STAREJŠI ŽENSKI SAMOSTANI V SLOVENIJI DR. MEL1TA PIVEC-STELE V teku 19. stoletja se je naselilo pri nas več ženskih redov in kongregacij, ki so doživeli velik razmah. Postojanke šolskih sester, usmiljenk, Marijinih sester, sester križarskega reda, frančiškank misijonark, šol skih sester de Notre Dame itd. so tako številne, da obsega njih naštevanje v novem občnem šematizmu katoliške cerkve v Jugoslaviji (Sarajevo, 1939.) 25 strani, in da zahtevajo posebno obravnavo. Zato smo se tu omejili na našo starejšo posest. Med starejšimi samostani samimi pa imamo tri sku pine: stare samostane, ki ne obstojajo več, stare sa mostane, ki še obstojajo, in samostane starih redov, ki so pri nas pa šele nedavno nastali. Razvoj redovništva v Evropi zaznamuje v glavnem tri dobe, kjer so se nove ustanove v mogočnem valu razširile po vseh deželah: prva je doba benediktin skega reda in njegovih vej; druga je doba redov sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika; tretja je doba redov, nastalih po protestantizmu iz katoliške refor me. Slovenija, košček srednje Evrope, kaže pri nasta janju svojih samostanov iste poteze. Vendar benediktinke, ženski red sv. Benedikta, v naši zemlji niso prišle do polnega razmaha. 7043. usta novi sicer sv. Hema v Krki na Koroškem samostan be nediktink; 1041. je ustanovljen samostan benediktink v Ogleju, 1278. v Trstu; 1332. omenja osamljena li stina nune pri benediktinski opatiji Gornji Grad, usta novljeni 1140.; in 1654. ustanovi Franc Knezič, gla var na Trsatu, samostan benediktink na Reki. A krški samostan je ukinjen že 1072., ker so njegova bogata posestva služila za ustanovitev krške škofije, tudi stavbe samostana in njegove cerkve ni več, in vsi ome njeni samostani so ob robu našega ozemlja in temu obrobnemu položaju ustreza tudi njihov manjši po men za nas. Dominikanke, drugi red sv. Dominika, ustanovljene 1206., imajo pa pri nas tri močne postojanke: Vele- sovo, Studenice, Marenberg, vse tri ustanovljene v prvi polovici 13. stoletja od domačih plemiških rodbin. (Radi noše: be>l habit, črn plašč, črn pajčolan, so ime novali dominikanke bele nune.) Velesouo (lat. vallis S. Mariae, nem. Michelstetten) pod štefanjo goro so ustanovili 1238. gospodje s Kam na, ministeriali andeških grofov, in sicer bratje Ger- loh, Valter in Veriand, Rikca, vdova pokojnega brata Berona s sinom Veriandom, in Marjeta, hči pokojnega brata Henrika. Podarili so svojo lastniško cerkev sv. Marjete z dohodki in se odpovedali patronatski in od vetniški pravici. Patriarh oglejs'ki Bertold je ustanov no pismo potrdil, podelil samostanu nižjo sodno oblast in samostanu vtelesil župnijo Šenčur; 7352. pa je pa triarh Nikolaj še vtelesil župnijo Cerklje. Prve redov nice so prišle iz samostana Ziegelhofen na Dunaju. Priorico so si volile same, patriarh je potrdil volitev v 8 dneh, če ni bilo pritožb. V redovnih zadevah so bile odvisne od dominikancev v Čedadu. Med nunami srečamo znana imena kranjskih plemiških rodbin n. pr. Turjačani, Ostrovrharji, Galenbergi, Lichten- bergi, Peteneki, Apfaltrerni, Ortenburžani itd. Premo ženje samostana je stalno naraščalo po dotah, ki so jih vstopivše nune prinesle s seboj, in z dobrim go spodarstvom (tako n. pr. niso trpele pustih kmetij) in postalo lepo zaokrožena posest. Samostan se je od likoval po svoji dobrodelnosti do revežev (zlasti Ger- lohsteinova ustanova) in pri odkupu krščanskih ujet nikov iz oblasti Saracenov. Podložnikom se je godilo dobro, tlaka ni bila velika (glavna je bila vožnja vina z Dolenjskega). Zato samostan tudi ni trpel od kmeč kih uporov, pač pa od turških napadov (zlasti leta 1471. in 1472.), v katerih je služil grad Kamen (Frauenstein) kot zavetišče. 1504. je dovolil patriarh na prošnjo kranjskega plemstva ustanovitev zavoda za vzgojo plemiških hčera. Glede klavzure so imele nune z ozirom na nezdravo lego samostana dovoljenje do skupnega obiska gradu Kamna in pristave in po dobno in te olajšave so ostale veljavne tudi po splošni poostritvi klavzure 1742. Notranja disciplina je bila vedno vzorna tudi v protestantski dobi. Samostan je nastopil proti osebam, ki so bile naklonjene prote stantizmu, vendar je 1593. papeški vizitator patriarh Franc Barbaro našel samostan v rokah protestant skega upravitelja, ki ga je odstavil. 