Maličkov prijatelj
h, pozdravljeni, prijateljčki moji! Kaj naj vam pa danes povem lepega? Ahii, saj sera vam vže zadnjič obljubil, da vam povem kaj o maličkovih prijateljih.
Menda še veste, kdo je moj maliček ? Nii, dobro, da veste. Moj šeinkovec je, s kateriin sva to zimo skupaj prebila. 0, sedaj sva vže velika prijatelja!
Oni dan me je obiskal Ljubenčev oča. Pokazal sem mu tudi svojoga šdin-kovca. Prav veselo ga je pozdravil, ker Ljubeneev oče ima ptičke zelo rad. „0)", prinesi ga no jodenkrat k iiam, da ga vidi moj kanarček," reče mi oče in jaz m« obljubim, da ga prinesem. V nedeljo po krščanskem nauku sem nesel malička v vas k Ljubenčevemu kanarčku. Ta kanarček je kaj zal ptiček. Lepo rmeno suknjico ima in peti zna, da bi ga vedno poslušal. Ljnbenčev oče mu je napravil tudi zalo kletko in tain notri skafe in prepeva po ves dan. To bi morali videti, kako ga ima Ljubenčev oče rad. Kadar koli pride domov, vselej mn prinese kako slaščico; zdaj košček sladkorja, zdaj listek solate, ali kaj dnigega dobrega. Ko sem prinesel ščinkovca, spustil seni ga v kletko h kanareku. Prav veselo sta se pozdravila. Takoj sta bila volika prijatelja; sedla sta na najvišjo šibko v kletki in se zacela pogovarjati. ,,Nii, odkod pa ti, prijatelj ?" nagovori kanarček mojega ma-lička. „Ali si tudi ti, ubož("ek, njct, kakor jaz?" — „ Da, da, tudi jaz sem ujet, ali ubožček pa vender nisem," odvrne mu moško moj ščinkovec. ,,Sam sem se dal ujeti in prav dobro se mi godi."
—~k  118  >¦¦—
nOj, kako moreš kaj tacega govoriti, kako moreš biti zadovoljen v kletki ? Le poglej, kako prijetno bi bilo letati zunaj po prostem. Kako lepo belo je vse! Oj, kako rad bi bil jaz prost, tukaj pa imam komaj toliko prostora," da se ganem, toži rumenoglavček. — nOj ti si še mlad, prijatelj moj," odvrne mu modro moj znanee. nIzvestno še nisi videl nič sveta, ker tako govoriš. Glej, jaz sem izkušen in vem, kako se živi po svetu. Ta sneg, ki se tebi vidi tako lepo bel, nevaren je za nas ptieke. Vse ti pokrije, da ne dobiš nikjer živeža in moraš hudo stradati. In pa kako je mraz zunaj. Lani ste mi zmrznili moja Ijuba mamica in sestrica. Oj! kako sem žaloval po njima."
Tii moj ščinkovec nekoliko preneha in žalostuo vzdihne. nTudi letos je bila huda zima; raorda bi bil tudi jaz šel za njima, da me ni rešil spomin na mojega starega očeta. Ta mi je pripovedoval nekdaj, da si je ohranil neke hude zime življenje le s tem, da se je dal ujeti dobrim ljudem, pri katerih je preživel vso hudo zimo; vzpomladi pa so ga zopet izpustili na prosto. Tudi jaz sem letos tako storil, priletel sem v odprto sobo in sedaj se mi prav dobro godi. Izvestno me bode moj gospod vzpomladi zopet izpustil, ker me ima tako rad."
nNb. saj se meni tudi ne godi ravno tako slabo," deje kanarčok. nKo bi le takega strahu ne prestal v tej kletki. Oni dan sem zadremal po kosilu malo tu-le na koritu. Na jedenkrat se prebudim ves prestrašen; nekaj me je zagrabilo za rep. Ko se ozrem, ugledam pred kletko strašno zver. Oči so se jej svetile iz velike glave, beli, ostri zobje so gledali grozno izpod dolgih brk. In pa kake kremplje je imela zver na uogah! Se sedaj se ves tresem, kadar se je spomnim. Izvestno bi me bila požrla ona divja zver s kletko vred, da je ni odpodil Lju-benčev oee. A vender mi je izruvala skozi kletko tri najlepša peresca iz repa; poglej, še sedaj se nii pozna. Oj, v kaki nevarnosti sem tukaj notri!"
