Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 17, februar 2009 shtevilka 89 - 90
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Antikvarni izvodi
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Boris Sajovic: Breznaslova, 1973
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik,
Ivo Antich — lektor in korektor,
Lev Detela (Dunaj) — neprevedene knjige,
Damir Globochnik, Branko Lipnik — likovna priloga,
Matej Krajnc — poezija,
Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc,
Jolka Milich, Bogdan Novak,
Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Antikvariat Cunjak, Gallusovo nabrezhje 21, 1000 Ljubljana
sodelavci v reviji
Revija je dvomesechnik /izhaja trikrat letno na shtiri mesece kot dvojna shtevilka/
Vsebina
Miha Andreash	Praznost sveta	4
Glorjana Veber	Chlovek v kocki	7
Matej Krajnc	Kateter ljubezni	11
Luka Hrovat	Razjede srca	18
Lev Detela	Grshke pesmi	20
Franko Bushich	Melanholija	30
Sonja Senjanovich - Perachich	Pesmi iz Splita	31
Guido Leotta	Mali bluesi in balade	38
Attila Jo%sef	Moja domovina	45
Giorgos Seferis	Trije haikuji	51
I^tok Vrhovec	Gospod Rad Laja	53
Iztok Vrhovec	Na luno, kaj pa!	55
Bogdan Novak	Bratje sestre smrti, II	58
Polde Bibich	Matjazh Klopchich vulgo Matjazhek	66
Lev Detela	Beseda o Valentinu Polanshku	72
Lev Detela	Literarna popotovanja, IV /Praga/	75
Matjazh Jarc	Sanje o drugachni kulturi	80
Andrej Lenarchich	Koroshki Faeton	83
Damir Globochnik	Mala plastika Borisa Sajovica	86
Boris Sajovic	Likovna dela	88
Damir Globochnik	Satirichni list Jezh (1902-1909)	97
Ciril Gale	Natanchni risar /Herceg/	103
Vladimir Herceg	V ognjenem vrtincu /iz stripa/	104
Ivo Antich	Janez & Jovan / strip — karikatura/	105
Bogdan Novak	Ko en pir sesujesh /popevka/	106
Ivo Antich	Afrikanizmi	108
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	109
Ivo Antich	Popare	111
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	113
Chlovekov razvoj
Veliko preseljevanje narodov — lazh uradnega zgodovinopisja, II
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich	Invekcije, korekcije /Prorachunska
zgodovina in njeni zgodovinarji/
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga	Veneti v Troji, VI
Jaka Jarc
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Marko Golja Jolka Milich
Vprashalnica
Jolka Milich Jolka Milich Jolka Milich
Dokumenti Dokument 1
/Skrivnostni Hetiti — od kod so prishli?/ Sanje o krizhu, II
/Iz staroangleshke literature; njen simbolni jezik in njen pogled na krshchanstvo/
Nemshka literarna ironija na potovanju po staroavstrijskem jugovzhodu /Brentano, Kersche/
Zapis k pesmim Matjazha Jarca Slike z razstave
Dom al' hisha? /Pismo Slavku Preglu/ Ena ali dve Gorici? O prevajanju in poeziji, XI
Sodno ozhigosana ustvarjalnost /Ivo A./ /Kaj se dogaja? — shesto nadaljevanje/
137
151
154
177
184
189 192
194 196 199
204
Miha Andreash
PRAZNOST SVETA
Al na t'ga sveta plachilo
mislim, vidim vse narob', rad bi dal to oblachilo
moje dushe noter v grob. Le po miru moja dusha
le pokoja si zheli, pa nihcher ji to ne unsha, ona ga ne zadobi.
En'ga brata rad bi najshel,
de bi mojih misel bil, al zastojn tok dalech zajshel,
ker sim nja senco lovil. Le na prsih mu sloneti,
njemu vse zavupati, oj de b' blo to srecho 'meti, to veselje vzhivlati!
Odpovej se le tim zheljam,
trpi volno, o srce! Glej, pod srecho in veseljam
tudi zhalost skrita je. Poj Bogu hvalezhne pesmi, chrez ljudi kar ne mrmraj; le obsezhi vse v ljubezni, vse za brate ti spoznaj!
T'ga zhivlenja zavezile,
ti nesrechne spremishluj, jim prvunshaj dobre dele,
jim povsod na strani stuj. De lih nochjo greh pustiti, djanje njih t'ga vredno ni, morash vender jih ljubiti, ker te Bog tako vuchi.
Le verjemi, ura pride,
preshla bo njih teme nuch, ker se bozhja volja zide,
svetla jim bo prava luch. Oni bodo vse spoznali,
kakor ti sedaj spoznash, Bogu chest in hvalo dali, kakor jo ti njemu dash.
(ok. 1800)
OPOMBA K ANDREASHU
Miha Andreash (28. 9. 1762 — 27. 5. 1821; rojen in umrl v Bistrici v Zgornjem Rozhu na Koroshkem) je poleg Andreja Shusterja Drabosnjaka drugo najbolj znano ime med bukovniki, slovenskimi koroshkimi samoukimi literati. Bil je kmet in tkalec; zaradi zasluzhka in izpopolnjevanja v tkalski obrti je potoval tudi po nemshkih predelih Avstrije. V otroshtvu je bil brez shole ali zasebnega pouka, pozneje se je sam nauchil slovensko in nemshko brati in pisati. Kot cerkveni pevec je poleg posvetnih in cerkvenih pesmi zlagal tudi melodije, cheprav ni znal pisati not. Po izrochilu sta bila prijatelja z Drabosnjakom, pogovarjala naj bi se »v rajmih«. Matija Ahacel (1779-1845), rojak iz Rozha, celovshki profesor matematike in naravoslovja, preroditelj koroshkega slovenstva, mecen in vzgojitelj, pisec strokovnih chlankov v nemshchini o kmetijstvu, je Andreasha seznanil z nemshko poezijo in filozofijo. O Andreashu je znano, da je bil skrben gospodar, resnega znachaja; takega kazhejo tudi njegove pesmi, ki so po vsebini versko moralistichno meditativne, po obliki in jeziku pa najbolj izdelane med bukovnishkim pesnishtvom; obveljal je kot najvechji pesnishki talent med bukovniki.
Ohranjenih je le osem Andreashevih pesmi, a tudi glede teh je nekaj negotovosti; nekatere so verjetno le prevodi ali priredbe iz nemshchine, popravljal pa jih je najbrzh Slomshek, ki je skupaj z Ahaclom leta 1833 v Celovcu izdal zbornik Pesmepo Koroshkim ino Shtajarskim znane ter v njem poleg vech lastnih in osmih Andreashevih natisnil she pesmi drugih avtorjev; z dodatkom notnih zapisov je to prva slovenska posvetna pesmarica z melodijami. Leta 1838 je izshla druga izdaja zbornika, razshirjena z novimi pesmimi in zlasti z razdelkom Resnice v pravicah, ki obsega osem pripovednih pesmi razlichnih avtorjev. Zbornik je bil izrazito konservativno-moralistichno in poljudno-domachijsko zastavljen; to kazhejo pesmi same, pa tudi uvodne nemshke in slovenske besede urednika Ahacla. Preshernovemu krogu zbornik ni bil vshech, zanj je bil pobozhnjakarski ponaredek prave ljudske pesmi. Presheren je med Zabavjivimi napisi v Poezijah (1847) objavil epigram Ahaclovim pesmim, v katerem se je precej ostro ponorcheval iz zbornika; pesmi v njem je oznachil kot »neslane«.
Pri oceni Slomshek-Ahaclovega zbornika kazhe biti previden vsaj toliko kot ob nabuhli Stritarjevi izjavi, da drobna knjizhica Preshernovih poezij postavlja Slovence kot enakovredne med drugimi narodi sveta v udelezhbi »vesoljne chloveshke omike«. Ob uposhtevanju konteksta, v katerem je bila izvirna slovenska knjiga »chudezh«, se zbornik pokazhe funkcionalnejshi: izshel je v Celovcu, takrat she dokaj vidnem »slovenskem otoku« sredi nemshkega morja, ne v »varno odmaknjeni« Ljubljani; v obsezhnem in tehtno napisanem nemshkem predgovoru k prvi izdaji je Ahacel ob skrbi za utrjevanje moralnosti »dobrodushnih Slovencev« (njegova oznaka), ki imajo, kot pishe, smisel za veselje in posebno ljubezen do petja, poudaril tudi svoj patriotichni interes do slovenskega ljudstva in jezika s she majhno literaturo (»Ich fühle in mir den patriotischen Trieb /.../ zur Förderung der slovenischen Sprache selbst, die ohnehin noch wenig Literatur hat«; cit.); znachilno je she, da je zhe takrat uporabljal termina »slovenisch, slavisch« v danashnjem smislu, tj. brez zapletov s kranjstvom, Kranjsko ipd. Ta predgovor je pomemben tudi zato, ker je v njem opozoril na Andreasha kot »herrlichen Dichter«, ki ga velja iztrgati iz nezasluzhene pozabe; obenem je podal njegovo biografsko skico. V pripovednem dodatku k drugi izdaji izstopa Urekova pesnitev Pushchavnik (zanimiva »pouchna grozljivka«). V lirskem delu so vsekakor najpomembnejshe Andreasheve pesmi; med njegovimi kritichnimi meditacijami o »razvujzdanem« svetu, o vzrokih in posledicah vojn, francoske revolucije itd. se zdi najtehtnejsha »eksistencialistichna« Pra^nost sveta (tudi oblikovno zgledna: osemvrstichne kitice s prestopnimi trohejskimi osmerci in sedmerci).
(Izbor in opomba Ivo Antich)
Glorjana Veber
CHLOVEK V KOCKI
Modra Vida
Stojimo skozi okno,
»Kdo pere uslochene tujce belih obrazov?«
prashno negibno prst?
Se perilo steguje poshevno
in polni nasha zrkla: »Kdo pere?«
Radovednost
pochisti krik na rjuhi.
Zvonijo in se zaletavajo, »Kdo?«
klichejo nas votla telesa,
chez vrvi v globino,
zbujati, padati,
»Obrazi belih tujcev uslocheno perejo, nekomu.«
ponavljajocha pot naprej in nazaj.
Obeshali smo perilo, rdeche, belo, rumeno, zhareche enakih barv smo vezali skupaj, koliko sonc bi moralo biti, da bi zbledele v isto telo? »In Kdo?«
Vchasih opazim,
kako se perilo mokro od curkov pobira iz kapelj in lomi prosojno kristalni bombazh, zvezana jadra potrkavajo zidu, zakrpane rane brezgumbnih rokavov, preganjenih srajc.
Takrat vidim,
da tema pomesha vse barve z nochjo, in zjutraj perica potrga perilo, ne sodi, ne vprasha, da le obleka v hishi postane nekdo.
V objemu dveh domovin
Moje dlani so blizu vsaksebi,
levi in desni prsti, dve dezheli, eno telo,
kotali kamen chelne gube.
Odtisi, zjutraj,
ko so gibi senc pripravljeni od vcheraj, trdi pritiski rok, obrezane kretnje, levo in desno podajanje kruha, do ust, ki ju hrani,
pod nos, kjer se dihata mosheja in cerkev.
Skozi okno odzhenem dlani, prsti, belo premichne glave, zvezane usode chrt izginjajo v kozho — dvojno enojno domovino,
ko se v razmiku prstov dotikata zgradbi iz daljave.
NASH »ZA ZA« SVET
je glava
ZA podpalubje papagajev ZA prisekane gosenice ZA srbenje spomenikov ZA razprodaje teka ZA pranje, ki ni manjshe
pogledati v glavo
nash svet je votla sol in otechena pesem hlini konja v pretepeno molitev »ZA ZA« SVET nikoli rojen oplojen je za jutri
vsak jutri znova danes in
tukaj ne vem che bo jutri
NASH »ZA ZA« SVET
zeva
nizha misli proste muhe vishajo lestev
ko gresh in pridesh zeva znova brigaj se ZA
Okus po bakli
Tukaj smo zbrani, da zgorimo v njeno tishino.
Druzhba,
oddaj me, razpusti.
Ne bom prasketala,
ko za vogalom zazharijo jeziki.
Razlichno opecheni,
enako zoglenijo.
Okus,
klicala bom vodo in trepetala o druzhbi. Zhelja je enaka tistemu, kar vidish.
Slechena pred usti bakel, goltajoch jekleni dim, bom uglasila zvok kozhe, tekochi vosek rdechih dezhel.
Poglej me, novi chlovek, bolechina govori z dotiki plamenov, ko izginj am v rov — drobno popisan zrak neke prisotnosti.
Enako, chisto enako bom nechloveshko stala in ti shepetala o druzhbi plamenic, medtem ko se jih bosh dotikal.
Che pustish ljudi predolgo chakati na soncu, se segrejejo.
Chlovek v kocki
ogledalo na stenah prichenja ga zebsti beg za dva metra pri stropu je dih
golota pozimi vzame koshchice daljice v telesu ostra je kri
padla je kocka odpadla je krogla ki jo je vrgla zadela je rob
raste v ploskve kosti so okrogle chlovek v kocki krogla je svet
kaplja se utrne v kotu razbije chrta k chloveku uiti ne more
chaka in rezhe ledenele besede obljube v kotih stiskajo zrak
Kot kot kotanja
Ko se zgodita dva primerna zidova, dve primerjavi, zraste kot. Samo chlovek lahko zrahlja kot, kot ga je zategnil. Madezh dveh jezikov, beton ene sline.
Ko se tajita, stojita kot molk in drobita glasove. Sta soseda svojega soseda.
Kar odvrzheta, pade v kotanjo. Enkrat je dovolj in ljudje ne pozabijo, da kot hrani guzhvo.
Matej Krajnc
KATETER LJUBEZNI
Doktor. Chas me neusmiljeno priganja,
osmi krizh mi zhvizhga nad hrbtishchem. Dobro zdravje — blagodat nekdanja, ki je shla adieu z vsem drugim blishchem. Ko sem mlad bil, divje sem shtudiral, nisem pil in tudi ne kadil, gobic jedel, lima inhaliral — chisto asocialen trap sem bil.
Ko sem doshtudiral, sem seveda, mlad in umen, vpisal magisterij. Ko sem ga konchal, sem (chista beda) shel she v doktorat (vrag ga poberi!). Chasa ni bilo ne za ljubezen ne za bezhne enonochne shode. Res, da bil sem grd, chez pas razlezen, a saj v tem ni prevelike shkode.
Zlahka bi si nashel kakshno zhensko, ki bi me imela strashno rada, vendar me je gnalo prav peklensko, s slo, ki vredna bi bila de Sada, v akademske vode, ki so kmalu hladnega pustile me pod pasom — glavo imel sem na strokovnem tnalu, plodnjo pa prepushchal boljshim chasom.
Zdaj pa, ko sem izzhivel svoj cilj, ko sem se nekako upokojil, nochem she na temne deske bilj, hochem to, kar prej sem zamudil. Mladim smrkljam, zhal, ni dosti zame — zanje sem prestar zhe in dementen,
brez potrebne zunanje reklame, pa cheprav duhovno imanenten.
A starejshe — teh nekako nochem! Vse so zhe poveshene in sive, hrbet imajo zguncan in uslochen, ksihte kot pohojene koprive. Kakshna vmes bila bi najbolj prava — malce shojena, a zhlahtno, to se ve. Takshna srednja, ne pretrmoglava, prototip olikane gospe.
Zadnje chase se sicer spreminja vsa zadeva izrechno meni v prid, depresija iz ochi izginja, chutim, da se mi zbistril je vid. She pred tednom sem utrujen tozhil, da bom crknil kot pobit nomad, zdaj pa se testosteron je sprozhil — v dom pred dnevi je prishel komad.
Ona, krasno bitje, me ne gleda, kot bi bil pohojena kresnica.
V	meni vidi starega vseveda, kar po svoje chista je resnica. Ogovarja me z »gospod profesor«, »dragi doktor« zadnjich mi je rekla. Zanjo nisem techen star agresor in dementen tich na pragu pekla.
Vau, imeti tako negovalko! Ja, Angelca Shivic res je sila.
V	njej imam neutrudno poslushalko, vechkrat zhe skrbno me je previla; ni najmlajsha vech, a odcvetena tudi ni, nasprotno, chudovita
je po videzu, po srcu pa poshtena; ni, kot druge njenih let, razrita
kakor kakshen vashki makadam. Vedno vprasha: a ste dobro spali? in doda, kot kakshna hoch madam: pacek grdi, spet ste se poscali! Rechem ji: na to vech nimam vpliva, ona pa: oh, doktor, bova zhe! Res je dobra z mano! In mamljiva! Pa cheprav vse v glavnem podme gre,
to she ni vzrok, da je ne bi zlozhil na servirni vozek in ji dal tistega, o chemer prej sem tozhil, tisto, kar sem leta proch tishchal. No, seveda, che bi tudi ona mi pokazala, da s tem se strinja. Ne bi je polozhil brez pardona, saj sem akademik, ne pa svinja!
Danes sem dokonchno se odlochil, da jo bom pobaral, Angelino. Chas za to, se zdi mi, je napochil in zgodi se mi lahko edino, da bo rekla, da sem star fosil, ki ne more niti srati sam, in da korpus petdesetih kil se ne bo dotikal njenih ram,
kaj shele stvari, ki so pod njimi. A beseda, pravijo, ni konj. Saj takole vech zhiveti ni mi. Che mi reche ne, bom pach zastonj dragocene zloge v nich spustil, ki jih she dopushcha respirator. Che mi reche ne, me shok bo ubil, pa bo shel s sveta she en gnjavator.
Che pa reche ja, potem ... oho! Spet bo shok, a tokrat pozitiven! Tole ubogo starchevsko telo bo postalo stroj, za vse aktiven,
sam vam jamchim, da bo res tako! Spet bom ves lahak kot David Niven, blag, privlachen (na stekleno oko), mlad, nabit, v ljubezni perspektiven.
Zdi se mi, da ravnokar prihaja. Zdajle se razpletla bo vsa rech. Res je: zhe prinasha shalchko chaja z novo, svezho vrechico za sech. Tule spodaj zdajci preberite, mislim da v obliki dialoga, kaj se bo izcimilo: drzhite, prosim, da bo shlo, pesti, zaboga!
Doktor, kaj bo dobrega to jutro? Respirator dela, kot je prav? Glej ga, spet ste brali Kamasutro! Enkrat vam, porednezh, bo she zhal! Enkrat vam, na lepem, obnemoglo srchece bo reklo: to je to! Takrat si ne bo vech opomoglo! She z elektroshokom ne bo shlo!
Doktor:
Danes ste she prav posebej sladki. Lajshate mi hude bolechine! Dnevi z vami lepi so in kratki! In kako z menjavo je sechnine?
Oh, kot ponavadi! Kar precej se je je nateklo v tejle nochi!
Doktor.
To je dobro! Dobro je! Juhej, kazhe, da kljub vsemu sem pri mochi!
Angelca:	Le nikar velikega veselja,
saj pa veste, da ne smete vpiti! Ni menda zhe danes vasha zhelja, da vam srchek zleze ven pri riti!
Doktor:	Moja zhelja je drugachna. Veste,
zhe odkar prishli ste, sem obseden. Z vami namrech. Ljubim vashe geste, vash obisk je zdaj zhe prav obreden. Zvesto kontrolirate mojo sechnino, vedno cevchice mi poravnate, pa s tako nadzemeljsko milino se mi vedno nasmejati znate.
Se morda kaj v prsih vam zatrese, ko nahranite me s tole kavno zhlichko? (S chim se namrech zhlichka rima, ve se.) S tako vedro, lushtkano sinichko bi zhivljenje, kar mi ga je ostalo, rad v spokoju prezhivel. A tu ne! Rad zapustil bi predgrobno shtalo, ki ji pravijo dom za starune.
Chesa takega she nisem dozhivela! Ampak vi to chisto resno, kaj?
Doktor.
Naj matilda v ksiht se mi podela, che sem se zlagal, ardush nazaj!
Vshech mi je ta vasha neposrednost v izrazhanju. Imate kak nachrt?
Doktor.
Reche se mu gola radovednost, che odklonite, pa dokaj hitra smrt.
Ne, privlachijo me takile kalibri, vem, da ste iz pravega testa!
Doktor. V sobi zhe dishi po dobri vibri.
To »testo« pri vas pomeni »da«?
Angelca (smeje):	Vi le pridno polnite kateter
in ubogajte, kar se vam narochi, da vam ne odklene Sveti Peter znanih duri, saj ... poglejte, kri spet se v curkih vliva vam iz nosa, spet vas, kazhe, stara shiba kolje. Chudno res, da vas she ne razkosa taka muka! Vi pa — dobre volje!
Doktor. Ah, to vse pochne afiniteta,
ki do vas jo chutim. Kam pa greste?
Angelca:	Kam da grem? Iskat Boga Ocheta!
Hecam se. Ni treba, da vse veste!
Doktor (zase):	Svet je chudovit do mene, starca!
Videl sem: v ocheh ji pishe: da. Kakshna chudovita mala stvarca, kakshna ptichica, kaj ptichica — gospa! Fino, da sem to iz sebe spravil, pa cheprav sem zdaj nekako fuch; v grlu je, kot da bi kdo me davil, in v daljavi vidim ... vidim luch!!!!
Angelca:	No, pa je odshel. Se mi je zdelo.
Danes je to drugi ubog hudich.
Fuj, kako ogabno gleda. Belo.
Ni ga hujshega kot star mrlich!
Star, brez svojcev. Zapushchen in shiran.
In, bedak, zaljubljen do neba.
Kmalu bo na vaje prepakiran,
kjer bodochi medicinci, dva po dva,
radi se s kadavrchki igrajo, rezhejo jih, trejo jim srcá, shef laboratorija pa, she pred vajo, kaj odvzame in dragó proda, che seveda je she uporabno — takle starec je mendá zanich; to, kar ima, verjetno je nerabno, tole bolj poceni bo mrlich.
Meni je vseeno — svoj procentek vzamem, drugo pa me ne zanima. Kaj bo z njim pochel shef, kaj shtudentek, to naj znano bo izkljuchno njima. Zdaj pa hitro z njim v laboratorij, preden kdo kam nos svoj pomoli. Stari, bil si zhilav, ampak sori, kesh je kesh in meni se mudi ...
(Izgine z doktorjem skozi vrata, zavesa pade.)
Luka Hrovat
RAZJEDE SRCA
Posvecheno Jerici Pavli
1.
V krvavih korakih teche ekonomija vojne, v razpushchenih laseh, v razbitih lichnicah se premikajo rdeche pike — odhajajoche, premochene, zadnje; globine agresij pa tresejo in ishchejo vrat: iz pekla zato prihajajo dihi, v chrnih oblekah skachejo — drug po drugem —, v joku zavezani okoli
vratov, kjer verige pushchajo glave — kmalu obglavljene, prezhvechene, odvrzhene ... v razdrazhenih zhelodcih razkriti spomini pazijo na duhove, ki tavajo
iz grl vseh desettisochev, stotisochev, milijonov, milijard--iz kroga
zhivljenja pa nam uhaja smrt: sama, potrta, ujetnica krizhev in trupel,
kosti in udov, prahu in besedice amen. V tresljaju spominov, v zastavitvah, v ljubezni in srechi, ki polzi, v nesrechah, v kriku in zhalosti se pokrivajo umrla telesa: za konchno, zadnjo, nikogarshnjo ... pot
2.
Odhajanje skozi globeli, kjer svetloba pozhira samo sebe, v teh prostorih brez luchi tavajo telesa v smrtnih grozotah padlih angelov. Njihova krila so zazhgana, spremenjena v temni gobasti prah, ki se dviga nad nochjo ubitih svetlobnih
zharkov; v padcu se ishchejo prazni prostori za pochitek, za trenutek tishine in miru, a padec je glasen, vpijajoch prekletstva, ki zaznamujejo vsa bitja chrne trepetajoche teme. Vhodi v prostore, brez oken, brez svetlikajochih iger, brez
plamenov, ki si podajajo roke in razshirjajo vogale, kjer se skrivajo sence, ki igrajo na svoje lutnje osamljenosti, pozabljenosti in ubijajo sonce, ki se rojeva v jutru
3.
Popki naslade odpirajo pozhirajoche spomine. V nazajskih pogledih nesrechne ochi zapirajo bolechine nikoli mrtvih teles in njihov smrad, ki ne chuti nemira, v skritih gobastih nocheh, kjer krste najdejo zadnji pochitek — tone v mrak
nemozhnosti, kjer roka stremi po dotiku zhivljenja, a zharki nebes odklanjajo pogubljence: pljuvajo, udarjajo, silijo in krichijo na njih; v vseh skritih kotichkih teme se tako nahajajo grbavci, okuzhena telesa, ki trohnijo in umikajo svojo nemoch
pred svetlobo predpostavljene luchi. Cvetovi udov pa padajo na sramna tla brez plodnosti in odkrivajo svojo bolechino ljubezenskega mimohoda; brez zhivljenja, brez utripov srca zhivijo do brezplodnega propada
4.
Razjede srca tvorijo slepoto in na njej so obesheni udi presekane zgodovine, linije chasa, ki zhrejo svoje obraze. A solze techejo po izbrisanih chrtah — v premicah, v tochkastih premikih, kjer lica izgubljajo zhelezni vonj
osame, ki hlepi po zraku odtegnjene zhivljenjske sle. Preprost trenutek odkrije rano, cviljenje telesa, ki v necelosti lizhe togoto, sram in bolechino. V rushevinah, v kockah, ki padajo na povrshino telesa, v rushevinah razklanega srca, v
nemosti podob se raztrgajo oblaki in dezh objame razchetverjene ude: ujetje krvnih obtokov, limfnih sistemov in nerazgrajenih odpadkov pa se vdira v prashna in lachna tla
Lev Detela
GRSHKE PESMI
PRIHOD (Afiksis)
OLJKA (He elaia)
Oljka tik za obalo
z uporno senco
pod nesramno modrim nebom
Pravijo
da si ushla iz stare legende
Z razprto kroshnjo
hladish s samosvojim utripom
samovoljni zhar poletja
Z zelenkastim leskom v listnatih ocheh se predajash zadihanim shkrzhatom in rdechelichnemu bogu z rogovilasto pishchaljo tam tik ob deblu
Chudni chas je napolnjen s poredno pastirsko melodijo
CHREDA KOZ (To aipolion)
Pet koz
v pekochi samoti grichevnate pokrajine
Rumenkasti sij bistrovidnih zhivalskih zenic med razkushtranimi drevesi in ozhgano travo
Lahkonogi premiki pod strmino ostrega sonca radozhivo k shopom trave iztegnjeni trdi hrapavi jeziki
Ob k vrochi zemlji sklonjenih gobcih med rezkim mletjem bilk in listja otozhno meketanje
Pesem zhivali ob zhivali v vdanem zboru
pri hvalnici poznemu popoldnevu
Neko drugo zhivljenje tuje in drugachno
In vendar moje drage koze moje zhivljenje moja srecha in bolechina
OSEL (Ho onos)
Morda je ta osel
na strmem ovinku prashne ceste pravkar ushel iz Borgesove knjige fantastichnih zooloshkih zgodb
Ostri sonchni udar mi je zaprl ochi
zato ga vidim globoko v lastni notranjosti duhovno in podvojeno
To je zagotovo tisti Borgesov osel
s tremi nogami in devetimi gobci
ki se je zaradi stalnih vojn
zatekel s sredine oceana
sem v domnevno zatishje starodavnega otoka
in prishel z dezhja pod kap
Priden osel
ki chuva chredo s tisoch ovcami
Pravichen osel
njegova hrana je duh
njegovo blato kot sonce zharechi jantar
To je znamenit osel toda ubog osel ki na svojem hrbtu
prinasha k akropoli starih morskih bogov stokilsko tezho
poniglavega turistichnega debeluha iz Kiela
SPOMIN (He mneme)
MORJE (Thalatta)
Zbudil sem se in opazil samega sebe v pretrganih shivih spoznanja na filmskem platnu med jatami letechih rib in petjem hitrih delfinov na potovanju z razmajano ladjo k staremu otoku z visoko platano
Morje razburkano utripa kot moje srce valovi butajo ob krn in se razlivajo po krovu
Nemiren sem
ker she vedno ni obale
z radodarnim zhvrgolenjem ptic
in zapeljivim vonjem gostoljubnih deklet
v vinogradu zrelega grozdja
Mnogi so umrli
preden so nashli izgubljeni otok vrtoglave sreche s studencem zhive vode ki bi pogasil zhejo njihovih ubogih dush
Se to imenuje Pravichnost?
DOMOVINA (He patris)
Vsi ti z izmuchenimi pogledi v zaprashenem pristanishchu ki v lesenih kovchkih prenashajo na tuja tla svojo milo domovino in spomin na vonj timijana in rozhmarina
Zaman zaman
vrata so zaprta
toda srce si zheli domov
cheprav se potovanje shele zachenja
SOKRATOV ZAGOVOR (Apologia Sokratus)
Ah tudi che me obsodite na vrch strupa
se vam najlepshe zahvalim
vasha pravica je prav tako moja pravica
In kam naj pobegnem nochem se klatiti po tujih krajih kot v prepad drsechi kamen
Ne hvala
smrt mi je ljubsha
kdo od nas je izbral boljsho pot
pa ve le dobri bog
OTOK (He nesos)
OBALA (Paralia)
Zagledal sem te med listjem trdozhivih ceder lepotica vstala iz morja zharecha v vrochem pesku
Obala
med lovorjem in pinijami s petimi skalami in belo cerkvico na strmini
Zdrznil sem se ko si mi bosonogemu pomezhiknila z ochmi nashobila ustnice in rekla:
Zdaj vesh
zakaj ti na vrochih tleh zazhigam podplate ti nevedni tujec ki ne vesh kdaj pride tvoja ura
Nikomur ne povem zakaj bo izgubil srce med peskom pinijami in nemirnim valovanjem morja
TRIJE GOLOBI (Tria peristeria)
Poj mi med poljubi zelo zgodaj zjutraj o oljki med najinimi prsti in dlanmi in o treh golobih v cvetnem gaju
Ljubeznivo doni ljubezen vzadaj za trto v jutranjem vetru in zgodnjem jutru trikrat iz treh kljunov
Dobri ptichi dan bo vroch nama pravite
zato ta vash grugru in drudru veselo in zhalostno
saj vas morava zapustiti
POZNO POPOLDNE (Opse tes hemeras)
Pochasi polzi chas skozi peshcheno uro z utrujenimi prsti poznega popoldneva
Od vsepovsod pod ugashajochim soncem ki bozha sloke hrbte koz na pashi se plazi senca blizhnjega vechera
V gostilni ob razdrazheni obali
she vedno chakajo na ladjo za obzorjem
da vrzhe sidro dalech v globino
Zamudniki sestopajo v mrak skoz veter in skoz morsko peno h kozarcu vina pri bohotni mizi nagajivega boga s smehom iz izbochenih ochi v shiroka usta in v nebesa
LJUBEZEN (Eros)
Mojci
RAZCVET (He anthe)
Samo she malo in videla bova
kako cvetijo mandeljni murve in oleander
Morje bo zharelo v jutranjem soncu in ladja bo razpela bela jadra
Samo malo she dani se moja draga
Samo she malo
ker me bosh objela in zacharala
s svojim poljubom
in bo ozhivel marmorni kip
boginje ljubezni zgoraj v svetishchu nad mestom
in nas vse osrechil
USODA (Tyhe)
Vse to kot da ni resnichno v zhametni svetlobi pozne ure pri mizici z rumenim prtom in ti ob kozarcu jabolchnega soka v stiku z zvezdami za belimi kockami hish
Ochitno se je spet dogodilo kako presenechenje kot pred tisoch leti
ko sva bila prestavljena v drugo zhivljenje ki je medtem izginilo v skritih klobchichih chasa
Saj sem zhe takrat hrepenel
po tebi na zakleti obali
v upanju da bosh prishla
da se poljubiva kot se drugi ne poljubijo
da se obchutiva kot se drugi ne obchutijo
Vsekakor spet slishiva
shum starega vetra med lovorjem in trto
skrivno petje tozhbe smeh in jechanje
in vendar je vse novo
ta ogenj ta strast to upanje
kot pred tisoch leti v drugem chasu in prostoru
VRTNICA (To rodon)
Danes se je odprlo nebo danes vse rozhnato dishi danes si najlepsha nevesta danes si kraljica nochi
Danes si razpela rozhnate ochi danes vse rozhnato zhari danes je vse rozhnato vse je popolnoma rozhnato
Danes se celijo rane danes je velik dan danes spoznash skrivnost otoka vse je popolnoma rozhnato
Danes poslushas pesem morja in neba moja rozhnata vrtnica utrgash ciklamo lilijo oljchno vejico moja vrtnica
Prisluhnesh shkrzhatu pod oljko moja vrtnica vrtnica vrtnica moja najlepsha vrtnica
Prisluhnesh napevu morja se prepustish cvetju in petju otok se rozhnato levi otok rozhnato zhari danes je vse rozhnato vse je zelo rozhnato
Pleshi pleshi lepa deklica
pleshi med lilijami in rdechim makom
moja vrtnica moja najlepsha vrtnica
danes je vse rozhnato
vse je popolnoma rozhnato
Danes se je odprlo nebo danes vse rozhnato dishi danes si najlepsha nevesta danes si kraljica nochi
DONAVA IN SAVA (Istros kai Savos)
GLAS IZ RADIA (To radiofono)
Dame in gospodje! Dobrodoshli doma Dobro kdor ga ima
Dober dan kdor ni zaspan Dober dan lep dober dan Polozhaj zares krasan Bencin zabija dan
Zares dober dan dober dan Trenutno nekoliko dezhuje Minister gre na aeroplan
Vse najboljshe pa brez zamere Zares dober dezheven dan Bencin po najvishji ceni nam prodan Vse v redu in nich zmede
Ker dobro ste spali Se odlichno nazaj primajali Dober dan res dober dan Dezhnik nam bo zagotovo v bran
Pa brez zamere zares brez zamere Tovarishica zhe polento prede Politologija led razbija Delnice totalno v redu Che jih pa ni se pa led naredi Vse v redu vse popolnoma v redu
Dober dan ves chas dober dan Minister je delovno zravnan Nich zmede zhuzhek zhe polento prede Dober dan zares najboljshi dan Minister gre na aeroplan
SENCA (He skia)
Sanjal bosh goro morje
oleander sinjo ptico nad obrezhjem
rododendron in timijan
cipreso in pinijo
ter oljko dobro dishecho oljko
sredi razbeljeno vrochega dneva
Toda zaman v dezheli senc ni oljke in njene sence
da bi nam hladila pekocho zhalost v razbolelih dushah
ARGONAVTI (Hoi argonautai)
Po porochilih Apolonija z Rodosa, Homerja in Pindarja
Sklonimo se navzdol globoko navzdol k razpenjenemu vodovju pri zadnji obali
Ah smeshni mornarji ali she pomnite
kako smo tovorili na tezhko preizkushanih plechih bozhansko ladjo od Donave in Save po gorskih strminah in chez Kras vse do usodnega morja kjer se chas zaustavi
in se umirijo zadnje preizkushnje norih ljubezni Nekateri otoki
komaj vcheraj vstali iz vrtoglavih globin so zhe zgodaj zjutraj v velikem poku ponovno potonili v neznana brezna mnogi so umrli nekatere so raztrgale zveri druge so pogubili jezni bogovi samo najmochnejshi so ostali
Zato dvignimo roke in spustimo sidro
zdaj smo doma
naj ladja v miru pochiva
Prishli smo nazaj kot nam dolocha Usoda
Lardos — Rodos / Dunaj, julij — oktober 2008
(Izbor iz nove, she neobjavljene pesnishke zbirke)
Franko Bushich
MELANHOLIJA
Rdeche-modro
nad drevjem sadovnjaka
jutranje nebo.
Ne vidim sonca. Pred oknom zraslo drevo limonovca.
Po burni nochi chetrta skodelica kave — tezhko prebujanje.
Slika na zidu: zid na sliki, chetudi malo kriv.
Naslikan akt vchasih sluzhi razbijanju samote.
Iz hrvashchine prevedel Ivan Dobnik
Sonja Senjanovich — Perachich
PESMI IZ SPLITA
NISEM JABOLKO (Nisen jabolko)
Povej mi, narava chudovita, kje sem doma?
Korenine po materi in ochetu so nashle pot in se razcvetele v meni iz planin slovenskih in morja dalmatinskega.
She zdaj me vabijo bregovi zeleni, kjer so ostala poletja, borovnice v gozdu pa hmelj, s katerim sem letela v nebo, in ajda, vsa v cvetju, da me v dushi rahlo zazebe.
Vse mi kliche: Tu si doma!
Ti lepa narava, povej mi, zakaj me delish na dva dela, saj nisem jabolko, ki ga lahko razrezhesh.
(Odlomek)
TOPLA BESEDA
(Besida cha suva zlata vridi / Besjeda topla)
Na gorah je topla beseda izgubljenemu vojaku vredna suhega zlata
ponujena roka ogreje bolj kot sonce
naredila bi vse kar je mogoche kot da se ves chas zaveda kako glas domachih iz daljave neslishno vprashuje kje si?
BESEDA POTRPLJENJA (Besida strpjenstva)
Potrpljenje pritiska od vsepovsod okrog nas, dihamo s shkrgami!
Toda sestra ga lajsha s slabotnim glasom.
»Saj bo bolje, bolje bo, reshen bo, kdor zdrzhi!«
TAKO MALO POTREBUJEMO (Malo nan triba)
Ah, tako malo potrebujemo,
nekaj krepkega za pod zob in zalogaj kruha,
zabeljen s toplo besedo.
In da telo
te drobtinice prebavi
po napornem dnevu,
da moresh zavzdihniti iz dna dushe
in s pogledom pobozhati
vso lepoto modrine
in otoke na oni strani kanala.
DED IN PALICA
(Dida i shchap / Dida i shtap)
Ded, sedech na prisojni strani, bi rad zagrabil za palico.
A ta mu kot zanalashch pada iz rok.
»...Dobro je, dobro, dokler moresh vsaj opozoriti nase ...«
TASHCHIN NASVET (Sekrvin svit)
Che moj sin na vso moch preklinja in poshilja ves svet k hudichu, se ne oziraj na to in odvrzi vse skupaj od sebe!
A povej mi: »Si sploh kdaj pomislila, da tisti, ki se jezi, tudi prevech trpi!«
DNINAR IN TRI MARCHNE BURJE (Tezhak i tri marchane bure)
V kratkih zimskih dneh se vetrovi
izmenjavajo kot po nekakshnem receptu.
Burja tuli in vse premeche,
da za njo juzhni veter
spusti na zemljo gnilobo,
pa she jugozahodna lebichada zavija
in dvigne v zrak cholne in jih vrzhe na breg.
Potem pa spet razmetava ohola burja z ledeno grivo sunek za sunkom dninarjevo zemljo in s svojimi zobmi trga gole trse. Zdi se mu,
da mu po vsakem novem udaru zasipava obrobke.
In na ves glas proseche kliche tri marchne burje,
naj kje bolj visoko izpovejo svojo dusho, njega pa naj mirno pustijo v vinograd.
V NJENEM LETU SHE JAZ POLETIM
(U ljetu njenom i ja letim)
Velikokrat naletim na chebelo ali oso in vidim
kako se borita za svoje malo zhivljenje
pa je drobno bitje ki se zdaj napreza
in se dviga in potone
in se spet dvigne
hotelo srkniti le kapljo solze
s tipalkami grabi za spolzko steno
ko ji pomolim palichico
pohiti in se hitro vzpne
se vsa mokra nekoliko zaustavi
razshiri krila
v njenem letu she jaz poletim
NEDOTAKNJENA DOLINA (Netaknuta uvala)
Pod oljko mojega deda sem skrila prgishche senc
da bi nekega pomladanskega jutra odjezdila z marjanskih splitskih bregov obraslih s koshenichnim bodichevjem
na vrh sonchnega sija
tam me prichakuje nedotaknjena dolina tam ni bil she nihche
DIMNIKAR
(Shpacakamin / Dimnjachar)
Vnukom Franju, Milanu, Ivanu in %agrebshkemu Ivanu
Hitreje kot veter se shiri glas: prishel je dimnikar in vse otroke na dvorishchu popade strah
preplasheni prikrito strmijo v chrni obraz v roke in chudne stvari v njegovo orodje v zhelezno kroglo v metlico in krtacho in v debelo zavito zhico
prestrasheno chakajo vsak za svojim oglom kdaj bo izginil s strehe in odshel z dvorishcha
umazani chrni dimnikar
VEVERICA (Vjeverica)
Vnuku Milanu
Veverica je moj mali vnuk zdaj se vzpenja zdaj poskochi maha z rochico se zagrabi za peto spet
poleti navzgor
pa k srechi pade v narochje mehko
spet teche teche se prekopicava
se skrit od nekod oglasha
oprime se stola se dvigne
in razshiri k nebu rochice
OPOMBA O AVTORICI
PESNISHKI SVET SONJE SENJANOVICH - PERACHICH
Sonja Senjanovich - Perachich nas v svojih pesnishkih zbirkah vedno znova popelje v Split svoje mladosti, kjer se je rodila leta 1923. Njena mati je bila Slovenka, vendar je mala Sonja odrashchala v hrvashkem okolju. O svoji mladosti je leta 1997 v splitski chakavski narechni hrvashchini objavila pesnishko zbirko s pravzaprav dvoumnim naslovom Dvori ditinstva moga, kar bi mogli prevesti »Gradovi« - pa tudi - »Dvorishcha mojega otroshtva«. Vendar predvsem druga varianta prevoda ustreza pesnichinemu svetu pa tudi njenemu otroshtvu v skromnih, vendar lepih razmerah, ki jih vedno znova ljubeznivo zarishe v svojih pesnishkih spominih. V njih opeva stari Split in pritegne bralca predvsem zaradi neposrednosti literarnega pristopa. S pomochjo bogatega splitskega chakavskega besedishcha ustvari avtentichno atmosfero in karakteristichno predstavi zanimivi lokalni kolorit s presezhnimi vrednostmi. Char te poezije temelji v svojevrstni in tezhko prevedljivi jezikovni sporochilnosti, s pomochjo katere nas hudomushno pa tudi romantichno idealizirano vodi v Split svoje mladosti, ki ga je danes zhe zakrila - podobno kot drugod po svetu - debela prashna plast tako imenovanega napredka, konzumizma in globalizma, a ga je pesnica samosvoje arhivirala v zbirki in tako ohranila kot avtentichni dokument starih zhivljenjskih nachinov, pa tudi mentalitete nekdanjih ljudi.
Poseben spomenik je postavila svojemu dedu, a tudi materi in drugim druzhinskim chlanom, she posebej pa obmorski lepoti starega Splita in notranji lepoti njegovih malih ljudi, tezhakov, obrtnikov, delavcev in kmetov ter razlichnih posebnezhev in chudakov. V nekaterih otroshkih pesmih pa se je na stara leta razodela tudi vnukom in sploh mladim ljudem, v katerih vidi prihodnost. Svoje lirichne zapise, ki so velikokrat blizu naivnemu in preprostemu melosu ljudske pesmi, avtorica v zadnjem delu knjige stopnjuje v chustveno zanosne verze o razlichnih lastnostih jezika in besede kot najvechje vrednote. Toda nad vsem tem pestrim zhivljenjskim in duhovnim utripom kraljuje skrivnostna velichina morja, dalmatinske pokrajine in starega mesta ob Jadranu. Bogati, a usihajochi tradiciji starega sveta zna pesnica podariti novo zhivljenje in v posameznih pesnishko oblikovanih portretih in slikah predstaviti pestro panoramo »malih junakov«. Tem je ostala zavezana vse zhivljenje, med drugim tudi v zbirki vojne lirike Kruha dushi iz leta 1989 (med drugo svetovno vojno je bila partizanska bolnicharka, po vojni pa je sluzhbovala kot uradnica na splitski poshti in potem na pomorskem inshtitutu v Zagrebu).
Verjetno pa se ni mogla zadovoljiti le z enim samim jezikovnim registrom, naj je she tako poseben. Ochitno je hotela poiskati she drugo pot, na kateri bi svoje motive lahko predstavila tudi shirshemu obchinstvu — v hrvashki knjizhni shtokavshchini. Rezultat takega prijema je zbirka Kaplja darovana, ki je zagledala luch sveta ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju 2005, tudi s pomochjo splitskega slovenskega kulturnega drushtva Triglav. V posebnem oddelku te pesnishke zbirke sta namrech objavljena dva cikla (Sonchna pot, Pesem koreninam) v slovenshchini. Saj pesnica zheli stopiti v dialog s svojo preteklostjo, s svojim izvorom in predniki. S svojimi koreninami, ki so tudi v Sloveniji. Njena mati, kateri je napisala pretresljivo poetichno pismo Me slishish, mama, je bila, kot recheno, Slovenka, doma v blizhini Celja. V slovenskih pesmih, v katerih idealizirano sanja »o borovnicah v gozdu« in »hmelju« ter o »zelenih bregovih«, o »ajdi« in »slovenskih planinah«, je tudi veliko otozhnosti in zhalosti. Avtorica se spominja zgodnjega otroshtva, v katerem je trpela zaradi »dvojnosti« in »drugachnosti«, ko so se v Splitu chudili njenemu »tujemu« nesplitskemu naglasu, ki ga je v njej pustila materina slovenshchina. Vendar se je ni nikoli prav nauchila, chesar ji je zdaj, na starost, zhal. Toda mater skusha opravichiti, saj v skromnih razmerah, v katerih so zhiveli, sredi tezhkega dela za druzhino in dom, ni imela chasa, da bi s hcherko gojila slovensko govorico. Za trenutek se zdi, da povzrocha ta jezikovna dvojnost v pesnici asimetrijo, vendar prav s pesmijo Nisen jabolko, v kateri uporabi oba jezika, slovenshchino in splitsko chakavsko hrvashchino, dokazhe, da ni »jabolko, ki ga lahko razrezhesh«. Prav iz posebnosti in »dvojnosti« svojega izvora raste Sonja Senjanovich — Perachich v novo smiselno zhivljenjsko skladnost, ki korenini v spravnem srechanju z drugachnostjo.
Izbor, prevod in opomba Lev Detela
Guido Leotta
MALI BLUESI IN BALADE
Vsem tistim,
katerim sem ukradel besede bolj ali manj zavestno. Ne zamerite mi, ob tem, in hvala.
*
In koliko dushe in smehljajev
in temnih ochi, koliko, in jeze
jedkih okusov, glasbe, koliko korenin
mater, ki jih nismo poznali, in sinov,
ki v temachnih shpranjah chakajo,
so chakali, da bi nas
obdarili s plamenechim zharom.
Koliko bozhanja, dvomov
vonja po kristavcu
in koliko koliko koliko ljubezni.
Che znamo iz nje narediti pshenico, bomo
imeli kruha za vsako zimo, ki bo prishla.
*
Ob vsaki delitvi kart — je znano — dobish tochno to, chesar ne prichakujesh. Navajam kot primer, ki je sicer malce zaseben, vendar najbolj ustrezen. Zdaj, prav zdaj, ko sem zachutil tik ob sebi tvojo ocharljivost, se je prikazal v dezhju suh hodnik. Bled sonchen pramen, ki zachudeno tleska med trepalnicami.
*
Grem dol po stopnicah, stopim do tvojih hishnih vrat in tiho, brez vsakega shuma, odplujem proti svojemu drugam, med ladjevje zhaluzij, ki dremuckajo v drevoredu, vse popraskane od utrujenosti, ali se zehaje spopadajo z nochjo, s plahimi britvicami svetlobe. Tako zastanem in si predstavljam tudi zate drugachna zhivljenja, zaziram se od spodaj navzgor in tema me bozha, medtem ko mislim in mislim nate, ki te zhe pogresham, in odkrijem,
kako si vendarle she vedno tu.
*
Imam rad ta svet, vesh, ker mi je dal ulichice, omrezhja cest, prometne znake, krizhishcha,
da lahko pridem do tebe.
*
Skushal sem ga priklicati,
a uporabnika ni, ko bi pa bil,
bi imel kaj bolj pametnega pocheti ...
Lahko pa rechem, vesh, da nisem imel
velikih zgodb za pogrevanje
ali tezhavnih kvizov na rovash vprashanj,
ki sem jih o pravem chasu zhe obshel.
Rajshi mi povej, kako
se imata rdechi machek
in brshljan na vrtu,
ali che hishna vrata she shkripljejo
in che si zamenjala tisto
zharnico. Che je voda v vodnjaku,
navkljub nochi,
in v tisti temi mesec,
navkljub globini.
*
Malo vech kot dehtech privid, vem,
ta tvoja komaj zaznavna
prisotnost.
Kadili smo na debelo
tiste bronaste jeseni
in premlevali misli,
z iztegnjenimi petami,
med vrenjem moshta v kadeh.
Popihal si jo jadrno, da se ubranish
zime in njenih blatnih nog.
*
O svojem sinu, oche,
sem ti hotel govoriti.
Samo malo poklepetati o njem,
po domache. Brez retorike
in zamer, kot stara prijatelja
pred kozarcem.
Vendar kot daljnega boga
te nisem nikoli srechal,
pa cheprav si res zhivel, in
zdaj te ni. In to je to.
*
Saj se ne zgodi nich posebnega, che te spodnese peshchica not, zaigranih kar tako. Recimo, da se znajdesh v tuji hishi, ne da bi sploh, vsaj iz navade, potrkal, medtem ko oni vecherjajo ali si vtikajo prste v nos. Ali se nam, nasprotno, nasmehnejo, kot da bi nas skoraj skoraj prichakovali, in nam ponudijo kozarec vina pa she tobak si podelimo. Potem se poljubimo in si zazhelimo lahko noch, zdravo, vidimo se jutri, tudi che jutri morda ne pride, in tedaj nas kot srh boleche spreleti. Le privoshchi si tistih nekaj navrzhenih not, da te mine.
*
Po nekaterih plohah je svetloba tako silovita, da che si samo kradoma ogledujesh koshchek sveta za dvignjenimi vogali
shotorov, te je malce strah.
*
Ko tishina kot shiroka
tanchica vihra med ochmi
oblakov in prepeva,
pod tvojimi stopinjami shkripa asfalt.
In medtem ko voda vsenaokoli
sprosti flavte in pozavne,
na nebu prezhijo sence
na nasprotni strani brega.
*
Ko bi nebo stopilo iz modrine za stopnichko nizhe, s kovchkom v roki kot pripravljen za dolgo potovanje, bi dejal tistemu zlomljenemu odsevu: Tu sem. In bi mu izrochil tiste malenkosti, ki me tezhijo, ne da bi zahteval niti potrdilo v zameno, in bi shel za njim. Na tistem kosu ceste, ki se zgublja onkraj robovja gricha, tja, kamor vsak dan tone, tja, kjer se chrnina spoji z vecherom.
BALADE
*
Rewind, ponovno ovijam
— da ga spet pozhenem —
nash zdrgnjeni trak
z nachrti in sanjami.
In zhe steche, play,
ki — kot vsi vedo —
pomeni tudi igrati
v tistem na moch muzikalichnem
jeziku, ki je na tem,
da bo unichil ves svet. Kako
zabavno je slishati
tisto shumenje v ozadju,
kot zvochno kuliso,
kot glasove, ki so se pokvarili,
ker imam omejen
prorachun in potemtakem
eno samo omarico,
kjer sem shranjeval
tudi posnete spomine.
Zraven sem posnel
vse drugo in zdaj,
ko spet poslusham,
opazham, da sem kar
precej narobe pomeshal.
*
Sedela je zraven mene, z rokami na kolenih, ko je z nekoliko skrivljenim nasmeshkom rekla: Letos je prav dobro poletje. Na njivah debeli klasi pshenice in jechmena, tako gosti kot Kitajci. Vsi blazheni od letine in skoraj siti kmetje, in mobilizirane vse naprave za zhetev. Zato sem zdaj tukaj brez srpa (posodil sem ga), za sproshchen in skoraj razigran
klepet, brez priganjanja in tratenja sape. Saj ne vem, ko se vrnem o pravem chasu, ali bomo
imeli she tako prilozhnost.
*
Ko pozorno analiziram dvonozhca, ki mu obichajno pravimo chlovek — si govoril pri zajtrku nekam drastichno in shaljivo —, ugotavljam, da nismo drugega kot sechni mehurji, ki so podvrzheni muhavostim luninih men, z malimi lasuljami zbledelih misli in z umetnimi nohti. Z mojega zornega kota bi lahko dodal, da zhe nepogreshljivo potrebujem bifokalno lecho — in kako je vse drugo za na odpad, ali skoraj. Potem, ko se sam sebi zasmilim, poln sochutja do vas, ki ne hodite okrog s podrsavajochim in oholim korakom obchinskega usluzhbenca, se mi zdi potrebno, da pristavim, da smo jazz, sometime, vonj po koprivi in kamilicah, sodchki strahopetnosti, besed, podlosti ali neshkodljivih marenj. In celo ljubechih vzgibov, ki so vchasih skoraj resnichni.
O avtorju
Italijanski pesnik, pisatelj in zalozhnik Guido Leotta se je rodil 2. maja 1957 v Faenzi (Ravenna), kjer tudi zhivi in vodi znano zalozhbo Mobydick. Izdal je tri zbirke povesti: Anatre (Race), 1989, nagrada Leonforte; Stagioni che cambiano (Letni chasi, ki se menjavajo), 1991; Passo narrabile (Prehod za pripovedi), 1997 ... Slednji naslov bi v dobesednem prevodu lahko pomenil »povedljiv odlomek« ali »prehod«, gre pa za igro besed, ki se nanasha na prometni znak passo carrabile - prehod za vozove (na plochnikih). Carrabile - za vozove je postal narrabile - za povesti, zgodbe, pripovednishtvo, saj narrare pomeni pripovedovati. Da sem vse
to zvedela, sem vprashala avtorja; brez njegove pomochi ne bi znala razvozlati te male uganke, mislim celo, da so she vedno v fazi ugibanja tudi italijanski bralci, che se niso zatekli kot jaz po razlago k pesniku. Vchasih sem celo mnenja, da pisci svoje potencialne bralce umsko precenjujejo; bojim se, da nismo tako bistri, kot si nas predstavljajo, in s tem je povedano vse -ali vsaj dovolj. V premislek pishochim!
Izdal je tudi nekaj knjig za mladino: Taquita, skupaj z Carlom Lucarellijem, 1993, nagrada Navile; Il bambino Užisse (Otrok Ulikses), 1995, izbirna nagrada Bancarellino; Doppio Diesis (Dvojni vishaj), 2000.
Njegov pesnishki prvenec je Leviatamo (spet italijanska neprevedljiva igra besed s pojmom Leviatan; na koncu je zamenjal chrko n s chrko m in je nastala konchnica amo, tj. ljubim; povedal mi je tudi, da je zanj nasploh ljubezen v najshirshem pomenu besede tista prvinska sila, ki giblje svet; ta ljubechi »Leviatan« je izshel leta 1999). Tri leta kasneje (2002) Inverni dispari (Lihe zime). In nedavno dva romana »shtirirochno«, in sicer Piano Delta (Nachrt Delta) skupaj z Giampierom Rigosijem in Un inverno dispari (Neke lihe zime) s Francom Foschijem. Igra flavto in saksofon v jazz kvintetu Faxtet, s katerim je posnel zhe nekaj zgoshchenk in igral na shtevilnih koncertih, tudi v inozemstvu.
Prevedene pesmi so iz zbirke Inverni dispari — piccoli blues, ballate e can%oni (Lihe zime — mali bluesi, balade in popevke), ki je izshla leta 2002 pri Book Editore v Castel Maggiore (Bologna).
Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich
Attila Jo%sef
MOJA DOMOVINA
MOJA DOMOVINA 1
Ponochi, ko zhe blizu doma uzhivam mehki, topli zrak, jasminov zhametna aroma zashelesti skoz gosti mrak.
V goshchavi misli dusha roma, glej, zunaj spijo. A v korak tedaj preshine me, brez dvoma — moj jezik bo ostal enak.
Kot partner matere pijane, ki vabi, naj v objem ji plane, ta skupnost kolne brez mochi,
na delu tuhta brez spoznanja in bedi narodni se klanja v votlini globochin nochi.
2
Bolezni v tisocherih vrstah, ko zhe mladina ostari, dojenchki v chisto majhnih krstah, osiroteli svet nori,
duha lenoba, ki v pregrehah na chudezh chaka, se mori, brez vere zgublja se v utehah ... Naj se vendar osvobodi!
Naj modro delavstvo zboruje o zakonih, ki mu jih snuje oblast, in vse naj premotri,
prav vse, do zadnjega problema, da zakonodajalska vnema nas s charanjem ne pogubi!
3
Gospod zemljishki, ki za zhito in panje kmet mu je skrbel, skrampati polja temeljito in vas podreti je velel.
Zdaj borca, ki za domovino je v divjem boju koprnel, zhenejo volit, kot zhivino, da bo gospod oblast imel.
Zhandarjev puhasta peresa v korist volilnega telesa zarishejo, kdo bo izbran,
ker je odlochanje »svobodno«, nadzorovani neobhodno sledi ukazom, poklapan.
4
Ubraniti posest pred kmeti je zlahka zmogel vsak gospod, milijon in pol ljudi zhiveti je shlo v Ameriko od tod.
Ko po razpenjeni gladini v daljavo je izginjal brod, slabost, tesnoba in spomini ljudi so spremljali na pot.
Zdaj z zvoncem ladja se oglasha, kakor tedaj, gospoda nasha izplachati nas noche spet.
Preteklost se je vsa zgrnila, in kot izseljence zvabila tako she nas bo v novi svet.
5
Za delavca je mezda taka, kakrshno si izterja sam. Zadoshcha le za siromaka, za kruh pa shpricar tu in tam.
Drzhava dosti raje chaka, da tezhje bo iz dneva v dan, kot pa da kapital pretaka za delavca, tovarnam v bran.
Sanjari tkalka kruh masleni, a za kartele se ne meni. V soboto zhep ostane prazen,
saj ko odshtejejo ji kazen, se v roki smeje sam drobizh: vse delash, a le to dobish.
6
Boji se revezh bogatasha in ta boji se revezha. Zvijachni strah pa nam odnasha lazhnive upe iz srca.
Kaj je pravichno, se ne vprasha, kdor kmetu njegov kruh grizlja, rumen sezonec ga prekasha, ker se pod ceno razproda.
Iz davne dalje tisochletja je izkorakal, brez imetja, le s culo, ljudstva bedni sin.
Ker pa podchastnik biti hoche, naj mu iz groba vstane oche in ga namaha v opomin.
7
Cheprav Madzhar ne smem vech biti in moja dusha se boji, si, Domovina, she ljubiti te sinovo srce zheli!
Hlacha naj medved srboriti v verigah — mene to dushi! Poet sem, naj tozhilec zviti vsaj svinchnik v rokah mi pusti!
Chez morje si poslala kmeta, naj zdaj chlovechnost ti bo sveta! In daj Madzharu zhe madzharstvo,
ne toni v nemshko gospodarstvo! A meni daj kak lep navdih, da ti srechnejshi spishem stih!
(maja 1937)
SPODBUJANJE
Kitajska polna mandarin. Zhe spet ubija kokain.
V	shumecho slamo pojdi, spi. Zhe spet ubija kokain.
Skoz shipe veletrgovin blagajno gleda bede sin.
V	shumecho slamo pojdi, spi. Blagajno gleda bede sin.
Klobas in kruha si kupuj, zhivljenje dobro si varuj.
V	shumecho slamo pojdi, spi. Zhivljenje dobro si varuj.
Kdor kuha, naj poljub ti da. Nekoch she zhenska bo prishla.
V	shumecho slamo pojdi, spi. Nekoch she zhenska bo prishla.
(med jan. 1927 in koncem 1928)
MRTVA POKRAJINA
Lochje veni nad gladino, v snezhno vishino pushchobno bele meglice hlapijo. Zvoki neslishni hrestijo na njivi.
V	mraku zajetnem s tishino zima prekriva plitvino. Jezero z gostimi vali plivka pod choln ob obali, samoten.
V	gozdu, na ledu vejevja, chas se v krchih rojeva. Mraz se v mahovje zarezhe, kljuse koshcheno privezhe k pochitku.
V	slamo se trta zakriva. Grozdje ledi se, tam sliva zhdi v druzhbi palic zlozhenih, starchkom v oporo sushenih, pri hoji.
Krajina — pada v dolino, vas je obkrozhena z zimo, mraz se ji v belezh zazhira, s kremplji razpoke razpira igrivo.
Vrata na praznem svinjaku z vetrom loputajo v mraku, kot da naj prashich zablodi k zvrhano polni posodi koruze!
V	chumnati kmetje sedijo. Molijo v prazno, molchijo.
V	fajfi zhari list srobota, v glavah pa misel se mota temachna.
Grozd ledeni za gospoda. Zanj trsklja gozd, shumi voda. Le pred njegovim pogledom ribe debele pod ledom so skrite.
(jan. 1932)
»Mrtva pokrajina« je jezerska pokrajina okoli Szabadszallasa, kjer so zhiveli materini starshi in stric. Kljub temu, da gre za zimsko pokrajino, napisal pesem poleti 1931 v kavarni Japan. Pesem je napisana na melodijo ljudske popevke Kaka toven kolt a ruca ... (Op. prev.)
Prevedla Matjazh Jarc in Zsolt Lukacs
ATTILA JOZSEF (1905 — 1937), madzharski pesnik, se je rodil v proletarskem okolju, z enajstimi leti je zachel pisati pesmi in s sedemnajstimi je izdal svojo prvo pesnishko zbirko. Oche je druzhino zapustil, ko je imel Attila tri leta, mati pa je umrla pri njegovih shtirinajstih letih. Izobrazbo si je pretezhno pridobil kot avtodidakt (pred tem je pustil srednjo sholo in kasneje maturiral privatno), nato pa se je leta 1924 vpisal na Univerzo v Szegedu, da bi shtudiral madzharshchino, filozofijo in francoshchino. Leta 1925 so ga izbrisali z univerze zaradi domnevno revolucionarne pesmi S chistim srcem, ki jo je napadel tedaj vplivni profesor Antal Horger. S pomochjo mecena Lajosa Hatvanyja se je izobrazheval na Dunaju (1925) in v Parizu (1926 - 1927). V tem chasu je intenzivno prebiral Hegla, Marxa in Freuda. Zaljubil se je, a njegova "prepovedana" ljubezen z dekletom iz vishjega stanu se je konchala z Attilovim zhivchnim zlomom. Bil je nepopustljiv kritik vlade in desnega radikalizma, a tudi levici ni odpushchal konformnega delovanja (bil je chlan ilegalne madzharske komunistichne stranke). Zaradi samosvojega intelektualnega in politichno izostrenega ter kritichnega mishljenja so ga leta 1933 izkljuchili iz stranke. Zanimal se je za Freudovo psihoanalizo in skushal najti plodno povezavo psihoanalize in marksizma. Leta 1936 je zachel bolehati za hudimi depresijami. Leto pred smrtjo je sprejel delo pri neodvisni levicharski reviji S%ep S%o. Star komaj 32 let, je 3. decembra 1937 ob Blatnem jezeru (Balatonszarszo) s skokom pod vlak naredil samomor. (Op. prev.)
Giorgos Seferis
TRIJE HAIKUJI
***
Kani v jezero le kapljo vina —
in sonce potemni.
***
V tem stebru je luknja — ali vidish
Perzefono?
***
Pishesh — chrnila je vse manj, morje pa raste.
OPOMBA K SEFERISU
Nobelova nagrada za literaturo se bolj redko spomni na Balkan; prvich (po 60 letih svojega obstoja) ga je obiskala prek Jugoslavije (Ivo Andric, 1961), po nekaterih naj bi shlo bolj za »nakljuchje« zaradi trenutno ugodnih politichno-diplomatskih okolishchin (istega leta prva konferenca neuvrshchenih v Beogradu, ki mu je bil naklonjen tedanji generalni sekretar OZN Shved Dag Hammarskjold, vpliven tudi v Nobelovem odboru). Z enoletnim razmikom (po vmesnem skoku v ZDA k Johnu Steinbecku) leta 1963 Nobelova spet obsije Balkan, tokrat grshkega pesnika Giorgosa Seferisa — presenetljivo, ker je bilo nekaj drugih imen novogrshke literature dosti bolj znanih v svetu (med pesniki Kavafis, Sikelianos in Ritsos, med prozaiki Venezis, predvsem pa »krlezhevsko« vsestranski in plodoviti Nikos Kazantzakis, ki velja za najpomembnejshega novogrshkega pisatelja, njegov roman Grk Zorba, 1946, je po zaslugi filma najbolj znana novogrshka knjiga; podobno je v Jugoslaviji veljal Krlezha za najvechje literarno ime, po nekaterih bi bila Nobelova zanj tako rekoch samoumevna); bile so pripombe, da so mu njegove zveze poklicnega diplomata »pomagale« do nagrade. »Grshko presenechenje« se je ponovilo she leta 1979 z Nobelovo za Odiseja Elitisa, prav tako v svetu manj znanega pesnika s podobno ne prav obsezhnim opusom, kot je Seferisov. Poslej se Nobelova ni vech podajala na Balkan (kolikor za Balkanca ni mogoche imeti nemshkega Canettija, rojenega v Bolgariji, Nobelova 1981, ali turshkega Pamuka, Nobelova 2006), cheprav bi npr. albanski Kadare po nekaterih »nujno« zasluzhil nagrado.
Besede o nagrajevanju (po svoje zmeraj »manipulativnem«) se tukaj utemeljujejo na dejstvu, da je Nobelova Seferisu vpisala v shirsho svetovno literarno zavest velikana, ki je bil kot vsi, pishochi v manjshih jezikih, usodno omejen v dosegu svoje ustvarjalne navzochnosti. Novogrshka literatura namrech ni le specifichno »malojezichna«, temvech je tudi »dvojezichna« (po Seferisovem mnenju celo »trojezichna«; pisal je tudi v kretskem narechju), saj se zhe od antike vleche vprashanje razmerja med chistim klasichnim jezikom (kathareusa) in ljudsko govorico (dimotiki). V celoti grshka literatura kot pojem zajema tri epohalne pojave: starogrshka, bizantinska in novogrshka knjizhevnost. Slednjo je utemeljil pesnik Dionisios Solomos (1798-1857), primerljiv s sodobnikom Preshernom; sholal se je v tujem jeziku, v italijanshchini, in se shele kot odrasel nauchil ljudske grshchine ter postal v njej nepresezhen mojster pesnishkega izraza. Kot most med sredinama dveh stoletij se dviga Kostis Palamas (1859-1943), najvechji pesnik novogrshke knjizhevnosti, uchenec francoskih parnasovcev, na tej sledi je dosegel izrazno dovrshenost ter zachrtal smer praktichno vsem, ki so prishli za njim. Za vse balkanske literature (tudi za turshko) namrech velja tako rekoch ista razvojna shema: po nacionalnem prerodu z romantiko v 19. stoletju sledi nekaj vmesnega realizma, nato pa z moderno ali s simbolizmom pod francoskim vplivom dvig na nivo shirshega evropskega standarda. Kljub shtevilnim prozaistom kazhe, da je v novogrshki literaturi najmochnejsha poezija; dva pesnishka nobelovca sta pravzaprav logichen rezultat (kandidati za Nobelovo so bili Palamas, Sikelianos in Kazantzakis, ki je bil tudi pesnik, dramatik, filozof). Oba sta pesnishko »izsholana« pri francoskem simbolizmu in »Mediterancu« Valeryju, Seferis je pozneje pridruzhil angleshki poundovsko-eliotovski modernizem, Elitis pa elemente nadrealizma; kakor Palamas tudi oba nista mogla mimo monumentalne antichne tradicije, ki tako rekoch vsaki besedi daje mitoloshko-simbolichno razsezhnost (poenostavljeno: Seferis — simbolizem in poganska antika, Elitis — nadrealizem in bizantinska menishka metafizika).
Giorgos Seferis (beri: Jorgos Seferis, tudi Jorjos ali Jorgo Seferi; to je psevdonim, pravo ime: Georgios Stilianos Seferiades; mozhni »koren« je tur.-arab. beseda »sefer« s pomenom: pot, potovanje, »sefir« - odposlanec v tuji drzhavi) je bil rojen 13. 3. 1900 v Smirni (danes turshki Izmir), odkoder so se Grki izselili; spomin na ta eksodus je pesnika usodno zaznamoval. V Parizu je shtudiral pravo in toliko obvladal francoshchino, da je skoraj krenil po poti Jeana Moreasa, Grka in pomembnega francoskega pesnika, o katerem je napisal obsezhno shtudijo. Kot diplomat je sluzhboval v shtevilnih dezhelah, nazadnje v Londonu. Izdal je vech pesnishkih zbirk, osrednja je trilogija Ladijski dnevnik I, II, III. Umrl je 20. 9. 1971 v Atenah.
Za predstavitev v SRPovi mikroantologiji poezije balkanskih narodov (tokrat Grkov) so bili konzultirani prevodi Seferisa v vech jezikov, ob omejeni uporabi izvirnika z osnovnim poznavanjem stare grshchine. Za Seferisa so sicer v glavnem znachilne nekoliko daljshe pesmi v svobodnem stihu, vendar je briljantni zgoshchenosti in eleganci njegovega idioma ustrezala tudi epigramska lapidarnost, zato ne presenecha, da je napisal nekaj vrhunskih primerov evropskega haikuja (objavil jih je pod motom, ki je citat iz Marka Avrelija: »To neskonchno majhno ...«).
P.S.: Prvi prevodi Seferisovih pesmi v slovenshchino: Marijan Tavchar, Nashi razgledi, 1963, str. 458; Lev in Milena Detela, Most, 1964, sht. 1 (iz nem. z uposhtevanjem gr. orig.; z uvodom).
Izbor, prevod in opomba Ivo Antich
I^tok Vrhovec
GOSPOD RAD LAJA
Nekoch je zvedavi sosholec Gobchek predavatelju Radu Laju zastavil tole vprashanje:
»Gospod predavatelj,« je zachel Gobchek, »kaj je v nashi beli vasici tako prelestnega, da smo vsi tako veseli, srechni in zadovoljni?«
Rad Laja je izbochil svoje uchene ochi. »Pridanich nesramni!« je dejal. »Kje pa mislish, da si? V cirkushki areni z obnorelim klovnom Mihom? Na popoldanskem chaju pri charovnici Biserki? Na sejmu uvelih mozhganov?«
Gobchek je bil, zachuda, nezadovoljen z odgovorom, pa je trikrat protestno pretekel razred. »Dvakrat za Metko in enkrat za Janka, charovnica naj se pa kar sama naliva s chajem!« je sikal.
