V nepričakovanem, usodnem trenutku se je 14, novembra 1995 izteklo življenje umetnostnemu zgodovinarju, muzealcu in likovnemu kritiku Andreju Pavlove«. Rodil se je 15, aprila 1929 v Ljubljani kot sin slovenskega slikarja Franceta Pavi ovca. Po opravljeni diplomi na umetnostnozgodovinskem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani L 1956 je nastopil službo v Škofji Loki kol ravnatelj loškega muzeja, kije takrat še domova] v tesnih prostorih PuŠ-talskega gradu. Ko so bili L 1959 muzeju dodeljeni prostori na loškem gradu, se je z vso mladostno zagnanostjo lotil ureditve in dopolnjevanja muzejskih zbirk. Ob sodelovanju domačinov sta se loški zbirki nekoliko pozneje pridružili specializirani zbirki v Železnikih in Žireh. kmalu zatem pa sc je Andreju Pavlovcu posrečilo zbrati tudi vrsto Groharjevih mladostnih del in jih predstaviti v slikarjeveni rojstnem kraju Soiici (1960). Že leta 1962 je bila na loški grajski vrt prenesena iz Puštula Škoparjeva kmečka hiša kot prvi zarodek muzeja na prostem v slovenskem prostoru. 1 liso so v naslednjih letih dopolnili tudi drugi objekti, značilni za kmečko gospodarstvo loškega okoliša. Muzej v Škofji Loki se je tako v nekaj letih razvil v eno najbolj obiskanih in po sodobnih načelih urejenih muzejskih ustanov pri nas, ki naj bi proučevala in prikazovala življenje na tleh nekdanjega loškega gospostva, pri čemer je ve Ijal poseben poudarek pedagoškemu delu. Urejene zbirke, stalna vodstva po muzeju in občasnih razstavah in še posebej t. i. pedagoške učne ure so privabljale obiskovalce iz vse Slovenije in od drugod
Z ureditvijo galerijskih prostorov na loškem gradu 1. 1965 se je muzejski dejavnosti pridružila tudi galerijska, ki je počasi zorela že od 1. 1960 in je postala najpomembnejše področje Pavlovčevega dela, S številnimi dobro pripravljenimi razstavami seje muzej v Škofji Loki razvil v eno najpomembnejših likovnih središč pri nas. V galeriji na loškem gradu so se desetletja dolgo vrstile razstave del naših in tujih likovnih umetnikov. V času Praške pomladi so npr. v Loko prihajali številni češki umetniki in našli v Andreju Pavlovcu še
245
danes ne pozabljenega sogovornika. V letih, ko so se mnoge galerije pritoževale nad slabim obiskom, so otvoritve na gradu privabljale številne ljubitelje likovne umetnosti i z vse Slovenije, še posebej iz Ljubljane,
Galerijskih prostorov Andrej Pav lovec ni namenjal samo poklicnim umetnikom, v njih so razstavljali in se oblikovali tudi nadarjeni samorastniki, ki jim je Andrej rad posredoval svoje znanje In izkušnje. Nekateri, danes priznani likovni ustvarjalci, so zrasli prav ob njegovem mentorstvu, ki se je udejanjalo po vsej Sloveniji. Tako poklicne kol samorasli) iške likovnike je povezal v Veliki Groharjevi koloniji in s tem ustvaril eno najbolj odmevnih likovnih kolonij pri nas. Pozabil ni niti na najmlajše, ki so v Mah Groharjevi koloniji našli idealen prostor za svoje stvaritve.
Ob stalnem stiku z ustvarjalci, ob razstavah, v številnih likovnih kolonijah, ki jih je vodil v najrazličnejših krajih Slovenije, in ob drugih likovnih srečanjih se je Andrej Pa v I ovce razvil v enega najvidnejših likovnih kritikov pri nas. Poznamo ga kot pisca komaj preštevnih člankov, likovnih očen, razmišljanj, uvodov v kataloge itd. Do likovnikov, o katerih je pisal, je imel vedno lep odnos. V nekem razgovoru z Olgo Ratcj (Delo) je dejal: »Če pišeš o umetniku kritično, piši pošteno, poišči v njegovem delu listo, kar je dobro. Najlaže je pisati zafrkljivo in zviška,« Zato se nikoli ni izogibal poglobljenemu razgovoru z razstavlja Ice m, saj je bilo le tako mogoče prav razumeli in ocenili njegovo delo. V likovnih prispevkih, ki jih je objavljal v različnih revijah, časopisih in samostojnih publikacijah (Luski razgledi, Snovanja, Naši razgledi, Sinteza, Sodobnost, Dolenjski razgledi, Delo, Glas, Dnevnik, Železa! itd,) je zaobjel izredno širok krog naših in tujih ustvarjalcev, s katerimi se je srečeval v Škotji Loki in v številnih drugih slovenskih galerijah in razstaviščih, Naj omenim le tisie. kijih navaja SB do leta I'JTfi. v času Pavlov-čevega najbolj aktivnega delovanja: Peter Adamič, Miroslav Adlcšič, Zvest Apollonio, Milan Batista, Marjan Belec, Dragica Belkovič, Gvidojt Birolla, Pavle Bozovičar. Jure Cihlar. Jože Ciuha. Dragica Čadež, Prane Čadež, Alojz Čampa, Peter Čeme, Ladislav Danč, Barbara Demšar, Anton Dolenc, Janko Dolenc, Miligoj Do min ko, Marjan Povjak. Danilo EmerŠič, Jože Eržen, Rudi Gaherc, Jože GaŠperšič, France