Poštnina ntačana v 'oiovini Današnja dekleta, samozavestna in vendar tako mila EUDA bst duhtiu nje Današnje mlado dekle, zaposleno pri gospodinjstvu ali v poklicu, triumfira vsled negovane polti tudi v preprosti obleki. Ona zn a, da lepota mora biti naravna, pridobljena potom športa in prave telesne nege. Svežost in mladost lic sta odločujoči. Vsakdanja uporaba Elida mila Favorit idealno neguje polt, jo ohrani lepo in zdravo. Elida milo Favorit posebno se milo lahko uporablja tudi za nežno in občutljivo kožo. za kopanje. Začnite še danes Ono je milo in čisto in olep- s pravo, racionalno nego suje polt Velik, ročen ko- Vaše kože in Vaše lepote, mad. Cena je tako nizka, da (lHilo FT IDA \Kircri/ ŠTEV. 5 / 1931 / LETO III. / LJUBLJANA, KOPITARJEVA UL. 6 / TELEF. 2549 / ČEK. RAČUN 12.587 NAROČNINA LETNO 100 DIN / POLLETNO 55 DIN / ŠTEVILKE PO 10 DIN / INOZEMSTVO LETNO 120 DIN / AMERIKA 3 DOL Celjski grad. Lepa silhueta je le senca nekdanje veličine Foto Pelikan. Celje Zgodovinski paberki o Celju, Mariboru in Ptuju \ 1 j VSEBINA: \ Celjski grad 145 | Zgodovinski paberki o Celju, Mariboru in Ptuju .... 146 Trije župani . 146 Meško, Glaser Samec 14? Domotožje (Janko Glaser) 14? Mariborska nedelja (Janko Samec) 14? Severovzhod Slovenije (Dr. R. Savnik) 148 študijska knj žnica v Mariboru (Janko Glaser) 151 Umetnost na severovzhodu Slovenije (Dr. Fr. Stele) . . . 152 Duhovni razvoj Maribora (Radivoj Rehar) 154 | O sodobnem Mariboru (Makso šnuderl) 155 ' Mariborsko gledališče i Danilo Gorinšek ) 156 člani Narodnega gledališča v Mariboru 158 ! /z junaške dobe Maribora: Mariborski dogodki 1. novem- ' bra 1918 (General R. Maister) 159 Zgodovinsko društvo v Mariboru 165 S Celje nekdaj, sedaj in prihodnjič (Fl) 164 Založništva in knjige 166 Slovenska Krajina (Dr. V. Bohinec) 168 j Prleki (Franjo Baš) 170 Rogaška Slatina 1? 5 Ptuj (Dr. Alojzij Remec) 1?4 Remec o sebi 1?5 Izlet na Pohorje 'J. Kovačič) 1?6 Pierrot in Kolombina v Halozah (B. Orel) 17? 'Ženitev Yussufa K liana. Roman (F. Heller) ( Naslovna slika na ovitku: > M. Bambič: Grbi Celja, Maribora in Ptuja (akvarel) 1 Posvečamo to številko mestom Celju, Mariboru in Ptuju in vsej pokrajini na severovzhodu Slovenije,, (kakor smo jo'prej zvali:) slovenskemu Štajerju. V spomin na zgodovinsko prošlost in na lepšo bodočnost v Jugoslaviji. Uredništvo revije »Ilustracija« faradi ozkega prostora je na našo žalost moralo izostati mnogo stoari (n. pr. glasbeno življenje itd.). Prosimo vse prizadele in druge oproščenja. O prvi priliki se bomo spomnili nanje. Op. ur. Celje Na mestu današnjega Celja je stalo v starih časili mesto Celeia ali Kaleja, ki so jo ustanovili po vsej verjetnosti keltski Taurisci. V rimski dobi je postala Celeia važen kraj na glavni cesti Aquileia (Oglej)—Emona (Ljubljana)—Petovio (Ptuj). Slovenci so se naselili na ruševinah mesta in obdržali malce spremenjeno ime Celje. L. 1333. je prišlo Cel je v posest Sovneškili plemičev, ki so 1. 1341. dobili naziv grofov Celjskih. I.. 1436. jim je cesar Sigismund dal naslov državnih knezov. Ko pa je bil zadnji Celjan Ulrik 1456. ubit v Beogradu in je rodbina izumrla, je mesto prišlo v oblast Habsburžanov. Mesto Celje so je imenovalo šele 1. 1322. trg, 1. 1451. pa mu je dal grof Friderik 11. mestne pravice. Po 1. 1846., ko je Celje dobilo železniško zvezo, je precej napredovalo. Bilo pa je pod Avstrijo vzgojevališče nemškutarije. Šele po prevratu je dobilo povsem slovensko lice. Celje ima močno razvito industrijo, posebno v predmestjih, ki za zdaj še tvorijo posebno občino Celje-okolica. Maribor Predzgodovinske naselbine so bile blizu Maribora pri Rušah in na obronkih Pohorja. Omenja se Maribor 1. 1147. kot grad na brdu Piramide, kjer se često stanovali štajerski ali traungauski vojvode. Prvo ime za grad in za naselbino okoli gradu je bilo Mar(k)burg. štajerski vojvode so zgradili tudi most preko Drave in osnovali utrjeno naselbino. Maribor je postal mesto 1. 1254. Od 1. 1875. je Maribor sedež škofije, ki se je priselila iz Lavanta na Koroškem. Mesto je bilo do prevrata izredno močno ponemčeno, kar sta industrija in posebno velika železniška delavnica pospeševali. V žilavi borbi s Ptujem si je Maribor izvojeval prvenstvo na Dravskem polju, kar so mu omogočile ugodne železniške zveze in nov razvoj v jugoslovanski državi. Maribor je danes drugo največje slovensko mesto. Ptuj Pri Ptuju je v starem veku vodila preko Drave važna rimska cesta v Panonijo. Ptuj je bil v rimski dobi utrjeni vojaški tabor Poetovio. Srednjeveške listine omenjajo Ptuj prvič v 1. 840.—859, ko je pripadal panonski državi knezov Pribine in Koclja. Po 1. 874 je bil Ptuj v rokah salzburških nadškofov. Ti so dali Ptuj plemiški rodbini, ki se je imenovala po Ptuju. Ta rodbina je razširila oblast Salzburga v bojih z Madžari preko Ormoža in Središča, a je izumrla v 15. stoletju. Zelo važno je bilo mesto v dobi turških napadov. L. 1565. je prišlo pod oblast Habsburžanov. Ptu j je bil izredno ponemčen. Tu se je 1. 1009. dogodil prostaški napad nemčurjev na zborovalce Cirilmetodove družbe. Danes je mesto slovensko in upa na razvoj. I)r. .11. Juvan, mariborski župan Dr. Al. Goričan, celjski župan Mihael Brenčič, ptujski župan 14(1 . . Ksaoer Meško verujte v njo! Zakaj vera jc daje življenjske sile. Živim govori, moja duša! Močna v razcveteli svoji mladosti govori močnim, krepkim srcem! Zakaj bilo bi res žalostno, če bi ne bilo živih med nami, katerih srca so vsa mladostna in močna, v katerih je radosti kakor kipeče vode v nikdar usehlem gorskem potoku ... Videl sem radosti mnogo, ko sem šel skozi življenje, zato verujem v njo, kakor verujem v jasen, vesel dan prvopoletni, kakor verujem v veliko, toplo solnce, v to večno živo srce neba in zemlje in vsega živiienja. In če ne bo morda mnogo radosti..., ki nas drži pokonci in nam Ksaver Meško: Na poljani. Človek ne velja nič če se ne zna sam uveljaviti, sme zanemarjati. Zlasti pa hojenimi petami. Zato so tudi PALMA pod-petniki tako priljubljeni v vseli kulturnih državah, ker so elegantni in trajnejši od usnjenih pet. Ne radi luksusa, temveč iz ozirov preudarnosti in varčnosti se nosijo čevlji samo s .... PALMA gumi podpetniki Tudi svoje zunanjosti ne naj ne nosi čevljev z iz- Domač proizvod Mariborska nedelja Janko Samec Prešerna luč na nebu ... Smeh. Nedelja. Dan večnih maš in bučnega zvonjenja. Sred ulic šum, ko da se zbrala srenja je na posvet od Kamnice do Melja. Žare po cestah lica od veselja, ki nekam pod nebo se živo vzpenja iz simfonije žarkov, senc zelenja — Vmes svetijo se belih hiš pročelja. Potem ta svet iz mesta se razlije; In enim vrh je Pohorja uteha, kjer sveži zrak z vodo zastonj se pije. Ko pride noč, pa vsak spet brž zarije se v črno brozgo kvant, skrbi in greha! A drugim je zavetje krčme streha — Samec Janko, rojen v Trstu 1. 1886, živi zdaj stalno kot učitelj v Mariboru. L. 1925. je izdal pesniško zbirko »Življenje« in pesmice »Za naše male«. Sodeloval je pri mnogih naših revijah. Ustanovil je predvsem tržaški mladinski list »Novi rod«, ki je bil eden najboljših naših mladinskih listov. Janko Samec Domotožje Janko Glaser Tja bi šel, kjer naše bukve košate same zase stojijo, tja čez samotne naše fiate, tja čez poletne planinske trate. kadar po arniki bridki dišijo. lam bi med bujno zelenje se vlegel in bi vse žalostne misli izpregel in bi jim rekel: Adijo! Janko Glaser Janko Glaser, r. v Rušah 1893, danes bibliotekar mariborske študijske knjižnice. Izdal je dve pesniški zbirki: »Pohorske poti« (1919) in »Čas — kovač« 1929, iz katere je ponatisnjena spodnja pesem. Izbral je tudi »Slovensko narodno liriko«. Sodeluje pri »Ljubljanskem Zvonu« in »Časopisu za zgodovino in narodopisje«. Beli zobje: Chlorodont prijetno osvežujoča zobna pasta s poprovo meto tuba Din 8.— in Din 13.— Slika 1. So. Lenart nad Laškim Foto dr. R. Savnik Severovzhod Slovenije Dr. R. Savnik. Severovzhod Slovenije, z običajnim imenom Slovenska Štajerska zavzema skoraj polovico Dravske banovine. Manj gorovja in bolj reke so jej nekdanji zgodovinski mejniki. Dežela je zelo slikovita, čeprav ne očituje tako naglih in jasnih prehodov kot osrednja slovenska dežela, Kranjska. Kontrasti manj kriče in so bolj spontani — in vendar kolika razlika zgolj v višini med orjaki Savinjskih planin, Rinko (2441 m) in Ojstrico (2349 m) na skrajni levi ter med vzhodnimi ravninami kraj Mure, Drave in spodnje Sotle! Tani razoglavo gorovje, na katerem poteka skrajna drevesna meja v najboljšem slučaju 1700 m visoko, tu odprt svet samih njiv in travnikov. Koliko prehodnih stopenj se nahaja na vmesnem prostoru! Iz dolin se vzpenjajo mnoga hribovja, ki so proti vzhodu le nižja in nižja. Vprav centralno lego ima podolgovata Konjiška gora (1014 m), do temena zarastla pretežno z iglastim drevjem (glej sliko V.), ki se snku 2 So VrUnol ■ šl Juriju ub j ž spušča proti Konjicam in v globel Žičnice, kjer se nahajajo razvaline * rJol() f v strnite starodavnega Žič-kega samostana. Toda dalje proti vzhodu se že gozd umika. V Pesniški dolini, pri Pragerskem in pred Kozjem nastopajo prvi topoli, glasniki ravninskega podnebja. Pobočja nižjih vzpetin krijejo vinske gorice in sadonosniki. Narod teh razlik prav ne vidi. Tu ne pozna Gorenjske, Dolenjske, povsodi vidi le eno samo zeleno Štajersko. S tem je na svoj način izpovedal vso njeno lepoto. Nepretrgano zelenje spremlja potnika že ob f lavni progi med idanim mostom in Mariborom. Kako se ga prijetno dojini zelena Slika 3. Pogled proti Konjiški gori iz Botričnice proti Št. Juriju ob j. ž. Foto prof. V. St«nte m pokrajina ob Savinji, ko je ostavil sivo mračno Savsko sotesko! V hipu se odmakne odurno skalovje, z nebesne vedrine se razlije svetloba po prijazni pokrajini. Bistro Savinjo obdaja travnata odeja, ki sega iz doline še na porobke sosednjih gričev. Za zelenimi livadami vstajajo na zaokroženih pobočjih temnozeleni gozdovi, iznad katerih se raz najmičnejšili vrhov razgledujejo podružnične cerkve. Povsodi pa se ob skrbno obdelanih njivah iu vrtovih belijo snažni domovi. Savinjska struga si mestoma utira pot tudi v ozki zaseki. Toda zelenje se ni pretrgalo. Tudi iz njega štrle na zakritem skalovju ležeče ruševine Celjskega gradu. (Glej sliko 7!) Evo Celja! Malo mest ima tako krasno zemljepisno lego. (Glej sliko 6.!) Soroden položaj ima v naši državi le še Kosovska Mitroviča. Tudi tam se tik zn mestom pričenja romantična so- Slika 4. Lončarska obrt pri so. Primožu Foto prof. V. Stanle teska, tudi tam jo zapira z ene strani grič, na ka- sarno zelenje. In vendar! Kdor pozna Štajersko le ob železnicah, je še prav malo videl, njeni svojevrstni bitnosti se še ni prav približal. Pravo romantično tihožitje je doma le daleč od vsakodnevnega hrupa na gorah in v malih stranskih globelih, ki jih je Štajerslca tako zelo bogata. Njih se prav dotika kvečjemu zgodovina. Le par primerov iz najjužnejšega dela dežele. Kdo je še pred malo leti poznal Olševo vsaj po imenu? Še danes malokdo sem zaide, čeprav jo je otel pozabljenju profesor Srečko Brodar, ki je našel v Potočki zijalki v višini 1700 m (glej sliko 8!) najstarejšo sled ljudi na Slovenskem. Naša slika je bila posneta letos 12. januarja. Srednji del jame so pod vplivom zunanjega mraza pokrivali ledeni kijasti stalagmiti, dočim je bilo v notranjščini kar + 7° C. Premalo znani so tudi lepi kraji med spodnjo Savinjo in Bohor- Laškega v poldrugo uro oddaljeni Sv. Lenart, ki leži v sedlu griča pod cerkvijo (glej sliko 6!). Tipična slovenska vas. Med slamnatimi strehami z opeko krite hiše s pročeljem proti jugu. Vmes sadonosniki. tuintam vinska trta, ki se vije tudi po stenali hiš. Krasen pogled proti jugu. Spodaj skrite globeli, nad njimi severna gozdna pobočja hribov, na desni zaokrožena zelena Lisca, na d tik a >. J urklošter, f r ničili t s cer k ni jo dr. R. Slika 6. Zemljepisna lega Celja l’ uto prof. V. Staute levi skalnato raskavo Veliko Kozje, ki mu letošnje aprilsko solnce še ni prav raztopilo snežene odeje. Iz Sv. Lenarta vodi pot k dolini med mračne gozdove. Malo je hiš v Mišidolu ob potoku. Dolina se združi s sotesko ob G r a č n i c i, ki je še samotnejša in mračnejša. Grobna tišina. Končno se pojavi gruča hiš. Veliko Valterjevo lesno podjetje, nasproti gostilna pri Gradtu, nekaj delavskih hiš, par minut dalje trirazredna šola in star grad s cerkvijo, to je Jurklošter (glej sliko 5!). Latinski napis nad grajskimi vrati nas pouči o njegovi zgodovini. Tu je 1. 1208. ustanovil avstrijsko-štajerski vojvoda Babenberžan Leopold kartuzijanski samostan v čast sv. Mavrici ju. Poleg žičkega je bil tu edini tak samostan na Slovenskem Štajerskem. V okolici je posedoval mnogo zemlje, zlasti gozdov, ki jih je pa le malo trebil, ker so se menihi udinjali predvsem kontemplativnemu življenju. Zlasti Celjski grofje so bili samostanu opetovano naklonjeni. Toda propadanje nravstvenega življenja proti koncu srednjega veka je bilo čutiti tudi tu. V času protireformacije so se kartuzijanci tu sploh izselili, samostan so zasedli jezuiti, ki so tu ostali do razpusta njihovega reda za vlade Marije Terezije (1. 