»Prijavim te ravnatelju Zverini!« je zaklical veshchi predavatelj in hitel odpirat zatohli dnevnik.
»Kaj mi mar mrcina!« je odbrusil Gobchek in zadihan sedel. »Prav tako je neumen kot vi! No, morda malo manj.«
»Nich ne bom pisal!« je zajecljal Rad Laja in si izpulil debel shop zamashchenih las. »Kar osebno se bosh zglasil pri njem! Si me slishal, Gobec? Da se mi pri prichi poberesh iz razreda in se javish ravnatelju!«
»In kaj naj mu rechem?« je sprasheval Gobchek.
»Kaj naj mu rechesh, malopridnezh?! Povej mu, kako motish pouk, tekash po razredu in unichujesh parket, jezish sosholce, spodkopavash temelje druzhbenega sistema in vnashash nemir v nasho sredo!«
»Vse to?« je bil zachuden Gobchek. »Lahko, prosim, ponovite, gospod Laja, da si zapishem?«
»Marsh, mulc!« je zakrichal Rad Laja in stekel proti Gobchku, ta pa, bojech se za svojo redko grivo, ven na hodnik, k ravnatelju Zverini. »Kot zhelite, gospod Laja,« je she zaklical, »ampak che bom gospodu ravnatelju kaj pozabil povedati, to ne bo po moji krivdi!«
»Ste ga videli, pobalina!« je besnel gospod Rad, ko je stopal nazaj proti katedru in si brisal mokro chelo. »Potem moramo pa zaradi takih prismod vsi trpeti, presneto!«
»Kako prav imate, gospod Laja!« se je strinjala sosholka Jamricheva. »Pa kaj bi se chudila, saj imate vendar vedno prav!«
»Oh, gospodichna Jamra,« je jecljal Rad, »kaj bi jaz brez vas, jutranje zarje nad mrkim mestom, zlatega soncheca nad nevihtnim oblakom, vrchkom osvezhujoche sodavice v peklenski pushchavi? Zhe samo zaradi vas se izplacha trpeti neizprosne
muke, v katere me vklenjajo nesramnosti takih maloumnezhev, kot je malopridni Gobec!«
»Uh, kako je malopriden!« je ponovila Jamra in zajokala.
»Oh, kar petico vam dam, gospodichna Jamra! In to v veliko redovalnico!« je ganjeno vzkliknil predavatelj in jo poljubil na solzno veko.
»Oh!« je dejala Jamra; potem je zazvonilo.
Rad Laja je pospremil prizadevno uchenko v svoj kabinet. »Se morava pogovoriti o seminarski nalogi, ki jo pripravlja gospodichna Jamra,« nam je razlozhil, ko sta zapushchala razred.
To so bili chasi!
Ko je bila pravica Pravica. Ne pa zdaj, ko lahko vsak reche, kar mu pade v glavo, in misli, kar se mu zdi! Potem pa se najdejo taki, ki nesramno sprevrachajo stare kuomintanshke ideale in globokoumne ideje, ki so prevevale tedanji chas.
Che je bilo treba koga postaviti ob zid, razcapancu slechi potrgane hlache ter mu primazati kakshno po nagi riti, se je koj nashlo kup ustrezhljivih rok, ki so bile pripravljene priskochiti na pomoch. V imenu Pravice, madona! Pa danes? Chlovek na nedeljskem odpadu nabavi kak rabljen tank, zarjavel mitraljez, preshverca nekaj starih pushkinih kopit in kuhinjskih nozhev, pa so zhe vsi chasopisi polni neslanih opazk!
In che je prishlo do kakshnih tezhav — sila redko, che sploh kdaj! — je stari kuomintanshki predstojnik, kak ucheni zastopnik, njegova teta ali pa vsaj njen pogumni ljubimec vzel stvar v svoje jeklene roke! »Madona, drhal!« je zaklical, ali pa: »Hudicha, kaj vam pa pade na pamet, shimpanzi?« — in se je svojeglavi vrtiljak chloveshke zmede zopet zasukal v pravo smer. Danes pa se zhe vsak nepismeni balinar lahko usede pred rachunalo in odtipka neko svojo izkrivljeno razlichico dogodka, o katerem nima najmanjshega pojma.
Chloveku zavre kri pod lobanjo, ko pomisli na vse te modokratichne muhe enodnevnice.
»Bodo neuki faloti zhe she ponovno spoznali, kako njihova neubogljiva zadnjica pogresha ostro leskovo shibo, bratje!« se je na nedavnem zboru ostarelih kuomintanshkih zavezancev razkuril nash nekdanji predavatelj, gospod Rad Laja, ki si sedaj, odkar okoli nashe male vasice piha ledeni veter z zahoda, na premrazheno glavo namesto kuomintangovke rad povezne tudi kako drugo, toplejshe pokrivalo.
»Kaj chmo!« razlozhi staremu bojnemu tovarishu, medtem ko v gostilni Pri Kredi srkata shesto pivo. »Mraz je mraz, pa naj bo na ekvatorju she tako peklensko vroche! In che hochem nekoch postati ravnatelj — oh, kako bi bila moja pokojna mati vesela — moram vendar paziti na svoje obchutljive uhlje, malora!«
»Kako da ne!« se strinja stari bojni tovarish, pomezhikne razoglavi natakarici Rundi in odide na minus dva deci.
Iztok Vrhovec
NA LUNO, KAJ PA!
Nenadoma sem zaspal.
Sanjal sem o materi, ki jo je obiskal osamljen komet Simon, o pokojnem stricu Opeki — »da bi ga tam nad zvezdo Brunarico vechno grel njegov zidarski plamen,« smo pogosto peli ob njegovem grobu, medtem ko smo se tolkli po prezeblih licih, nalivali z vrocho slivovko in obujali spomine na njegove zidarske podvige — pa o teti Zofki, ki je pogumno segla v ledeno drobovje hishnega hladilnika — uh, kako me je zmrazilo; pograbil sem veliko smrekovo vejico, jo razchetveril na tisoch majcenih vej, povonjal disheche iglice, potem pa pozabil, kaj sem sploh hotel, in sanje so se nadaljevale: teta je iz hladilnika izvlekla slastno svinjsko pechenko, krozhnik kostanjeve rizhote in chokoladni puding. Kako so se mi pocedile sline!
»Pa saj je vse zate, prismoda!« je dejala teta in zdirjala proti meni, na pol poti butnila v grchasta vrata shtoraste omare, na hitro obvezala zateklo bushko in upehana prisopihala do moje postelje.
Hlastno sem pograbil prineseno hrano, hvalezhno objel teto in se ji prisrchno zahvalil v tekochi albanshchini.
Kako je bila srechna! Zaradi albanshchine pa she toliko bolj. Sanjsko debela solza ji je spolzela po licu in razkuzhila zhe pomodrelo rano.
»Bravo!« je vzkliknila. »Saj si pravi Albanec!«
Kakshen poklon!
S ponosom prezhet in od lakote gnan, sem planil nad hrano. S prezeblih kosti sem trgal slastno meso, med kochniki mlel sladka rizheva zrnca, na zadovoljnih brbonchicah topil dishechi puding. Machka Volka, ki je v kotu sobe potuhnjeno brusil skrivenchene kremplje in si oblizoval pozhreshni gobec, sploh nisem opazil. Z grabezhljivimi tacami je pograbil zalogaj rizha in poskushal utechi v senik. Kako sem planil nanj! Ga v tekochi machkovshchini nahrulil kot psa, za namechek pa she prijavil kontrolorju Bevsku. Prestrashen je zbezhal stari mami v narochje, ko pa mu je pojanila, da se mora valjati po podu brez prekinitev — »navodila doktorja Injekcije moram vendar natanchno uposhtevati, to bi zhe lahko razumel, ne, Volkec?« je dejala — se je pognal na streho, ki smo jo sicer uporabljali le v najhujshi nuji, in kuhal mulo vse do jutra, ko se je ves prezebel zatekel pred kamin. Celo stara mama se je za trenutek nehala valjati, nezadovoljno zmajala z glavo in potozhila: »Za bozhjo voljo, Volkec, pa ne pred kamin!« Pa ni nich pomagalo.
Nenadoma sem se prebudil.
Vse skupaj so bile le sanje! me je boleche preshinilo, navadne koprenaste sanje, dimchek razbolele glave. V resnici je mama sedela na verandi, stara, chila in zdrava
je smrchala pred televizorjem, teta Zofi pa je shtrikala jopico za veliki pomladni ples.
Skushal sem se preriniti do Volka; v kotu sobe je vazhno brcal crknjeno mish, ki jo je bil zadavil prejshnjo noch.
»Perverznezh!« sem mu jezno zaklical, da je zardel do ushes, skesano zvrtal luknjo v prepereli parket in mish zagrebel vanjo.
»V kratki molitvi, o milostni bogec, te naprosham,« je mijavkal, »bodi usmiljen z njeno ubogo dushico, in prosim te, oprosti mi neodpustljivo objestnost, ki sem si jo bil privoshchil pred tvojimi vsevidnimi ochmi. Zmolil bom tri Ochenashe, shtiri, che bo potrebno, za namechek pa she Obutega Machka, Angela Frica in Vecherno Kureto, o g'spod!«
»Tako je prav, hudimana!« sem ga pohvalil in potrepljal po hinavskem smrchku.
Potem sem se spomnil svoje sanjske lakote. Vraga, ni je bilo vech! Pa kako je to vendar mogoche? She pred nekaj minutami se mi je meshalo od gladu, zdaj pa tole! In zakaj se podajam na nevarno pot proti kuhinji, che nisem vech lachen? So tudi moji mozhgani potonili v kis?
»Kakrshna druzhba, takshna okuzhba!« mi je zhe davno nekoch dejal ded, potem pa si je poveznil na glavo svoj nedeljski klobuk, se poslovil od stare mame, hchera, sinov, bratrancev, tet in sosede, sedel na tramvaj in se odpeljal na Luno.
Mar bi shel z njim! sem pomislil tako glasno, da me je zbodlo v temenu. Kako prav je imel, starina! Ampak kaj zdaj, ko sem zhe okuzhen, skisan? Je she chas?
Prav na hitro sem se moral odlochiti.
Poljubil sem staro mamo na zgubano chelo, se poslovil od Zofke, materi pa izrochil kanglico kislega mleka. »Okrepchaj se, mati,« sem ji dejal. »Prav dobro vem, kako tezhko je cele dneve stati na verandi, preshtevati zhareche zvezde in ribati plesnivi pod.«
Razumela me je. She zadnjich sva se objela, v kanglico s kislim mlekom je spolzela slana solza.
»Ga vsaj ne bo treba jest, hudicha slanga!« je bila zadovoljna stara mama. »Pa che srechash ta starga,« je pridala, »mu povej, da bom tud jest hmal prshla za vama. Mam zhe dost tega dolgochasnga televizorja, technih dohtarjev, pa shkrbastih zob!«
»Kot zhelite, mati stara,« sem ji odgovoril, na dvorishchu she pobral dva prashna kamenchka, ju vrgel proti taksistu, ki se je znashal nad zbegano pijanko, potem pa sem stekel proti postaji.
Tu je mrgolelo chakajochih!
Postavni rdechelasi gospod se je veselo poigraval z zelenim kodrchkom, ki mu ga je zvesta ljubica pustila za spomin. Kako je bil srechen, ko ga je metal visoko v zrak, da je zaplaval nad oblake, zaokrozhil okoli sonca, pozdravil nekaj lastovk, ki so se ravno poslavljale od premrazhenega dedka Mraza, potem pa zopet pristal v njegovi roki.
Gospodichna v svetlechih se hokejskih hlachah, ki si je ravno nadela nove drsalke, pa ni bila tako vzhichena.
»Nikjer nobenega drsalishcha, mater jim!« je vpila. »Pa mi je soborka na fronti lepo govorila: "Besna Rozha Mimi," mi je dejala, "raje se odpelji na Pluton, na Ig ali pa v Saharo! Z Lune smo dobili zhe nichkoliko razjarjenih pisem nezadovoljnih popotnikov. Na postaji za Pluton so ravno pred nekaj dnevi odprli novo — OLIMPIJSKO drsalishche!" Pa je nisem poslushala, tepka! Kaj tepka, orangutan, z velikim O, madona!«
Ni kaj, Mimi je bila zelo vznemirjena. She sam sem za hip podvomil o pravilnosti svoje odlochitve. A kar je, je, sem si rekel ... Tudi che bi hotel, se ne bi mogel vrniti. Kdo bo pa jedel pokvarjeno kislo mleko, poslushal tetino pridigo, pa she Volkchev priskutni posmeh?
Malo pred polnochjo je v spremstvu velikega rdechega zmaja, njegove zveste zhene Binke in she ne polnoletne hcherke Sinke Perutek pridrsel piskajochi tramvaj.
Shofer Blisk je pihnil v rjasto trobljo, odprl tezhka, shkripajocha vrata in zhe smo se gnetli mimo zaspanega sprevodnika. Kljub Mimichinim silovitim izbruhom me je v blizhini srca prijetno zaskelelo. She kakshno uro, morda dve, pa bom srechal svojega starega ocheta. Saj se nisem vech niti prav dobro spomnil, kdaj je odshel. Me bo sploh she poznal?
Pa kaj bi se muchil z nadle%hnimi vprashanji! sem si premeteno napisal na koshchek papirja, ki sem si ga bil izprosil od prijaznega soseda; in vsakich, ko mi je vprashanje butnilo v kushtravo glavo, sem si ga iznajdljivo pomolil pod nos. Pa sem imel dve muhi na en mah: vprashanje je zbegano poletelo skozi okno in se sprashevalo, kam sedaj, ko me je premeteni Tinchek tako iznajdljivo pretental, pa she z branjem sem si krajshal chas! Bi lahko pochel she kaj imenitnejshega?
She preden sem si odgovoril, zhe sem si potisnil popisani listich pod nos. Ha, ha! Premetenec! Ko pridem na Luno, si dam kar ime spremeniti! »Chrtaj Tinchek Zmeda, pishi Janez Iznajdljivko!« bom zaklical na uradu za spremembo imen. Tega se pa moj ded ni domislil, dokler je she sopihal pod isto streho z nami, kaj? She strojevodja Uran in malce okajeni sprevodnik Neroda sta zadovoljno prikimala in v znamenje odobravanja potrkala po svojih lesenih glavah. Shofer Blisk pa se je le zazrl v belo nebo, se modro odkashljal in pritisnil na plin, da smo v trenutku pre-bledeli, napolnili prirochne bruhalnike skoraj do roba, potem pa polegli v velike tramvajske divane. Pot na Luno je bila dolga in prav nihche izmed nas si ni zhelel, da bi neprespan stopil na njena tla. Kaj bi si pa mislili Lunjani? Da smo na Zemlji sami skozlanci? Ne, tega pa zhe ne!
Blisk je she ugasnil zhmrkajoche luchi in utonili smo v sinjo, vakuumsko noch.
Bogdan Novak
BRATJE SESTRE SMRTI
Vesel roman o poslednjih recheh
(II)
Opoldne so pokopali vdovo Klaro. Gospodje poklicni zhalovalci so se dobro odrezali. Pomeshali so se med sorodnike in zhalujoche ostale in se predstavili kot grofi von Hubertstein z Bavarskega, blizhnje pokojnichine sorodnike. Fonzelj je poslushno molchal in se je samo bebavo smehljal, kar mu ni bilo tezhko glede na nekdanji poklic policaja. Drugi trije zhalovalci so o njem rekli, da je mutast, toda neznanskooo bogaaaat! Poleg tretjine Bavarske da je lastnik tudi chetrtine Shlezije, posestva pa ima she v Franciji, Shpaniji in na Nizozemskem.
Ob treh je bil pogreb gospoda Dolezhala, ki se ga je udelezhil samo Miha. Toda vdova gospoda Dolezhala je bila sitna babura, ki je takoj po pogrebu zavila na upravo Zhal in je trdila, da poklicni zhalovalec ni bil dovolj pretresljivo zhalosten.
»Za moj denar!« je vpila s cvilechim glasom. »Ni bilo dovolj sposhtljivo do pokojnika. Hochem, da mi vrnete denar! A veste, kdo je bil pokojnik? Shtirideset let je bil blagajnik v banki, pa ni poneveril niti dinarja! A se zavedate tega, kakshnega poshtenjaka smo pokopali? Gospod zhalovalec pa se je ves chas pogreba nasmihal. Denar nazaj!«
Konchno so jo pomirili tako, da so ji zhe v drugo pokazali katalog s slikami zhalovalcev in tudi tam se je Miha na sliki bebavo smehljal in je bila torej gospa chisto sama kriva, da si je izbrala ravno njega. Gospa je odshla med grozhnjami, da bo zadevo izrochila odvetniku.
»Zakaj pa odvetniku? Bolje bi bilo poklicati psihiatra,« si je zagodrnjal v brke usluzhbenec Zhal.
Miha je prisegel, da se ni nasmihal. Samo tak obraz ima, da je videti, kot da se nasmiha. V resnici pa je resen in zhalosten, kot se spodobi za pogreb.
Gashper je shepnil usluzhbencu Zhal na uho:
»Zhe od rojstva ima tako bebav obraz, ki pa obichajno pomirjujoche deluje na pogrebce. Kaj hochemo, novih kadrov ni. Za bozhjo voljo, potrpite in ne nasedajte vsaki histerichni babi. Srechen gospod Dolezhal, da se je je iznebil!«
»Konchno si ga je sama izbrala,« je zagodel usluzhbenec Zhal, prefinjen gizdalin s frizerskimi brkci pod nosom in z mehkim, zhametnim glasom, oblechen kot iz shkatlice. »In mi smo solidna firma. Pri nas mora vsakdo plachati vnaprej, zato nam ni treba priznavati nobenih reklamacij.«
Ob petih popoldne je bil pogreb gospoda Pivnika. Pokojnik je bil shomoshter, star chez osemdeset let. Vdova je bila komaj kaj mlajsha in chrnolasi, skodrani
gizdalin Fonzelj bi se silno dolgochasil, che ne bi bila ob vdovi tudi njena vnukinja Sara.
Sara je bila lepotica skladne postave, ribjih ustnic, izbuljenih ochi, ki so she bolj poudarjale zaobljenost njenih ribjih bokov. Imela je drobno skodrane lase, shiroko razpushchene ob glavi, in gledala je malce butasto. Toda to je bil le vtis zaradi izbuljenih ochi.
»Kakshna riba!« si je navdusheno mislil Fonzelj.
Takoj se je priblizhal vdovi in se ji predstavil, pri tem pa je strmel v ochi njene vnukinje.
»Oh,« je vzdihnila Sara, »nikakor nisem prichakovala tako zelo mladega poklicnega zhalovalca. Mislila sem, da se s tem ukvarjajo samo precej starejshi gospodje.«
Gospa Pivnikova je molchala in strmela v krsto s pokojnikom. Pri tem ji je drhtelo vse telo. Sari je bilo dolgchas ob pretreseni stari mami in mrtvem dedku.
»Bodite ob meni, da mi boste v oporo,« je shepnila Fonzeljnu na uho. »Groza me je. Vse te sveche, pa venci, krsta, mrtvi dedek, rozhe in duh po trohnobi! Srh me spreletava. Tu, po hrbtu. Potipajte!«
Fonzelj se ni dal dvakrat povabiti. Nezhno jo je potipal po hrbtu, zdrsnil z roko malo nizhe in otipal tudi chvrst, napet in zaobljen konec hrbta. Takoj nato je odmaknil roko. Sadje mora dozoreti, preden ga oberesh.
»Chutil sem,« ji je shepnil tako tesno na uho, da se je med govorjenjem z ustnicami dotikal njenih ushesnih mechic. »Resnichno ste napeti od strahu. Toda ne bojte se, zato smo tu poklicni zhalovalci, da vas tolazhimo. Bodite ves chas v moji blizhini.«
Za pogrebom je shel Fonzelj tako, da je na eni strani medlo podpiral gospo Pivnikovo, na drugi pa se ga je chvrsto oklepala pod roko vnukinja Sara. Nobenih drugih blizhnjih sorodnikov ni bilo. Sarin oche, sin gospe Pivnikove, in njena mati sta zhe pred leti umrla v prometni nesrechi. Prishla je le neka daljna sestrichna zhalujoche vdove. In bilo je tu nekaj uchencev gospoda Pivnika, glede katerih ni bilo chisto jasno, ali so prishli uzhivat na pogreb zagamanega prfoksa za matematiko ali so se prishli preprichat na lastne ochi, da ga bodo zares pokopali.
Ko so polagali krsto v grob, je Fonzelj preprichal sestrichno gospe Pivnikove in njenega mozha, da sta vsak z ene strani podprla vdovo. Sam se je posvetil Sari in jo drzhal okoli pasu, cheprav bi jo najrajshi kje drugje.
»Grozno,« je Sara shepnila med zhupnikovim obredom. »Kako chlovek kar umre! Truplo je, kos mesa. Le kaj pochenjajo s truplom, preden ga pokopljejo? Slishala sem, da pokojnika umijejo in preoblechejo. Kakshni ljudje so, ki to zmorejo? Srh me spreletava ob teh mislih.«
»Po pogrebu bi vam lahko razkazal mrlishke vezhice in vam pojasnil marsikaj od tega, kako ravnajo z mrlichi, che ste pri volji,« ji je Fonzelj shepnil na uho in pri tem ga je skoraj omamil vonj po vrtnicah, ki je vel iz njenih las.
»Res?« se je zvedavo ozrla vanj. Njene napete ustnice so bile nashobljene kot rozhni popek. »Veselilo bi me. Te stvari so me vedno zanimale. Precej knjig sem zhe prebrala o posmrtnem zhivljenju. Vendar so tako dolgochasne. Tako podobne so si. Upam, da po smrti res ni vse skupaj en sam dolgchas.«
Ko je bil obred konchan, sta sestrichna in njen mozh odpeljala uzhaloshcheno vdovo, gospo Pivnikovo. Fonzelj je pochasi, a vztrajno zaostajal za njimi. Drzhal je Saro pod pazduho, kjer je bila njegova roka prijetno na toplem.
»Pojdiva,« ji je shepnil. »Zdajle si lahko v miru ogledava mrlishke vezhice.«
Potegnil jo je vstran, za zhivo mejo iz pushpana, in odshla sta proti ploshchadi, okoli katere so bile v polkrogu vezhice poslednjega slovesa. Peljal jo je v tisto, v kateri je she pred kratkim lezhal njen dedek, saj je vedel, da bo ta zanesljivo prazna. Snazhilke jo bodo pospravljale shele zgodaj zjutraj naslednjega dne. Ura je bila blizu sheste zvecher. Stemnilo se je zhe. Pod desnico je chutil, da Sara trepeche po vsem telesu.
»Kako je vznemirljivo,« je shepetala z drhtechim glasom, ko sta stopila v vezhico shtevilka shestnajst. Od zunaj so se ji vezhice zdele kot garazhni boksi pred blokom. »Po trohnobi dishi. Kot da bi vsepovsod naokoli rasle shtorovke.«
Po stenah je bila res trohnobna plesen zaradi slabe izolacije.
»Samo po cvetju in svechah dishi,« je rekel Fonzelj, prizhgal luch in zaprl vrata. »V tej sobici je vsak dan na stotine cvetov. Zato ne more biti grobar, kdor je obchutljiv za cvetni prah.«
»She malo prej je tukaj lezhal dedek,« je dejala. »Bil je tako svezh, kot da bi bil she zhiv. Mislila sem, da bo vsak hip vstal in me potrepljal po ritki, kakor me je znal samo on. Le kako so to naredili? Kaj pochnejo grobarji s trupli, da so videti kot zhiva?«
»Pokazal ti bom,« je dejal Fonzelj. »Ulezi se na pare in se delaj mrtvo, medtem pa ti bom pokazal, kaj pochnejo z mrlichi.«
»Mravljinci mi lezejo po vsem telesu,« je shepetala Sara in se ulegla na pare. »Vendar hochem na vsak nachin izvedeti, kaj se bo dogajalo z menoj prve dni po smrti.«
Fonzelj se je lotil dela. Sara je negibna lezhala na parah, on pa ji je pochasi slachil obleko, kos za kosom. Najprej plashch, potem suknjich in krilo kostima. Cheprav je bila suha, skoraj koshchena, a zaobljena na pravih mestih, je bila tezhka, ker se je delala mrtvo. Vzdigoval jo je, vlekel z nje obleko, ki jo je spushchal kar na tla poleg kamnite mize, ki je bila tako nizka, da je moral klechati poleg nje. Marmor na tleh je bil neprijetno mrzel. S kombinezho je bilo najvech problemov. Na koncu ji je odpel in slekel she nedrchek, hlachne nogavice pa ji je potegnil s telesa kar s hlachkami vred, ker se mu je zachelo muditi.
Oblezhala je gola in premrazhena na parah z zaprtimi ochmi. Kljub koshchenosti v pasu in prsnem koshu, kjer so se ji videla vsa rebra, je imela velike in chvrste prsi. Zadnjica je bila shiroka, napeta in okrogla. Bradavice so se ji napele in
boleche shtrlele v njegov pogled. Skoraj so ga zabolele ochi, da si jih je za hip pomel. Roke so se mu zatresle, zachutil je gnecho med stegni.
Pobozhal jo je. Narahlo, z vrshichki prstov, ji je zdrsnil od ushesa po vratu, chez bradavice in trebuh.
»Tako umivajo mrliche,« je hripavo shepetal in ji krozhil z dlanjo po trebuhu.
»Ne vem, mrtva sem,« je odvrnila z votlim glasom, ki je pritajeno odmeval v prazni poslovilni vezhici. Tresla se je po vsem telesu. Morda zaradi njegovih dotikov, lahko pa tudi zaradi mraza, saj vezhica ni bila kurjena. Zhivljenje je vchasih bolj prozaichno, kakor si mislimo. »Ne govorim in ne chutim,« mu je govorila in stiskala stegna, cheprav med njimi she ni bilo nichesar.
Njegovi prsti so gibko drseli po vsem njenem telesu. Stiskal ji je ushesne mechice, bozhal jo je po vratu, zdrsnil z rokami prek ramen na bradavici sredi razkoshnih dojk, ju malce pomechkal, s hrbtom dlani pobegnil chez trebuh in shvistnil chez stegna do prstov na nogi, ki jih je mochno stisnil v dlan.
Potem jo je z eno roko zgrabil med nogami in mechkal. She bolj se je tresla, dokler ji nanagloma ni prvich prishlo in se je stokaje zvijala na parah. She preden se je umirila, si je spustil hlache in se zadrl vanjo.
Vsaj njegov namen je bil tak, vendar ni shlo. Njegov oven je zhe kmalu naletel na oviro.
»Kurba, saj si she nedolzhna!« je siknil Fonzelj.
»Nich ne rechem, ker sem mrtva,« je shepetala Sara in solze sramu so ji polzele iz ochi chez obraz. »Delaj z mano, kar hochesh, ne morem se braniti.«
Sunkoma se je zaril in preluknjal tisto, kar mu je bilo v napoto. Zastokala je, a ko se je zachel divje in enakomerno zabijati vanjo, pri chemer jo je grabil za velike prsi in ji z rameni tishchal dolge noge kvishku, da se je lahko zadiral she globlje, je stokala zhe od uzhitka.
»Zdaj vem, da je bilo dedku lepo, ko je bil mrtev,« je javskala s hripavim glasom, ki se ji je nenehno krhal. Njemu je zhe prishlo, zato se ni vech kaj dosti zmenil zanjo, temvech se je oblachil. »Samo da dedku nihche ni preluknjal diafragme,« je rekla zasanjano in z roko drsala po tleh.
Gledala ga je z malce izbuljenimi ochmi, lasje so se ji prepoteni in shtrenasti navijali okoli uhljev in se ji lepili na obraz. Zajokala je, she vedno gola na belem marmorju.
»Tako sem srechna,« je rekla. Dvignila se je in ga objela. »Che je dedek takole odshel v nebesa, je moral biti zares srechen. Po vseh teh letih zhivljenja s sitno babico! Upam le, da so ga umivale zhenske.«
Fonzelj je bil zmeden in ni vedel, kaj naj si misli. Sicer pa — zakaj naj bi sploh mislil?
»Lepo je biti mrtev,« je shepnila Sara in iskala na tleh hlachke.
»Pri dedku je bilo drugache,« ji je skushal pedagoshko pojasniti Fonzelj. »Njega je vzela v roke babica.«
Sara se je glasno zahihitala in stlachila bohotne joshke v modrchek, ki ji je komaj pokril bradavice. Navlekla si je zhabe, puli in chez vse kostim.
Ko je bila oblechena, jo je pospremil iz mrlishke vezhice in za njima ugasnil luch, da ne bi privabil sitnega pokopalishkega chuvaja Fedorja, ki je moral vsak hip zacheti svoj prvi nochni obhod.
Zunaj je bila trda tema, a po grobovih so mezhikale luchke.
»Poglej, v sosednji vezhici lezhi mrlich,« mu je shepnila Sara.
Pogledal je na vrata.
»Irena Pogachar,« je prebral.
»A odvetnica?« ga je vprashala.
»Ne, kurba je bila v baru hotela Slon,« ji je povedal. »Vse sem jih poznal. Velike razlike pa ni. Odvetnice in kurbe plachash za njihovo storitev. Za majhen denar so pripravljene ene in druge narediti velike kurbarije.«
Pred Zhalami se je Sara usedla v volva 960, razkoshno limuzino kovinske srebrno modre barve.
Spustila je elektrichno steklo.
»Rada bi bila she kdaj mrtva,« je rekla skozi odprto okno. »V oporoko bom napisala, da te morajo najeti za moj pogreb. Che bosh she zhiv,« je dostavila.
Vzhgala je avtomobil in se odpeljala z blazhenim nasmehom na ustnicah, ne da bi se she kaj ozrla po njem.
Fonzelj pa je she dolgo strmel za njenimi zadnjimi luchmi. Bile so tako rdeche in pekle so ga v ochi.
***
Stali so ob shanku v bifeju Pri zadnji kapljici, ki je bil poleg cvetlicharne v istem poslopju kot krematorij; ta je obratoval nachelno ob torkih in chetrtkih in takrat se je iz njegovega dimnika chez pol Ljubljane razlezel sladkobni vonj po sezhganem chloveshkem mesu. Najmanj je pravzaprav smrdelo na pokopalishchu.
Malo vishje chez cesto je bila imenitnejsha gostilna Pri treh okostnjakih, vendar tja niso zahajali, ker je bila drazhja. Prenobel za potepuhe. Vanjo so prishli le, kadar so v gostilni svojci priredili sedmino in so poklicne zhalovalce pomotoma povabili zraven.
»Premishljujem o tem, da bi si pustil rasti brado,« je zamrmral Krishtof in se z desnico pogladil po dva dni starem strnishchu.
»Mislish, da bi te to polepshalo?« se je zachudil pleshasti Miha. »A res mislish, da bi te sploh kaj lahko polepshalo? Rajshi si bolj redno umivaj lase, ker imash mastne. Che bi jaz imel toliko las na glavi kot ti, bi si jih vsak dan umil z najboljshim shamponom.«
»Ne mislim, da bi bil lepshi, ampak zanimivejshi,« je zagodrnjal Krishtof. »Postal bi podoben tistemu igralcu Badu Spencerju. In brada naredi chloveka bolj inteligentnega.«
»Tebi tudi brada ne bi pomagala,« je stoichno skomignil z rameni filozof Gashper. »Konchno ima tudi kozel brado, pa ni videti zato nich pametnejshi od chloveka.«
»Che si bosh pustil rasti brado, bosh moral v roku enega meseca zamenjati osebno izkaznico in vse druge dokumente, v katerih imash fotografijo,« ga je strokovno opozoril upokojeni kifeljc Fonzelj.
»Ne serji!« je zobato zarezhal vanj Krishtof »Poglej! She hoditi znam tako kot Bad Spencer.«
»Spenser se izgovori,« ga je blagohotno opozoril Gashper.
Krishtof ga ni poslushal. Zachel je hoditi po bifeju kot pijan medved.
»Kaj je zdaj, fantje?« je revsknil natakar Korel. »A boste she kaj spili ali boste samo chvekali bedarije? Dam she eno rundo?«
»Daj,« je zinil Miha. »Meni dvojnega.«
»Vem, saj nisem iz Baden Badna, da bi mi moral neprestano ponavljati,« je nejevoljno zagodrnjal Korel in segel po steklenicah. »She nikoli v zhivljenju nisi narochil manjshe merice.«
»Zadnjich sem bil na pogrebu kot Dzhon Vejn,« je rekel Gashper, ko je Krishtof prilomastil nazaj k shanku v stilu Buda Spencerja. »Hodil sem tako kot on, s celim telesom pri vsakem koraku. Opazil sem, da me pogrebci opazujejo in postalo mi je vshech. Sploh se mi zdi, fantje, da je nash poklic zelo blizu igralskemu. Igramo vlogo poklicnega zhalovalca. Tega ne bi zmogel vsak. Vzhiveti se je treba, to je.«
»Mislim, da imash prav,« je zamishljeno rekel Miha. »Res je precej podobnosti z igralskim poklicem. Vem, ker sem shel nekoch gledat slovensko komedijo v gledalishche in bilo je natanchno tako kot na pogrebu. Ljudje pa so se vseeno smejali in ploskali ter vpili na koncu bis, bis, bis!, kot da bi pokopavali svojo tashcho.«
»Ja, vcheraj sem na pokopalishchu pokavsal eno, ki je imela rit in joshke kot Merlinka Monro,« je hipoma posegel vmes policaj Fonzelj. »Kar je bilo vmes, pa ni bilo omembe vredno.«
»Enkrat te bo zasachil pokopalishki chuvaj Fedor in potem ti bodo za vedno prepovedali vstop na pokopalishche,« ga je blago opomnil Gashper. »Sam si bosh kriv, che ne bosh vech mogel opravljati poklica in bosh spet pristal med klatezhi pod mostovi.«
»Ko pa so zhalostne zhenske pripravljene na vse,« je vzdihnil Fonzelj. »Kadar so zhalostne, lahko z njimi pochnesh, kar hochesh. Che bi takshno mrho srechal v mestu, me she pogledala ne bi, ampak tu na Zhalah postane voljna, mehka in mokra. Bog mi je pricha, da ne silim v zhenske, kar ponujajo se mi, kot postrvi v prenapolnjenem ribniku skachejo iz vode.«
»She eno rundo?« se je znova vmeshal natakar mednje in med prazne kozarce.
Nekdo je pokimal.
»Fantje, pochasi,« je shepnil Gashper. »Kdo bo pa plachal?«
Izbrskali so ves denar iz zhepov. Zbrali so za stotaka premalo. Spogledali so se.
»Grem po sveche,« je shepnil Miha. »Kmalu bom nazaj. Pazite na mojo vekijo.«
»Pazi se rajshi ti — in to chuvaja Fedorja,« je zinil Krishtof.
Miha je pokimal med vrati, saj je zhe odhajal iz bifeja. Sprehodil se je po pokopalishchu in z grobov pobral nekaj svech, ki niso niti dobro zagorele, saj je ponochi pihal veter in jih gasil. Natlachil si jih je v vse zhepe, potem se je previdno, da ne bi kje srechal Fedorja, sprehodil do blizhnjega svecharja, ki je imel delavnico poleg Zhal. V sobici zadaj mu je izrochil sveche v ponovno obdelavo, dobil za to nekaj cvenka in izginil nazaj v bife.
Tako so zbrali she za eno rundo pijache.
Bili so poshteni lopovi. Kradli so sveche in jih nosili svecharju, ki je znova uporabil vosek in plastichno posodico. Kradli so tudi svezhe cvetje, ki so ga za majhno odshkodnino vrachali cvetlicharnam.
Sovrazhili pa so prave lopove: Bosance in Cigane, ki so kradli z Zhal vse, kar ni bilo zacementirano in priklenjeno.
Zhalovalci so imeli svoja pravila. Kjer so bile tri sveche, so vzeli samo dve. Goreche sveche se niso dotaknili, ker to prinese nesrecho. Takshno svecho lahko ukrade samo chlovek brez vesti. Zato so svecho vedno prej upihnili, preden so se je dotaknili. Kradli so samo svezhe rozhe, prinesene istega dne. Niso kradli vaz, ker potem ljudje ne bi imeli kam dajati shopkov rozh in te ne bi ostale svezhe. Bosanci in Cigani pa so kradli vse, celo zhelezne ograje, ki so jih preprosto odlomili in odpeljali na odpad. Z njimi so romale vse sveche, naj so gorele ali ne, kradli so nagrobne kamne in jih prodajali za gradivo. Celo pesek so postrgali z grobov z zidarsko zhlico, ga natlachili v vreche in potem she enkrat prodali pred vhodom na pokopalishche. Res niso poznali nobene obzirnosti.
»Vcheraj sem videl smrt,« je zinil upokojeni policaj Fonzelj in nagnil kozarec s pijacho.
»Res?« se je zdolgochaseno zachudil Gashper. »Kakshna pa je bila?«
»Bi rekel, da je imela dobre joshke in napeto rit, sicer je Fonzelj ne bi opazil,« se je posmehnil Krishtof.
»Ne, vsa v belem je bila in zelo koshchena, skoraj elegantna,« je priznal Fonzelj. »Pravzaprav je bela vlekla malo na sivo. Dva koraka od mene je stala in je gledala pogreb gospoda Mikelna, ki je umrl od prehude zaverovanosti vase. Smehljala se je. Nameraval sem jo zhe legitimirati, a sem se premislil, ker me je nenadoma ostro pogledala v ochi, kakor da me je spregledala. Kar srh me je spreletel.«
»Shkoda,« je rekel Miha. »Mogoche bi ti verjel, che bi mi zdajle pomolil pod nos njeno osebno izkaznico.«
»Sem jo pa vseeno ogovoril,« je nadaljeval Fonzelj. »Vprashal sem jo, kdaj bo prishla pome z nalogom za prisilno privedbo na oni svet. Spet me je pogledala v ochi, ampak zdaj me ni bilo strah, ker je naredila zelo prijazen obraz. Prej, kot si mislish, mi je odvrnila. In zdaj me skrbi, kaj je mislila s tem. Kdaj natanko bo ta prej, kot si mislim?«
»Saj ti je povedala, da bo to prej, kot si ti mislish,« je s filozofsko lagodnostjo dejal Gashper in stoichno skomignil z rameni.
»Morda pa si nesmrten, ker nikoli ne mislish,« je ugibal Miha.
»Moral bi jo aretirati,« je trmasto vztrajal Krishtof. »Najbolj mnozhichna morilka na svetu je, ti jo pa kar pustish. Zagotovo jo ishche tudi Interpol.«
»Chudno, da ji nisi shel razkazovat kakshne mrlishke vezhice,« se je namuznil Miha, ki ga je po nekaj kozarchkih dvojne vekije zapustila pushchobnost in je postal shaljivec. »Kolikor te poznam, bi she smrti dvignil haljo in jo nabrisal. Mogoche pa dobro nastavlja.«
»Mislim, da bo ona nabrisala mene, ko bo prishel chas za to, da bom dozhivel rigor mortis,« je zamishljeno dejal Fonzelj.
»Prej, kot si mislish,« je tiho rekel Gashper in se zastrmel skozi okno. V njegovem glasu je bil kanchek zlobe.
Zunaj so she vedno naletavale redke snezhinke. Bil je dolgochasen zimski opoldan.
***
Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)
Polde Bibich
MATJAZH KLOPCHICH VULGO MATJAZHEK
Pariz. Nekega poletnega dne. Stopnice na Sacre-Coer. Vzpenjam se, ko nenadoma zagledam, kako sestopa proti meni Matjazh Klopchich. Nisem bil presenechen, Matjazh je velikokrat potoval v Pariz. Zaradi kinoteke, v kateri je bil stalen gost. Vesel sem mu zaklical: »Hej! Kaj pa ti tukaj?«
Klopchich me je debelo pogledal. Nekaj je zamrmral po francosko in shel naprej. Chudno se mi je zdelo, da se tako shali. To ni bilo v njegovi navadi. In ne v njegovi naravi. Spustil sem se do njega: »Daj no! Kaj ti pa je? Sem te s chim uzhalil?« Neprijazno mi je zabrusil: »Je vous ne connais pas!« In je odvihral.
Nisem mogel razumeti, tudi ne moja zhena, ki je bila z mano. Bila sva preprichana, da sva srechala Klopchicha. Mogoche pa le ni bil Matjazh? Toda ves videz, tudi nachin oblachenja, plashch, sivi klobuk, celo glas, vse je bilo Klopchich. Ni bil enak, isti je bil. Popoln dvojnik.
Ko se danes spominjam tistega dogodka, po vseh letih, ki sem jih v precejshnji meri prezhivel ob njem, mi je jasno, da ni imel dvojnika samo v Parizu, marvech tudi v sebi. Ko sem ga prvich srechal, leta 1954 pri predstavi Romea in Julije v ljubljanski Drami, je bil prav tako nepristopno odbijajoch kot njegov parishki dvojnik. Nastopal je pri predstavi skupaj z nekaterimi chlani sabljashkega kluba. Shtudentje igralske akademije smo statirali. Kadar nas je bilo premalo, so najeli she shtudente drugih fakultet. Med nami so vladali nekakshni hierarhichni odnosi. Shtudentje akademije smo bili pomembnejshi od drugih. Oziroma vsaj chutili smo se tako. Drugi statisti so nam to priznavali. Sabljachi pa ne. Shteli so se za »nekaj vech«. To so nam pokazali na ta nachin, da se niso pogovarjali z nami. She pozdravljali se skoraj nismo. Ker je bil Klopchichev oche direktor Drame, so imeli privilegij pri slachilnici. Tudi to smo jim zamerili. Za nas so bili kratko malo domishljavci.
Klopchichevega sabljashkega sodelovanja z Dramo ne bomo nashli v chlankih enciklopedij. Niti njegovih dveh scenografij iz leta 1966 — za Uchene zhenske (rezhiserja Jana) in Strichka Vanja (rezhiserja Hienga) — ne omenjajo. To je pa vse, kar je ustvaril v gledalishchu, cheprav si je zhelel vech, tudi kakshne rezhije. Svojo ljubezen do gledalishcha mu je uspelo uresnichiti samo z rednim spremljanjem predstav. To mu je pomagalo, da je dobro poznal igralce, che ne drugache, pri zasedbah.
Tri leta po Romeu sva se spet srechala. To pot pri filmu. Dobro morje. Bil je asistent scenografa Nika Matula. Dva Janeza — Vrhovec in Chuk — pa jaz, nerazdruzhljiva trojka, smo igrali vechje vloge. Bili smo ribishka klapa (v filmu), po snemanjih pa bohemska, ko smo se sproshchali v oshtarijah. Klopchichu nashe veseljachenje ni
bilo pogodu. Gledal nas je postrani, skoraj zanichljivo, imel nas je za neresne. Mi njega pa za malomeshchana.
Lepega dne je »domishljavec in malomeshchan« Klopchich prisedel k moji drushchini. Neverjetno! Bilo je v klubu Drame. Ne samo, da je prisedel, ponudil mi je celo vlogo v filmu Zgodba, ki je ni. Bil sem izjemno presenechen. Ne samo, ker sem vedel, da moje zasebno zhivljenje ni po Klopchichevem okusu, mislil sem tudi, da prav tako prezira moje igralstvo. Kaj sem hotel, pristal sem. In tako se je zachelo moje najbolj plodovito sodelovanje s katerim od rezhiserjev, filmskih prav gotovo. In zachel sem spoznavati dvojnika v njegovi osebnosti — »Matjazhka«. Tako smo o njem govorili. Najbolj duhovito je pomanjshevalnica zvenela v zagrebshki intonaciji snemalca Tomislava Pinterja. Ta ga je tudi v resnici tako klical, posebno, kadar ni bil zadovoljen z njim. A to je bilo pozneje.
Zgodbo, ki je ni smo snemali na Bledu. Samo ponochi. Chez dan smo se kopali, vozili s cholni po jezeru, ko se je stemnilo, pa v Kazino, kjer smo uprizarjali kavarnishki orkester. Delo ni bilo naporno, bilo je zabavno, imeli smo se lepo.
Zhe prvi snemalni dan sem zachel obchudovati Klopchicha in njegov nachin dela, njegovo pripravljenost, profesionalnost. Tega pri slovenskih rezhiserjih, tistih, s katerimi sem delal seveda, nisem bil vajen. Na primer zagonetna »os«, s katero se danes, v chasu dolgih kadrov, ne ukvarjajo vech. Takrat pa so bile smeri snemanja podvrzhene strogim pravilom, ki so preprechevala, da bi slika preskochila »os« in bi se junaka na platnu ne pogovarjala, marvech bi govorila drug mimo drugega, vsak v svojo smer. Tega nashi takratni rezhiserji niso ne znali ne razumeli in so zaradi tega na dolgo in shiroko razpravljali z asistenti in snemalci, kam naj igralec gleda. Muchno! Pri Klopchichu tega ni bilo. Smeri in os je obvladal. Pa she druga »obrtna« znanja. Kakor je bil globoko chutecha umetnishka dusha, tako je izjemno poznal tudi obrtnishka pravila filma. Celo v osvetljavo se je vtikal, chesar drugi rezhiserji niso pocheli. Med jugoslovanskimi filmskimi fotografi je bil najbolj umetnishki Rudi Vavpotich. Nich chudnega, da ga je hotel za sodelavca predvsem Klopchich. Rudi je bil nadvse prijazen in ljubezniv. Ko pa je postavljal luch, je bil kot stekel pes na verigi. Ves chas je renchal, kot da bo vsak chas shavsnil, rezhiserja seveda, ki postavlja tako neumne kadre. Klopchich pa je opustil statiko, kar je bilo she posebej tezhavno za osvetlitev. Kamera se je kar naprej gibala. »Ta bo she hotel, da svetim okrog vogala!« Vendar ga je Klopchich vedno preprichal in ko je na projekcijah Rudija fotografija zadovoljila, se je potolazhil. Do trenutka, ko je Klopchich zahteval, da neki kader osvetli samo s svecho. Vavpotich se je ostro uprl. A kadar si je Klopchich vbil kaj v glavo, je to hotel imeti. Bilo je precej vrochih debat. Vavpotich je godrnjal v koshate brke. Bil je na robu obupa. Nazadnje ga je Klopchich, ki se je spoznal tudi na fotografijo, le pretental. Namignil mu je, kakshno blendo in kakshen objektiv naj uporabi. In se je spet posrechilo. Vavpotich ni mogel verjeti.
Da je Klopchich dosegel, kar si je zamislil, da je dobil, kar je hotel, si je pomagal z vsem mogochim, najbolj pa z vztrajno trmo. Ko je pripravljal Papirnate avione, si
je za glavno vlogo (tega she danes ne razumem) zamislil mene. To je chisto ljubimska vloga. Mene pa »ljubimska stroka« ni zanimala, privlachil me je »karakter«, in v to smer so me usmerjali tudi na akademiji in drugi rezhiserji. Zato sem vlogo odklonil. Vsa vztrajnost Klopchichu ni pomagala. Prepricheval me je, da je ta vloga moja zadnja prilozhnost, da igram ljubimca. »Ne in ne!« sem vztrajal. Lepega dne mi je zhena rekla: »Klopchich je bil pri meni. Zaradi filma. Tega res ne smesh odkloniti!« Seveda — takrat sva si z zheno skushala urediti stanovanjske razmere, za to pa je bil potreben denar. Klopchich je spet uspel. S pomochjo moje zhene, ki sem ji pozneje vechkrat kar zares ochital, da me je prodala. Ko so na televiziji pripravljali Cvetje v jeseni, so uredniki, prireditelj besedila Mitja Mejak in Klopchichev svetovalec in sodelavec, predvsem pa prijatelj Andrej Hieng videli v vlogi doktorja Janeza — Borisa Kralja. Po dolgih razpravah je Klopchich pristal na poskusno snemanje. Ker pa se je bal, da bi se mi zdelo neumno, da bi v letih, ki sem jih imel, she hodil na poskusna snemanja, me je prosil, naj le grem, chesh: »Jaz sem se zhe itak odlochil — zate.« Pri tem je ostalo. Spet je obveljala njegova.
Tudi sam — kot igralec — sem se moral vechkrat ukloniti njegovim zahtevam. Za dogajanje scene »zhiberdej« si je zamislil bukov gozd pod vrhom Blegosha, na tisti strani, kjer ni ceste. Mene je prav takrat muchil ishias. Zaradi bolechin v krizhu sem zelo tezhko hodil. Predlagal sem mu, naj prestavi snemalno mesto. Na Rozhniku ali Toshkem chelu so enako lepi bukovi gozdovi. Dostopni! Saj ni shlo samo zame, tudi vso tezhko opremo od kamer, stativov in blend do vsega mogochega, kar se potrebuje pri snemanju, je bilo treba na ramah znositi po strmini. Klopchich se ni vdal. Moral sem se prestokati chez brezpotje do snemalnega mesta. Pa je bilo tam res tako nenadomestljivo lepshe? Ne vem! Prizor v filmu je vsekakor lep.
Bolj kot taki organizacijsko-tehnichni nesporazumi so pomembni »umetnishki«. Spochetka me je motilo, ker je pri govoru zahteval cezure kar sredi stavka, brez prave logike. Nekako sem se navadil najti kompromis med njegovim in mojim slishanjem izjave, kar mi je konchno pomagalo tudi pri oblikovanju lastnega gledalishkega govora. Do besa pa me je spravila zahteva po gesti, ki se mi je zdela nagnusno sladkobna — zhajfa! Moj upor ni pomagal. V nekem kadru sem moral partnerko (Snezhano Nikshich) z blazinico kazalca pobozhati v ravni chrti prek chela in chez nos do ust. »Grozno!« A se je izteklo priblizhno tako kot pri osvetlitvi s svecho. Prizor ni bil »grozen«. Mogoche malo »hecen«, ampak znosen.
Vedno bolj sem spoznaval Matjazhevega notranjega dvojnika. Klopchich je bil resen, studiozen, razmishljajoch, inteligenten, izobrazhen, njegov notranji dvojnik, zaradi katerega so mu sodelavci pravili »Matjazhek«, pa je bil otrochji in naiven — sancta simplicitas. Po otrochje je pri zajtrku sprasheval, kaj se je prejshnji vecher dogajalo v ekipi. Posebej so ga zanimale kakshne pikanterije. Nismo si mogli kaj, da si ne bi izmishljali zgodbic, ki jih je Matjazhek vneto poslushal in jim tudi verjel. Na sceni je Klopchich zahteval vzoren red. Posebej je bil alergichen na alkohol. Toda tistega, ki je bil pod vplivom maliganov, Matjazhek vechinoma ni lochil od
treznega. Kadar je Klopchich treznega obdolzhil opitosti, ga je bilo skoraj nemogoche preprichati o nasprotnem. Ko pa je bil Mirko nekega dne precej nalit, me je Klopchich vprashal: »Mislish, da je pil?« — »Kje pa!« sem skushal biti chim bolj preprichljiv. In Matjazhek mi je verjel. Kadar pa je za koga, tudi po krivem, verjel, da se ni odrekel pijachi, mu Klopchich zlepa ni dal vloge.
V Klopchichevo dvojnost sodijo tudi nekakshni »Matjazhkovi« — naj tako rechem — freudovski lapsusi, ki so nastajali zaradi tega, ker je bil z vso svojo miselno energijo zavzet s filmom in so mu bile vsakdanjosti nepomembne. Ko smo snemali v Svechini (v cerkvi in na cesti), smo potrebovali pomoch zhupnika v cerkvi in milichnika na cesti. Naj smo ga she tako opominjali, Matjazhek je oba striktno narobe naslavljal — »gospod milichnik« in »tovarish zhupnik«.
Bil je zahteven pri obnashanju drugih, sam pa je (ali njegov dvojnik?) lahko storil kaj povsem neumljivega. Predvsem takrat, ko je ustvarjal nov film. Ko smo hodili po ljubljanskih konfekcijskih trgovinah — kostumerka, Matjazh in jaz, da bi izbrali obleke za vlogo v Papirnatih avionih, — po nashih trgovinah niso imeli nichesar po zahodnjashki, »demokratichni« modi; zhiveli smo pach v socialistichni sivini. Kdor je hotel biti modno oblechen, je moral v Trst. Matjazh je bil precej zhivchen, nich mu ni bilo vshech. Nenadoma pa smo na Cankarjevi srechali moshkega, ki je nosil suknjo iz velurja. Moral jo je dobiti iz Trsta, che zhe ne iz Pariza. Klopchich je planil: »To!« In zhe je prijel sprehajalca za komolec: »Bi stopili z nami v vezho?« Potegnil ga je v prvo vezho. S kostumerko sva shla za njima. Tam je Klopchich presenechenemu gospodichu razlagal, da prav tako suknjo potrebujemo za film, in ga nagovarjal, naj nam jo proda. Tega neznanec ni hotel, je pa pristal, da nam jo posodi. Matjazhek mu je stezhka dovolil, da je odshel domov v svoji suknji, ki jo je pozneje shel nekdo iskat. No, takih stvari se je Klopchich nauchil od filmarjev, ko je she asistiral Niku Matulu. Posebno rekviziterji so uporabljali vsakrshna sredstva, da so dobili kak redek rekvizit. Celo tatvine se niso ustrashili. Pa ne v svojo korist, marvech da bi obogatili skladishche. Tako smo pri Cvetju vjeseni imeli opravka celo s policijo. Le da Matjazh pri tem ni bil udelezhen. Tako dalech se ni spushchal, kljub temu, da je bil pripravljen veliko storiti za svojo umetnost.
Prvi dvojnik, ki je zhivel v njegovi osebnosti, je bil kultivirani razumnik, za katerega velja, da »che je slovenski film hrepenel po umetnosti, jo je s Klopchichem dobil« (Zdenko Vrdlovec). Drugi dvojnik je bil nash otrochji »Matjazhek«, filmski razvajenchek. Njegova razvajenost se je kazala v tem, da je moral dobiti vse, kar si je pozhelel. Sicer so bili tudi drugi rezhiserji taki, a »Matjazhek« je bil hujshi, obenem pa prisrchen, vztrajen, a ne grob. Med vojno so ga skrivali oefarji, ker sta bila njegova starsha v partizanih. Morda od tod njegova razvajenost, ker je skushal nadoknaditi zamujeno. Nanj je pazila tovarishica Zhlendrova, uchiteljica, ki je pozneje uchila mojo hcherko. Bila je prijazna zhenska. Ko bi morala v chetrtem razredu otrokom razlozhiti spolnost, nas je na roditeljskem sestanku prosila, naj mi to storimo. »Ko hochem zacheti in vidim pred sabo njihove nedolzhne ochi, se mi grlo zapre.« To seveda nekaj pove tudi o
Matjazhku, ki je vedril pod okriljem dobre, nepokvarjene tovarishice Zhlender. Ohranil jo je v lepem spominu. So bile Matjazhkove »psiholoshke posebnosti« deloma posledica tistih chasov?
Klopchich si je izbiral sodelavce med ljudmi, ki so mu bili po delu nekako podobni in jim je zaupal. To so bili scenograf Niko Matul, kostumografinja Alenka Bartl, snemalca Rudi Vavpotich in predvsem Tomislav Pinter — Picho, organizator Franci Zajc, pisec dialogov in dramaturshki svetovalec Andrej Hieng ... Podobno je bilo z igralci. Zasedal je neko vech ali manj stalno skupino. Zachelo se je zhe pri Zgodbi, ki je ni. Od njegovih »stalnih« smo bili tam Dare Ulaga, Tone Slodnjak, Mirko Bogataj ... Ljubljana je ljubljena je naslov dveh Klopchichevih filmov. Res jo je ljubil, Ljubljano, tudi v filmih, kjer ni v ospredju, zadiha iz gibljivih slik rahla nostalgija po njej. Cheprav se je v Cvetju (izjemoma) ponorcheval iz nje, je o njej zapustil sanjski spomenik. Zaradi njegovega toplega obozhevanja godbeniki v Zgodbi spominjajo na nekatere takrat znane in znamenite muzikante, ne na tiste, ki so igrali le po gimnazijah, marvech na one, ki so igrali po barih Slon in Nebotichnik, obenem pa zhe nastopali tudi z Bojanom Adamichem. Na tiste, ki so se borili za jazz in so bili na ta nachin podobni mladim literatom, ki jim je bila ideal »intima« (metaforichno recheno). Torej boj proti socialistichnemu realizmu. Tone Slodnjak je spominjal na trobentacha Atija Sossa, drobni, suhljati Vinko Hrastelj je v filmu sicer igral bobnarja, a je bil rahel spominski preblisk Mishka Hochevarja, ki je v resnici igral kontrabas, jaz sem imel kot kitarist v mislih Levchka Ponikvarja. V Papirnatih avionih pa sem »igral« umetnika Leona Dolinshka, nekaj chasa nashega gledalishkega, doslej v SNG edinega redno zaposlenega fotografa, ki ga je Klopchich visoko cenil in je film gradil tudi na njegovih fotkah. Da bi bil Leon model za ta lik, je Matjazh pozneje zanikal. Sicer je res, da film ni prikazoval Leonovega zhivljenja, a fotograf v Avionih je povsem ustrezal znachaju Leona Dolinshka, ki je sicer tudi sam igral v enem Klopchichevih kratkih filmov. Gesta s kazalcem je imela nekaj skupnega z njegovim znachajem — kot bi bila njegova.
Klopchicheva snemanja so tekla zelo urejeno. Brez vpitja in rjovenja in metanja kamenja v igralce kot pri mnogih drugih rezhiserjih. Neverjetno je vse delovalo. Skoraj brez spodrsljajev. No, kdaj se je dalo tudi Klopchichev red malce omajati. To se mi je posrechilo pri Zgodbi. Muzikanjtje smo po konchanem delu odhajali v Toplice na viski z veliko smeha. Nekoch, ko smo snemali prizor z rokohitrcem, pa me je Matjazh hotel v kadru brez pravega razloga, samo sedel naj bi tam, da slika ne bi bila prevech enolichna in konvencionalna. Moji soigralci so odshli, jaz sem moral ostati. Prigovarjal sem Matjazhu, naj me spusti. Seveda me ni. Uzhaljen sem mu rekel: »Ga bom pa hipnotiziral, charovnika!« Matjazh se je smejal.
Ko smo snemali, sem prav butasto buljil v rokohitrca, ki je »charal« s tenishkimi zhogicami. Ochitno sem ga motil, kar sem tudi hotel. Zhogice so letele na vse strani. Ni jih mogel obvladati. Matjazh je prekinjal snemanje. »Stop! She enkrat! Kamera!« Ni pomagalo. Zhogic mu ni uspelo umiriti. Pa je Matjazhek kislo rekel:
»Pustite Bibicha! Menda ga je res hipnotiziral.« Vesel sem odshel, filmarji pa so kader v hipu posneli.
V chasih Klopchichevih zachetkov pri filmu je veljalo, da slovenski igralci nismo »filmski«, zato so v slovenskih filmih igrali predvsem »juzhnjaki«, chesar tudi gledalci niso marali, kar prichajo njihove pripombe v chasopisnih pismih bralcev. Klopchich moshkih igralcev ni iskal po Srbiji in Hrvashki, razen Tadicha in Sherbedzhija, zato pa je imel v zhenskih vlogah skoraj same Beograjchanke. Vendar je kmalu spoznal, da so tudi Slovenke odlichne igralke, zlasti ko je angazhiral Mileno Zupanchich, ki je pripomogla, da smo fantje iz »klape Klopchichevih igralcev« postali ljudje.
Prav! Natrosil sem nekaj chench o Matjazhku. Najbrzh se to ne spodobi za »in memoriam«, a pisal sem vse to s simpatijami do prijatelja. Predvsem pa je Klopchichevo kontroverzno, a visoko umetnost mogoche bolje razumeti, che poznash njegove znachajske posebnosti. Sam sem ga moral dodobra spoznati, preden sem se otresel stereotipa o malomeshchanu. Zato sem skushal s svojim zapisom pomagati k spoznavanju Matjazha Klopchicha s prikazom svoje, na trenutke hudomushne podobe nashega rezhiserja. O njegovem pomenu, o neverjetni shirini rezhiserja, ki je znal poleg povsem hermetichnih, radikalno novovalovskih filmov (Oxygen) posneti tudi lirichne ljudske filme, kot je, recimo, »domachijsko« Cvetje vjeseni', bodo pisali filmski teoretiki.
Lev Detela
BESEDA O VALENTINU POLANSHKU
(ob 80-letnici rojstva)
S pisateljem Valentinom Polanshkom sem se, preden sem ga osebno spoznal, najprej srechal duhovno, ob branju njegove prve pesnishke zbirke iz leta 1963 Grape in sonce. Morda zhe sam naslov te zbirke okrog shestdesetih pesmi razodeva neko osnovno naravnanost oziroma bistvo Polanshkovega umetnishkega sporochila. Grape simbolizirajo pesnikovo globoko zakoreninjenost na »svoji zemlji«, pri z naravo in zemljo soutripajochim sochlovekom. Toda kljub trpkim preizkushnjam zhivljenja, kljub stiskam in krutostim, ki so s tujih tal zanesle v te koroshke grape nasilje nad sochlovekom in nechlovechnost, ostaja Polanshek bistveno chloveshki. In preprost, nikakor ne vzvishen nad drugimi in drugachnimi kot dandanes mnogi tako imenovani intelektualci. Polanshek je namrech popolnoma drugachen, blag, topel oziroma, kot je sam povedal, tako »pristno jutranji za ves dan«, »kot je domachi kruh in preprosti zlati jabolchnik — tako trpezhen in opojen po trdem delu«. In chetudi so grape polne senc, krozhi nad njimi sonce in jih vedno znova preshinja s toploto in svetlobo. Naslov Polanshkove zbirke je programatichen. Cheprav je pesnik zaznamovan s travmatiziranimi izkushnjami slovenskega koroshkega chloveka, pa je njegov odnos do sochloveka, druzhbe, sveta pokonchen, brez kompleksov, zravnan. Kljub vsemu tli v njegovem srcu in v chloveshki skupnosti sredi njegovih grap upanje za naprej, oblito z blago sonchno toploto.
V drugi zbirki Karantanske iz leta 1971 je Polanshek izboljshal svoj prvotno bolj enostaven ljudski stil, povezal ga je z vechjo metaforichnostjo in stvarnost tu in tam ovil v vchasih romantizirano alegorichnost. V marsikateri od teh pesmi zazhivi avtorjevo hrepenenje po lepshem, zares chloveshkem svetu bratske solidarnosti in ljubezni do blizhnjega. Po drugi strani razgrinja pesnik pred nami tudi svojo lastno notranjost, svojo dusho, svoje zhelje in ideale, svoje hrepenenje po nekem drugachnem svetu, polnem svetlobe, ki ga v realnosti ponavadi ni. Za primer naj navedem pesem Vedno znova upanje tli, v kateri se primerja z razlichnimi pticami, ki zazhive v cvetochi pomladi. V chustveno zanosnem stopnjevanju nashteje najrazlichnejshe ptice, od »slavca, ki hrepeni« in »shkrjanca z zanosom« vse do ptice posebne vrste, do »bajnega feniksa«. Pesnik torej hoche uiti iz trde realitete zhivljenja v svet, kjer se, kot zapishe, »razcveta pomlad«.
Poleg narodne in socialne zakoreninjenosti na »svoji zemlji«, na domachih tleh, je v Polanshkovi poeziji vedno prisoten mochan osebni vzgib. Ta se velikokrat razkrije v pokrajinskih impresijah, v prirodi, v liriki o naravi, v nekakshni posebni obliki srednjeevropske »Naturlyrik«, ki se v najboljshih primerih zgosti z avtorjevimi osebnimi izkushnjami v eksistencialno podozhiveto izpoved. Leta 1974 je Polanshek objavil she tretjo pesnishko zbirko Lipov bogec. Tudi tu ostaja zvest svoji tesni povezanosti z domachim okoljem, s slovensko skupnostjo
in s koroshko dezhelo in njeno usodo, vendar se zdi, da manj idealizira in romanti-zira, da je torej bolj stvaren, da se nekako tiho in vchasih trpeche vdaja v obdaja-jochi ga zhivljenjski kontekst in skusha trezno prenashati okolishko stvarnost. Podoba je, da je Polanshek svoj poglavitni literarni dosezhek podaril v liriki, in tu je treba omeniti tudi njegove privlachne, z ljudskimi motivi prepletene pesmi za otroke in mladino. Vendar ga je zhe od zachetkov pisanja, od objav v Koroshki kroniki, Veri in domu in v slovenskih koroshkih koledarjih, privlachevala she epika, proza, delno tudi dramatika. V svoji prvi prozni zbirki Velike sanje malega chloveka iz leta 1973, v kateri so zbrani krajshi pripovedni teksti iz njegovih prvih dvajsetih ustvarjalnih let, se pokazhe, da zna socialno, narodno in osebno tematiko, ki jo je preprichljivo izpovedal v liriki, prestaviti tudi v prozno pripovedno strukturo, cheprav je tu vchasih bolj konvencionalen in estetsko manj preprichljiv. Vsekakor pa se tudi tu vedno znova predstavi s svojo sposobnostjo intuitivnega priblizhanja notranji podobi koroshkega slovenskega chloveka. Mnogi krajshi Polanshkovi prozni teksti so shegavo humoristichni, ironichni ali celo groteskni, cheprav ne dosegajo moderne eksistencialne in stilistichne artificialnosti v proznih delih Florjana Lipusha ali velikokrat radikalne druzhbene kritichnosti literature Janka Messnerja. Bolj vazhno se mi zdi, da je tudi v prozi Polanshek novatorski v nekem drugem smislu, namrech kot chlovek dialoga s sochlovekom, tudi z drugache mislechim chlovekom. Je pisatelj humanist in iskalec nekega novega chloveshkega druzhbenega prostora, v katerem se lahko uresnichijo tudi pozitivne sanje »malega chloveka«. Zanimivo je, da zhe razmeroma zgodaj vnasha v svojo prozo poleg vchasih romantizirane in idealizirane partizanske tematike tudi problematiko nasprotnika, she posebej dolgo chasa v slovenski literaturi iz razlichnih vzrokov prikrito ali neuposhtevano tematiko zhrtev nacistichnega nasprotnika — slovenskih prisilnih vojakov v nemshki vojski. Tudi pri prikazovanju okupatorjev poskusha poleg ozhigosanja fashistichnega divjanja in ubijanja diferencirati. Morda je idealizirano prikazano obchudovanje partizanskega boja v pismu nekega nemshkega vojaka v noveli Onkraj mostu vprashljivo, vendar kazhe Polanshkovo zheljo po oblikovanju sveta brez sovrazhnikov.
V	zadnji fazi svojega ustvarjanja je Polanshek objavil she tri vechja prozna dela, ki dokumentirajo njegov posluh za koroshko druzhbeno in politichno ter slovensko nacionalno in manjshinsko tematiko. To so romani Kri%h> s krizhi iz leta 1980, Bratovska jesen v dveh delih oziroma knjigah iz let 1981 in 1982 ter njegova zadnja prozna knjiga, roman Sla po svobodi iz leta pisateljeve smrti 1985.
V	teh delih, ki so velikokrat prikazi zgodovinskih dogodkov, spojenih z usodami posameznih slovenskih koroshkih druzhin in njihovih protagonistov, posega avtor vedno znova v tezhki chas druge svetovne vojne. Teksti se vchasih razrastejo v dramatichno razvejeno kroniko — kronologijo ljudi in dogodkov od obdobja pred drugo svetovno vojno do prvih let po njej.
Med vsemi tremi romani daje literarna zgodovinarka dr. Helga Glushich prednost oziroma prioriteto zadnjemu romanu, Sli po svobodi. V tem romanu ima pomembno vlogo podobno kot v Polanshkovih pesmih koroshka pokrajina in narava, ki nudi dramatiki dogajanja, na primer opisom partizanskih bojev, primeren in razsezhen prostor.
Valentina Polanshka sem osebno srechal po branju in ob branju njegovih prvih knjizhnih publikacij. Spoznal sem ga v Celovcu, kamor sem prihajal v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja na seje urednishkega odbora Mladja in kot sodelavec v urednishtvo slovenskih oddaj celovshkega radia ORF. Pozneje sem ga tu in tam lahko pozdravil na mednarodnih pisateljskih srechanjih v Brezah, kamor je prihajal kot chlovek dialoga, a tudi z nekakshno previdno skepso manjshinskega avtorja do vechinskega rituala »velikega sveta«. V Celovcu je tudi pomagal soustanavljati Drushtvo slovenskih pisateljev v Avstriji. V slovenski oddaji celovshkega radia je zhe leta 1971 predstavil svojo radijsko igro Lastovichje gnezdo, toda nekaj za tem je tu z veseljem nastopil tudi v moji radijski dramatizaciji Doktor smrti v eni naslovnih vlog, s chimer me je zelo razveselil in za kar sem mu hvalezhen. Kot chlovek je bil skromen, toda bil je velik chlovek. In seveda samosvoj chlovek in avtor. Spoznal sem ga kot ljubeznivega, prisrchnega sogovornika, ki ni izgubil zaupanja v sochloveka, kljub bridkim izkushnjam koroshkoavstrijskega slovenstva. V primeri z Jankom Messnerjem je bil bolj »apolitichen«, vendar bistveno povezan s slovensko skupnostjo. V primeri z Andrejem Kokotom je bil morda nekoliko neposrednejshi, bolj spontan. V primeri s Florjanom Lipushem seveda manj moder-nistichen, torej bolj tradicionalen, cheprav je bil solidarno povezan z revijo Mladje. Toda predvsem je bil globoko chutech chlovek z odprtim srcem, ki je chutil stisko sveta. Kaj ni v lepi pesmi Slishal sem jok iz zbirke Karantanske, iz katere se zaslishi tudi danashnje unichevanje okolja, v neki zhalostni uri, ko je bilo premalo sonca in svetlobe, v katero je zhivo veroval, prispodobno izpovedal tudi svoje lastne stiske in osebne bolechine:
Slishal sem jok padajochih dreves
v koroshkih gozdovih, v nashi samoti —
osamljen borovec je zadrgetal,
ko je zazrl modrino nebes,
in je zachel hirati na sonchni planoti.
Potem je molchal gozd
in jaz sem bil v njem tih,
pa je umolknil she grozd,
kot bi razumel moj vzdih:
S samotnim drevesom
zapushchena poseka
je podoba chloveka,
ki z drhtechim telesom
svoje sosede pospremil je h grobu
in zdaj sam ... ob robu
kot borovec drgeche
in gleda v nebo!
