. Ti so za svoj karierizem odgovomi predvsem sami, saj iz poštenega človeka pritisk. ne naredi ka rierista, ampak mu le vzbudi odpor do ta-kih   političnih.   metod.
Pritisk torej ni vzrok za karierizem, am pak je le eden od povodov, ena od situa ci.j, v katerih karieristi pokažejo svoj pra-vi obraz. Kljub temu je seveda tak pritisk povsem nesprejemljiva politična metoda, saj je v popolnem nasprotju s proklamira nimi principi političnega delovanja. In ker naša družba doslej takih priložnosti ni iz koriščala za obračun s karieristi, ampak je bil učinek takih pritiskov in njibovih posledic praviloma ta, da so politično živ-Ijenje zapuščali (prostovoljno ali pa tudi pod pritiskom) tisti, ki so se jim take me-tode uprle, karieristi pa so ostajali — zato so take politične metode tudi s tega vidi ka izredno škodljive za politično »zdravje« naše družbe, odgovomi za to pa so seveda predvsem tisti, ki take pritiske izvajajo Toliko na splošno o birokratih in pritiskih, ko sem bil že izzvan. V našem konkretnem primeru pa, kot že rečeno, nisem mogel ugotoviti, ali je šlo za »resničen pritisk ali samo za strah pred morebitnim bodočim ali celo umišljenim pritiskom«.
TRIBUNO UREJAJO: NADEŽDA ČAGINOVIČ, IZTOK GEISTER (ODGOVORNI URED-NIK), TONE PAČNIK, RUDI RIZMAN (ZASNOVE), DIMI-TRIJ RUPEL, DUŠAN TRŠAR (TEHNIČNI UREDNIK), PE-TER   VODOPIVEC
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO   ZSJ
—   DREDNISTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEPON    21-280     -    TEKOCI RACUN     501-8-78/1     -    LETNA NAROCNINA    ZA     STUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   -   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR - ROKOPISOV IN POTOGRAPIJ NE VRACAMO
-   TISK   CP   DELO,   LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA   1,  TELEFON 23-522 -  POŠTNINA  PLACANA
V GOTOVINI
Bistvo problema, vsaj tega, ki ga ob-ravnava Ruplova in moja polemika s Koci-
jančičem, torej ni tam, kamor bi ga Koci-jančič želel prestaviti, ampak kar lepo tam, kamor je bilo postavljeno, to je v ravnanju našega mladinskega vodstva. To bistvo je bilo najbrž večini bralcev po drugem Kooijančičevem odgovoru že po-polnoma jasno in tale odgovor k temu verjetno ne bo mogel kaj dosti prispevati. Gre le še za to, da se črno na belem pri-fcažejo metode, kakršne je uporabil pred-sednik CK ZMS v obrambo tega ravnanja — fear pri vsej stvari gotovo ni najbolj bistveno, utegne pa biti kljub temu do neke mere zanimivo.
Glavna metoda je demanti (zanikanje), okrepljen z izrazi kot so popolna izmišljo-tina, plod bujne fantazije, ponaredek in podobno. Oglejmo si konkretne primere.
Demanti demantija
Prvi primer: Ponaredek naj bi bila mo-ja trditev, da je Koeijančič v svojern pr vem odgovoru zavestno uporabil dezinfor-macijo oz. neresnico, češ, pravi Kocijančič, saj »ni nihče zanikal, najmanj pa jaz«, da so bila stališča predsedstva na prvi seji f&rmulirana v obliki izjave za tisk. žal je prav to ponaredek, saj nisem trdil, da je Kocijančič to zanikal, ampak, da je ta dej-stva zamolčal oz. prikril. (Kdor ne verja-me, da jih je res, naj si še enkrat prebere Kocijančičev in moj prvi članek.) Zanikal pa je Kocijančič nekaj drugega, namreč to. da bi predsedstvo v čemerkoli spremenilo svoja stališča ter da bi abrnilo plašč po vetru — in prav to sem imenoval neresnica ln dezinformacija. Zdaj skuša J. Kocijan-čič sicer prikazati, da se je to zanikanje i>očitno nanašalo na Brvarjeve pesnii, ne v pa na odnos predsedstva do javne objave stališč«, kar pa je nova dezinformacija. Da bi predsedstvo spremenilo stališča o Br-varjevih pesmih, namreč Rupel sploh ni trdil, nasprotno, zapisal je dobesedno tole: »Clani predsedstva CK ZMS sploh niso spremenili mnenja o inkriminiranih pes-mih, . . . le na zunaj so svoje uradno sta-lišče približali stališeu vodstev drugib družbenopolitičnih organizacij ali — z dru-gimi besedami — obrnili so plašč po ve-tru.« (Isto sem ponovil tudi jaz: ». . svo-jih stališč o Brvarjevih pesmih niso spre-menili, spremenili so le svoje reagiranje nanje...«) če torej Rupel tega ni trdil, po tem je več kot očitno, da se tudi Koci-jančičevo zanikanje ni nanašalo na to, am-pak na tisto, kar Rupel je trdil (glej gor nji citat) in kar je ¦ tudi označil za obra čanje plašča po vetru. Kocijančič namreč takrat še ni hotel priznati, da so na prvi seji že dokončno sprejeli izjavo za tisk in da je ta izjava že ležala na Delu, ker si pač ni mogel misliti, da bo kdo tako ne-sramen, da se bo šel o tem pozanimat ni-kamor drngam kot na »Delo«! Zato si je tudi tako prizadeval prikazati situacijo ta-ko, kakor da se je o objavi ali neobjavi izjave sklepalo  šele v  drugem delu  seje
»Izmišljotine^
Drugi primer: »Popolna izrnišljotina« in podtikanje naj bi bila moja trditev, da je
Kocijančič na seji dejal, da »pritiska s te fronte ne bomo zdržali«. Tu bo najbolje. da navedem razplet te točke na plenumu CK ZMS 15. novembra. Tam sem navedel, da mi je »popolno izmišljotino« potrdil kot resnično še eden. od takrat navzočih (Bo židar Debenjak), nakar je Kocijančič izja vil, da je na tistem sestanku pač veliko govoril in da se vsega ne spomni; če pa je že rekel kaj takega, je pa »popolna izmi-šljotina« kontekst, v kakršnem sem spor-ni stasvek prikazal. Ta nesrečni kontekst je pač zadnja rešilna bilka, kadar zmanj-ka drugih argumentov — si ga pa v kom-kretnem primeru lahko vsakdo ogleda v mojem prvem članku in sam presocK o njem.
Tretji primer: »Izmišljotina« naj bi bila tudi moja navedba o Kocijančičevi zaskrb-ljenosti, da »gre mladinsko vodstvo s svo-jim stališčem v opozicijo«. Na plenumu sem ga spomnil, da je rekel dobesedno: »Oni (namreč vodilni tovariši — op. M. K.) nas terajo v opozicijo«, na kar ni, če se prav spomnim, odgovoril ničesar.
In četrti: »Plod bujne fantazije« naj bi bila moja trditev, da je Kocijančič morda tudi zaradi mojih ugovorov v prej omenje-nem pogovoru potem (na prvi seji) »ven-darle vztrajal pri svojih stališčih, čeprav je od njih tik pred sejo ... že nameraval odstopiti«. Na plenumu sem to trditev po-novil ter dodal, da je Kocijančič ta najin pogovor sklenil z besedami: »No, bom pa moralen!« — češ, no, pa ne bom odstopil od svojih stališč. Na plenumu tudi na to navedbo ni reagiral. Morda so mu te in še nekatere opome točke, ki sem jih na-vedel, le osvežile spomin na ta pogovor. Za njegovo pričo (torej ne priče) pa sva ugotovila, da začetku pogovora sploh ni prisostvovala. Celotnemu razgovoru sta prisostvovali samo dve priči: moja in nje~ gova   vest.
Resnično »potvorjena« je samo naved-ba, da »sta se pri glasovanju o umiku iz-jave dva vzdržala«. To se je namreč zgodilo v prvem delu seje in je imelo tam po-vsem nasproten pomen kot pa bi ga imelo v primeru, ki sem ga navedel, in se zato opravičujem.
Ostale metode
Toliko o glavni metodi — demantiju Zdaj pa še nekaj o ostalih uporabljenib metodah.
Proti moji trditvi, da so bila zagovor-nikom Brvarja in uredništva Problemov v tistem trenutku »zamašena usta«, uporabi kot »argument« dejstvo, »da je v javni raz-pravi takrat že sodeloval glavni urednik Problemov«, čeprav sem jaz sam zapisal. da je bila »v tistem trenutku (razen ured-ništvu ProblemovJ javna razprava ... pov sem onemogočena.«
Ruplu pripisuje trditev, da sta se pred sedstvo ali celo celotna organizacija ZMS »izničila«, čeprav je Rupel zapisal, da se predsedstvo (ali pa oba — kakor se pač to nekoliko nelogično zapisano trditev ra-zume) s takimi postopki izničuje kot po-litično efektna organizacija. Nato je Ko-cijančič po metodi »zabij klin med zavez-nike« skušal prikazati še to, da je Rupel pravzaprav še večji (politični) falot od mene, saj da govori kar o izničenju pred-sedstva ali celo celotne ZMS, medtem ko da jaz želim le, »da predsedstvo svojo na-pako odkrito prizna, če noče zaupanja članstva popolnoma zaigrati«. Za Kocijan-čiča je namreč »evidentno, da razlika ni le formalnologična«, ampak nekaj več — torej najbrž politična oz. v stopnji poli-tične tendencioznosti. Dejansko pa še far malno logične razlike ni oziroma je for-malnologično kvečjemu še   celo moja trdi-
Pričakujem,  kolega,   da  boste  v  perspektivi naredili izpit.
14. FiKpov, Studcnteki abor, fikopje
tev ostrejša. Po njej bi namreč predsed-stvo, če svoje napake ne bi odkrito prizna-lo, popolnoma zaigralo zaupanje članstva (in bi se torej že popolnoma izničilo kot politično efektno vodstvo neke organizaei-je), medtem ko se po Ruplovi formulaciji predsedstvo s takimi postopki šele izni-čuje kot politično efektno. Upam, da se bralci ob teh formalnologičnih onega ne bodo preveč dolgočasili in da jih bodo vzeli bolj z zabavne plati. Za Kocijančiča pa so to očitno zelo pcanembne stvari (za-radi njih naj bi namreč bralci »težko spo-znali bistvo problema«) in zakaj mu potem ne  bi  ustregli.
Brez predsodkov uporabi Kocijančič tudi naslednjo metodo: Na mojo kritiko stališča predsedstva o odgovornosti ured-ništva nasproti javnosti odgovori, da »tov. Krivic poizkuša razvrednotiti nekatere mo-je argumente, ker nanje ne more odgo-voriti« (podčrtal M.K.). Navede namreč samo en moj stavek, ki res ne predstavlja nobenega argumenta, spregleda pa pet dru-gih, ki sicer niso tam zraven, ki pa vse-binsko utemeljujejo moje stališče.
Pienum CK ZMS
Zdaj pa še nekaj zanimivosti s plenu-cna CK ZMS. Na plenumu je (čeprav ne-povabljen) sodeloval tudi odgovorni ured-nik Problemov Milan Pintar, ki je za-stavil več vprašanj, zlasti dve zelo ne-prijetni, na kateri smo lahko slišali zelo izmikajoče  se odgovore.
Glede na to, da je neki član CK v svoji diskusiji omenil celotno zadevo kot »re-ševanje revije Problani«, je bilo zastav-ijeno vprašanje, pred kom je predsedstvo s svojim postopkom, zlasti še z namigom na odstop uredništva, reševalo revijo. Pra-vi odgovor je za mene že iz samega vpra-šanja povsem jasen, saj je v njem vsebo vana implicitna potrditev pritiska (sedanje-ga, bcxiočega ali umišljenega), pred kate-vim naj bi bilo treba revijo reševati s tem, da bi uredniatvo odstopilo. Kocijančič je to past seveda takoj opazil in je v odgo-voru spretno zamenjal besedo »reševati« z besedo »braniti« in je potem povsem logič-ao razlagal, kako da je bilo revijo pač treba braniti pred ekstremninii stališči oz. napadi, ki jih vsi poznamo. Razlike med »reševatk in «braniti« Kocijančič očitno ni irael niti za formalnologično, razen tega pa meni osebno nikakor ne gre v trdo gla vo zakaj naj bi bila ta ekstremna stališča na terenu in ti napadi javnosti za revijo tako nevarni, da bi jo bilo pred njimi treba reševati z odstopom uredništva. Ob tem bo verjetno zanimivo navesti, da je Koci-jančič v začetku drugega dela seje pred-.sedstv?. calo kar direktno rekel urfednikom PiObl:mov, naj odstopijo (to je bilo na plenurau uradno priznano in potrjeno) in da se je formulacija »razmislite tudi o eventualnem odstopu« pojavila šele kasne-je
Še o namigu na odstop
i>nigo neprijetno vprašanje pa je &ilo ni^siovijeno na člana predsedstva Mitjo Ro-tovnika, namreč zakaj je en dan po dru-gem delu seje predsedstva na seji ured nišrva na izrecna Pintarjeva vprašanja vatrajno zatrjeval, da na predsedstvu ni bilo govora o odstopu uredništva, če pa je bila morda izrečena kakšna beseda kak-šnega diskutanta tudi o tem, pa da jo je preslišal; veljavno naj bi bilo samo tisto, kar je bilo zapisano v Delu. Osebno si to nenadno spremembo poprejšnjega namena. pripeljati uredništvo do odstopa, razlagam s tem, da so Kocijančič in ostali medtem spoznali, da tak prepiah le ni bil potreben in da pritisk vendarle ni btf (oziroma ne bo) tako močan, da bi bilo treba uredništvo nagovarjati k odstopu. Za tako razlago govori tudi dejstvo, da v poročilu Dela s te seje predsedstva odstop tudi ni bU omenjen. če s tem primerjamo seda-nje Kocijančičevo pisanje (». -. potem je popolnoma logično. da predsedstvo uredni-štvu Problemov jasno pove, da... je po-trebno, da ... razmisli tudi o eventualnem odstopu«), potem se moramo seveda vpra-šati, zakaj predsedstvo takrat tega ne pre-ko »Dela« ne preko Rotovnika ni jasno povedalo. Na plenumu pa je Rotovnik de jal, da na seji uredništva Problemov ni zanikal govora o odstopu, ampak da je samo dejal, da se na predsedstvu o od-stopu ni govorilo direktivno, ampak samo alternativno (»eventualni odstop«). Pono-vil je tudi, da drži samo tisto, kar piše v Delu. S tem pa se je seveda zapletel v protislovje, saj v Delu ni pisalo o nika-kršnem odstopu, tudi o »eventualnem« ne.
Vse to in še marsikaj drugega pa ve-čine članov CK ZMS ni motilo, da ne bi zvesto podprli svojih voditeljev (24 za, 6 proti, 2 vzdržana). Mislim, da zato tistfli šest ozircHna osem zasluži, da jih imennje-mo. To so bili poleg D. Rupla še Slavko Glinšek (član predsedstva), Pranček Hudej (bivši sekretar CK ZMS), Peter Rupnik (predsednik UO ZŠJ), Andrej Kirn in še nekdo. Vzdržala pa sta se člana predsed-stva Katja Ocepek in Crt Marinč^t, ker se nista strinjala s tem, da so iahko tudi člani predsedstva glasovali o oceni lastne ga dela.                                Mili wi Krine
TRIBUNA STRAN 3
€ihtu€ilsta poiemiku - akiuatna p&lemikeu uktuutna patemika - aktuni
OBROB POLEMIKE
Ce Lu je vprašal po načinih vladanja. Mojster je dejal: »Biti jim za zgled in jih spodbujati. In s tem nikakor ne prene-hati.«
Konfucij
(Zavedam se, da s tem citatoan tvegam, da me kdo obtoži solidariziranja z Mao Ce Tungom.)
žal mi je, da se v tej ostri polemiki ne morem oglasiti s konkrefcnimi dejstvi, po katerih tov. Kocijamčič tako povprašuje (ker pač nisem prisostvoval dogodikom); obenem pa na vse ne tako nekankretne izjave tav. Rupla in tov. Krivca vnetx> od-govarja z zelo »kankretnimi dejstvi«: iz-mišljotine, nenavadno in smešno pisanje, prozorno nemoralno in tendencioano sta-lišče, plod buijne fantazije in celo — »nič ne bi pamemilo. če bi tudi res uporabil navedene formulacije«. Res se tudi jaz strinjam, da je »Težko spoznati bistvo probema«; še posebno, če bi vsi pisali ta-ke šablonske zagovore. Tako pa je jasno, da na stvari nekaj je, ali pa tudi vse.
Ob teh dogodkih oflsoli Brvarja me po-sebno moti siklicevanje na nefco javno, Ijudsko zgražanje. Nič nisem slišal o ka-kih anketah in prav taiko nisem prisostvo-val ljudskim zfooravanjem, kjer bi se od-ločali za ali proti Brvarju. Od kod jim te samozavestne izjave? Kajti jaz osebno ni-sem slišal nobone (res sem govoril le z majhnim  delom  našega  naroda!)   zsgraža
joče pripombe na dobre in iskrene Brvar-jeve verze, napisane brez vsakih fanatič-nih protisocialističnih, protiustavnih ten-denc; ampak smo se vsi strimjali, da so napisane iz tistega humanega občutja, ki si ga lahko samo želimo. (Kako lahko je pisati demanstrativne in zaoudene uvodnike in člarake o podobnih dogodkih v svetu in se solidarizirati z VSO NAPREDNO JAVNO-STJO!) — »Pa ne, da se zgodovina ponav-lja?« bi se spraševal Canikar ob govorni-kih, ki so ljudstvo samo. Mi pa vemo, kakor nas učita Marx in življenje, da se zgodovina nekako ponaivlja — in zato nikar tistih vnetih besed, kajti, preprosto, ne verjame-mo jim (seveda ne trdim to za vse ljud-
stvo!). Morain pa priznati, da nam ti go-vomiki še vse pcrevečtkrat zamašijo usta (iz tega ali onega razloga). Ob vsej toj po-lemiki pa me vznemirja vprašanje: Kje je tisti »magnetafonski posnetek«, ki ga pa baje le niso uničili? Mislim na druge člane CK ZMS; saj vse kaže, da nista samo dva zborovala. Pa ne, da se bojijo kompramitiranja? ZAKAJ? — Bojiim se, da je odgovor kot na dlami. Resnidno pa bi me veselilo, in najbrž še koga, 6e bi bilo dragače.
