Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, četrtek 11. avgusta 1938
Cena Din 1*-
Leto III
Uredništvo in uprava: Ljubljana,
Novi trg št. 4/11
______________ Štev.	11-12
Naročnina: letno Din 24-— polletno	„	12 —
četrtletno	„	6-—
za inozemstvo letno	„	36-—
Izhaja vsak drugi Četrtek
GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR
Dimitrije V. Ljotič:
Nacionalna in narodna država
Dogaja se, da ljudje zmešajo ta dva pojma. Oni mislijo: če je država nacionalna, je tudi narodna.
Kaka sreča bi bila, če bi bilo taho! Toda ni vselej tako.
Največja nesreča za dražvo pa je, če je nacionalna, a ni narodna.
S tem hočemo to ruazliko pojasniti in pozvati »nacionaliste«, da razmišljajo o narodni državi; tiste druge pa, ki niso nacionalisti, hočemo pripraviti do tega, da ne pozabijo, da prava narodna država brez nacionalne države ni mogoča.
Država je nacionalna samo tedaj, če ima neka nacija svojo državo, ne da bi bila zajeta v državo druge nacije, različne od prve po ureditvi, po duhu in po usodi.
Na primer, francoska, nemška, italijanska nacija imajo svoje nacionalne države. One niso suženj drugih, od sebe oddvoje-nih tujih nacij. Nasprotno: Srbi pod Turčijo, Jugoslovani pod Avstrijo niso bili v svoji nacionalni državi, temveč v tujih državah.
Narodna pa je država tedaj, če ona v resnici odgovarja poreklu, duhu in usodi nacije — če je instrument, orodje, s katerim dotična nacija na eni strani izraža svoje najgloblje znanje, čustva in verovanja, z druge strani pa rešuje svoje glavne življenjske potrebe in stiske.
Zato je prvi pogoj, da je država earod-na, da je najprej nacionalna, ker more narod samo v svojd državi izraziti svoje poglede na svet in življenje, svoja stremljenja in svoja verovanja.
To pa še ne pomeni, da je vsaka nacionalna država ob enem že tudi narodna.
Če je država nacionalna samo po obliki — če ta oblika izraža samo zunanje znake nacionalnosti države — če je ona nacionalna samo po imenu, grbu, zastavi ali službenem jeziku, — sicer pa je v svojem ustroju samo kopija tujih ustanov ali kraj urezan po tuji meri — če ta država ni instrument svojega najglobljega znanja, stremljenja in verovanja svojega naroda — če končno naravno ta država ni odrešilno orodje, s katerim si narod kuje svojo usodo, s kateri se nacija brani zla, preprečuje I stiske, ureja nered, deli pravico in zavaruje blagostanje — — tedaj taka država ni narodna država, čeprav je nacionalna po svojih zunanjih znakih in obliki.
Država pa mora biti narodna, po tudi more biti narodna, laka pa, kot smo jo opisali, pa še ni narodna.
Ali je dovolj, da je država samo nacionalna? To vprašanje se ne more niti postaviti, pa že dobi odgovor: ne, ni dovolj. Kajti vse formalne zunanje označbe nacionalne države so samo simboli, izza katerih morata stati resnica in stvarnost.
Nacijam so potrebne nacionalne države, kakor ima vsaka sadiko v sadovnjaku božjem (in narodi so kakor sadike) svojo več ali manj različno prirodo. Države pa so samo orodje, s katerim se nacije branijo in kujejo svojo usodo — ne po formi, temveč stvarno.
Potreba nacije je torej stvarna, resnična, globoka, živa in življenjsko važna — ne pa samo zunanja, formalna, površna in mrtva.
Kateri naciji je potrebna država samo zaradi njenega imena, emblemov, samo zaradi jezika? Pateri naciji bi bilo treba imeti državo, ki bi je ne varovala propasti, razsula in razpada, gladu, velikih stisk ali sovražnikov?
Zato nimajo prav tako zvani »nacionalisti«, ki ne vidijo dalje ko samo do zunanjih označb države, ki mislijo ali govorijo samo o nacionalnosti države.
Ravno tako pa tudi nimajo prav tisti, ki niso nacionalisti, ki mislijo, da niore vsaka država rešiti težave svojega naroda, vsaka — celo anacibnalna ali internacionalna država.
Kajti prvi pogoj — da mora država odgovarjati svojemu organskemu namenu, svojemu smotru, da bi bila resnično narodna — ta prvi pogoj je (kot smo videli): da mora biti nacionalna. Če pa ostane nacionalna samo na zunaj — potem še ni tudi narodna država.
Da bi bila resnično narodna, mora biti ne samo nacionalna, temveč mora s svojim ustrojem in funkcioniranjem odgovarjati svojemu organskemu smotru, da bo zares instrument, s katerim se nacija brani in kuje svojo usodo.
*
Velika je nesreča, če država ni nacionalna. Narodi, ki so bili v tujčevi sužnjosti, to dobro vedo.
Toda velika nevarnost je, če država kljub temu, da je nacionalna — ni narodna.
Če država ni nacionalna, potem nacija trpi, ječi, se zvija, se muči, krvavi in skuša streti okove nenacionalne države, v katere področju se nahaja. Navadno se zgodi — če se narod ni dal duhovno zasužnjiti, če mu je duh ostal svoboden celo v nacionalnem suženjstvu — da je rezultat vsega tega vstajenje nacionalne države.
Velika nevarnost pa je v nasprotnem primeru, če nacija ima svojo nacionalno
državo, le-ta pa ni poštena in prava narodna država. Velika nevarnost je v tem, da narod hitro občuti, da taka država ni tisto zaželjeno orodje, s katerim bi si koval svojo usodo v smislu omenjenih duhovnih spoznanj, stremljenj in« verovanj, ki jih nosi v sebi — marveč je samo nek instrument, ki je tuj njegovemu poreklu, njegovemu duhu in njegovi usodi.
In čim bolj je hrepenel po takem usodnem orodju, in čim manj ga končno dobljeni instrument zadovoljava — tem nevarnejše in globlje je narodno razočaranje.
Za narod nastane velika nevarnost, da bi v trenutkih zameglenosti duha ne zavrgel in razbil tega svojega lastnega orodja — iz razočaranja, ker mu je tuje, ker se mu zdi nepripravno in neuporabno.
*
Jugoslavija je nacionalna država, ni pa še narodna država. Ona še ni tisti fini instrument, ki bi odgovarjal jugoslovanski narodni stvarnosti, niti ni tisto odrešilno orodje, s katerim bi se narod branil in koval svojo narodno usodo.
Dobro je, da je ona nacionalna. Ni pa dobro, da še ni narodna ker bi šele tedaj bilt tisto,, kar bi morala biti.
Mnogi borci pri ustvarjanju Jugoslavije se čudijo, ker ona ni taka, kot so si jo najboljši med njimi želeli. Kar slišim jih, ko govorijo: »Tako ogromne borbe — pa smo samo to dobili!...«
Oni nimajo prav. Mnogo smo dobili! Dobili smo državo, katero smo obdali z
vsemi simboli , samosvojimi in nacionalnimi. In to ni malo, čeprav ni najbolje, kot bi moralo biti.
I oda naj mi junaki in ustvaritelji države ne zamerijo, če si jih upam pokarati — oni so se malo omehčali. Oni mislijo: borili smo se, sedaj je prav, da uživamo. Toda božja pravica tega ne dovoli. Ona ne doovli junakom, da bi gnili in trohneli. Ker samo dve poti sta, po katerih more teči človeku življenje na zemlji: prva pot je, da zgnije in strohni — druga pa je, da izgori. Pravica božja pa veli: »Vsak dan itna svojo skrb« — dan brez skrbi je izgubljen dan, dan brez rnuke je izgubljen, dan brez borbe ravnotako. Plug ki ne orje, rjavi. Človek, ki se ne bori, gnije in trohni.
Zato pa je tudi Jugoslavija sicer nacionalna, ni pa še narodna. Dovolj daleč je še od tega, odtod izvirajo še mnoga razna vprašanja, ki nas razjedajo, odtod je tudi življenje brez navdušenja.
Mi pa moramo napraviti, da bo narodna!
Ogromno delo je pred nami, ki terja strahotnih naporov, muk in borb, da se ustvari.
Mi pa ne vpraašmo za muke in napore. Mi vemo, da moramo delati in se boriti. Mi vemo, da moramo doseči cilj, ki se imenuje: NARODNA DRŽAVA JUGOSLAVIJA!
To si je postavil samo »ZBOR« za svojo nalogo. Odtod ima toliko nasprotnikov
pa tudi toliko prijateljev ...
D. V. Ljotič:
Dve vprašanji
O nastopnem smo že pisali in govorili. Toda o resnici pisati ni nikdar dovolj. Ona ne prodre takoj v vsako glavo, niti ne v najboljšo. Večkrat je treba isto stvar stokrat ponoviti, da se stoprvič zablesti kot nova svetloba pred človekom, ki jo je tolikokrat čul, pa je ni sprejel in je šel mimo nje, ne da bi je spoznal.
*
Sprašujejo me nekateri prijatelji, trdni zboraši: Kedaj bo Zbor zmagal?
