DR. O. ILAUNIG: 15 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Po teh besedah se dvigne cesar ter stopl proti rratom, a še enkrat se obrne ter reCe skoraj oznevoljen: »Mi ho.emo, da vlada pravica in milost t Naši državi. Kdor misll, da se kuje zarota zop«r Nas, naj to dokaže ln tedaj hočemo rabiti meC pravice, ki ga je Nam dal Gospod kot strogi In vedno pravični sodnik. Na same govorice, to še enkrat ponavljam, pa se nobenemu ne sme skriviti las.« Knez Vaclav Lobkovlc je mislil drugače, nego J« mislil njegov vlsoki gospodar. Poročila, ki jih Je dobival iz Carigrada, so zahtevala največjo pozornost. Molče je stopal za svojim gospodom, o katerem je vedel, da ni zaupal svoji lastni moči ter se je vedno bal odgovornosti. da ne bi vsled strogib izvajanj njegovih vladarskih pravic trpel blagor njegove duše. Knez Lobkovic pa ni bil samo mo2 prevdarka, ampak tudi dejanja in Je znal porabiti pravi trenutek, če j« bilo treba kaj dose.i. IV. V Lr.lisenbui^jn. Tu gospoda kralju vsa lavpija: Bog ti slavo hrani večn« čase! Svetlim vnukom tvojim dneve sreJne! Hrum vesell po dvoranah bije. Levstlk. V krasni dvoranl cesarskega grada Laksenburga pri Dunaju je sedel na dan sv. Leopolda leta 1667 cesar Leopold I. na zlatem prestolu. Nosil je velik plašč, pretkan z zlatimi nitmi, ki je imel tudi na notranji sti-ani vdelano najdražje blago. Ob cesarjevi strani je stal cesarski državni minister Vaclav Evsebij knez Lobkovic. Ob levi strani se je postavil Krištof Abele pl. Lilienburg ter čakal na povelje svojega vladarja. V neki oddaljenosti so se postavili najpiemenitejši dvorjani cfisarja, ki so se zbrali v tej uri v dvorani. Bila je to ura kratke avdiience. ki io ie dovolil •esar izjemoma različnim deputacijam, došlim iz -aznih pokraiin, da izrazijo na dan cesarjevega jodu svoje vdane čestitke. Po deputaciji plemenitašev iz Zgornje Avstrije ]e prišla Štajerska. Bili so Ivan Frideril; baron Tyrudl, Ivan Kašpar pl. Kellersperg, cesarski grajski stolnik v Gradcu Filip grof Brenner, grof Ivan Erazem Tatenbah ter župan graškega mesta Melhior Gelb. Tudi te odposlance je sprejel cesar posebno milostno ter jih odpustil po preteku četrt ure. Na poseben migljaj plemlCa Lilienberg sta ostala oba grofa Brenncr in Tatenbah v preddvorani, poklicana sta bila še enkrat k cesarju. »Ml smo vas, gospodje,« reCe cesar prijazno, »še enkrat pozvali k Nam, ker imamo z vami še nekaj posebno zaupnega goVoriti.« Oba plemenitaša še priklonita globoko in ces&r nadaljuje: »Vas grof Brenner, poznamo že dolgo kot Našega vedno zvestega grajskega stotnika mesta Gradca, katereniu tudi čisto mirno prepustimo naše štajersko glavno roesto; Vi pa, grof Tatenbah, ste nam bili posebno v zadnicm Pasu od ! več spoštovanih oseb tako toplo priporočeni, da vas ravno tako smatrarno kot enejra ncizvesteiših, plemenitašev Naše države in tako mislimo datl vama poseben dokaz Naše. cesarske milosti in Našega posebnega zaupanja, da vaju določimo 'cot previdne in tajne čuvaje v štajerski deželi, kjer hočejo, kakor se je Nara poročalo, nasprotniki Naše vlade iz Ogrske in Hrvatske po veleIzdajniškem načrtu zanetiti upor.« Cesar je prekinil svoj govor, gledal obema grofoma v obraz, na katerih se je bralo, da so napravile besede različen utis. JDocim je kazal grof Brenner presenečenje in osupljenost, je zaigral okoli usten grofa Tatenbaha rahel smehljaj, kakor bi bil v zadregi in njegov obraz ja postal bled. Cesar je to opazil in ga pogledal pozorno. Grof Tatenbah najde hitro mir in samozavest, se globoko prikloni ter reče: »Veličanstvo. ako bi ne slišal besed o veleizdajalskih načrtih sovražnikov, ki hočejo razširJti zaroto celo po Štajorskem, jz uat Njegovega Veličanstva, bi jih moral na vsak način zavreči, ker le blaznost in predrznost bi mogli roditi take načrte. Ker pa ima Njegovo Veličanstvo zanesljiva poročila, moram le zagotoviti, da se čuti grof Tatenbah neskončno poCaščenega in odlikovaneea radi premilostljivesra zaupanja prevzviže- nega cesarja in gospoda. Izjavljam, da hočem biti Evest Cuvar na Štajerskem ter službo, kl mi jo ]e naklonila neizmerna milost prevzvišenega vladarja, opravljati z vso vnemo in posebno previdnostjo, da se tako izkažem vrednega zaupanja presvetlega monarha.« Grof Tatenbah se po teh besedah spustl z enem kolenom pred cesarjem na tla, ki mu pottudi milostno roko, da jo poljubl. Vladar vidno ganjen pogleda sedaj na grofa Brennerja, ki je stal hladno In mirno. »Na vas,« reče cesar, »Nažega vrlega grajskega stotnika se ravno tako zanašamo, da bode postopal previdno v tej zadevi, ki zahteva posebno pozornost.« Grof Brenner se prikloni ter kratko odgovori: »Veličanstvo, storil bom svojo dolžnost.« »Naj Bog vse modro uravna,« odvrne cesar, »moj državni minister,« pripomni vladar ter pokaže na kneza Lobkovica, »bo obema gospodoma dal nadaljna navodila; grofa Tatenbaha pa Caka Se poscbej Naš tajnik pl. Lilienberg, pred dvorano, da izvrši naše naročilo.« Cesar se nekoliko nasmehne ter rahlo dvign« roko v znamenie. da sta odpuSčena. Ko sta zapustila dvorano, se je obrnil vladar do svojega ministra ter rekel: »Knez, ni težko no-iti krone, dokler imamo tako zveste služabnike, od katerih je posebno mladi ognjeviti grof Tatenbah ganll Naše srce s svojim navdušenim nagovorom.« — V preddvorani je stal dvornosvetni tajnik pl. Lilienberg, mož kakih 50 let. Grof Tatenbah ga je takoj spoznal. »O, kako veselo presenečenje,« vzklikne, »gospod pl. Lilienberg!« »Sem,« odvrne ta, »sem vaš stari prijatelj, s katerim ste bili na visokem Riegersburgu skupaj, kateremu ste ob priliki lova na Kamenšaku rešili življenje in s katerim ste sklenili zvesto prijateljstvo. Da, jaz sem vaš odkritosrčen prijatelj, ki vam Cestitam prvi k visokemu odlikovanju, ki ga je vam naklonil presvetll vladar.« »Vlsoko odlikovanje,« vpraša začudeno grof. »Da,« odvrne Lilienberg. Na migljaj odpre strežaj visoka vrata v malo dvorano, Lilienberg se nasmebne ter namlgne z r6ko gvofu Tatenbahu naj vstopi. Njemu sledi Lilienberg, za njima zopet zapre strežai vrata.