aCPif V". '"""i.^, . ...... ^ ¿-L , , . I»...^ .......... \_.i _ I . A-v i ■»■< K...I Vrt" tj. «H iv—" ... " ................-^'«vRt »i. st/ic ----------- ------^«Vi-i.-, »«l i»« ' (¿^^„iifr-;^"™; .P ^ ril" >'. '-I—. >'.. ..... •ili..,-' >—,'r. V"-""1—- A-vfr-jjffc^l t.., .!>A.,.. v.. ^'ti^U,-•V.rfti.iv--.... 4"—-'.....t^^^tz, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 31, št. 1 Ljubljana 2008 UDK 930,25 (497.12) (05) ISSN 0351-2835 UDC 930.25 (497.12) (05) Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell'Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji, © 2008 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska l, p. p. 21, §1-1127 Ljubljana telefon: (01) 241 42 47 telefaks: (01)241 42 69 e-pošla: jure, volcjak @ gov. s i http://www.arhivsko-drustvo.si/pu blikacije/ad.s____p ublikacije.htm Odgovorni urednik: dure Volčjak (Ljubljana) Tehnična urednica: Barbara Zaboto (Ljubljana) Uredniški odbor: Zdenka Bon in (Koper), Igor Filipič (Maribor), dr. Boris Goleč (Ljubljana), Andreja KI as i ne anec (Ljubljana), Aleksander Lavren čič (Ljubljana). Ivan Lovrenčič (Ptuj), dr. Elvis Or ban i č (Pazin). dr. Slavica Tovšak (Maribor), Ivanka Uršič (Nova Gorica), dr. Peter Wiesflecker (Gradec), dr. Ivanka Zajc-Cizelj (Celje) Redakcija te .številke je bila zaključena: 20. maju 2008 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Eva Blunuiuer Prevodi Alenka Hren (angleščina). Wolfgang Zitta (nemščina) Fotografska dela ■ Peter Hribar. Roman Marinko VDK Alenka Hren Izdajo vf> omogočili Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun HIB d. d. Ljubljana, 02083-0019446150 Računalniški prelom In oblikovanje: Franc Čuden. MEDIT d. o. o., Notranje Gorice T it k: Graftko M s. p. Saklada 500 izvodov , America: arhivi - - S* " —. ■---i t____ v 1 ^-^Vtr*-*1- M H--T- J-f fiifl. a. --fc -rt-'- *--~ — _t---.-fj^-»T---»»«f rJ> --f ri-il«- "^fio. ■ - T^—^••r*— v, pr-t-s. .. ,..<;, ^flltfi - f- ~ .-U- H i" -__ . j. j.h. --.---1l j^ ——ti—s.^. t. o*»__ Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 31, št. 1 Ljubljana 2008 Na predhodni strani: Listina 1338 september 16., Gradec: Avstrijski vojvoda in kranjski gospod Albreht 11. potrjuje deielskim gospodom, vitezom in oprodam dežele Kranjske njihove stare pravice ter jim podeljuje nekatere nove (ARS, AS 1063, št. 5793). ARHIVI 31 (2008), št. 1 KAZALO ČLANKI IN RAZPRAVE Mateja Jeraj, Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi ................................................................................... 9 Jelka Melikj Nove poti arhivistike v 21. stoletju...........................................................................................21 IZ PRAKSE ZA PRAKSO Natalija Glažar, Listine o kulturni dediščini ter obletnica UNESCA ............................................................ 31 Ivanka UrŠiČ, Arhivsko gradivo iz Goriškega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici ................. 53 Poročilo o delu strokovne skupine za fonde in ustvarjalce s področja gospodarstva (Nina Gostenčnik) ..................................................................................................... 59 Poročilo o delu Medarhivske strokovne skupine za preučevanje vprašanj s področja zdravstva in socialnega varstva. Od konstituiranja 30. maja 2007 do konca aprila 2008 (Marija Grabnar) .............. 59 Medarhivska delovna skupina za področje uprave — vloga in pričakovanja (Hedvika Zdovc) ................. 61 IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK Boris Goleč, Raspova knjiga obrazcev — mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja................................................................................................. 63 Jure Volčjak, O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu ................... 97 Aleksandra Serše, Grb in zastava dežele Kranjske upoštevaje zlasu leto 1916. Deželnostanovske, deželne in narodne barve kranjskega grba in zastave........................ 137 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH Wurttemberška knjiga listin na svetovnem spletu (Jure Volčjak) .................................................................145 Mednarodna znanstvena konferenca "150 let od prvega modernega habsburškega popisa prebivalstva. Studijsko posvetovanje o prebivalstvu Istre in sosednjih dežel". Pulj, Univerza "Juraja Dobrile", 31, oktober 2007 (Deborah Rogoznica) .................................................146 Sporočilo o zasedanju svetovne konference mednarodne zveze televizijskih arhivov, Lizbona 12. 10.-15. 10. 2007 (Aleksander Lavrenčic) ..................................................................................147 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH PUBLIKACIJE Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja (Leopold Mikec Avberšek) ... 153 Jože Mlinaric, Ženski dominikanski samostan v Studenicah skozi zgodovino ok. 1245-1782 (Dejan Zadravec) ...................................................................................................................... 159 Jože Mlinaric, Malteški viteški red na Slovenskem s poudarkom na malteški postojanki (komendi) v Melju pri Mariboru (Dejan Zadravec)........................................................................................ 161 Borut Holcman, Mojca Horvat, Gospoščina Ncgova: izbor gradiva iz fonda za obdobje med letoma 1543-1941 (Jure Maček) ............................................................................................................... 162 Zadravec Dejan, Obračun prihodkov in izdatkov Tattenbachove svobodne hiše v Mariboru: 1. julij 1699—9. januar 1700: kritična objava arhivskih dokumentov (Leopold Mikec Avberšek) .......... 165 Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora, XXXI. zv., Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga 1734—1744 (Andrej Hozjan) ..................................................................166 Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora, XXXII. zv., Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga 1745—1757 (Andrej Hozjan) .................................................................. 167 ARi H Vi 31 (2008), St 1 Andrej [ lozjan, Inventar arhivskega gradiva zemljiškega gospostva Dolnja Lendava/ Alsolendva v arhivu knezov Esterhazy,'grad Forchtenstein (Dejan Zadravec)......................................... 167 Viri za gradbeno zgodovino Maribora po lehi 1850 (Leopold Mikec Avberšek) ....................................169 Sabina Lešnik, Prazniki na voščilnicah (Leopold Mikec Avberšek) ........................................................... 170 Emica Ogrizek, Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941. Trgovski register (Metka Bukošek)................................................................................................................... 171 Simona Velunšek, Osnovna šola Fram 1854—2000 (Gordana Sovegeš Lipovšek) .................................. 173 Anton Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, Narodopisna in književna črtica (Gordana Šoveges Lipovšek) ................................................................................................................. 174 Jure Maček, Korespondenca dr. Lavoslava Gregorčca (Boštjan Zajšek).................................................... 176 Tone Kregar, Med Tatrami in Triglavom, Primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi k uit urno-politični stiki 1848-1938 (Bojan Himmelreich)..................................... 177 |ure Maček, Človek ne more mimo, ne da bi pustil sled ... (Mojca Horvat)............................................... 178 Tovarna avtomobilov Maribor: sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor: 60 let - spominski zbornik (Martin Prašnički)........................... 180 Jure Maček, Metalna Maribor sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor (Nina GostenČnik) .......................................................................................... 182 Ivanka Zaje Cizelj, Občinski komite Zveze socialistične mladine Slovenije Šentjur pn Celju 1960-1991 (Aleksander Žižek)............................................................................................ 183 Miroslav Novak, Preslikave vsebin v arhivskih strokovnih postopkih (Slavica Tovšak) ......................... 184 TUJI ČASOPISI IN REVIJE Arhivski vjesnik, št. 50/2007 (Darinka Drnovšek)......................................................................................... 187 La gazette des archives, št. 179 (Polona Mlakar) ............................................................................................ 191 RAZSTAVE Kranjski deželni privilegiji 1338—1736. Razstava Arhiva Republike Slovenije. Soorganizatorja razstave: Narodna galerija in Festival Ljubljana. Narodna galerija, razstavišče Narodni dom, 3. aprili, maj 2008. Peterokotni stolp Ljubljanskega gradu, 3.-29. april 2008 (Vladimir Kološa) in govor ministra dr. Vaška Simonitija z otvoritve razstave (Vaško Simoniti) ............................................................................................................... 192 Razstavna dejavnost zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani (Tatjana Dekleva)............. i95 GrenzenLos. Österreich, Slowenien und Ungarn 1914—2004. Ausstellung im Gerberhaus in Fehring (Steiermark) (Mai bis Oktober 2007) (Peter Wiesflecker) ............................................................................. 198 ARHIVI 31 (2008), št. 1 INDEX ARTICLES AND PAPERS Mateja Jeraj, Archives and their role in modern society.........................................................................................................9 Jelka Melik, New paths of archival science in the 21" century........................................................................................... 21 FROM PRACTICE FOR PRACTICE Natalija Glažar, Deeds on cultural heritage and UNESCO anniversary ......................................................................... 31 Ivanka Uršič, Archival material from the Gonška Regional Museum at the Regional Archives in Nova Gonca ................................................................................................ 53 Report on the work of the expert group for fonds and creators in the field of economy (Nina Gostencnik) ......... 59 Report on the work of the inter archival expert group for dealing with issues in the Geld of health and social security from its establishment on May 30, 2007 to the end of April 2008 (Marija Grabnar) .................. 59 Interarchival work group for the field of administration - role and expectations (Hedvika Zdovc) ......................... 61 FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS Boris Golec, Rasp's book of forms - little treasury of the administrative Slovene language of the 17lh and the first half of the 18rh centuries ................................................................................... 63 Jure Vole jak, On the so-called Carinthian deeds handed over to the C ana t hi.in Crovincial Crchives in Klagcnfurt ............................................................................. 97 Aleksandra Seräe, The coat of arms and the flag of Carmola with special regard to the year 1916. Provincial, Estates and national colours of the Camiolan coat of arms and flag ........................... 137 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Württemberg book of deeds on the World Web (Jure Vole jak) ...................................................................................... 145 International scientific conference "150 years since the first modem Habsburg census. Study conference on the population of Istna and neighbouring countries". Pulj, Juraj Dobnla University, October 31, 2007 (Deborah Rogoznica)....................................................................... 146 Report on the word conference of the International Federation of'felevision Archives, Lisbon, October 12-15, 2007 (Aleksander Lavrcncič) ................................................................................................................... 147 REVIEWS AND REPORTS OF THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS PUBLICATIONS Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja (Leopold Mikec Avberšek) .......................153 Jože Mlinaric, Ženski dominikanski samostan v Studemcah skozi zgodovino ok. 1245-1782 (Dejan Zadravec) ......................................................................................................................................... 159 ¡ože MKnarič, Malteški viteški red na Slovenskem s poudarkom na malteški postojanki (komendi) v Melju pn Mariboru (Dejan Zadravec) ........................................................................................................... 161 Borut Holcman, Mojca 1 lorvat, Gospoščina Negova: izbor gradiva iz fonda za obdobje med letoma 1543-1941 (jure Maček) ................................................................................................................................... 162 Zadravec Dejan, Obračun prihodkov in izdatkov Tattenbachovc svobodne hiše v Mariboru: 1. julij 1699—9. januar 1700: kritična objava arhivskih dokumentov (Leopold Mikec Avberšek)............................. 165 Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino Manbora, XXXI. zv.. Mariborska župnija sv. Janeza Krstmka, Krstna knjiga 1734-1744 (Andrej Hozjan) ..................................................................................... 166 Jože Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora, XXX11. zv., Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga 1745-1757 (Andrej Hozjan) ..................................................................................... 167 Andrej Hozjan, Inventar arhivskega gradiva zemljiškega gospostva Dolnja Lendava/ Alsolendva v arhivu knezov Es ter hazy, grad Förch ten ste in (Dejan Zadravec) ............................................................ 167 Vin za gradbeno zgodovino Manbora po leru 1850 (Leopold Mikec Avberšek) ....................................................... 169 ARHIVI 31 (2008). št. 1 Sabina Lešnik, Prazniki na voščilnicah (Leopold Mikee Avberšek) ............................................................................... 170 Emica Ogrizek, Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941. Trgovski register (Metka Bukošck)........................................................................................................................................ 171 Simona Velunsek, Osnovna šola Fram 1854-2000 (Gordana Šovegeš Lipovšek) .............................—..................... 173 Anton Trs ten j ak, Slovenes na Ogrskem, Narodopisna in književna črtica (Gordana Šovegeš Lipovšek) ..................................................................................................................................... 174 Jure Maček, Korespondenca dr. Lavoslava Gregoreca (Boštjan Zajšek) ....................................................................... 170 Tone Kregar, Med Tatrami in Triglavom, Primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi kulturno-politični stiki 1848—1938 (Bojan Himmelreich)........................................................ 177 Jure Maček, Človek ne more mimo, ne da bi pustil sled ... (Mojca Horvat) .................................................................. 178 Tovarna avtomobilov Maribor sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Manbor: 60 let — spominski zbornik (Martin Praštiički).............................................. 180 Jure Maček, Metalna Maribor: sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor (Nina Gos t etični k) ............................................................................................................. 182 Ivanka Zaje Cizelj, Občinski komite Zveze socialistične mladine Slovenije Šentjur pri Celju 1960-1991 (Aleksander Žižek) ............................................................................................................... 183 Miroslav Novak, Preslikave vsebin v arhivskih strokovnih postopkih (Slavica Tovšak) ............................................ 184 FOREIGN NEWSPAPERS AND MA G A ZINEŠ Arhivski vjesnik, Nr. 50/2007 (Darinka Drnovšek) .......................................................................................................... 187 La gazette des archives, Nr. 179 (Polona Mlakar) .............................................................................................................. 191 EXHIBITIONS Carniolan Provincial Privileges 1338-1736. An exhibition of the Archives of the Republic of Slovenia. Co-organized by: The National Gallery of Slovenia and Festival Ljubljana. The National Gallery, exhibition grounds Narodm dom, April 3—May 4, 2008. Pentagonal Tower of the Ljubljana Casde, April 3—29, 2008 (Vladimir Kolosa) and the opening of the exhibition with the speech by Dr. Vasko Simonitti, Minister of Culture of RS (Vasko Simoniti) ............................................................................ 192 Exhibition activities of the Historical Archives and Museum of the University of Ljubljana (Tatjana Dekleva) .............................................................................................................................................. 195 GrenzenLos. Austria, Slovenia and Hungary7 1914—2004. An exhibition in the Gerber house in Fehrmg (Styria) (from May to October 2007) (Peter Wies flecker)............... 198 ARHIVI 31 (2008), ši. 1 Navodila avtorjem prispevkov za ARHIVE 1. ARHIVI, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenska arhivska revija, ki spremlja širok spekter arhivskih vprašanj. V njej objavljamo prispevke s področja arhivistike, (upravne) zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved, vede o virih, arhivske teorije in prakse ter vsakdana slovenskih arhivov. 2. Prispevke sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov, Arhivsko društvo Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana; tel. (01) 24 14 247, e-pošla: jurc-uolcjak@gov.si- Pri tem prosimo, da se držite sledečih navodil: O Prispevki morajo biti oddani v dvojni obliki: v elektronski obliki in odtisnjeni na papir (razmik 1,5 vrstice). O Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavo članka. O Prispevki za rubrike Članki in razprave, Izprakse ?a prakso in arhivskih fondov in zbirk naj; obsegajo do 1,5 avtorske pole (24 standardnih strani), za ostale rubrike pa pol avtorske pole (8 strani). O Prispevki za rubrike Članki in razprave, 1 z prakse prakso in ¡z arhivskih fondov in ~birk morajo obvezno vsebovati izvleček v obsegu do maksimalno 10 vrstic, ključne besede, primerne za indeksiranje, m povzetek v obsegu do maksimalno 30 vrstic. Pred povzetkom mora bm naveden spisek virov in literature. O Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov ustanove, kjer je zaposlen, tel. Številko in e-pošto. O Opombe morajo biti pisano enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literature. O V poglavju Vin in literature morajo btti sistematično navedem vsi viri m vsa literature, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, časopise, itd. Gradivo se navaja v abecednem vrstnem redu. O Citiranje arhivskih virov: navedemo arhiv, oznako fonda ali zbirke, ime fonda ali zbirke, po potrebi št. fasciklov ali škatel. Primer: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 1 O Citiranje literature (monografij): navedemo priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslovj dela (v letečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. O Citiranje literature (člankov): navedemo priimek in ime avtorja: naslov članka. 'Naslov periodike ah *hornika (v letečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in stran; za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221-226. Primer za zbornik: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. Ad fontes. OtorepŠev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225-269. O Slikovno gradivo (fotografije, mikrofilmski posnetki, skenirano gradivo, izjemoma tudi dobre fotokopije) mora biti obvezno priloženo posebej. Slikovno gradivo naj bo označeno s številko podnapisa. Prispevkom o ocenah publikacij je treba obvezno priložiti fotografijo naslovnice. O Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke navadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo. O Prispevkov ne vračamo; o zavrnjenih prispevkih avtorje obvestimo. O Avtorje prosimo, da upoštevajo zgornja navodila. Ob morebitnih nejasnostih je uredništvo na voljo za pojasnila. O Rok za oddajo prispevkov za prvo številko je 20. maj, za drugo številko pa 20. oktober! Ljubljana, 15. 11. 2006 Uredništvo Arhivov Arhivi 31 (2008) št. t, str. 9-19 Članki in razprave 9 Članki in razprave 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.25(4) Prejeto: 20. 5. 2008 Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi IZVLEČEK Vloga arhivov v družbi hi morala biti odvisna od nalog, ki jih opravljajo, in pooblastil, ki so jim ^aupana, a ni povsem tako. Pomen arhivov se je v zadnjih desetletjih precej povečal tako v Evropi kot v drugih razvitih delih sveta. S povečevanjem pomena arhivskih ustanov se spreminjajo tudi njihove naloge. Vendar pa to ne zadošča niti to da bi jih družba ustrezno cenila niti da bi jim država zagotovila primerne pogoje. Ce bo arhivistom z njihovim de hm uspeh pridobiti zaupanje in spoštovanje javnosti, bo tudi javno mnenje, kadar bodo potrebovali pomoč in podporo, na njihovi strani. In bolj ko bo javnost spremljala delo arhivov, manjše bodo skomine oblasti, da bi skušale arhive izkoristiti zp uresničitev zahtev in žfljd trenutne politike. KLJUČNE BESE.DE: arhivi, naloge arhivov, dostop do arhivskega gradiva, uporaba arhivskega gradiva, arhivske Zgradbe, dmij>a, javnost, politika, Evropska unija The role of archives in the society should conform to their functions and their authority but this is not always the case. In recent decades, archives have gained relevance both in Europe as well as in other developed parts of the world. The increased importance of archival institutions is also leading to changes in their functions. However, this is not enough in order for them to be valued by society or to be assured proper conditions by the state. If archivists with their work succeed in gaining public respect and trust, then the public opinion, when their help and support is needed, will be on their side. The more the public is familiar with the work of the archives, the lesser will be the appetite of the authorities to use archives for the pursuit of the demands and goals of those in political power. KEY ¡FORDJ: archival institutions, archival tasks, access to archives, use of archives, archival buildings, society, public, politics, European Union ABSTRACT ARCHIVES AND THEIR ROLE IN MODERN SOCIETY 10 Članki m razprave Mateja Jeraj: Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str. 9—19 ARHIVI 31 (2008), Ši. 1 Vloga arhivov v družbi bi morala biti odvisna od nalog, ki jih opravljajo, in pooblastil, ki so jim zaupana. Pa je res tako? Pomen arhivov se je v zadnjih desetletjih precej povečal tako v Evropi kot v drugih razvitih predelih sveta. Arhivi so razumljeni kot ustanove, od katerih je v veliki meri odvisno preživetje človeškega spomina. Zanimanje za gradivo, ki ga hranijo, je vedno večje. Število poklicnih in amaterskih raziskovalcev preteklosti narašča. V preteklosti so arhivsko gradivo uporabljali večinoma zgodovinarji, danes pa je vedno bolj očitno, da je le-to nujno potrebno tudi za druga znanstvena področja, na primer za medicinske raziskave, sociološke študije, raziskovanje okolja ipd. Tudi potrebe državne in javne uprave po dokumentih, ki jih hranijo arhivi, so vedno večje. Arhivsko gradivo pa pridobiva pomen tudi kot demokratična pravica. Dostop do arhivskega gradiva vedno bolj postaja pravica in ne privilegij, še posebej v Evropski uniji, saj je demokracija eno izmed njenih najosnovnejših načel, predpogoj za uspešno demokracijo pa je, da imajo državljani na voljo zadostno količino informacij o dejavnostih tn načrtih javne uprave. S povečevanjem pomembnosti arhivskih ustanov se spreminjajo tudi njihove naloge. Te so lahko predvsem skladišča za historično arhivsko gradivo, lahko pa tudi nadzorujejo upravljanje dokumentarnega gradiva pri ustvarjalcih v javnem sektorju.1 V Sloveniji vlogo javnih arhivov (tako državnega kot regionalnih) ureja Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega grad.va ter arhivih.2 Med naloge arhivske službe uvršča poleg pndobivanja, varovanja, strokovne obdelave in omogočanja uporabe javnega in zasebnega arhivskega gradiva tudi vrednotenje dokumentarnega gradiva pri javnopravnih osebah, strokovno usposabljanje njihovih uslužbencev, sodelovanje z lastniki zasebnega arhivskega gradiva, vodenje evidenc javnega in zasebnega arhivskega gradiva, tudi tistega, ki je v tujini in se nanaša na Slovenijo in Slovence, posredovanje kulturnih vrednot v zvezi z arhivskim gradivom, opravljanje raziskovalnih nalog na področju arhivistike, zgodovine in drugih ved, povezanih z arhivskim gradivom. Da pa bi lahko izvajali vse te dejavnosti, je treba, še posebej zaradi hitrega naraščanja elektronskih dokumentov, ki zahtevajo posebno ravnanje, pridobiti tako novo strokovno znanje kot dovolj finančnih sredstev. Dejstvo, da ar- hivi opravljajo pomembne naloge, namreč ne zadošča, da bi jih družba cenila. Od tega, koliko je v javnosti živa zavest o pomenu arhivskega gradiva, je namreč odvisno, kakšne pogoje, tudi materialne, je država arhivom pripravljena zagotoviti. Kako pa naj si arhivi pridobijo zaupanje in naklonjenost javnosti? Problem nikakor ni nov. Ze od francoske revolucije dalje, ko so se arhivi postopoma odpirali širšim plastem, so se arhivarji trudili, da bi zbudili zanimanje za arhive in si s tem olajšali pridobitev prostorov, ljudi in finančnih sredstev. Za arhive -že za njihov obstoj — je pomembno, da privabijo ljudi v arhiv, jih seznanijo s svojim delom in vzpodbudijo k uporabi gradiva. Danes se arhivi obračajo tako na državne organe kot na širšo javnost, posebej pogosto iščejo stike z raziskovalci — zgodovinarji, saj pričakujejo, da bodo pri njih najlaže našli zaveznike za uresničitev svojih želja.-1 To iskanje stikov pa "m enostavno in zahteva potrpljenje, vztrajnost, prepričljivost, spanje ¡obiranja ..." V Sloveniji so načini komunikacije arhivskih delavcev 7. javnostjo raznoliki. Osebno se srečujejo z ustvarjalci dokumentarnega gradiva, z obiskovalci predavanj in razstav, uporabnike arhivskega gradiva spoznavajo v arhivskih čitalnicah ah pa prek njihovih pisnih prošenj in zahtev. Posredno nagovarjajo javnost z najrazličnejšimi publikacijami, ki jih izdajajo, in prek sredstev javnega obveščanja. Stiki z ustvarjalci javnega in zasebnega dokumentarnega gradiva so zelo pomembni, saj je od njih odvisno, katero arhivsko gradivo in v kakšni obliki pride v arhiv. S prvimi sodelujejo pri pripravi navodil za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega, zanje organizirajo različne izobraževalne tečaje, predavanja itd. Javno gradivo priteka v arhiv po ustaljenih poteh, delo z zasebnimi ustvarjalci pa je drugačno. O tem, da njihovo gradivo lahko bistveno obogati poznavanje življenja neke osebnosti, naroda ali celo širše mednarodne skupnosti, ni nobenega dvoma. Tudi zanimanje javnosti za takšno gradivo, še zlasti če zadeva znane in pomembne osebnosti, je precejšnje. Pomislimo samo na slovensko preteklost! Postavlja pa se vprašanje, na kakšen način naj bo urejen dostop do zasebnega arhivskega gradiva in v kolikšni meri lahko država poseže v pravice zasebnikov. Evropski arhivisti, ki so oblikovali Poročilo o arhivih v razširjeni EU so izrazili prepričanje, da zaradi vpliva številnih lokal- Povzeto po: Granstrom; K uprava in upravljanje /. doku menti, str. 6l)-61. 53. člen Zakona o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih, Uradni list RS, št. 30/2006. Povzeto po: Wettmann: Arhivski stiki z javnostjo v Nemčiji, str. 9. Granstrom: [i-uprava in upravljanje / dokumenti, str 01. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Članki in razprave frLttc-jaJeraj: Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str. 1-19 11 Vrsta čakajočih na obisk arhiva v Washington«. nih dejavnikov ni mogoče ustvariti enotnega pristopa do reševanja tega vprašanja v okviru Evropske unije, ampak je pomembno le, da posamezne države ohranijo zasebne arhive in javen dostop do njih.5 Ob tem se je treba zavedati, da je tudi od odnosov z zasebnimi lastniki arhivskega gradiva odvisna podoba arhivskih ustanov v javnosti. Za pridobitev tega gradiva se morajo javni arhivi posebej potruditi. Lastnike je treba prepričati, da bo za njihovo gradivo najbol|e poskrbel pristojni arhiv, nekaterim je treba nudiu tudi pomoč pri ureditvi in popisu gradiva. Ta problematika je v Sloveniji postala še zlasti aktualna v zadnjem času, saj je po letu 1991, ko je bila z novo ustavo odpravljena tako imenovana družbena lastnina, število zasebnih ustvarjalcev precej naraslo. Arhiv Republike Slovenije si v zadnjih letih posebej prizadeva, da bi našlo pot v arhiv čim več tistega gradiva v zasebni lasti, ki se nanaša na obdobje demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Report on archives in the enlarged European Union, Increased archival cooperation in Europe: action plan, European Communities, Luxemburg, 2005, str. 35-30. Poročilo si je mogoče ogledati na internem na različnih spletnih straneh, na primer www.arhiv.gov.si (rubrika Zakonodaja in standardi). Vse delo arhivov je v bistvu delo za javnost, saj je njegov končni cilj čim lažja in čim širša uporaba. Javno arhivsko gradivo je dostopno vsakomur/1 Sestava uporabnikov je pestra, "od tistih, katerih mnenje sestavlja tako imenovano javno mnenje, do tistih, ki so dejavno udeleženi pri vodenju in upravljanju države".1 Z uporabniki se srečujemo v arhivski čitalnici pa tudi dnigače: z njimi se pogovarjamo po telefonu, beremo njihova pisma ipd. Razdelimo jih lahko v 3 skupine. Prvo sestavljajo vsi, ki v arhivu znanstveno raziskujejo, drugo predstavljajo tisti, ki jih zanima arhivsko gradivo zaradi kakšne potrebe, ki je ne moremo šteti za znanstveno (na primer sestavljava družinskih rodovnikov), v tretjo pa sodijo tisti, "ki potrebujejo arhiv, da bi lahko uveljaviti ali zaščitili kakšno svojo pravico, ter državni politiki in uradniki, ki te pravice zagotavljajo m posredujejo".^ Poklicni raziskovalci običajno bolj ali manj natančno vedo, kaj hočejo, raziskovalci amaterji so navadno sposobni uporabljati arhivsko gradivo le s pomočjo arhivskih delavcev, stranke, ki iščejo potrdila oziroma dokazila za u prav no-p os lovne namene pa zahtevajo največ našega dela. Slovenski arhivi so bih dolga leta Zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih (63. člen). Uradni list RS, št. 30/2006 7 Me ta k: Arhivi m državljani, str. 51. " Mclilc Arhivi in državljani, str. 51 12 Članki in raz p ta ve Mateja Jeraj Arhivi in njihova vl< v sodobni družbi, str. 9-19 ARHIVI 31 (2008), št. 1 navajeni izpolnjevati predvsem zahteve in želje prve skupine. Po spremembi družbenega sistema (1991) pa je število uporabnikov iz tretje skupine izjemno naraslo in njihovo število je znatno preseglo število vseh drugih.y Takrat je namreč prišlo do številnih ukrepov, ki naj bi popravili škodo in poravnali krivice, ki so se marsikomu zgodile v prejšnjem družbenem sistemu. Z Zakonom o denacionalizaciji (1991)10 so bik oblikovani pravni temelji za vračanje krivično odvzetega premoženja, Zakon o popravi krivic (1996)11 je bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb omogočil pravico do povrnitve Škode. Povrniti pa je bilo treba tudi dolg tistim žrtvam 2. svetovne vojne, ki še niso dobili odškodnine. Tako je bil sprejet še Zakon o žrtvah vojnega nasilja (1995).12 Delavci Arhiva Republike Slovenije so se morali prav kmalu spopasti s usoči in tisoči pisnih vlog upravnih enot, tožilstev, sodišč in drugih organov pa tudi posameznikov, ki so želeli uveljaviti nove pravice, vekko število pa jih je prišlo osebno alt pa je želelo informacije dobiti po telefonu. Tako je bilo na primer le v letu 1997 izdanih kar 21.970 odgovorov samo tistim, ki so uveljavljali svoje pravice po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja.13 Pokazalo se je, da so nepogrešljivi tudi dokumenti, ki zagotavljajo pravno varnost, in ne le tisti, ki so pomembni za znanost in kulturo. Številni posamezniki so takrat na lastni koži spoznak, da arhivi ne hranijo le starih, zgolj za zgodovinarje zanimivih listin, ampak da so pomembni prav za vse državljane. V arhive pa prihajajo rudi tisti, ki želijo spoznati njihovo delo, obiskovalci razstav, predavanj ipd. Za razstavno dejavnost bi lahko rekk, da je dobro razvita. Predstavljeni so bik že številni dokumenti, ki govonjo o pomembnih dogodkih a k osebnostih iz politične, kulturne ali gospodarske zgodovine. Večje razstave običajno spremlja izdaja kataloga, manjše pa vsaj kakšna zgibanka. Z razstavami slovenski arhivi gostujejo tudi v drugih mestih doma in v tujini. Med obiskovalci je precej šolskih skupin, ki tudi sicer večkrat pridejo v arhiv. Zanje, pa tudi za druge zainteresirane skupine, so organizirane predstavitve arhiva z ogledom stavbe, nekaterih najzanimivejših dokumentov in načinom uporabe gradiva. Arhivi organizirajo tudi razna predavanja, Slovenski * Povzeto po Kološa: Delo za javnost in sliki z javnostjo v slovenskih arhivih, str. 6. 10 Uradni list KS, št. 27/1991 11 Uradni list KS, št. 59/1996 (1. člen). 12 Uradni list RS, št. 63/1995. Gombač: Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II, str. 73. filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije pa oglede filmov. Slovenski arhivi se trudijo, da bi jih javnost spoznavala tudi s pomočjo publikacij. Izdajajo strokovne priročnike in učbenike, pripomočke za uporabo arhivskega gradiva (vodnike, inventarje ipd.), splošno informativne arhivske publikacije, arhivske in zgodovinske razprave. Ker založbe večinoma niso zainteresirane za nekomercialne publikacije, večino publikacij vsebinsko pripravijo, založijo in izdajo arhivi sami, včasih tudi v sodelovanju s kakšno drugo znanstveno ah kulturno ustanovo,^ Omeniti je treba še Arhivsko društvo Slovenije, ki izdaja revijo Arhivi, kjer so poleg znanstvenih člankov s področja arhivistike tudi strokovni prispevki, poročila o delu arhivov, predstavitve posebej zanimivih arhivskih fondov in zbirk ter zbirko Viri, v kateri so objavljeni za slovensko zgodovino pomembni dokumenti.15 Seveda pa tako slovenski državni arhiv kot regionalni arhivi skrbijo tudi za intemetno komunikacijo z uporabniki arhivskega gradiva, saj je na njihovih spletnih straneh vsak dan mogoče najti več novih, koristnih informacij. V današnji dobi nenehnega tehničnega napredka se včasih morda zdi, da so osebni stiki z javnostjo manj vredni, podrejeni svetovnemu spletu. Le delno. Arhivi namreč lahko ponudijo marsikaj. Omogočijo lahko na primer vzpostavitev nekega javnega prostora, kjer se ljudje lahko srečujejo, razpravljajo, izmenjujejo podatke ipd. Tako lahko arhivi pripomorejo k pospeševanju kritičnega dialoga znotraj civilne druž-be1(* in s tem krepijo njeno moč. K poznavanju arhivov v javnosti pa Še vedno, kljub novim informacijskim možnostim, veliko pripomorejo tudi prispevki v dnevnih časopisih in revijah, na radiu in televiziji, v zadnjih letih pa je vedno pomembnejše tudi pridobivanje informacij na svetovnem spletu. Vendar pa marsikdo išče podatke na spletnih straneh predvsem takrat, ko je konkretno zainteresiran za določeno opravilo v arhivu ali za ogled določenega gradiva, medtem ko se s pomočjo medijev lahko sreča z arhivi in njihovim delom tudi nehote, povsem slučajno, ob spremljanju drugih vsebin. Kateri dogodki s področja arhivske dejavnosti pa najdejo svoj prostor v Kološa: Delo za javnost in stiki z javnostjo v slovenskih arhivih, str. 3—4. Arhivsko društvo Slovenije v letu 2004 — v znamenju jubileja in dela, str. 1 (hrtp://www. arhiv s ko- društvo.si). "> Report on archives in the enlarged European Union, Increased archival cooperation in Europe: action plan, European Communities, Luxemburg, 2005, str 96 (www, arhiv .gov.si /rubrika zakonodaja in standardi/). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Clank] in razprave Matejajeiaj: Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str. 9—19 13 medijih? To je lahko nova zakonodaja, odpiranje novih prostorov, izid publikacij, nove pridobitve arhivskega gradiva, proslave itd. Arhivi si želijo, da bi mediji čim več poročali o teh dogodkih in si prizadevajo, da bi pritegnili njihovo pozornost, kar pa ni vedno lahko. Več zanimanja vzbudijo razne nesreče npr. poplavljena arhivska skladišča ipd. Tudi za tovrstno poročanje so arhivi običajno zainteresiram, saj lahko z opozarjanjem na ogroženost gradiva vzbudijo pozornost tako ustih, ki jih financirajo, kot tudi širše javnosti. Zanimanje medijev za arhive se je po spremembi družbenega sistema sicer povečalo, vendar pa jim je le redko dana možnost, da bi bih sami pobudniki medijske pozornosti in ne le stranski igralci v političnih igrah. V lanskem letu je bil na pruner osrednji državni arhiv v časopisih največkrat omenjen v povezavi z dvema "aferama". Prva je izbruhnila potem, ko so bih na smetišču blizu psihiatrične klinike v Ljubljani najdeni stari dokumenti s pečatom klinike, med njimi tudi poročilo o zdravstvenem stanju obsojenega na politic nem procesu izpred šestdesetih let, natančneje mnenje izvedenca, ki je pripomogel k njegovi smrtni obsodbi.17 Druga zadeva, ki je dvignila še več prahu, je bila povezana s SOVO (Slovensko varnostno obveščevalno agencijo). Slovenska vlada je namreč ustanovila posebno delovno skupino za oceno dela Sove; ta je med drugim ugotovila, da agencija še ni predala vsega arhivskega gradiva nekdanje Službe državne varnosti pristojnemu arhivu (Arhivu Republike Slovenije), čeprav bi ga morala že pred leti.18 S podobnimi problemi se srečujejo tudi v drugih državah, in to ne le v postsocia-hstičnih. Josee Kirps iz Luksemburga je na sestanku Evropskega biroja nacionalnih arhivov (EBNA) letos na primer opozonla, da je nekdo iz tajne službe v arhivu iskal podatke o bombnem napadu pred nekaj leti, a se je izkazalo, da gradivo še ni bilo izročeno pristojni arhivski ustanovi, javna pozornost je tako v Sloveniji kot v Luksemburgu pospešila predajo tega gradiva arhivu.19 O tem, kako pomembni so tovrstni dokumenti, se je pokazalo 17 Cokl, Zvonar Predan: Ne v arhiv, v smeti?, str. 3. Po 55. členu zakona o Sovi, sprejetega aprila 1999, bi moralo biti to gradivo predano arhivu že osem let: "Gradivo arhiva nekdanje službe dr~avne varnosti se i^nla Arhivu Republike Slovenije najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega %akona." (Republika Slovenija, delovna skupina za oceno dela Slovenske varnostno obveščevalne agencije: Vmesno poročilo o izločanju arhivskega gradiva nekdanje službe državne varnosti Arhivu Republike Slovenije, s poročilom se (e vlada seznanila na seji 19, 4. 2007 /Iz Interneta/). " Zahvaljujem se mag Nataliji Glažai, ki me je seznanila z osnutkom zapisnika o diskusiji, ki je potekala na sestanku EBNE 10. aprila 2008 v Ljubl,ani. tudi v Nemčiji, ko so dokumenti postavili na laž finančnega direktorja podjetja Gazprom Germania, ki je trdil, da nikoli ni bil sodelavec "nekdanjega vzhodnonemškega ministrstva za državno varnost".» Odmevi in polemike, pozitivne ali negativne, so za arhive koristne. Opozarjajo na pomen arhivov, pripomorejo lahko, da določeno občutljivo gradivo hitreje najde pot v arhiv, spodbujajo državljane k poznavanju in kritičnemu razmisleku o ključnih problemih tako nacionalne kot svetovne zgodovine. Vendar pa zavest raste počasi in s težavo ... Pritegniti bi bilo treba širše plasti prebivalstva. Arhivske publikacije, razstave, predavanja ipd. so še vedno preveč omejene na ozek krog ljudi, ki se s kulturo in znanostjo poklicno ukvarjajo. Šolske skupine sicer dokaj pogosto prihajajo v arhive, a bi bilo treba mladim nameniti še več pozornosti. Na izjemni pomen tesnega sodelovanja arhivskih in izobraževalnih ustanov je na primer takole opozarjala dr. Ljubica Suligoj: "Raziskovalno delo se pričenja žp v modemi šoli, kj naj s svojimi učnimi pristopi tn oblikami oblikuje kreativno osebnost, ... Alt ne bi kazalo, da bi se arhivske ustanove širše odprle, da bi bile npr. šole redno seznanjene ne samo z delom in uslugami arhivov, ampak tudi z arhivskimi pridobitvami? Delo v šolah bi sicer moralo teči v povezavi s kulturnimi institucijami v kraju, kar pa Še zdaleč ni utečena praksa ... l^etna arhivska poročila (morda v krajši sestavi) naj bi našla pot do šolskih ustanov. Ve^i med kulturno -izpbraš^valntmt institucijami bi morale v bodoče doseči kvalitetno raven. Z jasnimi napotki učitelja in ob pomoči arhivista začenjajo mladi raziskovalno pot, čeprav s težavo pri spoznavanju starejših obdobij (nepoznavanje jezika, pomen Študija pomožnih zgodovinskih ved). ... Mislim, da bi morah prt sestavi učbenikov sodelovati tudi arhivisti, ki najbolje poznajo "težo" arhivskega gradiva. ... Zgodovinski raziskovalni projekti ne morejo mimo arhivistov. ... Glede na nove iZZive, naloge, pričakovanja raziskovalcev... pa je potrebno kadrovsko tn prostorsko vprašanje arhivov bolj naklonjeno reševati. Družbena ozaveščenost o mestu in vlogi arhivov je preskromna, čeprav bi se ozaveščanje o arhivski kulturni dediščini le moralo pričenjati v šolskih ustanovah"Tudi na najmlajše ne bi smeh pozabiti. Dobre vzore imamo med arhivi držav z dolgo arhivsko tradicijo. V državnem arhivu (The National Archives and Record Admimstra tion) v Washingtonu na primer lahko najdemo več ljubko ilustriranih publikacij, namenjenih malčkom, pred njegovimi vrati vidimo Soban: Razkritja iz arhivov vzhorfnonemške lajne službe. str. 28, Suligoj: Opore iti vrzeli raziskovalca pri delu v arhivih, str. 78-79. 14 Qankl in razpravi-- Mateja Jeraj: Arhivi in niihova vloga v sodobni družbi, str. 9-19 ARHIVI 31 (200H), St. 1 □b sobotah dolgo vrste obiskovalcev, ki potrpežljivo čakajo na ogled arhiva. Toda ostanimo v Evropski uniji. Odličen primer je med drugimi tudi britanski arhiv (The National Archives of the United Kingdom) v Londonu, pri katerem deluje družinski rodoslovni center (The Family Records Centre), ki ¡e de! državnega arhiva in najpomembnejši vir za britanske rodoslovce. Spletne strani so urejene tako, da so koristne in zanimive tako za odrasle kot za otroke, ki se lahko z igrami in kvizi seznanijo s svojo kulturno dediščino. Ob dnevu odprtih vrat leta 2003, ki je potekal v znamenju vohunstva, si je bilo na primer mogoče ogledati dokumentarne filme, igrane predstave, poslušati predavanja strokovnjakov, najmlajši pa so se lahko na zabaven način seznanili s ponarejanjem potnih listov, jemanjem prstnih odtisov, deŠifnra-njem tajnih dokumentov ipd. Seveda si je bilo mogoče ogledati tudi arhivske prostore in zanimivo razstavo, v jiarku pred arhivom pa potešiti žejo in lakoto. Najbolj osupljiv pa je bil obisk tega dogodka! Prišlo je zelo veliko ljudi vseh starosti, starši z otroki, babice in dedki z vnučki. Izjemno število I-ondončanov je tisto lepo sončno soboto preživelo v arhivu! Arhivi so danes v slovenski javnosti sicer bolj navzoči in jirepoznavni kot pred nekaj desetletji, a s svojo podobo v javnosti še ne bi smeli biti povsem zadovoljni, Ze samo če se ozremo na materialno stanje, lahko ugotovimo, da ne ustreza pomenu arhivskih ustanov. Republiški inšpektor, zadolžen za arhive, je na arhivskem zborovanju v minulem letu ugotavljal, da slovenski javni arhivi nimajo niu dovolj prostora niti niso vsi prostori ustrezni. Tudi osrednji državni arhiv tli nikakršna izjema, saj hrani gradivo na več bol| ali man) primernih lokacijah. Nedopustno se mu zdi, da arhivi večinoma domujejo v prenovljenih samostanih, vojašnicah m industrijskih objektih, in da so prvi in zadnji povsem na novo zgrajeni objekt dobili pred dobrimi dvajsetimi leti.22 Takšno stanje slovenskih arhivov preseneča, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je skupina arhivskih ekspertov iz držav članic EU in evropskih ustanov gradnjo ustreznih arhivskih stavb (v povezavi z zaščito arhivskega gradiva pred naravnimi nesrečami in drugimi poškodbami) uvrstila med prednostne naloge arhivov v EU.23 Ni se nam treba pri— Matic; Arhivski depoji - odraz stanja mcntalttcte v arhivski javni službi, str. 25—20. " Report on archives in the enlarged European Union, InCreased archival cooperation in Europe: action plan, European Communities, Luxemburg, 2005, str 3 (www.arhiv goV.si / rubrika zakonodaja in standardi/). merjati z najrazvitejšimi in najbogatejšimi državami, dovolj je, če se ozremo v nekatere druge s Slovenijo bolj primerljive države. Češka je na primer v obdobju 1990-2002 zgradila 21 novih državnih in mestnih arhivov, 28 stavb je prenovila tako, da so primerne za arhivske namene, leta 2001 pa je v Pragi dokončala enega najmodernejših arhivskih objektov v Evropi.24 Eden izmed slovenskih zgodovinarjev pa je izrazil začudenje, da kljub vedno večji navzočnosti arhivov v širšem evropskem prostoru in razvoju arhivistike, arhivi v Sloveniji še vedno nimajo takšnega pomena, kot bi si ga zaslužili: "ZaČuda se arhivov vjavnosti še vedno pogosto drij podoba zaprašeno*ti, neurejenosti, te%k e dostopnosti, zp marsikatere nepotrebnosti hranjenja ipd.... Nekako v odnosu med "Živo" tn "neživo" kulturo slednja pogosto potegne krajši konec. Ce odpremo kulturne strani slovenskih časopisov, je vse premalo informacij o arhivih in arhivskem gradivu, napisi ^ navedbo sodelujočih arhivov pri televizijskih oddajah vse prehitro ^bežijoprek ekrana".Skraika, predsodkov o arhivih kot skladiščih za zaprašene stare papirje torej nikakor ni tako lahko ovreči! Zakaj je tako? Deloma se odgovor za slabo stanje slovenskih arhivov gotovo skriva v zakonodaji, ki je veljala v bližnji preteklosti. Posamezni arhivi so se sicer porajali različno, toda arhivi v današnjem pomenu so postali šele takrat, ko so bili sposobni opravljati obe nalogi - biti pravni dokument naroda, države, pokrajine ali mesta na eni strani in vir raziskav za ta območja na drugi. To se mora odraziti tudi v zakonodaji. Če ta poudarja le del arhivske dejavnosti, le kulturno in znanstveno ali samo pravno, arhiv izgubi svojo identiteto, svoj temeljni smisel: "V prvem primeru postane neka vrsta muzeja — muzej starega papirja, za katerega se zpnima te ozek krvg kulturnih m znanstvenih delavcev ... V drugem primeru postane odlagališče starih nerabnih papirjev upravnih, zakonodajnih in sodnih organov. Tudi to ni njegova poklicariost".2(> Kar nekaj desedetij (1981— 2006)27 je slovenska arhivska zakonodaja določala, Report on arehtves in tile enlarged European Union, In creased archival eooperation m Europe: aetion plan, Euro-ean Commumties, Ijj>;emburg, 2005, str. 122 (www.arhiv. gov.si /rubrika zakonodaja io standardi/). Drnovšek: Arhivi - zakladnice človeškega spomina, str. 166. 26 Melik: Arhivi in državljani, str. 53. Zakon o naravni in kulturni dediščini. Uradni list SilS, št. 1/1981; Zakon o arhivskem gradivu Uradni list US, št. 20/1997. Zakon je določal, da je arhivsko gradivo tisto dokumentarno gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ima trajen pomen za znanost in kulturo (2. člen) ter da je arhivsko gradivo kulturni spomenik (3. člen). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Članki in razprave Mateja J daj: Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str 9-19 15 JA the national archives Undercover Archives Welcome to the National Archives' Open Day 2003 In April 2003 the Public Record Office (PRO) and Historical Manuscript Commission (HMC) joined together to become the National Archives (TNA), Together, we look after the Government's historic records and also provide advice and access to all archives relating to British history. Our holdings span one thousand years, from the Domesday book onwards. We are open six days a week and anyone can look at the documents in the archive by registering as a reader in the main entrance. But for one day a year we hold a special Open Day to welcome new visitors and to reveal more of the Archives to those who already use them. This year we are celebrating the centuries of intrepid spies and ingenious espionage documented in the National Archives. We are also inviting you to delve into your family history to see what secrets you can uncover and to reveal what really goes on behind the scenes at Kew. * * Over the page, you will find a full list of all the activities and events happening today. Make sure you don't miss our special guest, Dame Stella Rimington, former Director General of Ml5 at 11.30am. Whether this is your first visit or the latest of many, we hope you have a wonderful day and discover something new at the National Archives. Please make sure you fill in a visitor evaluation form before you leave. Your comments and suggestions are very valuable to us. Takole je britanski državni arhiv vabil obiskovalce in jih privabil daleč več kot 2000. lû Članki tn razprave Matejajeraj: Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str. 9-19 ARHIM 31 (2008), št. i da je arhivsko gradivo le tisto dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za znanost ali kulturo. Šele zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih leta 2006 je poudaril tudi pomen arhivskega gradiva za pravno varnost oseb (2. člen). Državljani namreč ustanovo pogosto cenijo, le če se jim zdi koristna za zadovoljevanje njihovih potreb. Vloga zdravstva, šolstva in sodstva je na primer nesporna, znanost in kultura pa sta za marsikoga obrobnega pomena. Potrebni so potrpežljiva razlaga, dolgoletna vzgoja, vztrajno seznanjanje z rezultati dela in njihovimi vplivi na vsakdanje življenje.28 Po sprejetju zakonov o popravi preteklih krivic v devetdesetih letih so Slovenke in Slovenci ob iskanju raznih dokazil spoznab, da se lahko zgodi, da kakšno več desetietij staro gradivo znova postane aktualen, močno uporaben dokument. Mnogi, ki so ostali brez nujno potrebnih dokumentov, so se najbrž zamislih, arhivi pa so dobili priložnost, za uveljavitev svojih interesov, a je morda niso znali dovolj izkoristiti... Arhivisti si bomo morali prizadevati, da bi kar najširša javnost bolje spoznala našo dejavnost in njen pomen. Z rednim poučevanjem oziroma nazornim praktičnim predstavljanjem tega pomena bi morali doseči, da bi se v javnosti čim bolj zako-reninda zavest, da je državni arhiv sestavni del mehanizma sodobne države, da so državni arhivi edine ustanove, ki varujejo pomembno nacionalno kulturno dediščino, hkrati pa izpolnjujejo potrebe po dokazih za sodstvo in upravo, zadovoljujejo potrebe raziskovalcev in znanstvenikov ter zagotavljajo pravico do javnega dostopa vsem državljanom (druge ustanove namreč izpolnjujejo le nekatere od zgoraj naštetih nalog; tudi muzeji in nacionalne knjižnice na primer hranijo določeno arhivsko gradivo in omogočajo uporabo le-tega, vendar pa ne hranijo gradiva s področja sodstva in državne uprave); javnost bi morala tudi spoznati, da je poznavanje dokumentov državne uprave predpogoj za pravo demokracijo, saj omogoča državljanom nadzorovanje delovanja države,29 da arhivi s tem, da skrbijo za ohranitev originalnih dokumentov, omogočajo ohranitev resnice za prihodnost, da so torej arhivski dokumenti za vsako državo tako pomembni kot življenje in zemlja — to so v vojnih časih zelo dobro vedele države osvajalke, ki so poskušale uničiti nacionalne arhive napadenih držav, tako med 2. svetovno vojno kot rudi pozneje. O tem so podrobneje govorili udeleženci konference o političnih pritiskih in arhivskih dokumentih, ki jo je 2H Meiik; Arhivi in državljani, str. 52. 29 Granstrdm: lî-uprava in upravljanje z dokumenti, str 61 organiziral "Liverpool University centre for Archival Studies" julija 2003. Namen konference je bil predstaviti položaj arhivista v odnosu do državnih oblasti in uporabnikov gradiva ter poiskati rešitve, ki bi omogočale obrambo pred političnimi pritiski. Univerzitetni profesor iz Tokia Masahito Ando je opozoril, da so japonski zavojevalci v 20. stoletju v Aziji in na Pacifiku z uničenjem ali zaplembo arhivskega gradiva povzročili izgubo oziroma popačenje narodnega spomina. Japonski nacionalistični akademiki, ki zanikajo ali izkrivljajo dejstva o japonskih vojnih zločinih, izkoriščajo prav to spominsko vrzel v japonski zgodovini, ki je nastala zaradi odsotnosti dokumentov. Svoje trditve je ponazoril z zapisi, ki so po njegovem mnenju povsem nesprejemljivi, nahajajo pa se v zgodovinskem šolskem učbeniku, ki ga ¡e japonsko ministrstvo za kulturo potrddo aprila leta 2001. Vse navzoče je pozval, naj se zavzemajo za mednarodno izmenjavo protipravno odtujenih dokumentov in s tem omogočijo oblikovanje takšnega "svetovnega spomina", ki bo ustrezal dejanski zgodovinski resničnosti. Škotski arhivist George MacKenzie je dopolnil pripoved japonskega kolega in povedal, da je svetovna organizacija UNESCO leta 1996 ob pregledu izgub "svetovnega spomina" ugotovila, da je več kot 6000 ustanov v 105 državah prijavilo izgubo dokumentov, največ v Evropi, Aziji in na Pacifiku. Vendar pa se arhivsko gradivo ne uničuje, prikriva in prireja potrebam trenutnih političnih oblastnikov le v vojnih časih. Izsledki konference so jasno pokazali, da politični pritiski na arhiviste nedvomno obstajajo in da imajo daljnosežne posledice tako za družbo nasploh kot za posameznike. Avstralski arhivist Chris Hurley je povedal zgodbo o svojem sporu z oblastmi države Victoria zaradi arhivskega statuta, ki se je končal z njegovim odpustom. Navedel pa je tudi primer nekega drugega uslužbenca avstralskega državnega arhiva, ki je imel velike težave, ker je poizvedoval o sodni preiskavi delovanja nekega državnega uradnika in u go tov d, da je bila preiskava ustavljena, dokumenti pa uničeni. Britanski zgodovinar Clins Williams je opozoril na težko dostopnost policijskih arhivov, saj naj bi bil dostop do dokumentov o delovanju policije v Veliki Britaniji še bolj omejen kot dostop do gradiva tajnih služb. Thomas James Connors iz ZDA pa je povedal, da je ameriški predsednik George W. Bush šest tednov po terorističnih napadih 11. septembra 2001 Nacionalnemu arhivu (National Archives and Records Administration) odvzel pravico do omogočanja dostopa do predsedniških dokumentov. Nekdanji direktor nemškega zveznega arhiva (Bundesarchiv) profesor l-'riedrich P. ARI ti VI 31 (2008), Št. 1 Članki m raz prave Mateja j cm j: Arhiv« in njihova vloga v sodobni družbi, str. 9-19 17 Kahlenberg je obžaloval, da sporazum o združitvi Nem čl) ni razširil pristojnosti zakona o državnih arhivih tudi na arhive nekdanje vzhodno nemške tajne službi (Stasi), potem pa je nadaljeval približno takole: "Po upokojitvi sem se včasih prepusti! sanjarjenju o tem. da bi bil "Bundesarchiv" neodvisen od izvršne oblasti, podrejen izključno parlamentu. Kdo ve! Odkar smo dogoreli kot demokratična družba v vedno bolj %drui$ni Evropi 21. stoletja, moramo gledati na spremembe kot na stalen ¿zpjv". Verne Harris iz Južnoafriške republike, ki pogosto poudarja vlogo arhivista kot zagovornika človekovih pravic, pa je izrazil prepričanje, da se arlnvisti nikdar ne bi smeli sprijazniti z obstoječim stanjem: "V arhivih tako kot v družbi demokracija žjvt in diha sko-^t spore, nesoglasja, kritični dialog. Prostor kritičnega dialoga je sveti prostor, prostor, v katerem se zgodi pravica, če se zgpa'i. Ce se arhivisti izogibajo temu prostoru, obrnejo hrbet višjemu klicu in se obsodijo na vlogo navadnih birokratov in izvrševalcev".^* Problem pa nikakor ni nov. Tisti, ki imajo v rokah moč in oblast, če se navežemo na misel francoskega zgodovinarja Jacquesa Le Goffa, namreč že od nekdaj odločajo, kdo ima pravico govoriti in kdo mora molčati. To velja tako za govorjeno kot pisano besedo. Raziskovalke, ki se ukvarjajo z zgodovino žensk, na primer ugotavljajo, da nikakor ni zgolj naključje, da je ohranjenih tako malo podatkov o ženskih dejavnostih. Arhivi so bih torej že od začetka svojega obstoja pomembni dejavniki za pospeševanje legitimnosti tistih, ki imajo moč in marginalizacije ostalih, ki te moči nimajo.1! prav arhivi so namreč tisti, ki odločajo o tem, kateri dokumenti bodo ohranjeni in kateri uničeni. Še več. Ko je dokument varno shranjen v javnem arhivu, še ne sklene svoje "življenjske poti", oziroma kakor pravi znani nizozemski arhivist in profesor Erich Ketelaar, dokumenti se "aktivirajo" šele v arhivu, o tem, kako in kdaj se to zgodi (če se) pa v precejšnji meri odločajo arhivisti. Nadaljnja usoda arhivskih dokumentov je večkrat odvisna od tega, kako so urejeni in popisani. Raziskovalci namreč pogosto hitreje opazijo in raje uporabljajo tisto arhivsko gradivo, ki je hitro prepoznavno v arhivskih inven- ' Conference report; Political pressure and the archival record (avtor .Mike Steemson) (http://www history and policy.org/papers/poliey-paper-22html.) Konferenco je organiziral Univerzitetni center za arhivske študije pri Univerzi v ljverpoolu (Liverpool University Centre for Archive Studies 1.11 CAS) julija 2003. 1' Povzeto po: Terry Cook, What is I'ast is Prologue: A History of Archival Ideas Since 1898, and the future Paradigm Shift (www mybestdocs.com/cookt-pastprolo-gue-ar43fnl.htm, sir. 2, 20. II. 2007), Prispevek je bil prvotno objavljen v: Archivaria, the journal of the Association of Canadian Archivists , 43 (Spring 97). tarjih, vodnikih itd., na katero ga opozorijo arhivisti osebno, tisto, ki je objavljeno na spletu itd. Širša javnost pa navadno najbolj pozna le tiste dokumente, ki so največkrat obravnavani v znanstvenih razpravah, časopisnih člankih, televizijskih oddajah, predstavljeni na razstavah ipd. Prav U dokumenti potem pustijo najvidnejši odtis v kolektivnem spominu naroda, države. Če javnost ni seznanjena s celotnim arhivskim gradivom o zgodovinskih dogodkih in procesih, se, kakor je ugotovila že omenjena konferenca o arhivih in političnih pritiskih v Liverpoolu, prav lahko zgodi, da trenutne uradne doktnne (ideologije) dol ocenili političnih skupin zavzamejo mesto prave, resnične zgodovine.32 Veliko arhivskega gradiva še ni raziskanega. V arhivih še vedno tiho čakajo številne še neodkrite zgodbe, tako da se zgodovina nekega arliivskega fonda nikoli povsem ne konča, oziroma, kot je razmišljal |act|ues Derrida, arhiv nikakor ni samo zavetišče preteldosu, ampak pričakovanje (slutnja) prihodnosti35 Od arhivistov je torej v precejšnji meri odvisno ne le poznavanje preteklosti, ampak tudi razumevanje sedanjosti in do neke mere celo dogajanje v prihodnosti. Torej ni čudno, da arhiv včasih primerjamo s starorimskim bogom vrat in Kip boga Janusa v Vatikana. Conference report: Political pressure and the archival record (avtor Mike Steemson) (http://www.historv and poUcy.org/papers/policj--papcr-22htrol.). Povzeto po: Ketelaar: Tacit Narratives: The Meaning of Archives, str. 36-38 18 Članki i» razprave Mateja [eraj; Arhivi in njihova vloga v sodobni družbi, str 9-19 ARHIVI 31 (2008), si 1 prehodov (pozneje tudi začetka in konca) Janusom, ki so ga upodabljali z dvema glavama ali obrazoma, od katerih je vsak gledal na drugo stran.14 Prav tako naj bi tudi arhivi zrli v obe smeri — v preteklost tn prihodnost35 Če bo arhivistom uspelo v javnosti vzbuditi zavest o pomembnosti njihovega dela in si bodo s svojim ravnanjem (v skladu z etičnim kodeksom, ki ga je sprejel mednarodni arhivski kongres v Pekingu leta 1996) pridobili zaupanje javnosti, spoštovanje do poklica, če bodo dokazali, da si dejansko prizadevajo za resnico in pravico (kot poudarja že omenjeni južnoafriški strokovnjak za arhive in mislec Verne Harris), bo tudi javno mnenje, kadar bodo potrebovali pomoč in podporo, na njihovi strani — in njihov položaj se bo sčasoma izboljšal. Bolj ko bo javnost spremljala delo arhivov, manjše bodo skomine obiasri, da bi skušala arhive izko-risuti za uresničitev zahtev in želja trenutne politike. Kratice EBNA — European Board of National Archivists (Evropski biro nacionalnih arhivov) EU - Evropska unija RS — Republika Slovenija SOVA — Slovenska varnostno obveščevalna agencija SRS - Socialistična republika Slovenija UNESCO - United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo) Viri in literatura Viri Zakon o naravni in kulturni dediščini, Uradni list SRS, št. 1/1981 Zakonom o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991. Zakon o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, Št. 63/1995. 14 Ljkiikan Cankarja* ^ah^be, str. 430. 35 Nit nenavadnega torej ni, da je ime Janus prevzela arhivska revija (Janus - archival review, International Council on Archives, Paris, 1CA, periodical), da sc tako imenuje spletna stran, ki omogoča dostop do 1800 katalogov arhivskega gradiva in rokopisnih zbirk, ki jih hrani univerza v Cambridge«, in še marsikaj bi lahko našli. Zakon o popravi krivic. Uradni list RS, iL 59/ 1996. Zakon o arhivskem gradivu, Uradni list RS, št. 20/1997. Zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih, Uradni list RS, št. 30/2006. Literatura Marjan Drnovšek: Arhivi — zakladnice človeškega spomina (Slavnostni govor na podelitvi Aškerčeve nagrade in Aškerčevih priznanj, Ljubljana, 18. 10. 2006). Arhivi29 (2006), št. 2, str. 366-367. Metka Ciombač: Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II Arhiva Republike Slovenije in njegovo prilagajanje potrebam in zahtevam zakona o žrtvah vojnega nasilja. Arhivi in arhivsko gradivo v času tran^kijskih sprememb, infoarh. 21. potovanje Arhivskega društva Slovenije, Koper, 2003 (ur. Mija Mravlja, Andrej Narcd), Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2003, str. 71-75. Clacs Granström: E-uprava in upravljanje z dokumenti—zahteve, problemi in rešitve. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Zbornik referatov z dopolnilnega izobraževanja. Maribor 4 (2005), št. 1, str. 56-63. Eric Ketelaar: Tacit Narratives: The Meaning of Archives. Arcbiva!Science 1 (2001), str. 131-141. Vladimir Kološa: Delo za javnost in stiki z javnostjo v slovenskih arhivih. Arhivi 18 (1995), št. 12, str. 1-7. \jeksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004, str. 430. Dragan Malič: Arhivski depoji - odraz stanja mcntalitete v arhivski javni službi. Rainere v arhivskih depojih. (Ne)znano v arhivskih fondih in zbirkah. Mednarodno sodelovanje. 23. zborovanje Arhivsko društvo Slovenije, Velenje, 2007. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2007, str. 20-26. Jelka Melik: Arhivi in državljani. Arhivi in uporabniki. Arhivi in zgodovinopisje. 20. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 2001 (ur. Miran Kafol, Mija Mravlja, Andrej Nared). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2001, str. 51—55. Ljubica S u ligo j: Opore in vrzeli raziskovalca pri delu v arhivih. Arhivi in zgodovinopisje. 20. zborovanje. Arhivsko društvo Slovenije, Zgodovinski arhiv Ptuj, Ptuj, 2001, str. 78-79. Andrea Wettmann: Arhivski stiki z javnostjo v Nemčiji — težišče strokovne diskusije in nove zasnove v strokovnem izobraževanju. Arhivi 18 (1995), št. 1-2, str. 8-12. ARi JIVI 31 (2008), št. 1 Članki in razprave Mateja Jeraj: Arhivi in njihöva vloga v sodobni družbi, str. 9-19 19 Časopisi Vanessa Čoki, Darka Zvonar Predan: Ne v arhiv, v smeti? Večer, 4. 8. 2007, str. 3. Branko Soban; Razkritja iz arhivov vzhodno-nemške tajne službe: Agenta Stasi v vrhu nemškega Gazproma. Delo, 13. 5. 2008, str. 28. Internet Arhivsko društvo Slovenije v letu 2004 — v znamenju jubileja in dela. http://www.arhivsko-društvo.si. Conference report: Political pressure and the archival record (avtor Mike Sleemson) (http:// www.history and policy.org/papers/policy-paper-22html.) Terry, Cook, What is Past is Prologue: A History of Archival Ideas Since 1898, and the Future Paradigm Shift, www.mybestdocs.com/cookt-past-prologue-ar43fnl.htm, str. 2, 20. 11. 2007. /Prispevek je bil prvotno objavljen v: Archivaria, the journal of the Association of Canadian Archivists , 43 (Spring 97)/ Report on archives in the enlarged European Union, Increased archival cooperation in Europe: action plan, European Communities, Luxemburg, 2005. www.arhiv.gov.si (rubrika zakonodaja in standardi) /poročilo je dostopno tudi n: različnih drugih spletnih straneh/. Republika Slovenija, Delovna skupina za oceno dela Slovenske varnostno obveščevalne agencije; Vmesno poročilo o izločanju arhivskega gradiva nekdanje službe državne varnosti Arhivu Republike Slovenije (s poročilom se je vlada seznanila na seji 19. 4. 2007). http://www,vlada.si/?Ing-slo&vie—d&id=200 7051016485204 Zusammenfassung ARCHIVE UND DEREN ROIXE IN DER MODERNEN GESELLSCHAFT Die Rolle der Archive sollte in der modernen Gesellschaft von den zu erfüllenden Aufgaben und eingeräumten Befugnissen abhängen, doch dem ist nicht ganz so. Die Bedeutung der Archive ist in den vergangenen Jahrzehnten sowohl in Europa als auch in den anderen zivilisatorisch entwickelten Regionen der Welt beträchtlich gestiegen. Mit der zunehmende i Bedeutung ändern sich auch die Aufgaben. Die Archive können so vor allem Lagerräume für historisches Archivgut sem, sie können aber auch die Verwaltung des Schriftgutes bei den öffentlichen Körperschaften kontrollieren. Um aber all diese Aufgaben wahrnehmen zu können, müssen sie vor allem aufgrund der raschen Zunahme der elektronischen Dokumente, die eine besondere Behandlung erfordern, sowohl neues Fachwissen als auch ausreichende finanzielle Mittel erhalten. Die Tatsache, dass die Archive wichtige Aufgaben erfüllen, reicht nämlich weder dafür, von der Gesellschaft respektiert zu werden, noch dafür, dass der Staat entsprechende Arbeitsbedingungen sichern würde. Wenn es den Archivaren gelingt, die Bedeutung ihrer Tätigkeit in der Öffentlichkeit bewusst zu machen und mit ihrem Verhalten das Vertrauen der Öffentlichkeit und die Achtung ihres Berufs zu gewinnen, dann wird auch die Öffentliche Meinung, wenn deren Hilfe und Unterstützung notig ist, auf ihrer Seite sein und sich ihre Lage mit der Zeit verbessern. Und je mehr die Öffentlichkeit die Tätigkeit der Archivare verfolgen wird, desto weniger wird die Regierungsgewalt versucht sein, die Archive zur Realisierung der Forderungen und Wünsche der momentanen Politik auszunutzen. Avtorja razstavi "Kranjski deželni privilegtj 1338-1736" dr. Andrej Nared in jure Votfjak, v njuni sredini oblikovalec kataloga in razstave Dane Petek (foto: Roman Marinko). Arhivi 31 (2008) št. 1, str. 21-30 Ll.mki in razpravi- 21 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.25-051(100) 378:930.25(497.4) Prejeto: 22. 10. 2007 Nove poti arhivistike v 21. stoletju JELKA MEL1K doc., dr,, višja svetovalka - arhivistka Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana e-pošta: jelka.mebk@gov.si IZVLEČEK Pot, ki je arhivistiko pripeljala do statusa samostojne vede, je bila dolga. Sprva je bila v pomoč pri pravnih in upravnih Zadevah, kasneje pomožna zgodovinska veda. Danes naj bi bila v razvitem svetu samostojna, moderna in kompleksna veda, uvrščena med historične, pravne, upravne in informacijske vede. Je izrazito interdisciplinarna veda. Za njen obstoj v prihodnosti je potrebno nenehno novo delovanje, preverjanje starih vzprcev, razvoj v koraku s časom. Dokumenti spreminjajo svojo podobo in prav tako se spreminja način komunikacije, način izmenjave tn posredovanja zapisov. KLJUČNE BESEDE: arhivistika, arhivska ^nanost, demokratizacija, spomin, zgodovina, pravo, interdisciplinarnost, informacijsko-komunikacijske tehnologije, internacionalizacija ABSTRACT NEW'PATHS OF ARCHIVAL SCIENCE IN TT IE 21n CENTURY The evolution of archival science into an independent branch of science took a long time. At first, it was used as supplementary field of law and administration, and later it evolved into auxiliary science to history. Today, archival science in developed parts of the world ts an independent, modern and complex science of distinctly interdisciplinary character and is classified among sciences of history, ¡aw, administration and information technology. Its future existence requires continuous new actions, checking old paradigms and keeping pace with development. As documents change in their design, so do methods of communication, exchange and transmission of records. KEY' WORDS: archival science, democratization, memory, history, law, interdisciplinarity, information-communication technologies, internationalization 22 Članki in razprave Jelka Melik: Nove poti arhivistike v 21. stoletju, str 21-30 ARHIVI 3i (2008), št. 1 Arhivistika kot znanstvena disciplina se je razmeroma pozno razvila v samostojno vedo. Rojstvo moderne arhivistike največ arbivistov postavlja šele v dnigo polovico 20. stoletja. K temu so pripomogli predvsem veliko povečanje dokumentarnega gradiva, povečano število arhivov, nove zahteve zgodovinopisja, nove vrste zapisov, vse večja potreba po vrednotenju in odbiranju arhivskega gradiva, razvoj arhivskega prava, mednarodno povezovanje arhivskih strokovnjakov in podobno. Osamosvojitev arhivske vede se je pokazala tudi v izrazju. V Franciji je nastal okoli leta 1950 izraz "archivisdque". V Španiji in na Portugalskem je "archivistica" zamenjala termin "archivologia't oziroma "arquivologia". V anglosaškem svetu se je pojavil izraz "archivai science" namesto prejšnjega "archives administration". Manj uspešen je bil v Nemčiji izraz "Arhivistik" namesto "Archivkunde". Povsod so začele izhajau arhivske poklicne in znanstvene revije, med njuni tudi mednarodne. Poleg revij Mednarodnega arhivskega sveta /Archi-vum, Janus, Comma/1 je posebej pomembna "Archivai Science", ki izhaja na Nizozemskem. Kakor je znanost na splošno sistematično spoznavanje predmeta, s katerim se ukvarja, tako je arhivska znanost sistematično spoznavanje arhivske dejavnosti v najširšem pomenu besede. Raziskave segajo vse od raziskav arhivskega gradiva kot tistega dokumentarnega gradiva, ki ima trajno vrednost, prek arhivov kot institucij, njihovih pristojnosti in organizacije vse do arhiviranja, ki vključuje predvsem strukturo, odbiranje, vrednotenje in strokovno obdelavo arhivskega gradiva.2 Znanost lahko opredelimo kot sistem metodično zagotovljenih objektivnih spoznanj o določenem predmetnem področju. V tem smislu stopa v najnovejšem času kot osrednji predmet arhivske znanosti v ospredje informacija, ki ima v vsebinskem smislu trajen značaj v povezavi s procesom, ki je povzročil njen nastanek in strukturo. Njena metodologija je zbirka metod, ki se uporabljajo za odbiranje, vrednotenje, strokovno obdelavo 1er ohranitev dokumentov.3 Seveda pa arhivska znanost še vedno sodi med praktične znanstvene discipline, ki morajo ne le prinašati spoznanja, ampak morajo biti tudi uporabne, podobno kot na primer pravna znanost. Glazar: Tuji časopisi m revije, str. 181-183. Več o tem Kumschotcl: The Dcvelopmcnt of Archival Science, str. 143-155; Košir: Arhivistika, str 295-302; Vilfan in Zontar: Arhivistika, str. 16-19. Glej rudi: Thomassen, T h; tkvtloptmeiU oj archival seitner. http://www.daz.hr/arhol/thomassen.htm Kakor je prejšnje stoletje pripeljalo arhivistiko v samostojno znanstveno vedo, tako nam novo stoletje prinaša nove izzive, ki jo lahko obogatijo in dvignejo na višjo raven, poklic arhivista pa močno spremenijo in mu prinesejo veliko večjo in pomembnejšo vlogo. Ob koncu dvajsetega stoletja je namreč prišlo do velikih, lahko bi brez strahu zapisali revolucionarnih sprememb, ki so že in bodo tudi v najbližji prihodnosti vplivale na arhivistiko kot znanstveno disciplino in s tem na poklic arhivista. Švedski arhivski strokovnjak Claes Granstrom poudarja štiri dejavnike, ki po njegovem mnenju najmočneje vplivajo na dramatične spremembe v arhivski stroki: dosežki in formacijsko-komunikacijskih tehnologi). - razvoj demokracije, - internacionalizacija in - hitro spreminjajoče se družbene strukture.4 Našteti dejavniki vsekakor odločilno vplivajo na arhive in njihovo delovanje ter arhivistiko kot znanstveno disciplino v Evropi, pa tudi širše. Poleg teh splošnih značilnosti nove dobe moramo upoštevati tudi posebne okoliščine, s katerimi so se soočile nekdanje socialistične oziroma komunistične države. Te morajo Še dodatno, in to ne neznatno, vplivati na razmišljanja o poklicu arhivista v prihodnosti. Nastale so nove oblike arhivskega gradiva, saj so se in se še spreminjajo oblike dokumentarnega gradiva, s tem pa rudi pisarniško poslovanje v vseh treh vejah oblasti, predvsem v upravi m sodstvu. Vedno več je poslovanja v elektronski obliki, posledica pa so spremembe delovnih postopkov in organizacijske strukture. Kot oblika elektronskih zapisov sta se razvila dva koncepta, in sicer tekstualni elektronski dokument ter računalniške zbirke podatkov. Vse to spreminja informacijsko vrednost dokumentov ter način shranjevanja in uporabe arhivskega gradiva.5 Ena izmed posledic vse večje demokratizacije družbe se izraža v vse večjih zahtevah in željah po prostem dostopu do javnih informacij; v precejšnjem obsegu se je že prelila tudi v zakonodajo (Freedom of Information Legislauon) tako na nacionalni kot na nadnacionalni ravni. Med temeljne pravice državljanov v Evropski uniji sodi pravica dostopa do dokumentov (člen 42. Listine o te- Granstrôm: I L- uprava in upravljanje z dokumenti, str. 5663. Zontar: Arhivska veda v 20. sloleljn, str. 69—71. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Članki tn razprave Jelka Melik: Nove poti arhivistike v 21. stoletja, str. 21—10 23 meljmli pravicah evropske unije), Svet Evrope pa je sprejel mdi stališče, da država ni demokratična, dokler njeni prebivalci nimajo možnosti na objektiven način spoznati vseh prvin svoje zgodovine. Prost dostop do informacij javnega sektorja predstavlja neizogibno pravico demokratične in odprte družbe. Pri tem gre predvsem za spodbujanje zaupanja v državno upravo in preprečevanje korupcije. Dostop do dokumentov javnega značaja omogoča, da se državljani seznanijo tako s sprotnim dogajanjem, kot s tistim iz bližnje in daljne preteklosti ter bolj dejavno sodelujejo prt javnih razpravah. Seveda dostopnost do informacij javnega značaja še daleč ni enaka v vseh državah. Internacionalizacija, na primer združitev v okviru Evropske unije, je pripeljala do oblikovanja naddrŽavne zakonodaje oziroma direktiv, ki jih morajo posamezne države vključiti v svoje zakonodaje. Vsem je v zvezi z dostopom do javnega arhivskega gradiva naročeno oblikovati predpise tako, da bo na eni strani izpolnjena zahteva po transparentnosti in na drugi omočeno varovanje tajnosti ter pravic posameznika.6 Arhivistika je bila še do nedavno vezana na nacionalne in regionalne danosti. Danes meje počasi, a vztrajno izginjajo, V dvajsetem stoletju so nastale mednarodne povezave m začelo se je sodelovanje držav na področju arhivistike. 