Sestavek je avtor prebral 15. novembra 2008 na Obirskem pri Zhelezni Kapli na prireditvi Slovenske prosvetne zveze ob 80-letnici rojstva Valentina Polanshka. (Op. avt.)
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA
(IV)
Prashke literarne in kulturne razsezhnosti
(Zapiski iz nekdanjega mesta treh kultur)
Ko lega zvecher mrak na srednjeveshki Karlov most, se obiskovalcu zazdi, da se Praga spreminja v starodavno legendo. Do Vltave prodira zvok cestne glasbe in smeh mladine. Za trenutek imash obchutek, da je cheshka metropola tudi na zachetku v globalizaciji utapljajochega se 21. stoletja ostala zacharani kraj. Praga magica. Saj je v teku chasa to mesto nekdanjih kraljev in cesarjev prejelo kar vech okrasnih pridevkov. Imenovali so ga »kamnita Praga«, »mati mest«, »glava kraljestva«, »zlato mesto«. Toda nacionalno ozaveshcheni Chehi so habsburshki mit skushali predreti s slovansko pestrostjo in barvitostjo, kar se zrcali na morda najbolj imenitni stavbi prashke secesije, v arhitekturi multifunkcionalne zgradbe Obecni dum (Javni dom) — z razkoshno kavarno, restavracijo, reprezentanchnimi dvoranami in s chudovito notranjo opremo, z barvitimi steklenimi okni, modnimi lestenci in z velikimi ornamenti in slikarijami. Skupaj z nekaterimi drugimi umetniki jih je ustvaril mednarodno znani secesijski slikar Alfons Mucha, ki ima v mestu poseben muzej. Tudi Javni dom pravzaprav spada k podobi zacharane Prage. Spominja na lepo lirichno melodijo. Ocharljivo in fantastichno, skoraj pravljichno.
V Pragi so pustili dragocene sledi tudi Slovenci. Znani arhitekt Boris Podrecca na primer meni, da se moderna arhitektura na Cheshkem zachenja s prihodom Jozheta Plechnika v Prago. S seboj je prinesel izkushnjo dunajske secesije. Zanimiv je Plechnikov poseg v prenovitev zastarelega kompleksa zgradb, trgov in predvsem vrtov gradu Hradchani ob ustanovitvi cheshkoslovashke republike po prvi svetovni vojni. Ne podredi se barochni grajski monumentalnosti, temvech jo dopolni z renesanchno motiviko stebrov, balustrad in pergol, s chimer ustvari lahkotnejshi, svetel, skoraj mediteranski karakter ambienta. Najvazhnejshe Plechnikovo prashko delo pa je zagotovo cerkev Srca Jezusovega. Posebno zanimiva je prostorna notranjshchina te sakralne zgradbe z bleshchechim oltarjem iz belega marmorja, s temnorjavim lesenim stropom, s steklenimi ploskvami v belem pasu in z zidovi, oblozhenimi s temnordecho-rjavo opeko. Zlasti slovenski pisateljski stiki s Prago in vezi s cheshkimi pisatelji trajajo do danashnjih dni, tu pa je med letoma 1900 in 1906 zhivela tudi socialnokritichna pisateljica Zofka Kveder. Urejala je druzhinsko revijo Domachiprijatelj. V njej je vzgajala pisateljski narashchaj. V prashkem chasu so izshle shtiri knjige njenih chrtic in novel, najprej Misterij zhene.
Radovedni turist se z Dunaja z vlakom pripelje v Prago v shtirih urah. Ne le v nedavnem jubilejnem Mozartovem letu ob komponistovi dvestopetdesetletnici rojstva je bilo v zvezi s tem zanimivo prebrati klasichno novelo Eduarda Morikeja Mozart na potovanju v Prago, v kateri nemshki romantichni pesnik opisuje komponistovo vechdnevno potovanje v kochiji z Dunaja v cheshko prestolnico, kjer je jeseni 1787 v she danes obstojechem Stanovskem gledalishchu dirigiral praizvedbo svoje opere Don Giovanni. Vendar se radovedni turist hitro zave, da se nahaja v srcu Cheshke vech kot dvesto let pozneje v realnem obdobju kapitalistichnega postsocializma. Namesto poglobljene »vishje« kulture se vsepovsod razrashcha potroshnishka »kultura« in v nekdaj tradicionalno gostilno, v kateri je dobri vojak Shvejk modroval o bogu in svetu, te vabijo v priliznjeni angleshchini, saj je Shvejkova beznica medtem postala tempelj drage mednarodne gastronomije. Nova, bogata »svobodna druzhba« se rada zabava in nakupuje v novih veleblagovnicah tujih, mednarodno uveljavljenih druzhb. Zanimanje za cheshko knjizhevnost in kulturo, ki je podobno kot pri Slovencih, utemeljila cheshko nacionalno zavest, je minimalno in vedno bolj prepushcheno nekaterim chudashkim posameznikom in poklicnim strokovnjakom.
Od duha stare Prage s kabareti, kavarnimi, v katerih so se, podobno kot na Dunaju, srechavali umetniki in intelektualci, je ostalo bore malo. Na nekdaj znanih korzih, po katerih so se ob koncu avstro-ogrske monarhije v vechjezichnem mestu sprehajali domachi Chehi, Nemci in Zhidje, se ob reki tujih turistov sedaj razkazujejo bari, igralski saloni in restavracije z eksotichnimi imeni. Praga je v 20. stoletju dozhivela vech kulturnih presekov s shtirimi valovi pisateljev, ki so odshli v emigracijo. Najprej so pred Hitlerjevim nasiljem leta 1938 zbezhali zlasti nemshko pishochi Zhidje. Poleg Nemcev so ob koncu druge svetovne vojne pobegnili tudi nekateri cheshki pisateljski kolaboracionisti, leta 1948, ob nastopu komunizma, cheshki demokrati, po koncu prashke pomladi pa she vrsta pomembnih protitotalitaristichnih cheshkih avtorjev novejshega kova. Vse to je obtezhilo psiho cheshkega chloveka in zaznamovalo tudi sedanje javno oziroma kulturno in politichno zhivljenje.
Prago je na vseh koncih in krajih prevzel tuji kapital. Namesto nekdanjih ideoloshkih sovjetskih prijateljev, ki so skrbeli za »pravilno cheshko pot v socializem«, skrbijo zdaj prijateljski Americhani za »pravilni razvoj« v globalni kapitalizem. Zato ni chudno, da med po vechini she vedno ne posebno bogatimi domachini prevladuje shvejkovska skepsa glede politike. Mali chlovek s ceste se, cheprav bi rad maksimalno sodeloval v potroshnishki megalomaniji, ob stalnih novih podrazhitvah in ob politichni blokadi drzhave, razpolovljeni na nasprotujochi si levico in desnico, kar slabi stabilnost drzhave, zateka v zhe tradicionalni obeshenjashki humor, to orozhje shibkega in zapostavljenega, s katerim je zhe od nekdaj prepletena najboljsha cheshka knjizhevnost. Je odsev stalno prisotnega nezaupanja do uradnega in javnega, do elite redkih bogatih, z obchutkom nemochi pri prebivalstvu, ki je dozhivelo skozi zgodovino prevech
razlichnih rezhimov in prevech tujih oblastnikov. Nerazpolozhenje do novega stanja in she posebej do Evropske unije si z mnogimi sodrzhavljani deli celo sedanji predsednik republike Vaclav Klaus, ki se boji, da bodo Chehi kaj kmalu izgubili svojo tezhko pridobljeno drzhavno suverenost.
In vendar. Praga je kljub temu she vedno zacharano mesto, cheprav ujeto v dvojnost starega in novega. Na eni strani je prepushchena novemu globalizmu in potroshnishtvu, na drugi zasanjano zhdi pod gradom ob Vltavi, zamaknjena v char zanimive preteklosti. Na Karlovem mostu iz 14. stoletja s presenetljivimi kipi svetnikov se med mnozhico turistov ob pogledu na grad in mesto pod njim, ki je zelo hitro izgubilo sivi komunistichni obraz, zasvetlikajo sanje o nekdanji Pragi »treh kultur« pred nastopom radikalnih nacionalizmov. Tu rojeni cheshki, zhidovski in nemshki pisatelji so namrech skozi razlichna obdobja tkali mit o starodavnem kraju z velikim gradom in katedralo na grichu nad mestom ter s prijazno vodno pokrajino z razvejeno reko v nizhini. Toda tudi temna senca zgodovine, ki je arhitektonski podobi mesta vtisnila poseben pechat, je zhe od nekdaj vznemirjala domishljijo umetnikov. Char glavnega cheshkega mesta se she vedno mesha z razpokami v chloveshki dushi in z nevarnimi lastnostmi druzhbe. Poleg cerkve svetega Nikolaja se je v vechji mestni hishi rodil veliki pisateljski samohodec Franz Kafka. Spominska ploshcha in spominsko razstavishche opozarjata na tega v Pragi pa tudi drugod v nekdanjih komunistichnih drzhavah dolgo zapostavljenega opisovalca chlovekove sodobne odtujenosti. Skoraj v neposredni blizhini Kafkove v novejshem chasu spremenjene rojstne hishe se je she v 19. stoletju raztezala zhidovska chetrt, zloglasni in skrivnostni prashki geto. Kafka je v pogovoru s prijateljem Gustavom Janouchem ta lastni mrachni izvor takole opisal: »V nas she vedno zhivijo temni koti, skrivnostni hodniki, slepa okna, umazana dvorishcha, buchne beznice in zaprta gostishcha. Zdaj hodimo po shirokih cestah na novo zgrajenega mesta. Toda nashi koraki in nashi pogledi so negotovi. V notranjosti nashega bistva she vedno trepetamo kot nekoch na starih ulicah revshchine. Nashe srce ne ve za v sedanjosti uresnicheno prenovo. Staro nezdravo zhidovsko mesto je v nas mnogo bolj resnichno kot higienichno novo mesto okrog nas.«
Nekdanja prashka zhidovska chetrt lezhi na majhnem koshchku Starega mesta. Zhidje zhive tu zhe od desetega stoletja. Dve stoletji pozneje je ob sinagogi, imenovani Stara shola, nastalo obsezhnejshe naselje. Cheprav so proti koncu 19. stoletja podrli stare »gotske« hishe, prichajo o duhu nekdanjega chasa shtevilne ohranjene sinagoge: Staronova sinagoga, Visoka sinagoga, Maislova, Klausova, Pinkasova sinagoga in seveda zhidovska mestna hisha. Vechino teh objektov si je mogoche ogledati.
Popotnik, ki ga zanese v Staronovo sinagogo, dozhivi nenavaden char izrednega zgodnjegotskega svetishcha iz 13. stoletja, ki je kljub stoletnemu preganjanju Zhidov dobro ohranjeno. Kljub veliki mnozhici obiskovalcev se ti zazdi, da te bo shamez (hebrejski izraz za sluzhabnika v svetishchu) v skladu »z vedno veljavnimi
zakoni gostoljubja« kot tujega gosta popeljal na prednji prostor v sredishchu molilnice. Tam se bosh skupaj z drugimi chastitljivimi mozhmi zatopil v pobozhno molitev, saj je znano, da je Staronova sinagoga poseben kraj izpolnjevanj najintimnejshih hrepenenj. V somraku starodavne molilnice se bo morda prikazala velika postava nenavadnega rabina Jehude Lowa (Leva) ben Bezalela. Zdaj zhe umrli zhidovsko-cheshki pisatelj in nekdanji predstojnik prashke zhidovske skupnosti Frantishek Kafka, oddaljeni sorodnik Franza Kafke, je v zbirki novel, ki so v nemshkem prevodu izshle pri zalozhbi Hans Obermayer, v ospredje svojega literarnega sporochila postavil tega legendarnega rabina in modreca, ki je umrl v visoki starosti stoshtirih let. Knjiga je zadnji odsev nekdaj bogate prashke zhidovske kulture. Pisatelj pripoveduje zanimivo zasukane in zgodovinsko utemeljene zgodbe iz obdobja chudashkega habsburshkega cesarja Rudolfa II., ki je vladal shirnemu svetu in Rimskemu Imperiju kar s prashkega gradu. Grob rabina Jehude Leva iz leta 1609 je eden najstarejshih na Starem zhidovskem pokopalishchu. V fantastichnem zgodovinskem romanu Golem je v nemshchini pishochi Gustav Meyrink (1868 — 1932), ki je dalj chasa zhivel v Pragi, uporabil mite in motive o skrivnostnem rabinu, ki so stoletja krozhili po prashkem getu in vznemirljivo odmevali v svet. Pripovedujejo, da je charovnishki Jehuda Lev zgradil iz gline oblikovano lutko — umetnega chloveka, ki je postala nekakshen brezdushni avtomat in tiran nad pravim, bioloshkim chlovekom. Meyrink v svojem Golemu, ki velja za eno kljuchnih del v nemshkem jeziku napisane fantastichne literature, postavlja presenetljivo in zastrashujocho domnevo, »da se ob vsakem novem pokolenju po zhidovskem mestu kot blisk razshiri duhovna epidemija, napade dushe zhivechih in oblikuje v zrcaljenju zrachnih tokov obrise znachilnega bitja, ki je tu morda zhivelo pred stoletji in si spet prizadeva, da bi nashlo v obliko in podobo od prej.«
Nemshki rezhiser Paul Wegerer je takoj po prvi svetovni vojni posnel nemi istoimenski ekspresionistichni film, v katerem so se popolnoma spremenile perspektive gledanja na ljudi in dogodke. Svet je izgubil trdne obrise, chlovek se je preobrazil v spako in izginil sredi temachnih razpok. Po znani srednjeveshki zgodbi, v kateri se nesrechni protagonist zapishe hudichu, je Wegener posnel tudi prvo verzijo Prashkega shtudenta, medtem ko se v drugo iz nacionalnosocialistichnega chasa prav tako kot v med drugo svetovno vojno nastali nemshki film Zlata Praga vrivajo propagandistichni podtoni. Posebno pomemben rezultat literarne fantastichnoti so v nemshchini napisani romani prashkega zhidovskega pisatelja Lea Perutza, ki je med drugo svetovno vojno zhivel v Izraelu, vendar se je vrnil v Srednjo Evropo in umrl leta 1957 v Avstriji. Tudi Perutz je bil otrok prashkega geta. Njegovi romani, na primer Mojster sodnega dne, Noch pod kamnitim mostom (o rabinu Lowu), Shvedski jezdec, Tretja krogla, so zrcalne slike terorizma in blizhajozhih se apokaliptichnih vojn 20. stoletja. Strahove zhidovske Prage je Franz Kafka (1883 — 1924) ujel v svetovno pomembno literaturo. Za fantastichnostjo Gradu, Procesa in razlichnih krajshih
proznih tekstov se razgrinja realni psihogram ogrozhenega chloveka modernega chasa. Vsekakor je Kafka znachilen glasnik temnega 20. stoletja. Kot prestrasheni gledalec in opazovalec je stal na pragu mrachnega obdobja oblastnishke krutosti in brezdushnosti, ki je milijone ljudi pahnila v smrt.
V razviharjeni chas shestdesetih let prejshnjega stoletja sega tudi Kafkov vpliv na sodobno nedogmatichno cheshko literaturo. Edvard Goldstucker, ki je skushal pred shtiridesetimi leti v chasu prashke pomladi Kafko rehabilitirati, je vedno znova opozarjal na protitehnokratsko in humanistichno pristnost v nemshchini pishochega Zhida iz Prage.
Vendar pa so literarno geografijo realistichno podozhivete novejshe Prage zakolichile Malostranskepovesti klasika cheshke knjizhevnosti Jana Nerude. Prvich so izshle med letoma 1867 — 1877 kot podlistek v razlichnih prashkih chasnikih, leta 1878 pa tudi v knjigi. Neruda je opisovalec »malih ljudi«, njihovega vsakdana, tezhav, a tudi veselja. Ti teksti so bistveno obogatili tedanjo cheshko literaturo in odlochilno vplivali na njen nadaljnji razvoj. Brez njih ne bi mogli razumeti nekaterih strani v literaturi Jaroslava Hashka, avtorja Dobrega vojaka Shvejka, ali znanstvenofantastichnega Karla Chapka (izumitelja besede robot), pa tudi ne novejshega razvoja cheshke knjizhevnosti.
Takoj po padcu komunistichnega rezhima konec leta 1989 je bila v ospredju zanimanja shirshe javnosti knjizhevnost cheshkih disidentov. Zachetna zheja po novem je bila tedaj naravnost neverjetna. Takrat so bili Chehi res narod pesnikov in pisateljev. Delovalo je nad 3000 (!) zalozhnikov, ki pa so po vechini kmalu propadli. Kot poseben magnet je skupaj z nekaterimi pisateljskimi kolegi na demokratizacijo cheshke druzhbe vplival pisatelj Vaclav Havel, ki je postal prvi predsednik prenovljene cheshkoslovashke drzhave, od katere pa se je leta 1993 na miren nachin odcepila Slovashka.
Novo neortodoksno cheshko literaturo so pogojile knjige razlichnih nadarjenih avtorjev, med drugim she posebej Bohumila Hrabala (njegovo knjigo Stregel sem angleshkemu kralju lahko razumemo kot eno kljuchnih knjig o Pragi), a tudi Jaroslava Seiferta, Ludvika Vaculika, Ote Filipa ali Ivana Klime. Seveda ob tem ne smemo pozabiti, da premore sodobna prashka knjizhevnost tudi odlichne pesnike, toda po drugi strani drzhi, da so Chehi zlasti imenitni zgodbarji. V to tradicijo hudomushnega, duhovitega, erotichno polnega, a tudi socialno kritich-nega zgodbarstva bi nedvomno lahko uvrstili celo marsikaterega novejshega avtorja, ki se je moral podrediti novim zakonom komercialnega knjizhnega trga. Erotichnost in kritichni humor pa sta prav tako znachilna za novi cheshki film ter vdirata med drugim v likovno umetnost in v fotografijo.Tozadevno zelo znachilne so na primer erotichne fotografije mednarodno uveljavljenega Jana Saudeka. Med odlichne najnovejshe zgodbarje pa vsekakor sodi zelo priljubljeni Michal Viewegh, ki je preveden tudi v slovenshchino (npr. roman Igra na i%lochanje).
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I - LIZBONA (SRP 83-84/2008); II - MALLORCA (SRP 85-86/2008); III - FIRENCE (SRP 87-88/2008)
Matjazp Jarc
SANJE O DRUGACHNI KULTURI
Vchasih, kadar spregovorim o svojem videnju razvoja slovenske kulture, se v ocheh realista osmeshim. Pojem kultura namrech v vsak realen vsebinski kontekst s sabo prinasha pojem naroda in okvir njegove drzhave. Narod nosi krizh svoje tradicije, drzhava pa breme prorachuna in tako imenovane kulturne politike. Tradicija je sidro, ki skusha vpenjati resnichnost v vechno obstojeche stanje, politika in njen prorachun pa sta prekanjena gospodarja, ki za ohranjanje obstojechega sistema trosita drobtinice odbrani peshchici nashih, a vedno lachnih umetnikov in njihovemu vsega umetnishkega sitemu obchinstvu.
Toda jaz sem sanjal o drugachni slovenski kulturi.
Bilo je lepo. Ljudje smo brzeli po vsakdanjih opravilih, spominjali smo na mravlje, ki pridno skrbijo vsaka zase in za skupne potrebe mravljishcha. Seveda smo bili vechji, lepshi, mochnejshi in inteligentnejshi, predvsem pa smo se od mravelj razlikovali po prehranjevanju: najraje smo namrech uzhivali duhovno hrano. Vendar pa je le-te ves chas hudo primanjkovalo, zato je nashe modro vodstvo (!) staknilo glave in sklenilo, da je treba pospeshiti pridelavo duhovnih dobrin.
Zanimivo je, kako smo se lotili te naloge. Najprej je bilo treba najti prave poti in nato pouchiti o njih nash narod, matica drzhava pa naj bi nam pri tem nudila vso, ampak res vso potrebno podporo. Che se prav spomnim, se je to zachelo dogajati v ne tako daljni prihodnosti.
Najprej smo seveda trchili na odpor tistih, ki se jim je zdela vishja stopnja kultiviranosti naroda nepotrebna in celo nesprejemljiva. Kulturo so pojmovali kot odvechen stroshek, ki je morda celo nujen, a vendar ne v celoti neizogiben. Tezhava je bila v tem, da so bili ti ljudje v veliki vechini in se niso zavedali niti lastnih duhovnih potreb. Toda kaj smo storili mi? — Lepo smo jim vse razlozhili in ker smo imeli v rokah dekret nashega modrega vodstva, nam je nekako uspelo preprichati te pretirane ljubitelje materialnih dobrin, da zhivijo v veliki zmoti. Dali smo jim okushati slast nektarja chiste umetnosti in nismo odnehali tako dolgo, dokler jih ni preshinilo spoznanje: duhovna hrana krepi chlovekovo srce, iz nje chlovek chrpa notranjo moch. In shele v notranjosti mochan chlovek se lahko zaveda resnichnega bogastva.
Potem so se nam upirali tisti, ki jim je bilo to spoznanje zhe dano in so ga spretno izkorishchali v lastno korist. To so bili pretirano dobrohotni, dushebrizhni ljudje in njihovi pridni uchenci, ki so chlovekovo zhejo po resnici in njegovo lahkovernost teshili z dobro premishljenimi, globoko v tradicijo zasidranimi polresnicami o kulturi bivanja. Njihove polizmishljotine so medtem sicer zhe mochno zastarele, a se jih je vednarle she dalo unovchevati in na njih utemeljevati vpliv tradicije na brzdanje kulturnega razvoja. Hecno se mi je zdelo, v sanjah, da so bili ti ljudje pravzaprav she med najvechjimi ljubitelji in podporniki umetnosti,
vendar le tedaj, kadar se je udinjala v njihovo sluzhbo in povzdigovala njihove polresnice v vishine neizprosno starodavne resnichnosti. Toda kako smo preprichali te preprichance, da so v zmoti? — Sploh se nismo spushchali v prerekanja z njimi, samo nad visoko umetnostjo smo privzdignili njihove kupole, da je lepo izpuhtela v chisti zrak svobodne, cheprav na prvi (a samo na prvi) pogled nekoliko izpraznjene neskonchnosti. O, koliko njihove simbolike in celo temeljnih vrednotnih principov je kljub odprtemu prostoru ostalo neokrnjenih v trdnem jedru kozmichnega uma, iz katerega je naravnost v nasha srca zachela kapljati svezha duhovna hrana! In kako zelo smo se vsi skupaj, v mojih sanjah, chudili, da se lahko tudi tradicionalne vrednote ves chas spreminjajo celo v svojem bistvu, a vendar ostajajo tradicionalne!
Ves chas pa se nam je upiral tudi sistem drzhave, pravzaprav njenih institucij, ki so jih poosebljali politiki in njihovi zvesti pribochniki. Umetnost je po njihovem pojmovanju lahko obstajala le predvsem kot sredstvo za ohranjanje ali pridobivanje oblasti nad drugimi ljudmi. Ni jim bilo toliko pomembno materialno bogastvo kot moch nad njim in nad tistimi, ki so si ga nagrabili v velikih kolichinah. No, niso se ga branili, kot so se branili duhovne hrane, a zanje je bila oblast pomembnejsha od zlata. Cheprav so v vozove svojih politik, che se je le dalo, vpregli umetnike in celo umetnost samo, so zheleli s tem le ustvarjati videz priblizhevanja idealom visoke kulture, ki naj bi jim sledili tudi njihovi politichni programi. Toda tu sta nastopali dve glavni tezhavi; prva, da se pravi umetniki niso dali vprechi v propagandno politichne vozove, raje so sami sebe izlochili iz realnosti ... In druga, da je bil videz tako ustvarjenih idealov prozoren za vsak malo bolj prediren pogled. Seveda so ti politiki spodbujali razvoj kulture in umetnosti, che se jim je sploh she dalo o tem zgubljati besede, a le navzven — navznoter so si namesto razsvetljenega naroda zheleli topoumnih zasledovalcev, upogljivcev in celo malikovalcev, ki jim res ni bilo tezhko vladati. Kaj pa smo storili mi? — Prerezali smo politichno popkovino, ki je v imenu izmishljenega, z nacionalnimi programi predpisovanega interesa naroda navezovala zarodek nove kulture na sistem drzhave in njenih koristi. Lazhnim umetnikom, ki jim je titule podelila politika zato, da so utrjevali njeno oblast in zanjo zavirali duhovni napredek, smo dajali piti vina chiste umetnosti toliko chasa, dokler niso — pijani do onemoglosti — vsemu narodu priznali, da so skrbno naoljena kolesca v propagandnem stroju, ki melje kulturo v prah narodnega propada, s tem pa spodkopava tudi lastno politiko, ki jezdi ta narod iz gole oblastizheljnosti. O, kakshne sanje! In odtekla je porodna voda, rodila se je nova slovenska kultura.
Zagotovo pa se je bilo, tik pred tem, najtezhje spopasti z vojshchaki in lovci, ki so se, pijani zmag, nenadoma prizibali iz gozdov in namerili pushke v nasho lepo umetnost. Od groze sem se skoraj prebudil ... V imenu krvi in divjashkega domoljubja so ji zavezali ochi, kot da je njihovo pochetje pravichno, in jo na smrt obsojeno postavili pred zid. V mislih so si zhe slikali sijajno trofejo, ki se bo svetila nad rogovjem pobitih srnjakov in jelenov v njihovi najvechji lovski sobani. Ponudili so ji zadnjo cigareto in smela je she spregovoriti, preden jo pokonchajo. Toda kaj je rekla? — Povedala jim je, da je krvolochnejsha od njih, da je nepremagljiva v spopadu z zvermi prihodnosti, da je njen uvid jasen in da je njen
plen neskonchna chloveshka neumnost, ta norost, ki zhe toliko chasa sili ljudstva v pomore in v samounichenje vsega chloveshtva. Prestrashila jih je! Da se jim bo posvetilo po zadnji zmagi vse tisto, chesar ne vedo, in tega ni malo! Naslikala jim je v prekurjene mozhgane she nove variacije na tisto znano slikarijo o koncu sveta, v katerega tako strumno sili chloveshka vrsta, pri tem pa se tako ponosno posmehuje sama sebi! Zdaj se je ona norchevala iz njih, pokazala jim je zrcalo, obsijano z zharki krvavechega sonca.
In so jo zhe skoraj ubili. Pripeljali so novo oborozhitev, jo kanili pomendrati, razstreliti in na koncu narochiti njeno biokemichno predelavo, vztrajati pa so nameravali do popolnega iznichenja. In vse to — nevede, ne da bi razumeli, kaj pochnejo. V imenu obstojeche, a she do polovice ne dojete resnichnosti. Seveda jim tega nismo mogli mirno dopustiti. Kaj pa smo lahko sploh she storili? — Dobesedeno razsvetlili smo jih. Povedali smo jim, da so vsem njihovim lovskim uspehom navkljub zgolj primitivni del nashega naroda in njegove kulture, cheprav zhe dolgo niso vech samo zhivali. Da je naloga vsakogar od njih braniti umetnost pred norostjo, modrost pred neumnostjo, ljubezen pred sovrashtvom, lepoto pred silo ... In tako naprej so nas morali poslushati leta in leta, vse dokler jim ni prekipelo in so tisti najkrvolochnejshi postrelili sami sebe, ostali pa so zacheli odmetavati pushke in se zatekati sami vase, kjer so nashli edino zavetishche pred krutostjo nashe umetnosti, che jih ni v njem prevech tlachila mora.
Tako smo pochasi zatrli skoraj vsa upiranja proti nashim vzvishenim prizadevanjem. Z umetnostjo okronano ustvarjalnost smo postavili na njeno pravo mesto, tako rekoch na vrh najvishje piramide, in pod njo so se skromno in sposhtljivo gnetli velikashi, ki so zheleli s konchichi prstov dosegati vsaj spodnji rob njene svechane obleke. Ona pa je v sredishche bivanja postavila razsvetljenega chloveka, ki je soustvarjal njeno lepoto, njeno resnichno podobo. In delo v nashem, pogojno recheno, mravljishchu je odslej potekalo v luchi ustvarjanja vedno nove duhovne hrane, ki ni samo sproti odganjala neumnosti, temvech je za povrh umirjala nashe bedne nagone, ki niso mogli vech preusmerjati kulturnega razvoja ne v neutolazhljiv pohlep po materialnih dobrinah, ne v senco politichne oblasti in ne pred sredstva mnozhichnega samounichevanja. Seveda ni shlo brez tezhav, a preden sem se predramil, smo v vrtcih in sholah zhe namenili najvech uchnega chasa umetnosti, shele potem sta prishli na vrsto znanost in njena praktichna uporabnost, ki lahko iz nerazsvetljenega chloveka napravita pohlepno, sami sebi hudo nevarno, lahko pa sami zase tudi usodno poshast. Vse ostalo uchenje je bilo posvecheno chlovekovemu zdravju in razvijanju njegove sposobnosti, da srechno prebiva v skromnem, a lepem domu, da ni lachen, oblechen pa le toliko, kolikor je potrebno, da ga ne zebe.
In to se je zachelo dogajati tu, v Sloveniji, nekoch v blizhnji prihodnosti, cheprav samo v mojih sanjah. O, kako so bile te sanje lepe in preprichljive! Kot da bi jih zhe danes dozhivljal v realnosti. A ko sem jih povedal realistu, se je samo bebavo nasmehnil, odmahnil z roko in potipal svoj zhep, ali mu nisem mogoche medtem ukradel denarnice. Res sem se nekoliko osmeshil, a le v njegovem, sicer precej praznem pogledu. Toda zamolchati teh sanj nisem mogel, prevech so bile resnichne.
Andrej Lenarchich
KOROSHKI FAETON
(Ob nenadni smrti koroshkega dezhelnega glavarja Jorga Haiderja)
Zgodilo se je, da je nachrtovani protest proti izjavam koroshkega dezhelnega glavarja ob robu letoshnjega praznovanja plebiscita v Celovcu namesto nas napisal sam Zevs. V eksploziji chrne volkswagnove mojstrovine tehnologije in domishljije, ki se je v oblaku razbitin in prahu v vlazhno megleni jesenski nochi 11. oktobra 2008 z gromom in treskom razsula na Rozhnodolinski cesti tik pred odcepom v pradavne slovenske Gure, kjer so Haiderjevi v Kotmari vasi pripravljali veliko rodbinsko praznovanje, se je konchala pravljica malega velikega igralca v nesrechni zgodbi slovenskega Korotana.
Ko se polegata hrum in prah nesreche, se pred nami izrisujeta dva vidika tega shokantnega dogodka.
Prvi vidik je realnopolitichen.
Koroshka je zunanja, vsem ochitna manifestacija osnovnega problema Avstrije. Ta drzhava se na vse kriplje izvija iz primezha velikonemshtva, iz nemshkoavstrijskih okovov, in se poskusha reklamirati kot posebna, avstrijska nacija. Seveda je prva in temeljna tezhava, ki stoji na poti do uresnichitve take interpretacije avstrijske zgodbe, da vedno znova, kamor koli zhe krenejo prizadevanja, pred njihovimi nosilci vstaja zatajevana slovenska avstrijska zgodovinska resnichnost. Naj se dejstva she tako skrbno prikrivajo ali reinterpretirajo, od vsepovsod shtrlijo Slovenci, pa naj jih kdo she tako prizadevno pokriva celo s spretno tkano vindisharsko »zhakljevino«. Na koncu pred vsemi vedno stoji resnica, da brez Slovencev Avstrije ni. Tudi zato ne, ker brez njih ne bi nastala niti prvich, ko se je z zmago na Moravskem polju pri Durnkrutu leta 1278 te karantanske slovenske dedishchine polastil Rudolf Habsburshki, niti poslednjich, ko je skoraj osem stoletij kasneje, pred dobrimi petdesetimi leti, znova vstala iz svoje nacistichne anshlusovske podrtije na rachun krvavega boja Slovencev za svobodo. Na oborozheno vstajo slovenskih avstrijskih partizanov se je namrech Dunaj skliceval, ko je moral za uresnichitev bistvenega pogoja iz Moskovske deklaracije o priznanju statusa zhrtve in o obnovitvi avstrijske drzhave v predvojnih mejah dokazati uchinkovit avstrijski prispevek v boju proti nacizmu. Razen boja slovenskih partizanov v juzhnih avstrijskih dezhelah drugega niso mogli pokazati. Che tega dejstva ne poznajo drugi, se ga avstrijska politika zaveda v vsej njegovi pomembnosti ter ga ravno zato vztrajno in prav rada reducira na efemerno
dolochilo Drzhavne pogodbe o krajevnih napisih. Ves pritajeni srd nemshkoavstrijskih resentimentov se osredinja na teh nekaj tabel. Preprosto zato, ker s tem prikrijejo svoje komplekse in umazano resnichnost bednega pogromashtva nad preostankom ostanka domorodnih slovenskih koroshkih dezhelanov. Vech kot tri chetrt so jih z nasiljem, z rabljevo sekiro, z veshali, s strelnim orozhjem in s preganjanjem v pol stoletja pognali iz slovenskih zibeli, da so iz njih ustvarili umetni nemshki svet v Korotanu.
Res je skrajno nenavadno, da pretezhni del avstrijske politike tako zagnano, pravzaprav samomorilsko (!) brishe bistveno okolishchino, ki prav tej politiki zagotavlja obstoj — che je mogoche "manjshino" (chudna manjshina, ki je temelj obstoja nacije!) zreducirati na "okolishchino". Ker se tega Dunaj potihem zaveda, je z velikim veseljem ponovil pradavno Rudolfovo zgodbo. Prav tako kot nemshki palatini Otokarja pred tolikimi stoletji se je znebil zanj neprijetnega mladega gornjeavstrijskega potentata. Zgodba je skoraj do pichice enaka, le da je bila slovenska karantanska dedishchina velika in na vzhodu, slovenski Korotan pa je manjshi in na jugu. Vse drugo je enako: znebili so se politika, ki je na zvezni ravni pomenil motnjo, hkrati pa so njegove izjemne sposobnosti zvito usmerili v "urejanje" koroshkih problemov. Inteligentni, nadvse sposobni, karizmatichni potentat je "razumel". Zgradil si je — na truplu slovenske etnije — cheprav prishlek, sijajno kariero, Dunaju pa omogochil trajno "umivanje rok" zaradi umazane protislovenske gonje, na katero so v Evropi obchasno postajali pozorni.
Drugi vidik je simbolni.
Kar nekaj sicer malo pomembnih posameznosti sobotne strashne nochne ure nosi v sebi izjemno sporochilo. Nesrechni dezhelni glavar je vozil avto volkswagen phaeton. Faeton je v grshki mitologiji sin Heliosa, Sonca; mlad in ambiciozen, je vztrajno moledoval, da mu oche dovoli vsaj enkrat voziti sijajni sonchni voz. Konchno se mu je vztrajnost obrestovala in smel je sesti k vajetim v ognjeno kochijo. Objestni, potentni mladenich je oddivjal in se v svoji neprevidnosti nevarno priblizhal Zemlji. Ogenj, ki je nastal, je grozil, da bo zajel ves planet, zato je Zevs posegel vmes ter z bliskom in treskom unichil tako kochijo kot mladca.
Blisk in tresk se je danes, na koroshkih tleh, zgodil prav na kraju, kjer bi stal meddrzhavni mejni prehod z Avstrijo, che nad srbsko vojsko zgrozheni Slovenci leta 1920 na plebiscitu ne bi glasovali za Avstrijo. Glavar je umrl natanchno na »mejnem prehodu«, ko je peljal v slovensko plebiscitno cono.
Sicer kontroverzni, a vsekakor bleshchechi politik je nekaj ur pred katastrofo she poslednjich ostro zazhugal — tokrat novi — slovenski vladi, da "ne bo dovolil njenega vmeshavanja v avstrijske notranje zadeve, da je vprashanje krajevnih tabel notranja avstrijska politika in naj se slovenska vlada ne igra z ognjem"! Komaj
nekaj ur kasneje je glavar she poslednjich podrl krajevno tablo in Zevs je z "Blitz und Donner" konchal she eno etapo slovenske koroshke tragedije.
Zakaj "etapo"? Preprosto zato, ker nesrechni konec tega glavarja v nichemer ne pomeni, da je konec avstrijske samomorilske, protislovenske, ignorantske in zatiralske politike. Saj vendar chlovek, ki sploh ni bil Koroshec, ni bil niti ni mogel biti z vsem srcem nosilec protislovenstva na Koroshkem. Dovolj in prevech je renegatov in drugih na Koroshkem, ki v sebi negujejo zadosti sovrashtva. Ne nazadnje je treba med ukrepi pokojnika opaziti marsikaj pozitivnega tudi za Slovence. Ta chlovek je bil le spretno uporabljeno orodje Dunaja, in Dunaj bo — kot vedno — prav gotovo znal tako ali drugache poiskati novo.
Ostaja pa tudi neizprosna, kruta resnica, ki se tiche vseh Slovencev. Nemcem, nemshkoavstrijcem, shovinistom, nacijem in komur koli drugemu s severa, z zahoda, z juga, od vzhoda je mogoche ochitati najrazlichnejsha dejanja proti Slovencem. Ni jim pa mogoche pripisati krivde! Krivda je pri nas. V nashe domovanje se je zalezla plesen, pa smo ga, namesto da bi plesen ugonobili, raje pustili vnemar, ga celo zapustili. Celo tako dalech gremo v tej perverzni raboti, da malikujemo tiste, ki so popustili in odshli, zanichujemo pa tiste, ki so vztrajali, se za svoje domovanje tudi bojevali za ceno zhivljenja in ki so znali borni ostanek nekdaj skupnega doma spremeniti v suvereno, mednarodno priznano in uspeshno drzhavo.
(12.10.2008)
Damir Globochnik
MALA PLASTIKA BORISA SAJOVICA
Izhodishche kiparskega nagovora Borisa Sajovica bi lahko poiskali v prvinski obchutljivosti za plastichne oblike in v shtudijskem programu Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bolj ali manj realistichne smernice povezoval z zmernimi modernistichnimi inovacijami. V opusih prvih uchiteljev na tej akademiji je bilo na primer mogoche zaslediti pobude francoskega kiparstva konca 19. in zachetka 20. stoletja.
Vendar je bil shtudij na ljubljanski likovni akademiji samo Sajovichev temeljnik za oblikovanje obsezhnega opusa male plastike iz zhgane gline, mavca, brona in drugih kiparskih gradiv ter risb v tehniki monotipije. Omeniti velja, da se je Boris Sajovic ustvarjalnemu kiparskemu delu sprva lahko posvechal samo, kolikor mu je dopushchal poklic restavratorja v Gorenjskem muzeju. Podatek, da ni velikokrat samostojno razstavljal, potrjuje njegovo osebno skromnost in zavezanost delu. Najbolj priljubljena likovna tema Borisa Sajovica je celopostavni zhenski in deklishki akt v razlichnih drzhah in oblikovnih interpretacijah, ki segajo od preprichljive polnoplastichne poustvaritve chloveshkega telesa do njegove rahle ali izrazite formalne in simbolichne stilizacije ali redukcije v torzo. Nesporno kiparsko veshchino in zmozhnost realizacije razlichnih kiparskih nalog izprichujejo tudi portreti in zhivalske plastike. Slednje po mnenju dr. Ceneta Avgushtina sodijo med najbolj privlachne stvaritve tega zhanra v nashi povojni plastiki (po besedilu v zlozhenki k razstavi, Mala galerija, Kranj 1988). Motiv zhenskega akta Borisu Sajovicu dopushcha shirok razpon mozhnosti za preverjanje lastne likovne govorice ter za poglabljanje izbrane oblikovne in vsebinske problematike. Kipar se motivu zhenskega akta vselej lahko priblizha iz novega zornega kota, vendar na podlagi izkushenj, ki so dozorele v njem v teku vsega poprejshnjega ustvarjanja. Sledimo lahko logichnemu razvoju in jasno izrazheni kontinuiteti umetnishke misli in hotenja.
Andrej Pavlovec je leta 1971 zapisal, da je Boris Sajovic pri senzibilnih in lirichnih zhenskih figurah izbral nezhno, gladko otipljivo oblikovanje povrshine. Toda umirjeni ritem in elegantne, gladke taktilne obline se je odlochil zamenjati z bolj drzno, primitivno navdahnjeno modelacijo, z oglatimi formami in notranje bolj napeto obliko, z nekoliko razpotegnjenim zhenskim telesom ... Tudi pri monotipijah je zhenski akt postavljal v razlichne poze, da bi mu izmamil chimbolj kiparsko formo (po zlozhenki k razstavi v Preshernovi hishi, Kranj 1971).
Dr. Cene Avgushtin opozarja na tezhnjo Borisa Sajovica po likovno prechishchenem in hkrati vsebinsko bolj poglobljenem izrazu, saj so anatomske dognanosti zachele izgubljati nekdanjo veljavo, v ospredje stopa bolj vizualno in manj haptichno obchutena gmota figure. Kohezijske sile v notranjosti upodobljenih teles popushchajo, tako kot gmota telesa se spreminja tudi fiziognomija telesnih delov, v figuri se javlja notranje zhivljenje. Kiparstvo dobiva intimen podton, ni vech toliko izraz dogajanj v zunanjem svetu, marvech bolj v kiparju samem, vedno bolj se odmika racionalni percepciji in prehaja v emocionalno sfero (po zlozhenki k razstavi Borisa Sajovica in Ivana Bogovchicha, Mala galerija, Kranj 1981).
Likovni svet Borisa Sajovica obsega predvsem prvine iz realistichnega likovnega besednjaka. Opozoriti velja na sposobnost zajetja oziroma ponazoritve proporcev zhenskega telesa, na umerjeno tehtanje mas, na analizo oblik in njihovo sintezo ter na vzpostavljanje harmonije odnosov. Boris Sajovic najpogosteje posega po klasichnem kiparskem gradivu — glini (terakota, zhgana glina) in po tehniki njenega obdelovanja. Glina je voljan in hkrati zahteven material, ki lahko postane nosilec umetnishkega sporochila le v rokah, ki so vajene gnesti kiparsko maso in jo podrediti lastnim vsebinsko-oblikovnim vzgibom in pobudam. Pri monotipijah najpogosteje uporablja rdecho barvo, saj spominja na barvo zhgane gline. Zaradi razvidne kiparske obchutljivosti bi monotipije in risbe s tushem lahko razumeli tudi kot skice za kiparska dela.
Lezheche, stojeche in sedeche Sajovicheve zhenske figure iz zhgane gline so podane v senzibilni, oblikovno dovrsheni likovni govorici, pri kateri sta se igriva fantazija in radozhiva likovna igra povezali s tezhnjo po jasni in pregledni kiparski obliki. Anatomsko preshtudirani proporci chloveshkega telesa sledijo kiparjevi volji. Podrobnosti, premishljene sledi kiparskega postopka in chutni poudarki so smiselno medsebojno usklajeni. Kljub temu da se srechujemo s t. i. drobno, intimno ali komorno plastiko, je ochiten skulpturalen, monumentalistichen pristop, ki ga lahko zasledimo v zajetju polnega volumna, v premishljeno stiliziranih oblih oblikah in v njihovih notranjih napetostih. Vizija in virtuozna eleganca oblikovanja kiparskih teles v sebi nosita pechat zhlahtnosti.
Boris Sajovic
LIKOVNA DELA
1	Brez naslova, 1998, zhgana glina, 24 x 23 x 13 cm
2	Brez naslova, 1986, zhgana glina, 42 x 14 x 15 cm
3	Brez naslova, 1998, zhgana glina, 30 x 11 x 15 cm
4	Brez naslova, 1979, zhgana glina, 13 x 41 x 10 cm
5	Brez naslova, risba s tushem, 29,5 x 18,2 cm
6	Brez naslova, 1969, monotipija, 24,5 x 19 cm
7	Mostishcharka, 1975, monotipija, 20 x 23,5 cm
8	Ranjeni jelen, 1960, patinirani mavec, 17 x 26 x 12 cm
Naslovnica
9	Brez naslova, 1973, zhgana glina, 54 x 21 x 32 cm Fotografije del: Igor Pustovrh
Boris Sajovic je bil rojen 12. decembra 1928 na Brezjah pri Trzhichu (Sv. Nezha pri Trzhichu). Po umetnoobrtni sholi se je vpisal na shtudij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na kateri je diplomiral leta 1954. Leta 1956 je konchal Specialko za restavratorstvo in konservatorstvo. Od 1957 do 1991 je bil zaposlen kot restavrator v Gorenjskem muzeju v Kranju. Zhivi in ustvarja v Kranju.
Chlan Drushtva slovenskih likovnih umetnikov. Razstavlja od leta 1954 (razstava absolventov ALU). Leta 1956 je sodeloval na razstavi gorenjskih likovnikov v Kranju. Med drugim se je udelezhil skupinskih razstav Likovna prizadevanja na Gorenjskem (Kranj, Bled, Ljubljana, Maribor, Nova Gorica, Piran, Murska Sobota, Beljak, Innsbruck, Novi Sad idr.), razstav chlanov DSLU in Likovnega drushtva Kranj ter razstav Likovni umetniki za Preshernovo mesto v Kranju. Leta 1980 je sodeloval na razstavi likovnih del restavratorjev Slovenije. Samostojne razstave: 1971 (Kranj, Galerija v Preshernovi hishi), 1972 (Radovljica), 1973 (Trzhich in Kranj, Galerija v Preshernovi hishi — skupaj z Mihom Pirnatom), 1981 (Kranj, Mala galerija v Mestni hishi — skupaj z Ivanom Bogovchichem) in 1988 (Kranj, Mala galerija). Avgusta 2008 je bil izbor njegovih malih plastik in monotipij predstavljen na retrospektivni razstavi v Galeriji Mestne hishe v Kranju.
Za restavratorsko delo je leta 1960 prejel Preshernovo nagrado mesta Kranj. Leta 1988 je za zhivljenjsko delo na podrochju kiparstva in restavratorstva prejel Preshernovo nagrado Gorenjske.
Damir Globochnik
SATIRICHNI LIST JEZH (1902-1909)
»Polmesechnik za shalo in satiro« Jezh je dvakrat mesechno izhajal v Ljubljani med letoma 1902 in 1909. »Shaljiv in zafrkljiv list« Jezhh, ki se je oznachil za »glasilo veseljakov«, je obsegal 12 strani. Njegov prvi urednik je bil humoristichni pisatelj Rado Murnik (1870-1932). Od 1903 ga je urejal Srechko Magolich st. (18601943). Zalozhnik Jezha je bil Dragotin Hribar. Tiskala ga je tiskarna, ki jo je Dragotin Hribar odprl v Ljubljani 1902.
Na naslovnici prve shtevilke, ki je izshla 10. decembra 1902, je Jezhh objavil ostro politichno karikaturo Miklavzheva politichna darila slovanskim narodom. Na karikaturi, ki je bila za tedanje tiskarske zmogljivosti odtisnjena razkoshno v treh barvah, je Hinko Smrekar (1883-1942) upodobil nemshkoliberalnega ministrskega predsednika in notranjega ministra A-O monarhije dr. Ernesta Körberja (v slovenskem prevodu: »Kosharja«), ki z besedami »Prejmite te dragocene darove, moji ljubljenci! Nemcem pa ne dam nichesar!« izrocha predstavnikom slovanskih narodov (Slovencu, Chehu, Poljaku ...) - prazne koshare. V naslednjih shtevilkah so sledile nove karikature. List je izhajal na 12 straneh, na katerih je bilo sprva polno karikatur in satirichnih ilustracij, ki sta jih risala Miljutin Zarnik in Hinko Smrekar (najbrzh gre za prve objavljene Smrekarjeve karikature). Smrekar je tudi avtor vinjete na naslovnici, ki prikazuje raznoliko drushchino v boju z jezhem. Dr. Miljutin Zarnik (1873-1940) je bolj kot karikaturist ali ilustrator znan kot kritik in pisatelj, kajti od likovne kariere se je poslovil zhe na zachetku 20. stoletja. Prvotno mu je bila namenjena vojashka sluzhba, toda po maturi je odshel shtudirat na umetnishko akademijo v München, kjer se je gibal v umetnishkih krogih in obiskoval umetnishko sholo Antona Azhbeta. Zarnikov umetnishki psevdonim je bil Artifex. Hkrati je v Gradcu doshtudiral pravo (1893 do 1896). Najprej je bil zaposlen pri financhnem ravnateljstvu v Ljubljani, od leta 1900 na ljubljanskem magistratu, kjer je 1904 postal magistratni tajnik in pozneje ravnatelj uradov. Leta 1931 je hudo zbolel in se umaknil v pokoj.
Zarnik je zhe leta 1894 narisal ilustracije za povest J. Janezhicha Gospa s pristave, ki je bila objavljena v Domu in svetu. Sledile so ilustracije za Finzhgarjevo pesnitev Triglavu iz leta 1896, kar poleg karikatur in ilustracij v Jezhu predstavlja celotno za zdaj znano Zarnikovo likovno zapushchino. Obsezhnejsha je bila njegova literarna bera, saj je poleg novele La bella Gina (Ljubljanski zvon, 1897) za Slovenski narod napisal shtevilne chrtice in kritike ter porochila o kulturnih dogodkih v Ljubljani (mdr. o prvi slovenski umetnishki razstavi v Ljubljani). Leta 1902 je kot podpredsednik Slovenskega umetnishkega drushtva govoril na drugi slovenski
umetnishki razstavi. 1908 je v Slovanu pisal o slikah Srechka Magolicha. Leta 1910 je skupaj s Franom Govekarjem uredil knjigo Ljubljana po potresu. Miljutin Zarnik se je pri karikaturah v Jezhu naslonil na tedaj najbolj znamenit zgled —na risbo v munchenskem satirichnem listu Simplicissimus (1896—1967). Namen iz Jezha narediti slovenski Simplicissimus je nazorno pokazal s tem, da je v karikaturo v chetrti shtevilki vkljuchil Simplicissimusovo maskoto — popadljivega buldoga, ki ga je po nakljuchju prav tako za chetrto shtevilko prvega letnika Simplicissimusa (1896) narisal Thomas Theodor Heine.
V	shesti, tj. »pustni shtevilki« Je%ha je bila objavljena karikatura »Jezhova« reduta. Prikazuje namishljeno »sijajno mashkerado v veliki dvorani slovenske univerze«, ki se je odvijala pod »devizo, da naj pride kdor hoche in sicer v kostimu, ki mu najbolj prija.« Med gosti so se znashle naslednje »celebritete«: »kitajska cesarica-vdova Tsu-Tsi«, predstavljena kot »bebe«, amerishki predsednik Theodore Roosevelt kot Friderik Veliki, dr. Ivan Tavchar kot »kardinal (vzorit?)«, ruski car Nikolaj kot sibirski kaznjenec, »On« kot poljski kralj, britanski drzhavnik Joseph Chamberlain (minister za kolonije) kot muchenik, dr. Ivan Shushtershich »kot Napoleon (seveda)«, belgijski Cleopold kot pushchavnik, »>venezplanski predsednik Castro, kot bog tatov«, »Pan Klofach, kot pruski lajtnant«, »Cleo de Merode, kot nuna«, »Zhane, kot gigerl« in »Panganet-Matilda, kot 'Iblana"«. Zadnja med maskiranci »Zhane iz Iblane« (ljubljanski original) in »Iblana« (personifikacija Ljubljane) ob desnem robu karikature opazujeta imenitnike, med katerimi prevladujejo tuji in domachi politiki. Za njima se skriva oseba, ki v legendi ni omenjena. Opremljena je z velikanskim risalnim peresom z ogljem — Zarnik je najverjetneje na karikaturo vkljuchil lasten avtoportret.
Ta karikatura je bila morda vzor za desetletje mlajshe Smrekarjeve skupinske portretne karikature likovnih in literarnih ustvarjalcev ter za Gasparijevo skupinsko portretno karikaturo slovenskih gledalishchnikov. Morda se je Zarnik pri snovanju karikature spomnil na predpustne maskirane plese, ki jih je v munchenskem ateljeju prirejal Azhbe. Ta je svoje uchence tudi zadolzhil, da so stene ateljeja okrasili z velikanskimi karikaturami. Tudi Ljubljana je na prelomu stoletja poznala kostumirane pustne zabave, ki so se odvijale v Narodnem domu.
V	isti shtevilki je bila objavljena Zarnikova karikatura Na »Sokolovi« mashkaradi, na kateri se je na ramena skrokanega gospoda mlahavih nog povzpela opica, ki bi morda lahko ponazarjala glavobol: »N-nekdo — hup — mi je zamenjal mojo — hup — a-a-afno; mo-moja je bila mnogo manjsha in l-la-lazhja — hup —.« Ilustracija uchinkuje »slikarsko«, cheprav je odtisnjena samo v chrno-belih tonih, saj je bil njen original verjetno v barvah. Tudi s takimi ilustracijami se je Miljutin Zarnik najbrzh seznanil v Simplicissimusu, kjer je na podoben nachin risal npr. popularni Ferdinand von Reznicek. Razen zhe omenjene Smrekarjeve karikature so Zarnikovo delo vse politichne karikature v prvih shtevilkah.
V chetrti shtevilki je Zarnik s karikaturo Chastna diploma nashim dichnim, trudaljubnim poslancem komentiral neuspeshna slovenska prizadevanja za univerzo v Ljubljani. Zhelja po slovenski univerzi se je pojavila v t. i. pomladi narodov in zamrla med Bachovim neoabsolutizmom. Zahteve po lastni univerzi so Slovenci znova jasno izrekli med taborskim gibanjem. Za slovensko univerzo so se od konca 19. stoletja najodlochneje borili slovenski poslanci v drzhavnem zboru. Eden najvechjih shodov zanjo je bil konec leta 1902 v ljubljanskem Mestnem domu, torej v chasu, ko je nastala omenjena karikatura. Svojo univerzo so zahtevali tudi Italijani, Slovenci pa so se sklicevali na dejstvo, da so v A-O monarhiji shtevilchnejshi od Italijanov in si jo zato zasluzhijo prej. Ustanovili naj bi jo v Trstu, ki naj bi po mnenju mnogih postal novo upravno sredishche Slovenije. Leta 1898 je kranjski dezhelni zbor ustanovil »Cesarja Franca Josipa vseuchilishki fond«. Leta 1901 se je zamisel o slovenski univerzi, ki so jo slozhno podpirali vsi Slovenci in vsaj na zachetku tudi drugi Slovani v monarhiji, zdela zhe skorajda uresnichljiva, saj je avstrijski minister za uk odposlanstvu ljubljanskega obchinskega sveta obljubil podpore mladim znanstvenikom, ki bi se bili pripravljeni posvetiti univerzitetni karieri na bodochi slovenski univerzi.
Toda na slovensko univerzo je bilo vendarle treba pochakati vse do leta 1919, do tedaj so slovenski shtudenti she vedno shtudirali na Dunaju, v Gradcu in Pragi. Vzrok lahko do neke mere razberemo tudi iz Zarnikove karikature, ki jo spremlja komentar: »V heksametru o univerzi Janez sanjari, V pentametru pa Mihel gimnazij dobi.« Karikaturo sestavlja dvoje prizorov. Na prvi risbici se Kranjskemu Janezu v spanju prikazhe personifikacija Slovenije z lipovimi listi na shchitu, ki mu predstavi secesijsko zasnovano zgradbo bodoche univerze, na drugi pa ga strezni smejochi se nemshki Mihel (Deutscher Michel, personifikacija tipichnega Nemca), saj naj bi bila med Janezovim globokim spanjem zgrajena »K. K Deutsche Staats-ober-Gymnasium«.
Zarnikova risba v 14. shtevilki Jezha (1903) je bila natisnjena v rdechi in chrni barvi. Prikazuje »Uchitejico usodo«, narisano kot moden secesijski zhenski lik, ki narekuje uchencu Marku Srbovichu: »Sedaj preidemo k novemu poglavju. — Marko Srbovich, skochi k tabli in pobrishi jo!« Uchenec brishe s table napis »Obrenovichi«, z gobe na tla kapljajo krvavo rdeche kaplje (med t. i. majsko zaroto 10.6.1903 so umorili kralja Aleksandra I. Obrenovicha in kraljico Drago Mashin). Novo poglavje srbske zgodovine so bili Karadjordjevichi.
Zarnikovi likovni prispevki v Jezhu so presegali risbe she ne dvajsetletnega Smrekarja, zato je shkoda, da Zarnik, ki je postal ugleden drzhavni usluzhbenec in mu umetnishko-boemski prilastek sodelavca satirichnega lista verjetno ne bi niti malo koristil, kasneje ni vech deloval na likovnem podrochju.
Za Zarnikovo prekinitev sodelovanja z Jezhem so bila kriva politichna prerekanja — konkretno Jezheva bodica z naslovom Razpis nagrade, objavljena na prvi strani 14.
shtevilke. Naperjena je bila zoper liberalnega prvaka dr. Ivana Tavcharja oziroma njegovo nagnjenje do »farshkih gonj«.
»Razpis nagrade.
Ker sem %he dalje chasa z raznimi posli, osobito z lovom zelo preoblozhen in se nimam chasa baviti z lokalno politiko — v sploshno politiko se itak nisem nikdar vtikal — ter zavrachati klerikalne napore, kar utegne schasoma postati za nasho narodno-napredno stranko usodno, razpisujem tem potom kot nagrado za "najzhmahtnejsho "psovko, katera bi se dala vporabiti bodisi na posamezne klerikalne prvake, ali pa na klerikalno stranko sploh, najlepshega divjega petelina.
V	Ljubljani, meseca junija 1903. dr. Ivan Tavchar,
vodja narodno-napredne stranke in — ako se ne motim — zastopnik ljubljanskega mesta v drzhavnem zboru.«
V	isti shtevilki ni bilo prizaneseno tudi katolishkemu prvaku dr. Ivanu Shushtershichu, ki so ga zaradi suma neposhtenega kupchevanja z zhlindro imenovali »dr. Zhlindra«.
»Razpis nagrade.
Kakor je sploshno znano, poginjajo dan na dan, z najvechjim naporom in zhrtvami ustanovljeni konsumi. Ker pa je obstanek nashe stranke oprt v prvi vrsti na ta konsumna in gospodarska drushtva — druge naprave izvzemshi nekoliko testamentov nam itak dosti ne nesejo — chutim dolzpnost razpisati eno verliko bariglo petindevetdesetodstotne zhlindre kot nagrado onemu, kateri nam nasvetuje ugodna tla, kjer bi se mogel vzdrzhati vsa eden konsum.
V	Ljubljani, meseca junija 1903. Dr. Ivan Shushtershich
vodja konsumov in gospodarskih zadrug, edini zalozhnik Thomasove zhlindre, drzhavni poslanec itd.«
Napad zoper dr. Ivana Tavcharja v sporni 14. shtevilki Jezha je sprozhil prerekanje s Slovenskim narodom, ki se je stopnjevalo v naslednjih shtevilkah. Jezh je sicer poudarjal, da »ni "liberalen" in tudi ne "klerikalen", nego resnichno naroden, samo naroden slovenski humoristichno-satirichen list«. »Tudi ni namen "Jezha" netiti odurni strankarski prepir, pach pa z rahlim zbadanjem brez osebnosti opominjati gotove kroge na njih narodu shkodljivo delovanje te poskusiti — ako v svoji zagrizenosti she niso popolnoma osleepeli — privesti jih na pravo pot. V bodrilo nam je neshtevilno priznanj; kako pa sodijo nerazsodni ljudje o "Jezhu", to nam ne vznemirja zhivcev, ker vemo, da razumniki, katerim je narodov blagor vech, kakor zachasno osebno prijateljstvo in osebne koristi, odobravajo postopanje "Jezha", ter se zgrazhajo nad surovo osebnostjo in zanichevanja vrednim napadanjem nasprotnikov "Jezha".« (Listnica urednishtva, Jezh, 1903/16).
Zarnik se je zaradi programske politike urednishtva Jezha odpovedal nadaljnjemu sodelovanju. Svojo odlochitev je pojasnil leta 1932 — v Opazki, ki jo je zapisal v
prvega izmed vezanih letnikov Jezha v Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljublj ani:
»Ja^ sem bil nekoliko chasa sotrudnik, ker sem %helel, da bi imeli izviren humoristichni list. Tedaj sem risal in napisal in si kaj izmislil.
Moje znamenje v risbah je MZ, vchasih pa ... [op. trikotnik s tremi pikami]
Ko so prishle, v sht. 14, nekateri napadi proti dr. Tavcharju, sem takoj prostovoljno odstopil
moje sotrudnishtvo.
M. Zarnik 1932
Nekatere moje risbe so vchasih iste klisheje vnovich in she vechkrat natisnili — ker nich stane, pach pa stane, che je treba novih risb narochiti. Da je bolj ceneje so posodili klisheje v »Humoristicke Listy" — torej nich izvirnega vech.
No, stalo je prav malo. Moj honorarchek je bil skoro sramoten. Nekateri so v starejshih chasih mislili mnogi "odlichni Slovani", da mora pesnik, pisatelj, beletrist, risar idr. delati "zabadava" seveda iz najchistejshega narodnega navdushenja. Z.«
Hinka Smrekarja ne srechamo vech zhe nekaj shtevilk poprej. Deseta shtevilka ima namesto Smrekarjeve vinjete nov stiliziran zapis imena lista, pod katerim se skriva bich. Kot avtor te vinjete je podpisan urednik Srechko Magolich. Magolich, ki se je za stavca izuchil pri R. Milicu v Ljubljani in bil zaposlen v Bambergovi tiskarni, Narodni tiskarni (tehnichni vodja) in tiskarni Dragotina Hribarja v Celju (upravitelj, 1890—1895), je v letih 1902-1903 vodil tiskarno Stefan Tieze v Ustju ob Labi na Cheshkem, leta 1903 pa je postal vodja tiskarne Dragotina Hribarja v Ljubljani. Najbrzh je shele leta 1903 prevzel urednishtvo Jezha (dve shtevilki je 1903 uredil sodelavec Jezha Rado Murnik). Podobno kot Magolicheva lista Shkrat in Rogach iz osemdesetih let 19. stoletja se je odslej tudi Jezh izogibal politichni karikaturi. Magolich se je ukvarjal tudi s slikarstvom ter z izdelavo klishejev za eno- ali tribarvni tisk cenikov in knjig.
V 11. shtevilki Jezha so se pojavile cheshke karikature, ki schasoma povsem prevladajo nad domachimi ilustracijami. Izjema je risar s psevdonimom »Modernist«, ki je npr. za 16. shtevilko narisal osem shaljivih ex librisov »ali modernih nachrtov za moderne naslove modernim spisom modernih nashih literatov«: za Cankarjeva dela Kralj na Betajnovi, Ob zori in za Erotiko, za Chloveka in pol in Hic rhodus ...! Iva Shorlija, za Murnikove Navihance, za Finzhgarjevega Divjega lovca in za Sad greha Engelberta Gangla. Identiteto tega nadarjenega risarja nam bi lahko pomagal razvozlati samo komajda razberljiv monogram (morda »JZh«). Na njegove karikature naletimo tudi v poznejshih letnikih, ko v Jezhu zachnejo prevladovati risbe, prvotno narejene za Humoristicke listy, ki je od leta 1866 izhajal v Pragi. Na cheshkem kupljene karikature in satirichne ilustracije ne prikazujejo aktualnih politichnih dogodkov. Prevladujejo prikupne ilustracije druzhinskih, gostilnishkih in drugih druzhabnih srechanj, otroshkih iger ipd.
Miljutin Zarnik, Uchitejica usoda, Jezh, 1903, sht. 14
Ciril Gale
NATANCHNI RISAR »V OGNJENEM VRTINCU«
(akademski slikar Vladimir Herceg)
Med risarji iz drugih republik, ki so v chasu exYU vechino ali velik del svojih stripov objavili v slovenskih publikacijah, je tudi Vladimir Herceg. Rodil se je leta 1947 v Pustodolu v Hrvashkem Zagorju. Najprej je risal stripe, potem je slikal v slogu hrvashkih kmechkih naivcev, ustvarjalni nemir z iskanjem izraza pa ga je naposled, cheprav je med zachasnim delom v Shvici v prometni nesrechi izgubil levo roko in je bil zaposlen v INA-inzheniringu, pripeljal na zagrebshko likovno akademijo, na kateri je diplomiral leta 1981. Z risanjem stripov in tudi s knjizhno ilustracijo se je ukvarjal, kot je sam rekel, zaradi prezhivljanja, v vechji meri je delal »za svojo dusho« na podrochju slikarstva. Samostojne slikarske razstave je imel v Zagrebu (1974), Regensburgu (1975) in Caracasu (1975), na skupinskih slikarskih in stripovskih razstavah pa je sodeloval v Zagrebu, Pulju, Ljubljani, Angoulemu itd. Umrl je v Zagrebu leta 1999.
Prvi Hercegov strip, obsezhni vestern Desperado Joaquin Murietta o legendarnem mehishkem izobchencu iz srede 19. stoletja (hollywoodska filma The Robin Hood of El Dorado, 1936; Joaquin Murrieta, 1965), je izhajal v ljubljanskem Nedeljskem dnevniku od julija do decembra leta 1969 (scenarij Ciril Gale, lettering Ivo Antich). Kljub mladosti je nastopil z zrelo izoblikovanim realistichnim stilom, ki ga je ohranil do konca, pri chemer pa je tudi nihal v kvaliteti zlasti z nekaterimi okornostmi v kompoziciji akcijskih prizorov in v blizhnjih planih obrazov. V osnovi je to »fosterjevski« (po Haroldu Fosterju, avtorju Princa Valianta) ilustracijski stil z natanchno klasichno risbo, ki je tudi v blizhini drugih sorodnih avtorjev (Radilovich, Hogarth, Godwin, v vesternu Salinas). Hercegova stripska risba nacheloma minuciozno — skoraj kot stare grafike — sledi dokumentaciji, kar je prav ustrezno za zgodovinsko tematiko, s katero se ukvarjajo vsi njegovi stripi: amerishki Divji zahod (Desperado), srednji vek (Erazem Predjamski, Ivanhoe), japonska preteklost (Samuraj Takeda), druga svetovna vojna (Leshijev dvojnik, Junak obale, V ognjenem vrtincu). Vsi ti stripi po scenarijih C. Galeta so izshli kot samostojne publikacije ali v reviji Nash strip v glavnem v prvi polovici 80-ih let. Tako je bil Herceg s svojim stripom »v ognjenem vrtincu« zgodovine, z risbo, ki kljub burnemu dogajanju neredko daje vtis odmaknjene statichnosti.
Vladimir Herceg
V OGNJENEM VRTINCU
/iz stripa/
V. Herceg — C. Gale: v ognjenem vrtincu, Delavska enotnost, Ljubljana, 1984
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/ strip — karikatura/
ali 5DS.„	...ali S D...2	HCTO CTAH>E — /lpvro HAKOBAl-be,,, ^-- - - —
janež & jovan /	r '	v
Bogdan Novak
KO EN PIR SESUJESH
(popevka)
Ko en pir sesujesh v rit in ga z viskijem zalijesh, mislish, da si blazen frajer, ko si potlej chist nalit.
Gledash blazno kakor nor, potlej druzga hitro zvrnesh, shanka se chvrsto oprimesh, da lahko ostanesh gor.
Kelnarca se zdi ti miss, vsaka kikla te vznemiri, traparije govorichish in v mezhik si pachish fris.
Pol reshujesh bogi svet, ko s prijatelji modrujesh, tretji pir v rumenih solzah naglo te pozhene v skret.
Ko en pir sesujesh v rit in ga z viskijem zalijesh, mislish, da si blazen frajer, ko si potlej chist nalit.
Nova runda je zhe spet, malo bi zakinkal vase, pa so tu zhe nove flashe, ki jih treba je odpret.
Pameten si bolj kot vsi, vse okoli nadlegujesh, potlej se iskreno chudish, da so vsi zhe proch odshli.
Jeza te popade zdaj, komu rad bi dal klofuto, a si rajshi chisto tiho, da te ne bi kdo nazaj.
Ko en pir sesujesh v rit in ga z viskijem zalijesh, mislish, da si blazen frajer, ko si potlej chist nalit.
Besedilo je na voljo slehernemu skladatelju za uglasbitev. (Op. avt.)
Ivo Antich
AFRIKANIZMI
Ne gre vech le za lokalni aforizem, gre za globalni afrikanizem. Iz afrishkega »srca teme« (Conrad) vse izhaja kot iz peklenskega raja. Afrishka »apokalipsa zdaj« — vojashki raj.
Chlovek mora pozhreti to pekocho papriko: spoznati (McLuhanovo) »notranjo Afriko«.
McLuhan je aforizem povezal s sholastiko in afrishko »jugoplastiko«.
Velja odslej: skoz afrikanizem — z aforizmom naprej!
Pravzaprav zhe vsak aforizem razkriva svetovni afrishki organizem.
Ugotovitev se zdi chisto realna: z mnozhichnimi mediji je »afrishka vas« postala globalna.
Che je bila Jugoslavija chrn(sk)a luknja Evrope, so namesto nje nastale chrn(sk)e luknjice evropske leopardje jope.
Chrne luknje evropskega biljarda so chrne lise afrishkega leoparda.
Njegosh je vladar chrnogorski, njegush etiopsko zamorski.
Biljarda, Njegoshev dvorec: za zbijanje glav v luknje — vzorec.
Ras je etiopski knez — je bila pravenetska rasa Rusov tudi tukaj vmes?
Pushkin, najvechji ruski pesnik, je bil »etiopski chrnec« — pognal je rusko pesem v drnec.
Afrishki negush ali negus — vsega chloveshtva genus?
V chasu kriznega klimaksa so se nekateri spet spomnili starega vracha Marxa. Morda je tudi Obama le chasu primerna amerishka reklama.
Zhe med rimskimi velikani se najdejo Africhani, a je Afrika ostala »na chrni strani«. Bushmani so imeli Busha, obamovci imajo za omamo — Obamo. Bela hisha ima od januarja (2009) chrnega poglavarja.
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA
SLOVENIZMI
POLARIZACIJA VOLOV (volitve sept. 2008)
Mediji so res krivci, da se delijo zhivci: Delo pishe: volivci. Dnevnik pishe: volilci.
POGLED NA VOLIVCE
»In kako kandidati vidijo volivce?« se je mozhno vprashati. »Kot vole naivce ...«
KANDIDATI (candidus - lat. bel)
Po pomenu v skupni srechi so vsi kandidati beli, a posebej zagoreli so obenem tudi rdechi.
