570 ZAPISKI JUGOSLAVICA V ČEŠČINI (Pismo iz Prage) Ko so začele padati preigraje, ki jih je med nas in vzhodne države postavila kominformoveka politika, je v češkem literarneim oibčinstvu oživelo zanimanje za najnovejša jugoslovanska literarna dela in za razmere v naši literaturi sploh. Vzrokov za to je bilo več. Nekoč je bil češki knjižni trg založen s prevodi in tndi z izvirnimi jugoslovamskimi deli. Ko je bilo čez noč postavljeno na laž vse, kar je veljalo za preprosto in vsakomur znano resnico ter so našo knjigo na Češkem nadomestile brošure, polne nesmislov, se je čeiški bralec znašel v dvomih, iz katerih si ni mogel pomagati. Zato je razumljivo, da je začel, brž ko je bilo to mogoče, iskati resnico brez posredovalca. Poleg filma je knjiga pomenila in še vedno pomeni najbolj neposreden stik z našim svetom. Razen tega je marsikdo zlasti okrog XX. kongresa, ko je bilo proti dbtlej veljavnim kriterijem v literaturi slišati čedalje odločnejše pomisleke, želel kaj izvedeti o načelih in praksi v naši književnoisti. Razmere v češki literaturi so pisatelje pa tudi bralce silile k razmišljanju o novih možnostih izražanja umetniške resnice. Jasno je postalo predvsem eno: da umetnost ne more biti dekla dnevnopolitičnih geisel. Takšno stališče sicer ni vselej deležno vsestranske podpore, prinaša pa v literarne kroge razgibanost, ustvarjalni zagon in zlasti umetniško več pomembnih del. Pri tem jim naša književnost, torej književnost države, ki tudi gradi socializem, ne more nuditi nezanimivega gradiva za razmišljanje. V poslednjih dvajsetih letih so bile razmere na Češkem le kratek čas naklonjene naši literaturi. Po drugi strani se je povpraševanje po knjigi zadnja leta zaradi nizke cene zelo povečalo, prevodna književnost pa se je usmerila največ na vzhodni svet in zgubila nekdanjo pestrost. Nikakor ni brez pomena, da imamo v nekaterih praških založništvih prijatelje, ki se trudijo, da pridejo naše knjige v založniški načrt, in potem sikrbijo, da sta prevod in oprema čim boljša. Lahko celo upamo, da bo v tem poglediu še bolje, kajti po pogodbi, ki je bila sklenjena lansko jesen, se v bodoče predvidevajo obojestranski obiski urednikov (poleg knjižnih razstav, tekočega sporočanja o domači knjižni produkciji, obveznem najmanjšem številu prevodo'v id;r.) Mnogo dejstev torej govori v prilog naši knjigi in v resnici se danes prevaja iiZ jugoslovanskih književnosti več kakor kdaj koli. Po zo(petni normalizaciji odnosov so dobili Cehi prve informacije o stanju v naši književnosti po posredovanju nuišega rojaka dr. Berkopca, ki že skoro trideset let živi v Pragi in je kot odličen poznavalec naših literatur opravil doslej med Cehi izredno pomembno delo. Najprej je v vnsti člankov seznanil češko javnost z našo najnovejšo književnostjo ter opozoril na literarne struje, značilna dela in revije, nato pa je v univerzitetni knjižnici, kjer je predstojnik enega izmed oddelkov, priredil iz novo nabavljene literature veliko razstavo sodobne jugoslovanske knjige. Češki tisk je pote^m tu in tam oibjavil kako pesem ali krajšo prozo naših avtorjev, medtem ko' je bilo treba na izid knjižnih prevodov seveda čakati malo del j. Tačas so tudi prvi književniki že potovali v obeh smereh in izmenjavali izkušnje in mnenja. V zvezi s prevajanjem iz slovenščine pa nastaja vprašanje, ki «e doslej ni pojavljalo. Zaradi večjih možnosti za .slovensko knjigo se zdi, da primanjkuje dobrih prevajalcev. To je posledica slabih stikov v zadnjih dvajsetih letih, pa tudi dejstva, da se slovenščina na univerzah ne predava. Dobili smo sicer dobrega in neuitrudljivega prevajalca Fr. Benharta, ki je celo piustil službo, da bi se lahko bolj posvetil iprevajanju in literarni kritiki, in tudi dr. Berkopec se čedalje več ukvarja s prevajanjem. Kar je še prevajalcev — saj jih je le malo, trije ali štirje — pa bodisi ne obvladajo dovolj slovenskega ali češkega jezika, bodisi jim je prevajanje iz slovenščine preveč priložnostno delo- V zadnjih mesecih iso izšli iz srbohrvatske literature štirje knjižni prevodi: Lasičeva Svatba, Cosičeve Korenine (roman Daleč je sonce je izšel že nekoliko prej), Isakovičeva zbirka proze Veliki otroci in Držičev Dundo Maroje, ki so ga Pražani v režiji Bojana Stupice videli tudi na odru. Še za april so napovedani Bratje in maliki Novaka Simica. Od slovenskih del je izšel že v drugi izdaji Bratkov Teleskop (prevedla Zukovska), Grabeljškovi Dolomiti se krušijo (prevedel Fr. Beohart), Ingoličeva Tvegana pot (prevedel Fr. Benhart) in Bevkov Tonček (prevedel dr. Berkopec), za april pa je predviden izid Kranjčeve Fare sv. Ivana (prevedla dr. Bezdekova). Mimogrede bodi omenjeno, da je v rokopisu pripravljen Beohartov prevod Prežihove . 