brezplačno. Ima pa uradniško diuštvo v glavnih mestih vsake dežele svoje lokalne odbore, ki imajo velik delokrog in veliko denarja premetejo. Pri Lju- bljanskem lokalnem odboru je bil predsednik pokojni deželni šolski nadzo.nik g. K. Pirker. Zdaj pa predseduje temu lokalnemu odboru namestnik, g. J. Smolej, zdanji deželni šolski nadzornik.*) I. L. t Presmec iili cvetnonedeljska butara. E t n o g r a f i č n o • n a r a v o p i s n a črtica. Spis. Iv, Koprivnik. „Nekateri so razgrinjali svoja oblačila po tleli, drugi pa so veje sekali z drevja ter je stlali na pot." Sv, pismo. Je to vesel čas, ko zbirajo dečki in mladenči les za butaro, katero neso na cvetno nedeljo v cerkev k blagoslovu. Že teden dni poprej si nabrusijo žepne nože, da narežejo z njimi potrebnega šibja za presmec. Pa je tudi treba gibati rok, kajti presmec bode na cvetno nedeljo kazal, kaj da premore moška mladina te ali one hiše. Lepše ko je presmec sestavljen in vrejen, lepše ko je povezan, več veljajo fantje dotične hiše. Presmec pa tudi kaže imenitnost hiše sploh, kje se je povezal. Kočarji prineso v celkev snopič, ki je le par pedi dolg, na navadnem kmečkem posestvu se je spletei reženj dolg „žegen", pri imenitni hiši pa so sestavili tako butaro, da sta jo dva krepka fanta komaj prinesla na rami do cerkvenih vrat. V Zrečah in Konjicah sem videl presmece, kateri so, sloneč na zvoniku (v cerkev niso mogli z njimi) sezali blizo gor do zvonikove line. Tiuli to ni vse eno, kdo da bo nesel snop k blagoslovu; na- vadno ima to čast najpridniši izmed fantov, kak malopridnež ga ne dobi v roko „V butaro", tako poroča č. d. dr. Pajek v svoji prezanimivi knjigi, „Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev", se dene: dren, iva, hudobika, čr en sija, ledeni les pa leske v; v vršič vpletajo sabinsko brino (juniperus sabina, žegenpan imenovano), ali pa borovico. V Spitaliču in Konjicah de vaj o v sredo butare hren". Na južni strani Pohorja se še rabi, posebno za vršeč butare pušpan (Buxus sempervirens), v savinski dolini pa „sveti les" (Hex aquifoliurn.**) Na južnem 1'nhorju pa n. pr. ni v rabi borovica, isto tako ne „sveti les" in „ledeni les"; „svetega" lesa in „ledenega" lesa ljudstvo na Pohorju sploh ne pozna, ker tukaj nobena teh dveh rastlin ne raste. Leskov tudi ni Pohorcem bistveni del butare. Spleta se med drugo šibje samo tedaj, če ni bilo mogoče „pravega lesa" dojolj nabrati. V obče menda smemo trditi, da pri nas na slov. Štajerju (kakor najbrž tudi drugod po slov. zemlji) ne spletajo butare v vsakem kraju iz ravno istega materijala, nego da se nahajajo glede porabe „lesa" za butare krajevne razlike. *) V Mariboru obstoji tudi lokalni odbor uradniškega društva, načelnik štedilnemu in posojilnemu konzorciju je professor na realki J. Jo naseli. **) Zadnje poročal g. nad učitelj Praprotnik. Kje n. pr. „ledenega lesa" ne poznajo, ga seveda tudi ne rabijo; druge rast- line, kakor boroviea, pušpan in leska pa zopet niso povsod običajne, tako da moramo razločevati med materijalom za presmec bistvene in krajevno običajne sestavne dele. Prvim bodemo, brez da preveč zgrešimo, smeli prištevati dren, ivo hudo- biko črensljo in sabinsko brino; drugim, t. j. krajevno običajnim (oziroma pogojnim,) pa „ledeni les", „sveti le*", borovico, pušpan, hren in leskev. Prezreti tudi ne smemo, da so rastline, katere se jemljijo v presmee, ali zimozelene, t. j. take, ki so po letu in po zimi zelene („ledeni les", „sveti les", sabinska brina, pušpan, boroviea). ali pa take, katere rano v- pomladi poganjajo, kakor iva, dren. črenslja in leska; izjemo dela le budobika, Vežejo se butare s tankim srobotjem, pa tudi s tankimi vrvami in motozi. V nekaterih krajih še presmece opletajo z rudečimi, belimi in pisanimi fraki, tam pa tu navisijo nanjega tudi pomeranč. Blagoslovljen, presmečev les Slovenci mnogovrstno rabijo. Nekaj šib vtaknejo na podstrešju za streho ali pa v sobi pod tram, ali tudi za kako po- dobo, da varuje les hišo in njene prebivalce nesreče. Tudi v hlevih se hranja blagoslovljen. Ko žene pastir v pomladi živino prvikrat na