Niko Goršič
ODPRTO PISMO
PREDSEDNIKU
CKZMS
Ljubljana, dne 15. novembra 1967
Tov. Janez Kocijančič!
Z zanimanjem sem spremljal polemiko o postopkih predsedstva CK ZMS ob ob-javi znanih Brvarjevih pesmi in seveda prebral tudi oba Tvoja polemična prispev-ka. Ker me dobro poznaš, boš lahko ra-zumel, da ob stvari težko ostanem ravno-dušen. Ta moja stara slabost je kriva, da Ti takole, na javen način, poskušam sporočiti mnenje, ki sem si ga ustvaril o celi zadevi. Vendar pa Ti moram takoj priznati, da sem glede tega v precejšnji zadregi. Težava je namreč v tem, da ne vem, kako naj to naredim, ne da bi pri tem zagrešil zelo spreten poizkus diskvali-ficirati predsedstvo CK ZMS, njegove čla-ne in tudi Tebe. Tega pa seveda nikakor ne želim storiti. Toda to še ni najhujše, kar me lahko zadene. Lahko bi v mojem pisanju odkrili na primer j a s n o m o -tivir ano politično insinuacijo, kate-re stnisel bi bil v diskvalifikaciji posamez-ni vodilnih članov vodstev naših druž-benopolitičnih organizacij. Najbrž bi se dalo predvideti še kaj podobnega, kar bi me utegnilo doleteti, vendar Ti bom o tem lažje kaj več sporočil po nadaljevanju
polemike. Prepričan sem, da boš že po vsem povedanem uvidel, da sem se znašel v resnično hudi stiski. Bolj ko razmišljam, kako bi se izvil iz zagate, bolj postajam prepričan, da je še najboljše, če Ti svojega stališča o celi zadevi sploh ne sporočim. Objava mojega stališča (mislim, da je ta izraz resnično boljši kot na primer izjava) je nepotrebna tudi zato, ker ne bi vnesla v javno razpravo nobenih no-vih argumentov, zelo lahko pa bi podžga-la nestrpnost nekaterih, ki so bili zaradi kritike na račun predsedstva ISKRENO ogorčeni. Kakorkoli gledam in presojam celo zadevo, pridem do zaključka, da je najbolje, če ti svojega stališča o znanih postopkih predsedstva CK ZMS javno ne sporočim (prav rad pa Ti ga povem pri-vatno). Preden svoje pismo končam, Ti takole, zgolj zaradi zaostrovanja Tvoje od,-govornosti, predlagam, »da zaradi reakcij v delu javnosti situacijo proučiš in razmi-sliš tudi o svojem eventualnem odstopu.« Ob tem naj pripomnim še to, da sem do tega sklepa oziroma predloga prišel po-polnoma samostojno, žal pa brez pred-Iiodne konzultacije z nekaterimi vodilnimi tovariši iz SZDL in ZK.
S tovariškim pozdravotn! Marjan Ulčar
P.S. Skoraj bi pozabil! Na vsak način moram še posebej podpreti Tvoje stali&če, ko se sprašuješ, češ »zakaj hoče tov. Kri-vic na vsak način najti birokrate na viso-kih položajih, ki so krivi za napačna po-litična stališča in za karierizem mladin-skih funkcionarjev?« Najbrž se oba strf-njava glede tega, da so za te grehe krivl predvsem   mladinski  funkcionarji  samL
Tovarišice, tovariši, na začetek bi rad postavil trditev in prepričanje, da vsi, ki tu razpravljamo, vemo, da nas kot neko politično telo (kot je CK ZMS) druži več stvari. Združemi smo kot generacija, od katere javnost pričakuje načrtov za pri-hodnost. Mislim, da se ne motim, 6e re čem, da imaino kot mlajša generacija družbenih delavcev na svojih ramenih od-govomost za bodočo družbo. Prepričan sem, da nam gre prav vsem, ki srno tu, za eno in isto stvar. da poskušamo po svojih močeh graditi novo družbo in da hočemo graditi zavest o svetu, ki nas bre-meni s svojo odgovomostjo. Te odgovor-nosti se ne moremo znebiti, pač pa jo mo-ramo nenehno obujati in jo realizirati. Prepričan sem, da vsi . kar nas je tu, ho-čemo to odgovornost, da fcorej hočemo čim pravičneje, čim moralneje in čim te-meljiteje popravljati družbo, v kateri vi-dimo   razpoke   in   krivice.
Točno je, da je možno delati napa':e, t)očno je, da se laihko motimo, lahiko se zaletimo v napačen tabu, Iahko ga polomi-mo z izjavo ali trditvijo. To je vse res. To-da vztrajam pri tem, da kot mlada genera-cija ne ponavljamo napak drugih in ne iščemo v razpokanem svetu svojih privat-nih koristi. Z drugimi bese^ami: mladi si ne moremo in ne smemo privoščiti oportu-nizma. Mladi moramo imeti svoja, rigoroz-nejša in bolj revolucionama merila. Revo-lucija ni končana in ustvarjalno jo mora-mo razvijati v našo skupno revolucijo, ki pa vključuje včasih tudi konflikt, ustvarjal-ni dialog! Nič nam ne brani meja tega dia-loga razen lastne odgovornosti pred družbo in zgodovino! Naša odgovornost je torej prav tako težka, če ni težja, kot odgovor-nost naših očetov, ki so se spopadli s sta-ro Jugoslavijo, s kapitalizmom, z izkorišča-njem človeka po človeku... Ti naši očetje so opravičili svojo mladosti s tem, kar da-nes vidimo. Generacija, ki je šla v boj leta 1941, ki je svarila svet pred ugonobitvijo in zapisala komunistični program, je bila ravno tako mlada, kot smo danes mladi mi. Generacija, ki je leta 1925 po svojem glasniku Srečku Kosovelu zapisola tele be-sede »Državni aparati pritiskajo tega člo-veka k tlom, suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka, priikovan na zbesneli motor raz,voja se ne more rešiti. Deanonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in re-šitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi . . .« — ta gene-racija je bila ravno tako mlada kot mi.
Kje vidim konkiretni družbeni konflikt, ki bi ga morala naša organizacija re-šiti z brezkormpramisnosbjo in z upiranjem strukturi, ki ga poganja? V mislih imam razpravo m» nedavnem seminarju komu-nistx>v ljubljaoske univerze v Grobljah, kjer smo med drugim ugotovili, da pri nas vlada precej trdno mnenje, da ima-jo delavci zaradi narave njihovega dela individualne in kratkoročne interese, urad-niki in vodilni uslužbenci pa družbene in dolgoročne interese. Delavec ima interes do dohodka, z,ato analogno tej tezi ne mo-re imeti intresa na fonde, za razširjeno re-
Ali zmoremo revolucionarnost?
(Iz razprave Dimitrija Rupla na XVI. seji CK ZMS)
produkcijo, za aikumulacijo itd. Družbeni delavec (uradnik, direktor, politik) pa ima pred očmi predvsem družbeni interes, raz-voj gospodarstva, vključevanje v medna-rodno delitev dela itd. Toda delavec mora akumulacijo plačati iz svojega dohadka, torej se mu pozna pri gospodinjstvu, če hočete. Ali se tistemu predstavniku družbe, ki govori o fondiih, tudi katj poana, če proizvodnja zastane ali če uspeva? Ali ni morda tudi to  res, da smo vsi  samo
Ali zmoremo revoiucionarnost v odno-su na tiste točke naše družbe, kjer se da-nes odloča za naprej, na tiste odlooitve, ki nas bodo vezale ves čas našega delova-nja, delovanje naše generacije? Mislim, da za revolucionamost ni potrebna nobena reprezentanca. Politično delo je delo kot vsako drugo, zato se moremo tudi tu odlo-čati med osebnim dohodkam in »fondi«. Jaz sem za fande. Fonde v sinislu nala-gaoja družbenih energij v progresivno aik-
večina prebrala, kar smo napisali o tej seji v Tribuno, zato ne bi obnavljal Sjposs« na.nj in dejstev. Tovariša Janeza Kocijan-čiča zdaj javno in pred vsemi obtožujem neodgo vornosti.
Zahtevam tudii, da pojasni, zakaj in ka-ko s tem. Vendair še prej nekaj apazk, Tovariša Kocijančiča ne dolžim samo tega, da je klonil pod pritiskom zunaj CK ZMS. Tovariši iz predsedstva me bodo potrdili, da je šlo za pritiske. Tovariša Kocijančiča dolžim tudi tega, da je ponarejal dejstva. Ne tista nebistvena, formalna dejstva, kot zveni iz njegovih očitkov nama z Matev-žem Kriviccfm, t«mveč bistvena, neforma!-na, vsebinska dejstva: to, da je umaknil IZJAVO na lastno pest, da jo je umafcnil, da je predlagal odstop uredništva Proble-mov, da je v dveh dneh, ki sta minila od prve do druge seje, spremenil nrfco politično stališče, s tem pa diskvalificiral centralni kotnite v očeh javnosti in v očeh
ljudje, da imarao torej tudi individualne imterese? Res je! Dokaz za to naj bo sifcup-ščinska razprava (spomladi letos, o obdav-čitvi luksusa (vikendov ipd). Lastniki vi-kendov so glasovali proti obdavčitvi in v smeri obdavčitve ni bilo storjenega ni^če-sar. Ali je bil to družbeni ali privatni in-teres? Kako preveriti družbeni interes? Kako preprečiti uzurpacijo tega interesa s strani neke strukture? Svetli zgledi IV. ple-numa CK ZKJ so tu! Ali zmoremo mladi toliko elana, da nadaljujemo po poti, ki je bila tam začrtana, to je po mojem bist-veno vprašanje smisla obstoja Zveze mla-dine  in  akcije  mladih.
cijo, v spremembe naipačnega in krivične-ga. Na ta naoln ima zame politčmo delo še eno razsežnost, in sicer razsežnost bvoganja, fcveganja, kl pomeni, da je tre-ba zanj marsilkaj žrtvovati. Sprejeti roo-raomo odgovornost za svotja dejanja, da nas na politično akcijo ne veže več dnugega kot zavezanost revolucije, zavezanost pro-gresivnih akoij.
In zdaj je čas, da se pomenimo o tisti inkriminirani seji predsedstva tega foru-ma, kjer je bilo v dveh dneh spremenje-no stališče o nekem ne nepomembnem družtbemem dogodfltu. Mlsltm,  da vas je
člaaK>v ZM. Ne nazadnje je nam vsein 61a-nom tega organa pri^sadejad moralno ško-do. Osebno se čutim prav ponižanega, ko me znanci ogovarjajo, češ, ti si pa od tam, kjer obraoajo plašč po vebru. Ali se bo v tem našem političnem delovanju kaj spr&-menilo? Ali hočemo spreminjati — to j« zdaj   vprasanje!
Mislim, da moramo v revolucionamosU vztrajati v imenu vseh tistih mladih ljudi in barcev pred nami, ki niso žrtvovali sa-mo imena, kariere, ampak tudl kaj druge-ga. Zame zgodavina ni samo knjiga pe^ pirja in črk, zame je agockovjna 61cnr«6te| in qpar»iffrf                                  '"  ~*
4. STRAN TRIBUNA
Književne novine so v svoji 313. številki, izdani 28. oktobra letos, v rubriki »15 dana« v zapisu z naslovom »Sami sebe zapličemo...« natisnile ne-kaj misli o predlogu zakona, ki bi urejal položaj Slovencev v organih federacije. List piše:
»Izvršni svet Slovenije je sprejel predlog zako-na o pravicah funkcionarjev in drugih delavcev SR Slovenije, zaposlenih v organih federacije. Zakon s svojiami osnovnimi odredbami postavlja zveone funkcionarje iz te republike ter delavce, ki so po odloku IS SR Slovenije zaposleni v organih federa-cije, v izjemen položaj glede na ostale držav-ljane. Po odredbah predloga zakona bi imeli ti delavci in funkcionarji pravico do nadomestila raz-like y osetanih dohodkih, pravico do delnega nado-mestila za stanarino kot tudi pravico, da poleg stanovanja v Beogradu obdržijo tudi svoje stanovanje v Sloveniji, čeprav se preselijo z dru-žino.
že na prvi pogled je očitno, da je položaj, de-nimo, uslužbenca IS Slovenije privilegiran v primer-jsvi s položajem, denimo, nekega oficirja JLA, ki v primerih pogostih premestitev nima nobene od nakazanih pravic. In vendar, razen nekaterib pisem uredndštvu Borbe, poslanih od navadnih bral-cev, odredbe tega problematičnega predloga niso bile resneje kritično in politično ana-lizirane. Bralec Bor-be ugotavlja, da predlog zakona pomeni izneverja-nje enemu od osnovnih ustavnih načel, formulira-nem v členu 7, točka 1 — ustave SFRJ, ki se glasi: »Edino delo in rezultati dela odrejajo materialni in družbefni položaj človeka.« Javnost ni izvedela za kriterije, po fcaterih se delo ljudi, zaposlenih v splošni zvezni upravi, šteje za pomembnejše od dela v drugiii upravnih, gospodarskih, zdravstvenih. kul-turnih vojaških in drugih dejavnosti. Ta primer ne-dvoumno kaže, da med neikaterimi vodilnimi ljud-mi celo danes vlada prepričanje, da višji položaj pomeni izjemen status in da se ukinjanje privi-tegijev ne nanaša tudi nanje, oziroma še več, pred-vsem nanje. Ker, če ne bi bilo tako, ali bi bilo sploh mogoče, da bi se pojavil predlog zakona, ki ni v skladu z ospovnimi ustavnimi naoeli in da se nihče, razen neikaj redkih državljanov (»maliii ljudi«), ne bi uprl praksi uaakonjenega privilegiranja? In konč-no, zakaj bijemo bitko za reformo, če se nam take stvari neprestano ponavljajo, in to prav tam, kger bi se kaj  takega najmanj  smelo pričakovati?«
Ninia mnamena polemizirati o stopnji umestno-sti primerjave oficirja JLA z uslužbemcem v zveani upravi. Tudi se ne želim v imenu članov odbora republiškega zbora za organizacijskopolitična vpra-šanja in stalnega odbora organizacijskopolitačnega zbora zahvaliti Književnim novinam za^ izjavo, da so neresmi (»odredbe... niso bile resneje kritično in politično analizirane...). Prav tako ne bom s š*e-vilčnim razmerjem 946 : 42 KN nakazal možnost za branitev ttstavnega načela, naj bodo v zveani upravi r^ublike sorazmetmo udeležene; ne želim nakaaavati pomembniosti javnega reševanja te »deli-fcatne« rdacije ter kako jo rešujejo v drugih repub-likah; kakor tudi ne, 6e je bila javnost obve§čena. zakaj je prišlo do predloga.
V IMENU • RESMCE?
Želim podati svoje stališoe o bistvenem vpraša-nju — nagrajevamju po delu in nj€^oviii rezultatih.
Kritilki pravijo: Slovenec bi s kritjem razlike v mesečni nagradi in stanarini na imel enakega po-ložaja kot tavariši iz drugih repuiblik na amakem de-lovnera mestu v organu federacije. Ustava pravi, da edino delo in rezultati dela odrejajo materialni in družbeni položaj človeka.
Predstavimo si zvezni organ s po enim uslužben. cem vz. vsake repiiblike z enako mesečno nagrado 2000 N din. Njihova kvantitativna komponenta dela (čas) je enaka. če gre za uporabo sistema nagraje-vanja po času, je enakost nagrade nujna. Prvi ded ustavnega načela je tako izpolnjen.
Reeultati dela, torej kvalitativna kotmpomenta, so enaki ob pogoju, da gre za enako izvrševanje delovnih nalog. Delovna naloga je opravek z določe-nira časora izvršitve, delovnim prostorom in opre-deljeaiim ciljena (kot zamišljenim rezultatom dela). Opravek je določen s kvaliteto dela, s katerim se opravlja, s kvalificiranostjo izvrševalca, s sredstvom za delo in z metodo dela. Od izvrševalca zahteva določeno znanje in sposobnost, napor, ter opredelju-je odgovornost tn pogoje dela. Pri delovni nalogi lahko izpustimo iz obravnave izvršitve, prostor in sredstvo za delo, kar je zagotovo enako pn vseh še-stih izvrševalcih.
Cilj dela zveznih organov je z naj^>lošnejšo de-finicijo organizirano zagotavljanje optimalnega po-teka ekonomskega, političnega, kulturnega etc. do-gajanja v z,veznem obsegu. Tearetično lahko brez škode pri obravnavi vprašanja predipostavimo deii-tev cilja dela zveznih organov na enake podcilje, s katerimi clani teh organov uresaičujejo splošni cilj.
Nato pa se odpirata dve možoosti.
Prva je, da so ti cilji kot reaultat dela fuakcio-narjev enako opravljmi (ipolnjeni) in jim torej sfcupnost pri2na enake ekvivalemte v denarju. Pred-postavka vsebuje pri funkcionarjih seveda skladnost vseih faktorjev, ki sestavljajo zahteve delovne nalo-ge (kvalitetno delo, kvalificiranost izvrševalca, meto-do dela; ostale smo kot zagotovo enake abstrahirali). Efcvivalent 2 000 N din torej u&treza neki kvaliteti rezultatov dela; ker so le^ti pn vseh šestih članih izbranega organa federacije enaki, je drugi del ustavnega načela prav tako izpolnjen.
