Stabilizacija vseh za vse
Stabilizaci|a je v zadnjem obdobju ena najpogosteje izgovor-jenih besed in na vse mogocih sestankih obravnavana tema. Tudi Naša skupnost v vsaki šlevilki prispeva kak članek o stabi-lizaciji ali gospodarski ustalitvi, kot jo imenujejo nekaterL Vse to kaže na izredno velik pomen in zavest, da je takoj zdaj po-trebno nekaj storiti, da bi si zagotovili perspektivo za normaino delo, delovanje in življenje v naslednjem daljšem obdobju.
Po tnapah se nam je na-bralo zajetno število različnih stališč, priporočil, sklepov, resolucij, sprejeli smo tudi dogovor o uresničevanju družbene usmeritve razpore-janja dohodka in še mnogo drugega.
Kljub temu smo sedaj v ne-varnosti, da se nam vse to sprevrže v neko načelo in posplošeno razlaganje po-trebnega in premalo v izvaja-nje konkretnega. Zato stabi-lizacija niso le razprave na se-stankih, temveč je resno in poglobljeno gospodarno delo, so prizadevanja za celo-vit in gospodaren način na-šega vedenja. Stabilizacije ne bomo izbojevali z obljubami, temveč z usposabljanjem množice delavcev, da bodo pripravljeni vgrajevati in izvajati vse ukrepe v svojih gospodarskih načrtih.
Delavci se zavedajo, da stabilizacija ne pomeni stag-nacije in ne nazadovanja. Pomeni umirjen kvaliteten razvoj celotne družbe na osnovah naše celovite uspeš-nosti in družbene produktiv-nosti. Zato je stabilizacija ne Ie ekonomsko, temveč tudi politično dejanje, ki mora poleg ekonomskih učinkov afirmirati tudi samoupravni socialistični sistem in dokaza-ti, da je ta sposoben zagotoviti perspektivo in uspeh vsakega posameznika in družbe kot celote. Politične organizacije naj zato tako obravnavajo stabilizacijo z delavci, stro-kovne službe pa naj zagoto-vijo kvalitetne in konkretne materiale in programe.
Najpomembnejši stabiliza-cijski dokumenti so samou-pravni načrti, tako letni, kot srednjeročni. Vanje je treba vgraditi celovito stabilizacijo s konkretnimi prijemi, aktiv-nostmi in odgovornosttni po-sameznikov za izvajanje.
Sedaj, ob koncu marca, je izdelano komaj nekaj več kot polovica načrtov, uslclajenih s stabilizacijskimi zahtevajni za leto 1980. Torej že obstaja možnost neke ocene o tetn, kako so vgrajeni dogovori in stabilizacijski ukrepi v kon-kretnih organizacijah.
Naredili bi veliko krivico, če bi posplošeno ocenili te dokumente kot slabe. Večina organizacij je odgovorno in konkretno opredeljevala svoje gospodarsko poslova-nje. Kljub temu pa je le nekaj področij, kjer so v večini na-črtov odstopili od dogovorje-nih izhodišč.
Najpomembnejša so od-stopan ja pri izvajan ju politike zaposlovanja. Vse organiza-
cije so načrtovale večje zapo-slovanje, kot to zahteva reso-lucija. Delitev osebnih do-hodkov je v nekaj organizaci-jah letos rasla hitreje, kot to dopušča ustvarjeni dohodek. Nekatere organizacije so na-črtovale previsoko porabo sredstev za skupno porabo v letošnjem letu. Velika večina organizacij ni ponovno preve-rila svojih investicijskih pro-gramov in ni načrtovala ukre-pov za racionalizacijo že spre-jetih investicijskih odločitev. Le nekatere organizacije so vgradile prizadevanja za po-večanje izvoza in preverjanje omejevanja   uvoza   surovin.
Skoraj nerazumljivo se zdi, da večina organizacij ni v na-črte vgradila ukrepov za ra-cionalnejšo izrabo proizvod-nih dejavnikov. Predvsem mi-slimo na konkretne ukrepe po posameznih oddelkih, delo-viščih in podobno glede var-čevanja z materialom, surovi-psthi, energijp, glede ukrepov ' za boljšo izrabo delovnega časa. V načrtih je tudi nez-natno opredeljena boljša or-ganizacija dela in poslovanja, ni govora o razvoju, ki bi za-gotavljal dolgoročnejšo, pro-duktivnejšo in gospodarnejšo izrabo proizvodnih zmoglji-vosti in podobnega.« Vse to kaže, da smo doslej vgradili premalo         stabilizacijskih
ukrepov v planske doku-mente in nam to delo ostaja za naprej.
Žal pa lahko vse to ugotav-ljamoleza tiste, kiso dostavili svoje načrte. Preostalo skoraj polovico organizacij ni moč niti kritizirati, ker načrtov sploh niso dostavile. Po iz-kušnjah sklepamo, da kljub daljšemu časovnemu obdobju izdelave in prilagajanja v teh organizacijah — zamudnikih načrti ne bodo ničkvalitetnej-ši.
Stabilizacija tudi ne po-meni uravnilovke, temveč mora povzročiti hitrejši ra-zvoj tistih, ki bodo vlagali več truda in prizadevanj v dobro in gospodarno delo.
Pri stabilizaciji bomo uspe-li, če se bomo obrnili vsak predvsem nase in $ svojimi napori iskali boljše rešitve in izhod. Ne smemo biti zado-voljni $ sedanjimi dosežki. Razvijati moramo misel, da je tudi stabilizacijslti uspeh po-sameaie organizacije nepo-memben, če ne uspemo v Ju-goslaviji kot celoti. To pa obratno tudi pomeni, da bomo uspeli v cdoti, če bo , uspel vsak posameznik.
ANDRIJA VLAHOVIČ