1774). Današnji grad je bil zgrajen šele malo potem. Ostala pa je cerkev z malim zvonikom, ki je bila zgrajena v prehodnem romansko-gotskem slogu. V njej baje počiva Veronika Deseniška. Sploh se Štajerska ponaša z mnogimi starinskimi cerkvami. Med najstarejše podružnične cerkve spada cerkvica sv. Primoža pri Št. Juriju ob j. ž. (zgrajena v 12. stoletju glej sliko 2!) Slika je bila posneta na veliko soboto. Dekleta so prinesla blagoslovit velikonočno jagnje, meso, potice in poljske pridelke. Po končanem opravilu hite domov, kajti katera pride prva, ne bo več dolgo samica in ji bo šlo vsako delo hitro izpod rok. Star nazor, ki se je ohranil med narodom tudi še marsikje drugje. Baš v tem okolišu se je najbolj ohranila starodavna lončarska obrt. Nekaj je uspeva še na Ptujskem polju, v konjiškem okraju in v Prekmurju. Obrt se drži stalno istih hiš, prehaja od roda do roda, vendar v zadnjih letih občutno hira. Lončene posode izpodrivajo železni izdelki. V okolici sv. Primoža je še pet lončarskih družin. Glino dobe iz Ljubečne pri Vojniku. Zrežejo jo s posebnimi Slika ?. Celjski grad z južne strani Foto prof. V. Stanič Slika 8. Potočka 7.ijalka, pogled iz notranjščine proti izhodu Foto prof. V. Stante obročastimi srpi, zmočijo in zgnetejo, da se da lahko oblikovati. Posode delajo prostoročno na posebnih okroglih vrtečih se deskah. Po sušenju na prostem (glej sliko 4.!), ki traja 1—3 dni, jih vlagajo v pečnice, kjer jih žgo toliko časa, da postanejo povsem žareče. Na semanje dni razpečavajo izdelke na vozeh največ v šmarskem, rogaškem, kozjanskem in sevniškem okraju. Nekaj blaga pokupijo tudi deželske trgovine. Često gredo lončene posode celo na Hrvatsko, zlasti v Pregrado. Nekaj razlag življenja brezplačno za poskušnjo bravcem tega lista Znani zvezdoslovec prof. Roxroy se je spet odločil, da za to banovino priredi poskusno razlago vašega življenja popolnoma brezplačno v nemščini, angleščini ali francoščini. Slava prof. Roxroy-a je tako daleč razširjena, da pač nima potrebe, da ga mi uvedemo. Njegova sposobnost, razlagati življenje drugih, vseeno, kako daleč stanujejo, meji že na čudotvorsvo. Celo zvezdoslovci raznih narodnosti, ugledni možje, iz vsega sveta gledajo nanj kot na svojega mojstra in slede njegovim stopinjam. On vam našteje vaše zmožnosti, vain pove, kako in kje morete doseči uspehe in vam omeni povoljne in nepovoljnc dobe v vašem življenju. Njegov opis preteklih, sedanjih in bodočih dogodkov vas bo presenetil in vam pomagal. Gospod Paul Stahmanu, izkušen zvezdoslovec, Ober-Nie-wiadom (Deutschland), pravi: >Razlage, ki mi jih je dal g. prof. Roxroy, so povsem resnične. To je temeljit, dobro posrečen kos dela. Ker sem sain zvezdoslovec, sem njegova planetska izračunanja in podatke natanko preiskal in našel, da je njegovo delo v vseh potankostih dovršeno in da je tej znanosti popolnoma kos.« Če želite porabiti to izredno ponudbo in dobiti poskusno razlago, sporočite ime tega lista, vaše ime in naslov (brezpogojno morate to svojeročno napisati), dan, mesec, leto in kraj vašega rojstva ter priložite 10 dinarjev v bankovcu ali v poštnih znamkah (ne prilagajte pa kovanega denarja), da se pokrijejo stroški za to objavo, poštnino itd., nakar vam bomo takoj poslali vašo poskusno razlago. Naslovite svoje pismo na prof. Roxroy, Dept. 8395 D, Einmastraat 42, Deu Ilaag (Holland). N. B. Prof. Roxroy ne razume naših jezikov in more, žal, odgovarjati le v nemščini (ali francoščini ali angleščini, kakor kdo želi). Poštnina za pisma v Holandijo znaša 3 Din. m Študijska knjižnica v Mariboru. 2. dvorana, na desno knjige dr. P. Turnerja posameznih sestavin knjižnice in mestno občino se je uredilo s posebnim štatutom, skrb za kn jižnico se je_ poverila sedemčlanskemu kuratoriju. v katerem ima štiri zastopnike mestna občina, dva Zgodovinsko društvo in enega Muzejsko društvo. Za kurjavo in razsvetljavo skrbi občina, ravno tako za osobje, opremo, nabavo in vezavo knjig. Knjižnica, ki od 1. 1925. redno posluje, razpolaga s štirimi lepimi in svetlimi dvoranami, za katere je bila nabavljena nova, prostorom odgovarjajoča, enotna oprema. Šteje približno 50.000 zvezkov, med njimi n. pr. lepo ohranjen izvod Dalmatinove Biblije, Hrenove Evangelije, od novejših redkosti skoraj popolno »Marburger Zeitung« z zanimivo prilogo »Slobodni Slovenci«, v zbirki rokopisov pa med drugim kalobski rokopis iz 17. stoletja ter rokopise raznih štajerskih pisateljev, tako Volkmerja, Modrinjaka, Krempla, Slomška, Meška. Delo v knjižnici je zadnja leta posvečeno predvsem notranji izgraditvi: izdelavi seznamov, vezavi knjig, zlasti pa temu, da se knjižni inventar, ki radi delne slučajnosti svojega izvora (predvsem darov!) kaže neenotnosti in vrzeli, po možnosti izpopolni in v njegovo slučajnost spravi nekaj sistema. Smer temu delu dajeta glavna dva cilja, ki si jih je knjižnica zastavila: prvič ima kot lokalna knjižnica določenega ozemlja nalogo, da po možnosti zbere vso literaturo, ki je ali na tem ozemlju nastala ali se tega ozemlja tiče; drugič ima namen, da kot študijska knjižnica služi »znanstvenim in občeprosvetnim svrham«. V obeh pravcih se knjižnica smotreno izpopolnjuje, vendar se prednost daje prvemu, ker se je itak že marsikaj nepopravljivo zamudilo. Razen tega je ravno naša severna pokrajina, kar se literarne obravnave tiče, še v mnogih ozirih potrebna dela in delavcev, marsikaj čaka pojasnitve in poglobitve — eden glavnih pogojev za vse to pa bi ravno bila čim popolneje zbrana literatura. Mesto in zemljo, ki smo ju osvojili in osvobodili politično. treba, da osvojimo tudi kulturno. Pri tem delu je Študijski knjižnici v Mariboru brez dvoma odločena važna vloga in lepa, a obenem odgovorna naloga — z njo vred pa tudi vsem tistim, ki o njeni usodi odločajo. Študijska knjižnica o Mariboru Študijska knjižnica v Mariboru Janko Glaser S* fuJttv, c~p •?' i ***** rti j’ril. LUli f. A '»4.41 Med najpo-inebnejše kulturne pridobitve po vojnega Maribora spada Študijska knjižnica. Temelj ji je položilo Zgodovinsko društvo v Mariboru, ki je že ob svoji ustanovitvi (1. 1905) sprejelo v svoj delokrog tudi osnovanje društvene knjižnice. Ko je po prevratu od Narodne vlade v Ljubljani dobilo pravico do dolž-nostnih izvodov iz vse takratne Slovenije in je dotedanji društveni okvir za njegovo knjižnico postajal pretesen, se je začela akcija, da se s priključitvijo raznih drugih knjižnih zbirk osnuje v Mariboru javna študijska knjižnica. Da se je ta načrt uresničil, gre predvsem zasluga takratnemu knjižničarju, sedanjemu predsedniku Zgodovinskega društva dr. Franu Kovačiču in prvemu slovenskemu mariborskemu županu Viktorju Grčarju. Morda bi brez te rešitve Maribor študijske knjižnice še danes ne imel, kajti dotakratno prizadevanje, da bi knjižnica postala ali pokrajinska ali državna, je ostalo docela brez odziva. Celo pravica do dolžnostnih izvodov, edina ugodnost, ki jo je knjižnica imela od države, je pozneje (s tiskovnim zakonom 1. 1925.) bila ukinjena. Jeseni 1921 se je preselila knjižnica v dodeljene ji prostore v 1. nadstropju bivšega kazinskega poslopja, kjer je po dolgem romanju — tekom dveh let se je morala trikrat seliti! — končno našla primerno zavetje. Pridružile so se ji razne druge zbirke, predvsem del magistratne knjižnice in knjižnica Muzejskega društva. Razmerje med lastniki 9nc ž2.. 5^ jfri Študijska knjižnica d Mariboru. 284. stran kalobskega rokopisa t Umetnostna severovzhodu Slovenije Konservator Fr. Stele Umetniška posest, ki jo je prinesel Jugoslaviji za doto slovenski severovzhod, po me 11 j a v mnogem oziru neprecenljivo obogatitev jugoslovanske kulturne zakladnice. Za pričujočo' številko smo izbrali samo par najpomembnejših spomenikov, ki sicer dobro označujejo milje in višino, na kateri se giblje štajersko gradivo, bodo ilaj pa na drugi strani vseeno samoi medlo opozorilo za tistega, ki umetnost ljubi in jo zna sam poiskati, raztreseno po vsem ozemlju, in romanje k nji združiti z užitkom popotnika sanjajočega svojo pot skozi prijetno, rodovitno in vabljivo naravo. Slovenski Štajer ima predvsem najstarejši spomenik Slovenije v kamenu, vzidanem v prezbiterij župne cerkve v Slivnici pri Mariboru. Je to iz pohorskega marmora — torej gotovo domač in ne importiran izdelek — narejen kamen, pokrit s pletenino iz trotračnega pasu, končujočega se s ptičjo glavo. Kamen spada verjetno pred madjarsko opustošitev južnoštajerske kulture in je važen zato, ker priča o umetniški kulturi, ki je od začetka IX. stoletja dalje skozi nekaj sto let obvladovala ozemlje severne Italije, južnih Alp in enega najlepših sadov rodila v spomenikih starohrvatske umetnosti, zbranih predvsem v muzeju v Kninu. Po odstranitvi madjarske nevarnosti se je od konca desetega stoletja dalje v zvezi z novo cerkveno organizacijo opustošenih krajev začela porajati na slovenskem Štajerskem nova umetnost, ki že nosi značilne poteze novega, romanskega sloga. Od tega časa do danes sega neprekinjena veriga zapadnemu umetnostnemu razvoju odgovarjajočih spomenikov do današnjega dne. Od gotske dobe od srede 13. stoletja dalje moremo že tudi opažati cele skupine in ob njih govoriti o južnoštajerskih posebnostih, lokalnih šolah in v dobi baroka in novejši dobi vsaj v področju cerkvene umetnosti tudi o strnjeni umetnostni kulturi. Najvažnejši spomenik romanske arhitekture je trobrodna ladja župne cerkve v Ptuju. Za dobo prehoda iz iromanske v gotski slog imamo v župni' cerkvi v Špitaliču poleg kostanjeviške samostanske cerkve naš najlepši in inajpopolnejši ohranjeni primer. Zgodnjo gotiko dobro predstavlja minoritska cerkev v Ptuju, zrelo gotiko pa umetniško najpomembnejša gotska stavba Slovenije, župna Maribor, Grad Desno: Vitanje. Gotska freska Spodaj: Župna cerkev o Ptuju. Rezljane gotske klopi iz l. 1446. cerkev na Ptujski gori iz zač. XV. stoletja, kapela žalostne Matere božje pri župni cerkvi v Celju in dominikanski križni hodnik v Ptuju. Lokalno označeno skupino predstavljajo v 16. stoletju večinoma iz starejših prezidane poznogotske cerkve v Slovenskih goricah. Poseben študij zaslužijo cerkvene stavbe celjskih grofov. Izredna spomenika sta iz naslednje dobe cerkev sv. Treh kraljev v Slov. goricah in sv. Rozalije pri Št. Jurju ob južni železnici, ki sta še gotsko označeni a že popolnoma renesansko občuteni. Tudi slikarstvo gotske dobe prihaja izpod be-leža in ometa po vojni polagoma na dan. Najstarejši je doslej odlomek draperije za stranskim oltarjem v župni cerkvi minoritov v Ptuju iz 2. polovice 13. stoletja. Iz 1. polovice 14. stoletja je starejša plast v Vitanju, iz srede pa freslce v križnem hodniku dominikanskega samostana v Ptuju; iz srede 15. stoletja je novejša plast v Vitanju in pasijon Andreja iz Ostroga v špitalski m p skifa grofov s plaščem na čelu, gotsko rezbarstvo pa v lesenem kipu sv. Jurija in z bogato rezljanimi klopmi iz 1. 1446. v župni cerkvi v Ptuju. Najvažnejši spomenik zgodnjega baroka iz zač. 17. stoletja pri nas je veliki, estetsko zelo pomembni slikani strop v stari grofiji v Celju. Iz druge polovice 17. in iz 18. stoletja se je razen pomembnih cerkvenih stavb ohranilo na tem ozemlju lepo število po freskah, štukaturah in opremah umetniško pomembnih gradov, ki so ena največjih umetniških privlačnosti južne Štajerske. Opozarjam na Brežice, Statenberk, Slov. Bistrico, Maribor, Hrastovec, Borel, Ptuj, Negovo in še do pred kratkim najenotnejše učinkujoče Novo Celje. V cerkvenem stavbarstvu naj omenim samo biser štukaturne in freskirane opreme notranjščine cerkve sv. Roka pri Šmar-ji, cerkve na Slomšekovi Ponikvi z najbogatejšo prižnico Slovenije, čudovito enotno, s freskami Fr. Jelovška okrašeno romarsko cerkev na Sladki gori, štukirano notranjščino v Rušah, na zadnjo večerjo na velikem oltarju cerkve na Gori Oljki, na arhitekturo in oltarje cerkve Marije Device v Puščavi, na leseno opremo (prižnice, spovednice) Ptujske gore, župne cerkve v Ptuju, Sladke gore, zakristije minoritov v Ptuju itd. Svojevrstna stavba je župna cerkev v Gornjem gradu s Kremser-Schmidtovimi slikami. Baročno slikarstvo zastopajo: Slovenj- gradčana, oče in sin, Straussa, pokrajinsko važni Weissenkircher, Flurer, Rannacher, Laubmann in drugi. Mnogo je tudi fresk po cerkvah in gradovih; večinoma so anonimne (izj. Vogl v Laškem, Gebler v Mariboru), vendar je vsai v vzhodnem delu nesporen upliv bližnje hrvaške pavlinske slikarske šole. S koncem 18. stoletja opazimo tudi na štajerskem' občuten padec umetniške kvalitete. Dežela, ki je bila že poprej v svojem umetniškem nivoju odvisna od Gradca, postane v drugi polovici 19. stoletja absolutna provinca, ki t'o obvladuje Gradec (arhit. Pascher, Liparji Sirach, Neubock, Gschiel itd.) Umetniško najpomembnejša nova stavba je Jordanova frančiškanska cerkev v Mariboru. Ko je po razpadu Avstrije Gradec avtomatično prenehal vršiti to vlogo, se je kot njegov naravni nasled- Notranjičina cerkve na Ptujski gori cerkvi v Slovenjgradcu, iz 2. pol. freske v Vuzenici, iz konca 15. stoletja pa dekorativno izredno učinkoviti prezbiterij na Celovnfku pri Zidanem mostu. V freskah cerkve Marija Gradec pri Laškem imamo v Sloveniji najstarejše freske, kjer je renesanski princip že popolnoma znjagal nad gotskim. Župna cerkev v Ptuju ima v jedru gotskega krilnega oltarja, ki je mogoče izdelek salc-burškega slikarja K. Laiba sredi 15. stoletja, najpomembnejši spomenik slikarstva te dobe pri nas. Važna je tudi slika Oljske gore iz Wohlgemutove delavnice pri sv. Miklavžu nadi čadramom. Drugi krilni oltar v cerkvi sv. Treh kraljev v Slov. goricah iz 2. polovice 16. stoletja je pa že popolnoma renesanski. Posebno, tudi estetsko zelo učinkovito skupino tvorijo izrazito renesanski reliefni nagrobni spomeniki, vzidani v razne južno štajerske cerkve, posebno v župni cerkvi v rtuju. Gotsko kiparstvo je najboljše zastopano v kipih in reliefih na Ptujski gori z ikonografski velepomembnim kipom Marije zaščitnice rodbine celj- V Jr /, O Štukaturni slikarski dekor o Štatenbergu Desno: Ponikva, prižnica Župna cerkev v Ptuju. Gotski