SD(S)
Kaj so na teh volitvah volivci »sporochili«? Med levo in desno SD so se tezhko odlochili ...
SPOROCHILO PATRIJE
Volilno sporochilo za patri(ci)jsko rogovilo: desnih ne maramo vech, vendar tudi levih ne prevech
PATRIA
Od Partije do Patrie — le klanovske pach fratrije.
PRASLOVANSKI TANKI
V svetovnoslavni finski osemkolesni zanki so reshitev starinski jugoslovanski tanki.
PLECHNIKOVA EMONA
Najprej je bil v KUK, nato v SHS, zdaj je v SLO za NUK neskonchen proces.
TRANZICIZMI
PREDDVORISHCHA
Nekdanja prorusko slovanska preddvorishcha — zdaj proprusko amerikanska oporishcha.
(Z)NOJ NA POTI
Iz kapitalizma prek socializma v novi kapitalizem za vechni fevdalizem.
ZGODOVINSKE TURE
Od karikature diktature do karikature ljudske ture.
BRATSTVO IN ENOTNOST
(v posttranziciji)
Peshchica bogatih v rajskih separatih, ostali polbrati v bednih rezervatih.
TRAVA, ZDRAVA ZELENJAVA
Nekoch so obljubljali travo kot hrano za rdecho slavo, a sedaj se v beli slavi mnogi res zhe blizhajo travi ....
JEUNESSE DORÉE
Zlata mladina — pojem cvetk socialistichnih zlatih kletk. Zhe zdavnaj je konec petletk, nadaljuje se rast istih spletk.
STARI IN NOVI STRAH
Rajo je treba drzhati v shahu, zahvaljujoch strahu: ali strah pred tajnim policajem ali pred stechajem.
EVRONACIJE
Je bistvo situacije vsake nove nacije, da v stanju ovulacije izvaja ovacije?
GLOBALIZMI
THE SAW OF WAR (Warsaw, 20. 8. 2008, Poljska-ZDA)
Ti manjshi slovanski brati se morajo s tujcem varovati pred Bratom: da bi ga premagali, so si varnost spodzhagali?
KRIZA 2008
Kriza je spoznanje pospeshila:
tako socializem
kakor kapitalizem —
oba sta svoj sistem osmeshila.
RACIONALIZACIJA
Ko Kitajska s kapitalistichnimi ukrepi reshuje socializem, Amerika s socialistichnimi ukrepi reshuje kapitalizem.
KITAJSKI CHAJ
Po sesutju Sovjetije in amerishkem stechaju se kazhe, vsaj verjeti je, reshitev v kitajskem chaju.
RESHEVANJE ZAHODNIH (NE) VERNI KOV
Zahodno gospodarsko krizo naj kot zavozheno cizo reshijo arabski verniki in kitajski neverniki?
VOLITVE V ZDA (McCain — Kajnov sin)
Po Grmu Kajnov sin ali Omama? Kaj che v vsaki lutki je ista slama?
KANDIDATURA
Koliko je v ZDA ura, pove ta kandidatura: voliti najstarejshega ali najtemnejshega?
»MOZHACHA« OD MOSTA
Shvicarka Carla Del Ponte: »Balkan — muro di gomma.« Je ona most prek zmote, most iz gume prek poloma?
(sep. - dec. 2008)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
VINSKA KISLINA (dioksij antarna)
Vinske mushice v kislini vinski, desnosuchni, levosuchni in sredinski.
Idejne kaprice v pijachi zgodovinski, desnosuchni, levosuchni in sredinski.
V jantarju mushice: bratci vinski, obrazci svinjski v krvavi kislini, v kisli zgodovini.
NAZAJ V FEVDALNI RAJ!
Po zlomu socializma she polom kapitalizma: vsak s svojo bistveno rano zahajata v noch neznano.
Kaj potem she preostane za trume navadnih ljudi, od zgodovine steptane? Fevdalizem se jim rezhi, ustvarja nove tlachane in suzhnjelastnishke zveri ...
»KONEC BREZ KONCA«
(za Severne Korejce tudi brez lonca)
Konec je le altajskega (ruskorajskega) socializma,
che hkrati gre za triumf kitajskega (post)komunizma,
ki je »izum« po vzoru amerishkega korporativizma,
za vse klike vzorne oblike drzhavnega kapitalizma.
PLATNO, ZVER
Skozi slike reportazhe kot leopardove blamazhe resnica s petjem lazhe, a pol ptica pol devica z obrazom sfinge Neznanke, ki zastavlja uganke kot na platnu zverska skica, tudi kaj tehtnega pokazhe.
Za platnom zgodovine razkrinkava zlochine, kot da odkriva mine, posejane v spomine tezhkonogega Ojdipa, ki v ozrachju odjuge in z njo povezane kuge v svoje korenine tipa.
Ko je zlochin z vseh strani osvetljen in razlozhen, je zares dokonchno storjen: tedaj se namrech zazdi, da ni le upravichen, ampak da je kot dejanje, ki izpolni mashchevanje, v bistvu edino pravichen ...
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XIV)
(januar — april; prvo shtirimesechje 2008)
VECHINA VESOLJA MANJKA (TVS 1 — 2. 1. 2008). Angleshka dokumentarna oddaja o novih pogledih znanosti na vesolje. Aktualni »model« vesolja naj bi bil: 4 odstotki »znana« snov iz »obichajnih« atomov, 21 odstotkov neznana »temna snov« iz delcev, ki »imajo maso«, a so »she« nezaznavni, 75 odstotkov neznana »temna energija«; 96 odstotkov vesolja je torej chista neznanka (seveda so tudi 4 odstotki »znanega« le zasilna prispodoba za sholsko tablo; dejansko razmerje neznatnosti znanega do neznanega bi kazalo oznachevati le s kakshnimi nano enotami). Tako naj bi se na ozadju zamisli o zachetnem »big bangu« ali »velikem poku« nakazovala, kot pravijo fiziki, nova »zgodba vesolja«. Kljuchni »motechi element« je, da se po »big bangu« razprshene galaksije ne oddaljujejo s pojema-jocho hitrostjo, kot bi bilo po »normalnih zakonih«, temvech z narashchajocho ... Nekateri fiziki in astrologi imajo iskanje »temne snovi« za izgubo chasa in denarja, drugi s teorijo o »temni snovi« spodnashajo Newtona. Ob znanstvenih »talibanih« je komentar navadnih telebanov praktichno brezpredmeten; strinjati se je mogoche predvsem z mnenjem enega od znanstvenikov v oddaji, da je najvechja ovira za napredek iluzija o dokonchnosti znanja.
LEGENDA O UPORNIKU MANGALU PANDEJU (The Rising: Ballad of Mangal Pandey; Indija, 2005; TVS 1 — 2. 1. 2008). Historichni spektakel iz indijske »tovarne sanj«, t. i. »Bollywooda« (po filmskem centru v Bombaju). V celoti profesionalno solidno, za zahodnega gledalca so nekoliko nenavadni le dokaj pogosti evforichni plesno-pevski vlozhki. Film prikazuje indijski upor zoper Anglezhe leta 1857, tako rekoch spontano vstajo »prezgodnjih petelinov«, ki je bila zatrta 90 let pred konchno osvoboditvijo (1947). Hkrati gre tudi za zgodbo o prijateljstvu angle-shkega stotnika Williama Gordona in vodje indijskega upora Mangala Pandeja, ki so ga Anglezhi obesili na izvirno obliko sprozhilnih veshal. Vsekakor ilustrativna variacija pradavnega, »vechnega boja« na indijski podcelini med vdirajochimi arijskimi severnjaki (Hiperborejci, »Hindi«, Anglezhi ...) in prastarimi dravidskimi juzhnjaki; danes se to kazhe npr. kot razmerje med drzhavnim uradnim hindujskim jezikom (indoevropski) na severu in tamilskim na jugu (v teh dveh se tudi posname najvech filmov), seveda ob kakshnih 20 vechjih in 200 manjshih jezikovnih »statistih«. (Slovenski »prispevek« k temu boju bi bila lahko tudi teza venetologov, da je ime Indija le modificirana »praslovanska« Vindija, Vendija, Venetija; praprebivalci Shri Lanke do 5. stol. pred Kr. so se imenovali Veda; morda je ljudstvo Venda v Juzhni Afriki z nedavno »samostojno« bantustansko
republiko nastalo iz kakshnih davnih prishlekov s Shri Lanke ali iz Indije; domache ime za Indijo je Bharat, Bharatya; prim. slovansko »brat, bratstvo«, shrv. bratija.)
OBRACHUN PRI O. K. CORRALU (Gunfight at O.KCorral; ZDA, 1957; TVS 1 -2. 1. 2008). Varianta legende z Divjega zahoda o sherifu, nekdanjem razbojniku, Wyattu Earpu in o doslednem izvrzhencu, zapitem zobozdravniku, revolverashu, jetichnem kvartopircu Docu Hollidayu. Pred je tem isto temo obrachuna med klanoma Earp in Clanton she bolj poetichno obdelal John Ford v Moja draga Klementina, 1946; za nekatere poznavalce je zveza obeh filmov z zgodovinsko resnichnostjo le v imenih glavnih oseb, pach v smislu hollywoodskega nachela, da dejstva ne smejo pokvariti zgodbe. Pri Fordu sta glavna igralca Henry Fonda i Victor Mature; tukaj Earpa igra Burt Lancaster, Doca pa Kirk Douglas (oba gladko obrita, resnichna Earp in Doc sta bila krepko brkata), rezhiral je John Sturges, za kritike rezhiser brez »lastne vizije«, ki pa je posnel vech danes klasichnih vesternov (zlasti Bad Day at Black Rock, 1954), v katerih je mogoche nazreti tudi dolocheno »skupno vizijo« (izrazito moshke teme v grobem okolju, vprashanja etike, dolzhnosti, junashtva). Znamenita klasika je tudi ta film, cheprav mestoma s peshajocho intenzivnostjo, ki ji spremna »popevka« prav nich ne pomaga. Dokaj izviren je odnos med Earpom in Docom kot »sovrazhno prijateljstvo«, ki se poantira do chistega samozhrtvovanja. Sicer je v osnovi sizheja vprashanje moshke »prenapete« pravichnosti kot dolzhnosti do rodovne, prijateljske in druzhbene skupnosti ter zhenske razumno »sebichne« pameti varnega ognjishcha. Vsekakor je film vreden spomina zaradi mojstrsko posnetega revolverashkega obrachuna na koncu (»shola« za mnoge poznejshe vesterne, tudi za Leoneja) in zaradi markantne, preprichljive igre Kirka Douglasa.
GORI (Gori vatrn, BiH, kopr. 2003; TVS 1 - 9. 1. 2008). Prvenec bosanskega rezhiserja Pjera Zhalice (tudi scenarij), ki je s tem filmom zasnoval svojo poetiko »zhalostne komedije« (njegova oznaka) in jo zrelejshe razvil naslednje leto v drugem celovechercu Pri stricu Idri%u. Che je v slednjem predstavil sarajevsko muslimansko sosesko, je v prvencu dogajanje postavljeno v srednjebosansko mestece Teshanj ter na razmejitev med muslimani (Boshnjaki) in Srbi, prav tako v chas po zadnji vojni v 90-ih, tokrat v prichakovanje obiska Billa Clintona s kampanjskim »evropeiziranjem« razmer pod pacifikacijsko prisilo EU-OZN. Osnovni koncept je po svoje tehten in zanimiv, zapleta se v profesionalnosti realizacije, in to velja za oba Zhalicheva filma, seveda za prvega she v vechji meri. Nekakshna endemichna, tradicionalno humanistichna evokacija znanega pojma »dobri Boshnjani« kot dobrodushno satirichna shirina pogleda groteskno prepleta nedopovedljive grozote in spontano juzhnjashko radozhivost ter mestoma ustvarja inventivne, preprichljive, tako rekoch antologijske sekvence, vendar brez celovitejshe dramske intenzivnosti, z mlahavim ritmom in okorno, staromodno montazho. Populistichna duhovichenja v stilu »naturshchikov« ne morejo obchutneje ogreti neizbrisne moraste zagatnosti konteksta. Nakazanih je nekaj tipoloshko zanimivih likov, zlasti markanten je sijajni beograjski igralec Bogdan Diklich kot psihichno oboleli oche v vojni padlega sina, vendar celota daje vtis ne dovolj izkorishchene »prilozhnosti«.
ODMEVI (TVS 1 - 11. 1. 2008). Zunanjega ministra Dimitirija Rupla je voditeljica Rosvita Pesek med drugim vprashala o pisanju Financial Timesa, ki ga je povzelo tudi spletno Delo (10. 1. 2008), da je francoski predsednik Sarkozy v Elizejski palachi ravno v chasu otvoritvenega sestanka evropske komisije in slovenske vlade v Sloveniji (8. 1. 2008) z »ocharljivo« medijsko potezo obrnil pozornost svetovnih medijev na naslednje predsedovanje EU, ki bo francosko (drugo polletje 2008); tako je po FT Sloveniji ob zachetku njenega predsedovanja EU »ukradel pozornost«. Rupel je seveda moral diplomatsko minimalizirati pomen tega Sarkozyjevega dejanja (pripisal ga je njegovemu temperamentu), vendar taka francoska poteza na tako visokem nivoju nikakor ne more biti le nekakshna »trenutna muha«. Mimo vsega kurtoaznega blishcha ostaja dejstvo, da je evrounijsko predsedovanje slovenske mikrodrzhave iz Pariza videti kot formalistichna »farsa enakopravnosti«; med velikimi zahodnimi drzhavnimi subjekti je francoski kolektivni ego pach najbolj nonshalantno objesten ali »temperamentno odkritosrchen« (prim. Chiracov izpad glede malih vzhodnih novincev v EU). Francija bo z razlichnimi zakulisnimi pritiski vsekakor poskrbela, da bo predsedovala EU tako rekoch vse leto (med drugim francoske ambasade »paternalistichno« nadomeshchajo Slovenijo, kjer ta nima predstavnishtev) ter iz tega potegnila kar najvech mozhnih koristi. Podrochje exYU je namrech povsem razvidno iz srbskega »eksercirplaca« postalo prostor vsakrshnih mednarodnih manipulacij z novonastalimi drzhav(ic)ami, od katerih je vsaka ujetnica medsebojne imanentne balkanske avtoblokade: Srbija je ujetnica Kosova, Hrvashka vsaj svoje »fantomske« ekoloshko-ribolovne cone (ki je sploh ni zmozhna ustrezno izvajati; sicer pa cona skoraj nima zveze s svojo oznako, njen smisel je v pripravi morske meje s Slovenijo), BiH je ujetnica Republike Srbske, Makedonija Grchije in svojih Albancev, Chrna gora Srbije, Slovenija je deloma ujetnica Hrvashke, deloma celo Kosova (zlasti v chasu predsedovanja EU, pa tudi sicer kot analogon med zachetkom in koncem razpada exYU), predvsem pa svoje neznatnosti, spricho katere njena »zgodba o uspehu« (z drvenjem v vechinsko revshchino) bolj sodi v fiction kot v faction. (A propos k slovenskemu »francoskemu sindromu«: v chasu Ilirskih provinc je Napoleon z namenom, da bi chimbolj odrezal nemshtvo od Jadrana, ponudil tedanjim Slovencem toliko mozhnosti za etnichni prerod, da tega v svoji atrofiji preprosto niso mogli pogoltniti, le Vodnik je v kratkem francoskem intermezzu uspel spesniti Ilirijo oživljeno, za kar se je kmalu pokoril tudi tako, da je od mrtvih vstalo Ilirijo she projiciral v avstrijsko vechno srecho v Iliriji zvelichani, Franc Brenkush pa je Avstriji zapel pesem Ilirja reshena spod Napoleona, ki se konchuje z verzoma: »lej chudo, Evropini kralji / kraljevo ji dajejo chast«; dobrih sto let pozneje so ekspresnemu francoskemu okupatorju sredi Ljubljane postavili spomenik.)
SPET DOMA (TVS 1 - 27. 1. 2008). Poslovilna (?) epizoda (paradne) razvedrilne oddaje TVS. Tokrat z nekoliko bizarno potezo: gost predsednik Slovenije dr. Danilo Türk, ki je uteleshenje diplomacije v smislu definicije: veshchina stoichno prenesti vse v vsakrshnih okolishchinah. Ker je predsednik omenil, da ceni klasiko slovenskih popevk, je njegovemu prihodu sledila praktichna izvedba te »nostalgije« v obliki naftalinskega »prepevanja«. Spet doma — v provincialni slepi ulici.
ZA ZLATIMI VRATI (TVS 1 - 31. 1. 2008). Francoski dokumentarec o zasebnem zhivljenju romunskega komunistichnega diktatorja Ceausescuja (v chasu 90-letnice oktobrske revolucije in konca prve svetovne vojne so aktualne zadevne rekapitualcije); v glavnem gre za nekoch »strogo zaupno« gradivo, ki ga je posnela njegova tajna sluzhba. Naslov asociira zaprti, od propadajochega, v sploshno revshchino tonechega okolja izolirani, najozhji oblastnishki »rajski krog« novega fevdalizma, v katerega se je izoblikovalo prizadevanje za realizacijo proletarskega raja na Zemlji. V romunski varianti: od chevljarskega vajenca do »conducatorja«, tj. lokalnega »cesarja«, chigar zhivljenje je trajalo od konca prve svetovne vojne do 200-letnice francoske revolucije (1918-1989). Zhelezna logika oblastnishke prakse iz vsake »ohlokracije« neizbezhno proizvaja »aristokracijo«, zmeraj v skladu z geopsiholoshkim kontekstom. V oddaji ni omenjeno Ceausescujevo »ateistichno duhovno obzorje«, deloma znano iz drugih virov; v ljudstvu si je prisluzhil balkansko chrnohumorni vzdevek »Draculescu«; tudi sam naj bi se imel za (endemichno posvaljkano) »reinkarnacijo« zloglasnega prednika, zasluzhnega v bojih zoper Turchijo, ki pa je za te svoje zasluge pobiral krvavi davek tudi od lastnih podanikov. Po ljudskem izrochilu naj bi se »Draculescu« vrachal na pol tisochletja; Ceausecujeva zhena, »znanstvenica-matematicharka« Elena, je poudarjala, da se tak chlovek, kot je njen mozh, rodi le vsakih petsto let. Draculo, ki je res zhivel petsto let pred Ceausescujem (oba sta tudi »odpravljala revshchino«), je spravil v jecho madzharski kralj Matija Korvin (»slovenski kralj Matjazh«), rojak iz Transilvanije; upor proti Ceausescujevi vladavini pa se je zachel med obilno madzharsko manjshino v isti »usodni« pokrajini, ki jo madzharski nacionalisti she danes shtejejo za avtentichno »madzharsko«, zato Romunija ni niti najmanj navdushena nad odcepljenim Kosovom.
TUJEC V MESTU (Slovenija, 2007; TVS 1 - 5. 2. 2008). Igrani dokumentarec v rezhiji Alme Lapajne, zanimiv po konceptu, a realizacija ni prenesla tezhe in obsezhnosti mochno divergentne teme, ki naj bi zajela zunanji in notranji portret dr. Slavka Gruma, zdravnika-psihiatra in ene od legend slovenske literature. Asociativno obetaven naslov z ozirom na njegovo poglavitno literarno delo, nastalo pred 80 leti, dramsko grotesko Dogodek v mestu Gogi (uganka imena: na Balkanu, v BiH in Romuniji, kot priimek, npr. romunski pesnik Octavian Goga). Grum kot »tujec v Gogi«, superiorni, evropsko formirani intelektualec v mlakuzhi provincialnega malomeshchanskega gnezda, v katerem je vsak »dogodek« le slepilo, ponaredek »zgodovinskega premika«. Film je enolichno nizanje psihopatsko premaknjenih »razpolozhenjskih podob« v okornem prepletu z neposrednimi izjavami poznavalcev Grumovega dela; kljub ambiciozni zasnovi je rezultat v glavnem bled.
KOSOVO (17. 2. 2008). Po kosih do Kosova ... V dolochenem smislu je samorazglasitev neodvisne drzhave kosovskih Albancev, kot je bilo zhe vechkrat recheno, res konchno dejanje jugoslovanske drame 20. stoletja. Seveda je prichakovati epilog kot nadaljevanko z razlichnimi epizodami, saj Srbija, po vsem sodech, nikoli ne bo priznala »enostransko odcepljene manjshinske drzhave na svojem ozemlju«, ki naj bi bilo bistvo in izvir njene identitete; Albanci sicer trdijo,
da so bili »kot Iliri« na Kosovu davno pred Srbi. (Podobno nobena jugonacija drzhavnopravno ni tam, v »izvirnem jedru svoje identitete«, kjer »bi morala biti«: Slovenci na Koroshkem, Hrvati v BiH, Makedonci v Egeju, Albanci v Epiru ...). Zagovorniki nove drzhave poudarjajo unikatnost primera, nasprotniki njegovo nevarno precedenchnost za podobne etnichne odcepitvene tezhnje v drugih drzhavah. Vsekakor je unikatnost v tem, da so Albanci dobili (izbojevali in predvsem pridelali z »bioloshkim inzheniringom«) svojo DRUGO, ne EDINO drzhavo, in to pravzaprav v rekordnem chasu (kdaj jo bodo dobili Palestinci, she vedno ni jasno; Kurdi najbrzh nikoli, cheprav jih je v vech drzhavah okrog 40 milijonov). Poleg Albanije je torej Kosovo druga (seveda »zachasna«, ker je zdruzhitev z glavnino njen edini dolgorochni smisel) vechinsko muslimanska drzhava v Evropi, nastala pa je predvsem s podporo ZDA v chasu, ko te spektakularno vodijo vojno proti t. i. globalnemu islamskemu terorizmu. Vsa zadevna »protislovja« zbledijo spricho dejstva, da je za ZDA kot vodilnega svetovnega »shahista« na prvem mestu interes pacifikacije Balkana in omejitve Srbije kot »ruskega podaljshka« v jugovzhodni Evropi. ZDA so tudi »nevtralne« glede vstopa »posvetnoislamske« Turchije v EU, ker je Turchija zanje nenadomestljiv chlan Nata v funkciji predvsem protiruske, delno pa tudi protiiranske in proti-arabske trdnjave v vzhodnem Sredozemlju, hkrati pa bi turshki »trojanski kolos« v EU dodatno ohromil Evropo in jo naredil v vsakem pogledu she bolj odvisno od ZDA in she manj konkurenchno med pravimi interkontinentalnimi velikani. Slovenska bizarnost v oddaji Odmevi dan po kosovski feshti: profesor Alesh Bebler postavi zahtevo po sprejetju novega, izvirnega, po vechinskem prebivalstvu dolochenega imena nove evropske drzhave: Kosova; oponira mu Milenko Vakanjac, predstavnik srbske diaspore v Sloveniji, ki vztraja pri imenu Kosovo (npr. za Japonsko za zdaj v slovenshchini she ni v rabi ime — Nippon, je pa Saudska Arabija po novem pravopisu »Sav/d/ska«) ... Ob samostojnosti Kosova se ponuja tudi vprashanje o tranzicijskem polozhaju jezikov in o »novih jezikih« na Balkanu. Imenske avtodefinicije jezikov se ravnajo po drzhavah: v Bosni boshnjashki (bosanski? bosanshchina?) jezik, v Chrni gori chrnogorski, a Kosovo z njegovo albansko vechino ne bo imelo »kosovskega jezika«, ampak bo to she zmeraj albanski (podobno albanski muslimani niso postali »Muslimani« kot »nova« drugoimenska nacija, temvech so ostali to, kar so bili pred islamizacijo, pach Albanci, izv. Shchiptarji, Arberi). Gre torej za (dlakocepski?) razpad le »enega jezika«, t. i. srbohrvashkega, albanski ostaja v dveh drzhavah, tako kot nemshchina ostaja v Nemchiji, Avstriji in Shvici (po svetu nihche ne govori o prevodih iz kosovskega ali avstrijskega ali shvicarskega jezika, toda govori se o prevajanju iz »boshnjashkega«, cheprav so razlike zlasti glede na hrvashchino minimalne, bolj »psihiatrichne« kot lingvistichne). Tovrstna grotesknost je opazna zlasti v raznih vechjezichnih navodilih pri izdelkih, ki jih (zahodna) Evropa producira za »onkraj post-zavese«, tj. za jugovzhodni trg; v mnozhici »enakopravnih« mikrojezikovnih, z mikrotiskom natlachenih eksotichnih besedilc (pretezhno v razlichno »nachichkani« latinici) je najtezhje odkriti, kje je bil izdelek s klishejskim »amerishkim imenom« v resnici proizveden, obichajno pach v kakshni neokolonia-
listichni vzhodnoevropski podruzhnici kakshne znane zahodne korporacije, in to z obchutno nizhjo kvaliteto v primeri z istim izdelkom v trgovinah na Zahodu.
JANEZ DRNOVSHEK (25. 2. 2008). Dolga vrsta povprechno dve uri v hladnem poulichnem vetru chakajochih drzhavljanov, ki so se tega ponedeljka v t. i. predsednishki palachi vpisovali v zhalno knjigo ob smrti nekdanjega predsednika »dveh drzhav«. Nedvomno pomemben drzhavnik, velik Slovenec in Evropejec, z vrsto izjemnih darov, ki pa jih je moral tako rekoch v najboljshih letih plachati z dolgotrajno in strashno boleznijo, v senci katere se je, po vsem sodech, njegova vizija sveta in zhivljenja temeljito relativizirala in se kljub najvishji politichni funkciji skushala — poleg nekaterih drugih provokativnih potez tudi s pisanjem »novoduhovnih« knjig — otresti primezha konvencij, v katere je ujeta vsaka tako javno izpostavljena osebnost. »Poseben fenomen«, chlovek, ki se je iz mikroprovince meteorsko pojavil na obnebju politike, segel dalech v svet in, kot pishejo o njem, »dobil vse bitke«, v dolochenem (psiholoshkem) smislu je celo premagal bolezen; uresnichila se je tudi njegova napoved glede LDS, ki je po njegovem odhodu razpadla (»Che se umaknem, se boste pobilili med sabo«), on pa je ustanovil neformalno (samoupravno interesno?) zdruzhenje Gibanje za pravichnost in razvoj ... Drnovshek je tako rekoch dokonchal Kardeljevo delo; oba sta v »levjem brlogu«, v Beogradu kot centru tedanjega politichnega odlochanja, vsak po svoje (hote ali nehote?) trasirala jugo-razhod v »plemenske rezervate«: Kardelj s »(kon)federalno« ustavo 1974, ki je uzakonila (anticipirala) samoodlochbo republik SFRJ, Drnovshek s pomembno vlogo v zachetku 90-ih (tudi pri pogajanjih za miren odhod JLA iz Slovenije, cheprav je svoje vsaj kot grozhnja dolgotrajne gverile prispevala tudi organizacija specialne TO, t. i. »Manevrske strukture«, ki ne bi bila mozhna brez jedra v »Machkovi trdnjavi« v nedostopnih kochevskih gozdovih). Drnovshkove filozofske knjige, ki so »novoduhovne« pacifistichno-humanistichne poslanice, bi lahko za skupni moto imele znano misel iz uvoda v Kardeljevem zadnjem »bestsellerju« Smeri razvoja, 1977 (»Sreche chloveku ne more dati niti drzhava niti sistem niti politichna partija. Srecho si lahko chlovek ustvari samo sam.«) ... Ob podobnem slovesu od Kardelja pred skoraj natanko 30 leti je bilo isto poslopje polno »udbashkih mladincev« v temnomodrih oblekah z rdechimi kravatami, tokrat so njihovi »nasledniki« in »naslednice« dochakali svojih pet minut strazhnishke pomembnosti v popolnoma chrnem designu. Drnovshek je umrl nekaj dni po svetovno vznemirljivi enostranski albanski razglasitvi neodvisnega Kosova, s katerim je bilo njegovo ime dokaj »simptomalno« povezano; pred dobrim letom je to neodvisnost napovedal kot samoumevno, praktichno zhe izvrsheno dejstvo in s tem izzval Srbe, da so odpovedali njegov obisk v Beogradu . Srbi, ki so pred drugo svetovno vojno nachrtovali t. i. »amputacijo Hrvashke«, ob razpadu YU pa neodvisnost svojih etnoenklav na ozemlju RH, zdaj neodvisnost Kosova dozhivljajo kot »ekscizijo« pomembnega organa v svojem nacionalnem telesu; vsekakor bo Kosovo ostalo bolj ali manj hibridna drzhava, kot npr. Tajvan ali Turshka republika Severni Ciper, ker je nekaj pomembnih drzhav verjetno nikoli ne bo priznalo — Rusija, Shpanija, Kitajska, Romunija, Grchija, tudi od Cheshke
odcepljena Slovashka zaradi strahu pred odcepitvijo lastne, razmeroma mochne madzharske manjshine ipd.; zdi se, da samo z »miroljubnimi sredstvi« Kosova niti teoretichno-metaforichno ne bo mogoche obdrzhati ne v okviru Srbije ne kot samostojne drzhave (nujna navzochnost mednarodnih vojashkih sil, praktichno protektorat OZN ali EU ali ZDA); ruski predstavnik v Natu je zhe »napovedal« mozhnost uporabe orozhja za ohranitev celovite Srbije.
NEBESA POD TRIGLAVOM (Slovenija, 2007; TVS 1 - 18. 3. 2008). V naslovu ena od treh najbolj znanih geodefinicij slovenske identitete (drugi dve: na sonchni strani Alp, Alpe-Jadran). Igrano-dokumentarni film o samomoru pri Slovencih (rezhija Boris Jurjashevich, igralec in moderator Jozhef Roposha); geokontekst nakazuje naslov. To naj bi bila »sproshchena« obravnava znane visoke stopnje slovenske samomorilnosti v luchi cankarjansko-bushevskega (samo)ironichnega naslova in vprashanja: »Gre za posledico vzgoje, okolja, genetike ali chesa drugega?« (cit.). Rezultat se zdi problematichen ne le v smislu sicer po svoje duhovitih igranih groteskno-komichnih vlozhkov, ki pa se le s tezhavo umeshchajo v ostalo, skrajno resno in tudi tragichno gradivo, temvech predvsem z vidika celote, ki razvlecheno razpada na posamezne intervjuje, od katerih bi vsak lahko pomenil tudi konec filma. Kako npr. »charovnikom« pri BBC vsak dokumentarec, ne glede ne temo, uspe narediti pritegljivo komponiran, ostaja »uganka« zunaj tega zapisa. Vsekakor se je tudi tokrat pokazalo, da se vsakrshna strokovna in kvazistrokovna ter masmedijsko »sproshchena« modrovanja o fenomenu samomora bolj ali manj izogibajo kljuchnemu vprashanju o bivanjski motiviranosti v dolocheni ozko in ostro zamejeni geopsiholoshki skupnosti, ki pa je obenem povsem enosmerno (brez mochi lastnega vplivnega protitoka) izpostavljena globalni tekmovalno-primerjalni »histeriji historije« kot modifikaciji bioloshke »volje do mochi«. Za vse socialne kontekste z visoko suicidnostjo je znachilna prav ta temeljna, imanentna depresivna determinanta (deloma so izjema islamski samomorilski atentatorji, ki naj bi bili s svojim svechenishtvom agresivnega samozhrtvovanja pravzaprav kvintesenca motivacije, v samorazlagah seveda brez izpostavljenega vidika lastne civilizacijske inferiornosti).
SRECHANJE S TALIBI (Meeting the Taliban; VB, 2007; TVS 1 - 20. 3. 2008). Enkraten angleshki dokumentarec, novinar Sean Langan s kamero neposredno v »volchjem brlogu« aktualnega islamskega upornishtva v Afganistanu. Pogovori s talibi (Slovenski pravopis 2001 pozna le besedo taliban; pomen je sicer: »Gibanje shtudentov islamskega nauka«), lokalnimi gverilci, ki so v zahodnih ocheh skrajna tochka danashnjega versko-ideoloshkega fanatizma, povezanega s »fantomsko hidro« t. i. Al-Kaide. Tu bolj ali manj odpovedo vsa zahodna »razumevanja« islamskega, na smrti kot mashchevanju in samozhrtvovanju utemeljenega radikalizma. Za Langanove talibske in alkaidovske sogovornike je znachilna preprosta vedrina samozavesti tako bojevnikov kot mladoletnega zastopnika samomorilskih atentatorjev v nemogochih razmerah revshchine in nenehne (brezperspektivne?) vojne. Povzetek njihove motiviranosti: »Doslej je bil vsak tujec, ki je skushal zavzeti Afganistan, unichen; tako bodo unicheni tudi Americhani, ki tukaj nimajo kaj iskati; pobijali bomo njih in njihove zaveznike in
domache kolaborante, dokler ne bomo zmagali in Afganistana uredili po izvirnih islamskih zakonih«. — Dialog s talibi je mozhen le kot enostranska informacija, nikakor pa ne kot kakrshna koli priprava na kompromis. Americhani so Afgancem pomagali izriniti tedaj she komunistichne Ruse iz Afganistana, zdaj talibi amerishkim »krizharjem« kazhejo isto »rusko pot« v smislu gesla: »Izginite in nas pustite pri miru!« (V tem miru bodo zagrnjene in zakrinkane zhenske odrezane od vsake, tudi sholske javnosti; globaliziranemu neoliberaliberalistichnemu totalitarizmu, ki je svojo reklamersko potroshnishko mitologijo v znatni meri feminiziral s kretenistichno razgaljenim »erotizmom«, ob takem programsko-komunikacijskem zidu »odpove pamet«. Pozornosti vreden podatek: v chasu boja proti Rusom v Afganistanu ni bilo samomorilskih atentatov, v vojni proti ZDA so vsakdanji ... Ali to pomeni, da so ZDA vendarle poseben nasprotnik, proti kateremu talibi na svoji strani nimajo vodilni svetovni sili enakovrednega zaveznika?)
URBI ET ORBI (Papezheva velikonochna poslanica mestu in svetu. Vatikan, 2008; TVS 1 — 23. 3. 2008). Izjemno zgodnja Velika noch je dan, poln rimskega dezhja. V papezhevem voshchilu je med enakopravnimi in enakovrednimi jeziki (oznaki sta tako ochitno ironichni, da niti ne potrebujeta »Anführungszeichen«), kot so npr. luxemburshki, luzhishkosrbski in maorski, tudi slovenshchina. Slovenska (podobno cheshka in poljska) besedna oznaka tega najvechjega krshchanskega praznika poudarja »noch«, drugi jeziki pa vstajenje, npr. hrv. Uskrs, srb. Vaskrs, ali pa se neposredno navezujejo na judovsko pasho, npr. ital. Pasqua, fr. Pâques, podobno v grshchini, rushchini; nemshchina izpostavlja noch ob Bozhichu celo v mnozhini — Weihnacten. Najsvetejsha noch obstaja tudi v islamu: lejlet-ul-kadr, noch usode, ko je Mohamed prejel bozhje oznanilo. Po nekaterih razlagah chashchenje nochi izvira iz poganskih, predmonoteistichnih, lunarno-htonichnih chasov, ko so verjeli v vpliv lune na rast chred domachih zhivali (she danes se uradno dolochanje Velike nochi ravna po luni, cheprav v krshchanstvu sicer velja sonchni koledar, v islamu lunarni); predkrshchansko je tudi krashenje jajc, Kristus vstane iz groba »kot pishchanec iz jajca« ...
CESAR HIROHITO (BBC; TVS 1 - 27. 3. 2008). Fenomen japonskega cesarja: morda najbolj nenavaden monarh na svetu. Po izvirni definiciji je sakralna inkarnacija, potomec bozhanskih prishlekov »z neba« (mitoloshka mistika, znanstvena fantastika, dejstvo v legendarni preobleki?). Vojni hujskach, vojni zlochinec, po porazu pa mirovnik, amaterski biolog ... Za »biologijo« je shlo zhe pred drugo svetovno vojno in med njo, Japonska se je kot chlen nacifashistichnega trojchka udelezhila osvajanja zhivljenjskega prostora s samovoljno pravico vechvredne azijske nacije (po priznanju japonskega vojaka so Kitajce pobijali kot mrches). V jedru ni shlo za nikakrshno zaslepljenost, politichno zablodo ipd., kot »razlagajo« tisti, ki jim je v njihovih varnih kabinetih ali masmedijskih urednishtvih post festum zmeraj »vse jasno«; shlo je za »imanentno«, neizogibno imperialistichno delitev interesnih obmochij med prvorazrednimi (ZDA, VB, SZ) in drugorazrednimi (trojni pakt) velikimi silami: po goli logiki razmerja mochi so bile drugorazredne porazhene. Vloga japonskega cesarja je bila ne glede na njegov resnichni vpliv pri tej globalni ekstazi bioloshke mashinerije dejansko bolj ali manj
»folklorna«; tako se je v povojnem zagovoru oznacheval tudi sam (omenil je, da bi ga vojni interesni krogi ubili, che ne bi odobril japonskega vdora na Kitajsko itd.). Zanimiv vidik MacArthurjeve »amerishke ljubezni« do Hirohita, omenjen v filmu: Japonska kot monarhija je varovalni zahodnodemokratichni »catch«, da je ne zajame tedaj aktualna daljnovzhodna poplava komunizma (razmeroma mochna japonska KP). Obstaja tudi mnenje, da so Americhani namenoma »prehiteli« Hirohitov podpis kapitulacije, da bi izrabili enkratno prilozhnost za preizkus atomske bombe »v naravnih okolishchinah« z daljnovzhodnimi mnozhicami ... (Ko je MacArthur med korejsko vojno menda nameraval uporabiti tako bombo she zoper Kitajsko, so ga preventivno odstavili z vseh funkcij.)
ROMANISTAN (Slovenija, 2007-2008; TVS 1 — 1. 4. 2008). Dokumentarec, rezhija Jure Pervanje. Solidno informativno, v glavnem skozi pogovore z izobrazhenimi predstavniki romskega etnosa. Znachilna »poanta«: za Rome je ideja »romske drzhave«, t. i. Romanistana, nekaj »presezhenega«, ker je zanje domovina »ves svet«, cheprav se zavedajo, da izvirajo iz zahodne Indije (seveda nihche ni omenil, da vsaj po imenu »romska drzhava« zhe obstaja, pach Romunija, ki je izvirno — Romania; tam je velika romska manjshina, ki jo Romuni bolj tezhko gledajo in jih etnonimska asociacija nemalo iritira). Slovenski zhupnik, ki je dushni pastir za Rome, omeni, da nekoch Roma niso pokopali v posvecheno pokopalishche, pa chetudi je bil najbolj vzorno pobozhen katolichan. Le anekdotichno je v filmu omenjena podobnost med Judi in Romi v besedah nizozemskega novinarja, ki izvira s Kosova in ima znachilno turshko ime (Orhan), v Londonu ga imajo za Juda in ga pozdravljajo z judovskim pozdravom »shalom«, chesh da ga poznajo po »znachilnem nosu«. Podobnost med Judi in Romi presega anekdoto, saj zajema tragiko sochasnega genocida najshirshih razsezhnosti (romski poznavalec: nekateri Neromi menijo, da je bilo med drugo svetovno vojno pobitih okoli pol milijona Romov, po drugih chetrt milijona, v resnici okoli dva milijona); dejansko gre pri obeh etnosih za izjemen nagon razprshenega popotnishtva (»ahasverstva«), pri Romih izrazito elementarno, pri Judih izrazito sofisticirano; obstaja mnenje, da tudi Judi izvirajo iz Indije, od koder naj bi v davnini prishli v Palestino, ter da je hebrejshchina le nekakshen »semitski dialekt« sanskrta.
PO STOPINJAH OSAME BIN LADNA (TVS 1 — 1. 4. 2008). Amerishki dokumentarec, pouchen tudi v profesionalnem smislu: primerjava s slovenskim Romanistanom, predvajanim istega dne, nazorno pokazhe, kako znajo Americhani z intenzivnim ritmom in dinamichno montazho tudi iz dokumentarca narediti fascinanten »triler«, medtem ko podalpska praksa tudi v solidnih primerih v glavnem ostaja v obzorju »pedagoshke« neinventivnosti (nizanje »en face« intervjujev, eksteriernih insertov, gostobesedno pouchnih komentarjev v offu, po mozhnosti ob uspavajochi »lirichni« glasbi ipd.). Tema filma Po stopinjah je t. i. svetovni terorist sht. 1 — Osama bin Laden, ki na redkih »zhivih« posnetkih kljub ochitni izchrpanosti uchinkuje s svechenishko predano notranjo vedrino, s katero zlasti najstnike in nekatere zhenske spravlja »v ekstazo« (fascinantna karizma Gospodarja kot Muchenca). Neizogibna je evokacija Bartolovega Alamuta, ki se je po polstoletju od nastanka preprichljivo izkazal kot osupljiva preroshka (po
Bartolu rodovno arhetipska) vizija fanatichnega terorizma v islamskem (za literaturo metaforichnem) kontekstu. Bartol namrech sam navaja, da je pri pisanju tega romana imel obchutek, da pishe za obchinstvo, ki bo zhivelo chez 50 let; omenjal je tudi pomenske vzporednice med izmailstvom v romanu ter nacifashizmom in stalinizmom, se pravi, da je po razsulu teh dveh totalitarizmov na prelomu XX-XXI ravno islamski verski kontekst »prevzel shtafeto« kot akcijsko polje novega/obnovljenega fundamental-terorizma. (Islam je po avtodefiniciji dokonchna oblika bozhje objave, najchistejsha monoteistichna vera; v njej so temeljne postavke, kot kazhe praksa, vkljuchno z mozhnostjo radikalizma, najbolj razvidno, konsekventno dolochene in realizirane; mozhno je vprashanje, ali so izvirno za fanatizem bolj odlochilne ideoloshke ali etnichno-rasno-geografske komponente ter kakshna je pri tem vloga drogiranja s hashishem ali zgolj z »idejo raja«; uradne islamske avtoritete ne odobravajo samomorilskega sklicevanja na »dzhihad«; tudi uradni Vatikan ne odobrava nacifashizma, a je z njim solidno sodeloval; dejstvo je, da je fashizem nastal in najprej prishel na oblast v Rimu ter se je razglashal za zashchitnika katolishke vere, kakor je bila pravoslavna Moskva prestolnica prve komunistichne drzhave; pri kakshnem ruskem piscu je zaslediti misel, da je bil komunizem ne le judovska, temvech predvsem vatikanska »podtaknjena zarota«, ki naj bi unichila pravoslavje.) Osama kot mladi »starec z gore« (eno njegovih skrivalishch jamarsko gorovje Tora Bora med Afganistanom in Pakistanom; »starec z gore« je bil naziv vodje srednjeveshkih izmailskih atentatorjev, fedajinov, asasinov) dirigira alkaidovskemu suicidnemu atentarstvu globalnih razsezhnosti. Kljuchni tochki filma: Osamova potreba, da dobi za izvajanje atentatov nad civilnimi Zahodnjaki »blagoslov« (fetvo) duhovnika, ter izjava enega od privrzhencev, da so dosedanji mnozhichni atentati v ZDA, VB ali Shpaniji le zachetek. Verska potrditev je lahko moralno opravichilo za vsakrshne zlochine; iz kriminologije je znano, da zlasti serijski morilci praviloma tako ali drugache opravichujejo in upravichujejo svoja dejanja z »vishjim poslanstvom«, npr. kot mashchevanje za ponizhanje ali kazen za grehe, ki so se skrivali v zhrtvah; nekateri se izrecno imajo za »roko usode, Boga«, ker se pach vse zgodi po bozhji volji (ki jo islam she posebno poudarja — kismet); tako celotna druzhba, vkljuchno z vero, deluje kot krozhni mehanizem zlochina. Opozorilo »shele zachetka« pa potrjuje predvidevanja (tudi na podlagi nekaterih izjav alkaidovcev), da bo za Osamovo organizacijo Al-Kaida vishje zadoshchenje dosezheno shele z jedrskim atentatom, ki bo zbrisal milijone Americhanov na njihovih domachih tleh ter tako spremenil njihovo superiorno samozadostno bivanje v vechno psihozo absolutne negotovosti (podoben jedrski izbris naj bi Iran nachrtoval za Izrael). Nekateri poznavalci menijo, da do novih mnozhichnih alkaidovskih atentatov na Zahodu ni prishlo ne toliko zaradi budnosti policije, temvech bolj zaradi nesoglasij med Osamovimi duhovniki, ki naj bi se zavedali problematichnosti terorizma in njegove civilizacijske brezperspektivnosti kot inferiorne »shpektakelske« prakse. Che je sarkastichna razlaga, da so »11. 9. 2001« narochili sami Americhani (Osama naj bi bil nekoch plachanec CIA), she po svoje lahko logichna, pa je vprashanje, ali je to narochilo zhe vrachunalo tudi atentat neprimerno vechjih, resnichno apokaliptichnih razsezhnosti.
TINE HRIBAR (Intervju; TVS 1 - 6. 4. 2008). Mishljenje slovenskega filozofa Tineta Hribarja potrjuje determiniranost tudi strokovno najbolj kompetentne filozofije s chasom in prostorom, kajti njegova misel se ne trudi, da bi »spregledala« endemichni politikum v smislu prezrtja (odmislitve), temvech ji gre za filozofski smisel spregleda kot uzrtja, vpogleda tudi v »tukaj in zdaj«. Zato tudi neposredno govori o pravzaprav nenehno aktualnem domobransko-partizanskem (deloma, po tradiciji: klerikalno-liberalnem) razkolu slovenske identitete. V iskanju ideoloshko neodvisnega »svetovnega etosa« se mu judovsko-krshchanski kontekst kazhe kot dolochen z znachilnim semitskim nasiljem, izprichanim tako v biblijski Stari zavezi (Mojzesov avtogenocid v imenu Boga ob zapovedi »ne ubijaj«) kot v islamu, medtem ko se mu zdi izrazito nenasilna misel budizma (prepoved uboja slehernega bitja) blizhja izvirnemu indoevropskemu (slovanskemu, slovenskemu) nenasilnemu mitoloshko-ontoloshkemu mishljenju. Druga znachilno aktual(istich)na Hribarjeva misel je, da sodobnost ni chas konca nacionalne drzhave, temvech je res ravno nasprotno, kot dokazuje nastajanje shtevilnih novih drzhav, ter da je (po Hannah Arendt) demokracija mozhna le v nacionalni drzhavi. Hribar je tudi pristash teze, da narod s samostojno drzhavo postane nacija. — Mozhne pripombe: »teoretichna« nenasilnost budizma je nedvomna, kot povsod pa se tudi tu zapleta »v praksi«; dezhele bolj ali manj budistichnega konteksta niso imune pred totalitaristichnim nasiljem: japonski militarizem, Kitajska (tudi sedanji nasilni upor Tibetancev, pripadnikov lamaizma, najbolj nenasilne oblike budizma), Vietnam, S. Koreja, Mianmar, Kambodzha (Pol Pot je »rdechi« avtogenocid utemeljeval kot budistich-no ochishchevanje od greshnosti); indoevropsko arijstvo je po svoje izhodishche nemshke nacionalsocialistichne drzhave; indijska, hindujska demokracija je tudi gandijevska, a Bhagavadgita, osrednji tekst stare indoevropske mitologije, ki je navdihoval Gandhija kot preroka nenasilja, religiozno-filozofsko upravichuje avtogenocidno bratomorno vojno kot temelj bivanjske dejavnosti; vprashanje izvirnosti judokrshchanstva ob dejstvu, da so vse temeljne postavke zhe v indijski tradiciji, vkljuchno z avatarji, bozhjimi inkarnacijami, ena od njih je Krishna, imensko blizu Kristusu (»na krizh«); bogomilska hereza je na arijsko-iranski sledi neposredno govorila o »izvirnem zlochinu«, zato je bila povsod sistematichno iztrebljana; starogrshka mitologija s klavnico IHade na chelu je kozmoloshka refleksija zlochinstva; po Bibliji je prvi chloveshki sin Kajn, plod »izvirnega greha«, bratomorilec, chloveshtvo je njegovo (incestno — z materjo Evo, ki ji je Adam dal ime, ali s kakshno sestro, nevredno poimenske omembe?) potomstvo, ne Abelovo, ki je bil sicer »good guy«, a izlochen iz igre; tudi Mojzes, prinashalec desetih temeljnih moralnih zapovedi, je bil morilec (malo po uboju Egipchana prejme zakonsko dolochilo, da mora umreti vsakdo, kdor koga usmrti z udarcem; mozhna poanta: kdor ima posebno zgodovinsko poslanstvo, se mu spregleda tudi umor; Kajn je dobil celo posebno zashchitno znamenje); teza o nacionalni drzhavi kot edini mozhnosti za demokracijo izziva vprashanje, ali v Ameriki (zlasti Latinska in Kanada) ali Afriki ni demokracije, ker tam ni nacionalnih drzhav (prim. tudi »demokratichnost« postsovjetskih nacionalnih drzhav ipd.); »terminoloshka« teza, da s samostojno drzhavo narod postane nacija (sinonimnost domache in tuje
besede), spodbuja vprashanje, kakshne nacije so npr. Albanci Kosova, prebivalci Avstrije, Andore, Monaka, Moldove, Belizeja, »drzhavotvornih« tihomorskih atolov; v chem se kot »drzhavotvorni naciji« razlikujejo Kolumbijci in Venezuelci; nizozemshchina je s chisto lingvistichnega vidika »nemshko narechje«; polovica Ukrajincev govori le rusko in se imajo za Ruse; polovica Chrnogorcev se prishteva k srbski naciji; morda etnija, ki ni nacija »po naravi«, to ne more postati niti z lastno (natovsko) drzhavo; mogoche je nacija le projekt kolektivnega (geo-historichno-bioloshko-kulturnega) voluntarizma kot volja do »lastnega profila«.
BILO JE NEKOCH NA DIVJEM ZAHODU (C'era una volta il West / Once Upon a Time in the West, Italija, ZDA, 1968; TVS 1 - 6. 4. 2008). »Akademska« stopnja Leonejevega shpageti vesterna in hkrati prvi del njegove druge (po »dolarski«, kjer je kljuchen denar), pozneje tudi nekoliko politichno (tema revolucije) poudarjene »chasovne« trilogije, katere vsi trije naslovi variirajo frazo »Once upon a time«. Glavnina Leonejevega opusa je vsekakor temeljita refleksija vesterna kot evropskega, eminentno amerishkega in celo univerzalnega mita, obarvana z izjemno afiniteto tega Italijana (in sploh Italijanov) do amerishke »konjske opere« ter z italijansko fascinacijo z Ameriko, »obljubljeno dezhelo«, kjer zhivi najvech Italijanov zunaj Italije in ki je tudi s temi amerishkimi Italijani do tal porazila Italijo sredi druge svetovne vojne. Nakazuje se zhe zachetek konca italovesterna kot svojevrstne destrukcije klasichnega vesterna v smislu moralnega relativizma. Absolutno rezhijsko mojstrstvo, sijajna eliptichna montazha, shokantni zoomi med blizhnjim in sploshnim planom, briljantna Morriconejeva glasbena spremljava. Kljub trilerski intenzivnosti ritem mestoma obchutno zastaja v zhe stereotipno razvlechenih, paradoksalno patetichnih »cool-catches« (vprashanje obvladljive dolzhine ni odvech). Kazhe se zhe ponavljanje leonejevskega fabula-tivnega modela: trije tipi druzhbenih izlochencev-revolverashev (zlobni: v chrno oblecheni Henry Fonda, grdi: Jason Robards v rjavem, dobri: Charles Bronson v belem; prim. Leonejev predhodni film Dober, grd, zloben, 1966) plus bogastvo, ki ga tokrat prvich magistralno »predstavlja« zhenska (legendarna CC z bohotno lepoto »materinske prostitutke«; shema »3M + Zh« spominja na Hustonov »antivestern« Neprilagodljivi, 1960, kjer se okoli materinsko ljubeche lepotice MM prav tako vrtijo trije sodobni »desperadi«: Gable, Clift, Wallach — slednji pozneje Leonejev »grdi«).
VOJNA PODOB (Jevgenij Kaldej - fotograf pod Stalinom, TVS 1 — 10. 4. 2008). Resnichno dragocen dokumentarec, ki globalno historichno-medijsko zavest esencialno definira kot »vojno podob«. Chlovek se v glavnem sploh ne zaveda, v kolikshni meri se njegova »mitoloshka« zavest izoblikuje prav v tej vojni, v kateri se mu v mozhgane engramsko usedajo na prvi pogled kaotichne vizualne paradigme. Jevgenij Kaldej (rusko: Haldej), avtor znamenitih zgodovinskih fotografij (npr. izobeshanje sovjetske zastave na vrhu berlinskega Reichstaga, 1945) in enkratnih posnetkov Stalina, se zdaj kot resigniran ruski upokojenec spominja svoje specifichne zhivljenjske poti s kamero, pri tem pa vsa pripoved izzveni v poanto, po vsem sodech, vechnega ruskega antisemitizma, v smislu katerega so za vse ruske nesreche od oktobrske revolucije do neokapitalistichnega tajkunskega razbojnishtva krivi Judi. »Poslastica«: Kaldej, tudi sam Jud, omeni
zachetek Stalinove protijudovske gonje leta 1948, ko so po vsej Sovjetiji (ne glede na zasluge v vojni) metali iz sluzhb in tudi likvidirali Jude kot notranje sovrazhne »kozmopolite«, pripravljena so bila zhe koncentracijska taborishcha v Sibiriji in Srednji Aziji za to drugo, po nemshko-nacistichni she rusko-komunistichno »dokonchno reshitev« judovskega vprashanja; Stalinu je smrt preprechila izvedbo te komponente »planskega gospodarstva«. Pri tem imajo posebno simptomalno vrednost Kaldejevi posnetki Stalina v trenutkih avtentichne totalitaristichne obredno- ekstatichne idile kot kolektivne fascinacije s prednjo (manifestativno, praznichno) stranjo »pozitivnega zla« (prejemanje rozh iz otroshkih rok ipd.).
DVIGALO NA MORISHCHE (Ascenseurpour 1'echafaud; Francija, 1958; TVS 1 -13. 4. 2008). Znamenit film, prvenec rezhiserja Louisa Malla, znachilen francoski »film noir« iz petdesetih, nekakshna klasika »novega vala« (prim. sochasni in she bolj slavni Godardov Do zadnjega diha). Inventivna trilerska zasnova fabule (posneto po krimi romanu), ki hoche biti, po vsem sodech, nekoliko »nekonvencionalna«, vendar se v svojem razvoju nekam prelahkotno zadovoljuje z malce razvlechenim povrshinskim dogajanjem, razpadajochim na dve vzporedni, po chistem nakljuchju staknjeni zgodbi dveh morilskih parov (»elitnishki« umor, ki ga skrbno nachrtujeta bogatashinja in njen ljubimec, ter kot njun »zrcalni kontrapunkt« bebava mladostnishka eskapada revnega fanta in dekleta), ki se iztecheta brez udarnejshega psiholoshko-dramatichnega vozla v bledo zakrpo sklepne »avtorefleksije« glavne iniciatorke v ozadju celotne afere (igra jo precej maniristichno Jeanne Moreau). Kot nekakshna »lady Macbeth« (cherchez la femme! — pravi Dumas) je bogatashinja namrech spodbudila, ne brez dvoma o njegovem pogumu, svojega ljubimca, navelichanega vietnamskega veterana (ig. Maurice Ronet), da je z inscenacijo samomora umoril njenega mozha, bogatega naftnega podjetnika, da bi potem skupaj uzhivala v bogastvu, a se mu je izvedba umora skoraj komichno (ironichno?) zapletla s pozabljeno vrvjo, z ukradenim avtom in z okvaro dvigala, v katerem ostane ujet chez noch. Glasbena oprema — jazzovski solo — je sicer briljantna, a je v glavnem sama sebi namen. (Naslov implicira tedaj v Franciji she veljavno smrtno kazen z giljotino.)
ALLAH IM ABENDLAND (Spiegel special 2-2008). »Islam na Zahodu« provokativno razkriva aktualno aporijo Zahoda: deklarirana demokratichna toleranca ter hkrati obramba pred radikalizmom-terorizmom in pred bioloshko poplavo za lastno prezhivetje neizogibno potrebnih eksotichnih priseljencev. Podobna tematska shtevilka Spiegla pred enim letom: Tiha islamizacija (z veliko nevarnejshim prizvokom v naslovu). Ali lahko kakshnih pet milijonov izkoreninjenih prishlekov islamizira 70 milijonov avtohtonih nemshkih kristjanov? Fizichno se zdi nemogoche — razen v primeru »kosovske produktivnosti«. Kaj storiti s Turchijo? Ko bo vstopila v EU, se bodo vsa razmerja porushila: evropske krshchanske velesile Nemchija, Francija, Italija pa tudi Britanija in Shpanija ter na vzhodu Poljska bodo dobile islamsko »nasprotno utezh«: turshkih 100 milijonov. ZDA »tiho podpirajo« vstop Turchije v EU: po eni strani je Turchija zanje skrajno dragocena chlanica Nata, po drugi pa bo blokirala evropske sile in Evropo naredila
nemochno, nekonkurenchno nasproti ZDA. »Poslastica« so domachi, evropski konvertiti v islam; izjava nekega Nemca: »Islam je fascinantna vera«. Islamska dogmatika trdi: islam je najbolj popolna vera, zadnja, dokonchna, zgoshchena in prechishchena redakcija monoteizma. Osnovne postavke islama so racionalno, tako rekoch »chisto moderno« utemeljene, v ochitnem nasprotju s posploshenim zahodnim mnenjem, da je islam »neracionalen, histerichen, fanatichen« (dejstvo pa je, da je po izjemnem zachetnem zagonu islam zajela tisochletna civilizacijska dekadenca in »v tekmi« s krshchanskimi imperialistichnimi obzorji pravzaprav sploh ni mogel sodelovati). Bistveni paradoks v zvezi z islamom z vidika Evrope: da je v osnovi naravnost idealna vera v smislu klasichnega evropskega racionalistichnega razsvetljenstva. Islam zavracha vsako magijo, Bog in chlovek sta v neposrednem odnosu, brez posrednishtva mitoloshko-mistichne »brkljarije« (sufistichna mistika je potisnjena na rob, tolerirana z velikim pridrzhkom, vechkrat preganjana, ukinjana, askeza velja skoraj za nenaravno perverzijo), celo brez duhovnikov v smislu krshchanstva, v islamu duhovnik ni magijski podeljevalec zakramentov, temvech le nekakshen svetovalec; islam je v osnovi praktichno le skupek nasvetov za zdravo in urejeno zhivljenje, z vidika krshchanstva skorajda ni vera, saj ne priznava zakramentov, svetnishtva, brezmadezhnega spochetja, svete trojice, oltarjev, svetih podob, kakrshnih koli znamenj. Islamsko obravnavanje zhensk je radikalno, vendar utemeljeno na tisochletnem izkustvu izvirnega pushchavskega okolja in vrochega rasnega temperamenta, kjer je zakritost zhenske nedvomno koristna. Porochene zhenske so bile zastrte tudi v Grchiji, zibelki zahodne demokracije. Zakaj bi bila zhenska v javnosti nenehen erotichni izziv moshkim, katerim ne pripada? To je pravzaprav imbecilno ponizhanje zhenske v cenen erotichni objekt: zhenska v druzhbi naj bi bila izzivalno estetsko urejena, a vsi navzochi moshki naj se vedejo, kot da nich ne opazijo, se pravi, da je vse skupaj »igra brez pomena«. Islam to »igrachkanje« radikalno izbrishe. Podobno glede homoseksualnosti: kljub vsemu chesnanju o »enakosti drugachnosti« na Zahodu za islam tudi pri tem »ni dileme«. In naposled: pravijo, da je Neil Armstrong prestopil v islam, ker je na temni strani lune menda slishal klic »Allahu ekber«. (Tako bosanski kot albanski zgodovinarji islam navezujejo na bogomilstvo v luchi »anateme bosanske cerkve od Carigrada do Rima zaradi skupnosti krizha in polmesca«; se pravi, da je islam zapolnil dolocheno versko-upravno praznino in nedoraslost zlasti v shirshe vzetem katolishkem kontekstu, medtem ko je bilo pravoslavje odpornejshe, pravoslavna cerkev je bila bolj povezana s slovanskim etnosom, cheprav je tudi preganjala bogomilsko herezo; zdi se, da so bili katolichani na Balkanu, zlasti v Bosni in Albaniji, bolj oddaljni od Rima, bolj prepushcheni sami sebi kakor pravoslavni od svojih nacionalnih verskih vodstev in centrov, zato se je med katoliki bogomilstvo she posebej prijemalo in tako »pripravljalo tla« islamu).
BOD EDEN: BODI JEAN VODAINE (Slovenija; TVS 1 - 27. 4. 2008). Dokumentarec z »ugankarsko« nerodnim naslovom, v lirichno (s spremljavo shansonov) poudarjeni rezhiji Jasne Hribernik po scenariju Tomazha Letnarja; svojevrstna, okoli lastnega »lirichnega principa« krozhecha in zato mestoma
entropichna predstavitev francoskega pesnika in grafika Jeana Vodaina (Vladimir Kauchich, 1921, Chiginj pri Volchah — 2006, Metz; s psevdonimom je izpolnjeval materino narochilo: »Bod en!«), nenavadnega »etnichnega fenomena« iz primorskega krizhishcha narodov in drzhav, vechji del zhivljenja zhivechega v Metzu, v prav tako narodnostno izjemno meshani francoski pokrajini Moselle (po nekaterih podatkih naj bi v severovzhodni Franciji zhivelo kakshnih pet milijonov etnichnih Nemcev v popolni manjshinski anonimnosti; po prvi in drugi svetovni vojni pa se je v te lorensko-alzashke industrijske kraje priselilo she veliko ljudi vsakrshnega porekla). Potemtakem je bil Vodaine nekakshno simbolichno uteleshenje danes modnega pojma »multikulturnost«, ki prav ob njem razvidno kazhe tudi funkcijo floskule. Ta »francoski Slovenec« (Frédéric Kauchich) je bil ob vsej multi-etnichnosti svojega porekla kakor tudi poglavitnega bivanjskega okolja praktichno »chisti Francoz«, ki mu je bilo, gledano »od zunaj«, slovenstvo zgolj svojevrsten etnografski »provincialni okras«, v njegovi notranjosti pa prepushcheno izumira-jochi enkratnosti neke identitete kot specifichne bivanjske zagate (film prikazhe nagrobnike na pokopalishchu v Metzu; na marsikaterem je kakshen znachilen priimek primorskih Slovencev). Vodaine, pesnik proletarske tematike, po osnovnem poklicu chevljar, je tudi prevajal slovenske pesnike v francoshchino; nadvse preprichljivo je npr. v filmu po francosko zazvenel Kosovel s svojo vizijo »evropske smrtne ekstaze« v deklamaciji enega od Vodainovih prijateljev.
TIBET - ZGODBA O NEKI TRAGEDIJI (Le Tibet, histoire d'une tragedie-, Francija, 2004; TVS 1 — 29. 4. 2008). Francoski dokumentarec (rezhija Ludovic Segarra; predvajan zhe TVS 1 — 2. 8. 2007), sestavljen iz razlichnega filmskega gradiva kot diahronichna panorama tibetanskega problema skozi XX. stoletje, s sedanjim dalajlamo kot »glavnim likom« ... Tibet, imenovan tudi »streha sveta« ali (skupaj z nepalsko-afganistanskim podrochjem) »popek sveta«, radikalno zastavlja vprashanje z globalno veljavo: budistichni (lamaistichni) nauk o nenasilju in menishka samoizkljuchitev iz kroga bioloshke reprodukcije. Ta tradicionalni Tibet stoletja obvladujocha avtokastracijska bivanjska drzha enormnih razsezhnosti (do kakshnih treh chetrtin moshke mladine) je poleg skrajno rigidnega gospodarstva in mnozhichne emigracije pripeljala nekoch mogochno tibetansko drzhavo in tibetanski etnos v slepo ulico chiste avtoblokade, ki se je morala sredi stoletja (1950) katastrofalno dramatichno soochiti z novonastalo kitajsko komunistichno republiko in v njenem okviru s praktichno hanizacijo. Danes je kakshnih pet milijonov Tibetancev preplavljeno s 15-20 milijoni Kitajcev; ravno nedavni nasilni (vech smrtnih zhrtev) tibetanski protesti proti genocidni kitajski okupaciji so znova postavili Tibet v sredishche svetovne pozornosti, hkrati pa dalajlamo spodbudili k ultimatu, da bo odstopil, che bo ta upor she naprej nasilen, kajti on se zavzema za mirne dogovore s Kitajci. Ti pa imajo svojo razlago njegovega delovanja: prav on naj bi iz svoje emigrantske »varne razdalje« spodbudil nasilni upor, da bi vznemiril svetovno javnost in s pomochjo »tibetanskega sindroma« ogrozil tudi letoshnje olimpijske igre v Pekingu, kajti njegov pravi cilj naj bi bil »po ovinkih« dosechi posebno avtonomijo in konchno neodvisnost Tibeta, se pravi iztrgati ga iz narochja skupne »matere domovine«.
OTROCI S PETRICHKA (TVS 1 - 29. 4. 2008). Chasopisna napoved: »Film obravnava kruto usodo posebnih vojnih sirot, na poseben nachin kaznovanih (stigmatlzlranlh) otrok, ki so jih ob koncu druge svetovne vojne lochili od starshev in jih zaprli v otroshko taborishche Petrichek« ... (tj. Petrichek nad Celjem). Scenarij in rezhija Miran Zupanich po avtobiografskem romanu Ivana Otta Ukradeno otroshtvo: v pochasnem ritmu, a zaradi intenzivne strahote izpovedi nastopajochih, prekinjanih z zimsko otrplimi eksterierji, niti za hip »dolgochasno«. Ob tem dokumentarcu se neizogibno zastavlja vprashanje o »smislu« takih in podobnih nedopovedljivih grozot. Eden od udelezhenih, zdaj odrasel, ki pripoveduje (v hrvashchini) svoje spomine, omeni, da mu je bila v tolazhbo misel: che ga nihche nima rad, da ga ima rad »vsaj Bog«. Kot otrok seveda ni zmogel »racionalnega odmika«, da bi reflektiral klasichni verski »logichni paradoks«: che se vse dogaja po bozhji volji, so tudi najhujshe strahote in trpljenje le del vishjega »dobrega nachrta«, torej so upravichene, pravichne, smiselno koristne, ker so prispevki k »poravnavanju rachunov«, ki jih chlovek nima pravice ocenjevati in katerih konchni rezultati so zunaj njegovih zmozhnosti delovanja in dojemanja (npr. nekateri judovski verski fundamentalisti so med nemshkim genocidom strogo zavrachali kakrshno koli obliko odpora). Vsekakor izkushnje zhivljenjske prakse kazhejo, da so potomci tako ali drugache (moralno in materialno) neizogibno dedichi ali rezultante vseh dejanj svojih starshev in sploh prednikov, zato morajo v skladu z okolishchinami v prostorsko-chasovnem kontekstu tudi prenashati vse posledice; kako in v kolikshni meri to kdo priznava sebi in drugim, je v radikalnem smislu irelevantno.
OLIVER TWIST (koprodukcija, 2004; TVS 1 - 30. 4. 2008). Film Romana Polanskega po znamenitem romanu o sirotah; uresnichen pojem »absolutno perfektnega filma« v klasichnem smislu. Kljub priredbi literarne predloge avtentichno filmsko v vsakem pogledu; vse je tu (brez »literarnega« blebetanja v offu): tehnichni perfekcionizem, sijajna scenografija in kostumografija (fascinantno ozhivljena Anglija XIX. stoletja), imenitni igralci (npr. Ben Kingsley), ki so podali znachilne dickensonovske like, izostrene na meji naturalistichnih karikatur, dramatichno zgoshchena zgodba s potezami gotskega trilerja v prevladujochem ozrachju zadushljivo mrachnih interierjev, uchinkoviti, na bistveno omejeni dialogi, elegantno zanesljiva rezhija z montazho, ki brez (kvazi)modernistichnih ekshibicij v hitrem tempu in ob nevsiljivi glasbi brez enega samega odvechnega prizora dosledno razvija sekvence od zachetka do konca. Ker je Polanski ena najbolj markantnih osebnosti svetovnega filma in je dovolj znan shirshi biografski (geohistorichni) kontekst njegovega filmskega opusa, se na prvi pogled presenetljiva ekranizacija starinskega angleshkega romana osmishlja kot zrelo umirjena, mrakobno nostalgichna, univerzalno metaforichna vizija grenkega otroshtva in odrashchanja kot nenehne ogrozhenosti v svetu tujstva, surovosti in strahu z mozhno asociativnostjo na (mittelevropske, vzhodnoevropske, judovskoevropske) korenine rezhiserjeve lastne individualno-kreativne identitete (priimek Twist dopushcha mozhnost obrata iz nesrechnega otroshtva v karierno uspeshnost, kot ga kazhe tudi biografija Polanskega).