Druga možnost je, da kvalificiranosti izvršilcev niso enake; le-ti zato svojemu strokovnemu zaianju primemo postavljajo svoje metode dela, zagotavlja-jo temu primerno kvaliteto in v komoni fazi priha-jajo do rezultatoiv dela, ki so posiledica nakazanih kiomponent. Ti rezultati dela so bolj ali manj uspe-šen instruraentarij za čim optimalnejše uravnavanje gospodarskega, poMtičnega, kulturnega, etc. dogaja-nja. Ker 2ananstveino obravnavanje problemov daje rezultate, ki ne zahtevajo velikih popra.vkov in pri-lagajanj  zaradi  neapoštevanja  ali  površnega  anali-
zir&nja laktorjev, so Kvaiitetnejsi ou uognanj, Ki jih posreduje nižja stopnja znaiija. Obema vrstama dela je skupna samo kvantitativna komponenta dela — čas. Ce je šlo torej pri nagrajevanju članov v organih federacije doslej za izpolnjevanje ustavne-ga načela — »edino delo in rezultati dela odorejajo materialni vn. družbeni položaj človeka« — sta bili pri funkcionarjih obe komponenti enaki. Druga možnost tako ne pride v poštev.
Ce sedaj poglobimo prvo moeaaost — vai alani organa zvezne uprave popolnoma enako izpolnjujejo zahteve delovnih nalog in se to odraža v enakiii rezultatih dela (ter tako v njihovi materialni nagra-di) — nastane vprašanje, zakaj IS Slovenije sprejema zakon, ki bi ljudem iz Slovenije zagotav-ljal (kot pravijo nekateri komentatorji več kot osta-lim. Umestna je predpostavka, da IS Slovenije po-zna ustavo in s tem člen, da »edino delo in rezul-tati...«. Sledi, da IS Slovemije od ljudi, ki bodo delali v organih federacije, pričakuje večje rezultate dela kot doslej (in verjetno niso bili naj-boljši, če si želimo večjih); to je možno z zaposlit-vijo strokovnjakov, katerih delo je multiplicirano ©nostavno delo (tako tudi rezultat). Lahko bi rekli. da bi ob nagradi 2 000 N din mesečno, kot smo predpostavljali doslej, strokovnjak prejemal manj, kot so rezultati njegovega dela. In če nek sloveneski strokovnjak dobi ekvivalent, ustrezen rezultatom svojega dela v tovami ali kje drugje, kjer je zapo-slen, ga ni mogoče prisiliti, da bi s potovanjem v Beograd dobil manj, kot pravi ustava.
Zato predlog IS Slovenije sprejemam kot namig ostalim republikam oz, federaciji (kot tudi SVOJO OBVEZO), da bi v zveznih organih z zapo&litvijo strokovnjakov zagotovilii večje rezultate kot doslei (zakone, ki ne bi doživljali številnih dodatkov, spre-memb, pojasnil — ti&tih, ki niso objektivni rezultat razvoja družbe, itd_). S tem bi Slovenija zado-voljevala svoje težnje posredno, skladno z drugimi republikami, ne bi pa šlo za ekspon^nte ozkih nacio-nalniih interesov.
(NE spuščam se v diskusijo iaistrumeaatarija, ki bi dejansko ZAGOTOVIL potovanje v organe zsvezne uprave STROKOVNJAKOM, njihov IZBOR, kookiet-no uxejanje stanovanjskih raziner, etc.)
Brez dvoma pa je z garancijo realnih ekvivaien-tov dela članom v organih federacije treba navezati komkretnejšo opredelitev odgovornosti pri izvrševa-nju delovnih nalog (uskladiti višino nagrade za uspeih z višino kazni za napake)!
Sprejemanje zakona, ki na prvi pogled kaže visok strošek, pa zagotavlja večjo uporabo znanosti pri ukrepih dolgoročnega delovanja, v primerjavi s trenutno manjšimi stroški, ki (kot kaže zgodovinski razvoj) doslej niso prinesli povsem najoptimalnejših rešitev v obliki zveznih ukrepov, se mi zdi odkrita podpora načelom reforme, ne pa, kot s silno pogosto frazo   zaključujejo  Književne  novine,   napad  nanjo
Zavzemanje Knjižnih novin po kritičnem m resnem analiziranju stvari — ob njfliovem površmem pisanju — zbuja misel, da uredništvo ni imelo na-mena tvorno pristopiti k reševanju vprašanja in nji hov prispevek pomeni samo gorivo na ogenj žolčnega odmeva in površnih diskusij.
Slavko Prcgl
Skupščina stanovalcev ŠN
Ce že nenehno jadikujemo nad nezainteresira-nostjo študentske popolucije, pomeni zadnja skup-ščina stanovalcev študentskega naselja demanti vseh takih črnih gledanj ali pa vsaj dokaz, da se situacija zboljšuje. Razveseljivo dejstvo je, da je bila udelež-ba velika, kot ne pomnim! Nedvomno pa ni podce-njevati zavzetost celotnega avditorija pri diskusijah, pa najsi se je govorilo o študentskem plesu, ki je, kot kaže boleča rana zabave študentov, ali pa o delu štu-dentskih predstavnikov v naseljskih institucijah in o upravljanju v ŠN.
V NASELJSKI UPRAVI VEJE NOV VETER
Samoupravljanje zavoda v ŠN je bilo že dokaj na Siroko predstavljeno slovenski javnosti. Zanimivih pa e nekaj pokazateljev poslovanja. Ti so bili tu prvič avno predstavljeni ali pa vsaj prvič dovolj poudar-l«ii. Predvsem so kolektivu v ŠN očitali slabo pora-bo družbenih sredstev. Sporedno z večanjem dota-cij so se, in še v večji meri, višali osebni dohodki za-poslenih. Le-ti so se v letih 1964 in 1965 povišali za cca 145 odst.(I). Poslovalo se je nestrokovno, zato so bile možne malverzacije. Dvojno se je plačevalo ra-Cune. Sumljive so bile nabave živil pri privatnikih.
V  kolektivu  so   bila  nesoglasja   med  posameznimi skupinami ter pojavi podkupovanja in podobno.
Ves problem pa se je navidez zreduciral na bor-bo za direktorski stolček. Vendar je jasno, da položaj všNiri tako enostaven. Stvar je v tem, da kolektiv 96 ljudi z neustreznimi kvalifikacijami ne more od-ločati o tako pomembnem problemu, ki je v velikem dnteresu družbe, za katerega ta tudi daje precejšnja sredstva v obliki dotacije.
Vse kaže, da je v upravi ŠN le prišlo do odjuge. Nov upravmik je svoje delo na relaciji študent upo-rabnik — zavod dobro zastavil. Izvoljen je nov VD direktorja. Tudi univerza je priskočila študentom na pomoč in zato pričakujemo spremembo ustanovitelj-ske odločbe (ali sploh kje je?!), po kateri naj bi odlo-čanje prešlo v roke zainteresiranih. V novem svetu zavoda bi bila zaželena taka sestava: tretjina pred-stavnikov kolektiva, tretjina študentov in tretjina predstavnikov družbenih organov. Tako bo tudi lažje Izvedljiv koncept integracije študentskih domov. Ne-dvomno je integracija nujna. Tako bomo laže reševali
pereče socialne  probleme, ki  gotovo  presegajo  od-govornost enega samega zavoda.
PLES V ŠN JE NEUSTREZEN
Forum kaže vse več sadov svojega dela. Svoj ob-stoj je povsem opravičil. Priče smo cele vrste ob štu-dijske dejavnosti v njegovi organizaciji: lepo ureje-na knjižnica, vse več športnih ureditev, gradnja risal-nice in podobno. S kompleksom idej in načrtov o gradnji telovadnice, bazena, družabnih prostorov, minigolfa in ostalih igrišč, katerih realizacijo si je forum zastavil, ter prvimi zametki dela v praksi, se je že tako uveljavil, da je o potrebnosti take organiza-cije govoriti sedaj, ko je šele v povojih, nesmiselno. Val študentske športne in družabne aktivnosti v zad-njem času pa zahteva od tega organa, da probleme rešuje hitro in temeljito.
Za izvrševanje tolikih nalog, kot jih ima forum, je potrebno dobro poslovanje. Vse kaže, da je bilo le to dosedaj y redu. Bodlo pa je v oči dejstvo, da je ples poglavitni vir dohodkov FORUM-a, FORUM je zaradi komercialnega aspekta pri prirejanju te pri-reditve pozabljal, da si študentje žele neko svojo za-bavo, svoj ples. Beat pa je privabljal srednješolce in študentje se zaradi nelagodnosti v takem ambientu plesov niso udeleževali. Seveda vzrok ni samo ta. Mož-no je, da sploh ni prave študentske plesne publike, veliko študentov iz ŠN in tudi ostalih, se ob sobotah in nedeljah vozi domov itd. Dejstvo pa je, da je skup-ščina ples v taki obliki diskriminirala. Vsaka admi-nistrativna rešitev (indeksi, orester, starost) ima svo-je slabe strani, vendar zanimanje za problem nalaga novoizvoljenemu organizacijskemu odboru FORUM-a čim hitrejšo rešitev.
ALI BO NAŠE PREŽIVLJANJE SPET DRAŽJE?
Zelo razveseljivo je, da se je skupščine udeležilo več predstavnikov kolektiva zavoda. Tako so bila le razgrnjena nekatera njihova stališča. Zaskrbljujoča je izjava upravnika, da delež regresa na posteljo pada. Ali grozi ponovno povečanje stanarin? Zakaj tako? Dotacije vendar rapidno rastejo!
Problem naseljske vrste pred vhodi v kuhinjo se še vedno pojavlja v akutni obliki, kljub tako dol-
gim in žgočim diskusijam. Zaželeno je raziskovanje o hitrejši delitvi obrokov s strani kuhinje, prav tako pa njih prizadevanje, da bi nam nudili dovolj kalorič-no hrano. Ideja o obveznem zajtrku, ki naj bi pred stavljal 30 odst. dnevne prehrane in bi se plačal s sta narino, je vredna premisleka!
Vsekakor je vso diskusijo težko povzeti v vsej širini. Dober pokazatelj o plodnem delu sknpščine so pa nedvomno sklepi. Zaradi pomemebnosti obravna-vanih problemov, ki se vsaj posredno tičejo vse štu-dentske množice, jih navajamo v celoti:
Prvič: Določ: naj se tripartidni sistem uprave ŠN in to z ustrezno spremembo ustanoviteljske od-ločbe ali pa z ustreznimi predpisi v visokošolski za-konodaji.
Drugič: študentski predstavniki v svetu zavoda naj preverijo vse akte in zapisnike sej sveta zavoda, in da se predvsem insistira na nadaljnjem proučeva-nju pogojev integracije in racionalizacije poslovanja
Tretjič: Nov organizacijski odbor FORUM-a naj se takoj zavzame za boljšo izvedbo plesa v smislu disku-sije. Predvsem je zaželena uvedba novega orkestra in indeksov.
četrtič: Skupščina zahteva, da se čira prej začne graditi telovadnica in bazen v ŠN, hkrati pa podpira vsa prizadevanja ZšOTK-a in športne komisije PO-RUM-a pri zahtevah po boljših pogojih telesne vzgo-je med študenti.
Petič: Vratarji varnostne službe po naseljskih blokih so nezaželeni Zahtevamo argumentacijo za trošenje teh sredstev, sioer naj se poostri dežurna služba med študenti.
šestič: Zahtevamo pojasnilo od uprave ŠN, zakaj problem vrste še ni rešen in apeliramo nanje, da se to čim prej uredi.
Sedmič: Proučijo naj se možnosti obvezne uved-be zajtrka.
Osmič: FORUM naj se pri delu nasloni na sindi-kat ZŠJ v ŠN, ter z njim reši vprašanje potrditve statuta.
Devetič: Odbor ZŠJ v ŠN se preimenuje v odbor sindikata študentovvšN. Prizadeva naj si za sprejem v članstvo zveze sindikatov in na ta način skuša re-šiti nekatere akutne probleme socialnega varstva in podobno. Po svoji obliki dela že tako ustreza novemu naslovu.
Franc Gazvoda
TRIBUNA STRAN 5
UPOR PROTI ZASTARELIM INSTITUCIJAM
Objavljamo pogovor našega urednika R. Rizma-na s profesorjem V. Dedijerjem, predsednikom med-narodnega sodišča za vojne zločine. Pogovor je obja-vila tudi zagrebška revija mladih »POLET«.
Vprašanje: Znano je, da je bilo v Stockholmu maja letos prvo zasedanje mednarodnega sodišča za vojne zločvne. Zasedanje je dokazalo, da so ZDA iz-vršile agresijo proti DR Vietnamu, kakor tudi, da so z brezobzirnim bombardiranjem iz zraka storjeni zlo-čini nad civilnim prebivalstvom. Vprašujemo, kakšna je pravna podlaga vašega sodišča, od kod sodišče črpa svojo zakonitost?
Dedijer: Enako vprašanje je aprila letos zastavil general de Gaulle v svojem dopisovanju z Jeanom Paulom Sartrom. Sartre je odgovoril generalu de Gaullu, da niso suverene samo državne institucije, temveč tudi Ijudske množice. Tudi sam sem sodelo-val y tej polemiki; dodal sem, da de Gaulle negira pravico do revolucije, a brez te pravice bi ne bila po-rušena niti Bastilia.. Brez te pravice tudi mi ne bi izgnali iz naše dežele.
Vprašanje: Torej vaše sodišče ni usmerjeno sa-mo proti imperialistični politiki, katere cilj je uniče-vanje nekega majhnega naroda, marveč se tu odraža nezadovoljstvo svobodne človeške osebnosti prati in-stitucijam moči, prestiža, ki pritiskajo na tisto, kar je iz človeka naredilo človeka?
Dedijer: Obstoječe mednarodno pravo, takoime-novano mednarodno pravo primerjamo s tem, kar se dogaja v Vietnamu. Dokazali smo, da imperialisti kršijo svoje lastno pravo in svoje lastne zakome, si-cer pa to ni nič novega . Kot invididuum nisem za-dovoljen s tem pravom, ker je to pravo izraz obsto ječih družbenih in mednarodnih odnosov v svetu. Celo samo pravo OZN ni dovršeno. To pravo se ni pojavilo v vakuumu, ampak je nadaljevanje, neko boljše nadaljevanje mednarodnega prava, ki je obsta-jalo do II. svetovne vojne Listina OZN proklamira v uvodu, da so vse države enake, v oddelku o var-nostnem svetu listina proglaša normo, da so ene države bolj enake kot druge, se pravi, da so ene, se pravi oživlja veto velesil... torej človek, ne more biti zadovoljen z obstoječim mednarodnim pravom. ampak mora iskati uresničitev človečanskih načel, ^nakosti in svobode
Vprašanje: Torej je v vaši odločitvi, da pristo pite k delu sodišča, določen občutek pravice do upo-ra proti ustaljenim institucijam kot pogoj za izgrad-njo popolnega človeka?
Dedijer: Povsem tako. čeprav sem po letih že star in bolan, vseeno še vedno slišim utrip sedanjosti. Popolnoma razumem revolto mlade generacije v sve-tu. To sem posebno občutil pri mojih študentih v ZDA. Oni z vso pravico naši generaciji marsikaj zame-rijo. Pahnili smo svet v dve svetovni vojni, vojni z naj-večjim številom žrbev v dosedanji zgodovini te civili-zacije, a pripravlja se tretja svetovna vojna, ki zara-di nuklearnega orožja lahko pomeni samomor te civi-lizacije... Kako naj mladi človek reagira na stanje, ki ga je Marx tako jasno predvidel? Upor proti zasta-relim institucijam, ki nas ženejo v splošno smrt, je edina pot, da se človek zaustavi pred breznom zverin-stva in neumnosti.
Vprašanje: Vi ste udeleženec naše revolucije in ste o njej zapustili v svojih knjigah številne doku-mente. V njih je poudarek na principu etike, kar po-meni, da ne sme biti neskladnosti med načeli in dejanji. Ali je to pojmovanje most med našo revo-lucijo in dogajanjem v Vietnamu?
Dedijer: V času vojne srao težili k taki družbi, ki bi tako v notranjih kot v mednarodnih odnosih bila racionalno urejena; iz take družbe bo izginila stihija kapitalizma in tistega, kar kapitalizem ustvar-ja: imprializem, vojno uničenje. Nova družba naj bi odstranila neenakosti med narodi, med posamezniki ne glede na spol, raso in narodnost in, najpomemb-nejše, napredek družbe naj se ustvari samo ob paTa-lelnem izboljšanju materialnega položaja in izgrad-nje novega boljšega človeka... Naši najboljši ljudje so padli za to in samo za to. Iz teh žrtev je nastala zame nova obveza nasproti etiki, za katero so bila žrtvovana življenja... V tem je osnovna vez med nami in Vietnamom. Tam v krvi uresničujejo ista na-čela, kot smo jih mi v času revolucije. A ni samo en Vietnam v svetu, ne zapirajmo oči, najagresivnejši krogi v ZDA so pripravljeni začeti nove takoimeno-vane lokalne vojne. Ne slepimo se z mislijo, da je Vietnam 12.000 km od nas.
Vprašanje: Ali se lahko iz vaših besed razume, da ima tudi naša mlada generacija pravico do perma-nentnega upora, kakor ga je imela tudi Vaša?