Odgovarjam jim: Nisem o tem razmišljal, držeč se gotovih svetih besd: »ni vaša stvar razumeti čase in leta«.
Mislil sem o nečem drugem, predno sem se odločil nastopiti to pretežko pot. Vprašal sem se: Ali bo sploh Zbor zmagal? In šel sem na to pot, ko sem dobil odgovor: Ako je tvojemu narodu odločena doba vekov, mora obor zmagati. Tvoj narod more v strašnih časih, skozi katere gire, v kaosu, ki je tu, in v onem, ki še pride, dočakati novo zoro samo tedaj, ako bo šel po poti Zbora. Vsaka druga pot ga dovede v strašno propast. Vsaka druga pot je pot njegove zaslužene smrti. Samo ena pot je pot življenja in to je pot Zbora. Zato mora Zbor zmagati, ako je tvojemu narodu določena vekovna doba.
In ko sem prejel ta odgovor, tedaj sem se podal na to pot, zares mučno in težko, toda edino.
Toda kdaj da pride zmaga, na to nisem mislil.
Mislil sem na življenjsko delo, na delo za odiešenje našega naroda. Govoril sem' Narod nam mora biti rešen, mora dočakati novo zoro, ki bo prišla po krvavi in strahoviti noči kaosa. Da se to zgodi, morata duh in misel Zbora zavladati dušam naroda. Morata, ker sta napolnjena z resnico in ker svetita z resnico, — in brez resnice jima ni pota, niti življenja, ampak samo propast, smrt in sramota.
Ne morem pa reči, kdaj bo Zbor zmagal. To pa ne znači, da mi je vseeno, ali zmaga kmalu ali pozno. Pa tudi tega ne znači, da ne bi mislil na to, kako naj pride čimpreje do zmage. Toda ne radi nas čimpreje, ampak radi našega naroda in njegovega odrešenja.
Kajti eno je, Bogu hvala, danes brez dvoma v življenju našega naroda: da mi te borbe ne vodimo, da se rešimo svojih težav, ampak nasprotno s to borbo prevzemamo nase ogromne brige in težkoče — to
pa naši borbi in našim brigam daie lahkoto in moč.
Mislil sem mnogo o tem, kako naj Zbor čimpreje zmaga, pa se mi vselej ta misel zveže z drugim vprašanjem:, »A kaj si ti, ki to vprašuješ, storil da ta zmaga čimpreje pride?«
Nikjer ni v kamnu zapisano, da mora Zbor zmagati. Zbor je samo možnost odrešenja našega naroda. Ako delamo in ne sedimo. Ako se borimo in ne poč.ivamo.
Ako izgorevamo in ne trohnimo.
Če si uvidel, da sta duh in misel Zbora življenjska resnica za tvoj narod in to edina življenjska resnica, — kaj si storil, da ta resnica zmaga?
Ali si jo javno pred ljudmi izpovedal, ne plašeč se, ne skrivajoč se, — ali pa si pod odejo samo v svoji postelji šepetal: "Zbor ima prav. Zbor je resnica, Zbor mora zmagati, ako gre Tvojemu narodu vekovna doba.
Ali si delal na tem, da ta duh in to misel tud drugi okrog Tebe sprejmejo, — ali pa sj smatral, da je zadosti, da samo Ti tako misliš, drugi pa naj ostanejo v zmoti in mraku?
Ali si se neustrašeno oziral okrog sebe za zmote, s katerimi je napolnjeno naše javno življenje, boreč se proti njim z orožjem resnice Zbora, ali pa si bojazljivo in slabotno molčal zakrivajoč oči, kakor apostol Peter pred služkinjo in slugami Kajfe?
Ali si in koliko si storil, da resnica Zbora najde čitalce, — ali pa niti Ti nisi 'smatral, da jo je treba redno spremljati?
Ali si borbo Tvojih tovarišev iz Zbora materijelno podpiral, ali si dal kako mate-rijelno žrtev, da bo ta borba čim uspešnejša, ali pa si tudi Ti delal izlete, se veselil in živel kakor ostali ljudje, ki nimajo misli in duha Zbora, da ga privedejo k zmagi? Ali si Ti to vse delal ali nisi delal?
Ako si delal, delaj tudi dalie. Dobro delaš. Zbor bo hitro zmagal. Mora hitro zma: gati.
Ako Ti tega ne delaš, zakaj vprašuješ: »Pdaj bo Zbor zmagal?« aZkaj Te to zanima? Ti si za Zbor tujec. Ti si človek, ki samo z ustnicami govoriš o Zboru. Misel Zbora ni Tvoja misel. Ti si se z njo samo slučajno okrasil, kakor s tujim perjem.
Če ti vse to delaš, kar sem zgoraj navedel, ne bi spraševal, kdaj bo Zbor zmagal. Za tebe bi to bilo jasno kakor dan božji...
Vprašujeo nas tudi ostali, katerim je Zbor tuj:»Od kod veste, da bo Zbor zmagal, ko je ogromna večina naroda daleč od njega?«
Eno je večina, a drugo je resnica, — odgovarjamo mi. Ko smo započeli to naše pretežko delo, se nismo niti enkrat vprašali, kje je večina. Ako smo hoteli to vedeti, obrnili bi se na razne volilne statistike. ali pa na ogromne narodne sejme.
Nismo se toraj vprašali, kje je večina, ampak samo: kje je resnica.
Drugi so spraševali, kje je večina. Vsi ostali so spraševali, kje je večina. Samo Zbor je spraševal, kje je resnica.
In če nam Vi sedaj rečete: »Niste zbrali večine!« — se mi smejemo in odgovarja: mo: »Nismo je niti iskali!«
Če bi jo bili iskali, pa ne našli, bilo bi zares škoda in sramota. Toda nismo je iskali. Iskali smo resnico, katere, zopet, raz^n nas nihče ni iskal.
Glavno je torej vprašanje: »Ali smo hašli resnico^katero smo iskali?«
Toda naši sogovorniki že odhajajo dalje, za njih to ni več zanimivo. Resnica in iskanje resnice jih ne zanimata. Oni smatrajo, da resnica v politiki ne velja.
Mi pa zopet smatramo, da je v vsaki stvari an svetu, od travice do zvezdnatega nebeškega oboka, resnica najvažnejše in najpotrebnejše vprašanje, in radi tega mislimo, da je tudi v politiki — pri upravljanju narodne usode in usode države — najvažnejše vprašanje: Resnica.
Za one pa je glavno vprašanje večina, ker večina daje moč.
Mi jim odgovarjamo: mislite si potniški avtomobil, ki ga pomika motor 70. konjskih sil, pa je noč. Svetilke ne dajo svetlobe. Ne osvetljujejo pota. Kaj Ti pomaga moč, če ne veš resnice, kaj Ti pomaga Tvoj avto s 70. konjskimi silami, ko ne vidiš prsta pred nosom. Priznati moraš, da bi Ti bilo stokrat koristnejših dvoje vajeti in volovska vprega, kakor pa avto s 70. konjskimi silami.
Tako prilično je tudi odnos večine in resnica: krasota in sreča. Večina v zmoti: zropast in sramota.
Torej je Zbor iskal resnico, ki daje svobodo in vse, kar napravi narod močan in jak, a ni iskal večine.
In zato tudi Zbor razpolaga z resnico v našem narodnem in državnem življenju in zato, ker je on sam resnico iskal, jo tudi sam ima.
A kdor ima resnico, ta mora zmagati. In nikdo drugi ne more zmagati, nego oni, ki ima resnico.
Pa da takoj dodamo: čeprav nismo dirkali z avečino, nismo daleč od nje.
O, tnalo je še pravih Zborašev. Pa je nekaj drugega: razorožuje one, ki čujejo besedo Zbora, ta beseda. Vsak ostane pod njenim vtisom, izvzemši srca, ki so prepolna mržnje. Vsakdo sklanja glavo pred silo resnice. To je naša izkušnja za nekaj let nazaj s tisoč zborovanj in konferenc.
Zroven ne pridejo zato, ker niso borci in junaki. Ali, da je Zbor že tu, bi z resničnim navdušenjem rekli: prav je tako.
Toda borci in junaki bodo Zbor dvignili s svojo močjo, s svojo vero, s svojim trudom in s svojimi žrtvami.
Nikdar niso bojazljivci in »Hochstapler-ji« delali zgodovine, oni so jo le uživali. Uživali so kapitale, moralne in materijal-ne, katere je junaštvo in mučeništvo dalo njihovi zemlji. Toda borcev in junakov ni bilo nikdar in v nobenem narodu mnogo, toda vselej, ako ima narod vekovito dobo, je bilo dovolj, da so s svojim junaštvom osolili življenje in ga z mučeništvom prosvetlili.
To hočejo borci in junaki, ker so to mi-ljenci božji. To so otroci svetlobe: ljubijo resnico, mrzijo pa laž. in kadar resnico zagledajo, hitijo, letijo, se ne pogajajo, ne merijo in ne štejejo, ampak doprinašajo žrtve. Njihova je zmaga: »odkar je vrana počrnela«.