Velikoekranski dodatek
(filmi, predvajani v Ljubljani, nov. 2006)
APOKALIPSA ZDAJ (Apokaljpse Now Redux - director's cut, ZDA, 2001; Kinodvor okt.-nov. 2006). Postmodernistichni filmski monstrum, ki svojo dekonstrukcijo amerishke vojashke mitologije izvaja z izjemno kompleksno subverzijo. Nedvomno najboljshi film na temo vietnamske vojne. Posnetega gradiva je za 200 ur, zato so tri verzije: prva iz 1979, 153 minut, krepko porezana; druga iz 2001, 197 minut, velja za standardno, reducirano avtorsko (ta predv. v Kinodvoru); tretja je DVD, peturna, avtorska integralna; za osnovno informacijo zadostuje zhe prva. Film brez konca, posebna psihofizichna tortura tako po nastanku kot po rezultatu, tako za njegove ustvarjalce kot za gledalce. Kljuchne so besede rezhiserja F. F. Coppole: »Moj film ne govori o Vietnamu. Moj film je Vietnam«. — Amerishke vojne na tujih tleh se zlivajo v eno samo brezkonchno vojno kot nenehno aktualno Apokalipso zdaj, amerishka in metaforichno sploh chloveshka eksistenca je v jedru apokaliptichni dzhungelski delirij »struggle for life« ... Pravzaprav po vsem, kar je zhe bilo povedano o tem filmu, preostane le she kakshen razmislek na liniji razmerja z izhodishchnim literarnim tekstom, s Conradovim Srcem teme (Heart of Darkness, 1902), ki velja za najboljsho novelo v angleshkem jeziku, napisal pa jo je Poljak. V filmu je dogajanje preneseno iz Konga v Vietnam in Kambodzho, potovanje po reki Kongo je nadomeshcheno z reko Nung v smislu t. i. »river movie« kot metafora za introspektivno potovanje po toku krvi, v lastno notranjost, v smeri dolochenega razkritja, odreshitve. Tri »stopnje« filmske rechne refleksije: Premingerjeva Reka brez povratka (1954) je she »vestern idila«, Boormanova Odreshitev (1972) je »privatna apokalipsa«, omejena na shtiri prijatelje in na divjo provinco na vzhodu ZDA (gorovje Appalachi), v Apokalipsi zdaj je katastrofa v azijski dzhungli zhe stvar vodilne svetovne drzhave, njene vojske in posledichno vsega sveta. V kontekstu vojne se zgodi soochenje z naravo, z njeno dzhungelsko resnico; Conradova novela je sodobnica drugega znamenitega »potovanja v temo« v angleshki literaturi — Stokerjevega romana Drakula (1897), v katerem angloamerishko travmo grozechega in grozljivo fascinantnega »drugachnega sveta« predstavlja »krvosesna« vzhodna Evropa s priseljenci iz nje (namesto Conradove Afrike ali Coppolove Azije). Conrad je v angleshki kontekst prishel — kakor Drakula — po morju (dolgoletni poklicni pomorshchak angleshke mornarice) iz »vampirske« vzhodne Evrope; kot Poljak je bil angleshki pomorshchak, postal je angleshki pisatelj, velja za najboljshega stilista angleshchine, literarni jezik je obvladal do zadnje finese, a biografija porocha, da je do smrti govoril z mochnim tujim naglasom (v ogromni dzhungli angleshke literature je bil nekakshen »Kurtz«, groteskna eksotichna figura pisanega porekla iz osrchja Srca teme, ki jo je v Apokalipsi zdaj magistralno upodobil Marlon Brando).
DRAKULA (The Horror of Dracula; VB, 1958; Kinoteka — ciklus grozljivke, 4. 11. 2006). Program ljubljanske Kinoteke ochitno napreduje, postaja vse bogatejshi: poljskemu ciklu sledi dobro izbran in solidno predstavljen zhanrski krog grozljivke in deloma filma noir (pod nepotrebnim »nek-romantichnim« geslom »Ko se stemni.«). Pri tem je tako v zhanrskem kot sploh v fenomenoloshkem filmskem
smislu (film kot »vampirski« fenomen s svojo latentno nekrofilijo) seveda kljuchna tema »Drakula«, po svoje she dodatno aktualna v danashnji jugo-vzhodni tranziciji. Zato je vredno obzhalovanja, da v sporedu niso trije temeljni predvojni vampirski klasiki Murnau, Dreyer in Browning, je pa zato solidna povojna »trojka« Fisher, Polanski, Coppola. Filma slednjih dveh sta dovolj znana (zlasti Coppolov je kljub vsakrshni bombastiki v glavnem nezanimiv), medtem ko je tukaj zadevni produkt v rezhiji Terencea Fisherja bolj omejen na ljubiteljske poznavalce zhanra. Nastal je v legendarni angleshki producentski hishi Hammer film Productions (ust. 1948), ki je snemala »B« nizkoprorachunske grozljivke o Drakuli in Frankensteinu ter pri tem v filmsko zgodovino vpisala predvsem dve izraziti igralski inkarnaciji: impozantnega Christopherja Leeja kot Drakulo in »vechno zaskrbljenega« Petra Cushinga kot iztrebljevalca vampirjev doktorja Van Helsinga ali v vzporedni seriji barona Victorja Frankensteina. Fisher (1904-1980) je kot angleshki najstnik pustil sholo in postal mornar, pozneje je »po nakljuchju« prishel k filmu in naposled postal vodilni Hammerjev rezhiser. Nekateri poznavalci njegovega opusa odkrivajo v njem tehtna filozofsko-religiozna idejna ozadja, zaznavna tudi v tem filmu o Drakuli, ki pa sicer precej starinsko obrtno solidnost presega le z nekaj redkimi trenutki Leejevega prvega, danes zhe epohalnega nastopa. Lee kot Drakula je resnichno magistralen, enkraten, profesionalno suveren, v vsakem trenutku fizichno in psihichno preprichljiva, dostojanstvena (kljub grotesknosti brez sledi karikature) zmes ledenega aristokratskega sharma in usodne ujetosti krvavega demonizma. (Zanimivost: film se dogaja nekje na Nemshkem, morda v poudarek »gotskega horrorja« ali kot asociacija na staro nemshko-avstro-ogrsko navzochnost v Drakulovi Transilvaniji; edina »sled vzhoda« je Tanja kot ime enega od likov; zvestoba Stokerjevemu romanu bi tudi zahtevala Drakulo z velikanskimi sivechimi brki in bujnimi lasmi, a Lee je kot vechina filmskih Drakul gladko obrit in pochesan.)
FRANKENSTEIN (ZDA, 1931; Kinoteka - ciklus grozljivke, 7. 11. 2006). Pendant Browningovemu Drakuli iz istega leta; filma sta inavgurirala dva poglavitna chloveshka monstruma celotne filmske zgodovine, ki sta ju enkratno utelesila Bela Lugosi (Drakula) in Boris Karloff; slednji seveda ne v naslovni vlogi, kot mnogi povrshno mislijo, temvech kot brezimni golemski »izdelek« chudashkega barona in znanstvenika doktorja Viktorja Frankensteina, kot si je osnovno zgodbo zamislila angleshka pisateljica Mary Shelley na zachetku 19. st. Vprashanje uporabe pravih — nepravih mozhganov (tega v knjigi ni): Frankensteinov grbasti, imbecilni sluga Fritz (nemshki kontekst dogajanja; Fritza igra legendarni »vechni stranski« Dwight Frye) med krajo v secirnici namesto »normalnih« vzame mozhgane zlochinca, te pa znanstvenik vgradi v svojo iz razlichnih delov sestavljeno kreaturo, ki postane z »elektrizacijo« ozhivljena tragichno odtujena, spochetka naivno mirna, zaradi nerazumevanja pa naposled unichevalna poshast. Ko Frankenstein vidi rezultat svojih skrajnih ustvarjalnih naporov, mu preostane le she druga skrajnost: chimprej unichiti lastno smrtonosno stvaritev. Konec je »apokaliptichen«: tolpa »normalnih« chloveshkih zveri pokoncha umetno chloveshko zver ... Osnovna intriga je vsekakor trajno provokativna v smislu razmerja med znanostjo in etiko (danes aktualno kloniranje
zhivih bitij), v shirshem metaforichnem pogledu pa gre nasploh za problem usodnosti posledic vsakrshne ustvarjalnosti, ki naposled prerastejo in ogrozhajo samega ustvarjalca. Film, ki ga je rezhiral stari hollywoodski mojster horrorja James Whale (1889-1957), doma iz Anglije, je v formalnem smislu soliden, mestoma tudi precej »dialoshki« in s tehnichnega vidika krepko poenostavljen, »ekspresionistichno« posnet v ochitno teatrskem studijskem okolju. Kultni status klasike mu zagotavlja predvsem Karloff (legendarni angleshki igralec William Pratt, ki si je nadel slovansko ime) kot zvezdno odkritje v vlogi Frankensteinovega monstruma; njegova izjemna psihofizichna prezenca, zajemajocha poleg silashkega robotskega demonizma tudi sledove zhrtvene chlovechnosti, je tako rekoch epohalna in pozneje ni nashla niti priblizhno tako markantnega »nadomestka«, kot je bil Lee naslednik Lugosija v vlogi Drakule. (Zanimivost: Leejeva prva drobna horror vloga je bila ravno monstrum v Frankensteinovemprekletstvu leta 1957, ki ji je zaradi mochnega vtisa nato sledila serija Drakul; Lee je imel spochetka tezhave, ker je bil vishji od vseh soigralcev; z 1,96 m je bil »najvishji igralec na svetu«; med 2. svetovno vojno vojashki pilot; je tudi potomec starodavne italijanske plemishke rodbine Carandini in sorodnik pisatelja Iana Fleminga, avtorja agenta Jamesa Bonda; rojen 1922, she po 80. letu igra v filmih.)
MORANA (Slovenija, 1993; Kinoteka - ciklus grozljivke, 13. 11. 2006). V programu napovedan kot eden od »treh prispevkov k Slovenski filmski grozi«; v chlanku Slovenski zhanrski film (Goran Vojnovich, Kinotechnik, 2006-8, str. 13) oznachen kot eden »redkih resnih poskusov, da bi Slovenci dobili chisto svoj zhanrski film.« Po zgodbi in scenariju znanega pisca SF Sama Kushcherja je film kot svoj prvenec rezhiral Alesh Verbich. Mozhna tematska asociacija: slovenska »varianta« klasichne Boormanove Odreshitve (Deliverance, 1972) v smislu shokantnega srechanja lahkomiselnih civilizirancev z naravo. Film je nedvomno ambiciozno zastavljen, a ima v ochi bijoche neobvladljive probleme s preprichljivostjo in profesionalno funkcionalnostjo vseh vidikov motivacije tako celotnega projekta devetih pohodnikov v »chisto naravo« kot tudi njihovih posameznih dejanj v teku kvazidogajanja. Profiliranost likov je v »dramatichnem« razvoju medsebojnih odnosov scenaristichno, dramaturshko in rezhisersko neizchishchena, zasilna, motecha razumevanje. Z dvema roverjema in motociklom rije skupina mladih moshkih in zhensk v triglavsko pogorje (lokacija izrecno imenovana), kjer se pod fantastichno-magichnim vplivom praslovanske boginje smrti Morane »izgubijo« kot kje v Sibiriji, Afriki ali Juzhni Ameriki. Zasleduje jih planinski pushchavnik, nekakshen pastir s knjigami, najbrzh Moranin charovnishki zastopnik. Okorno posnete vozhnje »chez brezpotja«, obrazi vechinoma v velikem planu, zbegano in prestrasheno zavijajochi z ochmi v »ekspresivni« mrak, »grozljivi« unichevalni udarci Morane so nejasni, nerazvidni v smislu osnovnega gledalchevega dojemanja filmske slike. Sicer tematsko ustrezna glasbena oprema Slavka Avsenika ml. ostaja sama sebi namen. V celoti vzeto, muka za gledalca, po svoje udelezhenega pri tem jalovo napornem »avtotrekingu« na goro zhanra; konec dochaka kot »odreshitev«.
DR. JEKYLL IN MR. HYDE (Dr Jekyll and Mr Hyde; ZDA, 1931; Kinoteka -ciklus grozljivke, 15. 11. 2006). Klasichna grozljivka, najboljsha od vech filmskih priredb po znameniti noveli R. L. Stevensona v rezhiji Roubena Mamouliana (amer. rezhiser, Armenec iz gruzijskega Tbilisija, 1897-1987) in z legendarno inkarnacijo Fredrica Marcha v glavni vlogi (nagrada oskar), razdvojeni na dve osebi v isti kozhi (z imenskimi asociacijami: jiggle — angl. tresti se, stresati, poskakovati, plesati »kot gigolo«; hide — angl. skriti, chloveshka kozha). Odlichna je tudi Miriam Hopkins v vlogi barske pevke in prostitutke, ki je na zhenski vzporednici »negativna« opozicija vzorno pozitivni, aristokratski zarochenki obsedenega doktorja, raziskovalca chloveshke psihe in izumitelja seruma, s katerim naj bi poskusno lochil dobro in zlobno stran lastne osebnosti. »Jaz nimam dushe. Jaz sem onstran meje. Jaz sem eden od zhivih mrlichev« — s temi Jekyllovimi besedami se film po svoje uvrshcha v vampirsko linijo grozljivke. Kot »sholsko« nazorni primer shizofrenije, »psihoanalitichno« podlozhene s seksualnostjo, kljub dolocheni vsebinski in tehnichni zastarelosti she danes deluje funkcionalno in markantno s svojim fantastichnim ekspresionizmom. Znachilna je Mamoulianova izjava: »Realizem in naturalizem nista zame. Mislim, da sta preslabotno orodje.« Mamoulian v zgodovini Hollywooda velja za pionirja zasledovalne vozhnje s kamero; v zadevnem filmu je znamenita uvodna sekvenca, ki z dolgo vozhnjo vpelje Jekyllov prihod na predavanje v univerzitetno dvorano, polno publike, za katero je doktorjeva teza o radikalni cepitvi osebnosti na dvoje provokativna senzacija. Taka poudarjeno subjektivistichna perspektiva zachetka je napoved pretezhno psiholoshko ekspresivnega »sporochila« celote. (Zanimivost: komichna angleshka varianta Dr Jekyll and Sister Hyde, 1971)
ROSEMARYJIN OTROK (Rosemary's Baby, ZDA, 1968; Kinoteka - ciklus grozljivke, 18. 11. 2006). Polanski je z rezhijo po romanu Ira Levina zadevo dvignil iz sfere zhanra v najvishji rang »art filma« (podobno je Hitchcock dvignil zhanrski roman Psycho Roberta Blocha; za rezhijo R. otroka je bil sprva predviden Hitchcock, toda ta je kot pobozhen katolichan ponudbo prestrasheno zavrnil, chesh da noche imeti nich s tako blasfemijo; ko je Polanski prebral osnutek, je tudi prvi trenutek nameraval zavrniti to, po njegovih besedah, »nezanimivo zhajfasto opereto«). V opusu Polanskega so opazna nihanja, tako da se zelo razhajajo mnenja, kateri njegov film je najboljshi; oskarja je dobil shele za rezhijo Pianista (2002). Za nekatere so najboljsha njegova zgodnejsha dela, npr. Slepa ulica (Cul-de-sac) in Ogabnost (Repulsion) ali celo prvenec No%h v vodi; toda naposled po vseh tehtanjih tako ali drugache »pogleda ven« R. otrok kot kljuchno delo, jedro opusa. Absolutna briljanca rezhije, skrajno pretehtana likovna podoba - osvetlitev, kompozicija slike in kadra itd. (Polanski je maturiral na likovni sholi na Poljskem). Pochasno, a neprekinjeno vzdrzhevana in rafinirano stopnjevana, spochetka skoraj neopazna napetost. Dogaja se v New Yorku in zanimivo je, da je Polanski kot prishlek iz Evrope, iz Poljske, pogledal nanj ne kot na amerishko velemesto, temvech kot na »small Eastern European town«: na zachetku in na koncu ista scena - pogled na mesto iz zraka. S to znachilno maniro se zachnejo in konchajo mnogi srednjeevropski, zlasti cheshki ali poljski filmi: pogled od zgoraj na neko
(vechkrat zakotno) mesto ali predmestje, nakar sledi vdor v intimo ljudi. Postopna shizoidno-paranoichna transformacija obeh glavnih junakovv R. otroku: mladoporochenca, on je brezposeln igralec brez pravega statusa in zasluzhka, a vselita se v novo, razmeroma razkoshno in prostrano stanovanje v ugledni stari hishi, zanju predrago (socialni moment je zadaj brez posebnega poudarka, a je dovolj pomemben in usoden; podobno v Hitchcockovem najboljshem filmu Psycho, kjer skromna uradnica ukrade denar in z begom sprozhi katastrofalno dogajanje). Mozh zheno »proda« satanistichnemu drushtvu za uporabo pri orgiji, da bo zanosila s satanom. Mochna, a ne preforsirana zgodba je zanesljivo zaokrozhena, toda ostaja brez odgovora na vprashanje, ali je vse to satanistichno posiljevanje le blodnja psihichno izmuchene zhene zavozhenega igralca. Rosemary sumi, da je njen mozh (igra ga John Cassavetes, sicer najbolj znan kot rezhiser znachilnih filmov o nevrotichnem New Yorku, npr. Sence, 1959) v resnici zakrinkani satan, ki jo je posilil in naredil nosecho v zaroti s sosedi, ti pa so drushtvo satanistov ali charovnikov; grozljivo znamenje je zanjo, ko se soseda vrzhe z okna in oblezhi na plochniku pod nebotichnikom, delala je pri paru starcev »charovnikov«; pozneje nenadoma umre tudi Rosemaryjin prijatelj, ki ga je prosila za pomoch pred charovnishko zaroto, dal ji je knjigo o charovnicah, v njej je nashla skrivno geslo z imenom »sumljivega« soseda ... Se je resnichno znashla v krempljih bizarnih fanatikov, ki v kontekstu rezhiserjeve biografije lahko asociirajo tudi razlichne zarotnishke celice nacistov, komunistov ipd.? Vsekakor eden kljuchnih dosezhkov v filmski zgodovini, uteleshenje pojma »klasika«. — Sploh pa je Polanski tako znachilen fenomen v zgodovini filma in kulture 20. stoletja, da ni mogoche mimo vrste zgovorno prepletenih podatkov iz njegove bio-filmografije. Poljski Jud, ta usodna etnichna dolochnica je nedvomno po svoje metaforizirano navzocha kot rdecha nit njegovega opusa z razlichnimi variacijami, rojen 1933 v Parizu kot Rajmund Roman Liebling; zaradi narashchajochega antisemitizma v Franciji se druzhina 1937 preseli nazaj na Poljsko, tam pa — v smislu strashnega paradoksa — po nemshki zasedbi pade v dobesedni unichevalni pekel, dechek se skriva pri raznih druzhinah, chez dan tudi v kinematografih, kjer si ogleda neshteto zlasti nemshkih filmov in spozna magichnost medija »zhivih slik«, ki se mu vpishe v kri ... Znachilna vzporedna zgostitev filmskega in biografskega dogajanja spet sredi 60. let: v Angliji 1965 posname Ogabnost (v osnovi podoben vsebinski problem kot v R. otroku, nekakshna »nezavedna predhodna priprava«: paranoichno nezaupljiva mlada tujka, igra jo Catherine Deneuve, v Londonu v strahu pred spolnimi zvezami), 1966 prav tam posname film s francoskim naslovom Cul-de-sac (izrek s pomenom: slepa ulica, zagata, brezizhodnost) o moshkem in zhenski na samotnem otoku, kjer ju obishcheta gangsterja na begu; 1967 Ples vampirjev (angl-amer. kopr.), makabrichna komedija, med snemanjem spozna Sharon Tate; 1968 posname R. otroka, ki govori o mladoporochenem paru, ona nosecha postane zhrtev demonskih sil; istega leta se v Londonu porochi s Sharon Tate; 1969 se zgodi krvava tragedija v hollywoodski vili, ki jo je Polanski kupil, njegovo nosecho zheno umori skupina satanistichnega Mansona, zato nekateri vidijo preroshke vzporednice s filmom R. otrok, dogodek so razlagali kot poseg »vishjih sil«, ker naj bi Polanski s predhodnima filmoma »izzval demone«; sam je nekoch izjavil, da se
je v njegovem zhivljenju od zachetka resnichnost brezupno prepletala z domishljijo in da mu je prav to odprlo vrata v posebni svet umetnosti; Rosemary, kot jo je enkratno upodobila Mia Farrow, prerashcha v alegorichen lik, v vizijo angelsko-nevrotichne zhrtvovanosti v spletu okolishchin, obremenjenih z velikomestno alienacijo provincijske katolichanke (iz Omahe, Nebraska); tujstvo, ko se chlovek znajde v neznanem okolju, povsem dezorientiran, v nedoumljivi ogrozhenosti ishchoch bilke reshitve, je poleg kruto izostrene problematizacije medosebnih-seksulanih odnosov stalno navzocha ali sploh vodilna tema v opusu Polanskega. Zelo je bilo prichakovano, kakshen bo prvi film Polanskega po tragediji, kako se bo ta strashna izkushnja odrazila v njegovem delu; Macbeth (1971) je najbolj krvava Shakespearova igra, film je presenetil z grobo, neposredno okrutnostjo, kakrshne pri Polanskem prej ni bilo, ker je surovosti raje bolj psiholoshko nakazoval; film o Macbethu je nedvomno markanten, vendar brez prefinjenega navdiha, sicer znachilnega za Polanskega. V dolochenem smislu je R otrok vrh in hkrati etapni »konec« esencialnega, klasichnega Polanskega. 1974 posname v ZDA uspeshni »neo-noir« Chinatown, vendar opazno to »ni vech pravi Polanski«; 1978 je obtozhen spolnosti z mladoletnico, ki se mu je, po njegovi razlagi, nastavljala; zdelo se je, da je njegovo zhivljenje v ZDA res v »slepi ulici«, da je v »plesu vampirjev« ostal brez zhene in she nerojenega otroka; pred sodno grozhnjo odide iz ZDA v rojstno Francijo, postane francoski drzhavljan, v smislu »izhoda iz slepe ulice« snema v glavnem sicer uspeshne filme, npr. v Franciji zlasti Stanovalec (1976), vendar ne vech na vishini prejshnjih izjemnosti, tako da kljub vsemu njegov najbolj karakteristichni vrh pomenijo trije filmi, posneti drug za drugim: Bre%i%bodnost — Ples vampirjev — Rosemaryjin otrok (1966, 1967, 1968), pri tem pa sta Nozh v vodi (1962) in Pianist (2002) kot kvalitativni »prolog« in »epilog« 40-letne mogochne filmske poti, razpete iz vzhodnoevropskega poljskega »kanala« prek Hollywooda do velichine svetovnega pojma.
DEMONOVA MASKA (La maschera del demonio; Italija, 1960; Kinoteka - cikel grozljivke, 21. 11. 2006). Rezhiral Mario Bava (1914 — 1980), italijanski mojster zhanra grozljivke. Nedvomno obrtno solidno delo, cheprav so eksterierji ochitno studijski. V chasu nastanka je film deloval shkandalozno, v Britaniji je bil dolgo prepovedan. Z danashnjega vidika je ta »pohujshljivost« brezpredmetna, pravi problem je pach le v tem, da film niti za dlako s kakshnim psiholoshkim presezhkom kot bistvenim alibijem grozljivke ne sega prek korektnosti zhanrskih okvirov. Njegova edina zanimivost je, da je posnet po znani »vampirski« noveli Vij Nikolaja Gogolja, ruskega Ukrajinca (Bava je sploh vechkrat segel po ruskih piscih), ki je uchitelj vse novejshe vzhodnoevropske literature, in da v dvojni vlogi pozitivke in fatalke nastopa Barbara Steele (igralka iz Anglije, rojena 1937), ki si je kot iz groba vstajajocha moldavska charovnica ustvarila imidzh »zhenske variante« sochasnega Leejevega Drakule. Kljub igralkini ustrezni fotogenichnosti je vzporednica seveda napihnjena. (Mozhna primerjava Demonove maske v sochasnem vzhodnoevropskem kontekstu s filmom Sence nashih pozabljenih prednikov sovjetsko-armenskega rezhiserja Serga Paradjanova iz 1964 — mrachna ukrajinska zgodba se dogaja v karpatskih gorah.)
DEMONI (Demoni; Italija, 1985; Kinoteka - cikel grozljivke, 21. 11. 2006). V Kinotekinem programu pod geslom: »Na stezi groze — po ochetovih stopinjah«. Demone je namrech rezhiral Lamberto Bava, Mariov sin. Demonova maska in Demoni sta najpomembnejsha primerka grozljivke v italijanskem filmu; Kinoteka je omogochila precej naporen istodnevni vpogled v to »etnichno varianto« zhanra. Demoni so vredni pozornosti predvsem po zanimivo zastavljeni temi »filma v filmu«: ob odprtju nove kinodvorane predvajana grozljivka postaja »resnichnost«, ko zachnejo gledalce napadati kanibalske poshasti. Imanentni fenomenoloshki demonizem (»vampirizem«) filma je tu nakazan v obliki »neposredne« eksplikacije, dobesednost pa je v umetnosti zmeraj problematichna, ker mozhnost njenega »preverjanja« s strani gledalca v pravi kinodvorani zmeraj umanjka. Kljub vsem pridrzhkom je status klasichnosti tudi Demonom zagotovljen.
OPREZUJOCHI TOM (Peeping Tom; VB, 1960; Kinoteka — cikel grozljivke, 25. 11. 2006). Legendaren film, ne samo v okviru zhanra. Rezhiral ga je Michael Powell (1905-1990), ki si je z njim zapravil etablirano kariero; britanski kritiki so namrech film ob nastanku raztrgali zaradi njegove odkrite tematske »sex-and-violence« provokativnosti, postavljene v kontekst filmske umetnosti z aluzijami na njeno morbidnost. Poslej Powell kot nekakshen »izgnanec« skoraj ni mogel vech snemati, danes pa za nekatere sodi med tri najvechje angleshke rezhiserje (poleg Hitchcocka in Leana) in ga mnogi mojstri omenjajo kot svojega vzornika, npr. Scorcese, Coppola, Tavernier ... O. Tom skupaj s Hitchcockovim Dvorishchnim oknom in Kratkim filmom o ljubezni Kieslowskega nakazuje nekakshno svetovno filmsko-fotografsko »voyeuristichno trilogijo«. V njem je deloma reflektirana tema »filma v filmu«; glavni junak je fotograf in filmski snemalec, sin znanstvenika biologa, ki je raziskoval uchinke strahu na chloveshke zhivce in pri eksperimentih od otroshtva izkorishchal sina, shokiranega med drugim zaradi zgodnje materine smrti. Gre tudi za izjemen, she danes svezhe aktualen primer vpeljave vseh treh chlenov kriminalnega dejanja: zlochinec — zhrtev — vpleteni. Vpleteni (induktor) je tisti, ki ostane zadaj, najvechkrat neznan, a usodno vpliva na dejanje zlochina, ga tako ali drugache spodbudi; temu vidiku shele novejsha kriminologija posvecha vechjo pozornost. Tukaj je tak »iniciator« oche (v drobni vlogi ga igra rezhiser Powell osebno), ki je sinu kot nadaljevalcu zapustil strahotno dedishchino, zaradi katere ga za zhenskami zhene le obsesivna fotografsko-morilska (shot — angl. strel, udarec, filmski posnetek) strast kot mashchevalna kompenzacija: vzburja ga le izraz njihove predsmrtne groze na obrazu, ko se jim namesto s falusom priblizhuje s kamero in nozhem. Ponuja se vzporednica s Hitchcockovim Psychom, posnetim istega leta, s podobno temo, a s strani kritike dobro sprejetim: pri Powellu je patoloshki morilec marioneta mrtvega ocheta, pri Hitchcocku mrtve matere, v »interesu« katere voyeursko (voyeurstvo je sploh pogosta Hitchcockova tema) zalezuje svoje zhrtve, ko se kopajo v njegovi kopalnici; Powell korespondira tudi s Kubrickovim naslovnim pojmom Shiroko zaprte ochi, ki poudarja introspekcijo, avtorefleksijo kakor na koncu Odiseje 2001, Powellov fotomorilec pa v svoji avtorefleksiji ishche od groze »shiroko odprte ochi« ... Ponavljanje zlochinskega nasilja nad drugimi se postopoma razvije v sistematichno avtodestrukcijo
(prijateljica mu svetuje, da je reshitev zanj v tem, da svojo muko nekomu izpove), s konchnim posnetkom lastnega samomora v enakem postopku: nozh iz stojala kamere si zabode v vrat. Film je z vso kompleksnostjo psihoanalitichnih asociacij zastavljen inteligentno in posnet elegantno, zlasti v formalnem smislu z vrsto tako rekoch preroshkih implikacij, z markantno inkarnacijo (znani nemshki igralec in danes dobrodelni organizator v boju proti lakoti Karlheinz Boehm) »baby-face killerja«, patoloshko plashnega, vljudnega in morilskega oprezovalca (kot prevedeni naslov bi bolj ustrezalo Opre%ovakc, ker izvirna fraza ni prevedljiva). Kljub temu poleg obchasnega zastajanja v ritmu in tenziji ostaja tudi vtis nekoliko izumetnichene hermetichnosti; »tehnichni« vidik oprezovalcheve manipulacije z rochno kamero pri snemanju zhrtev je ves chas toliko v ospredju, da se temeljni dramski psihokonflikt izgublja v ozadju. Nedvomno avtentichen problem fotografsko-filmskega voyeurizma in skop(t)ofilije je vendarle omejen kot izrazita specifichnost dolochenega poklica, to pa je tudi omejitev za kljuchno mozhnost »katarzichne« identifikacije s problemom pri shirshi publiki.
MALI CEZAR (Little Caesar, ZDA, 1931; Kinoteka - cikel grozljivke, 27. 11. 2006). Z danashnjega vidika mochno patiniran predstavnik zachetkov filma noir in sploh zvochnega filma; vidni so she sledovi stilistichnih manir nemega filma (teatralichnost, okornejshe menjavanje sekvenc in kadrov ipd.). Rezhija Mervyn LeRoy (1900-1987; amer. Jud), eno od legendarnih imen starega Hollywooda, scenarij po romanu W. R. Burnetta, znanega pisca »hard boiled« kriminalk, vechkrat filmanih z velikim uspehom (High Sierra, Asfaltna dzhungla). Dokaj preprosta, trdo realistichna zgodba z jasno zarisanim prostorchasnim kontekstom: vzpon in propad gangsterja Rica Bandella z nadimkom »Mali Cezar« v klasichnem (chikashkem, caponejevskem) italoamerishkem okolju v zverskem chasu krize kapitalizma (sochasna nich manj zverska kriza komunizma s kolektivizacijo, lakoto in »chistkami« v Rusiji). Pri tem je posebej uchinkovit osrednji dramatichni konflikt med Ricom in njegovim edinim prijateljem Joejem Massaro (igr. Douglas Fairbanks jr.). Rico hoche Joeja, ki je sicer plesalec, odtujiti od zarochenke in ga izrabiti za svoje gangsterske interese; edino njega ne more ubiti, s tem »ne-dejanjem« pa sprozhi lastni propad. Mali Cezar je danes dragocen predvsem kot dokument prvega vidnejshega (tedaj senzacionalnega) nastopa Edwarda G. Robinsona, enega najvechjih igralskih imen v zgodovini filma, igralca neznatnega fizisa in izjemne, tako rekoch magichne psihichne energije (1893-1973; pravo ime Emanuel Goldenberg, rojen v Bukareshti v judovski druzhini). Z vlogo Rica je zasnoval svoj image ene od treh najizrazitejshih filmskih inkarnacij gangsterja v 30. letih (poleg Jamesa Cagneya in Georgea Rafta), v 50-letni karieri pa je ustvaril tudi vrsto drugih markantnih vlog. Znamenit je konec filma: Rico, ki je ves chas kar pokal od samozavesti in krute brezobzirnosti, nasede preprostemu policijskemu izzivu, in ko prereshetan umira, se otrochje nebogljeno chudi: »O mati usmiljena, ali je to Ricov konec?« S tem naj bi bilo poantirano moralno opozorilo iz zachetnega mota, ki je citat iz Matejevega evangelija, da bodo tisti, ki dvignejo mech, od mecha tudi pokonchani (seveda brez refleksije mozhnega »dodatka« iz Kristusovih besed, da prinasha mech, ne mir).
Chlovekov razvoj
Dragojub Antich
VELIKO PRESELJEVANJE NARODOV -LAZH URADNEGA ZGODOVINOPISJA
ii.
Tehnichno-fizichni vidiki velikih selitev narodov
Che so bile do velike selitve opravljene vse potrebne priprave, kot je opisano v prejshnjih izvajanjih, in se je formirala kolona za transport, se je logichno vprashati, kako hitro in kako dolgo se bo ta kolona premikala. Moramo se zavedati, da gre za mnozhico, ki jo sestavlja okoli 10.000 druzhin, prek 50.000 zapreg, prek 200.000 glav tovorne, vprezhne in jezdne zhivine, 20.000 telet, ovac in zhrebet ter vech sto tisoch glav drobnice (problem prevoza in prehranjevanja te zhivine bomo zanemarili).
Vzemimo za pomoch velikega Clausewitza, ki nam bo pomagal, da se zavemo resnosti tega podjetja. Po njegovih podatkih je dobra srednja hitrost premikanja velike vojashke formacije okoli 40 milj v 10 dneh. Vzemimo za primer srbsko konjenico po preboju solunske fronte jeseni 1918, ko je v boju preshla 600 km v 45 dneh, kar je povprechno 13 km na dan; to v dotedanji zgodovini vojskovanja velja za izreden dosezhek. Jasno je, da se ljudstvo, ki se seli, ne more premikati hitreje kot nekaj kilometrov na dan. Che je treba v chasu preseljevanja preiti pot od 1000 do 1500 km, je za to potrebno 150 — 200 dni, brez kakih nepredvidenih nezgod in zastojev. Pri tem je jasno, da je taka predpostavka bolj teoretichna kot dejansko uresnichljiva.
Che bi se nashe ljudstvo premikalo v eni sami organizirani koloni, bi bila tudi pri idealni organizaciji (nerazvlechena, skoraj paradna formacija) ta kolona dolga priblizhno 1000 km (vsaka od 10.000 druzhin bi s svojimi vozovi in svojo zhivino zavzela v koloni vsaj 100 m). Taka kolona bi bila neviden »zhivi most«, ki bi povezoval mesto odhoda z mestom prihoda. Zato je jasno, da bi selitev morala potekati v vech vzporednih kolonah, kar bi npr. pri desetih vzporednih kolonah pomenilo dolzhino selitvene mnozhice 100 km. Che uposhtevamo prej omenjeno hitrost premikanja, to pomeni, da bi kolona premagala razdaljo 100 km shele v teku 20-30 dni.
Predhodni izrachuni pa ne uposhtevajo vprashanja prehrane zhivine med selitvijo. Zgodovinarji si o teh stvareh ne belijo glave. Vprashanje prehranjevanja ljudi pa reshujejo s trditvijo, da se pach ljudstvo hrani s pomochjo lokalnih prebivalcev — na miren nachin ali pa z ropanjem, ne da bi se vprashali, ali to lokalno prebivalstvo sploh razpolaga s potrebno kolichino hrane za oskrbo tako velikih ljudskih mnozhic in zhivine.
Che selitev poteka v chasu od pomladi do jeseni, je logichno, da je problem prehrane zhivine reshen s pasho ob poti. Vprashanje prehrane zhivine med potekom selitve bomo v tej fazi zanemarili, cheprav je to ena tistih shtevilnih ugank, od katerih je vsaka dovolj velika, da zagreni zhivljenje takemu zgodovinarju, ki poskusha braniti uradne razlage velikih selitev.
V zvezi s predpostavko, da enota, sestavljena iz 10 paralelnih kolon preide dolocheno ozemlje v teku 20 dni, je jasno, da je pashe dovolj le v primeru, da se kolona razvleche v shirino na ozemlju, ki zagotavlja pasho med pochasnim premikanjem prek celega dneva. Ena kolona potrebuje shirino 10-20 km. Ker je v eni enoti 10 takih vzporednih kolon, to pomeni, da je celotna shirina tega »pashnega« pasu najmanj 100 km, se pravi, da celotna kolona okupira okoli 10.000 kvadratnih km.1
Na poti od odhoda s starega bivalishcha pa do prihoda na novo mesto bi kolone ljudi in zhivine »ochistile« (v bistvu opustoshile) povrshino priblizhno 150.000 kvadratnih km, to pa je kar nekajkrat vechje podrochje kot povrshina njihove prvotne domovine. Gostota prebivalstva v tem selitvenem procesu je okoli 30-50 prebivalcev na kvadratni km, kar je vech, kot je normalna gostota prebivalstva, ki zhivi na tem obmochju. Jasno je, da to izkljuchuje kakrshne koli mozhnosti sodelovanja lokalnega prebivalstva in da je njegov odpor neizbezhen. Temu vprashanju se ne posvecha noben zgodovinar.
Oskrba z vodo je le she eden od resnih problemov tako v procesu vojnih pohodov kot pri preseljevanju ljudstev; tudi temu vprashanju uradni zgodovinarji ne posvechajo dovolj pozornosti. Znajo pa zhonglirati s fantastichnimi shtevilkami, ki z resnichnostjo nimajo in ne morejo imeti nobene zveze. Da bi lahko napojili ljudi in zhivino nashega domnevnega ljudstva, je nujno, da je primerna voda na voljo vsakih nekaj kilometrov, ker ni mozhnosti, da bi vodo vozili s seboj. V idealnem primeru bi morala biti vsakih nekaj kilometrov kakshna reka ali potok s chisto vodo (tudi che bi napajali zhivino s kalno mochvirsko vodo ali iz stojechih mlakuzh). Hkrati ne bi smelo biti brezvodnih, »suhih« pasov, vechjih od npr. 10 km. Malo verjetno je tudi, da bi bilo na poti dovolj umetnih vodnjakov. Che bi se selitev odvijala prek takega ozemlja (bodisi nenaseljenega ali pa zapushchenega), ni logichno, da bi poljedelci ravnodushno prechkali tak »zemeljski raj« in bezljali v neke daljne kraje (posebej she, che se pojavi kakrshen koli dvom o blaginji, ki naj bi jih tam chakala). Jasno je, da bi prihod v tak »zemeljski raj« najverjetneje pomenil konec velike selitve.
Podobno kot voda je pereche tudi vprashanje, odkod drva za kurjavo. Kako pripravljati hrano? Prav tako kmalu nastanejo problemi zdravljenja obolelih ljudi in zhivine, popravila tehnike, priprave in izdelave potrebnega orodja, praznovanja verskih praznikov itd. Vse to je reshljivo le, che obstaja visoko razvita celovita organizacija. Taka organiziranost pa avtomatichno pomeni obstoj mochne drzhavne strukture. Toda drzhava, ki premore tolikshna bogastva, ima veliko vechje mozhnosti za svoj obstoj in svojo rast doma, v stari domovini, ne pa, da bi se z mnozhichno selitvijo odpravljala nekam v neznano.
Sama selitev se lahko zachne shele po spomladanskem dezhevnem obdobju (predvsem to velja za nashe Zakarpatje), kajti le takrat je sploh mogoche na tej dolgi poti prechkati shtevilna mochvirja in reke. Predstavljajmo si, da vse reke na poti razen Donave, ki pa jo bomo obravnavali posebej, lahko preprosto prebrodimo. Sicer ta podmena ni povsem realna, je pa vseeno verjetnejsha kot vse druge variante. Prek Donave je treba v chasu najnizhjega vodnega stanja, torej nekje v mesecu avgustu. Na mesto nove naselitve pa moramo priti dovolj zgodaj jeseni, da bi imeli dovolj chasa za postavitev novih bivalishch in za opravila ob jesenski setvi. Tako nam za vse selitvene faze (selitev in nastanitev) preostane vsega skupaj okoli 150 dni, od zachetka maja do konca septembra. Nashe dosedanje analize pa kazhejo, da je ta chas komaj dovolj za samo potovanje oziroma napredovanje kolon (ob veliki idealizaciji pogojev). Pri tem vsak najmanjshi zastoj, npr. zaradi spopadov z lokalnim prebivalstvom ali celo z vojskami, resno ogrozha realizacijo celotnega projekta.
Selitev, ki jo analiziramo, med drugim predvideva, da bodo priseljenci v novem okolju gojili iste poljedelske kulture kot prej, ker se preprosto niso imeli chasa izuchiti za kaj novega. Veliko vprashanje je, koliko sploh imajo mozhnosti za uspeh, ker so podnebne razlike med starim in novim bivalishchem velike. Vprashanje je tudi, ali v novem okolju sploh lahko obdrzhijo svojo zhivino. Zato so prav vsi ti nashteti argumenti eden od glavnih kamnov spotike za logiko, na kateri je zasnovana teorija vse uradne zgodovine o velikih preseljevanjih ljudstev v srednjem veku.
Zaostanki so neizbezhni (zaradi pashe zhivine, obveznega pochitka, malih in velikih okvar na vozovih itd.) Poleg tega so tu she slabo vreme, nevihte, poplave, sushe, spopadi z roparji in s staroselci, bolezni ljudi in zhivine. Vech kot verjetno je tudi, da bo prishlo do manjshih ali vechjih epidemij. Clausewitz navaja primer napredovanja Napoleonove vojske proti Moskvi po prehodu reke Njemen leta 1812. Od zachetnega shtevila 300.000 vojakov je Napoleon v pohodu na razdalji 70 milj v teku 52 dni izgubil 95.000 ljudi, v tem chasu pa sta se zgodili le dve pravi bitki. Vse ostale zhrtve so bile posledica bolezni in zaostajanja za glavnino v sovrazhnem okolju. Ni verjetno, da bi bilo srbsko ljudstvo, ki ga analiziramo, veliko odpornejshe proti boleznim, kot so bili francoski vojaki.
Do danes ni she nihche resno nachel vprashanja zemeljskega reliefa in rastlinstva ob poti. Che je vechina pokrajin, skozi katere potujejo nashe kolone, gozdnata, mochvirje ali pa gorski predeli z ovirami, ki so pravokotne na smer premikanja, zlahka ugotovimo, da del poti poteka tudi skozi bolj ali manj ozke prehodne koridorje (najvechkrat ozke gorske doline in tesni med gorami). Zato pride do ozkih grl, kjer se izgublja ogromno chasa. Pri tem je vprashanje prehranjevanja zhivine in oskrbe z vodo v takih predelih she posebej pereche ter zelo omejuje in zavira napredovanje.
Tudi med selitvijo je normalno, da se ljudje rojevajo in umirajo, enako velja za zhivino.
Zanemarimo te vplive na hitrost napredovanja selitve, ki niso majhni, in pozabimo vprashanje, kako pokopavati tako ljudi kot zhivali. Pokojnike je treba pokopati ob poti, cheprav je zelo verjetno, da so nashi predniki umrle sezhigali; pri tem spet nastane problem kuriva in vprashanje chasa, grobovi pa morajo biti tudi obelezheni. Svezhi grobovi ob poti na ljudi ne delujejo ravno vzpodbudno. Zaradi izchrpanosti ljudi in izrabljenosti opreme se povechuje shtevilo nesrech in tudi zato pada morala ljudstva.
Popolnoma neresheno je vprashanje prehrane zhivine po prihodu v novo domovino (che sprejmemo zachetno predpostavko nashega mentalnega eksperimenta, da migranti s seboj ne vozijo niti grama zhivinske krme). Videli smo, da je tudi minimalne kolichine hrane, orodja in semena tezhko prevazhati in da vprashanja prevoza zhivinske krme v nashih hipotezah sploh nismo postavili. Od sonca ozhgani travniki juzhnega Balkana jeseni ne nudijo dovolj krme niti za vsakodnevno hrano zhivine, kaj shele za pripravo sena. Listje na drevesih se je zhe zachelo sushiti in ni uporabno za prehrano. Mozhno je sicer nabrati nekaj bukovega in hrastovega zhira (kjer seveda je), vendar dalech od zadostnih kolichin. V takih okolishchinah je prehrana zhivine prek zime nemogocha. S klanjem zhivine bi lahko reshili vprashanje prehrane ljudi in si zagotovili prezhivetje, vendar bi bilo zato naslednjo pomlad konec poljedelstva. Ogromna mnozhica 100.000 priseljencev v nobenem primeru ne more rachunati na pomoch staroselcev, tudi che bi shlo za sonarodnjake in che bi ti bili she tako pripravljeni pomagati.
Vse predhodne analize te selitve so rachunale na popolno poznavanje stez in poti, reliefa in krajev, in to s pomochjo in zaradi neverjetno dobre organizacije, ki bi zhe sama po sebi izkljuchevala mozhnost nediscipline in sploshnega kaosa. V tistih chasih bi bila taka organiziranost pravi chudezh, saj si takega idealnega stanja ne moremo predstavljati niti v danashnjih razmerah. Primer tako visoke stopnje discipline, samodiscipline in zaupanja v voditelje je redek v chloveshki zgodovini. Celo selitev Judov iz Egipta (che jo vzamemo za resnichno) se ni zgodila brez velikih problemov in kriz. Nich podobnega pa ni zabelezheno ne pri Srbih ne pri drugih Slovanih.
Kolikor bi kakshen narod oziroma ljudstvo imelo tako visoko stopnjo druzhbene organiziranosti in bi bilo zmozhno organizirati tako preseljevanje in na tolikshnih razdaljah, je samoumevno, da taka organizacija zahteva dolocheno drzhavno tvorbo. Taka drzhava pa ima brez shtevila drugih mozhnosti, da ostane na starem mestu bivanja, in nima nobenih umestnih razlogov, da bi se spushchala v mnozhichno preseljevanje, ki bi v novi domovini pomenilo zavestno podlozhnishtvo novim gospodarjem. Tudi che bi ljudstvo tako selitev izrecno zhelelo, je absolutno nerealno prichakovati, da bi imela kakrshna koli vladajocha struktura podobne interese. Brez njenega soglasja pa do takega preseljevanja nikoli ne bi moglo priti.
Che si sedaj zamislimo, da je tako zastavljena selitev uspela in da imajo zgodovinarji povsem prav, ko trdijo, da so se Srbi na ta nachin priselili na Balkan v
letu 626, bi bil to hkrati tudi najvechji dokaz o popolni odsotnosti motiviranosti in logike takega podviga. Kolikor je bilo neko ljudstvo (v nashem primeru Srbi) zmozhno obvladovati vse probleme v fazi priprave in same izvedbe selitve, potem pa je she uspeshno premagalo odpor staroselcev v novi domovini (tistih, ki si jih niti Grchija niti she mochnejshi Rim nista mogla uchinkovito pokoriti), je jasno, da imamo opravka z velikim in mochnim narodom, z mochno in bogato drzhavo. Tako je popolnoma nelogichno (to mora veljati celo za neracionalne Srbe), da se tak narod odpravi v mnozhichni eksodus, porabi vse zaloge privarchevane hrane, zhivine in vseh drugih vrst bogastva. Med potekom tega eksodusa bo poleg vsega pretrpel velike chloveshke zhrtve le za to, da bi se lahko na koncu naselil v novi domovini kot podlozhnik drzhave, ki se ni mogla ne po svoji ekonomski ne po vojashki mochi upreti priseljencem. Ob tem bi morali priseljenci hkrati menjati vse oblike svojega duhovnega zhivljenja in bi praktichno kot narod izginili. Tako dejanje bi moralo imeti zelo mochno motivacijo, vendar vse predhodne analize kazhejo, da do chesa takega preprosto ni moglo priti.
Obstoj dejavnikov, ki so potrebni za uspeshno uresnichitev selitve tako velikih razsezhnosti, ustrezno shtevilo vprezhne zhivine in podpora tako velike vojashke sile so pravzaprav najvidnejsha znamenja mochne drzhave; glede na visoko stopnjo organiziranosti bi bila taka drzhavna tvorba dalech nad srednjeveshkimi drzhavami in veliko blizhe danashnjim modernim oblikam drzhavnosti. Za tako drzhavo je veliko koristneje, da del materialnega bogastva porabi za svojo vojsko, ki bi v vojnem pohodu zmagala nad sosedi brez vojnih operacij ali pa bi zhe samo z grozhnjami izsilila zase velike prednosti.
Kolikor bi taka druzhba (v bistvu gre za mochno drzhavo) namesto razumnih in veliko uchinkovitejshih reshitev izbrala eksodus in podlozhnishtvo nekemu tujemu vladarju, bi to pomenilo samomor drzhave. Tudi che sprejmemo nesmiselno logiko, da se pri nekaterih ljudstvih lahko pojavlja taka oblika kolektivnega masohizma, to nikakor ni in ne more biti pravilo. Veliko bolj logichen je sklep, da takih selitev nikoli ni bilo, in zlahka je najti logichno razlago, odkod izvira selitveni privid zgodovinarjev. »Kritichni zgodovinski pristop« stvarnim vprashanjem preseljevanja narodov ni posvechal nobene pozornosti in je zadovoljeval svojo »kritichnost« s tem, da je pedantno in z birokratsko natanchnostjo belezhil neshteta imena narodov in plemen ter jih preprosto zmetal v isti kosh. Ideja o velikih preseljevanjih ljudstev in o nekakshnem topilnem loncu narodov je postala priljubljena interpretacija, na zachetku v imenu vesoljnega bratstva med narodi in brisanja razlik med njimi, pozneje pa naj bi se izoblikovala v uchinkovito orozhje dominacije redkih velikih narodov nad ostalimi.
Vojni pohodi prek velikih rek in njihova fizichna izvedljivost
V prejshnjih analizah she nismo prishli do problema prechkanja velikih rek. Najvechja reka na nashi poti je Donava, zanimiva zato, ker obstajajo resni dokazi, da je evropska civilizacija nastajala prav v Podonavju. Vse ugotovitve glede
prechkanja Donave pa lahko prenesemo na katero koli veliko evropsko reko — predvsem pa na Vzhodno Evropo in Azijo, odkoder so po trditvah uradnih zgodovinarjev tisochletja prihajale nepregledne horde priseljencev, roparjev in osvajalcev. Zhe obstojeche analize nam dokazujejo, da lahko vse uradne zgodovinarske teorije reduciramo na nivo pravljic (z vsemi mogochimi simbolikami) in da ni vzroka, da bi bila zadevna dogajanja realna, ne glede na to, kolikokrat se ponavljajo trditve o njih. Zelo je zanimivo, da zgodovinske knjige vprashanje prechkanja velikih rek (Dneper, Njemen, Don, Volga, Ural) kot tudi manjshih (Odra, Visla, Majna, Ren in Ron) popolnoma ignorirajo. Cheprav je prehod chez te reke v vechini primerov mozhen prek vsega leta s cholni in splavi, to vsekakor ne velja za mnozhichne selitve ljudstev ali za velike vojne pohode.
Posvetimo se vprashanju prechkanja rek z malce lazhjega vidika — z vidika vojnih pohodov. Ti so neizbezhno povezani z uporabo konjenice. Zgodovinarji ponavadi navajajo shtevilo vojakov in konjenikov v konkretnih vojnih pohodih. Che zanemarimo opise nekaterih bitk, v katerih so omenjene iz legend povzete fantastichne shtevilke o deset tisoch, celo sto tisoch konjenikov na obeh straneh, vzemimo resnichne shtevilke iz vojnoenciklopedichne literature, kjer je navedeno, da je bil delezh konjenice v zadnjih 2.500 letih v velikih vojnih pohodih od 1015%. Tako je imel Aleksander Makedonski na svojih pohodih v Aziji 5.000 konjenikov, v Atenah pred vojno s Peloponezom jih je bilo 1.400, v Shparti 400, medtem ko je imel Bizanc v chasu svoje najvechje mochi 9.000 konjenikov, kar je bila za tisti chas ogromna vojashka sila. Konjenica je bila najshtevilnejsha v vojskah razvitih evropskih drzhav od 17. do 19. stoletja. Napoleon je imel eno od najvechjih konjenic v zgodovini — 95.000 konjenikov. Veliko je v zgodovinskih knjigah pretiravanja o velikosti vojsk, vendar je treba vedeti, da je imel rimski imperij na vrhu svoje mochi 40 legij z vsega skupaj 400.000 vojaki, kar je zadostovalo, da osvoji in obdrzhi ves tedaj poznani svet.
Konjenica se deli v manjshe formacije, s chimer se zagotavlja njena vechja mobilnost in hitrost premikanja. V velikih pohodih se konjenica premika s podporo pehote (obvezno je njuno sodelovanje pri konkretnih bitkah), celotno vojsko pa spremlja pratezh, konvoji za prevoz opreme, ujetnikov, bolnikov ipd. Jasno je, da je bil tak kompliciran sistem razvit z namenom, da bi bili tovrstni pohodi sploh mozhni. Aleksander Makedonski je imel na pohodu v Malo Azijo spremstvo 2.500 tovornih zhivali in rezervo hrane za en mesec, medtem ko je imel Napoleon v pohodu na Rusijo 27.000 lahkih in tezhkih vozov. Konvoji za oskrbovanje vojske so se pojavili shele v 17. in 18. stoletju, ko so evropske vojske preshle na sistem oskrbe iz ozadja. Ti konvoji so imeli po nekaj tisoch vozov in ljudi.
Predstavljajmo si, da po nekaj dnevih pohoda konjenica, ki jo spremlja pratezh, pride na breg velike reke — v nashem primeru naj bo to Donava. Poglejmo, kako velika je ta ovira. Donava ima v svojem toku po ozemlju danashnje Srbije globino od 1,8 do 22 metrov, shirina pa je od 380 do 2.000 metrov. Od Dzherdapa naprej je globina sedem in shirina 2.600 metrov, tik pred izlivom v Chrno morje pa je v
nekaterih predelih delte shiroka tudi 16 km. Od Budimpeshte pa do danashnje meje Srbije se na levi strani reke vleche na vech mestih pas zamochvirjenega ozemlja, shirok od 5 do 10 km, poln mlak, pravega mochvirja in mrtvih rechnih rokavov. Jasno je, da prechkanje Donave ni preprost podvig. Najugodnejsha mesta za prehod se nahajajo pod Budimpeshto, na ozemlju danashnje Srbije ali pa v delti, kar pomeni velike obhode in potovanje prek nevarnih sovrazhnih ozemelj.
Manjshe reke se da prechkati preprosto s tem, da jih prebrodimo. Tako je npr. Aleksander Makedonski prechkal reko Granik leta 334 pr.n.sht., rimske legije pa so imele posebne enote s cholni za prevoz pehote, medtem ko so konjeniki s svojimi konji reke preplavali. O tem problemu najbolj avtoritativno pishe Clausewitz in njegovim trditvam ne moremo oporekati. Omenja problem, ko reka preseka smer vojnega napada, in trdi, da je bil za mnoge vojske zhe sam pojav velike reke dovolj, da je prishlo do odstopanja od vojnih ciljev, nakar sta si nasprotnika stala sicer drug drugemu nasproti, vendar vsak na svojem bregu reke. Pri prechkanju rek so v starih chasih konjeniki pogosto uporabljali napihnjene zhivalske mehove, ki so olajshali prehode prek voda in so bili zelo praktichni predvsem za manjshe konjenishke chete. Sholske knjige velikokrat omenjajo pohode prek zaledenele Donave, kar je sicer zelo romantichno, vendar nima nobene praktichne vrednosti, kajti taki prehodi so mozhni le, kadar je zemlja na obeh bregovih zaledenela in pod globokim snegom, a v tem primeru je reka tudi sicer neprehodna. Druga romantichna zgodba govori o starih Slovanih, kako gredo prek reke po dnu ali pa se delno potopijo in dihajo skozi nekakshne cevke iz trsa ali celo iz olupljene vrbove shibe. Na zhalost pa reka, ki je shiroka nekaj sto metrov in tudi v plitvinah globoka vech metrov, s svojim muljem in podvodnim rastlinjem povsem onemogocha tako »shportno« potapljanje, razen seveda, che gre za izjemno nadarjene plavalce, to pa ni zelo verjetno v primeru preseljevanja celih narodov ali velikih vojsk.
Razna plovila za transport po Donavi in njenih pritokih so obstajala zhe v chasu zhelezne dobe (v blizhini Ljubljane so nashli ostanke plovila, dolgega 30 m, shirokega 4,5 m in z ugrezom 0,5 m). Znano je tudi, da so Rimljani, Avari, Huni in Bizantinci na Donavi vzdrzhevali svoje »ladjevje«. Za prehod vojnih oddelkov ali za prevoz blaga, potnikov itd. so bili na voljo v glavnem cholni ali splavi. Prepustnost takih prehodov ni velika, predvsem zaradi omejenih sil splavarjev (nesholani potniki pri veslanju ne morejo dosti pomagati, velikokrat pa bi bila taka pomoch celo nevarna). Zato morajo vechje skupine iskati lastne dodatne reshitve. Predhodne analize hitrosti napredovanja, oskrbe s hrano in prechkanja Donave kazhejo, da so bili manjshi ali vechji prehodi Donave realno mozhni in da je do njih tudi neshtetokrat prishlo. Prehodi vechjega obsega pa so bili od nekdaj problematichni. Z narashchanjem shtevila ljudi se ti problemi povechujejo eksponentno.
Zgodovina belezhi veliki pohod perzijskega kralja Darija leta 513 pr.n.sht. proti Skitom (z nejasnim ciljem), ko so od ujetnikov najprej zbrali podatke o reliefu ozemlja, nakar so jonijski Grki zgradili plovni most chez Bospor, prek katerega je
shlo potem 700.000 vojakov. Tako pishe Herodot, vendar se nam zdi shtevilka pretirana. Perzijci so poslali Grke z ladjami do donavske delte, kjer so zgradili nov most, po katerem se je perzijska vojska podala na severovzhod. Skiti so se umikali, pozhigali vse za seboj, unichevali hrano in zastrupljali vodnjake. S svojo taktiko je Darij uspel priti le do Dnepra, nakar se je moral vrniti. Na tem pohodu je izgubil vechino svoje vojske. Primer perzijskega kralja najlepshe razkriva tezhave, ki nastajajo pri prehodu rek, ko gre za velike mnozhice ljudi in opreme. Nasha analiza kazhe, da je proces premikanja velike mnozhice ljudi pri selitvah povezan z velikimi tehnichno-fizichnimi problemi. Omenjeni problemi rastejo izrazito nelinearno, ko se drastichno vecha shtevilo udelezhencev, chesar zgodovinarji ne uposhtevajo in z lahkoto povechujejo nekatere shtevilchne podatke v obmochja fantazije.
Prehod vechjih vojsk prek Donave je sodil med realno reshljive probleme in jasno je, da so zato shtevilna zgodovinska prichevanja bolj ali manj zanesljiva. Vechji vojni pohodi in z njimi povezani prehodi rek so morali rachunati na dolochene tezhave in so jih tudi obvladovali, ker je za njimi stala organizirana drzhava. Take podpore pa nekakshno veliko preseljevanje ljudstev zhal ni imelo. Razmere pri prechkanju Donave in tezhave zvezane z njim veljajo za katero koli veliko reko. Morebitne razlike med okolishchinami v primeru velikih vojnih pohodov ali pri velikih preseljevanjih pri tem niso bistvene.
Nerealnost velikih selitev narodov prek velikih rek
Kot smo zhe ugotovili glede velikih vojnih pohodov, lahko v bistvu tudi manjshe skupine migrantov prechkajo Donavo brez velikih tezhav. Oglejmo si sedaj primer selitve Srbov, ki so po dveh mesecih pohoda izza Karpatov prispeli na obalo Donave. Prehod velike mnozhice ljudi z vozovi, zhivino, vojashkimi enotami in zapregami pomeni velik problem, ki je lahko primerljiv le z dolgim pohodom — npr. 1.500 km. Ker je prvi most prek Donave (dolg 1127 m) zgradil cesar Trajan leta 104-105, porushen pa je bil chez kakih dvajset let, je jasno, da so bili cholni in splavi edina mozhnost za prechkanje Donave.
Pred pravim prehodom Donave pa je treba najprej priti na obalo reke in organizirati mesta za vkrcavanje na cholne in splave. Ugotovili smo zhe, da tok Donave spremlja od Budimpeshte naprej pas tezhko prehodnega ozemlja iz mochvirja, mlak, mrtvih rokavov ipd., kar silno otezhuje pristop. Namesto frontalnega prihoda na obalo moramo najti koridorje med mochvirji in mrtvimi rokavi, za to pa je treba zhe vnaprej vsaj do neke mere poznati pot. To pot je treba premagati z zhivino in s tezhkimi zapregami, ki poleg vsega zlahka obtichijo v blatni mochvirnati zemlji. Ta mochvirni pas je ponekod lahko shirok tudi 10 km. V tem koridorju je tezhko zagotoviti hrano za zhivino, suha mesta za pochitek, predvsem pa chisto oziroma zdravo vodo. To pomeni, da pride do obolenj, trupla poginulih zhivali pa she bolj razshirjajo zastrupljenost. O insektih ter o nezdravih in strupenih mochvirnih plinih niti ne govorimo.
Nasha druzhina s svojimi ljudmi, s priborom, z zapregami, zhivino, s tovorom in s konjsko opremo je »tezhka« vsega skupaj okoli 15 ton. Za prevoz takega tovora moramo imeti splav z nosilnostjo najmanj nekaj ton. Potrebni so vsaj trije prevozi s splavi velike kapacitete. Splav se premika s pomochjo vesel, ker ni verjetno, da bi bila na voljo zhe izdelana tehnika za vleko splavov z vrvmi in vitli. Moch veslachev je omejena, splavi priplujejo na nasprotni breg Donave nekaj kilometrov nizhje od mesta odhoda. To spet pomeni, da je treba splave odvlechi s pomochjo zhivine ali brez nje nazaj po toku reke vsaj do mesta odhoda, v bistvu pa she enkrat vishje. Vedeti moramo tudi, da upravljanja splavov in veslanja ne moremo prepustiti neizurjenim ljudem. Tudi proces vkrcavanja in izkrcavanja preplashene zhivine je resen problem. Zato si je tezhko predstavljati, da bi en splav uspel v enem dnevu prepeljati na drugi breg vech kot eno druzhino, z drugimi besedami — da bi vech kot trikrat na dan prechkal reko. Preprost izrachun nam pove, da je za prevoz 10.000 srbskih druzhin potrebno okoli 300 splavov, da bi lahko celotni transport opravili v teku enega meseca. To spet pomeni, da moramo imeti na voljo nekaj desetin mest za vkrcavanje in izkrcavanje. Prav tako je treba organizirati sistem vleke praznih splavov na drugem bregu reke — te poti pa se spet sekajo s potmi (in to v mochvirnem obrezhnem pasu), po katerih se premika mnozhica zhe na drugo stran prispelih ljudi, vozov in zhivine. Temu bi se izognili tako, da bi prazne splave na izhodishchni breg vrachali s pomochjo vrvi in sistema vitlov, kar pa je spet tehnichno prezahtevna reshitev za preproste poljedelce izza Karpatov. Poleg tega izuchitev splavarjev-veslachev v nekaj dnevih ni realna, kajti vprashanje je, ali je med ljudmi sploh interes za tako delo in ali so se po dolgem pohodu sploh she fizichno sposobni spoprijeti z novim izzivom. Ne smemo pozabiti, da imamo na voljo le energijo ljudi in zhivine, to pa nam ne daje velikih tehnichnih mozhnosti. Morebitno povezovanje splavov v pontonske mostove bi lahko zelo poenostavilo problem, vendar sta za poljedelsko populacijo priprava takega mosta in njegovo vzdrzhevanje tehnichno neizvedljiva in zato izkljuchena.
Che predpostavimo, da imamo odlichno organizacijo pohoda in se kolone disciplinirano premikajo po tochnem razporedu, bi lahko prepolovili chas, ki je potreben za prehod reke. S tem bi lahko zmanjshali shtevilo splavov na polovico. Cheprav bi bila tudi vleka splavov nazaj na izhodno mesto dobro organizirana (s tisochi ljudi, ki bi bili za tako vleko potrebni), skupnega shtevila splavov v nobenem primeru ne bi mogli zmanjshati na manj kot nekaj desetin, kar je she vedno ogromno shtevilo. Za dosego tega cilja moramo angazhirati tisoche mojstrov in priskrbeti potrebni gradbeni les vsaj nekaj tednov vnaprej, kajti zhe gradnja splavov in priprava sistema z vrvmi za vleko je ogromen projekt. Ob vsem tem pa je vsako vkrcavanje in izkrcavanje povezano z nevarnostjo, da pride do nesrech (prevrnitev splava, skakanje preplashene zhivine v vodo, sipine, vrtinci itd.). Vsaka taka nesrecha pomeni manj ljudi, manj zhivine in tovora ter upochasnitev selitve. She vechji problem pa je padec morale ob prehodu prek mochvirnega sveta. Cholni lahko sicer pospeshijo proces, predvsem za prevoz vojske, saj je znano, da so bili v sploshni uporabi zhe v chasu neolitika. Pri prehodu poljedelskega zhivlja je problem prevoz zapreg in zhivine, ker je mozhen
le z uporabo splavov. Kakor je zapisal Clausewitz glede vojnih operacij, je jasno, da zhe sam pojav velike reke negativno deluje na ljudi. Videli smo, da je pripeljati tezhke vozove na breg Donave problem celo v idealnih razmerah. Tudi najmanjshi odpor lokalnega prebivalstva, slabo vreme ali pa kaka epidemija pri ljudeh ali zhivini (to je zelo verjetno) lahko ogrozi celotno selitev. Tudi che ne bi prishlo do druge velike shkode (ob zelo dobri organizaciji, za katero bi stala drzhava), je zamujanje neizogibna posledica. Vechina ljudi, ki je tedaj prishla na breg Donave, she nikoli prej ni videla tako velike reke, kaj shele, da bi jo prechkali. Tudi che je na voljo veliko izkushenih ljudi za realizacijo in organizacijo prehoda ter da je vse opravljeno tehnichno brezhibno, pride do drastichnega padca morale. Logichno je prichakovati, da bodo mnogi sploh odstopili od zachetnega nachrta. Bolje recheno, zelo verjetno je, da do tega lahko pride zhe mnogo prej, zhe v prvih tednih pohoda, in da bi se mnogo druzhin raje vrnilo takoj nazaj v prvotno domovino. Omenili smo tudi, da je eden od prvih pogojev, da je vedno dovolj chistih vodnih tokov ali pa vodnjakov za pitno vodo ter zadosti trave za pasho. Za vsakega kmeta pa je tak teren z obilo vode in pashnikov idealno mesto za naselitev. Po tistem, ko se je soochil z Donavo, zelo verjetno razmishlja, da bi bilo najpametneje, da se vrne na enega od teh krajev, mimo katerih je potoval.
Ko smo uspeshno prishli prek Donave, je pred nami she vsaj mesec ali dva poti do konchnega cilja. Naproti prihajajo vedno manj prehodni kraji, vedno vech je tezhav z vodo in s hrano za zhivino. Tudi che je vera v »obljubljeno dezhelo« she tako mochna, so vsakodnevne tezhave, s katerimi se srechujejo ljudje, eden od vzrokov, da se vedno vech ljudi zheli vrniti nazaj na obalo Donave ali na bregove njenih pritokov. Veliko bolj logichno je naseliti se na obmochju, kjer so razmere za naselitev ugodne, kot pa nadaljevati pot v neznano. Bolezni, lachna zhivina, pokvarjene zaprege — vse to povechuje nezadovoljstvo.
Del naroda, ki bi se tako naselil na novih obmochjih, bi s tem izoblikoval novo enoto in bi postal enakovreden staroselcem. Postal bi varuh svojega novega domovanj a.
Na podlagi vseh prikazanih dejstev je logichno, da bi le majhen del prvotne mnozhice vzdrzhal vse preizkushnje in prishel do konchnega cilja. Konchno shtevilo nikakor ne more biti vech kot 100.000 ljudi. V tem primeru je celotna akcija popolnoma nesmiselna, ker tako majhna skupina nima mochi, da bi s silo osvojila ozemlja, na katera se naseljuje. Nesmiselno je tudi prichakovati, da taka skupina lahko zlomi odpor staroselcev ali jih celo iztrebi. Tudi che bi bila na voljo taka moch in pripravljenost za ropanje in genocid, je nelogichno prichakovati, da bodo isti ljudje zhe naslednje leto postali pridni in miroljubni poljedelci, mirni podlozhniki drzhave, v kateri so premagali staroselsko prebivalstvo, ki si ga domacha oblast dolga leta ni mogla do konca pokoriti. Veliko realneje je sklepati, da so na cilj prishle le manjshe skupine druzhin, skupaj z vechjim shtevilom lastnih vojakov. Take skupine imajo veliko vechje mozhnosti, da premagajo vse tezhave zhe s tem, da dajo svoje vojake na razpolago novim vladarjem.
Tehnichno-fizichno uresnichljive selitve
Poleg analizirane selitve, ki jo zgodovinarji imajo za zgodovinsko resnico (pravzaprav edino resnico, ki velja za priseljevanje Srbov na danashnja obmochja), obstaja she nekaj tipov preseljevanja s prechkanjem Donave, ki so s stalishcha fizichno-tehnichnih pogojev popolnoma mozhni — vse v skladu s prejshnjimi trditvami v nashem eseju.
Migracija v vech etapah v blizhnje kraje, kjer zhive sonarodnjaki ali sorodna ljudstva istega jezika in obichajev. Take manjshe selitve se lahko zgode v krajshem chasu in z manjshimi rezervami hrane. Tovrstne selitve lahko podpirajo ali pa celo organizirajo drzhavne oblasti in ne povzrochajo odpora staroselcev. Take migracije v bistvu spominjajo na fizichne difuzijske procese in se analogno konchajo z vzpostavitvijo ravnotezhja — novi priseljenci se vkljuchijo v novo sredino in postanejo branilci novih domovanj.
Migracija vechje skupine poljedelcev z enega mesta in naselitev na drugo, redko poseljeno mesto. Take selitve podpira drzhava, ker hoche povechati proizvodnjo hrane, da bi tako dosegla povechanje shtevila prebivalstva in s tem rekrutov ter okrepljeno obrambo meja. Pri takih selitvah so mozhni premiki celih rodov oziroma manjshih plemen, s stareshinami in z vojsko, ki stopi v sluzhbo nove drzhave. Pri tem je ugodno to, da se priseljenci selijo na obmochje, kjer zhe zhive njihovi sonarodnjaki, ki so se semkaj priselili zhe prej ali pa so bili nekoch davno odtrgani od matice. Prebivalstvo take vrste navadno obdrzhi dolocheno obliko avtonomije. Lahko sicer zhivi na novem mestu tudi stotine let, preden se na primer s silo upre krshenju svojih pravic, o tem pa zgodovinarji pozneje pishejo, kot da se je dogajalo sochasno s priselitvijo. Primer velike selitve Srbov iz leta 690 je tipichen primer take selitve, ker se je dogajala s sistematichno pomochjo in podporo drzhave.
V dezhelah, kjer je vladala nomadsko-vojashka ali poljedelska tradicija, je prishlo vchasih tudi do naravnih katastrof, lakote, prenaseljenosti itd., nakar se je prebivalstvo ponudilo npr. sosednjemu vladarju v sluzhbo ali pa se je samo odpravilo na roparski pohod. Jasno je, da se je oblast v njihovi dezheli takih skupin v mirnih chasih otresala in jih je rada prepushchala kot najemnike drugim drzhavam. Take skupine so v novih drzhavah lahko tudi prevzele oblast, predvsem kadar so tam divjali boji za nadvlado med razlichnimi dinastijami. Vodje priseljenih skupin so lahko ustanovili svoje dinastije, po katerih so bile vchasih poimenovane cele drzhave, pozneje pa tudi narodi. Ti vladajochi sloji se lahko pozneje stopijo z lokalnim ljudstvom in prevzamejo njegov jezik (primer nastanka bolgarske drzhave) ali pa nasprotno. Najpogosteje jim je pri utrjevanju oblasti pomagala cerkev s svojimi prevodi svetih del bodisi v njihovem jeziku bodisi v jeziku domorodcev ali pa v latinshchini.