9. junija 1948 so arhivski strokovnjaki iz osmih držav na posvetu v pariški zgradbi Unesca sklenili, da ustanovijo Mednarodni arhivski svet — MAS (International Council on Archivcs — ICA). Ta se je nato dve leti pozneje, na prvem mednarodnem arhivskem kongresu, prav tako v Parizu, formalno tudi konstituiral. To je bilo obdobje po koncu druge svetovne vojne, ko je obstajalo upanje, da bo mogoče z različnimi oblikami sodelovanja prid do mirnega sožitja med narodi, Posvet je nastal na ameriško pobudo, potem ko so zastopniki ZDA že na prvi generalni konferenci Unesca v Parizu leta 1946 predlagali ustanovitev mednarodne poklicne organizacije arhivistov. Mednarodni arhivski svet je torej že od ustanovitve tesno povezan s to organizacijo Združenih narodov. Po sestavi je mešanica zveze institucij in oseb. Poleg mednarodnih kongresov, ki so organizirani vsaka štiri leta, prireja v letih med kongresi mednarodne konference Okrogle mize arhivov. Okrogla miza arhivov je bila ustanovljena leta 1953, Pozneje so nastajale regionalne enote (CARBICA, ESARABICA, ARBICA, CENARABICA, EUR- Glej: Križaj: Dostop do javnega arhivskega gradiva, str. 71-82. BICA itd.). Na podlagi skupnega poklicnega interesa ali poklicnih dejavnosti podobne narave se arhivi ah arhivisti združujejo v sekcije. Kot prvi so svojo sekcijo ustanovili arhivska poklicna združenja in arhivisti mednarodnih organizacij. Leta 1988 so jim sledili mestni arhivi, nato so bile ustanovljene še sekcije za arhivsko šolanje, za arhive gospodarstva in dela, za arhive cerkva in verskih skupnosti, za arhive parlamentov in političnih strank, za arhive univerz in raziskovalnih institucij itd. Strokovno delo Mednarodnega arhivskega sveta je potekalo ne le v regionalnih enotah in sekcijah, marveč so bili za to ustanovljeni tudi različni komiteji, delovne skupine in projekti.7 Proti koncu stoletja so se začeli procesi znotraj Evropske unije. Tako kot so države članice EU sodelovale na drugih področjih, je prihajalo do povezovanja tudi na kulturnem in arhivskem. Prav od začetka so različne institucije in organi evropskih skupnosti menili, da morajo kljub določenim specifičnim nalogam arhivske službe teh skupnosti sodelovati ne le med seboj, ampak mdi z arhivi držav članic. Dejavnosti nacionalnih arhivov se zelo razlikujejo med seboj, saj imajo države članice EU različno zgodovinsko, upravno in arhivsko tradicijo, To je vidno tako ob primeru osrednjih državnih arhivov kot pri arhivih regionalnih in lokalnih oblasti. Države imajo različne zakonske okvire za opravljanje arhivske dejavnosti, zato je med arhivi posameznih evropskih držav obstajala in še vedno obstaja precejšnja raznolikost. Pri pravilnem razumevanju sodelovanja evropskih arhivov in arhivistov ne gre pozabiti osnovnih idej, ki so vodile k nastanku Evropske unije. Takole je zapisal Robert Schuman, eden najpomembnejših "ustanovnih očetov" nove Evrope: "Politične meje so plod zavidljivega Zgodovinskega in narodnostnega razvoja, dolgotrajnega prizadevanja za narodno zedinjenje; niti pomisliti ni mogoče na to, da bi jih izbrisali ... Danes bo zadoščalo, Če jim ne pripisujemo nekdanje vrednosti. V Evropi bodo morale naše meje biti čedalje manjša ovira za izmenjavo idej, oseh in blaga. Cut solidarnosti med narodi bo zmagal nad poslej preseženim nacionalizmom. Prav ta je posamezne države obdaril z izročilom in s trdno notranjo strukturo. Na teh starih temeljih pa je treba zgraditi novo nadstropje: nad-nacionalno naj počiva na nacionalnih temeljih ... Ne gre za spojitev držav, za ustvarjanje neke naddržave. Naše evropske države so zgodovinsko dejstvo ... Njihova raznovrstnost je celo zelo posrečena; nočemo jih ne izravnati ne izenačiti. Toda porebne so enotnost, kohezjja, koordinacija Te Z untar Sto let provinicnčnega načela, str. 1—5. Schuman: 7,u H ¡'ropo. str. 15, 16. 24 Članki in razprave Jelka Melile Nove poti arhivistike v 21. stoletju, str. 21-30 ARHIVI 31 (2008), Št. 1 vizije nove Evrope so pomembne tudi pri nastajanju skupne arhivske službe. Ni poudarek na brisanju nacionalnih dosežkov, temveč v izmenjavi idej in praks, v povezovanju in nadgraditvi. Odločitev o tesnejšem sodelovanju arhivov evropskih držav je bila sprejeta leta 1991, ko je Nizozemska predsedovala EU oziroma svetu EU. Resolucija Sveta m kulturnih ministrov glede arhivov, sprejeta na srečanju Sveta 14. novembra 1991,5 je poudarila potrebo po večji medsebojni povezanosti v skrbi za arhivsko gradivo med državami članicami in institucijami EU, saj je arhivsko gradivo skupna evropska dediščina in nepogrešljiv instrument za pisanje ne le zgodovine posameznih narodov, ampak celotne evropske ceh ne, dostopnost tega gradiva javnosti pa pomembna podpora demokraciji. Na tej osnovi je Evropska komisija oblikovala skupino arhivskih strokovnjakov, ki naj bi preučili stanje državnih arhivskih služb in ugotovili možnosti za večje sodelovanje v arhivski politiki in praksi v Evropi. Skupina osemindvajsetih strokovnjakov iz dvanajstih držav je napisala poročilo z naslovom Arhivi v Evropski uniji.'0 Objavil ga je sekretariat Evropske komisije v vseh takratnih uradnih jezikih Unije. Znano je tudi pod imenom Črna knjiga, in sicer zaradi črne barve platnic knjižne izdaje poročila. Obravnava več tem, pomembnih za usklajevanje in sodelovanje med arhivi v Evropi: upravljanje z zapisi, valorizacijo in izločanje, materialno varstvo arhivskega gradiva, nacionalne zakonodaje in dostop do arhivskega gradiva, upravljanje in hranjenje računalniško oblikovanega arhivskega gradiva, izmenjavo arhivskih informacij in računalniške mreže, usposabljanje arhivistov in priznavanje kvalifikacij, zasebno arhivsko gradivo, arltivsko gradivo EU. Svet EU je potem 17. junija 1994 sprejel sklepe o boljšem sodelovanju na arhivskem področju,11 ki so spodbudili organiziranje več evropskih multidisci-plinarnih forumov, kot na primer o elektronskih arhivih (DLM je okrajšava za francoski izraz "don-nečs lisibles par machine" ali v slovenščini "strojno berljivi podatki". Na sestanku foruma DLM v Barceloni leta 2002 je bil pomen kratice spremenjen v "Document Lifccyclc Management" — upravljanje 9 Resolution of the Council and the Ministers of Culture, meeting wirhin the Council of 14. November 1991 on arrangements concerning archives, Uradm list Evropskc skupnosn, No. C 314, 5/12/1991. Archives in the European Union. Report of the Croup of Experts on the Coordination of Archives. 11 Council conclusions of 17 june 1994 concerning greater co-operation in the field of archives, Uradni list Evropskc uniie,C 235,23/08/1994. življen|skega ciklusa zapisa) in nastanek 1NSAR (Information Summary on Archives); njegovo glasilo so Evropski arhivi (European Archives). V letih, ki so sledila "Črni knjigi" in sklepom Sveta o boljšem sodelovanju arhivov, so se v Evropi zgodile številne spremembe, ki se kažejo tudi na arhivskem področju — od uporabe novih orodij in-formacijsko-komunikacijske tehnologije do uvajanja večje preglednosti delovanja javne uprave, posodobitve arhivskih služb v skladu z zahtevami informacijske družbe in seveda razširitve EU z novimi državami. Zato so v prvih letih 21, stoletja nastale nove resolucije in izjave v zvezi s sodelovanjem evropskih arhivistov. Šestega maja 2003 (v času grškega predsedovanja EU) je bila na seji Sveta v Bruslju sprejeta nova resolucija o arhivih v državah Članicah EU.12 Poudarila je, da dobro hranjeni in dostopni arhivi pripomorejo It demokratičnemu delovanju evropske družbe, zlasti v obdobju velikih sprememb, da je treba posebno pozornost posvetiti upravljanju arhivov v obdobju, ko se u ob širitvi EU srečujejo z novimi izzivi in da je treba tudi arltivsko področje prilagoditi nadaljnjemu razvoju orodij informacijsko-komunikacijske tehnologije. Resolucija tudi narekuje pospeševanje ukrepov za preprečevanje škode v arhivih zaradi naravnih nesreč, restavriranjc dokumentov in obnovo arhivov, skratka, arhivi EU bi se morah lotiti cele vrste ukrepov za dolgoročno varovanje, restav nranje in dostopnost evropske arhivske dediščine ter graditve novih sodobnih arhivskih zgradb (ah posodobitve starih). Resolucija omenja še krepitev sodelovanja po vsej Evropi v zvezi z verodostojnostjo in dolgoročno hrambo elektronskih dokumentov ter arhivskega gradiva, tako da bi še bolj spodbudili interdisciplinarno evropsko omrežje za upravljanje elektronskih dokumentov in arhivov. Na podlagi resolucije je Evropska komisija imenovala skupino arhivskih strokovnjakov iz držav članic in pridruženih članic, da bi pripravila nov pregled stanja arhivskih služb v EU. Poročilo o arhivih v razširjeni EU, ki ga je Evropska komisija obravnavala in sprejela 18. februarja 2005, je bilo objavljeno v elektronski in knjižni obliki in je rezultat dela številnih strokovnjakov iz vse Evrope. Zajelo je predvsem organizacijo arhivov v Evropi, arhivsko službo kot del javne uprave, arhivsko pra vo oziroma zakonsko zaščito arhivskega gradiva, odbiranje in vrednotenje dokumentarnega gradiva, Council Resolution of 6, May 2003 on archives in ihc Member States, Uradni list Evropske unije, C 113/2, 13/5/2003. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Članki in razprave Jelka Melik: Nove potJ arhivistike v 21. stoletju, str. 21-30 25 strokovno obdelavo arhivskega gradiva in izdelavo arhivskih pripomočkov, zasebno arhivsko gradivo, materialno varstvo arhivskega gradiva, uporabo arhivskega gradiva, izobraževanje arhivistov in oblikovanje arhivskega poklica za 21 stoletje, avdio-vizualne in še posebej elektronske arhive. Iz poročila jc razvidno, da se države članice EU med seboj v vseh pogledih močno razlikujejo, a tudi, da obstajata močna potreba in želja po sodelovanju ter skupnem iskanju najboljših rešitev. V ospredje so za zdaj postavljene te dejavnosti: zaščita evropskih arhivov pred naravnimi in drugimi katastrofami ter tatvinami, vzpostavitev evropskega programa za restavracijo poškodovanih dokumentov, povečanje evropske kooperacije v zvez z elektronskimi dokumenti oziroma arhivi, vzpostavitev in vzdrževanje interneinega dostopa do arhivov v EU, pospeševanje dostopa do arhivskega gradiva ob pomoči nacionalnih zakonodaj. Prav zato je bilo skoraj v istem času pripravljeno tudi "Priporočilo Sveta EU o prednostnih dejavnostih za boljše sodelovanje na področju arhivov v Evropi".13 EUje veliko upanje %a razvoj in osamosvajanje arhivistike. V Ljubljani je bila v okviru predsedovanja 17. KONFERENCA EBNA (Eurvpean Board of National Arcbivists) 10. in 11. apnla 2008. Od srede devetdesetih let do danes so institucije Evropske unije sprejele vrsto pravnih aktov o arhivskem gradi™ in arhivih, a žal so to večinoma neobvezujoče resolucije ah priporočila. Uredbe, direktive kot obvezujoči del evropskega prava, zgolj deloma ah posredno segajo na arhivsko področje, 11 Več o tem glej Glažar: Sodelovanje arhivskih služb v Evropski uniji, str. 259-264; ista: Arhivi v Evropski Uniji, str. 235-252. saj obravnavajo širše vsebine, kot na primer izvoz predmetov kulturne dediščine, uporabo javnih dokumentov za komercialne namene, varstvo osebnih podatkov, usklajevanje avtorskih in sorodnih pravic itd EU je veliko tipanje razvoj in osamosvajanje arhivistike. V Ijitbljani je bila v okviru predsedovanja 17. KONFERENCA EBNA (Eurvpean Board of National Arcbivists) 10. in 11. apnla 2008. Upravljanje z dokumenti v današnji družbi ima po mnenju že omenjenega švedskega arhivista tri temeljne cilje: - dostop do dokumentov kot dela nacionalne kulturne dediščine ne glede na njihovo obliko, lokacijo in starost, zadovoljevanje potreb javne uprave in sodstva ter - zadovoljevanje raziskovalnih in znanstvenih potreb. Vse to seveda še kako vključuje arhive in ar-hiviste ter jih hkrati vse bolj vabi, da zapustijo tradicionalno vlogo pasivnih varuhov spomina. Dolgo časa je bilo predmet arhivistike predvsem pisno gradivo od trenutka, ko jc prestopilo prag javnega arhiva, oziroma od takrat, ko ga je ustvarjalec želel ali moral predati. Arhivist jc bil predvsem določevalec, prevzemnik in ohranjevalcc pomembnih dokumentov. Na nastanek in oblikovanje zapisov ni imel vpliva. Danes se tudi na tem področju vloga arhivista spreminja. Vse potrebnejši in nujnejši jc arhivistov prispevek v prvi fazi življenja dokumenta, poudarja nizozemski strokovnjak svetovnega slovesa Eric Ketelaar.14 Na ta način bi arhivisti 14 Ketelaar: Archivistics Rcsearch Saving the 1'rofession, str. 322-340. 26 Članki in razprave Jelka Melik: Nove poti arhivistike v 21. stoletju, str 21-30 ARHIVI 3i (2008), št. 1 omogočili lažje odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega, večjo izpovedno moč oziroma zgradbo za trajno hrambo primernih dokumentov in s tem lažjo uporabo oziroma enostavnejši dostop do pomembnih javnih informacij. Predmet arhivistike postaja tako vse širši, vse bolj celovit in vsestranski, V zadnjem času smo torej priča velikim spremembam v pomenu arhivov in arhivistike, slediti pa jim mora preoblikovanje poklica arhivista in zato tudi preoblikovanje šolanja. Pri tem je treba upoštevati nekaj misli pomembnih arhivskih strokovnjakov, ki opozarjajo na nujen prelom z nekaterimi napačnimi in škodljivimi tradicijami. Prvi je škotski arhivist, nekdanji direktor škotskega arhiva Patrick Cadell,15 ki je zapisal, da je treba v urejenih demokracijah poudarjati pomen arhivov za upravne namene tudi zato, da praktični vidiki arhivov ne bi bili pozabljeni. Arhivi, trdi pisec, bodo potem dostopni tudi za kulturne namene. Svari pred škodljivo navado — poudarjanjem zgolj kulturnega pomena javnih arhivov — in kaže na primere nekdanjih socialističnih držav; v teh je bilo namreč to poudarjanje ustaljena praksa, in sicer zato, da se je arhivska služba lahko otresla vsake odgovornosti za o h ram te v določenih političnih, sodnih in drugih upravnih dokumentov. Na arhive in njihovo dejavnost, ugotavlja, se še vedno daleč preveč gleda kot na nekakšno kulturno dopolnilo, skora| nepotreben zgodovinski dodatek k dejavnostim, ki sodijo v prosu čas; podoben je pogled na muzeje in galerije. Nobeno presenečenje ni torej, da sodijo v večini evropskih držav arhivi v pristojnost kulturnega ministra. Sc mnogo ostrejša sta v svojih izvajanjih kanadska arhivista Joan M. Schwartz in Terry Cook.,f' Njune ugotovitve z izzivalnim naslovom Arhivi, zapisi in moč oblikovanja modernega spomina (ARCHIVES, RECORDS, AND POWER: THE MAKING OF MODERN MEMORY), ki sta jih objavila v mednarodni reviji Archival Science, pa vsekakor veljajo tudi za naš prostor. Poudarjata, da je v preteklosti veljal poklic arhivista za bolj ali manj uslužnostnega, hlapčevskega. Njegova naloga se je prikazovala kot zgolj nevtralno sprejemanje dokumentov od ustvarjalcev in potem njihovo podajanje raziskovalcem. Prav tako so tudi arhivisti sami sebe občutili kot objektivne, nepristranske zbiralce, urejevalce in hranitelje starih zapisov. Iz obeh perspektiv torej, poudarjata, se je zdelo, da Cadell: Access and Information, str. 3—13. Schwartz tn Côok: Archives, records, and power, str. l-l'J. arhivisti in njihovo gradivo predstavljajo pravo nasprotje moči. Sodobni pisci so se le redko dotaknili tudi močnega vpliva arhivov na kolektivni spomin in človeško identiteto v nasprotju z vlogo muzejev, zgodovinskih spomenikov, knjižnic in galenj, V resnici so seveda arhivisti tisti, ki imajo v rokah preteklost. Nekaten dogodki so ohranjeni, drugi izgubljeni. Nekatere zgodbe poudarjene in povzdignjene, druge skrite, pozabljene. Prezreti mnoge dejavnike, ki vplivajo na dokumente, še preden pridejo in da sploh pridejo v arhiv - ni dobro. Omalovaževanje moči arhivov nad zgodovino, nad spominom je lahko usodno. Zato je poklic arhivista nevarno dajati v isti koš kot poklic knjižničarja ali muzealca. Postsocialističnc evropske države se prav gotovo ne morejo primerjati z zahodnoevropskimi državami tako po ureditvi in vodenju arhivov kot tudi po šolanju arhivistov in razvijanju arhivistike kot znanstvene discipline. Vendar pa lahko danes prav zaradi svoje zgodovinske izkušnje bistveno prispevajo k oblikovanju tako arhivistike kot tudi akademskega arhivskega poklica in organizaciji arhivov. Zakaj in kako? Poglejmo kar v Slovenijo. Slovesnost ob svetovnem dnevu človekovih pravic 10. decembra 2007 je bila posvečena političnim zapornikom v Sloveniji 1945—1990 (scenarij in izbira besedil: Drago Jančar) in je imela pomenljiv naslov: "Izginuli spomin". Začela se je z besedami: "Spomladi leta 2007 so v kleti ministrstva pravosodje v Ljubljani naš h omaro, polno kartotek, j podatki o političnih obsojencih. Več kot 5475 listov ^ imeni in priimki, s podatki o bivališčih, političnih deliktih in kalnih, na katerih so bih obsojeni in ki so jih tudi prestali. Zapornikov in tistih, ki so jim bile kršene človekove pravice pa je še mnogo več. sedaj jih je do odškodnine države upravičenih že 18000. Kdo so bili ti ljudje? Cesa so bili krivi? Kaj se je zgodilo \ njimi? Kje so tlanes? Kdo se jih sploh Še spomni? Od njihovih življenj so ostale kartoteke, založene v neki omari v neki kleti sredi Ljubljane. V kleti slovenskega Zgodovinskega spomina, v njeni temni podzavesti je molk. Kartoteke ne govorijo o človeških usodah, o strahu in ponižanjih. Umrli molčijo, a tudi tisti, ki so še živi, o tem neradi govorijo „," Besedilo je zelo zgovorno in nam razkriva več na prvi pogled kontradiktornih stvari. V državi je močno živa zavest, da arhivsko gradivo daleč presega pomen, ki ga ima kulmrna dediščina, da je veliko več kot le kulturni spomenik, za kar ga razglaša slovenski zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. Marsikateri arhiv- ARHIVI 31 (2008), št. 1 Članki m razprave Jelka Mclik: Nove pori arhivistike v 21. stoletju, str. 21-30 27 ski dokument je ne le zanimiv star zapis, ne le nema priča preteklosti, temveč pomemben dokaz in torej veljaven dokument. Se posebej pa je treba omeniti, da so arhivsko gradivo nekdanje Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij s kartotekami zapornikov, ki je bilo najdeno v arhivu Ministrstva za pravosodje in o katerem govori besedilo proslave, šele leta 2007 "odkrili" zaposleni v sektorju za popravo krivic in narodno spravo, ki deluje v okviru ministrstva za pravosodje, čeprav bi moralo biti že dlje časa na varnem v Arhivu Republike Slovenije. Ob tem primeru, ki pa v zadnjih letih nikakor ni osamljen, saj so bili številni dokumenti, ki bi morah biti spravljeni v javnih arhivih, najdeni celo na smetiščih in drugih neprimernih odlagališčih, se vse bolj kaže, da arhivska služba ne deluje povsem ustrezno. To je seveda le ugotovitev in ne kaže na vzroke takega stanja. Pogled v klet sodne palače, kjer so bili vse do leta 2007 shranjeni dokumenti enega najpomembnejših državnih organov po letu 1945 —Javnega tožilstva. Poglejmo na zadevo še z druge strani. Za arhivsko znanost so nepogrešljivi izobraževalni centri, ki morajo doktrino povezati z raziskavami. Prizadevanja, da bi organizirali Šolanje za potrebe arhivov, imajo v Sloveniji za seboj že dolgo pot.17 Najprej so propadli poizkusi, da bi uvedU enotno izobraževanje za vso nekdanjo Jugoslavijo, in sicer zaradi prevelikih razlik v jeziku, pisavah, predvsem pa v zgodovinskem razvoju. Obstajali so več ah manj le priložnostni tečaji in seminarji, pozneje mdi individualno usposabljanje ljudi, ki so delali v arhivih. Leta 1978/79 so se začela predavanja iz arhivistike, in sicer na oddelku za zgodovino v okviru enopredmetne ali nepedagoške smeri. Od nasled- il Več o tem glej Žontar: Arhivsko Šolarje v Sloveniji, str. 111-117. njega študijskega leta je bil možen tudi samostojen podiplomski študij arhivistike: magisterij in doktorat. V študijskem letu 2004/2005 je bil vpeljan predmet arhivistika tudi na mariborski univerzi, in sicer na pedagoški, kasneje filozofski fakulteti, prav tako v okviru nepedagoške smeri na zgodovinskem oddelku. V nasprotju z ljubljanskim primerom tukaj arhivistiko podajajo širše. Študij poleg osnovnih znanj o arhivih, arhiviranju m arhivskem gradivu obsega tudi zgodovino arhivske stroke ter institucij in prav tako sodobno arhivsko zakonodajo, temelje prava in države. Profesorji arhivistike morajo imeti naziv visokošolski profesor za arhivistiko in ne za zgodovino, kot je trenutno urejeno v Ljubljani. Zal v Mariboru magisterij in doktorat še nista mogoča. Taka ureditev nikakor ne ustreza potrebam in onemogoča napredek stroke. Vsi poskusi, da bi arhivistiko vključih kot predmet na pravne, upravne ah druge družboslovne ali humanistične fakultete za zdaj niso bili uspešni. Arhivistika |e vsekakor bila in je danes še vedno interdisctpknarna znanost. Ta njena lastnost postaja vse bolj poudarjena. Skokoviti razvoj znanosti na vseh področjih vse bolj narekuje razdelitev vlog. V arhivih potrebujemo tako informatike kot pravnike in zgodovinarje. Daleč večja in bolj smiselna kot potreba po arhivistih, ki bi dobro obvladati vsa ta področja, je potreba po dobrem sodelovanju med arhiv is ti z razkčno visokošolsko izobrazbo. Potrebovali bi torej ustrezen podiplomski študij, ki bi omogočil dobro medsebojno komuniciranje, dopolnjevanje in ustvarjalno delovanje. Tako bi posredno tudi povečali ugled arhivistov v družbi, še posebej, če bi nam uspelo pritegniti tudi strokovnjake, ki delajo v upravi in sodstvu, da' bi se odločali za ta študij in pomagali pri dobrem pisarniškem poslovanju v javni upravi. Pravniki bi morah pridobiti znanje zgodovine in informatike, informatiki prava in zgodovine, zgodovinarji pa znanje prava in informatike. Hkrati pa bi bilo seveda treba predmet arhivistika vključiti na fakultete, da bi iz njih prihajak diplomanti v arhive oziroma javne službe, to je predvsem na fakultete pravne, upravne, informacijske in zgodovinske smeri. Pravo namreč s svojimi normami oziroma pravili opredeljuje državo kot organizacijo. Določa njen ustroj in način delovanja, a ne le države, temveč tudi drugih ožjih družbenih skupnosti, raznovrstnih organizacij v okviru države na eni strani in širših skupnosti oziroma organizacij na drugi. Pravo je sredstvo za organizacijo in oblikovanje človeške družbe ter za socialni nadzor. Pravo oziroma pravni red je zgodovinski pojav, ki je kot del družbene stvarnosti pod vplivom njenih socialnockonom- 28 Članki in razprave |elka Mclik: Nove poti arhivistike v 21. stoletju, str 21-30 ARHIVI 31 (2008), Št. I skih, kulturnih in civilizacijskih dejavnikov. Pravo je tudi skupek pravil, ki opredeljuje zunanje vedenje in ravnanje članov določene družbene skupnosti med seboj in v razmerju do nadrejenih nosilcev oblasti ter omogoča mirno sožitje med njimi tako, da določa način reševanja medsebojnih sporov. Arhivist, ki mora ohraniti kar najzvestejšo podobo določene družbene skupnosti v določenem času in prostoru, mora poznati pravo, saj se sicer ne more ustrezno znajti in še manj ovrednotiti dokumente, ki ob delovanju in poslovanju organizacij in organov te družbe nastajajo. Brez prava si države ni mogoče zamisliti. Brez poznavanja prava zato ni mogoče poznali države in prav tako ne ožjih družbenih skupnosti oziroma organizacij. Pravo pa mora arhivist poznati tudi zaradi ustreznega in uspešnega varstva arhivskega gradiva. Slabe izkušnje prav na tem področju arhivskega prava narekujejo izobrazbo arhivistov v smeri, ki bo zagotovila večjo dejavnost in vključevanje arhivskih delavcev v proces varovanja dokumentov od njihovega nastanka pa vse do uporabe v arhivih. V prid tem trditvam govori tudi dejstvo, da pomembni dokumenti v postsocialističnih državah nikakor mso le tisti, ki so nastali pri oblastnih organih in bi morali pnu v arhive po redni poti, temveč tudi tisti, ki so jih ustvanli drugi organi v obdobju prehoda iz ene družbene ureditve v drugo. Treba jih je določiti, najti in pridobiti. Valorizacija dokumentov ni in ne more biti le rutinsko opravilo, temveč zahteva temeljito poznavanje družbenih razmer. Pomembna slovenska značilnost, kar zadeva arhive, je tudi velika prostorska stiska, ki jo občutijo domala vsi slovenski arhivi.1" Sklenimo naša razmišljanja. Pot, ki je arhivistiko pripeljala do samostojne vede, je bila dolga. Sprva je bila v pomoč pri pravnih in upravnih zadevah, pozneje pomožna zgodovinska veda. Danes naj bi bila v razvitem svetu samostojna, modema in kompleksna veda, uvrščena med historične, pravne, upravne in informacijske vede. Je izrazito multi-disciplinarna veda, ki bi morala uporabljati metode različnih znanosti. Najprej tistih, za katere je bila sprva pomožna veda, v najnovejšem času pa tudi informacijskih in podobnih znanstvenih disciplin. Za njen obstoj v p rili odnos ti bodo potrebna nenehno nova prizadevanja, preverjanje starih vzorcev, razvoj v koraku s časom. Dokumenti spreminjajo svojo podobo in prav tako se spreminja način komunikacije, način izmenjave in posredovanja 18 Matic: Arhivski depoji, str. 20-26. zapisov. Vse pomembnejše postaja varstvo človekovih pravic. Arhivistika se prav tako iz izrazito nacionalne vede — tako ustvarjanje dokumentov kot določitev ustih, ki imajo trajno vrednost, je namreč odvisno od kulturnih, političnih in ekonomskih razmer — počasi spreminja v nad- in mednacionalno vedo. Prestopa meje, ki so se do najnovejšega časa zdele smiselne in normalne. Arhivistika postaja komparativna znanost. Vse to seveda lahko pripomore k novim, uspešnejšim načinom ohranitve in uporabe dokumentov, saj so luje izkušnje vedno obogatitev za domačo prakso. Kolikor si bodo arhivi pndobih pomembno, nepogrešljivo in nenadomcsdjivo mesto v družbi in ohranili kar najbolj avtentično podobo preteklosti, bo postala arhivisuka tudi v praksi interdisciplinarna veda in delo v arhivih ne bo več rezervirano in privlačno le za zgodovinarje, temveč tudi za druge, še zlasti pravnike in informatike.1 A IV 111 .VI til "J"i.tX'i>ti(AIV(T(!-*i»Mt'HÄI t Air Ii x -k Mi't* Axtn^u ;C K il-T lil K H M K'U TI y M v II Jl, Uli A lili U. rtu h ^a 'i' ii ii m i t, k-./ 'i'.t- hat kxtiti ii a i-1 * t ijiMi» I,Vil & i. 1 A lit t, ' ^Alll A I, l M lAt-tll, Vv. Codex Supraslitnsis — Mineta četia, Mart (The Suprasl Codex — Menology, March), joto Nacionalna knjižnica v Viršavi. UNESCO konvencija o varstvu svetovne dediščine določa tudi "Seznam ogrožene dediščine". Ta zajema že vključene dobrine in objekte v "Seznam svetovne dediščine", ki pa so iz različnih razlogov ogroženi, ter za ohranitev potrebujejo pomembnejše posege - in s tem namenom je zaprošena mednarodna pomoč (po določilih konvencije). Vzroki za resno ogroženost so lahko različni: izginotje zaradi pospešenega slabšanja stanja dediščine, širok rang javnih ali zasebnih projektov ter pospešenega urbanega m mrisličnega razvoja, uničenje zaradi spremembe namembnosti uporabe ali lastništva zemljišča, bistvene spremembe iz nepoznanih razlogov, zapuščenost iz kakršnega koli razloga, nevarnost oboroženega spopada, katastrofe, potresi, večji požari, vulkanski izbruhi, poplave, udori, sprememba vodne gladine ter valovi plimovanj. Države članice konvencije morajo za svojo dediščino izdelovati tovrstne študije. 12. člen konvencije pa opozarja, da četudi kulturna ah naravna dobrina ni vpisana v omenjena seznama, še ne pomeni da le-ta nima izjemne svetovne vrednosti. Države-članice lahko posredujejo zahteve za mednarodno pomoč "Odboru za svetovno dediščino", ki jih preuči, določi vrsto in obseg pomoči ter sklene pogodbo z vlado določene članice (členi, 13, 19-26) — v njej so določeni pogoji programa mednarodne pomoči ter odgovornosti države za nadaljnje varstvo dediščine. Vse odločitve Odbora temeljijo na poročilih strokovnjakov. Določi se prioritete dela, urgentnost potrebnega posega ter preuči se vire in lastna sredstva članice — do kakšne mere lahko sama zagotovi zaščito dediščine. Velja splošno pravilo, da se za potrebno delo zagotovi le del mednarodne finančne pomoči, precejšen pa naj bi bil tudi delež same članice (razen v primeru pomanjkanja lastnih virov). Za namen mednarodne pomoči je ustanovljen poseben "Sklad za varovanje sveiovne kulturne in naravne dediščine", katerega porabo določa omenjeni Odbor. Viri sklada so obvezni,2"* možni pa so tudi prostovoljni prispevki članic te konvencije, darila in voUla (članic in drugih držav, organizacij in posameznikov). Seznam dediščine, ki je prejela mednarodno pomoč, je z dopolnitvami stalno objavljen. Ob tem je pomembno, da ne smejo biti, ob finančnem prispevku za sklad, postavljeni nobeni politični pogoji (člen 15/4). Članice konvencije pomagajo tudi pri organizaciji mednarodnih kampanij za zbiranje prispevkov. Primer take mednarodne pomoči je bil značilen za obnovo Dubrovnika po vojnih poškodbah, konec 90-tih let. Obnova Dubrovnika %aradt vojnih poškodb je trajala do 2003 tudi ^ mednarodno pomočjo in UNESC/L& Konvencija določa tudi stalno obveščanje jav-nosu o pretečih nevarnostih za dediščino ter o vseh de|avnostih povezanih z varstvom in obnovo. Ta naloga naj bi bila izpostavljena tudi v izobraževalnih programih. Tako odbor kot tudi članice konvencije naj bi v poročilih stalno obveščale Generalno Skupščino UNESCA o izvajanju teh dejavnostih ter o pravnih in administrativnih ukrepih na tem področju. Tudi ne-članice UNESCA lahko pristopijo in sprejmejo konvencijo. Prav tako se lahko vsaka država-pristopnica konvenciji naknadno odpove. Članice konvencije redno prispevajo skladu, vsako drugo leto, procent sredstev, določen na osnovi njihovih virov (generalna skupščina UNESCA). Do leta 2003 je bilo za obnovo zaščitene dediščine preko Zavoda za obnovo Dubrovnika porabljenih preko 19 milijonov dolarjev m še dodatno približno enak znesek iz drugih in lastnih virov. Ocena UNESCO strokovnjakov pa je, da je bila obnova izvedena /. upoštevanjem vseh mednarodnih standardov (vir: "Visoke ocjene obnovi grada", Slobodm Dalmacija, 28. 10. 2004) ARHIVI 31 (2008), Si. i Iz prakse za prakso Natalija (Jlažar l.istinc o kulturni dediščini ter obletnica UNKSCA, str. 31-51 43 7. Priporočilo o varstvu kulturne in naravne dediščine na nacionalni ravni, sprejeto 16. novembra 1972 (Recommendation concerning the Protection, at National Level, of the Cultural and Natural Heritage)2'1 Definicije kulturne in naravne dediščine so zelo podobne definicijam navedenim v Konvenciji o varstvu svetovne dediščine (zgoraj), s to razliko, da ne gre za dediščino svetovnega pač pa nacionalnega pomena (iz vidika znanosti, zgodovine, arheologije oz. ohranitve naravne lepote). Osrednja v priporočilu je nacionalna politika, ki naj bi jo vsaka država, skladno z lastno jurisdikcijo, oblikovala, razvila in uresničevala kolikor je v njeni moči za učinkovito zaščito, ohranitev in predstavitev kulturne in naravne dediščine, z uporabo znanstvenih, tehničnih in drugih virov. Na ta način se drŽavam dodeli odgovornost do dediščine na njenem ozemlju, tako v odnosu do nacionalne kot tudi do mednarodne skupnosti. Kulturna in naravna dediščina mora biti zajeta kot homogena celota, ne zgolj nekega dela z izjemno lastno vrednostjo, pač pa tudi skromnejših predmetov, ki tekom časa pridobijo kulturno ali naravno vrednost. Ob tem je poudarjen pomen naravne in kulturne dediščine kot razvojni faktor - ki naj bi bil pomemben vidik pri načrtovanju regionalnega razvoja na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Tovrstna politika naj bi kulturni in naravni dediščini dodelila prostor v življenju neke skupnosti, vsak del dediščine naj bi bil sestavni del družbenega, ekonomskega, znanstvenega in kulturnega Življenja danes in v prihodnosti. Pretorska palača v Kopru - namembnost dediščine od leta 2001: mestna hiša, županstvo in sede^ občinskega sveta, poročna dvorana, turistična informativna točka (TIC). 26 http://unesdoc.uiicsca.org/images/0011/00tt40/114044 e.pdf#page=145 Iz tega razloga narašča pomen finančnih virov, ki naj bi jih zagotovile javne institucije za varstvo in predstavitev dediščine. Splošna javnost pa bi morala bih ustrezno obveščena ter (s predlogi) sodelovati pri izvajanju ukrepov za varstvo in predstavitev dediščine — upoštevala naj bi se tudi možnost finančne podpore iz zasebnega sektorja. Poleg pravnih določil in ukrepov v okviru nacionalnih možnosti so posebne zahteve za usposabljanje in izobraževanje znanstvenega, tehničnega in administrativnega osebja zadolženega za identifikacijo dediščine, njeno materialno varstvo, kon-zcrvacijo ter izvedbo raznih programov. Priporoča se organizirano sodelovanje med strokovnjaki različnih disciplin ob študiju tehnicno-konservatorskih problemov ter uporaba laboratorijev oz. njihovo ustanavljanje za reševanje znanstvenih problemov. Tečaj restavratoije v Arhivu RJ pod vodstvom prof. Christopherja Clarksona O.\j'orda oktobra leta 2005. Specializirane službe naj bi (v prizadevanjih za ohranitev in predstavitev dediščine) enakopravno sodelovale z drugimi javnimi službami, odgovornimi za načrtovanje regionalnega razvoja ter za najpomembnejša javna dela, okolje, gospodarsko in družbeno načrtovanje. Potrebno je skrbno načrtovanje turističnega razvoja, vključujoč kulturno in naravno dediščino z brez okrnitve njenih bistvenih značilnosti ali pomena. Pri velikih projektih se pričakuje kontinuirano sodelovanje in koordinacija dogovorov, skladnih z raznolikimi interesi. Potrebna je tudi razdelitev pristojnosti na organe federalne, regionalne in lokalne ravni. Reden nadzor ohranjanja dediščine na; bi dosegli s periodičnimi inšpekcijami. Z restavriranjem naj bi ohranili prejšnjo funkcijo dediščine ali ji dodelili ustrezno novo, brez zmanjšanja kulturne vrednosti. Prav tako naj bi bila ohranjena, s časom dosežena, harmonija spomenika z okolico in človeškim faktorjem. Dediščina naj bi bila obvarovana pred škodljivimi 44__Iz prakse za prakso_ARHIVI 31 (2008), št, 1 Natalija Glai.ar: Listine o kulturni dediščini ter obletnica UNESCA, str. 31-51 nim prostorom. Posvetovanje je zaželeno ne le z lokalnimi oblastmi pač pa tudi s predstavniki prebivalcev. Pravni ukrepi vsake države-Članice naj bi z zakonodajo in uredbami zajeli tako varstvo dediščine v javni lasti (javne ustanove) kot tudi pri zasebnih lastnikih. V primeru nujnih konservator-skih posegov na zasebni lastnini, lahko pristojne ustanove zahtevajo povrnitev stroškov, v skrajnih primerih pa so tudi pristojne ¿a razlastitev zaščitenega objekta ali naravne dediščine pod pogoji določenimi v nacionalni zakonodaji. Kakršna koli sprememba lastništva pa ne spremeni varstva in izvajanja ukrepov za zaščito dediščine. V primeru prodaje zaščitene dediščine (objekta ali dela narave) naj bi bil kupec informiran, da je le-ta pod zaščito. Administrativne in kazenske sankcije za kršenje varstva dediščine naj bi bile skladne z nacionalnimi zakonskimi pristojnostmi. Potrebna je tudi zagotovitev finančnih ukrepov. Poleg ustreznih finančnih virov (proporcionalno glede na pomembnost zaščitene dediščine) se priporočajo davčne olajšave za investiranja v dediščino in v primeru donacij, priporočena pa so tudi bančna posojila pod ugodnejšimi pogoji za zasebne lastnike dediščine. Vendar ob upoštevanju odobrenih standardov za varstvo in prezentacijo dediščine - za dobrobit javnosti: omogočanje ogleda, dostopa, vodenih obiskov, fotografiranja, ipd. Nekatere nacionalne zakonodaje (kot je npr. v Italiji) omogočajo ne le investiranja zasebnega sektorja, pač pa tudi zasebni odkup kulturne dediščine (za ustrezno, domnevam, dogovorjeno namembnost). učinki tehnološkega razvoja, pred vibracijami in udarnimi učinki, varovana naj bi bila pred onesnaženjem in možnimi naravnimi nesrečami. Robbov vodnjak leta 1751) pred Mestno hišo v Ijub-Ijani, restavratorska dela so pričela v letu 2005, postavitev kopije 16. novembra 2006, postavitev restavriranega originala v Narodno galerijo pa se pričakuje v letu 2008 Ker so pogoji za rehabilitacijo objekta ah spomenika po državah zelo različni, naj bi se izvedla družboslovna raziskava o družbenih in kulturnih potrebah določene skupnosti. Poleg tega naj bi študije upoštevale razvoj prometa, komunikacij, avdiovizualne tehnike, avtomatske obdelave podatkov ter drugih tehnologij kot tudi razvojne trende kulture in rekreacije, zato da bi lahko javnost uživala kulturno ali naravno dediščino, skladno z nje- Razstava ZVKD.S Restavratorskega centra o kopiji Robbo-vegn vodnjaka: http://www.rescen.si/index.php?id=15 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso Natalija Glaiar; Listine o kulturni dediščini ter obletnica LIN ESC A, str. 31-51 45 } IchJ WiMMBil - t mam Primer ~asebnega odkupa zaščitene dediščine v Italiji — Castello di Montegridolfo (Emiglia Romagna) z namembnostjo luksuznega hotela in manjših prodajaln-lokalov v sklopu grajskega kompleksa, v lasti modne oblikovalke Alberte Ferretti, (http://www.albertajerretti.com); http:// mvw. hotelphilosophj. netlpalazppviviani.htm V nacionalnem okviru naj bi bil ustanovljen tudt poseben fond za ogrožene predmete in objekte kulturne in naravne dediščine, priporoča se tudi ustanovitev posebnih skladov za dediščino "Cultural and Natural Heritage Funds" kot javnih agencij za povečanje namenskih finančnih virov. Možna pa je tudi ustanovitev "Posojilnega sklada" ("Loan Funds"), ki ga podpirajo tako javne ustanove kot zasebna kreditna podjetja (člena 55 in 59). Pri nacionalnem varovanju dediščine je izobraževalna in kulturna dejavnost zelo pomembna. Univerzam in drugim podobnim ustanovam se priporoča organiziranje stalnih tečajev, seminarjev in predavanj v povezavi z zgodovino umetnosti, arhitekturo, okoljem in urbanističnim načrtovanjem. Izobraževalne kampanije naj bi širile interes, javnosti v zvezi z nacionalno dediščino ter obveščale, kaj je bilo narejeno in kaj se lahko naredi za zaščito nacionalne dediščine. Vključeni naj bi bili vsi mediji, ob tem pa ne sme biti prezrt velik ekonomski in družbeni pomen kulturne in naravne dediščine. V javno delovanje naj bi bile vključene tudi prostovoljne organizacije za vzpodbujanje dela nacionalnih in lokalnih oblasti (le-te jih lahko tudi financirajo), sodelovanje naj zajame tudi lokalna zgodovinska društva, ter društva za prostočasne dejavnosti, in turistične organizacije (obiski, vodeni ogledi, ipd.). fpralMcn ¿toucntc« [ja&Ljann Heraldica Slovenka, Ljubljana; predhodno "Slovenski ščit" http://wivw.heraldica.si/index.php Slovensko rodoslovno društvo: http:/ / wivw2.arnes.si/ —natopi/ rod/ rod. htm Informacijski centri (muzeji, razstave) ipd. pa naj imajo vlogo razlagalca opravljenih del. Mednarodno sodelovanje predvideva sodelovanje članic, kot tudi mednarodnih in nevladnih organizacij glede varovanja, konservatorskih posegov, predstavitev ipd. naravne in kulturne dediščine. Multi- in bilateralno sodelovanje obsega: izmenjavo informacij in tehničnih publikacij, organizacijo seminarjev, zagotavljanje štipendij za študij, usposabljanje tehničnega ter operativnega osebja, omogočanje znanstvenega in tehničnega usposabljanja v tujini (prisotnost mladih strokovnjakov v velikih projektih); potrebna pa je tudi koordinacija znotraj držav članic pri dolgoročnih in velikih projektih. Iz prakse za prakso ARHIVI 31 (2008), št. 1 Natalija Glaiar: listine o kulturni dediščini ter obletnica UNHSCA, str. 31-51 8. Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženih spopadov, sprejeta v Haagu 14. maja 1954 (Convention for the Protection of Cultural Property in the Event of Armed Conflict with Regulations for the Execution of the Convention)28 ter Drugi protokol, sprejet v Haagu 1999 (Second Protokol).29 FLRJ je konvencijo sprejela v letu 1956 (Uradni list FLRJ, Št. 4/1956), drugi protokol pa Republika Slovenija v letu 2003 (Uradni list RS, št. 102/2003). Konvencija je najpomembnejši mednarodni dokument s lega področja. Zahteva zakonsko opredelitev kulturnih dobrin oz. premične in nepremične dediščine ter vključuje pripravo zavarovanja kulturne dediščine in izvedbo potrebnih ukrepov zavarovanja pred oboroženim spopadom že v mirnem času. Znak organizacije "Modri Ščit", ki skrbi %a izvajanje Haaške konvencije, ki je tudi znak za oznako in zaščito kulturne dediščine v primeru oboroženega spopada, (http:/ / www. ijla. org/ blueshieid. htm) Države naj bi se izogibale sovražnih dejanj v povezavi s kulturno dediščino. Konvencija tudi prepoveduje in preprečuje kraje, ropanje ah odni-jevanje kulturne dediščine ter vandalska dejanja. Drugi protokol (1999) konvencijo dopolnjuje z opredelitvami varstva in zaščite kulturne dediščine, uvaja nove ukrepe, določa nove kategorije kulturnih dobrin s posebno zaščito (s pomenom za vse človeštvo) in ustanavlja medvladni odbor odgovoren za spremljanje izvajanja obeh protokolov konvencije ter mednarodni Sklad za varovanje kulturne dediščine. Obširneje je liaaška konvencija opisana v ARHIVI, let. 29, št. 2, 2006, str. 269273.30 Odstranjevanje 'Židovskega arhiva' v Iraku iz poplavljene kleti Mukhabahrat-a, maj 2003, joto: Blueshieid Poročilo o Iraku je dostopno na: http://oi.uchicago.edu/01/lK.AQ/mela/Iraqijemsh A rchiveReport. htm 23 http://jjortal. unesco.org/en / ev.php - URL_ID= 15391 & UlU._DO=DO_TOPIC&URL_SECnON=2QLKtmI 29 http://portalunesco.org/en/ev.pbp-URli_ID-15207& URL_DO=DO„TOPiC&URl._SECnON=201 .htm! 30 Natalija Glaiar: "Drugi protokol haaške konvencije in Modri ščit", ARM IVI, let. 29, št. 2,2006, str. 269-273. ARHIVI 31 (2008). št. 1 ]/ prakse za prakso Natalija Glažar: Listine o kulturni dediščini ter obletnica UN ESC A, str. 31—51 47 Filmska in digitalna dediščina 14. Priporočilo za varstvo in zaščito filmov, sprejeto 27. oktobra 1980 (Recommendation for the Safeguarding and Preservation of Moving Images)11 Izhaja iz osnovne predpostavke, da so filmi izraz nacionalne kulturne identitete ter da so, zaradi svoje izobraževalne, kulturne, umetniške, znanstvene in zgodovinske vrednosti, sestavni del nacionalne kulturne dediščine. Dokument je bil potreben predvsem zaradi zagotovitve varstva občudjivega filmskega gradiva pred poškodbami, zaradi polnega upoštevanja avtorskih in sorodnih pravic,1- ter za mednarodno sodelovanje in nadalje za pomoč državam z omejenimi finančnimi viri. Definicija zajema tri pojme: a) "film" pomeni katerokoli zaporedje posnetkov na različne nosilce (ne glede na metodo zapisa ali vrste nosilca kot so film, trak ali disk) z ali brez zvoka, ki ob projekciji daje občutek gibanja, namenjeni pa so posredovanju in distribuciji javnosti ali narejeni za dokumentarne namene. In sicer v sledečih kategorijah: - kinematografska produkcija, - televizijske produkcije (ki jih ustvarijo televizijske hiše), video produkcija. b) 'pred-kopija' (ang. "pre-print material") oz. original negativ filma je nosilec za zapis gibljivih slik; gre za negativ ter intermediat (sestavljen iz internegativa ah interpozitiva), v primeru avdio-vizualnega gradiva pa gre za mas ter (pri analognem in digitalnem gradivu). Omenjena original in intermediat sta namenjena izdelavi kopij, c) "projekcijska kopija" je filmska kopija, ki je namenjena za prikazovanje v kinamatografih. 11 http://unesdoc.unesco.org/images/0011/001140/ 114029c.pd f# page=151 Universal Copyright Convention (UNESCO, 1952, revised 1971), Bern Convention for the Protection of Literary and Artistic Works (World Intellectual Property Organization, 1971), The International Convention for the Protection of Performers, Producers of Phonograms and of Broadcasting Organizations (1961). Delovni in skladiščni prostori Slovenskega filmskega arhiva (SVA) v Arhivu Republike Slovenije. Nacionalna produkcija so filmi, filmski ustvarjalci ali vsaj eden soustvarjalec, ki ima sedež ah stalno bivališče na teritoriju zadevne države. Zaradi občutljivosti filmske dediščine ter zaradi potrebne fizične zaščite je potrebno, da se filmi hranijo v uradno priznanih filmskih in televizijskih arhivih (če ne obstajajo pa prizadevati si za njihovo ustanovitev na nacionalni ali regionalni ravni), ter da se s filmi ravna skladno z najvišjimi arhivskimi standardi. 48 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso Natalija G lazar: Listine o kulturni dediščini ter obletnica UN ESC A, str. 31-51 Zagotovljen bi moral biti dostop do vseh del in informacijskih virov o filmskem gradivu," ki ga hranijo javne ali zasebne ncprofitnc organizacije, poleg tega bi morali doseči sodelovanje vseh subjektov vključenih v filmsko ustvarjanje, distribucijo ter hrambo filmov. Državam članicam se zato, med najpomembnejšimi ukrepi, priporoča zagotovitev ustreznih kadrovskih virov, opreme in finančnih virov za učinkovito varstvo in ohranitev filmske dediščine CELOVEČERNI FILM. DRAMA / f LAT t RE FILM. DRAMA Plakat filma Ljubljana je ljubljena (režiserja Matjaža KlopSča). V nacionalni filmski produkciji (ne glede na fizične lastnosti, nosilec zapisa ali namen izdelave) naj bi bila deponirana vsaj ena kompletna kopija filma najboljše kakovosti, po možnosti v obliki original negativ ('pre-print material' oz. original 33 Med vire običajno sodijo scenarij, snemalna knjiga, fotografije, scenografija, "resti", članki, kritike, propagandni material, itd. M Med ukrepi Se priporoča tudi npr. prostovoljne sporazume 7. lastniki pravic /.a depozit filmov, pridobivanje filmov z nakupom ali donacijo ali s predpisanim sistemom obveznega depozita z ustrezno zakonodajo. negativ). Uradno priznani arhivi morajo zagotoviti, da sta dostop in uporaba filmskega gradiva v skladu z določili nacionalne zakonodaje o avtorskih pravicah in ob upoštevanju zaščite igralcev, producen tov zvočnih zapisov in televizijskih programov. V tem kontekstu je v prostorih uradno priznanih arhivov dovoljen ogled projekcijske kopije omejenemu številu oseb za izobraževalne in raziskovalne namene, ob pogoju da to ne sproža poškodb materiala.35 Uradno priznani arhivi lahko za stroške svojih storitev uporabnikom zaračunajo upravičeni strošek. Vsaka država pa določi valorizacijske kriterije, na osnovi arhivske stroke, za določanje filmov, ohranjenih za zanamstvo, vključno s kratkotrajnimi posnetki, če imajo izjemni dokumentarni značaj.36 Posebna so tudi določila za tuje producente o prostovoljnem depozitu v uradnih arhivih, če je bil film tam javno distribuirán ter v jeziku doričnega naroda. Ustanove zadolžene za hrambo filmske dediščine morajo: a) vzpostaviti in narediti dostopno nacionalno filmografijo, kataloge vseh kategorij filmov in njihovih opisov ter, kjer je možno, vzpostaviti standardizacijo kataložnega sistema, b) zbirati, ohranjati ter za raziskovalne namene omogočati dostop do gradiva ustanov, osebnih in drugih dokumentov, ki dokazujejo izvor, produkcijo, distribucijo ter projekcijo filmov, c) ohranjati v dobrem stanju opremo, ki ni več v splošni uporabi (vendar je potrebna za reprodukcijo in projekcijo ohranjenega filmskega gradiva), obenem pa zagotavljati prenos filmov na nove nosilce, ki omogočajo njihovo reprodukcijo in projekcijo, d) zagotavljati strogo izvajanje standardov za hrambo (skladiščenje), varovanje, matenalno varstvo in kopuanje filmov, c) kolikor je mogoče izboljševati tehnično kakovost in pogoje za dolgoročno ohranitev filmov (za hrambo in reprodukcijo). Zaželeno je tudi svetovanje zasebrum ustanovam in zasebnikom za zagotovitev ustreznih tehničnih pogojev za hrambo oz. spodbujanje za predajo filmov v hrambo uradno priznanim arhivom. Poudarjene so tudi dejavnosti za javno informiranje, predvsem tistih, ki so vključeni v snemanje in 35 Filmski material v depozitu se ne sme uporabljati v noben drug namen. 3r' Medtem, ko filmi 7. izobraževalno, kulturno, umetniško, znanstveno in zgodovinsko vrednostjo, morajo biti hranjeni na prioritetni osnovi (selekcija pa mora temeljiti na najširšem možnem soglasju). ARHIVI 31 (2008), št. i Iz prakse za prakso Natalija C i laž ar: Listine o kulturni dediščini ter obletnica UNHSCA, str. 31-51 49 distribucijo filmov - nujnost zavedanja o potrebnem sodelovanji! vseh vključenih za (materialno) varstvo in ohranjanje filmov. Širšo javnost pa je potrebno seznanjati z izobraževalnim, kulturnim, umetniškim, znanstvenim in zgodovinskim pomenom filmov. Organiziran naj bi bil izobraževalni program za materialno varstvo in restavriranje filmov. Pristojne mednarodne in nevladne organizacije naj bi stimulirale mednarodno sodelovanje z namenom opisanih prizadevanj. Običajna je izmenjava informacij o metodah in tehnikah za varstvo filmskega gradiva ter ugotovitve raziskav, kot tudi organizacija nacionalnih in mednarodnih izobraževalnih tečajev, prizadevanja za standardizacijo metod katalogizacije ter določanje pooblastil v zvezi z urejanjem avtorskih pravic (skladno z mednarodnimi in nacionalnimi zakonskimi določili) in izposojo filmskih kopij drugim arhivskih ustanovam, izključno za raziskovalni in izobraževalni namen. Sodelovanje omogoča deželam v razvoju, da sodelujejo pri mednarodnih programih za vzpostavitev infrastrukture za varstvo filmske dediščine, še posebej se izpostavlja tehnično sodelovanje. Z mednarodnim sodelovanjem se omogoča dostop tudi do tistih filmov, hranjenih v priznanih arhivih ah kot depozit, ki se nanašajo na zgodovino kulture druge drŽave (možna je tudi izročitev izdelanega originala ali projekcijske kopije). Podobno se spodbuja tudi zasebnike ter ustanove, da izročijo filmsko gradivo v depozit priznanim arhivom (bodisi original ali projekcijske kopije). Izdelavo kopij financira organizacija, ki jih želi imeti. Za dežele v razvoju pa je za filme o njihovi kulturi posebej poudarjena ustrezna, znižana, cena kopiranja v javnih arhivih drugih držav. Posebno sodelovanje je potrebno tudi v primeru izgube dediščine v kakršnih koli okoliščinah, še posebej kolonialne ah tuje okupacije države. 15. Listina o varstvu digitalne dediščine, sprejeta 15. oktobra 2003 (Charter on the Préservation of Digital Héritage)3? Nastala je ob zavedanju, da dokumentarna dediščina, informacijski viri in kreativno izražanje vedno bolj nastajajo, se širijo, so dostopni in ohranjeni v digitalni obliki — in s tem nastaja nova "digitalna dediščina". Skupna platforma za razpravo o teh problemih pa sta UNESCO programa 'Informacija za vse' ("Information for AU") ter 'Spomin družbe' ("Memory of the World"). Dostop do tovrstne dediščine bo nudil širše možnosti za ustvarjanje, širjenje ter izmenjavo znanj med vsemi narodi. Zaradi rizika ohranitve za sedanje in bodoče generacije pa je treba urgentno izpostaviti problem digitalne dediščine v svetovni razsežnosti. Ta namreč zajema edinstvene vire človeškega znanja ter izraznosti, tako s področja izobraževanja, znanosti, upravnih virov, kot tudi tehničnih, pravnih, medicinskih in drugih vrst informacij, ustvarjenih v digitalni obliki ah spremenjenih iz analogne v digitalno obliko. Digitalna gradiva zajemajo besedila, podatkovne zbirke, fotografije in filme, zvočne posnetke, grafike, spletne strani in programske opreme — in sicer, v širokem obsegu raznolikih formatov. Mnogi tovrstni viri imajo trajno vrednost in pomen, zato tvorijo dediščino, ki jo je potrebno ohraniti za bodoče generacije. Obstajajo lahko v različnih jezikih, kjerkoli na svetu, na katerem koh področju človeškega znanja in izražanja (člen 1). Digitalna informacija se ohranjanja zaradi javne dostopnosti, iz tega razloga naj bi bilo gradivo digitalne dediščine (še posebej s področja javne domene) dostopno brez nepotrebnih omejitev. Istočasno pa bi morale biti občudjive in osebne informacije varovane. Izraženo je tudi želeno sodelovanje držav članic z ustreznimi organizacijami in institucijami pri pobudi za tvorbo pravnih in praktičnih okohj, ki v največji meri omogočajo dostopnost digitalne dediščine. Prizadevali naj bi si za uveljavitev pravičnega ravnotežja med, na eni strani, legitimnim! pravicami usnrarjalcev ter dnigih nosilcev pravic in, na drugi strani, interesa javnosti za dostop do digitalne dediščine (člen 2), Faktorji, ki prispevajo k tveganju za izgubo digitalne dediščine so: hitro zastaranje strojne in pro- 37 http://portil.unesco.org/cn/e v.pbp-URLJD=1772Î &. URL_DO=DO_TOPlC&URL SECTION=20l.html 61. mednarodni FL4F kongres v Ljubljani 2005 (http://wniw.fiajlongress.org/) 50 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso Natalija Glažar: Listine o kulturni dediščini ter obletnica UNESCA, str. 31-SI gramske opreme, pomanjkanje razpoložljivih virov, odgovornosti in metod za ohranjanje in varstvo digitalnih zapisov ter pomanjkanje potrebne zakonodaje. V vladah (tj. državnih upravah) in drugih institucijah je bil do sedaj digitalni razvoj prebiter in predrag, da bi lahko hkrati pravočasno razvili tudi strategije varstva. Poleg tega nt bila v celoti zajela ogroženost ekonomskih, družbenih, intelektualnih in kulturnih potencialov dediščine - ki so 'gradbeni stebri prihodnosti' (člen 3). UNESCO listina ugotavlja, da je evidentna potreba po akciji in ukvarjanju s temi vprašanji, drugače bo izguba digitalne dediščine neizogibna in pospešena. Digitalna dediščina naj bi bila ohranjena in bila dostopna tako, da bi predstavljala vse narode, kulture in jezike (člen 7). Potrebno je spodbujanje pravnih, ekonomskih in tehničnih ukrepov, kot tudi dvig zavesti in informiranje, alarmiranje ustvarjalcev politik ter povečanje občutljivosti splošne javnosti — in sicer, tako s strani potencialnih tvorcev digitalnih medijev, kot s strani izvajalcev hrambe. Člen 5 v listini izpostavlja pomembnost celotnega življenjskega cikla informacije — za ohranitev digitalne dediščine morajo biti ukrepi v celem ciklu od nastanka do dostopa. Dolgoročna hramba začne z oblikovanjem zanesljivega sistema in postopkov, ki bodo ustvarili verodostojne in nespremenljive digitalne objekte. Razvoj strategij in politik bi moral upoštevati: raven urgentnosti, lokalno stanje, razpoložljiva sredstva ter bodoče projekte. Pri postaviti skupnih standardov, kompatibilnosti ter delitvi virov naj bi sodelovali nosilci avtorskih pravic in sorodnih pravic ter drugi deležniki (oz. zainteresirani). Glede vprašanj kaj trajno ohraniti je jasno podana usmeritev, da ima 'digitalno nastalo gradivo' prednost, odločitve za valorizacijo pa morajo temeljiti na določenih načelih, politikah, postopkih in standardih. Med državami obstajajo sicer razlike v načelih valorizacije, glavno merilo za ohranitev digitalnega gradiva pa je njihov pomen m trajna kulturna, znanstvena, dokazna ali kaka druga vrednost (člen 7). Članice potrebujejo ustrezen pravni in institucionalni okvir - nacionalna politika varstva na) bi zajela arhive, knjižnice (depozit), muzeje in druge javne zbirke. Potreben je pravni in tehnični okvir za zagotovitev verodostojnosti, ker je bistveno da se preprečijo manipulacije ali namerite spremembe digitalne dediščine. Oba zahtevata, da so vsebina, funkcionalnost datotek in dokumentacija vzdrževani do take mere, da lahko zagotovijo verodostojen dokument, DrŽave članice bodo določile eno ali dve agenciji (oz. ustanovi) pristojni za koordinacijo, z namenom ohranitve digitalne dediščine. Delitev nalog in odgovornosti naj bi te- meljila na obstoječih vlogah in strokovnemu znanju. Ukrepi naj bi zajemali naslednje: a) za ohranitev digitalne dediščine je treba vplivati na razvijalce strojne in programske opreme, raznolike ustvarjalce, založnike, tvorce in distributerje digitalnega gradiva, kot tudi druge partnerje zasebnega sektorja, da sodelujejo z nacionalnimi knjižnicami, arhivi, muzeji in drugimi organizacijami za dediščino, b) razvijati usposabljanje in raziskovanje ter izmenjavo izkušenj in znanj med ustanovami ter strokovnimi združenji s tega področja, c) spodbujati univerze in druge raziskovalne organizacije - javne in zasebne, da zagotovijo ohranitev raziskovalnih podatkov, V členu 11 je poudarjeno sodelovanje - ohranitev digitalne dediščine namreč zahteva vztrajna prizadevanja s strani vlad, ustvarjalcev, založnikov, ustreznih industrij in dediščinskih ustanov. Poleg tega se urgentno zaproša različne industrije, založnike in medije množičnega komuniciranja, da pripomorejo k promoviranju in delitvi veščin ter tehničnega strokovnega znanja. Danes soočeni s trenutno digitalno delitvijo v svetu naj bi okrepili tudi mednarodno sodelovanje in solidarnost, da bi s tem omogočili vsem državam ustvarjanje, širjenje, ohranitev in kontinuiran dostop do njihove digitalne dediščine. S pospeševanjem izobraževanja, usposabljanja, dogovorov za delitve virov in s širjenjem raziskovalnih rezultatov ter dobre prakse se bo vsem omogočil dostop do tehnik digitalne hrambe. Odgovornosti, ki jih prevzema UNESCO pa so sledeče: a) vključiti načela listine v delovanje organizacije m svoje programe ter promovirati uresničevanje listine v sistemu Združenih narodov ter v medvladnih in mednarodnih nevladnih organizacijah, b) delovati kot referenčno mesto in prostor za razpravo o teh problemih med državami članicami, medvladnimi organizacijami, mednarodnimi nevladnimi organizacijami, civilno družbo in zasebnim sektorjem, c) utrjevati sodelovanje, dvigati zavest, predlagati etične, pravne in tehnične usmeritve in d) po obdobju šestih let izkušenj in uresničevanja listine odločiti, ali so potrebni nadaljnji pravni instrumenti za ohranitev digitalne dediščine (člen 13). V drugem delu članka, objavljenim v naslednjih Arhivih, bodo predstavljene UNESCO konvencije in priporočila za izvoz in uvoz, za nesnovno kulturno dediščino in kulturne izraze ter za zgodovinska območja in muzeje. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso Natalija Ghžan Listine o kulturni dediščini ter ubit Unca L) NES CA, str. 31—51 51 Viri in literatura UNESCO Legal Instruments; Standard-Setting Instruments na: http://portal.unesco.org/ Memory of the World Programme and Register na: http://portal.unesco.org/ 61. RAF kongres v Ljubljani 2005 (h t tp: / / www.fiafcongress.org/) Natalija Glažar: "Drugi protokol haaške konvencije in Modri ščit". Arhivi 29 (2006), št 2, str. 269-273. Blue Shikl Organisation (h ttp: / / www. i tla. org/blucshield. h tm) "Visoke ocjene obnovi grada", Slobodna Dalmacija, 28. 10. 2004. (http://arhiv.slobodnadalmacija.br/20041028/ kultura04.asp) http://www.park-skocjanskc-jame.si/ Zusammenfassung URKUNDEN ÜBER DAS KULTURERBE UND UNESCO-JUBILÄUM Anlässiich des 60-jährigen UNES CO-Jubiläum s wird in dem Beitrag die Tätigkeit der Organisation und ein Überblick über die wichtigsten, in diesem Zeitraum von der UNESCO ausgestellten Dokumente dargestellt. Das Hauptgewicht hegt auf Dokumenten des Weltkulturerbes (insgesamt 15), somit auf Konventionen, Empfehlungen, Beschlüssen und Urkunden, die den Schutz des Filmerbes, des digitalen Erbes, des beweglichen Kulturguts und der bedrohten Kulturgüter als auch Grundsätze der internationalen kulturellen Zusammenarbeit und den internationalen Austausch von Kulturgütern umfassen. Außerdem wird auch die Konvention zum Schutz des Kultur- und Nalur-erbes der Welt aus dem Jahr 1972 und die Empfehlung zum Schutz des Kultur- und Naturerbes auf nationaler Ebene beschrieben. Knapp dargestellt wird auch die Haager Konvention zum Schutz von Kulturgut bei bewaffneten Konflikten (1954) und deren zweites Protokoll (1999). Wegen des großen Umfangs umfasst die Übersicht jedoch nicht alle bestehenden UNESCO-Urkunden zum Schutz des Kulturerbes. In einem künftigen Beitrag werden nämlich noch Dokumente über Export und Import des Kulturerbes, über das immaterielle Kulturerbe und kulturelle Au s druck form en sowie über historische Stätten und Museen behandelt. 52 17. prakse za prakso ARHIV] 31 (2008), št- 1 Utrinek zotvoritve razstave "Kranjski deželni privilegij 1338-1736" (foto: Roman Marinko). Arhivi 31 (2008) št. 1, str. 53-57 Iz prakst /, i prakso 53 t.04 Strokovni članek UDK 930.253:069(497.4Nova Gorica) Prejeto: 19. 5. 2008 Arhivsko gradivo iz Goriškega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici IVANKA URŠIČ arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Trg E. Kardelja 3, SI-5000 Nova Gorica e-pošta: ivanka.ursic@pa-ng.si IZVLEČEK V prispevku je predstavljen potek izročanja in prevzemanja arhivskega gradiva — Goriški muzej ga je izročil Pokrajinskemu arhivu v Novi Gonci. Avtorica se dotika zgodovine Goriškega muzeja in s tem poskuša odgovoriti na tprašanjt, zakaj je muzej hranil arhivsko gradivo. Sledijo predstavitev prevzemanja arhivskega gradiva, opis vsebine in količine posameznih zbirk ter načrt dela s prevzetim gradivom, KLJUČNI i BESEDE: Goriški muzej, Pokrajinski arhiv v Novi Gonci, izročanje in prevzem arhivskega gradiva, Zbirke, muzealije ABSTRACT ARCHIV.4L MATERIAL FROM THE GORlSKA REGIONAL MUSEUM AT THE REGIONAL ARCHIVES IN NOVA GORICA In the paper, the procedure of transf er and acquisition of archives Jmm the Goriška Regional Museum to the Regional Archives in Nova Gorica is discussed. The author touches upon the history of the Goriška Regional Museum and tries to provide an answer as to why the archives were kept by the museum. The author describes the transfer of the archives from the museum to the Regional Archives and continues by describing the contents of the transferred archival records, size of the individual collections and the plan for work that has been or is yet to be done on the records that have been transferred to the Regional Archives in Nova Gorica. KEY WORDS: Goriški Regional Museum, Regional Archives in Nova Gorica, transfer and acquisition of archives, collections, museum objects 54 ARHIVI 31 (2008), si. 1 1?. prakse v.a prakso Ivanka Uršič: Arhivsko gradivo i/ tonskega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, str 53-57 Dogovor arhiva in muzeja o izročitvi oz. prevzemu arhivskega gradiva Zc pred dvajsetimi teti so potekali pogovori med ustanovama o predaji arhivskega gradiva. Arhiv je takrat pripravil dopis, v katerem je predlagal, da bi s k up a | pregledali gradivo in se dogovorili za prevzem. Arhivski delavci so menili, "da bi uresničitev te pobude glede na ustrezne skladiščne prostore, S katerimi so razpolagah, omogočila optimalno ohranitev gradiva, kot tudi dostopnost, uporabo v znanstvene in kultume namene, kar je naš skupni cilj in poslanstvo".1 Dopis je doživel v Goriškem muzeju odpor in pogovori so zastali. Na 5. seji sveta Goriškega muzeja 27. februarja 2003 na gradu Kromberk so razpravljali o problematiki arhiva NOB in menili, da je potrebno arhivsko gradivo oddati ustanovi, ki se s tem strokovno ukvarja. Rečeno je bilo, da Pokrajinski arhiv v Novi Gorici ustrezno skrbi za arhivsko gradivo. Na omenjeni seji je bil sprejet sklep s to vsebino: "Načeloma izročimo Pokrajinskemu arhivu vse originalno arhivsko gradivo, pri čemer so izločene muzealije. Glede spominskega gradiva se Goriški muzej in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici dogovorita."- Omenjeni sklep je bil tako za naš arhiv kot za arhivsko stroko nasploh pomemben, saj pomeni dodatno potrditev, da mora za arhivsko gradivo, ki je pomemben del naše kulturne dediščine, skrbeti le strokovno usposobljena in za to organizirana služba, 15. maja 2003 smo se na pobudo Goriškega muzeja sestali predstavniki obeh ustanov in se dogovorili o poteku izročanja in prevzemanja arhivskega gradiva.-1 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici je nato v obdobju od leta 2003 do 2007 prevzel od Goriškega muzeja približno 86 metrov arhivskega gradiva. Prevzetega gradiva je precej več, kot je bilo najprej dogovorjeno. Zakaj je Goriški muzej hranil arhivsko gradivo Za pojasnitev tega, za arhiv zelo pomembnega dogodka, je potrebno poseči nekoliko nazaj. Po vojni so na našem območju najprej prevzeli skrb za arhivsko gradivo organi goriškega okrožja. ' Dopis Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, poslan (.ionskemu muzeju. Nova Gorica, 18 4. 1988. - Zapisnik 5 seje sveta Goriškega muzeja, 27. 2. 2003. -1 Zajusnik o sestanku in dogovoru predstavnikov Goriškega muzeja in Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Solkan. 15. 5. 2003. V letih od 1945 do 1947 je vodil referat za arhive in kulturno dediščino Ludvik Zorzut in s svojim delom poskušal nadaljevan prizadevanja nekdanjega Muzejskega društva v Gorici. Ze na 5. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici 8. in 9. oktobra 1948 je bila izražena želja, da bi v Novi Gorici ustanovili podružnico zgodovinskega društva za Slovenijo ter tudi študijsko knjižnico in muzej Z arhivom. Zeljo so slovenski zgodovinarji ponovili tudi na zborovanju v Celju (od 2. do 4. aprila 1950). Okrajni ljudski odbor Gorica je z odločbo dne 5. septembra 1952 ustanovil okrajni muzej, njegova naloga pa je bila zbirati arheološki, narodopisni, prirodopisni, zgodovinski in umetniški material ter druge predmete in gradivo iz NOB.4 L januarja 1952. leta je dobil okrajni muzej tudi svojega prvega upravnika, Ludvika Zorzuta, ki je že od leta 1949 kot referent za muzej pri oblastnem odboru za Goriško vodit priprave za ustanovitev muzeja — sprva za celotno Primorsko, potem pa za takratni okraj Gorica.5 Zakonska določila so preprečevala združevanje muzejske in arhivske službe, vendar je muzej v začetnem obdobju kljub temu deloval rudi na arhivskem področju; to dokazuje takratno ime Okrajni muzej in arhiv. Muzej je poleg muzejskega zbiral rudi arhivsko gradivo. V prvi muzejski topo-¡^rafiji Goriške avtorja Ludvika Zorzuta najdemo skupaj evidentirane materialno kulturo in pisane vire. Po novem arhivskem zakonu (iz leta 1966) je za arhivsko dediščino skrbel arhivski oddelek pri občinski skupščini v Novi Gorici. Arhivsko gradivo se je iz gradu Kromberk preselilo na sedež novogo-riške občinske uprave. Muzej je obdržal še gradivo iz druge svetovne vojne. Kljub veljavni zakonodaji so muzejski delavci nadaljevali zbiranje arhivskega gradiva. Opravili so nekaj topografskih terenskih raziskav: zbiranje podatkov za topografijo NOB Krasa od leta 1957 do leta 1960, referat za spomeniško varstvo, ki je od 1957 do konca 1961 deloval pri Goriškem muzeju je z rednimi raziskovanji na terenu ustvaril spomeniško topografijo na območju delovanja Goriškega muzeja, hkrati pa je ta referat skupaj z referatom NOB v obdobju od leta 1960 do leta 1963 izdelal topografijo NOB na območju občin Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica in Tolmin/' 4 Manišie: Srebrni jubilej Goriškega muzeja, sir 19 ^ Marušič: Goriški muzej. str. 89. 6 Marušič: Goriški muzej, 1968. str. 92. iz prakse za prakso ARHIVI 31 (2(108), št. 1 Ivanka Llršič: Arhivsko gradivo o. Goriškega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, str. 53-57 55 Najobsežnejše pa so bile zbirki gradiva iz druge svetovne vojne ter zbirka spominov za obdobje med obema vojnama in druge svetovne vojne. Posebno zbirko je predstavljalo gradivo, ki ga je začel zbirati dr. Branko Marušič, dolgoletni ravnatelj muzeja. Muzej je oblikoval tudi bogato zbirko razglednic in fotografij, zbirko plakatov, zemljevidov, tiska, vabil, izkaznic ... Goriški muzej je imel najprej štin muzejske zbirke: v gradu Kromberk, v Tolminu, rojstno hišo Simona Gregorčiča na Vršnem ter v '['renti, Z leti so nastale še dnige muzejske zbirke: na Dobrovem v Brdih, na Sveti gori, v Štanjelu, Lipici, To maju ... Ustvarili so tudi obsežno zbirko fotokopij različnega gradiva; te predstavljajo pomemben vir informacij. Za goriški prostor je bilo dolgo časa značilno, da je bil muzej bolj znan kot arhiv in tudi zato se je tam zbiralo, zlasti gradivo iz obdobja dnige svetovne vojne, ki so ga obiskovalci prinašali v dar ali ponudili v odkup. Kronologija prevzemanja arhivskega gradiva in opis njegove vsebine Na prvem sestanku je bilo dogovoqeno, da Goriški muzej priskrbi arhivu fotokopijo dela popisa gradiva t i. Marušičeve zbirke. Fotokopija večjega dela popisa te zbirke je že bila v arhivu. Dogovorjeno je bilo tudi, da bodo v muzeju postopoma pripravljali arhivsko gradivo za izročitev, arhiv pa bo to prevzemal po fazah, glede na količino pripravljenega gradiva, V mesecu avgustu 2003 je arhiv poslal predlog seznama arhivskega gradiva iz t. i. Marušičeve zbirke, ki bi prišel v poštev za prevzem, izročanje oz. prevzemi gradiva so nato potekali v več fazah. Začelo se je konec leta 2003. Takrat smo prevzeli del Zbirke gradiva NOB. ki vsebuje gradivo oblastnih organov, političnih organizacij, vojaških enot ter zapuščine posameznikov iz obdobja 1942—1947, posamezni dokumenti segajo tudi do leta 1981. Zbirka obsega nekaj več kot 7 metrov dokumentov. Zbirka je že bila natančno popisana. Ob kontrolnem pregledovanju prevzetega arhivskega gradiva pa smo ugotovili in zabeležili nekatere razlike glede na obstoječi popis. V juliju 2006 je muzej izročil nov del arhivskega gradiva. Prevzet je bil preostali del gradiva zbirke NOB. Predano je bilo vse arhivsko gradivo, ki so ga hranili v depoju v Solkanu. Med prevzeum gradivom je bilo tudi veliko popolnoma neurejenega in nepopisanega; to bo potrebno strokovno obdelati. V arhivu smo pridobili tudi zbirko arhivskega gradiva, ki vsebuje dokumente upravnih in pravosodnih organov, zemljiških gosposlev, šolskih ustanov, gospodarstva, društev, oseb, družin in rodbin. Poimenovali smo jo Zbirka arhivskega in dokumentacijskega gradiva, v muzeju in arhivu je znana kot "MantŠiČeva zbirka", obsega 14 metrov gradiva in sega v glavnem v 19. in 20. stoletje, posamezni dokumenti pa so tudi iz 18, in 21. stoletja. Tudi ta zbirka je v celoti popisana. Na začetku je popis zelo sistematičen in temu je primerna tudi ureditev gradiva; v nekaterih primerih je gradivo le delno popisano. Po vsebini je zbirka zelo pestra. Za ponazoritev del seznama arhivskega gradiva: Škatla i 1. Proglas Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. S. 11. 1918 2. Volitve v Trstu 1873: poročilo o volilnem shodu v Ri>-janu, popravljene volilne liste, dodatek k volilnim listam 3. Vabila na prireditve gpnške čitalnice (iz zapuščine dr. Franca Kosa) 4. Vabilo na Gregorčičevo slavje v Prvačini leta 1885 (¿z Zapuščine dr. Franca Kosa) 5. Padarska knjiga 6. Del urbarja (izvor. Žvanut, Lozjce) 7. Dva rokopisa Jurija Grabrijana 8. Odmera tlake rihemberškega gospostva iz leta 1845 9. Tepak za otvoritev briškega vodovoda 10. Plakat za 100-letnico sežanskega tabora V celoU je bila izročena tudi Topografija NOB. ki obsega 8,4 metra gradiva. Zajema zapise o dogajanju med NOB, ki so nastali v letih 1948-1954 in govorijo o dogodkih in osebah obdobja druge svetovne vojne po posameznih krajih, pokrajinah, vojaških enotah. Zbirko smo tehnično opremili v škatle, izdelane po naročilu za ustrezen polovični fonnat A4. Znotraj škatel je gradivo urejeno po abecednem redu poimenovanih enot. Zbirka spominov in drugega dokumentarnega gradiva obsega dobrih 21 metrov gradiva. Vsebuje zapise spominov iz obdobja med vojnama, zlasti pa tz druge. Zbirko so v muzeju natančno popisali in obsega 26.077 inventarnih enot. Inventarna enota vsebuje inventarno številko, zapis avtorja, opis enote, signaturo, datum prejema in vpisa, dobavitelja, način dobave, opombe. V Zbirki fotokopij gradiva NOB je večinoma gradivo iz nekdanjega arhiva Inšututa za zgodovino delavskega gibanja. Tedanja kustosinja Slavica Plahuta je naročila fotokopije iz različnih fondov iz obdobja NOB. Gradivo je bilo verjetno namenjeno zbiranju podatkov za njeno publikacijo Srednje primorsko okrožje 1941—1945, Nova Gorica, 1981. 56 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso Ivanka Uršič: Arhivsko gradivo iz Goriškega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, str. 53-57 Nekaj fotokopij je tudi iz Vojnega arhiva v Beogradu, arhiva Ministrstva za notranje zadeve, Zgodovin s ko-diplomatskega arhiva ministrstva za zunanje zadeve Republike Italije. Ob prevzemu je bilo gradivo spravljeno v 69 različno obsežnih škatel. Po strokovni obdelavi, pri kateri je šlo v tem primeru le za tehnično opremljanje in preureditev zaradi varčevanja s prostorom na arhivskih policah, se je obseg gradiva zmanjšal za 5 arhivskih škatel. Pripravljen je tudi okviren popis gradiva z navedbo fondov, iz katerih je bilo gradivo, ki je bilo fotokopirano. Dela arhivskega gradiva, ki smo ga prevzeli, ni bilo mogoče brez strokovne obdelave uvrstit! v nobeno od prej naštetih zbirk, zato smo obsežni sklop poimenovali kar Razno gradivo. Tega je za 16 metrov. Med prevzetim gradivom je bilo tudi 10 neurejenih škatel gradiva, ki je nastalo na Tolminskem, Idrijskem in Cerkljanskem — Tolminsko gradivo iz Goriškega muzeja. Po dogovoru s Tolminskim muzejem je bilo rudi to izročeno arhivu. Gradivo je sedaj že urejeno in popisano. Vsebuje številne enote, med njimi so gradivo vojaških enot, političnih in oblastnih organizacij, komisij, zbirke gradiva posameznikov, zbirke spominov, kronike NOB in Šol. Časovno sega gradivo v obdobje od leta 1936 (karabinjerska postaja Slap ob Idrijci) do leta 1979 (Občinska konferenca SZDL Tolmin), glavnina gradiva pa je iz obdobja druge svetovne vojne. V prostorih Goriškega muzeja v Ajdovščini so konec leta 2006 odkrili še novo količino arhivskega gradiva. Za del je bilo mogoče Že vnaprej pnbližno določiti nekatere fonde; Marija Kenda - Majda, Stipe Štekar, Svetozar Križaj, Cvetka Mrak, dr. Klemeni jug, Lavo Čermelj, Zveza rezervnih vojaških starešin Ajdovščina, gradivo Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe, Okrajni odbor nekdanjih aktivistov Osvobodilne fronte Ajdovščina. Za večino preostalega pa je bilo ugotovljeno, da je bilo vzeto iz posameznih zbirk, ki jih je ustvaril Gonški muzej in m bilo vrnjeno na mesto, na katero bi po razporeditvah in popisih spadalo. To je gradivo, s katerim bo treba dopolniu vrzeli v posameznih zbirkah, ki jih je naš arhiv že prevzel. V Ajdovščini prevzetega gradiva je bilo za 16,6 metrov. Načrtovano delo na zbirkah iz Goriškega muzeja Že med prevzemanjem smo sproti opravljali kontrolni pregled tistega gradiva, ki je bilo popisano in zabeležili vsa odstopanja. Del gradiva smo tehnično uredili, spravili v posebne škatle in opremili z naslovom. Ze v minulem letu smo začeli pregledovati obsežen sklop z naslovom Razno gradivo. Ugotovili smo, da je v njem zelo raznovrstno gradivo, tudi usto, ki smo ga pn kontrolnem pregledu pogrešali. Strokovna obdelava na tej stopnji ne vključuje podrobnega urejanja gradiva, ampak le tehnično opremljanje in evidentiranje v obliki določanja fondov, ko gre za raznovrstno gradivo. Natančen pregled vsega prevzetega arhivskega gradiva bomo lahko imeli Šele po strokovni obdelavi, in tega se resnično veselimo. Ker del prevzetega gradiva Še nima ustreznih pripomočkov za uporabo, bo potrebno izdelau popise, da bo gradivo lažje dostopno raziskovalcem in drugim uporabnikom. Prevzeto arhivsko gradivo pomeni obogatitev za nase fonde in zbirke, saj vsebuje številne dragocene dokumente, ki bodo zanesljivo pritegnili raziskovalce in ljubitelje zgodovine, ki sicer v vedno večjem številu obiskujejo naš arhiv. S pridobljenim gradivom bomo lahko dopolnili vrzeli v nekaterih fondih, ki jih hranimo v arhivu, a so bili osiromašeni za dokumente, ki so bih iz fondov izvzeti kot muzcalije. Potrebno je opozoriti, da predstavlja izročeno gradivo glavnino celotnega arhivskega gradiva muzeja. V muzeju pa ostaja še bogata zbirka razglednic krajev, fotografij, izkaznic, plakatov, časopisov in drugih tiskov ... Že ob prevzemanju, posebej pa ob pregledovanju in strokovni obdelavi gradiva iz muzeja se zastavlja vprašanje, kako doloati, kaj je arhivsko gradivo in kaj muzealija. Na to vprašanje je poskušala že večkrat odgovonti tako muzejska kot arhivska stroka, a dokončnega odgovora še nimamo. Zadovoljstvo izročitelja in prevzemnika Goriškemu muzeju lahko izrečemo priznanje, ker nam je izročil večino arhivskega gradiva; upamo, da bo to zgled tudi drugim ustanovam zunaj arhivov, ki še hranijo arhivsko gradivo. Gradivo sva prevzemala Jurij Rosa 111 Ivanka Uršič. Za sodelovanje se zahvaljujeva Andreju Ma-lniču, direktorju Goriškega muzeja, in zgodovinarki in kustosinji Nataši Nemec. ARHIVI 31 (2008). št. 1 17. prakse za prakso Ivanka Uršič: Arhivsko gradivo iz Goriškega muzeja v Pokrajinskem arhivu v Novi t ionci, str. S3-57 57 Viri in literatura Viri Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: Zbirka dokumentarnega gradiva Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Marko Vuk, tehnična enota 1, arhivska enota 5. Literatura Marušič, Branko: Srebrni jubilej Goriškega muzeja. Primorska srečanja (1977), št, 5, str. 19. Marušič, Branko: Goriški muzej. Goriški zbornik. Ljubljana: Delavska enotnost, 1968, sir. 89. Zusammenfassung ARCHTVGUT AUS DEM MUSEUM GORICA IM REGIONALARCHIV VON NOVA GORICA In dem Beitrag wird der Ablauf der Ubergabe und Übernahme des Archivguts aus dem Museum Gorica in das Regionalarchiv von Nova Gonca dargestellt. Die Verhandlungen über die Übergabe des Archivguts hatten bereits vor 20 Jahren begonnen, zu einer Vereinbarung war es am 15. Mai 2003 auf der Grundlage eines Beschlusses des Fachrats des Museums Gorica gekommen. Das Museum übergab sodann von 2003 bis 2007 dem Regionalarchiv in Nova Gorica ungefähr 86 Laufmeter Archivgut. Für den Raum von Gorica war lange Zeit bezeichnend, dass das Museum bekannter war als das Archiv und dass sich im Museum auch deshalb von Besuchern geschenktes oder zum Kauf angebotenes Material vor allem aus der Zeit des Zweiten Weltkriegs angesammelt hatte. Das übernommene Archivgut enthält folgende Sammlungen: Material Sammlung des Volksbefreiungskampfes, Sammlung von Archiv- und Schriftgut, Topografie des Volks Befreiungskampfes, Sammlung von Erinnerungen und sonstigem Schriftgut, Sammlung von Fotokopien des Volksbcfreiungskampfes und Diverses. Ein genaues Verzeichnis des übernommenen Archivguts wird erst nach dessen fachlichen Bearbeitung angefertigt. Das übernommene Archivgut bedeutet eine Bereicherung der Are hivbestände und Sammlungen. Mit ihm werden Lücken in einigen Beständen des Regionalarchivs ergänzt, in denen Dokumente fehlten, die als Museumsstücke aus den Archivbeständen ausgenommen waren. Für das übergebene Archivgut ist dem Museum Gorica zu danken und der Hoffnung Ausdruck zu verleihen, dass dies auch von anderen Institutionen außerhalb der Archive, die noch Archivgut aufbewahren, zum Vorbild genommen wird. 58 Iz prakse za prakso ARHIVI 31 (2008), Št. Î ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz prakse za prakso 59 Poročilo o delu strokovne skupine za fonde in ustvarjalce s področja gospodarstva Strokovno skupino za fonde in ustvarjalce S področja gospodarstva sestavljajo arhivisti vseh slovenskih regionalnih arhivov in Arhiva Republike Slovenije: Borut Batagelj, Zgodovinski arhiv Celje, mag. Nada Cibej, Pokrajinski arhiv Koper, Nina Gostenčnik, Pokrajinski arhiv Maribor, Aleksandra Mrdavšič, Arhiv Republike Slovenije; Aleksandro Mrdavšič je zaradi odsotnosti na sestankih nadomeščala Alenka Starman 'Cali nabor maloštevilnih ^vrsti uradovalnih besedil, ki so tedaj sploh nastajala v slovenskem jeziku in so bila skoraj izključno namenjena lejavni ustni rabi, tj. priseganju in razglašanju. V jezikovnem in črkopisnem p/ogledu kanejo besedila neenotnost, Značilno za čas nastanka. KLJUČNE BBS BDE: slovenščina, knjiga obrazcev, uradovalni jezik, prisebna besedila, rodbina Rasp, Škofa \j)ka, Kamnik ABSTRACT RASP'S BOOK OF FORMS-LITTLE TREASURY OF THE ADMINISTRATIVE SLOVENE LANGUAGE OF THE 17"E4ND THE FIRST HALF OF THE 18™ CENTURIES Rasp's book of forms was intended for transcripts of deeds that were to be used as samples for the later drawing up of similar documents. It was named after two members oj the Carniolan noble family Rasp and included a number of German and I^atin documents as well as 14 texts in Slovene. The Slovene texts may be divided into five categories of administrative texts and two of these categories, i. e. proclamation of excommunication and an oath in relation to reasons against entering into marriage, have up to now never been documented in the Slovene language. Thus, the book as such is a treasury of the Slovene administrative texts of the 17th and the first half of the 18th centuries since Slovene administrative records for that particular period are very rare. The book clearly demonstrates narrow choice of the categories of the administrative texts that at the time were created in Slovene and were almost exclusively meant for public oral use such as taking oaths and making public announcements. As to their linguistic and alphabetic characteristics, the texts display disunity typical for the time of their creation. KEY WORDS: the Slovene language, book of forms, administrative language, oath texts, Rasp family, Skofja Loka, Kamnik 64 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. I Boris Golte: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica ursdovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63—96 Glede na maloštevilnost ter zvrstno in vsebinska skromnost uradovalnih besedil v slovenščini, nastalih v stoletjih pred sredo 19, stoletja in še posebej do druge polovice 18. stoletja, bi najdbo tovrstnih besedil v Raspovi knjigi obrazcev1 lahko označili za dokaj pomembno odkritje. Bera 14 slovenskih uradnih zapisov iz 17. in prve polovice 18. stoletja je namreč tako po Številu kakor tudi po obsegu in zvrstili pestrosti redkost, ki ji bomo težko našli podobno. Po števtiu, ne pa vedno tudi po obsegu slovenskih uradovalnih besedil, je od Ras-pove bogatejša le peščica rokopisnih knjig. Takšne so knjiga prisežmh obrazcev ljubljanskega mesta s 17 slovenskimi obrazci iz obdobja od prve polovice 17. do prve polovice 18. stoletja,2 ki je edina tudi glede na čas primerljiva z Raspovo, ter Štiri mlajše knjige sodnih protokolov gospostva Bled iz 18. stoletja s 15 do 30 krajšimi sodnimi prisegami.1 Med navedenimi knjigami je Raspova glede na zastopanost zvrsti slovenskih dokumentov najbolj raznolika, saj drugače kot ljubljanska ne vsebuje le pri-sežnih obrazcev niti samo podložniških sodnih priseg kakor blejski protokoli, ampak najdemo v njej pel različnih zvrsti uradovalnih besedil. Dve sta poduk pričam pred priseganjem s prisežntm obrazcem za priče, eno besedilo je razglas o cerkvenem izobčenju, v enajstih zapisih pa gre za individualne prisege, med temi so tri sodne, osem pa je povezanih z zadržki za sklenitev zakonske zveze. Večina teh vsebuje izpovedbo o samskem stanu - štiri so za pnsežnika oziroma prisežnico in dve za drugo osebo -, preostali dve se nanašata na druge zadržke (očitano prešuštvo in sorodstveno povezanost). Kolikor je znano, v slovenskem jeziku niso bili izpričani ne razglasi o izobčenju ne prisege v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze, tako da prinaša Raspova knjiga odkritje dveh še neznanih zvrsti slovenskih uradovalnih besedil. Da besedila iz Raspove knjige kljub številu in raznovrstnosti doslej niso bila objavljena, omenjena niti širše znana, ¡e posledica njihovega poznega odkritja, Do knjige me je pred časom privedel dopolnjeni popis Zbirke rokopisov Arhiva Republike 1 A RS, AS 1073,1-1 Oír. 2 ZAL, ZAL LJU 505, Cod. XXIII, št. 49, knjiga pnseg Ijub-l|anskih meščanov m uradnikov (stara signatura Manu-seripta 11 185). 