krilni oltar (morda delo Konrada Laibla) nik Maribor takoj zavedel, da ga je dolžan nadomestiti ter si že celo desetletje prizadeva, da ob znatnih znanstvenih uspehih svojega zgodovinskega društva postane tudi umetniško središče slovenskega Štajerja. Končno opozarjamo ljubitelja umetnosti in kulturnih spomenikov na bogate zbirke mariborskega mestnega muzeja, muzeja v Celju in posebno na muzej v Ptuju, ki je pravcati muzej v muzeju radi lepega gotskega križnega hodnika in baročnega refektorija, v katerih je nameščen. Mesto Ptuj je obenem tudi po svojih cerkvah in njih opremi, po svojem gradu z njegovimi bogatimi zbirkami in po svoji monumentalni zunanjščini pravi biser umetniške Slovenije in vse Jugoslavije. Kdor bo obiskal Ptuj, uaj si ga ne pozabi ogledati! Duhovni razvoj Maribora Ako hočemo dojeti duhovni obraz slovenskega Maribora, moramo seči daleč nazaj in zbrati vse one elemente iz katerih ga je izoblikoval zgodovinski razvoj. V daljni preteklosti se nam nudi sicer ista duhovna podoba kakor v drugih naših mestih, kes-nejši ravoj pa je ubiral precej samosvoja pota. Nemški fevdalci, ki so krog svojih gradov ustanavljali naša mesta, se za usodo slovenskega ljudstva niso brigali, zato jim je bilo tudi vse eno, kdo in kaj so njihovi podložniki. Kot Nemci so bili! sicer bližji svojim sonarodnjakom, zavestne germanizacije pa niso niti poznali niti vršili. Prav zaradi tega je verjetno, da je bil Maribor že kmalu po svojem postanku v srednjem veku dvojezičen, dasi je stal daleč sredi kompaktnega slovenskega ozemlja. Prvotni mariborski Nemci pa nikakor niso mogli biti avtohtoni, ampak le kolonisti. Ker pa narodne zavesti še ni bilo. so bila izključena vsaka, kakršnakoli narodna nasprotstva med domačim slovenskim in priseljenim nemškim elementom. Če so se z dežele se priseljujoči Slovenci kljub temu ponemčevali, je bil to spričo nemškega uradovalnega jezika gosposke le naraven pojav. Tako je dobil Maribor že zgodaj značaj narodno in jezikovno mešanega mesta in iz tega vzdušja se je tekom stoletji izoblikoval poseben tip slogaškega, sicer pa z avstrijstvom prežetega malega meščanstva, ki je ohranilo svojo verno podobo vse do po-četka devetnajstega stoletja. Med tem, ko se je v Ljubljani pričela prava diferen-cijacija že kmalu po letu 1800, pospešena posebno po Napoleonovi Iliriji in nastajajočem slovanskem romantizmu, je Maribor ostal brezbarven še daleč v prvo in v začetek druge polovice stoletja. V neskaljenem sosedstvu so živeli Nemci in Slovenci; govorila sta se oba jezika. Šele pojav liberalizma je osvestil Nemce in ponemčence, da so se pričeli zavedati svojega umišljenega poslanstva: biti napadalna prcdstraža nemštva. V istem času pa se je preko Ljubljane pojavila tudi že romantično pojmovana slovenska narodna zavest. Med tem pa, ko so se'realnejši Nemci naslonili na državno avtoriteto in svojo dejansko oblast v mestu, so se Slovenci sklicevali le na naravne in človečanske pravice. Nasproti sta si stala dva idejno in taktično različna tabora in borba, ki se je pričela, je že kmalu pokazala, kdo je močnejši. Radikalizem je naraščal na obeh straneh, dokler ni po Slomškovi smrti dozorel v popolno ločitev duhov. Na eni strani je bil nemški in ponemčeni, na drugi slovenski Maribor. Ustanovila se je Čitalnica, izdali so se prvi časniki (Slovenski Gospodar, Slovenski Narod itd.) in vse je kazalo, da bo Maribor kljub vsemu postal za Slovence važno in pomembno narodno, politično in kulturno torišče. Toda v najusodnejših trenutkih se je slovenska fronta omajala. Manjkala ji je gospodarska in stvarna sila, relna zamisel dela, strankarska sloga in zadostna podpora Ljubljane, ki je bila tedaj še vse preveč zaposlena s svojimi lastnimi problemi. Od tedaj pa vse proti koncu devetnajstega stoletja, posebno pa še v dvajsetem do vojne in premirja, je slovenski Maribor stalno in naglo nazadoval. Slovenski element je postal manjšina, boreča se v obupu za najprimitivnejše pravice. Bila je v stalni defenzivi in ta ji je vtisnila svoj duhovni pečat: resignacijo. Razumljivo je tedaj, da slovenski Maribor ni imel poleta in samozavesti), ki jo dajeta le sigurnost in moč in da ni mogel postati aktivni sotvorec slovenskega duhovnega in kulturnega življenja. Bil je negativen faktor. Zato je bil tudi duhovni tip mariborskega Radiooj Rehar slovenskega narodnjaka dokaj različen od kranjskega, posebno pa še primorskega. Novo samozavest in nado je vlila v razredčene vrste šele majska deklaracija in predvidevna zrušitev Avstrije. Proti koncti 1. 1917., posebno pa še 1918., so se pričeli snovati komploti, ki so našli svojo osrednjo organizacijo v Narodnem svetu in kesnejši Narodni straži; in nekaj odločnih mož, z generalom Maistrom, dr. Vrstovškom, dr. Rosino in drugimi na čelu, je ob prevratu storilo dejanje, ki ga nihče ni pričakoval. Rešili so nam Maribor. Toda število zares zavednih Slovencev je bilo majhno in ni moglo mestu kot celoti dati svojega duhovnega izraza; dajalo mu je le uradni pečat. Sila meščanstva je bila v zbeganem, a strastno sovražnem nemštvu in ponem-čenstvu ter v veliki množici ljudi, ki so bili sicer po rodu Slovenci, po duhovnem bistvu pa brezoblična masa, prežeta mnogo bolj z nemško ko slovensko miselnostjo. I ak je bil prevratni duhovni obraz Maribora do prihoda novih naseljencev. Ker so nemški uradniki ter najstrastnejši Nemci in ponemčenci mesto zapustili, jih je bilo treba zamenjati s Slovenci. Prihajali so iz vseh krajev Primorske, Koroške, Kranjske, Štajerske in od drugod. Prinašali so v Maribor nešteto duhovnih tipov7 in ustvarili s prvotnimi domačini konglomerat, tako heterogen, kakor ga ne najdemo v nobenem drugem jugoslovanskem mestu. V trenju, ki je sledilo, se je porodil radikalni nacijona-lizem na eni, kozmopolitizem pa na drugi strani. Ta je nastal iz avtohtone tradicije prejšnjega stanja dn je bil vsaj v nekaterih ozirih blizek inemčurstvu, ki je v širokih predmestnih masah skoraj v celoti ohranilo svoje pozicije. Nasprotno pa je bil radikalni nacijonalizem precej pobarvan z etatizmom in, žal, ni mnogo doprinesel do pre-obrazitve v smislu svojstvene slovenske duhovnosti. 1 a delitev se je vsaj v splošnem ohranila še do danes. Slovensko narodno zavest reprezentira skoraj samo srednji stan in na njegovih ramenih je vsa težina dela in žrtev. Stara, močno fundirana plutokracija je v nemškem taboru, ki je prav zaradi tega, dasi številčno majhen, silno močan. V njem so združene vse stopnje, od iskrene lojalnosti do ekstremnega iredentizma. Duhovno je docela ločen in nikjer ne sodeluje s slovenskim centrom, nasprotno, njegovo delo celo bojkotira; posebno praga gledališča dosledno ne prestopi. Številčno največjo skupino tvori proletariat, ki je še vedno pretežno pasiven in okostenel v svoji stari miselnosti, ki je vsaj podzavestno istovetna z nemčurstvom. Njegovo preobrazitev zavira na eni strani upliv nemškega kapitala, na drugi internacionalizem. Tako je Maribor danes raztrojen, brez enotnega duhovnega obraza in konglomerat najheterogenejših sestavin. Prav zato tudi ne moremo govoriti o slovenski meščanski mentaliteti in sploh ne o meščanski zavestil Primorec je ostal Primorec, Korošec Korošec, Kranjec Kranjec itd. Vsemu manjka enotno notranje slovensko bistvo, ki je n. pr. osnovna sestavina ljubljanskega meščanstva. 1 o vsem tem in po pomanjkanju tradicije je docela razumljivo, da slovenski Maribor še ne more biti tak aktiven sotvorec naše kulture, kakor bi jo po svoji legi in številčni moči mogel in moral biti. Največ tvornosti je se v gledališču in v glasbi, toda gledališče, žal, še nima trdne linije in jasnega smotra, h kateremu bi stremelo. I udi v njegovem delu se zrcali mariborska slovenska brezobličnost, razdvojenost in negotovost. Mnogo bolj tipičen primer tega pa je Ljudska univerza, vodena na bazi kozmo-politizma in neke nebulozne univerzalnosti, ki je sloven- skemu Mariboru bolj škodljiva kakor koristna. Likovna umetnost je netvorna. Knjige, ki v Mariboru izidejo, so le slučajnostue izdaje. Znanost je osredotočena le v Zgodovinskem in Muzejskem društvu. Prognoze se težko postavljajo, a analogija iz zgodovine drugih mest nam daje zanje vsaj neko podlago. Zato bi mogli rečii da bo novi izkristalizirani slovenski duhovni obraz Maribora nastajal zelo počasi, gotovo pa do nastopa tiste generacije, ki bo že prežeta z mariborsko meščansko zavestjo. Naša naloga je, da ji utiramo pot! O sodobnem Mariboru V- Opisal bi naj svoje poglede na sodobni Maribor, pa bi se najrajši kar proč obrnil in ga le za njegove prijazne roke prijel, da bi mu otipal žilo, kako še kaj utriplje. Zakaj tako polne prelepe iu prežalostne romantike so zgodbe vse in vsake njegove zgodovine, da postane človek ob nji tegoben, ko čuje ležko sopenje dobe — parnega stroja, ki z lopatami bije in vleče čas Maribora naprej ... V ono zgodovino Slomškove in sledeče dobe, ko se je Maribor porodil, čeprav je že bil; Maistrove, ko še je osvobodil; povojne, ko so se ob malem preseljevanju narodnosti kakor rakete vžigale gospodarske, socijalne, kulturne ustanove, urnebesno navdušenje ob Nučičevem gledališču, zaporedni koncerti, razstave, klubi, univerze itd. Pa so tudi ko bengalični ogenj šle, vse počasi in še so na poti proč.... Zato se imenuje razgovor o Mariboru prav: diagnoza. Nemcem pravimo, da so lojalni, store pač le to, kar je neizogibno potrebno, kar pa spoštovati naš jezik, gledališče in kulturo sploh seveda ni. Vkljub slovenskim šolam deca od 10. do 18. leta še vedno med seboj govori nemški. — Tuj kapital podpiramo, ki socijalno skrbi le za svoje. — Mi obubožavamo. — Ljudska univerza baje mora gojiti tudi nemški program. — Gledališče ustvarja umetniško le drobce. Kopljejo le neki. Glasbena Matica s svojo šolo, Zgodovinsko društvo s svojim časopisom, knjižnice. Tudi literature se včasih kaj napravi, to je pač bolj le tako... Ampak: mesto je lepo in Drava in Pohorje in vino je izvrstno in gorice! Sploh druga veja slovenskega drevesa, saj vidite, kako zeleni! Mak so Šn ud eri je izdal pred kratkim knjigo »Človek iz samote« (Tiskovna založba), na katero še posebno opozarjamo ob tej priliki. — Ur. Makso Šnuclerl Ne morete nado-mesiiti N1VEA-CREME in NIVEA-OLJA kajti samo ti proizvodi vsebujejo Eucerit, ki kožo neguje in čuoa Pomlad zahteva o varstvo koze, ki je vsled toplega zimskega oblačila pomehkužena, skrbnojiego z NIVEACREME NIVEA- ULJE Oboje vsebuje — edinstveno svoje vrste — blagodejni Eucerit. Oboje prodira radi tega globoko v kožno tkivo ter je čuva. Nivea-Creme: Din 5'— do 22'—. Nioea-olje: Din 25'— in 15'—' Proizvaja: Jugosl. P. Beiersdorl & Co. d. s. o. j., Maribor, Gregorčičeva ulica 24 Levo: Dr. Radovan Brenčič, upravnik mariborskega Nar. gledališča Desno: Shakespeare: Sen kresne noči. 1. dejanje, 2. slika Od leve na desno: gg. Gorinšek, P. Kovič, J. Kovič, VI. Skrbinšek in Tovornik V sredini: Opereta *Čar-daška kneginja«. Režija: ; Trbuhovič. 111. deianje. G. '_f Trbuhovič in gdč. Udovičeva Mariborsko gledališče Danilo Gorinšek Fe Narodno gledališče v Mariboru, ki je ob začetku lanske sezone proslavilo desetletnico svojega obstoja, vrši ob naši severni meji v umetniškem, kakor tudi v narodnem oziru vele-važno nalogo. Dasi izmed1 vseh bivših oblastnih gledališč najslabše subvencijonirano, vrši to svojo nalogo krepko in dostojno. V vseh nevarnostih ni klonilo in je danes resna umetniška institucija, kar je v prvi vrsti zasluga upravnika dr. Radovana Brenčiča, pravega, idealnega te-aterskega človeka, v katerem se družita trezno, hladno, za današnjega gledališkega upravnika prepotrebno »številkarstvo« s širokim in umetniškim obzorjem v enovito celoto. Mariborsko gledališče goji predvsem dramo, ki stremi v sodobni pravec in stoji na zelo lepem umetniškem nivoju. Poleg tega ima gledališče od vseh svojih skromnih sredstvih, — edino izmed bivših oblastnih gledališči — stalno opereto ter daje od časa do časa s pomočjo bivših opernih članov ali gostov — opere. Iz svetovnega resno-literarnega repertoarja je bilo mnogo stvari v Mariboru vpri-zorjenih z najlepšimi uspehi. Naj omenim samo Shakespearja z deli »Sen kresne noči«, »Beneški trgovec«, »Kar hočete«, »Othello«, »Romeo in Julija«, nadalje Dostojevskega »Razkolnikov«, Tolstega z »Vstajenjem« in »Sadovi prosvete«, Klabunda s »Krogom s kredo«, Wedekinda z »Duhom zemlje« itd. Vrh tega so bile uprizorjene skoraj vse značilne in uspele domače stvari. Vestni kronist slo ven- I mn in IH1 "7 o UL » 1 ° »» Cii tt Straussova opereta *Netopir*, 11. dejanje. Režija: VI. Skrbinšek Opera »IVormski orožar«, 11. dejanje. Režija: Vladimir Skrbinšek Lojze Herzog, dirigent vel Rasberger, Vlado Skrbinšek, Hiinko Tomašič, Fran Tovornik in Djuka Trbuhovič. Režiserji: Jože Kovič, Pavel Rasberger, Vladimir Skrbinšek, Hinko Tomašič in Djuka Trbuhovič (v opereti). Glasbeni vodja je L. Herzog. Gledališki slikar G. Ussar. »Ilustracija« je objavila že v prvem letniku v 7. in d ?. številki, prav tako v drugem letniku v 8. številki nekaj slik iz delovanja mariborskega »Narodnega gledališča«, v tej številki pa prinašamo serijo fotografij nekaterih najnovejših vpri-zoritev in pa portrete igralcev. Fotografije je izdelal gledaliiki fotograf Japelj v Mariboru, Gledališka ulica. IVedekind »Duh zemlje«, II. dejanje. Režija Jože Kovič. Od leve na desno: Tomašič, Starčeva, Tovornik, Skrbinšek skega dramskega slovstva bo moral zabeležiti, da je veliko število domačih dramskih del doživelo svoj krst prav na mariborskem odru, kar m najzadnja zasluga tega gledališča. Zlasti plodovita dramatika Remec in Cerkvenik sta prodrla iz Maribora. Potem pa so »krstili« v Mariboru Laha, Majcena, Bevka, Golarja, Gasparija, Žnuderla, Kraigherja, Doboviška in druge. Letos so na repertoarju še Rehar (»Učlovečenje«), Grum (»Dogodek v mestu Gogic) in Milan Skrbinšek (»Labirint«). V sedanjem ansamblu so ge. Jn gdč. Elza Barbičeva, Štefa Draguti-novičeva, Štefka Fratnikova, Elvira Kraljeva, Danica Savinova, Ema Starčeva, Pavla Udovičeva, Mileva Zakrajškova in gg. Franjo Blaž, Maks Furijan, Danilo Gorinšek, Edo Grom, Jože Kovič, Pavel Kovič, Pa- £ Achard »Življenje je lepot, U. dejanje. Režija: Jože Kovič. Kraljeva in J. Kovič Od leve na desno: v prvi vrsti: Ema Starčeva, Eloira Kraljeva, Štefka Dra-gutinooičeva, Milena Z akrajškova v drugi vrsti: Elza Barbičeoa, Štefka Tratnikova, Danica Savinooa, Pavla Udovičeva v tretji vrsti: Paole Kovič, Jože Kovič, Vladimir Skrbinšek, Pavel Rasberger v četrti vrsti: Danilo Gorinšek, Maks Furijan, Djuka Trbuhooič, Hinko Tomašič v peti vrsti: Fran Tovornik, Franjo Blaž, Rado Nakrst % Prinašamo slike vseh glavnih igralcev, članov »Narodnega gledališča« v Mariboru v sezoni 1930 ~>1, ki nam jih je dala na razpolago uprava »Narodnega gledališča« v Mariboru. Ambicija in iskreno hotenje vseh čtpnc/v pomagata upravi pri težkem in napornem delu o obmejnem Mariboru i'ot° J.