Mozhno je tudi, da se del takih skupin po smrti voditelja in v zhelji za novimi osvajanji poda v kakshno novo dezhelo in tam po istem »receptu« vzpostavi oblast. V vrsti takih dogajanj lahko pride do nastanka vech drzhavnih tvorb z istim
imenom (po vladajochem sloju), pri tem pa je lahko narod oziroma ljudstvo popolnoma drugega porekla, jezika in obichajev.
Zgodovinski zapisi belezhijo zgodovino vladarjev in vladarskih dinastij, sam narod pa se omenja le v spiskih davkoplachevalcev. Po nekaj stoletjih ljudstvo lahko pochasi tudi prevzame jezik vladajochega sloja, tako da kasnejshi zgodovinarji sklepajo, da se ni priselil le vladajochi sloj, ampak celoten narod. Analize v mojem zapisu pa dokazujejo, da so bile selitve celih narodov (takih, ki bi lahko prisilili staroselce pod svojo oblast) fizichno in tehnichno neizvedljive. Obichajni kritichni pristop v zgodovinopisju dopushcha, da so se neka preseljevanja »lahko zgodila« le, che je to zapisano v »porochilih ochividcev« (cheprav so zapisi nastali recimo shele po 330 letih, kakor npr. prav spis Konstantina Porfirogeneta). Priseljeni kmetje v tem »mentalnem eksperimentu« niso bili tako pametni, da bi si pri piscih, svojih sodobnikih, zagotovili pisana potrdila o tochnem datumu svojega prihoda.
Treba je pomisliti, ali bodo morda chez tisoch let za zgodovinsko resnico razglasheni npr. evangeliji, zdravnishki recepti, davchni izpiski, ljubezenska pisma ali narochene druzhinske rodoslovne kronike s ponarejenimi podatki, ki bodo takrat imeli veljavo »nedvoumnega dokaza« in bodo prichali o nekakshni »zgodovinski resnici«. Iz zgodovinskih knjig, ki so danes v uporabi, bi lahko sklepali, da so bili chlani roparskih tolp bolj uspeshni kot poljedelci (zdi se, da to velja zhe od Kajna in Abela do danes), saj so shirili svojo oblast na obrobja sredishch takratnega sveta, prevajali evangelije v svoj materni jezik (modificirano latinshchino), napisali mnozhico narochenih rodovnikov in zapisov, nakar so v ta novi jezik vpeljali tudi plemstvo, ga vsilili ljudem vedno novih generacij ter tako povechali matematichno verjetnost, da bodo zanamci njihove zgodovinske resnice obravnavali kot realne. Selitve manjshih skupin naseljencev niso nikoli pomenile nekega velikega problema, cheprav ni nobene logike, da bi take skupine v iskanju primernega mesta za naselitev preshle razdaljo npr. 1000 km. Edina logichna razlaga za podajanje narodov v tako groteskne podvige bi veljala le v primerih, ko gre za naselitev na obmochja, kjer so naseljeni sorodniki oziroma sonarodnjaki, na katerih pomoch lahko rachunajo novi doseljenci. V tem primeru so vse vnaprej prerachunane kolichine hrane in opreme znatno manjshe, gibljivost je veliko vechja in za samo pot je potrebno veliko manj chasa. Edina nevarnost pri tem je vechja mozhnost postati plen roparskih tolp, to pa se lahko nadoknadi s kombinirano selitvijo vech druzhin skupaj z vechjimi vojashkimi odredi, katerih namen je vstopiti v sluzhbo vladarjev nove domovine. Take selitve lahko rachunajo tudi na pomoch in podporo drzhave, v katero se selijo. Ko se tako naselijo na novo ozemlje, lahko zadrzhe svoj jezik in kulturo, ampak to le v primeru, ko se naseljujejo na pusta ozemlja ali pa na ozemlja, kjer so naseljeni sonarodnjaki.
Ko gre za selitev med ljudi drugachnega jezika in drugih navad, je edini nachin obstoja hitro prilagajanje okolju. Tudi che bi se pri takem doseljenem narodu nekaj chasa she ohranile njegove posebnosti, bi se zhe v naslednjih generacijah najverjetneje izgubile (morebiti bi se ohranile v druzhinskem krogu, v izrochilu, v
imenih ipd.). Torej je proces take migracije enak fizichnemu procesu difuzije; v danem okolju vodi kot vsi difuzijski procesi h konchnemu stanju ravnotezhja, to pa pomeni asimilacijo. Edina mozhnost, da se novopriseljeno prebivalstvo trajno obdrzhi kot prepoznavna etnichna skupnost v novem okolju, je v njegovi shtevilnosti. To pomeni, da mora priti do naseljevanja vsaj nekaj desettisochev ljudi v kratkem chasu in na nekem shirshem prostoru. V tem primeru se zachenjajo procesi, ki se jih ne da definirati kot difuzijo. Ti procesi pochasi najedajo jedro etnichne skupnosti, ga izolirajo in v konchni fazi spet privedejo do asimilacije. Da bi tak narod obstal v novi domovini nekaj stoletij, je nujno, da je dovolj shtevilen pri svojem prvem valu naseljevanja, da ima uchinkovit sistem vzdrzhevanja in ohranjanja narodne zavesti (kot npr. Judi) ali da se dopolnjuje s stalnimi doselitvami iz stare domovine.
So Srbi res prishli izza Karpatov?
V gornjih analizah konkretne »zgodovinske« selitve je s teoretichnega vidika prikazana neizvedljivost preseljevanja dolochenega naroda izza Karpatov na jug Balkana, na 1500 km dolgi poti v chasu enega samega poletja. Ves podvig deluje precej nelogichno, lahko rechemo, celo slaboumno, in analiza je jasno pokazala, da ni nobene verjetnosti, da bi se tako preseljevanje v resnici zgodilo. Ta konkretni primer je izbran za analizo zato, ker spis Konstantina Porfirogeneta govori prav o takem preseljevanju Srbov leta 626, in to se she danes jemlje kot neizpodbitno zgodovinsko resnico. Avtoriteta tega spisa je tolikshna, da zhe na zachetku vsake zgodovinske analize onemogocha kakrshen koli dvom o verodostojnosti trditev bizantinskega cesarja. Isti spis poleg tega govori tudi o tem, da vechina priseljenega prebivalstva ni bila zadovoljna z novo domovino, ampak je zahtevala od cesarja nova napotila, se po prejemu soglasja she isto leto preselila v Dalmacijo in se tam tudi za stalno naselila. Uresnichljivost take nove selitve v kraje, ki so oddaljeni she nadaljnjih 1000 km, pa je sploh brez vsake logike; ta selitev bi se namrech morala zacheti jeseni in se konchati pred prihodom zime (praktichno v nekaj tednih, brez vsakrshne rezerve hrane), ne da bi bil uposhtevan she potrebni chas, da zadevna proshnja pride do cesarja ter da se njegova milost s tem strinja in poshlje odgovor. Ta dodatni vidik je izredno vazhen, ko ocenjujemo cesarjev dokument v celoti.
Prichujoche analize potrjujejo, da se mnozhichna selitev Srbov v danashnjo domovino leta 626 ni mogla zgoditi tako, kot to trdi uradna zgodovinska veda. Tudi ne moremo absolutno trditi, da se difuzijski procesi niso odvijali tako hitro in da nikoli ni moglo priti do vechje kulturne in jezikovne diskontinuitete. Najboljshi dokaz za to je mnozhica toponimov, za katere velja, da so jih pustili prejshnji prebivalci, narodni obichaji, glasba, narodna nosha, imena orodij in hishnih predmetov itd. Che vsa ta dejstva zdruzhimo z dejstvom, da so Srbi vseeno uspeli obstati kljub stalnim bojem za obstanek (ob hkratni trditvi v istem spisu, da so prishli na ozemlje oslabljeni in neorganizirani), je torej jasno, da so bili v chasu prvega prihoda (che so se resnichno priseljevali) izredno shtevilni.
Analize procesov, ki naj bi se odvijali v pogojih, kakrshni so morali obstajati v chasu velike selitve Srbov na Balkan leta 626, ki pa so na podlagi trditev v spisu cesarja Konstantina Porfirgeneta postali nesporna resnica in celo dvignjeni na nivo absolutne dogme, brez vsakega dvoma dokazujejo, da je bila taka selitev s tehnichno-fizichnega vidika popolnoma nemogocha, enako tudi vse druge selitve v chasu tako imenovanega »velikega preseljevanja narodov«. Kolikor na osnovi drugih zanesljivih virov lahko domnevamo, da je do nekega preseljevanja kljub vsemu prishlo, je jasno, da je shlo za proces difuzije brez spremembe strukture prebivalstva. Selitve vladarskih hish in dvorov ter vojashkih skupin kakor tudi shirjenje raznih verskih, politichnih, kulturnih in drugih vplivov — vse to se je seveda dogajalo in v luchi prikazane analize teh premikov ne zanikamo. Che je torej Porfirogenetov zapis kljuchni dokaz za teorijo o naselitvi Srbov leta 626, so vsi iz tega izpeljani sklepi dvomljivi. Potemtakem moramo poiskati in najti zanesljive dokaze za teorijo o doseljevanju ali pa jo moramo revidirati. Che je spis cesarja Konstantina Porfirogeneta prishel do nas v obliki prepisa oziroma kopije v bistvu vsebinsko resnichnega originala in che res opisuje dejanski dogodek, ima to besedilo vrednost le v primeru, da je shlo morda zgolj za selitev vladarskega dvora v spremstvu omejenega shtevila prebivalstva in vojashkih formacij. Ne smemo pa izkljuchiti mozhnosti ponaredbe tega dokumenta, kajti za to so obstajali tako vzroki kot motivi v teku stoletij od njegovega nastanka pa do zgodovinskih trenutkov, ugodnih za zlorabo. To je v nekaterih analizah preprichljivo dokazano ali pa vsaj dokazljivo. Se pravi, da so se Srbi naselili na obmochja, kjer je zhe zhivelo prebivalstvo s sorodnim jezikom in sorodnega porekla, ki pa je v teku zgodovinskih procesov izgubilo avtonomno vladavino, zato je sporazumno z bizantinskimi oblastmi prishlo do priselitve vladarja iz sorodne vladarske hishe. Noben del tega Porfirogenetovega spisa ne oporeka taki interpretaciji, zato ni nikakrshnega dvoma o pravilnosti takega sklepanja. Problem nastane, ko uposhtevamo dogmatsko stran teh navedb, na podlagi katere so nastale shtevilne »zgodovinske resnice«, vse v shkodo srbskega naroda. Moja analiza se popolnoma sklada z rezultati shtevilnih odkritij razlichnih znanstvenih disciplin zadnjih nekaj desetletij, ki kazhejo na nevzdrzhnost ugotovitev uradne zgodovine na podlagi tega spisa. Predvsem gre za rezultate raziskav jezikoslovcev, ki so konec prejshnjega stoletja dokonchno potrdili teorijo kontinuitete,2 v kateri so zdruzhene zhe od prej znane teorije o avtohtonosti Slovanov na obmochjih, kjer zhive tudi danes, in o njihovi pradomovini v Podonavju in na Balkanu ter o njihovem nedvomnem indoevropskem poreklu. Tako imajo lingvisti she dodatne argumente za potrditev zgodovinske resnice, da je bila navzlic vsem razlichnim teorijam pradomovina Indoevropejcev v prostoru Podonavja, Balkana in Male Azije.
Iz srbshchine prevedel in priredil Milan V. Smolej
1	To je ena tretjina celotne povrshine danashnje drzhave Slovenije
2	Predvsem dela italijanskega znanstvenika Maria Alineia, npr. knjiga Origini delle lingue d' Europa (1996), ki nedvomno potrjuje tudi avtohtonost Slovencev. (Op. prev.)
Za zgodovinski spomin
Andrej Lenarchich
INVEKCIJE, KOREKCIJE
PRORACHUNSKA ZGODOVINA IN NJENI ZGODOVINARJI
Ne morem si kaj, da ne bi rekel she kakshne svoje na temo "prorachunske zgodovine" (in sploh vse etablirane — pach po primerih z zagrebshke univerze, o katerih te dni, sredi septembra 2008, porochajo mediji), te v glavnem podkupljene, s kupljenimi papirji nashemljene in napihnjene kvazistroke.
Ko sem pred leti prebiral Napoleonove reminiscence in modrovanja, zapisana na Sveti Heleni, sem dostikrat kar ostrmel. Seveda je sploshno znano, da je bil Napoleon izjemno polihistorsko formiran intelektualec in njegove zasluge pri genezi modernih znanosti in ved so velikanske. A prav zato, ker gre taki osebnosti verjeti dosti bolj kot etabliranim korifejam, je bilo (vsaj) zame shokantno, ko sem prebiral njegove besede, kako se je ob preiskovanju najstarejshih virov preprichal, da je prav gotovo vse, kar je starejshe od 9. stoletja, chisti ponaredek, najvechkrat plod bolnega uma she bolj bolnih (in pokvarjenih) individuov po kloshtrskih skriptorijih. Uposhtevaje nesporno dejstvo, da je na svojih pohodih odkrival stari Egipt, je povsem logichno, da je dodobra prebrskal stare evropske arhive (in jih dal prebrskati, jasno! — saj je tudi spodbudil razvozlavanje hierogolifov ...).
Naj se chlovek odlochi verjeti to ali ono, zdravemu razumu se upirajo vech kot ochitna zgodovinarska pretiravanja, pa naj gre za cezaroidne vojashke blodnje o tisochih in tisochih ladij, desettisochih in stotisochih vojshchakov itd. Prav verjetno je vsa zgodovina tistih chasov ena sama "carmina burana" (seveda pisana post festum, po hektolitrih alkohola in trumah dechkov in devichic ...).
V tisti moji Slovenski zgodbi in Kratki zgodovini sem postavil, da naselitvene blodnje najbolj diskvalificira/razkrinka preprosto uposhtevanje naravnih danosti okolja, v katerem Slovenci she danes zhivimo. Tukaj s premikanjem ljudstev nihche nich ne pridobi oziroma je to neizogibno samomorilsko, ker si mora chlovek v teh krajih mozhnost prezhivetja shele ustvariti — vire iztrgati Naravi, tj. njive, pridelek, zaloge ... Samo popoln idiot si more predstavljati, da so mnozhice od nekod prishle in se kar nenadoma "imele fajn"; predvsem se je tisti, ki je PRED NJIMI iz neprijazne dezhele s trudom ustvaril "nebesa pod Triglavom" — njive, polja, zhitnice, kozolce, senike, hleve, zelnike — presneto odlochno upiral vsakemu, ki je ogrozhal "pridobitve". Prav gotovo pa se prebivalci step, s svojimi navadami, prilagojenimi razmeram v stepah (selitve za pasho, nobene njive in she manj kakshna zaloga!), niso imeli za kaj seliti v obmochje snezhnikov, kjer je bilo zhe od dalech razvidno, da tam nimajo kaj iskati s svojimi chredami. Naselitvene marnje se torej lahko kotijo le v bolanem akademskem umu, ki iz svojih foteljev vidi zgolj (svoje) banchne rachune.
Napisal sem tudi, da je vsaj za nasho "avstrijsko" (bolje: habsburshko!) okolje chisto mogoche, da se je predstava o "prihajachih z Vzhoda" — iz Ukrajine — porodila na preprostem, resnichnem podatku o udelezhbi Polovcev (Ukrajinci, vendar pleme turshkega porekla, im. tudi Kumani, ostanki madzharizirani) pri zadnjem, odlochilnem spopadu Rudolfa Habsburshkega s cheshkim kraljem Otokarjem II. za karantansko dedishchino (Rudolfova zmaga pri Durnkrutu, Moravsko polje, 26. avgusta 1278, Otokar ubit med begom; v zdaj avstrijskem D. she danes svechanosti ob obletnicah bitke).* Za ta spopad je shvabski potentat Rudolf, kateremu so se pri njegovem pohodu na Karantanijo (Ostarrichi) upirali celo njegovi rojaki, shvabski grofje, ki so od karlmanskih chasov upravljali dezhelo in postali povsem lojalni (slovenski) domorodci ter so bili zvesti Otokarju, dedichu karantanskega vojvodstva s Shtajersko, Koroshko in Kranjsko (porochil se je z vdovo zadnjega vojvoda Babenberzhana), moral prositi za pomoch Madzhare in Polovce. Shele z njihovo pomochjo je potolkel Otokarja. Seveda pa je po zmagi potolkel, pregnal, razlastil stare frankovske grofe, ki niso shli z njim, na njihove posesti pa je naselil svoje zveste polovske pomagache. Ti novi "grofje" so bili podlaga "naselitveni shtoriji", saj so resnichno prishli izza Karpatov, povrh pa plebs (Volk) tako ali tako nikoli ni shtel kot pomemben dejavnik. Zgodovina je bila do najnovejshih chasov skoraj izkljuchno zapisovanje rodovnikov in hagiografij plemichev. Ni dvoma, izdaten populacijski pljusk je tedaj prishel izza Karpatov v nashe kraje. Da je bila "kolaboracija" Habsburgovcev z Madzhari stoletna praksa, je sploshno znano, ukrajinsko soudelezhbo pa ne nazadnje dokazuje njihova vechkratna "pomoch" tudi kasneje — morebiti je najbolj znana zmaga pod poveljstvom poljskega kralja nad Turki pri Dunaju.
Je pa zagotovo "preseljevanje" kontinuiran proces, a v obsegu in na nachin, ki ustreza okolishchinam. Ni dvoma, da so ljudje zapushchali PRENASELJENA okolja v ugodnejshih podnebnih pasovih in se umikali na manj ugodna obmochja, na sever, v hladnejshe kraje. In to seveda ozmotichno, pochasi, za sodobnika praktichno neopazno. Karlmajsko bujno domishljijo blutundbodenskih nacikvazimislecev z bregov Odre, Nise in Labe je nedvomno burilo divjanje tolp, ki so z vzhodnih stepskih podrochij resnichno pljuskale dalech proti Zahodu. Le da vse to — vkljuchno z velikim "Atilo et consortes" — ni shtelo dosti vech, kot je lahko uzrlo oko v enem pogledu. Gotovo je bilo pri opisovanju veliko pretiravanja, ki je enako uchinkovito pomozhno sredstvo za pomnjenje dejstev kot ritem in melodija za besedilo (zato svetopisemski verzi!), pa ljudske "pripovedne" pesmi in eposi itd.
* Rudolf je Polovcem narochil, naj kralja Otokarja umorijo, in to so tudi storili. Ta dogodek tudi pomeni konec viteshtva v bitkah, kajti do takrat se nikoli ni zgodilo, da bi kakega kralja naklepno umorili po spopadu. Ta Rudolfov nezaslishani zlochin je bil tudi vzrok, da ni uresnichil svoje najvechje zhelje, da bi bil kronan za rimsko-nemshkega cesarja. Papezh ga namrech zaradi umora kralja Otokarja ni hotel kronati. Za nasho zgodovino pa je ta umor posebej pomemben, kajti Rudolf je prej zhe enkrat premagal Otokarja. Znova se ga je lotil in poskrbel za umor zato, ker zgolj zmaga nad »karantanskim knezom« ni zadostovala, da bi to
postal Rudolf. Ta je hotel biti knez te »Vzhodne dezhele« (Ostarrichi, staro ime Avstrije, Österreich) zato, da bi bil lahko »rimski cesar«, za cesarski prestol pa je bil pretendent tudi Otokar (ostali »volilni knezi« ali »Kurfürsten« so bili zhe »oddadni«). Zato je ochitno moral Otokarja umoriti (porochiti se z njim pach ni mogel, kakor je Otokar s poroko z vdovo iz izumrlih Babenberzhanov pridobil knezhjo legitimiteto). Rudolf je moral odstraniti vse druge upravichence do »knezhjega kamna« in tudi njemu nenaklonjene »volivce«, namrech velikashe iz shvabskega plemstva »prvega vala« iz 9. stoletja, da si je lahko na svojo glavo posadil karantanski vojvodski klobuk. To mu je uspelo z uvozheno »ukrajinsko« (polovsko) volilno enoto ... (Op. avt.)
JANSHEVO »HRVASHKI VRNJENO OZEMLJE«
Na prvi strani Dela, 15. septembra 2008, so bile objavljene besede Janeza Janshe: "Vse hrvashko ozemlje, ki je bilo po Rapallski pogodbi prikljucheno Italiji je bilo vrnjeno Hrvashki."
Che je to resnichno izrekel prvi uradnik v drzhavi, in to celo na proslavi obletnice prikljuchitve Primorske, potem je to shkandal prve vrste, ki seveda povsem razkriva, zakaj Slovenija izgublja na rachun juzhne sosede. Besede, ki jih je izrekel Janez Jansha, so neresnica par excellence. Noben del ozemlja, ki je po pogodbi iz Rapalla pripadlo Italiji, nikoli v zgodovini ni pripadal Hrvashki in ga seveda nikoli (!!!) ni bilo mogoche "vrniti Hrvashki"! Che izvzamemo beneshko upravo, ki je z istrskih obalnih obmochij dokonchno izginila v 19. stoletju, je vse to ozemlje bilo vso znano, dokumentirano zgodovino pod upravo dezhel Kranjske in Primorske z avtonomnim mestom Trst. To so bile slovenske dezhele znotraj habsburshkega imperija. Da je bilo tako, dokazuje ne nazadnje — che kdo ne verjame dokumentom — dejstvo, da Napoleonu niti na misel ni prishlo, da bi upravo teh ozemelj lociral v Zagreb, marvech je za sedezh Ilirskih provinc (oz. Ilirskega kraljestva), ki so obsegale poleg omenjenih dezhel in Trsta tudi vso vzhodno obalo Jadrana vkljuchno z Dubrovnikom in Boko Kotorsko, dolochil Ljubljano.
Do leta 1945 nich od omenjenega ozemlja ni bilo pod upravo Zagreba, niti mesto Reka, ki je bila shele z nastankom dvojne monarhije leta 1867 izrochena Budimpeshti kot madzharsko pristanishche. Shele takrat so bile tudi zgrajene prometne povezave, vkljuchno z zheleznico, a ne Reke z Zagrebom, marvech z Budimpeshto.
Poslanci, izvoljeni v Dalmaciji, Primorski in Kranjski, so do leta 1918 sedeli skupaj v dunajskem parlamentu, poslanci Hrvashke pa v madzharskem parlamentu v Budimpeshti. Z Rapallom je ozemlje Dalmacije, razen Zadra, pripadlo Jugoslaviji, ne Hrvashki, ki je nastala shele s pomochjo Hitlerja in Mussolinija leta 1941.
V okolishchinah, ko sosednja drzhava brezobzirno krshi vse dogovore in sistematichno zganja grabljivo ozemeljsko politiko "gotovog china" na shkodo Slovenije, je takshno neresnichno govorjenje visokih slovenskih uradnikov shkodljivo dejanje brez primere, ki pa jasno odkriva, kje tichijo vzroki za nastalo situacijo v odnosih z juzhno sosedo.
Iz zgodovinskega spomina
Lucijan Vuga
VENETI V TROJI
(VI)
SKRIVNOSTNI HETITI - OD KOD SO PRISHLI?
Po tradicionalni legendi, ki jo je povzel zhe Herodot, je v Egiptu vzcvetelo memfijsko kraljestvo, Menes naj bi bil prvi faraon celotnega Egipta, ko mu je nekako med 3500 - 3300 pr.n.sht. uspelo zdruzhiti vsa ljudstva nilske doline v enotno drzhavo; s tem je uveljavil faraonsko avtoriteto na shirshem ozemlju. Vzpodbudil je obsezhna namakalna dela, da je pospeshil poljedelstvo, na Sinaju je odprl vrsto rudnikov bakra, v Nubijo je poslal zlatokope ter iz Libanona dal dovazhati cedrovino ... Cheprav sta prvi dve dinastiji faraonov imeli sedezh v Thisu v zgornjem Egiptu, je Menes, iz tretje dinastije, dal zgraditi mesto Menfi, okoli dvajset kilometrov od danashnjega Kaira, na levem bregu razvejanja nilske delte, na zemljishchu, iztrganem reki s pomochjo velikanskega jezu, imenovanega "Beli zid", po katerem je Menfi dobil ime "Mesto belega zidu". Tedaj so v Mezopotamiji shele nastajali pogoji za ustanovitev kraljestva v Lagashu, ki je zazhivelo shele petsto let kasneje. Pach pa so na Kreti zhe s pridom uporabljali bakrena orodja in opazen je bil hiter napredek, dasi je do palach v Knososu in Festu manjkalo she tisoch let. Na Balkanski polotok naj bi zacheli polagoma, a vztrajno prodirati Indoevropejci, za katere se je kasneje razshirilo ime Heleni in she kasneje Grki. Takshno sliko dobimo iz standarnega zgodovinopisja. Kaj pa se je tedaj dogajalo v Mali Aziji in kakshen je bil tamkajshnji razvoj? Anatolija je prvotno grshko ime, s pomenom »sonchni vzhod«, za polotok vzhodno od Egejskega morja, ki ga danes imenujemo tudi Mala Azija. Za nashe razmish-ljanje je smotrno, da takoj zachnemo s Hetiti, in che na kratko povzamemo, naj bi se stvari dogajale takole: V enem od plodnih podolij, na obrobju sicer hladne in pustinjske anatolske planote, natanchneje, vzdolzh reke Halis (danes Kizilirmak), so okoli leta 2500 pr.n.sht. zhiveli Hetiti ali Khati (Egipchani so jim rekli Heta, Biblija pa jih pozna pod imenom Kittim), katerih zgodovina she vedno buri duhove in je kljub narashchajochemu zanimanju she v dokajshnji meri nerazkrita. Hetitska civilizacija je ena poslednjih, ki je zachela razkrivati svoje skrivnosti, v katere jo je zavil zgodovinski razvoj pred priblizhno tremi tisochletji, saj se je o njej zachelo govoriti shele po Napoleonovi ekspediciji v Egipt, ko je Champollion s svojim postopkom branja hieroglifov omogochil razvozlavanje dragocenih napisov Ramzesa II., ki so jih vklesali po njegovi (zelo dvomljivi) zmagi nad Hetiti pri Kadeshu ter so jih nashli v zbirki iz Tel el-Amarne. Odtlej se je razplamtelo hlepenje po globljem poznavanju zgodovine in civilizacije tega ljudstva. To je kasneje privabilo na anatolska vishavja shtevilne odprave. Vendar so prishle prve zanesljivejshe novice shele leta 1906, po izkopavanjih Nemca Uga Wincklerja v okolici Boghazkoja v antichni Kapadokiji, nedalech od sedanje Ankare. Tam je
odkril ostanke mesta Hattusas, Hatusha, prestolnice hetitskega imperija. Njegov uspeh je bil toliko pomembnejshi, ker je v isti sapi prishla na dan pravcata skladovnica popisanih glinenih ploshchic (del drzhavnega arhiva), ki so vsebovale temeljne zapise in dokumente o hetitski notranji in zunanji politiki.
Najstarejshe civilizacije na Blizhnjem vzhodu — okoli sredine 2. tisochletja pr.n.sht.; uposhtevati je treba, da se je v stoletjih pred tem in po tem marsikaj dogajalo in spreminjalo. (Povzeto po: Zgodovinski atlas sveta, MK, Ljubljana, 1994)
Za zgodovino Male Azije je bila ta najdba izredne vrednosti, ker so se tu dobljeni podatki dali primerjati z onimi v Bibliji ter z zhe znanimi asirskimi in babilonskimi dokumenti, zlasti tistimi iz druge polovice 2. tisochletja pr.n.sht. ter prvih stoletij 1. tisochletja pr.n.sht.; to je bilo obdobje mochnega prepletanja hetitskega in asirskega dogajanja. Kot je she marsikaj nejasno o gibanju ljudstev na tem shirshem prostoru, tudi za Hetite ne vemo, od kod so prishli, toda vse kazhe, da lahko z dokajshnjo verjetnostjo postavimo njihovo pradomovino na obmochje ravnic severno od Kavkaza, nad Chrno morje in morda vse do srednje Evrope ali celo v samo Anatolijo! Videti je, da so bili sorodni Armencem, vzhodnim sosedom. Naseljeni so bili v osrchju maloazijskega polotoka, kjer je zhe zhivelo neko ljudstvo (ali vech ljudstev!), in domnevajo, da so po njih privzeli ime: Hati. V
zachetku 2. tisochletja pr.n.sht so se zacheli shiriti, vojskovali so se s shtevilnimi sosednjimi drzhavami. Med najpomembnejshimi hetitskimi voditelji tistega obdobja je znan Anitta, ki si je najprej zagotovil naslov velikega kralja-kralja kraljev (kar pomeni, da so obstajali she drugi kralji, in to si je vredno zapomniti zaradi nadaljnjega razpleta dogodkov), nato pa osvojil mesto Hattusa, Hatusha, ob srednjem toku reke Halis, ki ji je bilo namenjeno postati prestolnica obsezhnega imperija.
Hatusha — hetitska prestolnica, Levja vrata, 14.-13. st. pr.n.sht.
Toda shele Labarnash je po shtevilnih krvavih bojih dokonchno zasnoval hetitski imperij in si s tem zagotovil pomembno mesto v zgodovini, tako cenjeno in sloveche, da so ga vsi njegovi nasledniki pristavljali k svojemu imenu, kot so si kasneje v Rimu dodajali naziv »cezar« po slavnem Cezarju.
Da bi razumeli posebnosti hetitske druzhbene ureditve in tudi sicershnjega dogajanja na Blizhnjem vzhodu, si velja ogledati nekaj podrobnosti. Cheprav je bil veliki kralj vrhovni monarh, ga ne smemo primerjati z vzhodnimi, absolutnimi vladarji tistega chasa v Egiptu, Asiriji in Babiloniji. Zanje ni veljala nikakrshna omejitev, pri Hetitih pa je imela pomembno besedo skupshchina plemenitashev, ki je tudi volila suverena.
Druga posebnost je fevdalna organizacija lokalnih principatov : plemichi so svojo oblast nad dolochenimi podrochji izvajali v imenu suverena, kateremu so bili zavezani. Poleg teh so obstajali she vladarji vazalnih drzhav, prikljuchenih med osvajanji, ki so v skladu z mirovnimi sporazumi sicer priznavali hetitsko nadoblast,
odvajali dajatve, poshiljali chete v centralno armado in podobno, vendar to ni bilo znamenje njihove popolne odpovedi samostojnosti. To v sploshnem ni delovalo razdiralno, kar dokazuje vechstoleten obstoj drzhave, prav nasprotno, vzpodbudno je delovalo na rezhim vladavine, k temu pa je prispevalo she uchinkovito uradnishtvo, ki je uspeshno povezovalo oddaljene in raznorodne dele imperija, podobno kot v sosednjih mezopotamskih drzhavah. Razmere pa so se spremenile ob chedalje bolj zagrizenih poskusih Egipchanov in Asiro-Babiloncev, da si podrede Hetite; izkorishchali so pritajene tezhnje vazalnih drzhav po osamosvojitvi in jih podpihovali. Fevdalni red je pokazal svoje slabosti, lokalni veljaki so si prigrabljali chedalje vech oblasti; to je veliki kralj skushal uravnotezhiti tako, da se je razglasil she za vrhovnega verskega voditelja, za bozhjega predstavnika in izvajalca njegove volje na svetu (toda tudi pri tem se je razlikoval od sosednjih monarhov, nikoli ni postal zhivechi bog, bozhanstvo je postal shele po smrti, ko so razglasili, da "je shel med bogove").
Toda v obdobju vzpona so Hetiti prvotnemu ozemlju okoli Halisa postopoma prikljuchevali chedalje obsezhnejsha podrochja, ki so kmalu zajela celotno Frigijo in Kapadokijo; prav to je najbolj vznemirjalo sosednja kraljestva, ki so vechkrat poskushala zavreti hetitski razcvet.
Med suvereni tega prvega hetitskega imperija, znanimi za obdobje od okoli 1800 do 1560 pr.n.sht., je tudi Mursilish I., ki ni le zavzel Alepa (v danashnji Siriji) in tako uspeshno izpeljal namere zhe svojih predhodnikov, temvech je celo vdrl v Mezopotamijo, kjer so ga mikala prostrana zhitna polja in koshati drevesni nasadi shtevilnih sadovnjakov. Z bojem je zavzel Babilon in odstavil slovecho Hamurabijevo dinastijo, vendar je le kratek chas uzhival slavo zmage. Umrl je le malo za tem, ko se je vrnil s pohoda (1590 pr.n.sht.); to je morda povzrochilo skorajshnji hetitski umik v Anatolijo. Toda nesoglasja in spopadi tako z Babilonijo kakor z Egiptom so se nadaljevali she dolga stoletja in tudi Hetiti so spretno izrabljali notranje tezhave nasprotnikov; nenehno so prehajali iz defenzive v ofenzivo, to pa odrazha dosezheno politichno zrelost zdruzhenih plemen v Anatoliji, ki se niso vech borila zgolj za prezhivetje, ampak so prevzemala vlogo tretje velesile na tem prostoru.
Ob tem ostaja uganka, zakaj se Hetiti niso zanimali ali, bolje recheno, zakaj niso prodirali na grshka in egejska ozemlja v njihovi neposredni blizhini na zahodu ter na rudonosni Balkan in tamkajshnjo Trakijo? Ali je
mogoche delni odgovor zgolj v dejstvu, da so bili ti kraji takrat zaostali (?) in revni (?) (kot bi radi prikazali nekateri zgodovinarji, a temu nasprotujejo zlasti sodobni arheoloshki dokazi), zato so Hetiti svoje sile raje usmerjali tja, kjer so si obetali bogastvo ali plen, ali pa je bil morda v igri poseben status teh zahodnih sosedov, ki bi utegnili stisniti Hetite v kleshche z zahoda, che bi se njihovi juzhni nasprotniki uspeli uchinkoviteje zoperstaviti hetitskim vpadom? Morda je kljuch prav Troja, che je res, kar trdijo nekateri zgodovinarji, da je ta bila hetitska vazalna drzhava in se je s trojansko vojno naposled celo konchala hetitska era. Lahko je veliko resnice v tem, da je Ahajcem (Grkom) shla bolj v nos hetitska moch, namrech nevarnost, da se bodo Hetiti enkrat le spravili tudi nad Grchijo oziroma egejske otoke, kakor pa da bi Troja za Grke predstavljala resno grozhnjo.
Tudi domneva o kontinentalni miselnosti Hetitov, chesh da niso imeli brodovja, ne bo povsem drzhala; che to velja za njihov osrednji del, ne velja za njihove obmorske vazale. Dejstvo, znachilno za njihovo strateshko usmerjenost proti razvitemu in bogatejshemu vzhodu, je prodiranje chez Orontes vse do Palestine, Damaska in Babilona, a se tam niso dolgo zadrzhevali, le toliko, da so si nagrabili plen (pri chemer se niso prav nich razlikovali od sosednjih drzhav), ne da bi nad temi ozemlji zavladali. Res je, da posamezni zgodovinarji vidijo v tem le hetitsko modrost, ki jim je velevala zadrzhanost, da jih pohlep po chedalje vechjih ozemljih ne bi zaslepil do mere, ko bi jim spricho razsezhnosti imperija ushel iz rok nadzor nad oddaljenimi obrobji. Da je taka domneva morda upravichena, kazhe tudi nadaljnji razvoj dogodkov, tedaj namrech, ko so hetitski imperij zachele pestiti notranje tezhave.
Hetitski oltar v Eflatum Pinar, nedalech od jezera Beysehir; na chelni strani spomenika, imenovanega tudi »kraljeva vrata«, so vklesane figure, ki podpirajo krilate sonchne kolute.
Kljub temu, da lahko oznachimo ta chas za obdobje najvechjega obsega hetitske oblasti, je sledilo poldrugo stoletje (1590-1450 pr.n.sht.) popolne »zgodovinske teme« ter kasneje dolgotrajen zastoj in nazadovanje hetitske drzhave. Sovpadanje s podobnimi tezhavami v Egiptu, ki je padel pod nadvlado Hiksov, nas utrjuje v razmishljanjih, da so bile prav notranje zadeve tiste, ki so narekovale hetitsko zunanjo politiko. Hetitska drzhava je bila namrech neke vrste (kon)federacija razlichnih plemen in ljudstev, ki so ohranjala dokajshnjo stopnjo samostojnosti (z lastnimi kralji!), vkljuchno s pravico do odcepitve, to pa je bilo zelo dolgo zgolj »na papirju« (oziroma na ploshchicah). Ko so se notranji odnosi zaostrili, je zmanjkalo energije za ekspanzijo.
Po temachnem vmesnem obdobju ponovno zablesti za celo stoletje 1450 - 1350 pr.n.sht. vojashka uchinkovitost Hetitov, ki jim je zlasti za chasa Supiluliumashija
(Subbiluliuma) omogochila razshiritev njihovega vladarstva na zahodu skoraj, toda ne povsem (?), do Egejskega morja, na vzhodu pa chez vse Mitanijce ter na jugu nad Kilikijo in Palestino. S tem so prestopili skrajno chrto, tega pa Egipchani niso vech mogli dopushchati, saj so si komaj opomogli od spopadov, s katerimi so se reshili Hiksov. Do izziva, ki je bil neizogiben, je prishlo pri kontroverznem Kadeshu (1296 pr.n.sht.) na reki Orontes; po dolgotrajnih pogajanjih se je leta 1278 pr.n.sht. konchalo z mirovnim sporazumom med Kattousilom in Ramzesom II. Sloviti in za zgodovinarje dragoceni sporazum so nashli v Boghazkoju, v zhe omenjenem drzhavnem arhivu glinastih ploshchic.
Ni povsem pojasnjeno, zakaj je po tem sledil zlom. Proti koncu 12. st.pr.n.sht. se zhe kazhejo prva znamenja razpada, ki se je konchal s skoraj popolnim izginotjem (?!) pomembne hetitske civilizacije.
V 12. st.pr.n.sht. so si sledili chedalje mochnejshi pritiski z Balkana; Arijci, Frigijci in Misi ter t. i. »ljudstva z morja« so prek Anatolije vdirali v Sirijo in Palestino vse do Nila in resno ogrozhali Egipt. Vsi ti so zadali poslednji unichujochi udarec od vojn zhe hudo izchrpanemu hetitskemu imperiju, ki je za vselej izginil. Nastala je mnozhica neodvisnih drzhavic, med katerimi so bila kraljestva Mizijcev, Frigijcev, Lidijcev na severu in Sirije na jugu. Tem drzhavicam je grozilo, da postanejo lahek plen sosednjih velikih sil, med katerimi so bili prvi Perzijci, nato pa so nastopili she Hebrejci in Asirci, ki so si jih konchno uspeli podrediti v 8. st.pr.n.sht. Med drzhavami, ki so na neki nachin nadaljevale s hetitsko tradicijo in so vredne posebne omembe, sta Frigija in Lidija, ki sta nekaj stoletij kasneje celo prevzeli vlogo post-hetitske dominacije nad Malo Azijo.
Tako je na kratko videnje dogajanj in ne bo odvech, che she nadaljujejmo z nekaterimi menji zelo avtoritativnih zgodovinarjev, a ne zato, da bi jim kar slepo verjeli, marvech da na ta nachin takoj sezhemo v jedro problema, ki ga bomo potem soochili z nasprotnimi tezami.
Spet moramo zacheti z izvorom Indoevropejcev, saj je od takega ali drugachnega izhodishcha odvisno nadaljevanje zgodbe.
Torej, uveljavljeno mnenje je, da so ene skupine Indoevropejcev odshle proti Italiji in zahodni Evropi, medtem ko so druge, ki so se odpravile proti vzhodu, prishle do Indije. Selitve indoevropskih ljudstev naj bi sodile v sklop migracijskih gibanj na obsezhnem evrazijskem prostoru in so zhe spricho tega toliko bolj zapletene, saj naj bi pri tem prihajalo do medsebojnih vplivov, ki se poznajo tudi pri t. i. srednji selitveni plasti, ki jo sestavljajo ljudstva grshkega, makedonskega, trashko-frigijskega in ilirskega narechja; ta naj bi po nizu poskusov prodrla na Balkan, v Anatolijo in she naprej, kot se je zachelo vzachetku bakrene dobe. Che smo za Grke zhe izrazili domnevo, da sta se minojska (kretska) in mikenska (celinska, grshka) kultura razvijali nekako vzporedno, so ju v mnogochem zmotili valovi novih priseljencev Ahajcev-Dorcev v zachetku 16. st.pr.n.sht., a tudi Makedoncev in Trachanov, ki so zasedli vzhodni in severovzhodni del Grchije, vendar naj bi jih od tam kasneje izrinili Iliri, ki so napredovali naprej proti jugozahodu Balkanskega polotoka. Delu Trachanov ni preostalo drugega, kakor da so prekorachili Helespont in Bospor ter poselili shirna ozemlja zahodne in srednje Anatolije. Krizhali so se z domachini, Kapadochani, Paflagonci in Kilikijci, ki jih
omenjajo arhivi glinastih tablic, najdenih med izkopavanji. Te je Homer shtel za sosede Trojancev (Hlada, III,184), iz chesar je mogoche sklepati, da so bili Frigijci v Mali Aziji najpozneje v 13. st.pr.n.sht. (ko naj bi se godila trojanska vojna). Zlasti pomembni so bili tisti Frigijci, ki so skupaj z ostalimi ljudstvi prishli z Balkana in priblizhno leta 1250 pr.n.sht. okoli Assuve ustanovili zvezo proti Hetitom (v tej zvezi so izrecno navedeni Dardanci, Mizijci in Likijci).
Za Frigijce obstaja teza, da so nastali s spojitvijo Askancev, anatolskega predlndoevrop-skega ljudstva, in priseljenih indoevropsklh Brigijcev trashkega rodu, kar gre sklepati po njihovem imenu (Brigi=Frigi), ki se ujema z imenom dardanskega plemena, zhivechega v Trakiji. Sprva naj bi si bili uredili sredishche v Gordiju, v dolini Sangarija, zatem pa v Nakoleji, ter se razshirili vse do reke Halis na vzhodu in Egejskega morja na zahodu. In priblizhno v tistem chasu naj bi Frigijci tudi ustanovili Trojo (G. Giannelli — A. Olivetti: Dagli antichi a nol, A. Barbera Ed., Firenze, 1934) — to pa na noben nachin ne bo drzhalo, saj velja pripomniti, da je bil prostor Troje poseljen zhe zelo dolgo pred tem. Poleg tega je to mogoche ovrechi z dejstvom, da so se Grki zhe tako pritozhevali nad pomorsko premochjo (talasokracijo) Frigije, torej bi bila, po tem naziranju sodech, she vsa Troada frigijska. Potem ko so se po padcu velikega hetitskega imperija osamosvojile mestne drzhavice, med njimi vsekakor Troja in Dardanija, o katerih govori lliada, zhe pred njo pa egipchanske listine Ramzesa II., ki je premagal »ljudstva z morja«, so jih res zavzeli Frigijci. Vendar v chasu trojanske vojne in pred njo Troja ni bila del frigijske drzhave, saj si je zhe pred tem pridobila samostojnost; vsekakor so med njima obstajali odlichni odnosi, bili sta zaveznici, kot se je izkazalo tudi med samo trojansko vojno.
Nenehni grshki vdori in grshka kolonizacija Anatolije, zlasti na zahodu ob egejski obali, so slabili tudi frigijsko kraljestvo, ki se je dokonchno sesulo spricho vdorov Kimerijcev. Ti so se zacheli po letu 700 pr.n.sht. — prihajali so iz juzhne Rusije (mogoche s Kimerijskega Bosporja, po Herodotu IV, 11 ime polotoka Krima), kot je omenjeno tudi v Odiseji (XI, 14 in naprej). Za Kimerijci so pritiskali Skiti, njihovi bratranci po jeziku, pa so se morali Frigijci umikati globlje v Anatolijo; to je bilo najpogosteje v 8. in 7. st.pr.n.sht. Prav tako je veliko razprav glede Kimerijcev (Asirci so jih imenovali Gimirrai, Biblija pa Gomer), saj so bili s Tavri verjetno Indoevropejci arijskega tipa.
Podobnih spojitev indoevropskih prishlekov z domachini v Anatoliji naj bi bila she cela vrsta, npr. Lidijci (tj. Majonci, ki jih omenja Homer) z glavnim mestom Sarde, potem Mizijci, Karijci, Termili ali Milijci ali Likijci ali Lukki, Pizidijci itd. Toda ali so res vsa ta plemena prihajala od drugod ali pa so zhivela zhe tisochletja na tistem prostoru, kjer naj bi se po Colinu Renfrewu spocheli Indoevropejci? Medtem ko so ljudstva srednje in vzhodne Anatolije zhe dozhivela dve prejshnji sploshni preseljevanji (v prvem je prodiral zahodni del Indoevropejcev, v drugem pa so bili udelezheni Arijci), je bil anatolski zahod, ki se nagiba k Egejskemu morju, delezhen dveh kasnejshih in manj sploshnih preseljevanj; v obeh primerih so prodirali Frigijci in Grki, torej Indoevropejci.
Trachani so govorili indoevropski jezik vzhodne skupine, o katerem pa vemo bolj malo, saj imamo o njem le kratek napis iz 5. st.pr.n.sht, odkrit v Ezerovu v
Bolgariji, ter glose in lastna imena v starofrigijshchini iz 7. in 6. st.pr.n.sht. (novofrigijski jezik je iz 3. in 4. st.n.sht). Po Herodotovem mnenju (V, 3) so bili Trachani za Indijci najshtevilnejshi narod na zemlji. Verjetno zaradi njihovega prodiranja na Balkan so se Grki she poslednjich premaknili bolj na jug, medtem ko so Trachane od zadaj potiskali Iliri — toda che so bili Trachani tako mogochni, so morali biti Iliri she mogochnejshi ... V tem je videti protislovje! Ko so se Trachani zgostili okoli Chrnega morja (severno od njih so bili Geti, ki so jih Rimljani imenovali Daki), je del njih pod imenom Brigijci prekorachil Helespont, kjer so se spojili z azianskimi Askanci v Frigijce.
Zgoraj omenjeni vdori Kimerijcev so omogochili, obenem z unichenjem pred-arijskih Kaldov okoli jezera Van s strani Asircev (640 pr.n.sht.), nov indoevropski vdor arijskih Armencev, ki jih Herodot omenja kot koloniste Frigijcev zhe ob koncu 7. st.pr.n.sht., zato je to podrochje dobilo ime Armenija. Paflagonci pa naj bi nastali z meshanjem indoevropskih Trachanov, priseljenih v severni, chrnomorski predel Male Azije, in ondotnih staroselcev. Toda kdo so ti bili? Morda bi lahko nashli razlago v Zgodovini chloveshtva II/1 (DZS, Ljubljana, 1972, str. 55), kjer A. Pareti navaja:
"V tistih delih Anatolije in Mezopotamije, katerih se semitskim ljudstvom ni posrechilo trajno zasesti, she preden so tja prodrle majhne skupine bojevnikov (Indoevropejcev) vzhodnega tipa, je v vechini pokrajin she zhivela vrsta ljudstev, ki jih bomo imenovali "azianska"; njihov jezik je bil soroden prahetitskemu (podchrtal L.V.: ker ima vechina strokovnjakov hetitshchino za indoevropski jezik, je ta navedba nadvse pomembna, saj bi bila s tem podkrepljena teza Colina Renfrewa, da je pradomovina Indoevropejcev v Anatoliji, s tem pa se vsi ne strinjajo). To je bolj hipoteza kakor zanesljiva trditev, saj o teh ljudstvih vemo le malo; za nekatera imamo samo imena (Paflagonci, Likaonci, Kilikijci), druga pa so imela pisave, ki jih ni lahko razvozlati; le malo je takih, od katerih imamo besedila v klinopisu ali v alfabetski pisavi." — Vendar v sploshnem velja, da so novonastali jeziki ohranjali staro aziansko, maloazijsko osnovo, na katero so bile nadgrajene indoevropske sestavine; s tem se je veliko ukvarjal tudi nash znanstvenik Karel Oshtir, ki jih je imenoval alarodski jeziki, kot sem vech pisal v Megalitskih jezikih.
Po tem mnenju je bila torej paflagonshchina sorodna prahetitshchini. Toda azianska besedila iz 15. st.pr.n.sht., ki pa se nanashajo skoraj izkljuchno na lastna imena (!) kraljev in bogov, zvenijo indoiransko, iz chesar bi bilo mogoche sklepati, da se je med prodiranjem Indoirancev proti ozemljem, kjer so zazhiveli v zgodovinskih chasih, posrechilo nekaterim njihovim predhodnim skupinam zhe prej podvrechi ta azianska ljudstva; bile so nekakshen indoevropski prednji val, nekakshna predstrazha. Torej so ta arijska indoiranska ljudstva prishla v vech valovih iz dezhele na severu, kjer so bivala skupaj z drugimi, njim sorodnimi plemeni v dneperski nizhini in v stepah severno od Kavkaza — to naj bi bili Skiti oziroma Sarmati (stari Perzijci so jim rekli — Saka), ki jih je Herodot delil na poljedelce in nomade.
Povzamimo ta scenarij: Ko so Trachani prishli tudi na severne obale Anatolije ob Chrnem morju, so naleteli na aziansko Ijudstvo Paflagoncev, katerih jezik pa ni bil
vech prvoten, temvech je bil na staro osnovo zhe naslonjen indoevropski-arijski element iz predhodnih vdorov arijcev s severa, iz dezhel onkraj Kavkaza, kjer je bila (v nekem shirshem obmochju) pradomovina Indoevropejcev in kjer so bolj proti zahodu zhiveli tudi Trachani, ki so jih z vzhoda potiskali Iliri ...
Ta poslednja razlaga je iz okvira teorije kurganov Marie Gimbutas, po kateri je izvor Indoevropejcev v juzhnoruskih ali severnochrnomorskih stepah; vendar smo zhe spoznali, da to ni edina hipoteza, saj sta v zgodovinopisju zadnjih dvajset let v obtoku she dve veliki konkurenchni teoriji: mnenje Colina Renfrewa o anatolskem izvoru Indoevropejcev in »teorija kontinuitete« Maria Alineija. Kaj je lahko nastalo iz sinteze indoevropskega jezika Trachanov in poindoevropeizirane paflagonshchine? In kaj je s hetitshchino?
Semitska paradigma
Sodobni jezikoslovec Giovanni Semerano se je posvetil historichni lingvistiki, predvsem jezikom mezopotamskega obmochja, s posebnim poudarkom na akad-shchini. Leta 1984 je izshla prva knjiga njegovega obsezhnega dela, ki ga je dokon-chal s chetrto v letu 1994 (Le origini della cultura europea — rivelazjoni della lingüistica storica — in appendice: IImessaggio etrusco, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984 / 1994). Njegovo izhodishche je mogoche razbrati zhe iz uvodnih besed: »To delo zarisuje obmochje zhe v davnini velike kulturne enotnosti ljudstev evropske celine v sozhitju s sredozemskimi in ljudstvi Blizhnjega vzhoda. Z dedishchino starinskih, a she zhivih besed je zaznamovana pot kulturnega razvoja Evrope tako z genetskega stalishcha kakor na lingvistichnem polju, pri chemer ne vzdrzhi antiteza med indoevropskim in semitskim, saj se izkazhe, da so se t. i. indoevropski elementi dokazljivo razvili iz semitshchine, torej sumer-shchine.« — Torej indoevropshchina na neki nachin izhaja iz semitshchine... Ter nadaljuje: »Te strani sem napisal v dezheli Galileia, kar naj bi z odkrito skromnostjo pomenilo, da streme vzpostaviti nov tok v znanosti, ponujajoch s strogostjo in veljavnostjo stroke sestavine in zakonitosti za preverjanje pojavov ... [op. L.V.: Semeranovo definicijo »indoevropski elementi dokazljivo razviti iz semitshchine, torej sumershchine« je treba razumeti tako, da je semitska akadshchina mochno prepojena s sumershino.] Kot so Galilejeve besede pripovedovale zgodovino stvarstva z geometrijskimi liki, so dogajanja nashe zahodne civilizacije vrezana v bleshchechih zlogih, besedah in imenih, ki po tisochletjih kazhejo vechjo obstojnost in zanesljivost, kot jo ima trdi kamen ... Odkritje sumerske in akadske civilizacije ter njunih jezikov — v novejshem chasu pa se pridruzhuje she tista iz Eble, prezheta s sumero-paleokanansko omiko, — pa tisochletna navzochnost ljudstev semitske omike v Sredozemlju, obsezhne asirske naselbine v Kapadokiji in ob Chrnem morju vse od III. tisochletja pr.n.sht. ter jalovi poskusi, da bi za grshke in latinske besede nashli verodostojen izvor, vodijo k sploshnemu sklepu, da so nashi jeziki, poimenovani indoevropski po romantich-nem okusu, zgolj razvite oblike, zrasle iz krepkega mediteranskega debla ... Kaj v resnici pomenijo imena: Kelti, Germani, Belgi, Britanci, Balti? Kakshen je izvirni
pomen besed: Rim, Helada? Vzpon in uveljavitev historichne lingvistike nam daje oprijemljivo osnovo za nedolochljivi pojem "mediteranski", s katerim so doslej oznachevali izvore izrazov, ki se niso uokvirjali v t. i. indoevropski lingvistichni sistem. Historichna lingvistika izhaja iz idioma najstarejshih in najobsezhnejshih zapisov — akadshchine iz druzhine semitskih jezikov s sledovi sumerske podlage, ki segajo vse do sredine III. tisochletja pr.n.sht. ... Prastare vezi z nasho celino, ki so potekale vzdolzh Donave in v loku zajemale prostor od Afrike do Irske, so neizbrisno vplivale na vsa evropska ljudstva. Imena ljudstev in ozemelj nashe celine lahko razpoznavamo s tistim davnim, akadskim besednim zakladom kot skupnim imenovalcem.
Tokovi teh starodavnih evropskih civilizacij se ujemajo z »jantarskimi potmi« in z evropskimi oskrbovalishchi s kositrom in zhelezom. Herodot, oche zgodovine, navaja, da je rumeni jantar prihajal z Baltika vse do Egeja, staro izrochilo ohranja spomin na trgovino s to dragoceno smolo; z otokov v Severnem morju so jo Germani dostavljali v Panonijo, od koder so jo Veneti spravljali do Jadrana. She danes nihche ne ve, od kod arabsko ime ambar, od kod italijansko ambra — jantar, cheprav v sumershchini ambar pomeni mochvirje, poplavljeno zemljishche, v akadshchini pa dobi beseda obliko apparu, kar naj bi kazalo na znachilnost jantarjevih nahajalishch. Tudi latinsko besedo za jantar succinum je mogoche izvajati iz akadshchine: shiknum — usedlina, sediment ...
Izrochilo govori o germanskih rodovih, ki so prvich pridrli s Tevtoni in Kimbri z daljnega severa na evropski jug. In ko so se Rimljani pod vodstvom Marija spoprijeli z Ambroni kot predstrazho Tevtoncev, so bili v rimskih prvih vrstah Ligurci, ki so na sovrazhnikove bojne krike odgovorili z enakimi izrazi, saj so se spominjali lastnega davnega imena: Ambroni. Danes [na osnovi akadshchine] vemo, da je izvirni pomen te besede »mochvirsko ljudstvo« — kot najdemo po Italiji, Franciji hidronime: Ambra, Ambre, Amber itd., vse v pomenu mochvirno ozemlje.«
Ta povzetek Semeranovih izhodishchnih misli naj nam bo ilustracija njegovega znanstvenega pristopa in metode. Semerano se kritichno loteva klasifikacij jezikov, za katere pravi, da so najpomembnejshe tri:
Prva je morfoloshka, ki jo je uvedel Friedrich Schlegel in izboljshal njegov brat August Wilhelm. Posnema t. i. »organske jezike« s fleksijo, ki daje »bogato in plodno bero«, vendar sufiksi, obravnavani locheno in posebej, kot da nimajo nikakrshnega pomena. To, da obstajajo »prazne besede«, je v nasprotju z organskostjo te teorije. Ali niso prazne le za nekatere lingviste, ki ne razumejo drugachnih povezav, se sprashuje Semerano.
Druga klasifikacija je psiholoshka, ta je mrtvorojeno dete, saj je spodletela obdelava enega izmed zhivih jezikov, ki jo je opravil njen najvnetejshi zagovornik F. N. Finck, zato jo je sam opustil.
Tretja ishche genealoshke afinitete na osnovi morfoloshkih (oblikovnih) in fonetskih (glasovnih) elementov, vendar je uspeshna le v omejenem obsegu. Za shirshe mozhnosti raziskav je treba dognati prvotni pomen stare besede, v kateri je zapechatena izvirna intuicija.
Jezikoslovci se lotevajo klasifikacij jezikov z napachno optiko. Kar je za indoev-ropske jezike predzgodovina, je za akadshchino, sumershchino in egipchanshchino dobro dokumentirana, pisana zgodovina.
Indoevropska paradigma
Ne presenechajo temu povsem nasprotni poskusi, podobni tistemu, ki se ga je lotil L. Heilmann (Camito-semitico e indoeuropeo, teorie e orientamenti, Zuffi Ed., Bologna, 1948), da bi tudi hamitsko-semitske jezike uvrstil med indoevropske. Ni ostal osamljen; na razlichne nachine so mu sledili ali ga dopolnjevali drugi, kar se v dolocheni tochki utegne pokrivati s tezo o skupnem — nostratichnem — prajeziku. Vendar bi bilo to prehitro in prevech poenostavljeno sklepanje, vsaj kar zadeva evolutivno spremljanje njihovega razvoja. Ne more nas zadovoljiti zgolj obstoj neke davne skupnosti ali celo njena enotnost, ne da bi jo pospremili she skozi chas do danashnjih dni. Zanima nas tudi, kaj se je dogajalo vmes, ne da bi pri tem oporekali morebitni primarni homogenosti, kot zakljuchuje Semerano, ki obravnava maloazijsko podrochje she posebej podrobno. Pri tem se drzhi nekaterih chasovnih izhodishch, katerim se ne more izogniti noben historichni sistem. Prvi naval t. i. Indoevropejcev v Malo Azijo po prevladujochem mnenju postavlja v 25. st.pr.n.sht. (she natanchneje navaja: okoli 2450 pr.n.sht.), izogne pa se opredelitvi tega ljudstva, chesh "da bi jim dali neko ime, so se zatekli k Luvijcem (Luvi, Luviti)". Ti so v tesnem sorodu s Hetiti in njihovimi predhodniki, ki so se razshirili po celotnem obmochju Likije, Panfilije in Kilikije. Ni izkljucheno, da so prav oni razrushili Trojo II. Che pa izhajamo iz toponimov na -nd- in -ss-, ki jih najdemo od Grchije do Male Azije in so jih pripisali Luvijcem, je treba nekaj rechi o njihovem izvoru in razvoju, kajti mogoche je dokazati njihovo sorodnost z akadshchino. Pri tem Semerano opozarja na tezhave, ki jih je imel zhe znameniti jezikoslovec Paul Kretschmer konec 19. stoletja, ko je pripisoval predhelenskim ljudstvom posamezne grshke besede, osebna imena in toponime, ker jih ni znal razlozhiti na indoevropski osnovi.
Zhe samo ime Luvi napotuje na akadski pojem liwu »ljudstvo, velika mnozhica, tisoch« ter lawu »zbrati se, obkrozhiti se« pa lawutanu »druzhina, sluzhabnishtvo, suzhnji«, kar naj bi se prilikovalo na nemshki Leute »ljud(je), ljud(stvo)«. Nastanili naj bi se na planoti Kapadokije v 20. st.pr.n.sht., v neposredni soseshchini Asircev. Toda njihovo zgodovinsko vlogo je treba osvetljevati v povezavi s Hetiti, o katerih imamo dovolj gradiva, ki nam more nakazati zanimive odnose. Zelo znachilna je Semeranova trditev (str. 92): »Najstarejsha ljudstva, kot so Hurijci, Mitanijci, Hatijici, Arijci in Medijci, imajo imena, ki jih lahko razlozhimo le na osnovi sumershchine oziroma akadshchine. Filolog Hrozny (Die Sprache der Hethiter) pa je semantichno vrednost hetitskih besed dolochil na osnovi sozvochja z indoevropskimi besedami, vendar nekateri glotologi menijo, da pretezhni del hetiskega besednjaka ni indoevropski in bi ga bilo bolje uvrstiti v krog blizhnjevzhodnih jezikov, kamor sodi po svojih elementih, sorodnih s sumero-akadshchino, morfologija pa izhaja iz huritshchine.« Tu bi veljalo opozoriti, da gre za izredno stare jezike, ki niso vsi toliko znani, da bi lahko opravili zanesljive
primerjave, zanemariti pa tudi ne moremo dejstva, da so ti jeziki stoletja vplivali drug na drugega.
Nedvomno pa so za nas zanimive she naslednje primerjave, ki jih navaja Semerano (SEM I/str.94):
hetitsko: nepish — v slovanskih jezikih »nebo«; v grshchini nefos »naliv, ploha« oz. figurativno tudi »truma, roj«; v lat. nembo »naliv, ploha«. Vendar je akadsko nebum »bleshchech, svetlech, zharech, bliskav« ter nibu »vishina, elevacija«, medtem ko je akadsko: nepish »pish« , napashu »dihati, napihati«, nappashu »sapnik, oddushnik«; hetitsko: harsh »kopati, brazdati, orati«, v akadshchini harashu »krushiti, kopati, brazdati, grebsti, zarezati« in hararu »jarek, jar(in), grapa, grob, jama, rov«; hetitsko: karsh »odrezati, (od)krush(iti)«, v akadshchini karasum »(od)krhniti, (od)krushiti, odrezati, odshchipniti«;
hetitsko: ashshushshami »hlapec«, v akadshchini ashshum »konjar« ter aramejsko shushannu »suzhenj, sluzhabnik«;
hetitsko: harkis »belo, jarko«, v akadshchini warku »jarko, belo, svetleche, rumeno« itd. Zanimiv je tudi akadski izraz: ruban »vodja, princ, zhupan« (rzh = zh kot pri Chehih in b = p so pogoste jezikovne transformacije).
Poseben izziv predstavlja podatek, da naj bi naziv »Hetiti« nadomestil njihovo prvotno ime »Nesi, Neshi«, za katero najdemo vzporednice: Nessus — reka v Trakiji, Nish v Srbiji.
Sicer pa najdemo she druge primerjave, ki so pomembne za iskanje sledov davnih migracij: Nesis, Nesidis — otochek (izstopajoche visok) nasproti polotoka in mesta Miseno (lat. Misenum) v Kampaniji v Italiji, ime bi morda izhajalo iz indevr. oz lat. nasus »nos; rt; shtrlina«, che ne bi pomenilo v akadshchini: neshu, nishu »ljudje, ljudstvo; zhiveti, zdraviti; lev«; pa tudi nishu, nishitu »vishina, vzpetina, pridvignjenje«, kar Semerano spravlja v zvezo npr. s starima toponimoma:
—	Naissus, Nissa »mesto Nish ob reki Nishavi v Srbiji«;
—	Nisaea »mestece v Salaminskem zalivu«.
Z navajanjem teh primerjav v shirshem evropskem prostoru bi Semerano rad ilustriral posamezne izpeljave.
Antichna Trakija je lezhala na obmochju danashnje Bolgarije in (vzhodne) Srbije, zajemala je tudi Pontus Euxinus, to je danashnji Bospor s Carigradom, skozi Trakijo sta tekli reki Nestos — danashnja Struma in Hebrus — danashnja Marica, ki izvirata v Stari planini (gorovje Balkan) in se izlivata v Trashko morje, tj. severni del Egejskega morja. To je strateshko pomemben polozhaj, tod je mogoche zlahka prehajati iz Azije v Evropo. Nasproti Trakiji je v Mali Aziji ob Chrnem morju lezhala Bitinija s Paflagonijo, ob egejski obali proti jugu Frigija ob Helespontu ali Frigya Minor, dalje Mizija, Lidija, Karija, Likija itd.
Toda teh imen ni na klasichnem hetitskem ozemlju. Kaj pa na njem zasledimo? V delu Le piu antiche civilta mediterranee — storia universale illustrata (Frat. Fabbri Ed., Milano, 1970) (SOR na str. 12 in naprej) avtorji navajajo: »Na tako imenovanem "Napisu Annite", ki ga shtejejo za najstarejshi dokument v hetitshchini in ima ime po Anniti, kralju Kussarja (ni dolocheno, kje je stalo to mesto), je pripoved o bojih, ki sta jih z ochetom po imenu Pithana vodila proti mestom Bursahanda, Salativara,
Zalpuva, Hattusa (ali Hattusha) in Nesa (Nesha, Nesha) — vsa omenjajo tudi drugi asirski spisi. Ochitno se je Annita chutil ogrozhenega od drugih hetitskih kraljestev (kot smo videli, je bilo vech manjshih drzhavic, ki so kasneje tvorile imperij), zlasti pa s strani Hattuse (danes Boghazkoy), ki je obvladovalo trgovske poti. Prav Nesi ali Neshi (in ne Kaneshu — danashji Kiltepe, cheprav nekateri menijo, da gre za isto mesto) je Annita namenil polozhaj bodoche prestolnice, potem ko je razrushil Hattusho. S tem shtejejo Annito za zachetnika hetitske velike drzhave. Vendar ni videti, da bi se dinastija po njem zanesljivo nadaljevala, saj jo viri izvajajo shele od kralja Labarne, chigar ime spominja na "dvojno sekiro" (v grshchini labrys, che ni to spet ena od pogrchenih besed), antichni simbol kraljevskega polozhaja, kot ga poznamo tudi iz kretsko-minojske civilizacije. (Po tej sekiri naj bi dobila ime tudi kraljeva palacha v Knososu — labyrinthos »labirint«.) Ko je Labarna mochno razshiril hetitsko drzhavo, je prenesel prestolnico iz Kussarja v Hattusho ter si nadel ime Hattusili I. (ok.1620 - 1590 pr.n.sht). O njem beremo na nekem napisu:
Nekoch so zhhiveli kralj Labarna in njegovi sinovi, bratje ter sorodniki, povedani s krvjo in porokami. Njegovo ozemlje je bilo majhno, vendar si je podredil pokrajine svojih sovrazhnikov, kamor koli se je odpravil na bojni pohod. Potolkel in unichil jih je ter razshiril meje svojega kraljestva do obal Chrnega in Sredozemskega morja. Vselej ko se je zmagovit vrnil iz bojev, so bili njegovi sinovi delezhni dela ozemlja ki so mu vladali, in zraven so sodila tudi velika mesta.«
V omenjeni knjigi (str. 10) she drzneje izvajajo izvor Hetitov:
»Novejshe raziskave omogochajo natanchnejsho opredelitev, da je bila hetitshchina v tesnejshem sorodu z zahodno skupino indoevropskih jezikov, to je s keltshchino, latinshchino, germanshchino in grshchino, in so zato Hetiti verjetno pripadali skupini, ki je v predzgodovini prishla iz Evrope [op. L.V.: naj opozorim, da tudi J. Makkay zagovarja to teorijo]. Mogoche je tudi, da se je hetitshchina hitro izgubila iz sploshne rabe ter so jo uporabljali skoraj izkljuchno kot knjizhni in religiozni jezik, morda podobno, kot se je dogajalo z latinshchino v srednjem veku ...; to hetitsko ljudstvo naj bi pridrlo tja okoli leta 2100 pr.n.sht. in zavladalo pretezhnemu delu Male Azije za celo tisochletje.«
Osrednje hetitsko ozemlje je znotraj velikega loka reke Halis (danes Kizil Irmak), ki izvira na vzhodu maloazijskega polotoka pod Pontskim gorovjem; to se dviga tik nad obalo Chrnega morja, lahko bi rekli, da reki pri izviru le sorazmerno malo manjka do obale, nekaj nad sto kilometrov zrachne chrte. Narava se je she dodatno poigrala, saj sta nedalech od izvira Halisa dve drugi reki z danashnjima imenoma Kelkit Cayi in Tuzanli Irmak, ki po razmeroma kratkem toku okoli 200 km skupaj stecheta v Chrno morje v isti zaliv s Halisom, ta pa medtem naredi velikanski ovinek skoraj tisoch kilometrov po vsej notranji Anatoliji. Sprva se Halis odmika od Chrnega morja proti jugozahodu, naredi obsezhen lok proti zahodu do velikega slanega jezera Tuz, se tam dokonchno obrne proti severu, da se izogne Slani pushchavi, in se zahodno od Ankare odlochi za severovzhodno meandrasto priblizhevanje Chrnemu morju. Podnebje je sredozemsko s poletnimi
in zimskimi temperaturami ter s kolichino padavin kot pri nas na Primorskem, saj rastejo celo pomaranche, in to omogocha dokaj ugodne zhivljenjske razmere. Tam v vishini Ankare (Angora), le da na desnem bregu Halisa (toda nobeno od obeh mest ni tik ob tej reki), je stala Hattusha, medtem ko je mesto Kanesh lezhalo precej juzhneje, na levem bregu Halisa (toda spet ne tik ob reki!), kjer se iz jugozahodnega toka preusmeri proti zahodu in slanemu jezeru Tuz. Spricho svoje relativno izpostavljene lege v blizhini Asircev Kanesh ni bil najbolj primeren za prestolnico, zato so jo premestili v varnejshe zavetje reke Halis.
Kje pa je stala Nesa (Nesha)? Je morda to prvotno ime Hetitov? Na zidovih egipchanskega templja v Karnaku je vklesana dolga poema, ki pripoveduje o spopadu med egipchansko vojsko pod vodstvom Ramzesa II. in ljudstvom, imenovanim Kheti. Reliefi nam z natanchnostjo egipchanske umetnosti ponazarjajo sovrazhne vojake, od katerih imajo eni izrazite nosove (ime Nesi naj bi po mnenju nekaterih izhajal iz istega korena kot »nos, shtrlina«), ki so v podaljshani chrti poravnani z nizkim in nazaj potisnjenim chelom, drugi pa imajo izrazito pokonchno chelo in majhne nosove. Od kod ta ochitna razlichnost, prvi "levantinci" z Blizhnjega vzhoda, Jutrovega, drugi izraziti Evropejci? Nedvomno je ta rasna pestrost odrazhala veliko vech, kot le neko trenutno vojno zaveznishtvo, verjetno je izhajala iz etnichne stvarnosti na tem obmochju. Najnovejshe genetske raziskave potrjujejo te domneve kot dokaze davnih migracij in medetnichnih odnosov. O tem smo zhe govorili na drugem mestu in v mojih prejshnjih knjigah. Skoraj gotovo Hetiti niso bili enovito ljudstvo in je zato toliko bolj umestno obravnavati okolishchine njihovega pojavljanja v zgodovini.