1'rim. objavi: Sunonič, Prisege Ljubljanskega mesta, str. 106-220; Oblak. Tnje slovenski rokopisi iz prve polovice XVII, stoletja, str. 260-289. 1 Največ slovenskih podložniških priseg vsebujejo naslednje knjige blejskih sodnih protokolov: AltS, AS 721, knj. 37 (30 priseg iz obdobja 1738-1743), kuj 41 (15 jiriseg iz let 1751-1756), knj. 49 (22 priseg za čas 1777-1779) in knj. 50 (15 priseg za leta 1779-1781). 1'rim, objavo: Ribnikar, Shrenskt pnfih~n/ik/ prisege, str. 47 si Slovenije, ki ga je leta 1992 sestavd Drago Trpin. Pri "knjigi obrazcev", kot jo je poimenoval in jo s pridržkom, z oznako "domnevno", datiral v prvo polovico 18. stoletja, je namreč med tremi jeziki rokopisa navedel za nemščino in latinščino tudi slovenščino ter kot posebnost pripisal: "slovenska prisega str. 10, ll".4 Natančen pregled celotnega, okoli 500 strani obsegajočega folianta, je pokazal, da je knjiga dejansko starejša — nastajati je začela globoko v drugi polovici 17. stoletja — in da omenjena slovenska prisega še zdaleč ni celino slovensko besedilo, saj predstavlja knjiga skupaj s priloženo po!o pravo malo zakladnico zgodnjenovoveške uradovalne slovenice tako svetnega kakor cerkvenega izvora. Ugotovljeno je, da so rokopisno knjigo vodih v Skofji Loki in Kamniku, a ni izključeno, da so vanjo vpisovali tudi kje drugje. Namen integralne objave odkritih slovenskih besedil je predvsem seznanitev strokovne javnosti z doslej neznano, po obsegu in vsebini nezanemar-Ijivo starejšo uradovalno slovenico, Njene črkopis-ne in jezikovne podobe se kot nejezikoslovec zgolj dotikam, nasprotno pa večjo pozornost posvečam osvetlitvi zgodovinskih okoliščin nastanka posameznih besedilnih enot. I) Avtorstvo, časovni okvir in vsebina knjige Foliant s signaturo I—109r je v arhivskem popisu Zbirke rokopisov ARS označen z naslovom "Rasp H. G., Formular" m z opredelitvijo vsebine: "knjiga obrazcev za pisanje raznih uradnih dokumentov, kot so poročna in odpovedna pisma, za-dolžnice, oporoke, prisege, tožbe, poravnave ipd."5 Izvirni naslov, ki ga je knjiga dobila v drugi polovici 17. stoletja, najdemo na pagini 1 in odkriva tako lastnika in prvega avtorja Janeza Jurija Raspa kot tudi vsebinsko zasnovo rokopisa: "Formular / Mein Hannfi Georgen Rafpen / Erstlichen folgen die Heyrath= Verzicbt= Testament= Schu!dt= Briieffcn, vnd Vergleichs Concepten". Foliant velikega formata s pergamentnim ovitkom iz neznanega kodeksa6 je po vsebini tipična rokopisna knjiga prepisov po zvrsti in vsebini različnih dokumentov, zlasu listin, kakršne so si uradniki oziroma pisarji sestavljali kot predloge ("šimelje") za svoje poslovanje.7 Vsebina obravnavanega folianta je bila AliS, Popis Zbirke rokopisov, zap. št 407. 5 Kot v op. 4. ® Dimenzije trdih platnic so 32,5 * 20 cm, listov v fo lian tu 31,7 x 20 cm, debelina hrbta knjige pa približno 5,5 cm, 7 O tovrstni praksi na Slovenskem v 17. stoletju: Dolenc, Ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev, str. 24—25. V Zbirki rokopisov ARS (AS 1073) sta še dve takt knjigi. Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Boris Galec: Kaspova knjiga obrazcev — mila zakladnica uradov line slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str, 63-96 65 pri poznejšem pisarniškem urejanju in številčenju povsem ustrezno zajeta v strnjenem naslovu "Raznovrstni pisni sestavki", zapisanem na prvi strani pergamentnih platnic: "Nr. 6 Aller Gattungen Schriften Aufsätze". Pisava razkriva, da je bil avtor tega pozneje dodanega naslova Maksimilijan Leopold Rasp, sin prvega lastnika knjige, ki je po očetovi smrti nadaljeval vpisovanje in je knjigo tudi paginiral ter opremil s kazalkami in geselskim registrom; tega najdemo na prvi od prvotno nepopisanih strani pred naslovom. Rasp mlajši je foliant oštevilčil z ločenima paginacijama strani 1—320 in 1—158, saj gre v resnici za dva vsebinska sklopa.18 V pričujoči razpravi razlikujemo strani prvega in drugega dela z navajanjem nmske številke I oziroma II. Prvi del, del z obsegom 160 listov (320 strani), je zasnoval in mu dal naslov oče Janez Junj Rasp, ki je vanj skladno z naslovom prepisoval najrazličnejše dokumente pravne narave: poročne pogodbe, oporoke, odpovedna, zakupna in dolžniška pisma in drugo. Drugi del je poznejši in je bil sprva namenjen samo dokumentom normativne narave. V njem kar 122 strani zaseda kranjski sodni red s svojimi 71 poglavji (pag. II/1—122), sledijo pa mu deželnoknežji ukazi in instrukcije iz časovnega razpona med letoma 1550 in 1568 (pag. 11/131— 138). Ti se na sodni red navezujejo tudi vsebinsko, nekateri pa so "zašli" v nadaljevanje pozneje, prej-kone samo zaradi praznega prostora: prepis listine o pozakonitvi (pag. 11/139—140), seznami davčne narave (pag. 11/159—165) in latinski izreki (pag, II/166). Vsa besedila v knjigi — izjema so morda samo zadnje strani (pag. 11/159—166) — so poznejši prepisi predlog, zato je pri vsakem treba razlikovau med časom nastanka in zapisa. Med obema je od primera do primera zelo različen časovni razpon, pri dokumentih iz obdobja od 1550 do 1575 tudi veČ kakor celo stoletje.^ Pri vpisovanju dokumen- prva ima naslov "1'ormularbuch" in domnevno izvira iz prve polovice 18 stoletja (1-101 r), druga z letnico 1739 pa "1'ormulare Variarum litteramm" (219r). K V jirvem delu knjige so 320 pagmiranim stranem (1—214 oštevilčenim s črnilom, 215-320 s svinčnikom) pozneje v arhivu dodali še paginadjr> treh popisanih strani na zadnjih dveh listih (pag. 321-324) Praznih strani v tem delu knjige skoraj ni (pag. 136, 141, 142, 248 in 256). V drugem delu kn|ige, ki sledi neposredno prvemu, je jiagiiiiratiih praznih strani nekoliko več (pag. 122, 141-154), zadnji prvotno paginirani Strani 158 sledi pet nepaginiramh folije v, tem pa pozneje v arhivu oštevilčene strani foliaula 159-166 ter dve priloženi poli s prav tako sekundarno, arhivsko pagi nacijo 167—172 in 173—176. V arhivu je bilo pozneje z ločeno paginacijo oštevilčenih tudi pet strani na treh listih pred naslovno stranjo (paginacije la, 2a, 3a, 4a in 5a). ® Časovni razpon med nastankom predloge in prepisom v tov ni sicer nikakršnega vsebinskega ali kronološkega reda, ampak si prepisi preprosto sledijo tako, kakor so predloge prihajale piscem pod roke. S tem je oteženo ugotavljanje, kdaj je bil kak prepis vpisan, saj določeni dataciji neredko sledi tudi več desetletij starejši datum. Analiza individualnih rokopisov v knjigi je odkrila, da je vanjo pisalo vsaj pet rok, največji del oče Janez Jurij in sin Maksimilijan Leopold Rasp, Očetu s pridržki pripisujemo rokopis, s katerim je njegovo ime skupaj s svojilnim zaimkom zapisano v naslovu knjige (Formular Mein I lannft Georgen Rafpen)j° identifikacija sinovega rokopisa pa je nedvoumna, saj je preverljiva Z več referenčnimi viri.11 Za knjigo kot celoto je zato tudi ustreznejši naslov Raspova knjiga, in ne le poimenovanje po Janezu Juriju, ki je knjigo začel voditi in svoje ime ovekovečil na prvi strani. O okoliščinah nastanka tn pisanja knjige ter o njenih namenih po svoje zgovorno pričata že kratka življenjepisa lastnikov in glavnih piscev, očeta tn sina Raspa, prvega — zemljiškega gospoda in uradnika, drugega - župnika in arhidiakona. Pnpadala sta znani kranjski plemiški rodbini, ki je na Kranjskem živela od začetka 16. stoletja do izumrtja v 19. stoletju, Raspi so se priselili z Bavarskega in pridobili plemiški predikat "zum Osterberg und Lusdial" šele v novi domovini. Tu jim lahko do 18. stoletja sledimo v službah pri deželni upravi, pozneje pa so bili zaslužni za dvig šolstva, gospodarstva, umetnosti in kulture.'2 Prvi lastnik in pisec knjige obrazcev Janez Jurij Rasp (1624—okoli 1690) ni sodil med vidnejše člane rodbme in ni izstopal ne po premoženju ne po svojem javnem delovanju. Izhajal je iz tiste od treh knjigo poznamo najbolje za slovenski razglas cerkvenega izobčenja (pag. 1/221). Prepis je glede na datacijo dokumenta pred njim (pag. 1/220) nastal kmalu po 4. septembru 1700, predloga pa je bila zapisana v ljubljanske Škofijske protokole dobrih šest let prej, 3. septembra 1694 (NŠAL, SAL, Škofijski protokoli, fasc. 10, knj. 18, 16941695. pag. 164-167). Vprašanje, ali je Janez Junj Rasp res svojeročno popisal prvo petino svoje knjige obrazcev, ostaja deloma še odprlo, Ni bilo namreč mogoče najti liaspovega podpisa in primerljivega rokopisa, ki bi bil brez dvoma njegov m bi ga lahko uporabili kot neizpodbitno referenco, t ežava je tem večja, ker ima kot "moj urbar" naslov tudi urbar njegove posesti za obdobje 1666-1694, a rokojns ne ustreza tistemu v knjigi obrazcev (ARS, AS 730, knj. 5, urbar posesti Janeza Jurija Raspa 1666-1694: "Mein Vrbartum i lani! Georgen Rafpen zu Osterberg Vnd Jaifithal 1666"). 11 l'rim. zlasti tn vsebinsko sorodne knjige z Raspovo pisavo, svojeročnimi podpisi in značilnimi obrobnimi kazalkami (NŠAL, ZA Kamnik, Razne knjige, fasc. 7, srare signature / 554, Ž 354 in Ž 211). 12 SBLIII, str. 29. 66 ARHIVI 31 (2008), št. I Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golte: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica ursdovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63—96 vej kranjskih Raspov, ki se ni dokopala do ba-ronskcga in grofovskega naslova, ampak je do zadnjega pripadala viteškemu stanu.15 Na svet je prišel kot sin Viljema in Elizabete Rasp v Skofji Loki (tam so ga krstih 1. maja 1624)14 in je vse življenje ostal "mestni plemič". Pred njegovim rojstvom je družina sicer imela v lasti graščino Stara Loka, ki sta |o oče in stric odprodala, a tudi potem so Raspi ostali zemljiški gospodje, saj so na Škofjeloškem obdržali marsikatero zemljišče in desetino.15 Janez jurij je bil torej Skofjeločan s plemiških naslovom, manjši zemljiški gospod1fi ter član viteške klopi kranjskih deželnih stanov.17 Maks Miklavčič ga označuje kot zvestega gojenca ljubljanskih jezu-i to v; i* pri njih je vsekakor dobil tudi izobrazbo, ustrezno za opravljanje uradniških poslov. Poleg tega, da je vodil lastno posest, je bil pred letom 1666 v službi podglavarja loškega gospostva in mesta (epvaten Vicehaubtmann der Hcrrschajft vnd Stati Ughkb)W ter v leuh 1672-1682 kot loški žitničar.2" Oženil se je pri tridesetih, leta 1654 v Ljubljani, z rosno mlado, še ne petnajstletno Marijo Lucijo Kunstl iz tedaj napredujoče plemiške družine poznejših baronov Polil ograjskih21 in imel v zakonu z njo dvanajst otrok.22 Kje in kdaj natanko se je >3 SBLIII, str. 31 -32. 14 NŠAL, ZA Škofja l.oka, rojstna matična knjiga 1623— 1634, s. p., 1. 5. 1624. Pik tudi SBL 111, str, 31. Blatnik, SkoJ/a l^ika in ioikogosposlit), str 167. Kot "IlannB Georg Rasp zu Altenlaekh vnd Ostcrberg etc." jc leta 1657 v kranjski imenjski knjigi nasledil umrlega očeta Viljema z 22 goldinarji, 41 krajcar|i in 1 denaričem imen j s ke rente (A RS, AS 173. št 5 (1619-1661), fol. B9> Obseg njegove posesti je kazal manjša nihanja do leta 1669; takrat se je ustalil pri 24 goldinarjih, 19 krajcarjih in 1 denariču (prav tam, št. 6 (1662-1756), fol. 145). Urbar Raspovc posesti za obdobje 1666-1694 priča, da so bih njegovi podložniki (okoli 30) raztreseni po širšem škofjeloškem območju, k urbarju pa so sodile tudi razne desetine in zemljišča (ARS, AS 730, knj. 5, urbar posesti Janeza Jurija Raspa 1666-1694). 17 A RS, AS 2, šk. 528, fasc. 306a. pag. 560. ad 3. 6. 1673; Šk. 539, fasc. 308b, pag. 1360, 3. 9. 1681; prav tam, pag 1384, 5. 12. 1681; šk. 544, fasc. 350, pag. 1273, 12 3. 1687; prav tam. pag. 1365,30. 6. 1687. 1H SBL III, str. 3!. 1,J A RS, AS 2, šk. 522. fasc. 304c. pag. 583, 27, 9 1666. 20 SBL III, str. 31, 21 NŠAL, ŽA Ljubljana Sv. Nikolaj, poročna matična knjiga 1651—1682, pag. 30; prim. Schiviz von Schivizhoffen, DtrAdtl in Htn Matriktn dts Her^ptfnms Krmil, str. 148; prim. tudi SBL III, str. 31, vendar je naveden napačen kraj poroke Skofja 1-oka. - Marija Lucija Kunstl je bila krščena v L|ubljani 10. decembra 1639 (NŠAL ŽA Ljubljana - Sv. Nikolaj, rojstna matična knjiga 1638-1643, pag. 85. 22 Osebni podatki o otrocih: SBL in, str. 31-32; A RS, AS 730, fasc. 138, Genalogica, Rasp družina, rodovnik 15.-18. stol., pag. 15; A RS, AS 1075, št 208, Rasp. - V škof- njegova življenjska pot sklenila, ostaja odprto.23 Po doslej znanih podatkih je bil še živ leta 1689,24 preminil pa je najpozneje zgodaj jeseni 1693; takrat je namreč njegova žena izpričana kot vdova.25 S smrtjo Janeza Jurija je nastopila tudi največja prelomnica v vodenju Raspove knjige obrazcev. Prevzel jo je sin Maksimilijan Leopold Rasp (1673—1742) ter jo odnesel s seboj na svoje službeno mesto v Kamnik. Rasp mlajši je drugače kot oče znana osebnost, doktor teologije, duhovnik, v slovenski kulturni zgodovini zasidran kot "operoz", mecen in pospeševalec ljudske izobrazbe. LuČ sveta je tako kakor oče Janez Jurij zagledal v Skofji Loki, kjer je bil krščen 19. novembra 1673.2(; Po končani jezuitski gimnaziji v Ljubljani je v Gradcu študiral filozofijo, kot gojenec Germanika v Rimu prejel tam duhovniško posvečenje in kot duhovnik oglejske škofije leta 1697 na Sapienzi dosegel doktorat iz teologije. Z namenom, da st izpopolni izobrazbo, je naslednji dve leti bival na Dunaju ter po raznih evropskih mestih, po vrnitvi v domovmo leta 1699 pa je prosil za župnijo Kamnik in tam v marcu 1700 nastopil svojo prvo in tudi edino službo. Kamniški župnik je namreč ostal vse do smrii dobrih 42 let pozneje ter večji del svojega župni-kovanja opravljal Še funkcijo oglejskega arhidia-kona za Gorenjsko. Čeprav ni bil duhovnik ljubljanske škofije, je že leta 1699 pnstopil k odboru za gradnjo nove ljubljanske stolnice, leta 1702 pa ga jc z naslovom Indefessus (Neu trudi ji vi) sprejela med svoje člane tamkajšnja "Acadcmia Operosorum". Z vsestransko izobrazbo je Maksimilijan Leopold združeval solidno umetnostno prizadevanje, kar se jeloških krstnih maučmh knjigah je zaslediti samo krste osmih otrok: Lrazma Sigfnda 25. 10. 1656, Marije Tecilije 9. 1. 1660, Jožefa Ignaca 7. 7. 1664. Kordnle 28. 10. 1668, Katarine Maksimile 6. 1 1670. Maksimilijana Leopolda 19. 11. 1673. Antona Ignaca 21. 7 1677 in Jurija Jožefa 23. 1. 1680 (NSAL, ZA Skofja Loka, indeks rojstnih matičnih knjig 1623-1736). Preostalih štirih otrok ni ne v krstnih maticah staroloŠke župnije ne v maticah ljubljanske stolne Župnije (NSAL, ZA Stara Loka, indeks rojstnih matičnih knjig 1613-1790; ŽA Ljubljana - Sv Nikolaj, indeks rojstnih matičnih knjig 1653—1692). 23 Njegova smrt ni vpisana ne v mrliško matico župnije Stara Lika, v katero so v tem času še vpisovali umrle Škofje-ločane, ne v mrliško knjigo ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja (NSAL, ZA Stara l.oka, indeks mrliških matičnih knjig 1678-1789; ZA Ljubljana - Sv. Nikolaj, mrliška matična knjiga 1658-1735). 24 SBL 111, str. 31, navaja, da je po listini z dne 31. julija 1689 Še prevzel neke fevde in bržkone umrl v Skofji Loki okoli leta 1690, 25 Raspova knjiga obrazcev, pag. 1/195,9. 10, 1693. NSAL, ŽA Škofja Loka, rojstna matična knjiga 16731683, s. p., 19. 11. 5673. Prim. SBL III, str. 34. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golee: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17 in prve polovice 18. stolelja, str. 63—96 67 je odrazilo zlasti v predelavi in umetnostni opravi cerkva v Kamniku in okolici. Podobno žilavo dejavnost je razvil na področju splošnega izobraževanja, saj je že kmalu po prihodu v Kamnik odprl šolo, v kateri je s pomočniki sam poučeval, proslavil pa se je tudi s svojo versko vnemo ter kot pisec. Maksimilijan Leopold Rasp je umrl 12. decembra 1742 v Kamniku, kjer je v "svoji" novi župnijski cerkvi na Sumi tudi pokopan.27 Čas okoli njegove smrti predstavlja hkrati konec "življenjske dobe" Raspove knjige obrazcev. Razen nekaj praznili listov je bila že nekaj časa domala polna, zato po letu 1725 vanjo skorajda ni bilo novih vpisov.Najmlajši datum v knjigi, 31. december 1738, je pripis k nekemu dokumentu m ga je osebno prepisal Maksimilijan Leopold (pag. II/ 140), na priloženi poli pa najdemo še leto dni mlajši datum 23. december 1739, ki ga je zapisala druga, za zdaj neznana roka (pag. 11/176). Precej manj natančno kot konec vodenja knjige lahko opredelimo čas njene nastavitve. Janez Jurij Rasp je namreč drugače kot njegov sin in drugi "pisci" knjige dosledno izpuščal datume prepisanih dokumentov. V prvem delu, namenjenem vpisovanju različndi spisov za vzorčne obrazce, zasledimo prvo datacijo - zgodnji datum 3. 10. 1575 — šele na pagim 113, in to izpod peresa ne identificiranega nadaljevalca Raspovega dela. Ta neznani prepisovalec, katerega rokopis srečamo na paginah 111—119, ni le prekinil z Raspovo prakso, ampak je k posnemanju spodbudil tudi naslednje prepisovalce, saj postanejo datumi dokumentov oddej skoraj pravilo. Celotno prepisovalsko delo Janeza Jurija Raspa, ki se konča sredi strani 111, torej zapolnjujejo ne-datirani prepisi dokumentov, kar močno otežuje ugotavljanje časa nastanka folianta. Kdaj je prvi lastnik knjigo nastavil in kdaj vanjo sam prenehal vpisovati, tako ostaja neznanka, a je v obeh primerih ugotovoljiv vsaj približen čas. Omenjeni prvi dataciji iz leta 1575 (pag. 1/113) sledi datacija dokumenta, nastalega v Ljubljani 7. februarja 1681 (pag. 1/121), in tej do pojava rokopisa Maksimilijana Leopolda Raspa (pag. 1/173) kronološko pomešane datacije z letnicami med 1668 in 1685. Ugotovitve niso posebej povedne, saj ne vemo, s ^ SBL. lil, str. 34; prim. tudi Kempcd, Maksimilijan Ivcopold Rasp, str. 86-88. 28 Najmlajša datacija dokumenta v prvem delu knjige je 31. julij 1725 (pag. 1/314). V drugem delu se v davčnem se- znamu vrstijo leta do 1728 (pag 11/163), popis vojaških obveznosti avstrijskih dežel (Propositiou) pa nosi letnico 1734 (pag. 11/164). kolikšnim časovnim zamikom od datacij so dokumente prepisali v knjigo. Malo opore za določitev časa nastanka knjige nudijo tudi datumi in letnice, ki jih pred prvim datiranim dokumentom srečujemo v samih besedilih. Večinoma so namreč prezgodnje (med 1600 do 1642) m le enkrat samkrat, 4. februarja 1671 (pag. 1/99), gre za čas, v katerem je bd Janez Jurij v aktivni dobi. Tudi siceršnja vsebina ni v pomoč pn identificiranju časa nastavitve knjige. V prepisanih listinah so zastopani vsi družbeni sloji od podložnikov m meščanov do duhovnikov, plemičev in deželnih funkcionarjev, pogosto je naveden kraj izstavitve listine, večinoma na Kranjskem, precejkrat tudi na Koroškem, časovno oprijemljivi podatki pa so redki. Najbolj povedno dejstvo, s pomočjo katerega lahko za začetek vodenja knjige določimo leto "ante cjuem non", so prepisi listin na prvih straneh folianta, ki se nanašajo na Raspovega tasta, ljubljanskega župana Gregorja Kunsda (f 1639).29 fanez Jurij si je torej v knjigo obrazcev najprej prepisal dokumente svoje bližnje priženjene okolice, do katerih gotovo ni prišel pred poroko z Marijo Lucijo Kunsd spomladi 1654. Ta letnica pomeni tako najzgodnejši možni začetek vodenja knjige in je hkrati tudi izhodišče za določanje nastanka prepisa prvega slovenskega dokumenta v njej, ki sledi neposredno zadnji od treh Kunsdovih listin (pag. 1/10-12). Če upoštevamo znana dejstva o delovanju Janeza Jurija Raspa in njegove s tem povezane poslovne potrebe, je tovrstne obrazce potreboval najpozneje od druge polovice petdesetih let 17. stoletja. Dve leti in pol po poroki, jeseni 1656, mu je namreč umrl oče Viljem Rasp;30 Janez Jurij ga je nasledil kot dedič in bil naslednje leto kot tak vpisan v kranjsko imenjsko knjigo.11 Potrebe po predlogah za pisanje uradnih dokumentov pa so se samo povečale, ko je opravljal funkcijo loškega podglavarja. Kdaj natanko je to mesto zasedel, ni ugotovljeno, a vsekakor vsaj nekaj let pred letom 1666, ko je bil omenjen že Prva listina je ženitni dogovor med Kunstlom in Marijo Stemberg, glede na rojstva otrok sklenjen najpozneje leta 1626 (pag. I /2—4). druga je njegova oporoka že iz časa županovanja 1638-1639 (pag. 1/4—8), tretja pa neka Kunstlova potrdilna prisega (pag. 1/10). Gregor Kunstl (Kunstelj) je umrl leta 1639 sredi županskega mandata (habjančič, Zgoiiovina ljubljanskih sodnikov m ippanot' 1269— 1S20, str, 167; več o njem prav tam, str, 111-116), O rojstvih njegovih otrok v drugem zakonu med letoma 1627 in 1639 gl. NSAL, Ljubljana - Sv. Nikolaj, indeks rojstnih matičnih 1621-1653. 311 ARS, AS 730, fase. 138, Genealógica, Rasp družina, rodovnik 15-18. stol., pag. 15, SI ARS, AS 173, št, 5 (1619-1661), fol. 89'. 68 ARHIVI 31 (2ÜQ8), st. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Hons (jolec: liaspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 kot nekdanji podglavar.32 V tej ali kakšni drugi gos-poščinski službi je bil že leta 1660 in 1665, ko mu je deželna oblast naložila določene časovno omejene obveznosti v zvezi 2 vojsko in cestami na Škofjeloškem. Na nastavitev folianta kmalu po letu 1654 kažejo predvsem poslovne potrebe in čas poroke Janeza Jurija Raspa, le malo natančneje pa lahko opredelimo čas, ko je ta sam prenehal vpisovati v knjigo. Pri koncu drugega, normativnega dela folianta, v katerem nikjer več ne srečamo njegovega rokopisa, jc sin Maksimilijan Leopold nad nedau-ranim davčnim seznamom zapisal: "Hoc Notata Circiter Ao. 1680 usque ad 1685" (pag. 11/165). Sklepamo lahko torej, da je Janez Jurij prenehal vpisovati najpozneje v tem času, v prvi polovici osemdesetih let.34 Obdobju očetajaneza Jurija Raspa, v katerem je btla popisanih 110 strani in po! od skupaj okoli 500 strani knjige, po vmesni dobi drugih, neidentifi-ciranih zapisovalcev (pag. 1/111—172), sledi prepi-sovalsko obdobje sina Leopolda Maksimilijana (od pag. 1/173 dalje). Kot že rečeno, ju ločijc tudi geografsko okolje vodenja. Rasp starejši je večinoma deloval v Škofji Loki,35 a tudi v Ljubljani,36 njegov sin pa !e kratek čas v Škofji l^oki in deželni prestolnici;'7 potem je več kakor šuri desetletja preživel kot župnik v Kamniku. Knjigo je tja prenesel ob začetku službovanja, spomladi 1700, ah zelo 32 ARS, AS 2, Šk. 522, fasc. 304c, pag. 583, 27. 9 1666. 33 Prav tam, sk. 514, fasc. 303a, pag. 1251, 27. 8. 1660, pag 1261-1262,28. 8. 1660; šk. 521, fasc. 304b, pag. 751,29. 9. 1665. Posredno potrditev, da je v osemdesetih letih še ime! opraviti s knjigo, ponuja tole dejstvo. Pri prepisu neke poravnalne pogodbe jc letnico, navedeno v besedilu, najprej pomotoma napisal kot 1681 in jo nato popravil v 1671 (pag. 1/99). Težko si namreč predstavljamo, kako se lahko prepisovalec zmoti tako, da zapiše desetletje, ki bo šele sledilo. V knjigi obrazcev se na škofjeloško okolje nanaša le malo zadev iz časa janeža Jurija Raspa (pag. 1/105, 1/181). Poleg flaspove službene navezanosti na Skofjo Loko jc v tem mestu fiotrjeno tudi bivanje njegove družine, saj je bilo v Škofji 1 .oki med letoma 1656 in 1680 krščenih osem njegovih otrok (NŠAL, ZA Skofp Loka, indeks rojstnih matičnih knjig R 1623-1736), sin Maksimilijan Leopold Rasp pa jc kot 15-letnik 19. februarja 1689 tu svojeročno podpisal neko listino (pag 1/235). 36 Med prvimi dokumenti, ki jih jc v knjigo prepisal Maksimilijan l.copold Rasp, je odkupno pismo |aneza Jurija Raspa, izdano v Ljubljani nekemu rojenjaku (pag 1/175). ^ V Škofji Loki je Maksimilijan Leopold izdal omenjeno h slino (pag. 1/235) in nedatirano patnmomalno razsodbo (pag. 1/193), v Ljubljani pa dva dokumenta, prvega 15. decembra 1697 (pag. 1/209) in drugega 10. februarja 1699 (pag, 1/189). kmalu potem. Tudi začetek njegovega vpisovanja sodi v ta čas. To zelo verjetno pomeni, da je med prejšnjimi prepisovalci in njim preteklo nekaj let Kronološko pomešani dokumenti izpod peresa njegovih predhodnikov nosijo namreč Ictnice 1668 do 1685, prvi datirani dokument, ki ga je prepisal Maksimiljan Leopold Rasp, pa ima datum 10. avgust 1698 (pag. I/179). Poleg tega Raspa mlajšega pred letom 1699 vrsto let skorajda ni bilo na Kranjskem.1,1 Ko je knjigo prevzel, jc nekaj let vanjo marljivo vpisoval vsebine raznih dokumentov, zato si datacijc prepisov, napisanih z njegovo roko, sledijo skorajda v kronološkem zaporedju. Prve so po večini Še zgodnejšega danima (med 1660 in 1670), sledi vrsta ljubljanskih iz let od 1693 do 1700, na pagini 220 pa je v dokumentu z dne 4. septembra 1700 kot lokacija izstavitve prvič navedeno kamniško župnišče (Pfarrhoff Stain), posreden dokaz, kje se jc knjiga znašla na prelomu 17. v 18. stoletje. Z nekaj krajšimi prekinitvami, ki jih izdajajo rokopisi drugih oseb, je nato župnik Rasp popisa! vse strani do konca prvega dela folianta. V tem delu lahko konec njegovega prepisovanja časovno opredelimo z najmlajšo datacijo (31. julij 1725). Nanaša se na latinski dokument, ki ga je izdal Rasp sam kot kamniški župnik in prepis je skoraj povsem pri koncu prvega dela folianta (pag. 1/314). V drugem delu knjige, namenjenem vpisovanju dokumentov normativne narave, je Raspov prispevek občutno manjši, saj je bilo tu ob nastopu Maksimilijana Leopolda na voljo precej manj praznih listov. Popisal jih je s štirimi seznami, ki so zadevali davčne vsebine (pag. 1/159-164), z najmlajšima letnicama 1728 (pag. 1/163) in 1734 (pag. 1/164), sicer pa prepoznamo njegov rokopis v tem delu knjige samo pri dveh vrinjenih dokumentih iz leta 1738 (pag. 1/139-140). Kot jc bilo že povedano, najdemo na priloženi poli še datum 23. december 1739 (pag. 11/176), ki ga je zapisala druga roka m predstavlja najmlajšo datacijo v knjigi. "Življenjsko dobo" Raspove knjige obrazcev lahko tako razmejimo z dvema letnicama "ante quem non": začetek vpisovanja ne pred letom 1654 (poroka Janeza Jurija Raspa z Marijo Lucijo Kunst!) (1 času študija in vrnitvi na Kranjsko prim. SEL III, str. 34. — Njegov najzgodnejši podpis v knjigi ("Max Leopold Rasp zu Altenlagkh") ima prepis dokumenta, datiranega 19. februar|a 1689 v Škofji Ijftki (pag. 1/235). ko mu je bilo komaj dobnh petnajst let in se je še vadil v pisarskih poslih. Kot priča je nato podpisan pod oporoko neimenovane opotočnice, datirano v Ljubljani 26. novembra 1697 (pag 1/202). ARHIVI 31 (2008), si. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Goicc Raspova kniiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18 stoletja, str. 03-96 69 ter konec vodenja nc pred 1739 (najmlajši datirani dok umen t). Usoda fohanta po smrtt župnika Maksimilijana Leopolda Raspa leta 1742 je zavita v temo. Knjiga se je neznano kdaj ločila od vsebinsko sorodnih knjig, ki so prav tako pripadale župniku Raspu in so do novejše dobe ostale v kamniškem župnijskem arliivu, danes pa so deponirane v fondu župnije Kamnik v Nadškofijskem arhivu Ljubljana.39 Tako ah drugače se je, morda že kmalu po imet-nikovi smrti, znašla na gradu Krumperk pri Dobu. Ko je namreč leta 1950 prišla iz Narodnega muzeja v Arhiv Republike Slovenije, jo je spremljal podatek: "iz graščine Krumperk".411 H) Pregled slovenskih besedil in načela objave Štirinajst slovenskih besedil je raztresenih na štirih mestih fohanta: skoraj na samem začetku (pag. 1/10—12), v dnigi polovici prvega dela (pag. 1/221 in 1/249—250) in povsem na koncu, na treh Ustih priložene pole (pag. 11/173-175). Pisalo jih je Četvero rok v širokem časovnem razponu od dobe vpisovanja Janeza Jurija Raspa po letu 1654 do časa ^ Dve knjigi z naslovom Memorabilia vsebujeta zgodovinske zapiske, cerkvene in vladne odloke, kn|iga formularjev prepise listin, pravnih uredb, pisem in obrazcev (NbAL, /A Kamnik, Razne knjige, fasc. 7, Stare signature /. 554, '/. 354 in Ž 211). 1'rim tudi SBL tn, str. 34. 40 A RS, Akccsijska knjiga 1945-1974, tek. štev. vpisa 262, 18. 4, 1950. - Vsebina je v akcesijski knjigi opredeljena kot: "Raspova kopijska knjiga lisnn z beležkami 1702." "" O Škof|i Loki kot kra)u njegovega bivanja ne priča|o le poslovna in službena razmerja, ampak tudi krsti Raspovih otrok po letu 1739. Le prvi dve sta izpod peresa očeta in sina Raspa in samo prvo besedilo, delo Janeza Jurija Raspa, je bilo zapisano še v 17. stoletju. Za dmgo vemo, da je nastalo leta 1694 v Ljubljani in ga je Maksimilijan Leopold Rasp zapisal v knjigo leta 1700 ah malo pozneje. V prvih letih 18. stoletja, leta 1704 ali takoj potem, se jima je pridružilo tretje slovensko besedilo, delo neznanega prepisovalca, enajst priseg na posebni poU pa je po letu 1739 prepisala četrta, prav tako neidentiftcirana roka, in sicer iz predlog, nastalih v Kamniku v dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja. Glavnina besedil (11) je torej vsebinsko vezanih na Kamnik in lam jih je bilo kar 13 od skupno 14 tudi prepisanih. Samo najzgodnejše, prisežni poduk in obrazec, ni povezano s Kamnikom, ampak lahko zanj z veliko verjetnostjo sklepamo, da ga je Janez Jurij Rasp prepisal v knjigo v Skofji Loki, kjer je takrat živel m deloval.4' Preglednici ločeno podajata pregled slovenskih besedil v vezanem delu knjige in na priloženi poli. O okoUščinah nastanka 111 prepisa posameznih besedil bomo govorih v nadaljevanju v komentarju k objavam. Slovenska uradovalna besedila v vezanem delu knjige zap. štev. pagina zvrst besedila izvirni naslov čas in kraj nastanka ter zapisa 1 1/10-12 poduk prisežni kom in promisorni prisežni obrazec o resničnosti izpovedbe Slouenska persega čas in kraj nastanka neznana; čas zapisa po letu 1654, Skofja Loka 2 1/221 razglas cerkvenega izobčenja zaradi napada na duhovnika Exc o mmun ic a tio nis Formula Carniohca nastanek 3. 9. 1694 v Ljubljani; v knjigo prepisan po 4. 9. 1700 in morda pred 13. 2. 1701, Kamnik 3 1/249-250 poduk prisežnikom-pričam in promisorni prisežni obrazec o resničnosti izpovedbe Slouenska Prizhna Perfsega čas in kraj nastanka neznana; zapisano po 5. 6. 1704 in morda pred 18. 6. 1704, Kamnik 70 ARHIVI 31 (2008), št. I Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golte: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica ursdovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63—96 Slovenske prisege na priloženi poli zap. štev. pagina zvrst besedila izvirni naslov Čas in kraj nastanka ter zapisa 1 11/173 prisega ženina o samskem stanu (Primož Sirk) Formula juramenti Super Statu libero 26. 11. 1726, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 2 11/173 prisega ženina o samskem stanu (Ožbolt Štrikar) Juramentum Super S ta m Libero 19. 01. 1728, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 3 11/173 prisega tožnika (Janez Klander) Formula Juramenti contra Andrea Ros h iz 7 oves per 2 annos in educatione a Joanne Klander habuerit okoli 1730, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 4 11/173 prisega ženina v zvezi z očitanim prešuštvovanjem (morda Junj Kessel) P. Duobus Sponsis ratione Impedimenti Criminis domnevno 8, 2. 1736, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 5 11/173 prisega ženina o samskem stanu (najbrž Franc Kolb) ni naslova najbrž 8. 2. 1735, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 6 11/174 prisega priče o samskem stanu ženina (Andrej Koželj) De Credibilitate Testis. malo pred 25. 2. 1732, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 7 11/174 prisega priče o samskem stanu neveste (]unj Koželj) ni naslova 16. 2. 1732, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 8 11/174 prisega neveste o samskem stanu in prejšnjih lažnih navedbah (Barbara Žagar) ni naslova 16. 2, 1732, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 9 11/174 prisega neveste o zadržku za sklenitev zakonske zveze (neznana oseba) ni naslova okoli 1730, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 10 11/175 prisega tožnika (Hanže Orehe k) Juramentum Calumniae 1724 ah 1725, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik 11 11/175 prisega obdolženca (Gašper Majdič) Juramentum purgatonum de non oblata pecunia 1724 ah 1725, Kamnik; prepisana po 23. 12. 1739, Kamnik V nadaljevanju bodo vsa besedila objavljena v dveh oblikah, levo v transkripciji in desno za lažje razumevanje vsebine še transliterirana v sodobni slovenski črkopis. Transkripcija vključuje tudi razlikovanje med veliko in malo začetnico,42 ne upo- 42 Največ težav sta pri transkripciji povzročala veliki K iu */, sa| jc marsikdaj nemogoče ločiti med veliko in malo črko, zato ju na začetku besede enotno zapisujem kot inicialko. V nekaj primerih se je bilo težko odločiti tudi med raz- števa pa vrstic izvirnika.4-1 Besede, deljene zaradi konca vrstice, je mogoče prepoznati po znaku za deljenje — (Sou—Rasttua) oziroma : (nebes: Ki ga). Vzporedno, prečrkovano besedilo, je poskus go- hčntmi tipi črke s, zanjo po presoji uporabljam nabor teh znakov: s, S in J Če bi upoštevali vrstice izvirnika, vzporedna postavitev transkribiranega in t ran sli te ri ranega besedila zaradi prevelike dolžine vrstic pogosto tehnično ne bi bila izvedljiva. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zhirk Bom Goleč: Kaspova knjiga obrazcev — mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 71 votnega zapisa; tudi zanj je bilo treba vnaprej določiti nekatera pravila. Besedila so pravopisno posodobljena, postavljena so ustrezna ločila, izpuščen je polglasnik e (npr. prsega), nemško in latinsko zapisana osebna imena pa so slovenje na z dodanim govornim zapisom nemške oziroma latinske oblike imena: npr, Uršula [Uršula]. Največ težav je povzročalo šumniško zapisovanje nekaterih sičnikov (npr. persbega, Nosbe%i) in nasprotno: znak za sičnik namesto pričakovanega dvočrkja za šumnik (IV-shesete). V takih primerih se je prečrkovanje ravnalo po običajni sičniški oziroma šumniški izgovorjavi, čeprav bi bilo zapis mogoče izgovarjati na oba načina, tako z glasovno vrednostjo sičnika kakor šumnika (npr. slišou/šlišou, prsežem/pršežem, skrino/ škrino, žakl/zakl). Vse latinske okrajšave so razvezane, latinsko povezovalno besedilo pa pri trans-literaciji prevedeno v sodobno slovenščino. Redke nemške besede in deli besed, zapisani v izvirniku v gotici, so v prepisu ponazorjeni v kurzivi (npr /rojili) Slovenska besedila v vezanem delu knjige Tli prisežna besedila v sami knjigi so po obsegu sicer najdaljša, po vsebini pa manj povedna od priseg na priloženi poli. Pri prvem in tretjem gre za splošna formularja brez konkretnih časovnih, geografskih ah personalnih elementov — ti so po večini zakriti pri drugem besedilu. Po zvrsti se prvo in tretje besedilo uvrščata med pravne poduke pnsež-nikom. Obema sledi prisežni obrazec o resničnosti izpovedbe, ki ga je v prvi osebi izgovarjal prisežnik. Vsebinsko sta oba poduka sorodna ljubljanskemu za krivoprisežnike, znanem v zapisu iz leta 1777, le da je ta napisan v prvi osebi, daljši ter precej mlajši od obeh besedil v Raspovi knjigi.44 Ti sta po strukturi, vsebini in po času zapisa bliže dvodelnima promisornima pnsegama za priče, ohranjenima v knjigi obrazcev iz koroškega Pliberka, nastalima v drugi polovici 17. stoletja.45 Nasprotno ne predstavljata nič doslej neznanega njuni nadaljevanji, promisoma prisežna obrazca o resničnosti izpovedbe, ki jo bo prisežnik dal pod prisego. Znanih je namreč kar nekaj slovenskih obrazcev te vrste, in to iz obdobja vse od druge polovice 16. stoletja; kot najstarejša se je ohranila prisega za priče iz Velike Nedelje (1570).^ Drugo slovensko besedilo 44 Prim objavo poduka: Goleč, Ljubljansko škofijsko gospostvo (Pfalz), str. 254-256. 45 Objava: Domej, Pliberška prisega, str. 256-257. 4t O naboru tovrstnih prisei.nih besedil g!, zlasti: Košir, Pri- sege v slovenščini, str. 7-8. v Raspovi knjigi je primerek razglasa cerkvenega izobčenja za osebo, ki se je fizično spozabila nad duhovnikom. Kolikor jc znano, gre za doslej še neznano zvrst uradovalnega besedila v slovenščini. Dokumentiran je le po vsebini sorodni poduk, obrazec grožnje z izobčenjem za osebe, ki bi na novo sprejeto redovnico odtegnile zaobljubam ali odtujile njeno imetje,47 Primer iz Raspove knjige je drugačne narave, saj govori o konkretnem, že storjenem kaznivem dejanju. O okoliščinah in natančnejšem času nastanka prvega slovenskega besedila v Raspovi knjigi (pag. 1/10—12) je malo oprijemljivih dejstev. Z veliko verjetnostjo lahko nastanek zapisa postavimo v Skofjo Loko, glede na njegovo mesto v knjigi pa skorajda na sam začetek pisanja knjige, to je po letu 1654. Časa in kraja nastanka predloge ne poznamo, če pa upoštevamo, da je Rasp starejši prevzel del Kunstlovega arhiva in iz ujega v knjigo prepisal tudi prve listine, bi šlo lahko za ljubljansko okolje. Prvo slovensko besedilo je med skupaj štirinajstimi po obsegu drugo najdaljše, sestavljeno tako kot najdaljše tretje iz dveh komplementarnih delov: daljšega poduka prisežnikom z obveznim svarilom o pogubljenju zaradi krive prisege in krajšega pri-sežnega obrazca, s katerim se prisežnik v prvi osebi zavezuje, da bo pričal resnico. Oba dela imata skupen slovenski naslov "Sloucnska Persega". To za naslove tovrstnih zgodnjenovoveških besedil ni bilo nekaj običajnega, so bili naslovi praviloma nemški ali latinski. Pozornost pritegne tudi poimenovanje jezika "slovenski". Morda ni izpričan v naslovu nobenega drugega uradovalnega besedila iz tako zgodnjega obdobja.48 47 Pnm. komentirane objave štirih različic obrazca iz 17. in 18. stoletja: Rupel, Prispevki k p roti reformacij s ki dobi, str. 187-189; Golia, Slovemca 1, str. 136-137; Goleč, Iz zgodovine pisarniške slovenščine, str. 100-104. ['red tem srečujemo nemška in latinska poimenovanja: "kramiseh", "windisch" ipd Pnbližno iz istega časa, druge polovice 17. stoletja, nosi slovensko ime ("Ena Sloucnska Prisega") nedatirani dvodelni prisežni obrazec, zapisan v rokopisni knjigi iz 1'libcrka na Koroškem. Objava: Domcj, ¡'liberška prisega, str. 256-257. Paksimile prvega dela pri šege: Ogris, Slovenica v Koroškem deželnem arhivu, št. 2, ser 298. 72___Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 31 (2008), št 1 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica urad ovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str, 63-96 1/ „ . a * / r _; v/" /v*», a«^ ' /> ^^ ¿i - ^ * ru ^ - v-iShij* uMrii Ir-Koffi yW* i&s/au : ^ rrU/*l7u k h^ S/i« a i i -h *iu M" /r Ti M UAtrSi-M ^tt uJ,u.f i ' " 7 _fUntvtfn v0. ES ¿«fij A« r ¿¿t u , > t+vtd« nt 1r Pojasnite v celotnega primera je omogočila analiza slovenskih prisežnih besedil v ljubljanskih škofijskih protokolih, na katera me je opozorila umetnostna zgodovinarka Ana l.avrie, lir, I ¿vtiče vi se za prijaznost najlepše zahvaljujem in pnpominjam, da m nikakršne pove/ave med njo in l.u-kežem l.avričem, leta 1694 izobčenim napadalcem krašenj-skega kaplana. (>" N.ŠAL. ŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 10, knj. 18, 1694-1693,pag. 164-167.3 9. 1694. " l'ri prvem obrazcu, datiranem 5. novembra 1694, gre samo za prepis prvega, vsebinskega dela, namesto nadaljevanja pa sledi sklicevanje na prejšnji obrazec z dne 3. septembra istega leta (NSAL, ŠAL, Škofijski protokoli, fasc. 10, knj, 18, 1694-1695, pag. 200, 5. 11, 1694), Druga dva obrazca sta v celoti, razen imen storilcev m navedbe dejanja, enaka prvemu (prav tam, fasc. II, knj. 19, 1696-1697, pag. 5859. 13. 3. 1698; fasc, 12, knj. 22, 1702-1703, pag. 333-334, 23. 2. 1703), 76 ARi ti VI 31 (3008). št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev — mala zakladnica uradovalnc slovenščine 17. iti prve polovicc 18, stoletja, str. 63-96 Besedilo št, 2 - Razglas o cerkvenem izobčenju laika (predloga nastala 3. 9. 1694 v Ljubljani, zapis kmalu po 4. 9. 1700 v Kamniku) Lxcommunicationis Formula Carniolica N. N. je ta eden mu dveifsctti dan Vnega Mefsezha Ikoie hudizovo notre Dajante Gofpuda N. N. Cranfkega Coplana Koker eno duhouno Bogu ifrozeno Schegnano per fono fe podftopou isroko popafti, per laffech Vlezhe inu na da Vrczlii. Satega vola je fkufi pravizno fodbo vifsoke Dohounc Gofpolke fposnano bilu de je on N. N. vto Veliko grofno pano Padou, jenu je meni fa De ga vola gore nalofeno de jeft imam Vam ofnanit, jenu oklizat, de ga fe imate bati, Koker enega Pananega jenu Strupovitnega P rekle=tega Zloveka, [katerem nobeden fc nima podftopet Go—vont, fnim piti alie jefte, ale druge perjafnofti derfate. Sakai fzer Katen be leto fturii, ima vedet, de on tude u to malo pano pade fa vola Ka—tcrc naffmc teh fveteh facramentou prejemati, Dokler na mefti Bolh jem jenu ad Kriftuffa Jefufa Dani oblafti vu jemeni fvetiga Papefcha inu Furftove Gnade nafehega Gnadelvega fkoffa je on N. N. unKai fbriffan jenu ven verfen od vfega Tovarftva Kerfchanskiga fcrda=man if hudizam inu ifuffo niegovo drulbo V vezhne Peklcnlkc ogen. Preklet bode uu Vaffi, jenu Na polh, preklet uu Hische inu funei hisehe, preklet Kader fpi alie nafpi, preklet Keder je alie pie, preklet Ker gre jenu fed v, prekleto bode niegovo meffo jenu Kofti od noh do glave Buh mo na dai fravia inu bode ferdaman na ta dan boGe fodbe ta vezne p c klen fk y ogen ga p o fry Koker h udi z a inu niegovo ferdamano Drulbo, oku nabo Pokure fturou, jnu le Pobolfchou, Amen. Amen. Toku fe fgodi Toku fe ifgorli._ [Obrazec izobčenja v kranjščini] N. N, je ta eden inu dvejseti dan unega meseca skoze hudičovo no tre dajanj e® Gospuda N, N., kranskega koplana, koker eno duhovno, Bogu izročeno žegnano persono63 se podstopou iz roko popasti, pr laseh vleče inu na tla vreči. Za tega vola je skuzi pravično sodbo visoke dohovne gosposke spoznano bilu, de je on N. N. v to veliko grozno pano padou, jenu je meni za tega vola gore naloženo, de jest imam vam oznanit jenu o klic» t, de ga se imate bati koker enega pananega''4 jenu strupovitnega65 prekletega človeka, s katerem nobeden se nima podstopet govorit, z tlim piti ale jeste ale druge prjaznosti držate. Zakaj sccr, kateri bc le-to sturil, ima vedet, de on tude v to malo pano6'1 pade, zavola katere na sme teh sveteh zakramentov prejemati, dokler na mesd Božjem jenu ad Kristusa Jezusa dam oblasti vu jemeni svetiga papeža inu furštovc gnadef'7 našega gnadelvcgaf,H škofa je on N. N. unkaj zbrisan jenu ven vržen od vsega tovarštva kršanskiga, frdamanf,iJ iz hudičam inu iz vso njegovo družbo v večne peklenske ogen. Preklet bode vu vasi jenu na poli, preklet vu hiše inu zunej hiše, preklet, kader spi ale na spi, preklet, keder je ale pije, preklet, ker gre jenu sedi, prekleto bodi njegovo meso jenu kosti od noh do glave Buh mo na daj zravja inu bode frdaman na ta dan Bož|e sodbe, ta večne peklenski ogen ga požri koker hudiča inu njegovo frdamano družbo, oku na bo pokure sturou, |nu se pobolšou. Amen. Amen. Toku se zgodi. Toku se izgodi. Razglas o izobčenju se po svoji črkopisni podobi opazno odmika od nekaj desedetij starejšega prisežnega obrazca. Zadnji je namreč v precejšnji men upošteval knjižno normo, čeprav je bil zapisan in je najverjetneje tudi nastal prav v več kot pol stoletja trajajočem obdobju 17, stoletja, v katerem ni izšla nobena slovenska knjiga. Razglas o izob- čenju pa je, nasprotno, v črkopisu v glavnem sledil drugi, latinski normi. Šumnik č je tako praviloma zapisan kot z (budi%pvo, pravilno, Zloveka), a tudi kot (Vle^he, vezhne), pri tem pa dvočrkje enkrat ponazarja sičnik c (Mefsezha). Zaman bomo iskali sestavljeni grafem sh za šumnika Š in ž, saj ju je zapisovalec pisal kot sch (hisehe, Schegnano), fib (Kcr- Navdih, kalkirano iz nem. iiingcbung 63 ¿egnana ptrsona = posvečena oseba, duhovnik. 64 Panan = izobčen, iz nem. verbannt (prim. Strtedter-Tcmps, Dentscht l^ehnmrtrr, str. 188). 65 Strupov/in - strupen, pogubljiv; izraz so v obliki strupov« uporabl|ali že slovenski protestantski pisci. Prim. Z Rt SA/.U, Sekcija za zgodovino slovenskega jezika, lastkovna kartoteka. Kastelec-Vorenčev slovar (1680-1710) ga razlaga kot pogubljtv. smrten, strupovit, škodljiv (Stahej, Slovensko-latimki slovar, str 423). flf> Pa/ia = izobčenje, iz nem. Bann (pnm. Striedtcr—Temps, Dtn/abf Lsbnuvrter, str. 188), 67 {•urStovalfurstovagriada — knežja milost, Gnadeh),guulfjiv - milosten, iz nem. gniidig (prim. SOitdttP-Ttmpt, Dtutscbe Lthmvtirter, str, 129). Fniaman — preklel, iz nem verdammt (prim. Striedter—Temps, Dintscht Ishmvirter, str. 117). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris (¡olcc: Raspova kn|iga obrazcev — mala zakladnica uradovalnc slovenščine 17 in prve polovice 18. stoletja, stt. 65-96 77 jchanskiga, Pobolfihou, Papcfcha), Jh (Rojhji) in J (nalo-feno, pqfry). Soglasniški skupini št in šk se tudi tu pojavljata kot ft (Ftlrftooe) in [k (fkoffa), pogost je podvojeni J[ oziroma js za sičnik s (dveifseti, uffo), sicer pa /"glasovno ustreza dvema sičnikoma: / in z ([knjljejufa). Primerjava z ljubljansko predlogo iz škofijskih protokolov je pokazala, da je prepisovalec zapisovanje sičnikov in šumnikov močno prilagodil svojemu občutku, saj je predloga neprimerno bliže knjižni bohoričici kakor njen kamniški prepis. Kdo je bil "krivec" za črkopisno p re drugačen je, ni zanesljivo potrjeno, saj bi med Raspom in pisarjem škofijskega protokola lahko obstajal še tretji pisec, vmesni prepisovalec. Zelo verjetno namreč Rasp ni prepisoval neposredno iz protokola, temveč iz ene nje- govih kopij. Ker drugih Raspovih slovenskih besedil ne poznamo, tudi ne moremo soditi o n|egovi siceršnji rabi črkopisa za slovenska besedila. Bržkone je prilagoditev latinski normi zakrivil kar sam, če upoštevamo, da se je šele malo prej vrnil s študija v Rimu in da nemara dotlej ni imel zadostnega ah sploh nikakršnega stika s pisano slovenščino. Poleg črkopisnih razlik so med ljubljansko predlogo in kamniškim prepisom občutne Ludi jezikovne razlike. Začenši z latinskim naslovom ni stavka, ki se v prepisu ne bi vsaj malo razlikoval od predloge. Ker imamo redko možnost primerjati dve različici istega starejšega slovenskega uradoval-nega besedila, sta v nadaljevanju vzporedno objavljeni obe trans literaciji, jezikovne razlike med njima pa so označene s poudarjenim tiskom. Predloga v škofijskih protokolih 3. 9. 1694 Prepis v Raspovi knjigi obrazcev po 4. 9. 1700 Excommunicadoniš promulgatio in Carniolica idiomate Luke/. Lavne sicer mlinar je ta eno inu dvcjseti dan unjga mesca skuzi hudičovo notredajajne Gospoda Primoža Sivca krašenskega koplana, koker eno duhovno Bogu zrpčeno žegnano persona?11 se postopol z roko popasti, pr laseh vleče inu na tla vureče. Za tega vola je skuzi pravično sodbo v šoke duhovne gosposke spoznanu bilu, de je on Lukcž Lavrič v to veliko grozno pano padel. inu je meni za tega vola naloženo, de jest imam vam oznanet inu oklicat, de ga imate se bati koker cniga paneniga strupovitega prekletega človeka, s keterem nobeden se nima podstopet govoriti, z nim piti, ali jesti, ali druge prjaznoste držati, zakaj sicer kateri bije-tu s tu ril, ima vedh, de on tudi v to malo pano pade, za vole katere na sme teh sveteh zakramentov prejemate, dokler na mesti Božjem inu od Kristusa Jezusa71 dane oblasti v jemeni svetiga papeža inu flrštave72 gnade našega gnadtovega škofa je on Lavrič unkgj zbrisan inu ven vržen od vsega tovarštva kršanskega, frdaman s hudičam inu vso negovo dmžbo v večne peklenske ogen. Preklet bodi v vase inu na puli, preklet v hiši inu zunej hiše, preklet keder spi inu na spi, preklet keder je inu pije, preklet keder gre inu sedi, prekletu bodi negovo mesu inu kosti od noh no tre do glave, Buh mo na dej zravje inu bodi frdaman na ta dan Božje sodbe, ta večni pchlenski ogen ga požre koker hudiča inu negovo frdamano družbo, oku na bo pokure sturil inu se na bo pobulšal. Amen Amen. Taku se zgodi, taku se zgodi._ Excommunicationis Formula Carniolica N. N. je ta eden inu dvejseu dan ungga meseca skoze hudičovo notredajanje Gospjida N- N., kranskega koplana, koker eno duhovno, Bogu izročeno žegnano persono se podstopou iz roko popasti, pr laseh vleče inu na da vreči. Za tega vola je skuzi pravično sodbo visoke dohovne gosposke spoznano bilu, de je on N. N. v to veliko grozno pano padpu. jenu je meni za tega vola gore naloženo, de jest imam vam oznanit jenu oklicat, de ga se imate bati koker enega pananega jenu strupovitncga prekletega človeka, s katerem nobeden se nima podstopet govorit, z nim piti ale jeste, ale druge prjaznosri držate, zakaj §cer, kateri be le te sturil, ima vedet, de on tude v to malo pano pade, zavola katere na sme teh sveteh zakramentov prejemati, dokler na mesti Božjem jenu ad Kristusa Jezusa dani oblasti vu jemeni svetiga papeža inu furštove gnade tiaŠega gnadelvega škofa je on N, N. unkaj zbrisan jenu ven vržen od vsega tovarštva kršanskiga, frdaman iz hudičam inu jz vso njggovo družbo v večne peklenski ogen. Preklet bode vu vasj jenu na poli, preklet vu hiše inu zunej hiše, preklet, kader spi aje na spi, preklet, keder je a]e pi|c, preklet, ker gre jenu sedi, prekleto bodi njegovo meso jenu kosti od noh do glave, Buh mo na daj zravja inu bode frdaman na ta dan Božje sodbe, ta večne peklenske ogen ga požri koker hudiča inu njegovo frdamano družbo, oku na bo pokure sturou. jnu se pobolŠou, Amen, Amen. Taku se zgodi. Tflku se zgodi._ 71 Zapis pmhoHa bi lahko brali tudi kot peršona. 71 Zapis Chnstksba 1tsnsba jc mogoče brati tudi kot Kristusa Jezusa. 72 Zapis Firsiavt bi lahko brali tudi kot fi rs ta ve 78 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), si. 1 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev — mala zakladnica u rado val ne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 Glavna ugotovitev o jezikovnih razlikah med različicama besedila je, da je narečna osnova neenaka. Ljubljanska predloga ima veČ dolenjskih elementov kot prepis, saj je prepisovalca rado zaneslo v gorenjščino, vendar ne vedno in dosledno. Enkrat je, denimo, predlog j'ku%t popravil v sko%e, drugič pustil nespremenjenega. Pri kamniškem besedilu kaže posebej opozoriti na opustitev končnega -1 pri opisnem deležniku, ki je bil naslonjen še na protestantsko knjižno tradicijo. Knjižni -1 v ljubljanski predlogi {postopal, padel, sturil, pobullal) zamenjuje v prepisu fonetični -u (podstopou, padou, sturou, pobolšou), le v enem primeru ]e zapis ostal nespremenjen (sturil). Podobno prilagoditev je doživela nedoločniška oblika glagolov govoriti in držati, saj se v prepisu glasita govorit in drsate. Transformacija dolenjske oblike v gorenjsko ah v vmesno različico je opazna tudi na drugih mestih: na puli - na poli, mesu — meso, taku - toku, %roČeno — izročeno, % roko — ¿^ roko. Iz pridevnika s/ntpovit je med prepisovanjem nastal strupoviten, sicer pa srečamo več gorenjskih vokalnih redukcij: ali — a!e, bodi - bode, sicer - scer., bi — be, a tudi obrnjene primere: npr, mesca — meseca, požre — po%ri, dane — dam. Tradicionalni dolenjski refleks za nenaglašeni prvotni |at je v prepisu praviloma pršel iz ia v ea: paneniga — pananega, uniga — unega, eniga — enega, a tudi narobe: krianskega - krsanskiga. Zanimivo je, da je izvirni ^ postal v kamniški redakciji daj. Poleg tega so v prepisu tri besede dodane (gore, jenu, i%j in tri izpuščene (notre, na bo), enkrat je zamenjan vrstni red besed (imate se - se imate), opaziti pa je še več drugih manjših razlik med različicama besedda. Ugotovoljene razlike so posledica adaptacije besedila drugemu narečnemu okolju oziroma prepisovalcev emu lastnemu idiomu. Ker je bilo besedilo namenjeno javni razglasitvi vernikom, je priredba toliko bolj razumljiva; vodih so jo predvsem praktični razlogi. In če sta bila prepisovalca dva, poleg Raspa še nekdo pred njim, je lahko h končni podobi besedila vsak od njiju prispeval lastno noto. Tretje slovensko besedilo je, kot že rečeno, zvrstno enako prvemu. Na to je pn obeh opozoril s kazalkama že Maksimilijan Leopold Rasp. Ta sicer ni bil prepisovalec, čeprav je bilo besedilo zapisano v času njegovega župnikovanja, le malo za razglasom o izobčenju, ki mu lahko edinemu pripišemo rokopis Raspa mlajšega. Čigav je rokopis tretjega besedila, ostaja neugotovoljeno.73 Leta 1704 ah kmalu po njem je Raspovo pisavo dvakrat za krajši čas zamenjal rokopis neznanega prepisovalca, ki se odlikuje po zelo lepi in skladni pisavi (pag. 1/241244 in 249-254). Najmlajša datacija pred zapisom tega slovenskega besedila je 5. junij 1704 v Ljubljani (pag. 1/246), sledi poznejši vrinek z Raspovo pisavo in datacijo 29. december 1723 (pag. 1/247), potem pa za slovenskim besedilom (pag. 1/249250) kronološko zaporedje prepisov dokumentov, datiranih od 18. junija 1704 dalje (pag, 1/252). Teoretično bi torej prepis slovenskega dokumenta lahko nastal v zelo kratkem časovnem razponu med 5. in 18. junijem 1704. Prav verjetno ga je neznančeva roka izdelala še v istem letu, vsekakor ne veliko pozneje. Predloga ni znana in izvira gotovo še iz 17. stoletja. Da utegne biti mlajša od predloge prvega besedila v knjigi, je soditi po napredujoči vokalni redukciji jbale - pauc, bržkone pa tudi po obliki člouk, kolikor ne gre v obeh primerih že za sekundarni, prepisovalski element. Po obsegu je to besedilo najdaljše, po vsebini pa močno spominja na prvo. Naslov je tudi tu v slovenščini, a določnejši: "Slovenska pnčna prsega". Prisežni poduk in obrazec sta torej izrecno namenjena pričam, ne kateremu koli prisežniku v pravdni zadevi. To besedilo je enako kot prvo razdeljeno na dva dela: na poduk ter obrazec prisege. Drugače kot pri prvem besedilu poduk zdaj prisežnikov ne nagovarja neposredno, v drugi osebi, temveč v tretji. V tej uvaja tudi tiste dele besedila, ki se nanašajo na krivo prisego in so jili prisežniki glasno ponavljali. Drugi del, promisorni prisežni obrazec, s katerim pri-sežnik obljublja, da bo govoril resnico, je v tem primeru precej daljši in ima poseben nemški podnaslov: "Vfindischer aydt". Gotovo je le, da pisava ne pripada nobenemu duhovniku, ki so v tem času pustili pisne sledove v kamniških župnijskih matičnih knjigah, P rim. NSAL, ZA Kamruk, rojstni matični knjigi ¡700-1710 in 1710-1727, poročna matična knjiga 1673-1711, mrliški matični knjigi 1671-1707 in 1707-1731. Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008). št. 1 Boris Golte: lUspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradnvalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. Jtblctja, str. 63-96 79 i w .¿s«* ^ JL^ ^aJT/IZ. r^rff ■ V— z "" t? f , /¿Lv, it^u ur?■ ¿«¿^ .t&J* fajtfCnZ tU Začetek tretjega slovenskega besedila (pag. ¡/249) 80 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), Št. 1 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 Besedilo št. 3 — Poduk prisežnikom in prisežni obrazec o resničnosti izpovedbe (čas in kraj nastanka predloge neznana, zapis nastal kmalu po 5. 6. 1704 v Kamniku) Slouenska Prizhna Perfsega Perfsega, Ketera ima enimu Slehemimo, preiden on Perfseshe, naprci dershana biti. Ta parui perst, ak pauz pomenu Boga ozhcta. Ta drugi Boga synu, ta Trčiti Boga suetiga Duha. Ta dua druga doUi nagnena ah polloshena parsta, ta parui dolk obernen parst pomeni to dusho, Kir ie ona Skriuna no tre7 4 v tem tellefsu, Mifmz pomemi tu tellu, Kateru ie pershlu ste semle: lenu supet v to semto poide: s a tega Volla tu tellu p ruti ti dushi maiheno more shtimano bi d, per ti Roki se pa sastopit more en sam edini Buh stuar=nik Nebefs ienu semle: 1. Kateri Zhlouk taku Naurednu parfseshe, ienu ie niemu samimu toku saurash, de eno Kcruizhno perfsego stuif, taisti perfseshe U take vishe, taku on praui, oku iest Keruizhnu perfseshem, taku profsem iest Boga Ozheta, Synu, |enu suetiga duha, to sueto Zeillo Troyzo Boshio, de iest odlozhen bodem od gmainc, ienu dobrute Suete Karshanske Zerkue, od gmaine Vfsih suemtkou, inu od Zeilliga Karshanstua, Jenu de taista dobruta meni bode Kenimu sgubleinu Moje Boge Dushize, tellefsa, ienu Keruv. 2. Ta na prauizhni Zhlouk perfseshe, Koker bi on dial, oku iest donefs Keruizhnu perfseshem, taku pomagal Buh Ozhe, syn, jenu Sucti Duh, de taisti meni nigdar htroshtu napridi v tim Zhafsu ienu Vrri, Kader she bode moia Boga Dushiza od Moiga tellefsa lozhilla. 3. Kateri naprauizhnu parfseshe, taisti praui, oku iest donefs folsh parfseshcm, toku iest profsem Boga ozheta, synu, Jenu suetiga Duha, de m suetu reishnu tellu Nashiga Gospuda Jefsufsa Christufsa, niega na isrezhena Milost, niega nadolshnost, sucti Keruaui puth: niega Britkust, terpleine, teska sinert, Jenu uadolshna Martra bodi na meni Bugimu Greishniku Sgublena. ienu odlozhcna vfselei, ienu vekumai. 4. Leta, Kir folsh parfseshe, taliti praui, oku iest donefs folsh parfseshcm, toku bodi moia dusha. Katera se sastopi p tem Zhetartim parstu, ienu moie tellu/: Kateru se pak sastopi per tim Malltmu mefinzu uekumai ukopp fardamanu na sodni dan, Kader ieft naprauizhin Zhlouk stau bodem pred tim Ostrim Jenu ta rdim Rihtariam, Katerima nishter Skriunu nei, Jenu iest bodem oduershen, ienu od lozhen od tih prauizhnih, Jenu obropan tiga pogleda, ak oblizhia Bofhyga, Nafsiga Isuclizharia Jefsufsa Christufsa Vfselei, ienu Nimer. Slovenska prična prsega Prsega, ketera ima enimu slehernimo, prejden on prseže, naprej držana biti. Ta parvi prst ah pauc pomejni Boga Očeta, ta drugi Boga Sinu, ta trejti Boga S ve tiga Duha, ta dva druga dok nagnena ali položena parsta, ta parvi dok obrnen parst pomeni to dušo, kir je ona skrivna notre v tem telesu, mizinc pomc|ni tu telu, katem je pršlu s te zemle jenu zupet v to zemlo pojde, za tega vola tu telu pniu ti duši majheno more štimano biti, pr ti roki se pa zastopit more en sam edini Buh stvarnik nebes jenu zemle. 1. Kateri člouk taku navrednu parseže jenu je njemu samimu toku savraš, de eno krvično prsego sturi, taisti prseže v take viže, taku on pravi, oku jest krvičnu prsežem, taku prosem jest Boga Očeta, Sinu jenu Svetiga Duha, to Sveto ccjlo Trojico Božjo, de jest odločen bodem od gmajne jenu dobrute svete karšanske Cerkve, od gmajne vsih svetnikov inu od cejliga karšanstva, jenu de taista dobnita meni bode k enimu zgublejnu mo|e boge dušice, telesa jenu krvi. 2. Ta napravični člouk prseže, koker bi on djal, oku jest dones krvičnu prsežem, taku pomagaj Buh Oče, Sin jenu Sveti Duh, de taisti meni ntgdar h troštu na pridi v tim času jenu uri, kader se bode moja boga dušica od mojga telesa ločila. 3, Katen napravičnu parseže, taisti pravi, oku jest dones folš parsežem, toku jest prosem Boga Očeta, Sinu jenu Svetiga Duha, de m S ve m Rešnu Telu našiga Gospuda ]ezusa Kristusa, njega naizrečena milost, niega nadolžnost, sveti krvavi put, njega britkust, trplejnc, teška smrt jenu nadolžna martra bodi na meni bugimu grejšniku zgubi en a jenu odločena vselej jenu vekumaj. 4. Le-ta, kir folš parseže, taisti pravi, oku jest dones folš parsežem, toku bodi moja duša, katera se zastopi pr tem četartim parstu jenu moje telu, kateru se pak zastopi pr tim malimu mezincu vekumaj vkop fardamanu na sodni dan, kader jest napravičin člouk stau bodem pred tim ostrim ¡enu tardim rihtarjam, katerimo niŠter skrivnu nej, jenu jest bodem odvržen jenu odločen od tih pravičnih jenu obropan tiga pogleda ah obličja Božjiga našiga Izvchčarja Jezusa Kristusa vselej jenu nimer. 74 Prvotno nutrt, nato popravljeno notrt ARHIVI 31 (2008), št. 1 I/ arhivskih fondov m zbirk Boris Golcc Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 81 Windischer aydt. Jest N. et N: oblubim, |enu parfsesbem gos p ud Bogu Ncbeshkimu, de iest utei rezhi, Kar sem sedai ta dan Keni prizhi naprei postaulen, jenu uprashan bodem, Ozhem to prauo Zhislo Boshio refsnizo poucidati, Neben o Karuizo noter meishati, ni enimu, ni dru^imu sa periatelsi.uu, ali saurashtuu, ah nitta vole per=losbid, ah vseli, Koker bi tu smishlenu mogiu biti, temuzh moie prizhuuaine po praui nfsnizi toku dati, Koker enimu poshtenimu Karshanskimu Zhloueiku se spodobi, |enu |est na sodni dan pred Gospud Bogam Ozhetam Nebeshkim bodem mogel odgouar dad, toku meni Gospud Buh pomagai, ta zhastita prefs Vfsiga Madesha Spozheta Diuiza Mati Boshia María. lenu ufsi lubi suemiki Amen.____ [Slovenska prisega] (est N. et N. oblubim jenu parsežem Gospud Bogu nebeškimu, de jest v tej reči, kar sem sedaj, ta dan k eni prid naprej postavlen jenu prašan bodem, očem to pravo, čisto Božjo resnico povejdati, Nebeno karvico noter mejšati, ni enimu ni dmgimu za prjatelstvu ali savraštvu ali m ta7 5 vole prložiti ah vzeti, koker bi tu zmišlenu m oglu biti, temuč moje pričuvajne po pravi risnici toku dati, koker enimu poštenimu karšanskimu človejku se spodobi jenu jest na sodni dan pred Gospud Bogam Očctam nebeškim bodem mogel odgovar dati, toku meni Gospud Buh pomagaj, ta častita brez v s Iga madeža spočeta Divica Mati Božja Marija jenu vsi lubi svetniki. Amen. Črkopis besedila je v primerjavi s prejšnjima dvema bliže knjižni bohoričici. Tako je šumnik č dosledno zapisan kot 3(h (0%htta, Zhlouk), š in ž pa kot sh (htroshtu, peifseshe).1(> Soglasniška skupina šk se pod nemškim vplivom pojavlja rudi kot sk (leska), začetni k v lastnem imenu Kristus kot latinski in nemški cb (Christulsa), ni pa več latinskega grafema Z za fonem č ter nemškega sch za š in ž. Dvočrkjc/s ponazarja sičnik s (Nebefs) in le izjemoma z (jefsufsa). V jezikovnem pogledu kaže to besedilo med vsemi največ dolenjskih potez. Izrazita je raba dolenjskega refleksa jata (prejden, pomejni, Irejti, cejlo, cejiiga, človejka, grtjšniku, mejšati, povejdati), u-ja za prvotni dolgi o in druge o-je (tu telu, kateru je pršlu, mejhenu, zitpet, telu, pruti, sturi, Buh, dobruta, Gospuda, tu svetu rtšnu telu, krvavi put, britkust), močno jc aka-nje (parst, parvi, sauras, napravični, parsežem, nai%rtčena, nadol^nost, tardim rihtaijam, karšanskimu), enkrat pa uporabljena značilna nikalnica ne/. Na nekaterih mestih lahko sklepamo, da gre za jezikovni poseg prepisovalca. Tako se tožilnik besede Buh glasi Boga, prislov tako pa se prijavlja v oblikah taku in toku, a med obema ni vedno mogoče zanesljivo pa-leografsko razlikovanje. Zapis edinega opisnega deležnika sc ravna po sodobni ujevski fonetični izgovorjavi: stau. IV) Slovenske prisege na poli v dodatku h knjigi Prisege na posebni poli na koncu knjige predstavljajo svojevrsten fenomen med ohranjenimi slovenskimi uradovalnimi besedili iz zgodnjega novega veka. Enajst prisežnih besedil pomeni namreč največjo koncentracijo slovenskih uradovalnih ^ Prav mita (jmdkupnine). 7f> 1'aleografsko razen v primeru fs ni mogoče z gotovostjo razlikovati med makm s in visokim s (i), zato sta ttans-k rib ira na enotno kot s. besedil sploh, zavidanja vreden pa je tudi skupni obseg skoraj 8.000 znakov. Če temu dodamo še zanimivo vsebino in ugotovitev, da gre pri večini besedi! za doslej neizpričano vrsto prisege v slovenščini, lahko sklenemo: dodatek k Raspovi knjigi je pomemben prispevek k odkrivanju starejše ura-dOvalne slovenice, in to ne le iz prve polovice 18. stoletja, obdobja, v katero zapisi spadajo. Polo s skupaj štirinajstimi besedili so Raspovi knjigi dodali, ko je bil foliant že skoraj povsem popisan in so že kakšnih petnajst let vanj vpisovali le še izjemoma. Vsebinsko vsekakor sodi h knjigi, saj se povsem sklada z njenim namenom - biti predloga uradovalnim besedilom. Iz vsebine zapisov je vidno, da so nastali v kamniškem župnišču in tam so bih po 23. decembru 1739 tudi prepisani. Ta datum vsebuje mlajša od dveh datacij priseg — druga je 19. januar 1728 -, skupaj pa razkrivata okvirni čas nastanka predlog. Prepis vseh štirinajstih predlog je sočasen, razen morebiti zadnjega, nemškega zapisa prisežnega poduka, in je delo iste, netden-tificirane roke. Gotovo je le, da rokopis ne popada nobenemu od kamniških duhovnikov, ki so v Šiin-desedetnem časovnem razponu (med letoma 1720 in 1760) vodih župnijske matice.77 Prepisovalec bi bil lahko laik, morda študent, bogoslovec ali učitelj. Pola je na gosto popisana z besedili. Razen zadnjega, nemškega, jih uvajajo latinski naslovi ter ponekod tudi latinska razlaga okoliščin priseganja. Slo- !! Prim, NŠAL, ŽA Kamnik, rojstne matične knjige 17101727, 1727-1738. 1738-1752, 1753-1760, poročni matični knjigi 1712-1744 in 1745-1769, mrliške matične knjige 1701-1731, 1731-1747 in 1747-1765. - Matične knjige so vodih kaplani m sami vpisovali vanje tudi redke primere, ko je krščeval, poročal ali pokopaval župnik. Rokopis kaplana Gregorja /.erovnika sicer precej spominja na pisavo na poli. se pa od nje v nekaterih bistvenih podrobnostih opazno razlikuje. Komu pripada pisava, ni bilo mogoče ugotoviti niti na podlagi raznih spisov župnijske provcnicnce (prim NŠAL, ŠAL/Ž, fasc. 111, Kamnik 1656-1835). 82 ARHIVI 31 (2008), št. I Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golte: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica ursdovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63—96 venske prisege si brez prekinitve sledijo od prve do tretje strani (pag. 11/173-175), na tretji strani spodaj je prisega v nemščini (pag. 11/175) in na zadnji, četrti, regest latinske prisege ter nemški poduk za prisežnike s promisorno prisego (pag, 11/176). Od enajstih slovenskih prisežnih besedil se jih osem nanaša na sklenitev zakonske zveze. Pri tem gre za različne podzvrsti priseg. Prav tako zadevata poroko edina nemška prisega in regest latinske, tri slovenske prisege pa so klasične sodne, nastale pri patrimo-nialncm sodišču kamniške župnije. Skladno s potrebami — služiti kot predloga oziroma obrazec — so prisežna besedila največkrat vsebinsko reducirana, tako da so izpuščeni nekateri ali sploh vsi osebni podatki. Niti ena prisega v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze, razen latinskega regesta, ne vsebuje vseh podatkov iz predloge. Nekatere osebe so navedene z imenom in priimkom, druge le kot N. N. in s stanovsko oznako (vdovec, kamniški meščan, meščan in čevljarski mojster), poleg omenjenega regesta je samo ena prisega datirana. Geografsko lociranje predlog sta omogočiti omembi Kamnika in kamniškega meščana, kot izhodišče za določitev časa nastanka predlog pa sta, kot že rečeno, bih edini dataciji (iz let 1728 in 1739). Na tej podlagi je bilo iz poročnih matičnih knjig mogoče ugotoviti identiteto prisežnikov večine pnseg in natančen datum zapisa. Pnsežnik in datum sta pri nekaterih bolj ali manj verjetna, povsem ne-identificirana pa ostajata samo v enem primeru. V veliki meri je to zamudno delo olajšalo dejstvo, da so kamniški duhovniki v poročni matici skrbno navajali, ah je kateri od mladoporočencev s pnsego dokazoval neporočenost. Takšnih zapisov je v poročni knjigi sicer precej več, kot se je ohranilo prepisov samih priseg v dodatku k Raspovi knjigi. Časovni okvir nastanka besedil je druga petina 18. stoletja. Ohranjene slovenske prisege v zvezi s poroko so nastale v desetletju med letoma 1726 in 1736, nemška leta 1726 in zadnja, znana le v latinskem regestu, konec leta 1739. Poleg teh priseg vsebuje pola Še tn sodne prisege, zapisane pn poslovanju župnijskega pa trimo nialnega sodišča. Glede na omenjanje letnic in časovne oddaljenosti od dogodkov sta dve nastali leta 1724 ali 1725, za datacijo tretje pa ni oprijemljivih podatkov. Upoštevaje časovni okvir nastanka preostalih priseg in skupne poteze s prisego iz leta 1732 (št. 7) jo lahko okvirno umestimo v čas okoli leta 1730. Da so vse tri sodne prisege resnično nastale pri župnijskem in ne pri kakšnem drugem patrimonialnem sodišču, dokazujeta imeni ključnih, toženih oseb. Odkritje osmih priseg v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze je neprimerno dragocenejše od od- kritja treh sodnih. Prvič, predvsem ker ta vrsta priseg v slovenskem jeziku doslej še ni bila izpričana, in drugič, ker so besedila tudi po vsebini zanimiva. Slo je za priseganje pred kamniško župnijsko duhovščino. Prisežnik je zase ali za drugo osebo dokazoval samski stan in s tem pravico do sklenitve poroke, v dveh pnmerih pa za očiščevalno prisego zaradi očitanega dejanja, ki je veljalo za zadržek za sklenitev zakonske zveze. Priseči so morali predvsem tisti bodoči zakonci, katerih življenjskih zgodb okolica ni dobro poznala, ker so bodisi prišli od drugod bodisi bih daljši čas odsotni. Med odsotnostjo bi se lahko poročili in nato svoj zakon pnkrili, da bi lahko vnovič stopili pred oltar. Da bi preprečila tovrstne goljufije, je cerkvena oblast od njih zahtevala, da svojega samskega oziroma vdovskega stanu ne dokažejo samo s pisnim potrdilom, temveč tudi z dokazno prisego. Okoliščine priseganja v Kamniku najbolje poznamo iz kronološko zadnje prisege, datirane konec leta 1739, katere regest navaja imena treh laikov v vlogi prič. V sami poročni matici osebe, navzoče pri prisegah, niso navedene, ampak se zgolj ponavlja obrazec, da je bila prisega opravljena pred kamniškim župnikom po pisnem naročilu arht-diakona iz Mengša.7B Prisege so sicer nastale v obdobju župnikovanja Maksunihjana Leopolda Raspa (1700—1742), vendar ni nujno, da je bil župnik prav po vseh prisežnih dejanjih tudi navzoč. Vse kamniške prisege v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze sodijo v skupino t. i. dokaznih priseg in jih lahko razdelimo na dva tipa.7'J Prvi tip predstavljajo potrdilne ali asertóme prisege o samskem stanu moških (Formula Juramenti Super Statu libero, Juramentum Super Statu Libero, Assertoñum). Takšnih priseg, pri katerih so prisežniki sami pričali o svoji n ep o ročen os ti, je pet od skupno trinajstih, in sicer tri slovenske (št. 1, 2, 5), edina nemška za tirolskega priseljenca in prisega za priseljenca z Zgornjega Koroškega, zapisana samo v obliki latinskega regesta. V isti tip priseg o samskem stanu sodi edina prisega ženske (Št. 8); nanjo se vsebinsko navezuje prejšnja prisega (št. 7), Z njo je prisežnik, kamniški domačin, potrdil navedbe prisežnice o njeni nepo-ročenosti, potem ko jih je po naročilu prevenl pri tretjih osebah v njenem prejšnjem kraju bivanja. Podobno, vendar brez dodatnega preverjanja dej- 78 Npr. 27. 11. 1726: "per Corporale Juramentum in manibus D. 1'lebani hujus parochiac Stainensis legitirne emissum ex commissione a Reverenddssmo Dno Arclu-Diacono in seriptio MonSpurgi", O tipih objavljenih starejših slovenskih priseg gl. Ribnikar, Slovenski pedk^ntškt prisegi, str. 31: Košir, Prisege v slovenščini, str. 6-7. ARHIVI 31 (2008), st. 1 Iz arhivskih t ont) o v in zbirk Boris Golte; Ras po v a knjiga obrazcev - mala zakladnica nradovalne slovenščine 17 tn prve polovice 18. stoletja, str, 63-96 83 stev, je drugi domačin pričal o samskem stanu svojega priseljenega znanca. 'l'a prisega ima sicer naslov De Credibilitate Testis, tj, o verodostojnosti priče (št, 6). Drugi lip, očiščevalno prisego, predstavljata primera prisege moškega, da pred ovdo-vitvijo ni prešuštvoval z žensko, s katero je zdaj nameraval stopiti v zakon (št. 4), in prisega ženske v zvezi z drugim poročnim zadržkom, sorodstveno povezanostjo z zaročencem (št. 9). Nekatere teh priseg, povezanih z nameravano poroko, so v vsebinskem pogledu nadvse zanimive, druge manj. O mobilnosti pripadnikov nižjih slojev zelo zgovorno priča primer odsluženega vojaka Primoža Sirka (št. 1), rojenega v župniji Cemšenik. Leta 1726, ko se je hotel v Kamniku drugič poročiti, je prisegel, da se ni oženil, odkar mu je pred enajstimi leti v Zagorju ob Savi umrla žena. Priložnosti za poroko mu ni manjkalo, saj se je medtem kar nekaj let kot vojak mudil na Siciliji, v Španiji in Italiji.1^ Zaradi enakega razloga, dolgotrajne odsotnosti in nepoznan os ti v kamniškem okolju, je moral dobro leto pozneje (1728) priseči Ožbolt Štrikar (št. 2), vrvarski pomočnik, po rodu iz starološke župnije. Od mladih let je namreč po cehovskem običaju veliko potoval (po navade tega bandtverka hodou mu rajžpu) in videl poleg Kranjske Štajersko, Koroško ter druge v pnsegi neimenovane dežele. Manj zgovorna je prisega (št. 5), ki jo s pndržkom pripisujemo Tirolcu Francu Kolbu, kamniškemu meščanu in čevljarskemu mojstru (1735). Od kod je izviral, prisežno besedilo ne omenja, ampak govori le o "mojmu domu". Bodoči ženin gotovo ni videl toliko sveta kot prejšnja dva, saj navaja samo Ljubljano in Kranj. Če je bil prisežnik res omenjeni Kolb, kot sklepamo glede na stan in poklic, ki sta enaka v poročni matici kot v prisegi, je vsekakor zanimivo, da je kot Tirolec prisegel slovensko. Drugače kot prejšnja dva prisežnika ni pričal le o svoji dotedanji neporočen o s ti, ampak tudi, da nikjer na svoji življenjski poti ni nobeni ženski niti obljubil zakona. Enakega tipa sta edina prisega v nemščini in latinski regest pnsege iz leta 1739. Oba prisežnika sta bila tujca, od katerih je prvi potrjeno prisegel nemško in drugi zelo verjetno.