LISTEK.  Leopold Ferjan. In zopet eden! Smrt nič ne izbira. Dne 19. pr. m. je umrl v Olševku ondukajšnji učitelj-voditeli Leopold Ferjan. Pokojnik jc bil rojen leta 1875. v Ribnem Pri Bledu. Študiral je v Ljubljani in tu naPravi zreiostni izpit leta 1897., učno usposobljenost pa je prebil leta 1901. v Gorici. Svojo prvo službo je nastopil dne 16. pkto^bra 1897 v Zabnici pri Škofji Loki in ie služboval' tam do 31. oktobra 1900. nakar se ie preselil v Olševek in je tu delal do smrti. Bil' je bl!aga duša, vrl učitelj. dober prijatelj in mož-značaj. Bas. ko bi se mu bila imela izpolnitl tako gorka želja. da se preseli v novo zgrajeno poslopje, ga je dohitela smrt. Veličasten pogreb ie bil priča nje^ove Priliubljenosti med ljudstvom. ki je zanje delal in živel, pa tudi med učiteljstvom. Od blizu in daleč so^ prihiteli to-variši iit tovarišice v nenadejano obilem številu, da SDremijo tovariša-ttpina na niegovi zadnji Poti. Udeležba je bila od vseh strani ogroW|na. im vem1. da ga ni bilo Olševčana. ki o1 bil ostal doma. Razen učiteljstva in do^ačinov se je udeležilo pogreba tudi mnop Kranjčanov. V izprevodu smo videii tudi c. kr. okr. šol. nadzornika K. Simotia. Pred šolo. s katere ie vihTala žalna zastava. so zapeli učiteHi-pevci pod vodstvom tovariša V. Rusa iz Kranja žalostinko. in odnesli so trpina iz svetišča njegovega uspešnega delovania v nov, miren dom na ookapališče. Pograb so otvorili šoteki otroci pod. vodstvom ondukaišnje učiteljice, za njimi so šli nosilci mnogobrojnih vencev. Nato krsta, sorodnlki, učiteljstvo. Ijudstvoi... V cerkvi in na pokopališču ie učitelgstvo zapelo še dve žalostinki. Ob odprtem grobu mu ie izpregavoril v slovo tovariš A. Rape iz Ljubljane. ki }e bil na tej šoli prednik pokojnika. nekako takole: Leopold. Leopold! Vzdrami se! Ali ne čuieš. da te kliče osamela žena? Ne slišiš li klica«tovarišev? Te li ne vzdrami srčni klic otrok. tvojih učencev, kj si jim toliko let skrbel za duševno hrano. ki si jim bil1 toliko let vzgojevailec, učitelj voditelj? Ne! Ne odzoveš se tem kliceni! nikdar več. zakai s tega mesta ni glasu nazaj, s tega mesta ni odziva. ni odgovora. Podal sl roko simrti, 'posestrimi vsakega človeškega bitja, kakor jo je podal1 že mnogi drug pred tabo in; kakori io čisto gotovo poda vsak izmedi na5. ki kličemo sedai za Tabo. Toda naposled! — Ali nai Ti ne privoščimo tega dragocenega miru. tega veličastnega pokojai, ko pa Ti življenski boi, ki divja danes boli ka kdaj prej, nikdar ne bi mogel dati tako varneza. tako tihega zavetja? Ah. Leopold! Še pojdejoi vihre čez grobove. še bo diviala strast srca, strast živlienja, a mirno bo poslej Tvoie srce — saj po smrti ni boja. Svetili se bodo vrhovi naših lepih gora. ki si i-im bil v podnožju. kjer si živel1 in delal, gledali bodo na to gomilo', ki krije Tvoje ostanfee. in Ti. Leopoldi, boš v njih objemu počival mirno. sladko, da bi mi živi lahko zavidali Tebe — mrtvega. Pa četudi ne posije žarck solnca y temo groba. predrl bo to temo žarek spomina. žarek spomina osamele žene, žarek spomina Tvojih hvaležnih učencev, žarek spomina Tvojih vernih tovarišev in prijateljev vn Ti delal družbo. In tako. tovariš. ne boš sam! Poslavljamo se od Tebe, tovariš. prijatelj! Roke v slovo nani' ne moreš podati več, zakaj omahnila Ti je v smrt — do vstajenjai. A poslavliamo' se od Tebe z zavestio. da bo to delež tudi nam vseirn. Lahko zakrij. ti ljuba ©lševska prst, čuvajte mjegov1 girob vi gbrski vrhovi, sijai nani zlato solnce. kakor obžarjai rijegovo dušo veselje večnega blaženstva. Vam. Olševčani, izročamo tovariši njegovi učitelja — Leopolda Ferjana. Leo pold! Zbogom! Zbogom! —ap— f