Zbor jih zbira, a zadruge, ki niso taki, se ne briga.
Zato Zbor mora zmagati.
Neljuba ugotovitev
Registriranje Ljotičevega članka iz »Angriffa« po celjski »Novi Dobi« žal ne poznam, čital sem le opazke »Jutra« od 7. t. m. pod zgornjim zaglavjem. Resnici na ljubo ugotavljam kot eden »Zborovih« — »vodičev«, kakor nas »Jutro« blagovoli nazvati, — sledeče: Ljotič dotičnega članka ni pisal za Nemce, niti samo za nemške Zboraše, pač pa za vse Zboraše! Članek je izšel najprvo in pozneje tudi dodatek kot pojasnilo na razne napade, v zboraškem glasilu Novi Put« pod naslovom »Opasne zablude« — in ga je »Augriff« le prevedel in podpiral z »Ljotitsch«, česar sicer ne odobravam, kar pa menda ni taka pregreha. Vsebino članka pa je Ljotjču narekovala ljubezen in skrb do bratskega Češkoslovaškega naroda in države.. Zato je povedal nekaj resnice, ki ni za vsakogar vidna, pa jo tudi »Jutro« še registrira dne 6. t. m. pod zaglavjem »Pred važnimi dogodki!«.
Kar pa se tiče zboraške mladine, naj se »Jutro« ne jezi in tudi ne skrbi. Naj bo le uverjeno, da je mladina vselej tam, kjer so zdrave ideje in mož-voditelj, kot nosilec istih, kateremu sledi s polno zavestjo ter prepričanjem in ne slepo. To resnico je že zdavnaj uvidel g. »Drin« od »Slovenca«, pa jo bo tudi še »Jutro« in morda celo njegov celjski privesek »Nova Doba«.
»DRIM.«
Bombe
Pred vojno je bilo, ko je nekoč g. Rasto Pustoslemšek imel predavanje v »Mestnem domu« v Ljubljani o svojem potovanju v Carigrad. Mi takratni srednješolci smo kar požirali njegove besede, saj je govoril o Balkanu, kamor nas je srce vleklo. Spominjam se prav dobro! da je govoril o Srbiji in Bolgariji, spominjam se pa tudi na neko njegovo epizodo iz tedanje Turčije, katero nam je ob tej priliki povedal.
Naenkrat se je nekje med potom skozi Turčijo ustavil njegov vlak na odprti progi. Nastalo je splošno razburjenje. Odpirala so se okna in vrata. Ljudje so letali ob vlaku sem ter tja. Čuli so se vzkliki in prerekanje. Nekdo je pred vozom vpil na ves glas. Kaj se je zgodilo?
V kupeju se je nekemu turškemu patriotu zazdelo, da ima njegov sosed — bombe v košari! Potegnil je zasilno zavoro, ker se mu je zdela država v nevarnosti. Pritekli so sprevodniki, prišla je straža z vlaka in našli so v tisti korari črne okrogle okrogle — buče, s tisto sočno rumeno sredico, ki se posuta s sladkorjem tako prileže na jugu v vročini ob opoldanski mizi...
Uradne osebe so napravile kislo užaljene obraze, potniki so se hudomušno muzali, vlak je zdrčal naprej proti Carigradu in nevarnost ja zdržavo je minila.
Če jo je prevneti patriot za to kaj skupil, g. Pustoslemšek ni povedal, pač pa smo mi vsi odnesli s predavanja prav svojevrstno mnenje o tedanji Turčiji, mnenje, ki jo je le predobro označevalo. Nekaj v Turčiji ni v redu, smo si dejali in prav smo imeli. Vse preveč in prehitro povsod vidijo bombe, smo modrovali, mora jih biti tam mnogo, ki imajo slabo vest, vsaj zavedati se morajo, da bi jo lahko imeli. Ta zavest povzroča strah, strah pa ima velike oči!
Kadar pa ima strah velike oči, potem prav gotovo v resnici nekaj ni v redu. In v Turčiji res marsikaj ni bilo v redu vse dotlej, dokler Ata-tiirk ni poslal vse, ki so imeli slabo vest, k vragu. Od tedaj pa nič več ne vidijo bomb namesto buč. — Vsaj tam ne ...	T.	Š.
Usodno vprašanje
Pod gornjim naslovom prinaša »Slovenec« dne 3. t. m. uvodnik, v katerem piše med drugim tudi to-le:
Nato je papež Pij XI., ki je antisemitizem načeloma v zadnjih letih že parkrat obsodil, v nagovoru na gojence zavoda de Propaganda Fide obsežno in jasno obsodil rasizem sploh, kolikor prenapenja narodnostno načelo v tem smislu, da človeštvo na biološki podlagi ostro ločuje v plemena, med katerimi da obstojajo bistvene razlike, ki segajo od fizioloških podlagi ostro ločuje v plemena, med katerimi da obstojajo bistvene razlike, ki segajo od fizioloških podlag tja v duhovno življenje, v moralno miselnost in v kulturo ter seveda tudi v politiko.«
Nacija in mladina
Nedavn otega smo se ob neki priliki razgovarjali zurednikont odličnega srednješolskega glasila. Svaril nas je in apeliral na našo »uvidevnost«, da naj trdno primemo za vajeti »svoje« fante, ki baje vnašajo našo ideologijo in naš program v sotrudni-ški krog od njega urejevanega lista. Zagotovili smo mu, da nimamo prav nobenega namena ustvarjati razdore in struje med našo mladino (ker to ne bi bilo v skladu z našimi načeli!), da nočemo vplivati na udejstvovanje »svojih« fantov pri omenjenem listu, ker nam njihova zrelost in kvaliteta dajeta garancijo, da se z naše strani ne vodi nikakšna borba za megalomanska stremljenja, pač pa da je vse delovanje vse naše mladine, kjerkoli se ta udejstvuje, povsod prežeto z eno samo mislijo, z eno samo trdno namero: vnesti novega duha med jugoslovansko nacionalno mladino!
Med ostalim smo zvedeli, da je bil n. pr. odklonjen uvodnik mladega njihovega so-trudnika, češ, da je hotel na uvodnem mestu »njihovega« glasila propagirati »naš« program. Postali smo pozorni ob teh besedah, ker bi nam bilo v resnici skrajno neprijetno, da bi se »naš« program uveljavljal na uvodnem mestu »njihovega« glasila. Vprašali smo, dali je morda bilo v odklonjenem uvodniku govora o zadružništvu, o načrtnem gospodarstvu, o stanovski demokraciji (saj danes že vsak preprosti človek ve, da je to os Zboraške ideologije!). Na Veliko presenečenje par tovarišev, tki smo
razgovoru prisostvovali, smo pa dobili odgovor, da ni bilo v predmetnem uvodniku nobene besede ne o zadružništvu, ne v načrtnem gospodarstvu, niti o stanovski demokraciji, pač pa — strmite mladi Jugoslovani — o naciji!
Bog čuvaj Jugoslavijo pred mladino, ki se odreka svoji naciji! Nacija, sveta beseda, za katero so žrtvovali svoja mlada življenja najplemenitejši sinovi Jugoslavije, nacija, za čije plemenite tradicije in svetlo bodočnost se bori vsa današnja jugoslovanska nacionalna mladina širom vse naše tuž-ne domovine, nacija, za katero je padel Njen največji sin in Njen Zedinitelj, naj bi bila pojem, o katerem ne bi smela pisati in govoriti »naša« slovenska mladina!
Spominjamo se na »borbenost« mladine vzgojene v »nacionalnem« režimu in jo primerjamo z borbenostjo današnje miadine. Kakšna razlika v načelih in udejstvovanju! Res je, da borba »oštri« (kot je na Rožniku ugotovil naš Vodja), a kljub vsemu temu moramo na »našo« žalost ugotoviti, da se je tej priliki »ostrenja« večinoma odrekla tista mladina, ki je zrasla v udobnem okrilju nacionalnega« režima! Ali naj ta umik pomeni strahopetnost? Tega ne bi trdili z vso odločnostjo, pač pa je to znak previ-ranja, duševnega potresa, znak nacionalne nejasnosti, tavanje med levo in desno potjo. ki se odpira »našemu« razgledu v skorajšnjo pravo jugoslovansko nacionalno bodočnost!
Alojz Gradnik;
Za srebm*ke
VSdel sein ga v mestnih ulic gneči In idočega skoz tiho vas.
Videl sem ga skoro vsaki čas, v krčmah, kadar hrup je bil največii.
Kakor da bi trudil se prestreči vse besede, vsak naitišji glas, je povsod vohljal njegov obraz.
Ta obraz prihuljeno prežeči
zdel se mi je tako čudno znan.
»Kdo si?« vpraašl sem ga neki dan. »Niisi, nisi ti — kaj ni v Milanu
tvoja slika v nekem samostanu?
O seveda! Kaj pa iščeš tod? Svinja!« — Bil je JUDEŽ IŠKARJOT .
(Iz zbirke »Pot bolesti« 1922.)
Denuncijantom v album
»Le slišni besedo denunciant ali ovaduh, mi gre mrzlo po hrbtu... In vendar Prayi zakon, da zločin moraš ovaditi, če zanj veš — sicer si sam kazniv.