**5 Prvi, krojač Johann Gcorg Aicher iz Halla na Tirolskem, se je prej so Primož Sirk v tem času ni bil edini odsluženi "španski" vojak v Kamniku. 8. marca 1715 so ni krstili nezakonskega sina nekega Jožefa, "Cuiusdam Militis I lispanici", rojenega v samem mestu (NŠAJ„ Ž A Kamnik, R 1710-1727). Da je bilo drugo prisežno besedilo nemško in nc slovensko, pričajo v nemščini napisani osebni podatki I^eonarda Kofflcrja v sicer latinskem regestu: "TisMrgessettgebiirthig >* S t: PrtterNegsl am MiiilstaU tn ober Carvndlen". mudil na Koroškem in v drugih neimenovanih krajih, tovrstne podatke pa pogrešamo pri drugem, mizarskem pomočniku Leonardu Kofflcrju iz St. Petra pri Millstattu na Zgornjem Koroškem. Oženil se je sicer v Moravčah, a je zaradi neznanega razloga prisegel v Kamniku. Zelo zgovorna je prisega Barbare Žagar iz leta 1732 (št. 8), ki poleg pričanja o neporočenosti razkriva domala detektivsko zgodbo o prisežničini lažni preteklosti. Nekaj dodatnih podatkov, iz katerih dobimo še popolnejšo sliko o tem, kaj vse se je z Barbaro dogajalo, je mogoče najti pri vpisu njene poroke v poročni matici, v kateri je celotna zgodba popisana kar na poldrugi strani. Barbara je bila doma iz Črne v vikariatu Nevlje in je zadnjih osem let živela v Kamniku, kamor je prišla noseča iz Novega mesta. Pri otrokovem krstu se je zlagala, da je poročena, ter navedla izmišljene podatke o očetu, sicer resnični osebi. O smrti svojega domnevnega moža je malo zatem predložila celo ponarejeno pismo. Toda ko si je po osmih letih res našla ženina, sina kamniškega meščana, ni mogla zadovoljivo dokazati svojega vdovstva in je nazadnje razkrila resnico, da sploh nikoli ni bila poročena. Od-dej ji kamniški duhovniki niso več verjeli na besedo, ampak so zahtevali trdne dokaze t> resničnosti njenih izjav. Barbaro so ponje napotili v Novo mesto ter ji za spremstvo dodelili kamniškega meščana in krojača Jurija Koželja. Ker pa sta od tam prinesla zgolj pisno pričanje nekega zasebnika, je moral o tem, kar je v Novem mestu slišal, v kamniškem župnišču posebej priseči tudi Koželj (št. 7). Izpovedal je, da so ena ženska in trije moški, vsi meščanskega stanu, pričali, kako je bila Barbara v Novem mestu res samska in brez zaročenca ter da se je v svoj kraj vrnila v blagoslovljenem stanju. Sele Koželjeva prisega je zadoščala, da so pretkano Barbaro v Kamniku pripustili k poroki, dan pred poročnim obredom pa se je morala zaradi lažnih navedb najprej spokoriu pri nedeljski maši. Z dokazovanjem svojega samskega stanu je imel precej manj težav Andrej HanŠ iz Naklega, ki se je v Kamniku poročil istega leta 1732. Zadoščalo je namreč, da je njegovo neporočenost pod prisego potrdil verodostojni kamniški meščan in njegov soimenjak Andrej Koželj (št. 6). Povednejši sta obe očiščevalni prisegi. V prvem primeru (št. 4) je, kot lahko sklepamo le po imenu bodoče neveste in vdovskem stanu prisežnika, morda prisegel vdovec Jurij Kessel (1736). Nekdo ga je moral dolžiti prešuštva, češ da je še za življenja svoje žene imel razmerje z žensko, s katero je zdaj kot vdovec želel stopiti v zakon. Jurij je vse obtožbe pod prisego zanikal, prav tako tudi, da bi 84 Iz arhivskih fondov m zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev — mala zakladnica ura do val ne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 svoji sedanji iz voljen ki že prej obljubljal zakon. Da bi bilo zadoščeno pravici, je morala priseči še njegova zaročenka, vendar besedilo njene prisege m ohranjeno. V drugem primeru (št. 9) je prisegla neznana ženska, katere identiteta je ostala neugotov-ljena, ker se morda sploh ni poročila ali pa pred oltar ni stopila v kamniški župniji. Priznala je, da je s svojim izvoljencem imela spolne odnose, saj je bilo bržčas že opaziti sad njune "prepovedane" ljubezni. Težave pa so nastale, ker sta bila v nekakšnem sorodu, saj je to predstavljalo zadržek za sklenitev zakonske zveze. Bodoča nevesta je pod prisego zatrjevala, da je sicer slišala o nekem sorodstvu (¿k be mejd name ena zaveda inu švogija imela bite), da pa se svojemu Matiji ni vdala zato, da bi laže iz poslovala dispenzo za sklenitev zakona, ampak naj bi jo premagala zgolj človeška slabost. Druga tn slovenska prisežna besedila so klasične sodne pnsege. Dve (št. 10 in 11) se nanašata na domnevno odmjitev denarja, ki ga je neki 1 lanže Orchek shranil med žito v hiši svojega soseda Gašperja Majdiča, kamniškega župnijskega podložnika. Prvi je prisegel tožnik Orehek, da ne toži po krivem (Juramentum Calumniae), za njim pa je obdolženi Majdič dal očiščevalno prisego (juramentum purga-torium), da o izginulem denarju ne ve ničesar. Med slovenskimi besedili na priloženi poli Raspove knji- ge je prav Majdičeva prisega najdaljša, a predvsem zaradi obsežne zaključne formule. Nasprotno je med najkrajšimi prisega tožnika Janeza Ida n dr a (št. 3), Ta je župnijskega podložnika Andreja Rožiča dolžil, da mu, čeprav zatrjuje nasprotno, ni vrnil ovac, ki jih je imel Klander pri njem v reji. Iz priseg sicer ni vidno, da bi bila obdolženca podložnika kamniške župnije, urbarji za ta čas, ki bi to nedvoumno potrdili ali ovrgli, pa niso ohranjeni. Toda okoliščine in drugi podatki jasno kažejo, da je šlo res za podanika župnijskega gospostva. Priimka obeh obdolžencev sta namreč izpričana pri župnijskih podložnikih na Moravškem, in sicer v starejšem župnijskem urbarju za obdobje 1688—1701 in mlajšem terezijanskem katastru okoli leta 1750. Še več, osebe, ki v prisegah nastopajo, so v dvajsetih letih 18. stoletja potrjeno živele v moravški župniji; o tem namreč pričajo tamkajšnje matične knjige. Slovenske prisege so v nadaljevanju objavljene po enakih načetih kakor prejšnja besedila, prevodi latinskih naslovov jia se skušajo čim bolj zvesto držau izvirnika. Pri tem je treba poudariti, da se nekateri naslovi nekoliko odmikajo od vsebine prisege (npr. št. 6 in 10). To gre pripisati dejstvu, da jih je, kot vse kaže, dodal šele neznani prepisovalec. Identifikacija oseb in čas nastanka posamezne prisege so sproti utemeljeni v opombah. Prisega št. 1: Primož Sirk, Kamnik, 26. 11.172682 Prisega ženina o samskem stanu Formula Juramenti Super Statu bbero Jest Primus Siirk is Tshemsheniske fare rojen obdonkan Soldat vdovez Rcsnizo strun inu pershesem eno prauo Reshnizno persego Gospud Bogu vsiga Mogoznimu skusi ta sueti Euan=gelium Boshic, De Jest, po tem Kar je Moja sakonska shena ursuta ta Druge Dan Karstnika Mefseza pred enaistem v Sagorskc fare smert strila : nifsim se per nobene Druge shenske persone ne v lashke Deshelle, ne v Sicilie, ne na pote, Kir sim iest v mojo Deshello nasai rai—shou, ne vnabednem Drugim Kraje, ne tude v te Španske Deshelle, Ker sem ¡s lashke Deshelle nasai pershou, oshenou aili skotero porozau : ampak usellei v Douskem stane ostau, Koker se she Do te ure snaidem inu m Jest toku ctc. [Prisežni obrazec o samskem stanu] Jest, Primož [Primus] Sirk iz čemšeniške fare rojen, obdonkan soldat,81 vdovec, resnico strim inu prsežem eno pravo resnično prsego Gospud Bogu Vsigamogočnimu skuzi ta sveti cvangclium Božje, de jest, potem kar je moja zakonska žena Uršula [UrsulaJ ta druge dan karstnika meseca*14 pred enajstemS5 v zagorske fare smrt strila, nisim se pr nobene druge ženske persone, ne v laške dežele, ne v Sicilije, ne na pote, kir sim jest v mojo deželo nazaj rajžou, ne v nabednem drugim kraje, ne tude v te španske dežele, ker sem iz laške dežele nazaj pršou, oženou ali s kotero poročau, ampak vselej v dovskemw' stane ostau, koker se še do te ure znajdem. Inu m jest toku etc. Primož Sirk. vdovec in vojak, odpuščeni župljan župnije Čemšcnik (iiditus mita dtmmsssns Parodnanus Zbtmshemktusi)), je po navedbi v kamniški poročni matici prisegel 26. novembra 1726, dan jirtj, preden se je priženil k vdovi Doroteji v Volčji Potok (NŠAI..ŽA Kamnik, poročna matična knjiga 1712-1744,27. 11. 1726). Odpuščen vojak, iz nem abgedankter Soldat, 84 Krstnih - kresnih, manj znano ime za iiitiij (prim Pleteršnik. Slovenska nez/tiki slovar, srr. 465). Manjka beseda (pred enajstimi) teti. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Bil as Golte: Raspova knjiga obrazcev — mala zakladnica uradovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stole! ja, str. 63-96 85 Prisega št. 2: Ožbolt Strikar, Kamnik, 19. 01.1728^ Prisega ženina o samskem stanu juramentum Super Statu Libero 19. Januar: 1728 Jest Oswalt ¡acoba Štrikarja Sakonske Syn ¡s Ixishke fare rojen, Salarske gefsell Resnizo strim tnu Pershesera eno prauo Reshntzno Pershega Bogu vsiga Mogozhnimo skuse ta Suett Euangelium Boshje, De jest od Moje Mladosu noter Da sadaine ure vfselci sirn biu inu ostau Ledig stanu loku, De jest Do seh Malu nifsem nikoli s Nabene sensko persono v sakon stopou, ali se sarozhou bode vte Mojc Krainske Deshelli, bode v Štajerske, Koroshke, ali Drugi Deshcli, Kir sem Jest po nauade tega Handtvcrba hodou, inu raishou, inu tu Je toku Reshniznu, Koker bom Jest mogou na sodni Dan pred tem oistrim Boiym Sodnikam Xtufam Jesufam sposnate, tnu odgover Date, toku Meni Gospod Bug pomagei inu ta zhastita bres usiga Madesha Spozeta Boshia Mati Diuiza Mana, inu vsi isvoleni Bofie na Moi pofsledni Zhaf Keder se bo moja v Boga Dusha od tega grcshniga Tclefsa loztila Amen. Et his Dictis tangit illis tribus Digitis ereetae et Dexterae manus sacra Evangelia. Emisit Juramentum 19. Januar: 1718 hora 8 Matutina in presentia Domini et Domini ad hoc^8 [Prisega o samskem stanu 19. januarja 1728j05 Jest, Ožbalt [Osvald|, Jakoba Štrikarja zakonske sin, iz loškew fare rojen, zalarske gesel,^ resnico strim inu prsežem eno pravo resnično prsega Bogu Vsigamogočnimo skuze ta sveti evangelium Božje, dc jest od moje mladosu noter da sadajne ure vselej sim biu tnu ostau ledig stanu, toku de jest dosehmalu ntsem nikoli z nabene žensko persono v zakon stopou ali se zaročou, bode v te moje krajnske deželi, bode v štajerske, koroške ali drugi deželi, kir sem jest po navade tega liandtverha Prisega ženina, da pred ovdovitvijo ni prešuštvoval s sedanjo nevesto Pro duobus Sponsis rarione Impedimenti Criminis Jest NN; v Dovez refsnizo strim, inu pershesem Bogu Vsigamogozhnimu eno pravo Sucsto perfscgo, De Jest mojo sedaino prizhe stojezho Nevesto Mizo Koshesko ta ves Zhas Dokler ie moja ranza shena N. shiva bla nekoli nifsim mefsenu Sposnal, alii snio to prefsestvo Dopernafsal, inu nie, De Jo po smerte Moic shene N. N. ozhem sa sheno usete, obetou, alh obiubou, Inu to Jest toku Resnizhnu pouem, inu prizham, Koker bom Jest Mogou na sodni dan pred tem oistrim Bofsiem Sodnikam Christufsam sposnate inu odgouor Date. Toku Mene Gospud Bug pomagei /: tangat saera Euangeiia licct super Euangelys/ in ta zhestita Bres usiga Madesha Spozheta Mati Bofsia Diutza Mana, inu vfsi Isvoleni liofsie na moi p o fs ledni Zhafs, Kadar se bode Moja Boga Dusha od tega Telefsa lozhila Amen. Simililer Jurabit Mulier tribus prioribus Digitis dexterae manus super peetus collocatis dum e converso vir tres Digitos in altum Attollit. (Za dva zaročenca zaradi zadržka prešuštvovanja] Jest, N.N., vdovec, resnico strim inu prsežem Bogu Vsigamogočnimu eno pravo zvesto prsego, de jest mojo sedajno, priče stoječo nevesto Mico Košeško,rgy Kertov), vendar sta moteči dve dejstvi: težko je uskladiti priimka neveste Kosesfka) — Kersov, poleg tega pa v matici ni navedka o prisegi, čeprav sta po navedbi v Raspovi knjigi prisegla tako žentn kot nevesta (NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 1712-1744,8. 2. 1736). IJ"' ¡.ahko tudi Koltiko ali Koseiko. Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2IKiS),Št. 1 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17, in prve polovice 18 stoletja, str 63—96 87 Prisega št. 5: najbrž kamniški meščan Franc Kolb, Kamnik, 8. 2. 1735yH Prisega ženina o samskem stanu hem assertorium jest N. N. Burgar inu shushtarske Moister pershefem etc. De Jest sem sdai ledig stanu inu De jest nikir ne unabenem Mefstu, ne vlublaine, ne na Moimu Domu, ne v Kraine, ne Dergod, Kir sem jest moje Dny hodou, nikir nifsim nobene Karshenze, alli ledig persone sakon oblubou, mene skatero vsakon stopou, ampak De sem jest rihtig inu ledig etc. [Dalje asertorna prisega] Jest N. N., burgar inu šuštarske mojster,99 prsežem etc., de jest sem zdaj ledig stanu inu de jest nikir ne v nabenem mestu, ne v Lubtajnc, ne na mojmu domu, nc v Krajne, ne drgod, kir sem jest moje dni liodou, nikir nisim nobene karšence11111 ali ledig persone zakon oblubou, mene s katero v zakon stopou, ampak de sem jest rihtig frej inu ledig etc."11 Prisega št. 6: kamniški meščan Andrej Koželj, Kamnik, malo pred 25.11. 173211'3 Prisega priče o samskem stanu ženina De Credibilitate Testis. Jest NN: Kamenske burgar etc. pershefsem De Jest tiga prizho stojezhiga Andrea N. Dobre posnam, skoterim sim jest predI()1 pou letam v novem Mcistu eno Celu leitu biu, inu prizham, De sim ga Jest uselei sa ledig Dershou, Koker so ga tudi Drugi sa ledig Dershaiu, inu jest nikoli nisim shlishou, De bc on biu skatero shensko persono se oblubou, alh sarozhou, ampak De Jest verjem De Je on Jrey inu ledig stanu etc. [O verodostojnosti priče] Jest, N.N., kamenške burgar etc., prsežem, de jest tiga pričo stoječiga Andreja N. dobre poznam, s koterim sim jest pred pou letam v Novem mejstu eno celu lejtu biu, inu pričam, de sim ga jest vselej za ledig držou, koker so ga tudi drugi za ledig držali,104 inu jest nikoli nisim slišou, de be on biu s katero žensko persono se oblubou ali zaročou, ampak de jest verjem, de je on frej inu ledig stanu etc. ™ Stan in poklic prisežnika kažeta na kamniškega meščana in čevljarskega mojstra Franca Kolba (Franascus Ko/b), sina Genuina in Magdalene, rojenega v mestu Hali v Tirolski grofi|i, ki je 8. februarja. 1735 prisegel o svojem samskem stanu in se dan pozneje poročil z Mico, hčerko kamniškega meščana in učitelja Venceslava Gotzla (NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 17121744, 9. 2. 1735). Nekoliko preseneča, da je nemški priseljenec prisegel v slovenščini, vendar ne smemo prezreti, da je prej živel v Ljubljani in Kranju. 99 Meščan in čevljarski mojster. KrKimca - dekle (prim. Pleteršnik, Slovtnsko-nrmSh i/oivr, str. 480). 101 Uveljavljena formulacija za samski stan, nemško: "richtig frei und ledig". tire za poroko Andreja i lariša iz Naklega, kamniškega meščana in krojaškega mojstra, sicer sina pokojnega tržiškega triana in krojaškega mojsrra Andreja 1 lariša in njegove /ene Uršule, ki se je 25. novembra 1732 oženil z Marijo Ano, hčerko kamniškega meščana Gregorja Pančurja. Poročna matica navaja tudi prisego priče Andreja Koželja {Htpouto ah Attdrta Cose/ jurammto mdibiHtath de ¡tatu taelibatus), ki je nenavedenegj dne pričal o ž eni nove ni samskem stanu. Prav ta meščan Andrej Koželj se je oženil istega dne kot Ilariš, pri tem pa poročna matica navaja, da je bil poprej v službi pri tkalcu Luki Kregarju v Novem mestu. NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 1712-1744, 25. II. 1732. Sledi prečrtana beseda. 104 v izvirniku pomotoma Dershaiu 88 ARHIVI 31 (21.11)8), št. 1 Iz athivskih fondov in zbirk Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev — tnala zakladnica ur ad ovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 Prisega št. 7: Jurij Koželj, kamniški meščan in krojač, Kamnik, 16. 02.1732105 Prisega priče o samskem stanu neveste Item alia formula. Jest NN: pershefem Bogu vsiga Mogozhnimu etc: De Kir jest sim biu naproshen sto prizho stojezho persono Barbara shagarza vNovo Meiste poite, Koker je nie na loshene blu prizhua=ne pemeste, De ona nikoli ni bila tankei porozbena, sim Jest snio tiakei shou, inu tankei Zueterim Prizhc slishou, namrez Simena Mornarja Tishlarja, sheno, 2 Ansheta N. 3 Joscpha N. 4 Franza N: vse burgarje Novomestne, Kateri so vse prizho mene prizbuale De oni vse Barbaro shagarzo posnajo, inu De ona jeL0fi v Novem Mestu pred osmim leitam ledig bla, inu ledig oku1U7 glich Nosheza od Noviga Mesta prozh u soy Krai slila, mu De ni nikult v Novem Meisto sarozheniga Mosha tmella vletu use sim Jest u Nouem Mcistu sblishou od teh Zueteri pnzh toku De Jest verjeti, de Je to vse toku refsniznu, koker so Prizhc pouedali, Inu letu1"8 ic toku resniznu Koker bom jest mogla na sodni Dan pred tem oistrim Bofsym Sodnikam Xifam Jesufsam sposnati inu odgouor dati,1119 be Jest glich to Minuto imella umrete, inu pred Boshjo sodbo poklizana bitte, toku men G. Buh pomagei etc. [Dalje drugi obrazec] Jest, N. N., prsežem Bogu Vsigamogočnimu etc., de kir jest sim biu naprošen s to pričo stoječo persono Barbara Zagarca v Novo mejste poj te, koker je nje naložene blu pričvane prneste, de ona nikoli ni bila tankej poročena, sim jest z njo tjakej šou inu tankej čveterim priče slišou, namreč Stmcna l lomarja, tišlarja1111 ženo, 2) Anžeta N., 3) Jožefa N., 4) Franca N., vse burgarje novomestne, kateri so vse pričo mene pričvale, de oni vse Barbaro Zagarco poznajo inu de ona je v Novem mestu pred osmim lejtem ledig bla inu ledig, oku glih noseča, od Noviga mesta proč v soj kraj šla inu de ni nikuli v Novem mej sto zaročeniga moža imela. VIe-m vse sim jest v Novem mejsiu slišou od teh cveten prič, toku de jest verjen, de je to vse toku resničnu, koker so priče povedali. Inu Ic-tu je toku resničnu, koker bom jest mogla111 na sodni dan pred tem ojstnm Božjim sodnikam Knstusam Jezusam spoznati inu odgovor dati, be jest glih to minuto imela umrete mu pred Božjo sodbo poklicana bite, toku men G, Bub pomagej etc. l"5 Ozadje Koželjeve prisege, dane dva dni pred poroko Barbare Žagar, je natanko opisano pri vpisu njene poroke v poročni matični knjigi (NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 1712-1744, 18 02. 1732), 106 Sledi prečrtana beseda. Sledi prečrtana beseda. 11)8 Sledi prečrtana beseda. '^9 Sledi prečrtana beseda. 11(1 Mizar. Od tod naprej je moška slovnična oseba v ženski: mogla, imela,poklicana. Razlog je moč ugotoviti na podlagi zaključnih besed naslednje prisege (št. 8), ki jo je istega dne dala Barbara Žagar: nt mpra - kot zgoraj. Zapisovalec predloge ali prepisa je torej pri obeh prisegah pomotoma uporabil enako sklepno formulo, ker tli pazil, kdaj prisega moški in kdaj ženska. ARHIVI 31 (2008), št. 1_Iz arhivskih fondov in zbirk_89 Boris Goleč: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 Prisega Št. 8: Barbara Žagar, kamniška priseljenka, Kamnik, 16. 02.1732"2 Prisega neveste o samskem stanu in svojih lažnih navedbah v preteklosti Item Jest Barbara Shagarza pershesem eno prauo zhisto pershego Bogu Vsiga Mogoznimu, De [est nikoli nisim is nabenem Mosham ne unovem Mcistu, ne dergod porozhena billa, ampak De taislu Dete, is Katerim sim Jest bla pred osmem leitem vezh alli Men is Noviga Meista lefsim v Kamnik nosheza pershla, inu jest sadobilla od Eniga Zhlovcka is Noviga Meista is jem en am Janko Gerkoviz, De pak jest taistu Moje dete, Kateriga sem Jest pred osmem leitem letukei v Kamnike rodi 11 a, sem pustilla Kastiti na Andrea Gerzharja Koker na Mizenga sarozheniga Mosha, sem Jest leshnivo, inu Kervizhnu bla se smislila is tega urshoha, De bi Jest na billa straffana Koker se te loterze straffajo, inu de bi jest ne billa ad moje s hI a h te, sestre, mu sestemiga Mosha, mu Drusih snanzou sa sponiana jen letu ut supra. [Dalje] Jest, Barbara Žagarca, prsežem eno pravo, čisto prsego Bogu Vsigamogočnimu, de jest nikoli nisim iz nabenem možam ne v Novem mejstu ne drgod poročena bila, ampak de ta-istu dete, iz katerim sim jest bla pred osmem lejtem, več ali men, iz Noviga mejsta le-sim v Kamnik noseča pršla inu zadobila od eniga človeka iz Noviga mejsta iz jemenam Janko Grkovic. De pak jest ta-istu moje dete, kateriga sem jest pred osmem lejtem le-tukej v Kamnike rodila, sem pustila karstiti"1 na Andreja Grčarja, koker na Micenga zaročeniga moža, sem jest ležnivo inu krvičnu bla se zmislila iz tega uržoha, de bi jest na bila štrafana114 koker se te lotrce115 štrafajo, inu de bi jest ne bila ad moje žlahte, sestre inu sesterniga moža inu druzih znaneov zašpotvana."6 Jen le-m ut supra."7 Prisega št. 9: neznana prisežnica, datum neugotovljiv, okoli 1730"H Prisega (noseče) neveste o zadržku za sklenitev zakonske zveze Item alia De Jest premagana od Zhloueske Slabusti sim Moyga sbenina Matthia N.N. naspodobno volo sturilla, inu De Jest Da tistih Malou nisim od Nobene savese, ah Schwagrje med name Veidela, mu aku glih jest sim she shli=shala gouont. De be Mcid name ena sauesa, inu sebjmgria imela bitte, Vender jest nisim, niegovo vollo sturila sotega Ursoha, De be Jest per Vikshi Gosposki loshy to gnado tega Dispensationa s ado bila, ampak pre—Magana od Zhloueske slabusti. [Dalje druga] De |est, premagana od človeške slabusti, sim mojga ženuia Matija N.N. naspodobno volo smrila mu de jest da tistih malov nisim od nobene zaveze ah švagrje"9 med name vejdela, inu aku glih jest sim že slišala govorit, de be mejd name ena zaveza inu Švogrija120 imela bite, vender jest nisim njegovo volo stunla zo tega uržoha, de be jest pr vikši gosposki loži to gnado tega dispensationa121 zadobila, ampak premagana od človeške slabusti. 1Barbara Žagar je bila hči pokojnih staršev Jakoba in Marjete iz Črne v vikariatu Nevlje, v Kamniku pa je živela "pred mostatn pod goro". Njen izvoljenec Simon Staravašmk je bi) meščanski sin. doma "is malliga grada". Ozadje prisege je v poročni matici opisano kar na poldrugi strani (NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 1712—1744, 18, 02, 1732). Barbarin v prisegi omenjeni otrok, rojen v kamniškem 1'redmostu, je bil krščen 1. februarja 1724 kot Blaž Grčat, zakonski sin novomeškega meščana ali gostača (mu vtt incola in cimtate Neustat!) Andreja Grčarja in njegove žene Barbare (prav tam, rojstna matična knjiga 1710-1727,1.2. 1724). 113 V izvirniku pomotoma Kastiti ' '4 Štrafati = kaznovati, iz nem. strafen (prim. Striedter-Temps, Deutnhe LehmirUr, str. 231). 115 Ijotrca — nečistnica; lotrija - neasrovanje, iz nem. i .otter (prim. Striedter-Temps, Deutsche Ijehntvorter, str. 172). 1 " Zafpotvana - zasramovana, zasmehovana, iz nem. verspottet (pnm Striedter-Temps, Deutsche Ltbmvorter. str. 225). 117 Ul supra - kot zgoraj - se nanaša na sklepno formulo prejšnje prisege (št. 7) "H Ugotavljanje identitete pnsežnice se je lahko oprlo samo na ime njenega izvoljenca Matije. V kamniški poročni matici 17121744 je veliko ženinov s tem imenom, pn nobenem pa oi zaznambe o kakšni prisegi ali spregledu poročnega zadržka. ()membo dispenze srečamo sploh v redkih primerih in v poznejšem času, npr. 6. 5. 1742 in 4. 5. ¡744 (NSAL, ZA Kamnik, poročna matična knjiga 1712-1744). •13 Švagrja — sorodstvo, iz nem, Schwagerei. Prim Grimm. Deutsches Worteti)tuh, Str. 2176 F, na ko kot v prejšnji opombi. 121 GncuUi tega riispensationa = milost dispenze v pomenu spregleda poročnega zadržka. 90_Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 31 (2008), št. 1 Boris Goleč: Raspova knjiga ohrazcev — mala zakladnica uradov a I ne slovenščine 17. in prve polovice 18 stoletja, str. 63-96 Prisega št. 10: Hanže Orehek, 1724 ali 1725 (po binkoštih 1724)'22 Prisega tožnika_____ | u ramen turn calumniae. Joannes Mathiouiz contra Casparum Maidiz et ejus uxorem Marinam ob saccum pecuniae 120 f.1-3 quern Actor Anno 1722 ad Cystam in Domo Gaspari deposuerat intra siliginem rehcta ibidem intra Cystam clave de Cysta, quam pecuniam Dum in vere circa pentecostem Anno 1724 recipere vellet, non repererit et ideo postulat, ut reus de sua uxore se purget, quod nemo eorum, nec aliquis De Iussu seu scitu eorum sive Domesticus sive exterus quocumque modo vel quocumque Intentione cam pecuniam abstullerit paratus praemittere juramentum calumniae quod pecuniam deposuerit, ad Cystam et quod illam ipse non receperit ex ea neque alius De suo mandato. jest Hansbe Orechek pershefem Gospud Bogu ozhetu, synu, inu suetimo Duhu eno prauo resnizhno pershego, De sem jest pred Dueme alh treme leteime en sakl Dnarjou okuli stou mu Deueifsete Rainish v eno skrino, Katera je b!a pod prizho stojezhiga moiga soseda Casperja Maidiza streho v shitu sakopan, inu De taiste šakal Denarjou jest nifsim nasai useu, inu tudi De Nobeden is moiga poveilla alli vedina taiste ni vsigniu, inu de Jest is Nabenega fortelna alli skunstjo taiste Dnarje per Casperja Maidizha shishe na ishem alh nega et negovo sheno skusi nabeno fausbjo K persege na shenem, ampak samez sa to, De be Jest Moje Dnarje sadobiu, rcsnizo ishem, inu Dokler jest nabene Druge prizhe nimam, Inu tu je toku refsniznu, Koker Mene Gospud Bug pomogei, inu ta Isuoleina Matte Bofsia Maria, inu vfse Bofsje Angclze, inu suetnike na Moi p o si eden etc.___ prisega, da se ne toži po krivem] [Janez Matijovic zoper Gašperja Majdiča m njegovo ženo Marino zaradi vreče denarja 120 goldinarjev, ki jih je tožnik leta 1722 shranil v Gašperjev! hiši v skrinjo med pšenico in tam v skrinji pustil tudi ključ od skrinje. Ko je hotel denar spomladi leta 1724 okoli binkoŠti spet vzeti, ga ni našel, zato zahteva, da se obdolženec (zase in) za svojo ženo (s prisego) očisti, da tega denarja — na kakršen koli način ah s kakršnim koli namenom — ni vzel nihče od n|iju niti kdo drug na njun ukaz ali z njunim vedenjem, najsi bo domač ah tujec. Pripravljen je dati prisego, da ne toži po krivem, da je denar spravil v skrinjo in da ga iz nje ni vzel sam niti kdo drug po njegovem naročilu.] jest, Hanže Orehek, prsežem Gospud Bogu Očetu, Sinu inu Svetimo Duhu eno pravo resnično prsego, de sem jest pred dveme ah treme lejtemc en žakl dnarjov okuli stou inu devejsete rajnis12'' v eno sknno, katera je bla pod pričo stoječiga mojga soseda Gašperja Majdiča streho v žitu zakopan, inu de ta-iste žakal denarjov jest nisim nazaj vzeu inu tudi iz nabenega fortelna125 ah s kunštjo126 taiste dnarje pr Gašperja Majdiča šiše'27 na išem ah nega et128 negovo ženo skuzi nabeno favšjo129 k prsege na ženem, ampak sameč zato, de be jest moje dnarje zadobiu, resnico išem, inu dokler jest naberie druge priče nimam. Inu tu je toku resničnu, koker mene Gospud Bug pomogej inu ta izvolejna Mate Božja Marija inu vse Božje angelce tnu svetnike na moj posleden etc. 122 Datacija v leto 1724 ali 1725 je določena glede na uvodno navedbo v latinščini, da je prisežnik denar shranil leta 1722 in ga hotel dvigniti okoli binkošti 1724, sam pa v prisegi o času shranitve pravi: "pred dveme ah treme lejtcme" Janez Matijovic v latinskem uvodu je identičen s prisežnikom Hanžetom Orehkom Oba priimka sta bila v tem času razširjena v mora viki župniji, kjer se je dogodek zgodil (prim- NSAL, ZA Moravče, rojstni matični knjigi 1707-1724 in 1725—1739), skoraj gotovo pa Janez ali Hanže ni bil podložmk kamniške župnije. Obdolženec G ašper Majdič in njegova žena Marija sta v tem času potrjeno živela na Moravškem (prav tam, rojstna matična knjiga 1707—1724, 27. 5. 1724), zagotovo kot kamniška župnijska podložnika na Selu pri Moravčah; po župnijskem urbarju 1688-1705 je bil ru na četrtinski kmetiji izpričan gospodar Anže Majdič in za njim vdova Alenka, po terezijanskem katastru dobrega pol stoletja pozneje, okoli 1755, pa na isti, zdaj tretjmski hubi, gospodar Hanže Majdič (NŠAL, ZA Kamnik, Razne knjige, fasc. 1, urbar župnišča 1688-1701, fol, 66; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 222. i, 52, župnija Kamnik, No. 12, Individuat und Summari Eitract auB dem Urbario 1'Farrhoffs Stain, 19. 6. 1755, s. p. Na Sellech; No. 13, Urbarium des Pfarrhoffs zu Stain, s. d., s. p., Na Scllech). 123 Florinos = goldinarji. Rajm.! ~ renski goldinar. 125 Foriti = prednost, iz. nem. Vorteil. I2il Kuni/, lahko tudi kun s! — v pomenu zvijača, prebrisanost, iz nem. Kunst. Izraz je sicer nižje pogovorni za umetnost, znanost, pridevnik kunšten pa za prebrisan, bister, spreten, navadno v pretirani obliki (7.RC SAZU, ISJFR, Leksikološka sekcija, List kov na kartoteka). 1'nm, Striedter-Temps, Dtttlscbt Ijhntvorttr, str. 162). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Goleč: Raspova knjiga obrazci:v - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-% 91 Prisega št. 11: Gašper Majdič, 1724 ali 1725 (po binkošrih 1724)1» Prisega obdolženca___ juramentum purgatorium de non ob In ta pecunia jest Gašper Maidizh persbefem Gospud Bugu vsiga mogozhnimu Ozheto, sinu ei s. Duhove te Z elit svete Troyzi eno Zhisto pravizhno pershego, de Jest taiste sakl Dnarjou, Katere ta prizho stojeze moi sofsed Hanshe Orechek praue. De jeh je on pod mojo streho veno skrino shi=ta sakopou, pred Dueme alli treme lettemi, nifsim vidou, she Mene Ven vseu, alh usignou, inu mde pershcfsem, De Nobeden Is Moiga povella, alh s Moyga suetuama alli smoiga Vedeinia taiste shakl Dcnarjou ni useu aUi usignou, inu tudi pershe—sem, De Jest Nauem, De be Moja shena Marina, alli eden Drugi, bode Domazh alh tuje taiste be biu vseu alle vsignou, toku, De Jest od taistch Denarjou in Shakla Dnarjou nobenu snainic nimam, inu Zlu nezh nauem, inu to Jest toku resnizhno persheshem inu pouem, Koker bom Jest mogou na sodni Dan pred tem oistrem Bofsym Richtarjam et Sodnikam Xifsam Jesufam odgouor Date, et sposnati, koker be Jest jemou to uro vmreite, et pred Bofsio sodbo poklizan bitte, taku mene G: Bug pomagei, et ta zhastita brcs vsiga Madesha spozheta Matu Bofsia Dviza Maria et ufsi I s vole nt Angelze et Suetnike Bofsie na moi pofsledni Zhafs Kadar se bode Moja Boga Dushiza od Moiga Telefsa iozhilla, et oku Jest tu Kervizhne per^shefsem, nima G: Bug na moje Boge Dushe nobeniga Delesha imete, ampak na vezhne Zhafse ima Moia Dusha med Hudizhem pogubleinia bitte Amen.. [Očiščevalna prisega o neizročenem denarju] Jest, Gašper Majdič, prsežem Gospud Bogu Vsigamogočnimu, Očetu, Sinu et13' Sv. Duhove, te ceh Svete Trojici eno čisto pravično prscgo, de jest ta-istc žakl dnarjov, katere ta pričo stoječe moj sosed Hanže Orehek prave, de jeh je on pod mojo streho v eno skrino žita zakopou pred dveme ali treme lejtemi, nisim vidou, še mene ven vzeu ali vzignou. Inu mde prsežem, de nobeden iz mojga povela ali z mojga svetvanja ali z mojga vedejnja ta-iste žakl denarjov ni vzeu ah vzignou. Inu tudi prsežem, de jest na vem, de be moja žena Marina ali eden drugi, bode domač ali tuje, ta-iste be biu vzeu ali vzignou, toku de jest od taisteh denarjov in žakla dnarjov nobenu znajn|e nimam inu clu neč na vem. Inu to jest toku resnično prsežem inu povem, koker bom jest mogou na sodni dan pred tem ojstrem Božjim nhtarjam132 et sodnikam Kristusam Jezusam odgovor date et spoznati, koker be jest jemou to uro umrejte et pred Božjo sodbo poklican bite, taku mene G. Bug pomagej et ta častita brez vsiga madeža spočeta Mati Božja Dvica Marija et vsi izvoleni angelo et svetnike Božje na moj posledni čas, kadar se bode moja boga dušica od mojga telesa ločila, et oku jest tu krvične prsežem, nima G. Bug na moje boge duše nobeniga deleža imete, ampak na večne čase ima moja duša med hudičem pogublejnja bite. Amen. ! Slin = narečno liiŠa. ' 2® Latinski vezni k et v pomenu in. 1 -lJ Favi(ij/a - nevoščljivost, iz nem. falsch (prim- Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter, str. 114). Utemeljitev datacije in identitete prisežnika je enaka kot pri prtscgi št 10. Latinski veznik v pomenu in. V isti prisegi zamenjuje slovenski vezni k na osnnh mestih, BJhtar— sodnik, iz nem. Richter. 92 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Bons Goleč Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica urad ovalne slovenščine 17. in prve polovice t S. stoletja, str. 63-96 r77/ i'* ¿V** -t - - — ( Ju- I JI ' rv -i1 J < ^ -1' **. r Mf Črkopisna, jezikovna in oblikovna podoba priseg pričajo, da je njihove predloge pisalo več pisarjev. To je bilo glede na daljši časovni razpon (od okoli 1724 do 1739) mogoče ludi pričakovati. Koliko je potem k poenotenju zapisovaiskih in jezikovnih razlik prispeval neznani prepisovalce, ki je besedila prelil na skupno polo, lahko samo ugibamo, saj ne poznamo nobene predloge, temveč le končno različico. Razlike med posameznimi bese-dih so že na pogled najočitnejše pri rabi obrazcev: komu priseženec prisega ter njegova sklepna roti-tev, da je govoril resnico. Tudi tu je verjetno zaznaven prepisovalcev poseg, saj sta formuli pri nekaterih prisegah izpisani v celoti, drugje pa ju pogrešamo. Istega pisca razkrivajo pri nekaterih besedilih značilne poteze, kot sta denimo števntk čvetermi/čveterim (št. 3 in 7) in latinski veznik et (št, 10 in 11). Osebne note različnih zapisovalcev so opazne pri zapisih enakih leksemov, tako npr. sedaj no — sadajno, nhtaijam — sodnikom, pred letam — pred lejtem, s t rt m — sturila. Buh - Bug, resnično - resnična idr. Neenak zapis istih besed v istem besedilu pa kaže na preptsovalčevo zavedno ah nezavestno jezikovno redakcijo, npr. med name — mejd name (št. 9), pred pou letam — eno celu lejtu (št. ö), v Novo mejste - od Noviga mesta (št. 7), denarjov — dnarjov (Št. 11). Črkopisna podoba je doka; poenotena, vendar zapisovanje sičnikov in šumnikov niu v enem besedilu ni povsem dosledno. Tako za šumnik č poleg "standardnega" dvočrkja izjemoma srečamo tudi tsh (Tshemsheniske) in ^ (Alogo^nimu), za ž pa poleg sh še s (sensko),fs (pershefsem) in f (Bo[ym), Dokaj enotno je kot sh zapisan šumnik š, a tudi m opazimo razlike: pri soglasniških skupinah šk (Ramenske) in sp (sa spotuana) ter pri zapisu adaptirane nemške besede švogrija/švagrja (schivogria. Schwagtje), ki je enkrat zapisana sploh v gotici. Na drugi strani ima dvočrkje sh lahko tudi glasovno vrednost sičnika s (.Pershesem, Reshm^nn, sblishou). ARHIVI 31 (2008), ši 1 I/ arhivskih fondov in zbirk Boris Golte: liaspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradovalne slovenščine 17. iti prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 Tako kot identiteta prepisovalca ostajajo neznani zapisovalci predlog. Se največ opore za ugotovitev pisca ponuja drugi datirani zapis, latinski regest prisege o samskem stanu s konca leta 1739. Pri dejanju so bili poleg prisežnika navzoči trije "gospodje" Anton Zerovnik, Friderik Golob in Valentin GezL, sicer kamniški učitelj,133 A, kot vse kaže, so bile navedene le priče prisežnega dejanja, to in druga besedila pa je zapisala duhovniška roka. Kdaj je šlo za župnika Maksimilijana Leopolda Raspa, pred katerim na| bi prisegah bodoči zakonci, in kdaj za njegove kaplane, ni moč ugotoviti. Kaže pa poudariti, da je bilo ob nastajanju obravnavanih priseg slovensko pisanje pri kamniški duhovščini dokaj utečeno. Tako je v poročni matični knjigi poleg antroponimov in (mikro)toponimov kar nekaj slovenskih stanovskih oznak in tudi daljših navedkov o identiteu mladoporočencev, ki so jih zapisali kaplani, zlasti Gregor Zerovnik.134 Sklep Raspova knjiga obrazcev vsebuje značilne zvrsti pisane uradovalne slovenice 17. in prve polovice 18. stoletja, ki je bila v tej dobi sicer domala v celoti namenjena samo ustni rabi. Posebnost knjige je predvsem ta, da srečamo na enem mesni veliko zvrstno raznolikost besedil, upoštevaje seveda, kako maloštevilna so bila v tem času slovenska ura-dovalna besedila. Od zapisov v slovenščini sodi večina k dvema zvrstema slovenskih besedil, ki ju doslej nismo poznali: prisege v zvezi z zadržki za sklenitev zakonske zveze in razglas o cerkvenem izobčenju. Knjiga je bogata rudi glede na količino zapisane slovenice in njeno vsebino, tako da bi ji le težko našli primerjavo. V jezikovnem in črkopis-nem pogledu kaže značilno heterogenost časa nastanka. Pri jeziku besedil srečamo tako knjižne po- '33 Ugotovoljena jc le identiteta učitelja (Ljt/ii Magislrv) Ge/la, Valentin Götz], kot ga srečujemo rudi v matičnih knjigah, jc* bil leta 1752 lastnik hiše v predmestju Suma (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 261, L 339, No. 3, 30. 4. 1752). Imen drugih dveh prič nt ne v terezi- janskem katastru ne v seznamu kamniških hiš iz okoli leta 1725; ta pozna samo priimek Golob (ARS, AS 1, šk. 275, lit Š XIX-1, s. d,). 134 Npr. "Voglarski Moistcr is Kamne Gorize Radolviske farc sdei v delu v ti novi Feshini per Gospude Sheganu v Kam- ne Gorize inu v Kamniku" (NSAL. ZA Kamnik, priročna matična knjiga 1712-1744, 2. 9. 1736), "godishkiga S upa na" (prav tam, 22 1 1731), "Mestne Hlapi*" (7. 1 1733), "Kersnarske Gesell" (16. 11. 1739), "Pfckouakc G seli" (18. 6. 1731), "is Krishke Farre pod Tershizam" (19 9. 1743), "is hrenouske fare na Piuki" (26. 11 1731), "vbreskem Gradu Hreshke Farc v Štajerske Deshelle" (30. 1. 1742). teze, kakor izrazite narečne elemente dolenjŠčine in gorenjščine ter prepletanje le-teh, zadnje predvsem kot posledico prepisovalske redakcije. Črkopis podobno variira od poudarjeno individualnega do močnega približka takratni knjižni normi. Ugotovitev, da je knjiga nastajala v dveh večjih gorenjskih središčih, Skofji Loki in Kamniku, jc toliko bolj razveseljiva ob dejstvu, da sta bili ti dve okolji doslej razmeroma slabo zastopani s primerki starejše uradovalne slovenice, nastale do konca 18. stoletja. Iz Kamnika smo poznali samo domnevno mestno sodno prisego iz leta 1735, iz okolice obrazec o izobčenju za kršitelje redovnih zaobljub mekinjskih klaris, zapisan pred letom 1782, iz mesta in okolice pa tri promisorne prisege o resničnosti izpovedbe, dane v letih 1787 in 1789 pred krajevnimi sodišči mesta Kamnik, graščine Spodn|e Perovo in državnega gospostva Mekinje.135 Starejšega nastanka od kamniških so znani primerki uradovalne slovenice z območja Škofje Loke oziroma škofjeloškega gospostva: dve promisorni pnsegi freisinških podložnikov iz prve polovice 17. stoletja, kratka sodna prisega iz istega časa (1627) in koncept sodne prisege iz srede 18. stoletja (po 1753).13{' Pomen Raspove knjige obrazcev lahko merimo tudi po tem, da poznamo med sorodnimi zgodnje-novoveškimi ohranjenimi knjigami uradnih formu-larjev samo dve, ki vsebujeta slovenska besedila. Objava sodne prisege iz leta 1735: Stiasny, Kamnik, str. 175. Priredba objave tudi v: Koruza, O zapisanih primerih uradne slovenščine, str. 250. Koruza je o tej prisegi zapisal, da je "edina doslej objavljena slovenska prisega iz, sodne prakse mestnih sodišč" (prav tam), k čemur ga je navedel Stiasnvjev podatek, da je bila shranjena "v mestnem arhivu kamniškem", toda v resnici njenega nastanka pri mestnem sodišču ne potrjujejo niti vsebina jirisege niti imena v njej navedenih oseb. - Komentirana objava mekinjskega obrazca izobčenja iz 18. stoletja: Goleč, lz zgodovine pisar niške slovenščine, str. 100-104, — Ob|ava promisornih priseg iz leta i 787: Goleč, 1 .jubljansko škofijsko gospostvo (I'falz), str. 274. - Objava promisorne prisege iz leta 1789: Umck. Mekinjska prisega, str, 266, Objava promisornih priseg podložnikov: Kos, Slovenske prisege loških in blejskih podložnikov, str. 72-73. Objava sodne prisege: Kos, 1'rtsega iz leta 1627, str. 704. Objava koncepta sodne prisege: Dolenc, Slovenska prisega, str. 221 — O slovenskem izrazju v arhivskem gradivu prim. se: ltlaznik, Slove niča v arhivalijah freisinškega loškega gospostva, str. 74-79. - O ohranjenih primerkih uradovalne slovenščine iz prve polovice 19. stoletja: Stukl, Uporaba slovenščine nekdaj, str 328-329. — Naj s tem v zvezi omenimo tudi Škofjeloški rokopis, ki ga tradicionalno datirajo v leto 1466 in vsebuje slovenska imena mesecev (prim. zlasti: Stabej. Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa slovenskih imen, str. 72-86; Mikhailov. jejkovtii spomeniki zgodnje slovenifine, str. 64-65, 103-105). 94 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris (iolec: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uradov al ne slovenščine 17 m prve polovice 18. stoletja, sir. 61-96 Prva je t, i. Laybasserjeva rokopisna zbirka uradnika ljubljanskega stolnega kapitlja Hansa Laybas~ serja, ki so jo vodih od leta 1641 vsaj do leta 1665.lJ7 V njej sta zapis slovenskega prevoda gorskih bukev iz leta 1646138 in nedatirani torzo slovenskega prisežnega obrazca. ,39 Z Raspovo knjigo jo lahko primerjamo po obsegu slovensluh besedil, nikakor pa ne tudi po raznovrstnosti, saj vsebuje samo dvoje zvrsti: normativno besedilo (zakon) m de! promisomega prisežnega obrazca o pričanju resnice. Druga tovrstna knjiga je že omenjena knjiga obrazcev, ki je nastala v koroškem Pliberku v drugi polovici 17. stoletja in vsebuje dve slovenski dvodelni promisorm prisegi za priče.140 Raspova knjiga, nasprotno, zvesto odslikava stanje zgodnjenovoveške pisane uradovalne slovenščine. Reprezentativno je namreč zastopana večina zvrsti zapisov, ki so v slovenskem jeziku sploh nastajale, namenjene skoraj izključno le javni ustni rabi, tj. poseganju in razglašanju. Se posebej zgovorna priča uradniške prakse je enajst priseg, zapisanih zgolj na knjigi priloženi poli. Tovrstnih prisežnih zapisov je od vseh zvrsti v slovenščini zanesljivo nastalo največ, a se jih je ohranilo malo, saj so jih glede na njihovo namembnost — za enkratno uporabo — le redko prepisovali in so jih najpogosteje kmalu zavrgli. Kot takšna je Raspova knjiga zelo mdikativen izraz skromne zastopanosti pisane slovenščine tako glede na zvrstnost kot količino v poplavi nemških in latinskih dokumentov. Viri Arhiv Republike Slovenije (ARS): Akcesijska knjiga 1945—1974. AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 275. AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko: šk. 522, 528, 539, 544. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 5, 6. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 222. AS 721, Gospostvo Bled: knj. 37, 41, 49, 50. O knjigi: Dolenc, ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev, str. 24-29, 101-106, 195-199, 285-289. Prim. tudi: Kambič, Rtcepaja rimskega dednega prava, str, 104—112, Objava: Dolenc, Ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev, str. 199, 285-289. litJ Objava: Dolenc, Nekoliko uradnih spisov, str. 109-110, - Prisega se očitno začenja šele sredi besedila in tako ni popolna. Domej, Pliberška prisega, str. 256-257. AS 730, Gospostvo Dol: knj. 5, fasc. 138. AS 1073, Zbirka rokopisov: 219r, I-lOlr, I-I09r, Popis Zbirke rokopisov. AS 1075, Zbirka rodovnikov: št. 208, Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): ŠAL, Škofijski protokoli: fasc. 10, 11, 12. ŠAL/Ž: fasc. 111. ZA Kamnik: Razne knjige, fasc. 1 in 7; rojstne matične knjige 1700-1710, 1710-1727, 1727-1738, 1738-1752, 1753-1760; poročne matične knjige 1673-1711, 1712-1744 in 1745-1769; mrliške matične knjige 1701-1731, 1731-1747 in 17471765. ZA Ljubljana — Sv. Nikolaj: indeksa rojstnih matičnih knjig 1621—1653 in 1653-1692, rojstna matična knjiga 1638-1643, poročna matična knjiga 1651-1682, mrliška matična knjiga 1658-1735, ZA Moravče: rojstni matični knjigi 1707—1724 in 1725-1739. ZA Stara Loka: indeks rojstnih matičnih knjig 1613-1790, indeks mrliških madčnih knjig 16781789. ZA Škofja Loka: rojstni matični knjigi 16231634 in1673—1683, indeks rojstnih matičnih knjig 1623-1736. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL); ZAL LJU 505, Rokopisne knjige. God. XXIII, št. 49. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU): Dialektološka sekcija: Zbirka narečnega gradiva za slovenski lingvistični atlas. Leksikološka sekcija: Listkovna kartoteka. Sekcija za zgodovino slovenskega jezika: Listkovna kartoteka. Literatura Blaznik, Pavle: Slovenka v arhivalijah freisin-škega loškega gospostva. Loški razgledi XVIII (1971), str. 74-79. Blaznik, Pavle: Škojja Laka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Dolenc, Janez: Slovenska prisega iz srede 18. stoletja. lj>ški razgledi VII (1960), str. 221. Dolenc, Metod: Ljubljanska rokopisna zbirka pravnih obrazcev in predpisov izza tridesedetne vojne. Kronika slovenskih mest II (1935), str. 24-29, 101-110,195-199, 285-289. ARHIVI 31 (2008), Št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golcc; Raspova knjiga obrazcev - mila zakladnica urad ovalne slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str. 63-96 95 Dolenc, Metod: Nekoliko uradnih spisov s slovenskimi jezikovnimi drobtinami iz 18. stoletja. Časopis zp Zgodovino in narodopisje XXVI (1931), str. 101-110. Dome j, Teodor Pliberška prisega iz druge polovice 17. stoletja. Jegk in slovstvo XIX (1973/74), str. 255-257. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269—1820. 3. zvezek. Zupani in sodniki 1605-1650 (Gradivo in razprave 28). Ljublana: Zgodovinski arhiv, 2005. Goleč, Boris: ljubljansko škofijsko gospostvo (Pfalz) — zakladnica slovenskih sodnih priseg (1752-1811). Arhivi 28 (2005), št. 2, str. 239-312. Goleč, Boris: Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja. Arhivi XXIV (2001), št. 1, str. 87-108. Golia, Modest: Slovemca 1. Slavistična revija XI (1958), str. 130-141. Grimm, Jakob und Wilhelm: Deutsches Wörterbuch. Neunter band Schiefein—Seele. Leipzig, Verlag von S. Hirzel, 1899. Kambič, Marko: Recepcija rimskega dednega prava na Slovenskem s posebnim ozirom na dedni red Karla VI. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Kemperl, Metoda: Maksimilijan I>copold Rasp in vsebina poslikave v prezbiteriju župnijske cerkve v Kamniku. Zbornik z? umetnostno zgpdovino. Nova vrsta 30/31 (1995/1996), str. 83-101. Kos, Ft.: Prisega iz leta 1627. Ljubljanski zvon 11 (1891), str. 704. Kos, Milko: Slovenske prisege loških in blejskih podložnikov iz prve polovice 17. stoletja. Glasnik Muzejskega društva zp Slovenijo 22 (1941), str. 71—74. Koruza, Jože: O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. ]«zjk m slovstvo XVIII (1972/73), str. 193-200, 244-245. Košir, Matevž: Prisege v slovenščini. Arhivi XV (1992), str. 6-11. Mtkhailov, Nikolai: jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine: rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550). Trst: Mladika, 2001. Oblak, Vatroslav: Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII, stoletja. Letopis Matice slovenske Za leto 1887. Ljubljana: Matica slovenska, 1887, str. 259-315. Ogris, Alfred: Slovenica v Koroškem deželnem arhivu. Prispevek v počastitev 100. obletnice Koroškega deželnega arhiva in mednarodnega sodelovanja med sosednjima arhivoma. Arhivi XXVII (2004), št. 2, str. 295-306. Pleteršnik, Maks (ur.): Slovensko-nemški slovar. Prvi del. A-O. Ljubljana: Knezoškofijstvo, 1894. Ribnikar, Peter: Slovenske podložpiŠke prisege patri-monialnega sodišča Bled. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Rupel, Mirko: Prispevki k pro tire formacij s ki dobi. Slavistična revija V—VII (1954), str. 178-194. Schiviz von Schivizhoffcn, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Götz: Selbstverlag, 1905. Simonie, Ft.: Prisege Ljubljanskega mesta. letopis Matice slovenske zp 1S84. Ljubljana: Maüca slovenska, 1884, str. 196-220. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga. Raab-Svikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1960-1971, Stabej, Jože: Ob petstoletnici škofjeloškega zapisa slovenskih imen za mesece. Loški razgledi 13 (1966), str. 72-86. Stabej, Jože: Slovensko-latmski slovar. Po: Matija Kastelec— Gregor Vorenc, Dictionarium latino-carniolicum (1680-1710). Ljubljana: Založba ZRC 1997. Stiasny, Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski oris. Ljubljana: Ljudevit Stiasny, 1894. Striedter—Temps, Hildegard: Deutsche Lehnwörter im Slowenischen (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Ost-europa-Insrituts (Slavisches Seminar) an der Freien Universität Berlin, Band 27). Berlin-Dahlem: Osteuropa-Institut, 1963. Stukl, France: Uporaba slovenščine nekdaj. Loški razgledi 37 (1990), str. 328-329. Umek, Ema: Mekinjska prisega. Jnjk in slovstvo XIX (1973/74), str. 266. Zusammenfassung RASPS FORMULARBUCH - FUNDGRUBE DER SLOWENISCHEN AMTSSPRACHE IM 17. UND IN DER ERSTEN HÄLFTE DES 18. JAHRHUNDERTS Rasps Formularbuch diente der Abschrift verschiedener Urkunden als Muster zur Abfassung ähnlicher Dokumente. Das Formularbuch ist nach zwei Mitgliedern der krainischen Adelsfamilie Rasp benannt. Johann Georg Rasp, ein kleinerer Grundherr und Beamter, begann mit dem Aufbau des Buches, die meisten Eintragungen stammen aber von seinem Sohn Maximilian Leopold Rasp, einem vielseitig gebildeten Pfarrer. Das Formular buch entstand in einem Zeitrahmen, der so abgegrenzt werden kann: Beginn nicht vor 1654 und Ende nicht vor 1739. Das lokale Umfeld, in dem die 96 ARHIVI 31 (2008). št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Boris Golcc: Raspova knjiga obrazcev - mala zakladnica uiadovalnc slovenščine 17. in prve polovice 18. stoletja, str 63-96 Eintragungen erfolgten, bilden die oberkrainischen Städte Skofja Loka (Bischoflack) und Kamnik (Stein). Außer zahlreichen deutschen und lateinischen Dokumenten beinhaltet das Formularbuch die Abschrift von 14 slowenischen, im 17. und in der ersten Hälfte des 18. Jahrhunderts entstandenen Schriftstücken. Im Hinblick auf die geringe Anzahl und die gattungsmäßige und inhaltliche Simplizität der in slowenischer Amtssprache vor der Mitte des 19. und insbesondere bis zur zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts abgefassten Texte könnte der Fund zahlenmäßig als ziemlich bedeutend bezeichnet werden. Auch nach Umfang und gattungsmäßiger Vielfalt stellen die Texte eine Seltenheit dar, die kaum mit anderen zu vergleichen sind. Es handelt sich nämlich um fünf verschiedene Arten von Schriftstücken: zwei Zeugenbelehrungen vor der Vereidigung mit der Eidesformel für Zeugen, eine Bekanntmachung des Kirchenbanns, 11 Schriftstücke über individuelle Eidesleistungen, davon 3 gerichtliche und 8 mit Ehehindernissen verbundene Eide. Zwei Arten — die Bekanntmachung des Kirchenbanns und die mit der Eheschließung verbundene Eidesleistung — waren bislang in slowenischer Sprache überhaupt noch nicht belegt. Rasps Formularbuch spiegelt den Stand der frühneuzeitlichen slowenischen Amtssprache. Die meisten Arten der in slowenischer Sprache entstandenen und fast ausschließlich für den öffentlichen mündlichen Gebrauch, d. h. die Eidesleistung und die amtliche Bekanntmachung bestimmten Schriftstücke sind nämlich repräsentativ vertreten. In sprachlicher und schriftlicher Hinsicht zeigen die Texte eine für die Zeit ihrer Entstehung typische Uneinheitlichkeit. So sind in der Sprache schriftsprachliche Züge, aber auch auffällige dialektische Elemente des Unterkraintsehen und des Oberkrainischen und deren Vcrquickung zu finden. Die Schrift variiert zwischen emer bettont individuellen und einer starken Annäherung an die damalige schnftsprachliche Norm. Arhivi 31 (2008) St. 1, str. 97-136 Iz arhivskih fondov in zbirk 97 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 930.2:003.074(497.4+436.5) Prejeto: 30. 4. 2008 O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu JURE VOLČJAK univ. dipl. zgodovinar, svetovalec — arhivist Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana e-pošta: jure,volcjak@gov.si IZVLEČEK Leta 200f je Arhiv Republike Slovenije (ARS) na podlagi izmenjave arhivskega gradiva s Koroškim deželnim arhivom Celovca (KLA) izmenjal raznovrstno arhivsko gradivo; med tem je bilo tudi 21 pergamentnih listin t\ obdobja od 15. do 17. stoletja. Simbolično je izmenjava potekala v prostorih /CL-l v Celovcu, gradivo pa je koroškemu deželnemu glavarju dr. Jorgu Haideijupredala Andreja Rihter, tedanja slovenska ministrica za kulturo. Po vsebini se izročene listine nanašajo na prostor avstrijske Koroške, zjasli Še na de! južno od Celovca odroma reke Drave. Problem predstavlja le Šesta listina, saj se nanaša na okolico Ljubljane, je mogoče sklepati, da je bila izročena po pomoti. Listine so bile do izročitve del kronološke serije Zbirke listin (AS 1065) sedaj pa so uvrščene v Zbirko listin KL.4. Ta Čas raziskovalcem še redno niso na voljo, z?t° _ je prav, da jih ob pomoči tega prispevka približamo vsem raziskovalcem, kijih listine zanimajo. H krati pa želimo ohraniti tudi spomin na arhivsko gradivo, kije bilo nekdaj shranjeno na pivstoru Republike Slovenije. KLJUČNE BESEDE: listine, izmenjava arhivskega gradiva, ZMrka listin (AS 1063), Arhiv Republike Slovenije, Koroški deželni arhiv, Koroška ABSTRACT ON THE SO-CALLED CARINTHIAN DEEDS HANDED OVER TO THE C4RINTHL servus).R Nemška besedila smo skušali ohraniti v izvirniku brez posodabljanja besedil, razen pri zapisu krajev: Vtini => Utini in osebnih imenih: Vdalricus —> IJdalncus. Interpunkcija le na nekaterih mestih sledi izvirniku, večinoma pa je posodobljena. Opozoriti je potrebno tudi na razreševanje napisov pri pečatih. Oglati oklepa) in zaklepaj | označujeta črko oziroma besedo, ki zaradi poško-dovanosti pečata ni več vidna, normalni oklepaj in zaklepaj ( ) pa razrešujeta okrajšave. Beseda v poševnicah / / nakazuje le na mogoč zapis (če zapisa ni bilo mogoče zanesljivo prebrati). lzmen|ava arhivskega gradiva |e bila medijsko dobro pokrita. Pozitivne odmeve je bilo mogoče opaziti tako v slovenskih elektronskih in tiskanih medijih, kot rudt v koroških časopisih; ti so jo večinoma razumeli kot znak dobrega sosedstva v Evropi: Sbitnskti tiskovna agencija (STA), 21. november 2001; Delo, 11 september 2001, str. 2; Delo, 12. september 2001, str. 3; Vtitr, 11. september 2Ü01. str. 19; Večer, 12. september 2001, str. 21; Dnevnik, 11. september 2001, str. 22; Dnevnik, 12. september 2001, str. 15; Mladina, 17. september 2001; Mag, 28/2001, str. % Kleine Zeitung, 11 september 2001, str. 42, Kžimtner Tageszeitung, 11. september 2001, str 16; Kronen Zeitung, 11. september 2001, str. 10, Kärntner Woche, 19.-25. september 2001, str. 4, Nai tednik, 14. september 2001, str, 10; Slovenski Vestnik, 13. september 2001, str. 5. Za natančen pregled transkripcije vseh 21 lislin se zahvaljujem mag. Francetu Baragi Razen pn napisu na pečatih. 100 ARHIVI 31 (2008), st. 1 Iz arhivskih fondov in zhirk ]ure Volčjak: O 1.1, koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-116 Objave listin 1. 1406 september 26., Ottenburg Ortenburški grof Friderik III. podeljuje z? blagor svoje duše v fevd kellerberškemu \■upniku Nikolaju in vsem njegovim naslednikom posest, ki leij v vasi l^ansach in jo je imel v fevdu pokojni Preutel, dohodkov pa ustanavlja obletnico, ki se mora opraviti na ponedeljek po sv. Juriju in na ponedeljek po sv. Mihaelu. Orig. perg., 28,7 x 12,4 cm. Stara sign a t ur a: SI ARS, AS 1063, št. 390 (iz graščinskega arhiva Zg. Polskava), nova signatura; A KLA, AUR. Datacija: a rt no 1406. Regest: Ogns, Der Archivalierlaus tausch, str. 25, št. 1. Wir Fridreicb graf ze Ortenburg'J veryechen für vns vnd vnser erben vnd tun kündt mit dem offenen briefe, das wir vnserm getrewn hern Nikiassen, pfarrer ze Kellerberg, vnd allen seinen nachkomen, das gut das ze Lantsach in dem dorff gelegen ist mit aller zugehorung vnd daz Preutel ocder sehg von vns ze lehen hat gehabt, gefreyet, geaygnet vnd geben haben mit dem gegenwurtigen briefe vnd in solher weise, das si von den nuczen all jar ye des nächsten montags nach sand Jorgen tag, der pfarr selb dritter bnester einen jartag mit einer gesungen vigily vnd einer gesungen seelmesse vnd mit zwain gesprochen messen begeen, des egenantcn Preudein oder seelc ze trost vnd zu hilffe vnd den briestern sol der pfarrer aussrichten yeden nach der messe zwelff aglyer vnd die kost oder für die kost sechs aglyer vnd zugeleicher mezz darnach des nächsten mantags nach sand Michels tag sullcn sie auch einen jartag begen, als oben geschribcn stett, vnd für die andern obrigen nueze so) der pfarrer all suntag des egenantcn preudein oder seelen an der chanczel gedenkchen. Mitt vrkundt diez briefes, geben ze Ottenburg vnder vnserm anhangenden insigel nach Christi gepurd virzehen hundert jar vnd darnach in dem sexten jar an suntag vor sand Michels tag. Viseči voščeni pečat orte ribniškega grofa Friderika III,, pritrjen s pergamentnim trakom (odpadel). 9 Hndcrik III., ortenburški grof (f 28. april 1418), Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), st. 1 Jure Volčjak: O t i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-1 36 101 2.1429 april 26., Rim Papež Martin V, dovoli vetrtnjskemu opatu Janezu in njegovim naslednikom, da smej -jo posvečevati masna oblačila in paramente samostan in njegove cerkve, kakor tudi podeljevati svojim menihom in novicem mčje redove posvečenja. Orig. perg., 49 x 27,5 cm. Stara signalura: SI ARS, AS 1063, št. 497, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica (na papirju, prilepljenem na pergament): Privilegium Martini papae, quod obbales huius monasteni catites el vestes sacerdotales benedicere, ntc non minores ordmes conferrt possint. — Mlajša datacija (na papirju, prilepljenem na pergament): 1429. - Signature: (na papirju, prilepljenem na pergament); N". 10. - Mlajša signatura: ad Fase. 2^", IJt. A, N™ 48. - Levo pod pltko: A. de Dedumniano. - .5". Gameris. -Desno na pliki: G. de Imola. — Pro. Jo. de Gregoriis. - Verso: u. g. D. R. N. - (pod papirjem, prilepljenem na pergament): Kfegislrata) Lw... Regest: Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 25, Št. 2. MARTIN US episeopus servus servorum Dei.1(> Dilecto filio J oh an ni abbati monasteni de Victoria cistercicnsis ordinis Salze bürgen sis diócesis, salutem et apostolicam benedicuonem. Religionis suadet honestos et devodonis tue promeremr affectus, ut te et monastenum tuum consuele caritatis brachiis amplectentes peticionibus mis quantum cum Deo possumus favorabihter annuamus ac personam tuam el dictum monasterium muñere decoremus grane spetialis. Ihne est, quod nos devodonis tue precibus inclinan quod tu tinque successores abbates dich monasterii, qui erunt protempore (!) vestes sacerdotales, cálices et alia ornamenta ad divinum cultum necessaria in eodem monasterio el prioratibus ac ecclesiis tpsi monasterio pleno iure subiectis benedicere, quodque edam monachos et novicios eiusdem monasterii ad hoc tarnen alias útiles et ydoneos ad omnes minores ordmes ahas tamen nte promoveré hbere et licite valeatis. Constitutionibus et ordinati o m bus apostoheis ac statutis ct consuetudinibus monasterii et ordinis predictorum iuramento confirmatione apostólica vel quavis aha firmitate roborada cetensque contrariis nequaquam obstantibus plenam el liberam tibi et eisdem successoribus auctorirate apostólica tenore presentium concedimus facultatem. Nulli ergo omnino hominum liceat hanc paginam nostre concessionts infringere vel ei ausu temerario contraire. Siquis autem hoc attemptare presumpserit indignationem omnipotentis Dei et beatorum Petri et Pauli apostolorum eius se noveril incursurum. Datum Rome apud sanctos apostolos, VII k alendas maii, pontifica tu s nostri anno duodécimo. Okrogel viseči svincem pečat (bula) papeža Mattina V., premera 4 cm, pritrjen z rdeče-nimeno svileno pleteno vrvico. Na aversu sta na pečatnem polju glavi sv. Petra in Pavla, med njima stoji križ, nad glavama pa je napis: S(anctus) PA(ulus) in S(anctus) PE(trus). Na reversu je napis: M4RTINUS P(a)P(a) V. Oddo de Columna, apostolski protonotar. Papež ¡nocenc VII, (1404-1406) ga je na konzistorijti 12, junija 1405 imenoval za kardinala diakona sv Jurija ad velum aureum. Na koncilu v Konstanct je bil 11 novembra 1417 i/voljen za papeža Martina V.; umrl je 20 februarja 1431 (Hieranhia Cathoka I, str. 26, 33. 50). 102_Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 31 (2008), št. 1 Jure Volčjalc O L L koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97—130 m i 1 iin 3. 1446 julij 1., Basel Koncil v Baslu dovoli vetrinjskemu opatu nositi mitro in druge pontijikalije, ker je njegov samostan Radostno datiran in uijva med verniki poseben ugled Ortg. perg., 56,7 x 31,1 cm. Prva polovica prve vrstice bogato okrašena. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, Št. 591, nova signahira: A KLA, A UR, Dorzalna notica (na papirju, prilepljenem na pergament); Privilegium synodi Basiliensis, quod abbates huius monasterii mitra et aliis ponttficalibus insigmis Ubere utipossint. - Mlajša dataeija (na papirju, prilepljenem na pergament): 1446. — (na pergamentu, z navadnim svinčnikom): 1446, 1/17/ 16. — (na papirju, prilepljenem na pergament): 1454. — S Igu a ture: (na papirju, prilepljenem na pergament): N". 11. — Lib. 1", N°. 521, Ub. AP. 610. - ad Fase. 2Lit. A, KT. 48. - Levo pod pliko: L de Olpe. - Peftnis) de horutate. — Aug. — Desno na püki: Ja. de Kramburga. — Verso: Ernestus. — Jo. Dinslaken — R(egistrata) episeopus Dunkel.... Regest: Ogns, Der Archivalienaustausch, str. 25, št. 3. SACROSANCTA generahs synodus Basilicu in špiritu saneto legitime congregata universalem ecclesiam re presen tan ti s dileetis ecclesie filiis abbati et conventui monasterii in Victoria cisterciensis ordinis Saltzeburgensis diocesis, salutem et omnipotentis Del benedierionem. Universalis ecclesia in decoro prelatorum ornatu se honorari conspiciens quorumdam prelatos monasteriorum ex certis causis, variis consuevit ecclesiasdce dignitatis ornamentis presertim etim hoc ecclesiarum sive monasteriorum persuadet honestas insignire sperans, Ut sie ornad tanto se irnmaculatos diligendus studeant conservare, quanto propensius cenen tur diligere decus proprium et honorem. Hinc est, quod nos volentes tam vos ARHIVI 31 (200S), St. 1 Iz arhiv skill fondov in zbirk Jure Volčjak: O t. i. koroških lisiinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v deloval, str. 97-136 103 quos speciali dilectione pro s e qui mu r, quam monasterium vestrum in Victoria cisterdensis ordinis Saltzeburgcnsis diócesis, quod ui accepi.mus pro multarum personarum inibi degentium et devotum deo famulatum exhibcncium sustentatione sufficienter et opulenter dotatum et ereetum ac alias inter cetera paruum illa ni m monas teria insigne plurimum existit et ad quod chrisofideles carumdem partium singularem devotionis gerunt affecnim condignis honoribus accollcrc vestris in bac parte devotis supplicationibus inclinad, ut tu fill abbas et successores tui, qui pro tempore erunt dicti monasteril abbates, in ipso monasterio et eidem subiectis aliisque locis, ad que vos inivtari contigent, ubi decebn mitra et aiiis pontifica Ii bus insigniis uti libere ac licite possitis felicis recordations Bcnedicti pape XII. et aliis apostolicis consiitutionibus ceterisque contrariis ncquaquam obstantibus auetoritate universalis ecclesie tenore presentium tibi et successoribus prcdictis indulgcmus. Nulli ergo omnino hommum liceat hanc paginam nostre concessionis infringere vel ei ausu temerario contrarié. Sicjuis autem hoc attemptarc presumpserit indignationem omnipotentis dei et universalis ecclesie se noverit incursurum. Datum Basilee, kalendas iulii anno a nativitate domini millesimo quadringentesimo quadragesimo sexto. Okrogel viseči svinčeni pečat (bula), premera 4 cm, pritrjen Z rdeče-rumen o svileno pleteno vrvico. Na aversu so na pečatnem polju kardinali, nad njimi pa je na oblaku Bog oče s pokrčeno desnico; pod oblakom je Sv. duh v podobi goloba. Na reversu je napis: f X^lOiO S(an)C(t)A GENERALIS SINODVS BAS1IJENS1S. iJ k f r* t Í5U-Í.ÍL .1 ti ' WW Ufr 0 Vhr «rf» & m *I^miii|i f>M«ttnii( laml4ii->ilifiii.i I^Whi") «tri.«* ■a.f»rui'>tiu?<<>m<* k-H*-«« fViif » fr WWt*«» WmW m* ljlwj»>iUr hnu tTvCf < n( in WlflM IfflN« tK I»J,J \SV*tK.ij|li<>.*l H-JT» ur «u4jitiHi4> huJm^i . In f i'Viyil^i Hu iTij f^tkftnw luí ftiiwvHc fnf)i«Miiin i« i|hii.....i N-bi»o't i* i«it i..... d* «im j! »J pJmpuhu m-J *v» -t i» «rt> f ^fWrtm.'^N -fnw Im- ¿uky*" wl^V,. tw Vv..- "V'* «L.Vt tu «3» t |Hutll«V ü" fu M mwt K »I«* 4 vSW, , « »kr- W 4w u-t^ .-v «.«. '4t. willig II« tariM r( «UtivonfMUb* liKuv <4«H hJJjií 'ilut» ............■^I^Tif"*!! w <» « -k.» rnlf w-TMn« M^M*«- 4f ^♦■•uÄ». <*»MftW*ulft»* «ntu mn, *r KJW» wHl^*** l > JL bfAMlv Um*»«' !<«*• k*M fn«.,^* M irlUt H im f. HiKnCTU -Iii «i ,<< AjA,«^, fcpu m,„m, unimn ivj« *«iAt¿ «I*«* r.,« r,., - J.______L ___lv>c>* uuL ¡Tfc"" ,r «r --- -rr,; "iu* - "H*«» nt m¿u, .r ,_,„ ci[truniui lutlt Shi rr (tamni.»u ____ V _____<1 V r< f k f 1 r UK Tttll vK.tr.* L # ^ fiWtii: Xfx r t- wp ^r* T4 S^-r-fiM- ^L JS^&ruL Tr ^ "a«.' e^-^ 5.1475 december 24,, Rim Kardinal; duhovniki Jakob, Jane^ Krstnik, Štefan tn Av^j ter kardinal diakon Frančišek podeljujejo kapeli sv. Janeza, ki je podrejena župnijski cerkvi sv. Jurija v Kotmari vasi (Köttmannsdorj), 100 dni odpustka. Orig. perg., 24,3 x 31,8 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 798, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica: Indulgentiae datae tedeaae saneh Jonu m s suh parvehia KottmansdorfJ. — (mlajša): Haec capelb non existtt amplius. — (z navadnim svinčnikom): Odpustek. — Mlajša daradja (z navadnim svinčnikom): 24/XII. — (z modrim svinčnikom): 1475. — Signatura (na papirju, prilepljenem na pergament): 710. — Na hrblu: N. Pirvti. - Exped(itur) ad instan(ttam) domini Fnderici Silber. — ¡o. Vauorse. — Q. De Bo na t tis. Regest: O gris, Der A rchivalien aus rausch, str. 25, št. 5. 106 _Iz arhivskih fondov in zbirk_ARHIVI 31 (2008), št. t Jure Volčjak: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str 97—136 JACOBUS tituli saneti Chrisogoni,'- Baptista lituli sánete Anastasie,13 Stephanus tihih saneti Adriani,14 Ausias tituh saneti Vttalis15 presbyteri et Francis cu s sánete Marie nove,(' diaconus, mis era done divina sacrocancte Romane ecclesie cardinales. Universis et singulis christifídeÜbus pressentia inspecturis visuris panter et aiidituris, salutem in deo sempitemam. Quanto frequentius Fidehum mentes ad opera devotionis inducimus, tanto salubnus eorum animarum salud providemus. Cupiemes igitur, ut cappella saneti Johannis parrochiati ecclesia sancti Georgii m Bocmanstarff Aquilegiensis diócesis congruis frequentetur honoribus et a christifidelibus lugiter veneretur ac in suis s truc tun s et édifiais debite reparetur, conservetur et manuteneatur, utque christifideles ipsi eo hbentius devotionis causa confluant ad illam quo ex hoc ibidem dono ceîestis gratie uberius conspexerint se refectos de omnipotenüs dei misericordia ac beatorum Petri et Pault apostolorum eius auctoritate confisi, omnibus et sing[u]hs utriusque s ex us christifidelibus vere penitentibus et confessis, qui dietam cappellam in sancti fohanis (!) Baptiste, sancd Johannis evangeliste, sánete Anne, Corporis Christi et ipsius cappelle dedicationis festivitaobus et diebus a primis vesperis usque ad secundas vesperas inclusive devote visitavennt anuatim. Et ad repa rati onem, conservationemque edifi riorum cahcum, libro rum, luminorum aliorumque omamentorum inibi pro divino cultu neccessanorum manus porrexerint adiutrices. Nos cardinales prefati et quilibet nostrum per se, pro singulis fesrivitatibus et diebus prefatis, quibus id fecerint, centum dies de îiuuncris eis penitentiis misericorditer in domino relaxamus, presentibus perpetuis futuris temporibus duraturis. In quorum omnium et singuionim fidem et testimonium presentes h teras fieri nostrorum sigillorum consuetorum iussimus et fecimus appensione comuniri. Datum Rome in domibus nostris anno a nativitate domini millesimo quadringentesimo septuagésimo quinto, die vicésimo quarto mensis deceinbris, ponrificatus sanctissimi domini nostri domini Sixti divina providentia pape quart! anno quinto. Pet podolgovatih visečih voščeni pečatov iz rdečega voska, v voščenih skodelicah iz naravnega voska, shranjenih v kovinskih škatlicah, pritrjenih z rdečimi pletenimi konopljinimi vrvicami. — Prvi pečat Jakoba Pic co lomim j a Amanalija, 6,3 x 9,8 cm (voščena skodelica 7,2 x 10,7 cm), ima pečatno polje razdeljeno na tn dele. Na sredini pod oboki stojijo tri svetniške osebe (ieva škof, desna diakon (?)). Na vrhu so neprepoznavni liki oziroma osebe. Na dnu je ščit s kardinalovim grbom (križ deli ščit na štiri polja), Nad njim je gaiero, iz katerega pada na vsako stran ščita po 15 cofkov, simbolov kardinalskega dostojanstva. Okoh pečata je napis: IAfcobi] T(i)T(u/i) S(ancti) CHRISOGONI P(m)B(yteri) CARDI(naSs) PAPIENSIS. - Drugi pečat kardinala Janeza Kr s trnka Žena, 6,3 x 10 cm (voščena skodelica 7,2 x 10,8 cm), ima pečatno polje razdeljeno na tri dele. Na sredini pod obokom je podoba sedeče Marije z rokama, sklenjenima v molitev, na njenih nogah pa leži Jezus. Levo in desno od oboka sta dva viseča grma. Nad obokom |e glava neprepoznavne osebe (mogoče Boga Očeta), na dnu ščita pod obokom pa podoba vstalega Kristusa s križem v levi roki. Levo (in verjetno tudi desno) od Kristusa stojita ščita s kardinalovim grbom; nad njima sta galera, iz njiju pa pada na vsako stran ščitov po 15 coikov. Okoh pečata je napis: ... ZENISANCŒ MARIE IN PORTICfoj DIACONI (cjARDINAUS 1'EN.... - Tretji pečat kardinala Štefana Narduuja, 6,4 x 10,1 cm (voščena skodelica 7,3 x 11 cm), ima pečatno polje razdeljeno na tn dele. Na sredini na prestolu sedi Bog s križem v roki, levo in desno pa dve svetniški podobi. Skrajno ¡evo in desno stojita še dve svetniški osebi. Na vrhu so upodobljene štiri svetniške osebe v različnih položajih, na dnu pod obokom pa stoji škof v škofovski obleki z mitro, levo in desno od oboka pa stojita dva križa, na katerih sta ščita z Nardimjevtm grbom. Nad obema križema stojita dva galera. Okoli pečata je napis: Sfeillum) ST(cphani) T(i)T(uli) S(ancti) ADRIAN1 P(m)]B(ylt)RI CARfdinalis) MEDlOEA(ms). - Četrti pečat Auxiasa de Podio, 6,5 x 10 cm (voščena skodelica cca. 7x11 cm), je precej poškodovan. Na pečatnem polju so 12 Jacobus Piccolomini Amanati (f 10. september 1479), od 23. julija 1460 pavijski škof. Papež l'ij II. (1458-1464) ga je na drugem konzistoriju (18. decembra 1461) imenoval za kardinala duhovnika sv Knzogona, papež Sikst IV. (1471-1484) pa ga je 17. avgusta 1477 imenoval za kardinala škofa tuscijskcga (Hitrarchia Cathohca II, str. 14, 61, 62. 212). '1 Joannes Baptista Z t no (J 7. maj 1501), apostolski protonotar in nečak papeža Pavla [I. (5464—1471), ki ga je na drugem konzistoriju (21. novembra 1468) imenoval za kardinala diakona sv. Marije in Portico. Okoh leta 1470 je bil imenovan za kardinala diakona sv. Anastazije, papež Sikst IV pa ga je 8. oktobra 1479 imenoval za kardinala škofa tuscijskega (Hitrarchia Catbohca II, str. 15. 61,67). 14 Stephanus Nardini (f 22. oktober 1484), doktor obojega prava, kanonik v Ferrari in od 13. novembra 5461 milanski nadškof. Papež Sikst !V ga je na drugem konzistoriju (7, ma|a 1473) imenoval za kardinala diakona sv. Hadrijaria, leta 1476 pa za kardinala duhovnika sv. Marije prek Ubere (Hitrarchia Cathoiica II, str 17, 64, 66. 188), 15 Ausias de Podi« (f 2./3 september 1483), od 18. septembra 1458 monrealski nadškof. Papež Sikst IV. ga je na drugem konzistoriju (7. maja 1473) imenoval za kardinala duhovnika sv Vitala, konec leta 1477 pa za kardinala duhovnika sv. Sabine (Hitrarchia Cathohca II, str. 17,65,196). l;ranciscus Go^izaga (f 21. oktober 1483), apostolski protonotar, po rodu iz Mantove, Za kardinala diakona sv, Marije Nove ga je imenoval papež Pij 11. na drugem konzistoriju (18. decembra 1461) (Hitrarchia Cathoiica II, str. 14, 67). Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), sr. t Jure Volčjak: O 11 koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str, 97-116 107 na sredini m stoječe osebe (v sredini Marija z Jezusom v naročju), na dnu pa je ŠČit s kardinalovim grbom, Nad njim je galero, iz katerega pada na vsako stran ščita 15 cofkov. Nad galerom je prečka z nejasnim napisom. Okoli pečata je napis: AVSIAS T(i)Tfu£)J S(amti) VTTAUS PR(esbylen) fcajRDINA(h) .... - Peti voščeni podolgovati pečat kardinala Frančiška, 6,7 x 10,1 cm (voščena skodelica 7,4 x 11,2 cm), ima pečatno polje razdeljeno na dva dela. Na sredini pred "templjem" stoji Marija z Jezusom v naročju, levo in desno pa stojita dve svetniški osebi. Na dnu je ščit s kardinalovim grbom. Nad n)im je galero, iz katerega pada na vsako stran ščita po 15 cofkov, Nad galerom je prečka z nejasnim napisom. Okoli pečata je napis: S(tgtttum) FRANCISCI S(mcle) MARTE NOl-TE, DlAC(otii) CARDINAlJ(s) GONZAGA (poškodovan). f 1 «PHIVVpMP vit "i.;-.''1.:-- \ .->*:.< ' 1. v, V.v ^ a- fiuii«;"-— ¡Ti-^K ■ "■ "Vitmu^ " .is,- -(U..T "■.... J. « i-.- ni f. f ' -»¡V'—tri? ■■! .i S- Ci ., Ci.-.r, . . . fc ---—'■-"L- i-......- . — itftadiuiL^ iqtn\ Fčlubi »V. - 'I' W.v L. rv^ ai ft.~j-j.it, ¿te -rL*t liioili^tn -T wny™>,frL.inamili' Vgpihtist, . ■ . . u, ,^¿V . Ithtt Hfucnir t»uiuKtnJ» 3 .b «libamu((ifii{n.H'i .V..I, «hftr.jm .. JIiW. me^in .i&dnCTT Jn> jp.- ..kt;^ owjVew.v i r'< i-m -rT-uJ Vi - . . JUIVUMK = lRF ,?,■■,■(■•' rf,;,v cmiijV. C-mt-iiihitliiiv itv »■■ — P »H.— -..»i...--a-..*.- .T l^ill^ (tljtllf _ ... .H, jpMttP c"; .1:1 rv:-..,- .V/r.C- '..."S: k« r imfejli. afSil» i.«» ui |WiV»«(W.i> C-.. ' . ^.¿¡Hh" " • «"'«»¡-nt, .11. «IJ. !imi?si^--ji)>v . ■nduiJnSaJlt ■ l, 1 A,k, ak v. 1. l. i. ........ ■ — iH 108 ARHIVI 31 (20118), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Ju rt* Volčjak: O t. L koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 6. 1487 december 14., s. I. / ians Tuchel\ meščan Kottenmann", proda % dovoljenjem svoje žene Magdalene svojemu svaku in heljaškemu meščanu bla^ti Lasarinu y 500 ogrskih goldinarjev štiri hübe v Vrtanjih Goricah pri Vrhniki in eno v S marinem ob Savi. Orig. perg., 46,5 x 22,7 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 861, nova signatura: A KLA, AUR. Mlajša datacija (dan in mesec z navadnim svinčnikom): 1487 14/12. - Signa turi: AT. 17. - (mlajša): N. 536/1 anno 1834. Objava: GZL VI, št. 62. Regest: Ogris, Der Archivallenaustauseh, str. 25, št. 5. Pnm.: Žontar, Villach und der Südosten, str. 471, Ich Hanns Tuchel, burger zw Rattenman, bekhen an stat mein selbst vnnd fcawnn Magdalen, Niclasenti des Mathenn weillendt burger zw Laibach tachter (!) meiner lieben deichen hausfrawen, dafür ich mich auf volmechtigc gewaltsam nach laut des gcwaltbnefs, so mir dieselb mein deiche hausfraw darumb geben hat wissenntheh mit dem kegenwürtigen brief an mein vnd für all vnnser erben vnnd tun khund mit dem brief allermeniklich, den er furkumbt, die zu sehent, horent oder lesent, das wir recht, redlich vnd vnuerspo roch ertlich hingeben vnd verkauft habenn, hingeben vnd verkaufen auch wissentlich vnd m kraft des briefs der obgemeiten meiner beben deichen hausfrawn frey aigen, erb vnd gut die hernach geschriben stukg vnd gueter mit namen vier hueben zu dem Ausserm mos gen Oberlaibach ob der stat vnd in der pharr Laibach gelegen, da vor altens auf gesessen gewesen Paul mit seinem sun, Crisman vnd janes mit seinem sun, zwd aber Crisman vnd Mykge vnd yeez daraufgesessen sein Urban purger vnd Crisman purger, sen bruder, Peter Slawecz, Anndre vnd Michel Greyman. Item vnd ain hueben zw sand Merten bey der Tann, auch ob der stat Laybach gelegen, dar auf yeez Stcffan vnd Gregor gesessen sem, dem fursichtigen erbern vnd weisenn Blasen Lasann, burger zw Villach, meinem heben swager vnd allen seinen erben oder wem die macht, schafft oder geit vmb ein sum gelts, der wir berait darumb von ihm ausgericht vnd bezalt sein vnd daran wie ein voclliges benügen gehabt haben vnd da entkegen hab ich obgenanter Hanns Tuchel an stat mein selbst vnd der obgemeiten meiner liebm deichen hausfrawen, dafür ich mich wissentlich mit dem kegenwürtigen brief an nymdem obberurten Blasen Lasarin, meinem lieben swager vnd allen seinen erben oder wem er die schafft. Macht oder geit die obbesumbten fünf huebenn mit allen treu eren, rechten, mugen, wirdenn, dinsten vnd gülten vnd mir allen dew so von alter dar zw gehört hat oder von recht dar zu gehören sol, nichts ausgenomen, sunder alles hie zue beslosscn aus vnser vnd vnser erbn gwalt, nuez vnd gewer, zu ir gewalt, nuez vnd gewer beruebt vnd vnuersprochen geantwurt vnd vns daran gen zu kaynerlay gerechtigkait, noch nichts vor behalten, damit sy nw furpasser die mit nuez vnd gewer besiezen, die zuhaben, nuezen, nyessenn, wenden, kerun, auch damit schaffen, handien vnd getun sullen vnd mugen nach allem irem wolgeuallenn vnd willen, wie sy ann alle pesten verlustet vnd als mit irm frey aigen vnd gekauften guet an vnser vnd vnsre erbn vnd meniklichs widersprechen, irrung vnd hindernuss getreulich vnd vngeuerdbeh. Beschech auch, das yemands anders den obgenanten Blasen Lasarin, meinen liebm swager oder sein erbnn oder wem er die schafft, macht oder geit von den obbegriffen fünf hueben mit allen iren zugehörungen vnd pessernn rechten, dan wie in dar an hingeben vnd verkauft haben von ainem taill oder gar triboder treiben wolt, dafür gelob ich obgenanter Hanns Tuchel an stat mein selbst, die obbesumbt frawn Magdalen, mein liebe deiche hausfrawen, dafür ich mich auf den volmechtigen gwalt, so ich dar vmb von ir habwissentlich mit dem brief an nym vnd für all vnser erbenn sew ze schermen, ze freyen vnd mit dem rechten zuuertreten vor aller klag vnd ansprach, wan vnd absofft in des not vnd dürft beschiecht nach kauffes aigen guets vnd dem lanndesrechten in Krain. Tettnn wir des nicht, was schadenn sy des nemmen, kainen schaden ausgenomen, den sy oder ir scheinbotenn von iren wegenn mit siechten Worten vnd vnberechtend gesagenn möchten, dieselben schedenn all mitsambt vorangerürten sum des haubtguets, so wir vmb solhenn bestimbten kauf von in eingenomen vnd emphangen habenn. Geloben wir aber in die genczlich zw bezallenn, abzelegenti vnd widerzukeren vnd sy sullen das haben vnd besuechenn auf allem dem enb vnd gut, so wir yeez haben oder noch hinfür gewynnen, wie das genant oder wo das gelegenn ist, nichts Ix arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št, 1 Jure Vulčjak: O t. i koroških listinah, izročenih Koroškemu deželn mu arhivu v Celovcu, str 97-136 109 ausgenomen, sunder genczhcb vnd alles hie inne bcslossen. Dauon sew haubtguets vnd aller schedenn richten vnd gewerenn sol, der lanndesfürst in Krain, sein haubtman oder verweset daselbst, at ch der statrichter zw Rattenman vnd dar zw ein yeder herrschaft vnd gericht, dar vnter sy solh vnser erib vnd gut an kotnent, dar auf sy weisennt oder zaigent, das ist alles vnser gunst vnd guetlicher willenn, vrd des zw warer vrkund hab ich obgenanter Hanns Tuchel mit fleyss gebetenn die fürsichtigen erbernn vnd weisenn Marin Gollorey, yeez Zeiten statnehter zu Laybach, Mathia Tschernnowerch vnd Casparnn Krabat, bed burger vnd gesworen des rattes daselbst zu Laybach, das die ire insigelen an den kegenwurügen brieff gehangenn haben, inn vnd allen iren erben an schadenn, dar vnter ich mich mergemelter Hanns Tuchell für mich vnd die obbesümbt frawen Magdalenn, mein liebe deiche hausfrawnn. dafür ich mich auf den volmechügcn gwalt, so ich dar vmb von ir hab wissentlich mit dem brief an nym vnd für all vnnser erben verbinde alles das war vnd steet ze haldenn das oben an dem brief geschnbenn stet. Der gebnn ist an frettag anch sannd Lucein tag nach Crisd geburd vierzehcnnhundert vnd darnach in dem sybenvndachtigistenn jare. Tnje «seči voščeni pečati ljubljanskega sodnika Marina Goloieja, ter l|ubl)anskih meščanov Matije Černovrha in Gašperja Krabat J, pritrjeni s pcrgamentnimi trakovi; vsi odpadli. 