Dedijer: Povsem točno. Upor s ciljem ustvarja-nja kar najboljših človeških odnosov, enakopravnosti narodov, ras in spolov, permanentni upor za popol-no uresničenje individualne svobode v družbi, je živ-ljenjsko dejstvo in ni je sile, ki bi ga mogla uničiti... V tistih družbah, kjer tega upora ni, tudi ni bodoč-nosti teh družb .. Strašno je, pa tudi dolgočasno, ka-dar je mlad človek konformist, kadar je zadovoljen z vsem obstojeoim in s samim seboj ... Samo če
svoje srce položimo v dlan in zarijemo nohte vanj, smo lahko prepričani, da bomo šli naprej... Težko narodu, ki ima namesto mladine otroke, ki se obna-šajo kot starci. če pogledamo statistične podatke o starosti naših revolucionarjev iz 1. 1941, vidimo, da je bila to v veliki večini mladina, mladeniči in mla-denke v svojem 15., 16. letu.. in ti so dali največ žrtev v vojni. če pogledamo statistike o izgubah v Vi-etnamu, spet vidimo, da najbolj trpijo mladi .. Tu je tisti pravi občutek solidarnosti mladih... Glejte, v Sloveniji so mladi dali največjo podporo sodišču... in to ni naključje ... poglejmo, kdo se v Ameriki naj-bolj bori proti Johnsonovi politiki, ravno mladi ... Mladina vsega sveta išče pravioo do življenja in svo-bodo razvijanja individuuma.
verjamem v napredek sveta in v prevzemanje revolu-cionarne štafete od ene generacije na drugo, v pre-vzemanje duha revolucije in ustvarjalno aplicira-nje... Kar zadeva generacije iz leta 1914 in 1941 so bili zgodovinski pogoji različni. Generaoija iz leta 1941 je imela za seboj bogato izkustvo ruske revolucije iz leta 1917, kakor tudi izkustvo družbenopolitičnih do-gajanj v naši deželi. Obe generaciji sta imeli tudi po-dobne cilje: Obramba naše dežele pred germanskim imperializmom in ustvarjanje nove pravične družbe. Za naše predhodnike iz leta 1914 je bila naloga težja, ker so morali dobesedno z glavo razbijati zid, toda naša družba se je v štirih desetletjih razvila in izdi-ferencirala. Iz njihovih borbenih metod je generacija iz leta 1941 dobila dobre nauke. še Veselin Masleša je npr. učil važnost kriterija etike pri mlado-bosan-cih. Oni so s svojo prakso potrdili važno pravilo Sve-tozara Markoviča, da veljajo ideje pri malih narodih samo toliko, kot veljajo ljudje, ki jih uresničujejo. Nekaj podobnega je govoril Cankar slovenskemu na-rodu. Mladobosanci so bili kakor generacija revolu-cionarjev iz leta 1941 skoraj otroci, toda za uresni-čitev svojih etičnih načel so dali tudi življenja. Po-leg tega so praktično odprli problem individualinih svoboščin in napredka, kakor tudi problem enako-pravnosti v mednacionalnih odnosih. Bili so globo-kega antiimperialističnega prepričanja in intuitivno so čutili, da se post fevdalna, kolonialpa Evropa ruM. Zaslutili so bučanje časa, ki je v prvi svetovni vojni uničilo 4 dinastije in tri cesarstva. Tudi mi smo leta
Vprašanje: Torej ima moralni faktor glavni po-men za boj mladih proti vojni, proti tem gromo-zanskim institucijam, ki ne mislijo drugo kot na svoj prestiž, kot na svojo slepo silo zatiranja?
Dedijer: Tu zopet vidim paralelo z našo revolu-oijo. Na začetku nismo imeli nikakršne vojne sile. Nikakršnega orožja, imeli smo sarao visoko zavest o upravičenosti naše borbe. In ko je ta .zavest pro-drla v mišljenje množic, smo začeli rušiti tako fizič-no močno institucijo, kakor je bil hitlerjevski vojni stroj... Zgodovina nas udi, da ni takšne institucije, takšnega imperija, ki se ne bi zrušil pod pritiskom množic, to je osveščenih posameznikov, ki takšne mno-žice sestavljajo.
Vprašanje: Torej vi verjamete v revolucionarno kontinuiteto? Pred nedavnim ste objavili knjigo o mladobosancih SARAJEVO 1914. Kakšna je zveza med generacijo iz leta 1914, vašo iz leta 1941 in našo, sodobno?
Dedijer: Najprej naj pojasnim, kaj razumem pod revolucionarno kontinuiteto. Ne neko mehanično poj-movanje preteklosti, ne neko apologetsko strinjanje z vsemi preteklimi revolucionarnimi dogajanji. Toda
1941 začutili bučanje časa in se dvignili proti hitler-jevski Nemčiji v zenitu njene moči, čeprav so nas mnogi rotili, naj ne udarjamo z glavo v zid... A so dobna generadja dokazuje, da ima še lažjo nalogo kot mi. Ona je v nekem smislu po svojih interesih po-dobna generaciji iz leta 1941
Vprašanje: Na koncu dovolite, da vas vpraša-mo, kakšen bo dnevni red dfugega zasedanja sodišča?
Dedijer: Sestanemo se v Kopenhagnu 20. novem-bra. Na dnevnem redu je obtožba proti ZDA zaradi izvrševanja genocida, kakor tudi zaradi uporabe pre-povedanili   orožij,   pošiljanja   vietnamskega   ljudstva
v taborišča ...
Toda na sodišče so se obrnile tri arabske države, ki obtožujejo Izrael vojnih zločinov. Javili so se tudi intelektualci z obtožbo, da Zahodna Nemčija izdeluje strupe, ki jih Američani uporabljajo v Vietnamu .. Javili so se tudi Kurdi, ki obtožujejo Turčijo, Iran in Irak genocide... Javili so se tudi portugalski de-mokrati z obtožbami proti Salazarju, da vrši vojne zločine v Angoli in Mozambiku. Javili so se tudi advokati Ben Bele, ki obtožujejo Buraediena zaradi Ben Bele ..
6. STRAN TRIBUNA
POMANJKUIVOSTIPIRJEVČEVE
INTERPRETACIJE
HEIDEGGRA
Ko prof. Pirjevec v svoji študiji Franz Kafka in evropski roman (Problemi 55—56), v kateri je implici-rana filozofija Martina Heideggerja, navaja:
»NICA GA JE STRAH«. (Stran 933)
»A nič je nekaj, kar človek težko vzdrži, NIČA SE ČLOVEK BOJI.« (stran 936)
»NIC SE JAVLJA ČLOVEKU SKOZI STRAH ...« (stran 936), je pomanjkljivost prav v tej Pirjevčevi povezavi Niča in Strahu. Nič se skozi Strah ne more javljati, kajti Strah je vedno Strah pred Nečim — Ne-kaj pa je vedno Nekaj v smislu predmetnega, Bivajo-čega. Nekaj je vedno Bivajoče. V Platonovih in Aristo-telovih besedah govorita čas in položaj, ko ni bilo mo-goče reči, da Bit nič ne pomeni (da je Bit Nič), saj je bil vir filozofije prav v tem, da se je človek začudil, da vsaka stvar je. če pa se pomen Biti spremeni, torej če Bit nič ne pomeni, se človek ne more več čuditi, tisti je ga ne pretrese več, človek izstopa iz območja, v katerem se Bivajoče kaže in kjer človek stopa v stik z Bivajočim prav po tisti lastnosti, ki jo poimenu-je glagol biti. Zato Strah prav zato, kerjeStrahpred Nečim (ki je vedno nekaj Bivajočega), ne more ka-zati Niča — zato Strah kot medij, skozi katerega se nam kaže (javlja) Nič, ni mogoč, ni upravičen. Ali kakor pravi Heidegger: Nič se ne more javljati v človekovi Tubiti skozi Strah (Furcht), ki je vedno Strah pred Nečim (Furcht vor etwas), ampak le skozi Tesnobo (Anst), ki je v nasprotju s Strahom. V Tesnobi Bivajo-če popolnoma izgine in zavlada Nič. V Tesnobi nam je grozljivo (unheimlich), vse stvari in rni sami tone-mo v neke vrste ravnodušnost. Tesnoba razodeva Nič, Tesnoba nas pusti viseti, ker spravlja Bivajoče v celoti do drsenja. Samo čista Tubit je še tu.
To, da Tesnobe, skozi katero se javlja Nič, ne sme-mo in ne moremo enačiti s Strahom, je utemljeno v novem razumevanju mišljerija. Bivajoče (torej pred-metno, katerega mišljenje — predstavljanje žene v eno-vitost) ni več to, kar je pričujoče, prijemljivo in pred-metno, pač pa je v mišljenju — predstavljanju na sproti postavljeno predmetno. Biti-Niču se približuje-mo s pomočjo določenih temeljnih skušenj, ki nima-jo ničesar opraviti s skušnjami Nečesa (torej Bivajo-čega v smislu predmetnega). Kot vemo, Heidegger postavlja Tesnobo v nasprotju s Strahom (Strahom pred Nečem), v kateri Bivajoče popolnoma izgine in zavlada Nič. Takoimenovani Svet (die Welt) je osnov-na struktura skušnje in človeška Tubit transcendira nanjo. Dokler je človeška Tubit, je tudi Svet. Dokler človeška Tubit dozoreva, je časna, je tudi Svet. Svet ni niti pričujočnost niti prijemljivost, kajti Svet je osnov-na struktura skušnje (na kateri transcendira Tubit), s pomočjo katere se približujemo Niču in zato kot taka nima ničesar opraviti s skušnjami Nečesa. Svet je tukaj z Bitjo Ekstaze izven sebe (Aussersichsein der Eksta-sen). če ne eksistira nobena človeška Tubit, potem ni tukaj tudi nobenega Sveta. Pri Iantu slika razum s for-mami videnja (Anschauiungsformen) in kategorijami Bit Bivajočega — Bivajoče v smislu empirične reali-tete. Pri Heideggerju je Bit Bivajočega postala iracio-nalna. Toda za Kanta in Heideggerja so dejstva — Bi-vajoče je v mnogih dejstvih — le prevleka Jaza ozi-roma Eksistence (Eksistence v tistem bistvenem po-menu, ki ga Martin Heidegger navaja v uvodnem stav-ku »Sein und Zeit«: Bistvo Tubiti je v njeni Eksisten-ci. Beseda Eksistenca pomeni isto kot Tubit. Iz prav mišljene Eksistence si je mogoče misliti bistvo Tu-biti).
Bit, ki je Nič, določa Bivajoče. Bit ni nikakršno Bivajoče — ni Nekaj, je Nič. Ker razum lahko misli le Nekaj, je s svojo logiko razpuščen (zu verabschie-den). Ker pa Bivajoče v mišljenju ni več predstavljeno kot predmetno in pričujoče, ker je Bivajoče v mišlje-nju nasproti postavijeno predmetno, je zato mišljenje kot predstavljanje, ki žene v enovitost predmetnega (Bivajočega) pre-obrnitev... zato misliti pomeni pre-obrniti (umzu-kehren). Nova pre-obrnjena misel pušča, da se Bit kot Nič izgovarja. Nova pre-obrnjena misel kaže — je razkritost Niča. V Tesnobi Bivajoče popolnoma izgine in zavlada pritiskujoči Nič (an-drangendes Nichts). Zaradi tiste nove dimenzije, ki jo je dobilo mišljenje, se človek Niča ne more bati, se Nič človeku ne more javljati skozi Strah. In ko prof. Prijevec navaja: »Nikakršno naključje ni, če ve-čina razlagalcev Kafkovega dela posebej poudarja, DA JE STRAH ENA TEMELJNIH RAZSEŽNOSTI NJE-GOVIH BESEDIL« in: »Sam Kafka je v nekem pismu svojemu prijatelju Maxu Brodu izjavil, da lahko piše satno ponoči, KO MU STRAH NE DA SPATI,« ... — v navedenem besedilu ne gre za Strah v tistem pomenu, da se skozenj človeku javlja — kaže Nič (kakor trdi prof. Pirjevec), ampak gre za to, da je Kafko strah pred Nečem — pred Bivajočim, pred predmeti okoli sebe. Ti so mu tuji in odtujeni. Odtujenost ni Nič, odtujenost je le posledica Niča. Tujec je v svetu pred-metov. Ne trdim, da se Kakfa ne zaveda tega, kar je v zvezi z njim podano v Pirjevčevi študiji — trdim le, da navedena stavka izražata samo stanje človeka, ki v Strahu pred Nečim — torej pred predmeti doživlja tujost predmetov. Strah tukaj ni stanje, skozi katero se človeku javlja Nič, kot trdi prof. Pirjevec — kajti NIČ SE LAHKO RAZKRIVA LE V — SKOZI TE-SNOBO.
Drugo, kar v Pirjevčevi študiji moti in kaže na določeno pomanjkljivost v njegovi interpretaciji Hei-deggerjeve filozofije, je nezadostno razlikovanje v samem Bivajočem (samega Bivajočega). Morda se bo nekaterim zdelo to razlikovanje nepomembno, ven-dar je za kolikor-tolikšno razumevanje Heideggerjeve filozofije bistveno in zato nepogrešljivo. To neza-dostno razlikovanje se kaže v naslednjih stavkih:
»Človek je tujec: OBDAJA GA BIVAJOČE IN SAM JE BIVAJOCE, vendar bivajočnost sama še nič ae pomeni: nobenega razloga ni za biti.« (stran 933)
»S tem pa, ko se bit v bivajočem slcrije, POSTA-NE TO BIVAJOOE — PA NAJ BO MRTVA STVAR ALI ČLOVEK — brez smisla ...« (stran 933)
Kakor pravi Heidegger, je v samem Bivajočem bistvena razlika med Bivajočim, ki je človek in Biva-jočim, ki je Svet. Eksistenca človeške Tubiti, ki je bi-stvo človeka samo, je nujen pogoj za eksistenco Sveta kot Sveta. če ne eksistira nobena človeška Tubit — pa čeprav Bit kot Nič je — potem nitukai tudinobe-nega Sveta. Svet je osnovna struktura skušnje in člo-veška Tubit transcendira za njo. Bit potrebuje bistvo človeka — torej Tubit. človek je tako varuh kraja ali držalo Biti (der Platzhalter des Seins). človeška Bit ima pred sodbami, mislimi in definicijami predmetno-tvorno moč (gegenstandsbildende Kraft) — človeška Bit omogoča biti-v-Svetu (in der Welt-sein). Bit-Nič iraa kjerkoli predmetno-tvoren pomen. Bit je prepu-stitev nasprotjem, Bit je Pogoj Možnosti predmetov izkustva (die Bedingung der Moglicbkeit der Gegen-stande der Erfahrung). Toda ta Bit (ki je Pogoj Mož-nosti predmetov izkustva) Možnost predmetov izku-stva nahaja le skozi predmetno-tvorno moč človeške Biti — Tubiti. Heidegger torej išče Bit v poti nazaj k človeški Biti.
To, da se Tubit drži noter v Nič (v Biti) na osnovi skrite Tesnobe (s čemer smo se lahko spoznali že v uvodnem orisu Heideggerjeve filozofije), dela človeka za varuha kraja Niča, za držalo Niča. To, da se Tubit na osnovi skrite Tesnobe drži noter v Nič, je presega-nje Bivajočega v celoti: torej transcendenca. Bit in Nič spadata skupaj, vendar ne, ker se v svoji nedoloč-nosti in neposrednosti ujemata (če gledamo iz Heglo-vega pojma mišljenja), ampak zato, ker je Bit sama v bistvu končna in se razodeva samo v transcendenci Tubiti, ki se drži ven v Nič. V Niču Tubiti šele pride Bivajoče v celoti samo do sebe. Ali kakor pravi Hei-degger: Cloveška Bit je lahko v odnosu do Bivajočega le, če se drži noter y Nič. Prekoračenje (Hinausgehen, tudi prehajanje) Bivajočega se godi v bistvu Tubiti. Tubit je kraj resnioe Biti — je tisto, kar naj se pred-vsem šele izkusi in potlej ustrezno misli kot mesto. Bistvo Tubiti je v njeni Eksistenci. Eksistenca je označba Biti človeka. Iz prav mišljene Eksistence si je mogoče misliti bistvo Tubiti — v odprtosti te Biti se razodeva in skriva daje in izmika Bit sama, ne da bi se ta resnica Biti izčrpala v Tubiti. Bivajoče, ki je način Eksistence, je človek. Samo človek eksistira. Stavek: Clovek eksistira — pomeni: človek je tisto Bivajoče, katerega Bit je od Biti v Biti oblikovana z razprtim stanjem notri v neskritosti Biti.
Bistvo Biti je vezano na bistvo človeka, bistvo Biti in bistvo človeka vedno spadata skupaj — sta Eno. Na resnico Biti — torej na neskritost Biti pa opozarja čas. Bit kot taka je neskrita iz časa, kajti v prisotno-sti prisotnega — kar pomeni, da vse prisotno tu je —, oziroma v Biti Bivajočega (ki je prisotnost tega pri-sotnega) vlada Cas, o čemer pa smo že govorili.
človek sam sebe napravi za prizorišče, kjer se mora Bivajoče odslej predstavljati (predstavljanje je mišljenje v tistem bistveno novem pomenu, ko je Bi-vajoče v mišljenju — predstavljanju nasproti postav-Ijeno predmetno in je zato mišljenje — nasprotno od lrdšljenja, kot predstavljanja, ki žene v enovitost pred-metnega. torej Bivajočega — pre-obrnitev.) človek sam sebe napravi za prizorišče, kjer mora ra »biti po-doba«, kar pomeni: predstaviti Bivajoče samo takd, kot z njim je, predse in ga tako postavljeno stalno imeti pred seboj. Tako je Bit Bivajočega (ki je Nič) iskana in najdena v predstavljenosti Bivajofiega. Na vseh stvareh lebdi nevidna senca, ko Svet postane po-doba (Bit-Nič se kaže v predstavljenosti Bivajočega) in človek subjekt: človek postane tisto Bivajoče, ki se nanj stavlja vse Bivajoče po načinu njegove Biti in njegove resnice. To, da Svet postane podoba in človek subjekt, je bistvo novodobnosti. človek pripada Biti in vendar Bivajočemu ostaja tujec, kajti senca na stvareh je znanilec zastrte Biti-Niča. Senca je očitna priča zakrite svetlobe: naznanja tisto, kar je v pred-stavi sicer odtegnjeno (kajti predstava v še ne pre-obrnjenem pomenu žene v enovitost predmetnega — Bivajočega, ostaja na Bivajočem kot Bivajočem in zato ne prodira v Bit Bivajočega), pa je v Bivajočem vendar splošno znano in naznanja zastrto Bit — Nič. Zakrito bistvo Biti se odkriva zmeraj kot nekaj Ne-bivajočega, kot Nič. Nič pa je Bit sama, ki se je bo človek polastil takrat, ko bo sebe kot subjekt prese-gel — ko Bivajočega ne bo več predstavljal kot objekt.