Shtevilne so zgodovinske raziskave, ki jih o indoevropsko-mediteranskem medsebojnem vplivanju opravljajo v razlichnih strokah in se v zadnjih desetletjih celo mnozhijo. Tudi Nina V. Pigulevska ( 1894 — 1970), asiriologinja, navaja v delu Bli%hnij vostok — Vi%antija — Slavjane (Izdat. nauk, Leningrad, 1976), da je preuchevanje blizhnjevzhodnih glinastih ploshchic odprlo popolnoma nove mozhnosti spoznavanja nashe davne preteklosti, saj je dokazano, da je zhe zdavnaj potekala intenzivna blagovna izmenjava med Anatolijo in Evropo vse do danashnje Francije, cheprav so nam na voljo le sorazmerno skromni ostanki od nadvse bogatega gradiva, ki je nastalo v davnih chasih. Renomirana Zgodovina antike z univerze v Cambridgeu (The Cambridge Ancient History, Vol. III, Part. I, Cambridge, 1985) z grenkobo ugotavlja (CAM str. 430), da se je ohranilo le tisto, kar je bilo na obstojnejshih snoveh (kamen, glina), medtem ko so cele skladovnice napisov na svincu v kasnejshih stoletjih kratko malo pretopili, da ne govorimo o zlatih in srebrnih ploshchicah. Kar je bilo na kozhi, tkaninah, lesu in podobnem, pa je razpadlo. Toda arheoloshke najdbe, npr. bronasti cevasti obrochki, okrasje itd., kazhejo na najzgodnejshe in zelo tesne stike Balkanskega polotoka s Trojo I (str. 64, 68) in drugimi maloazijskimi mesti, pri tem pa nikakor ne gre zgolj za pretok v eni smeri, kot smo omenjali zhe v prejshnjih poglavjih.
Velikokrat je v pogledih na zgodnje civilizacije omenjan bron, po katerem je dobilo ime celo zgodovinsko obdobje — bronasta doba. Toda prav v zvezi s Hetiti je odprto zhgoche vprashanje o metalurgiji zheleza, glede katerega se zmotno
misli, da je bilo nekako samoumevno odkrito v mehanichno pojmovanem razvojnem sosledju: kamena — bakrena — bronasta — zhelezna doba. V resnici so bile stvari drugachne. Che so v bakreni dobi obdelovali naravni, samorodni baker s pretezhno »kameno tehniko« (kladiva, s katerimi so oblikovali baker, so bila kamnita; sploh je she dolgo prevladovalo kamnito orodje in orozhje), je shele taljenje rud pravi zachetek »bronaste dobe«, ko so se razvile najrazlichnejshe tehnike obdelave, kovanja, taljenja itd.; s tem se je shirilo polje uporabe. Toda za zhelezo je bilo potrebno she precej vech; dognati je bilo treba nove postopke — za ojeklenitev. Samo zhelezo je mehko in skorajda neuporabno za delo, je pa bilo zhe davno znano in uporabljano za okrasne ali magichne predmete. Najstarejshi zhelezni predmeti, katerih verodostojnost je nesporna, so bili izdelani iz meteorskega zheleza; mednje sodijo preddinastichne kroglice iz el-Gerzeha v Egiptu, kepa iz Abidosa v chasu sheste dinastije, tenko rezilo, izdelano kot amulet, ki je mogoche iz chasov starega egiptovskega kraljestva; iz Biblosa imamo zhelezo, vdelano v zlat prstan (dokaz, da je bilo vrednejshe od zlata!), ki so ga nashli v kraljevem grobu; iz Mezopotamije so razpadli ostanki nedolochenega zheleznega predmeta v grobu iz al-Ubaida. Meteorsko zhelezo je na zemlji dokaj pogosto, za chloveka v davnini pa so bili zvezdni utrinki skrivnostno povezani z neskonchnostjo neba, na katerem naj bi zhiveli bogovi, zato so ostanki meteoritov vselej pritegovali domishljijo, ljudje so jih povezovali s skrivostnimi, nadzemeljskimi mochmi. V nasprotju s chistim meteorskim zhelezom, katerega obdelava je znana zhe v kameni dobi (!), pa je taljenje zhelezovih rud sila zapleten postopek, saj zahteva tudi pechi s povishano temperaturo. Nich chudnega, che so v praskupnostih iz metalurgov, topilcev, livarjev in kovachev naredili posebno vrsto ljudi, ki so povezani z neznanimi, magichnimi silami in se jih je treba ogibati, nekakshne druzhbene izobchence, povezane z magijo, do katerih je treba gojiti strahosposhtovanje.
Topilnica zheleza, ki so ga v Anatoliji uporabljali zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. — vendar bolj v religiozni, ceremonialni in elitni funkciji (po Koshaku in Muhlyju).
Po nekaterih teorijah je mozhno, da se je pridobivanje umetnega zheleza zachelo v Egiptu; tam so pach nashli tudi zelo stare zhelezne predmete in dasi so bili izpodnebniki, se vsiljuje domneva, da se je na tej osnovi okrepilo zanimanje za zhelezo in eksperimentiranje z njim. K temu dodajajo she dejstvo, da se je to zachelo kot stranski proizvod pri chishchenju zlata; zlatonosni pesek iz Nubije je
vseboval vech kot 65% magnetita, zhelezove rude, in ga je razumljivo na izpiralnikih ostalo veliko skupaj z zlatimi zrnci. Egipchani so to talili v loncih z reducirno atmosfero in na koncu postopka je na dnu ostalo tezhje tekoche zlato, nad njim z zhelezom bogata zhlindra, med obema pa plast testenega zheleza, ki se ga je dalo kovati. Zhelezni amuleti in vzorci orodja iz Tutankamonovega groba ter primerki zheleznega nakita od drugod potrjujejo tudi tak izvor. Vendar je na ta nachin pridobljenega zheleza lahko zelo malo, od tod tudi njegova dragocenost. Za kaj drugega je imelo she eno, odlochilno pomanjkljivost — ni bilo trdo, kaljeno; ochitno je bil bron veliko uporabnejshi. Kje se je pojavilo prvo uporabno zhelezo — jeklo?
Spricho zahtevne in zapletene tehnologije prevladuje (skoraj) sploshno preprichanje, da je inovacija nastala na enem mestu in se od tam razshirila. Toda kje je bilo to zharishche, o tem so si mnenja dokaj razlichna. Eni menijo, da se je zachelo v centralni Evropi, na obmochju Hallstata, po katerem je dobilo ime obdobje starejshe zhelezne dobe. Tam so bila najbogatejsha nahajalishcha ploshchichastega zheleza, ki je najprimernejsha ruda za dolgotrajno poizkushanje zgodnjih kovinarjev; od tod naj bi se ta tehnika razshirila proti jugu in tudi v Malo Azijo. Nasprotniki te zamisli opozarjajo, da ni pravih arheoloshkih dokazov za tak razvoj dogodkov. Danes prevladuje klasichno antichno izrochilo, po katerem je obdelovanje zheleza, kot si ga predstavljamo danes, to je »jekljenje« umetno pridobljenega zheleza, nastalo na obmochju hetitskega kraljestva v Mali Aziji, natanchneje, verjetno bolj vzhodno na armenskem ozemlju, in si je postopoma utrlo pot proti zahodu in severu Evrope. Armenija je obmochje juzhno od Kavkaza med Kaspijskim in Chrnim morjem (priblizhno za poldrugo Slovenijo velika, okoli 30.000 km2, do 4000 m visoka planota), naseljeno zhe v predzgodovini, v 2. tisochletju pr.n.sht. razdeljeno na shtevilne drzhavice pretezhno s huritskim prebivalstvom; na koncu 9. st. pr.n.sht. je nastala suzhnjelastnishka drzhava Urartu, okoli 600 pr.n.sht so jo zavzeli Medijci, nekaj desetletij zatem pa Perzijci, dokler je ni v 4. st.pr.n.sht. osvojil Aleksander Veliki, po katerem so jo prevzeli Selevkidi. Le kratko obdobje v 2. st.pr.n.sht. je bila samostojna, dokler ji niso 66 pr.n.sht. zavladali Rimljani, pa Perzijci itd. Zhe iz prve polovice 3. tisochletja pr.n.sht. so najzgodnejshi primerki umetnega zheleza iz anatolske rude v Mali Aziji, severni Mezopotamiji in Mariju; ti zadnji so bili seveda uvozheni, kakor so bili tudi kasnejshi, najdeni v Uru, severni Siriji, v Palestini (iz chasa 2100-1350 pr.n.sht.). Vendar je bilo to she vedno nekaljeno zhelezo, a pridobljeno v fuzhinah neposredno iz rud. Gobasto gmoto, ki je nastala pri taljenju, so ponovno razzharili in kovali toliko chasa, da so iz nje iztisnili shkajo; postopek, ki se je, sicer izpopolnjen in v manjshi meri, obdrzhal skoraj do danashnjih dni. Znachilnost takega zheleza je, da je le kovno, ni pa za ulivanje. Bron pa se odlichno lije, to pospeshi in poceni predelavo, medtem ko kovanje terja nenehno dogrevanje kovanca, poraba goriva je velika, a tudi ne gre brez dokajshnje spretnosti in napora kovacha. Tako zhelezo je mehko, hitro se skrha in rjavi — izdelek se ni mogel kosati z bronom. Zhelezne predmete je zato mogoche redkeje najti zhe zgodaj v bronasti dobi, ki je trajala vse dotlej, ko se je posrechilo njegovo »jekljenje«. Najbolj zgodnje omembe zheleza so v pismu iz Marija; opisuje
zhelezno zapestnico, pravo razkoshje za tisti chas, ki jo je namenil kralj iz Karkemisha dvorni dami; podobno je na glinasti tablici iz Alalaha, na kateri trdi kralj Ammitaku, da je od tistih, ki so se mu upirali, vzel vojni plen, med katerim je tudi shtiristo kosov (!) zheleznega orozhja. Ker je chas njegovega vladanja okoli 1750 pr.n.sht., je datum neprichakovano zgodnji, ob domnevi, da je to orozhje moralo biti iz jekla; zato nekateri menijo, da sploh ni shlo za pravo orozhje, pach pa za vrsto posvechenih simbolov (kakor je bilo tudi kasneje najti zlat ali srebrn mech) v obliki bodal, vendar njihovo dokaj veliko shtevilo bolj govori v prid domnevi, da je to zhe bilo najbolj zgodnje jekleno orozhje.
Tudi »ojeklenitveni« postopek naj bi odkrili na kavkashkem obmochju; to se ujema s klasichnim izrochilom, da so bili prvi »jeklarji« Halibezhani, ki ga podpira she dejstvo, da so imeli Hetiti izredno dolgo nadzor nad trgovino z jeklom in so bili edino ljudstvo, od katerega so egipchanski faraoni mogli dobiti pichle kolichine te dragocene kovine. Hetitski monopol je dolgo obveljal za vzhodno Sredozemlje, cheprav je mogoche, da se je poznavanje nove tehnike zelo hitro razshirilo she kam drugam, npr. v srednjo Evropo (najbolj zgodnje zhelezne najdbe v severni Evropi, na Sjaellandu in Bornholmu, nekateri pripisujejo 14. st.pr.n.sht.) ter mogoche prek Balkana v Norikum. Nasploh pa postavljajo zachetek zhelezne dobe v Evropi ne kaj dosti pred 1200 pr.n.sht. V severni Indiji rigvedske himne vsebujejo podatek, da so zhe poznali zhelezo, ajas, kot kovno, raztezno, odporno in mochno; tja je gotovo prishlo zhe pred letom 1000 pr.n.sht., vendar je trajalo petsto let, da se je uveljavilo na dravidskem trgu. Na Kitajskem so kakor drugod uporabljali zhelezo za nakit, v 4. st.pr.n.sht. tudi za orozhje; takrat je bilo torej zhe uveljavljeno (ZGO I/2 str. 198-199).
Kemijsko je »ojeklenitev« naogljichenje, ogljik je tisti, ki daje zhelezu povsem drugachne mehanske lastnosti v kristalni strukturi. Kako je prishlo v sivi davnini do tega odkritja, ni povsem pojasnjeno, vendar pa med metalurshkimi strokovnjaki prevladuje mnenje, da se je to zgodilo chisto empirichno, s poskushanjem. Takratni kovachi »mehkega zheleza« so morali pogosto dogrevati polizdelek do zharechega stanja, ker se je med delom ohladilo; le tako so sploh mogli kovati. Ko so zhelezni kos vechkrat potiskali v zhareche lesno oglje, v sredo katerega so s puhalniki podpihovali zrak, pri tem pa temperatura ni bila previsoka, da bi oglje povsem zgorelo, se je povrshina zheleznega predmeta naogljichila in posledichno postala zelo trda, medtem ko je jedro ostalo zhilavo in gibko; to danes imenujemo povrshinsko naogljichenje ali cementacija. Che je predmet skoz in skoz ojeklenel, je postal krhek in se je ob udarcu razletel. Metalurgi opozarjajo na she eno mozhnost naoglichenja, a v tem primeru vse taline v talilniku hkrati; to se je zgodilo, ko je talilec z lesenim kolom chistil zhlindro s povrshine lonca in je les zgorel, ogljik pa je ostal v talini. Kasneje so to »taljenje z leseno palico« izboljshali in rudi namenoma primeshali svezhe nasekan les; ta nachin so imenovali »taljenje z zeleno vrbo«, uporabljali so ga tudi predrimski keltski zhelezarji v kentskem Wealdu. Ne presenecha, da so si v starih chasih izmishljali »bogove kovache«: Vulkana in Hefaista, Brahmana, Agnija pa Indro, Ea in Girruja, Lokija in Wielanda ...
Jeklo — zdaj temu zhe lahko tako rechemo, saj je izraz »zhelezna doba« ponesrechen prav zaradi neuporabnosti mehkega zheleza in bi bila primernejsha oznaka »jeklena doba« — je bilo v dolochenem chasu she bolj donosno blago za prekupchevanje kakor zlato; njegovo ceno so dvigali s shpekulacijami, zadrzhevali so njegovo proizvodnjo in prodajo, da bi cena chim bolj narasla. Tako pishe hetitski vladar iz 13. st.pr.n.sht. drugemu kralju: »V moji "zapechateni hishi" [zakladnici] v Kidzuvadni trenutno ni prav nich dobrega zheleza. Zdaj je slab chas za njegovo pridelavo, vendar sem pisno ukazal, naj chimprej izdelajo dobro zhelezo. Doslej ga she niso skonchali. Ko bodo opravili, ti ga bom poslal.« — Morda se je pri tem zlagal ali pa tudi ne, kajti postopek je bil tvegan in se »sharzha« ni vselej posrechila, zato se hetitski vladarji, ki so bili redni izvozniki, niso mogli zanesti, da jim bo »zhelezarna-jeklarna« pravochasno dostavila jeklo. Prav tako je verjetno v dolochenih trenutkih obveljal »strateshki embargo«, ko so omejevali prosto prodajo spricho vojne nevarnosti; po tem bi sklepali, da so v Anatoliji v resnici morda poznali jeklo zhe mnogo prej, kot pa se je »zhelezna doba« zachela v drugih azijskih dezhelah. Kljub tem omejitvam in tajnosti postopkov je uporaba jekla naglo napredovala zhe v drugi polovici 13. st.pr.n.sht.; t. i. »ljudstva z morja«, ki so se pred letom 1194 pr.n.sht. zgrnila v Sirijo in Palestino, so zhe bila oborozhena z novo kovino, in Filistejci so prav tako od svojega prvega nastopa uporabljali zhelezo ne zgolj za orozhje, temvech tudi za poljedelsko orodje.
Ta nekoliko obshirnejshi opis prehoda iz bronaste v zhelezno dobo je bil potreben zaradi pomembne vloge Hetitov v tem procesu, she posebej pa zato, ker se spet pojavljata, kakor vse kazhe, Anatolija in Kavkaz kot prvi zharishchi novosti. Ob tem pa se ponovno odpira dilema, ali je bil prav v Armeniji, kjer so sicer prevladovali Huriti, tj. v vzhodnem delu Male Azije, zachetek zhelezarstva; sicer pa je bilo tudi to obmochje del hetitskega imperija. Vrh tega so bili Hetiti izredno dolgo in globoko vpleteni v dogajanja v zvezi z zhelezom — obvladovali so promet z njim. Zato je umestno vprashati, ali so mar sploh od kod prishli, in che so, ali jih je pot vodila iznad Chrnega morja v Anatolijo prek Kavkaza ali vzdolzh Trakije in vzhodne Grchije chez Helespont. Kajti ne moremo kar tako ovrechi domnev, da je bil Balkan bistveno vpet tudi v procese razvoja metalurgije, in che so Hetiti zhe
od kod prishli v Anatolijo, ali so prinesli s seboj tudi spretnosti kovinarstva.
*
Smiselno in pomembno je na tem mestu vkljuchiti znachilno in nadvse zanimivo razpravljanje v zvezi z etimologijo slovenskih izrazov za zhelezo in jeklo. France Bezlaj razlaga: jeklo, »cha(ybs« [grshko]; v 16. st. aklo, kot pishe Sebastijan Krelj, kasneje jeklu (Megiser), narechno tudi oklo (v Ribnici), aklo (na Dolenjskem), izposojeno iz starovisokonemshkega acchil, cocchil, srednjevisokonemshko eckel, ekkel, bavarsko Eckel (tako menita Mikloshich in Striedter-Temps), to pa iz staroitalijanskega acciale, latinsko aciarium. Naravnost iz romanskih oblik je izposojeno slovensko ocel (tudi cev in celin). Dvojne oblike oklo : jeklo so potegnile za seboj tudi domache okel »zob, chekan«, poleg kelin praslovansko *kbh (gl. klati) jekel, jekej, jeklec »zob pri statvah«. Enako razmerje je med oklien »zrnat, kompakten« : klen : jeklen. Po Mikloshichu spada to k jeklo, vendar je lahko domache iz osnove kliti, kal. Tako Bezlaj; podobno meni Marko Snoj, ki napotuje tudi na klen.
Osebno mislim, ob vsem sposhtovanju do velikih jezikoslovcev, da se motijo. Gre za zelo bogato in pomensko razlagalno, ekspresivno besedno druzhino. Prvo: grshka beseda za jeklo (kot navaja tudi Bezlaj) je chalybs, ki ima she naslednje oblike (gl. F. Bradach): chalybis ter chalybeius, chalybinus »jeklen«; Campanini-Carboni navajata: chalyps, chalybs »acciaio; jeklo«; Chalybes »Kalibi — ljudstvo s Ponta ob Chrnem morju, so sloveli po umetnosti obdelave zheleza in jekla«. Torej so Grki privzeli ime za jeklo po etniku chrnomorskih zhelezarjev. Toda od kod staroitalijansko accial, latinsko aciarium? Izraz je poznolatinski (!): aciariu(m) iz acies »ostrina, bridkost, igla sablje« iz indoevropskega *ak »konichast, iglast, osat<ost«, od koder tudi italijansko ago (na jugu: aco), latinsko acus »igla«, ter acido »kisel, jedek, oster (okus)«. Tuji etimologi krchevito ishchejo kakrshno koli reshitev, ki bi dishala po njihovo. Ampak M. Snoj razlozhi: igla, starocerkvenoslovansko igbla, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko *jbgbla, staroprusko ayculo, grshko aikloi ipd., iz indoevropskega *(a)igulah, *aik, *aig »kopje, zadeti z ostrim orozhjem«; nedvomno je shele jeklo omogochilo izdelovati resnichno ostra rezila. Mar bi Slovani chakali Nemce, da bi nam kot kurirji prenashali izraz Latincev za nekaj, kar je bilo tisochletja pred njimi zhe na Balkanu in v Mali Aziji, che so bili sami najblizhje tamkajshnjim zharishchem kovinarstva? Zato nam vzame sapo, ko vidimo, kako ozkogrudno in sramezhljivo se obnashajo nashi ugledni jezikoslovci, kadar gre za uveljavljanje slovenskih ali slovanskih izrazov v tujih jezikih, seveda zato, ker »tam ne smejo biti« glede na uveljavljeno zgodovinsko paradigmo, da smo se priselili nekje v srednjem veku iz nekega zakotja na vzhodu, in ko pri Francetu Bezlaju (ESSJ) preberemo: chel »jeklen«, tudi chelo »kleno zrnje«, izvedenke cheloba, chelost »klenost zrnja« poleg ocelno zrnje in jekleno zrnje, kleno zrnje [op. L.V.: prim. chelik »jeklo«]. Bezlaj pravi, da prva oblika chel kazhe nedvomno na staroromansko *aciale »jeklo« (gl. ocel in celin); najblizhje slovenskemu je retoromansko achel; slovensko jeklo je izposojeno iz istega vira prek starovisokonemshkega eccchil, vendar se zdi, da je v slovenshchini nastopilo meshanje med domachim klen, oklen in praslovanskim *kblb (kliti) in jeklen, oceln iz
* aciale. Ali lahko razumemo tako Bezlajevo vratolomnost? Po ovinku prek Nemcev, seveda, ker so bolj kulturni in so nam, Slovanom, razlozhili, kaj pomeni tista romanska ali celo retoromanska (kamor spada tudi Valcamonica) beseda, smo si izposodili romansko izposojenko, za katero niti sami etimologi ne vedo, od kod je prishla, ali pa ji ishchejo nekakshne za lase privlechene razlage, obenem pa imamo zhe praslovanske besede, ki so smiselno veliko bolj primerne za lochevanje trdega jekla od mehkega zheleza.
Toda she pomembnejshe je naslednje: kot smo videli, je najprimitivnejsha »jeklenitev« zheleza nastala (morda) nakljuchno tako, da so prvotni kovachi opazili spremembo lastnosti med kovanjem. Marko Snoj razlaga: klepati, klepljem, klepar, kleparstvo, poklepati »udarjati po kovini, plochevini«, rusko klepatb »spajati plochevinaste dele z zakovicami«; tudi »prati perilo (z udarjanjem ob perilnik)«, cheshko klepat »klati, biti«, praslovansko * klepati »tolchi, biti«, morda tudi »klati«. Verjetno je to imitativna beseda, tvorjena iz onomatopeje* (* klop, *klap), ki posnema zvoke, nastale ob trku dveh trdih, navadno kovinskih predmetov; gl. tudi: klepati, kleniti, klop, klepet, klopot, klepati.
Poleg tega je she eno geslo: -klepati, samo v sestavi naklepati, naklep, oklepati, oklep, oklepaj, priklepati, sklepati, sklep, vklepati, zaklepati, zaklep, zaklepaj, to je nastalo iz *-klepati, osnove za tvorbo sekundarnih nedovrshnikov iz predponskih nosnishkih glagolov *-kle(p)noti, npr. odkleniti, zakleniti, skleniti; pogledati je treba she -kleniti, klepati, -klopiti, klepet, klopot, sklep, oklep, in primerjati she s kovarstvo. In konchno je tu: -kleniti, samo v sestavi nakleniti, odkleniti, okleniti, prikleniti, razkleniti, skleniti, vkleniti, zakleniti. Enako je starocerkvenoslovansko zaklenoti, praslovansko ali slovansko *kle(p)noti kohativ (zachetni glagol) od * klepati; prvotno *zakle(p)noti je tako moralo pomeniti *»postaviti, poriniti kos lesa ali kovine zadaj«. Tu se ponovno srechamo z nadvse pomembnim primitivnim postopkom izdelave jekla, ko so v raztaljeno zhelezo porivali lesene palice, kole — brez tega ni bilo jekla.
Zelo zgovorna je tudi beseda: klin, klina, klinec, klinchek, klinast, vkliniti se, zakliniti, starocerkvenoslovansko klim, »zaponka«, hrvashko in srbsko klin »klin«, rusko klin, cheshko klin, praslovansko klim, sorodno s praslovanskim *kolti »klati« in izpeljano iz indoevropskega korena *kelh »tolchi, lomiti, klati, kovati«. She enkrat nam to izrecno kazhe na prastaro tehnologijo pridobivanja jekla iz gobastega zheleza (in tudi tega samega) s kovanjem.
In: kovati, kujem, kovach, kovachnica, kovachija itd., starocerkvenoslovansko kovati, podobno v drugih slovanskih jezikih, praslovansko * kovati, sedanjik *kujo, je enako ali sorodno z litavskim kauti, sedanjik kauju »tolchi, kovati«, indoevropska baza
* kahu, * kauh »tolchi, cepiti«; glej tudi kovina, kovarstvo, podkev, kij, kavsati. Poleg tega je za jeklo she nadvse pomemben postopek: kaliti, kajenje, »razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju, praslovansko * kaliti iz osnove *kalb »blato, motna tekochina«, *»potopiti (zhareche zhelezo) v blato«; ko je kovach imel ob sebi tudi vedro vode za ohlajanje dokonchanega odkovka, je schasoma ta postala umazana, motna, polna shkaje in drugih ostankov, skratka brozga, blato. Seveda je schasoma sledilo spoznanje, da s pomakanjem v to blato zhelezo otrdi — che ga je kovach »oblatil=kalil«, so se mu izboljshale lastnosti. Sicer pa metalurgi zelo dobro vedo, da je kaljenje v chisti vodi zgolj izjemen postopek, saj pri hitrem ohlajanju v vodi lahko kaljenec pochi, zato obstaja vrsta hladilnih meshanic, s katerimi dosezhejo ravno pravshnjo hitrost kaljenja. Znana je legenda o slovitih sabljah damashchankah, ki dobijo svoje izredne lastnosti samo tako, da kovach sabljo v konchnem postopku zharecho potisne v chloveshko telo, za kar naj bi prishli prav ujetniki, obsojenci na smrt ipd. To se smiselno ujema she z enim geslom: *kal »trd«, praslovansko *kblb »kal, klica«, *»tisto, kar se pretolche iz zrna, prebode skozi zemljo«, sorodno z litavskim kulti »mlatiti, tolchi«, indoevropska baza *kelh »tolchi« (iz iste osnove: klica, kliti, okel, klin, skeleti, klati).
Ne razumem, zakaj bi moralo v slovenshchini nastopiti meshanje med domachim klen, okleen, praslovanskim *kblb (kliti) ter jeklen, ki pa je iz latinskega oceln iz *aciale, che povsem zadostuje slovanska smiselno neoporechna osnova. Na zhalost na tem mestu ni prostora za she obshirnejsho utemeljitev, ki bi podrobno in bolj izchrpno dokazala, da so etimologi ochitno spregledali najtesnejsho povezanost najbolj prvotnih tehnologij pridobivanja zheleza in jekla z njuno obdelavo; da je bilo namrech treba gobasto zhelezo - prvo stopnjo v postopku - temeljito prekovati, tako so iztisnili nechistoche,
shkajo, da je nastalo kolikor toliko chisto, uporabno zhelezo, kasneje pa se je iz tega postopka razvilo »jeklenenje«, naoglichenje zheleza; ustvarjeno je bilo jeklo, kot zhe recheno, na dva nachina: s kovanjem se je zhelezo v oglju na ognjishchu naogljichilo ali pa se je naogljichilo, ko so v zhelezno talino potiskali lesene palice — t. i. »palichno zhelezo=jeklo«. Osnove za slovenski izraz »jeklo« zato ni treba na silo iskati po tujih logih, saj je dovolj utemeljitev za njegova slovenska izhodishcha, ki smiselno izhajajo iz teh najstarejshih zhelezarskih postopkov.
Podobno je z izrazom za: zhelezo, %hek%je, %hele%en itd.; starocerkvenoslovansko zhelezo, enako v ostalih slovanskih jezikih, praslovansko * zhelezo, sorodno z litavskim gekzhis, letonskim dzelzs, staropruskim gelso in morda z grshkim khalkos, ki pa je »bron«. Etimologa France Bezlaj in Marko Snoj pravita, da beseda ni zadovoljivo pojasnjena, domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana (SNO).
Spet moram ugotoviti, da so etimologi prehitro zakljuchili z izmuzljivo formulacijo »domnevno je izposojena iz nekega starega vzhodnega jezika, vendar predloga ni znana«, ki ne pove prav nichesar. Pa poglejmo, ali je mogoche najti kakshno razlago na slovanski osnovi. Zhelezove rude, ki jih je uporabljal prvi metalurg, so bili zhelezovi oksidi: limonit — rjavi zhelezovec (grshko leimon »travnik, pashnik« ali limon »blato, naplavljena zemlja«), rjave, rumene, okraste barve; hematit — rdechi zhelezovec (grshko haimo, haima »kri«), zraven cenjen kot poldrag kamen, tudi jeklenosive barve. Nasploh so zhelezove spojine zelo pisanih barv od rumene, rdeche, rjave do npr. zhelezovih sulfatov, kot je zelena galica, v naravi melanterit (grshko melano »temen«), sulfidi, karbonati itd. Che na barvni osnovi poishchemo etimoloshko razlago najdemo:
zholch, starocerkvenoslovansko zjbchb, hrvashko in srbsko zpuch, rusko zpelchb, cheshko zpluch, praslovansko "*zhblchb, sorodno z letonskim zpults, zpulkts, litavsko s premetom tulzjois, iz indoevropskega *ghelh, oznaka za svetle barvne odtenke, zlasi rumeno in zeleno; odtod zholna, zholt, zhelva, zel, zelen, zlat — pri zadnjem naj bi se iz imena za barvo razvil tudi izraz za kovino »zlato«, zelo pomembno tudi za zhelezo (spomnimo se: »ni vse zlato, kar se sveti«), ko je bil zhelezov krshec, pirit, zamenjan za zlato. Torej: zholt »rumen«, cerkvenoslovansko zplbtb, hrvashko in srbsko zhut, praslovansko zhbltb, litavsko geltas, letishko dzelts, iz indoevropskega korena *ghelh.
She prav posebno zanimiv za nashe razmishljanje je zelo razshirjeni zhelezov oksid magnetit (chrne barve, spada med spinele — latinsko spina »zhelo, trn, bodica, igla«, zaradi znachilne oblike kristalov — kovinske okside dveh kovin), ki je kot drag kamen priljubljen za geme in drugo okrasje. Prav znachilnost te zelo pogoste zhelezove rude, da kristalizira v obliki zhel, nam daje eno od izhodishch za etimologijo zheleza na naslednji osnovi:
zhelo, starocerkvenoslovansko zhelo, rusko zhalo, poljsko zhadlo, praslovansko *zhedlo, se je razvilo iz *geltlo, kar je ime orodja h glagolu, ki je znan v litovshchini gelti »bosti, boleti«, letonsko dzelt »bosti, zhgati, gristi«, staroprusko gallintwei »umoriti«, iz indoevropske baze *gueh »bosti, zbadati«. Praslovanska beseda je prvotno pomenila *»sredstvo za zbadanje, bodalo«. Izpad prvega -l- pri *geltlo
zasledimo v praslovanskem * zbalo, *%hatb in tudi v slovenskem zhalec »zhelo«. Dodatna mozhnost je, da je praslovansko *zhedlo enako z litavskim ginklas »orozhje, sulica« in sorodno z glagolom, ki se ohranja v litavskem ginti »gnati, giniti, braniti«, praslovansko * zheti »sekati, tolchi« (SNO). Kot vidimo, so tu vech kot ochitna smiselna izhodishcha, ki spet nakazujejo zhelasto obliko magnetitne rude, zraven pa je to, kar je she posebej pomembno, hkratna, podvojena potrditev v pomenu »sekati, tolchi«, ki kazhe na tehnoloshki postopek pridobivanja zheleza,
pa tudi na njegovo najpomembnejsho uporabo pri delu in v spopadih.
*
Jeprishlo bronastodobno fuzhinarstvo iz Anatolije v Evropo ali obratno ? Leonard Woolley in drugi zagovarjajo njegov anatolski izvor in celo to, da je doseglo Evropo sicer do neke mere prek Kavkaza in chez ruske stepe (!) po zhe utrjeni trgovski poti skozi Trojo in naprej po dolini Donave (ZGO I/2 str. 208). Po tem mnenju naj bi se nekako sredi 3. tisochletja pr.n.sht. v srednji Evropi zachela bronasta doba (najprej na Cheshkem, kar je seveda zhe globlje na celini), a je imela bakrovo in kositrno rudo; na obmochju Cheshke in Madzharske se je razvila »evropska shola«, ki je kmalu zajela ves severni del celine in Britanske otoke, kjer je prav tako najti tako baker kakor cin. Po slednji so to tehnologijo izdelave brona razshirjali potujochi kovachi, ki so se udinjali zdaj enemu, zdaj drugemu krajevnemu poglavarju, ki je ednimi imel mozhnost od njih kaj kupiti, ostalo — poleg vsega she redko — prebivalstvo, ni imelo kupne mochi, zanje je bil bron predrag in so she naprej uporabljali kamnito orodje. Zato kazhe zgodnja bronasta doba v Evropi tako presenetljivo enolichnost; znameniti zgodovinar Childe je podal naslednjo oceno: »Redna trgovina s kovinami je povezovala vso srednjo Evropo od gornje Italije do gorovja Harz in od Visle do Rena v en sam gospodarski sistem«. — Pri tej »selitveni teoriji kovachev« se oslanja na primerjavo s chudno usodo skrivnostnega ljudstva, ki so ga arheologi poimenovali »ogrlicharji«. V Ugaritu na severni sirski obali so nashli grobove ljudi, ki so tam zhiveli okrog 2000 pr.n.sht., a vse kazhe, da niso bili tamkajshnji domorodci, saj so kmalu izginili ter niso pustili za seboj nobenega drugega sledu kot to, kar jih lochuje od drugih: nosili so bronaste ogrlice, dolge igle z gomoljastimi glavicami in prevrtanimi drzhaji ter chudne prstane, ki so morda obrochki za lase, izdelani iz vibasto zvite bronaste zhice; imeli so bodala s trikotnimi rezili in z rochaji, ki imajo na koncu obliko polmeseca, nadalje osti z vdolbino za kopja in sekire s preluknjanimi rezili. V chasu, ko so se ti ljudje mudili v Ugaritu, se je tam neprichakovano in mochno razvilo obdelovanje brona. Natanko isto ljudstvo se v istem chasu pojavi v Biblosu, bolj na jugu, kjer prav tako na razlichnih mestih obdelujejo bron, kot dokazujejo najdbe shtevilnih votivnih vrchev, ki so polni nedokonchanih odlitkov enakih znachilnih okraskov in orozhja; prav lahko je mogoche — che gre za votivne zaklade —, da so to bili darovi fuzhinarjev, ki so v blizhnjih kesruanskih gorah izkorishchali lezhishcha s cinom pomeshane bakrove rude. Ni pa izkljucheno, da so najdbe v bistvu odpadki brona, polomljeno orozhje in orodje ipd. za reciklazho, ker pa je imela surovina dokajshnjo vrednost, so jo skrbno shranjevali, morda celo na skritih krajih ali pod strazho. Tako v Biblosu kot v Ugaritu dokazi vzbujajo pomisel, da je bilo bivanje teh ljudi, ne glede na to,
kdo so pravzaprav bili, v teh krajih samo zachasno. Natanko enake ogrlice in igle, vibaste obrochke in bodala je obichajno najti na Cheshkem in Madzharskem; grobovi s prav takimi predmeti se pojavljajo she na Bavarskem, Württember-shkem, v Badnu, Shvici in Alzaciji; »ciganom« podobni potujochi kovachi so hodili vsepovsod in izdelovali ter prodajali predmete po utrjenih vzorcih, le vchasih so se prilagodili okusu narochnika. Le del arheologov meni, da je v tem bronasto-dobnem chasu Evropa zaostajala tako po umetnishki plati kot po tehniki obdelave, shele v zhelezni dobi naj bi dala svoj polnovredni prispevek, medtem ko njihovi nasprotniki trde, da je morda prav nasprotno res.
Vendar ta »ogrlicharska« hipoteza odpira vech vprashanj, kakor ji uspe nanje odgovoriti; med temi je tudi to, ali smemo govoriti o Evropi nasploh, bolj natanchno bi bilo opredeliti, ali je s tem mishljena severna in zahodna Evropa, medtem ko je bilo celotno karpatsko-balkansko in chrnomorsko obmochje v povsem drugachni, naprednejshi vlogi. Hkrati pa pripoved o neznanem, izginulem (?) »ogrlicharskem ljudstvu«, o nekakshnih specifichnih nomadih, o ljudstvu potujochih mojstrov-kovachev, umetnikov ali (po danashnjem gledanju) »gostujoche inteligence«, ilustrira moderne teorije, da ni bilo mnozhichnih selitev ljudstev, kakor se obichajno govori, marvech je shlo za shirjenje kulturnih vplivov ter, drugotno in v manjshi meri, za relativno neshtevilne skupine (metalurgov, vojakov, poljedelcev ipd.), ki so se premikale znotraj velikih, stabilnih etnichnih skupnosti ter ponujale svoje storitve, vchasih je seveda prishlo tudi do spopadov manjshih ali vechjih razsezhnosti. Kakor je »ogrlicharsko ljudstvo« prishlo in odshlo ter je za njim ostalo le malo, skoraj nich sledov, je bilo she v mnogih drugih primerih. Ljudstva, ki so stalno zhivela, zakoreninjena na dolochenem prostoru, so se ohranila tisochletja dolgo — to je teorija kontinuitete. Jasno, da so tudi ti ljudje spreminjali svojo druzhbeno organizacijo, kulturo, tehnologijo in ne nazadnje je tudi jezik evoluiral, ampak v bistvu so ostajala na svojem mestu; v posameznih obdobjih je vechja ali manjsha skupina prishlekov pospeshila
spremembe, praviloma pa nikakor ni shlo za masovna preseljevanja celih narodov.
*
Che se vrnemo k Hetitom: ti so bili »gospodarji zheleza« in Troja je bila njihova pomembna tochka za izvoz na zahod, ta pot je bila uveljavljena zhe najmanj iz bronastodobnih chasov, ko je tudi od tam prihajalo blago druge vrste; spomnimo se na »jantarsko pot«. Naravno je, da so tudi drugachna mnenja; tako J. G. Macqueen meni, da je zgresheno Hetitom pripisovati moch in dominanten polozhaj v Anatoliji le na podlagi monopolnega obvladovanju »skrivnega orozhja, imenovanega zhelezo« (MAC str. 52), cheprav to sklepanje izhaja iz interpretacije dopisovanja med sosednjimi vladarji (MAC 164). Res pa se pri Hetitih pojavi zhelezno orozhje zhe zgodaj, ob koncu imeprialnega obdobja, ko je med drugim najti tudi zhelezne ploshchice za oklepne srajce ipd. Vsekakor je ochitno, da sta narashchajocha proizvodnja in uporaba zheleza okoli 1200 pr.n.sht. chedalje bolj mikali sosede, da so vdirali na hetitsko ozemlje (MAC 154), to pa potrjuje, da so bili Hetiti nedvomno med odlochilnimi dejavniki na podrochju prometa z zhelezom.
Jaka Jarc
SANJE O KRIZHU - (DREAM OF THE ROOD)
II
Problemi prevajanja anglosashke poezije; njen simbolni jezik in staroangleshki
pogled na krshchanstvo
Preden se spustim v interpretacijo nekaterih delov pesmi Sanje o kri%hu, bi rad na kratko predstavil osnove anglosashke pesnishke obrti. Zelo pomembno je vedeti, da so bile pesmi pri Anglosasih namenjene recitiranju, morda celo petju, in da je njihov zapis drugotnega pomena. O tem pricha tudi najbolj znana anglosashka pesnitev Beowulf, kjer se protagonisti med seboj merijo v kovanju verzov. Te verze si izmishljujejo sproti in iz glave, saj je prav to merilo njihove obrti. Zgodbo, ki jo pripovedujejo, vchasih tudi ob spremljavi inshtrumentov, morajo skovati tako, da obchinstvo tudi za trenutek ne izgubi zanimanja. Na prvi pogled se zdi to chisto preprosto, vendar pa je bil pri tem pomembno merilo za pesnishko obrt tistega chasa tako imenovani aliteracijski verz. Zdi se, da so se rim, ki jih danes poznamo kot glavno pojavno obliko nizanja verzov, celo izogibali, kot bi zhalile njihov chut za estetiko. Seveda pa ne gre prichakovati aliteracije enakomerno in povsod. Na trenutke jo je pravzaprav zelo tezhko razbrati. Toliko bolj, ker so zapisi, ki so nam ostali iz tistega chasa, prilagojeni tedanjemu materialnemu stanju, se pravi ceni papirja, chrnila in kopistov. Pesmi so bile fizichno zapisovane kot proza, od margine do margine. Deliti pesem na verze in kitice bi se zdelo zapisovalcem tistega chasa naravnost luksuzno razmetavanje s prostorom. Danashnji poznavalci zgodnje srednjeveshke poetike so se zedinili, da ob prepisovanju take pesnitve velja uposhtevati smernice, da se verzi zapisujejo v dveh polverzih na vrstico, na primer: 78
Nu bu mihtgehyran, hmleb min se leofa, fmt ic bealuwara weorc gebiden hmbbe' 78
'Sedaj lahko she vedno chujesh o mojem chasu, chislani junak, da sem do%hivel rok %bchincev delo'
Shtevilka zgoraj nam pove, za katero vrstico gre. V navadi je oznachevati vsako peto ali pa vsaj vsako deseto vrstico ter zachetno in zakljuchno vrstico na strani. S tako sistematiko stopi v vidno polje tudi aliteracijski verz.
Praviloma, nikakor pa ne vedno, prvi polverz nastavi aliteracijo dveh poudarjenih glasov, navadno soglasnikov, drugi polverz pa v svojem poudarjenem zakljuchku ta soglasnik she enkrat ponovi. Nalashch pa sem izbral primer, ki je nekoliko poseben, saj pri prevajanju pesnishkih oblik ne gre nichesar zavrechi kot nakljuchnost. V originalnem anglosashkem jeziku je v ekspoziciji prvega polverza nastavljen h
kot aliterirani poudarjeni soglasnik, v vrstici 79 pa velja enako za glas b (ge je predpona, ki dolocha chas; tako so besedi gehyran in gebiden avtorji in bralci dozhiv-ljali kot hyran in biden, predpono ge- pa preprosto zanemarili — nekako tako, kot che bi v slovenshchini npr. aliterirali glas s v besedni zvezi prisopihal je svat). Pri zgoraj navedenem primeru je v zakljuchni besedi haebbe mochno poudarjen seveda b, kar bi tudi prichakovali, vendar pa je povsem mogoche, da je tudi glas h v isti besedi namerna aliteracija zgornjih polverzov. Glede na to, da so tedanji umetniki prepletanja besed cenili dolge neprekinjene pripovedi in da niso imeli v mislih pre-vajanja teh pesmi v druge jezike, ne moremo biti nikoli preprichani o tem, kaj je nakljuch-no in kaj namerno, vendar sem kljub temu sklenil pri prevodu uposhtevati vsako morebitno obrtno zanko, da bi to poezijo chim bolj priblizhal slovenskemu bralstvu. Ker pa so chasi vseeno precej drugachni, kot so bili pred 1300 leti, sem sklenil glede na pomen ustvariti nekakshne skupke verzov, ki jim pogojno lahko rechemo kitice, cheprav bi se takratnim zapisovalcem to zdelo nesmiselno, saj je s tem prekinjena pripoved. »Jara kacha«, ki jo lahko v vizualni obliki opazimo tudi v likovnem ornamentu, tako znachilnem za anglosashke kipe, grobnice in druge spomenike, pach ne sme biti prekinjena, da o potratnosti pri chrnilu in papirju sploh ne govorimo. Danes smo vajeni kratkih petsekundnih reklamnih spotov, nasha zavest pa ne more zaobjeti pesnitve kot celote, temvech si zelo radi pomagamo s presledki, lochili in seveda z lochenimi pripovednimi enotami, ki iz njih sledijo (verzi, stavki, sestavki ...). Mislim, da mi je pri prevodu pesmi Sanje o krizhu uspelo ujeti nekakshen kompromis.
Da so si pesniki lahko take »jarekachje« pripovedi izmishljevali na samem kraju, so si pomagali z nekaterimi stalnimi frazami, ki jih je zaslediti v enaki obliki v razlichnih pesmih. Ker so te stalne skovanke zhe stale v aliteracijskem verzu, jim je to precej olajshalo delo, nam pa nudi nove mozhnosti za iskanje pomenov, kot so jih razumeli sami avtorji v svojem chasu.
Vechji problem pri vsakem prevajanju pa predstavljajo besede, ki nosijo vech pomenov hkrati. V slovenshchini npr. beseda naglas, ki hkrati pomeni poudarjanje glasu v besedi in zaznamovani nachin govora tujcev. V anglosashkem jeziku je taka beseda beam, ki pomeni steber, podporni steber, tudi zharek in svetlobni signal, v prevedeni pesmi pa metaforichno — Kristusov krizh, kot svetilnik in podporni steber stvarstva na nebu ter zharek z neba (v Svetem pismu simbol svetega duha). V pesmi je zelo pomembno, da bralec to besedo razume hkrati v vseh navedenih pomenih, she zlasti na zachetku, ko se krizh pojavi kot steber stvarstva na nebu in se svetlika, obenem pa celotna pesem ves chas daje krizhu pomen znanilca, znamenja, ki naj bi sluzhilo kot oporna tochka na obzorju vsem, ki ishchejo svojo pravo pot.
Nekako sem povzel glavne posebnosti te pesnishke oblike in njenega prevajanja v moderno slovenshchino. To sem storil zato, da bi bolje predstavil obchutje chasa, v katerem je pesem nastala. Toda za razumevanje pesmi ni nepomembno niti poznavanje ozadja njenega nastanka in kulturne specifichnosti izvirnega prostora. Nekaj o tem sem napisal zhe v chlanku v prejshnji shtevilki, a mislim, da je potrebno razchistiti she nekatere podrobnosti.
Prvi del pesmi je bil vklesan v kamniti krizh, ki so ga v devetnajstem stoletju izkopali v Ruthwellu na Shkotskem, v cerkvici, zgrajeni okrog tega izjemnega kamnitega spomenika. Kot je bila navada, je bil tekst v anglosashki vernakulari vklesan v anglosashkih runah. V latinici so bili vklesani dolocheni citati iz Svetega pisma, celoten krizh pa je bil okrashen she s tipichnim anglosashkim ornamental-nim vzorcem in s podobami, za katere danes velja, da so upodobitve dogodkov iz svetopisemskih zgodb. Nihche ne ve, ali je pesem nastala prav z namenom, da se jo uporabi na spomeniku ali pa je iz ustnega izrochila; ali je celotna dolzhina pesmi, kot jo poznamo iz rokopisa Vercelli, originalna ali pa so jo vmes podaljshali naknadno. Vendar je znano, da kraj Vercelli sodi v chas pred 12. stoletjem, ko so v Italiji, kjer se je rokopis ohranil, lahko vsebino she razumeli. Tako vemo, da zapisi v tem rokopisu omogochajo vpogled v razumevanje vere v tistem chasu. Zgodnji srednji vek je bil chas, ko so v anglosashkem svetu sprejemali krshchansko vero. Pesem je precej starejsha od rokopisa, morda celo od kamnitega spomenika iz Ruthwella (8. stol.). V 8. stoletju pa je bilo krshchanstvo med Anglosasi she sorazmerno svezh pojav. Prosopopeia, ki sem jo omenjal v prejshnji shtevilki te revije, jasno pricha o mochnih predkrshchanskih vplivih na percepcijo krshchanstva. Tudi enotnega kodeksa Svetega pisma, kolikor nam je znano, niso prevedli v vernakularno anglosashchino. Povsem jasno pa je v pesmi prisoten tudi pojav, ki je pri nas, v mediteranskem (dantejevskem) vplivnem obmochju, obskuren. Gre za tako imenovani motiv »harrowing of hell« (pregon v peklu). Kristus naj bi se namrech v chasu treh dni svoje smrti spustil v pekel in odreshil vse dushe, ki so bile tam, preden je skozi njegov obstoj nastala mozhnost njihove odreshitve. Ta motiv je v anglosashki tradiciji mochno navzoch, namigi nanj se najdejo celo v Svetem pismu, kot ga poznamo danes, vendar niso eksplicitni. Zasledimo pa ga v Apostolski veroizpovedi, v Atanazjski veroizpovedi in v Pilatovih dejanjih, apokrifnem tekstu, ki je po starosti primerljiv z ostalimi evangeliji, vendar v osnovni bizantinski kodeks ni bil vkljuchen.
Da bi pesem chim globlje razumeli, je pri branju potrebno imeti v mislih ves opisani kontekst. Pesem je nastala v chasu, ko je bil Kristus razumljen najprej kot vladar in shele nato kot uteleshenje Boga — pa tudi to ni bilo nich novega v zavesti ljudstva, katerega kralji so imeli v svojih genealogijah vpisane prednike, kot so bogovi Odin, Thor in podobno. To je jasno razvidno, che se spomnimo, kakshne atribute so pripisovali osebnosti vladarja v drugih junashkih pripovedih, pa tudi v zhivljenjepisih tedanjih vladarjev po vsej germanski Evropi. Ena najpomemb-nejshih lastnosti je bil pogum, to jasno kazhe tudi pesem Sanje o krizhu. Ko se pojavi Kristus, se akterji pred njim klanjajo; ga sicer blatijo, a on se na muchenje odpravi, kot bi se odpravljal v boj. Povzpne se na krizh, in to pogumno. Opisujejo ga besede, kot so: bojevnik, gospod, vladar, paznik nebeshkega bogastva.1 Ni zhrtev, ni pasiven, nihche ga nikamor ne pribije — usodo si izbira sam. Krizh, poosebljeni akter, pa je tu pasiven, vendar ne zato, ker bi ne bil pogumen, temvech zato, ker je taka volja njegovega kralja. Kot glavni ochitek je izpostavljeno dejstvo, da so kralja zapustile njegove chete in je ostal sam, le z malokom obdan, podobno kot v sorodnih herojskih anglosashkih pesmih najbolj hraber junak stoji zapushchen
od svoje drushchine (v anglosashchini ima beseda za »drushchino« tudi pomen »cheta«) in je torej zato she toliko bolj pogumen. Kristus je seveda v grobnici ostal sam, che gre verjeti Svetemu pismu, kvechjemu v druzhbi angela, pa she to ne vseskozi, torej gre tu za stalno frazo, ki so jo bili pesniki vajeni uporabljati, kot sem razlozhil zgoraj. A vendar sama uporaba take fraze pove, da je pesnik govoril o dejanjih junashtva in zmage, kot bi opeval bitko, ne pa trpljenje. Kristus je zmagal zhe takrat, ko se je »v boj« podal z dvignjeno glavo in brez oklevanja. Chetudi je vizualna podoba pesmi za poslushalce vsekakor herojskega tipa, vseeno ne gre za tipichno herojsko pesem. Odsotni so mnogi pomembni elementi, ki v tipichni anglosashki herojski pesmi navadno ne manjkajo. Med njimi je opis svetlikanja (shchitov in sulic), pa tri tipichne bojevnishke zhivali — volk, orel in krokar ter ne nazadnje bobnenje vojashkih rogov, ki bi jih pesnik lahko vkljuchil vsaj na koncu pesmi, ko govori o sodnem dnevu, in sicer v podobi nebeshkih tromb. Seveda je v mnogochem sledil veljavnim doktrinam Cerkve in smernicam papezha Lea I., a kljub temu je pesem zmes anglosashkih in tipichno krshchanskih prvin, bistvo njene fabule pa je izpostavljeno v trenutku spreobrnitve prvega pripovedovalca, se pravi chloveka, ki je meditiral in uzrl krizh na nebu, poslushal njegovo zgodbo in se potem z lahkim srcem zatekel k molitvi. Ali gre za spreobrnitev ali za pomiritev vere, je tezhko rechi, vendar celotna meditacija in osebna nota pripovedi kazheta na to, da je imela ta pesem svojo vlogo pri pokristjanjevanju Anglosasov. Temu primerno poudarja tiste vrednote, ki bi bile blizu anglosashkim kulturnim posebnostim. Tudi to, da je vklesana v krizh, okrog katerega so kasneje zgradili cerkev, ni nepomembno. Primarna naloga cerkvene mrezhe v zgodnjem srednjem veku je bila vero shiriti, ne vzdrzhevati, in v takem kontekstu pesem zelo dobro funkcionira.
V chasu druge faze pokristjanjevanja Anglosasov je torej nastala pesem, ki podaja vizualne podobe anglosashkega znachaja z anglosashkimki pesnishkimi sredstvi in s posebnostmi anglosashkega jezika. Pesem govori o odreshitvi pripovedovalca prek zgodbe o smrti Kristusa iz ust Krizha, ki je poosebljen kot akter. Poslushalec oziroma bralec pesmi se lahko poistoveti vsaj z dvema od treh akterjev prav zato, ker prilika o krizhanju ni podana otrplo in enoznachno po kodificirani chrki Svetega pisma, temvech je oblikovana v idejnem jeziku obchinstva. Tako torej pesem opeva svetopisemsko zgodbo ter ji dodaja apokrifne in nekatere anglosashke prvine. Ljudstvo, ki je bilo pokristjanjeno prek medija pripovedi, v veliki meri prilagajanih njegovemu tradicionalnemu kulturnemu bistvu, pa seveda reciprochno vpliva nazaj na obliko, kakrshno v njegovem okolju dobiva krshchanstvo, ki tako postane samosvoja znachilnost prav tega ljudstva.
1 Beseda kraljestvo se v slovenshchini pojavi shele po vladavini Karla Velikega, she v Brizpinskih spomenikih je namesto nje uporabljena fraza »bogastvo tvoje«. Podobno je pesnik v anglosashchini uporabil besedo heofonrice (nebeshko bogastvo), mislech seveda oboje hkrati -tako bogastvo kot kraljestvo; pravzaprav je vladar v srednjem veku oblast kupoval, bil je dovolj bogat, da si je privoshchil vojsko in dvor - princip, po katerem danes deluje mafija; torej med konceptoma bogastvo in kraljestvo niti ni bilo velike razlike v pomenu. (Op. avt.)
DODATEK Neznani avtor
SANJE O KRIZHU
(Prevod pesnitve — nadaljevanje in konec)
... odlozhili tam so oslabelega, ob oblichju ga obdali,
se zazrli so nato v nebes seniorja, on sam pa si na kratko je spochil,
zgaran po izjemni zmagi. Tedaj so mu zacheli grobnico graditi,
pred ochmi sovrazhnikov srditih izklesali so iz svetlega jo kamna;
ga, zmagovitega poveljnika, vanjo polozhili, nato pricheli so nesrechniki
prepevati zhalostinke.
Zatem zvecher so zopet polni zhalosti zapustili imenitnega oprodo. Ostal je sam, le z malokom obdan.
In vendar smo objokani tam dolgo nepremichno stali, zatem ko vzniknil krik bojevnikov je v svod, telo se je shladilo,
dushe dom prelepi; tedaj so nas nenadoma zvrnili dol — na zemljo vse nas zvlekli, to bilo je res zlochinsko, nas v globoko jamo zakopali.
A glej, gospodovi uchenci, prijatelji so spet me izkopali, ozlatili in odeli me v srebro,
tako lahko she vedno chujesh o tedanjih chasih, chislani junak, da dozhivel sem zlochincev delo, to bridko bolechino.
Sedaj je chas,
ko me sposhtujejo po celem svetu, ljudje na Zemlji sami in povsod po stvarstvu molijo v mojem znamenju. Bozhjega sinu muchili na meni so nekoch. Zato zdaj se vzpenjam neomajen, sijajen na nebesnem svodu, in zmozhen sem ozdravit' vsakogar od vas, ki vame bo verjel.
Nekoch najhujshih muk nosilec,
od obchestva najbolj osovrazhen, preden pokazal sem pripovedovalcem zgodb zhivljenja pravo pot.
No glej! Z najvishjim ugledom me je nagradil! Paznik nebeshkega bogastva, kot prvo izmed dreves povzdignil. Tako kot Marijo najbolj pochastil je med zhenami, sveto mater, vsemogochni Bog vpricho vseh.
Zdaj ti, chislani junak, zapovedujem ljudem pripovedovati o prividu svojem, skozi besede razodeti o drevesu slave, na katerem bol trpel je vsemogochni Bog za chloveshtva mnoge chrne grehe in za dejanja Adama zhe davno.
Tam je okusil smrt, a se kmalu dvignil spet,
da bil bi s svojo velichastno silo lahko v pomoch ljudem sveta.
Nato se je povzpel v nebo. Od koder spet nekoch
se spustil po chloveshko raso bo na srednji svet
ob sodnem dnevu gospod sam,
s svojimi angeli Bog vsemogochni.
Takrat jim tu bo sodil, dodelil vsakomur bo sodbo,
tako, kot si jo jel zasluzhit' je,
tu v tem zachasnem zhivljenju trenutnem.
Nihche tedaj ne bo stal brez strahu
pred besedami Boga gospoda.
Vprashal bo pred vsemi, kje je kdo,
ki v gospodovem imenu grozno smrt
okusit' upal bi, kot On takrat jo je na tistem krizhu.
Tedaj navda jih groza in redko se kdo najde, ki ve, kaj Kristu odgovarjat' bi zachel. Vsak strah vseh njih je nepotreben,
pred njim, ki zhe na prsih nosi od vseh znamenj najbolj imenitno, ampak skozi krizh kraljestvo mora iskati vsaka dusha na poteh tuzemstva, ki hoche z Bogom bivati.«
Zatem h krizhu lahkega srca sem molil, z veliko vnemo. Tam ostal sem sam, le z malokom obdan, moj um
podzhgan na pot naprej, ki prej neshtetokrat obchutil je tako tezhko hrepenenje.
Sedaj je mojega zhivljenja up,
da lahko sledim le to sijajno drevo zmage
in ga najpogosteje od vseh ljudi
chudovito chastim. Ta zhelja
silno mi preveva srce in vsa moja skrb
gre krizhu. Prijateljev imam
le malo mogochnih, preminili so,
veselje sveta za seboj zapustili, da poiskali kralja bi slave,
zdaj zhivijo v nebesih z najvishjim ochetom.
Blazheni bivajo in vsak dan bolj se blizha
chas, ki ga chakam, ko gospodov krizh,
ki tu tedaj sem videl ga na zemlji,
pride pome sem v prehodno zhivljenje
in odnese me k obilju blazhenosti,
sreche v nebesih, kjer kraljevi ljudje sedijo
pri obilni vecherji, kjer veselje je vechno,
in tam odlozhi me, kjer lahko bom sedel,
blazhen bival, blagohotno s svetniki
presrechen uzhival. Naj prijateljski mi bo gospod,
ki poprej je trpel na tem svetu
na gavgah za grehe ljudi.
Blagoslovil nas je in nam vdihnil zhivljenje,
nam dom dal nebeshki. Veselje se je vrnilo,
blagoslov in blaginja za tiste, ki tam so vrochino trpeli.
Sin zmago slavil po pohodu je svojem, mogochen in silen, ko prishel je z mnozhico, z brigado dush v bozhje kraljestvo, Vladar vsemogochni, v veselje angelov in svetnikov neshteto, ki prej so v nebesih blazheni bivali, ko se vrnil je Bog vsemogochni, njih vladar, nazaj tja, kjer je domovina njegova.
Iz staroangleshchine prevedel Jaka Jarc
Neprevedene knjige
Lev Detela
NEMSHKA LITERARNA IRONIJA NA POTOVANJU PO STAROAVSTRIJSKEM JUGOVZHODU
Clemens Brentano:
Die mehreren Wehmüller und ungarischen Nationalgesichter. Erzählung.
(Vech Wehmüllerjev in madzharskih ljudskih obrazov. Povest.) Peter Kersche:
Der Porträtmaler Franz Wehmüller ermittelt als Ferdinand Waldmüller
(Portretist Franz Wehmüller razkrit kot Ferdinand Waldmüller) Posebna izdaja revije za literaturo in literarno znanost FIDIBUS; Celovec / Klagenfurt 2007, 95 strani velikega formata (FIDIBUS 4/2007, 35. letnik)
Obravnavani pripovedni tekst znanega nemshkega romantika Clemensa von Brentana o slikarju Wehmüllerju je bil prvich objavljen v nadaljevanjih leta 1817 v posameznih shtevilkah prvega letnika berlinske revije Der Gesellschafter oder Blätter für Geist und Herz V knjizhni obliki je pripoved izshla leta 1833 v Berlinu skupaj z novelo Veliko hrupa za nich drugega pomembnega nemshkega romantika Josepha von Eichendorffa. Sedanji ponatis Brentanove novele v celovshkem FIDIBUSU s spremnimi opombami in shtudijo v Celovcu zhivechega pisatelja, prevajalca in arhivarja Petra Kerscheja se naslanja na objavo v devetnajstem zvezku kritichne izdaje Brentanovih zbranih del pri zalozhbi Kohlhammer v Stuttgartu, Berlinu, Kölnu in Mainzu iz leta 1987.
Brentanova novela o slikarju Wehmüllerju je klasichni primer literarnega teksta, napisanega v nachinu romantichne literarne smeri, ki se je v evropski in amerishki knjizhevnosti uveljavila v prvi polovici 19. stoletja. Vsebina pripovedi je zelo razgibana, viharna in vihrava, velikokrat skoraj pustolovska, cheprav je utemeljena z realnimi dejstvi tedanjega chasa. V noveli je nekaj »antiklasichnega«, usmerjenega proti strogim literarnim pravilom in konvencijam. Poudarek je na eksotichnih dozhivetjih, na slikovitih potovanjih, zablodah in zamenjavah, charanju in charovnishtvu. Dogajanje je postavljeno v avstrijsko cesarstvo po dokonchnem porazu Napoleona Bonaparteja in na njegova obrobja, na mejo s Turchijo v hrvashkem predelu tedanje Ogrske, v retrospektivi pa tudi na avstrijsko mejo z nekdanjo Beneshko republiko, kjer pomembno vlogo igra kontrabanda, torej tiho-
tapstvo. Pisatelj ironizira obichajno in ustaljeno, odklanja rutinsko in obchuduje posebno. Nekateri prizori niso samo drzni, temvech tudi subverzivni, antiavtoritativni, anarhichni. Znachaji posameznih oseb so chustveno poudarjeni. Stvarnost se prepleta z nenavadno pisateljevo domishljijo.
Tekst je razmeroma kratek, saj obsega okrog 18.000 besed, vendar je spretno izoblikovan. V osnovno okvirno zgodbo o Wehmüllerju so vkljuchene tri krajshe »grozljive« zgodbe. Prvo pripoveduje hrvashki plemich, lastnik posestva v neposredni blizhini turshke meje. Vechino pozornosti pri tem usmeri na machka Moresa (ki je v resnici charovnik) in na charovnishki koncert javkajochih machk na osamljenem hrastu. V drugi zgodbi nekdanjega francoskega vojaka Devillera, ki je obtichal zaradi vsakovrstnih ljubezni in zaradi lovske strasti nekje na jugovzhodu habsburshkega cesarstva, je opisano nevarno tuljenje charovnishkih machk na s shkoljkami obrashchenih morskih skalah. Tretja zgodba v Benetkah rojenega in od tam v Avstrijo pobeglega pirotehnika Baciochija o divjem lovcu in neizpolnjeni ljubezni v charovnishko-ciganski kochi v gorah je neposredno povezana z osnovno zgodbo in se v njej proti koncu tudi izteche.
V ospredju osnovne pripovedi so hudomushni zapleti s slikarjem Wehmüllerjem in njegovim dvojnikom (oziroma dvojnikoma). Peter Kersche je na podlagi jezikovne analize in ironichnih besednih iger z imeni glavnih oseb v zadevnem tekstu kot prvi med raziskovalci Brentanovega literarnega opusa »detektivsko« ugotovil, da je pisatelj v resnici pod imenom Wehmüller upodobil svojega resnichnega slikarskega sodobnika — znanega glavnega zastopnika dunajskega bidermajerja Ferdinanda Georga Waldmüllerja (1793-1865), ki je danes cenjen predvsem zaradi atmosfersko plastichno podozhivetih krajin, cheprav je svoje dni slovel tudi kot slikar portretov ter druzhinskih in otroshkih scen v idilichnem okolju. Kerschejeva primerjava biografij obeh umetnikov, Brentana in Waldmüllerja, razkrije presenetljivo stichishche obeh na ozemlju nekdanje Avstrije.
Zanimivo je dejstvo, da se je Waldmüller po smrti svojega ocheta prezhivljal oziroma »drzhal nad vodo« predvsem z barvanjem bakrorezov in s podobnimi postoritvami, dokler ni leta 1811 zachel izdelovati slikarskih miniatur, ki so pritegnile pozornost obchinstva. Hrvashki ban grof Gyulay ga je povabil v Zagreb, kjer je bil tri leta na njegovem domu domachi uchitelj slikanja. V Brentanovem tekstu se slikar Wehmüller ustavi na Ogrskem (to je na danashnjem Hrvashkem) pri prijatelju Luryju, zaposlenem na posestvu grofa Guillowitza, kar je, kot meni Kersche, dodatno pisateljevo poigravanje z imeni, saj ime Guillowitz samo po sebi signalizira skrito asociativno zvezo z imenom tedanjega hrvashkega bana Gyulaya. To je tem bolj ochitno, kot poudari Kersche v svoji shtudiji, che uposhtevamo informacijo, ki jo ponuja Biografski leksikon cesarstva Avstrija (Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich) Constanta Wurzbacha iz leta 1860, iz katere izvemo, da je Gyulay leta 1790 prevzel poveljstvo vojashkega korpusa, poimenovanega po cesarsko-kraljevem feldmarshalu Josephu Philippu
Vukassovichu, vitezu reda Marije Terezije, padlem v boju proti cesarju Napoleonu I. leta 1809 v Wagramu pri Dunaju. Pisatelj Brentano je juzhnoslovansko konchnico feldmarshalovega imena rafinirano pripel na prvi del Gyulayevega imena in na ta nachin s spretno kombinatoriko ustvaril ime svoje nove osebe Guillowitz.
Wehmüller v Brentanovi povesti potuje proti Stuhlweißenburgu (danashnjemu Szekesfehervaru na Sedmograshkem, ki so ga Slovenci v 19. stoletju zase poimenovali Stolni Beligrad — glej npr. Deutsch- Slowenisches Hand-Wörterbuch von Anton Janezhich, Klagenfurt- Celovec, Verlag — zalozhba — der St. Hermagoras Brüderschaft / Druzhbe sv. Mohorja, 3. izdaja, 1889). Tam se namrech mudi njegova ljubljena zhena Tonerl. Toda tudi resnichni, umetnostno-zgodovinsko izprichani slikar Waldmüller se je na Dunaju porochil s pevko Katharino Weidner, ki je nastopala v raznih provincialnih gledalishchih monarhije. Zaradi nje se je moral seliti v razlichne kraje, med drugim v Bratislavo, Brno in Prago. Pisatelj Clemens Brentano se je v tem chasu mudil v Pragi, pozneje pa na Dunaju. V prestolnici avstrijskega cesarstva je na zachetku leta 1814 pisal gledalishke kritike za nemshki gledalishki list Dramaturgischer Beobachter. 18. februarja 1814 je dozhivel neuspeh z uprizoritvijo svoje lastne veseloigre Valerija ali ochetova %vijacha v dunajskem (Hof)Burgtheatru. Zelo mozhno je, da sta se Brentano in Waldmüller, ki se je zaradi zhene veliko sukal v gledalishkih krogih in po gledalishchih, tedaj srechala, cheprav o tem ne obstajajo kaki dokazi.
V Brentanovem tekstu se mora slikar Wehmüller ustaviti v neki zakotni vasi, ker je meja s Sedmograshko nenadoma zaprta s tako imenovanim vojashkim kordonom proti kugi, ki je zachela razsajati pri Stolnem Beligradu. Zhe ves chas potovanja k ljubljeni zheni ga poleg tega vznemirjajo vesti o njegovem dvojniku z istim imenom, ki prav tako trguje z »ljudskimi madzharskimi portreti«, ki so identichni z njegovimi. Tedaj she ne ve, da ima she enega dvojnika, namrech svojo lastno zheno, ki se je medtem oblekla v njegova moshka oblachila. Chakajochi pred kordonom poslushajo v vashki krchmi tri razlichne grozljive zgodbe, ki smo jih predstavili na zachetku prichujochega razmishljanja.
Prava identiteta Wehmüllerjevega slikarskega dvojnika se razkrije shele proti koncu teksta. Bralec tedaj izve, da je to celovshki slikar Froschauer, vendar Kersche ni mogel ugotoviti, ali je na Koroshkem tedaj zhivel kak regionalni oziroma lokalni slikar s tem imenom. Morda gre za Brentanovo ironichno izmishljijo, ki se poigrava s figurami in dogodki pa tudi s scenami iz slikarskega zhivljenja. Che pomislimo, kakshen kich ponujajo razlichni danashnji poulichni slikarji v raznih turistichnih sredishchih, ni chudno, da Brentano nagajivo ironizira serijsko izdelavo 39 (!) »madzharskih nacionalnih / ljudskih/ obrazov« kot tipichnih modelov ljudskih fiziognomij. Po Kerscheju shtevilo 39 poleg tega sprozhi politichno asociacijo na tedaj nepriljubljeno in slabo uveljavljeno »Nemshko zvezo
39 suverenih drzhav in svobodnih mest«, ki so jo ustanovili 8. junija 1815 na Dunaju.
Cheprav je zgodba razgibana in fantastichno priostrena, je vendar v njej tudi veliko realistichnega in konkretnega, tako da je v resnici popolnoma napachno mnenje dolochene vrste literarnih zgodovinarjev, da je romantika samo domishljijsko zidanje utopichnih gradov in hrepenenj v oblake. Brentano je na primer zelo natanchen opazovalec konkretnih dogajanj in spreten opisovalec uporabnih predmetov in nachina zhivljenja v prvi polovici 19. stoletja. V njegovem tekstu se srechamo s tedaj razshirjenimi popotnimi palicami in mnogimi popotnimi pritiklinami, na primer s »kemichnim prizhigalnikom«, to je s predhodnikom danashnjih vzhigalic, s pilo proti kurjim ochesom in podobnim.