7. 1492 april 18., Rim Kardinali Koden k, Oliver, Hieronim, Dominik, Anton, Rafael in Frančišek podeljujejo cerkvi blatene Device Marije v Ziljici (Gaihtz) pri Podkloštru (Arnoldstein) t00 dni odpustka. Orig. perg., 66,5 x 51,2 cm. Pečati so odpadli, ohranjene so le štin prazne kovinske škatlice. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 888, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna norica: Pro ccclesia beate Marie in Geilit\ indulgentia I On dierum in perpetuum concessa a Rodertco cum 6 altis cardinalibus si quis perada confessione devote vi sitaren t et ibidem auxißalricts manas pro ecclesia necessitatibus peraxerit in feria 6. post inventianem sánete Crucis, feria 3. pentecostes, in festo sanetorum apostohrum Petri et Pauli, in natmtate beate virginis Marie et festo dedicationis eedeste 1492. — (mlajša, z navadnim svinčnikom): Indulgen ti a ad 100 dies Gail- Signatura: N™ 10. - Desno na pliki; P. de Ben.... - P. Amiti. - Verso: Fabritius Inglurimus. Regest; Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 25, Št. 7. 110 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (20118), št. 1 Ju rt* Volčjak: O t. L koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 RODER1CVS Portuensis,17 Oliverios Sabinensis episcopi,1B Jeroiiimus tituU sancti Crisogoni,,y Dominicus tituli sancti Clementis,20 Antoniotus tituli sánete Anastasie21 presbyteri, Raphael sancti Georgii ad velum aureum22 et Franciscus sancti Eustachii-1 diaconi misera none divina sacrosancte Romane ecclesie caredinales, universis et singulis christifidetibus presentes heteras inspecturis, salutem in domino sempitemam. Quanto frequentius Edclium mentes ad opera devotionis inducimus, tanto salubrins animarum suamm saluti providemus. Cupientes igimr, ut capella beate Marie an der Golitz Aquilegiensis diócesis ad quam sicut accepimus, dilccti nobis in Christo Martinus preposite, Leonhardus Suffer et Johannes Snebeis laici dicte diócesis singularem gerunt devotionem congruis frequentetur honoribus et a christifidehbus iugiter veneretur nec non hbris, cahcibus, luminaribus, ornamentis ecclesiasticis ac rebus aliis pro divmo culm neccessariis (!) decenter muniamr dictaque capclla in suis strucmris et edificiis debite reparetur, conservetur et manuteneatur ac chrtstifideies ipsi eo libenUus ad dictam capellam causa devotionis confiuant et ad munitionem, reparationem, conservationem et manutentionem huiusmodi manus promptius porrigant adiutrices, quo ex hoc ibidem dono celestis grade uberius conspexerint se refectos predictorum laicorum nobis super hoc humiliter supplicantium peticionibus inclinad, nos cardinales prefati videlicet nostram de omnipotentis Dei misericordia ac beatorum Petn et Pauli apostolorum, eius auctoritare confisi omnibus et singuhs chrisüfidelibus predictis utriusque sexus vere penitentibus et confessis, qui dictam capellam in ferie sexte post inventionem sánete Crucis ac ferie tercie pen[te]costes et predictorum sanctorum Petri et Pauli apostolorum ac nativitatis sánete Marie virginis et ipsius capelie dedicationis festivitamm diebus a primis vespens usque ad secundas vcspcras inclusive devote visitaverint annuatim et ad premissa manus porrexerint adiutrices pro singulis diebus festivitatum predictis, quibus id fecerint, centum dies de miunctis eis penitenciis mis eric orditer in domino relaxamus presentibus perpetuis futuris temporibus duraturis. In quorum omnium et singulorum premissorum ñdem 17 Roderieus de Lanzol-Borja, nečak papeža Kalista III. (1455-1458), zakristan v Valenciji in od 1458 valencijski nadškof. Njegov stric papež ga je na prvem konzistoriju (17. septembra 1456) imenoval za kardinala diakona sv. Nikolaja v Tullianu. Papež Sikst IV. ga je 30. avgusta 1471 povišal v kardinala škofa v Albanu, 24. julija 1476 pa v kardinala škofa portuenškega in sv. Rufina. Kardinali so ga na konklavu 11. avgusta 1492 izvolili za papeža Aleksandra VI.. umrl je 18 avgusta 1503 (Hierarchia Catholica II, str. 12,21, 59.60, 67,261). Oliverius Carafa (■(■ 20. januar 1511), od konca leta 1458 neapeljski nadškof. Papež Pavel II. ga je na prvem konzistoriju 18. septembra 1467 imenoval za kardinala duhovnika sv. Petra in Marcelina, 5. septembra 1470 pa za kardinala duhovnika sv. Fvzebija. Njegov naslednik Siksr IV. ga je 24. julija 1476 povišal v kardinala škofa v Albanu, 31. januarja 1483 pa v kardinala škofa sabinskega- Pafiež Pij III. (1503) naj bi ga 29. novembra 1503 imenoval za kardinala škofa ostijskega iu velletrenskega, čeprav je umrl že 18. oktobra 1503. Bolj verjetno je, da je imenovanje podpisal njegov naslednik Julij II. (Hierarchia Catholica III, str. 3,14, 59,61-63,200) " Hieronymus Bassus de Ruvcre I. september 1507), od 1472 albinganenški in od oktobra 1476 recanatski škof, nečak papeža Siksta IV., ki ga je na četrtem konzistoriju (10. decembra 1477) imenoval v,a kardinala duhovnika sv. Halbine, 17, septembra 1479 pa za kardinala duhovnika sv. Krizogoma. Papež Aleksander VI. ga je 31. avgusta 1492 povišal v kardinala škofa prenestinskega. Tudi njega naj bi papež Pij III. imenoval za kardinala škofa sabinskega, čeprav je umrl že 18. oktobra 1503. fllierarchia Catholica II., str. 18, 59,61,62, 84, 220; Hierarchia Catholica III, str. 3). Dominicas de Ruvere (f 22, april 1501), subdiakon, komornik in nečak papeža Siksta TV., od 11. februarja 1479 nadškof v Tarentaiseu v Pranciji. Papež Siksr IV. ga je na petem konzistoriju (10. februarja 1478) imenoval za kardinala duhovnika sv. Vitala, 13 avgusta 1479 pa za kardinala duhovnika sv. Klementa (Hierarchia Catholica II, str. 18, 62, 65, 245). Antomottus Pallavidni (J 10. september 1507), od 13. junija 1484 ventimiglijski in od 27. januarja 1486 orenški škof. Papež iu ocen c VIII. (1484—1492) ga je na konzistoriju 9. marca 1489 imenoval za kardinala duhovnika sv. Anastazije, Marca 1489 naj bi napredoval v kardinala duhovnika sv. Prahscde, 10. aprila 1503 v kardinala škofa tuskulskega, 22. decembra 1503 pa v kardinala škofa prenestinskega. Prvega julija 1504 naj bi bil imenovan tudi za kardinala duhovnika sv. Štefana na gori Coelio {Hierarchie Catho/ka II, str. 21,60, 61, 64, 65, 99; Hierarchia Catholica lil. str. 4). 22 Raphael (Sansonus) Riano (J 9. julij 1521), apostolski protonotar in nečak papeža Siksta IV., ki ga je na četrtem konzistoriju (10. decembra 1477) imenoval za kardinala diakona sv. Jurija ad velum aureum. Maja 1480 naj bi bil imenovan za kardinala duhovnika sv. Lovrenca v Damasku. 29, novembra 1503 je bil povišan v kardinala škofa v Albanu, 3 avgusla 1507 v kardinala škofa sabinskega, 22. septembra 1508 v kardinala škofa portuenškega, 20. januarja 1511 pa v kardinala škofa ostijskega. Do 22. junija 1517 je opravljal ludi službo vicekanclerja papeške države. Med septembrom 1498 in septembrom 1506 je bil administrator Škofije Vi ter bo, od julija 1508 do novembra 1511 administrator škofije Arezzo, od decembra 1511 do 9, aprila 1516 administrator škofije Savona in od septembra 1518 administrator nadškofije Pisa (Hierarchia Catholica II, str. 18, 55, 56, 66, 269, Hierarchia Catholica III, str. 3, 58, 64, 116, 274, 291, 335). 23 Pranciseus Todeschini-Piccolomini, apostolski protonotar, od 6. februarja 1460 do 1503 administrator nadškofije Sicna. Kot svojega nečaka ga je papež Pij 11. na prvem konzistoriju (5. marca 1460) imenoval za kardinala diakona sv. Evstahija. Na konklavu 22. septembra 1503 je bil izvoljen za papeža Pija lil., a je že po slabem mesecu, tj, 18. oktobra, umrl (Hierarchia Catholica\l, str. 235, Hierarchia Catholica 111, str. 16,33,297). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: t) t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, sir. 97 -13f> 111 et testimonium littcras nostras huiusmodi fieri nostroque solitorum sigillorum iussimus et fecimus appenssionc communin. Datum Rome in domibus nostris sub anno a nativitatc domini millcsimo quadringentcsimo nomgesimo secundo, die vero decima oetava mensis aprilis, pontificatus sanctissimi in Christo patris et domini nostri domini Innocenui divina providenaa pape octavi anno octavo. Sedem podolgovatih visečih voščenih pečatov rdeče barve kardinalov Rodenka, Olive rja, Hieronima, Dominika, Antona, Rafaela in Frančiška v železnih škatlicah, potrjenih z rdečo pleteno vrvico, odpadlo. 'laični 1HDIW TI ttuuu - Jedilu*-h -I^mA^,, — arktd~?att( »i _ " ir'x'l-.ir rr"ir Vri 't , _ lUik» t^-VwiMr.» ut idl hn»Ji icUliW K w™ «int lita i.rte ''^WUHWUI ,.„„„, ........—..................T 4,->Kl0i 1 ^ « ™ *■» < U Maw nen^rt ftfesm w „ L «s». -iUm,,,^„L SCM^ «Wi :t£V«-fU -^VA ......... L, !L leta, . iwi^mi xtl ftUF rt^ ■ —r-ill \lur,i 'I >tL On., . 112 ARHIVI 31 (20Q8),št. 1 Iz arhivskih fondi v in zbirk ]ure Volčjak: O t L koroških listinah, i/ročcnih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-1 C 8.1498 maj 15., Čedad Frančišek Malonus, generalni vikar oglejskega patriarha Dominika Grimamja, potrjuje opatu Janezu Gruberju in podklošterskemu samostanu (Arnoldstein) vse njegove privilegije in ¿»korporanje cerkva v Goijah (Gortach), Šmohorju (Hemagor) m Sv. J'inju (pred P líber ko m) v Ziljski dolini (St. Georgen (vor dem Bleibcg I tm Gailtal) ter oprošča samostan tudijurisdikcije arhidiakona "usque ad revocattonem sedis patriarchalis". Ong. perg. 40,8 x 22,7 cm Stara signatura: SI A RS, AS lu63, št. 940, nova signatura: A KLA, AUR. Dor zaina no dea: An tontas abbatis privikndi ecclesias hk ad Arnoldstain pertinentes. — Privilegia a patnarcha propter pamchiam s. Hermaihorae, sed non valida, ut laelera ej".... — Das audi keim ert^priesler in kein nns(enn) dosier gehorigen pjar, ?h visitiren. - Johannes Grueber abbas. - Dataciju (dan, mesec in kra] z navadnim svinčnikom): 1498 1 >/5 Čedad. - XXXVII. - XXXVII. (!) - Signature (z rdečim svinčnikom): 5. - N" 11. — E. — Desno pod pliko; Bertrmdus Rundulus Vtinensts cancellarius ad mandata. Regest: Ogris, Der Arcfiivalienaustausch, str. 25—26, št. 8. FRANCISCUS Maionus iuns doctor, canonicus Raventatensis, reverendissimi in Chris to pa tris et domini domini Dominici Grimani misera tione divina sacros anete Romanj cclesi? ti tuli saneti Nicolai inter imagines presbiten cardinalis et patriarchy Aquileiensis dignissimi, in spiritualibus et tcmporalibus vicanus generalis, reverendissimi pato domino loanni Gruober abbati ac conventui monas tern sancti Georgii m Arnoltstain ordinis sancti Benedicti nostr? Aquileiensis diócesis, salutcn. in domino sempitemam. Cum a nobis petitur, quod iusmm est et honesOim tam vigor equitatis quam ordo exigit rationis, ut per solicitudinem officii nostri ad debitum perducatur effectum. Eapropter vestris iustis postuiationibus grato concuirentes assensu, omnes et singulas beat? Mari? in Goriach, sancti Herma cor? et sancti Georgii in monte valiis Gill ccclcsias, necnon libertates ac quarumcunque parrochjalium ecclesiamm aliarum incorporationes, gratias, immunitatcs a quibuscumque patriarchis Aquileiensibus aut aliis qjibnscumque privilegia sub indulgenU.ts vobis ac dicto monasterio hactenus factas et concessas quarumcunque litera rum vigore, quorum tenores hie pro sufficienter exprcssis habere volumus ac si de verbo ad vcrbum insert? forent, nec non libertates et exemptiones exactionum a regibus et principibus ac aliis christifidelibus ationabiliter vobis et pr?fato monasterio indultas sicut eas pacifice obtinetis vobis et per nos eidem monasterio auctoritate ordinaria confirmamus et approbamus. Et insuper, ut a nobis uberiorem gratiam repo r tas s e nos caris, vos abb at cm conventui monas teriumque predict arum et ecclesiamm in corpora taru m huiusmodi rectores ab omni visitatione, punitione, cor-ecrione, pr?positaone et iurisdictione archtdiaconoruni (citra tamen pr?iudicium suffraganei sen vicarii generalis pro tempore in patria et diócesi existen tium et visitare vc.entium ac alia ordinaria exercere), ex nunc usque ad revocationem sedis patriarchalis absolvimus, eximimus et liberamus. Dictarum ecclesiamm rectores correctionem visitationem et pumrionem tibi abbati plenarie commit entes, const! tu tiombus provinci a It bus et sinodalibus, siaiutis, consuetudinibus ac mandato et auctoritate seu concessione quacumque forsitan in contrarium farientibus non obstan tibus qu ib us cu n que. Mandantes propterea universis et singulis dominis archidiaconis, plebanis, viceplebanis, vicariis quoque perpemis, capellanis, c?terisque presbyteris et clericis ecclesiarum rectoribus per civitatem et diocesim Aquileiensem ubivis residentibus cuiuscunque status, gradus, dignitatis et conditionis existant, quatenus has literas nostras et omnia et singula in eis contenta fideliter et accurate servare eisque ingenue parere debeant, quemadmodum subditorum et inferiorum ratio erga superiorum decreta fieri postu la t et rcquirit, nihilque contra eas aut in iliis inserta facere vel temptare quo vis modo presun.ant. Alioquin contra inobedientes et in contrarium forsan attentantes censuns ecclesiasucis et aliis opportums iustici? annis procedemus. In quorum fidem et testimonium has patentes literas sctibi fecimus et prelibati reverendissimi domini domini patnarche rotundi sigilh appensione iussimus communire. D a mm in Ciuitale Austri?, die quintadecima mensis maii, millesimo quadringen tešimo nonagésimo octavo, mdictione prima. Okrogel viseči pečat oglejskega patriarha Dominika Grimailija v rdečem vorVu, ¡ ramera 3,4 cm, v leseni škatlici, pre:nera 4,8 cm, pritrjen z rdečo pleteno vrvico. Na pečatnem pol|u je ščit z Grimamjevim grbom, tz njega se dviga knž, nad njim pa je galero, iz katerega pada na vsako stran ščita po 15 cofkov. Okoli pečata je napis: DOMINICI GR1MAN0 CARfdinaSs) ET PATR(iar)HE AQVILE(únsis). Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2fHJ8),Št. 1 Jure Volčjak; O t. i. koroških hi trn ah. izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 113 9,1506 januar 28-, s. 1. Oglejski generalni vikar Marcus de Mapbeis podeljuje opatu Juriju Magensbergu, samostanu sv. Jurija v Podklos'tru (Arnoldstein) in inkorporiranim %tipnijam v Gorjah (Goriach), Šmohorju (Hermagorj in Sv. Juriju (pnd Pliberkom) v ZUjska dolini (St. Georgen (vor dem Bleiberg) im Gailtal) privilegij, ^ so i^eti i^jurisdikcije arhidiakona in podrejeni opatu. Ong perg., 42,7 x 24,8 cm. Slam signatnr a: SI ARS, AS 1063, št. 1038, nova Signa tura: A KLA, AUR. Dor/alna notica; Privilegium Agitier Georgia abbat! quoad iura s. liermachorae, in Göriacb, s. Georgtl ac incorporatarum ecclesiarum, concessum 1506. — Pro sie Georgia Mägschpcrger. — Signarure: XXXH1I. - N™. 12. - (z rdečini svinčnikom): 6. - (z navadnim svinčnikom): M. — Desno na p liki: Gabriel \jucacellm notanus ad mandatu. Regest: Ogris, Der Archivalicnaustausch, str. 26, št. 9. 114 ARHIVI 31 (2008), št- 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Juri.' Volčja k: C) t i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str 97-136 MARCVS de Mapheis artium et decretorum doctor, canonicus Cenetensis, reverendissimi in Christo patris et domini domini Dominici Grimani, ndseradone divina sacrosanct? Roman? ecclesig rinili saneti Marci presbyteri cardinalis et patriarchae Aquileiensis dignissimi in spiritualibus et temporaiibus vicarius generalis. Revcrendi patri domino Georgio Magcnsperger, abbad ac conventui monasterii sanca Georgii in Amoltstain ordinis s an cd Benedict! nostr? Aquileiensis diócesis, salu tem in domino sempiternam. Cum a nobis pedtur, quod iustum est et honestum tam vigore est gratis, que ordo exigit ra bonis, ut per solicitudinem oficii nostn ad debitum educator effcctum. Eapropter vestris iusds posmlationibus grato conttencntes assensu, omnes et singulos beat? Mari? in Goriacb, sancd Hermacorc et sancd Georgii in monte vallis Gill? ecclesias, necnon libertates ac quarumcunque parrochialium ecclesiarum aliarum incorporariones, gratias immunitates, a quibuscunque patriarchis Aquileiensibus aut aliis quibuscunque privilegia sub indulgentias vobis ecclesiasdco monasterio hactenus factas et concessas quarumcunque literarum vigore, quorum tenores hie pro sufficienter expressis habere volumus ac si de verbo ad verbum inserte forent, nee non libertates et exemriones exacuonum a regibus et pnncipibus et aliis chrisdfidelibus radonabiliter nobis et prefato monasterio indultas, sicut eas paeifice obtineds vobis et per nos eidem monasterio auctoritate ordinaria confirmamus et approbamus et insuper ut a nobis uberiorem grariam reportasse noscatis, vos abbatem, conventum, monasteriumque pr?dictos et ecclesiarum incorporatarum hutusmodi rectores ah omni visitatione, punitione, correctione, imposirione et iurisdicdone archidiaconorum (citra tamen preindi suffraganei sive vicarii generalis pro tempore m patria et diócesi existenrium et visitare volendum ac alia ordinaria exerccre) ex nunc et usque ad revocadonem sedis patriarchalis absolvimus, eximimus et liberamus, dictarum ecclesiamm rectorum correctionem, visitadonem et puniuonem tibi abbad plenarie comittentes conslitutionibus provincialibus et sinodalibus, statuds, consuemdinibus ac mandato et auctontate seu concessione quacunque forsitan m contrarium faciendbus non obstandbus quibuscunque, mandantes propterea universis et singulis dominis archidiaconis, plebanis, viceplebanis, vicarii s que perpetuis, capcllanis, ceteris que presbyteris ecclesiis, cetera clencis ecclesiarum rectoribus per civitatem et diocesim AquUeiensem ubivis residendbus, cuiuscunque status, gradus, dignitads et conditionis existant. Quatenus has nostras literas et omnia et singula in eis contenta ftdeliter et accurate servare eisque ingenue parere debeant, quemadmodum subditorum et in fen o rum rado erga superiorum decreta fieri postula! et requirit, nihilque contra eas aut in illis inserta facere vel templare quovis modo presumant. Alioquin contra inobedientes et in contrarium forsan attentantes censuris ecclesiasdcis et aliis opportunis iusdei? armis procedemus. In quorum Fidem et testimonium has patentes literas scribi fecimus et prelibad reverendissimi domini domini cardinalis et patnarche r o tundí sigilli appensione lussimus communire. Datum Utini, die vigesimaoctava ianuarii millesimo quingentésimo sexto, indictione nona, ponrificatus sanctissimi in Christo patris domini nostri domini Julii divina providenda pape II. anno terdo. Okrogel viseči peča! oglejskega generalnega vikarja Marka de Mapheisa iz rdečega voska, premera 4 cm, v leseni skodelici, premera 5 cm, pritrjen z rdečo pleteno vrvico. Okoli pečata je napis: ... AQV(ileiensis) ... (poškodovan). ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk 115 Juri; Volčjak: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 it-M *f'rr" r;' '■ -»■■'-■■ — j^rr,*. „a. * ,.. - yW ™ J."«- .J..- r -v l«.'-«.-, H... J C"» Tj™-, ¡.«-r,.«-. r-»-!..... '» t, „ .t I. .--„.«.I« f,~I - . >MfA.f4r tjo-i i.v I»«« fcJ-M____ M .. 1,-lf« T ). ,/ J,.. ( .t [ .k». p, „ , > S t t*" " ■ -J- 10. 1506 marec 19., Dunajsko Novo mesto Maksimilijan Irimski, dalmatinski in hrvaški kralj, avstrijski nadvojvoda, burgundski in brabantski vojvoda ter palatinski grof, podeljuje Janezi Gewmanu, komendatorju reda sv. jurija v Trautmansdorfu, v dosmrtni ulitek grad Priessnegk. Po njegovi smrti bo grad i vsemi pritiklinami pripadel redu sv. Jurija. Orig. perg., 43, 3 x 29,5 cm. Stara signarura; SI ARS, AS 1063, št. 1041, nova signatura: A KLA, AUR, Dorzalna notica: Her Geyman cometheur /versch...gl vmb Phsnegk. - Kaufbrief. — (z navadnim svinčnikom): Im III vorxentmnt pey 22 .... — Mlajša dataeija: 1506. — (z rdečim svinčnikom): 19. mär- - (z modrim svinčnikom): 1506. - Sign a ture: ¿V, 17. - IV. 102. - Mns N 287/257 C - A. - f. - (z rdečim svinčnikom): N. 13. — (z rdečim svinčnikom): N™. 6. - (na papirju, prilepljenem na pergament): 26, — (prečrtana): N°. 804. - Desno na pliki: Comissio domini regispropna. - Verso: Blasy Holt^l. — Registratu S. Brucfer. Regest: Ogrts, Der A rchivalicn aus tausch, str. 26, št. 10. Wir Maximilian von gots gnaden Römischer kuntg, zu altenn tzeiten merer des reichs, zu Hungeren, Dalmatien, Croatien etc. kunig, ertzhertzog zu Österreich, hertzog zu Burgundi, zu Brabannt vnd phaltzgraue etc. Bekennen als weylennd vnnser lieber hert vnd vatter der Römisch kavser löbheher gedeebtnus, vnnser sloss Priesnegk mit aller zuegehörung, vnnserem getrewen lieben Cristoffen Flaschperger leybgedingssweyse zuegestellt hat vnd wir aber dem ersamen vnnserem lieben andechtigen Johannsen Gewman comenthewr sannd Georgen ordetis zu Trautmanstorff sollich leibgeding auf sein Maksimilijan 1., rimsko-nemški kralj, cesar in nadvojvoda (1493-1519). 116 ARIH VI 31 (2008), Št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure VoSČjifc O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97—136 vndertenigs crsuechen vnd sonnderen gnaden wegen von bemeltem Flaschperger mit zway hundert guldem reinisch abzulösen vergunt vnd crlawbt, das wir demnach dem gedachten comentheur das beriirt sloss Priesnegk mit allen nutzen, rennten, zinsen, diennsten, obrigkaiten, herligkaiten, gcrechtigkaiten vnd zuegehorungen nichts dauon ausgenomen, wie dann obbcmelter Flaschperger sollichs alles bisherer leybgedingweis innegehabt vnd gepraweht gnedigldich zuegestellt vnd gegeben haben zuestellen vnd geben im auch sollichs alles wyssenntlich mtt dem brief. Also das er das alles nun hinfiiran sein lebenlanng vnuerkait, pewlich vnd Wesenheit innhaben, gebrawehen, nutzen vnd nyessen soll vnd mag vnnd vnns ob wir aber nit weren dem durchleuchügcn fursten, herrn Phillipsen, kunigen zu Castilien, Leon vnd Granaten, ertzhertzogen zu Österreich, printzen zu Arragonien vnd hertzogen zu Burgundi, vnnserem lieben sun vnd ob der auch nit werr, darnach vnnseren nechsten erben mit dem gesloss mall all weg getrew gehorsam vnd gewerttig, vnns vnd die vnnseren, die wir dartzw schaffen, darein vnd daraus vnd darinn enthallten lassen, zu allen vnnseren notdurfften, als offt des begert wirdet, wider wenigklieh nyemands ausgenomen, doch auf vnnsern cossten vnd an seinen mercklichen schaden. Er soll auch daraus dhainen kryeg noch angriff an vnnser sonnder wissen vnd willen yeden noch treiben noch sych damit gegen vnnsern veindten befinden, sonnder sich als vnnser lanndman mit sollichem sloss gegen vnns als seinem lanndsfursten alltzeit vnd im weg hallten vnd ertzaigen als annder vnnser lannddewt des gegen vnns schuldig vnd phlichtig sein, in massen er sich des gegen vnns verschriben hat vnnd wann bemelter vnnser comenthewr Johanns Geyman nymer vnd mit todt vorganngen sein wurdet, so soll alsdann das gedacht sloss Priesnegk mit aller seiner zuegehorung wie es dann derselb comethewr (!) an sich bracht vnd innegehabt halt, nyemands annderem dann allain sannd Georgen orden weylennd egemclts vnnsers lieben herren vnd vatters vnd vnnser stifftung zuesteen vnd volgen, des wir vnns dann hiemit genugsamlich verschriben haben, doch behallten wir vnns hierhin beuor vnnser zimblich fürstlich obrigkaiten alles vngeuerlich. Mit vrkundt dits briefs, besigclt mit vnnserm kunigklichen anhangnndem insigel. Geben zu der Newnstat an dem ncwntzchennden tag des monats marty nach Cristi geburdt tausent fünffhundert vnd im sechsten, vnnserer reiche des Römischen im ainsundzwaintzigisten vnd des Hungrischcn im sechzchennden jaren. Per regem pro se. Viseči voščeni pečat kralja Maksimilijana I,, potrjen s pcrgamentium trakom, odpadel. ARHIVI 31 (2008), št. 1_Iz arhivskih fondov in zbirk_ Jure Volčja k: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 117 11. 1511 oktober 2., Lienz Maksimilijan L, rimski, nemški, ogrski, dalmatinski in hrvaški kralj, avstrijski nadvojvoda, bnrgundski in brabantski vojvoda ter palatinski grof, podeljuje vas Sanntificat na Furlanskem ^ vsemi njenimi pntikhnami, ki jo je v vojni ^ Benečani ponovno osvojil, v popolno last cerkvi v Millstattu. Orig. perg., 41,5 x 24,3 cm. Stara signatura; SI ARS, AS 1063, št. 1103, nova signahira: A KI A, AUR. Doržilna notica: Samgtyffygat riewe kay. gaab. — Newe kay. gaab. — Santjorat. — Datacija: 1511. — mlajša (z navadnim svinčnikom): 2. S6". — (z navadnim svinčnikom): 1511. — Signature: N". 117. - Mus N 2871257 C. - ß. - (z rdečim svinčnikom): 134. — N", 7. — (na papirju, prilepljenem na pergament): 17. - (prečrtane); /V. 6. - 10. ~ N". 859. - N'. 1067. - Desno na pliki: Comissio domini imperator!s propria, -Semtein. — Wutsch registrata. — Desno pod pliko: Vlrich von SchelUnberg dux. Regest: Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 26, št. 11. Wir Maximilian von gots genaden erwelker Römischer kayser, zu allenn tzeiten merer des reichs, in Germanien, zu Hungern, Dallmacien, Croaüen etc kun Ig, ertzhertzog zu Osterreich, hertzog zu Burgund], zu Brabannd vnd phalcntzgraue etc. Bekennen offenntlich mit disem briefe vnd thun kund aller maingclich, alls vnnser veind die Venediger von trer vngehorsamb vnd Verachtung wegen in vnnser vnd des heilligen reichs acht vnd aber acht denueüert sein vnd wir yetzo in solher vecht daz dorff genannt Sanntificat in Friaull gelegen, so vormals dem löblichen gotzhaus zu Mullstat zugehört vnd die graffen von Barzilli bisher ingehabt widerumb erobert. Daz wir demnach demselben gotzhaus zu Mulstat aus besonndern gnadn daz vorgemcllt dorff Sannrifficat mit sambt aller zugehorung vnd seiner gcrcchtigkait als confistiert vnd verfallen guet genedige[Ii]ch^ geben vnd zugestellt haben, Geben vnd stellen innen auch daz wissenntlich vnd in crafft ditz bneffs, also daz sy dasselb dorf Sanntificat mit aller gerechtigkayt, zynns, rennten vnd gullten emtziehen, innhaben, nutzen vnd messen vnd damit in albeg nach irm willen vnd gefallen als annderm irm aigen gut, hanndln vnd thun sollen vnd mögen fon aller manigclich vnuerhindert vnd gebietten darauf allen vnd yetlichen prelaten, grauen, freyen, herrn, rittem, knechten, haubdeuten, vitzthumben, vogten, phlegern, Verwesern, ambtieuten, burgermaistcm, lanndrichtem, richtem, burgern vnd gemainden vnd sonnst allen vnnsern haubdeuten vnd dienstieuten zu ross vnd zu fuess vnd anndern vnnsern vndertlianen vnd getreuen emnstlich vnd wellen, daz sy das gemellt gotzhaus an diser vnnser kay a etlichen gab vnnd Zustellung des genannten dorfs nit irren noch verhindern, sonnder sy des gerueblich gebrauchen gemessen vnd dabey beleihen lassen vnd hiewider nit thun noch daz yemannds zuthun gestatten in dliain weisse. Daz mainen wir emnstlich mit vrkund ditz briefs. Geben zu Luentz am anndern tag des monats octobris nach Crist gepurd tausend funffhundert vnd im aindleften, vnnserer reiche des Romischen im sechsundtzwaintzigisten vnd des Hungerischen im zwayun dtz wai n tz igi s ten jaren. Per regem pro se. Na pergamentnem traku okrogli pečat rimskega cesarja Maksimilijana I. v rdečem vosku, premera 6,2 cm, v voščeni skodelici iz naravnega voska, premera 9,8 cm. Na sredini pečatnega polja je ščit z grbom cesarstva (orel), nad njim krona, ki jo držita dva angela ščitonosca. Okrog njega je razporejenih pet ščitov z grbi Avstrije, Štajerske, Kranjske, Burgundije in Brabanta s kronami nad njimi. Okoli pečata je napis: fSigillum M]AXIMIE(iam) ROMAN(omm) ET HVNGfarie) REGIS ARCHIDVC(is) AVST(rie) DVC(is) BVRG(mdie)] BRA(bantie) COM(itis) PALA(tinus) (poškodovan). I.uknja v pergamentu. 118 Iz arhivskih fondov ui zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Jure Volčjak: O t i koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97—136 •wWMTl ' »V- >« V , t ^ ¿eJUČ H" nr»'*. ZTtr.'í^wi^r^.,*^^!^*-:"' »«r^i«*' — 'V.««. /■ ** »An«*-*1, * V__\ ».-t" '.—41»™ i O^i««"'^ «,„y {«m« *«| i™*-, - *— i ">»1 v« iT» «u. - Vj« b^^^j^ae^Z,, f^-tt»« vjw.---¡^«1 •••iMatitjjHM" Uní* '.op;»»(•»•« H/.'i«)»**15»WII«)I f _¡.miM4UItiijMiniUtv.wV»T.*"lim.t.ii«.--' «MLtAtnTfVr.in—m. I m- ^Lav, tu^HT • .., a „i ' «Mi.»...^1 V. n...»»■«T^j'lWjšti-T„Vi _i»,,. s-.i« «•'«»•»•I^I^u» NÍ-1t^vrf«■ v*a*r'»•• Wi»»"«(n »i«i»"*»« j W .......Mj«i>>KHÍ«ntii>>ia» ''»-«in »t tu»,u iT^r-^ií^***- ---U,» —I <* ---i-e+% J V/ j TÚ,, V - --______«—»«--»I W-'^; ■ ja■ t■ Vwm 1 jwK.in~~ ("■'" x 12. 1511 oktober 3., Lienz Maksimilijan I,, rimski, nemški, ogrski, dalmatinski in hrvaški kralj, avstrijski nadvojvoda, burgundski in brabantski vojvoda ter palatinski grof, podeljuje redu sv. Janja v last svoj grad Lanndskron pri beljaku (Villach) ^ vsemi pritiklinami in oblastmi. Orig. perg., 42,5 \ 16,3 cm. Stara signatura: SI A RS, AS 1063, št, 1104, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica: Per Lunndschran. — Gabbrief. — Da taci j a: 1511. — {z rdečim svinčnikom): 3. tf". -Signa ture: N°. 119. — H. - N. 106/840 — (z rdečim svinčnikom na papirju, prilepljenem na pergament): N*. 9. - (na piiki): 9. - (prečrtane): N°. 11. - 64. - N". 807. - AT. 572. - (na papirju, prilepljenem na pergament): 15. — Desno na pliki: Regislrata /Hintnug/. - Desno pod pliko: Serntein. Regcst: Ogds, Der Archivalienaustausch, str. 26, št. 12. AR} II Vi 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Iure Volejak: C) t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str, 97-136 119 Wir Maximilian von gots gnaden erweker Römischer kayser, zu allenn tzeitten merer des reichs, in Germanien, zu Hungern, Dalmaüen, Croarien etc. kunig, ertzhertzog zu Osterreich, hertzog zu Burgundi, zu Brabannt vnd phaltzgrauc etc. Bekennen offennheh mit disem bnef für vnns vnd vnnser erben vnd nachkotnen vnd thun kund allermcnigklich, daz wir aus sonnder naigung vnd guetten willen so wir zu der löblichen stifftung sannd Jorgen ordens tragen vnd damit der auch gemeiner cristennhait zu gut in ausnemen khomen vnnser sloss Lanndscron bey Villach in vnnserm ertzhertzogthumb Karnndten gelegen mit aller seiner zugehorung vnd oberkait nichts ausgenomen noch hindan gesetzt, demselben sannd Jorgen orden für frey eygen ewigklichen zugestellt vnd gegeben haben zu aincr behuettung der klaynat gedacht sannd Jorgen orden, eygnen zustellen vnd geben daz hienut wissenntlich in crafft ditz briefs. Also daz solh obberürt sloss mit aller seüier zu vnd eingehorung mitsambt der oberkait im hinfur ewigldichen desselben sannd Jorgen orden sein vnd derselb orden damit als mit anndern den eigen guetern, hanndien thun vnd lassen von aller meiügkhch vnuerhindert. Vnd gebieten darauffallen vnnsern fürsten, geistlichen vnd weltlichen prelaten, grauen, freyen, herren, rittem vnd knechtn, vitzthumben, vogten, phlegern, Verwesern, ainbdeutten, schulthaiscn, burgermaistern, richtcrn, raten, gemeinden vnd sonnst allen vnnsern vnnderthanen vnd getrewen in was wirden stats oder wesenns die sein emnstlich mit disem brief vnd wellen, daz sy dem gedachten sannd Jorgen orden im hinfur ewigklichen bey demselben slosse berueblich beleiben lassen, sy dawider nicht dringen noch beswam, noch des yemannds zuthun gestattn in dhain weg daran thut ir vnnser ernnsdiche maynunng. Geben in vnnser statt Luentz am dntten tag octobris anno domini etc. fünfftzehenhundert vnd im ainlfften, vnnser reiche des Römischen im sechs vnd tzwaintzigistcn vnd des Hungrischen im zwaivndtzwaintzigisten jaren. Per regem pro se. Okrogel viseči pečat cesarja Maksimilijana I. v rdečem vosku, premera 6J2 cm, v voščeni skodelici iz naravnega voska, premera 10,7 cm, pritrjen s pergamentnim trakom. Na sredini pečatnega polja je ščit z grbom cesarstva (orel), nad njim stoji krona, ki jo držita dva angela ščitonosca. Okrog njega je razporejenih pet ščitov z grbi Avstrije, Štajerske, Kranjske, Burgundije in Brabanta s kronami nad njimi (poškodovan). 120 ARHIVI 31 (2008), Št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, Str. 97-136 13,151+ november 21,, s. 1. Maksimilijan I., rimski, nemški, ogrski, dalmatinski in hrvaški kralj, avstrijski nadvojvoda, burgundski in brabantski vojvoda ter palatinski grof, podeljuje Janezu Ceivmanu, svojemu svetniku in upravitelju urada velikega mojstra SV. Jurija v Millstattu, hišo v mestu Št. Vid na Koroškem (St. Veit), kjer ^ivijane^ Krst ni k. Ong. perg., 36,6 x 21 cm. Stara signahira: SI ARS, AS 1063, št. 1129, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzaina notica: Vmb das haws Sand Veit. - Gabbrief — Datacija: 1514. — (z rdečim svinčnikom): 21 - Signature: N". 159. - C - M. - Mas. No. 287/257 3. - (z rdečun svinčnikom): N". 13. -(prečrtane): N° 978. - N. 1439. — (z rdečim svinčnikom): 117. — N1. 11. — 15. — Desno na pliki: Comissio česane maiestatis motu propria. —Semtein. — Kegistrata /M. Pucbler/. Regest: Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 26, št. 13. Wir Maximilian von gotts gnaden erwellter Römischer kayser, zu allenn Zeiten merrer dess reichs, in Germanien, zu Hunger, Dallmacien, Croacien etc. kunig, ertzherzog zu Österreich, herzog zu Burgundi, zu Brabanndt vnnd phallennzgraue etc. Bekennen für vnns vnnd vnnser erben, das wir dem erwirdigen, vnnserm lieben andechdgen Johannsen Gewman, vnnserm rat vnnd verwallter dess hochmaistcr ambts sanndt Jörgen ordenns zu Mülstatt, von desselben ordenns wegen, vnnser behausung in der statt zu Sanndt Veit in Kernndten gelegen, darinn yezo vnnser vberrewter Wabdsta wondt vnnd innhat für frey a igen gegeben vnnd zuegestellt haben, geben vnnd zuestellen, ime auch solhs hiemit in krafft diz brieffs, allso das bemelter Gewman, als verwallter des hochmaister ambts sanndt Jörgen orden, solh behawsung ynnemen behallten vnnd damit hanndln vnnd thun soll vnnd mag, als mit anndern bestimpts orden, frey aigen güetem, von vnns vnnd aUermeniglich daran vnuerhmdert an geuerde, mit vrkundt diz bdeffs. Geben in vnnser statt Ynnsprugg am ainvnndzwainzigisten tag des monets nouembris anno den fünffzehenhundert vnnd im vierzehenden, vnnser reiche dess Römischen im newnvnndzwainzigisten vnnd des Hungerischen im fünffündzwainzigisten jaren. Per regem pro se. Viseči voščeni pečat cesarja Maksimilijana L, pritrjen s pergamentnim trakom, odpadel ----».okli. . Jj.,^jjw^^Hsy «.WfcmlJft««!.^,)«,, ARHIVI 31 (2008), st. 1 Iz arhivskih fondov in zhirk Jure Volčjak: ( ) t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 121 14 1524 januar 10., Nürnberg Ferdinand l.,2(' spanski princ in infant, avstrijski nadvojvoda, burgiindsk-j, Štajerski, koroški in kranjski vojvoda, podeljuje Sjipnijo v Balkanu (Bo^en) po odpovedi ¿upnika V bika Lehendorfferja v posest dr, Wolfgangu Prantnerju. koadjutojju dvornega mojstra v Millstattu. Orig. perg., 39,9 x 26,3 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št 1220, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica: Präsentatio pfarr Hotten. — lus patronatus. — Mlajša datacija: 1524 10, Januar. - Signature: N°. 193,— (z rdečim svinčnikom): 9. - 17. - (prečrtani): N. 881. — N°. t148. — (na papirju, prilepljenem na pergament): 2. — Desno na plikl: Ad mandatum itrtnissitm domini pnncipis arebiduas proprium. — PuHanus Teigest. — Verso: Regístrala Singkmostn. Regest: Ogris, Der Archivaüenaustausch, str. 26, št. 14. Ferdinandus dei gratia pnneeps et infans Hispaniarum, archidux Austrie, dux Burgundie etc. Stirie, Carinthie, Carniole etc. imperiahs locumtenens generalis etc. recognoscimus et tenore presentium profitemur. Cum sicut aeeepimus devotus nobis dilectus Udlaricus (!) Lehendorffer, rector parrochialis ecclesie in oppido Bulsani nostri comitatus Tirohs Tridentine diócesis eandem parrochialem ecclesiam nostn iuris patronatus existentem ex certis causis dimitiere et resignare intendat, reservatis sibi omnibus et singulis iîlius fructibus, redditibus, proventibus, luribus, obventionibus et emolumentis a se quoad vixerit loco pensionis annue integre ienandis et pcrcipiendis ac plena et omnioda eius administra done per cum similiter ad eius vitam gerenda et exercenda, quemadmodum ea hactenus percipere ac gerere et exercere consuevit. Quod nos cupientes de eadem ecclesia persone digne nobis quoque grate et accepte provisum iri, consyderantes quoque doctrinam et alia laudabilia probitaris et virtutum merita honorabiîis nobis dilecti doctoris Wolfgangi Prantner, cesaree et catholice maiestaris domini et fratris nostri colendissimi cons ilia ni magnique magistri ordinis divi Georgii coadiutoris duximus iccirco in resignationem supradictam, necnon in reservation cm omni et smguiorum fructuum, reddimum, proven ruum, iurium et obventionum ac plene admin is traüonis supradicte parrochiahs ecciesie prefato Udalrico résignant) per sedem apostolicam concedcndam. Quodque ex eadem resignatione ipsa ecclesia dicto Wolfgango Pranmer per cum duntaxat, quoad vixerit, simul tum prefato ordnie sancti Georgii, quem professus cxistit, etiam postquam coadiutorie supramemorate effeemm sortims et magni magistratus ilhus possessionem adeptus fuerit, etiam unacum aliis per eum pro tempore obtentis bcnefitiis ecclesia s ñci s re tin en da apostólica auctoriiate commendetur seu ahas con fera tur tenore presentium et vigore died iuns patronatus nostri expresse consentiendum, ipsumque Wolfgangum Pranmer ad hunc effectum ex nunc prout ex tune et econverso ad eandem ecclesiam sanctissimo domino nostro aul ordinario loci, ad quem illius ins ti tu tío pertinet presentandum prout consentimus, presentamus et eundem doctorem Wolfgangum pro presentato haberi volumus, ipsumque in eadem ecclesia post resignationem predictam ad hanc presen ta tionem nostram invesriendum et instimendum esse decernimus et nostrum in his omnibus tanquam patronus et princeps patrie plenum consensum interponimus. Harum testimonio literarum sigilh nostri appensione mumtarum. Damm Noremberge, die décima mensis ianuarii anno domini millesimo quingentésimo vicesimoquarto. Ferdinandus Na pergamentnem traku viseči okrogli pečat nadvojvode Ferdinanda I. v rdečem vosku, premera 8,5 cm, v voščeni skodelici iz naravnega voska, premera 13 cm. Na sredini pečatnega polja je ščit z grbom princa Ferdinanda s krono nad njim. Okrog njega je verižica z zlatim runom. Ščit držita zmaj in lev kot ščitonosca. Okoli pečata je napis: S(igiHum) FERDINANDI Dfeij Gfratia) PRINCftpis) ET INPANTIS HISPANIAE AKCHID(ucis) AVST(rie) DVCfts) BVRGfmdie) ETC(etera) COM(itis) TlKOL(is) ETC(etera) (poškodovan). Ferdinand I., španski princ in infant, avstrijski nadvojvoda (1519—1564). 122 ARHIVI 31 (2008), si. 1 lz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: O r. t. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97—136 E crdnundus ! Vi itjhj frmip ftlnfjm 1 lifftmtn ArrMJm K »fini [\t( Onrixnit ií\riru fjrmtfiu\irtidi .t' h L nrmtmnn gntrth' ilfl\i jtrkitir ftmdiuiu (tdé. L irrmtrrmt fntrtlj- A/f&rrtjpt/tma /1 •nrtfMyñrtwi fiyinmmr ^im Jutunt/mnu-JnKin imijilic-ti ir' ii'ta/flm QJfrX tnlflm nfí ^enttwm1^} t tli^inlnrpt .V^Mi^.j)* lí'.'ú/'' Hrt Int.V mM/XI e tjlrrtim rr trrftt wtfij Jwnrrrt rtpvun r^imhi ñijrnitilfk *m!»t tlfmmUi tliimjM$(mi&iJ¿ttítt¿t*innmTfw l¡mi»> iirnmmiivi &rmdiririit tfi ¡¡icjJimmt ÍHC fa/tr^K mttjn Imtnii titrrtifir¿:t fitriJti)» tttmn mfjfineutmi*! cm W«» I — J- J^ „J, . : — ---mJÍ,ntvilfi<*" i \n:mt fig*** tt rfigwtti Ifi/im Aj^'.íw ¿tfitdaijt a njtm-7.tfl¡i:,< ttxcxjjí riiílfil Jtt Wift^J > nOtrrJrrffm í« ttnentjmñi njnfttr* Oti.ii M GtlrgjuniMftjjít rrtjh) '''Jtjlj (itj>*trnijtyntrt »rrt ffth",[irtihtr AW, '■psipmtrftm *mtu ¿yjtrtwmjTitmfirt cifrruiiícifity itilujhit) *»rr*J jtivipm ncir.i Anmíw fífrmitp ■hmtjjar.m fotxb* /«woi»» Hmm iithmrmtkttrtrM \u¡ji< nrt áffwí* ' ' Itmtin?—L—*■ i — ' _ m^^ yf) ¡L }¿)¡mm SitUtjknt yumpajimt VulfrtffTtt U hílf^rirming ri' fhpi'itíni " ■r Jl 7L •ti f *t*(ft ' v A » iH _ 15. 1S24 maree 20-, Rim Kardinali Peter, Marko, Jane%, Jane% Dominik, Pompe j, Lovrenc, Ferdinand, Inocenc, Jane^ in HerJb/lpodeljujejo cerkvi sv. Junja v l lodišah (Keutschacb) 100 dni odpustka. Orig. perg., 65,6 x 38,3 cm. Ime prvega kardinala Petra izpisano Z rdečim črnilom. Imcialka P okrašena tudi z zelenim črnilom. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 1223, nova signatura: A KLA, A UR. Dorzalna notica: Indulgntiai iit Keitschacb. — Datacija: 1524. - Mlajša (z navadnim svinčnikom): 1524. - Signatun: JV. 2*". — (na papirju, prilepljenem na pergament): 929. - Levo pod pliko: H. Remyste /Strtmp/. — C de Curiso. — Desno na pliki: ¡o. Cordillas. — Verso: H. Rnmyon. — C. de Carciso. Regest: Ogns, Dcr Archivalicnaustausch, str. 26, št. 15. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov ¡n zbirk Jure Vol ¿¡»k: O t. i koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 123 ***PETR.US*** episcopus Alb an en sis,27 Marcus tituli sancti Marci,2M Johannes tituli sánete Balbine,2*'' |ohanncs Dominicus tituh sancti Johannis ante portam latinam,311 Pompelus bnsílice duodecun apostolorum,31 Laurentius tituli sánete Anastaste,Ferdinandus tituU sancti Pancratii33 presbyteri, Innocentius sánete Mane in Dominca,34 Johannes sanctorum Cosme et Damiani35 et Hercules sánete 27 Petras de Accoltis iz A re tía (f 11- december 1532), Jtapežev vikar v Rimu, avdilor rimske rote (sodnik). Od 4. aprila 1505 je bil anconski škof. Papež Julij II (1503-1513) ga |e na šestem konzistoriju (10. marca 1511) v Ravenni unenoval za kardinala duhovnika sv, Kvzebija Papež Klemen VII. (1523-1534) ga je 18. decembra 1523 imenoval za kardinala škofa v Albanu, 20 maja 1524 za kardinala Škofa prenestinskega in 15 junija 1524 za kardinala škofa sabinskega. Med junijem 1511 in julijem 1521 je bil administrator španske škofije Cadiz, med 15Î1 in marcem 1518 škofije Maillczais. med marcem 1518 in aprilom 1523 škofije Arras, leta 1523 ponovno škofije v Anconi, od junip do avgusta 1524 nadškofije v Ravenni in med letoma 1527 in 1529 administrator škofije v Cremoni (ilimmhuCathakca 111, str 55, 57, 58, 63,107, 122, 181,200,234,283). 2it Marcus Comarus (f 24. julij 1524), apostolski p roto notar. Papež Aleksander V] ga je na osmem konzisloriju (28. septembra 1500) imenoval za kardinala diakona sv. Marije v Porticu, njegov naslednik papež 1-eon X. (1513-1521) pa 19. marca 1513 za kardinala diakona sv. Marije in Via lata. Papež Klemen VII. ga je 14 decembra 1523 imenoval za kardinala duhovnika sv. Marka, 20 maja 1524 za kardinala škofa v Albanu, že 15 |unija 1524 pa za kardinala škofa prenestinskega. Med decembrom 1503 in julijem 1504 je bil škof v Famagosti na Cipru, od novembra 1503 do smrti veronski škof, pred letom 1507 pa je bil tudi eangrajski patriarh latinskega obreda (iiierorchia Cathohca II, str. 24, 67; Hierarchia Cathohca III, str 7, 55, 57, 65, 75, 177, 194, 331). 29 Johannes Nanni Tedeschini de Piccolominibus (J 21, november 1537), od 1503 sienski nadškof. Papež I^eon X, ga je na petem konzistoriju (6. julija 1517) imenovat za kardinala duhovnika sv. Sabine, 11 junija 1521 za kardinala duhovnika sv. lia) bi ne, papež Klemen VII 24. ¡uti¡a I 524 za kardinala škofa v Albanu, 22 septembra 1531 za kardinala škofa prenestinskega, 26. septembra 1533 za kardinala škofa portuenškega, njegov naslednik papež Pavel lil. (1534—1549) pa 26. februar]a 1535 za kardinala škofa ostijskega Med julijem 1523 tn letom 1525 je bil administrator škofije A<|uila, med novembrom 1524 in marcem 1531 pa škofije Umbría tico (Hitrarchta CathohcaWl, str 15, 55-57,60, 69, 113,297,323). Joannes Dominicus de Cupis (f 10, december 1553), od 30 julija 1517 izvoljeni škof in administrator nadškofije Trani. Papež l,eoii X. ga je na petem konzistoriju (6 julija 1517) imenoval za kardinala duhovnika sv. Janeza pred latinskimi vrati, papež Klemen VII 17. avgusta 1524 /a kardinala duhovnika sv. Apolinarijc, 24, maja 1529 za kardinala duhovnika sv. I,ovrcnca v l.ucini, 22, sejitembra 1531 za kardinala škofa v Albanu, 16. decembra 1532 za kardinala škofa sabinskega, papež Pavel IIi. 26. februarja 1535 za kardinala škola sabinskega, 28, novembra 1537 pa za kardinala škofa ostijskega. Bil je tudi administrator več škofij med januarjem 1522 in februarjem 1548 m med letoma 1552 in 1553 škofij Recanati in Macérala, od avgusta 1528 pa do svoje smrti škofije Adria, od januarja 1532 do maja 1536 škofije Nardo, od novembra 1532 do aprila 1537 škofije Montepeloso in od julija 1535 do marca 1537 škofije Camerino (Httrarthia Cathohca III, str. 15, 55-58, 60, 64, 95. 119, 249, 256, 281,316). 31 !'omj>eius de Columna (f 28. junij 1532), od 6. oktobra 1508 do 1520 netski škof. Papež Leon X. ga je na 13. novembra 1517 imenoval za kardinala duhovnika bazilike sv. dvanajstih apostolov, papež Klemen Vil II. januarja 1524 za kardinala duhovnika sv. Lovrenca v Damasku in vicekanderja sv. Rimske cerkve, od 21. novembra 1526 pnv. ad tempus. Bi) je tudi administrator več škofij: od maja do decembra 1520 škofije Temi, od januarja 1521 do novembra 1526 Škofije Potenza, od februarja 1523 do januarja 1524 škofije Catama, od januarja 1524 do junija 1525 škofije Acerno, od julija 1525 do 1532 (?) škofije Atjuila, od aprila do septembra 1529 Škofije Aversa in od avgusta 1530 do julija 1532 Škofije Samo (Hierarchia Catholica III, str. 15-16,60.64.93, 113,126, 159,213,279,283,293). 32 I jurent! us Campegius (J 19. julij 1539), od novembra 1512 felterski škof in od leta 1514 nuncij v Nemčiji. Paj>ež [.con X. ga je 24 januarja 1518 imenoval za kardinala duhovnika sv. Tomaža v Panonu, leta 1519 za kardinala duhovnika sv. Anastazije, 27. aprila 1528 za kardinala duhovnika sv. Marije čez Tibero, 5. septembra 1534 za kardinala škofa v Albanu, 26. februarja 1535 za kardinala škofa prenestinskega in 28. novembra 1537 za kardinala škofa sabinskega Med decembrom 1523 in lelom 1525 je bil bolonjski škof, od decembra 1524 do smrti administrator škofije Salisbury, med septembrom 1530 in oktobrom 1532 škofije Huesea, med junijem 1533 m majem 1537 škofije Poreč ter med junijem 1534 m januarjem 1536 nadškof na Kreti (Hierarrhia Cathohca III, str. 16.55,57-59,66,71, 136, 181, 195,264,270,292). 33 Ferdinandus Ponzcttus (J- 9. september 1527), apostolski zakladnik, od 20. aprila 1517 do julija 1518 škof v MolfettL Papež Leon X. ga je 6. julija 1517 imenoval za kardinala duhovnika sv. Pankracija. Med decembrom 1522 in februarjem 1527 je bil tudi grossctski Škof ('Hierarchia Catholica 11!, str. 16, 68, 206. 241). 34 Innocentius Cibo (f 14. april 1550), apostolski protonotar, kom orni k sv. Rimske cerkve. Bil je nečak papeža Leona X. in ta ga jc 29. septembra 1513 imenoval za kardinala diakona sv. Kozmc m Damijana, 26. juuija 1517 za kardinala diakona sv. Marije v Domnici, papež Julij 111. (1550-1555) pa 28. februarja 1550 Z3 kardinala diakona sv. Marije m Via lata. Med oktobrom 1513 in novembrom 1514 ju bil administrator škotske škofije S. Andrews, leta 1516 administrator nadškofije Torino, med junijem 1518 in decembrom 1520 škofije Aleria na Korziki, leta 1531 pa škofije Mariana, med februarjem in junijem 1538 škofije Tropea in od junija 1538 nadškofije Mešana (Hhmrthi* CedboÛat III, str. 14,73-75, 102, 108,235, 242,309, 319). 35 Joannes de Salviatis (j- 28. oktober 1553), apostolski protonotar. Papež Leon X. ga je 13. novembra 1517 imenoval za kardinala diakona sv. Kozmc in Damijana, papež Pave) (II. 8. januarja 1543 za kardinala škofa v Albanu, 17. oktobra 1544 za kardinala škofa sabinskega in 8. oktobra 1546 za kardinala škofa portucnskega. Med februarjem 1518 in oktobrom 1521 je bil administrator škofije Fermo. med septembrom 1520 m majem 1550 škofije Ferrara, konec leta 1526 škofije Volturara, med novembrom 1531 in junijem 1535 škofije Santa Severina, med junijem 1531 in aprilom 1535 škofije Teano in med januarjem 1532 in marcem 1539 škofije Bitetto (Hierarchy Catholica ni, str. 17, 55,57, 58,73. 196,134,298, 331,337). 124 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: C) t i- koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 Agache^ diaconi mi s erario ne divina saerosanete Romane ecclesie cardinales, Universis chrisdfidelibus presentes literas inspectuns salutem in Domino sempitcrnam. Qoanto frccjuentuis fidelium mentes ad opera caritaus in due tm us, tanto salubritis animanim suarum saluti consuiimus. Cupientes igitur, ut parrochiahs ecciesia sancti Georgii martiris villc Khaytschach Saltzcburgensis diócesis congruis frequentetur honoribuS et a christiiidelibus iugiter veneretur ac in suis s truc tu ris et edifieiis debite reparetur, conservetur et manuteneatur, neenon libris, ca bei bus, lurninaribus, ornamentis ecclesiasticis ac rebus alus divino cultui iubi necessariis dccenter muniatur. Utque chnsdfidcles ipsi eo hbentius devodonis causa confluant ad candcm et ad rep ara 11 onem, conservationem, manutentionem ac munidonem predictas manus promprius porrigant adiutrices, quo ex hoc ibidem dono celestis grade uberius conspexerint se refectos. Nos cardinales pre fa U videhcet, quilibet nostrum per se supplicationibus dilectorum nobis in Christo discretorum virorum Gasparis Textons et Valendni Sutoris laicorum dicte diócesis nobis super hoc humilitcr porrecds inclinad de omnipotentis Dei misericordia ac beatorum Petri et Pauli apostolom m eius auetoritate confisi, omnibus et singulis utriusque sexus chris tifidclibus vere penitenubus et confessis, qui dietam ecclesiam in singulis videlicet sancti Georgii mardris, soiemnitatis Corporis Christi, sancd Barnabe apostoli, assumptions beate Marie virgin!s et dedicationis eiusdem ecclesie festivitaübus et diebus a primis vesperis usque ad secundas vesperas inclusive devote visitaverint annuatim et ad premissa manus porrexerhit adiutrices pro singulis festivitaribus et diebus prefaris, quibus id fecerint, centum dies de iniuneüs eis penitentiis mis eric o rdi ter in domino relaxamus, presentibus perpetuis futuris temporibus duraturis. In quorum ftdem literas nostras huiusmodi fieri nostrorumque sigillorum iussimus appensione comuniri. Datum Rome in domibus nostris anno a nativitate domini millesimo quingentésimo vigésimo quarto, die vero vigésima mensis martii, pontifica tus sancdssimi in Christo patris et domini nostri domini Clemends divina Providentia pape septimt anno primo. Deset podolgovatih visečih pečatov kardinalov Petra, Marka, Janeza, Janeza Dinka, Pompe ja, Lovrenca, Ferdinanda, Inocenca, Janeza, in Herkula iz rdečega voska, v svinčenih škatlicah, pritrjenih s pletenimi vrvicami, vsi odpadli. &0MS , Vrtnnanfiti if G n t^nuicTir mm ffraiinrttui *¡b!.i 3fj ISnmJcr Gti*n ^ • - Vfc». JiwJir G*««« l^T* oto"* ^^ \ém*mA*<*»*m k .;( ™ •< Umm «¿«rt« C0Nh< ¿t« ,\vm.<* '¿«mat* ctd« Camiu»k# uutcrcniThrlil-vH t-*£>*tui» £VUÍ- n wiw OPA»™ ftmtwit inpMvmM tamr lüiid-iitMu T">ñ» VWpltJTlMll' O itmMp not (hat Ciltici Cuesínct» i^.*,, t,r tmduk cat* ^ h^V^Švto**«^ rW emy** ^.^Wtu .t, w *mM*t» ^ - Umtun» t r nWi ntuirtur únvfrwrtu* tt tn«nii«Mi0» bfow oikolnH» lnmnvmh» <*(uiI)wm ^ ^^ ri»n» »iUtii n<«lMt«K*W* m^nrt nnonomr Vhcr TOtfek» * l4vi.ni«> tuuXwn, ouA, tpt< ffi, hkhim» iWr^wf .tptimirtc rtr rom rf iMlfrtim i^HHti« Lww cwr nar*T>cn hr kimént ininn» ludiiuin CV emmiPíinv r%\ wtCnmi» M Intu-v um it ctiuh m* auftuiMI tm*!T ^"mikwft ítt^ultr utruiC" itu* VPffftliKw iNtf tlHHtitnk<# ^firtífl«» «vi, cvftMi íixhrtiT» ir- Tmu)» Mofea* CmKCl Är -yt iMrtttkn» 6fÍnnmn«i» rp» .iirt ¿urtutr Avú A iKn^vrunm* U.ifi oiiru »■ ^im* it ppir«ircrvti#*# tt twti«# frrfaft» «pufo» wWtnf Cortum rn* ** mmurS <*m »Tn.nr.Nntr iiulromrmr ir» ¿w«« irtnWimii i^Cno^i» tmrtw* ♦"(mi» lmi»nkiwtiHwnmí Hv cfurr tiñ* m« lw«t<5rt-t iirwa íwyOrí tM'ífttw d4tmlH*n« rr*>*«*rv vWl»^« rr-ttwmW «¿t» *\rtw» a tn.i)Hi O CSU. ^.«wm.^rm/T,.,^..,^fe» M Hercules de Rsngonibus (J avgust 1527), apostolski protonotar. Papež li-on X. ga je 6. julija 1517 imenoval za kardinala diakona sv. Agate (v Kuhurri). Med junijem 1519 in septembrom 1524 je bil administrator škofije Adria, med septembrom 1520 do smrti pa škofije Modena (Hitrarchia Caibatica I IT, str. 17,72,95, 252). Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2(H.I8), št. I Jure Volčjak: O t i koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str, 97—136 125 16.1527 maj 8., s J. Wolffgang Staudächer Oberberga in njegova š$na Marija l laidenbacha zastavljata 56 funtov denaricev svojemu bratu oziroma svaku l^enartu Staudacherju, oskrbniku v Albecku, dva vinograda in eno njivo v Mills ta t tu s pridržkom, da jih lahko onadva ali njuni dediči spet odkupijo vsako leto ob sv, Juriju (24, aprila) s povračilom omenjene vsote. Orig. perg., 35,7 x 30,5 cm. Stara signatura: S! ARS, AS 1063, št. I25Ü, nova signatura: A KLA, AUR. Da taci ja: 1527. - Signature: jV. 206. - (z rdečim svinčnikom): 15. - (prečrtane): N°. 48. - NF, 1101. - N". 1057. Regest: Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 26, št. 16. Ich Wolffgang S taudach er zu Obersperg vmid ich Maria geborne Haydenpuecherin sein eliche hausfrawcn bekennen vnd thun kund menigkheh, das vns der edl vnd vest Lienhart Staudachcr, phleger zu Albegkh, vnser lieber brueder vnd schwager zu vnnser merklichen notturfft ain suma gelts benenüich sechsundfun fftzigg pfundt phennig par geüchen vnd geantwurt hatt entgegen haben wir inne vnnd allen seinen erben die hernach geschriben an ligcnden schuckh (!) vnd guetter zu Mulstat gelegen in satz weis atigeantwurt, erstlich ein weingärtl dasclbs das da stest mit ainem ort an des Jorg Franklin paumgartn, mit den andern an des Hans Lcdrer madt, mit dem dritten an den weg zu des benentn Ledrcr lechn vnd mit dem vu-rttn ortt an die gemain strassen, da man gen Tamra geet, mer ain weingärtl, das da mit aim ortt anstast an die obenan t gemain strassen mit dem andern an des Tauffenpacher paumgartn vnd mit dem dritten vnd viertten ortt an des Schurpher akher vnd ein peuntn beruert auch mit ainem ortt die mergemelt strassen mit dem andern des Michel Schneider peuntn mit dem dritten an des Hanns Schneyder lechen vnd mit dem vierttn ortt an die peuntn die zu gemelts vnnsers lieben brueder vnd schwager aigen hauss gehört vnd die obgenantn stuckh vnd guetter alle hatt yetz Hanns Frangkh inen vnd zinst jarlicb dauon zway phundt phening machen also ernentn Lienhardt S tau dach er vnd all sein erben angezaigter weyngartln vnd peuntn in krafft dises brieff geweitig aller masn wie vnd wie die bis herr inne gehabt haben die nu hinfuran an vns vnd vnnser erben widersprechn wegrung vnd verendrung fuegiiehen zugebrauchen zuesten solle vnd haben vns vnd vnnser erben daran nichts dan ewige lasung vmb vorgenente suma gelts vor behalten der beschaydenhait wo wir oder vnser erben aines jeden jars vmb sannd Jorgen tag mit antzugs dises vnnsers gegeben satz brieffs inhaltunden aus weysungen bemeltn Lienhartn Staudachcr oder sein erben ermanen herwidervmben ermelte stuckh vnd guetter gegen vns oder vnser erben der suma gelts erlegung berueblichn an alles widern vnd guettes willens abtretten vnd habhafft machen, darauff gelob ich vorgenenter Wolfgang Staudachcr vnd ich mergemelte Maria, sein eliche haus fraw die vorangetzaigten stuckh vnd guetter dem benantn Lienhartn Staudacher vnd allen seinen erben für vns vnd vnnser erben zu freyen vnd zu schermen vnd mit dem rechten zuuertretten vor klag vnd ansprach wie dan soliches satz vnd für phand im land zu Kernden gewonhait vnd recht ist. Thetten wir oder vnser erben das nicht was schaden des der merpenent Lienhart Staudacher oder sein erben des namen kham schaden ausgenomen nach hindan gesetzt den geloben wir inen gantz vnd gar abzulegen vnd wider zekern vnd sy sollen das haben auf aller vnser hab vnd guet das wir ietz haben oder noch kunfftiklich gewinen es sey farundt oder ligund guett, nicht ausgenomen dauon sollen sy richten vnd gewern der landsfurst in Khernden seiner genaden haubtman verwesser oder ein yede herschafft darunder vnser hab vnd guet gebegen ist nichts ausgenomen noch hindan gesetzt vnd der zu rechter vnd warrer vrkundt hab ich Wolfgang Staudachcr mein aigen insigel an den brief gehangen vnd ich vorernente sein ehche hausfraw hab mit vleis erbetten den edln vnd vestn Marchscn Staudacher, phleger auf Lauandt, meinen lieben Schwägern, das er auch sein tnsigl doch imc vnd seinen erben an schaden für mich an den brieff ghengt hat vnder die zway insigel wir vns verpinden alles das so an dem brieff geschoben stett war vnd stat zu halten. Der geben ist nach Crisu vnsers herrn gehurt im funffzechenhundertistn vnd in dem siben vnd zwaintzigism jar, am mitwoch nach s an d Florians tag. 126 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: C) t i- koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 Prvi okrogli viseči pečat izstaviteija iz čtnega voska, premera 3,1 cm, v voščeni skodelici iz naravnega voska, premera 5 cm, pritrjen s pergamentnim trakom. Na pečatnem polju je šlem, okrog katerega so trakovi z nejasnimi napisi. — Drugi viseči voščeni pečat Marka Staudecherja, oskrbnika v Lavantu, pritrjen s pergamentnim trakom, odpadel. 17.1529 april 7., Speier Ferdinand L, ogrski in češki kralj, španski injant, avstrijski nadvojvoda, štajerski, koroški, kranjski in a>iirttenberški vojvoda, tirolski grof in namestnik rimskega cesarja v cesarstvu, izjavlja, da je prejel novico, da je Johann Geivman, veliki mojster viteškega reda sv. Jurija, nekaterim svojim sorodnikom in služabnikom ra^dal in prodal nekaj imetja in posesti svojega reda, Čeprav vse papeŠke in cesarske ustanovne listine, buk in uredbe to izrecno prepovedujejo. Zato odreja, da omenjeni veliki mojster od dohodkov, imetja ali posesti omenjenega reda, bodisi premičnega bodisi nepremičnega premoženja, ki gaje ob nastopu svoje službe prevzel ali med svojim službovanjem pridobil in nakupil, ne sme bre~ njegovega dovoljenja ali dovoljenja njegovega svetnika Wolfganga Prandlneija kot njegovega koadjutoija, izročiti, %apisati ali odrediti ne svojim Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 | ure Volčjak: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 127 sorodnikom in služabnikom ne komu drugemu. Obenem določa, da so vse takšne dosedanje ali prihodnje podelitve in prodaje velikega mojstra neveljavne. Oog, perg-, 57 x 33,1 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št, 1269, nova Signatur a: A KLA, A UR. Dorzalna notica: Hochmeister per j so ... hohen I leben auf den hohmaister oder den ordert. — Mlajša dataeija: Den hochmeister Gay/na» so ihm nichts verkhument 1529. - Signa tur c: AT. 221. - (z rdečim svinčnikom): 24. -(prečrtane): N". 854. - N°. 511. — W. 12. - 80. - {na papirju, prilepljenem na pergament): 4. - Verso: Rjegistrata] P. Vogt. — Na pliki: Ad mandatum domim regis proprium. - Adler. - Levo pod phko: B(ernhard) episcopus Tridentinus s(tat) cancler. Regest: Ügns, Der Archivalicnaustausch, str. 26-27, št. 17. Wir Ferdinand von gots genaden zu Hunngern vnd Bchcim etc. kunig, in fant in Hispanien, ertzhertzog zu Osterreich, hertzog zu Steir, Kermndten, Crain vnd Wirtemberg, graue zu Tirol etc., Römischer kay s er lieh er maiestat im heiligen reiche stathallter etc. Bekennen offenntlich mit disem brief vnd thun khunndt menigclich, nachdem vnns am vordristen zuestet vnd gepurt den lob liehen vnd ritterlichen orden sannd Georgen als vnnser vnd vnnser vorfaren ertzhertzogen zu Osterreich, cristen liehen vnd hailsamen fundation vnd stifft vor allen gegenwärtigen vnd zu khun fingen ab fall, schaden vnd nachtail zufursehen vnd zuuerhiietten vnnd aber wie wir bericht der erwirdig vnnser fürst, rat vnd lieber andachriger Johann Gewman, jetziger hochmaister vorhaben sol, etlichen seinen angeboninen freunndten, dienneren vnd annderen, den er es vormaindt, gemellts ordenns gueter etlicher mass zugeben vnd zuordnen oder inen von seinem vnd des ordenns einkomen ander gueter zukauffen vnd zuezusteilen, das alles dem orden beswarlich vnd nachtaüig auch wider desselben babstlich vnd kaiserlich Constitution, bullen, freyhait vnd Ordnung, darinn austrucldich bestimbt, das aincs yeden ordenns profes hab vnd guet des ordenns sein vnd demselben allain frey volg vnd bleiben sol, sein wuerd. Solhcm zeitlich zufurkomen, so haben wir aus angeregten vnd annderen btllichen vrsachen vnns dartzue bewegent, als herr lanndtsfurst vnd stifftherr des egemellten sanndt Georgen orden, denselben zu gnaden vnd gueten, disc nachuolgend declaration, Ordnung vnd Satzung furgenomen vnd aufgcricht, declariren, ordnnen, setzen, mainen vnd wellen hiemit wissenntheh vnd in crafft ditz brieffs, das obgedachter vnnser fürst vnd rat der hochmaister von des ordenns einkommen, hab vnd guter, sy sein vnbeweglich oder beweglich als klainat, parschafft vnd annders dergleichen, so er in eingang seiner regirung bey dem orden gefunden vnd eingenoinen oder in zeit seiner regirung selbs erkaufft vnd vberkomen seinen angebornnen freundten dienemn, noch yemands andernn an vnnser als stiffthermn, auch des ersamen andachrigen vnnsers getrewen lieben Wolfganng Pranntners, vnnsers rats, als seines coadiutor vnd des ganntzen capitl vorwissen vnd samenntlicher bewilhgung nicht verschaffen, verornen, geben, verschreiben, verkawffen, noch verandernn sol vnd mag, in dhain weyse, noch gestallt. Vnnd soferr er bieuor yemandts nyembt ausgenomen, yetz crtzcllter mas, verordent, eingegeben, verschriben, verkaufft vnd vom orden voräudert het oder noch khunnfftigclich verordnnen geben, verschreiben, verkhauffen vnd von dem orden wenndten, wie das beschehen wer, möcht oder wiirdt, nichts ausgenommen, das sol yetz alsdann vnd dann als yetz annuliert craftlos vnuerpundtig, auch den angetzaigten vnnserm srifft sand Georgen orden vnschedhch vnd ganntz an nachtail sein vnd mag von vorgemelltem vnnsenn rat, seinem coadiutor Wolfganng Pranntner vnd dem orden, als des ordens aigenthumb, hab vnd gut, von denselben vnd sonnst allen annderen nyemandt ausgeslossen eruordert, einbracht vnd zu des ordens hannden widerumb eingenommen werden von allermenigclich vnuerhindert. Wir sollen noch wellen auch solhes für vnns selbs ausserhalb sein vnd des ordenns mitconsens vnd zuelassen, nicht bewilligen, confirmiren oder bestatten, sonnder alltzeit gnedigist darob sein, hallten vnd fürsehen, damit der vilgedacht ritterlich vnd löblich sand Georgen orden, vnser vnd vnnser vorforderen stifft, got dem ailmechtigen zu eere vnd lob vnnseren erblannden vnd gemainer cristenhait zu hail, wolfart vnd gueten in massen er furgenommen vnd gewidern bt, bey dem so er yetzo hat vnabpruchig beleih, auch ansechlich gefurdert, gemert, frucht vnd nutzpar gebraucht werde. Mit vrkhunndt dits brieffs besiglt mit vnnserem kunigclichen anhanngundem insigl, der geben ist zu Speyr, den sibennden tag des monats apprilis nach Cristi vnnsers heben herren gepurde im füinftzehen hundert vnd neunvndzwaintzigisten, vnnserer reiche im dritten jaren. 128 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: C) t i- koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 Ferdinand Okrogel viseči voščeni pečat kralja Ferdinanda L, pritrjen s pergamentnim trakom, odpadel. 18.1533 april 4., Dunaj Ferdinand I., rimski, ogrski in češki kralj, španski infant, avstrijski nadvojvoda, burgundski, brabantski, štajerski, koroški, kranjski in miirttenberški vojvoda, švabski knez pokneženi grof habsburški, tirolski, pfirtski, kfburški in goriški, alzaški deželni grof, burgauski cesarski mejni grof ter gospod v Slovenski marki, Pordenonu in Salinsu, potrjuje benediktinskemu samostanu Osoje (Ossiach) vsa pisma, privilegije in ročine, ki so mu jih potrdili njegovi predniki, avstrijski kne%i ln nazadnje tudi kralj Friderik I V. Hkrati sprejema samostan in celotni konvent z vsemi pritiklinami v svojo Zpšcito. Orig. p erg., 46,2 x 26,5 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 1291, nova signatura: A KLA, A UR, Dorzalna norica: Confirmatio omnium privilegiorum huius monasterii a Ferdinartdo primo anno donurti 1533, — Signatare: JSF. 27. - M 14. - 14. - Verso: RfegistrataJ H. Chouray. - Levo pod pliko: C(hristoj) bisch(of) Zfu) iMybach stathalter. - Wabnih, N., O. cannzjer. - Desno pod pliko: Ruedolff b(err) v(on) Hohenfeld. — T. ¡•(on) Auersperg. — G. v(on) KoHonitsch. Regest: Ogris, Der Archivalienaustausch, str. 27, št. 18. Wir Ferdinand von gots genaden Römischer zu Hunngern vnd Behem etc. khunig, infannt in Hispanien, ertzhertzog zu Osterreich, hertzog zu Burgundi, zu Brabanndt, zu Steyr, Klierndten, Crain vnd Wirtemberg, fürst zu Swaben, gefürster graue zu Habspurg, zu Tiroll, zu Phietdt, zu Khiburg vnd zu Görtz etc, lanndtgraue in Ellsass, marggraue des heiligen reichs vnd zu Burgaw, herr auf der Windischen march, zu Portenaw vnd zu Salins etc. Bekennen offen lieh mit disem brief vnd diucn kunndt allermenigclich, das vnns der ersam geistlich vnd vnnser heb andechtig N., äbbt vnd der ganntz conuent ARHIVI 31 (2008), st. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volt j a k: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 129 des closters zw Ossiach sannd Benedicten ordens Salltzburger bisthumbs, diemüeügclichen haben bitten lassen, das wir men vnd iren nachkamen alls regieronnder herr vnd lanndsfiirst all ire brief, priuilegia, hanndtvessten, gnaden vnd recht, so inen von weillent vnnsern vorfarn fursten von Österreich gegeben, auch jungstlich von vnnserm heben vranherrn kliaiser Fnderichen der selben zeit Römischen khunig h och lob lieber gedechtnus confirmiert vnd bestett weren, von newem confirmiern vnd zu bestetten genedigclich geruechten. Dabcy wir angesehen der gemellten clostcrleüt diemutig z im blich bethe vnd das wir ires gebets vnd gueten werch, so in dem bestimbten gotsbaus tegheh volbracht, auch taillhafftig zuwerden verboffen vnd inen dardurch all ire brief, priudegia, hanndtvessten, gnad vnd recht, so inen vnd iren vorfordern wieobgemellt, von wcillcnnt vnnsern vorfarn fursten von Österreich gegeben sind, gencdigclich vernewt confirmiert vnd bestett, Vernewen confirmiern vnd bestetten inen die auch von Römischer khunigchchen macht vnd volkhumenhait in crafft dits bnefs, was wir inen zu recht daran bestetten sulln oder mugen vnd mainen, setzen vnd wellen, das sy vnd ir nachkomen, der nun hinfur ewigclich gebrauchen vnd gemessen mugen, in solher mass, als ob die von wort zw wort hierinn begriffen weren, von allermenigclich vngehindert. Wir haben darzue das obgemellt closter zu Ossiach vnd den abbt vnd conuennt daselbst mitsambt iren leuren vnd guetern in vnnser sonnder gnad vnd scherm genomen, wissentlich mit dem brief, der gestallt das sy vnbilhch vnd wider recht von nyemanndt sullen beswert noch bekninert werden, vngeuerheh. Dauon so gebieten wir den edlen vnd vnnsern heben getreuen N. allen vnnsern haubdeuten, grauen, freyen, herrn, rittem vnd khnechten, Verwesern, vitzdombn, phlegern, burggrauen, lanndtrichtem, burgermaistern, nebtern, raten, bürgern, gemainden vnd sonst allen anndern vnnsern ambdeuten, vnnderthanen vnd getrewen, ernsdich vnd wellen, das sy die vorgemellten abbt, conuennt, ir nachkomen das closster zu Ossiach, auch ir leut vnd gueter bey iren obgerneüten freyhaiten, briefen, gnaden vnd diser vnnser bestetmnng beleihen lassen vnd daran nicht bekumern oder beswärn, noch des yemanndts annderm zediun gestatten in kain weise, alls heb inen allen vnd ir yedem sey, vnnser swere vngnad vnd straff zuuermeiden vnd darzue ainer pecn hunndert margkh lottigs gelld, die ain yeder allsofft er dawider thuet soll verfallen sein, halb in vnnser fürstliche camer vnd den anndern halben taill dem obgenannten gotshaus zu Ossiach. Mit vrkhunndt dits briefs besiglt mit vnnserm anhanngunndem msigl. Geben in vnnser stat Wienn, am vierten tag des monats aprilis nach Christi vnnsers heben herren geburdt funftzehenhundert vnd im drewunddreissigisten, vnnserer reiche des Römischen im dritten vnd der anndern im sibenndm jaren. Okrogli viseči voščeni pečat kralja Ferdinanda I., pritrjen s pergamentnim trakom, odpadel. ¿2?™f3Z"*1" fJwJs j-j ftli%tH~.truW twli» i».,.., An J.-/E. . o . > r»l( tnlrhj* nwili. Ur w llhnnr, '»»I«*,. ( JWtlÄWfc >H> h* PHntfC'w^hl >ff .fcl /¡„t^jmiki.ftr^ir.w.W IM \JUf«*liftflUI "M WUWRH VMirfg»*«» JmImUn« *« f^J/fr^U^ ""f™- WWM». HO n)i*H „i«.H>IWMAM-p-l»rti»*.* «7H*h W»—«-j-ijti ^VT Hfu^i »rilW» >«1 (mmm UMI- i,lu^vl wk. t*—I.tr~tmimm<~~fr„ VmAi i,fi, Ihw, KtrJi Afp, ■ 130 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov m zbirk Jute Volčjak: O t. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 19,1533 november 18., Dunaj Apostolski protonotar in papeški nuncij Peter Pavel Vergerij podeli Pohcloru, oropuškemu škofu in vetrinjskemu opatu, pravico do podeljevanja nitjih redov in do posvečevanja kriyev, kelihov, cerkva, %vonov, oltarjev, pokopališč in drugih cerkvenih predmetov, Orig. perg., 40,3 x 30,1 cm. Stara signatura: SI ARS, AS 1063, št. 1297, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica: Abbas Victonensis potest dare 4 minores ordines etc. privilegia anno 1553, 14 decembris. - Priuil.,.. — P. Vergerii. — Dataciji: (z navadnim svinčnikom): Ecctesiae coHatio. — (na papirju, prilepljenem na pcrgameot): 1459. - Signatura: iV. 1. — Desno na pliki: C/. Otta. — Na hrbtu: R(egistra)ta B. B. Regest: Ogris, Der Archivahenaustausch, str. 27, št. 19. +**Petrus Paulus*** Vergerius17 Iustinopolitanus in /v./ doctor, prothonotarius apostohcus et sanctissimi domini nostri Clementis papae scptimi, ad serenissimum Ferdinandum Romanorum, i lungariae et ñohemiae regem nuncius ac orator cum potestate legati de latere, reverendo et dilecto nobis in Christo Polydoro episeopo Oropiensi ac abbati Victoriensi salutem in Domino sempiternam. Promcruit vestrae devotionis sinceritas ac rehgionis honestas, ut vos qui ex privilegio monasterii vestri báculo pastorah chirotecis et annuhs ud consuevistis uberiotibus honoribus attollamus, hinc est quod vestrae devotionis in hac parte supplicationibus inclinad vobis et ómnibus successoribus vestris canonice et legittime intranübus, ut omnes et singulos monachos servitores et novitios eiusdem monasterii et membrorum illis subiectorum ac de consensu et ličen tía ordinariorum locorum quoscunque alios ad quattuor ordines minores simul et semel aut separatim prout expediens fuerit statutis a iure temporibus promoveré et ordines ipsos eis confcrrc, ncc non et imagines, cruces, cálices, ecclesias, campanas, cemiteria, altaría ac singula et omnia paramenta et ornamenta ecclesiastica et sacerdotalia ad divinum cultum necessaria monasterii Beatae Mariae Virginis in Victoria et ecclesianim ac membrorum illis subiectorum a novo benedicere consecrare et reconciliare necnon eiusdem monasterii et quascunque alias seculares vel regulares cidem monasterio subiectas et ab eo dependentes ecclesias et capellas eúam non subiectas ultra quatmor milharia a dicto monasterio non distantes íllarumque cemiteria et loca ecclesiastica sanguinis vel semius effusione aut aüas quovis modo pollutas vel polluta reconciliare. Preterea ut vestra devotio uberiorem senriat nostram benivolentiam omnes et singulos utriusque sexus homines quicunque sub vestro monasterio sunt aut erunt per vos ipsos aut alios in vestro monasterio monachos existentes confessionibus diligenter auditis ipsos et eorum cjuemlibet ab ómnibus et singulis eorum peccatis, excessibus, crimmibus et dehetis quantumcunque gravibus et enortrubus et eorum vota commutare, dummodo taita sint, propter quae similiter sedes praedicta non sit consulenda, diocesani loci vel cuiusvis alterius licenua super hoc minime requisita, absolvere eisque et eorum cuilibet pro commissis penitentiam salutarem intungere hbere et licite valcaris authoritate apostólica, qua per literas dictae sedis ad id sufficietiti facúltate muniti fungimur, in hac parte spintuahs dono gratiae indulgentiam et Ucenüam concedimus pariter et facultatem non obstanúe foelicis recordationis Alexandri papae tertii bulla, quae incipit: abbates et quibuscunque aliis apostolicis ac in provinciaiibus et synodalibus conciliis aeditis generalibus vel spirituaUbus constitutionibus et ordinationibus caeterisque in contrarium quibuscunque. Datum Viennae Austriae anno incarnationis dominicae millesimo quingentésimo tricésimo tercio, decimoquarto kalendas decembris, ponriticatus sanctissimi in Christo patris et domini nostri domini Clementis divina providentia pape VIL anno décimo. Petrus Paulus Vergerius, nuncius apostohcus Viseči podolgovati pečat nuncija Petra Pavla Vergenja v rdečem vosku, 4,5 x 7,4 cm, v svinčeni skodelici, pritrjen z rdečo svileno vrvico. Na pečatnem polju je stoječa roža. Okoh pečata je napis: S(igiHum) PETRVS PAVLVS VEGERIVS (!) ORATOR PONTIFIGS. " Peter Pavel Vergerij, sprva modruški, pozneje koprski škof (f 4 oktober 1565). ARHIVI 31 (2008), št. 1__Iz arhivskih fondov tn zbirk--—— -juft, Volčja k: O t... koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-1JG , _ VeractH** i'x V Doilot ttetionorwrtmt Uitná t! ''JK a -'On tiptbi f ícamm tilf* Ufl'tm tJ virmiimum TnAmunJum fta»MMf5 liun^m ti hchtrm* t^tyrm tifnctmt.it. Oi.iftii iu J íftrtrlí(j(/i ttti.itttt f\¡n"»i.. Honnt it» stnntoteiil tioiiihei atuAem HoMihttf t! Hcmiteni tíftt utíncbru '¡u dt canjtnftt el tunan orátattitotu ioíottt fiaitant^itUoi 4rftyi.iifji.il C-tJmrt .llmomjmmlcí Scniit atít jtf.inthm frout cXftdtem (tm tt iUtHht a u¡rt IrutfKriím fitcmoucrr ctoí Jmn il-ri r.ti canjtnc Alerten ct itnn^mei Cuttn {4&tntei(t*i fjmpdH4t {tn„tni* Alta tu m irfigM/a rio:*, ¿tufa tamcuin oinitmi/nTíclitl/tía tí ÍMcn Jofm/ra aitiuntu (uttu ntctpjtt» Aíotuihttf bt,t/r' Alárufyiniim m Mí ftii '.i clTccfikxum m Jlemirom tííit íttinihuu t ícnciuctc' conjtcrarr' ti leíexttiutrt Ñscncu ctuidem jlle ntilttti r' jMuuiij nttM ¡iihUm \ti Teyuíntn ttdnujtomtftrio tuíirtfa ti,tico dtfenJmlnTitínn ti (*ftÍM ett¿t¿> ■ :ttiítlf. , lia Q¿nt*noI ndltiri* * Ptefa Monstruo tménimmtti tfíatua, (mifrtt/t díotá~EccIi*Mtj SHH^nmn V-rJ sentum <¡putear .tul átuu Moiukiato íünl tm etvttt fet mifm ¿Mitin m \ ro Jlonjunto Vomuitt e^ti/rn/n ctmfnitemiui /i/tyrnln siiJi/ii tfo, fieotu ^unrtHlrtni omtttim /1 fondín rvtnjntdtn ifH'efidvt 11 itmtr.itk\ c/ PrJitin tftutu/ttmtiif ^rautim. rt mil miu\ eltofii\sM comnl*rt /xmmsde hit* {mt.fttiferr fttt' tmftít.itifric/UM non ¡t< confuten/i* btocrum l&tt Vtl'jtmfMH itílrtHK JitwA* minie.c mrnpftrfwt'/a f(ert*rr* ny r/ruitf i nfittlfrta csmfiit l'rmtrith* •tufulxrt muir^rtt ,<íñr t! ftettt v*'r*tn Aurknftic Afín* aim frt [lü Attnt SnÍH ni ti i'ien/i ftuuíbde mttmh funpmut m ít.íijnrfr ifattt .tono üimht trfr trrfúhulfa fit* rtHipil Mitin, elptiftijumi típ Afhít< ni m tumncuíim ct Si noitlitut (omtti/s *¿ih<. y¡j!