1732. so začeli zidati novi samostan in novo cerkev, ki je bila 1771. dozidana. Pa že 1782. je postalo Velesovo žrtev odredb Jožefa II. o samostanih, ki se ne pečajo ne z vzgojo mladine ne s postrežbo bolnikov in so zato nekoristni za državo. Gospodarstvo je bilo tudi takrat v sijajnem redu (dokaz je tudi podrobni seznam vseh dajatev samostana velesovskemu župniku, napravljen za žup nika Rahneta že po razpustu), saj je bilo Velesovo za Stično najbogatejši samostan na Kranjskem. Zadnje bele nune so dobile dovoljenje, da ostanejo do smrti v samostanu, kamor so se preselile tudi nekatere kla- rise iz Mekinj. Prazno poslopje je država najprej po rabila za vojaško bolnico, do 1826. kot sedež okrajne gosposke; 1850. se je vselil velesovski župnik; isto leto je nastal načrt doma za opešane duhovnike, a ostal je načrt; 1881. so podrli zadnji del, ker ga niso mogli vzdržati; in 1892. se je vselila še šola. Ostala je cerkev s krasnimi slikami Kremser-Schmida in stara božja pot. Studenice pri Poljčanah (lat. fons gratiae, nem. Mariengnadenbrunn) v dolini pod Bočem je usta novila leta 7237. Sofija Rogaška, hči Alberta Roga škega in vdova Rikerja iz Junske doline, in njej sta se 151 pridružila njena sestra Rikica, žena Otona Ptujskega, in njen brat Henrik Rogaški. 725/. je patriarh Bertold ustanovo potrdil, samostan je bil postavljen in cerkev posvečena Marijinemu Oznanenju. Od kod so prve re dovnice prišle, ni znano; v redovnih zadevah so bile odvisne od dominikancev v Ptuju. Patriarh je samo stanu vtelesil župnije Slivnico, Poljčane, Laporje in po darilih, dotah in ustanovah v 14. in 15. stoletju so postale Studenice tako bogate, da so veljale kot naj bogatejši samostan na štajerskem. A 200 let trpi sa mostan radi turških napadov, bojev med celjskimi grofi, Habsburžani in Ogri ter kmečkih vstaj. Večkrat so morale redovnice bežati v utrjeno Bistrico, kjer jim je cesar Friderik III. podaril hišo kot zavetje. V 16. stoletju pa usihajo poklici med plemkinjami, dru gih niso sprejeli in samostan je skoro izumrl. Nadvoj voda Ferdinand je nato naselil nune iz drugih samo stanov, a zdaj se je pojavil duh protestantizma. Tako je prednica Uršula Zeirer izročila službo oskrbnika protestantu in nastavila na vtelesene župnije prote stantsko misleče duhovnike. Bila je odstavljena; a njena naslednica je celo zapustila samostan. Vršila so se že pogajanja, da bi samostan ukinili in njegove bogate dohodke porabili za ustanovitev jezuitskega kolegija, a končno se je vendar patriarh potegnil za obstoj samostana, nova prednica je napravila red in prihodnja vizitacija je poslala zelo povoljno poročilo. 1635. je samostan silno trpel od kmečke vstaje, ven dar je v 17. stoletju zidal podružnici sv. Treh 'kraljev in sv. Lucije in povečal tudi samostansko cerkev, ki je takrat dobila drug naslov: Sv. Trije kralji. V tem in v naslednjem stoletju je bilo med nunami tudi več hrvatskih plemkinj. 1782. je zadel samostan razpust. Redovnice so se dale večinoma sekularizirati (to je, škof jih je odvezal od obljube skupnega življenja) in šle so živet od pokojnin, ki jih je vlada izplačala iz verskega fonda, k svojim sorodnikom. 1788. je požar uničil del samostanskega poslopja. Pozneje je država prodala samostansko posestvo, ki je šlo iz roke v roko in postalo končno last rodbine Sparovitz. Marenberg v Dravski dolini sta ustanovila /257. Seifrid Marenberški in njegova mati Gizela, vdova Alberta Marenberškega, pod svojim gradom na Pr- vanjski kmetiji. Samostan in cerkev sta bila posve čena Marijinemu Oznanenju. žena Seifrida, Riharda roj. grofica Klam, je pomnožila darilo in kralj Otokar Pfemisl je vzel 1272. novi samostan v svoje varstvo. Vendar je bil še isto leto ustanovitelj Seifrid v Pragi obglavljen radi veleizdaje. Od kod so prišle prve re dovnice, ne vemo. Priorico so si volile pod nadzor stvom škofa ali njegovega komisarja, škof jo je po trdil. Redovnice v Marenbergu so pripadale skoraj iz ključno plemiškim rodbinam štajerske in Koroške in do 16. stoletja je vladala v samostanu dobra disci plina, ki je pa v dobi protestantizma znatno popustila: dve priorici so odstavili radi nravstvenih prestopkov, klicali so novo priorico iz Gradca, ki pa je kmalu umrla, in šele pod njeno naslednico se je vrnil no tranji red. Tudi zunanje je trpel samostan večkrat od Turkov in od požarov, 1620. pa je bil v strahu pred kmečkimi upori. 1649. je bilo staro poslopje že po drtija in začeli so zidati novo poslopje, dozidano 1666. — Znak notranje okrepitve je tudi, da je 1666. lavan- tinski škof Sebastian Potting klical korske sestre iz Marenberga za svojo novo ustanovo v Mariji Loreto pri Sv. Andražu v lavantinski dolini. Bil je pa to majhen samostan, v slabem gospodarskem položaju, ki se je vzdržal le s pomočjo materne hiše Marenberga. Pxi razpustu 1782. so bile v M. Loreto le 3 redovnice, ki so jih poslali k elizabetinkam v Celovec. Cerkev je ostala, samostansko poslopje pa so določili za seme nišče lavantinske škofije, končno pa je prišlo na prodaj. — Marenberške redovnice so