Ovaduh, ki prijavi nedolžnega človeka z lažnivo ovadbo, ie podlež. Zakon predpisuje zani kazen, če pride na dan, da ga je vodil za nos. Tisti, ki ovaduha posluša, a ve, da je lopov, in da lažnivo ovaja, je sam lopov. I rikrat lopova sta oba, če eden sprejema, a drugi daje denar ali koristi za lažno ovaduštvo.
O vaduh pa, ki licemeri in se hinavsko približa žrtvi, navidezno soglašujoč z njenimi nazori in dejanji, potem pa lažno ovaja za denar, je Judež I š k a r j o t, lopov nad lopovi. Ravno tak je tisti, ki ga posluša, plača in izkorišča njegovo ovadbo. Če se ti približata, ti je kot da bi prijel za mrzlo kačo ali ostudno krastačo... Obeh se drži prokletstvo božje...«
(Dostojevski, »Zločin in kazen.«)
Naj bodo te dobronamerne vrstice za-pik omenjenemu razgovoru in naj ravno radi tega vsa jugoslovanska nacionalna mladina še z večjo ovdločnostjo poseže v razvoj dogodkov: za čast, ponos in veličino jugoslovanske Nacije!
Sedaj pa poglejmo sam članek, ki je bil pismeno odklonjen s tole dobesedno pripombo: »To ne spada v naš list, kvečjemu v ,Zbor‘!«
Vodilna misel našega nacionalizma
Kakšen mora biti naš nacionalizem? Katera naj bo njegova vodilna misel? O tem vlada v naših vrstah (mišljene so vrste lista, v katerega baje pričujoči članek ne spada — op. ur.) precejšnja nejasnost. V glavnem je to vpliv zastarelega liberalizma, pa tudi raznih lažirevolucionarnih gibanj, kot je komunizem. V splošnem ne vemo, pri čem smo. Katere so naše glavne smernice, kakšen je naš program? Zato hočem v naslednjih vrstah malo razjasniti pojme glede tega.
Naša glavna misel je obsežena v enem samem geslu:	Skrb za nacijo —
narod. To predstavlja za nas najveejo vrednost. Vse drugo mora biti tej skrbi podrejeno: Gospodarstvo, prosveta, svoboda itd.
Narod moramo z vsemi močmi okrepiti. Zato smo brezpogojno za narodno edinstvo ali bolje povedano narodno slogo! Hočemo moralno, ekonomsko in politično edinstvo — slogo!
Charles S. Forbes:
Vse duševno in materialno delo vsakega poedinca mora biti v skladu z narodno celoto in narodno koristjo sploh! Zato odklanjamo neomejeno svobodo! Zakaj svoboda, ki ruši in podira vse, kar je narodu sveto, vrh tega pa ga še gospodarsko iz-žema, sploh ni svoboda.
Edinstvo naroda moramo doseči brezpogojno. Zato odklanjamo cepitev na razne stranke in strančice, ker to pomeni slabitev narodove ,moči.
Za popolno narodno edinstvo pa je potrebna močna avtoriteta, v katero narod zaupa. Narod pa zaupa v poštenje, junaštvo in mučeništvo.
Take avtoritete mi ne odklanjamo. Nasprotno! Vsa oblast pripada edinstveni in samozavestni naciji, nerazcepljeni na strančice, ki je ponosna na poosebljeno avtoriteto poštenja, junaštva in mučeništva. Nacija — celota je nad cilji poedinca in zato si sme podrediti duševno, materijalno in kulturno življenje poedinca. Avtoriteta celote je najvišja in popolna!
Vse, kar obstoja, vse duhovne in ma-terijalne sile morajo pod oblast celote — nacije!
O tem bi se dalo še marsikaj govoriti, toda za to je tu prepičel prostor. Pa prihodnjič kaj več!
Na koncu naj samo še pripomnim, da zmore nacionalizem ustvariti svojo moralo, svoj mit in svoje poslanstvo le na temelju junaštva in mučeništva. To dvoje pa je zopet nemogoče brez — poštenja!
-anat.
Dajmo poslancem pokojnine!
(»The Baltimore Sundy Sun«.)
Vse svoje življenje sem grajal poslance, ker ne ravnajo kot državniki. Sedaj pa sem prišel do prepričanja, da niso krivi oni, temveč vi in jaz, ki jih volimo.
Nikdar nismo bili pravični do naših predstavnikov v Washingtonu. Pozabljamo, da so tudi oni ljudje in da se kot mi ostali na smrt boje, da ne bi izgubili svojega mesta. Radi tega oni glasujejo za vse, kar jim omogočuje, da bodo zopet izvoljeni, brez ozira, če s tem soglašajo ali ne. Nekaj pa vseeno moremo in moramo napraviti: Treba bi bilo dati vsakemu poslancu dosmrtno pokojnino, ki bi bila enaka njegovim polnim pripadkom 10.000 dolarjev.
Na prvi pogled to diši po onih neslavnih državnih jaslih. Toda verujte mi, edino to je v stanu onemogočiti vse ostale jasli. To bi nas letno stalo največ deset milijonov dolarjev, a že imam načrt, kako bomo nadoknadili večino tega denarja.
Kako se postane prolesijonalen politik
Poglejmo, kaj se godi z mladim človekom, ki se spušča v politiko. Bil Sinid je dober odvetnik in prepričljiv govornik, pa stopi nekega dne v zakonodajno telo. I likaj on dela samo nekaj tednov na leto in še vedno doma opravlja svoje odvetniške posle. Posreči pa se mu, da v zakonodav-stvu doseže neko dobro stvar in njega kmalu izvolijo v kongres, za narodnega poslanca. Hitro spozna, da mora biti devet mesecev v Washingtonu, da se njegova odvetniška praksa krči in da je sedaj politika postala njegov poklic, s katerim mora preživljati sebe in svojo družino. Posto-
poma začenja uvidevati, da mora biti ponovno izvoljen.
Radi tega Bil Smid doseže, da dobi njegovo mesto novo pošto. Zahteva kredite za gradbo nove federalne železnice, sinovom iz uglednih mestnih rodbin zasigura mesta v državni službi in izposluje, da ministrstvo pošte in telegrafa pošilja morje kopij njegovih govorov v kongresu v njegovo mesto. Kadar pa pridejo nove volitve, pravimo samim sebi: »V teh dveh letih je Bil Smid prav gotovo marsikaj napravil. Volimo ga zopet!« In tako ga zopet pošljemo v VVashington še za eno perijodo. Med tem postane Bil Smid profesijonalni politik. On nima nobenega drugega vira dohodkov in se pričenja bati, da ne bi pri prihodnjih volitvah morebiti propadel. On čuti. če ne bo izposloval za svoj srez večje podpore brezposelnim in če ne dobi posodila za novo šolo, bo mesto njega izvoljen njegov konkurent, ki vsak dan agitira po 15 ur in ki ljudem dopoveduje, kako kla-vern poslanec je Bil Smid. Bil hoče pomagati svojemu kraju, ali v njegovo glavo sili neizbežna misel: »Kaj bo, ako me ne izvolijo?« In tako mu ne ostane nič drugega, kakor da s kolegi iz ostalih grup sklene »gentlemen’s agreement«, da se bodo vzajemno podpirali. T i nam boš pomagal, da bomo izglasovali milijardo, ki nam je potrebna, a mi ti bomo pomagali pri prihodnjih volitvah.
Bil Smid socijalno ni siguren! To sigurnost mu moramo dati mi! Iz njegove duše moramo iztrgati strah pred siromaštvom, ker ta strah goni poslance, da glasujejo za zakone, proti katerim bi drugače gotovo nastopili, in ki nas državljane Stankin vsai milijardo dolarjev.
Stran 3.
Moj načrt.
Radi tega predlagam sledeče:
Onega dne, ko bo Bil Srnid zasedel svoje mesto v kongresu, naj njega vpišejo v seznam državnih uradnikov z dosmrtnimi pripadki 10.000 dolarjev letno - pod pogojem seveda, da iz kongresa ne bo izključen ali da sam ne izstopi. Po vsakih volitvah bomo imeli okoli 100 bivših poslancev in zavarovalna društva nam bodo gotovo rekla, da bodo oni živeli še 20 let. Tako bomo vsako leto. tekom 20 let, pošiljali v penzijo 100 bivših poslancev. Sprva nas bo to stalo samo eno 'milijardo dolarjev letno, a po 20 letih največ 10 milijard dolarjev. Danes ta vsota ne predstavlja za Washington velikega izdatka. Izdatek 10 milijonov dolarjev je ravno kaplja vode v morju deficita od pol milijarde.
Naravno, ako je Bil Sinid človek na svojem mestu, ne bo smatral tako rešenje kot dosmrtno rento, ki mu daje pravico, da nič ne dela. A čim ga osvobodimo strahu, bo jako verjetno ponovno izvoljen. Ljudje, kot je senator Borah, se ne boje, da ne bi bili ponovno izvoljeni. Oni ne vprašujejo svojih volilcev, kaj mislijo. Oni ;im enostavno povedo, kaj so napravili in akaj so to napravili. Bil Šmid bo stopil na govorniški oder in bo rekel svojemu srezu, da je glasoval proti temu in temu zakonskemu predlogu, ker smatra, da je ta predlog odveč in da vlada za njega nima denarja, posebno pa še radi tega, ker bi to tako ali tako konečno morali plačati sami volilci. On jim bo povedal resnico: čim več bo potrošil Washington, tem manj bo ostalo doma.