¡í*<, Vclífrtfttm Con t ftluliomíiu elm¿iHnltomRn athtna^ » intihittM tjHiÍHjiHaa^ hjttf- Viíimetrm¿rn íonhpcatm StKtfiftmn in (tira fttrti ribetonm nqth¡ Dny ((tjner.ru T>iiin* ítc¡Hi3r>i/it tte ytt Anati brumo —é I 4t„T,-»>t J,» 20. 1617 februar 23., Salzburg SahbM mdikoftn apostolski legat Markus Sitticus tmenuje po odstopu opata Gašperja Rairterja Za novega opata samostana Device Marije v Osojah na Koroškem {Oss,ach) p. Aleksa Gererja, redovnika benediktinskega samostana sv. Juri/a v Ochsenhausnu. Orig. perg., 46,1 x 28,4 cm. Stara signatuia; SI ARS, AS 1063, št. 2096, nova signatura: A KLA, AUR. D o realna notica: Confimiatio abbans Ahxii Ulustrissim MDCXVll jar - (z navadnim svinčnikom): Ecclesiae collatio. - Signatura: iV, 2. Regest Ogris, Der Archivalicnaustausch, str 27, št. 20. 132 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: C) t i- koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 Marcus Sitticus dei gtátia archiepiscopus et princeps Salisburgensis, apostoli cae sedis legatus etc. Dilecto nobis in Chnsto fratri Alexio Gerer conventuali et sacerdoo professo rnonasteni saneti Georgii in Ochsenhausen ordinis saneti Benetficti diócesis Constantiensis salutem, gratiam et regularis observantiae zelum. Inter reliquas curas et sollicitudines, quac nobis ex debito pastoralis officii nostri máxime cordi esse debent, illa sane praecipua ac maxima est, ut eccleslis ac monasteriis D del ac vigilan tlae nostrae commissis et subiectis, dum ea vacare contingit, debite et opportune cum omni diligentia, cura et studio provideamus. Vacante itaque abbatía monsatcrii Beatissimae Manae Virginis in Ossiach ordinis divi Benedicti lnferioris Carinthiae archidioceseos nostrae per libera m, spontaneam et canonicam rcsignationem Caspari Rainers, eiusdem monasterii ultimi et immediati abbatis ac reetoris, cum ius elecdonis seu posmlatioms de novo constituendo capite et abbate ad fratres conventuales praedicti monasterii et ordinis rite et legitime sit devolutum ex certis tamen et rationabilibus de causis illud idem eleetionis seu posmlatioms ius, ipsis quomodolibet vel de iure, vel de consuetudine competens, nobis tanquam ipsorum ordinario libere simul et sponte pro hac vice et absque praeiudicio futurarum seu sequentium electionum seu postulationum resignarint et renunciarint, humillimc petentes, quatenus nos authoritate et potestate a iure nobis concessa et ordinaria pro monasterii praedicti utilitate et maiori disciplinae monasticae incremento aliam personam aptam et idoneam ipsorum tamen ordinis et religionis pro futuro capite, pastore et abbate nominaremus, nominatum canonice invesriremus et debito modo confirmaremus. Nos igitur per commissarios nostros ad hoc specialiter deputatos de et super personae tuae habilítate, sufficienti aetate, doctrina, probitate, morum integritate, rerumque spin tu ah um et temporalium regendas providentia et dexteritate, habita et p ere ep ta plena no ti ti a et in formati one, ex eo quod nullum contra te apparuerit nec appareat impedimenmm canonicum, te fratrem Alexium Gerer ex iam ante a nobis monasterii Ossiacensis nominatum abbatem, in saepius pracfatae ecclesiae Beatissimae Mariae Virginis et monasterii in Ossiach caput, pastorem et abbatem auüioritate nostra ordinaria duximus esse investiendum et confirmandum, pro ut tenore praesentium, omni meliori modo, via, forma ac iure, quo melius et validius possumus et debemus, confirmamus, teque per annub traditionem, praemissa hdei professione, solitoque homagio per nobilem et dileetum nobis in Christo ac fidelem Wolfgangum Guilielmum a Scbrattenbach liberum baronem, canonicum, consiliarirem et metropolitici consistorii nostri praesidem de eadem monasterii Ossiacensis abbatia providemus et investimus administrationem et regimen in spiritualibus et temporalibus monasterii eiusdem tibi plenarie committendo. In nomine patris et filii et špiritu s saned. Amen. Mandantes insuper vobis prion, subpriori, seniori, totique conuentui, ofBciariis, aliisque ómnibus et singulis quomodocunque ad saepedictum monasterium Ossiacense spectandbus in virtute sanetae obedietitiae quatenus memoratum dileetum nobis in Christo fratrem Alexium Gerer in vestrum abbatem, caput, reetorem ac pastorem recipiatis, eidemque debitum honorem et amorem, reverentiam atque obedientiam praebeatis, praestetis et exhibeatis, contradictores vero ac rebelles quoscunque debiús cen su ris ecclesiasticis compescendo. Harum testimonio literarum sigilli nostri appensione munitarum. Datae in metropoli nostra Salisburgo, die vigésima tertia mensis februarii anno reparatae salutis millesimo sexcentesimo décimo séptimo. Marcus Siticus archiepiscopus Okrogli viseči voščeni pečat salzburškega nadškofa Marka S it tika iz rdečega voska, premera 3,1 cm, v leseni škatlici, pritrjen s pergamentnini trakom. Pečatno polje je poškodovano, deloma je ohranjen napis okoli pečata: P(etrvs) SriTficui).... ARHIVI 31 (2I.1QH), Št 1 lz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: O C. i. koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 .-rt t " ' ■■ >• J,a,T.,, war ,ur » vj . " &U. p -a, ti^ jfmfo^&ru&lf. 'rff ■ ■ 'miH '.'. ,„ C, 3 M um T. S ' i m'--'* ■ ' '• ti GuM^t/rtm eett'ftreiHt* .J'fiu ilUjjitrl J/ffAilf 'chtf: ^/{/¿ni ¿(//.¿m • ■< ''Vi" firji'.'■<•■■ (i. '.'-i. ifSh ptiftlt ttjmil /iHBilWi ■ -«j tiitilirmi>j--.-i,(;mj : - .t Ji'i nt >/" . r, II-» ■-. Je. I /ii . V. fjitr/r/ifU rtu e t,t Lulhti. J*S* «A - tttrrm rmt. m - št ^ ■ ' . 1 :hi'f*r - -'v -ti ^■w/iiMtjj ■„'.- orjfmyiy, f^v jsMtŠtrrtifi,*,« pkiyifa fjt^i. 'm/m stJrrf, j, , -/im -t ' * Ij/ii . 'rfi *- iVf.V«■« fndtfmuK t Jt/uvrr/ir/Arii-ar ji/ttiur. tvišiiti& t jilx-rA-tJ rt.■t.ir.-i't,-/?n*rrr~ m J--r, öuw Jtitft-SHi»-ii-'wrtium **.txit putaMtu r-mttfi .»».■M/y,«,. _ _________________ . *il'{rir. ffltrtm ,'i dj/fcm -'.-\r-.Atii :(-/.r .w- tf. -f tjm'ttj* tiueitrrum t t) v.'.jr rrtÄjffJ tt£tf:tii * "1 -(. trtritj ■ :irjr ft(&i Öat'Vv//i> .i«*«/ i r:r*ftj.'iUr hjfi•;iul Jfatri 1 mififtfrt'i:-'I r.uvMjr* :5■ ■ i - jti/.. -.4r'iht jtiifrtji i wfii meM t ?tff 't u/*ru - - * ' -. i t- • r 21.1654 dccembcr 10., Videm Oglejski patriarh Marko Gradomko potrjuje po pretentati/i bamberfkega škofa Filipa Valentina novega opata benediktinskega samostana v Podkloštru (slrnoldstein) Nannosa Ritterja. Potrditev je veljavna s pogojem, da Ritter v štirinajstih dneh od imenovanja opravi prisego poslušnosti pred beljaškim arhidiakonom tn dvema pričama. O rt g. perg., 50,2 x 30,4 cm. Stara signamra: SI ARS, AS 1063, Št. 2478, nova signatura: A KLA, AUR. Dorzalna notica: Confirmatio Nanrtosi abbatisper admodum revtrenditm dominum arthidiaconum VtHacenstm. — (z navadni ni svinčnikom): Ecctesie coltalio et confirmatio. — Datacija (z navadnim svinčnikom): 1654. — Signa tura: W. 28. — Na pliki: Petrus Ohua cancelhrius patriarchatis Aquileiensis. Regcst: Ogns, Der Archivalienaustausch, str. 27, št. 21. MARCUS G RADON ICO divina miscratione patriarcha Aquileiae etc. Dilecto nobis in C lir is to rcverensissimo domino Nannoso Ritter, salutem in domino s cm pite mam, Vitae ac morum honcstas aliaque lau da bih a tuae probitatis, doctrinae ac virtutum merita super quibus apud nos fidc digno commendans tcstimonio, nos excitant et tnducunt, ut tibi reddamur ad grauam liberales. Vacante siquidem 134 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Jure Volčjak: C) t i- koroških listinah, izročenih Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97-136 in presentía iam veneranda abbatia ordinis sancti Benedicti in Amoldstem in Carindiiac provincia sita Aquileicnsi dioecesi nostrae subiecta per liberam resigna t lonern proximi ahbatis Bartholomaei piae memoriae eius dem que subsecumm obitum, cuius praesentatit) sive collado seu quaevis alia dispositio ac piovisio tllustnssimum ac rev eren diss trnu m dominum dominum Phillippum Valentinum episeopum Bambergensem et saeri Romani imperii principem successoresque suos ill us tris simo s ac re v eren di s simo s episcopos Bambergenscs, insrituendi vero et con firman di ad nos successoresque nostros pleno iure spectare dignoscitur et perdnere, Volentes itaque in defectum vacationis huiusmodi te alio idoneo providere abbate, ne abbatia ipsa in divinis detrimenturn patiamr, tibique praemissorum meritorum tuorum intuitu gratiam facete specialem. Idcirco te antedictum reverendissimum Nonnosum Ritter in memorata abbatia sic ut supra vacante ad p rae s en ta ti onem an tedie U illustrissimi ac rev eren di s s imi domini domini Phillippi Valentini episeopi Bambergensis auctontate nostra ordinaria patriarchali Aquileiensi instituimus et confirmamus, ac in illius possessionem seu quasi ponimus et inducimus, hac tamen conditione quod termino dierum quindecim a dato praesentium stan te infirmitate tua corporali, quae te modo impedit ob itineris longitudincm ad nos accedere, in manibus admodum reverendi archidiaconi nostri p a triare h a lis Villa ci et coram duobus tes ti bus tac tis scrip OIOS ad sacra evangelia dei iurare et promitterre debeas, quod sancttssimo summo ponüfici sanctac sedi apostolicae, nobis, successoribusquc nos tris canonice inirantibus et repraesentantibus obediens eris et fidelis, anadiematizando omnes haereses et prout in fidei professione edimm in bulla felicis recordation]s Pu papae quarti per te manibus supradicti admodum reverendi archidiaconi vices nostras in hac parte gerentis solemniter emittendam, bonaque ipsius abbatiae bene reges et non alienabis nec alienare volenti consenties, sed alienata, si quae fuennt pro posse recuperabis, caeteraque bona fades, quae bonum decent abbatem. His peractis ubi praecipimus et mandamus, ut stadm ac convalueris, te personaliter in hac civitatc conferas et coram nobis te praesentes ad hoc, ut benedictionem accipias ac aliae solemnitates et cerimoniae fiant, quae in similibus fieri solent, ut deinde nuncium et exautorem nostrum istac mittere valeamus, qui te in realem, corporaletn et actualem possessionem ipsius abbatiae pertinantiumque et iunum suorum auctoritate nostra ponat et inducat, induetumque defendat, ammoto exinde quocunque illicito detenmr. Hoc interim volumus et per praesentes expresse mandamus, quod ipsius abbatiae fructuum, reddimum, lurium, pnvilegiorum et obventionum universarum sis absolute distributor, director et dominus, luxta tamen regulas ordinis tui, quod ut consequi pacifice valeas, nos semper erimus contradictores et rebelles, si qui fuerint, per censuras ecclesiasticas parad compesccre. ín quorum omnium et singulorum fidem et testimonium praesentes fieri et per canonicum nostrum subscribí, sigiüique nos tri maioris, quo in similibus utnnur, lussimus et fecimus appenstone communiri. Datum Utini in nostro patriarchali palatio, anno domini 1654, indictione séptima, die deetma mensis decembris, pontificatus sanctissimi domini nostri domini Innocentii divina providentia papae decimi anno undécimo. Veliki okrogli viseči pečat oglejskega patnarha Marca Gradonica iz rdečega voska, premera 4,7 cm, v kovinski zaščitni škatlici, premera 5,5 cm, pntr|en z rdečo pleteno vrvico. Na pečatnem polju je patriarhov grh, iz katerega se dviga dvojni nadškofovski (patnarhov) knž, nad katerim je gatero, iz katerega na vsako stran ščita pada po 10 cofkov. Okoli pečata je napis; MARftus) GRADONICO PATRftarcba) AQVHMIENSÍS. lJečat je deloma sploščen in težko berljiv. Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), it. 1 | ure Volčja k: O t. i. koroških listinah, i/ ročen i h Koroškemu deželnemu arhivu v Celovcu, str. 97—136 135 JClACVS a»undra-rdeča) je nastala v prvi polovici 19 stoletja zastava Kranjske iz nje pa 1848 slovenska narodna zastava. Štajerski grb (v zelenem polju srebrn jianler) je znan že iz. 12. stoletja. Do 13 stoletja je bil to tudi grb dežele Koroške, od takrat pa je imela ta dežela v desni polovici grba 3 črne korakajoče leve v zlatem polju, v levi polovici pa grb Avstrije (bel tram v rdečem polju). Grb Slovenske marke (scdan|e jugovzhodne Dolenjske) se je pojavil Šele sredi 14. stoletja med grbi vojvode Rudolfa IV.; v srebrnem polju črn, rdeče podložen klobuk 1, rdečima cofoma in enako vrvico za pritrditev pod brado. Goriška jc imela grb goriških grofov: počez razdeljen ščit, zgoraj v modrem polju zlat lev, spodaj s rebrno-rdeče, petkrat razdeljeno polje. Grb Istre je v velikem avstrijskem državnem grbu 1804—1836 zlata koza z rdečima rogovoma in kopiti v modrem ščitu Ilirske province (1809-1813) niso imele lastnega grba. Grb Kraljevine Ilirije (1816-1849) je bil sestavljen iz grba dež.cl, ki so bile v njenem okviru; v osrednjem ščitu je bila v modrem polju zlata galeja z vesli po vzoru ladje starih Ilirov. Iiifurmaci|c o grbu in zastavi je mogoče najti tudi pri: Vo- osebo, rodbino in korporacijo. Veda o grbih, ki podaja znanstveni opis grba po določenih pravilih, se imenuje BLAZONIRANJE. Zgodovinsko ima tako kot pri večini dežel tudi grb Kranjske svoje začetke v 13. stoletju. Nastal naj bi po grbu An-dech-Meranov in Spanheimov, Ban1 in podobe samega grba na podlagi arhivskega gradiva ni mogoče natančno določiti. Sprva naj bi bil orel rdeče barve, brez krone in polmeseca s šahovnico. Takšen naj bi bil upodobljen še v letu 1320. Polmesec s polji v obliki šahovnice na orlovih prsih se jc pojavil šele v začetku 15, stoletja. Prvi znani opis in izris grba je na pergamentni listini Friderika III./IV.4 To je najstarejši znani dokument, na katerem je kranjski deželni grb heral-dično opisan. Z listino, ki ima datum 12. januar 1463, je cesar kranjskim stanovom v zahvalo za pomoč pri rešitvi iz obleganega Dunaja zamenjal prvotno srebrno (biserno oziroma belo) ban'o grba z žlahtnejšo zlato oziroma rumeno. Novi deželni grb je opisan tako: "Na zlatem (rumenem) polju, spodaj topo zaokroženega Jata je lebdeč moder enoglavi orel z zJa^° cesarsko krono na glavi in dvaindvajset krat zjato-rdeče šahirno prsno predpono." V tej listini, ki so jo stanovi prevzeli oziroma dobili od Friderika, je orel modre barve; prvič je okronan s cesarsko krono, ima pa tudi zlat kljun in kremplje. Namenjena je bila stanovom, zato ni postala splošno znana in zlata oziroma rumena barva ni prešla v splošno uporabo. Ob različnih slovesnostih in dogodkih so uporabljali še prejšnjo barvo, "staro" srebrno oziroma belo. V prihodnjih stoletjih sta bila diploma in v njej opisani grb večkrat omenjena, a jc bilo v zgodovini žal veliko nepravilnih, netočnih in različnih interpretacij. Iz posameznih poročil5 je vidno, da so barvi zlato in srebrno uporabljali dokaj nedosledno. Barva ščita in šahovnice je bila enkrat srebrna, drugič zlata; število polj na šahovnici ni bilo vedno enako. dopivec, Peter Slovenska zastava ima svojo zgodovino: o smislu in nesmislu razprave o narodnih simbolih. Tretji dan. 33 (2004), št. 1-2, str. 33-35; Debelak, Tint: Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnost. Zbornik svobodna Slovenija 1971-1972 in na internetnih straneh, 4 AS 1063, št. 716: 1463 januar 12., Dunajsko Novo mesto. 5 Primeri: 1564 - Karlov stol ima orla na belem Ščitu; 1593 - zastava iz bitke pri Sisku je imela modrega orla, ki je imel na prsih polmesec s šestimi srebrno rdečimi polji, ki so bila razporejena v dveh vrstah; 1603 — na platnici dnevnika škofa Tomaža 1 Irena je bila belo rdeča šahovnica v dveh vrstah, 9 polj, 1668 - na srebrnem polju moder orel in polmesec nejasne barve; 1687 - moder orel na zlati podlagi, šahovnica pa je bila srebrno- rdeča z enajstimi polji; 1701 - ščit je bil srebrne barve, šahovnica pa belo-rdeča itd. Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Aleksandra Serše: Grb in zastava dežele Kranjske upostvaje zlasti leto 1916, str. 137—14'] 139 AS 1063, Zbirka listin, sig, 716, Dunajsko Noro mesto, 12. januar 1463, št. 1 Grb jc imel vedno tri barve. Sprva srebrno, modro in rdečo, od leta 1463 do leta 1836 pa uradno zlato, modro in rdečo; kombinacija je bila namenjena deželnim stanovom. Državna uprava prve polovice 19. stoletja je na podlagi političnih, gospodarskih in drugih sprememb poskrbela tudi /.a revizijo grbov določenih dežel. Ob regulaciji avstrijskega državnega grba (1790, 1804, 1806, 1836)rj so na Dunaju ponovno določili stare kranjske deželne barve, tj. namesto zlate (rumene) je bila privzeta stara srebrna (bela). V besedilu obeh dvornih določil (dekret) 22. avgusta 1836/21911 in 17. Ferdinand I. je z dekretom dvorne pisarne 31. oktobra 1836/2858 objavil cesarske in deželne grbe. V dekretu je kranjski grb opisan: kronan modn orel v srebrnem polju, na prsih nosi v dveh vrstah z rdečo m belo barvo, desetkrat v kvadrate razdeljeno luno. /. odredbo iz 31. oktobra 1836/21911 je cesar I*erdinand I, Vojvodini Kranjski kot deželne barve določil belo, rdečo, modro. S to uredbo je hkrati podal natančno podobo grba Deželnim stanovom je dovolil obdržati stare barve s priporočilom, da se odrečejo možnosti uporabe starih barv, to bi bilo dobro za skupni interes; uporabljali bi narodne deželne barve. novembra 1836 /274427 je grb opisan tako: "... na srebrnem polju, kronan moder orel, ki nosi na prsih v dveh vrstah 10 rdeče-srebrnihpolj." Prav te zadnje spremembe barv so botrovale debatam o deželnih, stanovskih — deželnozborskih in narodnih barvah. Stanovi so že 10. aprila 1837 protestirali proti odloku dvorne pisarne s prošnjo, da bi ohranili barve, ki jih je stanovom določil Friderik. Vlada ni na pritožbo odgovorila in zadeva je šla za nekaj let v pozabo, vse do revolucionarnega leta 1848, ko sta se prebudili narodna zavest in ljudska volja. Burna leta so prinesla tudi konkretnejše debate o obeh že tolikokrat omenjenih barvah. Vladar in državna uprava sta bila v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja prisiljena izdati kar nekaj dekretov o uporabi stanovskih in narodnih barv in popravkov le-teh. Splošno mnenje glede barv grba in zastave je bilo na strani cesarjevega odloka iz leta 1836, a Z njim se niso strinjali člani stanovskega odbora; ti so menili, da morajo deželni stanovi obdržan žlahtnejšo, zlato 7 Ljubljanski časopis, 29. novembra in 1. decembra 1836, ši 143, 144. 140 Iz arhivskih fondov in zbirk ARHIVI 31 (2008), št. 1 Aleksandra Serše: Grb in zastava dežele Kranjske upoštvaje zlasti leto 1916, srr. 137-144 barvo. To je sprožilo spor, a ga je notranje ministrstvo hitro rešilo. Ze 19. junija 1848 je vladi sporočilo, naj obvelja odločitev iz leta 1836, s tem da je kranjskim deželnim stanovom dovolilo nadaljnjo uporabo zlate, modre in rdeče. Dokončno odločitev o odpravi zlate barve je ministrstvo za notranje zadeve prineslo z odlokom s 23. septembra 1848/2778. Skkeevalo se je na zakonski akt IZ leta 1836 z obrazložitvijo, da so barve kranjskega grba srebrna, modra in rdeča. Dekret o deželni in narodni barvi je 29. septembra 1848 vročil guverner Ilirije grof Welscrsheimb kranjskim deželnim stanovom, ti pa so ga 2. novembra 1848 soglasno sprejeh. Stanovom pa so, da ne bi bilo novih nesoglasij, dovolih uporabljati še zlato barvo. V patentu, ki ga je 4. marca 1849 izdal Franc Jožef, so bili grb in deželne barve znova potrjeni. Grb se ni bistveno spremenil: "... na srebrnem polju plava modrobarven orel s cesarsko krono z rdečimi kremplji, kljunom, ježkom, če\ pni in peruti s polmesečno sponko, razdeljeno na dve vrsti, vsaka po sedem prostorov v zlati in rdeči barvi." "Die Wappen und färben des Kaiserthums und der einzelnen Kronlander werden beibehalten. Damit erhielt das Ferdinandische Hofkanzlei Dekret von J. 1836 eine nochmalige Bestätigung durch S. Majestat, Unseren Aller-gnadigsten Herrn und Kaiser Franc Josef /."8 V prispevku smo že omenili, da je imel kranjski grb sprva s rebrn o-modro-rdečo, od 1463 do 1836 pa z lato-modro-rdečo kombinacijo; ta naj bi veljala le za deželne stanove; od 1836 pa znova srebrno, modro in rdečo. Spremembe, a ne bistvene, so se zgodile po letu 1915. V Šahovnici polmeseca sta se namesto srebrne in rdeče pojavih zlata in rdeča. Ze v starejših dokumentih je najti manjša neujemanja glede števila in barve polj v šahovnici na orlovih pršili. V razUčnih obdobjih se je spreminjalo število polj na šahovnici, in sicer od sedem do devet a L tudi več. Barve na Šahovnici in ščitu pa so se menjale, in sicer srebrna in zlata (bela, rumena). Omenimo še barvo orlovega kljuna, jezika in krempljev; na nekaterih upodobitvah so bik zlati, na drugih pa rdeči. Za natančne zaključke o števila in barvah (zlata ali srebrna) bi bilo treba natančno preučiti starejše gradivo deželnih stanov in gubernija. Sicer pa je veljalo pravilo, da je zlata barva deželnih stanov. ft. G. HI. 1949/1 SO. ¡'rane Jožef I, je v 8 členu najvišjega patenta (1. marca 1849) državnega zakonika št. 150 določil grbe in barve cesarstva in posameznih kronovin. Z njim je potrdil veljavnost dekreta dvorne pisarne, sprejetega 31. oktobra 1836/2858: "kronan moder orel p srebrnem polju, na prsih noseč v dveh vrstah rdečo in belo barvo desetkrat v ietve-rokotnike razdeljeno luno". V spisu deželnega odbora iz leta 1910 najdemo dopis Kranjskega deželnega muzeja "Kudolfinum", v katerem odboru poroča, da so z leti nastale pn kranjskem deželnem grbu netočnosti in nejasnosti. Po besedilu sodeč so nastale napake, zaradi napačno razumljenih besedil v listinah ali pismih vladarjev in kasneje uredb, napisanih v dvornih pisarnah. V njem je opisan kranjski grb na podlagi grbovne knjige (Wappenrolle), in sicer: "...grb Vojvodine Kranjske je v srebrnem polju moder orel s cesarsko krono na glavi, na prsih pa ima polmesec z desetimi menjajočimi se polji rdeče in zlate barve Zastava je enobarvni oziroma večbarvni simbol države, dežele, naroda oziroma mesta ali organizacije. Sprva je bila namenjena oddajanju optičnih AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, 11/4, spis 9798/1910. Priloga k dopisu ravnateljstva Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, 18. maja 1910,1. 147. 3 AS 38, II/4, spis 9798/1910 dopis ravnateljstva Kranjskega deželnega muzeja, "Kudolfinum", v Ljubljani visokemu deželnemu odboru. Ljubljana, IG. maja 1910,š. 147. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Aleksandra Seršc: Grb in zastava dežele Kranjske upoštvaie zlasti leto 1916, str. 137-144 141 znakov, pozneje so jo uporabljali v vojaških enotah, sčasoma je postala simbol države in ljudstev. Zastava je simbolično poenostavljeno barvno nadomestilo določenega grba. Nastanek, razvoj in uporabo zastave raziskuje VEKSILOLOGIJA.111 Slovenci pred 1848 nismo imeli narodne zastave, ker je bilo slovensko narodnostno ozemlje razdeljeno na več dežel, vsaka pa je imela svoj grb in zastavo." Večinoma so zastave prevzele barve deželnih grbov. Kranjska deželna zastava je bila be-lo-modra, okoli 1830 pa ji je bila zaradi vedno bolj uveljavljenih trobojnic (trikolor) dodana še rdeča, in sicer po barvah orlovega kljuna in krempljev; dodane so bile Še rdeče-bele sponke v obliki polmeseca. Ena izmed razlag pa je, da smo rdeče-belo kombinacijo prevzeli od avstnjske zastave. V prvi polovici 19. stoletja je kranjska zastava postala tudi slovenska narodna zastava. To se je zgodilo, ko je kranjska delegacija v obdobju marčne revolucije prišla s kranjsko trobojnico na Dunaj in so jo Slovenski študentje prevzeli kot slovensko narodno zastavo. Postala je simbol boja za Zedinjeno Slovenijo. Dogodki leta 1916 Problem zlate oziroma rumene in bele oziroma srebrne barve se je prenesel tudi na zastavo. Ob 50. obletnici bitke pri Custozzi so leta 1916 po vsej Avstriji slavili zmago. Ob takih priložnostih je bilo v navadi, da je kranjski deželni glavar pozval vse župane, naj primerno okrasijo pročelja hiš z državnimi in deželnimi zastavami. Zaradi že omenjenih problemov glede stanovskih in narodnih barv je glavar v ukazu izrecno navedel državne odloke, s katerimi so bile določene deželne barve.12 Kranjske deželne barve, navedene v ukazu deželnega glavarja, so bile potrjene z dekretoma dvorne pisarne (31. oktobra 1836, št. 28581, in 23. septembra 1848, št. 2778/11413). V njiju je bilo izrecno navedeno, da so zlata, modra, rdeča priznane le deželnim stanovom. Po ustavnih določilih sta bila pravna naslednika stanov deželni zbor in de- Enciklopedija Slovenije, knjiga 15, črka Z, str. 76. 11 Štajerska deželna zastava je bila bclo-zelena, koroška runi eno-rde če-bel a, goriška zlato-modro-rdeče-bela, istrska rumeno-modra. 12 AS 38, U/4, spis 11073/1916 Spis o pritožbah o stanovskih in deželnih barvah na trobojnicah ob praznovanju zmage pn Custozzi, š. 147. AS 38, 11/4, spis 520/prepis dopisa deželnega odbora deželnemu predsedstvu v Ejubljani. Ljubljana, dne 20. junija 1916, š. 147. 13 R.G.B. 1. marec 1849/št. 150 - glej opombo 8. želni odbor in kot taka upravičena uporabljati omenjene barve. Izvirnik se je glasd: "Hiebei bleibt es übrigens den dortigen provinzfalständen unbenommen, auch fernerhin von dem abgedachten speziellen Zugeständnisse für sich selbst Gebrauch zv machen, insoferne ste wirklich darauf einen besonderen Wert legan und nicht etwa, vom echt patriotischen Sinn geleitet, im wohlvertandenen Interesse der Einheit es vorziehen sollten, auf jenes immerhin eine Sonderung mit sich führende Zugeständnis zf < verzichten und sich nun der allgemein gewünschten national-landesfarbe anzitsch-liessen und zu bedienen." Opozorila deželnega glavarja, da bodo kaznovani vsi, ki se ne bodo držali navodil, niso kaj prida zalegla. V Ljubljani je kar nekaj občanov prekršilo zakonska določila. V Ljubljani so člani deželnega odbora protestirali pri deželnem predsedstvu in ovadili vse, ki niso upoštevali glavarjevega ukaza.14 Opozorili so na stavbo na Dunajski cesti št. 4 — lekarna Piccoli, Wettartovo hišo na Hleiweisovi, nemško gledališče, Weinlichovo hišo na Erjavčevi, hišo dr. Staudacherja na Bleiweisovi št. 21, hišo v Nunski ulid št. 19, Filharmonijo na Kongresnem trgu (Fiiharmonično društvo) in predvsem na stavbo Kazine, kjer so lastniki obesili zastavo s kranjskim grbom, to pa je bilo po avstro-ogrskih zakonih kaznivo. Grb je bilo po takratnih zakonskih določilih dovoljeno uporabiti le s posebnim cesarskim dovoljenjem.15 Po dogodkih v Ljubljani je deželni glavar izdal okrožnico, s katero je želel ugotoviti, kako so v drugih krajih zaznamovali praznovanje 50. obletnice zmage pri Custozzi."" Iz odgovorov občin s področja Črnomlja, Kamnika, Kočevja, Krškega, Kranja, Litije, Ljubljane-okolice, Novega mesta, Postojne, Radovljice, na okrožnico z dne 30. junija 1916 je vidno, da so se večinoma držah glavarjevih navodil. Do neljubih zmot je prišlo v Metliki, kjer so obesili poleg drugih še hrvaško zastavo. V hotelu Triglav v Lescah so slovensko zastavo "obrnili na glavo", izneveril se je le tržiški tovarnar Karel B. Mallv, ki je obesil rumeno-modro-rdečo zastavo v nasprotju z določiti zakona. Večina občin je z zastavami okrasila občinske stavbe, Šole in cerkve. 14 AS 38. II/4, spis 11073/1916, spis 527/pr; Prepis dopisa deželnega odbora deželnemu predsedstvu, Ljubljana, 24. junija 1916,š. 147. 15 AS 38, 11/4, spis 22866/1911 in spis 769/1908. š. 147: po avstro-ogrskih zakonih je bilo za uporabo giba potrebno prositi višje deželne organe. Leta 1908 je za dovoljenje prosila Mlekarska zveza v Ljubljani, leta 1911 pa pivovarna Umon. Obe sta prosili, da bt v izvesku firme lahko imeli tudi kranjski grb. 16 AS 38, 11/4, spis 10851 ad 4615/1917, š. 147. 142 ARHIVI 31 (2008), st. 1 I/ arhivskih to ado v in zbirk Aleksandra Serše: Grb in zastava dežele Kranjske upoštvaje zlasti leto 1016, str. 137— 144 Nekatere so obesile le državno zastavo, nekatere pa nobene; to nakaznjc slabo finančno stanje občin in revščino prebivalstva. V ljubljanskem primeru po mnenju odbora predsedstvo ni ustrezno ukrepalo, zato se je v imenu dežele odbor odločneje zavzel za razrešitev vprašanja. Člani so poudarili, da je bila dežela Kranjska vedno ponosna na svojo vdanost cesarju in državi, hkrati pa so menili, da je z zlorabo barv načet tudi narodnostni mir v deželi. "Deželni odbor si šteje naravnost %a svojo resno domoljubno dolžnost, da najodločneje svari pred vsakim posegom v tej smen. Tak posegljaj bi lahko povzročil najusodnejšo zmešnjavo v srcih vrlega tako prisrčno cesarju Zpestega kranjskega ljudstva... Bili smo zaskrbljeni, da je lahko v tako resnem času nekdo tako brezvesten ne upošteva zakonov in mu narodni mir nt mar; zpl° odbor nasprotuje takemu početju in protestira v imenu vse debele z°Per omenjeno kalenje miru v deželi, nastopa tudi zppcr poseg v stare častitljive pravice Vojvodine Kranjske ter do njenih starih, po stoletjih posvečenih deželnih barvah, ki so z HiačajetH ,n Zgodovino dežele najtesneje zvezane.1117 Po vnovičnem posredovanju odbora je policijsko ravnateljstvo na pobudo predsedstva izvedlo postopek, a žal ne po vseh zakonskih določilih. Na stavbi Kazine niso zaplenili zastave,18 niso odstranili vseh rumeno-modro-rdečih zastav, Fiiharmo-nično društvo, ki ga je sicer subvencionirala dežela, ni bilo pripravljeno odstraniti rumeno-modro-rdeče zastave in je pri tem v dopisih navajalo neutemeljene argumente.19 Deželni odbor je izrazil začudenje, da je deželno predsedstvo tako indiferentno do omenjenih dogodkov, zato ga je prosilo naj z vso resnostjo zadevo znova pretrese, da ne bt okoliščine obrodile obžalovanja vrednih sadov.211 17 AS 38. 11/4, spis 10668, dopis deželnega odbora predsedstvu ministrskega sveta na Dunaj. Ljubljana, 26. junija 1016. Iz dokumentov je vidno, da ta dopis tli bil poslan, š. 147. 1(5 Grazer Tagblatt, 5. julija 1916/št. 184, str. 10, Nachrichten aus Kram prispevek opisuje praznovanje odhoda zime in pomladi 3. |uni|a v Ljubljani v vrtu Kazine. Pripomba odbora ob omenjenemu prispevku in dogajanju v vrtu Kazine je, da so bile zlorabljene deželne barve. " Grazer Tagblatt, 28 junija 1916, st. 177, str. 3. Glede na obvestilo, ki je bilo objavljeno v omenjenem časopisu, je odbor podal mnenje, da Tilharmonija ni imela pravice izobesiti rumeno-modro-rdeče zastave. Nihče drug razen deželnih stanov in njihovega pravnega naslednika ne bi sme! uporabljati take zastave -() AS 38, 11/4, spis 534/1916. Odgovor deželnega odbora na dopis z dne 26. junija 1916/1032/mob. Ljubljana, 5. julija 1916, š, 147. Zaradi omenjenega spleta okoliščin in nevestno opravljenega dela predsedstva je odbor sestavil dopis za ministrstvo za notranje zadeve. "Z razpisom gospoda ministra zp notranje stvari z tine 23. septembra 1848/2778, do c. kr. deželnega predsedstva v Ljubljani, so se barve: belo-modro-rdeča priznane zp prave deželne barve Vojvodine Kranjske s pripombo, da so te prvotne stare deželne barve bile potrjene tudi v razpisu dvorne pisarne z dne 31. oktobra 1836/21911. Deželnim stanovom pa se je prepustilo, da uporabljajo še nadalje barve: rumeno-modro-rdečo z utemeljitvijo, Če jim je res posebno veliko do tega. Priporočili so odboru, da bi bilo dobro omenjenim pravicam se odreči v interesu enotnosti in nacionalnih čustev m uporabljati splošno želene barve." Odbor nadaljuje z omembo dogodkov v Ljubljani, in sicer omenja, da si nepoklicani krogi kot kranjske deželne barve prizadevajo vtihotapiti barve "rumeno-modro-rdečo". Ob omenjenih dogodkih je odbor opozoril tudi na druge nepravilnosti, ki so jih objavljali časopisi in nekatere publikacije. Napačne interpretacije kranjskih narodnih barv so se šinle v avstrijskih časopisih21 in celo v get igra fsko-statističnem žepnem atlasu. V publikaciji z naslovom "Prof. A. L Hickmanns Geographisch-statistischer Universal- i 'aschen-A t lets "pro 1916 so bile kot deželne barve navedene zlata, modra in rdeča. Odbor je zahteval, da je treba napake v atlasu pred izidom knjige popraviti.— Ministrstvo za notranje zadeve je na številne pisne intervencije odbora izdalo (12. avgusta 1916/ 18.050/M. 1.) odlok,2! s katerim je bilo določeno, da je treba odtlej ob praznovanjih uporabljati izključno državne zastave z belo-rdečo, črno-m meno kombinacijo in deželne zastave z barvami, ki so bile določene že v odloku ministrstva za notranje zadeve 23. septembra 1848/2778/114. S tem ministrskim odlokom je bila uporaba starih deželnosta- 21 AS 38, 11/4, spis 11073/1916 in spis 592/pr "Grazer Tagblatt". 18. junij 1016, št. 167, str. 18, š. 147. 22 AS 38, 11/4, spis 572/pr c. kr. ministrstvu za notranje zadeve na Dunaju, 5 julij 1916. Napačno označevanje kranjskih deželnih barv v Hiekmannovem adasu; AS 38, spis 4615 /1917 ,rNa uradni potjv ~ dne 7. marca/it. 3503 si motamo predložiti v prilogi d:>e pismi Ivrdkt Frrytag <& Berndt na Dunaju glede napačno navedenih deželnih ban' v Hiekmannovem atlasu in naznanjamo, da je napaka odstranjena." (pnora 24813/14, 520/pr, 527/pr, 10668/16. 534/pr, 10831/16) Spis 3505/1917, Katoliškemu tiskarskemu društvu v Ljubljani - reklama za nakup I lickmannovega univerzalnega žepnega atlasa leta 1916. Dnevnik "Slovenec" 2. marec 1917 - atlas še ieta 1917 ni izšel, š. 147, AS 38, 11/4, spis 777/pr., sklep deželnega odbora na seji 29, avgusta 1916, š. 147; Laibacher Zeitung, 16. avgusta 1916/186; ukaz deželnega predsednika, 15. avgusta 1916/5243/Mob, š. 147. Iz arhivskih fondov io zbirk ARHIVI 3i (2008), št. I Aleksandra Ser št: Grb in Kastava dežele Kranjske upoštvaje zlasti leto 1916, str. 137-144 143 novskih barv "*late(rumene)-modre-rdeče" pridržana izključno za lastno rabo deželnih stanov 24 Zasebnikom je bila uporaba zla to-modro-rdeče kombinacije s cesarsko uredbo 20. apnla 1854/št. 96 prepovedana. [avno obešanje slovenske narodne zastave kot plemenskega znamenja je bilo leta 1921 z vidov-dansko ustavo prepovedano. Prepoved je veljala vse obdobje kraljevine Jugoslavije. Slovenski grb, ki ni imel nič skupnega s prejšnjim kranjskim deželnim grbom, je postal sestavni del grba države SMS, pozneje pa kral|evine. Grb države SF IS leta 1919 je sestavljal dvoglavi orel, ki je na prsih nosil ščit, razdeljen na tri dele, levi zgornji del ščita je bil namenjen grbu kraljevine Srbije, desni del ščita je bil hrvaški grb, spodnji del ščita pa je bil slovenski grb; ta je bil od vseh treh najbolj stiliziran. Predstavljal naj bi grb ilirskega gibanja, tj. na modrem polju je bil navzgor obrnjen srebrn (bel) polmesec, nad njim je bila v obdobju države SMS šesterokraka zlata (rumena) zvezda, v obdobju kraljevine so jo po vzoru grba celjskih grofov zamenjale tri zvezde. http:/ lupload.wikimedia.orgj wikipedia/ commons/f/fa/K wgdom_of_ 1 'ougoslavia_ Coi 4_ -4 Ker so bile rumena-modra-rdeča barve nekdanjih kranjskih deželnih stanov, ki so jih smeli uporabljan po razpisu osrednje vlade ilirskega gubemija z dne 23. septembra 1848/št. 2778/114 m ker je po uvedbi tedaj veljavne deželne uprave prešla izključna pravica do rabe teh barv na deželni nastop in deželni odbor kot pravnega naslednika odpravljenih deželnih stanov, se je s samovoljno tabo teh barv omajal tudi privilegij deželnega zastopa Viri in literatura: Viri ARS - Arhiv Republike Slovenije AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 14, Gubernij v Ljubljani AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko AS 1063, Zbirka listin Literatura: Reichs-Gesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Österreich 1949/150. Enciklopedija Slovenije 3 (1989), str. 377. Enciklopedija Slovenije 5 (1991), str. 76. Časopisi Gramer Tagblatt, 28, junij 1916. Gramer Tagblatt, 5. julij 1916. ljubljanski časopis, 29. november 1836, Št. 143. ljubljanski časopis, 1. december 1836, št. 144. Slovenec, 2. marec 1917. Laibacher Zeitung, 16. avgusta 1916, št. 186. Zusammenfassung LANDES-, STANDES-, NATION ALF ARB EN IM WAPPEN UND IN DER FL AGG E VON KRAIN MIT BESONDERER BERÜCKSICHTIGUNG DES JAHRES 1916 Die Diskussionen über das Wappen und die Flagge von Krain reichen in die Zeit zurück, als Slowenien noch tn Länder zerfiel, die zur Habsburgermonarchie gehörten. Die Richtigkeit der Verwendung von Weiß bzw. Silber oder Gelb bzw. Gold sowohl im Wappen als in der Flagge war Thema zahlreicher Debatten und Beweisführungen. Diese Doppellleit oder besser Unklarheit bei der Verwendung von Weiß oder Gelb wurde durch die Entscheidung zweier Herrscher verursacht, und zwar durch die Pergamenturkunde Friedrich III. und das 300 Jahre späteres Dekret Ferdinand I. Hinweise für die N ich tübe rem Stimmung der (nationalen, slowenischen) Landes- und Standesfarben fanden wir in Dokumenten des Landtagsausschusses. Für den Beitrag haben wir nur ein Ereignis aus dem Jahr 1916 ausgewählt, das eine heftige Reaktion des Landtagsausschusses auslöst 144 ARHIVI 31 (2008), št. 1 Iz arhivskih fondov in zbirk Aleksandra Serše: Grb in zastava dežele Kranjske upoštvaje zlasti leto 1916, srr. 137-144 hatte. Der Grund dafür waren die gelb-blau-roten Flaggen, die anlässlich des 50-jährigen Jubiläums des Sieges bei Custozza an den Fassaden einiger Gebäude in Ljubljana hingen. Die Ausschussmitglieder protestierten sofort beim Lande s-präsidium und erstatteten Anzeige gegen alle, die die Anordnung des Landeshauptmanns bezüglich des Füssens der Staats- und Landes- (National-) flagge nicht befolgt hatten. Hingewiesen wurde auf die Besitzer des Kasinos, das Haus in der Dunajska cesta Nr. 4, die Apotheke Piccoh, das Wettart-Haus In der Blciweisova cesta, das Deutsche Theater, das Weinlich-Haus in der Erjavceva cesta, das Haus von Dr. Staudacher, das Haus in der Blciweisova cesta Nr. 21, das Haus in der Nunska cesta Nr. 19 und auf die Philharmonie (Philharmonische Gesellschaft) auf dem Kongressplatz. Nach zahlreichen schriftlichen Interventionen des Landtagsausschusses erließ schließlich das Innenministerium eine Verordnung (12. August I916/18.050/M I.), mit der die Verwendung der alten Landes- und Standes färben Gold (Gelb)-Blau-Rot ausschließlich den Landständen vorbehalten war. Privatpersonen war die Verwendung der gold-blau-roten Kombination mit kaiserlicher Anordnung (20. Apnl 1854/Nr. 96) verboten. Mit dem Jahr 1921 war das öffentliche Hissen der slowenischen Nationalflagge als ethnisches Merkmal verboten. Das Verbot galt im gesamten Zeitraum des Königreichs Jugoslawien. ARHIVI 31 (2008). št. 1 O delu nrluvov in zborovanjih 145 O delu arhivov in zborovanjih Württembcrška knjiga listin na svetovnem spletu Deželni arhiv Baden-Württemberg (Landesarchiv Baden-Württemberg) iz Stuttgart;! ¡e 14. marca 2008 z enodnevnim simpozijem slovesno "obelodanil" vključitev srednjeveških listin jugozahodne Nemčije v svetovni splet. Uporabnikom je od tega dne na voljo več kot 6.500 listin württemberske provenience od 8. stoletja pa vse do leta 1300. Württemberska knjiga listin (Das Württembergische UrkundenbuchJ1 je nastajala v obdobju med letoma 1849 in 1913. Gre za 11 tiskanih knjig in predstavlja osrednjo listinsko publikacijo nemškega jugozahoda. V njej je objavljenih 6.148 listin, in sicer v prepisu ali pa le v obliki rege s t a. Vsebinsko se nanašajo na prostor Kraljevine Württemberg. Digitalna obdelava in prezentacija Württemberske knjige listin na spletu je ponudila novo možnost v digitalni dobi. Spodbudila jo je tudi želja po novem raziskovanju srednjega veka. Projekt je povezan tudi z izdelavo t. i. vvurttemberških re-gestov, tj. s projektom Glavnega državnega arhiva iz Stuttgarts (Hauptstaatsarchiv Stuttgart). Ta hrani zavidanja vredno število srednjeveških listin. Cilj projekta, ki se v veliki meri nanaša tudi na Wiirt-temberško knjigo listin, je bil omogočiti dostop do te bogate srednjeveške zbirke tudi na internem. Pred začetkom projekta je bilo sklenjeno, da se ne bodo odločili za digitalizacijo obstoječih knjig, ampak bodo v celoti na novo predstavili posamezna besedila v digitalni obliki z več možnostmi za iskanje. V letu 2005 je bila ustvarjena podatkovna baza v programu MS Access. Za nadaljnjo obdelavo so bili podatki preneseni na Oraclu obstoječ program scopeArchiv®, ki ga v Deželnem arhivu Bade n-Wii rttembe rg uporabljajo za popisovanje arhivskega gradiva. S podporo ustanove Kultura Baden-Württemberg so v maju 2006 začeli tehnično in vsebinsko obdelavo podatkovne baze. Cilj projekta je bil izboljšava obstoječe obdelave posamezne listine in s tem povezanih možnosti za raziskovanje tako pri uporabi kot tudi v smislu arhivskega varstva. Württemberska knjiga listin je na spletu dostopna na naslovu www.wubonlinc.de Najprej so ročno dodali t. i. Dodatke in izboljšave pri listinah v tiskani verziji; to močno povečuje vrednost že objavljanih edicij (korekcija tiskarskih napak, dodatna navedba literature, objava novih, še ne objavljenih listin). Podatke so Črpali tudi iz posebne kartoteke, ki je nastajala v Glavnem državnem arhivu v Stuttgamt vse od zadnje objave Württemberske knjige listine leta 1913 (npr. dodatna pojasnila o provenienci, korekcije datacij itd.). Na podlagi te kartoteke je bilo v podatkovno bazo na novo vpisanih 416 listin, ki se nanašajo na Kraljevino Württemberg in so bile najdene od leta 1913 tako v originalu kot samo v prepisu. Te listine v spletni izdaji Württemberske knjige listine sestavljajo posebno, 12. knjigo, skupaj s preostalimi pa je tako v spletni izdaji na voljo 6.564 listin. Ob koncu vseh dodatkov in popravkov so vpisali k posamezni listini tudi kraj današnjega hranjenja. Pri vseh 5.239 listinah, ki so v Deželnem arhivu, je dodana tudi signatura; te je prek posebnega linka mogoče tudi neposredno naročiti. Pri vseh listinah so aktualizirali tudi navedbo krajev, in sicer po delu Naselja v Baden-Würt-tembergu (Siedlungen in Baden-Württemberg). V tem priment niso posodabljali zgolj kraja izstavitve, ampak tudi vse kraje, ki so omenjeni v listinah. Posledica tega je sedaj tudi možnost iskanja po posameznih krajih na podlagi abecednega seznama krajev, pa tudi iskanja skupin listin, ki se nanašajo na posamezne vasi, občine, okraje ali okrožja. Uporaba digitalne Württemberske knjige listin temelji na uporabi programa PHP, ki zajema podatke v podatkovni bazi MySQL. Uporabnikom ponuja veliko več možnosti pri iskanju, kot so jih imeli pri tiskani izdaji. Sedaj je moč listati v digitalni obliki ne samo po vrstnem redu posameznih knjig in številk listin, temveč tudi kronološko, pri tem pa se vnosi v posameznih knjigah avtomatsko urejajo kronološko na pravo mesto. Za iskanje sta na voljo še dve obliki: enostavno in razširjeno iskanje. Enostavno iskanje ponuja iskanje po besedilu z možnostjo časovne omejitve. Razširjeno iskanje pa omogoča zahtevnejše iskanje po posameznih poljih, kot npr. samo po krajih izstavitve, nahajališču, itd. 146 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI 31 (2008), ¿t. 1 Landesarchiv Baden-Wurtl^mberq Württombergisches Urktindenbuch yyy^ O nI in o Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka Z nadaljevanjem projekta bodo posameznim listinam dodali tudi slike listin in pečatov (po vzoru Wíirttemberskih regestov). Preprosteje bodo izboljševali njihove transkripcije, odpravljali napake in jih digitalno povezovali tudi z drugimi, podobnimi podatkovnimi bazami. Zazdaj je v načrtu digitalna povezava z digitalno Monumenta Germaniae Histórica (dMGH)2 in Regesta Impetu Online? Jure Volčjak Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka http://www. mgh.de/ http: //www. reges ta-imperii.de/ ARHIVI 31 (2008), št- t_O delu arhivov in zborovanjih_147 Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka Sporočilo o zasedanju svetovne konference mednarodne zveze televizijskih arhivov, Lizbona 12, 10.-15.10.2007 Glavno mesto domovine drznih pomorščakov je sredi meseca oktobra, pri nas jesensko obarvanega in meglenega, na zahodnem robu Evrope pa polnega zlatorumenega sonca, ki je mesto ob izlivu reke Tejo v Atlantski ocean ogrelo do pravih poletnih temperatur, prijazno gostilo udeležence svetovne konference Mednarodne zveze televizijskih arhivov FIAT/IFTA. Glavno temo konference je zveza posvetila raziskovanju novih svetov v digitalnem okolju in spogledovanju arliivov z interaktivnimi izzivi sodobnega sveta. Konferenca je bila organizirana v sodelovanju FIATA/1FTE in Radio-televizije Portugalske - RTP. Izbrana tema je bila nedvomno primerna za srečanje v mestu, ki so ga Feničani imenovali "dobro pristanišče", saj smo tudi delavci v arhivih danes varno zasidrani v varnih pristanih, ki jih oklepajo zidovi arhivov. Toda, ali smo pripravljeni za pohod v širne nove svetove, ali premoremo pogttm, ki so ga zmogli portugalski pomorščaki, ko so se podajali na 148 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI 31 (2008), ¿t. 1 širna morja, brez opreme in s popdtnico praznoverja, verujoči v strašne pošasti, ki prežijo na mornarje nekje tam ob robu sveta? Ali v novem tisočletju še verjamemo v pravljice o pošastih? Smernice konference je v uvodnem govoru označil posebni gost Patrick Walker, vodja vsebinskega sodelovanja EMEA/Google. Pravzaprav jih je določila že izbira govornika za to priložnost, saj imata Google in You Tube vodilno vlogo pri demokratizaciji orodij digitalne produkcije. Svetovni splet ponuja možnosti vsem, ki lahko izdelajo digitalne podobe, tako da jih lahko ponudijo na ogled širokemu krogu gledalcev. Tudi hramba posnetkov je z razvojem digitalne tehnologije postala bistveno cenejša. Patrik Walker je (r)evolucijo digitalnih vsebin pojasnil s tem, dovolj zgovornim primerom: "Če bi znanstveniki tako učinkovito, kot se razvija ponudba digitalnih vsebin na spletu, razvijali pogonska goriva, bi lahko z eno ročko bencina 2700 krat preleteli pot okrog sveta," Vas zanima? Program konference je bil razdeljen na dopoldanska predavanja, popoldanske delavnice in večerne družabne dogodke s predvajanji filmov. Predavatelji so pred predavanji razgrnili svoje poglede na okrogli mizi in sodelovali v razpravi. Razpravo o rabi arhivskega gradiva v medijskih arhivih in novih zahtevah ter novih izzivih je vodila Sue Maiden, v razpravi pa so sodelovali Sarah Hayes, BBC (Velika Britanija), Roei Amit, INA (Francija), Brid Dooley, RTE (Irska), Arjo van Loo, B&cG (Nizozemska) in Andras Kovacs Balint, NAVA (Madžarska). Po mnenju Sarah Flughes je zelo pomembno, da bodo v prihodnosti arhivi dostopni širšemu krogu uporabnikov, saj bo to močno vplivalo na spremembo metapodatkovnih baz in digitalnega zajema. INA (Francoski avdiovizualni inštitut) je odprla za javnost za več kot 800.000 ur videoarhiva, RTE (Irska radi o televizij a) pa je omogočila dostop do gradiva vsakomur, seveda ob zagotovljenem spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic. Madžari se zavzemajo za pravne spremembe, ki bi omogočale dostop do oddaj visoke ločljivosti in zagotovile Šolam in javnim knjižnicam dostop do oddaj za izobraževalne in raziskovalne namene. BBC se je preoblikoval v javni servis, zato imajo naročniki prost dostop do gradiva. Pat M an son, gostja iz Bruslja, je govorila o dejavnosti Evropske unije in njenem prizadevanju za digitalizacijo arhivskega gradiva. Predstavila je pobudo med knjižnicami, medijskimi in političnimi ustanovami - projekt evropske digitalne knjižnice, njeno delovanje in soočanje z izzivi digitalnega arhiviranja in distribucije s prostim dostopom za državljane Evropske unije in drugih držav. Sue Maiden je poskušala pridobiti več zanimanja za sodelovanje v projektu FIAT/IFTA "Archives at Risk", ki poskuša rešiti svetovno avdioviztialno dediščino. Projekt je podprl tudi UNESCO. Marco Antonio Jamanca je predstavil perujske izkušnje s predvajanjem DVD-ja o perujski kulturni in naravni dediščini. Več podatkov o projekni je na spletni strani www.archives-at-risk.com. Po končani predstavitvi so zbirali prijave vseh, ki bi jih zanimalo sodelovanje pri projektu. Prvi korak k pristopu je bila neobvezna informativna prijava, prva naloga po pristopu pa sodelovanje pri oblikovanju spletne strani. Vsak arhiv naj bi v videoknjižnico prispeval deset avdiovizualni h prispevkov, ki bi predstavljali arhiv, narod in državo. Poleg tega projekt omogoča sodelovanje sorodnih ustanov iz različnih držav, med drugim pa izboljšuje tudi sodelovanje na regionalni ravni, kar predstavlja idealno priložnost za še odločnejše vključevanje Slovenije v mednarodne povezave. Hubert Best je vodil pogovor skupine o ključnih vprašanjih interaktivnega sveta. Večina novih ponudnikov videovsebin je iz Združenih držav Amerike, zato se ravnajo po ameriških zakonih; v Veliki Britanija pa zakonodaja bolj spoštuje moralne pravice avtorjev. Vsekakor velja, da je za uspeh pomemben dober arhiv z bogato vsebino, dobrim vsebinskim popisom in preprostim dostopom, za vse tržno naravnane arhive pa je pomembna tudi prožnost pri dogovarjanju o ceni. Sledile so popoldanske delavnice. Ker so nekatere delavnice potekale hkrati, je bilo potrebno izbirati med temami. Prvi dan je bilo na sporedu pet različnih: posebni regionalni delavnici za afriško in latinskoameriško skupino, delavnica o sodelovanju med arliivi in podjetji, proizvajalci sistemov za prenos vsebin v digitalne oblike (Sony preservation factory), delavnica o pomenu analognih frimov in posebnih orodjih za obdelavo videogradiva v digitalnem svetu in delavnica, v kateri so sodelujoči podrobneje predstavili delovanje odprtih arhivov. Odločil sem se za obisk te, ker je to tema, ki je v tem trenutku za naš arhiv najzanimivejša, čeprav mi je bilo žal, da se nisem mogel udeležiti tudi delavnice o filmu, ki jo je vodil direktor Ltimierovega inštituta Richard Billeaud. K sreči sva z gospodom Billeaudom, ki je eden izmed vodilnih strokovnjakov na področju filma v svetu, skupaj potovala na letalu v Pariz in pred letom izmenjala nekaj besed o filmu. Posebej ga je zanimalo, kakšne so razmere za arhiviranje filmov pri nas. Delavnico o odprtih arhivih je vodila Billy Segal iz Izraela, v razpravi pa so sodelovali: Roei Amit, ARHIVI 31 (2008), Št. 1 O delu arhivov in zborovanjih 149 1NA, Sarah Haves, BBC, Brid Dooley, RTE, Margherita Soanavino, RA1 in Aijo van Loo, BStG. Vsern odprtim arhivom je skupno, da so pred leti začeli z malimi koraki, danes pa INA lahko uporabnikom spleta ponudi prek 18,000,000 videopo-snetkov, ponudba 400.000 ur digitalnih posnetkov pa se nenehno povečuje - na leto zabeležijo skoraj osem milijonov dostopov. Ponudba je razdeljena na ogled posnetkov z nizko ločljivostjo, ki je brezplačen, in na tržno naravnano različico s posnetki visoke ločljivosti. S postavitvijo videovsebin na spletne strežnike pa so se sodobni raziskovalci neznanih dežel izpostavili nevarnosti, da jih v odprtih morjih ali v prikritih ožinah presenetijo sodobni pirati. Zato so v inštitutu 1NA razvili posebno tehnologijo "prstnih odtisov". Posnetkom so dodali majhno ikono na levi strani; z njo lahko prepoznajo ukradeno lastnino tudi v primerih, če pirati skušajo posnetek spremeniti do neprepoznavnosti. Pri uveljavljanju novih tehnologij je treba biti prijazen do poštenih uporabnikov, hkrati pa moramo biti pripravljeni, da vsem nepridipravom, ki bi hoteli našo odprtost izkoristiti in zaslužiti veliko denarja na nepošten način, to učinkovito onemogočimo. Strategija BBC je odpiranje arhivov vsem; njihova vizija predstavlja navigacijo skozi programski katalog, uporabniki si lahko ogledajo arhiv na zahtevo, digitalne pravice do rabe pa so skrbno nadzorovane. Pri izbiri vsebin niso uporabili posebnih meril, ampak so poskušali ponuditi nekaj za vsakogar, lahko bi rekli, da gre kar za značilni angleški pristop: malo britanske zgodovine, malo kulture, malo družbenih sprememb in malo vpogleda v spremembe družinskega življenja v drugi polovici dvajsetega stoletja. Dodajmo nekaj sprememb mestnih jeder, kolač družabne kronike, polnjen z nimenimi vsebinami, nekaj krogov Grahama Hilla in ščepec Albiona; s tem dobimo okus imperija s pridihom večne nemi ulj ivosti. RAI je leta 2005 začel razvijati projekt, ki je študentom omogočil dostop do arhiva. V neposlovni projekt je vključenih več univerz in srednjih šol. Nizozemci so vzpostavili dostop do izobraževalnega projekta "Teleblik". Vanj je vključenih 65 odstotkov šol. Vsak mesec zabeležijo en milijon ogledov. Zvečer so na Geografskem inštitutu predvajali filme, nominirane za nagrado F1AT/IFTA. V merjenju lepote treh filmov, v vseh je bilo domiselno vključeno gradivo iz arhivskih zbirk, je glavno nagrado dobil film "Ramon Perera, mož, ki je rešil Barcelono", katalonske televizije, drugo ¡n tretje mesto pa sta zasedla avstrijski "šlager" o dunajski lepotici, miss Universe 1929, Lise Goldarbeiter ("A Queen in Wien") in nostalgični film o vsakdanjem življenju v preteklem stoletju "Čilska intima". Krovna tema nedeljskih predavanj je bila namenjena medijski tehnologiji in njenemu vplivu na medijske arhive. Konferenčni podporniki in pokrovitelji so predstavili nove dosežke in nove smeri plovbe. Pogovor s "kapitani" novih tehnologij je vodil "admiral" Daniel Teniggi z inštituta INA, tehnične novosti pa so prestavili: Ernesto Santos, MOG Solutions, Joao Antunes, Sony, Nick Ceton, Technicolor, Wilheim Kruger, Blue Order in Michael Dalock - Schmidt, AVID. Kdorkoli se zanima za prospekte oziroma pomorske zemljevide novih plovb, jih dobi na spletni strani FIAT/IFTA - www.fiat/ifta.org, Daleč na jug, proti južnemu tečaju, je odplul Joris Vermost, producent belgijske filmske ekipe (VRT), ki je posnela film o Antarktiki v tehnologiji HD, in predstavil nove izzive ter vpliv tehnoloških sprememb na arhiviranje. Nedeljsko jutro se je prevesilo v popoldan s predstavitvijo različnih projektov. Philipp Krebs (OR-F) je predstavil načrt ustanovitve interaktivne televizije ob začetku olimpijskih iger 2008. V projektu "LIVE" sodeluje devet ustanov, med njimi tudi Univerza v Ljubljani. Projekt omogoča prikaz akademskih raziskav arhivskega gradiva. Noreen Adams (BBC) je predstavil preobrazbo arhivistov škotskega BBC-ja. Zaposleni niso več dokumentalisti, ampak medijski menedžerji, ki sodelujejo v produkcijskem procesu. Švedi (Lasse Nilsson, SVT) so na demografsko ogroženem severu države zgradili tovarno, ki omogoča prenos vsebine s starih nosilcev v nove digitalne dokumente. Migracija vsebin omogoča proizvodnjo, ki temelji na digitalnih datotekah, digitalni izmenjavi in pridobitvi videovsebin na zahtevo, Catherine Teillou (INA) je sklenila nedeljske razprave s predstavitvijo spremenjene vloge arhivskega osebja v sodobnem produkcijskem procesu. Nova razdelitev dela zahteva nove spretnosti in strokovna znanja ter poostreno nadzorovanje spoštovanja avtorskih in sorodnih pravic. Na popoldanskih delavnicah so predavatelji poskušali poiskati odgovor na vprašanje, kako izvesti postopek digitalizacije arhivskega gradiva. Ali lahko najem zunanjih izvajalcev pri hrambi ali izvajanju storitev digitalizacije ("outsourcing") gradiva reši probleme televizijskih arhivov zaradi prevelikega obsega gradiva? Nemški primer presnemavanja s starih nosilcev (Georg Greten), ki traja že od leta 1993 iti v katerega je vključenih več panneijev, je dokazal, da vsako sodelovanje temelji predvsem na medsebojnem zaupanju. Sodelovanje poveča tudi varnost, saj datoteke kopirajo na druge diske. Na ta 150 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI 31 (2008), ¿t. 1 način izdelajo po štiri varnostne kopije tiidi v drugih datotečnih centrih. Theo Maeusli (RTS1, Švica) je predstavil presnemavanje, ki so ga izvedli v Luganu, in začetne dvome pri odločanju za način presnemavanja videotrakov v digitalne oblike. Ključni dejavniki pri odločanju o izbiri so bili: količina posnetkov, interne zmožnosti, družbena odgovornost in cene na tržišču. Presnemavanje so izvedli sami z ustanovitvijo dinamičnih satelitskih podjetij. Vsak arhiv mora pred odločitvijo za najem zunanjih izvajalcev ali sodelovanju s sorodnimi ustanovami pripraviti ustrezno oceno tveganj za varnost, poleg tega morajo v arhivu vztrajati pri izvedbi samodejnega nadzora kakovosti posnetkov, Michael Merten (Memnon) je iz izkušenj projekta Presto Space izluščil poudarek, da obstaja več pod digitalizacije, pri katerih pa je nujno potrebno upoštevati podobna načela pri izbiri poti. Zunanji izvajalci storitev lahko opravljajo hrambo, digitalizacijo gradiva, digitalno hrambo, vsebinsko obdelavo gradiva, zagotavljanje dostopnosti in druge storitve. Pred odločitvijo za izbiro zunanjega izvajalca moramo zato vedno preveriti, kakšne so naše možnosti za lastno izvedbo vseh postopkov. Postopek digitalizacije gradiva znatno poceni sodelovanje sorodnih ustanov, na izvedbo digitalizacije in pridobitev sredstev pa močno vpliva tudi zavest o potrebni skrbi za ohranitev gradiva televizijskih arhivov, ki se je oblikovala v razvitem svetu. Zato vlade zahodnih držav ne skoparijo s finančno pomočjo, projekti pa se večinoma izvajajo na nacionalni ravni. V nedeljo popoldne smo izkoristili priložnost za obisk sedeža portugalske televizije in ogled deta v arhivu. Ob primerjavi arhivov si lahko zastavimo vprašanje, kje smo Slovenci v primerjav s Portugalsko, to se pravi tisto državo Evropske unije, ki naj bi jo prvo ujeli za rep. Videli smo novo stavbo, nove arhivske prostore z novo opremo, delo v različnih arhivskih oddelkih (informacijski, dokumentacijski, zgodovinski, reprodukcijski), v katerih je zaposlenih prek šestdeset oseb oziroma povprečno po dvanajst v vsakem oddelku. Ne vem, kakšen vtis je vse to napravilo na druge udeležence konference, toda priznati moram, da sem po primerjavo odplaval nazaj v petnajsto stoletje. Leta 1486 je namreč škof iz Caorle posvetil majhno cerkev, ki še danes stoji na skalnatem griču nad kolenom reke Nadiže, na skrajnem zahodnem robu ozemlja današnje Republike Slovenije. Škofa jc na poti spremljal tajnik Paolo Santonino, ki je v popotnih dnevnikih popisal vse, kar se njemu in škofu godilo lepega in grdega na poti in tako smo dobili njegove čudovite itinerarije. Po posvetitvi cerkve je bilo sicer prav zabavno, škof je tudi birma! mladenke in mladeniče, birmi je sledila pojedina, zvečer pa se je vrnil v bližnjo vas Kred. Sledila je dolga neprespana noč, saj so ga nenehno pikale bolhe, ki so se namnožile v slamnjači. Naslednji dan se je druščina odpravila naprej na vzhod proti Kobaridu in Baški grapi. In kje so bili takrat Portugalci? Prodirali so proti jugu vzdolž afriške obale in v nekaj letih po odiseji Santonina po napol prehodnih poteh pod-alpske deželice je Vasco Da Gama obplul Rt dobrega upanja, jadral ob vzhodni obali Afrike in prek Indijskega oceana priplul v Indijo, Kljub temu pa ne smemo prehitro obupati; najti moramo le tisto davno izgubljeno škatlico, saj naj bi na dnu lete, še vedno lahko ostalo skrito upanje. Država, ki je predala predsedovanje Evropski uniji naši državi, ima zelo lepo urejen in opremljen arhiv javne televizije. Zaposleni imajo sodobno opremo za arhiviranje, predvajanje in ogled posnetkov ter presnemavanje starega arhiva. Organizacijsko je razdeljen na oddelek za arhiviranje novic (vse delo poteka v digitalnem okolju), zgodovinski arhiv, oddelek za dokumentacijo, raziskovalni oddelek in oddelek za presnemavanje na digitalne nosilce, opremljen z najsodobnejšimi pripomočki za presnemavanje filmov, magnetoskopskih trakov in kaset, ki omogočajo tudi digitalne popravke in re-stavriranje poškodovanih izvirnikov. V vsakem od teh oddelkov je zaposlenih po dvanajst delavcev, ah petkratno več kot v našem arhivu. Ponedeljkova predavanja o akademskih raziskavah in medijskih arhivih je vodil Steve Bryant z Bostonskega filmskega inštituta. Claude Mussou s francoskega inštituta 1NA je predstavila študijo o uporabi arhivskega gradiva za akademske raziskave v francoskih medijskih arhivih. Uporabniki spletnih medijskih arhivov so predvsem zgodovinarji in študentje, katerih študij je povezan z mediji. Pri raziskavah uporabnike arhivskih storitev na svetovnem spletu zanimajo predvsem zgodovina oddajanja in razvoj televizijske tehnike, raziskave o osebnostih, ki so sodelovale pri pripravi televizijskih oddaj, in zgodovina ter vsebina televizijskih programov. Poleg tega raziskovalci z uporabo gradiva televizijskih in radijskih arhivov raziskujejo razvoj družbenih sprememb in socialno zgodovino druge polovice dvajsetega stoletja. Z inštitutom INA sodeluje štiristo univerz in visokih šol s 15.000 registriranimi uporabniki (od leta 1995), vsako leto pa zabeležijo še 1.500 novih uporabnikov. Dr. Peter Dušek (ORF) je predstavil lastno življenjsko pot, ki ga je vzpodbudila k organizaciji študija medijske arhivistike na dunajski Univerzi. ARHIVI 31 (2008). št. 1 O delu nrluvov in zborovanjih 151 Študij zgodovine in arhivistike se je v prvi in drugi avstrijski republiki posvečal predvsem časom izgubljene cesarske veličine, sodobna zgodovina pa je pri študiju zapostavljena. Dušek je tudi organiziral posebne tečaje za televizijske arhivi ste; zanje je bilo med študenti veliko zanimanja. Med vsemi študenti je Dušek odbral najboljše med najboljšimi in zbral skupino mladih strokovnjakov, ki danes vodijo delo v arhivu avstrijske televizije. Med njimi je tudi dr. Alexander Hecht, ki je suvereno vodil nadaljevanje ponedeljkovih predavanj in predstavil delo inštituta za avstrijske zgodovinske raziskave, ki povezuje moderno znanost s tradicijo študija arhivistike na dunajski Univerzi, ki traja od leta 1854. Študij sodobne avdiovizualne arhivistike pripravi študente za delo v medijskih arhivih in jim tako omogoča boljše možnosti za uspeh pri iskanju zaposlitve. Čeprav so predavanja sodobne medijske arhivistike med študenti na Dunaju zelo priljubljena, moramo televizijci priznati, da izgubljamo monopol. Vse več nalog televizije je prevzelo medmrežje, Pelle Snickars iz švedskega nacionalnega arhiva zvočnih in filmskih posnetkov (SLBA) je že v naslovu predavanja "Raziskave televizije po obdobju televizije" poudaril dejstvo, da je zlata doba televizije prešla in da so zdaj "glavni carji" pri You Tubeu. Pri organizaciji F1AT/IFTA so se zato odločili, da bodo na splet postavili stran "Videoactive project", ki ho omogočala dostop do televizijske kul-mrne dediščine. Richard Wright sicer ni prepričan, da bo "Videoactive" presegel popolnost You Tubea, je pa njegova največja prednost v vsebini in podatkih v podatkovni bazi metadata. Ta izziv je bil postavljen tik pred pregledom dosežkov, ki jih je organizacija dosegla v tridesedetni zgodovini. Sle- dile so popoldanske delavnice, v njih pa je dejavno sodeloval tudi avtor poročila. Predstavil sem petdeset let delovanja Televizije Slovenija, delo našega arhiva in zakonsko ureditev arhivske službe v Sloveniji, zlasti glede na položaj televizijskega arhiva, ki že petdeset let skrbi za hrambo arhivskega gradiva Televizije Slovenija. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega arhiva ter arhivih namreč v 62. členu določa, da javnopravne osebe posebnega pomena v znanosti, visokem šolstvu, kulturi ah širjenju informacij - med te vsekakor sodi tudi RTV Slovenija - lahko same skrbijo za hrambo lastnega arhivskega gradiva. Pri tem morajo zagotoviti ustrezne pogoje za hrambo, piko na i pa mora s podpisom postaviti še pristojni minister. Ta cilj moramo v jubilejnem leni vsekakor doseči, tako kot tudi vse druge naloge, ki so zapisane v sklepu referata, med njimi je vedno prva in najpomembnejša skrb za ohranitev kulturne dediščine naroda. Tej nalogi sledi odpiranje arhiva navzven. Arhiv mora posredovati gradivo vsaki posameznici ali posamezniku, ki arhivu pošlje pisno zahtevo za ogled ah presnemavanje gradiva ali pa mora arhiv le-to omogočiti prek spletnih povezav. Petdeseta obletnica nam ponuja priložnost, da našo dediščino iz preteklosti ponudimo na ogled v prihodnosti in sledimo napredku v interaktivnem digitalnem svetu. Čas je, da se vkrcamo na krov ladje, ki pluje po svetovnih digitalnih morjih. Ne gre le za to, da bodo prvi prej zavpili "Land ho!", temveč za dejstvo, ki so ga o zamudnikih v pregovoru lepo izrazih že stari Rimljani" "Tarde venientibus ossa" Aleksander Lavrenai 152 O delu arhivov in zborovanjih ARHIVI 31 (2008), ¿t. 1 Utrinek ^ otvoritve razstave "Kranjski deželni prtvikgj 1338-1736". V ospredju ^ lew proti desni: dr. Franc Rozman, kulturni minister dr, Vusko Simoniti in dr. Peter Stih (joto: Roman Marinko). ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 153 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2008, 483 strani V 7. zborniku Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja so objavljeni referati dopolnilnega izobraževanja s področja arhivistike, dokumentahstike in informatike, ki je potekalo od 2. do 4. aprila 2008 v Radencih. Prispevki so napisani v slovenskem, bosanskem, hrvaškem, srbskem, nemškem in angleškem jeziku z izvlečki v istem jeziku kot so referati in prevodom v angleški jezik. Povzetki so v angleškem, nemškem ali slovenskem jeztku. Razdeljeni so v pet vsebinskih sklopov. Zbornik je izšel v Manboru leta 2008 z naslovom, ki ga je imelo posvetovanje, obsega 483 strani, naklada pa 300 izvodov. Izdal in založil ga je Pokrajinski arhiv Maribor. Zbornik ima enako obliko kot prejšnji. Ovitek je v barvi, ki iz bele prehaja v modro. Na ovitku je slika računalniškega zaslona, nanj pa je položena knjiga. Na ovitku je naslov publikacije s krajem in letnico izida. Posamezne sklope pnspevkov ločuje list z napisom sklopa tn modro obarvanim širokim robom. Po takšni obliki je zbornik prepoznaven tudi pri udeležencih posvetovanj. V prvem sklopu, Iz arhivske teonje, je štirinajst referatov: Leopold Auer (Dunaj) je pripravil referat Zum Wandel der Archive in Wandel der Gesellschaft; objavljen je tudi v prevodu (O spremembi arhivov v okviru družbenih sprememb). V prispevku predstavlja velike'družbene spremembe v zadnjih desedetjili in posledice za arhive. Raziskuje vidike demokratizacije in množico arhivskih zakonov od sedemdesetih let naprej. Prav tako opozarja na vpliv novega tehnološkega razvoja in napredka. Arhivisti so v primerjavi z zgodovinarji arhivisti iz preteklosti danes v novi vlogi kot skrbniki in posredniki informacij za prihodnost in preteklost. Za tak informacij sko-znan-stveni menedžment in za to potrebna pravna in informacijska znanja so arhivi kadrovsko podhranjeni. Branko Šuštar (Ljubljana) je pripravil referat z naslovom Arhiv so ljudje ah o identiteti arhivistov. V njem avtor ob pomoči vsebine objavljenih biografij arluvskih delavcev išče odgovore na vprašanje, kaj je pravzaprav arhivist. Poleg biografij analizira tudi 25-let spremljanja arhivistike. Poldicna podoba arhivista, zasidranega tradicionalno v zgodovini in predvsem raznovrstnem delu z arhivskim gradivom, postaja vedno bolj mulddisciplinarna. Z razvojem novih medijev in tehnologij ter stroke se identiteta arhivista še dopolnjuje, posamezni arhivisti pa so vedno bolj specializirani. Kje smo dve teti po sprejemu ZVDAGA je naslov referata Tatjane Hajmik (Ljubljana). ZVDAGA je Arhivu Republike Slovenije in ne nazadnje tudi drugim, tako javnopravnim osebam kot podjetjem, ki se ukvarjajo z upravljanjem dokumentarnega gradiva v digitalni obliki, naložil vrsto novih strokovnih nalog. V prispevku je predstavljen pregled nalog, ki jih je Arhiv RS opravil dve leti po sprejetju ZVDAGA, in način njihove realizacije. Tomaž Lavrič (Ljubljana) je pripravil referat z naslovom Zaupni podatki v dokumentarnem in arluv-skem gradivu. Prispevek obravnava zaupnost, saj se s tem področjem srečujemo pri poslovanju; zaupnost je obravnavana v zvezi z dokumentarnim gradivom. Gradivo, ki je označeno kot zaupno, je potrebno zavarovati pred dostopom oseb, ki do njega niso upravičene. Vse gradivo pa postane v javnih arluvih po določenem času dostopno tudi preostali zainteresiram javnosti. ( HiiinMiit^iiiTiiHTn^FriiT ^■iiÄklli? 