paganska čuvstvenost, potopljena v naslado polti in opojnost vina. Sama priroda s svojim večnim ritmom ploditve in smrti. In v to antično občuteno hercegovinsko pokrajino venomer veje paleči dih starih bogomilov, dih pravljice o Grozdanu in Grozdani. Dozore vinogradi, oberejo se smokve in minejo dnevi ljubezni in vina. Ljubezen z Ivanko se konča z nasičenjem, Grlico pa posili vaški pohotnež Juro. Dekle zblazni in skoči s pečine v prepad. Takrat se končajo idile brstja in cvetja. Grozdan in Grozdana se skrijeta, dokler ju pomladno solnce iznova ne zvabi k večnemu ljubavnemu rajanju.
Povest «Grozdanin kikot» ima malo dejanja. Kakor z reflektorjem je osvetljenih nekaj hiš, krajev in oseb v tej malce preveč poetični pokrajini. Vse ostalo je v nemirnih silhuetah, v nasičenih barvah, izgubljeno v zaslep-ljujočem solnčnem siju. Čisti pripovedniški impresijonizem z ekspresivnimi stavki. Dejal bi, da je cela povest zgolj pesem v prozi, zato pa so mnoge njene strani čisto odveč. Osebe so podane dokaj površno. Na vsem leži lirični subjektivizem, povsod se pozna artistična paleta. Tu in tam bo koga odbila pregosta osladnost, v celoti pa pisatelj prevladuje nad njo. Nekatera mesta so tako mirna, lepa in jarka, kakor da bereš «Dafnisa in Hlojo» ali «Amorja in Psiho». Psihologizem je avtorju tuj, takisto konstruktivno, epično pripovedovanje. Vse mu je lirika in kolorit s strastnimi fugami poltenosti. V tem pa je tudi slabost sicer nadarjenega in mnogo obetajočega pripovednika Hamze Humo.
Piscev jezik je sočen in bujen, slog razgiban in melodijozen. «Grozdanin kikot» bi vzlic njegovim hibam štel k značilnim produktom najnovejše srbske proze. Knjiga, ki obsega okrog 100 strani, je tiskana na dobrem papirju in z lepimi črkami. Naslovni list je narisal Sreten Stojanovič.         B. Borko.
Siniša Paunovic: Iz kutova duše. Beograd 1927. Str. 62. 15 Din.
Ljubezen ima krila, zakon pa bergle, pravi ruska poslovica. Še ostreje se izraža George Sand, češ, da je zakon ena najbolj barbarskih uredb v človeški družbi. A v zadnjem času so njeni rojaki — gospe Aurel in Verine ter abbe Violett — objavili vsak po eno knjigo z nasprotno tezo, trdeč, da sedmo svetotajstvo nikakor ni «poslednje olje» za ljubav. Bodi si to kakorkoli, toliko je gotovo, da «brak» gospodu Paunoviču ni narekoval najslajših in najstrast-nejših melodij. Posmrtna pesma se celo zaključuje s pozivom, naj draga prosi Krista, da ji pošlje čimprej drugega izvoljenca:
Moli da mesto moga lika — lika tvog zemnog boga — useli novog boga u bele grudi tvoje!
Sicer je naš daljinar (Ahasver) in obenem Solzislav samo začetnik, a se izdaja za opoklega blaziranca, n. pr. v Nemiru:
Dvadeset i pet nosim svojih leta bezgrešnih, čistih, još rumen na usni, a ipak svega sit sam, sve mi smeta i sve me boli i dani mi gnusni!
Tu pa tam se zablesti kak uspel verz, kaka dobra misel, posrečena iver — redka kresnica na prostrani mrakotni pušči. V celoti pa je zbirka poprečno. vsakdanje blago na primerno zanikrnem papirju. Upajmo, da se bo Paunovic bolj našopiril s tremi snopiči proze, ki jih napoveduje.                         A. D.
760