pašo, dobi blagoslov- ljeno šibo iz butare; potem jo hrani v hlevu. Če se pripravlja po letu k hudemu vremenu, zažgejo na žarečem oglju blagoslovljenega lesa, da bi pre- gnal dim viharje ter varoval hišo strele. Na cvetno nedeljo popoldne vsadijo (na Pohorju) na vsako njivo šibo iz presmeca, da bi storila njivo rodovitno ter zabranila poletu tam nevihto in točo. Zrnju, ki ga peljejo na njivo, da ga nasejejo, pridenejo blagoslovljenega lesa, da se rajši cimi in da se žito boljše obnese. Prej ko posadi gospodinja velikonočni kruh v peč, zažge blagoslovlje- nega lesa na ognju, da se ji kruh lepše speče. Sploh rabijo Slovenci blago- slovljen presmečev les tam, kjer prosijo božjega blagoslova in sreče, ali pa tam, kjer bi radi zabranili kako nesrečo. V sledečem še hočemo rastline, koje se jemljejo v butaro, malo natanč- neje ogledati in popisati. 1. Dren, (Cornus mas, Kornelkirsche) je obče znano drevo. Meseca, marca, ko še malo zelenega vidimo po travnikih in polju, je dren že ves v cvetju. A njegovo listje še mirno spava v varnih brstih. Bumeni cvetici so združeni v košate šopke, koje obdajajo na dnu štiri široki ovojni listi; ti listi so bili nežnim cvetom po zimi topla odeja. V vsakem cvetu je razločevati 1 pestič s podcvet.no plodnico, katera je na zgornjem koncu obrobljena s čvetero- listaatim vencem in 4. prašniki; na vrhu pa nosi 1 vrat s široko blazinico na dnu ter z brazdico na koncu. Sad, drenolica imenovan, je temno rudeča, po- dolgovata, koščična jagoda. 15 mm dolga in 8 mm debela. Drenolice se sirove vživajo ter se vkuhujejo. Posebno priljubljene so Turkom. V Carigradu in drugih turških mestih se na javnih trgih prodajajo, kakor pri nas črešnje, slive in drugo sadje. Celo neko hladilno pijačo „šerbet"*) pripravljajo iz drenu- ličnega soka. Iz koščičic delaje moleke. Čislan jo zaradi svoje trdosti in vlaž- *) Pod tem imenom šo imajo nekaj drugih pijač. nosti tudi drenov les ali drenovec. Rabi se za kolesne zobe pri strojih, za cepce, palice, teležnike, toporišča, kije, črevljarsko klinčke itd. 2. Iva ali giva (Salix caprea Sahlweido). Kdo bi ne poznal ive z njenimi belo kocastimi rnačicami, kojih je drevo v pomladi, prej ko se še prikažejo listi, vse polno. Iva, kakor sploh vrbe, katerim pripada ta rastlina, raste naj- raje ob potokih in rekah, nahajamo jo pa tudi po gozdih in mejah, kjer je vlažna zemlja. Včasih ostane iva nizek grm, včasih pa zraste v več metrov visoko drevo. Les njen ni kaj vreden, šibje njeno pa rabijo pletarji za koše. jerbase in čajne ; pastirji delajo iz njih piščalke in „fagote" ter jo na paši tako z a krožijo na te instrumente, da še prekose se svojo godbo neapolitanske piskače. A'ko se cfrevösu ali grmu posebno streže, se določene šibe toliko zdebelijo, da se delajo iz njih posodni obroči. Veliki ivini listi, ki se pa še le prikažejo v pozni pomladi, so na koncu malo zavihani; na gornji strani so goli, spodaj pa kosmati; rob njihov je plitvo krpast, dno pa oblo. Poleg kratkih listnih pecljev sede majhni prilistki. Še bolj ko les, šibje pa listi nas zanimajo mačice. In kaj so mačice? Nakupičeni cveti na kratkem, debelem in mesnatem cvetnem vretencu. Vretence nosi mnogo drobnih lističev, ki so vsi gosto kosmati in ti lističi dado celi tvori ovo k o c a s t o, m a č a s t o obliko. Če mačico natanč- neje preiskujemo, zapazimo na dnu vsakega lističa nek mesnat zobič; med listkom in zobičem, (slednji je morpholognično nerazyit perigon in se me dni k zove), molita 2 prašnika z rumeno prašnico kviško. Dokler ni maeica razcve- tena, se prašnika tesno prilegata vreteničnemu lističu in lističeve koče ovijajo vso mačico — inačica je bela — ; ko se pa inačica razcvete, se lističi vsled podalšanja vnetenea razmaknejo in prašniki z rumenimi prašnicami šinejo navzgor ; inačica se našopiri in o rumeni. Vsak vretenični listič z mesnatim zobičem na dnu in s prašnikoma pred- stavlja nam poedini cvet, Znano pa je, da so bistveni deli vsakega popolnega cveta prašniki in pa pestič; a slednjega v tem cvetu zaman iščemo, in če bi tudi vse mačice preiskali, pestiča bi ne našli. V