-Japelj, Maribor Iz junaške dobe Maribora Mariborski dogodki dne 1. novembra 1918 General Rudolf Maister Mariborski Narodni svet za štajersko je imel zadnje dni meseca oktobra 1918. neprestano sestanke z zastopniki mariborskih Nemcev, ki so si na vso moč prizadevali', da bi izsilili iz nas čimveč koncesij glede na prehrano, kar se jim je deloma že posrečilo in to brez za nas pomembnejših nasprotnih obveznosti. • Meni se je zdela ta naša uslužljivost povsem neumestna in sem tekom seje Narodnega sveta v Cirilovi tiskarni dne 29. oktobra ponovno poudarjal, da si moramo najprej zagotoviti Maribor in potem šele lahko dajemo Nemcem koncesije. Dosegel sem sicer, da je predsednik Narodnega sveta dr. Verstovšek dne 30. oktobra zahteval od nemških zastopnikov, naj se uredi za Maribor narodnostno vprašanje, a Nemci so to zahtevo kratko odbili, češ, da se bo o tem razpravljalo po rešitvi za tedaj važnejših in nujnejših gospodarskih in varnostnih zadev. Vse to me je pripravilo, da sam sklenil glede na iztrganje Maribora iz nemške oblasti ravnati sam po lastni glavi. Zato sem si zagotovil za pričakovano odločitev še enkrat vse /uane mi slovenske častnike in sem imel z njimi zadnje sestanke dne 29. oktobra ponoči v kavarni Ilummel, sedaj Jadran, 30. oktobra v kavarni Meran, s od a j trgovina za pohištvo Wesiak in 31. oktobra v Narodnem domu. * * * 1. novembra ob šestih zjutraj nas je pozval vojaški šta-cijski poveljnik polk. Uolik, višje častnike mariborskih polkov in drugih vojaških ustanov, za deseto uro v svojo pisarno. Nekaj pred osmo uro pa je prišel Oskar Kratkv, dunajski Nemec, eden mojih takratnih stotnikov, javit mi na dom, da se vrši napovedano zborovanje radi nujnosti takoj in sicer v polkovni pisarni 26. strelskega polka v meljski vojašnici (sedaj vojašnica kralja Aleksandra). Kratkv je še pripomnil, da so vsi pozvani častniki že zbrani in da je hotel polkovnik llolik posvetovanje že začeti, da pa je navzoči stotnik Edo Vaupotič to preprečil in zahteval, da obvestijo in počakajo tudi mene. Podoba kaže, da me polkovnik sploh ne bi klical na to časovno in krajevno preloženo sejo. če ne bi bil tega izsilil stotnik Vaupotič. Polkovnik Holik je že doma sestavil nekaj točk, ki naj bi bile podlaga za zgradbo skupnega načrta, po katerem bi se mogel vzdržati red v Mariboru in v okolici. Začel je torej s temi svojimi točkami, pa že prvi stavki so pričali, da jih je napisal v trdni veri in volji, da pripade Maribor — Nemški Avstriji. Sodelavci gen. Maistru o osvobodilnem boju 1. 1918. Od leve ua desno v pr\i visti: Dr. Karl Verstovšek, preds. Narodu, sveta za Štajersko Dr. Franjo Rosina, dolgoletni vodja mariborskih Slovencev, podpredsednik NS. Viktor Kukovec, industrija-lec, prvi ju gosi. župan in vodja prevratnega gibanja v Ljutomeru Duhovni svetnik, župnik E. Vračko v Št. liju, bor it el j proti Schulvereinu in Siid-marki V drugi vrsti: Pod polk. E. Vaupotič, prvi komandant marib. polka Podpolk. Fran Cvirn, prvi komandant mesta Kapetan v rez. J. Malenšek, komandir prve čete v Mariboru Kapetan Joško Slobodnik, ki je ob prevratu prve dni kot ognjičar narednik vodnik sam vodil ostanke dveh artiljerijskih polkov v Mariboru Oklopni avtomobil, ki je bil d rabi tudi o koroški ofenzivi maja 1919. x Sedanji kapetan V. Hren, ki je bil ob prevratu dlje čata poveljnik avtomobilskega oddelka v Mariboru Dr. Verstovška je potegnil podpolkovnik Gotz s svojim vozom do Narodnega doma, jaz pa sem odšel s stotnikom Vaupotičem na vojašniško dvorišče in dal tam trobiti alarm. Zbranim vojakom sem naznanil, da sem prevzel vrhovno vojaško poveljstvo, jim razložil nastali prevrat in jih pozval, da vztrajajo v službi Jugoslavije, dokler jih bomo potrebovali. Zavedni slovenski vojaki so se polni vročega navdušenja vriskaje zgnetli okrog mene in Vaupotiča. Polkovnik Kobilanski mi je častital k nastanku jugoslovanske države. Nekaj nemških častnikov je proti temu protestiralo, češ da je to veleizdaja, in začelo takoj po svoje pregovarjati vojake za Nemško Avstrijo. Na ta način se je vojaštvo v meljski vojašnici kar hitro razcepilo po narod- Proslava osvobojenja v Mariboru 15. decembra 1918. Vojaštvo, šole in civilno prebivalstvo defilira po maši pred generalom Majstrom je izjavil, da se kot ranjenec ne bo vtikal v nove razmere in je obenem prosil osebnega varstva. Naslednji po činu najstarejši polkovnik, Kobilanski, pa je obljubil: »Ich flir meine Person fiige mioh den Anordnungen des Kom-mandanten Maister und seiner Regierung.c (Jaz zase se pod-rejujem ukrepom poveljnika Maistra in njegove vlade.) Od ostalih častnikov izjav niti zahteval nisem. Priklical sem na telefon dr. Verstovška in mu kratko orisal svoje izvršeno dejanje. Bil je iznenaden in besede so mu kar kipele od veselja. Poslali simo voz podpolkovnika Gotza ponj, da sem ga kot predsednika Narodnega sveta redstavil nemškim častni- om' So. maša na Glavnem trgu v Mariboru Uvidel sem, da moram za vsako ceno preprečiti to nakano nemških častnikov. Prepoznal sem, da je zdaj usoda Maribora v mojih rokah. To spoznanje me je tako razvnelo, da je kar bušnilo iz mene: »Ich erkenne diese Punkte nicht an! Marburg erklare ich fiir jugoslavischen Besitz und iibernehme im Namen meiner Regierung das Militarkommando iiber die Stadt und die ganze Stid-steiermark.« (Ne priznavam teh točk! Maribor proglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsean Spodnjim Štajerskim.) — To sem izjavil na lastno pest in na lastno odgovornost. Udarec je zadel nepričakovano jln globoko vse navzoče. Z neodločnih obrazov častnikov sem razbral, da jih je popolnoma strl moj nastop. Zato sem — še preden je mogel kdo izpregovoriti — drugič vsekal: »Wer sich im Bereiche meines Kommandos meinen Befehlen widersetzt, — kommt vor mein Kriegsgericht!« — (Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojno sodišče.) S to grožnjo sem popolnoma zmagal. Polkovnik Holik je precej poudaril, da se je tako že odrekel svoji nadaljni službi. Brigadir Schinnerer \ nostih, in ko so Nemci uvideli, da so v manjšini proti nam, so začeli pospravljati svoje reči in se razhajati, to pa zlasti zato, ker je v tem času negotovosti v skrbi za svojce vse drvelo domov. Na sramoto so se tekom dopoldneva izmuznile iz vojašnice z nemškimi vojaki tudi cele redi slovenskih, dasi so ti v prvem navdušenju obljubili, da ostanejo in dasi so dobro vedeli, v kako za nas skrajno nevarnem položaju se je nahajal Maribor s svojo neznatno slovensko posadko. Ustroj in upravo strelskega polka štev. 26 sem poveril stotniku Vaupotiču, ki ie s tem postal njegov prvi jugoslovanski poveljnik. Jaz sem se nato odpravil v Narodni dom, Vaupotič pa se je s silo polastil ključev v vojašnici in takoj pozaklenil pisarne skladišča, orožarno, sploh vse prostore, od koder bi se dalo kaj odnesti. Pomagali so mu pri tem delu med drugimi nadporočnika Jože Malenšek in Franjo General Majster govori . . . v trdni posesti meljske vojašnice. Ostalo mu je v nji slovenskih 7 častnikov iln 87 podčastnikov in pešcev. Iz tega drobca je sestavil 1. jugoslovansko stotnijo in imenoval za njenega poveljnika nadporočnika Jožeta Malenška. Ta mala četa je bila matica za poznejši mariborski pešpolk, ki se je po naredbi štaba Vrhovne komande op. štev. 37801/19 dne 15. julija 1919, izpremenil v sedanji 45. pešadijski puk. V Narodnem domu sem našel v posojilniških prostorih del Narodnega sveta, kolikor mi je v spominu: predsednika dr. Verstovška, podpredsednika dr. Rosino, tajnika profesorja Voglarja, odbornika dr. Kodermana. Razen teh poštnega uradnika Klemenčiča in jurista Dobravca. Pred odhodom na okrajno glavarstvo, kamor sem naročil polkovne poveljnike, sem liotel razen drugih navodil razglasiti posebno to, da ostane 'slovensko vojaštvo v svojih vojašnicah. Zato sem prosil tajnika Voglarja, naj razpošlje k polkom ljudi, ki bi privedli vsaj po enega slovenskega častnika aU podčastnika v Narodni dom. Profesor Voglar je izdal zadevna naročila dijakom, ki jih je bilo precej na dvorišču. Izbrani so oddirjali vsi ponosni kot J ezdeci-zasiavonoše oznanjajo svobodo . . . »prvi jugoslovanski mariborski kurirji«, kakor sem jih pozdravil jaz. Luknar, podčastniki Ignac Zalokar, Železnik, Bibič. Seveda Moje zmage nad številnimi nemškimi višjimi častniki to ni šlo tako gladko, zakaj večina nemških častnikov in smo bili seveda vsi zelo veseli. Brez vsega dvoma je bilo podčastnikov se je do skrajnosti trdovratno upirala. Radi * moje iztrganje mariborske vojaške oblasti iz nemških rok odločnega pritiska naših pa je bil Vaupotič okrog 11. ure odločilnega pomena ne le za osvobojen je Maribora, temveč Pogled z železniškega mostu na Dravo in Maribor ponoči Foto J. Kovarič Dravski most o Mariboru Foto Pelikan bočnikom. Ko se je bil predstavil, mi je naznanil, da ga je odposlalo omenjeno poveljstvo v Maribor, »damit icli dem liiesigen Volksrate mit Rat und Militar an die Hand gelie« (da bi pomagal s svetom in z vojaštvom tukajšnjemu Narodnemu svetu). ■— Seveda nemškemu! Zavrnil sem vsako njegovo in graško pomoč. On pa je kar nadaljeval, da ima tudi povelje vse potrebno poskrbeti za nastavitev enega popolnega pešpolka, ki pride ponoči v Maribor in je s posebnim naglasom poudaril, da vendar ne gre, da bi jaz kot major zapovedoval podpolkovnikom in polkovnikom. Odbil sem tndji to, češ, da Militar-Kom-mando v Gradcu nima sploh nobene pravice več vtikati se v mariborske vojaške zadeve, ker je postavljeno za Spodnje štajersko že novo jugoslovansko vojaško poveljstvo, katerega glava sem jaz in bodem opravil v Mariboru in drugo s svojimi vojaki vse sam. Pokazal sem mu tudi imenovalno listino za generala, ki mu jo je raztolmačil njegov slovenščini vešči pribočnik. Brigadir je silno osupnil in zaprosil, da bi se smel udeležiti še sestanka polkovnih poveljnikov in pripomnil, da je zanj slučajno izvedel na poti z železniške postaje. To sem mu brez pomisleka dovolil in ker je bila 11. ura že proč, se kar brž odpravil z njim, njegovim pribočnikom, dr. Verstovškom in dr. Rosino na okrajno glavarstvo. V pisarni dr. Lajnšica (ki je bil ta dan imenovan za poglavarja vsega mariborskega okrožja) so že čakali vsi pozvani poveljniki. Sporočil sem jim svoje imenovanje za generala in odredil, da se vojaštvo nemške narodnosti odpusti, ali pa zbira v Dravski vojašnici, od koder odide po mojih navodilih v Nemško Avstrijo. Vsi so sprejeli ta mojo odredbo brez ugovora razen stotnika 47. pešpolka, ki je zahteval »ves tren in sploh vse imetje tega polka, če že mora res iz Maribora.