Ta razlika med Bivajočim, ki je Človek (skozi ka-terega bistvo — Tubit se kaže Bit, Bit kot Nič) na eni strani in Bivajočim, ki je Svet, na drugi strani — nujna predpogojnost obstoja Tubiti za obstoj Sveta, ki je določen le skozi Tubit po Biti-Niču: to razli-kovanje se je v Pirjevčevi interpretaciji Heideggerja izmaknilo — je sicer naznačeno, a za človeka, ki je le delno seznanjen s problematiko, o kateri govorimo, nejasno in nerazvidno. S tem nočem trditi, da prof. Pir-jevec te dimenzije ne pozna — povedati želim le, da v njegovi študiji ni jasno prisotna, a je BISTVENA za kolikortolikšno razvidno razumevanje Heideggerje-ve filozofije.
Andrej Medved
KONKRETNA REŽIJA
N samo listanje knjige, tudi rešija knjtge je ener-
KNJEGE
Hiša ima vhodna vrata, vežo, stopnice in veliko število vrat, ki omogočajo stvarem gibanje iz enega prostora v drug. Iz sobe v sobo se gibljejo tudi oči. število strani, ki omogočajo gibanje te enega prosto-ra v dmg. S strani na stran se gibljejo tudi oči.
Knjiga ima naslovno stran, uvod, tekst in veliko število strani, katere omogočajo gibanje iz enega pro-stora v drugega. S sstrani na stran se gibljejo tudi oči.
Kos lesa (vrata so kos lesa) se ne premika. Kos papirja fstran je kos papirja) se ne premika. Premika se energija, ki ni stvar, ampak stvarnik.
gija.
V   klasični  knjigi je režija knjige več ali manj zelo abstraktna, saj sledi znanim ali celo neznanim ci-Ijem. V knjigi »dobrega okusa« je cilj jasen, v knjigi »slabega okusa« je cilj največkrat zabrisan. V novo-dobni knjigi, kakršno konstituira edicija OHO, režija sledi sarno sebe, je sama sebi cilj in sled hkrati. Kako takšna intravertiranost vpogleduje v stvar, ki je na-vzoča na način režije?
Embrionalna knjiga (1. G. Plamenj je prva publi-kacija iz serije konkretnih tekstov samozaložniške edicije OHO. Osem prostorov razjeda šablonsko rabo slovenske besede STRAN v knjigi. Tu se stran ime-nuje samo tisti prostor, ki gre dejansko fde facto) stran. Zato prostori, ki so posvečeni tej razsvetlitvi, ne vsebujejo ničesar drugega kot to. Na mestu uvoda stoji orakeljski zapis DESNA LEVA DESNA LEVA, kar je težko uskladiti s točno in dosledno predstavo o tem. Konkretno je to nekaj čisto novega; lahko bi rekli: lepota novega reda. Podatki podajajo strani, kakor delajo to sicer številke.
Druga publikacija (Matjaž Hanžek) nahaja šest-najst prostorov na nepovečanem obsegu (dva le z ro-bom vezana prepognjena bela lista papirja, v novem formatu A5). Prostore opredelfujejo besede, od ka-terih je v vsakem zoru odtisnjenih štiri, tako, da štirje zori zrejo v prostor štirih besed. Te štiri besede gra-dijo štiri stavke, ki sledijo določen cilj. Spet so po-datki v veznem vrostoru; v dvakrat prepognjenm hrbtu.
Opus mč (Franci Zagoričnik) je očitno čisto kla-sična knjiga. štirje prostori, ki med seboj ne kores-pondirajo, so dobljeni tako, da je vmes več (tisoč) strani izpuščenih. Ostala so čudna števila.
V   zadnji  izmed  štirih publikacij  (I.G.Plamen) prvi in tretji prostor glasita   knjigo   audialno.   Prvi vsebuje besedo Tli&INA, drugi besedo ROPOT. Drugi in četrti prostor  gledata   knjigo  vizualno.   Tretji  je prazen, četrti centrifugalno izpolnjen (s podatki).
Pojem konkretnega v izvirnem jeziku pomeni CON — CRESCO, to je ZRASTI SE, TVORITI SE, NASTATI. V klasični knjigi njen prostor ni zraščen s tekstom. Tekst se ne obrača k prostoru knjige, ne stoji na papirju, nikakršna stvar ne nastaja. Embrionalno knjigo zaradi njene čutne strukture občutimo. čutnost omogoča z dejanskim dogajanjem knjige zraščen tekst. V publikaciji M.Hanžka se zaradi njene prostorno-sti izgubimo. Prostornost omogoča v štiri smeri dbr-njen tekst, kakor je v štiri smeri obrnjen prostor (odrezan papir). Opus nič zaradi izrednosti učinkuje izredno. Izrednost pa je variabilizacija svobode. In res si nista dve številki v neskončni številčnici enaki. Ta vesoljna variabilizacija je v publikaciji zraščena z občasno in enkratno, kot čudež posameznega cveta temelji na večni skrivnosti cvetenja. In končno bi tudi papirja druge publikacije I. G. Plamena sploh ne slišali, ko bi z obračanjem lista (z zamenjavo pro-stora) ne slišali tudi pojma, ki ga beseda ropot opre-deljuje, oziroma, ko bi s pojmovno antitezo tišina — ropot ne bila zraščena tudi dejanska antiteza dveh energij — statične in dinamične.
I. G.
NASLOV FAHREIMHEIT 451
Kakšni so oanosi ltied sivtnziu. v sveiu mma z na-slovom Fahrenheit 451? Tablete se izkažejo v škatlici, mogoče v škatlici za tablete. Roka zakriva škatlico, zakriva tableto. Tableto misli raka, ki ve za posebno gesto. Določena gesta roke označuje jemanje tablete v usta. Skoraj zakrita pa je gesta požiranja tablete, ki jo misli vrat oziroma bolje rečeno goltanec. Obraz na steklu, ki učinkuje ogledalno, ni obraz, ki gleda ogle-dalni obraz. Zato se obraz, ki gleda ogledalni obraz, se v ta namen poveča Ustnice obraza, ki gleda ogle-dalni obraz, zakrijejo ustnice ogledalnega obraza. Po-ljuba na filmu ni. srečanje se zgodi z izrazom. Pojavi so britev; oblika priprave, ki misli električni brivski aparat, izgine v košu, ki misli odpadke.
Ljudje se srečujejo vizualno. Vizualne Kompozi-cije ljudi harmonirajo z vizualnimi kompozicijami ostalih stvari. Gasilci krasijo gasilski avtomobil. No tranjost šinobusa, mišljeni so ljudje, sedijo ali stojijo togo, zazrti v določeno smer. Kakor televizijski napo-vedovalec nagovarja Lindo v določeni pozi, tako Linda v določeni pozi odgovarja televizijskemu napovedo-valcu, ki jo nagovarja.
Knjige gorijo. Zato je potreona temperatura 451l Farenheita. Vse dokler tehnika ne iznajde ustreznega optičnega fenomena — termometra, višina tempera-ture, todneje številka 451 v zvezi s temperaturo ni raz-vidna. 2e prej pa je očiten ogenj, očitni so ognjeni zublji, ki začenjajo prekrivati knjige, dokler jih po-vsem ne zakrijejo. Oočutna je barva. Sicer je oočutna visoka temperaUira ali vročina. Srečanje s plameni in vročino se kmalu konča, prične se sreča določenega vonja rn pepela, kar pa obenem z vročino zaenkrat na filmu še ne more biti očitno. Ornogoča pa takšno srečanje danes že happening.
Od happeninga je raziicno t. im. oaroaro.vo au nasilje, v katerem je skrit happening. Happening je tista stopnja kulture človeške civilizacije, ko je nasilje, v kolikor gre tudi za nasilje, samo sebi namen. V hap-peningu se realnost knjig uničuje iz realnosti plamena. V nasilju se realnost knjig uničuje iz ideje o uničeva-nju knjig. Proti takšni ideji protestiram iz nasprotne ideje. Z dogodki se pa strinjam. Strinjam se s prvo svetovno vojno, strinjam se z drugo svetovno vojno, strinjal se bom s tretjo svetovno vojno. Protestiram proti temu, da bi kdo mislil, da me lahko ubije. Toda s svojo smrtjo se bom strinjal.
I.G.
TRIBUNA - STRAM 7
ODREŠENIŠTVO KOT IGRAAUSEKULARIZA-CIJA EVANGELIJA
EVALD FLISAR: KRISTUSOV SAMOMOR. SAMOZA-LOŽBA. NATISNILA TISKARNA NIŠP, ČAKOVEC, SEPTEMBRA 1967. OPREMIL AKAD. SLIKAR PRAN-CE ANŽEL.
I.
Brž ko se srečamo z naslovom »Kristusov samo-mor«, ga doživimo kot provokacijo naše tradicio-nalne predstavnosti. Ni slučaj, da je na Slovenskem vzbudil pohujšanje, še preden je tekst vzpodbudil znanstveno kritiko. Sintagma obeh pojmov v naslovu je dokaj nenavadna: 6e namreč besedilo, ki stoji za takšnim naslovom, »izpričuje« (zakaj »izpričuje«, bo-mo videli kasneje) Kristusa, potem morem povezovati pojem samomora z njegovim imenom edinole na nek nenavaden, po vsej verjetnosti pa na klevetniški in zloben način podtikanja, pri čemer smo kar kmalu pri obdolžitvi o žaljenju vreskih čustev. Prvo vprašanje, ki se naravnost vsiljuje v zvezi s Flisarjevo knjigo, je vprašanje naslova: »Kdo je Flisarjev Kristus, kako se zgodi in dogaja v njegovem tekstu?« ali tudi drugače: »Zakaj ravno Kristus in ne morda Krištof Kolumb ali Napoleon?« Kot vidimo, je to vprašanje vprašanje o navezanosti oziroma o nezavezanosti tradicionalni po-dobi, ki stoji za pojmom, katerega tematizira naslov. Drugo vprašanje je problem samomora: »Kaj in kako je samomor v Flisarjevem tekstu?« in končno še: »Ka-ko je samomor s Kristusom?«
Vednost o Kristusu smo Slovenci prejeli po Cerkvi. To pomeni, da bo naše vedenje takšno, ki bo prire-jeno značaju in potrebam verske ustanove. Treba je vedeti, da ta ustanova stoji in pade z dogmo o Jezusu iz Nazareta kot mesiju (Kristusu), kar pomeni zdru-žitev zgodovinske osebnosti in božjega sina. Njegovo življenje in njegov nauk sta obvezujoči model vede-nja slehernega člana verske skupnosti. Status Cerkve je pri tem posredniški — med Jezusovim naukom in potrebo določene plasti v določenem zgodovinskem prostoru. Ker se tudi sama motivira z nadnaravnim izvorom, je s tem prirejena ontološko nadnaravnemu značaju svojega ustanovitelja in njegovega nauka. Za-torej edina sme razsojati q tem, kako pojrnovati pra-vo podobp. Jeznsa in črko njegove postave.
Kar pa raziskovaiec literature »sme« vedeti o Kristusu, je vednost o Jezusu, osebi iz krščanskih tek-stov, do katerih se vede na način znanstvenika, kot do posebnih struktur, ki so na način literarne forme. Takšna naravnanost torej ne vključuje svetovnona-zorske pozicije. V tem smislu so za literarnega zgodo-vinarja enako važni in značilni »kanonični« in »apo-krifni« teksti. »Kanonizacija« je izvedena po izven-literarnih kriterijih kot selekcija verski ustanovi ne-ustreznih besedil. Neustrezno pa je vse tisto, kar bi utegnilo »popačiti« nauk in ga izročiti s tem svobod-nim priredbam in tolmačenjem vsakršnih laikov. Z laicizacijo pa verska ustanova izgubi funkcijo edinopooblaščene in mitične ustanove. »Kanoničnost« in »apokrifijost« sta torej samo pojma — pedanta »konstruktivnosti« in »destruktivnosti« v politično-si-stemski, državotvorni eshatoloaiji.
S stališča literarne zgodovine apoknfno dejanje pomeni povsem nekaj drugega. Za pojasnitev razmer-ja med »kanoničnim« (pravilnim) besedilom in »apo-krifnim« spisom nam služijo karakteristike tekstov iz istega obdobja, v katerem so nastali teksti, ki popi-sujejo Jezusovo življenje Za te tekste strokovnjaki uporabljajo skupni izraz »antieni roman«, za obdobje pa izraz »pozna antika«. Osnovna značilnost teh t. im. romanov je da so v svoji temeljni strukturi vezani bodisi na mitologijo bodisi na religijo, pri čemer jih jo mogoče pojmovati kot sekularizacijo mitologije oziroma religije (Sekularizacija od seculum — stole-tje, ta svet, to življenje v nasprotju z aeternitas — več-nost, posmrtno življenje) Roman kot po-posvetenje mita (v nasprotju s teksti, za katere je lastna še kult-na funkcija), ohranja osnovno strukturo mita, katere-ga laična izpeljava je nek roman. (Tako je npr. za vse romane, ki jih strokovnjaki izvajajo iz kulta Ozirisa in Izide — to je večina romanov — značilen prevzem iskateljskega, blodenjskega principa z erotično vsebi-no. Nekateri teksti imajo še propagandni, apoloteski značaj, kar pomeni, da so v historičnem procesu laici-zacije še foliže kultu. Za nas je zanimivo, da so tudi nekateri krščanski teksti prevzeli strukturo s princi-pom blodnje in iskanja. Zato ni noben slučaj, če je Cerkev vse te tekste po vrsti odpisala kot apokrifne (čeprav to ni edini vzrok). Jezus seveda, kot inkarna-cija prerokb o mesiji, božjem sinu in odrešeniku, ni mogel bloditi, tako tudi ne njegovi učenci in apostoli. Značilno za apokrifne tekste pa je na drugi strani nji-hov apologetski značaj, ki pa je vezan že na novi, me-sijanski kult Apokrifni teksti so tedaj laičnp variante kultnih vsebm
Treba pa se je vpražati, kaj je tisto, Kar je omo-gočilo na eni strani verski ustanovi delitev tekstov, z našega stališča pisanih na način literature, na »pra-vilne« spise in na spise »temnega izvora«, na drugi strani pa znanstvenemu pristopu, da ignorira takšne kriterije? Odgovor na to vprašanje bo postal sam od sebe, brž ko se "bomo seznanili z značaje^^ \- name-nom spisov, ki jim Cerkev pripisuje kanorrčno ve-ljavo. Ker nas konkretno zanima lik Kristusa, se bomo
iiied 27. knjigama kanona nove zaveze omejili na tiste spise, kl popisujejo življenje Jezusa, ki da je Kristus — mesija, odrešenik. To so štirje evangeliji (blago-vesti). Uvod v sveto pismo rabi zanje izraz »zgodovin-ske knjige« (čeprav bomo videli pri tekstu, ki ga pri-pisujejo Janezu, tudi v tem pogledu značilno razliko). »Zgodovinske« v evropskem svetu pomeni toliko kot »resnične«, resnici docela podrejene in z njo skladne, v nasprotju z »literarnimi knjigami«, ki v zgodovin-skemu svetu veljajo za tako — kakor — resnične, res-nivi, to je zgodovini, samo podobne, s tem, da so verjetno (verisimiles). Svoj smisel in svojo ftink-cijo v verski skupnosti potemtakem spisi ohranijo in vzdržujejo samo tedaj, kadar jim ne pripisujemo sta-tus quasi-realnosti, temveč jim podelimo vrednost zgodovinskega pričevanja, dokumenta. S tem pa seve-da ni podan zadosten pogoj, da bi tekst ustrezal kult-nemu značaju verskega nauka. Treba je upoštevati, da so teksti zasnovani apologetsko, da prikažejo »ustanovitelja« kultne skupnosti kot zgodovinsko ose-bo božjega porekla, ki se razodeva v čudodelništvu, po mističnem rojstvu in »poveličanju« ter mističnem slovesu od tega sveta. Da pa bi tudi tekst, ki popisuje »božje razodetje«, ustrezal mistični naravi kulta, mu je treba poleg zgodovinske vrednosti podeliti tudi mi-tično vrednost. Ta pogoj pa je izpolnjen tedaj, kadar je izvor teksta identičen z izvorom svoje vsebine. Ta pa je nadnaravna. Zatorej citat iz katoliškega kate-kizma: »Sveto pismo so tiste knjige, ki so pisane po navdihnjenju (!) Svetega Duha in jih Sveta Cerkev priznava za Božjo Besedo.« Grancija za zgodovinsko verodostojnost teksta se torej utemeljuje v nad-zgodovinski, nadnaravni biti, s čimer je zagotovljena super-resničnost, ki presega moč resnice zgodovin-skega sveta, s čimer ji je podeljen absolutni primat v tem svetu. O apokrifnih spisih pa pravi uvod v Sveto pismo, da so to tiste knjige, »ki so si po krivici prisvajale apostolski izvor in božjo veljavo«, kajti na-men njih avtorjev je bil »ustrezati radovednosti ver-nikov in z izmišljenimi bajkami dopolnjevati kratka poročila kanoničnih knjig ali pa pod pretvezo, da so kanonične, med verniki sejati krivoverne nauke.« V tej oznaki je torej zaobseženo vse, kar smo upoštevali pri antičnem romanu kot sekularizaciji mitologije.
Kaj smo doslej ugotovili? Prvič, da se je proces sekularizacije začel tudi v območju krščanske religije in to že v zgodnji dobi. Izraz tega so »apokrifi«.Dru-gič, da je Cerkev te tekste obsodila, kar ji je omogočilo posebno pojmovanje resnice kot resnice zgodovinske-ga sveta. Da bi literarni tekst v tem svetu prejel zna-čaj funkcije, mora izgubiti status quasi-realnosti in prevzeti značaj zgodovinopisja. Literarna laicizacija re-ligije je sprejemljiva, dokler ji ne pripisujemo vred-nosti »razodetja«. (Tako so tudi s cerkvenega stali-šča sprejemljivi teksti, kot so Zgodbe Kristusovega trpljenja Giovannija Papinija — psihologizirana va-rianta evangelija, v tem smislu je treba razumeti tudi številne velikonočne procesije, ki so masovna reali-zacija skrajno zlaiciziranega pasijona, za katerega se z analizo dajo dokazati tudi primesi vsakovrstnih dru-gotnih kultov in folklornih elementov.)