Bivši poslanci — bodoči uradniki.
Rekel sem vam, da imam načrt, kako bomo nadoknadili velik del teh milijqnov. Ako bi Bil Smid pri naslednjih volitvah propadel, bi lahko njega, po mojem načrtu,
zaposlili kot državnega uradnika. Predsednik bi v Bilu Šmidu pridobil prvorazrednega človeka, ki zna mnogo stvari, kai je odvisno od tega, v katerem odboru je prej delal. Ako ne bi hotel na to mesto, bi Bil lahko počakal na mesto, ki mu ugaja. Zanj ne bi dobival nobene večje plače. Tako bi sčasoma dobili 1000 bivših poslancev, ki bi služili po raznih vladnih uradih brez novih izdatkov. Tako bi dobili denar, ki smo ga- izdali za pokojnine, nazaj v obliki uslug.
Moj predlog je seveda naletel na številne kritike. Tako mi je rekel nek človek s ceste: »Bratec, to bi bilo nekaj za mene. Eno zakonodajno dobo bi odslužil, potem pa bi lepo sedel in počival.« »Ne verjamem,« sem mu odgovoril, 'kdor gre enkrat v Washington, ta ga ne zapusti tako lahko. Mar ste že videli poslanca, ki bi bil hotel odložiti mandat?« »Mogoče imate prav. Toda, če poslanci tako sijajno žive v NVashingtonu, bom v bodoče presneto pazil, koga bom volil.«
Nek odvetnik mi je rekel: »Vaš predlog je dober. Mislim, da bi na ta način šli v politiko boljši ljudje.«
Končno je pripomnil nek mlad študent: »Vi mislite najbrž na to, kar imajo Angleži že mnogo let. Pri njih politika pomeni kn-rijero. Mogoče bi vaš načrt povzročil isto pri nas.«
Ko mi je prvič prišel na misel ta načrt s pokojninami, sem se sam sebi smejal. A čim več o njem premišljujem, tem boli uvidevam, da bi se prav za prav moral smejati vsem volilcem, ki že 150 let igub-ljajo izpred oči človeško naravo. Plačali smo visoko ceno za slabo vodenje države, ker naši poslanci izgubljajo polovico časa s tem, da mislijo, kako bodo zopet izvoljeni. Če pa lahko v enem letu prihranimo milijardo na ta način, da izdamo dešet milijonov, potem je to dobra kupčija.
Westfalsk; Slovenci w domovini
Dne 5. t. m. so prispeli s posebnim vlakom iz Essena naši izseljenci-Slovenci. Časopisi so isti dan le v kratkih noticah obvestili javnost, da prispe vlak v (Ljubljano ob 12. uri, če ne bo večjih zamud. Tudi vaš poročevalec je odšel na kolodvor, da prisostvuje sprejemu. Toda — na kolodvoru je bilto ob napovedanem času baš toliko ljudi kot običajno! Na vprašanje ali je vlak že prišel je povedal službujoči uradnik, da ima vlak približno 150 minut zamude in da pridejo ob pol 15 popoldne.
Po dolgem čakanju se vrata ob pomožnih blagajnah odpro in skozi nje se vsuje »množica« reci in piši dveh ljudi. Na peronu samem se sprehaja kvečjemu 50 do 80 ljudi z železničarsko godb vred.
Ko je vlak privozil, je godba.zaigrala Triglavsko koračnico v pozdrav našim rojakom i nnemškim gostom 500 po številu, ki so iz vlaka pozdravljali najzavednejše pozdravljajoče Ljubljančane. Izgledalo je kakor da smo naše rojake zatajili. Ni bilo pozdravnih govorov, ni bilo ne cvetja ne zastav. Neprijetno je bilo nam. ki smo prišli, da jih pozdravimo, pri takem »slavnostnem« sprejemu.
Kje so bila narodno obrambna in ostala društva, krožki, lige, korporacije, konference in kola, kje so bili vsi oni, ki vedo ob sleherni priliki toliko napisati o našem življu v tujini. Ni jih bilo in zatajili so ob takem sprejemu tudi prisotni govorniki, ki
so se izgovarjali, da so izseljenci itak trudni in izmučeni od dolgega potovanja. Med tem ko je marljiva železničarska godba 'igrala koračnice, se je peron praznil in zopet smo se »komaj predli« skozi izhod, ki je bil že ob mnogih dnevih premajhen in pretesen.
Ko smo tako odhajali, sem se spomnil na prijetne iti nepozabne ure, ki sem jih preživel pri naših izseljencih v Essenu, kako smo bili sprejeti, kako smo prejeli od mladih slovenskih deklet daleč od domovine slovenski »pušeljc«, nagelj in rožmarin, kako smo prepevali domačo pesm, jim govorili o domačem kraju, o Sloveniji, Jugoslaviji.
In ko smo odhajali, smo si rekli ha svidenje v domovini. In res, prišli so v največjem številu po letu 1918. v domovino, ki jih je sedaj tako skopo sprejela.
Ali so res naši ljudje pripravljeni samo za sprejeme svojih pristašev, ki se vračajo z zmagovitih turnej in obhodov.
Ali niso naši izseljenci največji zmagovalci in triumfatorji, ki niso izgubili v dolgih leith težkega dela v tujini svoje narodne zavest in ki niso pozabili in zatajili materinskega jezika. Še več, pripeljali so svoje sinove in hčere, ki so se rodili v tujini, da jim pokažejo domovino, o kateri so jim talko lepo pripovedovali in govorili.
Pozdravljamo Vas, rojaki, ob prihodu v domovino skromno, a tem prisreneje. Pri-
Kakor poroča »Ponedeljski Slovenec« so na taboru Kmečke zveze na Brezjah ostro obsodili šenčurslce dogodke. Upamo, da bodo obsodili na isti način tudi jeseniške.
šli ste z zntagonosnim pokalom narodne zavednosti in vztrajnosti! Prišli ste med nas, da se odpočijete od težkega dela in si narebete novih sil, prišli ste v domovino, v kateri se probuja nov duh duh jugoslovanskega ljudskega gibanja Zbor z Dimitrijem Ljotičem na čelu, kateri bo s svojim preporoditeljskim programom tudi Vam, dragi rojaki, zasignral dolo in kruh v naši bogati in lepi Veliki Jugoslaviji.
Obletnica smrti
Rudolfa Zalokerja
n wm liram
Namestil poročila o tem uspelem večeru naših vojnih invalidov, prinašamo članek našega tovariša 'Franceta Blagotinška iz Celja, priobčenega v zadnji številki »Vojnega Invalida«:
Radio — žrtvam vojne.
Kratka vest v časopisih: »V sredo 22. t. m. akademija vojnih invalidov« ----- prenos po radiu. In oni pozabljeni, ki so še doživeli dvajseto leto trpljenja, so prosili dobre ljudi, ki posedujejo radio aparate, in prisluhnili so valovom radia. Malokdaj je bilo toliko poslušalcev' ob radio-apara-tih in malokdaj iz vseh najnižjih plasti naroda. Poslušali so ti pozabljeni zidarji temeljev Jugoslavije in oči so postale solzne — po tolikih letih vendar enkrat! Poslušali so razžaljeni in obupani. Poslušala je zvoke vojna vdova. Solzna se je opirala na svojega sina, ki je danes pri njej lep in močan, na dopustu v častni uniformi jugo-slovenske vojske. Mati ob njem pa ni 'zato nemoralna«, ona je svetnica, ker ga ie vzgojila v dobrega državljana in ponosnega vojaka.
Kdo bi naštel vse take in enake prizore, ki so sc odigravali v sredo zvečer pri radijskih sprejemnikih širom naše ožje domovine. Kakor silen krik je bilo predavanje Matka Štefeta, krik tisočev vojnih žrtev po pravici.
Pakor tolažba pozabljenim so se razlivali po radiu glasovi orkestra, pevcev in naših umetnikov, ki so pokazali, da niso veliki samo po umetnosti, temveč tudi po duši in srcu. Zato so ti glasovi zapluli globoko v srca ponižanih in razžaljenih. Izzvali so novo upanje — upanje, da se povrnejo oni časi. ko je narod navdušeno pozdravljal novo zgrajeno Jugoslavijo, in burno vzklikal zidarjem, ki so njene temelje s krvjo cementirali. Ali je že kdo občutil, v kako čudovito tesni zvezi je ju-goslovenstvo z zaščito vojnih žrtev? če se zanemarja eno, ugaša plamen za drugo, zato naj bo veliko oboje, ker le tako bo velik in zadovoljen tudi narod jugosloven-ski! Takle invalidski radijski večer nam daje posebno upanje, da vzhaja nova velika jugoslovenska zarja, ki bo. prinesla lepših dni vsem. ki so sodelovali na tej akademiji in tako pokazali, da se hoče Jugoslavijo v tem pogledu uvrstiti med velike, naprdne narode, ki dajejo prvo čast svoji mvojnim žrtvam.