Nemirni Clemens Brentano (1778-1842), avtor Kronikepotujochega uchenca in Romanc o rozhnem vencu, vsekakor velja poleg Achima von Arnima in E.T.A. Hoffmanna za glavnega predstavnika mlajshega vala danes premalo uposhtevane nemshke romantike. Mohorjeva zalozhba v Celovcu je she ne dolgo tega izdala literarni dokument njegove proti koncu zhivljenja obsesivne zagledanosti v mistichni katolicizem. Leta 1988 in leta 1989 je namrech v dveh knjigah izdala religiozna videnja stigmatizirane Ane Katarine Emmerich Zhivjenje in trpljenje nashega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, kot jih je zapisal proti koncu zhivljenja vedno bolj mistichno zazrti Clemens von Brentano. Pisatelj je prishel prvich v Dulben, kjer je je vidkinja zhivela, 24. septembra 1818. Ana Katarina ga je imenovala »romar«, kot je zapisano v uvodu slovenske izdaje pri Mohorjevi zalozhbi, »s chimer je dobro oznachila njegovega nemirnega duha, ki je po dolgih blodnjah sicer spet nashel vero, a umiril se ni nikoli. Osebnost Ane Katarine ga je tako prevzela, da je ob njej zachutil kot svojo zhivljenjsko nalogo opisovati njena videnja in jih objaviti svetu. Naselil se je v Dulbenu in ostal tam do njene smrti (v letu 1824; op.p.). Skushal je zbrati chim vech gradiva. S svojo vihravostjo je povzrochil marsikatero neprijetnost v okolju izredne bolnice. Tudi med njima je prishlo vechkrat do navzkrizhja, posebno ker Katarina svojim videnjem ni pripisovala take vazhnosti kot pesnik sam. Njeno trezno in stvarno mnenje je bilo: videnja nikogar ne zvelichajo. Vse bolj vazhno je, da smo potrpezhljivi in krepostni, zlasti pa, da imamo ljubezen.«
V zadevni publikaciji revije FIDIBUS je poleg Brentanove novele in Kerschejeve shtudije o njej natisnjen tudi spominski zaris o Brentanu izpod peresa njegovega literarnega prijatelja Josepha von Eichendorffa ter kratek zanosni zapis o viharnem Brentanu na Dunaju avtorja spominov na zanimive dunajske osebnosti Franza Graffa iz let 1845 / 1846.
Posebna izdaja FIDIBUSA kazhe skrbno roko leta 1945 v Mixnitzu pri Gradcu rojenega celovshkega pisatelja, prevajalca in arhivarja Petra Kerscheja, ki zna iz zapletenih, skritih in na prvi pogled marginalnih podrobnosti z jezikoslovno asociativno intuicijo sestaviti kompleks mozaichno zanimivih sestavin, ki
razkrijejo nov pogled na nekatere bistvene posebnosti Brentanovega literarnega univerzuma. Te bodo seveda zanimale predvsem germaniste in razlichne literarne zgodovinarje, v nashem primeru pa tudi umetnostne zgodovinarje in ljubiteljske bralce v shirshem prostoru od Hrvashke, Madzharske, Slovenije in Italije do Avstrije, Nemchije in celo Francije. Ob tem velja poudariti, da v Celovcu zhivechi Kersche zhe vech desetletij pozhrtvovalno deluje na interliterarnem podrochju. Bil je eden pionirjev odkrivanja nove moderne in avantgardne slovenske literature, saj je zhe v sedemdesetih letih prejshnjega stoletja kot prvi ali pa med prvimi iz slovenshchine v nemshchino prevedel tekste Tomazha Shalamuna, Francija Zagorichnika, Daneta Zajca, Edvarda Kocbeka, Slavka Juga, Vena Tauferja, Sashe Vegri, Milene Merlak, Kajetana Kovicha, Leva Detele, Lojzeta Kovachicha, Ervina Fritza, Rudija Sheliga in shtevilnih drugih, she posebej tudi razlichna besedila koroshkih slovenskih pesnikov in pisateljev, na primer Florjana Lipusha, Gustava Janusha, Andreja Kokota in Milke Hartman. Poleg tega je v zelo shtevilnih publikacijah, antologijah, revijah, chasopisih, samostojnih izdajah objavljal bibliografske podatke o prevodih slovenskih avtorjev v nemshchino (npr. Oton Zhupanchich v nemshkih prevodih, Slavistichna revija, Ljubljana 1978). Njegovo najpomembnejshe delo s tega podrochja pa je zagotovo bibliografija objav nemshkih prevodov iz vseh (nekdanjih) jugoslovanskih literatur med leti 1775 in 1977, ki jo je sestavil skupaj s svojo zheno Gunhild Kersche in je izshla leta 1978 pri dunajski zalozhbi Verlag fur Geschichte und Politik kot posebna publikacija.
Kersche je poleg tega pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu leta 1997 objavil pod naslovom Wortwelt (Svet besed) zbirko lastne eksperimentalne proze, sodeluje pa tudi z daljshimi in krajshimi minuciozno oblikovanimi teksti v shtevilnih literarnih revijah. Je avtor kompliciranega asociativno strukturiranega besednega medmrezhja, skozi katerega se tudi s pomochjo ironichnih, proti literarnim konvencijam usmerjenih postopkov kazhe njegova kritika druzhbene stvarnosti in s to povezana ranljiva prizadetost senzibilnega ustvarjalca. Vsekakor se chuti, da je Kersche, ki je v mladosti daljshi chas zhivel v Gradcu, kjer je na univerzi nekaj chasa shtudiral germanistiko in slavistiko, zrasel iz kulturne atmosfere kritichnega intelektualizma, tako znachilnega za grashko literarno sholo okrog revije Manuskripte in Petra Handkeja. Kersche je bil poleg tega leta 1978 med ustanovitelji dunajske revije za mednarodno literaturo LOG in jo je nekaj chasa sourejal.
Chitalnica
Marko Golja
ZAPIS K PESMIM MATJAZHA JARCA
Zbirka Matjazha Jarca s preprostim naslovom Pesmi je zelo obsezhna, vsebuje pa oblike od rubaja do sonetnega venca, skratka, njena formalna razpetost sega od stare Perzije do najzahtevnejshe pesemske oblike zahodne literature. Obseg zbirke sugerira, da je najverjetneje nastajala vech let, morda tudi desetletij, pesemska raznovrstnost pa, da se je avtor preskusil v razlichnih verznih, kitichnih in pesemskih strukturah. To pomeni, da pesnik ni le marljivo koval in zapisoval verze, ampak da si je ustvarjanje otezhil ter polepshal z novimi in novimi izzivi. Seveda pa je za vsakega pesnika, torej tudi za Matjazha Jarca, najvechji izziv, kako pisati o svojem chasu — osebnem, druzhbenem ali kozmichnem — v individualni, enkratni, prepoznavni govorici. Ta izziv je za pesnika, kot je Matjazh Jarc, she toliko tezhji, ker se navezuje na zhe omenjeno tradicijo.
Ob branju v zbirki objavljenih pesmi, tudi obeh sonetnih vencev (Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas) se bralec zmerom znova spomni opozorila Milana Kundere v njegovi esejistichni mojstrovini Zastor, da »je nasha zavest o kontinuiteti tako mochna, da vpliva na dojemanje sleherne umetnine«. To torej pomeni, da vsako pesnishko besedilo, vsaka umetnina vstopa v chasovni tok, da pripoveduje in nadaljuje, morda pa tudi obnavlja Zgodbo, vsaj katero izmed njenih strani, poglavij.
V zgodovini slovenske knjizhevnosti je poglavje o sonetnem vencu brez dvoma impresivno. Njegovo mero je postavil Presheren, nato pa je nastalo she priblizhno petdeset vencev. Kaj spodbuja pesnike, da vezhejo sonete v venec, je celostno vprashanje, zagotovo pa je to tezhka, verjetno najtezhja pesnishka naloga. Ne vem, koliko sonetnih vencev imajo druge nacionalne knjizhevnosti, pa vendar je pisanje venca morda nekaj podobno samotarskega in ekstremnega kot smuchanje z osemtisochakov ali plavanje po skoraj neskonchnih rekah ali ..., skratka, podvig, v katerem pride maksimalno do izraza volja do vztrajanja: s samim seboj, v samoti, na skrajnem. Na tem robu je Matjazh Jarc ustvaril zhe omenjena sonetna venca Zharek je sin nochi in Usodni zakon chas.
Pesnik obvlada formo, tako jambski enajsterec (Zharechi sij brli pod temnim nichem), kvartine in tercine, akrostih, rime, skratka, metrichno in pesemsko nalogo, pred katero bi klecnil marsikateri pesnik, opravi. To je vredno pohvale, pa vendar ta zahtevna naloga ni sama sebi namen, nasprotno. Sonetni venec, ki v sebi povezuje zhe tako razchlenjene pesmi, ponuja pesniku mozhnost, da ubesedi najbolj intimne in hkrati najbolj kompleksne obchutke o sebi in svetu.
V sonetnem vencu Zharek je sin nochi pesnik med drugim ubesedi svoje razumevanje chloveka, zavracha njegovo dionizichnost, vendar ne v imenu apolinichnosti, ampak zhe kar transcedentalne ali pa vsaj panteistichne vizije, v kateri imata posebno, najpomembnejshe mesto ljubezen in misel kot sinonim za razum. Kot da bi venec govoril glas priproshnjika, vidca ali modreca, tako da zvenijo verzi in soneti vzneseno, energichno, le hipoma umirjeno. Za sonet, zlasti za sklepno tercino shtirinajstega soneta, je znachilen apokaliptichen ton, ki je zanikan z vero v nadchloveshko silo. Da gre res za kozmichno, zhe kar religiozno obchutje, pricha tudi magistrale, kjer se kar prelivajo pozivi k novi zlati dobi, seveda izrazheni z znachilnim Jarchevim besedishchem in metaforami. Pesnik lahko v eni in isti kitici sicer govori o obdobju razsvetljenja, nebesih in luchi zhivljenja, vendar v njegovem univerzumu ne gre toliko za krshchansko, katolishko podobo sveta, ampak za izrazito osebno, individualno podobo univerzuma.
Omenjeni verzi in mesta niso edini v Jarchevem pesnishtvu, kjer lahko bralec razbira okrushke, drobce izrazito individualnega, osebnega obchutenja univerzuma. Kot da bi pesnik poskushal presechi metafizichni nihilizem. V tej rekonstrukciji prezhivijo kot nesporne vrednote pesemske oblike, hkrati pa se pesnik ne vracha h koreninam evropske metafizike, predvsem h krshchanstvu, ampak pripishe pomembno mesto she starejshim metafizichnim silam, ki pa jih obchuti predvsem panteistichno.
Tako se v njegovi poeziji zelo pogosto pojavlja sonce, ki je lahko postavljeno kot nedosegljivi cilj, morda kot metafora nedosegljivega, morda zachetek in konec vsega. Zato tudi neenotno poimenovanje, vchasih z veliko, vchasih z malo zachetnico, kot da bi pesnik nihal v sebi ali pa se celo ustrashil svojih nagovorov. Sonce je tako lahko v tej poeziji alternativa Bogu, cheprav se pogosto pojavlja v podobnih pomenskih razmerjih kot On, drugich je lahko prispodoba, lahko pa tudi oboje hkrati. Tako lahko beremo Jarchevo poezijo v njenih najboljshih trenutkih kot prichevanje slehernika, ki chuti metafizichno praznino, vendar do nje ni ravnodushen, ampak si o(b) njej zastavlja vprashanja, poskusha z odgovori, pri tem pa ne pozabi nase in na svojo lastno izkushnjo. Prav ta odsotnost sredishcha in zhelja po zacelitvi rane morda pojasnjujeta, zakaj se pesnik s tolikshno zhejo zateka k neevropskim pesemskim oblikam ter v njih zelo suvereno ubeseduje tako planetarna kot tudi intimna obchutja. She vech, prav v rubajih najde Jarc pravo mero med pomenom in zvenom. Kot da bi bili rubaji s svojo kratkostjo imuni pred pretiranim zvonchkljanjem rim, ki je slishno v nekaterih pesmih, predvsem v zhe znanih parih (na primer jaz-glas), pa tudi sama oblika prisili pesnika, da zgosti pomen v skoraj razodetno podobo.
Zdi se, da pesniku pesemske oblike azijskega izvora lezhijo prav zato, ker mu ne dopushchajo, da bi miselno konstruiral pomen, ga razvijal in stopnjeval do sklepne poante. Tako tudi pri Matjazhu Jarcu skoraj praviloma velja, da je manj v resnici vech. Morda se je pesnik tega svojega upomenjanja zavedal tudi sam, zlasti ko je
igral na paradoks in pri tistih pesmih, v katerih se je navezal na navidez nesmiselno, alogichno in povsem sproshcheno besedno igro in aliteracijsko radozhivost, ki pa jo v sklepni tercini soneta ker vem da vesh da vednost vedno vidi smiselno zarobi.
Omenjena besedna radozhivost je primerna tudi za zapisovanje ljubezni in za kritiko sodobne potroshnishke druzhbe, tako da se zdi s svojo preprichljivostjo in zapeljivostjo protiutezh Jarchevim resneje intoniranim pesmim. Tako lahko v Jarchevi zbirki stran, dve narazen oziroma pesem ob pesmi beremo o veri v tradicionalno usodo in bravurozno kozerijo na njen rachun. To pomeni vsaj dvoje: da je pesnik bolj ponosen na svoje formalne, na primer sonetistichne dosezhke ter da je zato lahko drugega ob drugem postavil tako razlichna soneta, kot sta zadel bosh bistvo vsakega vprashanja in Indikator, predvsem pa, da je zmozhen ubesediti zelo razlichna obchutenja sveta in sebe, da je zmozhen pisati tako o svoji osebnih, vchasih tudi nadosebnih izkushnjah (chustvenih, ljubezenskih, metafizichnih) kot tudi ubesediti iskrive mentalne podobe, ki kot da nimajo nichesar skupnega z njim. V tem shirokem razponu pesnishkih podob (od dozhivljanja individualnega jaza do podobe-igre) ima lahko svoje mesto tudi pesem v prvi osebi mnozhine, skratka, kolektivni jaz, v mnozhici utopljeni individuum. Toda takshno pesnishko besedilo, ki po svoje pricha o krizi novoveshkega individualizma in ki s svojo himnichnostjo in teleoloshkostjo smiselno zrcali Jarcheve pesmi o soncu, vseeno zveni kot tujek v Jarchevi poeziji.
Ali pa she en primer raznovrstnosti pesnikovega opusa; samo korak stran od prej opisane pesmi bo bralec nashel chrnohumorni AgrobluEs, pesniku pa niso tuja niti angazhirana sporochila na rovash sodobne globalne potroshnishke druzhbe ... Morda bi moral Matjazh Jarc svoje pesmi objavljati hitreje oziroma v ciklih, kot so nastajali, bralci pa bi lahko spremljali njegovo pesnishko pot z varne razdalje, pregledno in kot sklenjeno pripoved. Tako pa lahko bralec ugiba, ali je ta in ta pesem pesnikova reakcija na anomalije v sodobni slovenski druzhbi, morda odziv preobchutljivega avtorja ali pa posploshen pogled na druzhbeno in chloveshko izkushnjo. Pravzaprav se zdi ta zadnja, tretja mozhnost she najboljsha. Naj so torej pesmi nastajale od zgodnjih sedemdesetih let vse do nashe sodobnosti ali ne, ni bistveno pri branju. Marsikatera med objavljenimi pesmimi namrech prepricha s svojo besedno gibkostjo, humorno okretnostjo, hipno izpovednostjo ali vznesenostjo na poti k zavezujochnosti. Zato se zdi bolj verjetno, da je Matjazh Jarc svojo zbirko Pesmi objavil ob pravem trenutku ...
(oktober 2008)
Jolka Milich
SLIKE Z RAZSTAVE
(Belezhka o kulturi na podezhelju)
Naslov sem si metaforichno sposodila pri Musorgskem, beseda pa bo tekla — bolj kot o stalni razstavi slikarskih del, ki jih je akademski slikar Polde Oblak podaril sezhanskemu Kosovelovemu domu in si jih bom shla ogledat kot neshteto drugih nesrechnikov tudi jaz ob kakshni blizhnji prilozhnosti, cheprav sem bila z njimi in tudi s srechniki iz prvih vrst vred na otvoritvenem vecheru — o nas stalnih poslushalcih in obiskovalcih sezhanskih razstav.
Berem v Primorskih novicah, da se je gornja slovesnost dogajala v juzhni avli pritlichja, kjer bodo slike odslej tudi visele. Mi, nevsiljivi, ki smo se diskretno drzhali bolj zadaj, namesto da bi si s komolci utrli pot ali se kako drugache pretolkli v ospredje na kraj dogajanja, smo imeli vtis, da smo prej v nekakshnem zelo ozkem hodniku kot v kakshni avli. Pravzaprav smo nihali med hodnikom, saj ima steklena vrata na koncu, in parishkim metrojem ob uri, ko je najvech prometa in so vagoni (pri nas brez sedishch) vsi nabasani. Bilo nas je kar veliko, ki smo bili delezhni le hrbtov in glav obchinstva pred nami in odmevov glasov govornikov iz ospredja, ki jih je vmesna glasba tu pa tam malce razgibala in popestrila in tudi nam lajshala stojo in buljenje v hrbte. Dobre pol urice smo kar vzorno disciplinirano vlekli na ushesa, enako navdusheno ploskali, ko smo ujeli znamenje iz prvih vrst, da je pach chas za ploskanje, potem pa je vzornost nekoliko popustila in smo se zacheli obzirno prestopati pa pobrcavati z nogami, da nam chisto ne otrpnejo, nato smo v sicer pochasnem, a nenehnem crescendu dali glave skupaj in po tri ali dva ali shtiri kot na televiziji improvizirali vecherne klube pa krajevna obzorja in sezhanske odmeve z novichkami iz domachih logov. V tisti uri in pol in she vech sem zvedela novic vsaj za tri pogrebe. Nekateri bolj neuchakani, mednje sodijo tudi chasnikarji, fotoreporterji in tv snemalci, so si krajshali chas s hojo gor pa dol in vchasih tja do blizhnjega bifeja, najbrzh na shtamperle ali kavico ali na en dim. Nekdo je tiho vprashal svojo spremljevalko: Sem kaj zamudil? In dobil odgovor: Poplesujochega Domiclja pet vrst pred nami, najbrzh tudi njega noge zhe bolijo, a che bosh ostal tu, bo tudi tebe chez chas zabaval in tudi nam, hecen kot je, lajshal muke, da smo zraven, pa cheprav nimamo chisto nich od tega, pach zaradi pretesnega in neprimernega prostora za tako dolge mashe in mnozhichne prireditve. Sprashevali smo se tudi, zhe rahlo nejevoljni, ali so organizatorji ponudili stol vsaj spremljevalkama slikarja, che jim domache publike ni mar. Morda je zanje normalno, da dozhivljamo umetnost in kulturo kot dodatno obliko trpljenja, brez katerega ju ni moch niti okusiti, le zakaj bi ju uzhivali udobno sede v blizhnji prazni dvorani doma in gulili zastonj njihove foteljchke. Organizatorji bi za navrh morali nesti tja gor na oder dve Oblakovi sliki v predokus, in potem po
slavnostnih govorancah in slikarskih ekspozicijah, ki so do nas prihajale kot odmev, pa po plesnem intermezzu, ki bi ga vsaj videli, in po koncertnih tochkah, ki bi nas le veselile, odnesti spet dol na dolocheno stalno mesto, bilo bi pa nevarno, da se od dodatnega dela ne pretegnejo. Bog ne daj, nikar, nikar! Tudi slikar pa zhupan in celo direktor Gojc, ki je sicer mozh, kot se shika — tudi zanje ni dobro, da se zasedijo, che pa lahko stojijo na mestu eno celo malo vechnost in si potihem mislijo, kdaj bo zhe tega shpasa konec, da se oddahnemo in premaknemo, kaj shele oni za njigovimi hrbti , drug ob drugem, natlacheni kot shtruce v koshu ali sardine v konzervi, sezhanski nepoboljshljivi ljubitelji umetnosti, ki od te razstave, prirejene v tej ozki sprehajalni ulichici le za manjshe shtevilo ljudi, niso imeli chisto nich. Le veliko martro. Kosovelovemu domu v premislek za v bodoche.
P. S.: Kot recheno, chez chas, neko sonchno dopoldne sem si le shla ogledat osmerico slik, ki jih je Oblak podaril Kosovelovemu domu, in med ogledovanjem presenecheno ugotovila, da ji postavljalci niso nashli najbolj primernega mesta. Za srednje velike formate vsekakor, a za obe vechji kompoziciji pa na zhalost nikakor, saj si stojita nasproti odlochno preblizu brez prepotrebne distance, da bi se razkrili v vsej svoji celovitosti; dokaj moteche je tudi svetlikanje varovalne steklene (?) prevleke, ki pokriva veliko akrilno platno in tempero na lesu. Skratka, sliki ne prideta do izraza, visita na nepravem kraju, treba bi ju bilo prestaviti kam drugam, v shirshi prostor, kjer bi zadihali, ne pa obviseli — za vechne chase? — ubiti in malodane neprivlachni za gledalce. Vsakich, ko obishchem kulturni dom, si tisti hodnik, spremenjen v avlo ali galerijo, ogledam tudi zato, ker je v pritlichju skoraj ob glavnem vhodu, tako rekoch precej pri roki, v upanju, da je vidljivost slaba in se lesketa le ob dolochenih urah in da je shlo verjetno za prvi, morda prepovrshen vtis, in da je vse v najlepshem redu. Pa ni, ker so tudi drugi potrdili moje nestrokovne vtise s kar strokovnimi pomisleki. Potrebna bi bila potemtakem kakshna promptna in umna preureditev v zadovoljstvo vseh. A tu se navadno, pri morebitnih popravkih, vse koncha, namesto da bi se zachelo. Ko zmanjka prave volje za perfekcijo (lahko berete dovrshenost).
Vprashalnica
Jolka Milich
DOM AL' HISHA?
Pismo predsedniku Drushtva slovenskih pisateljev Dragi Slavko (Pregl),
hvala za decembrsko predpraznichno vabilo tudi meni in za vech kot razveseljiv opis vseh drushtvenih tezhav, dosezhkov in nachrtov. Obetajo se vam res polne roke dela in che ne bo ostalo le pri retoriki, kot se pogosto dogodi ne samo na nashem podrochju, ampak vsepovsod, bodo sadovi kmalu razvidni na golo oko. Jaz sem zhal zhe v tisti fazi zhivljenja, ki ji Hrvati dokaj duhovito in lezherno pravijo "danas jesmo, sutra nismo", in chas, ki ga morebiti she imam in ga je za moj okus in moje potrebe she premalo, sem si chisto po svoje razporedila zhe malodane do minute in sekunde natanchno. Drugache recheno, zavoljo ekonomije, vis maior, sem odrezala vse oblike druzhabnosti, vsa nova osebna znanstva in poznanstva pa vse spremljajoche zanimivosti, prijetnosti, futilnosti in frivolnosti, povedano malce shaljivo in obeshenjashko.
Skratka, veselim se udejanjanja vseh vashih in kajpak nashih mnogoterih nachrtov in postavk, nashtetih v pismu, le ko chujem — zhe stotich, no, recimo 99-ich — o kakshni novi HISHI literature (po zhe davni hishi mode in kvalitete), ki slovensko smetano in pesnike pa pisatelje ochitno she vedno spravlja v nekakshno ekstazo kot pogruntacija nonplus ultra, dobim, milo recheno, srbechico. Ne razumi me narobe, zrasla sem namrech v Italiji, kjer je (bilo) teh hish, pa she upravichene so (bile), za eno greshto, tudi ena nashih pekarn se je skozi chas imenovala Hisha kruha (Casa del pane). Ker sem nato tudi po vojni dolgo vrsto let zhivela z eno nogo v Trstu in z drugo v Sloveniji, sem se domala prenasitila s temi hishami-trgovinami in ustanovami, na vsaki ulici si jih imel (in jih she imash) po nekaj. Da bosh videl, da si ne izmishljujem, ti jih bom peshchico prepisala iz trzhashkega telefonskega imenika: Casa del materasso / Hisha zhimnice — Casa del Barbera / Hisha vina barbere — Casa del cane / Hisha psa — Casa del detersivo / Hisha detergenta — Casa del merletto / Hisha chipke — Casa della torta / Hisha torte — Casa della lampada / Hisha svetilke — Casa del ciclo / Hisha kolesa ali bicikla — Casa del rasoio elettrico / Hisha elektrichnega brivnika, da o Hishah pochitka / Case di riposo niti ne govorim, teh je v imeniku kot peska in trave, z dodatkom fantazijskih imen, ki naj sugerirajo, kakshen raj chaka starostnike, ki se bodo odlochili zanje; te dodatke pa bom kar prevedla: Hisha pochitka — mavrica, sonchnica, mimoze, krashko cvetje, biser, brnistre, zlata leta, gnezdo, relax itd. Pred priblizhno tridesetimi leti, ko sem prevajala izbor pesmi iz zbirke Botticelli Iva Svetine, so mi prav te njegove, zanj ochitno kar enkratno lepe metafore s hishami, sivile lase: Hisha luchi, najina Hisha kruha, beseda je hisha, barva je dom ... Zlasti »Hisha kruha«, ki je kar pogosto nastopala, pri nashih zahodnih sosedih pa je bila dokaj banalna in izrazito vsakdanja komercialna prispodoba, mi je delala preglavice. Imela sem namrech navado, da neki moji italijanski prijateljici in pesnici, ki je bila lirichno zelo tenkochutna, a obenem je imela tudi silno razvit
smisel za humor in norchavost, kaj sproti preberem in zvem za njeno mnenje. Bila je zainteresirana za nasho poezijo, hotela je tudi vedeti, kaj je pravzaprav meni tako vshech, da prevajam s tako vnemo, in da prav zazharim, ko me vprasha kaj v zvezi z nasho literaturo. Ko sem ji brala pesmi s »hishami«, sem vedela vnaprej za njeno prisrchno zbadljivo reakcijo, in se nisem motila. Shegavo je komentirala: Ja, ja, tudi ta vash nadebudni pesnik morda odkriva, kar mi tu v Italiji vemo zhe od nekdaj, da s poezijo zlepa ne bo prishel do kruha, pa zato shtudira, kako bi obesil muze na klin in odprl pekarno ter v njej zaposlil tudi svojo ljubezen, saj che bi jo pital samo z verzi, bi mu deklica she umrla od glada, tako pa se bo med bigami, hlebchki, maslenimi shtruchkami, rogljichi in zhemljicami she dalo zhiveti. She kakshno kremshnito daj zraven, in nekaj tortic, kaj lepshega in nadvse prijetno dishechega po svezhem testu in komaj pechenem kruhu, po vaniliji, chokoladi in janezhu! Nepozabni trenutki! A povrniva se k spornemu samostalniku.
Vse te nashe novodobne HISHE, ne glede chesa — kruha, mode, kvalitete, literature, svetlobe, pochitka itd. — niso nich drugega kot kalk iz italijanshchine (casa), francoshchine (maison), shpanshchine (casa), angleshchine (house) za nash DOM, ker za ta pojem imamo mi kar dva izraza — hisho in dom, oni pa samo enega. Svetinov verz: "Beseda je hisha, barva je dom", preveden mehanichno, bi se glasil: La parola e una casa, il colore e una casa — bil bi skratka ob svoj pomen. Da ga za silo pridobi, moramo drugi del obvezno spremeniti v: il colore e la mia ali la nostra casa (barva je moja ali nasha hisha). Mi pa vsi radostni zhrtvujemo to dvojno mozhnost izrazhanja ne vem tochno, komu na chast, anti ne Evropi, saj od nas takih zhrtev sploh ne terja, in se, slabi prevajalci in razlagalci, izrekamo za kalke (Hishe). Nam jih narekuje ali kar diktira — manjvrednostni kompleks? Jezikovni zelo verjetno. Ta pa zlasti pogojuje pretirano esterofilstvo! Preveliche-vanje tujega in v nich metanje svojega. In se na vso moch trudimo, da se bohotijo Hishe — kot pri vseh ostalih, ki ne premorejo domov!
Hisha literature! Ah, kako enkratno! Tako kozmopolitsko! Nich domache, skoraj svetovljansko! Jaz osebno si ne morem predstavljati Italijanov, Francozov, Shpancev itd., da bi zhrtvovali dom, che bi ga imeli ob hishi, samo zato, ker mi pishemo hisha (recimo, da nimamo doma). Res nepredstavljivo. Jaz zhe malce strahoma chakam, kdaj bo prishel tisti slovenski velmozh, ki bo preimenoval Cankarjev dom v — Cankarjevo hisho, pardon, v Hisho Cankarja, ko pa je hisha tako evropsko vechpovedna, in vsaj stokrat bolj reprezentativna, tako rekoch popolnoma uglashena z raznoraznimi Turisticami, Educami, Termami, Slovenica-mi in podobnimi cvetkami iz uvoza, za v gumbnico, namesto zhe uvelega slovenskega nageljna ali od slane osmojene krizanteme.
She enkrat hvala za ljubeznivo pismo. Svoje sem pisala v precej nemogochih razmerah, z nenehnimi prekinitvami (zaradi pogostih predpraznichnih obiskov, dela, neodlozhljivih opravkov), tako rekoch dekoncentrirano in v nadaljevanjih. Verjetno se je vrinil kakshen shkrat. Ne preberem iz strahu, da potem ne poshljem, za novo pismo pa nimam chasa. Lep pozdrav jolka (milich)
Jolka Milich
ENA ALI DVE GORICI?
(So meje res le she v glavah?)
Jaz sem sicer do politike in politikov nasploh, ne samo domachih, bolj mlachna in skeptichna kot kakshna njihova privrzhenka in navijachka (kar mi znanci in prijatelji, ki na politiko nekaj dajo, pravzaprav zamerijo), zlasti odkar vem, da je denar — pravijo mu kapital, pa ne Marxov — tista vzmet, ki vrti, vrtinchi in krotovichi ves svet, kolikor ga je, pa she res je, a vseeno rada pogledam, zlasti po volitvah, kdo vse se je povzpel na komandno mestno in bil okiten z visokimi sarzhami in obremenjen s tezhkimi odgovornostmi, in koga bom odslej zelo pogosto videvala — z opozicijo v ozadju na prezhi — v cajtengih in na TV in o njem chula vita, morte e miracoli', kot pravijo Italijani, pomeni pa, da bom zvedela vsesorte in she kaj zhmahtnega za povrh. Izrezhem si celo strani s fotografijami in jih vtaknem v svojo delovno knjigo, da jih imam stalno pri roki in, ko je sila, ko pozabim, kdo je kdo in za kaj je pooblashchen, ga pach poishchem in tako lazhje identificiram. Tudi zhenske navadno rada preshtejem. Odkar se kot strastna bralka sholam tudi pri — po avtodefiniciji — teoretskem psihoanalitiku, kritichnem mislecu, osebnem svetovalcu in kolumnistu Romanu Vodebu, vem sicer, da gre prvenstveno za — citiram — nezhenstvene, falichne oz. mozhate emancipiranke alias za zhe izmalichene zhenske, ki namesto da bi zdravo tuhtale, kako vsesploshno zadovoljiti moshkega, se gredo politiko in podobne aseksualnosti, pa se jih temu navkljub in kljub invektivam omenjenega slovenskega kolumnista na moch veselim. Bravo, zhenske, in bravo stranke, ki vam pushchajo do besede, ne pa tlachijo v ozadje ali za zapechek. Izvoljena garnitura se mi zdi tudi precej pomlajena, kar deluje — vsaj name — osvezhujoche. Upam, da so zares mladi, to je s svezhimi in inovativnimi idejami, ne le navidez mladostni, dejansko pa brez zhara in potrebne vitalnosti, prej ubogljive sorte in previdnozaviralnega mishljenja kot z izvirnimi in daljnosezhnimi pogledi, ki jih sproti potrjujejo z dejanji, tudi ko evropskemu zhe mochno zbirokratiziranemu vrhu niso kdove kako vshech.
No, jaz — ki nisem ravno zaljubljena v Rupla politika (on zhe ve, zakaj, saj se dokaj dobro in dolgo poznava kot cehovska kolega-literata, ki sta prishla nekoch davno v javni konflikt zaradi drugega Pahorja, tistega trzhashkega, ki pishe in mu je ime Boris, in sodi med najbolj glasne zagovornike narodne samobitnosti, ki pa je bila zanj — spet govorim o Ruplu — kot lanski sneg in she manj, che mu je do nje she danes sploh kaj, this is a question! — no, da se povrnemo k premieru Pahorju: jaz se ne bi obregala ob njegovo izbiro Rupla za svetovalca, saj je dovolj star in pameten, da lahko sam odlocha, rajshi bi ga najpoprej nekaj vprashala in shele nato
sklepala in ukrepala ... In sicer nekaj malega v zvezi s svetovalstvom nasploh. Se predsednik ali kdorkoli, ki si lahko najame ali privoshchi svetovalca, mora strogo drzhati njegovih nasvetov in direktiv, tako rekoch kot pijanec plota, ali je dovolj, da ga pozorno poslusha, ga marsikaj vprasha in se kaj sproti tudi nauchi in shele nato lahko poljubno izbira in prebere, che mu pa ni nich vshech, lahko chisto po svoje ukrene, mimo njih? Menda je zelo modro ne podcenjevati svojih nasprotnikov in konkurentov, pach pa chimvech koristnega zvedeti od njih in o njih samih. Nestrpnost in slepa nachelna sovrazhnost sta najslabsha svetovalca, ko chlovek namesto z glavo — razsodno — misli, kot bi rekli Trzhachani, verjetno tudi italijanski Istrani, "coi budei" (dobesedno s chrevesjem, tj. instinktivno, nagonsko, iracionalno).
Pa she eno vprashanje imam, ki je zame veliko vazhnejshe od gornjega, in bi me premier, ali kdo zanj, neznansko osrechil, che bi se vanj najprej zamislil in shele nato odgovoril, ne samo vljudno, bla, bla bla, marvech prav premishljeno in resno. Ne bom mu hvalezhna samo jaz, pach pa vechina Primorcev, tudi oni onkraj podrtih meja.
V Primorskih novicah — in tudi v drugem nashem tisku, saj je novica odmevala — sem nedavno brala, kako se novoizvoljeni predsednik vlade veseli z zhupanom Nove Gorice Brulcem et co. spojitve obeh Goric v eno. Ko bodo tako v slovenski Novi Gorici kot v pretezhno italijanski Gorizii menda zachele padati kar mnozhichno — domnevam celo s precejshnjim hrushchem in trushchem — tudi znamenite meje v glavah in bo tako rekoch napochila nova era evropske vzajemnosti in — postopoma — totalnega sozhitja. Vprashanje pa je to: V katerem jeziku bo potekal ta veseli — po scenariju zhe nekam znani — proces bratstva in edinstva? V esperantu? V angleshchini, ki si jo bomo druzhno izvolili kot lingua franca? Si bodo nashi sosedi — rochni, kot so: detto, fatto! — umislili osebnega tolmacha, in ko bodo zachutili potrebo, da nas ogovorijo ali pokramljajo z nami, ga bodo potegnili iz zhepa in skozi njegova dvojezichna usta bo kot olje gladko stekel dialog? Na nashi strani so namrech jezikovne meje pa narechne planke in zhelezne zavese zhe davno padle, she prevech temeljito, se mi zdi vchasih, saj smo Slovenci bolj ali manj vechinsko zhe dvo- in vechjezichni, chesar pa ne bi mogli trditi, cheprav bi radi, za nashe pretezhno enojezichne sosede, ki jim je slovenshchina, z redkimi izjemami, shpanska vas, pa she mar jim ni zanjo, saj o njej najvechkrat nochejo niti slishati; za nekatere — tiste z jezikovnimi predsodki v glavi, ne samo z mejami in pregradami, in ti so nam zategadelj precej sovrazhni, in niti malo jih ni, na zhalost — je nash govor nich drugega kot lingua de merda. Tako rekoch prej za v sekret kot za v njihova usta. Allora? Kaj pa zdaj? Kako si nash slavni vrh predstavlja to kochljivo zadevo spojitve in prelitja v eno celoto? Anti nam na tihem ne predlaga, da se potujchimo iz chiste in neskaljene ljubezni do sanjske pa sanjane in nedosanjane evropske unije, ki ne bo dolgo trajala, che bo od svojih shibkejshih chlanov in podanikov pa satelitskih drzhavic terjala tako velike zhrtve.
Tega ne sprashuje navadna ozkogledna podezhelanka, nacionalno omejena in obremenjena s starokopitno mentaliteto, marvech — pravijo — zelo sposobna in nadarjena italianistka in prevajalka s kar debelim dvojezichnim opusom, chlovek, ki je tako rekoch v obeh jezikih vech kot doma in se zhivo zaveda vseh njunih vechplastnih in mnogostranskih tegob. Smo se mar kot narod in posamezniki ruvali recimo z Beogradom, da nas bo Bruselj pustil pohrustati od shtevilchnejshih sosedov, ne da bi trenil z ochesom, nich manj kot s suvereno privolitvijo nashega politichnega vrha, ki se bo, zdi se, prav tvorno zavzel, z raznovrstnimi investicijami, evropskimi in domachimi, da bo podvig uspel v rekordnem chasu? Chemu smo se potemtakem sploh borili? In chemu osamosvojitev pa parlament in vojska pa ambasade in podobne rechi, v bistvu sami dragi shpasi za drzhavico, ki bo v nekaj desetletjih postala zaspano in napol pozabljeno predmestje mejashev, jezikovno pa, vsaj v javnosti, izginila? Najprej zhe vidno izginjajocha slovenska Istra, nato Gorica in ostala Primorska itd. Smo res folk iz nizhje kulture, kot nas radi obravnavajo skozi zgodovino vsi nashi sosedi, ker se baje le nizhje kulture strashno rade zgledujejo po vishjih, schasoma pa izgubijo svojo faco ali fris in se radi prepoznavajo kot dvozhivke, ne pa v tem, kar so, na koncu, da zabrishejo she zadnje dvoumne sledove do sebe, pa prevzamejo tudi tuj jezik in shege. In smo spet tam. Pri zdruzhenih Goricah v eno samo mesto, kjer se chivka in cheblja tudi v novogorishki coni, torej v Sloveniji, le po italijansko, ker ona druga polovica, ki lezhi v Italiji, ne zna nashega jezika, ker ga noche znati. Zhe spet se bomo shli enakost in multikulturnost na tipichno evropski nachin: vsi ta mali bodo skoraj enaki s ta velikimi — pod pogojem, da prevzamejo njihove jezike. Drugache bodo delezhni pravic le na papirju, na tistem, ki vse prenese, dejansko pa bodo dozhivljali dan za dnem nonstop same srchkane in pisane shikane in zajebancije, pa rezanje sredstev za domach tisk in podobne poniglavosti in ribarije, dokler se na smrt ne utrudijo in ne kapitulirajo sami od sebe, kot prezrele in potolchene tepke. Saj se tudi Bruselj de facto ravna po Orwellovi zapovedi iz Zhivalske farme, ki jo je malce nespretno po svoje prikrojil: vse drzhave-jeziki so enaki, le zahodni, tisti, ki veljajo kot zgodovinski, so bolj enaki od vzhodnih in nezgodovinskih. A dokler jim bomo dovolili take norme in pravila, le-ta zlepa ne bodo prishla iz navade. Verjetno shele chez mnoga leta, ko bo za marsikoga in marsikaj prepozno, z uporom izigranih in nategnjenih. Tudi ta scenarij poznamo. Nich novega pod soncem, na zhalost.
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI (XI)
O »pridrzhanih pravicah« in o tolmunih
Kot strastna ljubiteljica poezije, ko nanese prilozhnost, in tokrat je nanesla, ker sem za svoje razmishljanje o tolmunih potrebovala kar lepo shtevilo pesnishkih zbirk, zlasti lirski prvenec oziroma pesnishki dnevnik 2001-2005 Ludwiga Hartingerja Ostrina bilk, ki je izshel pri Mladinski knjigi pred dvema letoma (2006), si kakor ocharana ogledujem pesnishke zbirke, ki so izshle zadnja leta pri nas, recimo zlasti pri Mladinski knjigi v knjizhni zbirki Nova slovenska knjiga (z najnovejshimi pesmimi Cirila Zlobca, Iva Svetine itd.), ki jo ureja Nela Malechkar, pa tudi v Novi liriki z Brechtom, Bassanijem, Duffyjevo, Lorco itd., ki jo je urejal Alesh Berger, pa antologijico Drugi komadi v Ilchevi knjizhni zbirki Sonchnica in Poplave Barbare Pogachnik spet v Nelini zbirki Prvenci. Prav ta pesnishki prvenec ima kot dodatno posebnost zaokrozhene (beri neostre) robove, ki so sicer videti nekoliko nenavadno, ker smo vajeni tiska s pravokotnimi vogali, a ta oblika je zelo primerna za vse tiste, meni podobne, ki najrajshi berejo v postelji pozno zvecher in she dolgo v noch; che pa jih spodnese utrujenost, da za hipec le zakinkajo, ni nevarno, da se ranijo, ko jim knjiga zdrkne z rok in oblezhi kje na vratu ali na obrazu.
Skratka, ne morem drugache, kot da jih po estetski plati samo obchudujem in uzhivam ob njihovi skoraj neprekosljivi privlachnosti. Tako lepih, razmeroma lahkih — to, to! — in nadvse prirochnih knjig zhe dolgo nisem videla. Po moji laichni sodbi lepshe sploh ne bi mogle biti. Da se razumemo: po zunanji estetski plati, kajti ko te knjige odpresh in zachnesh brati, se ti iz te ali one strani porogljivo zarezhi kakshen poreden shkrat(ek) ali kaj drugega malce sumljivega in oporechnega, kakshna krichecha avtorska malomarnost ali zalozhnishka povrshnost, ki pa se zdi zhe prevech obichajna, skoraj obvezna, kot da brez teh ne-bodi-jih-treba peg in primesi pri nas knjiga ni vech mogocha. In ravno to me jezi.
Ker zhivimo v trzhni druzhbi, in Mladinska knjiga s svojimi detajliranimi drakonsko neizprosnimi predpisi na zachetku vsake knjige nam daje v vednost, da jih misli vech kot dosledno uveljaviti — in pish' me v uh' kulturno poslanstvo s slovenshchino celo vred ... Oglejmo si te predpise od blizu v normalni pisavi, ona nam jih postrezhe v drobnem tisku, da ne bo zvedel prav vsakdo, ki bo knjige odprl, kako je najvechja in najbolj privilegirana slovenska zalozhba ozkosrchna in grabezhljiva pa provincialno kratkovidna: Brez pisnega dovoljenja Zalozhbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javnapriobchitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrshnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru dolochil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah ... Ker prav naglasha trdoto in brezkompromisnost trzhne, to je le dobichkonosne druzhbe, kjer je za marsikoga — zanjo prav gotovo — denar vladar, bi ji kazalo ochitati, da nam neposhteno in kar prevechkrat prodaja oziroma sleparsko podtika, za ceno brezhibnih artiklov, defektno blago. Star obichaj je, da fabrishke primerke z napako kupec lahko zavrne
in zahteva od proizvajalca primerek brez najmanjshega »falerja« — ali pa denar nazaj. Che je vsa serija s »falerji«, pa bi jo morali prodajati po nizhji ceni kot brezhibno blago, na posebni polici, kjer bi bil na vidnem mestu napis Blago z eno ali kar vech tiskarskih in urednishkih napak in bi bilo tudi do centa razvidno, s kakshnim popustom dobijo kupci to oporechno robo, ali se jim torej sploh splacha ta kupchija. Kakor da ne bi bilo dovolj napisati po stari shegi Vse pravice pridrzhane. Che so pridrzhane vse pravice — po moji zhenski (lahko berete: kurji) pameti, da bo she bolj izstopila nesmiselnost in tesnosrchnost vsega tistega gornjega zalozhnishkega nashtevanja — so pridrzhane tudi pravice reproduciranja, javne priobchitve in vsaka druga uporaba.
Nobena resna zalozhba v Italiji, ki nekaj shteje in nase nekaj da (rekla sem: nobena!), se ne izgublja malenkostno v take dlakocepske in picajzelske podrobnosti. Pri nas pa je ta nova in naravnost odvratna moda, ki govori le v prid nashe pritlikavosti, menda hudo nalezljiva, saj je zhe dobila mlade, nalezla se je tega zhe Beletrina. Celo pri Centru za slovensko knjizhevnost so na vsem lepem zachutili potrebo, da se kar trikrat izrecno zavarujejo z vsemi pridrzhanimi pravicami. Prvich Center, drugich odlichna ilustratorka in tretjich zelo znana pravljicharka, ki je, mimogrede povedano, prosto preplonkala iz ochitno italijanske predloge, ne da bi tochno povedala, od kod (naslov, zalozhba, kraj in letnica knjige?) — vse to jim ni bilo dovolj, vse so she dodatno pozhegnali z zgornjim obrazcem, le nekoliko drugache formuliranim, in sicer: Brez pisnega dovoljenja imetnikov pravic je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javnapriobchitev, dajanje na vojo javnosti (internet), predelava ... itd. Ko take ozkosrchnosti in poniglavosti berem od ljudi, ki — bodimo iskreni in recimo bobu bob — neskrupulozno paberkujejo, pardon, rabutajo po sosednih gredicah (sem sodi tudi pred leti izdana monografija o Kosovelu Ikarjev sen v zalozhbi Mladinske knjige), me ima, da bi prosto prevedla v italijanshchino kakshno otroshko delce tiste znane in visoko cenjene (tudi od same sebe) slovenske pravljicharke, se nato podpisala kot avtorica in stvar poslala kam v objavo s prikupno pripombo, da sem se inspirirala pri slovenskih pravljicah, ki na zhalost ne slovijo dalech naokrog, kot bi zasluzhile, zato pa bom jaz dala vse od sebe, da bodo pridobile sloves, saj sem prav v ta promocijski namen eno izmed mnogih pravkar priredila oziroma povedala s svojimi besedami. Ker pa nisem pohlepna in she manj debelokozhna, sploh ne bom pod kolofonom pripisala vsega tistega romana prepovedi najbrzh iz avtorskega prava, pa tudi ne kratkega in vseobsegajochega obrazca: Vse pravice pridrzhane. Saj se ne bi spodobilo.
She en primer za ilustracijo, kako sta ozkosrchnost in provincialnost na moch nalezljiva virusa. Nedavno sem prejela v dar od zelo drage znanke, pripovednice in pesnice pesnishko zbirko Kelih brez dna in se je, samo po sebi umevno, zelo razveselila. Glej, glej, pisateljica je res ustanovila, kot mi je pred chasom pripovedovala, svojo zalozhbo, ker se je navelichala prosjachiti pri obstojechih, da ji kaj natisnejo; upala si je to, glede chesar bi si jaz najbrzh pomishljala, ker sem po tej plati precej negotova, hamletovska, skoraj strahopetna. Kar na obchudovanje mi je shlo, ko sem brala stran s kolofonom:
Knjizhna zbirka Albatros. Izdajatelj Zalozhba Morje. Oblikovanje Rajko Horvat — Hana Urshich. Jezikovni pregled Damjana Medved.
Nabava Zalozhba Morje. Tel: 040 861 353. Tisk: Bistisk d.o.o., Ljubljana.
Nato nekoliko nizhe: © Metka Cotich in Zalozhba Morje, 2008. Vse pravice
pridrzhane.
Pod tem zhe poznanem in sprejetem ritualu pa tista antipatichna in pet vrstic dolga masha s podrobno razchlenitvijo vseh pridrzhanih pravic, ko da bi bili Slovenci malo naglushni ali kar naprej v mlinu, kjer je toliko neznanskega ropota, da je mozhno z veliko tezhavo shele vdrugich shlishati, o chem je sploh govor.
Draga Metka, hochesh za prihodnost moj prijateljski nasvet? Je primeren tudi za Mladinsko knjigo in za Beletrino, prav tako za Center za slovensko knjizhevnost, pa za Litero in Libris in Gogo in vse domache in tudi tuje zalozhbe in za navrh za pesnike in pesnice, tiste nadebudne na zachetku svoje lirichne kariere pa za one zhe davno afirmirane in na konici Parnasa. Ko gre za pesnishke zbirke, ki brez takih ali drugachnih sponzorjev pa brez subvencij ministrstva za kulturo ali brez skoraj bolechih posegov v lastni zhep — ti to vesh — sploh ne morejo iziti, in ker poezija morda premore tudi kakshnega bralca, a kupcev bolj malo, zadostuje zaradi lepshega samo pripis Vse pravice pridržane, da ne pozabimo, kdo je avtor in kdo morebiti sokoristnik njegovih avtorskih pravic; vedno se namrech najde kakshen prostovoljec, voljan, da z avtorjem podeli njegov denar. Na tihem (lahko tudi na glas) pa si vsi skupaj in vsak posebej samo zhelite, da bi niz vashih stihov ali knjiga v celoti tako zamikala kakega prevajalca, da bi jo delno ali vso — zastonj ali za minimalne denarce — zgledno prevedel, kakshen tuj (lahko je tudi domach) zalozhnik bolj odprte blagajne in dostopnejshe sorte pa bi jo prav tako pretezhno na svoje stroshke tudi izdal. Tako prvi kot drugi so bolj kot zavor in zamudnih pisnih dovoljenj potrebni vashih spodbud in iskrenega odobravanja, da bi vlozhili svoj dragoceni chas ali kapital v tako tvegane pa majave posle in vsaj 120-odstotno nerentabilne literarne podvige — squisitamente culturali, kot bi nadvse elegantno rekli nashi zahodni sosedi, da nerentabilnost she bolj dramatichno podchrtajo. No, zdaj ko sem se izkashljala (kot mi je prav pred dobro uro v sezhanski lekarni svetoval novomeshki Lek, ki mi je s tabletami fluimukan proti kashlju podaril she koledarchek za prihodnje leto z zgovornim naslovom izkashjaj se), lahko spregovorim o tipichno slovenski navezanosti na tolmune, cheprav redkokdo od nas ve tochno, kaj so.
Ponovno sem vzela v roke Hartingerjevo Ostrino bilk, ker naju je doletelo nekaj sorodnega, in sicer, da sva oba podlegla charu besede tolmun, pa cheprav v razlichnih dobah, jaz zhe davno, on pa dvajset, trideset let kasneje, ko se je zachel z nami Slovenci ubadati in motati. Iz Hartingerjevega pogovora z urednico Malechkarjevo zvemo, da sta bili besedi obronek in tolmun odlochilni impulz za njegovo poglabljanje v slovenski jezik. Tolmun je nashel celo pri Kosovelu, cheprav je sprva mislil, da ga ni nikoli uporabil (Zholto listje nad tolmunom / In tishina / In sinjima), kar je tudi po mojem mnenju precej nenavadno, ker je za Kras znachilno prej pomanjkanje vode kot nasprotno — in vendar je tolmun tudi Srechka zapeljal. Jaz sem zvedela, da se je to zgodilo, shele med branjem Hartingerjevega intervjuja.
Na vprashanje urednice »Kje si prvich naletel na besedo tolmun?« Hartinger odgovarja: »Na Dolenjskem. Bil je chas, ko sem vandral ob Krki po eni strani gor in po drugi dol do Zagradca in naprej. Tam obstaja tudi kraj z imenom V samoti.
Samoval sem ob izviru, tam, kjer je zelenilo najtemnejshe, in odkrival skrivnostne smeri potujochih vod. In ko me je neka gospa vprashala, kje sem bil, sem priblizhno povedal kraj, in ona mi je rekla, da sem bil pri tolmunih. Potem sem se kot blisk spomnil, da sem te potujoche izvire videl zhe kot otrok, toda v nemshchini nimamo besede za ta pojav. Kot otrok sem se vedno igral ob reki ali ob tolmunu ...« (podchrtave so moje). Zhe iz tega odgovora je le tistim, ki vedo, kaj so zares tolmuni, dokaj jasno, da si jih avstrijski prevajalec in pesnik pravzaprav chisto narobe predstavlja; za vse druge, in mene lahko shtejete do vcheraj ali predvcherajshnjim tudi mednje, in v to krdelo sodi tudi urednica Nela Malechkar, pa je z Ludwigovo pripovedjo vse v najlepshem redu, saj za vse nas nevednezhe so tolmuni nekakshni potujochi izviri, ki so podobni rekam, cheprav to niso, ali pa so nekaj prijetno vodenega, tekochega in svezhega; nekaterniki v njih vidijo celo malce odmaknjene, mirujoche in sanjajoche vode, mlakam in ribnikom podobne, ali pa kotanje z vodo pod slapovi, skratka, nekaj precej drugachnega od resnichnih lirsko skoraj neuporabnih tolmunov, neprimernih za shiroko proizvodnjo metafor. Najvechkrat so za vechino le nekaj nebuloznega — nedolochenega in neprofiliranega, da bi jih skoraj ne znali niti opisati, ko jih kdo prosi, naj mu o njih povedo kaj vech, da si jih bo lazhje predstavljal. Edino, kar vemo (a niti ne vsi, o tem smo si edini), je to, da imajo tolmuni v slovenshchini prekrasno ime, tako v edninski rabi, ki je sicer skoraj bolj v navadi, kot v mnozhinski, tuji jeziki pa menda za to, kar si mislimo, da so pravi tolmuni (in mislimo si vse sorte), nimajo posebnega imena, premorejo le strokovni izraz nich kaj poetichnega zvena, ki ga vechina niti ne pozna, to pa pri prevajalcih ustvarja probleme, a o teh ni govora v poeziji. Nashe ime tolmun pa je naravnost ocharujoche evokativno. Magichno. In kot petje siren zavajajoche. Zelo primerno za kovanje pesnishkih metafor. Vechina nashih pesnikov jih je nekaj bolj ali manj posrechenih res skovala. Tudi Hartinger:
Hoja v metezhu na bregu / v%dol%h hitechih tolmunov — Nedalech od mosta se je / zasidralo jantarjevo oko v tolmun ... — ptichji glas je padel v tolmun — diha dusha pernata / sapica tolmunov — medpotjo skozi skrilavec v / tolmun visoke Save — tolmuni imajo radi obleke / senc — med mahom in skalami / prisluhnesh tolmunom — srce navznoter dih / tolmunov ob Savi — otrok je padel v tolmun / kozlichek v materino mleko — velika jasa sena / tolmun in krashkih tishin — govori tolmun / in tihi oblakov smehjaj — srebrno trsje / nad tolmunom shelesti / ribja beseda — letos sta se chez tolmun / dva osamelca dobila — svoje oko je pozabil / tolmun — Iverasti shkrij / kaplje padajo na list / zamolchi tolmun — Krka. baldahin trte drhti / nad tvojim pratolmunom / spet chez most ob mlinu .
Ja, ja, Hartingerja lahko razglasimo za pevca pesnishkih tolmunov, za njihovega dejanskega, ne le platonskega chastilca in ljubimca, on nam je v svoji zanosni privrzhenosti pridelal celo pratolmun, chesar se mi, malce nagnjeni k statusu quo, ne bi sploh upali, le priznajmo, cheprav smo enako kot on nevedni v tolmunologiji in enako kot on zaljubljeni v zven te lirsko zelo pogosto rabljene besede, ki v liriki nima nich skupnega s svojim resnichnim pomenom. V primeru tolmuna ni nomen niti malo omen, zhal. Niti za mishjo dlako in ptichji puhek. Kot da bi ne bila niti v daljnem sorodu.
Kot sem zhe omenila, je tudi mene izraz tolmun takoj ocharal, cheprav sem si bolj bledo predstavljala, kaj je pravzaprav; shlo je pach ochitno za vodenjaka, in meni, vodnarki po astroloshkem znamenju, je bilo zhe to dovolj, povedano shaljivo.
Vendar, che dobro premislim, sem ga odkrila shele po drugi svetovni vojni, ko sem se zhe ukvarjala z literaturo; prvich in zavestno sem menda naletela nanj pri Jozhetu Udovichu, saj sem si nekaj njegovih primerov napisala pro memoria celo na listich, ki sem ga pred dnevi snela iz neke starejshe antologije in spodaj dodala she kakshen zgovoren verz: Po travi grem, kakor po zlatem runu, / ki rod bodochnosti bo z njim pregrnil svet, / ogledam chudno dusho si v tolmunu: o da bi vedno bil tako prevzet... — Zastrtje dan, / zhdim nad vodo, / nad zeleno temo tolmuna, / kjer je nekoch / v globini spala / mala, bela vila, / na blazini / iz mehke pravjice. — Pa: v potokih tishine, / v molchechem tolmunu, pod oblaki, — Globok tolmun / z ostankiprateme / pod spechim nebom — nisem tisti, kije nekoch / z makom prekril tolmun neba — Pod sklonjeno vrbo stoji krastacha / s krono rumenega cveta na glavi. / Brani mi pot do tolmuna, / kjer se bodo vsak chas odprli / gosti cvetovi zvezd. — in kjer tiha svetloba / vodi misli k skrivnostim / na dnu tolmunov. — ptichji glasje kapjal v tolmun. Ni kaj, kar veliko tolmunskih podob, ni mogoche, da bi lahko ostale neopazhene, kajpak z napachno rabo tolmunov.
Med drugo svetovno vojno, ko smo se Primorci zacheli ovedati svoje narodne samobitnosti, kot bi rekel trzhashki pisatelj Boris Pahor, sem naravnost pozhirala slovenske knjige, tudi zato, da se chimprej in po najkrajshem in najljubshem kanalu nauchim knjizhnega jezika (po mladostni dobi le italijanskih shol in prebiranja izkljuchno italijanskih ali v italijanshchino prevedenih knjig), vendar se nikakor ne spomnim, da bi kdaj pri tistih neshtetih slovenskih piscih in pesnikih naletela na kakshen tolmun. Morda so tolmuni zdrseli kar mimo mene spricho toliko novih besed, ali pa she niso bili v modi ... Letos spomladi sem v nekaj dneh skoraj kampanjsko prebrala vse pesmi Antona Vodnika, takole iz lushta, da bi videla, kaj je od njega ostalo, za moj okus seveda, in kaj je neizprosno pometel in odnesel chas, a o tolmunih pri njem, che nisem katerega prezrla, niti mu. Najbrzh jih res pesniki tedaj she niso odkrili kot nadvse hvalezhno metaforichno blago. Jaz sem o tolmunih, drugache kot Hartinger, ki jih je videl v zhivo in v naravi, slishala le posredno oziroma brala na papirju, in natura jih nisem nikoli videla, pa cheprav sem se za mlada in she potem veliko kopala v rechnih in jezerskih strugah, bodisi v reki Reki tik zraven Shkocjanskih jam ali pa v Steskah, v Vremah, v Sochi in Tilmentu, pa nekje v Ljubljani, ne spominjam se vech, kje natanko, menda na Gradashchici, v Savi in Radovni na Gorenjskem, pa v Blejskem in Bohinjskem jezeru, in sem celo namakala noge do kolen v Dragonji, v sushni dobi, ko je bilo vode komaj kaj, pa vendar v reki, znani tam dol dalech naokrog po tolmunih!!! Onih pravih, ne le iz potiskanega papirja. A nihche — niti tam dol, ko sem chofotala vsa mokra do pasu po hladni vodici z nekam spolzkim dnom — me ni nikoli in nikjer opozoril na kakshen tolmun. Tu na Primorskem in menda ob Savi enkrat samkrat sem dozhivela opozorilo le na vrtince. A takrat se mi ni niti sanjalo, da je nemara shlo prav za — tolmune. Ko bi se mi, bi si tista mesta ogledala malce bolj natanchno in bi hotela vedeti o njih chim vech, ne pa, da sem jih bezhno samo oshinila s pogledom in se jih izogibala. Saj dokler nisem zachela prevajati, mi ni ta hudo zagonetni izraz prav nich kravzhljal las, nasprotno, bil mi je neznansko vshech, in blazhene ochi, ko so nanj naletele. Le predstavljala sem si tolmune na sto in en nachin, odvisno od konteksta, razen na edino mozhnega in pravilnega. V bistvu kot vsi drugi, saj le redkokdo ve, o chem govori, ko omeni tolmun. (se nadaljuje)
Dokumenti
Dokument 1 Revija SRP
Rajko Shushtarshich
SODNO OZHIGOSANA USTVARJALNOST
(primer Iva Anticha je sodno zakljuchen)
KAJ SE DOGAJA?
/ shesto nadaljevanje/
Dolgujem(o) she porochilo o razpletu zadeve Vasko Simoniti zoper Iva Anticha. Po prichakovanju je Vishje delovno in socialno sodishche RS s pravnomochno sodbo Psp 243/2008, z dne 26. nov. 2008,1 zavrnilo pritozhbo Iva A. Razsodbo sodishcha — sodbo v imenu ljudstva je treba sposhtovati, ni kaj, pa tudi che je krivichna, kaj potem?
Z razsodbo instanchnega sodishcha je Ivo Antich, pesnik, pisatelj, esejist, publicist, lektor ..., tudi sourednik Revije SRP idr. (vse po sitemskem izrazoslovju), dve leti pred upokojitvijo (po novem zakonu), brezprizivno ozhigosan. Postal je uradno brezposeln, brez mozhnosti za minimalno spodobno prezhivljanje. To seveda she ni vse, je tudi uradno ozhigosan kot sistemu odvechna oseba (»pridanich«).
Zadeva je ilustrativna, kazhe nam, kako se v praksi zagotavlja ustavno zagotovljena svoboda umetnishkega ustvarjanja, in pa kaj in kako se godi individuumu, ki se ne udinja sistemu. »Kaj se dogaja (namrech z Revijo SRP in z njenimi sodelavci ter na drugi strani z institucijami sistema, ki so jo zavrgle)?« (Glej tudi moje pismo Vasku Simonitiju: KAJ SE DOGAJA ? /chetrto nadaljevanje/ Zadeva: MzK RS - Vasko Simoniti zoper Iva Anticha, 13.4.2006, Revija SRP 79/80, junij 2007.)
Vendar Ivo A. ob vsem tem trajanju »procesa«, in po njem, she kar dela, ustvarjalno in nadpovprechno veliko. Za nas je she vedno ustvarjalno inovativen in nepogreshljiv. Njegova bibliografija she kar raste, obsega nove in nove stvaritve: zbirke pesmi, knjige, eseje, kritichne zapise idr. (Glej vsaj tisto, kar je dostopno »z enim klikom« na svetovnem spletu pod imenom Ivo Antich od dne 13.4. 2006 ali neposredno na http://www.revijasrp.si/knrevsrp/avtkaz/A.htm.)
Tu nekaj mochno strizhe. Individuum je sankcioniran za ravnanje, ker odstopa s svojo individualnostjo — svojskostjo, tako, ki je sistem ne tolerira ali vsaj normativno ne sprejema, cheprav je njegovo ravnanje etichno zgledno in je nad normami sistema. Nasprotno pa ravnanju sistema she vedno gre oznaka, kot jo je npr. dal Dane Zajc ravnanju MzK, namrech, da je »birokratsko in zahrbtno« (Delo, 8.9.1994). Zakaj pa je ravnanje individuuma etichno zgledno, bo razvidno v nadaljevanju. Nekdo torej nima prav, se grdo moti, bodisi da so to protagonisti
sistema bodisi mi — induviduum(i). Bodisi mi nesramno izkorishchamo dobrotine sistema bodisi sistem (nasprotni protagonisti — udelezheni v zadevi — v udobnih vlogah sistema) topoumno obravnava(jo) prizadetega individuuma. Kdo bi dejal, da tu ni dileme; vsi ti zastopniki sistema, od predsednika komisije za dodeljevanje statusa vrhunskih umetnikov Toma Virka do kopice uradnikov na MzK in samega ministra Vaska Simonitija, pa uglednih pravobranilcev in sodnikov, se vendar ne morejo motiti. Opravljajo nadvse chastivredno delo. Pri sankcioniranju sistemu neprilagojenih osebkov so nezmotljivi. Gledano s strani prizadetih, pa zadeva le ni tako chista, tudi za Daneta Zajca ni bila. Takole na kratko: potrebe odlichnih — drzhavno priznanih in chashchenih umetnikov, tistih, ki imajo v dejavnosti kulture in umetnosti zhe relativno veliko, so narasle, rabijo she vech — na rachun tistih, ki se otepajo s prezhivetjem. Nekam znana zgodba, mar ne?
Tozhnik — individuum Ivo Antich — bi lahko nadalje uveljavljal svoj prav, na sistemsko sprejemljiv in obichajen nachin2 (npr. z razpravo v stanovskih drushtvih, institucijah civilne druzhbe ipd., skratka, se organiziral s somishljeniki oz. prek njih uveljavljal svoj pravni interes).
Samo tega ne, bi dejal, zhe tako je shlo — po nashem mnenju — veliko truda v nich, drzhimo se raje svojega dela, to je nadaljnjega izdajanja revije in knjig (Revije SRP in Edicije Pogum). Sodba je z vidika veljavnega normativnega sistema gotovo neoporechna, le da ni, kot sem zhe dejal, moralna in pravichna. Temeljni problem sodstva pa je ta, da se le-to utemeljuje na eni sami vrednoti, in ta je pravichnost. Drugache recheno, temeljna vrednota sodstva naj bi bila pravichnost, na njej je sodstvo utemeljeno, brez nje je sodstvo brez orientacije, podvrzheno heteronomnim vplivom raznoraznih interesov, normativni hipertrofiji in nekonsistentnosti.
Individuumov problem pa je ta, da je obchechloveshka vrednota pravichnost neposredno dejstvo zavesti, kot taka je intuitivno dojemljiva ter nekaj povsem drugega kot institucionalizirana pravichnost. Ja, to je njegov problem, bodo dejali sistemski vlogoslovci.
Samo she to:
Razplet pa je bil torej prichakovan. Tozhnik je uveljavljal pravice, dolochene z
ZUJIK — Zakonom o uresnichevanju javnega interesa %a kulturo. (Glej: Rajko Shushtarshich, Za zgodovinski spomin: Obeti slovenski kulturi /Javni interes v kulturi/, Revija SRP 53/54, 2003.)
Javni interes v kulturi (beri drzhavni interes v kulturi, ali pa: prevladujochi interes v drzhavni kulturi) je uresnichevanje treh kulturnopolitichnih nachel:
—	ta so: kvaliteta, raznovrstnost, dostopnost
—	"del zalozhnishva, ki je skladen z javnim (tj. dzhavnim) interesom v kulturi, predstavlja najkvalitetnejsho in najzahtevnejsho produkcijo znotraj dejavnosti in prav ta del najbolj transparentno razkriva ustvarjalno in duhovno potenco naroda." Vsaka druga ustvarjalnost je odvech, sistem je ne potrebuje (op. moja).
Potem bi bilo nemara — she bolj kot razpravljanje — uchinkovito kar udinjanje. »Udinjamo naj se torej: che ne politiki (strankam in politichnim mogochnezhem), pa gospodarstvu (trzhishchu in/ ali sponzorjem), che pa she tega ne zmoremo, she huje, che nochemo, potem nam tudi sam bog ne bo pomagal.« (mishljeno cerkev).3 »Nikar: Revija SRP ima svojsko vizijo. Doslej se je izkazala za daljnovidnejsho, predvsem pa fleksibilnejsho od vizije vsakokratne kulturno-politichne elite.« (mishljeno elite na oblasti). To pomeni, da je vsak sodelavec svojski individuum.
Zakljuchek :
Pa vendar ni bilo nemogoche, da bi se zadeva konchala drugache, kot je bilo to mogoche predvideti. Lahko bi se namrech zgodil manjshi chudezh, da bi samo eden od nasprotnih protagonistov odlochil, presodil zadevo z vidika obchechloveshkih vrednot namesto sistemskih. A chisto brez udinjanja mochi to ne bi bilo mogoche.
Morda she pojasnilo iz: Pogum(a) Revije SRP 2003/3, Rajko Shushtarshich, O
nemozhnosti komunikacije ali Tri razlage o ozhivjanju in mrtvichenju neke revije. »Individuum bo vztrajal na neposredni komunikaciji individuuma z individuumom, na neposredni komunikaciji dejstev zavesti — vrednot, oni prvi pa na mochi razsojanja in obvladovanja, ki izhaja iz hierarhije mochi, iz interesov mochi in v konchni konsekvenci tiste mochi, ki stvarnost konstruira po sebi, po svoji mochi.« Je potemtakem diskurz s sodnimi mlini smiseln? Tu in tam se najde kdo, ki meni, da je.
Iz obrazlozhitve sodbe:
1	»Tozhnik ni dokazal, da je kot umetnishki ustvarjalec in samozaposlen v kulturi prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi nezakonitega dokonchnega upravnega akta. Izpodbijani dokon-chni upravni akt Ministrstva za kulturo ter sodba sodishcha prve stopnje sta pravilna in zakonita, sodishche druge stopnje je zato na podlagi 353. chlena ZPP neutemeljeno pritozhbo zavrnilo.«
2	»Neprimernost dolochenih kriterijev, njihovo spremembo ali razshiritev je mogoche uveljavljati v drugih postopkih, s predlogi pri izvrshilnih organih oz. s stokovno razpravo v interesnih zdruzhen-jih ustvarjalcev v kulturi.«
3	Predominantni (prevech prevladujuchi podsistemi), tako v sedanjem sistemu kot skozi vso chlovekovo civilizacijo, so trije: ekonomski, politichni, religijski: Ti nam kroje zavest, nam posredujejo svoja dejstva — svoje vrednote. A to so s propagando posredovana dejstva zavesti, z razliko od obchih vrednot, ki so neposredna dejstva nashe zavesti. (Op.: R.Sh.)
Predhodni dokumenti:
Odlochba MzK - Vasko Simoniti, Revija SRP75/76, 2006 Pritozhba - Ivan Antich, Revija SRP75/76, 2006
Ivo A., Odgovor na odgovor na tozhbo, http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp75/dokum75/31dok75.htm Sklep Vishjega delovnega in socialnega sodishcha v Ljubljani, http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp79/dokum79/21dok79.htm
R. Sh., Kaj se dogaja /chetrto nadaljevanje/ MzK RS — Vasko Simoniti zoper Iva Anticha, Revija SRP79/80, 2007 R. Sh., Kaj se dogaja /peto nadaljevanje/Neodvisni mediji — Odprto pismo Janezu Janshi, Revija SRP81/82, 2007 Opomnja sistemu: She o neodvisnih medijih, Revija SRP85/86, 2008
Odgovor Direktorata za medije pri MzK RS /Opomba urednika k pismu/, Revija SRP85/86, 2008 Sklep Vishjega delovnega in socialnega sodishcha v Ljubljani II, 26. nov. 2008, http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp89/dokum89/21dok89.htm
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.