teh kocastih inačicah so tedaj le prašnični cveti. Kje pa so pestiči? Ti so Da drugi i vi, na ivaku, kakor narod pravi. Ta pa nima toliko kocastih mačic, nego bolj zelene in v teh zelenih mačicah so sami pestiči. Vrejene pa so zeleno mačice blizo tako, kakor ove kosmate, samo da stoji za vreteničnim listkom namestu dveh praš- nikov 1 pestič in da so listki s krajšimi dlakami in redkeje poraščeni, kar pouzroči, da je cela mačica mesto bela, bolj zelena. Listje, šibje in vsi drugi deli tega drevesa (ivaka) so pa popolnoma taki, kakor pri ovem, ki nosi kosmate ihačice;'in kako bi tudi ne bili, saj sta obej drevesi iste vrste rastlini, samo da ima prva v mačicah samo prašnične (moške), druga samo pestič ne (ženske) cvete. Moško in žensko drevo stojita včasih po celo uro in še več narazno. Vsled tega je oploda, t. j. oprašenje pestiča s prašničnim prahom zelo težka; bila bi v mnogih slučajih popolnoma nemogoča, če bi je žuželke ne posredile. Medniki na dnu vreteničnih listkov v mačicah (prašničnih in pestičnih) namreč izločujejo obilo nekega sladkega soka. Ta sok prbabuje razne žuželke, če pride žuželka srkat medico na moško drevo, se brusi okoli prašnikov in ti jo vso posujpjo s cvetnim prahom. Frffoč odleti zdaj na žensko drevo in se čohne tukaj zdaj ob ta, zdaj ob drugi pestiö preiskujoče pestične inačice in oplodi na ta način pestiče. Kdor ne verjame, da je tako, naj le opazuje lepega pomla- danskega dne cvetočo moško ali žensko ivo, videl bo, kako je na drevesu vse živo bučel, čmerljev in drugih žuželk. Gosti pa vedno odhajajo in novi doha- jajo. — Nekaj dni pred cvetno nedeljo opazoval sem lanskega leta — bil je krasen dan — med 11. in 12. uro pred poldne srednje veliko (moško) ivo, ki je najlepše cvetela. Stal sem le 3/4 ure poleg drevesa in naštel na njem 32 bučel, 6 čmerljev, 1 oso, 2 metulja in nekaj mulj. Plod ive je glavica, napolnena z mnogimi, zelo drobnimi semenci, vsako obrobljeno spodaj z vencem dolgih, mehkih dlak; vsled tega lahko pre- naša veter zrnca s kraja v kraj. "Kazen po semenu se še plode Ive j)o šibah, kajti ivine šibe koj prirasto ter obzelene, ako je vtakneš v vlažno zemljo. Ive, ki jih nahajamo blizo hiš, da dajejo šibje za presmece, so ljudje večinoma na tak način zaplodili. 3. Huilobika (Viburnum latana, wolliger Schneeball) je precej velik, močno razvejen grm in raste po gozdih in gozdnih parobkih med rakitjem. Listi, kateri nasprotno.stoje, so jajčasti, debeli, po robu zobčasti. na spodnji strani grbančasti, nekako močnati in sivi; močnato je tudi mlado šibje. Majhno ter lepo belo cvetje je združeno v grozdne kobulice. Čašica in venec imata po 5, blizo do roba vzraščenih listov, po podobi je venec lijast; prašnikov je tudi 5, pestič je 1 z dvema brazdicama. Plod je podolgovata jagoda s koščico; sprva je zelena, potem rudeča, konečno črno rodeča. Hudobika cveti meseca majnika. Njeno sestro, navadno hudobiko (T. opulus) nahajamo po sprehajališčih. Po mnogobrojnem, v kroglo združenem belem cvetju (zato nemški Schneeball) jo lahko spoznamo. (Konec sledi.) .££<3$, Leopold Volkmer, veseli pevec Slovenskih goric. dr. Jožef Pajek. Štev. 7. Hrast ali žalostno ločenje. Po Volkm. rokopisu „Zmes" str. 19 — 23. V Murkovem izdanju stran 141., štev 12. Jak. Košar je pesen prepisal pod štev. 70, in pristavil: „Hrast od enega kmeta podert zavoljo enega gospoda, kteri je pod njim pesmi zlagal. Zapojeno na den sv. Gerce 1813." Prane. Ks. Pesserl jo je prepisal v II. zvezek svoje „Slovenke vesele" na str. 29. z opomnjo: Derstenik se imenuje kraj ne daleč od župne cerkve Vrbanske pri Ptuju, kjer je ov hrast stal, čegavor senca je bilo najlubše bivališče našega pesnika." Kakor mi poroča č. g. Anton Dru- zovič, se je Pesserl rodil v Marburgu 3. decembra 1809. leta; posvečen je bil 28. julija 1833. 1. V „Maria Trost" pri Gradcu je_ kaplanoval 1834-1837. Takrat je prišel v Ptuj, kjer je ostal do 1. 1841. Od te dobe pa do svoje smrti, 17. marca 1848. leta je bil nadarbenik v hiši „za uboge in onemogle" v Gradcu. — Natisnena jo pesen od hrasta tudi v „Drobtincah" 1853, str. 122.