« Pa tudi ta je popustil, ko sem mu bil zapretil, da ga postavim kot upornika pred naš nagli sod. Za odhod določenemu nemškemu oddelku sem dodelil samo dva dvovprežna voza za prevoz častniške prtljage in živil za en dan. Brigadir Ullmann se je nato kar hitro poslovil z besedami: »Icli sehe, dass ich hier nichts mehr zu tun habe« in se vrnil s prvim vlakom v Gradec, jaz pa sem odšel v meljsko vojašnico pripravljat za popoldne povelja in navodila. * * * Priobčujemo odlomek iv. knjige generala Maistra: »Naš M a r i b o r«, ki jo bo g. avtor bržkone kmalu izdal za spomin zgodovinskih dni iz L 1918. V tistih najbolj usodnih dneh smo imeli na severni meji moža, ki je o pravem času in na odločilnem mestu odločno prevzel oblast v svoje roke in jo obdržal. V dobi revolucije taka odločnost mora rodili uspeh in če ima za nasprotnike tudi najmočnejše sovrage. General Maister ie prehitel Nemce, samo za en dan in osvobodil ose ozemlje, kamor sega radij Maribora. Na Koroško ni segel in zato so zgodovinski dog(ydki odločili usodo Maribora, dočim usode Koroške v tistem času še niso mogli. tudi za vse poznejše dogodljaje v mestu i' in na zunanjem področju mojega poveljstva. Vendar pa sem dobro čutil, da mi zanaprej ne bo več mogoče uspevati zgolj z odločnostjo in samozavestnim nastopom. Povrh sem si bil tudi v svesti, da bom za ves nadaljni razvoj in zlasti še za izid zgodovinskega boja za pripadnost Maribora in z njim tesno združene slovenske severne obmejne zemlje svojemu narodu edino le jaz odgovoren, lil tudi ne dvomim: če bi bili iz kakršnegakoli vzroka izgubili Maribor in ob sebi umevno tudi težek del z njim spojenega Spodnjega Štajerskega — bi naša javnost gotovo zvalila vso krivdo name. Za rešitev velike in res težke naloge, ki sem si jo sicer naprtil sam, sem moral torej imeti tako visok vojaški čin, da bi mi zagotovil med civilnim prebivalstvom — tudi z zrahljano disciplino — pa potrebno pokorščino. Za to sein od navzočih članov Narodnega sveta zahteval, da me imenujejo za generala. Po kratkem razgovoru — dr. Verstovšek se je nekaj obotavljal — dr. Rosina pa takoj potrdil brezpogojno potrebo tega imenovanja — so ugodili moji zahtevi. Dr. Rosina je takoj narekoval imenovalno besedilo juristu Dobravcu, ki je od vesele razburjenosti dvakrit skazil na pisalnem stroju, tretji, pravilni izvod pa so podpisali dr. Verstovšek, dr. Rosina in prof. Voglar. Listina je v moji posesti. Med tem so se že vrnili »prvi jugoslovanski kurirji«, toda žal, z uspehom samo profesorja Voglarja sin, ki je privedel Slobodnika in dva njegova tovariša-podčastnika. Kako prav sem sodil in kako važno in nujno je bilo »noje imenovanje za generala, so izpričali že naslednji trenutki. Komaj sem bil namreč izdal navodila Slobodniku, se je pojavil odposlanec graškega vojaškega poveljstva (M i -Iiitar-Kommando Graz) — brigadir Ullmann s svojim pri- Stolna cerkev v Mariboru Koto Japelj Zgodovinsko društvo v Mariboru 18. marca 1903 se je sešlo 19 gospodov, večinoma profesorjev raznih mariborskih zavodov, k posvetovanju o ustanovitvi »Zgodovinskega društva«. Posvetovalnemu shodu je predsedoval ravnatelj 11. Schreiner, poročevalec je bil prof. Fran Kovačič, zapisnikar pa prof. Karl Verstovšek. Predsednik in poročeva-vec sta poudarjala važnost tega društva, ki je uprav nujno iz kulturnega in rodoljubnega stališča. Prav posebno je še ustanovitev društva priporočal vseuč. prof. dr. Murko. Potreba takega društva se je soglasno pripoznala in sklenila njega ustanovitev. Glavni smoter društva naj Prelat dr. Fr. Kovačič bi bilo proučevanje domače zgodovine, muzej pa sredstvo, raziskuje naj se Štajerska, v delokrog se je sprejel tudi narodopis. Ustanovni občni zbor se je vršil 23. maja 1905. Na eni odborovih sej je bilo sklenjeno, da se izdaja glasilo »Zgodovinski list« (to ime se je opustilo in sprejel naslov »Časopis za zgodovino in narodopisje«. Urejeval ga je v začetku prof. Kaspret. Danes ga ureja prelat dr. Kovačič, ki je tudi predsednik »Zgodovinskega društva« in njega duša. Danes je »Zgodovinsko društvo« v Mariboru tisto društvo, ki s pomočjo svoje knjižnice ter arhiva in v družbi z »Muzejskim društvom« nudi temelje za znanstveno delo. »Časopis« je stopil v 26. leto z novostjo: novim glasilom za objavljanje zgodovinskega in narodopisnega gradiva »Arhiv za zgod. in narodopisje«. Razen tega namerava društvo v kratkem začeti z izdajo umetniške topografije. V 1. knjigi pride na vrsto celjska dekanija, knjiga Marijana Marolta iz Celja. Omenjamo jo na drugem mestu. To delo namerava društvo izdajati skupno z »Umetnostno-zgodovinskim društvom« v Ljubljani. Društveni dohodki so v glavnem članarina in podpore posameznikov, denarnih zavodov in banske uprave. Živahno, a nesebično delo društva zasluži vso pozornost in denarno podporo javnosti. Predvsem je torej treba omogočiti društvu soliden inafnčni temelj. * Svež vonj perila po mladem borovju! A ovo te rPent 'novo niilo ca Za izdelovanje novega Schichtovega terpentinovega mila se uporablja pristno najfinejše terpentinovo olje. to daje perilu snežno belino in prijeten vonj po mladem borovju. *Schicht°v° terpentinovo milo v praktičnem zaščitnem zavitku Zavitek nosi razen tega lepe podobice za izrezati, za kratek čas otrok. je prvi in edinstveni preparat v svojem delovanju, ki neguje in lepotici kot krema in puder hkratu v obliki kreme. — Proizvaja se v niansah: blanche, naturel, slonokoščena in oker. Dobiva se v vseh parfumerijah. Vodilni frizerski damski saloni Vam bodo prikazali ta preparat brezplačno Gratis: Vam pošljemo poskusno tubo Veloutij, ako nam sporočite svoj naslov (znamke ni treba prilagati) COSMOCHEMIA ZAGREB, SMIČIKLASOVA UL. 23 ■l—I—lllll Ul lil | vtioirir Lily DAMITA »Za svojo dra-žest se imam zahvaliti preparatu VELOUTY DE DlXOR, Pariš, talismanu mladostne svežosti in lepote moderne žene« Celje nekdaj, sedaj in prihodnjič Vse slike: foto Pelikan, Celje r 1. Celjsko mesto ima neko posebnost: planke. Včasih so bile te planke prave, lesene planke — tako vsaj zatrjujejo zgodovinski viri. Potem je prišel mogočni grof Friderik, prav tisti, katerega so nekaj prej na gradu zaplankali zaradi nesrečne Veronike; podrl je lesene planke in postavil zidane. Zunaj po Miklavževem hribu so žvižgali kosi, v Liscah skovikale sove, po Galgenbergu se podile vrane in kavke, za Friderikovim obzidjem so se pa drenjale v lepem pravilnem štirikotu hiše in skoraj ni bilo prostorčka, da bi se kak ptiček iz okolice preselil za obzidje. Mimo teh zidanih plank so šla stoletja in ko planke že davno niso bile več potrebne, so le še kljubovale zobu časa. In tako je ostalo: za plankami so bili meščani, zunaj pa kmetje, pokopališče in vislice. Celje koncem 18. stoletja. Takrat je gasil so. Florijan nad oblaki, sedaj gasi požarna bramba brez angelske asistence. Pri prednjih vratih stoii z daj Plečnikova stavba Ljudske posojilnice komaj nekaj čez stari štirikot ga je, vse drugo nosi uradni naziv občina Celje -okolica. Celjani bi bili radi pravi meščani, vse tako kot v Ljubljani, pa ni od nikoder denarja. Majhno mesto — majhna davčna moč in veliki davki. To so celjske planke. Staro mesto je bilo zaplankano in prav malo trave je rastlo za plankami. Imelo pa je nekaj večjih dvorišč. Tako dvorišče je bilo pred grofijo, drugo pred spodnjim gradom celjskih grofov. Sedaj je tudi to zaplankano. V spodnjem gradu so vojaki in ti hočejo imeti mir pred c.ivili, kadar eksercirajo. V stari grofiji držijo arestante in ti res rabijo nekaj ograje. Danes so drugačni časi in nekdanji dvorci mogočnežev služijo sodobnim namenom. Škoda je pa le, da arhitekture ne pridejo do veljave. Stara mitnica na cesti, ki pripelje iz Savinjske doline. Sedaj ni treba več plačati maute Lesenim pa zidanim plan-kam so sledile upravne. Še potem, ko so pričeli z vseh strani prislanjati na obzidje hiše in se je naenkrat v prejšnjem veku raztegnilo naselje precej ven, je ostalo pri plankah: tukaj Celje-me-sto, tam Celje-okoLica. Nekaj časa je bilo to prav lepo in koristno, denar je prihajal v mesto, ven pa je šel prav težko. Seveda so pobirali Celjani mauto. Rajni dr. Dečko ,je temu napravil konec, ko je speljal cesto v kolobarju okoli miesta. Furmani so na novi cesti posebno glasno no-kali z bičem, saj tam zunaj to ni bilo prepovedano; Celjani so se pričeli praskati za ušesi. Tako so se nričele planke podirati. Podrle se še niso. Da se še niso, je velika škoda. »Mesto« je majhno, Prešernova ulica v Celju. Na desni je minoritska cerkev, kjer počivajo Celjski grofi. Cerkev je iz 13. stoletja, lepo barokizirana, a konec prejšnjega veka jo je v zunanjščini spet poromanil. V hiši z balkonom na levi stoluje magistrat m K a f m Stara grojija. Planke so seveda neizogibne Stara grofija prav za prav ni tako zelo stara, le dobrih tristo let in nima s celjskimi grofi nič opraviti. Ker pa smo že pri celjskih grofih, še o teh nekaj opazk. Njihov rod je napravil prav žalosten konec. To niso bili ljudje, ki se nenadoma pojavijo, pa jih je že konec, kot toliko drugih mogočnjakov, ampak so rastli po dobro premišljenih načrtih, počasi, v aritmetični postopici. Kar naenkrat pa se je ustavilo; predzadnji je bil nekam lahkomiseln, zadnji je pa umrl brez potomcev. Vitez je udaril po tleh, med splošnim jokom trikrat zaklical: »Danes celjski grofje, pa nikoli več« in vsa slava je bila končana. Vse to so. zgodovinarji že tolikokrat povedali, da postaja zadeva dolgočasna. No potem so se Celjani vendar radi spominjali nekdanjih oblastnežev in slednjič jih je okupirala slovenska literatura. Sedaj posebno poudarjajo, da bi bili skoraj ustvarili jugoslovansko državo in literati jim pripisujejo tudi nekaj mecenskih zaslug, češ, zidali in opremljali so cerkve in tako dosti doprinesli k umetnostni zgodovini. Tega mecenstva ne gre precenjevati. Bili so pač cerkveni patroni in če primerjamo njihovo moč in bogastvo z močjo in bogastvom drugih rodbin, niso napravili prav nič več, kot pa je bila njihova sodobna dolžnost. Na kakovost umetnin niso vplivali; če je Friderik poslal denar v Bistro, ga ni zanimalo, kakšne empo-re bodo menihi s tem denarjem postavili; lahko bi zidali tudi kaj drugega. Slovenski Medičejci Celjani niso bili. Pokopavali so jih v veliko grobnico pod velikim oltarjem celjske minoritske cerkve. Veliki oltar je stal v tedaj znatno večjem prezbiteriju, ki ie segal vsaj do srede sedanjega pročelja sosedne kresije. V osemnajstem veku so napravili v cerkvi le plitvo apsido, v prezbiteriju pa je bil ma-gacin. Pozneje so podrli sploh ves stari prezbiterij, sezidali kresijo, pobrali iz grobnice kosti celjskih grofov in jih najbrž prenesli v majhno grobnico na episteljski strani, kjer smo jih lani našli. Mogoče je pod apsido še en konec nekdanje grobnice; v nje večjem delu je sedaj klet, iz katere toči nabav-ljalna zadruga vino državniln uradnikom. Kar zadeva sodobno Celje, sem že nekaj omenil planke. V ostalem ljudje pridno zidajo in poleg drugih stavb je zrastla v zadnjih letih tudi mogočna Plečnikova arhitektura Ljudske posojilnice. Naj bi našla dosti posnemovalcev! Današnji Celjani »se delijo« v dva dela, v stare Celjane in v naseljence. Starega Celjana spoznaš po tem, da je bil v Celju rojen ali pa je vsaj prišel v zgodnji mladosti tu-sem in da je bil najbrž v vsem svojem življenju šele enkrat na celjskem gradu. Teh je vedno manj in škoda bi bilo, če bi enkrat rekli: »Stari Celjan, pa nikoli več.« Ko pa greš po cesti1, slišiš prijaznega Ljubljančana, ki pove spremljevalcu ma- Tržačanu: »pe na v left« ali kakšno drugo tako, potem koraka za njim kakšen Prlek, to je sedaj pač v vseh mestih tako. V Čikagi je župan Čeh, v Ljubljani Goričan, v Celju pa tudi Goričan, le da se celjski tako piše. Osebnosti seveda ne manjka. Evo jih nekaj! Najprej ljubeznivi gospod šahist iz kavarne Evrope. Vsak Celjan Te bo opozorili nanj: »Vidiš to je pa oni znani komponist, doktor Schwab.« Pa ni on edini muzikus tukaj! Živahni gospod ravnatelj pripravlja že produkcije svojih gojencev in dobrodušni gospod z na »seksar« zaokroženim kodrom komponira operete. Naš literat se je žal preselil v Rumu-nijo in sedaj Bog ve, kdaj bo trilogija gotova! Gospoda kronista lahko dolgo sprašuješ o personalijah starega Celja, naštel Ti bo letnic nič koliko; ko mu bo zmanjkalo, Ti bo povedal, da ga »takrat še ni bilo na svetu.« V kavarni stoji vsaka .miza sama zase. Le nasproti blagajničarke sta pomaknjeni dve skupaj. To je omiizje; po kosilu sedijo tani juristi. Ko odrinejo na šiht, pridejo filozofi. Kaj se pogo- f Od kolodvora o mesto Celje varjajo ti zadnji, ne vem, ker spadam k juristom. Mislim si pa, da sprašujejo gospoda z naočniki kaj iz naše prošlosti in gospoda s pipo o artefaktih in jamskih medvedih. Novinarji so korporativno zbrani opoldne pred policijo; tam jim povejo vse izgube in najdenine. Eden izmed njih je zaposlen s hitrimi koraki, to je agilni g. tajnik in režiser. Okrog autobusov se suče gospod z močnimi brki. Ropot motorjev njegovim živcem ne škoduje in kmalu bo od nekod pripeljal aeroplan. In tako dalje. Bodočnost? Kdo jo pozna? Načrti in želje! Regulacija Savinje, boljša kanalizacija, nova justična palača, muzej v grofiji, arhitektonska ureditev mesta, razširjenje opatijske cerkve, stalna gostovanja ljubljanske opere, sploh več teatra in koncertov, umetniške razstave, konec gospodarske krize, nič prahu, tujski promet, združitev mestne i n okoliške občine, prohibicija, žična železnica med starim gradom in Miklavškim hribom, aerodrom, znižanje davkov in več denarja, predvsem pa hmelj kg i\ 100 Din. Splavarji iv. gornje Savinjske doline pred Grenadiermirtom. Težak posel je to in združen z nevarnostmi. Gornja Savinjska dolina: »flosarji«, spodnja: hmelj; oboje sedaj prav grenak kruh Založništva in knjige Že pred vojno so se trudila v Celju in Mariboru založništva z izdajanjem slovenskih knjig. Naj le omenimo znani celjski »Uustrovani narodni koledar«, ki je izhajal dolgo vrsto let, kakor nobena slovenska publikacija te vrste, in ki je objavljal tudi prispevke Ivana Cankarja, Novačana i. dr. pisateljev. Odkar se je bila preselila v Celje »Družba sv. Mo- | liorja« s svojo tiskarno s Prevalj, je zaživelo v Celju izdajateljsko delo. Celje je po izdanih knjigah na drugem mestu za Ljubljano. »Družba sv. Mohorja« v Celju ne izdaja samo knjig za letno naročnino, ampak tudi izredna izdanja. Predvsem dve zbirki. Prva je »Znanstvena knjižnica«. Izšel je nov zvezek: Dr. Jakob Kelemina »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva«, druga je »Mohorjeva knjižnica«, ki je dosegla že 40 zvezkov. V zadnjem času so izšli: Seljak, Kamnarjev jurij (povest iz Nabrežine), H. Bordeaux, Za-metene stopinje (povest, prevela K. Hafner), T. C. Brid-ges, Jetnik v Corah meseca (povest, prevel A. Anžič). Založna knjigarna »Goričar in Leskovšek« v Celju. Izmed zadnjih izdaj naj omenimo predvsem: Remec, Iz moje domovine (novele), Šorli, Golobovi (novela), Dornik, Pasijonke (za mladino). Važna Orožnova! »Zgodovina Celja«. Kocbekove »Savinj- ske Alpe« (obširne spomenice savinjske podružnice SPD), »Štorije«, in Korbanovi »Koča v globeli« in »Mihčev Mihec«. Živahno se udejstvujeta v Celju tudi dve tiskarni. »Zvezna tiskarna« je izdala Albrehtovo zbirko »Odsevi«, dva ruska prevoda: Afanasjev, Ruske piavljice (J. Orožen) in Si-birjaka povest »Brata Gor-dejeva«, dalje mladinsko knjižico Černejeve »Metuljčki« in knjižico Skobe, Prvič v Kocbekovem kraljestvu. — Tiskarna bratov Rode & Martinčič bo zalagala predvsem spise mladih literatov, kakor obljublja. Dozdaj je izšla Dornikova zbirka »Brez oči«. Nadalje je izdala mladinski Iloševi knjigi: Juretovo potovanje, Medved rjavček. Agilnost podjetnih celjskih založništev je treba izrečno pohvaliti. V Mariboru je glavno založništvo »Tiskarna sv. Cirila«, ki izdaja »Cirilovo knjižnico«. Tu je izšlo že mnogo zvezkov, n. pr. Camelli, Izpoved socialista; Achleitner, Planinski kralj (povest s štaj. Pohorja, prev. I. Dornik). Cooper, Zadnji Mohikanec. V zadnjem času izdaja predvsem spise nemškega potopisca Karla Maya, čtivo za mladeniče. Poleg tega je izšlo novo izdan je Meškovega romana »Na poljani« in gospodarska knjiga Sadarja »Hemljarstvo«. »Tiskovna založba« v Mariboru je izdala Šnuderlovo zbirko »Človek iz samote« in Maistrovo drugo pesniško zbirko, Janko Glaser je izdal svojo zbirko »Čas — kovač« v samozaložbi. Ivan Dornik v / • ' ■' '"“■‘‘‘s.