če se zdaj vrnemo k začetku tega razmišljanja — ali potem vse to, kar smo doslej popisali o sekulari-zaciji religije, velja v enaki meri in v enakem smi-slu tudi za tekst »Kristusov samomor«? Moramo ugo-toviti, da bi bil vsak sklep v obsegu doslej pregle-danih dejstev še vedno preuranjen. Nismo si še ogle-dali samega teksta, ki je dal pobudo za razmišljanje v tej smeri. Ce smo izhajali iz donjneve o analognem prenosu strukture Jezusovega mesijanstva (kristov-stva) v tekst »Kristusov samomor«, si moramo naj-prej ogledati poglavitne značilnosti tekstov, ki popi-sujejo Jezusovo življenie. da bi preverili umestnost domneve
Evangelije pnpisujejo štirira različnim avtorjem, katerih vsak na svoj način tematizira Jezusa kot odre-šenika. Vsebina vseh štirih tekstov je dogmatično apologetske narave. Tekst, ki ga pripisujejo Matevžu, je sistematično zasnovan za razliko od ostalih, kro-noloških. Področja so govori, čudeži in usposabljanje učencev. Spis prikazuje Jezusa kot utelešenje prerokb o mesiji, zato se avtor sam kot tudi Jezus v tekstu vseskozi sklicujeta nanje. To je tudi edini evangelij, pisan v aramejščini, ostali so grški. Za tekst je zna-čilna močna propagandna nota in kritika farizejstva, katerega priseganja na »mrtvo črko postave« Jezus redigira v smislu humanističnega oživljanja »duha postave«. Tekst, ki ga pripisujejo Marku, je afirma-cija Jezusovega božjega porekla ter apostolov kotd neposrednih prič »božjega razodetja«. Tekst »evange-lija po Luku« se v mnogočem opira na Markovega. »Izvirnost« so popisi Jazusove mladosti. Za tekst so značilne številne epizode — »prilike« (o usmiljenem Famarijanu, izgubljenem sinu, grešnici Magdaleni ipd.), ki so zaraetki evropske parabolične humanistič-ne literature in ki so doživele brez števila redakcij v slovstvu vseh časov in smeri. Poudarek teksta je pri tretjem evangeliiu že na vesoljnosti odrešenikove bo-žanske raisije, ki ni namenjena zgolj izvoljenemu, ju-dovskemu ljudstvu. Medtem ko prvi trije (v kronolo-škem smislu), tzv. sinoptični evangeliji, podajajo do-kaj podobno sliko v približno enakem redu, pa se tekst, ki ga pripisujejo apostolu Janezu, od njih v mar-sičem loči. Teologi ga imenujejo tudi pnevmatični — duhovni evangelij, za razliko od somatičnih — te-lesnih S to oznako je podana tudi narava teksta. Ce-trti evangelij je popis, kako se je »učlovečena Božja Beseda razodela izvoljenemu ljudstvu, svoji lastnini, a je njeni niso sprejeli«. Težišče je na apologetsko-polemični vsebini. Dogajanje je postransko, važni so predvsem govori z dogmami o sveti trojici, učloveče-nju božjega sina in »skrivnosti« odrešenja. Vera v to je garancija za soudeležbo pri Jezusovem božjem živ-ljenju. V zvezi s tem so tudi karakteristike Janezo-vega Jezusa: Jezus »sinoptikov« je preprost človek, ljudski tribun, pobratim revežev in »grešnikov«. V za-četku ga nihče ne priznava, kasneje pa Peter izpove vero v njegovo mesijanstvo, nakar se še sam javno okliče za mesija. Četrti evangelij pa v tem smislu ne pozna nobenega razvoja. Jezus iz Nazareta nastopi že od vsega začetka najvaljen kot formirsni bn?. kate-rega božja narava se manifestira v vseh njegovih de-lih.  Jezusov  jezik  je  v  tekstih  sinoptikov  nazoren,
preprost, in govori o moralnih in eshatoloških »resni-cah«. Jezik četrtega evangelija je filozofičen, način izražanja alegoričen. Govor Jezusa se v četrtem tek-stu ne ločuje od govora drugih oseb, v ničemer pa od avtorjevega jezika v pripovednem delu teksta. To se-veda marsikaj pomeni. Struktura pripovedi spominja na judovsko slovstvo sodobnikov, kar seveda tudi marsikaj pomenl.
S tem smo povzeli nekaj temeljnih karakteristik tekstov o življenju Jezusa, ki velja za Kristusa. V vseh je v ospredju mesijanstvo Jezusa, njegovo odrešeni-štvo, ki prihaja od nadnaravne biti. Karakteristike od-rešeništva pa so: javno nastopanje v obliki »pridig« z značajem poučevanja o moralnih in mističnih dog-mah. Dogme same so humanistična redakcija dote-danjega moralnega kodeksa, zasnovanega na principu golega boja za obstanek. Druga značilnost odrešeništva je podkrepljevanje pridig z deli, ki so čudežno pose-ganje v naravne zakone. Tretja značilnost je mistično žrtvovanje ali daritev mesija, katerega »izničenje« njegove človeške narave v smrti je odvzem apriorne grešnosti človeškemu rodu. S tem je zagotovljena ti-stim, ki v to verjamejo, udeleženost pri božji kompo-nenti Jezusove človeške narave.
Kot bomo še videli v nadaljevanju tega razmiš-ljanja, Flisarjev tekst in njegov Klement sprejemata več značilnosti Jezusovega odrešeništva. Komparacija tem smislu se nam ponuja predvsem v zvezi s četrtim, »duhovnim« evangelijem. Razlike se bodo seveda po-kazale v biti, ki motivira Jezusa Kristusa, in v biti, ki motovira Kristusovega Klementa.
LITERATURA, KI SMO JO MED DRUGO DO-SLEJ UPORABLJALI:
—   SVETO  PISMO  NOVE  ZAVEZE.
—  DR. ANTON SNOJ: UVOD V SVETO PISMO.
—  KARL KAUTSKY: IZVOR KRŠČANSTVA.
—  DUŠAN PIRJEVEC: ANTIČNI ROMAN (PRE-DAVANJA).
Jaro Novatc
NAMA - KLET
Ma stekleni poaici je vrsta emaikiH psov iz por-oelana. Tak pes ima dvignjepo eno taoo. Psi so postavljeni na polici tako, da je v bližini repa enega psa gobec drugega psa. Psi niso postavljeni eden za drugim. En pes je postavljen poleg zamišljenega podaljška drugega psa naaaj. Polica je od spodaj o&-vetljena z lučjo.
Ta luč je prvi artikel. Ta je prvič tako, da žari. Drugič je ta artikel tako, da je na svojem mestu.
Tisti psi so drugi artikel. Kako je ta drugi arti-kel? Prvič tako, da so psi enaki. Drugič je tako, da so psi v določeni legi. Tretjič je tako, da so psi ob-sijani od svetlobe, ki žari iz luči.
Tak pes je tretji artikel. Tak pes je prvič tako, da je iz porcelana. Tak pes je drugič tako, da je podoba takega psa. Tak pes je tretjič tako, da je z dvignjeno taco. Tak pes je četrtič tako, da je na svojem mestu.
Na drugem mestu je kup posod. Posode so na-ložene v skupinah ena nad drugo in ena pod drugo. Skupine so naložene različno visoko. Tiste skupine, ki so bližje mestu, kjer ni posod, so nižje. Tiste skupine, ki so stran od mesta, kjer ni posod, so višje. Posode so različno velike. Take posode se imenujejo   lonci.
VsL lonci na kupu so iste barve. Vsi lonci na kupu so rjavi. Ali je kup rjav? Kup ni rjav. Lonci so rjavi. Kup je sestavljen. Lonci niso sestavljeni.
Lonci so po svoje oblikovani. Oblika loncev je enaka sebi. Videz kupa je enak sebi. Videz kupa ni po oblikah loncev. Videz kupa je po svoji sestav-ljenosti. Oblika lonca je eno, na loncu nalepljen pa-pir z znakom 18 je drugo. Papir z znakom 18 je ves v sebi. Vsebina papirja z znakom 18 je: kako je papir obrezan, kje leži znak, kako je 18 natisnjeno.
Natisnjeno 18 je nov a-rtikel. Sestoji iz dveh črt. Crti sta črni na belini papirja. črti sta svoje oblike.
Razdalja od črte 8 do noža za grapefruit je jasna. Raždalja od konca noža do natisa grape-fruita je jasna. Razdalja od natisa grapefruita do papirja, na katerem natis leži, je jasna.
Poleg noža za grapefruit je patent zoper kip^ije mleka. Poleg patenta zoper kipenja mleka je napra-va za rezkanje pomarančne lupine. Poleg naprave za rezkanje pomarančne lupine je nož za strganje korenja. Poleg noža za strganje korenja so vilice za nabadanje polžev. Poleg vilic za nabadanje pol-žev je naprava za rezanje krompirja. Poleg napra-ve za rezanje krompirja je naprava za brušenje rezil. Poleg naprave za brušenje rezil je rezilo za oblikovanje masla. Poleg rezila za oblikovanje ma-sla je priprava za odstranjevanje jabolčnega strže-na. Poleg priprave za odstranjevanje jabolčnega stržena je zajemalka za oblikovanje sadja, Poleg zajemalke za oblikovanje sadja je druga naprava za rezanje krompirja.
Kako so ti artikli? Ti artikli so eden poleg dru-gega. Medsebojna lega artiklov je ena lega. Lega artikla na papirju je druga lega. Lega pamrja je drugačna lega.
AL9»
8.STRAN TRIBUNA
Pol ure pred šihtom gre proti Supermarketu po Delavski cesti, ki ima edina v predmestju bulvar. Pre-seneti ga težka kopavost šmarjete. Kakor kamenita in deblasta pokrovka jemlje sonce. Iz njenih mrzlih nog prihajajo ljudje in potem zahajajo v prepad, ka-mor so pogreznjene fabrike, z dimom in prahom, in Sava z okamenelimi bregovi.
V furijasto odtekanje se zasadi sveža sapa iz nasprotne strani in se razlije čez cesto in travnik. Na-bart je čutiti otroštvo. Osemletkarji prižvižgajo Mar-seljezo in vmes jih več kriči zviška All you need is love. Deška telesa so kakor v deliriju sphana v gube, rdeča v videz. Glave visijo navzdol, ker so vratovi ko zlom-ljeni, oči pa begajo sem in tja po ravini, ki raste v varljiv vrh. Mimoidoči hitijo naprej mimo na delo, le včasih postane kakšna mamca, s težavo pohiti za svo-jo sapo in se pri tem križa, ko sliši in gleda narobe-svet. Na pomoč kliče vse svetnike, da včasih niso bili takšni. Oni pa kar naprej rjovejo brez ritma, a z mujo. Sele med bloki potihne trušč in potem je res za hip mirno. Celo v Marketu se poležejo rafalasti glasovi blagajne.
Zamišljen gre čez tlak Ves čas ga obletava njegova senca in se slepo zabada vanj kakor brezglav množica. Umakne se vase. V drobovju ga zbada svet z viškom proizvodnje in zasičenostjo z zločini, tako da se zdaj pa zdaj sprevrže skozi topo, brezčutno pretakanje iz votline v konico. Prelomi svoj pogled, v katerem se pe-livajo človeška bivališča, ki štrlijo z odprtimi vrati proti nebu. In medtem zaudarja po mrtvih, ki obto-žujejo, in po živih, ki gnijejo brez hrbtenice.
Srd se razlije po njegovih žilah. Poten postane v obraz, ovratnik ga davi in njegovo telo je ko gnilo steblo. Prah lebdi v raku, ko suho pljune in ko plju-nek pogoltnejo nešteti delci. Nemoč ga zaseže. Kljub temu poskuša kotaliti svoje noge dalje pod seboj. V naporu se prime zraka: z ustnicami, s požiralnikom, s pljuči. Vse telo prisloni ob nevidno deblo in se vara s svojo močjo. Na robu obstane, kjer se pot zlomi, zdrsne po hribu navzdol in potem čez Savo, ki je do-stikrat živordeča.
Gleda. Na dnu doline sestavljajo železne pragove. Mar bodo okovali rast? Vzpne se dol. Mimo nesejo dolge in navidez prazne kovinske palice. Nosačem se zajedajo do pasu in njihovi koraki se neizbrisno vtisnejo vtla zaradi bremena. Ob njih stopa človek z napihnjenim mesom in koraka v njihovem trudnem ritmu; ko da je brez telesne teže. To je prvi dan po počitku.
Robert stoji pri nogah stoletnega kamna, da ne vidi njegovega kovinsko sijočega vrha, ki sili v kopast Krvavec Polašča se ga nenehni tok pod njim. Zvr-tinči se in prične glodati čas vse tja do tropa. Oni ga zgolj slutijo, ker ne morejo obrniti vstran svojih glav. Robert jih opazuje. Njihove oči so zlite z breme-nom. Vzpne se na prste in reče nekaj proti v zrak nad glavami, kjer so ugasnile misli. Oni, ki ima roke na hrbtu in šteje peščena zrna pred svojimi nogami, se zlovoljno obrne. Korake nameri proti mladcu in prične preštevati drobce njegovega telesa. Robertu zakipe živci, oni pa se le namrdne ob njegovem neraz-ložljivem besu in se z oblastnim pogledom usmeri čez dolino. Robertova koža nabrekne, mišice se polni-jo pod njo, v prsih ga davi in nakrat bodljavo bruhne vanj. Odlepi se od zemlje in brca z nogami in batina z rokami in že visi njegovo telo z videza onega. Pre-vrne ga v pesek, zamaže mu oči in usta. Poklekne na njegove prsi in globoko se mu vdre, da se komaj iz-vleče iz gnilega ožilja. Težko diha, vendar vse lažje. Ne-znana teža pa ostane v njem, da čuti vsaki delec svojega telesa. Prazno begne z očmi po dolini in potem še brezciljno bega, bolj in bolj nejeverno kot pa za-čudeno. Otroci se podijo v fabriških parah okrog ro-govilastih dreves v dolini, ki je ko kamenita grez-nica. Kdaj pa kdaj jih zakrije pregreti zračni puh, da so ko angelčki, a se v hipu prostor izčisti, da so spet umazani in razigrani pred sivim stenskim ozadjem.
čez njegove oči se raztegne dolga železna črta, ki prihaja na ramah. Ne prenese nič več.
Z rokami in glavo sune vanjo, da počasi zdrsne pro-ti zemlji. Nosači se buljasto zapičijo vanj ko goli. Znoj curlja z njih in bes jih oplazi ko udarec zviška, teles pa še vedno ne zravnajo, kakor da je breme ostalo. Svoje roke zasadijo v zrak okrog sebe in po opičje sklonjeni udarijo po izpraznjenem pesku proti njemu. Nagonsko se prestraši nedoumljivega gibanja. Pa ga še grabi in cefra z neodnehljivim ognjem. Kakor da je vstalo v svoji bistveni obliki. Robert tuleče oklesti ne-kaj rok, ki rjaste segajo po njem, in udari v mnoge spenjene ustnice in v zbovja. Toda izgubi se v bode-5em pogledu divjega zrkla.
Besede nenehnega prekletstva butajo v njegovo te-lo in dušo in mu jemljejo zrak izpred ust in tla izpod nog.
»Razbremenil nas je. Glejte, razbremenil nas je ... o,.. o ... mater ti... O, o,« ga otepajo dalje z žila-vimi rokami sedanjosti.
In črede poteptajo volkove, ki zgolj tulijo. Votli-na raste v votlino. Svet nas ukroji po svoji podobi.Glo-bina raste v globino. Svet je nad nami. Sonce se spro-šča v bremenih. Sence so nenehne radosti. Meso se loči od kosti. Plodne zeralje je vse manj. Pot se vra-ča in spet odhaja. Odkod in kam? Le kam?
Oni zarjovejo, kakor bi se nanovo rodili. Posled-nje moči vzburkajo mišice in v galopu se sklonijo k zemlji. Z dušo in telesom spet dvignejo železo na rame. Mnogo višje od svoje duše.
In znova so ljudje. Pozabijo na razmesarjeno bi-tje, ki leži v pesku. čas spira njegov dan, on pa še ve-dno hoče vstati pa odpira in zapira svoje čeljusti.
Skozi njegove zenice uderejo lopataste roke, ki vodijo svedre v blaznem pogonu in jih zasajajo v že-lezno ravnino. Za njimi ostajajo brezna z ostrimi ro-bovi in vrel dim vre iz njih. Kdaj pa kdaj priteče mle-ko čez oči in čez prste, da se izgubijo v mehki, teko-či steni, toda vedno znova se izvijejo s prirojeno obliko. Mlečni čas pa obvisi na koncu svedra v lebde-či, slepi kaplji. Potem priteče kri po žilah, da se prsti napno in se v sunku polastijo svedra. S konice od-pade kaplja in ostrina zevne. Znova in znova ko ne-skončna pot. Preselijo se v te konice, skozi katere odteka znoj, in tako se prežro za kanec teme dalje. V trenutku   izčrpanja   obesijo   pridobljena   oblačila
drugo ob drugo in naposled navidezno odidejo iz pn jema ogromnih kovinskih rok.
Spet jih vidi, ko suho pljune v zrak. Stopajo proti domu ko da brusijo svedre. Iz kovinskih drob-cev izbrskajo videz sonca in trkajo po vratih.
Kuhinja ima tudi obliko mučilnice. Pri mizi stoji dolgo, razpotegnjeno telo. Likalnik komaj slišno drsi po ploskvi. Njen obraz je brezizrazen ko da že skozi mnogo življenj strmi v enake gibe rok, prisluškuje enakemu ritmu lastnega dihanja in srca. Ničesar in nikogar ne pričakuje, zato preplašena sledi bližajo-čim se korakom čez peščeno dvorišče. Počasi ugiba, domneva, prebuja se ko iz narkotične more. Spomni se. Po teh stopinjah vstopi vedno njegov obraz.