571 Jamnice. Poleg tega je izšel izbor jugoslovaniskih epskih narodnih pesmi, h kateremu se bom takoj vrnil. Ko sem že pri naštevanju, naj dodam še nekaj publikacij, da bo slika popolnejša. Revija mladih avtorjev »Kveteo« (urednik B. Bfezovsky) je del decembrske številke napolnila s prispevki mladih jugoslovanskih avtorjev. Dvomesečnik »Svetova literatura« (urednik Jan ftezač), ki prinaša izključno prevodno književnost, pa ima v šestih od dosedanjih osmih številk tudi jugoslovanske avtorje, med drugim članke Vidmarja, Kosa in Ziherla o estetskih vprašanjih. In končno še drobna publikacija, kil sicer ne prinaša prevodov, vendar se mi zdi umestno nanjo opozoriti, ker nadvse zgovorno, dasi- na svojevrsten način, priča o izredno živahnih stikih med Jugoslovani in Čehi od konca 18. stoletja dalje. To je spisek korespondence in drugih rokopisov jugoslovanskih avtorjev v arhivu Narodnega muzeja v Pragi (Jugoslavica v literarnim archivu Narodniho musea. Praha 1957). Seznam, ki ga je sestavil Fr. Bat'ha, navaja poleg drugega rokopisnega gradiva 694 imen s 5247 pismi. Med njimi so pisma Vodnika, Prešerna, Čopa, Kopitarja, Miklošiča, Levstika,, Aškerca, Župančiča, Ivana Laha in drugih. Že pri površnem prelistavanju publikacije obstanejo oči na gradivu, ki doslej sploh ni bilo v evidenci. To ni samo korespondenca iz zadnjih desetletij, ki je še popolnoma neobdelana in je seznam zaradi še živečih avtorjev niti ne navaja v celoti, ampak tudi iz prejšnjega stoletja. Zato je ta knjižica za nas tem dragocenejša. V marcu, ki je bil za našo književnost nenavadno ploden — od omenjenih avtorjev so izšli: Isakovič, Držič, Ingolič in Bevk — je založba Naše vojsko izdala lepo opremljeno in bogato ilustrirano knjigo »Jugoslavske zpevy«. To je v zadnjih letih že druga knjiga s to vsebino v češčini. Pred štirimi leti je izšel pod naslovom »Zpevy hrdinstvf a lasky« izbor epske poezije, ki pa je obsegal tudi bolgarske pesmi. Sedanji izbor je pravzaprav druga izdaja, le da je namesto bolgarskih dodanih okrog 2000 verzov hrvatskih, srbskih in črnogorsikih pesmi, ki opevajo dogodke po večini iz 17. in 18. stoletja. Oba izbora je pripravil dr. Berkopec. V uvodu k sedanji zbirki pravi, da sta z znanim, zdaj že nekaj let pokojnim češkim pesnikom Franti-škom Halasom med vojno prevedla kakih 6000 verzov jugoslovanske narodne epike. Po vojni sta nameravala delo nadaljevati, vendar jima iz raznih vzrokov to ni uspelo. Po izidu prve knjige, ki je Halas ni dočakal, je dr. Berkopec pridobil enega najvidnejših čeških pesnikov, Vilema Zdvado, za nadaljnje prevajanje in tako je zdaj izšla zbirka, ki obsega okrog 6000 verzov res mojstrsko pirevedenih pripovednih pesmi jugoslovanskih narodov. Dr. Berkopec je s srečno roiko izbiral to, kar s svojo lepoto in tipično motiviko najbolje odkriva češkemu bralcu bogastvo narodne pesmi in trpljenje, junaštva, čustva, upe in običaje ljudstva v stoletjih, ko je Evropa videla v njem »antemurale christianitatis«. Od slovenskih epskih pesmi so v zbirki štiri: Mlada Breda, Pegaim in Lambergar, Kralj Matjaž in Alenčica in Lepa Vida. Odkar je Vuk Karadžič odkril srvetu edinstveno lepoto srbohrvatskih narodnih pesmi, so bili Cehi morda njihovi najbolj vneti občudovalci. O tem priča vrsta knjižnih izdaj — da ne štejemo množice posameznih objav — začenši z zbirko Vaclava Hanke leta 1817. Prešernov prijatelj Čelakovskv je nekaj let nato prinesel v svojem zborniku »Slovanske narodne pesmi« prvo res pesniško prepesnitev 84 srbohrvatskih in 6 slovenskih pesmi. Med kasnej- 572 širni prevajalci pa je bil posebno marljiv Josef Holeček. Seveda so vsi prevodi danes zastareli in tudi bralcem težko dosegljivi. Zbirka »Jugoslavske zpevy« je opremljena z obsežnim uvodnim poglavjem in drobnimi pojasnili dr. Berkopca, s poučno razlago glasbenika Ludvika Kube in z 32 celoistranskimi lesorezi (od tega 8 barvnih), ki so delo prizadevnega slikarja Ferdiša Duše. V uvodu je podal dr. Berkopec za češkega bralca prepotrebne oznake dobe in razmer, v katerih so nastajale narodne pesmi, kritičen pretres' nekaterih vprašanj v doisedanjem znanstvenem, raziskovanju pripovedne narodne pesmi in njenega verza, zgodovino zapisovanja nar0'dnih pesmi ter zanimiva dejstva o sprejemu, ki so ga doživele v Evropi in posebno pri Cehih. Ludvik Kuba pa v svojem prispevku na kratko informira o glasbenem podajanju pesmi, o guslarjih in njihovih instrumentih. To je knjiga, ki smo je lahko veseli tako mi kakor Čehi. Upajmo,da so to šele prvi, čeprav zelo razveseljivi rezultati oživljenih stikov s Čehi v literaturi. . tt , ^ • . Boris Urbančič 573