Vojne žrtve danes čakajo, nestrpno čakajo, kdaj se bo odgrnila zavesa pred novim invalidskim zakonom. Kako dolgo bodo morale še čakati?
Dne 12. t. m. bo eno leto, ko smo prejeli vest o tragični nesreči in smrti našega odličnega člana in tovariša pokojnega Rudolfa Zalokerja, industrijalca v Ljubljani. Pokojni se je v noči 12. avgusta 1937 vračal s poslovnega potovanja iz Celovca proti Dolu, kjer je nadziral gradnjo svoje nove tovarne za kisik in kjer je stanovala tudi vsa pokojnikova družina. Na ostrem ovinku blizu Preloga pri Ihanu, malo po polnoči, zavozil je z avtom v jarek ob cesti in ko so ga težko ranjenega prepeljali v Leonišče .ie podlegel poškodbam.
Bil je vzglcden član JLG, banovinskega odbora in konzorcija »Zbora«. Z njim je padel neustrašen borec za resnico in pravico, zato ga Zbor ne bo nikdar pozabil.
Le napref brez miru
»Slovenec« prinaša dne 3. t. m. dobesedno sledeč članek:
Slovenski tabori v jugoslovanskem duhu
Nu velike narodne tabore, ki se pri nas vrstijo nedeljo za nedeljo in jih obiskujejo najvidnejši predstavniki Slovencev, je postal pozoren tudi tisk po državi. Zlasti o nedeljskih taborih v Šoštanju in Komendi poročajo vsi uglednejši listi zelo obširno, tako Olizor . »Novosti«, Politika. Najbolj izčrpno pa poročata belgrajsko »Vreme« in »Samouprava«, ki poleg opisov, kako so te narodne slavnosti potekale, prinašata tudi govore obeli slovenskih ministrov. Zlasti dr. Koroščevemu govoru v Šoštanju pripisujeta velik pomen in ga. priobčujeta v celoti. Prav tako obširno ponatiskujeta govore ministrov dr., Kreka in dr. Cvetkoviča. Poročila pohvalno omenjajo nastop slovenskih fantov, organizacijo in opisujejo pisane sprevode, da bralec dobi verno sliko naših prireditev. Vreme piše tudi o taboru v liotedrščici in v St. Rupertu. Tako gre sloves naših prireditev po vsej državi, z. njim pa tudi naše dobro ime.
Od tistega, kar nam v naslovu obljublja, omenja samo nastop — »slovenskih fan-
tov« ,
roiiviinniiiiiiiiiiiiiiimnmmrniiTninnTtnnTiiiaiiiiiiiiiiifitmTnTnmiTiriiiiiitiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiirninTTnmTtniiiiitiiiiiirniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinnn liiiiiiiiiiiiiiiiiiiinirir^nnTnmrniiiiiHiiitiiiiiniiiirinTnriTOnnfimnnimnnmnnnTutnTiTntiTnTiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiniiiitmnniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiTiiiiTimnimmnin Jiiiiiiniiiiiimimnniniiiiiiiiniiiiiiiumiii!
Študentje
(Nadaljevanje.)
Popolnoma zgrešena bi bila trditev, da mladina le iz idealizma, iz čistega hrepenenja po resnici zametuje delo, smernice starejših. Res je sicer, da se marsikomu za-studi ogabno trgovanje z najlepšimi nazori, skrivanje sebičnih namenov za religijo, nacionalizmom, socialnostjo ter sebičnost in neodkritosrčnost v vrstah starejših voditeljev teh taborov. A zato seveda študentje še davno nismo nedolžni angeli, ki bi le radi vplivov samozvanih voditeljev prihovski spopad. Vsi trije smo se jezili drugi manj izkušeni. Samovoljnost, častihlepnost, prirojena trma tudi vplivajo na upornost mladine v taborih.
Brez dvoma bi bilo za mladino dosti bolje, če bi taborov ne bilo. De faeto si v praktičnih nazorih sploh niso tako nasprotni. Saj nihče ne taji, da smo vsj skupaj Ju-gosloveni, Slovenci in katoličani. Vsi bi tudi radi bili pravi socialisti. Ne glede na to je slednjič razlika samo v gledanju na zunanji svet, ki ga študentje z vsemi svojimi
nazori ne moremo spremeniti. Ali je torej potrebna taka zagrizena cepitev? Saj imamo vsi študentje približno iste potrebe, iste namene. Seveda sredstev nimamo vedno istih. Kaj je s stanovanjem, hrano, knjigami? Ali ima mlad človek možnost, da se usposablja, kakor bi se rad? To so šele važna vprašanja! Dalje pa: Kako uporabljaš svoj prosti čas? S kakim delom se ukvarjaš? Evo ti nazorov, otipljivih, realnih nazorov, ki te spremljajo ob vsakem koraku. »Tabori« se zanje ne brigajo dosti, »tabori« hočejo le številčno zvečati svoje pristaše. Povejmo si resnico neolep-šano v obraz.
Študentje taborov ne jemljejo vedno resno. A žalostno je, če abotne fraze ločijo sicer najboljše prijatelje. V vsem se skladajo. Najsmešnejše je, da tudi v nazorih. V vseh: političnih, verskih, gospodarskih. A vendar jih nek vrag loči. Kaj? Tabor!
Bilo je lepega poletnega dne, ko sem sedel z dvema prijateljema v prijazni vasici na Dolenjskem. Vroče je bilo, a z bršljanom porasla uta nam je dajala hladno, varno zavetje. V neposredni bližini je ropotala žaga ob bistrem potoku, ki se je vil
po dolini. France, domači sin, je nama gostoma pripovedoval, kako je z lesno kupčijo, ko se je po ukinitvi sankcij spet odprla italijanska meja. Beseda je dala besedo. Kmalu smo začeli obravnavati politična vprašanja. Ozračje je bilo tedaj zelo napeto, prejšnji mesec je bil v Sloveniji Živkovič, vršile so sc znane demonstracije in vs-em nam je bil še živo v spomnili prihovski spopad. Vsi triej smo se jezili nad političnimi strankami, ki povzročajo toliko nepotrebnega razburjenja, obsojali pokolje in pretepe kot sredstva političnega boja. Tudi na svetovnonazorska področja smo prešli in ugotovili čudovito skladnost. Pa smo spet zavili v politiko. Obsodili smo samoslove nstvo kot neumnost in velesrb-stvo kot krivico, priznali, da se izrabljata vera in nacionalizem v nečedne namene. Torej isti mazori — torej vsi trije iz istega tabora, kajne? Kaj še! En nacionalist in dva klerikalca. Kje je torej razlika? Kje je vzrok ločitve?
V študentih ne. Seveda se tudi mi trije v prijazni rutici tam doli na Dolenjskem nismo strinjali. A to niso bila nasprotja, ki bi ločila tabore! Slednjič je vendar toliko
glav kolikor misli. Dovolj sem srečal dijakov. ki so se šteli za Jugoslovenske nacionaliste, a so bili hujši slovenoborei kakor marsikateri klerikalci, še več sem našel pripadnikov katoliškega tabora«, ki so bili desetkrat svobodnejši v verskonravnih zadevah kakor jaz, ki nisem bil nikdar pripadnik tega tabora. Vsa ta nejasnost, namerna ali nenamerna neodkritosrčnost mladega človeka bega. Blagor mu, ki enostavno verjame vse, kar sliši pri svojih, ki slepo zaupa svojemu taboru! Po moje je malo takih kljub varljivemu videzu. Kajti vedeti je več, kakor verjeti. Neizpodbitno dejstvo je to, ki ga ni mogoče zanikati. In vsakdo hoče vedeti, kaj je resnica.
Prej sem omenil imena treh taborov: nacionalni, slovensko-katoliški in neodvisni. Sedaj jih hočem imenovati s pravimi imeni: liberalni, klerikalni in marksistični. Že vidim ogorčenje, ki se dviga. Ali smo mi, nacionalisti liberalci? Kaj imamo mi, katoliška slovenska mladina opraviti s klerikalizmom? Mi smo le demokratični študentje, ki imajo srce za reveže in je-li to — marksizem?
(Dalje prih.)
Stran 4.
ZB O R
Krstna slava vojnih dobrovoijcev
'Na Vidov dan so praznovali naši vojni dobrovoljci svojo krstno slavo oh veliki udeležbi nacionalne javnosti. Uvodno besedo je spregovoril g. Žagar .Joco, nato pa je nastopil kot slavnostni govornik naš tovariš Paulin Rajko, ki je izvajal:
»Tovariši! Danes na Vidov dan se je dopolnilo 549. leto bitke na Kosovem polju leta 1389. Vsi veino, da je tedaj padla vsa srbska vojska v neenaki borbi z nad-številnimi Turki. Ta katastrofa je imela usodne posledice ne samo za zgodovino Srbije, temveč za zgodovino vseh južnih Slovanov, celo za vso Evropo.