- P e M* jP MB /j !• 11 •»•••• mEar*IfltfHj IT 11 — lili iOTlfil''j| } 1,4 H mmsn Dr. ./. Kelemina Knjigarna »Družbe so. Mohorja« v Celju Na tem mestu nam zaradi pomanjkanja prostora na žalost ni bilo mogoče obširneje obravnavati vseh knjig. O prvi priliki bomo o teh knjigah spregovorili kaj več. Likovič Jože: »Prodane duše.« Pod tem naslovom je pi'avkar izšla povest, ki nam slika življenje naših ljudi preko meje. Pisatelja je pred nekaj časa pohvalno omenil Ivan Pregelj. V resniic se nam v tej knjigi razodeva kot spreten opisovalec pokrajine in nastrojenja. Zgodba sama bo bravce te knjige gotovo zanimala, saj je snov trpljenja vedno časovna in trpljenje samo zato tem bolj bridko občuteno. Knjiga je izšla v okusni zunanji obiiKi in se dobi v vseh knjigarnah po 30 Din. Joža Likovič Umetnostni spomeniki Slovenije. III. Dekanija Celje. Spisal Marijan Marolt, zaupnik Spomeniškega urada. Izdalo in založilo Zgodovinsko društvo v Mariboru. Maribor, 1931. 1. del. Cerkvene umetnine v celjski župniji. Str. 123, 69 slik. Celo delo bo obsegalo tri knjige. 1. knjiga (zgoraj) izide začetkom maja 1931; druga bo obsegala cerkvene umetnine v dekaniji izven celjske fare (1932), tretja profano umetnost, privatne zbirke, stilno analizo in sezname (1933). V 1. knjigi so opisane celjske cerkve, pa tudi drugi javni religiozni spomeniki. Opisom prednjačijo precej obširni zgodovinski uvodi. Zanimivosti te 1. knjige bi bile: izčrpna osvetlitev stavbene zgodovine farne cerkve od konca 12. stoletja do regotizacije v polpreteklem času. Opis kapele Žal. M. B. iz konca 14. stol. s krasnimi kamnoseškimi deli, bogatim plastičnim okraskom konzol; fantastične figure na konzolah ilustrira še deloma ohranjen phvsiologus, neke vrste srednjeveška simbolična zoologija. Nadalje opis dela stenskih slikarij v farni cerkvi iz srede 14. stoletja. Na celjskih cerkvah je mogoče dobro študirati razvoj arhitekture od ostankov romanske arhitekture preko zgodnje in pozne gotike v farni, minoritski in Miklavževi cerkvi, najčistejšo tvorbo zgodnje protireformacije: kapucinska cerkev iz zač. 17. stoletja, zreli barok v cerkvi sv. Jožefa (1680) in učinkovite barokizacije v minoritski in cerkvi sv. Duha iz srede 18. stoletja ter slednjič re-gotizacijo in reromanizacijo v farni in minoritski cerkvi. Bogata je skulptura na nagrobnikih, ki tvorijo neprekinjeno vrsto od visokogotskega spomenika škofa Hermana iz 1. četrtine 15. stol. do empirskih in klasicističnih. V slikarskem baročnem materialu sta vplivala Gradec in Ljubljana; iz Gradca: Weissenkircliner, Jantl, doslej skoro neznani R a m a c h e r in Schiffer, iz Ljubljane Metzinger, Jelovšek. — Topografija je posvečena f d r-Avguštinu Stegenšku. Marijan Marolt Docent dr. Ivan Matko: Protituberkulozni dispen- zar v službi socialno higienske borbe proti jetiki kot ljudski in kožni bolezni. Knjiga obsega preko 800 strani in je ena najimenitnejših zdravstvenih knjig, kar jih je bilo izšlo dozdaj v slovenskem jeziku. V kratkem izide nova avtorjeva knjiga »Baugova bolezen pri človeku in govedu«. Obenem pripravlja slovenski medicinski slovar, ki ga krvavo potrebujemo. Dr. I. Žgeč: Ali spolna vzgoja res ni potrebna? V založbi Ljudske tiskarne v Mariboru 96 strani debela knjiga, ki jo je spisal odličen in moderen pedagog dr. Žgeč. Avtor se zavzema v knjigi s prepričevalno besedo za novo spolno vzgojo, ki mora čimprej nadomestiti staro. Levo: Dr. Fr. Žgeč POKLON Vsak, kdor kupi o času od 1. do 30. maja (rok je podaljšan radi velikega povpraševanja) škatlico pudra »Soir de Pariš« za ceno Din 33'—, dobi zastonj stekleničico parfuma »Soir de Pariš« o emajl čistem tdku, ki je zelo priročen za ročno torbico. Ta parfum in puder sta o prodaji zavita skupaj v posebni lepenki z modrim trakom. To posebno opremo morete kupiti v vsaki boljši strokovni trgovini Skladišče: Mr. Bela VARY : Zagreb Smičiklasova ul. 23 Križevci, središče evangeličanov v Slovenski Krajini Foto v. Bohinec Po Slovenski Krajini V. Bohinec Izberi si katerokoli razgledno točko v Slovenski Krajini, stolp kake cerkve v Soboti, vrh Srebrnega brega na meji med Jugoslavijo in Madžarsko, stolp Plečnikove cerkve v Bogojini, Gorice nad) Donjo Lendavo: povsod boš v prekmurski zemlji odkril nekaj novega, doslej neznanega, in vendar tako domačega, tako slovenskega, kakor sicer malokje v naši domovini. Ko te prepelje vlak prvič čez veržejski most, boš morda pričakoval iznenadenj v veri o tisočletnih madžarskih vplivih na to slovensko zemljo in njenega človeka, ko se pa vračaš iz Krajine, si prišel do prepričanja, da so Prekmurci najbolj pristni Slovenci, ker so morda najbolj ohranili značaj davnih dedov. Kakor da je bila selitev iz ravnin vzhodnoevropske pradomovine v obmursko planjavo le sprememba naslova, sicer se pa življenje ni bogvekaj predrugačilo. Madžari so bili preveč tuj element, njihov jezik prav nič podoben indoevropskemu slovanskemu: zato je Slovenec tu ostal Slovenec bolj kot drugod in najsi je moral pod težo mongolske pesti deloma spremeniti celo vero. Gotovo, o povsem čisti slovenski krvi tudi v Slovenski Krajini ne more biti govora, saj pričajo o nasprotnem n. pr. rodbinska imena Vogrinčič, Nemec, Horvat, ki so precej razširjena. A vendar je ostala sila prvotnega slovanskega bistva tako močna, da madžarizacija na teh bornih 960 km* slovenske zemlje ni imela skoraj nobenega uspeha. Nasprotno, Mad-žari-nomadi so našli v Slovencih-poljedelcih celo svoje učitelje. In tako stopaš po svetih tleh, ko hodiš po Slovenski Krajini. Čudiš se lepim slovanskim izrazom prekmurske govorice, veseliš se domačih krajevnih imen, ki jih nobeno uradno preimenovanje ni moglo uničiti, Kako Pogled s Kuharovega brega na So. Heleno pri Pertoči in na dolino Ledaoe Foto V. Bohinec - R. Savnik 168 Motio iz okolice Dolnje Lendave: most na Črnecu Ob obisku Tišine sem si zapisal v dnevnik, da tani teče med drevjem pod cerkvijo potok Mokoš. Podčrtal sem si takrat, bilo je v prvih dnevih avgusta, besedo »tečec, kajti sicer je ob tem času večina prekmurskih voda — brez vode. Ledava, glavni pritok Mure iz Slovenske Krajine, ima poleti vodo le v dolnjem toku, zgoraj raste v strugi na mnogih mestih gosta trava. Širina njene doline pa dokazuje, da ie vode včasih celo preveč, toliko, da preplavi svet daleč naokrog, kakor se je to zgodilo 1. 1925. in 1926i. Za Dolensko so značilni prekopi oziroma uravnani potoki, kakor n. pr. Črnec pri Donji Lendavi. Večeslavci na Goričkem s cerkoiio so. Helene. V sredini tipična prekmurska kmetska hiša Prekmurci sami niso prav na jasnem, kajti čim bolj pridemo E roti vzhodu in jugovzhodu, tem olj so meje zabrisane. Zanimivo f»a je, da k Ravenskemu ne šteje e ravni sobočanski svet, temveč tudi predhribje oziroma južno pobočje gričevnatega ozemlja severno oa Sobote s Cankovo in Puconci. Saj se pa dvigajo poti v Goričko tudi le prav polagoma, tako da komaj opaziš prehod iz ravnine v višji svet. In še sredi Goričkega, n. pr. nad Gornjo Lendavo ali pri Križevcih, imaš vtis, da si na ravnem, tako enakomerno Dotekajo gorski grebeni in se odražajo tudi v obzorju kot ravna črta, ki se izgublja v nedo-glednost proti Avstriji in Madžarski. Slovenska Krajina ne pozna ostrih zarez, vse je mirno, priprosto, ravno in široko. Povsem položna so tudi pobočja dolin, Gornja Lendava slovanska so imena, kakor Večeslavci, Slaveči, Stanjovci, Dobrovnik, Črensovci, Bistrica itd.! Kako prijazno kažejo domačini »tiijincu« pot; prav skrbi jih, da ne bi kje zašel! Radi se pogovarjajo s teboj, čim so se otresli prve nezaupljivosti, ki jim je v krvi še od madžarskih časov sem. Potožijo ti o slabi letini, o tem, kako je filoksera uničila nekdanje prekmurske vinograde, morda tudi o slabih prometnih zvezah, odkar ne morejo več svobodno v Radgono, ali o težki usodi sezonskega delavca, vsi se pa vesele svobode, ki jim jo je prineslo 1. 1919. in gledajo z zaupanjem v lepšo bodočnost svoje ljubljene Krajine. Iz treh delov sestoji prekmurska zemlja, iz Ravenskega s Soboto, Goričkega z Gornjo Lendavo in Dolenskega z Donjo Lendavo. Če vprašuješ po mejah med temi predelil, si glede njih Zanimivo je rastlinstvo Slovenske Krajine. Dolensko in Ravensko imata povsem panonsko podnebje, skrivata svoje naselbine v gostem sadnem drevju in če gledaš /. bogojinskega stolpa proti jugu, veš, da so vasi povsod tam, kjer je v pokrajini temna lisa; hiš iz drevja skoraj ni videti. Ob cestah pa se vrste jagnedi v dolgili drevoredih. Manj je znano, da ni nikjer toliko narcis kakor v ravnem Prekmurju, niti po Golicah ne. Na Goričkem zopet vidiš gozdove, kakoršnih drugod pač ni po slovenskih tleh, tako mešano je namreč drevje. Nad Mačkovci sem n. pr. videl ob cesti proti Križevcem blizu skupaj borovce, hraste, breze, bukve, poleg njih kar v gozdu še češnjo in pravi kostanj. Kostanj je za Goričko sploh zelo značilno drevo; vidiš ga tu v orjaških zastopnikih, ki jim najdeš para morda le v Italiji. Poletna vročina pospešuje njegovo rast. Mnogo se je že pisalo o posebnostih prekmurske hiše, preiskati pa bo treba še njene odnošaje do madžarske hiše, ki je prevzela' marsikaj od nje. Prekmurski dvor spoznaš takoj po razporedbi poslopij, ki pušča v sredini široko dvorišče z vodnjakom; posebej stoji sušilnica za koruzo. Vodnjaki so v ravnini panonskega tipa z znanim vzvodom, vendar vidiš tak vodnjak tudi tu in tam po Goričkem, kamor so ga prinesli s seboj madžarski gospodarji (n. pr. v Gornji Lendavi). Sicer so v hribovitem svetu vodnjaki izdelani na ročni pogon s kolesom in so pokriti s streho. Slovenska krajina nam je bila še pred kratkim skoro neznana pokrajina. Zabeležil sem tu nekatere manj znane stvari. Posamezni potovalci bodo zapazili še mnogo drugih zanimivosti, sistematično raziskavanje pa bo pokazalo, da šteje ta prelepa dežela med najdragocenejše predele jugoslovanske države. Prleki Franjo Baš V zgodovini našega narodnega življenja je bilo uajzavednejša slovenska pokrajina Prlekija. Ponemčeni mesti Maribor in Ptuj sta s svojimi meščanskimi vplivi pač prodrla v Drav sko dolino in v Haloze, medtem ko se je v Slovenskih goricah končal njun vpliv /c v bližnji okolici. Prlekija začenja tam, kjer kmalu za Pesnico ponehajo mestni vplivi in kjer živi med Muro in Dravo slovensko kmetsko ljudstvo življenje, ki je še v tesni zvezi z zemljo in s preteklostjo. Središče Prlekije jo hleba bogato Mursko polje. Proti Dravi ga zapirajo gorice z Malo Nedeljo, Lahonščakom, Cerovcem, Brebrovnikom in Jeruzalemom, proti vzporednemu toku Mure pa pravtako z žlahtno trto porasli Murščak, Kapela in Norički vrh. Za vijugasto Ščavnico pa blagoslavljata z osrednjih goric vso Prlekijo Sv. Anton v sredini in Sv. Ana na severu in nosita pozdrave tja v Haloze, na Dravsko polje in v Dravsko dolino, katerim je v dobi narodnostnih bojev Prlekija bila opora in zgled. Kot vsako prirodno ljudstvo je tudi Prleke izoblikovala zemlja in preteklost. Žitno, suho Mursko polje in travniška, mokra ščavniška dolina podajata roko vinogradniškim goricam. Suša na polju, poplava v dolini in toča v goricah so elementi, napram katerim omagajo moči in volja Prlekov in ki v slabih letinah pridelke pokončajo ali vsaj občutno zmanjšajo. Samovoljnosti elementov so pridružuje mala količina poletnih padavin in tej še kakovost tal, ki vodo propušča in odvaja. Ogenj na kmetiji pomeni gotovo pogibelj poslopjem; male zbirke vode v cisternah, v mlakah onemogoču jo jo učinkovito gašenje. In podobno je v Prlekiji še vrsta zemljepisnih činiteljev, kakor poplave Mure in Ščavnice, plazovi v goricah, ki človeka prisilijo, da hladno gleda na dogodek in da se po nesreči poda z voljo in razumom na novo delo. Obenem z navajanjem človeka k flegmatičnemu gledanju življenjskih dogodkov od strani zemlje same, pa je preteklost delovala na Prleka deloma v istem praven. A Franjo Baš Vedno nemirna obmurska meja proti Madjarski je v dolgotrajnih madjarskih vpadih in ropih prisilila prebivalca Murskega polja k odpornosti proti nasprotniku in k sodelovanju s sosedi, v slučaju nesreče pa zopet k fatalističnemu stališču do dejanskega stanja. V gospodarskem življenj n pa je do dobe železnic za Prleka, zlasti za takozva-nega kmeta, to je posestnika s 30 orali zemlje in čez, bilo izredno važno vozarstvo vina v Gradec, na Gornje Štajersko, na Koroško itd. Vozarstvo je razvilo pravtako tovarištvo v zadregah, drugače pa samozavest, možat nastop in nagnjenje k epikurejskemu uživanju, do fantazije in