Robert visi med vrati in okleva. Končno. Klju-ka omahne in svetla odprtina se s treskom utopi v ostalo steno. Likalnik pa živahneje popotuje po beli površini, da se katerikrat dvigne ko pokajoč avion in z udarcem spet pristane. Drugače molk. Ona ne dvi-gne oči. Vse preizkušnje, v katerih je zmagala ali pa je v njih klonila, so samo jalova spoznanja. In zato si kupuje vitaminsko kremo za polepšanje videza. Naj vsaj nekaj izgine za njo. Gube na obrazu, pod očmi, na vratu, prejšnji dan, mož, ki ji srka sok, ki odhaja in se vrača zgolj po njeno moč. Učinek pa je dvomljiv.
PAVEL LIJŽAN
MARNJE
še vsa zapredena v molk švisne z očmi skozi okno ko zdresiran ptiček za prostostjo. čuti, da se nekaj dviga v njenem telesu in ji nastavlja ostrino na vrat.
Onstran otroci grabijo listje na kup in čez čas skačejo in se potapljajo vanj. Gleda v majhno morje odpadlega, izmozganega, ki se širi.
Robert prižge cigareto in dim puhne proti njej, da se ji cinkasti kolobarji omotajo okrog ramen. Zadnji jesenski ognji.
Skuša se pomiriti, ne pa postati popustljiva ali usmisljena. Caka. On mora vsak čas spregovoriti. čaka. Beseda je trda, neprizanesljiva. Kot sodba ljudi. Ni sodbe brez koristi
Likalnik se razgreje do kraja in rdeča luč ugasne. Misli. Ljudje si vedno šepetajo v trgovinah; kot po-rotniki. Ona teče ob vitrinah in si mimogrede nabira hrane. Kakor ji ugaja ali kakor more. Stene pa se medtem plazijo vsaksebi. Tačas skuša kričati. Pustite me, pustite me, a le nanagloma hlipa, hrbet jo peče, ogenj ji pronica do koncev prstov. V roke se ji spla-zijo mrzle ustnice, ki se premikajo. Ona počasi raz-bira raztezanje in krčenje, sestavlja črko za črko in ko se ustnice umirijo, okameni. Nezavedno, z brez-čutnim naprezanjem se le izcimi razbrano v njenem grlu: saj te sploh ni, saj te sploh ni. Brez prestanka.
' Počasi, nejevoljno in medlo pride njegov glas do nje: »No, vidiš spet sem..,« pa se znova razprši v njenem srepem pogledu.
»Spet sem prišel,« de živahneje. Pogleda v veliko ogledalo za njo. Hrbet ji je upognjen kot k otroku, rok ni videti; trde kretnje so se razgubile.
»Prvo besedo je treba najti.«
»Da,« pritrdi, ko da se umika.
»Da bi vsaj nekaj rešila.« »Rešila,.« zopetni od-mev Ostane tiha, še sklonjena, pripravljena. Ljube-zen raste, jo preraste. Treba je žrtev.
»Treba je vendar nekaj reči,« trmoglavi on in ona mu tudi dvomljivo pritrdi z da-jem.
»Prvo besedo je treba najti,« prihaja do nje, za-njo zdaj že prazno, brez pomena, zato le zmigne z ra-meni in hrbtom proti njemu.
Treba je reševati tisto za seboj. Najnujnejše. Re-snica je blizu.
»Ali pa nadaljevati,« tudi odmrmra on. »Nadalje-vati nekaj nedoločnega,« pravi hitro brez namigov. ko da je šele zdaj presodila.
»Nedoločnega,« se zapiči vanj. Nedoločnost. To ga veče nanjo. Priklenjenost? Njeno postopno in počas-no prihajanje, spoznavanje dosegljivih oblik, dojema-nje, ko postaja sedanjost. Priklenjenost.
Robert se naščeperi in jo debelo gleda, ona pa se zdrzne, obrne z obrazom od svetlobe, tako da je zdaj s hrbtom naslonjena nanjo. Dajati in jemati. Tako preprosto je določena sedanjost.
Misel ji zguba čelo, njene oči postanejo motne; širijo se zaradi vodenosti nad zrklom. On jo vidi pa si trdo dopoveduje, da ji mora dopovedati. Približa se ji, a ona odskoči z lahkoto sence in podrži likal-nik v roki in že vpije vanj: »Ne, nič več. S teboj nič več. Raje sem... nevemkaj. Prisegam. Nič več. Nič več.« Oči ima rdeče od razdraženih žilic. Spomni se svoje mame: »Bodi pametna. Končaj šolo. Najdi si službo. Potem pride moški s trdnim kruhom. Bodi pametna. Vzameš ga.«
Robert se obrne k njej: »Moraš, moraš zaradi sebe. Glej ljudi, slačijo te. Za prazen nič. Moraš.« Nagne se k njej z žarečimi očmi, napetim obrazom, nabreklim telesom. Njegove dolge roke ji zasežejo život, razbijejo upor. »Začela si se biti. Bij se ...«
Svetloba neopazno kaplja skozi odprtine v stenah, kakor peščeni tok, ki nenehno meri utrip časa. Obred se konča z nemo molitvijo: vsakdo potežka svoje na-sičeno drobovje in se s strastnim pogledom zažre v svoje roke ko da bi zahvaljeval neskončna slana po-Ija. Naenkrat oživijo otroci in se naselijo v njihovih naročjih, njihove roke pa obstanejo v stiski resnič-nosti in potem, kot da hočejo streti lastno sodbo, z vso silo pritisnejo na drobna telesa, ki se upro in se razburijo čez prag. Oči za mizo jim sledijo in posr-kajo vsako stopinjo
V  trumah se vzpno in za hip zabredejo v tostran stvo, ki se pretaka skozi slepe lupine mimo. Izmozga-nih mišic upadejo v spanje.
Še vedno so upognjeni nad kovinsko ploščadjo. Manjši in manjši se ustavljajo v nenasitnem pogonu. V predahih iščejo prijeme, da bi se popolneje spopri-jeli s snovjo. In vseskozi od vzhoda dne do zahoda noči, drsi čas skozi čelo, skozi pleča in ropa; nepri-zanesljivo ropa žive kraje ki se potno dvigajo v sle-pilu svetlobe, kjer znova izgubijo tla pod nogami in nebo nad glavo y sklenjenem krogu nezadostnega.
Zamolklo dihanje otepe zrak kakor edina prisot-nost na medlih obrežjih Robert umirjeno leži na hrbtu, veke ima priprte. da le motnjavo opazuje stvari. Vsakršno gibanje krvi po žilah je tačas odveč, zato mu srce poredkoma in leno razpne levo polo-vico prsne votline. Edino misel še naprej zbada v od-sotnem telesnem mehu, ugreznjenem v konfortu rde-čih blazin, blazinic, oblog, ogrinjal, pregrinjal
Premišlja, brez cilja in namena.
V  predvečernih urah greš   lahko   k   Vmotoču  na robu delavske ceste  kjer se za mal denar opiješ do samozadovoljstva in vsezadovoljstva. Skozi ozka vrata upadeš po stopnicah v hladen betonski prostor. če bi se gledal z gladine pozenitnega dneva, bi videl, da ti  najnazadnje  izgine glava.  Doli se  vinsko-žvepleni vonj razširja od tal do surovega stropa in vmes ovo-haš znoj iz velikih Borovih škorenj, kravarski smrad hlevskega fertaha    Včasih   prebodejo   običajni  zrak tečni parfumski hlapi s pravkar obritega lica posta-ranega gospoda, ki je zagozden z belo srajco in kra vato med rdečimi obrazi kot bog med množico. Pro-stor je tesen, natrpan z dimom in vsevprekglasovi, kaš-ljem in drobci sline, ki z besedami špricajo iz ust Na desni Je šibka miza pod suknenimi in golimi ko-molci in grmado besed, ki zadeva zdaj može na levi, zdaj na desni. Kakor gumijasta krogla se nenehno od-bija in udarja brez prestanka. Vse več je je, nič se ne odkrhne na nobeni strani. Okrog modrega kvadrata bolščijo negibni bloki in blokci, bolj koščeni, manj meseni, nekateri z golo streho, premlevajo vsakdanje dogajanje, razpletajo preteklost. Včasih nato zaslišiš nadušen, a zanesen glasek zardelega   možiclja,   ki   z Naprej   zastavo  slave  podoživlja   grabna  bitk,  kjer ogenj zmrzuje kljub herojstvu. Možicelj se raztegne čez ves prostor in surovo pritišči skozi dim do sten in se spet vrača v zgodovino ko s pogledom na meda-ljo, dokler ga gromki smeh v njegov brk ne prisili, da se zgrbi za svojimi dva deci in se zatopi v molk s svojim kraljem in plemstvom vred. Posluša: »Gmh dej!« Kozarec podrži na pol nagnjen v tresoči pesti, od koder štrli mezinec mehko stegnjen, po bontonu, aristokratsko. In ne veš, ali je od trdega dela negi-ben ali pa kot edini bore malo žuljav prst zakriva preostalo roževinastotrdo notranjo plat dlani.
Dan se odkotrlja. Večer pade mednje s hropeči-mi stopinjami, ki so večno vklenjene. More so pre-trgane pred koncem, da so brezplodne, zakaj curek krvi vdere v zavest in nabrekle oči se splazijo čez lebdeča tla, mize, stole. Nenehen tir prebode snovi in pritisne na prsi z znamenjem omračitve. Tuleči gla-sovi hušknejo kvišku iz zemlje in kamna, tuleči gla-sovi strmoglavijo z nagrmadenih oblakov nad glavo. Spopadajo se, da ječi zrak, ki stisne kožo in upogne kosti z bolečo težnostjo. In pritekajo nove trume iz zemlje in iz kamna, tok proti toku, in istočasno, v jed-kih predahih, nadaljujejo mrtvi svojo pot, živi svojo pot; tok od toka.
Ko zaznajo svojo pot, se odlepijo od zglavja in se betežni postavljajo na noge. Vrtijo se v krogu svo-jih čeljusti kakor brezosno vrtenje. Na kolenih pri-stanejo. Telesa so oči, ki merijo. čeri se ščeperijo. Vojaki se vojskujejo. Zemlja se upira kruhu. Ogenj požiga žile, svet se naseljuje in izgublja obliko. Plug se zajeda v zrak in ne pušča sledov v zemlji ne v se-menih ne v setvah.
Robert strmoglavi v brezdušno nižino. Tudi žena ga sprejme, ko je izbljuval svojo dušo. In prostor spet neizmerno narašča nad njiraa.
TRIBUNA STRAN 9
zavese minejo drevo raste
kam boš danes šla v mali kino grem gledat kaj delajo otroct
noz za sir mi kaže roge
poseben odtok iz žlice
drobna mušica iz žice medvedek s steklenim očesom
pločevinast glavnik plus tricikel
mlada lama ekvilibrira
elektriko pošilja v jabolka
obešena majica žena
zimzelen ko siti smo pozimi
škarje izženejo otroka iz epruvete pride brat
iz knjige veter veje
papirnat les gori v nogavid
zlata bronza je na drugi strani
šamot v gozdu polje preleti
strani neba bremenijo potomce prednikov nebo
mi za mizo sedimo orkester razpada
mlada lama dvigne trak
šaganje obleži na lesu žlica pade na mizo
kaj delaš tukaj mak
na svetovni razstavi papirja
nove posode in črke izbiram
pesmi: i. g. plamen risbe: marko pogačnik
10 STRAN TRIBUNA
pojdite z avtobusom vrnite se z vlakom in če odhajate z vlakom se ne vračajte z avtobusom vrnite se z vlakom
prekrška  ne  smejo  šensk  spraševatt po letih oziroma po letnici rojstva za to navodilo je zvedela javnost šele pred kratkim ko je ugotovil sodnik za prekrške v bilstonu da so bila na prijavah za moške natančno napedena leta za ženske pa le približna starost
valji in ohišje ročične gredi manj togi kot so bili včasih saj se vsi trudijo da bi bilo ohišje lepše kot nekoč
CASSIEIS CLA Y
vidim seks jem seks strehe namaka dež
njegov nastop se začenja s srečanjem s sonnpjem listonom v ringu v miamiju prireditvi je prisostvovalo 40.000 gledalcev stokilski clay je stopil v ring vn iz svojega kota začel zmerjati nasprotnika listona prišla je tvoja ura stari grdi medved tako te bom namlatil da boš odhajal z repom med nogami clayu je bilo dvaindvajset let množica je zavpila zapri gobec smrkavec in daj vrii ven tistega starega medveda clayevo napihovanje ni imelo meja sem najmočnejši glejte kako sem lep takega kot sem jaz še ni bilo s težavo so ga potisnili na stol in mu nataknili roka-vice borba se je pričela favorit je bil liston dvakrat je z veliko lahkoto^ premagal pattersona in prav go> tovo ga niso ustrašile clayeve smešne šalitve progno-za je bila 10 : 1 v sedmi rundi pa se je liston prijel za ramo se skremšil od bolečine in se umaknil v svoj kot vsi so vpili da je bil podkupljen in sodišče na floridi je začelo proces ki pa ni ničesar dokazal clay se je napihoval v naslednjem srečanju ga bom premagal pri deveti rundi
začudili se toste vendar ni tako
zelo visoka drevesa ne dajejo veliko sence
veliko senco dajejo nizka in široka drevesa
TOMAŽ ŠALAMUN
KATALOG
BELISCE
novinec v drugi zvezni ligi belišče je nedvomno prijetno presenečenje za zahodno skupino saj je dalo to moštvo vsem zlasti pa favoritom vedeti da se ne misli zadovoljiti samo s povprečnimi dosežki to najbolje kažejo rezultati in uvrstitev na lestvici saj se ta enajsterica med drugim ponaša tudi s tem da je edini neporaženi Ijgaš med vsemi zveznimi klubi torej nič čudnega
prvi so začeli uporabljati železne obroče na kolesih čehi razumljivo je da je moralo te nerodne vozove naložene s težkim  tovorom vleči več konj
KOKOS
če zgrabiš kokoš za noge in za peruti ter jo z naglo kretnjo obrneš na hrbet obenem jo nalahko pritisneš k mizi bo v tej nenaravni drži nekako otrpnila pogreznila se bo v spanec noge ima iztegnjene brez  moči  kremplji  včasih  zadrhtijo toda kura se niti ne zmakne z mesta kakor da je privezana k mizi tudi če se neopazno odstraniš bo kura pet deset ali celo več minut kakor začarana ležala
SnOSOHIJA I IIIJTMh
njegovi trije lastni portreti oni gosposki lovsko slikarski z bratom pa mladostniški s črnimi zalisci ter tretji pogumno šegavi ki je visel pri vhodu v njegovo delavnico v gradišču so nam ga sami razkrili kot polno krvnega možakarja ki si je utrl pot v višjo družbo svojega časa ki pa je bil predvsem uglajen in sposoben umetnik zlasti njegovi meščanski portreti ki jih je z neverjetno energijo ustvarjal v sila kratkem času baje v enem samem dnevu izpričujejo  pravo  mojstrovino v realističnem opazovanju Ijudi njihovi psiho loški karakterizaciji in prefinjeni izdelavi podrobnosti od gub in bradavic na obrazu do gub v oblačilih in draguljih nakita in če je odel portretirano žensko v črnino je to storil samo zato da je toliko bolj zažarela živost oči
da so igralci belišča od teh začetnih uspehih zelo samozavestni in da so njihove napovedi pred tekmo z aluminijem zelo optimistične z dosedanjo igro kakršno  smo  prikazali na  prvenstvenih tekmah ni razlogov da bi skrivali upanje tudi na popoln uspeh v Ijudskem vrtu je  izjavil  eden  najboljših  igralcev ki se je izkazal preteklo nedeljo jozič
ali ste videli sončni vrt videl sem sončni vrt obrnite se potem tako da boste imeli trebuh tam kjer imate zdaj hrbet
M>OTOKY VODE
omeniti moram še to da so najlepše slike iz piranskih cerkva še vedno shranjene v italiji zelo šelimo da bi jih spet mogli postaviti na mesto kamor spadajo
SERtJA TSAMK
potem ko je heraklej še mnogo junaških dejanj izvršil na peleponezu je prišel v etolijo in kalidon h kralju ojneju ki je imel prelepo hčerko dejanejro po imenu zaradi neke zelo nadležne snubitve je prestala več bridkosti kot katerakoli druga etolka vzgojena je bila v plevronu drugem glavnem mestu očetove države tam jo je videl rečni bog aheloos in se strastno zaljubil vanjo v teh podotuh jo je snubil pri njenem očetu prvič je prišel začaran v pravega bika drugič kot izpreminjast zmaj slednjič pa sicer v človeški podobi a z bikovo glavo ki so mu s kuštrave glave lili potoki vode
še sanimivejša je zgodba o gospodu o connellu poštnem ravnatelju v new brunsioicku takrat angleški koloniji sedaj provinci kanadskega dominiona ko je leta 1860 prejel iz londona naročilo naj da izdelati novo serijo znamk je dal upodobiti na vrednosti 5 centov namesto kraljice viktorije samega sebe
GLOBA
ženske plačajo globo oziroma morajo enako kakor moški pred sodnika to je fasno hkrati pa je res da imajo britanski stražniki natančna navodila da pri zbiranju osnovnih podatkov za zapisnik na primer zaradi prometnega
zanimali so me angeli bili so in še zmeraj so najštevilnejši in najstrašnejši
v
ROCrClVA GHEB
čeprav so se mnogi odločili za več ležajev ročične gredi pri štirivaljnih je zelo pogostna ročična gred v petih ležajih namestov treh pa takšna ročična gred ki se manj upogiba očitno  ne  more  sama  premagovati  vseh drugih slabih vplivov končno pri motorju ki ni postal nič večji tvdi skupna površina vseh ležajev ne more biti bistveno večja pri tem pa so
NAGICA
nagica pa skače y višino pada po tleh in se zvija v igranih predsmrtnih krčih pači si obraz spodaj in zgoraj zvija se v dve ali tri gube potem spet z vsemi udi eksplodira v več smereh oči ji gore cigareta ji gori občinstvo pa se resni zdaj je nagica na popku zdaj spet na nogah občinstvo se začne presedati zdaj je mehka kakor solata zdaj spet odrevenela kakor viharnik še nekaj mladih gostov bolj zadaj vstane in strmi
ali vam pripisujejo stavek dan je svetel
noč je črna
to ni moj stavek
TRIBUNA STRAN  11
SLAVOJ ZIZEK
SMitnOKA VRA
UVOD (teorija odraza)
V razsvetljavi gre svet narazEN, gre raz ENO. Izraz tega raz se izreče. RazEN tega je njegovo ime. Izrekanje poimenuje posamezno reč. Razsvetljava je DA posamezne reči.