11 ¡i d• v 111 st n si ¡4 i i Ii J i'k i i slfli™ 154 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI 31 (2008), št. 1 Naslednji referent je bi) Azcm Kožar iz Tuzle. V prispevku z naslovom O nekim značajkama arhivisuč-kc informacije; v prevodu (O nekatenh značilnostih arluvskcga gradiva). V njem poudarja, da so arliivske informacije v modernem svetu informacij pomembno področje, ki pa, se v nasprotju z drugimi področji (npr, naravnimi) z uporabo ne izrablja, temveč nenehno povečuje. Arhivska informacija je nedvomno v marsičem osebna. Pomembna je ne le za trenutne potrebe, ampak je pomembna in nujno potrebna tudi za prihodnost. Prav na pomen arhivske informacije opozarja tudi avtor. Pomembna je za kulturo in znanost sedaj in v prihodnosti, pa tudi za aktualne centre oblasti na vseh ravneh, saj jim lajša delo v njihovih osnovnih funkcijah. Arhivske informacije je potrebno popularizirati, da bo na ta način arhivistika dobila pomen, ki ga je imela pred 60 leti v socialističnih državah, ko je bila klasična pomožna zgodovinska znanost. Referent Žarko Bizjak (Ljubljana) je pripravil prispevek o standardih z naslovom ISIAII — Mednarodni standard za opis organizacij, ki hranijo arhivsko gradivo. V njem v grobih orisih predstavlja nov mednarodni standard "1SLVH — International Standard For Institutions wnh Archival Holdings", ki ga je pripravil Komite za dobro prakso in profesionalne standarde pri Mednarodnem arhivskem svetu (ICA). Standard bo uradno sprejet na 16. kongresu Mednarodnega arhivskega sveta, ki bo potekal v Kuala Lum-purju v Maleziji od 21. do 27. julija 2008. Opis aktivnosti in funkcij korporativruh teles s pomočjo novega mednarodnega standarda ISAF je naslov referata Zdenke Semlič Raj h (Maribor). V njem avtorica predstavlja mednarodni standard, ki ga je razvil in jinpravil Komite za dobro prakso in profesionalne standarde pri Mednarodnem arhivskem svetu (ICA/CBPS) za opis dejavnosti m funkcij kor-porativnih teles ISAF (International Standard For Activities/Functions of Corporate Bodies). Ta standard dopolnjuje in nadgrajuje popisovanje arhivskega gradiva na podlagi standarda tSAD(G) in ustvarjalcev arhivskega gradiva na podlagi standarda za popisovanje ustvarjalcev arhivskega gradiva (korporativnih teles oseb in družin) ISAAR (CPF). Ta standard bo uradno sprejet na 16. kongresu Mednarodnega arhivskega sveta v Kuala Lumpurju v Maleziji. Srdan Gazevič in Aleksandar Bokič (oba iz Beograda) sta pripravila referat o standardih z naslovom Praktična pnmena standarda ISO 5 5489 u vodenju kancclanjskog poslovanja uz podršku računarskih sistema kod stvaralaca — nove mogučnosti za arhivsku službu; v prevodu (Praktična uporaba standarda ISO 15489 pri vodenju pisarniškega poslovanja pri ustvarjalcih — nove možnosti za arhivsko službo). Poudarjata nujnost uvedbe standarda ISO 15489 kot osnove za pripravo aplikacije za podporo pisarniškemu in arhivskemu poslovanju. Pripravila sta analizo po- nudbe programske opreme, ki je uradno dosegljiva v Srbiji. Pojasnila sta prednosti in pomanjkljivosti popravljenih aplikacij programske opreme, kot so DMS, ERMS in RMS. Natančno sta opisala vsebino projektne naloge v skladu s priporočili standarda ISO 15489 in vlogo arhivske službe pri pripravi standarda. Naslov referata Janeza Kopača (Kranj) je Arhivska zakonodaja in centri za socialno delo. Ob začetku uvajanja novega enotnega načrta klasifikacijskih znakov za centre za socialno delo je bilo potrebno ugotoviti, kako centri uresničujejo določila arhivske zakonodaje. V pnspevku so povzeti z zakonodajo določene obveznosti in podatki slovenskih regionalnih arhivov o uslužbencih in njihovi strokovni usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom centrov. Stanje je razmeroma dobro. Zadovoljiva je tudi urejenost dokumentacije centrov. Mnogo bolj problematično pa je izvajanje predpisanih standardov za prostore t. i. stalne zbirke, v katerih je gradivo z zelo občudjivo vsebino. Veliko bo potrebno storiu tudi pn izročanju arhivskega gradiva centrov pristojnim regionalnim arhivom. Zelo racionalno bo delo, ko bo strokovna skupina slovenskih arhivov za preučevanje vprašanj zdravstva in socialnega varstva pripravila tipsko navodilo za odbiranje; določilo bo vrste arhivskega gradiva centrov. Koriščenje i objavljivanje arhivske grade koja se odnosi na zarobljenike i logorase iz dmgog svetskog rata — Moralna i pravna zaštita njihovih ličnosti; v prevodu (Uporaba in objavljanje arhivskega gradiva, ki se nanaša na vojne ujetnike iz druge svetovne vojne — morala in pravna zaščita), je naslov referata Jovana Popoviča (Beograd). Roki hrambe, postopek in pogoji za uporabo gradiva, ki ga hram Arhiv Srbije m Črne gore, so navedeni v predpisih, ki urejajo delo v arliivih z arhivskim gradivom državnih m drugih organov od leta 1918 do razpada Jugoslavije. Zakonodajalec pa ni predpisal ome|ene uporabe in objavljanja imen oseb, ki so bile zverinsko mučene in izpostavljene medicinskim, spolnim in drugim poskusom; to bi lahko nepopravljivo škodovalo osebnosti, morali in dostojanstvu prizadetih. Branka Doknič (Beograd) je pripravila prispevek Novi status Arhiva Jugoslavije. V njem predstavlja novi status Arhiva Jugoslavije, ki je po več desetletjih obstoja kot upravna organizacija postal sestavni del ministrstva za kulturo, in to kot del korpusa kulturne dediščine. Formalna sprememba statusa pomeni vsebinske spremembe (najprej so bile vidne v internem delu institucije), ki bodo omogočile ustrezno vrednotenje dela Arhiva Jugoslavije v okviru ministrstva za kulturo oziroma v že vzpostavljenih odnosih v sistemu kulturnih institucij. Predstavitvi madžarskih arhivov je Ibolya Foki (Zalaegerszeg, Madžarska) dala naslov Archives in Hungary (Arhivi na Madžarskem). V pnspevku pred- ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 155 stavlja zgodovino in razvoj arhivov na Madžarskem od začetkov do sedanjosti. Podaja kratek pregled različnih vrst arhivov, ki jih imajo ca Madžarskem, in podrobno opisuje odgovornosti, organizacijo in klasifikacijo fondov madžarskega narodnega in županij-skih arhivov. Arhivi in etika je naslov referata Zivanc Hedbeli (Zagreb). V njem pojasnjuje nekatere osnovne pojme in temeljne vrednote, razlaga o odnosu med etiko in ailnvi ter utemeljuje, zaka| je arhivom m arliivistom etika potrebna. Etika mora ponuditi odgovor na vprašanje, kaj je v določeni okoliščini pravilen postopek. l.eta 1996 |e bil v arhivih sprejet prvi etični kodeks. Nekatere situacijc je težko rešiti le s sklicevanjem na določila etičnega kodeksa, saj je odločitev prepuščena vesti posameznika. Zadnji prispevek v tej skupini sta pripravila Žarko Strumbl in Vojko Brunček (oba iz Ljubljane), in sicer prispevek z naslovom Razvoj državnih upravnih organov s področja šolstva, visokega šolstva in znanosti v RS med leti 1991 m 2008, V njem prikazujeta razvoj upravnih organov od osamosvojitve naprej, in sicer organov s področja šolstva, visokega šolstva in znanosti z vsemi reorganizacijami in prevzemi arhivskega gradiva v Arhiv Republike Slovenije. Avtorja opozarjata rudi na klasifikacijske načrte z vsemi roki hranjenja, navodili m gradivom, ki m zajeto v klasifikacijskih načrtih omenjenih organov, kakor tudi na gradivo, ki je začelo nastajati v digitalni obliki. V drugem sklopu, sklopu Avdiovizualru arhivi, so štirje referati: Uporabniku prilagojeno iskanje medijskih vsebin je naslov referata Cirila Galcta (Ljubljana). Uporabniku prilagojeno iskanje vsebin ah personalizacija je postopek, s katerim iz množice dostopnih vsebin izberemo • tiste, ki so za uporabnika najprimernejše (uporabniku "všečne" vsebine). To naredimo na podlagi poznavanja uporabnikovih preferenc, ki so sicer zapisane v uporabniškem modelu. Tega gradimo in posodabljamo ob pomoči informacij o v preteklosti izbranih/neizbranih vsebinah, ki jih dobimo z analizo interakcije uporabnika s sistemom prek uporabniškega vmesnika. Marta Rau Selič in Dušica Kunaver (obe iz Ljubljane) sta pripravili referat o filmskem gradivu z naslovom Prestop meje starega alpinizma - Lhotse, južna stena leta 1981 in 1990. Poudarjata pomen arhiviranja, restavnranja in prikazovanja filmskega arhivskega gradiva (slikovno in zvočno gradivo) o odpravi v južno steno osemtisočaka Lhotse leta 1981, Ta jugoslovanska alpinistična odprava je dosegla rob stene, ki je bila največji alpinistični izziv tistega časa. Referat predstavna vsebinski del te odprave, predvsem pa nas seznanja s problematiko arhiviranja in restavriranja tega občutljivega filmskega gradiva, ki je del naše ter svetovne kulturne m alpinistične dediščine. Radmila Nedcljkovič (Beograd) je pripravila referat o filmskem arhivu z naslovom Arhiv filmskih novosti (Arhiv filmskih novic). V njem predstavlja stanje in problematiko zaščite iti uporabe filmskega gradiva na pnmcru Filmskih novosti. Novo je lahko v arhivu tudi to, kar je bilo pozabljeno. K temu je pripomoglo tudi različno razlaganje arhivske zakonodaje, saj je bilo vzrok za nekonsistentno varovanje filmskega arhiva. Aleksander Lavtenčič (Ljubljana) je pripravil referat z naslovom Uporaba molekulskih sit za vamo hrambo filmskega arhivskega gradiva. V njem predstavlja problematiko materialnega varstva filmskega gradiva m dejavnike, kot so vlaga, temperatura, kisline in hlapi iz ozračja v skladišču, ki lahko pogubno vplivajo na življenjsko dobo filma. Sindrom ocetne kisline je kemična reakcija, ki nastane zaradi razpadanja tnacetatnega celuloznega filma. Nizka temperatura in uporaba molekulskih sit reakcijo upočasnita. Molekulska sita lahko uporabimo pri hrambi filma na katerikoli stopnji, najbolje pa je, da jih priložimo v škatle že ob koncu laboratorijske obdelave in preden film shranimo v skladišče. V tretjem sklopu, Materialno varstvo, je trinajst referatov: Minimalni standardi za materialno varovanje gradiva, ki ima značaj arhivske dediščine je naslov referata, ki ga je pripravila jedert Vodopivec (Ljubljana), V prispevku so predstavljene minimalne zahteve, ki jih je potrebno upoštevati pri materialnem varovanju arhivskega gradiva, nastalega na klasičnih in elektronskih medijih, ki je ali bo - tako je mogoče predvidevali, kulturna dediščina. Zahteve pri trajni hrambi so za podobne materiale povsod enake, ne glede na imetnika oz. skrbnika. Marjeta Cernič (Ljubljana) je pripravila referat z naslovom Dokumentno gradivo na papirju — specifikacija lastnosti zaščitne embalaže. V njem opozarja, da vse vrste zgodovinsko in umetniško dragocenega gradiva, ki sestavljajo arhivske, knjižnične in muzejske zbirke, potrebujejo ustrezno zaščitno embalažo iz papirja, kartona, lepenke (škade, ovoji, mape, paspartuji). V prispevku predstavlja najnovejša priporočila in zahteve na tem področju ter specifikacijo lastnosti, ki jih predpisuje standard ISO/CD 16245 za kakovost zaščitne embalaže za dolgotrajno hrambo dokumentov na papirju. O vprašanjih reprodukcije arhivskega gradiva je Jožef Hanus (Bratislava) pripravil referat z naslovom Photography and Copying of Archival Documents in Archives' Reading Rooms; v prevodu (fotografiranje m kopiranje arhivskega gradiva v čitakiicah arhivov), V njem opozarja, da hiter razvoj informacijske tehnologije in s tem povezana uporaba skenerjev, modernih digitalnih fotoaparatov in drugih pripomočkov za enostavno zajemanje slik vpliva tudi na povpraševanje 156 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 obiskovalcev v čitalnicah arhivov po fotografiranju arhivskega gradiva. Določila, ah lahko obiskovalci arhivskih čitalnic uporabijo različno opremo za zajemanje slik arhivskega gradiva, niso poenotena in niso različna le v raznih državah ampak tudi znotraj držav samih. Takšne razmere so posledica različnih zakonskih meril, različnega razvoja, tehnične opreme idr. Svedana Perovič ivovič (Beograd) je v prispevku 55-godišnje iskusrvo Arhiva Jugoslavije u tehničkoj zašriti kulturne baštinc i buduča strategija nacionalne zaštite, v prevodu (55 letne izkušnje Arhiva Jugoslavije pri tehnični zaščiti kulturne dediščine in bodoča zaščita nacionalne strategije), predstavila 55 let izkušenj s tehnično zaščito arhivskega gradiva in razvoj Laboratorija za konservacijo in restavracijo v Arhivu Jugoslavije. Znanje, izkušnje in delo so predstavljeni, da bi seznanjali z reševanjem konservator-sko-restavratorskih problemov, preventivno zaščito in vzgojo strokovnjakov iz drugih arhivov z območja nekdanje SFRJ. Sodobna konservacija pisne kulturne dediščine, — to je tudi arhivsko gradivo kot zgodovinski vir neprecenljive vrednosti — je vključena v nacionalni program zaščite. Predloga za ustanovitev Centralnega instituta za konservacijo (C1K) je za razvoj zaščrite kulturne dediščine v Arliivu Jugoslavije najbolj sprejemljiva strateška rešitev. Referat z naslovom Selitev arhivskega gradiva Oddelka za gradivo uprave po letu 1945 v prenovljeno "vojašnico na Roški" sta pnpravih Alenka Starman in Jasmina Kogovšek (obe iz Ljubljane). Ob predstavitvi postopkov selitve predstavljata dosedanjo prostorsko problematiko Oddelka za gradivo uprave po leni 1945 Arhiva Republike Slovenije. Vse do selitve je oddelek hranil arhivsko gradivo v petih skladiščih na različnih lokacijah v Ljubljani. Z delnim prevzemom novih skladiščnih prostorov v prenovljeni vojašnici na Poljanski cesti 40 v decembru 2006 so bile razmere za izvedbo selitve arhivskega gradiva Oddelka za gradivo uprave po letu 1945 ustrezne. Mehansko varovanje v arhivski praksi je naslov referata Zla tka Vezjaka (Maribor). V njem predstavlja tehnično varovanje dokumentarnega m arhivskega gradiva, ki je pogoj, za zavarovanje gradiva pred izgubo ah okrnitvijo ter dostopom nepooblaščenih oseh. S tem ga oliranimo za prihodnje rodove. Osnovno tehnično varovanje zagotavljata že prostor in zgradba, oprema (varnostne omare, blagajne in varnostni prostori v kombinaciji s protivlomnimi javljalnimi napravami) pa je zagotovilo, da bo ta cilj rudi dosežen. Problematiki arhivskih zgrad je bil namenjen referat Ivana S. Klanečka (Maribor) z naslovom Problematika neustreznih zgradb za arhive, V njem opozarja, da je vzrok za neustrezne zgradbe, namenjene arhivom, slabo poznavanje arhivske stroke v preteklosti in manjkajoče zakonodaje, ki bi določala način delovanja arhivske stroke. Razlogi za obstoječe stanje v stanh zgradbah nekaterih arhivskih služb so v pomanjkanju finančnih sredstev. Stanje v skladiščili v bavarskih državnih arhivih je v referatu z naslovom Die Situa non der Magazine bei den staatlicben Archiven Bayerns. Mil einem Aus-bhck auf den kommunalen und kirchlichen Bereich, v prevodu (Arhivska skladišča državnih arhivov na Bavarskem z dodatnim pregledom občinskega in cerkvenega področja), predstavil Joachim Kemper (Miin-chen). Prispevek, ki temelji na zgodovinskem pregledu, predstavlja zidave zgradb, namenjenih arhivom in arhivskim skladiščem na Bavarskem. Poudarjeni so pogoji in tehnične zahteve pri novogradnjah, zlasti klimatizacija arhivskih skladišč. V prispevku so na koncu predstavljene številne arhivske novogradnje za državne, občinske in cerkvene arhive. V referatu Adaptacija nenamjenskog prostora za arhivsko spremište na pnmjeru Državnog arhiva u Zagrebu, v prevodu (Adaptacija nenamenskega prostora za arhivsko skladišče na primeru Državnega arhiva v Zagrebu), je Mirjana Gulič (Zagreb) predstavila adaptacijo prostorov za arhivsko skladišče. V njem so predstavljene razmere in postopki za urejanje pridobljenega novega ali nenamenskega začasnega kletnega prostora za arhivsko skladišče in delovne prostore ter analiza pozitivnih in negativnih učinkov začasnih rešitev. Nina Gostenčnik in Jožica Bajgot (obe iz Maribora) sta o stanju v skladiščih pnpravih referat Problematika ustreznosti arhivskih skladišč v Pokrajinskem arhivu Maribor. V njem predstavljata dve arhivski skladišči Pokrajinskega arhiva Maribor, ocenjeni po metodologiji za pregled stanja arhivov in muzejev, ki sta jo izdelala kanadska strokovnjaka Stefan Michalski in Robert Waller. V referatu so poudarjeni in opisani samo dejavniki, ki najresneje ogrožajo gradivo v obeh arhivskih skladiščih. V referatu Vrednotenje materialnega varstva arhivskega gradiva v Zgodovinskem arhivu Celje: skladišče za posebno gradivo, fototeka in skladišče v prvem nadstropju sta Borut Batagelj in Sonja jazbec (oba iz Celja) predstavila problematiko arhivskih skladišč v Celju. V njem upoštevaje metodologijo vrednotenja razmer v slovenskih arliivskih skladiščih predstavljata stanje treh ločenih skladišč v stavbi Zgodovinskega arhiva Celje: skladišče v prvem nadstropju, fototeko m skladišče za posebno gradivo. Vojko Brunček, Gašper Smid in Žarko Strumbl (vsi iz Ljubljane) so predstavili oceno skladišč. Referat ima naslov Ocena stanja skladišč Ministrstva Republike Slovenije za šolstvo in šport in Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na Kotnikovi ulici in Masarykovi cesd v Ljubljani. V njem opozarjajo, da je arliivsko gradivo na različnih nosilcih zapisov neizogibno prepuščeno procesom staranja in počasnega propadanja. Na to zelo vplivajo njihova materialna sestava in še posebej razmere, v katerih so ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 157 ti nosilci shranjeni, K dejavnikom, ki najbolj ogrožajo arhivsko gradivo, štejemo neposredno fizično silo, krajo in vandalizem, ogenj, vodo, biološke škodljivce, onesnaženost ozračja, nepravilno osvetlitev in razna sevanja, neustrezno temperaturo in relativno vlago Možen dejavnik tveganja izgube arhivskega gradiva je tudi neustrezna tehnična in strokovna obdelava. To poglavje končuje prispevek Gašperja Smida (Ljubljana) z naslovom Predstavitev in ocena pogojev za hrambo arhivskega gradiva v dveh skladiščih Arhiva RS na Dunajski cesti 48 v Ljubljani - na Petrolu. Kot že prejšnji referenti opozarja na neizogibno pre-puŠčenost arhivskega gradiva procesom staranja in počasnega propadanja, kot posledice materialne sestave in posebnih razmer v kaLerih je gradivo shranjeno. Negativni dejavniki so neposredna fizična sila, kraja, vandalizem, ogenj, voda, biološki Škodljivci, onesnaženost ozračja, nepravilna osvetlitev m razna sevanja, neustrezna temperanira in relauvna vlaga ter neustrezna tehnična in strokovna obdelava. V četrtem sklopu, sklopu Iz arluvske prakse, je devet referatov. Varstvo arhivskega in dokumentarnega gradiva na klasičnih in digitalnih nosilcih informacij pri ustvarjalcih je naslov referata Marijana Gerdeja (Maribor). V njem predstavlja opažanja m spoznanja o stanju arhivskega in dokumentarnega gradiva na klasičnih in elektronskih nosilcih informacij pri ustvarjalcih. Analizira nastajanje klasičnih in digitalnih informacij pri ustvarjalcih gradiva in hrambo dokumentacije na klasičnih in elektronskih nosilcih informacij tet uvajanje novih, varstvo in skladiščenje arhivskega in dokumentarnega gradiva ter probleme, ki se pn tem pojavljajo. Stanko Čufer (Ljubljana) v referatu Procesni pristop k izdelavi klasifikacijskega načrta obravnava procesni pnstop pri izdelavi klasifikacijskega načrta. Postopek izdelave klasifikacijskega načrta je sestavni del notranjih pravil za hrambo klasičnega in elektronskega dokumentarnega gradiva v skladu s pravnimi podlagami varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva s poudarkom na Enotnih tehnoloških zahtevah, Ver. 1.0 {ETZ, Arhiv RS, 1/12-2006), Postopek izdelave klasifikacijskega načrta je standardiziran: Vsebuje opis postopka, določa pogo|e za izvajanje postopka, cilje in rezultate, kontrolo kakovosti, način poročanja in obvezno dokumentacijo. Model klasifikacijskega načrta je zasnovan po shemi povezav procesov, ki |o lahko opredelimo skladno s standardom kakovosu ISO 9001:2000. Irma Majerle (Ljubljana) je pripravila referat o evidentiranju z naslovom Vpliv načina evidentiranja na odbiranje m izločanje. V njem objavlja pregled dveh načinov evidentiranja gradiva in njun vpliv na odbiranje m izločanje dokumentarnega gradiva ter primerja evidence na karticah z elektronsko evidenco (torej ročno in elektronsko evidenco). Naslednji prispevek o arhivski praksi je referat Izeta Šabotiča (Tuzla) z naslovom Mjesto i uloga vanjske službe arhiva i potreba njene modifikacije, v prevodu (Vloga arhivske zunanje službe in potreba za njeno prilagoditev). V njem avtor predstavlja nekatera osnovna dejstva o pomenu in vlogi zunanje službe arhiva ter nujnost spremembe njene vloge in nalog ter prilagoditve novim okoliščinam m arhivskemu področju, zaradi dinamičnih sprememb v vodstvu arluvske službe in tehnološkega razvoja informacijskih tehnologij. Omer Zulič (Tuzla) je pnpravil referat o tranzi-cijskih procesih; naslov je Uticaj tranzicijskih procesa na preuzimanje arhivske grade - Iskustva arhiva Tuz-lanskog kantona Tuzla, v prevodu (Vpliv tranzicijskih procesov na prevzemanje arhivskega gradiva — izkušnje arhiva Tuzelskega kantona). Prevzemanje arhivskega gradiva v arhive je končni cilj arliivskih institucij. Prevzemanje arhivskega gradiva je posebej pomembno med uanzicijo. Razlog za to tiči v kompleksnosti tranzicijskega procesa, ki je v veliki meri vplival in še vedno vpliva na problematiko prevzemanja arhivskega gradiva. Zato je skušal avtor na podlagi izkušenj Arhiva Tuzle opozond na nekatere težave ter rezultate, ki so jih dosegli j)ri tem. Arhiv v Tuzli si dosledno prizadeva za dolgoročno in sistemsko rešitev tega pomembnega vprašanja. Mina Kujovič (Sarajevo) je pnpravila referat z naslovom Sredivanje arhivskih fondova najviših organa zakonodavne upravne viasu Bosne i Hercegovine (1878-1956); v prevodu (Urejanje arhivskih fondov najvišjih organov upravno zakonodajne oblasti Bosne tn Hercegovine (1878—1956). Opozarja na problematiko arhivskega gradiva najvišjih organov pravosodja in uprave Bosne in Hercegovine, ki je nastalo v obdobju od 1878. do 1956., na to, da ga v Arhiv Bosne in Hercegovine prevzemajo neurejeno, ker je bilo izpostavljeno propadanju, primarni cilj Arhiva pa je bil gradivo zavarovati. V referatu je predstavljen le segment strokovnega dela v Arhivu Bosne in Hercegovine — ob vzorcih urejanja velikih fondov, ki so nastali pri delovanju najvišjih organov oblasti Bosne in Hercegovine od ustanovitve Arhiva do leta 1992, Mogučnosti pnmene medunarodnih arliivskih standarda za opisivanje arhivske grade ISAD(G) u arhivima u Srbiji; v prevodu (Možnost uporabe Splošnega mednarodnega standarda za popisovanje arhivskega gradiva ISAD(G) v srbskih arhivih), je naslov referata Borise Radovanoviča (Kragujevac). V njem avtor opisuje standardizacijo arhivske službe v Srbiji z upoštevanjem mednarodnih primerjav tn možnostjo upoštevanja Mednarodnih arhivskih standardov za popisovanje arhivskega gradiva ISAD(G). Miroslav Dučič (Užice) je pripravil referat z naslovom Arhivski fondovi organa uprave - Neki problemi uočem u praksi pračenja registrarura organa 158 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 uprave u Is torij s ko m arhivu u Užicu; v prevodu (Arhivski fondi organov uprave - Nekateri praktični problemi pn ustvarjalcih s področja uprave v Zgodovinskem arhivu Užice). Avtor je v prispevku predstavil učinkovitost arhiva v službi dela po javnem pooblastilu na podlagi le ene spremembe predpisov v okviru družbenih sprememb in kako v praksi izvajajo vse predpise o pisarniškem poslovanju, in sicer od navodila za uvajanje enotnega delovodnika iz leta 1950 do uredbe o kategonjah pisarniškega gradiva iz leta 1993 Referat je rezultat analize arhivskih fondov organov uprave v Zgodovinskem arhivu Užice v primerjavi s stanjem v drugih arhivih Republike Srbije, Ob tem so v referatu predstavljene nekatere pomembne informacije o stanju fondov organov uprave v arhivu v Užicah. O izkušnjah znanstvenoraziskovalnega dela v arhivih je Bojan Balkovec (Ljubljana) pripravil referat z naslovom Na oni strani arhivskega pulta. V njem je predstavil raziskavo - Študentje zgodovine namreč, ko se seznanjajo z osnovami raziskovalnega dela in ohranjanjem gradiva, obiščejo arhive. Potem v arhivih izdelajo seminarske in diplomske naloge. Študentje prvega le mika so opravili tri naloge ob pomoči spletnih strani arhivov. Avtor je ugotavljal spretnost Študentov' pri iskanju gradiva na spletnih straneh Tretja naloga je bila ocena odziva arhivov na dopise študentov, ki so arhive spraševali o njihovem gradivu. V petem sklopu, Informatika, je osem referatov, ki osvetljujejo to arhivsko problematiko tudi z mednarodno primerljivimi izkušnjami: Vladimir Drobnjak (Koper) je pripravil referat z naslovom Uvajanje odprtokodnih sistemov v Pokrajinskem arhivu Koper. V njem predstavlja odprto-kodne sisteme, ki so v razvoju dosegli visoko stopnjo zrelosti, saj na njih tečejo številni pomembni spletni portali v svetu (tudi komercialni), velika univerzitetna omrežja in tudi nekatere državne uprave. Ob nenehnem pomanjkanju sredstev so se zato v Pokrajinskem arhivu Koper odločili za prehod na odprto-kodne sisteme; tako so zmanjšali ne le stroške, povezane z nakupom programske opreme, ampak tudi nevarnost napačne oziroma nepopolne licenčne pokritosti. Prehod je postopen. Najprej so ga izpeljali na strežnikih, v letu 2008 pa ga bodo postopno tudi na delovnih postajah. To ima številne posledice in ena pomembnejših je ta, da morajo aplikacije za delo z bazo podatkov (register, popisi ipd.) prav tako prenesti na odprtokodne tehnologije. Zato so se odločili za razvoj spletnega portala, ki jim bo omogočal integracijo njihovih javnih spletnih strani z arhivskim strokovnim delom v hiši in na terenu. EU Standards - Member States' Solutions — The changes of die legal framework and the adoption of MoReq in I lungary, v prevodu (Evropski standardi in predpisi držav članic — madžarske izkušnje z refor- ma tiran jem RM kontrole), je naslov referata Zoltáua Szatucseka (Budimpešta). V njem omenja, da je na Madžarskem med letoma 2003 m 2005 potekala modernizacija strukture upravljanja dokumentov na najvišji ravni kot nidi usklajevanja njenih komponent z določili Evropske unije. Projekt je pnnesel dva pomembna zaključka. Za nadzor nad vladnimi dokumenti je bil ustanovljen Vladni urad za upravljanje dokumentov, v zakonodajo pa so bile vključene poenostavljene specifikacije Moreqa. Poleg tega je bil vzpostavljen sistem akreditacij zasebnih podjetij, na podlagi katerega poteka nadzor nad uporabo elektronskih sistemov za upravljanje dokumentov v javnem sektorju. Novi elementi so poostrili nadzor nad zgodnjo fazo življenjskega cikla dokumentov, toda v sistemu morajo doseči več. Narediu bo potrebno bolj natančno ločitev dela med arhivi in vladnim uradom ter razviti proces akreditacij, ki bo arhivom dajal več odgovornosti. Madžarski akreditacij s ki sistem se bo moral odzvati tudi na načrtovano testiranje skladnosti z Morecjom 2. O novem hrvaškem informacijskem sistemu sta Hrvoje Cabrajič (Split) in Vlatka Letnic (Zagreb) pn-pravila referat z naslovom Implementacija ARHiNET sus tava — normiranje i ujednačavanje rada arhiva, v prevodu (Implementacija sistema ARHiNET — normiranje in poenotenje dela v arhivih). V njem predstavljata, kako je z uvajanjem ARHiNET-a, mrežnega informacijskega sistema za popisovanje, obdelavo in uporabo arhivskega gradiva, Hrvaški državni arhiv konec leta 2006 začel postavljanje informacijskega sistema in sistema evidence hrvaške arhivske službe. Z uvedbo tega sistema je omogočena integracija podatkov in dela v arhivu, uporabnikom pa so na enem mestu dostopni vsi podatki o evidentiranem gradivu, ustvarjalcih in o tem, kdo ga hrani. Zbiranje vseh podatkov na enem mestu oziroma uvajanje preprostega načina evidentiranja in izdelave zapisov o arhivskem gradivu je prineslo velike spremembe pn delu v državnih arhivih in cclotrn arhivski službi. Avtorja sta predstavila dosedanje rezultate dela pri najpreprostejših postopkih popisovanja, standardizirane evidence in iskanje podatkov o gradivu ter normiranje postopkov na nekaterih področjih arhivske dejavnosti. Branka Molnar (Zagreb) je pripravila referat z naslovom LECTOR, web-aplikacija čitaomce Državnog arhiva u Zagrebu, v prevodu (LECTOR, web-apli-kacija v čitalnici Državnega arhiva v Zagrebu). V njem predstavlja delovanje spletne aplikaci|e LECTOR, ki je bila pripravljena za potrebe čitalnice Državnega arhiva v Zagrebu in je integrirana v arhivski informacijski sistem. Z aplikacijo so avtomatizirani procesi evidentiranja uporabnikov arhivskega gradiva v čitalnici in njihovih naročil za uporabo ter postopek odobritve naročil. Aplikacija omogoča funkcionalno povezovanje skladišč in vodenje enotne skladiščne ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 159 evidence. Prav tako omogoča pripravo statistike uporabnikov in njihovih želja za uporabo gradiva. Digitale Reprodukuon und Inhaltserschlieiiung von histonscben Tageszeitungen im Steiermarkischen Landesarcltiv, v prevodu (Digitahie reprodukcije in vsebinsko zajemanje Zgodovinskega časopisa v Štajerskem deželnem arhivu), je naslov referata Josefa Rieglerja (Gradec). V njem je predstavil pravne, tehnične in organizacijske plati velikega projekta digitalizacije in indeksiranja pribl. 2,5 milijonov strani štajerskih časnikov v Štajerskem deželnem arhivu. Osvetlil je tudi parametre, ki so jih izbrali in upoštevali pn realizaciji projekta, ter poudaril pomen tovrstnega dela, Mladen Ratko Vujovič, Aleksandar Dokič (oba iz Beograda) sta pripravila referat z naslovom Sačuvati i podeliti pamčenje sa drugima - Projekat digitalizacije, mikrofilmovanja, obradc i konščenja delova zaostav-šunc Nikole Tesle, v prevodu (Ohraniti in deliti spomin z drugimi - Projekt digitalizacije, mikrofilmanje, obdelave in uporabe dela zapuščine Nikole Tesle). V lijem predstavljata razloge za nadaljevanje pregleda in popisa zapuščine Nikole Tesle. Predstavljata opis in razdelitev zbirk ter strokovna in metodološka načela, na katerih temelj! celotni projekt -- digitalizacija, mikrofilmanje, popisovanje in uporaba delov zapuščine. Poudarjena je potreba po uvajanju sodobnih informacijskih tehnologij na vseh področ|ih dela v Muzeju Nikole Tesle in praksa, še posebej popisovanje zaokroženih zbirk dokumentarnega gradiva. Aleš Bagič (Ljubljana) je svojemu referatu dal naslov Arhivirajmo varno! V njem opozarja, da arhiviranje ne pomeni samo priskrbeti ustrezne arhivske prostore z ustrezno opremo. Arhiviranje pomeni tudi poskrbeti za strokovnjake, usposobljene za ravnanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom, jih vedno znova izobraževati ter seznanjati z novo zakonodajo, seveda, kolikor si želimo arhivirati varno; to pa je zagotovo želja vsakogar. Zadnji referat v tem poglavju je referat z naslovom Akreditirana programska oprema za elektronsko arhiviranje in potrebni postopki za uskladitev z zakonodajo. Pripravila sta ga Boštjan Gaberc m Sandi Rozman (oba iz Novega mesta). V njem sta avtorja predstavila praktične zakonske podlage za uvedbo elektronskega arhiviranja ter poudarila predvsem prakttčnost in pomen uporabe orodij, s katerimi organizacija uvede elektronsko arhiviranje, ki je skladno z zakonom. V zborniku sta objavljena tudi sestavka v spomin na pokojna starosta arhivistike, dolgoletna udeleženca posvetovanj, prof. Antošo Leskovca, ki ga je pripravila dr. Slavica Tovšak in mag. Martina Modru-šana, ki ga je pripravil dr. Miroslav Novak. Na koncu zbornika je objavljena Predstavitev avtorjev. Predstavitve posameznih avtorjev so bolj ali manj obširne ter opremljene s portreti. Na posvetovanju je svoj pnspevek predstavil tudi Marjan Vogrin, a ni pripravil referata za usk. Njegov pregled stanja skladišč Škofijskega arhiva Koper in župnijskega arhiva v Piranu bo katalogiziran kot izvedeno delo na posvetovanju. Referate so delava v Pokrajinskem arluvu Maribor oblikovali v publikacijo, natisnili pa so jo v Tiskarni Saje, Maribor. Referati, objavljeni v sedmem zborniku dopolnilnega izobraževanja s področja arhivistike, dokumen-talistike in informatike v Radencih, pomenijo dragoceno pridobitev za slovensko arhivsko javnost, tn to ne samo za izmenjavo množice teoretičnih mednarodnih izkušenj arhivske teorije, ampak predvsem zaradi bogatih izkušenj arhivske prakse, ki so jih avtorji v njih posredovali Ijtopold Mikec Avberšek Jože Mlinaric, Ženski dominikanski samostan v Studenicah skozi zgodovino o k. 1245-1782, Pokrajinski arhiv Maribor, Katalogi 23, Maribor 2006, 27 strani, razstava Pokrajinskega arhiva Maribor z enakim naslovom v razstavišču Archivum, avtor Jože Mlinaric, otvoritev razstave 27. januar 2006 Še eno v nizu znanstvenih monografij o samostanih na Slovenskem, ki jih neutrudno piše akademik dr. Jože Mlinaric, je ob izdaji Pokrajinski arhiv Ma-nbor (PAM) počastil s postavitvijo razstave m izdajo kataloga. Katalog je klasično zasnovan. Predgovoru takratne v. d. direktorice dr. Slavice Tovšak sledi Mlinaričev oris zgodovine ženskega dominikanskega samostana v JOŽE MIINARIČ ŽENSKI DOMINIKANSKI SAMOSTAN V STUDENICAH SKOII ZGODOVINO ok. 1245- 1762 160 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 Studenicah, končuje pa ga seznam razstavljenega arhivskega, slikovnega in kartografskega gradiva. Predgovor je v največji meri posvečen pomenil listin za zgodovinsko široko in pomenu teh kot nacionalnega bogastva. Tiste, ki zadevajo preteklost Maribora in njegovo bližjo ter tudi nekoliko širšo okolico, danes hranijo v PAM-u, precej pa jih je še v arhivih na Dunaju, v Gradcu, Celovcu ter različnih samostanih in knjižnicah. PAM se lahko pohvali z zavidanja vredno zbirko 1100 listin iz obdobja med letoma 1246 in 1865. Po vsebini jih je večina le-te h vezanih na mesta Maribor, Ptuj in Slovenj Gradec. Gre za kupoprodajne in zamenjalne pogodbe; tiste novejšega datuma so predvsem različna ščitna pisma, torej potrditve pravic do uporabljanja zemlje oz. vinogradov. Vidno mesto v tej zbirki poleg židovskih listin zavzemajo tudi listine ženskega dominikanskega samostana v Studenicah. Vseh je 34, najstarejša med njimi pa |e hkrati tudi najstarejša listina, kar jih hrani ta institucija. Mlinaričcv oris zgodovine samostana je bolj ah manj nekoliko dodelan povzetek njegove knjige z enakim naslovom. Na 11 straneh, malo večjih od A5-formata, je predstavljena ustanovitev samostana. Največ zaslug za to ima Zofija Rogaška, vdova po Ri-herju z Zenka. Za gmotno podlago in kot posledico za obstoj samostana so v 13. in 14. stoletju poleg ustanoviteljice m njenih sorodnikov z darovanji zemlje in letnih dohodkov poskrbeli fevdniki krške škofije ter posamezniki iz Maribora, Kozjega m Ar-veža. V samostan so vstopale predvsem hčerke razmeroma blizu živečih plemiških rodbin. Avtorjeve navedbe Rajhenburšluh, Kunšperških, Planinskih, Konjiških ud. družin držijo, pa zapis, da je v 14. stoletju v samostan vstopila tudi hčerka nekega plemiča iz Podčetrtka, pa ne drži. Gre namreč za Angelo, hčerko gradiščana Gerloha iz Deutschlandberga. V 15. in 16. stoletju je samostan predvsem stagniral, pozneje pa nazadoval tako po gospodarski kot duhovni plati. Vzroki so bih zmanjšanje samostanske posesti, vpadi Turkov, kmečki upori v letih 1515 in 1572/73, kriza redovnega življenja in podobno. Čas katoliške prenove je prinesel revitalizacijo samostana na obeh področjih, med drugim se je povečalo tudi število redovnic. Vendar pa je povečanje Števila hčera iz vrst ogrsko-hrvaškega plemstva povzročilo nenavaden pojav. Redovnice so se razdelile glede na narodnost na dve strani, in to je kmalu pripeljalo do več kot 20 let trajajočega spora in sovraštva med njimi. Orisa zgodovine avtor ne končuje z razpustitvijo samostana v letu 1782, ko je postala njegova posest last verskega sklada ali z nadaljnjo prodajo in še številnimi menjavami lastnikov do konca 19. stoletja. V zadnjem odstavku nam na kratko pojasnjuje še nacionalizacijo samostanske posesti po drugi svetovni vojni in nakaže prizadevanja Mariborske škofije za vrnitev (denacionalizacija). Ta se je zgodila na prelomu tisočletja in od takrat na vrnjenih objektih že potekajo obnovitvena in gradbena dela. Razstava — katere izbor listin in fotografij je pripravil Jože Mlinaric, za postavitev pa so imeli zasluge tudi nekateri drugi člani kolektiva PAM-a - je imela vse značilnosti kakovostne razstave. Manjkali niso tudi originalni arhivski dokumenti, fotografije, karte in seveda uvodna kronološka predstavitev zgodovine samostana. Težišče razstave so predstavljale originalne, po večini pergamentne listine, ki jih danes hrani omenjena insunicija. Po vsebini so si listine precej podobne. Po večini so v zvezi z gospodarskimi zadevami, kot so npr. podelitve kupnih in Ščitnih pisem za vinograde, hube in dominikalno posest, zakupi gorsko p ravnih vinogradov ipd. Arhivsko gradivo so predstavljali še trije ccdki in več kot zanimivi viri. O puntanju studeniških kmetov v letu 1654 je neposredno pričal dopis oskrbnika Kremerja, duhovno plat samostana pa sta predstavljala še antifonar iz leta 1768 in knjiga udov Roženvenske bratovščine iz obdobja 1688—1794. Notranjost tn vsebino te so p red stavlj a h še fotografiji naslovnice in seznama prvih članov omenjene bratovščine. Fotografij resda ni bilo na pretek, so pa bile te skrbno izbrane in so popestrile oz. dopolnile razstavo. Na ogled je bila reprodukcija Vischerjeve grafike samostana iz druge polovice 17. stoletja, prav tako pa tudi za primerjavo današnja podoba samostana, in sicer vhod ter cerkev, portal in glavni oltar. Tudi redovnice so dobile svoje mesto na razstavi, seveda ne v stvarni obliki. Na 11. panoju je bila fotografija podobe z nunami, pet panojev naprej pa nagrobnika dveh znanih pnoric iz 16. in 17. stoletja, Uršule Patacič in Magdalene Rechtaler. Trije panoji so bih namenjeni kartam. Dve sta prikazovali gradove na širšem studeniškem območju in župnije oz. vika ri a te med Dravo in Dravinjo pred letom 1782, na karti na 14. panoju pa je bilo mogoče prepoznati urbarialna naselja samostana na Štajerskem na osnovi popisa glavanne iz leta 1527 ter vinske gonce, torej gorskopravno posest, na osnovi imenjske cenitve iz leta 1542. Deveta vitrina je bila "posvečena" enemu od vzrokov za postavitev razstave in izdajo kataloga. Že skozi steklo vitrine je bilo vidno, da je znanstvena monografija akademika dr. Jožeta Mlinarica z naslovom Studeniški dominikanski samostan ok. 12451782 natančno in podrobno delo. Za tiste, ki se s tovrstno tematiko ne ukvarjajo ah jih podrobnosti te vrste ne zanimajo, omenjena knjiga m najboljše večerno branje Upam, da so si vsaj pogledah razstavo ah pa (bodo) prebrali katalog. Dejan Zadravec ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene m poročila o publikacijah in razstavah 101 Jože Mlinaric, Malteški viteški red na Slovenskem s poudarkom na malteški postojanki (Komendi) v Mclju pri Mariboru, Pokrajinski arhiv Manbor, Katalogi 29, Manbor 2008, 20 strani; razstava Pokrajinskega arhiva Manbor z enakim naslovom v razstavišču Archivum, avtor Jože Mlinaric; 15. april 2008—september 2008 Sodelovanje Pokrajinskega arhiva Maribor (PAM) in akademika dr, Jožeta Mlinarica sega že daleč v preteklost. Če odmislimo njegovih 20 let službovanja v tej insutuciji, se nam v prvi vrsu pred očmi prikažejo 32 zvezkov Gradiva za zgodovino Maribora in Zbirka listin 1246-1865, poleg tega pa je akademik tudi avtor različnih razstavnih katalogov, ki so izšli pri omenjeni instituciji. Množica različnih projektov in njihovi dobri rezultati kažejo, da je to sodelovanje uspešno, kakovostno in predvsem potrebno. Čeprav se na prvi pogled zdi, da predstavitev malteškega viteškega reda na Slovenskem ne more biu trd oreb, pa v resnici ni povsem tako. Kako prenesu nekaj stoletij trajajoče in bogato redovno dejavnost na tem prostoru na malo več kot polo papirja in postaviu razstavo, torej prikazau le nekaj ohranjenih fizičnih pričevanj v razstavnih vitrinah ob vsega dveh 10-metrskih zidovih, je lahko vprašanje, ki še kako izkušenemu razstavljavcu in avtorju povzroči nemalo preglavic in vzame precej časa. Kataloga, po vsebini zaradi manjkajočih sprotnih opomb sicer ne moremo označiti za znanstveno delo, to pa ne nazadnje sploh ni pomembno, saj so tovrstne publikacije namenjene predvsem širši javnosti in so navadno napisane poljudno. Znanstvenost daje katalogu uporaba različnih virov. Oris zgodovine malteškega reda na Slovenskem tako ni zasnovan samo na osnovi obstoječe literature, ampak se je avtor še dodatno potrudil in ga izpopolnil z uporabo določenih virov, ki so shranjeni v tukajšnjem arhivu, v deželnem arhivu v Gradcu ter nekoliko bolj oddaljenem Osrednjem državnem arhivu v Pragi. S turško osvojitvijo nekaterih območij arabskega kalifata vil. stoletju so bila potovanja romarjem in trgovcem v Palestino močno otežena. Zavzetje Jeruzalema je sprožilo t. i. križarske vojne, katerih cilj je bila v prvi trsti "osvoboditev svetih krajev". V teh vojnah so pomembno vlogo odigrali viteški redovi. Eden izmed njih, ivanovci, se je sprva sicer ukvarjal le z oskrbo duhovnih in telesnih potreb romarjev na poti v Jeruzalemu, kmalu pa si je po zgledu drugih redov za enega svojih cil|ev zastavil tudi obrambo v Palestini osvobojenih krajev. Ivanovci so tako odslej imeli nov tip redovnikov, in sicer t. i. redovnike — bojevnike, ki so v obrambi krščanskega sveta v naslednjih letih in stoletjih sodelovali Še v bojih zoper Mongole in Turke. Prelomnico v zgodovini reda, ki se je po preselitvi redovnega sedeža na Malto leta 1523 imenoval tudi Malteški viteški red, predstavlja v evropskih deželah sreda 12. stoletja. Takrat so namreč predvsem plemiške družine darovale svoje posesti in letne dohodke za ustanovitev novih redovnih postojank. Na prostoru današnje Republike Slovenije so bile v 13. stoletju ustanovljene tri postojanke malteških vitezov, imenovane komende. Komenda v Melju je bila prvič omenjena leta 1217, tista pri sv. Petru leta 1256, polzelska pa je nastala že zagotovo pred letom 1297, Ker ni ohranjenih virov, je o tukajšnjih ko-mendah v srednjem veku malo znanega. Še največ Ustni je ohranjenih v zvezi z meljsko, pa še to predvsem v zvezi z gospodarsko dejavnostjo. Ta je z omenjenima komendama upravno sodila k Velikemu češkemu pnoratu in je bila v začetku 16. stoletja združena s komendo v Fiirstenfeldu. Konec 17. tn v začetku 18. stoletja so imeli obe komendi v rokah člani znanih plemiških družin. Med temi je treba omeniti Bolfenka Sebasujana, grofa Portinga (1691— 1694), in pa Karla I^eopolda, grofa I-Ierbersteina, ki je dal postaviti mlin na Dravi, delno obnoviu poslopja komende in njeno svobodno liišo v mestu Maribor itd. Ker so imeli predstojniki komend oz. komturji sedeže bivališč zunaj naših dežel, so za upravljanje obeh spod nje štajerskih in kranjske komende nastavljali upravitelje ali pa so komende dajali v zakup. m UHIV MAftlfiCM 162 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 Zaradi ncdonosnosti pa so komturji že v 17. stoletju razmišljali o prodajah, vendar pa so se prodaje začele šele v prihodnjih dveh stoletjih. Redovno vodstvo je potzclsko komendo prodalo leta 1779, meljsko leta 1800, komendo pri sv. Petru pa leta 1892. Avtor razstave je sprehod po več stoletij trajajoči zgodovini Malteškega viteškega reda na Slovenskem predstavil z originalnimi viri in reprodukcijami, kartami, slikovnim gradivom in redovmm oblačilom malteških vitezov. Posebno pozornost razstave vsekakor pritegne 14 originalnih, večinoma pergamentmh listin, ki so bile napisane med letoma 1434 in 1742 in so danes shranjene v zbirki listin v PAM-u, Listine so predvsem povezane z go rs k op ravnimi vinogradi meljske komende in zadevajo prodajo gorskopravmh vinogradov (7), podelitev vinograda v zakup (1), dovoljenje za zastavo vinograda (1), nekaj je sčitnih pisem za vinograde pn Razvanju, Košakih in na Meljskem hribu (4), najstarejša listma pa predstavlja naznanilo meijskega komturja Ivana iz Mauerberga, da mu je mariborski mestni magistrat za obhajanje obletnice smrti daroval mlin na čolnih na Dravi (1). Med viri, ki so danes v tujih arliivih, je avtor razstave izbral samo najbolj reprezentativne. Ti sicer niso originalni, ampak so na panojih razstavljene le reprodukcije. Avstrijski državni arhiv na Dunaju tako hram listino s trenutno najstarejšo znano omembo Melja z datumom 20. oktober 1164, Osrednji državni arhiv v Pragi pa v fondu Arhiv Velikega češkega pnorata listini z najstarejšo znano omembo meljske komende - omemebo iz leta 1217 - in komende pn sv. Petru (iz leta 1256). V Pragi je še nekaj dragocenih dokumentov v zvezi s to komendo. Obseg posesti in z njo vezanih prihodkov je viden iz urbarja iz leta 1753, ko je bil njen zakupnik Peter Pavel Glavar, znani dobrotnik ljudstva, šolnik, kulturnik in strokovni pisatelj. Precej starejši je osem strani obsegajoči mventarni popis premičnin s seznamom knjižnice. Ta je bil napisan 14, septembra 1593, in sicer po smrti upravitelja Janeza Murmairja. Leta 1786 se je začela prenova komende pri sv. Petru, Kakšna naj bi bila oz, kakšno naj bi bilo prenovljeno poslopje komende videti, natančno kažejo gradbeni načrti Jožefa I lofferja. Tri razstavljene kane so delo avtorja. Na njih je vidna urbanalna posest vseh treh malteških postojank, in sicer polzelske leta 1704, tiste pri sv. Petru leta 1753, karta urbanalne in gorskopravne posesti meljske komende pa je narejena na osnovi urbarja iz leta 1684, Poslopja vseh treh komend v stoletjih so kot slikovno gradivo prikazana na panojih kot reprodukcije. Štajerski komendi je v drugi polovid 17. stoletja v grafični obliki upodobil Vischer v svojem znanem delu Topographia Ducatus Stynae, grafika komende pri sv. Petru pa je nastala na gradu Bogenšperk in je bila izdana v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Podobo mel|ske malteške postojanke je mogoče naju tudi na različnih slikah Maribora. Najstarejša znana upodobitev je na sliki mesta Maribor približno iz leta 1657. Potrebno pa je opozoriti še na dvoje gradiv. Zadovoljivo število sodobnih fotografij prikazuje klavrno stanje ostankov zgradb nekdanjih štajerskih komend, graščina m cerkev sv. Petra v Komendi pa sta vsaj po fotografijah sodeč v razmeroma dobrem stanju. Na obnovo ostanka zgradbe meljske komende še ni mogoče računati, kljub temu pa spomin nanjo še ni zamrl. To dokazuje 12 fotografij Feliksa Kolarja s slavja ob postavitvi spominskega zamenja ob 790. obletnici prve omembe le - te. Med drugim je bilo na kraju nekdanje malteške postojanke 23. junija 2007 postavljeno še posebno znamenje. Izvirnost razstave dokazuje še ena od obeh razstavljenih oljnih slik. Čire za podobo sv. Katarine Aleksan-drinske iz 18. stoletja, ki je nekoč krasila glavni oltar kapele malteške komende v Melju, Ce sliko natančno pogledamo, vidimo v ozadju ob vznožju hriba morebitne obrise zgradbe. AH je to meljska komenda ali samo pretirana domišljija, je stvar presoje. Zadnji dve vitrini je avtor razstave namenil prikazu obstoječe literature o komendah na Slovenskem Poleg treh zvezkov Dauberjevega dela o Malteškem viteškem redu v Avstriji in Srednji F.vropi, so na ogled še štiri razprave, ki jih je v različnih časopisih in zborniku objavil Jože Mlinaric Zanj upravičeno velja, da je ta lup brez dvoma avtoriteta tudi pn raziskovanju Malteškega viteškega reda in njegovih postojank pn nas. Da je ta hip v Mariboni malo mest, na katerih bi bilo na nekaj kvadratnih metrih na ogled tolikšno matenalno in duhovno bogastvo, ne gre dvomiti Ker pa ima razstava določno oz. omejeno dobo trajanja, bo njeno poslanstvo ostalo trajno "na ogled" v katalogu, izdanem za ta namen. Dejan Zadravec Borut Holcman, Mojca Horvat, Gospoščina Ne-gova: izbor gradiva iz fonda za obdobje med letoma 1543-1941, Pokrajinski arhiv Maribor, Katalogi XXVII, Maribor 2007, 63 strani, razstava v razstavišču Archivum, avtorja: Mojca 1 Ior-vat in Borut Holcman, 7. 5.-30, 9. 2007 Svojo pestro razstavno dejavnost je Pokrajinski arhiv Maribor v letu 2007 obogatil z odmevno predstavitvijo arhivskega gradiva gospoščinc Ncgova, tokrat v razstavišču Archivum — del gradiva je bilo namreč mogoče videti že na razstavi v Negovi ob ARHIVI 31 (2008). Št. 1 Ocene ui poročila o publikacij:!h in razstavah 163 900 obletnici prve omembe kra|a leta 2006 — ter z vsebinsko zajetnim in strokovno podprtim razstavnim katalogom. Avtorja tako razstave kot kataloga sta bila arhivistka Mojca Horvat, poznavalka arhivskega gradiva starejše provenience, in strokovnjak za pravno Zgodovino dr. Borut Holcman s Pravne fakultete v Mariboru. Arluv gosposčine Negova je eden najbolje ohranjenih fondov v Pokrajinskem arhivu Manbor, saj obsega več kot triinŠtirideset metrov gradiva. Na podlagi tega gradiva je po mnenju zgodovinarjev mogoče natančno rekonstruirati življenje v obdobju med letoma 1543 in 1941 — iz tega obdobje je namreč ohranjeno gradivo. Fond omogoča zlasti poznavalcem, pa tudi vsem drugim, ki se resneje poglabljajo v obdobje fevdalizma, odličen vpogled v krajevne razmere in vsakdanje življenje, tako iz zornega kota lastnikov gradu kot prebivalstva območja med Pesnico in Muro, za katero je bila gospoščina pristojna. Je odličen vir za preučevanje sistema, ki na eni strani kaže razmerje med fevdalnim gospodom in neposrednimi proizvajalci, to je podložniki, hkrati pa pn-kazuje vlogo fevdalnega gospoda v organizacijski obliki fevdalne države. Ohranjeno gradivo je ne le zanimivo po vsebini, pač pa, kot je v uvodu kataloga zapisala dr. Slavica Tovšak, "predstavlja paradi strukture gradiva, pisane, pridiha Časa, P katerem je nastalo, materiala, na katerem so ^apisi in provenience, vizualno /epe razstavne eksponate."' V prvem delu kataloga dr. Borut Holcman predstavlja pojem zemljiško gospostvo s pravnozgodo-vinskega vidika, to gospostvo "predstavlja hrbtenico ustavnega, civilno-, kasaško-, upravno- m procesnopravnega, socialnega in gospodarskega ijvljenja v tisočletnem obstoju."1 Pri tem je treba locevau tri pravne kategorije, in sicer gospostvo, gosposka in gospoščina. Bratccm brez te-meljitejšega poznavanja prava in zgodovine je nedvomno nekoliko težje slediti pravniškim opredelitvam in razumevanju omenjenih terminov. Pri prvem gre za zemljiško gospostvo z ustavnopravnega in p ravnozgodovinskega stališča kot "oblastvo", katerega pristojnost izvorno izhaja iz oblasti nad zemljo in neposrednimi proizvajalci - kmeti v posameznih deželah. Zemljiško gospostvo je torej oblast, vendar samo kot del in člen znotraj dežele. Kot zemljiška gosposka je bila gosposka pristojna v zadevah krajevnega sodišča, uprave in upravnega okraja ter v prenesenih zadevah; torej za vse naloge, ki jih je država prenesla na uradnika gosposčine za svoje podložnikc. Pojem gospoščina pa je treba razumeti predvsem s stališča gospodarskega urada oziroma gospodarskih nalog, ki jih je opravljala. Zapletene 1 Borut I lolcman, Mojca Horvat Gospoščina Negova-izbor gradiva iz fonda za obdobje med letoma 1543-1941 Katalogi XXVII. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2007, str. 3. * Prav tam, str 5. definicije jasneje osvetljujejo preglednice. Z njimi poskuša dr. Holcman sistematično in pregledno predstaviti ustavnopravni položaj zemljiškega gospostva, upravno in sodno oblast gospodarskega urada ter pristojnosti zemljiške gosposke. V nadaljevanju nam Mojca Horvat približa arhivsko gradivo v fondu Negova. Tako olajša bralcu vedenje o tem, kakšne so bile dejanske naloge gosposčine ter kako jih je ta izvajala. Kljub temu menim, da bi bilo za nepoznavalce koristno pojasniti oziroma dodatno opredeliti razlike med nekaterimi ponavljajočimi se pojmi, kot so recimo prt s tava, tmenje, nepri-viligiran burgfned v kazenskih zadevah, štijtregtster ali nk-tifuiran urbar in nekateri drugi. Gradivo je razdeljeno v več smiselnih kategorij, upoštevaje dejavnost gospoš-čine. V prvo sodi korespondenca, tako uradno kot osebna. Kot piše avtorica, je razumljivo, da ni ohranjene veliko osebne korespondence, saj so se lastniki gradu Trautmansdorfi le redko zadrževali v Ncgovi. Upravne posle gosposčine so namreč opravljali vsakokratni oskrbniki, pozneje pa so gospoščlno dali v najem. V nasprotju z osebno korespondenco je ohranjenih veliko več prispelih in odposlanih uradnih dopisov. Poslane so prepisov ah v posebne knjige — ko res-pondenčne zapisnike — prejete pa so marsikdaj že vsebinsko povezali in uredili v nekakšne dosjeje. Med normaltje so uvrščeni patenti in kurende, nekateri so m romtMihi!*] «nrv MMBOR Izbor gradiva ix Fonda xa obdobje med leti 1543-1941 1038 Ocene 111 poročilu o publikacijah in razstavah ARHIVI 31 (2008), št. 1 celo iz 16. stoletja. Z njuni so vladarji uresničevali svo|e zakonske pravice. Največ ohranjenih izvira iz obdobja vladarice Marije Terezije, nanašajo pa se večinoma na šolstvo, mitnine, carine ter poštno službo. V kategoriji naborni okraj so podatki o pobiranju davkov od podložnikov za vojaške namene ter zapisi o živežu in prevozu, ki so ju podložniki morali zagotoviti vojski. Nekatera gospostva so namreč kot delegirana gospostva prevzela nalogo nabornih okrajev in s tem pravico do novačenja vojakov. Naborni okraji so sčasoma dobivali še več splošno up ravnih nalog, m sicer skrb za statistiko, graditev cest, vzdrževanje reda in leta 1785 tudi izdelavo katastra. Tako so postali dejansko najnižje upravne oblasti in se poimenovali v okrajne gosposke. V tej skupini so zanimivi zapisi v zvezi s civilnim sodstvom in sodstvom, ki je obravnavalo prestopke. Celovit pregled gospodarjenja in dela gospodarskega uraela dajeta letna obračuna kaščarja in oskrbnika. V obračunskem letu 1607/08 je imela na primer gospoščina 4.025 goldinarjev denarnih dohodkov ter 3.242 goldinarjev izdatkov. Značilni obračuni dohodkov iz 17. stoletja so ohranjeni v knjigah. Te imajo večinoma okrepljene hrbte s starimi pergamentmmi listinami, sicer pa so papirne. Na naslovnici je zapis, da gre za računsko knjigo gospoščine Negova. Zapisani so tudi številni nazivi lastnika Trautmannsdorfa, ime upravnika gospoščine in obračunsko leto. Nekatera poglavja so razdeljena na rubrike za prihodke in dolgove v gotovini, prihodke od kazenskih zadev, prodaje vuia, izdatke za dela po posameznih vinogradih, tlako v vinogradih, izdatke za soda rs ka dela, za kole za trse, sprotne izdatke, izdatke za govedino, tcletino, perutnino, jajca, ribe, ptice, mast, olje, sol in druge. Gospodarski urad kot poravnalna instanca je reševal poleg zemljiškoknjižnih in skrbstvenih tudi pravdne in nepravdne zadeve. Med gradivom najdemo več zapisov o poravnavi dolgov aU dogovorov o skupni rabi pašnikov. Na delitev posesti na domimkalno in rustikalno opozarjajo knjižice izdatkov za domimkalne vinograde ter registri pnmščin oziroma dajatev, ki so jih plačah podložniki ob spremembi uživalca podložnega zemljišča. Sledi skupina cerkvene nadeve in odvetništvo. Sem so uvrščeni letni obračuni župnij in vikariatov, za katere je negovska gospoščina opravljala odvetništvo. Med najzanimivejše gradivo nedvomno uvrščamo urbarje, gominske registre in pogodbe o tlaki. Urbarji predstavljajo dober pregled gospodarskih, družbenih in drugih sprememb, zanimivi pa so tudi za krajevne zgodovinarje in rodoslovce. V katalogu so kronološko popisani vsi urbarji od leta 1360 naprej. Za negovsko gospoščino so zaradi njene lege imela velik pomen številna gorskopravna zemljišča. Ta niso bila sestavni del kmetij, ampak jih je zemljiško gospostvo dajalo hasnovalcem v zakup po posebnem gorskem pravu. Gorninski registri so po svojem namenu in videzu sicer povsem podobni urbarjem, ker pa gre za dajatve od gorskopravnih zemljišč, predstavljajo posebno vrsto arliivskega gradiva. Pogodbe o daki so največkrat izraz samovolje zemljiškega gospoda. Čeprav je bila ta že določena v urbarjih, so jo zemljiški gospodje velikokrat zviševali. Gospoščina Negova je od svojih podložnikov pobirala mdi desetino; delila se je na vinsko in žitno. V fondu so ohranjeni še katastri, Zemljiške knjige, pa tudi obravnave civilnopravdnih zadev podložnikov ter gorske pravde. Te imajo poseben pnmen, saj je za slovenski del Štajerske znanih le malo tovrstnih dokumentov. O nepravdnih zadevah govonjo inventarji po umrlih, oporoke, žemtna pisma m siroUnski spisi. Vrednost fonda Gospoščina Negova je po avtoričinem mnenju prav "v celoviti ohranjenosti arhivskega gradiva, ki raziskovalcu omogoča res dober in kontinuiran pregled zgodovine kraja ter na eni strani širše regije, na drugi strani pa usode posameznika."3 Na razstavi skrbno predstavljeno, večinoma originalno gradivo, je povzelo že omenjene funkcije gospoščine, kot so bili gospostva, gospoščine in gosposke. Naj omenim te nekaj zanimivejših in privlačnejših razstavnih eksponatov na panojih in vitrinah: deželni ročin za Štajersko (1697), davki podložnikov (1568— 1608), zemljevid negovske katastrske občine, obračunska knjiga z računskimi prilogami gradbenih stroškov (1603—1612), urbar gospoščine Negova (16021608) in štiftregister (1797-1824), deželni ročin za Štajersko (1583), gorninski register gospoščine Negova, zapisnik gorske pravde, pogodbe o daki med gospoščino in podložniki (18. stoletje), računska knjiga oskrbnika gospoščine, obračuni in računske priloge: Franc Karel Vizjak (1770-1771), zapisnik poravnave, zemljiška knjiga nego vs lah gorsko p ravnili zemljišč (1800-1882), ščitno pismo grofa Trautmannsdorfa (17. stoletje), ženimo pismo in knjiga z zapisniki o spremembi lastništva, cenilni zapisnik ali inventarji po umrlih podložnikih (1650-1791), Jožefinski in Tere-zijanski kataster, patent Jožefa II. o katastru, Con-stitutio cnminahs Theresiana — navodilo za izvajanje torture in zapisnik obravnave pretepa v vinjenem stanju v gostilni pri Sv. Antonu (1801-1813), kresija -dopisi v zvezi z vojaškimi zadevami in knjižica s seznami za vojsko nesposobnih nabornikov. Množičen obisk in širši odmev razstave v javnosti prav gotovo obvezujeta Pokrajinski arhiv Maribor, da bo mdi v prihodnje razstavljal neprecenljivo bogastvo starejšega arhivskega gradiva in na ta način popeljal obiskovalce v sicer prikrito in pozabljeno zgodovinsko dogajanje. Pri tem se v Pokrajinskem arhivu Maribor zavedamo občutljivosti predstavitev tako starega, vrednega in občutijivega gradiva. I^e želimo si lahko, da bi lahko v prihodnje ob pomoči države pri- 1'rav tim, str. 60. ARHIVI 31 (2008). Št. 1 Ocene ui poročila o publikacij:!h in razstavah 165 merneje uredili razstavne prostore, predvsem varovanje, zagotavljanje ustreznejših klimatskih razmer (vlaga, svetloba), ter omogočili za obiskovalce privlačnejši prikaz gradiva. J,vre Maček. Zadravec Dejan, Obračun prihodkov in izdatkov Tattenbachove svobodne hiše v Mariboru: 1. julij 1699—9. januar 1700: kritična objava arhivskih dokumentov, Pokrajinski arhiv Maribor, Vin 7, Manbor 2007, 135 strani Izdaje virov predstavljajo pomemben del nacionalnih zgodovinopisij V slovenskem zgodovinopisju so se prve zasnove tovrstne znanstvene dejavnosti pokazale že konec 19. stoletja s Kosovtm delom Doneski k zgodovini Škofje Loke, ki ¡th je izdala Ma-uca Slovenska leta 1894. Za to sicer še ni mogoče reči, da ustreza znanstveni objavi virov, saj temelji bolj na regestni obliki objave virov. Prvo pravo znanstveno objavo je slovensko zgodovinopisje dobilo v začetku prejšnjega stoletja, in to izpod peresa istega avtorja, hrane Kos je z Vin za zgodovino Slovencev, ki so izšli v petih knjigah (zadnjo knjigo je uredil njegov sin Milko Kos), postavil temelje in norme za druge objave virov in zato ostaja njegovo delo na nacionalni ravni do danes neprekosljivo. Njemu ter njegovemu delu lahko, seveda, ko govorimo o zgodovini mest, ob bok postavimo ali pa ga celo prekaša, 32 zvezkov gradiva za zgodovino mesta Maribor, ki jih že kar tn desedetja pripravlja Jože Mlinanč, izdaja pa Pokrajinski arhiv Maribor. Vsekakor se glede tega z Mariborom niti približno ne more kosati nobeno drugo slovensko mesto, v evropskem merilu pa le redka. Slovensko zgodovinopisje |e mestom na Slovenskem namenilo že kar nekaj črnila, pa vendar še vedno obstaja precej neznank v njihovi zgodovini. Ena je zagotovo ustroj tn delovanje svobodnih hiš in dvorov, ki so jih imeli predvsem različni plemiči ali pa določene cerkvene institucije Tudi zgodovina mariborskih svobodnih his je bolj ali manj še zavita v temo. Delno "razsvetlitev" te zapostavljene teme omogoča zelo skrbno popisani in 39 folijev obsegajoči obračun oskrbnika za pol leta ene izmed teh, in sicer Janeza Jožefa Langcrmantla. Obračun se nanaša na obdobje celotnega Langermandovega službovanja v tej hiši; sestavljen je bil za čas od 1. julija 1699 do 9. januarja 1700. Njeni lastniki so bih takrat grofje Tat-tenbach, in sicer usta veja, katere večina posesti na Štajerskem sta bili združeni gospostvi Bizeljsko in Kunšperk. V tem času si ju |e lastil Ivan Krištof, grof Tattenbach, bratranec bolj znanega, takrat že nekaj časa obglavljenega in enega izmed prejšnjih lastnikov te hiše, Ivana Erazma, grofa Tartenbacha. Ivan Krištof v obračunu sicer ni omenjen, pogosto pa je omenjen njegov sin Žiga, ki se je v dstem času nekajkrat ustavil v hiši v Mariboru med svojimi potovanji predvsem z Bizeljskega v Gradec in nazaj. Obračun je vsebinsko sestavljen tako kol večina obračunov tedanjega časa oz. predvsem tistih, ki so zadevah upravo gospostev. V njem so v obliki neke vrste poročila zelo podrobno popisani prihodki in izdatki v denarju, vinu, pšenici, rži, prosu, ječmenu, ajdi, ovsu, stročnicah, belem in črnem kruhu, pse nič ni in a|dovi moki, ječmenovem zdrobu in proseni kaši ter masn, vormachct in podkvam. Na podlagi tega je mogoče spoznaU upravo in vsakdanje delovanje hiše, njeno posest, družabno življenje ter hrano in pijačo, ki so ju nosili na mizo, kadar sta se tukaj mudila lastnikova otroka, ter manjši in večji gradbeni ter obrtniški posegi na hiši. Vir kol tak je pomemben za poznavanje delovanja tovrstnih luš, na splošno pa ugotoviti mili način življenja v novoveških mestih na Štajerskem, natančneje pa v tem primeru v Mariboru. Tako posreduje vir poleg že omenjenih splošnih dognanj tudi konkretne informacije, ki se posredno kot tudi neposredno —■—I------Ti-----1 .-I-----—:- POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR lV V«M7 Dejan Zadravec Obračun prihodkov in odhodkov Tattenbachove svobodne hiSt vMariburu ¿/Julij I699-* januar 1700 Maribor 2007 L ' ' - - '-_" " ' ' _' J 166 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARI II\ 1 31 (2008), št. 1 nanašajo na mesto. V njem so poimensko omenjeni nekateri prebivalci mesta, vidna je višina dnevnih plačil obrtnikom in dninarjem, iz nakupov živil, dobrin in blaga pa je mogoče ugotoviti, kaj vse je bilo mogoče kupiti konec 17. stoletja v Mariboru in kakšno prodajno ceno so imeli ribe, raki, svinjsko in goveje meso, različne vrste zelenjave in sadja, začimbe, gradbeni material itd. Čeprav je časovni razpon ohranjenega vira precej kratek, pa ne gre podcenjevati njegove zgodovinske vrednosti. Kot tak sicer ne more v popolnosti razjasniti pojma svobodna hiša in dvor v Maribom, lahko pa kot do sedaj edini te vrste znani in objavljeni vir delno zapolni še kakšno luknjo v mozaiku, ki riše bogato zgodovino mesta ob Dravi. Objava vira je konstna za razjasnitev in hkrati tudi spodbuda drugim zgodovinarjem za objavljanje in pisanje znanstvenih komentarjev zgodovinskih virov, Z objavo vira, ki obsega v trans lite raciji rokopisa 64 strani, je objavljena tudi uvodna študija na 66 straneh. Študija vira predstavlja, oziroma ga je "pripravila" za nadaljnjo študijsko uporabo tako zgodovinarjem kot tudi laikom. Podrobneje je razložen pojem svobodna hiša in seveda na podlagi virov in literature, ki so na voljo, predstavljena celotna zgodovina omenjene hiše. Norme, uporabljene pri prepisu, to je dste, ki se nanašajo na uporabo velikih začetnic, kratic, pisave itd., so podobne ustim, ki jih je uporabil že dr. Jože Mlinaric pri objavi virov za zgodovino Manbora. To pa preprosto zato, ker se avtorju zdijo ustrezne in se s tem sam prepis vira oblikovno ne razlikuje preveč od že omenjenih izdaj virov, saj je v osnovi namen tega prepisa vira isti kot izdaja prejšnjih virov, to je pospeševanje vedenja o bogati preteklosti mesta ob Dravi. Izdaja vira je opremljena s fotografijami samega vira, fotografijami detajlov iz vira, številnimi preglednicami in grafi. Študiji je dodan seznam virov, tako objavljenih kot še neobjavljenih, kot literature. Avtor je pnpravil tudi seznam kratic in okrajšav. Na naslovnici je objavljena fotografija frajovške vojašnice, nekoč Tattenbachove svobodne hiše, v Manboru pred letom 1906. V podtisku ah na sliki v ozadju pa jc naslovna stran polletnega obračuna prihodkov in izdatkov Tattenbachove svobodne hiše v Mariboru. Na zadnji platnici je današnja fotografija z označenim mestom, kje je stala hiša. Ta izdaja vira je avtorjev prvenec, ki ga je sam odkril v Dež,elnem arhivu v Gradcu in ga predlagal za objavo. To je bik nedvomno dobra izbira in dopolnitev znanstvenoraziskovalnega dela in objav detajlov mariborske zgodovine, Leopold Mikec Avberšek Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 167 Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka Uredništvo pórtala Slstory nima soglasja avtorja za objavo članka Andrej Hozjan, Inventar arhivskega gradiva zemljiškega gospostva Dolnja Lendava/Alsolen-dva v arhivu knezov Esterhazy, grad Forch-tenstein. Pokrajinski arhiv Maribor, Inventarji 13, Maribor 2006,124 strani Ena izmed temeljnih nalog arhivov je popis gradiva. Seveda tu ni mišljen samo popis gradiva, ki ga določena tovrstna insutucija hrani, pač pa tudi popisovanje tistega, ki je drugje in je vezano na območje, ki ga določen arhiv poknva. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) poleg severovzhodne Štajerske in dela Koroške pokriva še Prekmurje, Arhivskega gradiva za zgodovino Prekmurja je danes, žal, v različnih slovenskih arhivih, knjižnicah, muzejih in v osebnih zbirkah malo. Zaradi že znanih zgodovinskih okoliščin ga je večina shranjenega v deželnih, državnih, cerkvenih ah osebnih arhivih po Avstnji ter Madžarski in še kje. Se dobro desetletje nazaj je bilo redkokateremu arhivarju in zgodovinarju, ka| šele komu drugemu, znano, kakšno bogastvo za nekoliko starejšo prekmursko zgodovino se skriva v zasebnem arhivu knezov Esterhazy na gradu Forchtenstein na Gradiš-čanskem. Še dobro, da je nekaj o tem slišal zgodovinar dr. Andrej Hozjan na svojih prvih obiskih Gradiščanskega deželnega arhiva v Eisenstadtu. Ker mu kot arhivarju in raziskovalcu starejše prekmurske zgodovine to seveda m dalo miru, je v prvi polovici Andrej HOZIAN ARHIVSKO GRADIVO GOSPOSTVA DOLNJA LENDAVA/ALSČLENDVA V ARHIVU KNEZOV ESTERHAZV GRAD FORCHTENSTEIN 168 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah_ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 leta 2001 sprožil postopek za pridobitev dovoljenja za evidentiranje omenjenega gradiva. Pet let pozneje so v tiskarni Saje že tiskali 100 izvodov inventarja gradiva, ki ga je založil PAM. Dejstvo je, da za popise različnih vrst gradiva še m bila "uzakonjena" popoina metodologija popisovanj, če ta sploh obstaja, oziroma ni povsem jasno določeno, kaj vse naj hi popis določenega arhivskega inventarja vseboval. Pa tu ni mišljen samo način evidentiranja gradiva, pač pa tudi krajše spremne študije, ki bi popis dodatno obogatile. Seveda pn inventarjih nima smisla govoriti le o enem knteriju za sestavo, saj je gradivo tako raznovrstno, da tega ne dopušča. Kakorkoli, Andrej Hozjan se je sestave inventarja arhivskega gradiva za gospostvo Dolnja Lendava lotil tako, da ga je razdelil na tri različne sklope oz. poglavja. Če odštejemo njegov predgovor, ki je zaradi ciljnih bralcev napisan v slovenskem, nemškem m madžarskem jeziku, sta v uvodni strokovni študiji predstavljena knežja družina Lsterhazy in gospostvo Dolnja Lendava v dobi, ko so bili Esterhazyji lastniki, nekaj pa je povedanega tudi o zgodovini arhiva v gradu Forchtenstein, zlasti upoštevaje gradivo, ki zadeva dolnjelendavsko gospostvo. V drugem poglavju, ki je tehnične vsebine, so analitično opisane vrste in vsebina gradiva. To je nekak pripomoček za lažje in natančnejše razumevanje naslednjega, najobštrnejšega poglavja, torej dejanskega popisa arhivskega gradiva. Avtor je popisano gradivo razvrstil v dve osnovni skupini, in sicer protokolirano in neprotokolirano, skupini pa se potem delita še na različne podskupine. Protokoliranega gradiva je precej manj, v večini pa se nanaša na 19. in začetek 20. stoletja. Med tem so na omenjenem gradu shranjeni uradni gospoščinski protokoli in personaiije oz. popisi zaposlenih v upravi in delu gospostva, inventarji gospoščinskih poslopij ter grajske kapele, urbarialni dokumenti in različna blagajniška poročila, zemljiške knjige in zemljiškoknjižni izpisi ter karte območja d o In je lendavskega gospostva, posamičnih krajev in gozdnih gospodarstev. Od starejšega gradiva, torej tistega, ki zadeva 18. stoletje, je treba poleg personahj ornemu še rokopisno knjigo različnih privilegijev gospostev Dolnja Lendava in Ne m p ti ter inventar premičnin dolnjelendavskega gradu, ki je bil spisan ob menjavi upravitelja leta 1792. Neprotokolirano gradivo sestavljajo različni urbarialni in drugi spisi, sodne zadeve in obračuni. Zadevajo obdobje od 18. stoletja dalje. Urbarialni spisi se nanašajo na cenitve gospostva, posesti, stanovanjskih in gospodarskih objektov, mostov itd. Nekaj gradiva v zvezi s sodnimi zadevami je zaradi neprimernega hranjenja oziroma vlage v delno ali zelo slabem stanju. Tisto bolje ohranjeno so protokoli gos-poščinskega sodišča, protokoli sodb, kazenske zadeve, spiski zapornikov v ječi dolnjelendavskega gradu, podelitve svoboščin, potrditve poplemenitenja, zade- ve v zvezi s francoskimi vojnami, zadeve tržanov, razmejitvene zadeve, urbarialni spori ter različne odredbe in izvršilni akti, oblastni dekreti, županijske sodbe in podobno. Najvidnejše mesto v gradivu imajo vsekakor letni obračuni. Ti so skoraj v celoti ohranjeni — razen za manjše število let od srede 18. stoletja pa do konca prve svetovne vojne. Vsak letni obračun je povezan v sveženj, ki obsega od 130 do 400 111 še več listov in lističev različnega formata, vezane in nevezane zvezke, popisne pole in drugo. So, v grobem rečeno, dveh vrst. Skupino obračunov za celotno gospostvo Dolnja I-endava sestavljajo letni obračuni računskega urada omenjenega gospostva, skupni enotni obračuni za gospostvi Dolnja Lendava in Nempti, obračunski zaostanki, četrtletni izvlečki dolnjelendavskega računskega urada in distriktna blagajna, oskrbniški obračuni, gradbena blagajna, skupni obračuni naturalnih dajatev m materialnih dajatev, obračuni gozdarske uprave, predlogi za tesne takse, Četrdetm in letni obračuni kaščnega urada ter letni obračuni gospoščinske kleti m kuhinje. Drugo skupino obračunov predstavljajo obračuni posamičnih uradov in več uradov skupaj. Tu gre za letne, nekaj malega tudi četrtletne, obračune - tudi ovčarskih — uradov Dolnja Lendava, Kerka Szent Mildos, Žit-kovci, Redics in Ujfalu. V sklop Miscellanea oz. razno je avtor uvrstil protokole delovne obveze podložnikov 1770-1804, dolgove, popise vinogradov, zapisnike gozdov, potrdila o nakupili žita in vina in še marsikaj. Že ničkolikokrat omenjeni inventar je potrebno gledati iz dveh zornih kotov. Kot popis gradiva ter kot vzorec oz. primer, kakšen bi bil lahko ali moral biti inventar gradiva določene gospoščinske posesti. V obeh pogledih je njegov avtor zadel v polno. Popis gradiva vsebuje vse uste elemente, ki so nujni, torej je le-to razvrščeno v sicer poljubne kategorije, popisano na ravni posameznega dokumenta, marsikje pa sta navedena še število strani m ohranjenost. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi avtor popis dokumentov podal še v slovenskem jeziku, saj bi s tem bistveno pripomogel k obogatitvi ter mogoče še modernizaciji dosedanje arhivske terminologije, lu zadeva gospoščinsko arhivsko gradivo. Kar zadeva inventar kot celoto - poleg popisa še daljši znanstveni ah strokovni uvod s predstavitvijo kratke zgodovine gospostva in lastnika oz. plemiške družine ter opis načina popisa in vrst gradiva — vsebuje ta več dodatnih podatkov kot večina drugih in je lahko potemtakem vzorec oz. izhodiščna točka za prihodnje delo te vrste. Dejan Zadravec ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 169 Viri za gradbeno zgodovino Maribora po letu 1850, Pokrajinski arhiv Maribor, Viri 2/18, Maribor 2006,331 strani Z 18. zvezkom Virov za gradbeno zgodovino Maribora po letu 1850, ki smo ga v Pokrajinskem arhivu Maribor izdali v okviru zbirke Viri, končujemo to številko Virov. Do sedaj so v okviru zbirke izšle števikie publikacije. Gradbeni zgodovini Maribora je bila namenjena tudi prva številka virov z naslovom Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850 - Viri 1, avtorja Jožeta Curka, ki jo je Pokrajinski arhiv Maribor izdal leta 1985. Viri 2 so bili že od začetka rezerviram za podatke iz arhivskega gradiva za novejšo gradbeno zgodovino Maribora iz obdobja poletu 1850. Glede na količino podatkov smo oblikovali zbirko Viri 2, ki šteje ob koncu izhajanja že osemnajst zvezkov, izdanih v obdobju 1990-2006. Podatkovno-in formacij s ki temelj Virov 2 predstavljajo obsežna arhivska urejevalna dela v arhivskem fondu Uprava za gradnje ui regulacijo Maribor 18401963 tn 18. zvezek fonda Uprava za gradnje in regulacijo Maribor okolica 1840-1963. V zvezkih od 2/1 do 2/6 so objavljeni podatki o ohranjeni gradbeni dokumentaciji za stavbe, ki so bile zgrajene v ožjem mestnem jedru, v zvezkih od 2/7 do 2/9 za stavbe, ki so bile zgrajene na območju Studencev, v zvezkih od 2/10 do 2/12 pa za stavbe z območja Pobrežja in to v zvezku 2/10 za ulice in ceste z začetnicami od A do K, v zvezku 2/11 za ulice z začetnicami od L do R, v zvezku 2/12 pa z ulicami z začetnicami od S do Z, V zvezkih 2/13 do 2/16 so objavljeni podatki o gradbeni dokumentaciji za stavbe z območja Tabora, in to v trinajstem zvezku z začetnicami od A do G, v štirinajstem zvezku od II do O, v petnajstem zvezku od P do R, v šestnajstem zvezku pa od S do Ž. V sedemnajstem zvezku so objavljeni podatki o gradbeni dokumentaciji z območja Kamnice. V osemnajstem zvezku Viri 2 so objavljeni podatki o gradbeni dokumentaciji z območja Maribor okolica, in sicer za kraje: Bezena do Zikarce, to je skupno 143 krajev. Objavljeni podatki v okviru zbirke Vin 2 so zbrani in obdelani po enotni metodologiji. Na koncu vsakega zvezka sta kazalo stavb m projektov po ulicah ali krajih ter abecedni indeks arliitcktov projektantov m stavbnih mojstrov. Tako je v 18. zvezku objavljen seznam kar 190 projektantov in stavbnih mojstrov. Nekateri so navedeni le pn eni vstavbi, spet dnigi pa pri številnih stavbah: Maks Hlad (82 navedb). Stane Lovše (98 navedb) in Jože Požauko (32 navedb). Celota informacij je analitične narave in se omejuje predvsem na uste gradbene posega, za katere je bilo potrebno pridobiti s takratno zakonodajo določene priglasitve ah ustrezna dovoljenja od pristojnih upravnih organov. Informacije o projektih, ki načrtov ah spisov nimajo ohranjenih, so pa znani podatki o njihovem obstoju, so označene z zvezdico (*). S stališča arhivskega urejevalnega dela je poudarjena prvotna ureditev fonda; ki je temeljila na razdelitvi območij Uprave za gradnjo in regulacije, na ka-tenh so bili projekti tudi realizirani. Tako je najobsežnejši del namenjen staremu mestnemu jedrn in nosi oznako MA. Gradivo za območje Tabora nosi oznako TA, gradivo za območje Studencev STU, gradivo za območja Kamnice pa KA. Vsaka arhivska enota je definirana na podlagi ohranjene logične celote arhivskega gradiva ustvarjalca (načrti in spisi skupaj). Popisana je na podlagi posebne metodologije, upoštevani so: originalna signatura arhivske enote, znane oblike poimenovanja ukc v zgodovini, katastrska občina, letnice uporabnih dovoljenj, številke gradbenih parcel, vsi znani lastniki, leto zidave, ohranjeni gradbeni načrti po fazah, skupno število ohranjenih gradbenih načrtov. Omenjeni so projektanti, splošni spisi z mejnimi letnicami, jezik gradiva in seveda opombe. V 18. zvezku je gradivo popisano tako, da so gradbene zadeve razvrščene po krajih v okolici Manbora in tako tudi popisane. V okviru krajev so hiše razvrščene po zaporedju hišnih številk, te pa so POKRAJINSKI AFIHIV MARIBOR VIRI 2 18. ZVEZEK VIRI ZA GRADBENO ZGODOVINO MARIBORA P01850 MARIBOR 2006 170 Ocene 111 poročilu o publikacijah in razstavah ARHIVI 31 (2008), št. 1 povzete iz gradbenih spisov. Sledijo spisi, v katerih ni bilo hišne oznake in nazadnje spisi, ki se nanašajo na objekte družbenega pomena. Vsebino 18. zvezka sta s požrtvovalnim in marljivim strokovnim delom pripravili in vsebino oblikovali višja arhivistka Lučka Mlinaric in arhivska tehmea Irena Žugaj. Urednica tega kot tudi številnih prejšnjih zvezkov senje Virov je direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor dr. Slavica Tovšak, ki je tudi za ta zadnji zvezek (18, zvezek) zbirke Viri 2 pripravila predgovor; povzet je v predstavitvi publikacije. Leopold Mikec Avberšek Sabina Lešnik, Prazniki na voščilnicah, Pokrajinski arhiv Maribor, Katalogi XXVI, Manbor 2006, 24 strani; razstava v razstavišču Archivum, avtorica Sabina Lešnik, 14. december 2006 do 31. januar 2007 Sredi decembra leta 2006 smo v razstavišču Archivum Pokrajinskega arhiva Maribor pripravili razstavo razglednic, ki so bile odposlane kot voščilnice ob različnih praznikih. Gradivo za razstavo je izbrala in pripravila arhivska strokovna sodelavka Sabina Lešnik. Na razstavi so bile prvič zbrane in prikazane voščilnice, ki jili Pokrajinski arhiv Manbor hram v različnih fondih in zbirkah. Namenjene so bile posameznikom ob osebnih, cerkvenih in drugih praznikih. Razstava je bila tematsko razdeljena v več delov: miklavževo, božič, novo leto, velika noč, binkošti, god, rojstni dan, valentinovo. Na prvem panoju je bila razstavljena litografija — novoletna voščilnica za leto 1834. Predali so jo osebno m ne po pošti. Najdena je bila v Mariboru, hrani pa jo mariborski zbiratelj Primož Premzl. Kot zanimivost si je bilo mogoče ogledati tudi krajevno razglednico Maribora z natisnjenim voščilom za veliko noč. Razglednica v nemškem jeziku je bila izdana leta 1907 v Gradcu Voščilnice za miklavževo so v gradi™ Pokrajinskega arhiva Maribor redkost. Le nekaj, v nemškem jeziku, jih je v zbirkah Fototeka in Albumi Odposlane so bile leta 1903, okoli leta 1910 in 1920. Poleg razglednic je bilo razstavljeno tudi drugo gradivo. V osebnem fondu upravnika mariborske moške kaznilnice Nika Vrabla so šolski zvezki njegovih otrok. Leta 1934 je njegov sin Niko v pismu sv. Miklavžu med drugim zapisal, da mu naj ta prinese risanko, plastelin v vseh barvali, lep svinčnik in peresa. Miklavžev in božični sejem je bil tudi priložnost za skromen zaslužek sejmarjev. Spisi o organizitan|u sejma leta 1934 so v fondu Mestna občina Maribor. Voščilmce za božič in novo leto so zelo številne tako v zbirkah kot tudi v različnih fondih Pokrajinskega arhiva Maribor. Razstavljene so bile voščilmce iz albumov družine Zabeo, lastnikov falskega gradu, in družine mariborskih tovarnarjev Badlov. Razglednice v tujih jezikih (nemškem, italijanskem) so bile odposlane v letih od 1898 do 1906, Voščila za božič tn novo leto je prejemal tudi Pavel Turner, mecen, publicist in vzgojitelj. Razglednice v različnih jezikih, tudi slovenskem, so bile odposlane med letoma 1900 in 1920, Razstavljenih je bilo tudi veliko razglednic iz tridesetih let 20. stoletja in obdobja med letoma 1954 in 1990, ki so v zbirkah Fototeka in Albumi. Veliko velikonočnih voščilnic z najrazličnejšimi motivi je prav tako v gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor. Predstavljene so bile voščilnice v različnih jezikih (slovenskem, nemškem, madžarskem) iz let 1900-1980. Pokrajinski arhiv Maribor hrani zelo malo voščilnic za binkošti, pa Še te so le v nemškem jeziku Voščilnica s pomladnim motivom je bila leta 1902 odposlana iz Gradca na naslov Anton Badl, tovarnar, Maribor. Za god in rojstni dan so ljudje pošiljab voščilnice z različnimi motivi. Voščilnice so imele voščilo natisnjeno, pogosto pa so za ta praznika uporabili tudi voščilnice brez napisa. Čestitke h godu so leta 1899 izrazili tudi na krajevni razglednici Ljutomera. Razstavljene so bile voščilnice v različnih jezikih, ki so bile odposlane med letoma 1903 in 1980. Pokrajinski arhiv Maribor jih hrani v zbirkah in fondih. Na koncu razstave pa so bile predstavljene še razglednice z ljubezenskimi motivi. Spoštovanje in prijateljstvo so ljudje izražali tudi z voščilnicami brez napisa. Razstavljen je bil album z razglednicami iz POHAAjIMi*! AJtHIV MAftl ftOft Hototofli XXVI PRAZNIKI NA VOSCILNICAH ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 171 obdobja okoli leta 1900 in druge voščilnice iz obdobja okoli leta 1900 do leta 1960. Razstavo ]e budno spremljal poštar v uniformi Pošte Slovenije, razstavljeni pa so bili tudi ovitki prvega dne, ki jih izdaja Pošta Slovenije. Ob razstavi je izšel tudi katalog. Uvodnik je napisala direktorica dr. Slavica Tovšak. V nadaljevanju je avtonca razstave Sabina Lešnik predstavila voščilnice v gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor in opisala simboliko obravnavanih praznikov. V katalogu je objavljenih tudi 23 reprodukcij razstavljenega gradiva. Leopold MiJhec A vberiek Emica Ogrizek, Sodni register Okrožnega sodišča Maribor 1898-1941; Trgovski register, Pokrajinski arhiv Maribor, Inventarji 12/2, Maribor 2006, 364 strani Pokrajinski arhiv v Mariboru je izdal drugi del inventarja sodnega registra z zavidanja vrednim obsegom. I]rav tako kot njegov predhodnik zajema obdobje od leta 1898 do druge polovice štiridesetih let prejšnjega stoletja. Obsežno delo je napisala Emica Ognzek, ki je dokazala, da je ni strah listanja po debelih in zaprašenih straneh sodnih registrov. V prejšnji predstavitvi je bila že omenjena bogata vsebina registrov, ki raziskovalcu kot na pladnju posreduje gospodarsko preteklost naše države v različnih zgodovinskih obdobjih, podjetnost in sposobnost prednikov, ki so postavili temelje poznejšemu družbenemu razvoju. Tqdi v drugem delu nas avtorica seznanja z osnovnimi pojmi sodnega registra, ki so nujno potrebni za razumevanje tovrstnega gradiva. Opredeljuje pojme trgovec kot nosilec menjave blaga, avstnjski in jugoslovanski trgovski zakonik, ki ureja status trgovcev ter njihova medsebojna razmerja, družba kot povezava več oseb pod skupno firmo, družbena pogodba, ki je dogovor med družabniki, konkurz ali stečaj kot postopek ob prezadolženosti gospodarskega obrata m pnsilna poravnava kot poskus sporazuma med upnikom in prezadolžencem. Trgovski registri Okrožnega sodišča Maribor so bih, tako kot preostali registri tega sodišča, nastavljeni Šele po letu 1898. Do tega leta, kot je bilo omenjeno že v prvem delu, Maribor ni imel svojega okrožnega sodišča. Naj omenimo še enkrat, da je sodno pristojnost nad tem delom Slovenije imelo okrožno sodišče v Celju kot drugostopenjsko sodišče. Višje instance so delovale zunaj današnjega slovenskega ozemlja — višje sodišče v Gradcu in vrhovno na Dunaju, Ker so spadali sodni registri v pristojnost okrožnih sodišč, so se vsa podjetja, ftrme, pozneje pa še zadruge in drugi, vpisovali v trgovski in zadružni register celjskega okrožnega sodišča. Postopek prepisovanja v nove registre je avtorica obravnavala že v prvem delu, zato mu tu m posvečala pozornosti. Spisi so dobili v Mariboru novo oznako, ki se je ujemala z oznako v glavni knjigi, na spisih pa je še vedno vidna oznaka celjskega okrožnega sodišča. Po letu 1918 so bih še vpisi trgovskih subjektov iz Mežiške doline in Prekmurja. Spisovnega gradiva iz Avstrije je malo, iz Madžarske pa nič. Inventar bi moral biti zaključen z letom 1941, vendar težko nasilno prekinemo tok dogajanja, ki mu sledu no v gradivu. Nemška okupacija predstavlja posebno poglavje v vodenju registrov. Ukinjeni sta bili obe registrski sodišči, tako v Manboru kot rudi v Murski Soboti. Nemci so ustanovili svoja sodišča z izpostavami v manjših sodnih okrajih. Nastavili so nove registre. Vpisi so se pojavljali od leta 1942 naprej Do tega leta so vpisovali spremembe še v stare registre. Predvsem so bile to zadeve, ki so se navezovale na zaplembo slovenskega premoženja. Za vsak sodni okraj so vodih svoj register, ta pa je dobil ime po njemu npr. Pettau HRA 5. Zanimivo je primerjan te vpise z vpisi, ki jih je nova jugoslovanska oblast naredila po letu 1945. Med okupacijo je okupator tisti, ki je zaplenil slovensko premoženje, v povojni jugos lavi ji, pa nova oblast. Enaka zgodba se je ponovila 172 Ocene m poročila o publikacijah 111 razstavah ARHIVI 31 (2008), št. 1 rudi v rudarskih knjigah - zasebna lastnina |e hitro menjala lastnike, seveda v skladu z oblastnikom, ki je imel tisti trenutek vajeti v svojih rokah. Sodne registre za Prekmurje so vodih v Szombathelvju in Zalae-gerszegu. Registri so ohranjeni, del sodnih spisov pa nikoli m bil vrnjen. Trgovski registri so bih javne knjige s podatki o podjetjih, njihovih pravnih značilnostih, obliki organiziranosti, njihovih lastnikih, pravnih spremembah ipd. Zanje je bilo značilno, da so bih javni in vsem dostopni. Pravno sta obliko in vsebino registrov urejala trgovski zakon iz leta 1862 in uredba o vpeljavi in vodenju trgovskega registra iz leta 1863, V trgovski register so vpisovali več vrst podjetij (firm), in sicer firme posameznih trgovcev, javne trgovske dnižbe, komanditne družbe, akcijske družbe (delniške), ko-manditne družbe na akcijo in družbe z neomejeno zavezo. Leta 1906 je sledil še nov zakon o družbah z omejeno odgovornostjo. Trgovski register je torej drugi, obširnejši del gradiva registrskega sodišča. Obsega več glavnih knjig, V različnih obdobjih delovanja so trgovske registre različno označevali, seveda v skladu z njihovo vsebino. Z vsakim novim zakonom so se oznake glavnih knjig spremenile. Leta 1898 sta sodni register