olepšanega opisovanja preživelih dogodkov, v gospodarstvu pa vztrajnost pri započetem delu. To seveda Prleka kot voznika ni oviralo, da je glavno kmetsko delo prepuščal ženskam, sam pa izvrševal ona, ki kažejo na zunaj največji in najbolj vidni efekt. Ponos, ki je s tem v zvezi, je spočel stremljenje, napraviti iz domače kmetije prvo v vasi, pa četudi samo na videz, iz domače vasi prvo v okolišu, kjer bi bil zopet prvi v vasi, prvi v okolišu. Prleška bahavost, katero je treba točno ločiti od lažnjive bahavosti na Balkanu, robatosti in trme na Gorenjskem ali osebnega in gmotnega poviševanja v Savinjski dolini, je vtelešena v globoki, naravnost fevdalni stanovsko-kinetski zavesti. Kmet tvori zavestno kmetsko aristokracijo, ki se kar mogoče izogiblje zvez s srednjimi posestniki, z želarji ali pa z viničarji: in želar zopet točno loči med želarjem in viničarjem. Poroke sklepajo medsebojno predvsem kmeti, želarji in viničarji. Na kmetsko zavest je delovala v preteklosti tudi sosečka, danes pa deluje predvsem socialna odvisnost viničarjev od kmeta; zadnja pri želar jih večinoma odpade. Tz preteklosti in sedanjosti izhaja mogočen vpliv cerkve na Prlekovo duševnost. Prlek je pobožen; ali pri tej pobožnosti je treba ločiti tri življenjske dobe. Mladeniško, v kateri se življenje upira vsemu obstoječemu in v kateri so izrazi osebnosti, čustev in trenutka močnejši od vpliva cer-(cve. Mladeniško dobo konča poroka, kateri sledi gospodarsko usmerjeno življenje in prelom z mladeniško vihravostjo in poglobitev cerkvenega življenja. Odločilno vplivajo na sklepanje porok gmotni interesi in delovne sposobnosti obeh. Opazovanje pokaže kot posledico tega, da imamo več srečnih zakonov, sklenjenih pod temi vidiki, kot pa pod vplivom ljubezni, to pa ravno zaradi razumnega gospodarsko smotrenega sožitja in pa vsled vpliva cerkve. Za tretjo dobo, za starost je značilno kriticistično gledanje na vso okolico in tesno s cerkvijo združeno življenje. Romanja. zlasti k Mariji Bistrički. na Jezera, k Sv. Trojici, na Črno eoro in na Brezje, služijo predvsem razgledu v svet in šele v drugi vrsti pobožnosti. Vpliv cerkve je močnejši na ženske, kakor na moške. Zlasti se kaže to v domačem umetniškem življenju, katerega nositeljica je predvsem žena. Zanimive štukature na stropih kažejo posne-] manje motivov iz cerkve, /lasti baročna, nrav tako suhe L rože v vencih in girlandah. Značilne so kombinacije pisalne mize ali omare za redilno posodo z Marijinim oltar-*(čkom ter slike, ki jasno dokazujejo posnemanje cerkvenih. Poleg cerkve je vplivala na estetsko življenje Prlekov zemlja sama. Pomanjkanje gradbenega kamenja, zlasti apnenca, nadalje pomanjkanje iglavcev je do zadnjega časa navajalo na gradnjo nabitih stavb, predvsem nabitih hiš. Ker se zaradi menjavanja temperature začno zunanje strani nabitih sten kmalu rušiti, pri čemer pomaga še prav posebno perutnina, zato je bil Prlek prisiljen trajno popravljati, ometavati in barvati svoja poslopja; pri tem je razvil zopet močan čut za močne, čiste ter z zelenjem in s sivo slamnato streho harmonične barve. Redno čiščenje in barvanje sten pa ni omejeno samo na zunan^>st. ampak zaradi kakovosti materijala tudi na notranjost poslopij. Snažnost in čistost, pa tudi najrevnejših stanovanj, je pod vplivom tega tako popolna kot v nobeni drugi slovenski pokrajini; posebno še postane očividna na slovensko-nemški narodnostni meji, kjer začne z nemškimi kraji polagoma pojemati. V nasprotju s kraji, kjer je prevladovala v preteklosti dimnica in kjer posveča kmet relativno največ pažnje gospodarskim poslopjem, pa skrbi in neguje Prlek v prvi vrsti hišo; gospodarska poslopja so mu vzporedna, kar kaže že za Prlekijo značilni tločrt kmetije v ključu. Da je v takih domovih doma dobrovoljnost. je razumljivo, če upoštevamo, da rodijo gorice zlato vinsko kapljico. Ljubezen do doma je združena z l jubeznijo do vinske trte. kateri poklanja Prlek več nege kakor svoji deci. Z resnično ljubeznijo opravlja dolga in težka vinogradniška dela, zaradi trte same in potem zaradi dobička. S trto in branjem praznuje Prlek svoje največje praznike, in ne, kljub vsej pobožnosti obenem s cerkvenimi prazniki, am- pak po branju in ko vre za časa kolin vino. Požirek vina ustvari veselost, domačnost, gostoljubnost in lahkomiselnost. Gostu postreže s pridelkom iz najdražje zemlje, iz vinograda; to je najvišja čast, ki čaka tujca in vsled tega je zamera huda, ako prišlec odkloni ali ne sledi gostiteljevim navadam ali nameram. Jasno je, da razvije vino tudi spolno življenje, vendar zaostaja za izživljanjem v Alpah. Denarja je v prleških domovih malo. Človeka zadovoljuje dobra jed, pri kateri se najizraziteje kaže prleško epikurejstvo. Sviujetina v zaseki, močnate jedi, kot so gi-bance ali krapci, vino in slatina, so gurmanski elementi, ki dajo zlasti kmetu dobrodušno, okroglo obliko telesa. Pri viničarju to odpade; pogosta bledica na obrazu priča, da manjka marsikateri viničarski rodbini zadostne hrane. Z jedjo in pijačo je združeno tudi prleško duševno življenje, katerega cilj je veselo razpoloženje in katero se se izraža na gostivanjili. V razkošni pogostitvi in prijaznem sprejemu smatra Prlek, da je zadostil kakemu novemu pokretu ali kulturnemu uspehu; drugače pa samo takrat, ako ga vežejo s predsta vitel ji kakega pokreta osebne vezi, kar pa je še očividneje kot v Prlekiji v Prekmurju. Na gostivanjili nastopi posebno očito prleška pesem, ki je, ako izvzamemo deloma erotično, ena sama zdravica ali napitnica. Zaradi tega je v ozadju čista lirika, na njeno mesto pa stopijo posebno rade nagajivosti in dejanja, tudi aforizmi ali domači epigrami, katerih puščice so večinoma priostrene z robatostjo. Medtem ko je Prlek v nesreči in pri delu razumen, je energičen fatalist, pa ga gostivanjsko in vinsko razpoloženje navaja k lahkomiselnosti, v kateri pozabi na meje svojih gospodarskih moči. Kača v kleti ali maček v čumnati pa ga ne vznemirjata, ker v takem času že javlja klopotec bližajoče se branje, z njim tudi jesenska poljska opravila in temu sledeče koline. Klopotec je karakteristika prleške muzikalnosti v mnogo višji meri kot prleška pesem. Vzorna ubranost glasov na klopotcih prepleta vso Prlekijo do slovensko nemške narodnostne meje in kliče od sv. Jakoba, ali pa od Velikega Šmarna dalje človeka od poljskih del k bodočemu branju, k zimskemu odmoru in h gostivanju. S klopotci poje cela pokrajina in z njo poskakuje Prlekovo srce. Kljub nagajivemu razpoloženju je Prlek globoko socijalen človek. Socijalni čut se kaže zlasti v pomoči sosedom, n. pr. za časa nesreče po ognju, močno pa popusti ob priliki prevzemanja in predaje posestev in pri žalitvi osebne časti. Temu sledijo tožbe, ki požrejo ogromno premoženje, kar pa dovede končno k pameti, tako da so gospodarski polomi radi tožb precej redki. Osebna nasprotstva vodijo k škodoželjnosti, ki stremi predvsem za gmotnim oškodovanjem, v skrajnih slučajih celo za gospodarskim uničenjem nasprotnika. V gospodarskem življenju smo že omenili izredno skrb za vinograde, kateri se pridružuje tudi skrb za živino in za katero zaostaja skrb za poljedelstvo. Da se oprime gospodarskih novosti, zahteva Prlek vidnih uspehov na praktičnih primerih. Pouk sam ali čtivo ga o potrebi novodobnih gospodarskih ukrepov ne prepriča. Dirkaštvo na Murskem polju odgovarja ljubezni do živine, lastni baha- Lepi Pixavon-lasje so sedaj tudi z rpiMMM,-rŠutmtrnnem popolnoma brez sode i En zavoj zadostuje za dvakratno uporabo ter stane samo Din 3 50 ODOL KOMPANOA A. D. BEOGRAD vosti in gmotnemu dobičku. Gozdarstvo igra tako v gospodarstvu kakor tudi v življenju postransko vlogo. Prlekija čita mnogo, vendar zaostaja v tem pogledu za Gorenjsko ali Savinjsko dolino; to pa samo zaradi tega, ker sodeluje pri ljudskem čtivu zaradi svojega gospodarskega položaja viničar le malo. Kmet je naročen na dnevnike, želar na tednike, povsod pa je razširjeno poleg kmetijskega tudi nabožno slovstvo in izdanja Mohorjeve družbe. V političnem pogledu je Prlek konservativen in pretežno k a tol iško-politično usmerjen; temu odgovarja tudi večina njegovega čtiva. Konservativnost je bila (udi tisti temelj, na katerem je Prlek zavestno čuval svojo narodnost in s tem v času, ko se je Dravska dolina narodnostno že majala, največ pripomogel, da je danes jugoslovanska. Govorijo tu nišefo. jmafcg; da je postavila tovarna testenin »Pekatete« na trg novo kakovost jajčjif) testenin, ki jo imenuje »Jajnine«. Govorijo in pišejo, da so »Jajnine« res nekaj prav izbornega, nekaj nedoseženega A; rut'®’ TRIJE VLADIKE Dr. ANTE BAUER zagrebški nadškof in predsednik jugoslooenskih škofovskih konferenc, ki je o marcu odredil v imenu vsega našega katoliškega episkopata dan javnih molitev za preganjane Slovence in Hrvate v Italiji f Dr. FRANČIŠEK 3. SEDEJ goriški nadškof, pod katerega oblast spadata tudi ljubljanska in mariborska škofija, je slavil dne 26. marca 25 letnico svojega škofovanja Dr. ANDREJ KARLIN knezoškof lavantinski v Mariboru, bivši tržaški-koperski škof, je daroval 25. julija 1930 svojo zlato sv. mašo Dr. Ante Bauer, pokrovitelj Jugoslovenske Akademije, se je rodil 11. februarja 1856 v Breznici. Bil je redni profesor apologetike in filozofije na zagrebškem vseučilišču. L. 1911. je postal naslovni pesimuntski nadškof in pomočnik nadškofa Posiloviča, a 1. 1914. zagrebški nadškof. Bil je prej tudi narodni poslanec in urednik »Katoličkog Lista«. Dr. Andrej Karlin se je rodil 15. novembra 1857 v Stari Loki pri Škofji Loki. 21. decembra 1910 je bil imenovan za škofa v Trstu. Ko so 1. 1918. zasedli Trst Italijani, je moral Karlin zapustiti svojo škofijo in je postal ravnatelj knezoškofijskega zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. 6. junija 1923 je bil imenovan za škofa v Mariboru. Dr. Fran Sedej se je rodil 10. oktobra 1854 v Cerknem na Goriškem. L. 1906. je bil imenovan za nadškofa goriškega. V začetku svetovne vojne ga je avstrijska oblast hotela internirati, ker ni prisostvoval svečanemu odhodu vojakov na bojišče. Sedej je moral zapustiti Gorico in je odšel v svoj rojstni kraj, kjer je opravljal posle navadnega duhovnika. Ob začetku vojne z Italijo je odšel v Stično. Ko se je vrnil v Gorico, je imel priliko okusiti vso jezo in ogorčenost novih gospodarjev na slovenskih goriških tleh. Sedaj je marljivo delal tudi na književnem polju, zbral mnogo narodnih pesmi, ki jih je sprejel Štrekelj v svojo zbirko. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s pokojnim pesnikom Gregorčičem. ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA SLATINA Foto Pelikan Desno: Pogled na zdravilišče Rogaško Slatino 4 Podzemelj^' vrilcl. imam ^ liji] in ;ii m iRi mi ini (it ''^jfTTTTTTTl' «^!il o n — hnrl k vrelcem Zdraviliški dom Ravnateljstvo zdravilišča Desno: Vrelec Tempel Ptuj Dr. Alojzij Remec (i lavni trg o Ptuju. V ozadju starodavni mestni in obenem cerkveni stolp, na desni mestno gledališče, na levi stari magistrat Od Vurberka do Sv. Lenarta v Slov. gor., od Ormoža na Zavrč, do Ptujske gore in Pragerskega gre območje Ptuja, ki priteguje k sebi sadonosne Slovenske gorice, vinorodne Haloze in bogato Dravsko polje. Povsod v teli krajih živi že preko tisoč let slovenski človek, ki je ob svoji naselitvi naletel še na ostanke iz rimske dobe, kolikor jih ni uničila vihra preseljevanja narodov. Ta slovenski človek, ki je bil nekoč tudi gospod mesta Ptuja, se je globoko ukoreninil v to zemljo, dasi ga je skušal zatreti v stoletnih bojih Nemec in Madjar. Izgubil je sicer svojo državno svobodo, ob koncu devetega stoletja po Kr. je zadnja tretjina mesta, ki mu je gospodoval Sloven (Carantanus), prešla v nemško oblast, toda nikdar in nikoli ni izgubil svojega jezika, svoje miselnosti, svojega notranjega bistva, ki je bilo in ostalo — slovensko. Ko je v Ptuju v srednjem veku in pozneje živel nemški in italijanski trgovec, obrtnik in uradnik, ko je podložnike stiskal in gulil do krvi tujerodni plemič, ko je vse javno življenje v upravi, sodstvu in kulturi, da, celo v cerkvi bilo na zunaj samo nemško, je slovenski človek po brdih in gričkih v Halozah in Slovenskih goricah in po Dravskem polju živel in preživel dolga stoletja, neupoštevan in preziran, prepuščen sam sebi, a vendar — sam svoj: slovenski. Prestal je navale Bavarcev in Madjarov, pretrpel turške vojne, se prebil skozi fevdalne poboje svojih malih gospodov in se rešil sistematično zasnovanega ponemčenja iz zadnjih dob Avstrije v Jugoslavijo. Ptuj je bil in je tesno zvezan z usodo ozemlja in ljudstva svojega okoliša. Ni ga morda mesta v slovenskem ozemlju, ki bi moglo pokazati na tako izrazito kontinuiteto svojega razvoja in zgodovine od prvih stoletij po Kr. do danes, kakor Ptuj. Morda ga ni mesta v Sloveniji, ki bi si bilo ohranilo tako verno svoje zunanje lice iz prošlih dob, kakor Ptuj. l od mogočnim masivom gradu, ki nudi še danes isto sliko kakor pred tristo leti se razprostira mesto s svojimi uličicam' in trgi. Dvoje fasad se ti vtisne v spomin: minoritska v spodnjem delu mesta in ona bivše dominikanske cerkve v zgornjem delu. Sredi mesta pa kipi v nebo mogočni mestni in cerkveni stolp ob pro- 1 J Fasadii bivše dominikanske cerkve v Ptuju kjer je sedaj Ferkov mestni muzej Viktor Skrabar, ki že 25 let vodi ptujski muzej Levo: Južni križni hodnik v muzeju s kulturno historično zbirko štijski cerkvi, ki je 'skromna na zunaj, a hrani neštevilno lepot v notranjosti. Ptuj vpliva na obiskovalca, kakor da bi prišel v mesto preteklih dob. Inže-aerji so nesrečni v njem, ostanki starih obzidnih stolpov so jim na poti, ki se jim umetnostni zgodovinar divi. Vem za takega modernega človeka, ki mu ni bil pogodu v podstavke ograje ob železnici vklesani nekdanji grb (križ in zvezda) in ga je dal odbiti. Kakor danes stoje stvari, pomeni Ptuj v svetu nekaj samo zaradi svojih muzejskih zbirk in svojstvenega zunanjega lica, dočiin njegov gospodarski razvoj že stoletja ne more nikamor. Ta je ubral pot mimo mesta. Če bi ne imelo okolice, bi življenje v njem otrpnilo. Tako je pa središče uradov in nakupovalni centrum za 60.000 duš svojega okrožja. Vedre Slovenske gorice, prijazne Haloze in široko Dravsko polje — vse obiskuje semanje dneve v Ptuju. Kulturno pa Ptuj ni centrum tega ozemlja, komaj smemo to upati v daljni bodočnosti, ko se ustali in dobi svojo tradicijo peščica duševnih delavcev, ki jim bo gotovo matica učiteljski zbor ptujske gimnazije. In ljudje? Haložan je siromak. Skozi stoletja mu je okuževal dušo in telo nemški gospod iz Ptuja, ki ima svoj »llerrenhaus «v Goici, pri Sv. Trojici, Sv. Barbari, Sv. Andražu in bogvedi še kod po neštetih haloških bregovih in gričih. Dolgovi tarejo Haložana, po 10 Din služi ob svoji* hrani, če koplje v vinogradu, zato ni čudno, da je plah, ponižen, nezaupljiv, zahrbten. A nekaj ima: s svoje grude se ne seli. Danes ga birič vrže z bornega njegovega posestva, jutri bo kje v bližini viničar. Samo da ostane v Halozah, da so včasih koline, žegnanje in branje v vinogradu, da so vesele nedelje, ko pozabi na vse in poje: »Haloze so gore — sveta Ana gre čez nje...