ENO te razsvetljave se daje v odstopu od tega raz (odrazu), v NE posamezni reči. Najprej se nafn-reč daje narazEN, to ENO pa se daje kot NE tega naRAZen. Bit je razstop tega DA in tega NE.
Svetloba pa sveti svet le v njegovo svetost. Je obENEM DA in NE posamezni reči. Igra. Kot taka ne izreka, marveč reka. Rekanje reče reč v njeno rečnost. Rekanje in kazanje: isto. Kako se to dogaja?
TEORIJA HAPPENINGA (po A. Kaprotvu)
3. Pri-stop (»popart razstave«). JAZ pristopa artiklu. Dogajanje se usmeri v razstavljen artikel, ki tam ni kar tako, marveč zato da je tam Jcar tako. Artikel je poljuben in določen (t.j. izločen iz okoljaj po tej poljubnosti. Izbor JAZa ni poljuben; JAZ je ome-jen ravno po tej poljubnosti.
2. V-stop (»popart ulice«). JAZ vstopa v artikel. Dogajanje se usmeri v poljuben artikel, ki je tam kar tako. Ni pa poljuben JAZ sam, ker vstopa v poljubnost.
1. stopamo na istem (»happening«). JAZ (izvor) je poljuten. Dogaja se dogajanje: delirij. Zunaj je sneg,  znotraj  pa  voda.
Happening je  tudi vstop in pristop,  ker je to stopajoče  obeh.
Slavoj  žižek
california-dreaming
IFIGENIJA ZAGORIČNIK
Oni dan v soboto
ali sredo ali petek
ali mesec maj
dolgo je že tega
sem šla po gobe
in sem se vrnila.
Pozno sem se vrnUa
ob sedmih ali avgusta
ampak septembra sem šla spet
vrnila sem se januarja
vn sem bila
zdaj sem še
in želim si še dolga leta
da bi kmalu umrla
MILENKO MATANOVIČ
kovač vojin - chubby : working in the g
VJEUJL & DAVE
hodim po cesti in gledam ustavim se pred izložbo to je izlozba prodajalne gramofonskih plošč opazufem ovitke
na ovitku je slika množice Ijudi med množico spoznam nekatere obraze marx chaplin monroe clay wilde the beatles grem v prodajalno in zahtevam ploščo povejo mi da je to plošča ansambla the beatles ploščo kupim dam jo iz ovitka temeljito si ogledam ovitek na sprednji strani so naslikani Ijudje v parku postavljeni so tako da jim vidim obraze the beatles so naslikani dvakrat v barvnih uniformah z instrumenti v rokah in
bobnom na tleh
sgt. pepper's lonely hearis club band v sivih enakih oblekah videti so kot iz voska na travi je napis iz rož beatles obrnem ovitek
tu so črne črke na rdeči podlagi spodaj je slika the beatles eden od the beatles je viden v hrbet na rdeči podlagi so lesedila pesmi priključim gramofon in zavrtim ploščo poslušam in gledam
CMMHCK
12 STRAN TRIBUNA
DIALEKTIKA IN ŽENSKE
Ta beseda se pri nas zadnji čas vedno pogoste-je sliši, zadobila je strašansko velik ugled in nena-vadno privlačnost v širnem krogu svojih privržen-oev. Ti jo s pridom uporabljajo za mašenje najraz-ličnejših vrzeli, ki se le prerade tihotapijo v njih govor ali pisano besedo. Pomen te nenavadne bese-de je zelo različen, ker ga vsak rad prikroji po svoje in po svoje tudi razlaga. Njena vsebina se zdi človeku neizčrpna in predstavlja neizrecljivo, naj-bolj abstraktno misel. Tisti, ki jo spregovori in ki ves blažen posluša njen odmev, se mu pri tem dozde-va, da je podoben trobentaču, ki se trudi, da bi do-segel tisti najvišji ton, ki je sploh še možen. Tako dobi dialektika poseben, zelo globokoumen prizvok v ustih politika, ki pravkar ugotavlja dialektično povezanost visokega šolstva z našim gospodarstvom, ali ekonomista, katerega je prevelika dialektičnost njegovega načrtovanja spravila za rešetke. Drug pomen ima za študenta, ki moleduje po podjetjih za štipendijo, ki jo je v trdih časih dialektizacije naše družbe ni lahko dobiti; zopet drugače pojmuje-ta dialektiko vodstvo zveze mladine in univerzitetni odbor in to predvsem takrat kadar zagovarjata svo-jo »preveliko dialektično« povezanost s svojim šir-šim članstvom (posebno bleščeč primer dialektike so tisti članki v Tribuni, kateri so skušali razvozlati to skrivnostno povezavo)
Da ne bi v svoji preveliki dialektični vnemi za šel še dlje ali pa si privoščil preveliko dialektičnost naslova in vsebine, kar je greh ki so ga že mnogo-krat storili temu podobni spisi, se bom raje omejil na posebno področje. Velikansko izrazno moč pojma dialektike bom poizkusil obogatiti z novo vsebino in omogočil njegovo porabo še na njemu doslooej tujem omogočil njegovo porabo še na njemu doslej tujem terenu. Ta zavzema ves ženski svet, vendar se bom pri svojem raziskovanju te za dialektiko doslej še ne-znane dežele ogledoval le za osebami starimi nad pet-najst let — pa vse do — to je stvar okusa (beri dialek-tičnosti) posameznika, katerega iie bi rad trpal v svoje okvire, saj bi se tako izneveril dialektiki. Da bi bilo to razmišljanje bolj učinkovito, moram predsta-viti še nasprotje dialektike — metafiziko. Ta je bila v starih časih, ko so se njeni privrženci še v san-dalah sprehajali po svetu ali pa v njenem duhu vzga jali vladarje, deležna večjega spoštovanja kot danes, ko med voditel/ ljudstva fungira le kot psovka. Ra-ba v zadnjem smislu je pri nas dokaj udomačena, medtem ko narodi, ki žive zahodno od nas, temu niso sledili Z metafiziko se označuje vse, kar je pre-živelo. kar omejuje in otesnjuje človeka in mu gro-zi da omrači njegov sicer dialektični duh. Posebej trpe za metafiziko ženske, saj trde nekateri, da je to že v njihovi naravi, in da zaradi tega postajajo mi-stične, saj lahko strme cele ure v takšne vsakdanje stvari, kot so čevlji v izložbi.
Dialektika se pri ženskah v prvi vrsti razodeva kot iioj nasprotij. Notranja protislovja silijo prele-pa ženska telesa v nenavadne oblike, za katere je bistveno to, da zavzamejo preveč prostora. Ta raz-laga je posebej vidna na nekaterih mestih Vendar je s to stvarjo večkrat rado kaj narobe, kajti vse pre-radi se razlezejo tisti deli telesa, za katere bi bilo to najmanj želeti. To lahko uporabimo kot dober do-kaz, ki govori proti Lamarcovi tezi, o tesni dialektič-ni povezavi med željami, ki jih goji individuum o izgledu svojega telesa, in njihovo uresničitvijo. Veliki učenjak se je verjetno prenaglil s tem, ko je trdil, da to velja za vsa živa bitja, ali pa je narava bolj kruta z ubogim ženskim bitjem, ki si želi dolge in tan-ke noge, medtem pa hodi z dokaj bolj oblimi po sve-tu. Tako nam postane očitno. da velja njegov nauk le za čaplje, štorklje in druge prijazne živali, katerim so se zgornje želje brez dvoma uresničile. Vendar de-kleta ne puste svoji večkrat preveč dialektični nara-vi do veljave, temveč se z vsemi silami vržejo v boj z njo. Ta zavestna dialektika se kaže nasproti stihij-ni diatektiki narave ženskega telesa kot njeno nas-protje — metafizika. Na ženske deluje kot nekaj, kar
jih neprestano stiska in tlači njihove okrogline v preozke okvire. (Tako je v zgodovini ženstva od-igral pomembno vlogo steznik, kateremu so se v mo-dernih časih pridružila še druga sredstva, ki nimajo zgolj omejevalne funkcije marveč tudi funkcijo razšir-jevanja in dodajanja, kar je zopet en primer več, ki govori za dialektiko). Pri tem je nadvse pomembna moda, kateri se pa na žalost preveč vidi, da prihaja iz zahoda, saj so njene stvaritve primerne le za bolj suhljata ženska bitja. Pri nas imamo dosti težav z aplikacijo njenih novosti, saj v kapitalizmu rojena moda m v dialekticni skladnosti z našim socialistič nim standardom. Zato deluje na naša dekleta utes nujoče, metafizično
Moda je nasploh zelo hvaležen pojem, s kate rim se lahko razlože še druge važne dialektične za-konitosti naprimer spreminjanje in negacija nega-cije. Vsak odrasel član naše skupnosti je na svojem žepu že močno občutil, kaj pomeni dejstvo, da se mo-da stalno spreminja, da nikoli ne predstavlja nekaj statičnega, mrtvega. Poglejmo si stvar na zgovor-nem primeru ženskega krila (za razliko od moškega. ki je v modi na škotskem in kaže izrazito metafizično stalnost v svoji dolžini in vzorcu) Prev nekaj leti smo lahko občudovali ženska kolena, le če smo se postavili na določen nivo. (Najvažnejše pri tem je bilo, da smo bili stalno na nižjem nivoju od objekta opazovanja.) Toda prišla je negacija dolžine krila Nič več ni bilo potrebnih posebnih nivojev, vsi so se dialektično izenačili Vendar metafizika nikoli ne po čiva, temveč stalno v zasedi preži in napada Moški so ji v tem času ostali najzvestejši služabniki. Na uli cah so se metafizično zazrli samo na nekatere dele mimoidočih pripadnikov nasprotnega spola, nič več niso videli celote, temveč le njene dele Takšen po gled na drugi spol je popolnoma prežet z metafiziko. Svet bi zopet zaplul v temno noč metafizike če se ne bi pojavila nova negacija ki predstavlja negacijo prejšnj€, torej negacijo negacije. To je bilo maxi kri lo. To predstavlja afirmacijo fzdaljšanje) na višjem (daljšem) nivoju. Da stvar ni tekla v krogu, lahko prepričljivo dokažemo z dejstvom, da je krilo, ki smo ga dobili po negaciji negacije. precej daljše od tiste-ga, ki je bilo prvič negirano. To predstavlja prav cato dialektično spiralo, ki je odprta navzven (za na daljnjo spreminjanje dolžine krila)
Dialektika zmeraj poudarja, da je treba neko stvar videti ne samo v vsakdanjosti, temveč v njenem nastajanju v njeni zgodovini. Tega se bomo držali tudi pri našem predmetu raziskovanja, kajti ženske takšne, kakršne so danes, bomo lahko razumeli le, če si jih ogledamo v zgodovini. že zgodnje arheološke najdbe (kipci iz gline) nam govore, da je bila takratna ženska precej zajetne postave. Tako je lažje uveljav-ljala svojo voljo nad ubogimi moškimi bitji, ki so se kdaj pa kdaj vsa v strahu prilazila k njej v votlino, da bi dobila kaj za pod zob ali ohranila človeško vrsto. Do tega jih je pripravilo bledo upanje da bodo nekoč, v svetli prihodnosti, le napočili boljši časi za njihove moške potomce. Ko so se možje skozi tisočletja poča-si otresli ženske nadvlade, in so tako lahko prišle do izraza njihove ustvarjalne sposobnosti, se je način pro-dukcije neverjetno izboljšal. Namesto da bi po gozdo-vih tekali za borovnicami ali pa se oprti v jarem po-tili pri oranju zemlje, kot so y matriarhatu počenjale ženske, so možje raje postavili stroje v tovarne in pri-silili druge, da so delali za njih. S takim zboljšanjem gospodarjenja so omogočili svojim ženam zelo visok standard, precej višji od tistega v prakomunizmu (Pra-komunizem zato, ker so takrat skupnosti gospo-dovale ženske. Ker pa je znanost skoraj izključno v rokah moških, so le-ti s to besedo hoteli poudariti dvoje: dejstvo, da se je ta sramota dogodila v daVnih časih, torej je že precej vode preteklo od takrat, med-tem ko drugi del besede daje slutiti na stvar, ki je zelo nedoločena, abstraktna in v oblakih). žene so do-bile več časa z ukvarjanjem s seboj: Vse popoldneve sa prebile v družbi svojih spletičen ob ogledalih naj-različnejših  velikosti. Zvečer so ob  toplo  zakurjeni
peci ttmoAait; nugavice ctii pa v posteiji braie filozof ske knjige. To zadnje je bilo moškim tmje v peti, saj so se ženam s filozofijo še povečale že prej dobro razvite govorne sposobnosti. Da je bilo temu res tako, se lahko prepričamo v Učenih ženskah (sicer pa so ženske pokazale svoj odnos do filozofij že v antiki saj je Sokrat, ki ga nekateri smatrajo za vogelni kamen y človeškem življenju, raje izpil strup, kot da bi se vrnil k svoji ženi)
Ko so ženske počasi sprevidele, da njihov pomen stalno pada, so to hotele kompenzirati na zunanjem videzu Oblačile so se v neznansko široke in blesteče obleke, na glavo pa so si posadile najrazličnejše pred-stavnike zemeljske favne (Hitchcook nam pravi, da so to bili predvsem ptiči). Pokazale so neverjetno spo-sobnost v kombiniranju svojih telesnih oblin s kri-vuljami, ki so bile zasluga raznih obročev različnih velikosti ki so jih nosile spodaj pod obleko. Njihova domišljija je bila tako bujna in plodna, da so ji lah ko sledili le največji matematiki tistega časa, ki so v želji, da bi znanstveno pojasnili te pojave, izumili in-finitenzimalni račun Tu lahko vidimo, da je dialektič-na analiza sposobna odkriti bistvene zveze med navi dez tako različnimi stvarmi kot so ženske in matema tika. Pozneje so se krivulje, s katerimi so hotele žen ske nadvladati dialektično nasprotni pol, nekoliko unesle. Spoznale so, da bo treba boj za prevlado nad moškimi biti z bolj dialektičnimi sredstvi. Začele so prirejati različne shode, na katerih so lahko izbruhale svojo sovraštvo do njih brez nevarnosti, da bi jih le-ti slišali. Oblekle so tudi hlače (verjetno zato, ker so se jim hlače zdele nekak simbol moškosti in s tem obla-sti). Hotele so postati čimbolj podobne moškim. To stremljenje je doseglo svoj vrh v našem stoletju. Po ulicah modernih mest srečujemo ljudi nedoločljivega spola. Ker nas dialektika uči, da človeštvo sestavljata dva nasprotna spola, moški in ženske, ne more biti neke tretje možnosti moški-ženska ali ženska-moški Takšno nedialektičnost bi lahko zagrešil le zagrizen pristaš metafizike, ki ne pozna zakona o nasprotjih ki se popolnoma izključujejo.
Zaradi prej omenjene želje po čimvečji podobno-sti z moškim so krivulje, s katerimi naj bi dekleta razveseljevala fante vseh starosti in v njih zbujala po-božne želje po dialektičnem zbližanju z njimi, upadle na minimum. Ravno m krivo sta se stopila, postala sta eno in isto ni ju mogoče več ločiti. Prišli smo do zad njega poglavja v zgodovini ženstva. Pred nami se po-javi vprašanje: »Kaj bo v prihodnje z našim predme tom raziskovanja? Ali bo še dolgo trajalo enačenje ravnega s krivim?« Vse to se sprevrže v eno samo ve-liko vprašanje: »Ali še vlada dialektika v ženskem svetu?« Odgovor je nedvomno pritrdilen. človek se uči na preteklosti. Iz dogajanj, ki so se že zgodila, sklepa na tista, ki se še niso zgodila. Zato smo pogledali v pre-teklost da borao laže videli v prihodnost. Nekateri : pravijo, da se zgodovina ne ponavlja, vendar nam di-alektika zatrjuje, da se ponavlja v določenem smislu, na podlagi lastnih zakonitosti. V nasprotnem primeru ne bi bilo sledu o kakšnem redu, temveč bi bil sam miš maš Zatorej dekleta nikar ne obupujte, če st.e , preveč bogate z obliiiami, če ste preveč ženske. V padu mode okroglin bo gotovo sledil njihov zopetni vzpon in ponovem razcvet TAKRAT BO PRIŠEL VAS CAS. Po obilnem kosilu, pri katerem se ne boste jezile, če bo pretežno iz ogljikovih hidratov in maščob, si boste brez skrbi privoščile še kos torte ali tablo čokolade. In fantje bodo kljub temu še stalno buljili za vami, kadar boste korakale mimo njih. Spomnite se mornar-jev kapitana Cooka ki so nekaj vec kot stopetde set kilogramov težko dekle proglasili za najlepše na Tihem morju. Torej še enkrat: »DIALEKTIKA JE Z VAMI IN DELA ZA VAS!«
Valter Motaln
I
Študentski list ,JRIBUNA"
razpisuje prosti delovni mesti
a)  urednika univerzitetne in študentovske pro-blematike
b)  urednika fotografije
Razpis velja do zasedbe delovnega mesta.
Zveza študentov Jugoslavije, študentski servis, Ljubljana, Borštnikov trg 2
OBJAVLJA
prosto delovno mesto referenta za zaposlovanje.
Za delovno mesto mora prijavljenec imeti sta-tus štaidenta in nekaj prakse pri delu z ljud-mi. Delovno mesto mora biti zasedeno s 1. de-cembrom 1967. Pismene prijave sprejema štu-dentski servis do 26.novenxbra 1967. Prijavam priložite vso potrebno dokumentacijo.
Vsi prijavljeni kandidati bodo 1. decembra pis-meno obveščeni o izidu razpisa.
Frišei seia uvi^nit šiipenuijo