Glava srbske države in vrhovni poveljnik vojske car Lazar je obležal mrtev na blišču, ker je raje slavno padel kot junak, ko bi živel v sramotni odvisnosti in suženjstvu. Istih misli z njim je bilo vse srbsko plemstvo in vsa vojska, ki so se borili do zadnjega moža za svojo svobodo, vero za evropsko civilizacijo in za svojega carja. Ta naj večja katastrofa v srbski zgodovini je postala največji in najsvetlejši simbol srbskega naroda in je rodila čudeže. Okrog grobnice kosovskih junakov so narodni rapsodi spletli večno zelen venec slave, venec krasnih srbskih narodnih pesmi. V njih je proslavljen mučeniški car Lazar skupno s svojimi vojščaki kot noben drug vladar niti pred niti za njim. In največji jugoslovanski kipar Ivan Meštrovič je izklesal iz belega marmorja božanske like Majke Jugoviča in drugih legendarnih oseb.
Srbska narodna cerkev je priredila vsako leto vidovdanske žalne svečanosti in molila za pokoj duše junakov, ki so dali svoja življenja za Krst častni i slobodu zlatnu. Vojaške oblasti so prirejale njim na čast parade in vojaške slavnosti. Starci v vaseh in pastirji v planinah pa so jemali v roke gusle in peli pesmi o carju Lazarju in njegovih junakih, posebno o Milošu Obiliču, ki je ubil sultana Murata na Kosovem. Tako se je to ponavljalo iz leta v leto, od generacije do generacije — vedno v duhu tistega napisa redovnice Efimije (nekdanje vojvodinje iz Serez-a v Makedoniji), katerega je uvezla v svileno pregrinjalo v čast knezu Lazarju v Ravanici leta 1399.
V tem napisu je zapisano:
„U svemu što je ovoga sveta lepo vas-pitan si još od mladosti, o novi mučeniče, kneze Lazare, i močna ruka Gospodnja po-kaza te jaka i slavna medju svom gospodom zemaljskom. Vladao si zemljom svoga otačastva, i usvemu si dobrom razveselio Hriščane, koji ti pod ruku biše dani, pa si s junačkim srcem in blagočestivom željom izašao pred demona i protivnika božanst-venih crkva, rasudivši, da tvoje srce ne može otrpeti, da mirno gleda, gde Hrišča-niina tvoga otočastva zavladaju Turci i voleo si i ostaviti trošim višinu zemaljske vlade, pa se poprskati krvlju svojom, i stati u društvu nebesnoga čara, nego bi to otrpeti. Tako si dvoje postigao: I ubio si demona i primio si od Boga venac muče-nički..
Morda bi kdo vprašal: zakaj slavijo Srbi tako svečano ravno dan svojega največjega poraza? Zakaj ne slavijo na primer dan 16. aprila 1346. leta, ko se je njihov vladar Štefan Dušan kronal v Skop-lju za carja vseh Srbov, Bolgarov in Grkov? Kdor pozna historijo jugoslovenskega naroda se ne bo čudil temu zgodovinskemu paradoksu. Kajti najtipičnejša poteza jugoslovanske politične mentalitete, posebno srbskega kmeta je ta, da postavlja svoje idole iznad vsakega političnega oportunizma. Požrtvovalnost za svobodo, vero, domovino in tovariše proslavlja srbska patrarhalna etika, posebno narodna poezija, ki sta vzgajali jugoslovanskega človeka vse do danes. Najtipičnejša srbska narodna pesem celo podčrtava, da je car Lazar leta 1389. dobro vedel, da bi mogel rešiti svoj prestol in življenje samo, če bi postal vazal turškega sultana Murata in bi le-temu dovolil prehod skozi Srbijo za osvajanja v srednji Evropi. In čeprav je car dobro vedel, da bo propadel sam in vsa njegova vojska — vseeno je šel v neenako borbo s Turki in padel za Svobodo in čast domovine.
I a plemenita žrtev je napravila na preprosti narod večji utis kot vse zmage v zgodovini. Še več: srbska narodna pesem je proslavljala vara Lazarja kot mučenika in prosvetitelja, ker je bila za ljudsko dušo njegova mučeniško trnjeva krona mnogo dragocenejša in globlji simbol — kot njegova zlata krona vladarja.
Zgodovina se ponavlja. Ali ni bil pokojni kralj Peter I. naš drugi 'Lazar, kot je katastrofa Srbije iz leta 1915. bilo drugo Kosovo? V obeh slučajih je Srbija propadla, ker je postavila 'svoje ideale iznad vsega političnega oportunizma. Ves jugo-slovenski narod je nosil na svoji glavi trnjevo mučeniško krono carja Lazarja. Ta duh je priklical tudi nas vojne dobrovoljce pod srbske zastave iz vsega sveta — duh Kosova, duh Albanije — duh dobrovoljske-ga zavestnega junaštva in mučeništva. Ta duh nam je tudi naročal, da smo si izbrali Vidov dan za dan svoje 'slave.
Vse v naši zgodovini se je dogajalo, kot je bilo sojeno. Poleg krvi, poleg milijonov žrtev od Sokola, Vetrenika, Kajmakčalana in nazaj do Dobrudže in Kumanova so tudi žrtve naših tovarišev dobrovoijcev postale temelj naše zmage. Po dvojnem Kosovu je zmagala svoboda. Iz krvi je zažarela zmaga, iz krvi je zaoril po vsej naši zemlji krik: Svobodni smo. Zagoreli so kresovi, zapele se pesmi. Saj smo dobili svojo državo. Imamo svojega kralja. Dosegli smo svobodo. Zgodilo se je, kot je bilo sojeno.
Toda kljub žrtvam nismo znali ceniti svobode. Kljub junaški preteklosti smo pozabili na moč bratstva. Kljub nekdanjemu tovarištvu smo pozabili na ljubezen. Pa je zavladalo robstvo, suženjstvo duha. Zavladalo je nebratstvo, zavladala je mržnja, ubijalska in slepa. Zasejali so med narod prepir tisti, ki niso nikdar zanj ničesar storili. Oče je vstal zoper sina, sin zoper oče-
ta, brat zoper brata, nesloga je slavila orgije. Tako kot je bilo sojeno.
1 oda kot z zamahom meča je presekal vse to On, vitez naš. In dal je naši državi ime, o katerem so skozi stoletja sanjali in zanj padali milijoni. Sanja je postala resnica, iluzija je postala realnost.
Novo pokolenje bo prišlo, sveže, močno, ^širokega diha. Ono bo vse te drobne mučne krče mladosti naše države in nacije preplavilo z vedro in globoko razumnostjo in ljubeznijo. Prišla bo nova Jugoslavija, Jugoslavija reda in dela, Jugoslavija bratske ljubezni in sloge. Na čelu ji bo stal naš mladi kralj Peter II. Obnovi-telj, sin kralja mučenika, ki bo dokazal nam in vsem, da jugoslovansko pravo v Marseillu ni propadlo.
Tovariši! Grenke so misli, ki nas dobrovoljce danes navdajajo. Ko mislimo na svoje muke, na žrtvovano mladost in na napore pred 20. leti in na nepregledno turobno vrsto grobov naših dragih, hrabrih tovarišev, se nam v vsej grozoti pojavlja pred očmi val današnjega anacionalizma. Da, to boli, žge in peče. dvojno, trojno bolj vojnega dobrovoljca, ki je pripravljal, ustvarjal in ustvaril to državo, ki nosi ponosno ime Jugoslavija. Zato smo dobrovoljci tudi odgovorni za razvoj tega našega otroka. Zato ne smemo odnehati.
Nič ne pomaga. Moramo vztrajati, tako kot smo vztrajali nekoč v strelskih jarkih. Ne smejo nas upogniti nobene sovražne sile, dokler se tisti pogubni val ne izvrže v grandiozen val nacionalnega preporoda.
V tem znamenju vam kličem tovariši: »Srečna Vam slava!«
0 židovskih »kulturnih delavcih«
(Konec.)
Oglejmo si nekoliko pobliže od purgarja naštete »kulturne delavce«. Ljudje so pred Marxom, Lassalom in Adlerjem vendar le še verovali, da so politika, morala, religija in umetnost prave manifestacije duha, ki nimajo nobene zveze z žepom in želodcem. Paso prišli ti trije Židje in dokazovali, da izvirajo vse te najidealnejše stvari iz posvetnega in gnojnega dela nizkotne ekonomije.
Vsak od nas je v bistvu prepričan, da je normalen in moralen človek — pa se naenkrat pojavi moravski Zid Sigmund f"reud in ugotavlja, da je v najplemenitejšem in najodličnejšem gentlemanu skrit razvratnež, krvosramnik ali potencirani zločinec.
Od časov »dvorov ljubezni« in sladkega novega sloga smo se navadili, da smatramo žene za idol. za nekako posodo dovršenosti, — pa se vmeša dunajski Žid NVeininger ter znanstveno in dialektično dokazuje, da je žena odvratno in prostaško bitje, brezno podlosti in manjvrednosti.