„1*0 je bil baje — cerkvenikov maeek," prikima izkušeno raoj ščinkovček. nTega se varuj! Tudi mene je hotel oni dan, ko sem sedel na oknu. Spkzil se je od zunaj po zidu na okno in trkal in skušal, da bi prišel notri; a skozi šipe ni mogel."
BOj, ko bi bil zunaj na prostem, kako lahko bi mu ušel," vzdihne rmenček. Kar vzletel bi k višku, in nič žalega bi mi ne raogel storiti.
„0, tudi zunaj ni vse tako varno," kakor si ti raisliš," zavrne ga moj ščin-kovec. MTudi na prostem imamo mnogo sovražnikov. Lansko jesen nas je spala cela tolpa v nekem grmu. Ko smo vsi najslajše spali, prifrči velika naša sovražniea, huda sova — ti je ne poznaš — in začne neusmiljeno daviti moje prijatelje. Jaz sem se tako prestrašil, da sera od strahu padel z veje na tla in to me je menda rešilo gotove smrti, 0 pa tudi drugače je še mnogo nevarnostij in vse polno sovraž-nikov. Ko sem bil jaz še majhen in doma v gnezdu, vže tedaj sem izkusil mnogo hudega. Bilo nas je petero — bratov in sester — v gnezdu. Eavno smo čakali očeta in matere, da nam prineseta kaj za lačne želodeke, kar prideta dva dečka in za-gledata nase gnezdo. Urno sta bila pri njem in veselo gledata nekaj časa naš strah, Kar vzame jeden kučino z glave in nas priene pobirati vanjo. Se ve, da smo kričali in klicali na poraoe, ali nio ni pomagalo; kmalu sta nas imela vse v knčmi. Nato zlezeta malopridneža zopot z drevesa in gresta proti domu. Oj, kako hudo nam je bilo v kuemi! Defek, ki jo je nosil, ti.šfal jo je tako trdo k sebi, da bi se
malo ne vsi bili zadušili v njej. Vže smo se pripravljali na srart, ali k našej sreči pride gospod učitelj raimo, ki deeka ustavi, da mu pokažeta, kaj imata v kučmi. Ko gospod učiteij zagleda nas uboge ptieke, ostro pokara deeka in jima ukaže, da nas morata takoj nesti nazaj.
Kako vesela sta nas bila oče in niati, ki sta nas vže tako težko čakala. Dra dni pozneje pa je umrl raoj bratec, katerega je bil deček prevee stisnil k sebi. Poglej torej v kakih nevarnostih so zunaj naši bratje."
Tako sta se pogovarjala ptička. Ker se je vže mračilo, vzel sem svojega malička zopet iz kletke, želela sva ,,lahko noč" Ljuben&evemu očetu in njegovemu kanareku ter šla domov. Na poti je naju srecal cerkvenikov raaček, ki je nekako poželjivo vzdignil rep ter pogledal mojega  ščinkovčka;   ali nič žalega rau ni mogel storiti.
Drugi dan povem vse gospodu učitelju, kaj sta se pogovarjala ptička. Gospod učitelj je to povedal tudi učencem v šoli in se pristavil: nGlejte, otroci, kako hudo delate ptičkom, če jim razdirate gnezda in pobirate mladiče. Ptički so božji prijatelji in zatožili vas bodo jedenkrat pri Ijnbem Bogu, če jim kaj žalega storite."
Ne razdirajte torej goezd, ne pobirajte jajček in ne jemljite mladičev iz gnezd.
Jožko G. Planinec