predstavljali dve knjigi - ena je imela oznako Einz— Einzelfirmen (Pos), vanjo so vpisovali trgovce posameznike, dniga pa Ges-Gescllschaften, vanjo so vpisovali družbe. Zaradi razvoja trgovske dejavnosu m širitve novih oblik trgovskega združevanja so obstajali po letu 1908 trije registn. Prvi nosi oznako A, Vanj so vpisovali posamezne trgovce, javne ter komanditne družbe. V drugega - z oznako B — pa so vpisovali delniške in komanditne družbe, ki so temeljile na delnicah. V zadnjega, tistega z oznako C so vpisovali družbe z orne|eno zavezo. V Inventarju najdemo tudi trgovske registre Okrožnega sodišča Murska Sobota. Vedeu moramo, da je bilo to sodišče ustanovljeno Šele leta 1938 in je opravljalo tudi posle trgovskega sodišča. Po vojni njegovo poslovanje ni bilo več obnovljeno, registn pa so bih po vojni odisejadi priključeni okrožnemu sodišču v Mariboru. Poleg osnovnih oznak imajo še začetnico MS. Po letu 1942 so bile ohranjene oznake A in B za glavne knjige, za spisovno gradivo pa 9 HRA za trgovce posameznike, javne in komanditne družbe in 9 1IRB za delniške družbe. Firme pa m bilo treba priglasiti za vpis v trgovski register vsem trgovcem. To so morah storiti le tiso, ki so plačevali enoletni pridobitveni davek v višini vsaj 120 dinarjev v krajih z več kot 10.000 prebivalci, v krajih z 10.000 prebivalci vsaj 80 din ter v krajih z manj kot 10.000 prebivalci vsaj 50 din (podatki za trideseta leta dvajsetega stoletja). Da so trgovci prijavili firmo za vpis v register, je poskrbelo sodišče po uradni poti. O zneskih obrtno pridobitve nega davka je sodišče izvedelo iz podatkov, ki so jih trgovskemu registru pošiljale vsak mesec davčne oblasti. Prijava za vpis v trgovski register je morala biti podana pisno ali ustno, in sicer pri tistem trgovskem sodišču, v okolišu katerega |c iinelo podjetje svoj sedež. Vsi vpisi so morali biti objavljeni v Uradnem listu. Pozneje so objavljali vpise le, če so se z vpisom spremenile naštete točke. Pn vpisu družbe z omejeno zavezo so morah poslati prepise prijave prilog finančni prokuratun. Za to je obstajala posebna pristojbina. Če se malo poigramo s številkami, je vseh vpisov v posamezne trgovske registre približno 2,658. Največ vpisov zasledimo v registrih Einz I in Ges I, v vsakem po okoli 300, preostalih pa med 30 in 100. Pri vsakem vpisu je avtorica označila nivo popisa, naziv in sedež posameznega trgovskega subjekta, obstoj gradiva, kratko zgodovino firme ah posameznika, povezave z preostalimi registn, količine spisovnega gradiva ter številko tehnične enote. Inventar vsebuje tudi krajevno kazalo. Hiter pogled nam pokaže, od kod so bili posamezni trgovski subjeku in do kod so šegah njihovi poslovni stiki. Odličen pripomoček je mdi kazalo v trgovski register vpisanih pravnih oseb, saj skrajša dolgotrajno listanje po de belili knjigah. Poznavanje imena trgovca ali družbe nam olajša iskanje. Povo|na zgodovina je pomeda s trgovskimi sodišči m njihove naloge prenesla na upravne organe, predvsem zaradi prenosa lastnine v splošno ljudsko premoženje. Z uničenjem zasebne pobude, predvsem pa zasebnega kapitala, se je nadzor prenesel na zvezne in republiško ministrstvo za finance, pozneje na okrajne ljudske odbore, leta 1954 pa so pravico do registracije prenesli na okrožna gospodarska sodišča. Kontinuiteti posameznih firm ni več možno slediu tako kol pri starih registrih. Ob prebiranju inventarja se mi utrne misel, da je uspelo Pokrajinskemu arhivu v Mariboru prevzeti zelo dobro ohranjeno gradivo, čeprav je tok zgodovine ubiral včasih čudne poti. Jedro gradiva in vse pozneje pridružene enote iz Koroške in Prekmurja so dobro ohranjene, za celjsko registrsko sodišče pa tega ne moremo trditi. V osnovi vsak vpis v register podpira spis. Čeprav najdemo del gradiva pri naslednikih trgovskih subjektov, ki so včasih v drugi obliki in pod dnigim imenom delovali še vse do časa tranzicije in še dlje, ah v fondih ministrstev za gospodarstvo v državnem arhivu, moram poudanti, da je primarno gradivo tisto, ki pntegne raziskovalca. Zel|a vsakega uporabnika in raziskovalca je, da bi na enem mestu našel in osvojil zgodbo, ki je zapisana v uradnem dokumentu in ne vzbuja dvoma o resničnosti pričevanj. Metka Bit koše k ARHIVI 31 (2008), št- 1 Ocene in poročila d puhlikadjah m razstavah 173 Simona Vclunšek, Osnovna šola Fram 1854-2000, Pokrajinski arhiv Maribor, Inventarji 14, Maribor 2006, 328 strani Zbirka Inventarji Pokrajinskega arliiva Maribor je bogatejša za Inventar Osnovne šole Frani, ki ga |e napisala višja athivistka Simona Vclunšek, Uvodu direktorice Pokrajinskega arhiva Maribor dr. Slavice Tovšak sledi besedilo, katerega avtorica je Simona Velunšek. V Uvodu je predstavila splošen zgodovinski razvoj šolstva od leta 1869, ko je tretji avstrijski zakon o osnovni šoli uvedel splošno Šolsko obveznost, do leta 1960, ko so vse šole uvedle nove učne načrte za osemletno osnovno šolo. Uvodu so dodane tudi tri tabele: Predmetnik za osnovne šole, uveden leta 1953, Predmetnik višje razrede osnovnih Šol v šolskem letu 1954/55 in Predmetnik nižje gimna^pe v šolskem letu 1954/55. Uvodu sledi Kratek pregled zgodovine Osnovne šote Fram. Začetki segajo v leto 1802, ko je otroke začel poučevati čevljar in ikalec Andrej Eherl. Leta 1816 je slivniški grof dal za šolo na voljo eno sobo v svojem skladišču in tam so poučevali vse do leta 1862. Tega leta je župnik Franc Rat odkupil poslopje od grofa ter ga preuredil v šolo. Leta 1873 so na istem mestu zgradili novo šolo s stanovanji za učitelje. Leta 1882 je šola dobila rudi podružnico na Planici; eden izmed framskih učiteljev je tja hodil enkrat na teden. Zaradi velikega števila otrok se je šola leta 1895 razširila v štiruazrednico. Pred začetkom dnige svetovne vojne je delovala kot šesltazrednica. Med okupacijo je vodstvo šole prevzel nemški učitelj Adolf Reinbacher, pouk je potekal v nemškem jeziku. Po vojni je skrb za vzdrževanje šole prevzel krajevni ljudski odbor Hram, vendar pa ni mogel priskrbeu vseh šolskih potrebščin, učil in niti kurjave za zimo. V šolskem letu 1948/49 ¡e šok postala sedemletka, v šolskem letu 1950/51 pa so uvedli program nižje gimnazije. Nižjo gimnazijo so v šolskem letu 1952/53 ukinili in jo ustanovili v Račah V šolskem letu 1957/58 je šola postala nepopolna osemletka. V dveh tabelah lahko spremljamo število učencev od šolskega leta 1955/56 do leta 1959/60 ter splošni učni uspeh od šolskega leta 1960/61 do leta 1964/65. Besedilo o zgodovini šole se končuje s predstavitvijo pomembni! i učiteljev m ravnateljev, ki so delovali na šoli To so bili: Andrej Eberl, Franc Pirkmajer, Leopold Šerbi-nek, Franc Domanjko, Valentin Ivanuša, Ludvik Grafenauer in Oskar Stem. Sledi Še tretji del besedila, in sicer i iistoriat fonda Osnovne šole Fram. Iz njega izvemo, da je gradivo fonda predala Osnovna šola Fram 27. maja 1979 in da obsega 37 arhivskih škatel. Ob koncu je avtorica predstavila značilno šolsko gradivo, ki se pojavlja v fondu: katalog ali imenik, razredmea, katalog šolskega dela, vpisnica, matični list in šolska matica (matična knjiga). Uvodu sledi najobsežnejše poglavje inventarja, m sicer Popis arhivskega gradiva (str. 13-308). Gradivo fonda je popisano na ravni združenega dokumenta ali dokumenta. Urejeno je kronološko, znotraj tega pa vsebinsko. Jeziki gradiva so slovenski, nemški in srbohrvaški. Najstarejše gradivo predstavljajo katalogi, vpisnice in matični listi učencev. Matični listi in spričevala so popisani imensko, Najstarejši dokument je popisni list šoloobveznih otrok v župniji Fram iz leta 1854. Posebno kategorijo gradiva predstavljajo različni zapisniki učiteljskih konferenc, šolskega sveta, krajevnih učiteljskih konferenc ter opravilni zapisniki. Posamezni zapisniki, v katerih so opisani pomembnejši dogodki, ki so zaznamovali kulturno, poklicno ali "moralno" dogajanje na Šoli, so tudi natančno vsebinsko popisani. Pomemben del gradiva so tudi razna poročila in statistični listi za posamezna šolska obdobja, saj iz njih lahko izvemo podatke o številu učencev, o njihovi narodnosti, veroizpovedi, učnem uspehu, učiteljih, Šolskih zgradbah ipd. Posebej so poudarjene tudi šolske kronike od leta 1941 do 2000 in dokumentacija, ki se nanaša na učitelje, ki so poučevali na šoli. Gre za zbirko dokumentov, ki so jih učitelji prinesli s seboj, ko so začeli opravljati službo: krstni, rojstni in poroči lisci, razne odločbe, dekren o namestitvi na osnovno Šolo, spričevala, razrešnice učiteljske službe, ... Korespondence je zelo malo, večinoma gre za obvestila in sporočila šolskemu upraviteljstvu. Simonu Velunšek Osnovna šola Fram 1 854 - 2000 174 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 Na koncu knjige je še Kultih osebnih imen. Gre za osebe, ki so obiskovale Osnovno šolo Fram in katerih vpisnice oz. matični listi in spričevala so ohranjeni v fondu. Pokrajinski arhiv Maribor hrani gradivo približno 170 različnih Šol, ki so delovale ali še delujejo na njegovem območju. Inventar Osnovne šole Fram je prvi in upamo, da ne tudi zadnji s tega področja. Lahko bi mu sledil inventar katere od mariborskih srednjih šol. Gordatia SovegeŠ Upovkk Anton Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, Narodopisna in književna črtica. Pokrajinski arhiv Manbor, Viri 5, Maribor 2006, 234 strani Malokdo pozna Antona Trstcnjaka. Ne filozofa, antropologa, psihologa in teologa, ampak njegovega soimenjaka, ki se je rodil in ustvarjal dobrega pol stoletja prej (* 1853 v Krčevim, f 1917 v Ljubljani). Bil je pisatelj, gledališki zgodovinar in organizator. Gimnazijo je končal v Varaždinu, študij pa je nadaljeval na učiteljišču na Dunaju; vpisal se je na klasično filologijo in slavistiko. Na Dunaju je usta- novil tudi Slovensko literarno društvo. V njem so se zbirali slovenski Študentje in na srečanjih brali svoja dela. Z njegovim odhodom z Dunaja je društvo prenehalo delovati. Prvo službo si je našel pri grofu Csakyju na Slovaškem, bil je domači učitelj. Tam se je prvič srečal z Madžari in njihovim odnosom do drugih narodnosti (Slovanov). Po vrnitvi v Slovenijo se je želel zaposliu kot tajnik pri Slovenski matici, vendar mu zaradi neopravljenih zaključnih izpitov na univerzi to ni uspelo. Nekaj časa je bil zaposlen na Mahrovetn trgovskem učilišču v Ljubljani, pri Trgovski tn obrtniški zbornici in Mestni ljubljanski hranilnici kot kontrolor. Nekaj časa je bil tudi urednik Slovana, katerega lastnika sta bila Ivan Hribar in Ivan Tavčar, vendar jima zaradi gorečega rodoljubi a in pripadnosti vseslovenski ideji ni bil po godu. V Ljubljani je sodeloval v kulturnih in političnih društvih, pri Slovenski matici je spodbujal izdajanje slovenskega slovstva, bil je predsednik Pevskega društva Ljubljana (leta 1895 je organiziralo srečanje 60 pevskih društev iz Slovenije, Hrvaške in Češke), postavljal je temelje pevskemu opernemu zboru, skrbel za razvoj slovenske operete in zbiral gradivo za zgodovino slovenskega gledališča. Posebno se je zanimal za Slovence, ki so živeli na Madžarskem, Lahko trdimo, da je spadal med tiste Slovence, ki so zelo dobro poznali Prekmurje s potovanj ter iz dopisovanj in študija literatura Po Božidarju Raiču, ki je leta 1860 prehodil Prekmurje do reke Rabe, je bil Anton Trstenjak prvi, ki je v drugi polovici 19. stoletja dvakrat obiskal skoraj vse prekmurske kraje, ki so bili tedaj del Ogrske. Svoje popotovanje je začel avgusta 1883. Na terenu zbrano gradivo je dopolnjeval do leta 1903. Njegovo besedilo o Slovencih na Ogrskem bi moralo skupaj z opisom Štajerske iziu v knjigi Slovenske matice že pred 1. svetovno vojno, vendar se to ni zgodilo, ker "štajerski del" še ni bil pripravljen. Na začetku prve svetovne vojne je bila Slovenska matica razpuŠČena. Medtem je Trstenjak umrl, njegovo besedilo pa ni več ustrezalo programu Slovenske matice, ker je manjkalo poglavje o fizični geografiji, v pozabo pa je šlo tudi zato, ker m bilo dostopno javnosti. Na besedilo o Slovencih na Ogrskem je Pokrajinski arhiv spomnil nekdanji sodelavec Viktor Vrbnjak. Zapuščino Antona Trstenjaka hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani pod signaniro Ms 1449. Gradivo je leta 1940 daroval knjižnici dr. Albin Štele, mož Trstenjakove hčerke. V zapuščini so Trstenjakova korespondenca, tuja dela, gradivo, zbirka narodnega blaga, Martjanska pogodba tn tiski. Gradivo "Ogrski Slovenci: narodopisna in književna črtica" in gradivo za delo "Ogrski Slovenci" sta vključeni v Dela. Iz NUK-a je Pokrajinski arhiv Maribor pridobil fotokopije omenjenega besedila. Gradivo je bilo izdano brez pravopisnih in jezikovnih poprav- ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene m poročila o publikacijah in razstavah 175 kov. Obsežne opombe oz. spremno besedo je napisal Viktor Vrbnjak. V njej je predstavil Antona Trste-njaka, njegova dela m zanimanje za prekmurske Slovence. Obsežno je predstavil tudi usodo njegovega gradiva o ogrskih Slovencih ter druga dela in dela drugih avtorjev, ki so pisali o prekmurskih Slovencih, npr. Božidarja Flegeriča v pesmi Prekmurski glasovi (Zora 1878), kapelskega župnika Jakoba Meška v informativni črnci Prekmurci (Kres 1882), kaplana Andreja Fekonjo v članku Književnost ogrskih Slovencev (Dom in svet 1892), Božidarja Raiča v spisih Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru (Naprej 1863) in Prekmurski književniki pa knjige (Letopis matice slovenske 1869), Vrbnjakovemu besedilu je dodan tudi grafični prikaz prvega in dnigega popotovanja Antona Trstcnjaka, tako da lahko spremljamo natančni vrstni red krajev, ki jih je obiskal. Na koncu Trstenjakove črtice je še obsežno kazalo imen in geografskih pojmov v madžarski in slovenski različici, ki so omenjeni v besedilu. Pripravili sta ga Metka Vrbnjak in Gordana Šovegcš Lipovšek, Trstenjakov rokopis o ogrskih Slovencih obsega devet poglavij: I. Prebivališče Slovencev med Muro in Rabo, II. Potopisne črtice, III. Vas m dom, IV. Narodne jedi, V. Narodna noša, VI. Zenitovanje, VII. Pogreb, VIII. Šolstvo m IX. Književnost. V poglavju Prebivališče Slovencev med Muro in Rabo (str. 4-16) Trstenjak predstavlja ozemlja, poseljena s Slovenci in Hrvati na Ogrskem (Prckmurje, Medžimurje, Banat, Baranja), dodal je tudi podatke o številu Slovencev, Srbov, Hrvatov, Nemcev, Slovakov in Madžarov v županijah, predstavlja pa še verske in upravne razmere ter asimilacijo Slo ven cc v in Hrvatov. Najobširnejše je dmgo poglavje (str. 17—91) Potopisne črtice. Je tudi najzanimivejše, saj predstavlja avtorjeva doživetja v 24 katoliških in evangeličanskih župnijah oz. v 26 krajih, ki jih je obiskal, njegova srečanja z duhovniki, učitelji in kmeu. Obiskal je: Cankovo, Pertočo, Sveti Jurij, Grad, Gornji m Dolnji Senik, Monošter, Števanovce, Dolence, Gornje Pe-trovce, Križevce, Kančevce, Pečarovce, Bodonce, Puconce, Martjance, Mursko Soboto, Tišino, Beltince, Lendavo, Črenšovcc, Turnišče, Dobrovnik, Bogojino, Tešanovcc in Moravče. Vsak kraj je natančno opisal ter tudi kakšno posebnost ali svojo dogodivščino. Zlasti je bil pozoren na na rodno sme razmere med Madžari, Slovenci in Nemci, na socialno podobo naselij, na odnose med pripadniki različnih veroizpovedi ter na sam razvoj v kraju, zapisal pa je tudi najznačilnejša osebna imena in priimke v krajih. Spoznamo lahko posamezne župnike, pastorje in učitelje (jožef Borovnjak, Blaž Zelko, Ivan Berke, Evgen Terplan, Aleksander Jambrikovič, Rudolf Cipot, Jožef Bagan, Imre Agustič, Marko Žižek, Franc Ivanocy) m njihov odnos do slovenskega jezika in slovenstva. Citiral je besede zna- nega prekmurskega zgodovinarja, tedanjega župnika na Tišini in narodnega voditelja dr. Franca Ivanocya, ki mu je rekel: "Mažarščma ne bode ^rnagala, ker narod bolj ljubi slovenščino. Na sodišču je potreben mavrski je^ik; drugod ga kmet ne potrebuje. Učitelji so med seboj radi Slovenci, Učitelji, rojeni Maturi, naučili so se s/omnski, ker brež nje nimajo uspeba. Pred petnajstimi leti je trdil vsak "gospod", da se mora slovenski narod uničiti. Danes je vsak Človek invjen, da slovenskega jezika ni moči 5atreti. Pmndeli so to sami Mahati," Njegovo potovanje po slovenskih krajih je hitro prišlo na ušesa Madžarom, zato je Prekmurje moral zapustiti, še preden je obiskal vse kraje, saj je od madžarske vlade prišla brzojavka, da je treba Trste-njaka prijeti in pregledati vsa njegova pisma, ker domnevajo, da je agitator Pri begu na Štajersko stran mu je pomagal beltinški župnik Marko Žižek, ki mu je tudi povedal za telegram, Katerega leta se je ponovno vrnil v Prekmurje, m znano, saj opisu kraja, 12 katerega je zbežal (Črenšovci), sledi že nov opis (Lendava). V pt>glav|u Vas in dom (str. 92—103) opisuje prekmursko hišo in hlev, notranjost z inventarjem, gospodarska poslopja in medsosedske odnose. Z etnografskega stališča je ta opis zelo natančna slika notranjosti prekmurske hiše in je odličen vir za rekonstrukcijo bivalne kulture prekmurskega Slovenca ob koncu 19. stoletja Četrto poglavje je namenjeno narodnim jedem (str. 110-116), saj spoznamo značilno orodje, poljščine 111 jedi ter poimenovanja v slovenskem in madžarskem jeziku. V poglavju Narodna noša (str. 117—120) Trstenjak predstavlja moško in žensko obleko: srakico, prtene lače, kikljo, janko, oplečnjek, fodroš, firriik,... Šesto poglavje, poglavje Zenitovanje (str. 121— 127), opisuje krst otroka, botra, koline ter poroko, nevestino balo, poročni jedilnik in obleko. Sedmo poglavje, Pogreb (str. 128-132), opisuje pogrebne obrede, posebno obširno navado na Gornjem Seniku. Osmo poglavju je namenjeno Šolstvu (str. 133— 141). Zapisal je, da šole niso bile na "zdravi podlagi", ker niso temeljile na maternem jeziku učencev, ampak je bil njihov edini cilj pomadžarjenje slovenskih otrok. Opisuje tudi spremembo zakonov o šolstvu, učbenike, učni uspeh učencev, načine in (ne)uspehe mad-žarizacije, šolska poslopja, nekaj odstavkov pa je namenil tudi šolam na Štajerskem in Primorskem. Skrbela sta ga predvsem nemški in italijanski jezik. Zadnje, deveto poglavje, Književnost (str. 142194), opisuje razmere, v katerih se je rodda prekmurska književnost m vpliv protestantskih m katoliških pisateljev na razvoj književnosti v Prekmurju. Podrobno opisuje kar 22 piscev ter predstavi njihova dela: protestantskega pisca Franca Tenihna, učitelja 176 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah_ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 Mihala Severja, pisatelja, prevajalca in učitelja Štefana Kiizmiča, nabožnega pisatelja in učitelja Miliala Bako-ša, protestantskega teologa in pisatelja Mikloša Kiiz-miča, pisatelja Štefana Szi||artoja, nabožnega pisatelja Miliala Barlo, pastorja Jurija Cipota, pisatelja in župnika Jožefa Košiča, evangeličanskega pastorja in pisca Aleksandra Terplana, pastorja, učitelja tn pisatelj Jatioša Kardoša, učitelja Štefana Liilika, nabožnega ui zgodovinskega pisatelja Franca Zbiiila, kaplana in pisca Jakoba Sabarja, pisatelja Štefana Slama r j a, prvega prekmurskega slovenskega novinarja Imreta Augusu-ča, župnika Marka Žižka, nabožnega pisatelja Štefana Žemljica, župnika Ivana Berketa, nabožnega pisatelja Jožefa Borovnjaka, župnika Jožefa Baganja in zgodovinarja dr. Franca Ivanocva. Rokopisu je dodana tudi kopija tretje strani vprašalnika, ki ga je Trstenjak najverjetneje sestavil sam, da bi ga poslal možnim informatorjem, da bi odgovorili na različna vprašanja, povezana z etnologijo določenega kraja. Dr. Helena l^ožar Podlogar domneva, da bi naj to btl prvi etnološki vprašalnik v slovenskem jeziku. Poleg vprašalnika je objavljeno tudi pismo, ki ga je Anton Trstenjak pisal župniku (ožefu Borovnjaku na Cankovo dne 28. oktobra 1883, dva meseca po svojem prebegu na Štajersko. Z izdajo Trstenjakove črtice o Slovcncili na Ogrskem so Prekmurci dobili še en pomemben vir za raziskovanje svoje zgodovine ob koncu 19. stoletja. Njegov rokopis ima velik pomen za razvoj kulturnozgodovinskega, jezikovnega, narodopisnega in sociološkega raziskovanja Prckmurja in je zanimivo branje za vsakega Prekmurca, ki želi spoznati življenje, ki so ga živeli Prekmurci pred slabimi sto dvajsetimi leti. Gordana Sovegel Upovšek Jure Maček, Korespondenca dr. Lavoslava Gre-goreca, Pokrajinski arhiv Maribor, Inventarji 15, Maribor 2007, 213 strani Knjiga višjega arhivista Jureta Mačka v zbirki Inventarji 15 predstavlja prvo knjigo inventarja fonda Lavoslava Gregoreca. To jc eden od 320 osebnih fondov, ki sc nahajajo v Pokrajinskem arliivu Maribor. Gregorečcva ohranjena korespondenca obsega devet tehničnih enot. Jure Maček je gradivo fonda strokovno popisal na ravni dokumenta ter ga obogatil z dodatnimi podatki, ki so za uporabnike oziroma javnost koristni. Na 213 straneh predstavlja korespondenco Lavoslava Gregoreca (1839—1924), enega pomembnejših štajerskih Slovencev 19. in 20. stoletja. Rodil se je v Destrniku v Slovenskih goricah, postal kaplan, profesor teologije, dekan, knezoškofijski svetnik, kanonik in poslanec državnega zbora, uveljavil pa sc je tudi kot borec za slovenske narodnostne pravice ter interese kmečkega prebivalstva. Gregorečevi korespondenti so v tej prvi knjigi razvrščeni po abcccdncm redu od A do N, korespondenca pošiljateljev pa je urejena kronološko. Vsaka popisna enota vsebuje najprej signaturo (tj. številka tehnične enote oziroma arhivske škatle, v katen je pismo, vsebinska razdelitev fonda po posameznih ko-respondenuh in zaporedna številka dokumentov, kot so fizično razvrščeni v fondu. Signaturi sledi naslov (tj. priimek in ime pošiljatelja; vendar v redkih pn-merih ju ni bilo mogoče povsem razbrati), kraj in datum (kolikor sta biLa navedena in čitljivo napisana), obseg popisne enote (velikost lista in število strani), jezik m pisava poslanega pisma ter (na kratko) vsebina oziroma zadeva. Kot jezik korespondence je bila največkrat uporabljena slovenščina, uporabljene pa so bile tudi nemščina, latinščina, italijanščina in hrvaščina. Pisava je največkrat latinica, vendar se najde tudi gotica. Največ je rokopisov, nekaj pa tudi tipkojiisov, V opombah so pojasnjeni nekateri splošni pojmi oziroma bistveni vsebinski elementi, ki se pojavljajo v posameznih pismih, prav tako so predstavljene nekatere osebnosti, o katerih jc govor v korespondenci. Podrobneje sc lahko bralcc seznani tudi s pošiljatelji m POKRA1INSKI «tHIV MARIBOfi K / INVENTARJI 15 a < S > J £ *■* * • /* ^ j f 4 v & - V i > • ... . Jure Maček ^ .,, ^ _., ^ KORESPONDENCA DR. LAVOSLAVA GREGORECA ABRAHAMOWICZ - NOVAK j * • - -' ■' j- <■■''<*. ARHIVI 31 (2i-li->8), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 177 MED TATRAM1 IN TRIGLAVOM Primerjave narodnega raitSjä Jilmencev in Sfovakov in njiJioii ku!t»riui-f«j|inčiii stiki 1848-1938 I---- pisem. Med njimi najdemo osebnosti, kot so Anton Aškerc, Ivan Dečko, Andrej Einspider, Lambert Einspieler, Simon Gaberc, Ivan Geršak, Simon Gregorčič, Lavrencij Herg, Ivan Hribar, Anton Korošec, Ivan Križanič, Ivan Kukovcc, Fran Leveč, Draguun Lončar, Jakob Meško, Jakob Missia, Jože Muršec, Miliael Napotnik idr., ki so Gregorecu pisah tako iz oddaljenih krajev (Dunaja, Plovdiva, Brescie, Sarajeva, ...) kot tudi iz bližnjih in domačih krajev. Manj znana krajevna imena, ki so se v preteklosti večkrat spremenila, so dopolnjena in pojasnjena z današnjim poimenovanjem. Tematika pisem je zelo različna in se razteza od uradnih pisem oziroma dopisov do povsem osebnih pisem, čestitk, zahval m pozdravov. Pisma so datirana od Šestdesetih let 18, stoletja pa vse do zadnjih let Gregorečevega življenja. V uvodnem delu kn|ige je v strnjeni obliki predstavljen pregled Gregorečevega političnega delovanja, prav tako so podane glavne značilnosti dobe, v kateri je politično deloval. Knjigo je avtor obogatil tudi s slikovnim gradivom. Iz vseh osnovnih in dodatnih podatkov, ki se nanašajo na pisma, lahko spoznamo Grego reče v način razmišljanja in njegove nazore, spoznamo njegove sodobnike ter dobimo vpogled v lokalne in širše politične ter družbene okoliščine tedanjega časa, V pripravi je že tudi drugi de! knjige, izšel naj bi v letu 2008. Boštjan Zajšek Tone Kregar, Med Tatra m i in Triglavom, Primerjave narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in njihovi kulturno-politični stiki 1848-1938, Zgodovinsko društvo Celje, Celje 2007, 352 strani Od leta 2003 Zgodovinsko društvo Celje v okviru književne zbirke Zgodovim.ee izdaja dela mlajših raziskovalcev slovenske zgodovine, ki se nanašajo na zgodovino Celja in okolice ali pa po svojem konceptu sodijo v kategonjo novega in svežega v slovenskem družboslovju. Do konca leta 2007 je izšlo pet knjig (Andrej 1'ančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema; Aleksander Žižek, Našim zvestim, ljubim celjskim meščanom; Branko GoropevŠek, Slovenska pokrika na Štajerskem v letih 1900-1914; zbornik Stefan Kočcvar — rodoljub slovenski, Mojca Marija Peternel, Cillier Wochenblatt (Zeitung), Celjski nemški časopis iz leta 1848). Sledi, do sedaj najobsežnejša v zbirki, objava doktorske disertacije Toneta Krega rja, ki pnnaša primerjavo narodnega razvoja Slovencev in Slovakov in opis njihovih kulturno-političnih stikov 1848-1938. V celjskem Muzeju novejše zgodovine zaposleni Kregar je velik del dosedanjega raziskovalnega dela posvetil slovensko-slovaškim političnim in kulturnim stikom v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. S to tematiko se je ukvarjal v diplomski nalogi in magisteriju; njegovo zadnje delo je nadgraditev dosedanjih izsledkov. Knjiga je razdeljena na štin poglavja. V prvem, po umestitvi v časovni in prostorski okvir, podaja bistvene poteze razvoja obeh narodov v habsburški monarhiji v obdobju 1848-1918. Pri tem črpa predvsem iz novejših pregledov zgodovine izpod peres slovenskih in slovaških avtorjev. Slovaški in slovenski narodni razvoj, tako gospodarski kot kulturno-politični, je bil poln vzponov in padcev, včasih sočasnih in vzporednih, drugič zopet v različnih obdobjih in "mimoidočih". Osnovna okoliščina, ki je določala n|un položaj, je bila umestitev obeh v monarhiji po uvedbi dualizma. Eni pod Nemci, drugi pod Madžari, pn tem |C predlog "pod" v zvezi s Slovaki potrebno razumeti veliko bolj dobesedno. Raznarodovalni pritisk Madžarov nanje je bil vekko ostrejši. Navedimo le nekaj zgovornih primerov. Ob uvedbi splošne in enake volilne pravice v avstrijskem delu so madžarske oblasti - zavedajoč se morebitne izgube vodilnega položaja zaradi manj kot polovice lastnega deleža v prebivalstvu — to vztrajno zavračale. Slovaška narod- 178 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 na zavest je bila pod hudim pntiskom tudi v šolstvu. Na tem področju so bili v veliko slabšem položaju kot Slovenci, saj so Še ob zlomu monarhije zelo malo uporabljali slovaški |ezik v ljudskih šolah, poleg icga pa niso imeli nobene srednje ali visoke Šole v lastnem jeziku. Hud je bil pridsk na državne uslužbence. Kl|ub vsemu pa so Slovaki v nekaterih primerih -vsaj začasno - prehitevali Slovence. Leta 1848 so oblikovali jasen narodni program, 1. svetovno vojno pa so na njenem začetku sprejemali, če smemo danes to šted kot prednost, mnogo manj navdušeno kot Slovenci. Več kot razbk pa je v razvoju obeh narodov vendarle podobnosti. Oba naroda sta se kot ne-vladajoča v zadnjih desetletjih 19. stoletja tako gospodarsko kot kulturno in pobtično okrepila. Pa Slovencih je razvoj šel dalje in tako so Slovaki ob koncu stoletja na vseh področjih zaostajali za svojimi slovanskimi brati podobnega imena. Oboji so kljub hudim zameram svojo prihodnost videli v Avstro-Ogrski. Pri obeh se je zaradi gospodarskih razlogov — pri Slovakih pa je bil vzrok še nacionalni pritisk — pojavilo izseljevanje iz domovine tako znotraj avstro-ogrskega okvira kot v evropske in čezmorske dežele. Na političnem področju so se razdelili — Slovaki malce pozneje - ob koncu 19. stoletja najprej na dva, takoj potem pa z oblikovanjem socialdemokratskega tabora na tri tabore. Znotraj obeh narodov so se pojavljali renegati. Podobna sta tudi načrta povezave s sorodnimi sosedi: pn Slovakih se je tako razvila češ ko-slovaška, pri Slovencih pa jugoslovanska ideja. Poglavje prinaša tudi opis usode obeh narodov med 1. svetovno vojno, njun odnos do nje in razpadanja monarhije ter njun prispevek pri tem. Opisuje tudi šibke stike 111 povezave med Slovenci in Slovaki do leta 1918 in slabo medsebojno poznavanje kot posledico. Naslednje poglavje (Slovenci in Slovaki med avtonomijo in centralizmom 1918—1938) ima že dovolj zgovoren naslov. V njem spoznamo ureditev, ali bolje rečeno, urejanje narodnega vprašanja in ustavnopravnega položaja obeh v novih državnih okvirih, socialni položaj ter njunemu gospodarski in politični razvoj. Predstavljene so opredelitve političnih strank do centralizma in unitarizma v češ ko-slovaški in jugoslovanski družbi. Avtor nam znova prikazuje množico paralel v razvoju. Oba naroda sta z vstopom v novo (večnarodno) državno povezavo veliko pridobila, Rešena pritiska germanizacije in madžanzacijc sta se gospodarsko, kulturno, politično razvijala. Bila sta konstitutivni narod v svojih državah, njuna jezika sta bila enakopravna (toda Slovenci so se morah kasneje otepati z agresivno srbščino in cirilico). Vendar je pri obeh opazno tudi razočaranje, saj sta od nove skupne države veliko pričakovala. Tako prva Češko-slovaška kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Jugoslavija) sta bih unitamo in centralistično urejeni. Ves čas so bili navzoči nasprotni pogledi in zahteve. Različni usodi sta naroda doživljala v 2. svetovni vojni: Slovakom je namenila lastno državo (o njeni naravi veliko pove podatek, da je v prvih dveh mesecih njenega obstoja prenehala izhajati polovica periodičnih publikacij), Slovencem okupacijo. Druga polovica knjige je namenjena prikazu poročanja slovenskega časopisja med obema vojnama o Slovakih in narobe. S primeri naslovov izbranih člankov, ki pomenijo le iztočnico za opis časovnega okvira, nas avtor vodi med osnovnimi temami in potezami pisanja poglavitnega slovenskega in slovaškega časopisja. Tretje poglavje (Slovaški politični tisk o Slovencih 1918-1941) prinese sedem naslovov, četrto (Slovenski pogledi na Slovaško vprašanje 1918-1938) pa enajst. V prvi polovici dela prevladuje zgodovina političnega delovanja, v drugi pa se ji z večjo težo pridružuje še drugo. V njej se nam razgrinjajo še poročila o kulturnih dogodkih, delu društev, življenju univerz, odzivih na mednarodne dogodke, mesto v njih so našli tudi pomembni posamezniki ipd. Vse to pa se velikokrat tudi ni moglo izogniti političnim predznakom. Avtor je pri delu uporabil slovaške in slovenske časopise in revije, uradne liste obeh držav iz obravnavanega časa, nekaj objavljenih virov ter obsežno število knjig in člankov. Knjiga je tudi bogato ilustrirana. Kazalo bi morda uporabm še (morebiti obstoječe) arhivsko gradivo iz zapuščin posameznikov iz obravnavanega časa. Vendar ta namig ni mišljen v slabšalnem pomenu, saj ne dvomim, da ni pnšel na misel tudi avtorju samemu ali da se morda avtor celo že ne pripravlja na kaj takega. Ob primerjavi z drugimi spoznavaš zgodovino lastnega naroda v novi luči. Bojan Himtnekticb Jure Maček, Človek ne more mimo, ne da bi pustil sled ..., Pokrajinski arhiv Maribor, Katalog: XXIV, Maribor 2006, 48 strani; razstava v razstavišču Archivum, avtor jure Maček, 25, maja 2006 do 10. decembra 2006 V lem 2006 je višji arhivist Jure Maček v Pokrajinskem arhivu Maribor pripravil razstavo in katalog arluvskega gradiva, izbranega predvsem iz ose-nih fondov neka te rili za Maribor pomembnih osebnosti, ki so delovale v obdobju med obema vojnama. V katalogu je ob uvodniku direktorice dr. Stavice Tovšak avtorjevo besedilo. V njem je najprej osvetlil zgodovino zbiranja gradiva privatne provenience ter zakonodajo, ki se je nanašala na tovrstne arhivalije, ARHIVI 31 (2008). št- 1 Ocene in poročila o publik aci]ali in razstavah 179 nato pa je opisal stanje osebnih fondov v Pokrajinskem arhivu Manbor Se pred ustanovitvijo arhiva je mnogo pomembnega gradiva zbralo že Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko, ki je predvsem na podlagi osebnih poznanstev pridobilo in skrbno shranilo mnogo privatnih dokumentov, ki bi se v nasprotnem primera najbrž izgubili. Tako jc mariborski arhiv že med obema vojnama podobi! gradivo dr. Pranja Ros i ne, Ftanca Feuša, Lavo slava Gregoreca, Lovra Herga, Ivana Križaniča, Mihaela Lendovška, Martina Meška, Ljudevita Pivka, Frana Jankoviča, Jakoba Žemljica, Vekoslava Spindlerja, Antona Trste-njaka, Nika Vrabla, Rudolfa Maistra, Franca Kovačiča in drugih. Po dmgi svetovni vojni se je položaj spremeni! tn oblasti niso bile ravno naklonjene zasebni lastnini, vseeno pa je arhiv pridobil nekaj pomembnih privatnih fondov: Janko Scmec, Božidar Kryl, Ožbalt llaunig, Anton Korošec, Avguštin Slegenšek, Lenart Boezio idr. Omenja pa še fonde iz novejšega časa: Franca Vogelnika, Antona Medveda, Romana Sav-nika, Radoslava PipuŠa, Ivana Krambergerja, Štefke Cobelj, Edvarda Glaserja, Franca Lastavca, Ivana Kosa, Vaneka Šiftarja, Emana PenJa, Zlate Vokač, Leona Štuklja. Glavna skupna značilnost privatnih fondov je fragmentarnost vsebine, pogosto tudt neurejenost m nepreglednost gradiva. Vendar pa ne gre prezreti pomena, ki ga ima v teh fondih ohranjeno gradivo za raziskovalce, saj lahko pogosto, posebej s prebiranjem ohranjene korespondence, "obogatijo, os mislijo ter pripišejo življenjsko noto drugače suhoparno nanizanim zgodovinskim dejstvom in podatkom. Nastavljajo osebno ogledalo vsakokratnemu zgpdovitukemu dogajanju ter pripomorejo k bolj s človeško podobo obarvanemu pogledu na preteklost V naslednjem poglavju je avtor orisal Maribor med letoma 1918 in 1941, ki se je prav takrat rešil prevladujoče nemške podobe. Na družbenopolitičnem, kulturnem, gospodarskem in znanstvenem področju so se pojavili slovensko usmerjeni posamezniki, odpuščene nemške uradnike in učitelje pa so nadomestili slovenski, številni tudi priseljeni s Koroškega in Primorskega. V kulturi so se Mariborčani v želji po oddaljitvi od Nemcev zgledovali po angleških, francoskih, najraje pa čeških vzorih. Kar zadeva znanost so bili dejavni predvsem na polidčnem, kulturnem, cerkvenem, literarnozgodovinskem, arheološkem, jezikoslovnem, etnološkem in geografskem področju, V sklepu je avtor zapisal Še, kako je izbral gradivo za razstavo: iz celote osebnih fondov je izluščil 22 posameznikov, ki so vsak na svojem področju opazno vplivali na razvoj Maribora med obema vojnama. Ta- 1 Jure Maček; Človek ne more mimo, ne tLi bi pusti/ sled: Manbor med letoma 1918 in 1941 v gradivu izbranih osebnih fondov Pokrajinskega arhiva Maribor. Maribor Pokrajinski arhiv, 2006 (Katalogi/Pokrajinski arhiv Maribor; 24) ko kot na sami tazstavi so tudi v katalogu posamezne osebnosti razvrščene v abecednem redu, ob vsaki pa so dodani še fotografije, skice in zanjmivi dokumenti iz njihovega življenja: Franjo Baš (etnolog, geograf m zgodovinar) jc bil med drugim ban o vin s ki arhivar; Egon Baumgartner (numizmatik) jc bil eden najpomembnejših raziskovalcev srednjeveške numizmatike v Sloveniji; Aleksander Dev (arhitekt), čigar najbolj znano delo je še danes cenjcni Hutterjev blok v Mariboru; Janko Glaser (pesnik, literarni zgodovinar m bibliotekar) je bil ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru; Anton Korošec (teolog in politik), ustanovitelj Slovenske kmečke zveze za Štajersko in predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu; Ivan Kos (slikar in grafik) jc bil predstavnik ekspresionizma in nove stvarnosti; F'rane Kovačič (teolog, zgodovinar, urednik) je dal pobudo za ustanovitev Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, ki je m KMAINSU 505 AU«BOi k., \\i\ Jure Maček ČLOVEK NE MORE MIMO, NE DA BI PUSTIL SLED ... Attribut Itt, / ■;' J ■ Q.ctxar fii/trfm MwUw Odbor Zgodovinskega in Muzejskega društva v Mariboru ob 70-letnici dr. Frana Kovačiča leta 1937. Od leve proti desni stojijo: A. Trstenjak, B. Stupan, J. Sedity, V. Petkovšek, J. Glaser. B. Baumgartner, F. Žužfk, F. M m ari k. I. jančič, V. Novak, /, Kos, F. Baš, A. Dolar. Od leve proti desni sedijo: A. Osterc, N. Vrabl, J. Tominšek, F. Kovačič, L. Poljanec, A. Vales, M. Heric. 180 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 nato izdajalo Časopis za zgodovino in narodopisje, katerega urednik je bil; Rudolf Maister (general in pesnik), ki je zasedel slovensko narodnosmo območ|e na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo bila potegnjena državna meja, Gabrijel Majcen (šolnik in zgodovinar) je napisal več učnih knjig, ukvarjal pa se je predvsem z lokalno zgodovino; Anton Medved (teolog, pisatelj in govornik) je bil profesor na mariborski klasični gimnaziji, dejaven je bil v številnih narodnozavednih društvih in seveda kot duhovnik, Franc Mtnarik (farmacevt, zgodovinar medicine in farmacije) je bil lastnik lekarne, zbiral in preučeval pa je farmacevtsko zgodovinsko gradivo; Fran Mišič (avtor potopisov, koroški narodnjak) je objavljal potopise iz slovenskih Alp, s Pohorja, Slovenskih goric m Jadrana; Ljudevit Pivko (narodni delavce in politik) je bil soustanovitelj mariborskega Sokola, bil j>a je tudi poslanec v narodni skupščini; Oton Ploj (narodnjak, notar) je bil eden od prvih notarjev v teh krajih, ki so dosledno uradovali v slovenščini, Miroslav Ploj (politik) si je že pred prvo svetovno vojno prizadeval za enakopravnost slovenščine v šolah m uradih ter za slovensko univerzo; Josip Priol (Šolnik, sadjar) je preučeval sadne sorte, bolezni, Škodljivce m tehniko varstva rastlin; Fran|o Rosina (odvetnik, Dolitik) je kot podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko pomagal, da so leta 1918 prevzeli civilno oblast na Spodnjem Štajerskem, Bogo Teply (zgodovinar, muzealec) je bil ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Man boru, Alojzij Trstenjak (krajevni zgodovinar) je napisal številne članke o zgodovini Ormoža m okolice; Niko V rabi (pravnik, kulturni delavec) je bil sodnik in pozneje upravnik Moške kaznilnice v Mariboru; Franjo Zebot (časnikar, politik) je bil vodja Tiskarne sv. Cirila in Metoda, Davorin Zunkovič (publicist) je bil polkovnik, a se je ljubiteljsko ukvarjal z jezikoslovjem, toponomastiko in slovansko arheologijo. Mojca Horval Tovarna avtomobilov Maribor sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor: 60 let — spominski zbornik, Pokrajinski arhiv Manbor, Katalogi XXVII), Maribor 2007, 99 strani; razstava v razstaviščih Arcluvum, Had in Per gradus, avtorji: Jure Maček, Sabina Lešnik, Stanislav Ajdič, Anton Vagner, 5. oktober do 23. december 2007 O pomenu TAM-a Tovarna avtomobilov Maribor je uradno dobila to ime v začetku leta 1947, industrijska dejavnost jia v resnici sega v leto 1941, ko je okupacijska oblast začela tO graditi tovarno letalskih deJov za nemško vojno letalstvo, leta 1943 je tako stekla proizvodna gonil letalskih vijakov. Po osvoboditvi je minilo precej časa, preden je ministrstvo za industrijo v Beogradu izdalo sklep o namestitvi avtomobilske tovarne v Manboru in prenosu licenčne izdelave tovornjaka PRAGA, poznejšega PIONIRJA, v Maribor. S tem je bil položen temelj tovarni, ki se je v naslednjih letih razvila v enega najprepoznavnejših m najuglednejših industrij s kili in gospodarskih sistemov v državi Jugoslaviji; gospodarska vozila z blagovno znamko TAM |e (bilo) namreč mogoče videu na cestah štirih kontinentov sveta. Tovarna avtomobilov Maribor, skrajšano TAM, m bila le tovarna cestnih vozil, ampak tudi valilnica strokovnjakov — v njej so nastajali, rasli ter svoje znanje in izkušnje prenašali v druge gospodarske sisteme, šolstvo, raziskovalne in razvojne oddelke, na univerze ter končno tudi na odgovorna mesta tedanjega družbenega in političnega življenja. TAM (stal je na Teznu) je zaposloval okoli 9 tisoč ljudi, še vsaj toliko delovnih mest pa je bilo vezanih na proizvodne programe v okokci Maribora in po vsej državi. Letna proizvodnja je dosegala število 9 usoč vozil in motorjev in več. Primerno pa je bila organizirana tudi skrb za zaposlene. V raznih ob- m POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR TOVARNA AVTOMOBILOV MARIBOR ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 181 dobjih obstoja je zajemala dejavnosti, kot so lastni vrtec, poklicna šola, zdravstvena ambulanta, gostinstvo in sindikalni turizem, rekreacija, prevoz delavcev ... Posebno se je TAM odlikoval s skrbjo za graditev stanovanj za zaposlene, za to je namenil velikanska sredstva. V okolici tovarne so nastajala naselja stanovanjskih blokov in individualnih hiš, zidavo pa je kreditirala tovarna. Veliko mladih ljudi, in to ne samo izobraženih strokovnih kadrov, si je lahko v razmeroma kratkem času omislilo družino v stanovanju, ki jih je dajal TAM svojim delavcem v najem. Lahko bi rekli, da je bd TAM eden od značilnih gospodarskih sistemov takratne socialisučne graditve v lugoslavijt. Vzpenjal se je z rastočimi potrebami gospodarstva po prometnih sredstvih in dosegel svoj vrh v obdobju navidezne blaginje. V leuh, ko so se zamajali rudi temel|i državne družbene ureditve m ko se je z razpadom le-te porušil zagotovljeni trg proizvodov, pa je zašel v krizo Razmere po letu 1991 v samostojni Sloveniji so se za velike gospodarske sisteme zelo spremenile, trg se je skrčil na minimalni obseg, mednarodna konkurenca pa je povozila večino srednjih avtomobil s kili tovarn ne samo v Jugoslaviji in Sloveniji, temveč tudi bolj razvitih evropskih državah. Tako je TAM leia 1996 po nekaj neuspelih poskusih države Slovenije in lokalnih dejavnikov za rešitev dokončno prispel v stečaj. Glede na nekdanjo moč in pomen, je bil stečaj hud udarec za Manbor, a tudi za slovensko gospodarstvo. Se huje so doživljali propad svoje tovarne zaposleni, ne glede na ro, kdaj so bili v njej dejavni. Čutili so veliko pnpadnost svoji tovarni, kajti biti tamovec je vedno pomenilo nekaj več, kot biti zaposlen v dobri tovarni. Tako ne preseneča, da je razstava o Tovarni avtomobilov Maribor v Pokrajinskem arhivu Maribor jeseni ieta 2007 doživela tolikšen odziv med prebivalstva tega dela Slovenije, Razstava je bila ne le priložnost za spominski pogled v preteklost tovarne TAM, bila je rudi nabita s čustvi. Ni bilo malo obiskovalcev, ki so bili po ogledu razstavljenega gradiva nadvse ganjeni. To dejstvo lahko Pokrajinski arhiv Maribor kot ustvarjalec razstave Šteje še za dodaten presežek. Ob razstavi |c izšel tudi sjx>minski zbornik, ki z nekaj avtorskimi pnspevki obravnava ključne razvojne in krizne faze TAM-a od let nastajanja do današnjih dni, ko se je na tem prostoru razrasel kompleks P o slov no-proizvodne cone Tezno v Mariboru z nekaj usoč zaposlenimi. Nekaj podatkov o "dogodku razstava" Razstava je bila postavljena v treh prostorih Pokrajinskega arhiva na Glavnem trgu v Mariboru, zaokroženo po temah ali glede na vrsto in izvor gradiva. Razstavišče ARCHIVUM: dokumenti in predmeti iz zgodovine TAM-a. Izbor je bil delo Jureta Mačka in Sabine Lešnik. Potrebno je povedati, da izbiranje nikakor ni moglo biu preprosto m lahko, saj je gradiva fonda TAM-a v PAM-u za več kot 150 m, poleg tega pa Še ni povsem urejeno. Na petnajsuh panojih in v peuiajstth vitrinah so bili razstavljeni dokumenu in fotografije, ki so nastajali od začetkov pod nemško zasedbo tn jih je v svojih arhivih hranila in dopolnjevala služba za propagando TAM. Pisni dokumenti so omogočali bogat vpogled v pravno urejanje statusa tovarne, vpliv panije na dogajanje v tovarni, pa tudi v način uvajanja in izvajanja delavskega samoupravljanja od leta 1950 naprej. Prikazani so bili tudi poslovna poročila, organizacijske strukture, ki so se kar pogosto spreminjale, tehnična poročila o preizkušanjih proizvodov, študije razvoja proizvodov tn podjetja, plakete in priznanja tovarni m delavcem. Slikovno gradivo je obsegalo predvsem fotografije proizvodov; teh pa ni bilo malo, zabeleženi pa so bih tudi razni pomembni obiski, dogodki m obletnice TAM-a. Razstavišče PER GRADUS: Razstavljeno gradivo je bilo delno iz depojev PAM-a delno pa iz arliiva Društva strojnih inženirjev Manbor, ki je v zadnjih letih veliko naredilo za ohranjanje industrijske kulturne dediščine in hrani rudi urejeno zbirko o TAM-u, Predstavnika društva Stanislav Ajdič in Anton Vagner sta na tem razstavišču predstavila svoje videnje nosilcev razvoja TAM-a. To pa je po mojem mnenju precej enostransko, saj |e od osmih predstavljenih tehničnih strokovnjakov in razvijalcev le eden s področja razvo|a in projektiranja vozil, čeprav je bilo to nenazadnje osnovna dejavnost TAM-a; vsi drugi so s področja razvoja proizvodnje ali proizvodnih sred stev. Vsekakor pa drži nekaj: nobenemu od predstavljenih m mogoče oporekati mesta med pomembnimi za TAM. Razstavišče HAD: Na tem razstavišču smo lahko videli fotografsko in pisno gradivo, ki predstavlja pomembne razvojne dogodke v TAM-u, med osnovnimi izdelki, kot so vozila, pa tudi stroje orodja in naprave, ki so jih razvijali in izdelovali strokovnjaki vzporednih tehničnih služb za vzdrževanja in opremljanje proizvodnih linij. Ugotoviu je mogoče, da se je TAM z izdelavo proizvodne opreme za lastne potrebe razvil v izdelovalca visoko zahtevnih strojnih naprav in najsodobnejših numenčno krmiljenih obdelovalnih strojev, V tem prostoni je bilo razstavljeno tudi gradivo, ki so ga prinesli - in številni arhivu tudi darovali — nekdaj zaposleni v TAM-u: fotografije, priznanja, diplome, makete in druge drobne predmete, ki spominjajo na dogodke v tej tovarni v vsem obdobju obstoja. Gradivo za ta razstavni prostor in razstavo je uredila Sabina Lešnik. Vsekakor je treba zapisati nekaj besed tudi o od- 182 Ocene in poročila o publikacijah in razslavah ARHIVI 31 (2II0K), št. 1 prtju razstave. PAM se je odločil, da zaradi samega ozračja pripravi otvoritev razstave v eni od nekdanjih proizvodnih dvoran TAM-a, ki je danes prazna, nema in gluha sameva sredi porajajočega se novega poslovnega središča na Teznu. Prostori v PAM-u bi bili zaradi pričakovanega obiska na otvoritvi pretesni. Otvontev je privabila več kot 300 ljudi; v več kot uro trajajočem programu so z nagovori in analizami sodelovali — poleg PAM-a in nekaterih avtorjev proslave — tudi predstavnik mestne oblasn ter nekateri nekdanji in današnji vodilni poslovnega sistema TAM. K nostalgičnemu razpoloženju tamovcev so pripomogli kadri iz filma TAM. - umrli gigant, ki ga je Bojan Labovič posnel pred leti v spomin na slavne dni tega pomembnega gospodarskega sistema v Mariboru. Katalog ob razstavi je zaradi okrogle, šestdesete oblctnice uradne razglasitve TAM-a dobil ime zbornik, saj se je zanj nabralo precej pisnega gradiva, tako spominskega kot študijskega. Tako bo prihodnjim raziskovalcem povojnega gospodarskega razvoja in ob osamosvojitvi padca Maribora lahko koristil kot bogato napotilo in smernica za poglobljeno raziskovalno in znanstveno delo. Avtorji v zborniku so: dr. Slavica Tovšak, Sest desedetij od začetkov Tovarne avtomobilov Manbor; mag. Martin Prašnički, Oris glavnih razvojnih mejnikov in proizvodov Tovarne avtomobilov Maribor, Stanislav Ajdič, Nekateri tehnični ustvarjalci v Tovarni avtomobilov Maribor, Anton Vagner, Kooperanti Tovarne avtomobilov Maribor, Jure Maček, Tovarna avtomobilov in motorjev v obdobju prve pedetke; mag. Martin Prašnički, Vodilni kadn v Tovarni avtomobilov Maribor — direktorji in uprave; Gorazd Bende, Nekoč TAM, danes cona Tezno; Izbrani dokumenti z razstave; Seznam razstavljenih dokumentov in predmetov; Stanislav Ajdič, Drobni zapisi iz kronike, Martin Prašnički Maribor in njegovo ožje zaledje sta bila v preteklosti izrazito industrijsko naravnana in zato m naključje, da so se prav tukaj razvila podjetja, ki so s svojo dejavnostjo in rezultati Slovenijo in nekdanjo Jugoslavijo uvrščala v krog pomembnih in zanesljivih, ne le evropskih, temveč tudi z un a ¡evropskih partnerjev. Zato je bilo za mariborsko območje obdobje, ko je začela usihati moč manborskih velikanov, kot so npr. Metalna, Tovarna avtomobilov Maribor, Man-borska tekstilna tovarna, Hidromontaža idr. eno najbolj pretresljivih, zaradi prenehanja proizvodnje, pa tudi zaradi množice zaposlenih, ki je izgubila delo in se znašla na robu eksistence. Eden izmed razlogov za pripravo serije razstav je rudi dejstvo, da arhivski fondi s področja gospodarstva v Pokrajinskem arhivu Maribor zavzemajo posebno mesto, saj je število le-teh med vsemi arhivskimi fondi in zbirkami največje. Fondi s področja gospodarstva namreč predstavljajo kar 31,8% vsega gradiva in 25,3% vseh fondov in zbirk. Razstave o propadlih manborskih velikanih predstavljajo podjetja in njihovo zgodovino na podlagi arhivskega gradiva, hkrati pa pn njih sodelujejo tudi ljudje, ki so sodelovali v delovnem procesu in ga zaznamovali Ob vsaki od razstav Pokrajinski arhiv Maribor javno povabi nekdanje zaposlene, naj pn-spevajo tudi dokumente, ki jih morda še hrani|o doma Jure Maček, Metalna Maribor sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Katalogi XXV, 76 strani; razstava v razstaviščih Archivum in Had, avtorji: Jure Maček, Sabina Lešnik, mag. Borivoj Breze, 26, september 2006 do 7. december 2006 Pokrajinski arhivi Maribor |e v letu 2006 začel niz razstav Sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor; razstave predstavljajo preteklost manborskega gospodarstva v obdobju rasti in razvoja. ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 183 ter tako zapolnijo vrzeli, ki |th predstavljajo manjkajoči podatki. Med arhivskim gradivom podjetij je namreč tudi velika količina slikovnega gradiva, ki ni označeno. Obiskovalci razstav imajo tako možnost dodati informacije o času, ljudeh in ob|cktili na slikah Kot prva v seriji razstav |e bila izbrana Metalna, Splošna stavbena družba, ki je zaznamovala Maribor — tako prostor kot tudi zgodovino. S svojim proizvodnim programom — dvigali v pristaniščih, industrijskimi dvigali, žerjavi, zapornicami v elektrarnah, tlačnimi cevovodi — je bila navzoča v vsem svetu. Avtoma razstave sta prikazala zanimivejše smeri razvoja Metalne od nienega nastanka leta 1921 pa do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko |e bila na podlagi uvajanja samoupravnih odnosov v gospodarstvo in združevanja dela preoblikovana v posamezne temeljne organizacije zd ni ž enega dela. l^e-te so delovale kot samostojne pravne osebe do konca leta 1989. Takrat so jih ionnalno ukmili in združili v enovito podjetje Metalna, d.d. Ob razstavi je izšel rudi katalog. Strokovna besedila so prispevali Jure Maček, dr Slavica Tovšak ter mag. Bonvoj Breže. Katalog predstavlja zgodovino Metalne od ustanovitve do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Večjo pozornost je avtor Jure Maček posvetil ustanovitvi in prvim letom delovanja, zlasti pa obdobju ponovne uvedbe proizvodnje in delovanju v prvih letih novega političnega in ideološkega sistema po dnigi svetovm vojni. Dr, Slavica Tovšak je v uvodnih besedah poudarila pomen gospodarstva in atluvskega gradiva s področja gospodarstva za Man bor in njegovo preteklost. V svojem prispevku |e obravnavala problematiko prevzema telinične dokumentacije Metalne Maribor in njenih naslednic (prevzelo jo je podjetje Montavar metalna nova, d.o.o, pn katerem je Pokrajinski arhiv dejavno sodeloval). Mag. Borivoj Breže, univ. dipl. inž. metal., višji kustos za tehniško dediščino v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, je predstavil nekaj izvirnih zamisli sodelavcev Metalne, ki so se kazale v njenih konstrukcijah in so na področju ludromehanske opreme in transportnih naprav vzbujale pozornost mednarodne strokovne javnosti. V katalogu so objavljeni tudi izbrani dokumenu z razstave ter seznam vseh razstavljenih dokumentov. Kot pravni naslednik Metalne se v katalogu predstavlja tudi podjetje Montavar metalna nova, d.o.o., ki nadaljuje tradicijo Metalne. Kot poslovni sistem v Manboru in okolici zaposluje okoli 900 ljudi. Podjetje Montavar metalna nova, d.o.o. je prevzelo v hrambo celotno tehnično dokumentacijo podjetja Metalna in jo hrani v skladu z zahtevami pristojnega arhiva od leta 2005. Nina Gostenčnik Ivanka Zaje Cizelj, Občinski komite Zveze socialistične mladine Slovenije Šentjur pri Celju 19G0—1991, Zgodovinski arhiv Celje, Inventarji 11 Celje 2007, 179 strani "V ZSM se usposabljate bodoče lovljenje"1 V času brez papirja, ko se tudi arhivisti s svojimi pomagali vedno bolj selimo v vimialna vesolja binarnega kaosa, je prišel med poklicne kolege in vedo-željno občinstvo nov inventar iz istoimenske zbirke, ki je pred dobrimi dvajsetimi leu pomenila prvi poskus predstavitve ccljskih arhivskih dragotin uporabnikom. Dr, Ivanka Zaje Cizelj se pri svojem strokovnem delu v Zgodovinskem arhivu Celje (ZAC) ukvarja ne le s šolstvom, ampak rudi z gradivom ustvarjalcev, ki zadeva nekdanje družbenopolitične organizacije, in prav njeni pobudi, trudu (ter nesebični udarniški pomoči sodelavcev!) gre zahvala za več deset tekočih metrov novih prevzemov. Z "izbruhom" svobode je bilo namreč treba čez noč razčistiti s preteklostjo; čistilne akcije so se "družbenopolitični delavci na terenu" lotih s pravo brigadirsko vnemo. Gradivo zvezde vodnice delavskega razreda in njenih satelitov, ki Ivanka Zaje Cizelj: Občinski komite Zveze socialistične mladine Slovenije Šentjur pri Celju 1900-1991. Celje: Zgodovinski arhiv, 2007, str. 49. 184 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI 31 (2IJ08), št, 1 so skoraj pol stoletja bdeli nad našo lepšo pnhod-nostjo in skrbeli za primerno ideološko podporo in oskrbo vseli naših delovnih ljudi 111 občanov, je ponekod postalo redko kot inkunabule ali listine, ki jih je grbasti Miklavž iz Gabela Skrabljal v pisarni Celjskih. Med ključnimi družbenopolitičnimi organizacijami je bila tudi /.veza socialistične mladine, zveza, ki ]i je bila, kakor že ime pove, zaupana ideološka vzgoja mladih med 14. in 25. letom starosti. Da je šlo za organizacijo velikega družbenega pomena in priznane kakovosti, je vided še dandanes, saj nekateri njeni najuspešnejši člani še vedno bdijo nad našo lepšo prihodnostjo in skrbijo za primerno ideološko podporo m oskrbo vseh volivcev, enakomerno posejani na obeh krilih strankarskega panteona. Spodbudo za začetek poglobljenega prikaza šentjurskega občinskega komiteja te organizacije je avto-nci ponudilo gradivo samo. Gradivo OK ZSMS Šentjur je namreč edino ohranjeno na celotnem območju 14 upravnih enot, ki jih poknva ZAC. Spisovno in drugo arhivsko gradivo (stenčasi, fotografije, priznanja) OK ZSMS Šentjur je torej nekakšen pravzorec za delovanje tudi preostalih OK ZSMS, katerih gradivo je za zmeraj izgubljeno. Avtorica se je inventarja lotila po vseh pravilih obru — začenja s historiatom ustvarjalca, nadaljuje s historiatom arhivskega fonda, sledi pa izčrpen popis. Na koncu sta seznam kratic in krajevno kazalo. Navadno arhivisti v inventar niti ne uvrščajo veliko več — zlasti pri najobsežnejšem delu, popisu, se ljubosumno drže "molilnega obrazca"; signatura tehnične enote, signatura arhivske enote, naslov, letnica nastanka in tu in tam še obseg gradiva. Redkobesedno, korektno in resnobno. Včasih pa to po arhivi s to ve m mnenju preprosto ni dovolj in bralec ter (morebitni) uporabnik za sivot-nimi platnicami resnega inventarja doživita tudi prvo srečanje z gradivom. To srečanje je lahko protokolarno hladno zbujanje strahospoštovanja staroslavnih prič preteklosti, saj v bralca (uporabnika) zro skrbno naličene in fotografirane lepopisne listine in diplome, ovešene s polkilogramskimi pečatnimi skledicami, polnimi pomembnega voska, ali pa skrbno dodelan napad s tistim najsočnejšim, kar uporabnika čaka med gradivom fonda. Zagotavljam vam, da je prvi način popolnoma ustrezen in zadosten, v drugem primeru pa bo bralec z veseljem prelistal (prebral) celoten inventar in ga morebiti vzel v roke tudi tedaj, ko ne bo nujno potreboval točno določenega dokumenta in pisal vloge za izposojo arhivskega gradiva. Na srečo smo dobili s tem inventarjem žlahtnega predstavnika druge vrste arhivskih pomagal. Čeprav je mogoče dmgi način razširjenega popisa uporabiti za vsakršno arhivsko gradivo, ima tak popis z objavami celotnih dokumentov ali pa odlomkov še posebno draž pri fondih mlajšega obdobja, ko iz za- pisov vstajajo že zbledele podobe, asociacije in spomini. Spomini na ... slovesen sprejem v ZSMS (z izletom v Kumrovec vred), na čakanje Titove štafete ali akcije Nič nas ne sme presenetiti, ko smo se "pripravljali, kakor da bo jutri vojna, m delali, kakor da bo Je sto let mir". Vse to so podoživeli tudi nekdanji šentjurski mladinci in brigadirji, ki so se zbrali na predstavitvi inventarja v šentjurski knjižnici in prisluhnili avtoričinemu prebiranju na j udarnejših odlomkov. Brigadirski kitarist je zabrenkal dve, tri iz tega obdobja (dotlej nisem vedel, da je obstajala tudi slovenska verzija pesmi Jugoslavija!), nekdanji mladinci pa so se razgovorih o stvareh, ki jih popisuje inventar (krepitvi bratstva in enotnosti, prirejanju športnih tekmovanj, štafetovanj, plesov in predvsem o odhodih na mladinske delovne akcije). Zlasti to zadn|e je krasilo tiste najbolj prave mladince. Obsežne delovne akcije po vsej Jugoslaviji (na teh so sicer hidi delali) so bile najbolj množične po bučne šole jugoslovanske mladine. Samo m in v |LA je obstajal nekakšen enoten jugoslovanski mikrokozmos, dvignjen nad nacionalno determinanto in prežet z nauki o avantgardni Titovi mladini in njenem poslanstvu. Že danes večina nekdanjih mladincev, ki so se udeležili katere izmed "pravili" delovnih akcij, prav to razume kot najpomembnejši del svojega članstva v ZSM, z nostalgijo pa se jih spominjajo tudi kot obdobja, ko so zorele jagode in je bilo dovoljeno zvečer kdaj pa kdaj "v partizane". Inventar o gradivu OK ZSMS Šentjur je dvoje - je arhivski pnpomoček in hkrau pnčevanje o Času, ki so ga zaznamovale tovrstne organizacije Prav je, da se je ZAC odločil za objavo izčrpnejše verzije tega pomagala, saj nam zaradi uničevanja arliivskega gradiva množičnih organizacij socialisličnega obdobja grozi, da bomo o njih dobivali le informacije iz "druge roke" - brez virov pa je pot manipulaciji široko odprta. Aleksander Ži^ek Miroslav Novak, Preslikave vsebin v arhivskih strokovnih postopkih, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2007, 224 strani V Pokrajinskem arhivu Maribor so leta 2007 izdali publikacijo z naslovom Preslikave vsebin v arhiv s kili strokovnih postopkih avtorja dr. Miroslava Novaka. Knjiga formata B5 obsega 224 strani in je izšla v nakladi 150 izvodov. Avtor v uvodnem razmišljanju utemeljuje razloge za nastanek dela ter predstavlja osnovno metodo- ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 185 logijo, ki jo je uporabil pri obravnavanju kompleksnega področja preslikav v arhivskih strokovnih postopkih ne glede na tehnološke izvedbe ter vsebinske ah postopkovne omejitve. Tako razvija izhodiščni model obravnavanja podatkov na podlagi preslikav zapisanih vsebin. Predstavljeni model je utemeljil na podlagi splošnih zakonitosti splošne komunikacijske sheme (oddajnik, komunikacijski kanal, prejemnik, šum in povratna zveza). Za logično uskladitev zakonitosti arhivskega gradiva s splošno komunikacijsko shemo opredeljuje tega kot komunikacijski kanal v enosmerni komunikaciji z znanim vektorjem, ki poteka izključno med preteklostjo in sedanjostjo. Avtor izvaja nadaljnje modifikacije osnovne komunikacijske sheme ob pomoči substitucije tako, da namesto oddajnika postavlja "izvorni sistem" in namesto prejemnika "ponorni sistem". Na ta način je dobil potreben teoretični model razumevanja množice različnih tehnološko-tehničnih, pa tudi vsebinskih preslikav, ki jih izvajajo arhivski strokovni delavci v arhivskih ustanovah pn strokovnem delu, pa naj gre za popisovanje, objavljanie, fotografiranje, skeniranje, mikro-lilmanjc arhivskega gradiva ah kakršno koli dnigačno prenašanje vsebin arhivskega gradiva iz enega v drugo okolje. Za uvodnim razmišljanjem se avtor dotika organizacije dela javnih arhivskih služb s posebnim poudarkom na uvajanju strokovnih arhivskih postopkov, v okviru katerih generirajo in oblikujejo ah kako drugače obdelujejo različne vsebine. Ob tem pa je poudaril tudi problem dodeljevanja vlog, ki jih arhivski strokovni delavci opravljajo pri svojem delu v arhivskih ustanovah. Vprašanja, povezana z vlogami in procesi, so na prvi pogled preprosta, a imajo pomembne posledice na številnih področjih. Omenim naj samo racionalizacijo arhivskih strokovnih del, zagotavljanje javne vere ohranjenih dokumentov ter poizvedovanje po arhivskem gradivu in uporabi le tega. Osnovno avtorjevo sporočilo v tem kontekstu je, da so ustrezno razdeljene vloge in strokovni in tehnološko-tehnični postopki prvi pogoj za uspešno izvajanje preslikav vseh vrst v arhivskih ustanovah. V nadaljevanju so predstavljeni problemi zaradi preslikav vsebin arhivskega gradiva in njihovih kontekstov. Dr. Miroslav Novak jc s tem načel področje, za katero marsikdo meni, da je razumljivo in jasno, vendar sodobne teorije upravljanja podatkov v praksi kažejo, da se vse preveč uporabljajo različne "ad boc" rešitve, ki na informacijski, postopkovm ah tudi podatkovni ravni niso kompatibilne. To pa onemogoča neposredno ŠirŠo obdelavo oz, izmenjavo podatkov med različnimi informacijskimi otoki, pogosto celo znotraj posamezne arhivske institucije, kaj šele med različnimi arhivskimi ustanovami. Pomembno področje v slovenski javni arhivski službi, ki se doslej še nismo poglobljeno lotih iz pravega zornega kota, predstavlja teoretično in praktično zahtevno m obsežno pripravo gesel in oblikovanje geslovnikov in tezavrov. Posebno pozornost namenja oblikovanju tako kontroliranih kot tudi nekontroliranih gesel in nizov le-tch. Ze nekaj časa se v profesionalnih arhivskih ustanovah srečujemo z vprašanjem klasifikacij in klasifikacijskih načrtov. To je široko področje problemov ustvarjalcev dokumentarnega gradiva v upravi, šolstvu, gospodarstvu, dmžberuh dejavnostih, kot posledica pa mdi v slovenski javni arhivski službi. Tega kompleksnega vprašanja in iskanja skupnih imenovalcev, zlasti v regionalnih arhivih, se v zadnjem času lotevamo z vso resnostjo. Publikacijo končuje poglavje o oblikovanju kazal, ki predstavlja najbolj reducirane oblike preslikav. Za uporabnika arliivskih informativnih pomagal so zeio uporabna, zato jih ne smemo zanemarjati ne glede na tehnologijo ah način izvedbe preslikav vsebin. Poglavju Zaključne ugotovitve sledita seznam strokovnih pojmov, ki pojasnjuje številne strokovne izraze, uporabljene v knjigi, in obširni seznam uporabljenih virov in literature. Mariborski arhivisti so s tem delom utemeljili ob že obstoječih serijah še novo serijo z naslovom Studia m 2HB Euf m U mm » n i • * ■ * * lili i t§ Miroslav Novak PRESLIKAVE VSEBIN V ARHIVSKIH STROKOVNIH POSTOPKIH 186 Ocene in poročila o publikacijah in raz slavah ARHIVI 31 (2008), št. 1 archivistica et informaaca. Z njo želijo vzpostaviti potrebno strokovno "območje" za izmenjavo strokovnega znanja, hkrati pa tudi spodbuditi kompleksnejša razmišljanja o strokovnih problemih, rešitvah le teh in praktični uporabi, o strokovni terminologiji in metodologiji arhivskega strokovnega dela, pa tudi prenosu znanj z drugih področij tet načelih in metodah znanstvenoraziskovalnih dejavnosti v okviru arhivske teorije in prakse. Sliimca Tmsak ARHIVI 31 (2008), št. 1 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah 187 Tuji časopisi in revije ARHIVSKI VJESNIK, št. 50/2007 Hrvaški državni arhiv je leta 2007 izdal petdeseti letnik arhivske strokovne revije Arhivski vjesnik. Vsebina je tudi tokrat razporejena v rubrike Razprave in članki s podpoglavjema Arhivska teorija tn praksa in Zgodovina institucij ter rubrike Dogodki, Ocene in recenzije, Nekrologi in Pridobitve. O arhivski teoriji in praksi so pripravili prispevke Vida Pavliček, Snježana Mihačič, Luka VukuŠič, Branka Maria Tanodi de Chiapero ter Ladislav Dobrica. Metodologijo dela pri pripravi publikacije Pregled arhivskih fondov m zbirk Republike 1 irvaske. Zbiranje m obdelava podatkov je predstavila Vida Pavliček. Publikacija je svojevrstni kataster oziroma register hrvaške kulturne dediščine, saj je v njej predstavljeno arhivsko gradivo, ki ga hranijo tako državni arhivi kot mdi nearhivske ustanove, kot so knjižnice, muzeji, cerkvene ustanove, zavodi itd. Pregled sc naslanja na Rf-gister arhivskih fondov in zbirk', vodi ga Hrvaški državni arhtv tn je bil predpisan z. zakonom o arhivih in arhivskem gradivu Republike I Irvaške ter zakonom o zaščiti m ohranjanju kulturnih dobrin iz leta 1999. Leta 1998 in 1999 so pripravili aplikacijo za opis podatkov o arhivskem gradivu m arhivskih ustanovah v računalniški bazi, m sicer najprej le za arhivske ustanove, kasneje pa tudi za nearhivske ustanove. Podatke so začeli vnašati leta 2001. I>cta 2002 so aplikacijo dopolnili tako, da je bil omogočen zasebni vpis podatkov za potrebe Pregleda, ta sc je potem avtomatsko povezal s podatki v Registru. Strokovne osnove za Prvgkd in Register so pripravili Josip Kolanovič, Melina Lučič in Vida Pavliček, računakiiško aplikacijo pa To-mislav Cepulič in Suzana Grubešič. Pri samem delu je sodelovalo veliko arhivistov, zajeto pa je tudi delo več generacij arhivskih delavcev. V Pregledu so predstavljeni fondi in zbirke Hrvaškega državnega arhiva, trinajstih regionalnih arhivov, enajstih zbirnih centrov oziroma oddelkov ter arhivsko gradivo, ki ga hranijo Hrvaška akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica, znanstvene knjižnice v Dubrovniku in Zadru, univerzitetne knjižnice v Pulju, Splitu in na Reki ter mestne knjižnice v Čakovcu, Varaždinu, Zagrebu m na Reki. Center za zgodovinska raziskovanja R oviri j, Center za likovno vzgojo mesta Zagreba, Ekonomski inštitut, Inštitut za etnologijo in narodopisje. Inštitut za zgodovino umetnosti Zagreb, Staroslovanski inštitut Zagreb, Uprava za zaščito kulturne dediščine Ministrstva za kulturo v Zagrebu, konservatorski oddelki Uprave za zaščito kulturne dediščine na Reki in v Splitu, Hrvaški glasbeni zavod Zagreb ter zasebni arhiv družine Brlič. V publikaciji je predstavljeno še arhivsko gradivo 54 muzejskih ustanov, od mestnih in občinskih muzejev do muzejskih ustanov državnega značaja ter 98 ustanov katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti. Pri vsakem arhivu oziroma ustanovi so na začetku opisani zgodovinski razvoj ter pristojnost in organiziranost. Sledita pnkaz literature o arhivu oziroma ustanovi ter literatura o arhivskih fondih in zbirkah. Avtorica v prispevku obravnava strokovna vprašanja in probleme, ki so se pojavljali pri pripravi Pregleda, predvsem problematiko klasifikacije fondov ter sistem matičnih številk posameznih fondov. Zbrali so podatke o 15.937 fondih in zbirkah. V samih arhivskih ustanovah je 93.883 metrov gradiva oziroma 12.545 fondov in zbirk. Gradivo izvira iz časa od 10. do začetka 21. stoletja. Največ fondov zadeva upravo (30% vsega gradiva), po količini sledijo fondi z zadevami v zvezi z gospodarstvom in bančništvom, nato vzgojo in izobraževanjem ter političnimi strankami oziroma družbe no političnimi organizacijami in sindikati Najmanj je gradiva v zvezi z vojaškimi ustanovami in organizacijami (2%) ter zbirk originalnega arhivskega gradiva (3%). Avtorica je naredila tudi pnmerjavo med strukturo m količino gradiva, ki je bilo prikazano v vodniku Arhivski fondi in zbirke v arhivih v SRFJ: £R Hrvaška iz leta 1984. V tokratnem pregledu je dodatnih 37.660 tekočih metrov gradiva oziroma 7.002 fonda in zbirke. Pregled |e ne le monumenialno delo (v prvem delu so na 1300 straneh predstavljeni fondi in zbirke ter ustanove, ki jih hranijo, v drugem pa na 1256 straneh različna kazala ter bibliografija arhivskih publikacij), temveč tudi pomemben vir informacij za številne raziskovalce. Informativni program Hrvaške radiorelevizijc ima svoj arhiv Snježana Mihačič je pripravila strokovni članek z naslovom Avdtovi^ualni arhiv informativnega programa hrvaški televizije v digitalnem okolju. Naloge in pomen. Mihačičeva poudarja, da je vloga avdiovizualnega arhiva v lesku produkcije in ckskluzivnih oglašanj novinarjev pogosto potisnjena v ozadje. Doslej se je to najočitneje kazalo v nesodelovanju med arhivisti in novinarji, ker so bili le-ti prepričani, da se materiali, ki jih bodo predali arhivu, ne bodo ohranili oziroma ne bodo več dostopni. Tako so novinarji in realizatorji informativnega programa ustvarjali svoje zasebne arhive na škodo skupnega, uradnega arhiva, ki je na ta način ostal brez precej vrednejšega gradiva. Z digi- 188 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah ARHIVI 31 (2IJ08), št, 1 talno tehniko se je položaj precej spremenil, ker je sedaj vse gradivo mogoče hraniti na 'skupnem "ser-verju" in ga lahko uporablja večje število uporabnikov. Tehnika tudi omogoča, da se originalni "izvod" ne spreminja ali celo briše. Pri digitalizaciji arhiva pa moramo vedeti, da bomo še nekaj časa živeli v hibridnem svetu med analogno in digitalno tehnologijo - v istem trenutku imamo gradivo, nastalo z uporabo nove digitalne tehnologije, in analogne zapise s hranjenjem na medijih, ki zahtevajo "čitalce", ki jih je čas v velik) večini že povozil. Zato je zelo pomembno prenašanje podatkov z analognih zapisov v digitalne, toda ta proces |e dolgotrajen, organizacijsko zahteven, predvsem pa drag. Pri ustvarjanju digitalnega arhiva je zelo pomembno, da je izvirno gradivo opremljeno s tako imenovanimi metapodatki. Toda v praksi je prav neodgovorni odnos novinarjev do tega dela "arhiviranja" eden od večjih problemov. Brez natančnih podatkov o kraju (država, mesto, ustanova), času (datum), avtorjih (novinar, snemalec, montažer), soudeležencih (ime, priimek, naziv, funkcija) ter dogodku (naslov, tema prilog in gradiva), avtorskih pravicah in še čem drugem, je proces iskanja določenega podatka ali dogodka lahko dolgotrajen (in drag). Kolikor metapodatki ne bodo organizirani učinkovito, bomo ustvarjali "digitalno smetišče", kot so se izrazih norveški arhivisti. Eden od standardov za opis informativnih virov se imenuje "dublin core"; predpisuje te podatke: naslov, ustvarjalec (avtor), predmet, opis, izdajatelj, sodelavec, datum, tip, oblika, identifikator, izvor, jezik, odnos, zunanje značilnosti ter pravne norme. Tako v vengi digitalne proizvodnje arhiv ni več na koncu, temveč je sestavni del produkcije, Arhivisti ne smejo biti več neopazni, manj pomembni sodelavci, temveč "media asset manageri", ki s svojim strokovnim znanjem upravljajo informacije — jih pregledujejo, odbirajo, obdelujejo in arhivirajo (zagotovijo trajno hrambo). Pn svojem delu sodeluje|o s produkcijskim in tehničnim kadrom. Avtorica v nadaljevanju prispevka predstavlja nekaj računalniških programov, ki so potrebni za obdelavo in arhiviranje avdiovizualnega gradiva ter potek tega dela. Bistvo arhiviranja pa je ostalo isto od časa zapisov na glinenih ploščicah do danes: ohraniti čim bolje za čim daljši čas, zapustili sled obstoja, pismenosti, delovanja, verovanja, pomena, skratka predstaviti sebe v negotovi prihodnosti Torej ohraniti sliko, zapis, zvok - ohraniti digitalni zapis. Nova "vsenavzoča" tehnologija, digitalizacija, je prišla do nas z veliko obljubami, toda le tistemu, ki jo bo znal obvladati, osvojiti in izkoristiti. Luka Vukušiča iz Hrvaškega državnega arhiva (HDA) je leta 2006 kot klasičnega filologa in arhivista Odseka za starejše gradivo HDA Osrednji laboratorij za konservacijo prosil, naj obdela in opiše komentirano in dopolnjeno latiruzirano izdajo Geografskega navodila (Geographike hyphegesis) Klavdija Ptolemcja (Ciaudius Ptolemaios) iz leta 1525. Klavdij Ptolemej (okoli leta 100-okoh 170) je bil grški matematik, fizik, astronom, astrolog m geograf in je napisal več del. Geografijo hrani frančiškanski samostan v Hvaru. Vu-kušič je delo opravil v desetih dneh. Geografija se mu je zdela tako zanimiva in dragocena, da jo je sklenil predstaviti javnosti v strokovnem članku Ptoltmejeva geografija v Frančiškanskem samostanu v H vam, izdaja 1525. teta. Gre za neke vrste priročnik za risanje geografskih kart. Največja vrednost Ptolemejevega dela je v tem, da je zbral in sintetiziral raziskovanja iz prejšnjih stoletij ter jim dal obliko, ki je nato veljala stolet|fl kot standard za astronomijo in geografijo. Ptolemejeva Geografija je prikazovala zemljo kot kroglo, zato jo ccrkcv do 15. stoletja m dovolila predstavljati |avnosti. Sredi 15. stolct|a pa je postala osnovni učbenik za geografijo na vseh evropskih visokih šolah. Takrat so se pojavili tudi tiskarski stroji in so omogočili dostop do tiskanih del velikemu krogu ljudi. Ze konec 15. stoletja je bilo izdanih več latiniziranih izdaj Ptolemejevih del, v 16. stoletju kar 34. Seveda so bile Ptolemejeve karte tedaj že precej zastarele, zato so nove izdaje dopolnjene z novimi geografskimi podatki, dodane pa so nove moderne karte. Geografija je razdeljena v več delov. Najprej je Uvodno posvetilo prevajalca Wilibalda Pirckheimerja bnksenškemu škofu Sebastijanu. Nato sledi Geografsko navodilo Klavdija Ptolemeja, razdeljeno v osem knjig, sledijo priložene karte. Najprej so prikazane karte za katere je dal navodilo za risanje Ptolemej, in sicer: pregledna karta sveta in 26 regionalnih kart Evrope, Azije in severne Afrike; med njimi je tudi karta na kateri so npr Norik, Zgornja in Spodnja Panonija, Ilirija itd. Sledi 23 kart območij, ki Ptolemeju niso bila poznana. Na koncu sta še kazalo, ki je bilo narejeno v srednjem veku ter besedilo, kj ga razlaga kot načm merjenja razdalje med posameznimi mesn z zemljepisno širino in dolžino Priložene so še beležke matematika johanna de Regio Monteja (1436-1476), ki je analiziral napake, ki jih je naredil pn svojem prevodu leta 1406 Italijan jacopo d'Angeio in jih je prevajalec Pirckheimer upošteval pri prevajanju. Branka Maria Tanodi de Chiapero, ravnateljica Splošnega in zgodovinskega arhiva Nacionalne univerze v Cordobi ter profesorica paleografije in diplomatike na tej univerzi, je Arhivskemu vjcsmku posredovala besedila, ki so objavljena v članku z naslovom Aurelio (Z.latko) Tanodi. Pnspeivk k biografiji in bibliografiji del. Aurelio Tanodi je njen oce, sicer pa hrvaški arhivist in zgodovinar, rojen leta 1914 blizu Varaždina. Po Šolanju v Varaždinu in študiju zgodovine na Filozofski fakulteu v Zagrebu se je leta 1940 zaposlil v Državnem arhivu v Varaždinu. Ukvarjal se je zlasti z arhivi s ličnim delom ter paleografijo, dij> loma tika in zgodovinskim raziskovanjem. Ixta ARHIVI 31 (2008), St. 1 Occrti- in poročila mesto, SkaScktgt uBca 1 telefon: (07) 594 22 40 telefaks: (07) 394 22 48 Enota v Škofji Lola 4220Sknjja Loka, Partizanska e. te telefon: (04) 506 07 00 telefaks: (¡34)506 07 08 Enota v Idriji 5280 Idrija, Fnfovicm uka 2 teLfon: (05) 372 22 70 telefaks: (05) 372 22 71 NADŠKOFIJSKI ARHIV LJUBLJANA 1000Ljubljana, Kiekovtrg 1 telefon: (0!) 234 75 70 telefaks: (01)234 75 80 c-pošta: arhtvJj@dtc.si ZGODOVINSKI ARHIV IN MUZEJ UNIVERZE V LJUBLJANI 1000 Ljubljana, Kongresni tog! 2 telefon: (01) 241 85 SO telefaks: $1)241 8660 POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR 2000 Maribor, Glavni Ug 7 telefon: (02) 228 50 00 lekjaks: (02) 252 25 64 c-posta: slavica. tovsak@pokarh-mb.si domača stran: www.pokarh-mb.si Enota za Koroško 2390 Ratm na KomSke/n. Čečoije 12a telefon: (02) 822 05 29 tebftrc (02) 252 25 64 e-pošta: enota.ravnc@pokarh-mb.si Enota za Prekmterje 9220 Lamino, G favna ulica 5, Dolina pri Lemiari telefon: (02) 575 14 05 te/ejen: (02) 575 14 03 e-pošta: cnota.lendava@pokarh mb.si NA DŠKOFIJSKI ARHIV MARIBOR 2000 Maribor, Komika cesta l tekfon: (05) 90 80 120 Ufaks: (02) 252 3092 c-pošla: škofij skiaihiv@slomsekjiet domača stran: www.slomsck.net POKRAJINSKI ARHIV V NO VI GORICI 5000Nota Gorica. 7 n Edvarda Kardelja 3 telefon: (05) 335 87 60 lekjaks: (05) 302 77 38 e-pošta: pa-ng@Jpa-ng.si domača stran: www.pa-ng si ZGODOVINSKI ARHIV PTUJ 2250 Ptuj, Murski trg 1 telefon: (02) 787 97 30 telefaks: (02)787 97 40 e-pošta: zgod.arhiv-ptuj@guest.ames.si, zgodovinski arhi v.ptu j@sio! ne t domaČa stran: wvAv.poetovio.net/portal ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE 1127 Ljubljana, Zvezdarska ulica l.p.p 21 telefon: (01)241 4200 telefaks: (01)241 4269 e-pošta: ars@gov.si domača stran: www.arhiv.gov.si Oddelek za dislocirano ar/rivsko gradivo I !0(X) Ljubljana, Kongresni trg 1 telefon: (01)241 4291 Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II 1000 Ljubljana, Kongtsni trg 1 telefon: (01) 241 4287 INŠPEKTORAT RS ZA KULTURO IN MEDIJE 1000 Ljubljana, Metelkom 4 telefon: (01) 478 79 01 ISSN 0351*3635 9 770351 P. 8 3 O 1