Mislili smo. da živimo v solidnem vesoljstvu, urejenem na temelju časa in prostora, ki sta odrejena in absolutna, — pa se že pojavlja Zid Einstein iz Ulma. ugotavljajoč, da sta čas in prostor ena in ista stvar, da absolutnega prostora ali časa ni — da je vse zasnovano na relativnosti in da je zgradba stare fizike, ponosa moderne znanosti, zrušena.
Nemški romantizem ie ustvaril idealizem in rehabalitiral katolicizem — pa pride pedenj-židek iz Diisseldorfa, z imenom Heine in se roga romantikom, idealistom iti katolikom s svojim veselim in zlobnim geniiem.
Koncem 19. stoletja si domišlja Evropa Tolstega, Ibsena. Nietzscheja in Verlaineja, da živi v veliki dobi človečanstva; že prihaja iz Budimpešte Maks Nordan in tolmači, da so slavni pesniki in pisatelji samo degeneriranci in da ie vsa naša civilizacija osnovana samo na laži.
Intelektualci, filozofi in ostali ljudje so vedno mislili, da je inteligenca edino kred-stvo za dosego resnice — že vstane pariški Žid Bergson ter ruši s subtilnimi in genialnimi analizami primat intelekta. podira milenijsko zgradbo platonizma ter zaključuje, da koncipirajoča misel ni sposobna doseči realnosti.
IDisraeli nas je »osrečil« z idejo gospodarskega liberalizma, t. j. svobode izžemanja svojega bližnjega do mile volje, Bronstein pa je usmeril nezadovoljstvo iz-žemanih zopet Židom v prid, medtem ko je Blum I. 1007. napisal knjigo o ženi. kjer nravi, naj žena še pred stopanjem v zakon sprosti v sebi vse tisto, kar je strastnega v njenem instinktu«. In da bo stvar po uničeniu morale in poštenja v narodu
popolna, se je snel odnekod še nek Zamen-hof, ki hoče narodne jezike zamenjati z nekim jezikovnim spakedralom — esperantom.
Če se je purgarski sinčič nagoltal dodobra vsega tega, je jasno, da mora postati za svoj narod samo še trot! Tudi navrta-vanje jeklenih blagajn je koncem koncev le rezultat znanstvenega dela, da pa bi bilo to delo pozitivno, pa mislijo najbrž satno Koštialovi »kulturni delavci«.
In kako je z židovskimi otroci? Žid, čeprav bi bil pri rojstvu svojih otrok še berač na vasi, je do časa, ko mu dorastejo otroci za srednjo šolo že toliko nagrabil, da se. ali lahko preseli v mesto, ali pa lahko plačuje za sina v mestu. Ko pride sin na univerzo, je židovski oče že magnat, katerega sin se lahko znanstveno specializira. kolikor hoče.
Vzrok torej, da je med Judi več oseb z višio izobrazbo, kakor pa med arijskimi narodi, je skratka v tem, dn imajo Judie denar za šolanje svojih otrok, da na de-naria za to nimaio tisti, od katerih so si ga Judie prisvojili t. -j. arijski narodi.
Toda še en vzrok ie mnogo važnejši nd tega. Najvažnejši! Med tem ko so si Židje skozi vsa stoletin skrbno ohranili svote<M duha. so nrav oni vse storili, da ga kristjanom vzamelo. Med tem. ko ie Žid 'snm globoko nobožen. ie med kristiani vedno največii borec za hrezboštvo Mod tem ko ie sam ne samo Hnboko nacionalen temveč izrecno rasističen ie dal mivečie borce za internacionalizem med kristiani Mnd tem, ko te snrn »'oboke družinski te da) naiv^čie kritika zakona fbr^kn^ i*1 od^bra-vatelie rTzbr7r1'ine nolinte Med tern te 9TTT1 7eln sHnVnniten ie vf>dtir> vir in proste noivečilh re^rolneii
Tj»	rinil clnnP* cMlptl** in c*n-
Jtt račjemu	1« Vnn«<»rv.ot?|rt»octt
flote	TrMnvcfr*	niiodltll	^	n<1
ert	V fiKpnin
r»r* !'r^p('on?li
Pako globoko ie pri Židih zasidran verski duh, prizna celo g. nurgar Koštial sam. ko v istem svoiem članku naglašuie, da ima dejstvo, da ie med Židi tako malo kiparjev in slikarjev, v svetopisemski pre-novedl. ki pravi: >Ne delaj si kina niti k 1-ke oodobe tega. kar ie zgorai na nebu. tu doli na zemlii ali v vod' nod zemljo. (II. Moz. knj., 20. nogi., 4. v.)«
Vendar na se g. purgariu prav' nič ne zabliska v glavi, da ie le čudno, kako to. da ti isti Židie ki soliio kristiianom pamet 7 »znanostio«. da ni Bo^a sami že stoletia in stotetia iznolniuieio božio znnoved tako temeljito, da lahko za ves ta čas vse pre-
Zagotovilo
Poznam, predobro vas poznam, vas, ki imate srce iz železa, ki vse pohlep po zlatu vas prepreza in muke tuje so užitek vam.
Noben vam greh ne tlači krivih ram, Zločinov ne teži srce vam peza ... Raztepla vas po svetu sveta jeza zato je mar, da vladate zdaj nam?
Kaj hočete med nami, kaj od nas!
Je tod »obljubljena dežela« mar!... - Ni vareir več za vas današnji čas!
Duh ljudstev se budi, doslej strt in
n ...	teptan!
Kesila vas ne bo oblast in ne denar, ko vstane srd na »povračenja dan«.
Srdž.
stopnike zoper gornjo božjo zapoved prešteješ na prstih ene same roke!
Io dejstvo ga prav nič ne sili k premišljevanju. Židovsko verovanje v nadnaravno življenje mu je samo ob sebi umevno, medtem, ko mu je tako verovanje med ristjani nazadnjaštvo, zaostalost, srednji! ve (, ovira napredku in znanosti. Židovski znanosti, namenjeni kristjanom nikakor pa ne samim Židom!
To pa je zopet znak, kako daleč smo kristjani že padli pod vpliv židovstva! 'Ne samo s svojim finančnim velekapitalom, temveč tudi s svojo izključno za kristjane izmišljeno miselnostjo, ki velja samo za izvoz med slednje, nikakor pa ne za Žide same, podjarmili so nas že tako temeljito, da se n. pr. g. Koštial tega niti ne zaveda več. Njemu so že odvzeli vsako svobodo razmišljanja, talmudizirali so mu možgane in mozeg, da sledi, kakor mesečnik brez volje in odpora — Židu in dela za njega reklamo v — reci in piši — nacionalnem dnevniku — »Jutru«!
Mi čestitamo temu »nacionalnemu« dnevniku k njegovi najnovejši pridobitvi. Lepše res ni mogel manifestirati svoje brezvsebinske »nacionalnosti« kot s tem, da je začel navijati za — Žide! S tem je najlepše dokazal vrednost svoje »nacionalne« zavednosti, ki močno diši po tisti matični internacionali, iz katere se je 1. 1843. porodila marxistična internacionala, da bi od tedaj korakali vzporedno mati in hčerka...
namreč,
Same prazne glave mislijo, da vse razumejo in du znajo V9e raztolmačiti.
Vimoude.
Tajna človeškega bitja ni samo v tem, da živi, ampak v tem, zakaj ž.ivi.
Dostojevski.
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Dr. Fedran Gregor, Stična, 50 Din. Darovec I)., Cret, 38 Din.
Zavadlov St., Pobrežje-Maribor, 10 Din.
rn
Darovalcem iskrena zahvala! Tovariši prijatelji, posnemajte!
Sz pokreta
Na seji mestnega (sreskega) odbora v Ljubljani dne 15. VII. t. 1. je bil na podlagi čl. 28 in 35, točke 2. organizacijskih pravil JLG Zbor, izključen iz pokrita: Hren Josip, mehanik, Ciglarjeva ul. 7, pododbor Ljubljana-Moste.
Iz pokreta je izstopil: Košir A., tovarniški delavec z Jesenic.
Našim naročnikom!
PRI ZADNJI ŠTEVILKI NAŠEGA LISTA SMO PRILOŽILI POLOŽNICE. TOVARIŠE, KI ŠE NISO PORAVNALI NAROČNINE, NAPROŠAMO, DA ISTO PORAVNAJO VSAJ ZA TRI MESECE V NAPREJ. LE NA TA NAClN BOMO LAHKO REDNO IZDAJALI LIST. ZAPOMNITE, DA »ZBOR« NIMA NIKAKŠN1H SUBVENCIJ IN PODPOR IN SE VZDRŽUJE LE S PRIHODOM NAROČNINE.
Ali ste v zvezi z našim apelom:
1.	NAKAZALI NAROČNINO?
Ture Sturm. CeUvSk« 28. Odg»Twrni urednik Ivan Marjek, Zg. Šiška 283 Tiskarna .Slovenija« (predstavnik A.
2.	DOBILI VSAJ St ENEGA NAROC-
1 ZBRALI PROSTOVOLJNE PRISPEV-KE ZA T1SPOVNI SKLAD »ZBORA«? AKO STE NA TO POZABILI, STORI! E
TAKOJ!
Kolmani, vbi v Ljubija«1