Godec, Jože Gorinšek, Boštjan Jančar, Janez Hafner, Štefan Hauko, Joseph Mauser, Gabrijel llumek. Marija Kajzar, Jane? Kališntk. Marjan KcrŠie. Alenka Kham-Pičman, Lojze Kir-biš. Skupina Klas. Dore Kkmeneič-Maj. France Kokalj, Silv ester Kome I, Leon Kopore. Gojmu A. Kos, Janez Kovačič. Tone Kralj, Zorana Kristan. Tomaž Kiiišnik. Saša Kump, Viljem Jakopin, Gustav Jauuš, Slane Jarm. Ivan Jenko, Alojz Jerčič, Boris Je.sili, Peter Jovanovič, Aladiji t anc. Tone Lapajne, Boris Lavnč, Karnilo Legal, Lojze Logar. Tone Logonder, Jovan Lukič, Viktor Magyar. Marino Mahnič, Z. Majstorovie, Henrik Marchel, Jože Meglic, Franc Mesaiič, Kiar Mcško, France Mihclič, Miha Males, Mer-ein Novak, Franc Novi ne, Dora Novšak, Polde Oblak, Marija Orthabcr, France Pavlovec, Werner Tatschl, Jože Tisnikar, Greta Pečnik, Kudi Pergai, Lojze Perko, Dušan Petrič. Jože Petbrnel, Konrad Petem«), Anton Plemelj,
246
Dura Pleslenjak, Igor Pteškn, Marjan Pliberšek, Marko Pogačnik, Alhin Polajnar, Tanja Premk, Dušan Premrl, Polonca Puja, Janez Ravnik, Ljubo Ravnikar, Anton Repnik, Ignac Rihič, Evgcn Sajevie, lioris Sajovic, Kuri Sehniidt, Janez Sedej. Maksim Sedej, Edi Sever, Rudi Simčič, Šlefan Simonič, Sietla Skopal, France SJana, Nejc Slapar, Viktor Snoj, Lojze Spacai, Francc Stare, Ive Štihic, Rajko šubic, Lojze Tarfiia, Tone Tomazin, Jaka Torkar, Vinko Tuše k, Roman Ukmar, Viktor Unger. Janez Vidic, Zora Vlade n-Zavrnik, Me-lita Vovk, Eva Wasikicwkz Wolnicka, France Zupet - Krištof, Stane Žerkti.
Pavlovee umetnikovega dela nikoli ni ocenjeval s suhim razumom. Po Juši je bil .slikar tako kot njegov oče France Pavlovee. Znal se je vživeti v psilto ustvarjalca, imel je redek dar neposrednega podoživljanja in razumevanja umetniškega dela. Za oblikami je iskal vsebino, čustveno in razpoloženjsko ozračje, v katerem je neko likovno delo nastalo, Prav v tem je bila moč njegove hesede, ki jo je zaradi njene nezapletcnosti razume! vsakdo. Tako je tudi njegovo zadnje besedilo o slikarju in prijatelju Henriku Mar-chlu, ki ga je napisa! (.Iva dni pred svojo smrtjo oh slikarjev! razstavi v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, a njene otvoritve ni dočakal. Ko ocenjuje umetnikovo delo, Pavlovee zopet govori o odgovornosti likovnega kritika: Odnosa kritika do skritih in velikih stvari slikarskega poklica ni mogoče razumeli, če ne poznaš slikurjevega dela. njegovega razmišljanja, premišljevanja in njegove izpovedne moči. In če umetnik dolga leta vztraja na pozicijah iskrenega izpovedovanja svojega umetniškega čreda, potem mora tudi kritik verovati v slikarjevo izpoved, ki jo moramo vrednotiti zaradi njene osebne iskrenosti in zvestobe ustvarjanju. Oris Marchlovega dela nb omenjeni razstavi je eden najbolj doživetih v Pavlovee vem likovnokriličuem opusu in obenem zgleden primer njegovega načina pisanja. Umetnikov abstraktni impresionizem je na svoj poseben, razumljiv način skušal približati gledalcu. Slika j je vo kompozicijsko zgradbo, ki jo sestavljajo po platnu razpršene barvne lise in gmote, Andrej slikovito primerja z raznobarvno drobnico, ki jo pastir žene po bTegih in dolih in nadaljuje: »Ti;, da nas slikar s svojo impresivno abstrakcijo vrača v naših mislih, v našem dojemanju nazaj v realni svel, je njegova umetniška čarovnija, ki gledalcu nudi vedno nova sporočila in spodbuja nove poglede in iskanja prispodob. Tako je, ko se vračam iz Crngroba in mi pogled uhaja v oblačno nebo in nehote iščem tam na nebesnem svodu, prikritem z oblaki, skoznje pa jih preseva oddaljena sončna svetloba - umetnikove slike. In jih najdem, Te slikarjeve lirične abstrakcije kot jih najdem v drevesnih krošnjah in vejah, obloženih z listjem, Kajti če odmisliš predmetno realnost, ii v očeh ostanejo le barvne lise, barvni madeži, ki jih ustvarjajo drevesni listi in modrine, ki razgrinjajo svoja oblačila, jih širijo nad globinami prosojnosti in poudarjajo moč barv. Zelenja gostiji) razpoloženja hladne vrtoglavosti od svoje gostote. Tam žari sonce. Ni še dragulj, prej sadež, ki dozoreva sredi tolike speče snovi, barv, sredi tolikih barvnih lis. ki iščejo svojo tezo, svojo drugo obliko. Sonce je sožitje rumenih, oranžnih in rdečih barv. da, celo beline. In to sonce je zatemnjeno z
247
večplastnim nanašanjem modrih barv, ki so racionalno premišljene geste in vnašajo v sliko ritem in napetost.«
Kol v slutnji končuje Andrej Pa v lovec svoje razmišljanje ...
»Moji koraki odmevajo po ulici, na kateri je samo megla resnična ...«
dr. Cene Avguštin
170