« In bo že Bog dal, da ne bomo nič imeli, se tolaži in se zaklinja, da ga Bog nima ra< I, ker svojega vina ne more prodati. Vse solidnejši so ljudje v Slovenskih goricah. Tam goje bolj sadje kakor trto. Kupčija z jabolki od leta do leta bolj cvete in donaša lepe dohodke. Zato naletiš v Slovenskih goricah pogosto na trdne kmete, izredno lepe visoke tipe, katerih domačija se podeduje iz roda v rod skozi skoletja. človek iz Slovenskih goric je zato ponosen, samozavesten, zdrav in neodvisen. In Ptuj? Ima neštevilna kulturna društva. Seja se vrši za sejo. So ljudje, ki še za zadnjo uro ne bodo imeli časa zaradi društvenih sej. In vendar... — toda kaj bi pravil! Kino imamo, mariborsko gledališče hodi k nam gostovat, včasih se diletanti iz okolice kaj pokažejo, dvoje, troje knjižnic izposoja svoje knjige — to je vse. Drugače debate ob vinu in pivu. Kontroverze: ali za Slovenstvo ali mimo njega, ali lapidarij, ali dvorana. DROGERIJA GREGORIČ v Prešernovi ulici št. 5 ki je založenu s fotografskimi aparati in z vsem fotografskim materijalom in potrebščinami, ter naj-Destnejše razvija, kopira in povečava amaterske fotografije. Poleg foto-manufakture ima imenovana drogerija tudi oddelek /.a parfumerijo,kemikalije, zelišča in clrogve Pogled na Ptuj. (Po risbi prof. A. Kasinurja) GREGORIJ Remec o sebi Dr. Alojzij Remec Pred dobrimi štirimi leti sem se preselil v Ptuj iz Ljubljane in začel odvetni-kovati. Tedaj je bil tu še stalen teater z rednimi predstavami, repertoarjem in abonementom. Valo Bra, tina je bil ravnatelj, Kau-kler in Gabrijelčičeva poleg vrste diletantov člana ansambla. Nekaj čudovito iskrenega idealizma, ljubezni in ambicije je bilo v vsem tem. Bratina je sanjal o misterijih in o uprizoritvi Kralja Ojdipa v amfiteatru nekdanjega Poetovija, ki so ga tedaj iskali starino-slovei. Amfiteatra niso odkrili, ptujsko igralstvo se je z zaključkom sezone 1927 razšlo, ptujski teater je zatonil... Danes smo provinca ... Prijatelj Lado Mlakar in dr. France Kotnik, oba zgodovinarja in vedra tovariša, sta mi drugovala, ko sem se seznanjal s Ptujem, ki mi je bil popolnoma nepoznan. Tudi onadva sta odšla in danes imam še dvoje, troje prijateljev iz številne pisane družbe. Poklicno delo me i ko zaposluje, da utegnem le malo literarno delati, študira n stare kronike in listine iz preteklosti Ptuja in nameravam napisati zgodovinski roman i/ srede 17. stoletja. linam v načrtu komedijo »Jaz bi rad rdečih rož...« in sk raj dovršeno dramo v stilu »Užitkar-jev«, ki se bo zvala ^Organist Marko«. Literarno sem popolnoma sam v Ptuju. Mladi literati z naše gimnazije, ki se oglašajo v Mentorju, so mi edini osebno še neznani drugovi. Vendar ta samota zame ni tako bridka, zaka| vajen sem je iz svoje mladosti, ko sem pred kakimi tremi desetletji na gimnaziji v Trstu bil edini, ki sem se ukvarjal z verzi in prozo. Cankarjev kritik in moj profesor pok. dr. Ivan Merhar me je zbadal z rekom: »Med slepci je enooki — kralj.c Imel me je rad in me svaril s pristno ribniško govorico, naj se izogibljem vsega, kar diši po kakem epitethon ornans. O svojem preteklem literarnem delu sodim težko, ker ne malikujem pred svojimi deli. ko so dovršena. Užitkarji so drama, ki gre preko številnih naših odrov z velikim uspehom. Moje naj višje hrepenenje pa je, ko bi mogel zajeti v dramatični obliki misterij Slovenstva. SOLNČNE PEGE odstranjuje hitro in brez sledu DEPOl: COSMOCHEMIA, ZAGREB, Smičiklosova ulica 23 CREME ORIZOL" iolmun pohorskega Šumika Izlet na Pohorje (S tremi posnetki Jožeta Kovačiča.) Glavna žila izletov iz Maribora v pohorski svet teče čez prazgodovinsko gradišče Roštelo. mimo cerkvice svetega Bolfanka, skoči na Mariborski razglednik na Ciglenicah (1146) skozi Mariborsko in Ruško kočo pri Svetem Arehu (1249), čez Žigartov vrh k Velikemu in Malemu slapu Šumiku divje krasne rečice Lobnice in ob njej, v drči ali po stezi v Ruše. Kdor ima še več časa in drugega na razpolago, jo mahne še dalje; iz doline Lobnice k Stari Glažuti in na Klopni vrh (1535), odtod pa, kamor se mu ljubi. Ta izlet je vodil k bajnim Ribniškim jezerom, k največjemu jezeru >na stezah«, Črnemu jezeru. Poti so na severnem pobočju glo- Mariborska koča boko v prhki in ilovnati svet zavite »globačec, po katerih je hoja precej lagodna, a čim prideš na greben, je svet močnejši in gozdne poti se ti zazde kot izprehajališča v kakem mestnem parku. Z mariborskega razglednega stolpa te očara razgled: Dobrač in Visoke pa Nizke Ture, Golica, Dachstein. Pod nami, kakor na dlani, Mursko in Dravsko polje, ljube in lepe Slovenske gorice, zagrebške gore, Rogaška gora. Pohorske razgledne točke nam zanesejo pogled daleč na vse strani, od Julijskih Alp do Dachsteina in daleč v ogrsko nižino. Šumik! Kdor je čul enkrat tvojega veličastnega pada silni monotoni glas, te ne pozabi več! Šumik je treba videti in poslušati. Tajnost-no »Črno jezero*, bičje in mah, raztrgana blatna loka in raztrgan gozd, tvoj skriti Jezernik, zadnji starih pradedov, le on ve vse tvoje tajne! Kar je iz ljudskih ust ni nič praznega, samo kdo najde jedro v pravljicah. Vaše znanstvenike čakajo še problemi — na Pohorju. Zgodovinski, geološki. Osamljena pohorska pota oživljajo ... Temni gozdovi in svetli pašniki, šum padajočih vod, črna jezera in nad ažurno nebo — to je naš pohorski svet, kateremu se ne ustavlja več nihče, kdor je le kdaj pogledal vanj, pa najsi je bilo poleti ali pozimi, spomladi ali jeseni. Bolnik pride semkaj po zdravje, vriski dajejo duška razposajenim veselim srcem, mehke duše pa zasanjajo... Gozdovi so veličastni kot cerkve, travniki kakor valujoče pesmi pastirjev. Udarci drvarjev in ropotanje brezštevilnih žag se pa združuje s šumom vode v pesem pohorskega gozda. Planinske koče so izvrstno oskrbljene, tako, da se v njih počutiš kot doma. Poleti so priljubljena zlasti hladna gozdna pota, ki vodijo do Šumika, dočim se veseli zapadni del Pohorja pozimi največjega poseta naših smučarjev-planincev. Tudi planinska flora je na Pohorju bogato zastopana. Aurikel, drnika, sleč, nas s svojimi) pestrimi barvami razveseljujejo. Jeseni je pohorski gozd, ki sestoji v nižjih legah zlasti iz bukve, najlepši. L rno jezero pod Vel. vrhom Neprijeten duh ust je zoprn. Zobje slabe barve kvarijo najlepši obraz. Obe hibi odstranite pri enkratni vporabi krasno osvežujoče Chlorodont-paate. Zobje doDijo krasen sijaj slonovine, posebno pri vporabi zobčaste ščetke, ker ista čisti zobe tudi na njih stranicah. Gnili ostanki jedi med zobmi, ki povzročajo neprijeten duh ust, se s tem temeljito odstranijo. PoskuBite najprej z malo tubo. Ki stane Din. 8'—. Chlorodont ščetka za otroke, za, dame (mehke ščetine), za gospode (trde ščetine). Pristno samo v originalnem modro-zelenem omotu z napisom Chlorodont. Dobiva Be povsod. — Pošljite nam ta oglas kot tiskovino (omot ne zalepiti) dobili bodete bezplačno eno poskusno tubo za večkratno uporabo. Tvornice Zlatorog, Oddelek Chlorodont, Maribor. Pierrot in Kolombina v Halozah (Iz potniškega dnevnika) Boris Orel Zdaj bratec pij... Prešmencane citre Kak’ one pojo, So me zapelale no dekle mojo. Naposled je vendar čisto jasno in razumljivo, da bodi Segava narodna pesemCa, popevka ali vinska zdravica v prvi vrsti veder, preprost in naraven izraz narodove veselosti. In moten odsev romarske solnčnosti, ki je zazorila neko veselo uro kje v krčmi ali zidanici, kje na polju po dokončanem delu in pa kje sredi božje poti. V zdravici ali napitnici se je na svoj način izpesnilo stremljenje človeka iz omotične za- maknjenosti, v njej je tudi dovolj prostora za besedno olepšavo nekih dejanj ali početij in likratu za njihovo opravičbo. Ni pa še radi tega zapopaden v njej narodov temperament v celoti in od vseh plati. Na priliko o Štajercih kroži vse polno popevk in zdravic. »Štajerc je zdrav in vesel. Štajerc rad pleše. Štajerc je dobre volje. Itd.« Tak je več ali manj napev, ki ga naj vzamemo za neko usedlino teh domorodnih zdravic in popevk. Ali je morda ta napev lažniv? Ne. Resničen? Do nekih mejišč. In je močno zavisen od tega: kako se namreč resničnost zdravice odgoneta pred našimi očmi. Nismo proti takim tradicijonalnim napevom iz vinskih popevk. Smo pa likratu za edino pravilno gledanje narodovega temperamenta iz takih zdravic. Za objektivno iz takega dognanja, ki se takoj zave: da je vsaka luč spočetje pošastnih in krivenčastih senc. O Gorenjcih, Dolenjcih, Korošcih in Štajercih .itd. imamo napisanih dokaj razprav, črtic in narodopisnih »drobtinic«, ki le še čakajo človeka, da jih zbere in poda v sintetičnem delu s primernim komentarjem. O Štajercih so pisali že mnogi. Tehtno, strokovnjaško, obširno in ljubeznivo. Preberem to knjigo, ujamem to mitološko posebnost iz Štajerske, prisluhnem ritmu te svojevrstne legende, sledim zgodovinskemu razvoju Štajerske prav od prastarih časov do sodobnosti, pa se mi vkljub vsemu temu Štajerec še ni izjasnil. Ni postal otipljiv. Otipljiv tako kot 11. pr. Gorenjec ali Dolenjec ali Tolminec, ki jih živo gledam skozi prozo naših najboljših pisateljev. O Štajercih nimamo romana, ki bi ga napisal štajerski človek; romana, ki bi nam iz davnine v sodobnost izgnetel usodo štajerske dežele in razodel temne in svetle sile Štajerca iz borbe njegovega razklanega duha s črno gmoto. Imamo »Kontrolorja Škro-barja«. Pisal pa ga je Notranjec Al. Kraigher iz aktualnosti narodnostnega boja v Slovenskih goricah, v »informacijo inteligenci« in »izpreobrnitvi po spoznanju«. Zanimiv je tudi v tem, da sta sc v njem srečala dva: pisateljev živi interes za seksualne probleme in štajerska seksualna sfera, ki jo je pisatelj ustvaril s posebnim poudarkom in vanjo postavil razne komplekse narodnostnih bojev. Sicer ginevajo v njej razni davkarji, notarji in učitelji, skratka malo-meščani, je pa ta seksualni labirint tipično štajerski. Imamo pa opravka še z drugimi labirinti, ki jih je od vseh slovenskih dežel na Štajerskem razmeroma največ. Imena jim najdem v zdravstveni in sodnijski razpredelnici. Odkod in zakaj so prikolovratili? Zaradi usodnega geografskega položaja? Iz verskih časov ob svitu protestantizma? Iz dobe skakačev, čarovništva in kuge po tridesetletni vojni? Radi gmotnih stisk? Iz kaosa dveh ali več krvi?... Resnično, samo iz štajerske noči se je moral izločiti prenapeti idealizem Stanka Vraza, samo iz takega težkega ozračja, ki ga je ustvarjal nasilni val nemštva, se je porodila tista uavna disorijentira-nost Štajerca. Vzšle so tudi orijentacije, ki jih pa Kranjec iz svo;e slovenske zavednosti ni razumel. Medsebojni odnosi Kranjca in Štajerca, ki imajo svoj vzorec v Prešernovem zdravem slovenskem realizmu in Vrazovi ilirski sentimentalnosti, čakajo še pisana poglavja in bi v marsičem bili odgonetka našega bistva. In da se vrnem k romanu: ta bo moral z vsemi temi fakti iz slovenske kulturne zgodovine slej ali prej živo in temeljito obračunati. Presenetljivo je pa dejstvo, da mimo te ilirske komponente, ki jo tvorijo: dr. St. Kočevar, St. Vraz, dr. Fr. Ilešič in navsezadnje tudi Aškerc, obstoji na Štajerskem še neka druga izrazito slovenska komponenta, komponenta jezikoslovcev: Fr. Miklošič, V. Oblak, M. Murko, Fr. Kidrič. Prva teži iz brezupne stiske močno v Zagreb, v Slovanstvo, druga pa odločno v osrčje in tajno slovenske besede. Obed ve predstavljata dva ekstremna pola, med katerima se štajerski človek ni uravnovesil in tudi ne prebudil do danes — oldikovavec duhovnega življenja. — Zaključujem: medtem ko kaže štajerski malomeščan neko brezupnost in predanost v kaos, razodevata štajerski kmet in štajerski duševni delavec te značilne svojstvenosti: brezdomsko orijen-tacijo v Slovanstvo (Zagreb!), v jeziku suh poudarek slovenstva. ki se 11111 pa v duhovnem oziru precej odmikata. Haloze v oktobru 1930. Haloze v pomladi in Haloze v jeseni: dvoje slovenskih podob iz štajerske, dvoje najvernejših podob dveh obletij. Haloze v jeseni: lesket v solncu tlečih drevesnih listov, katere je jesen ostro pordečila, mračna jesenska pesem vetra, ki zdaj čudno pretihne, zdaj skrivnostno zapoje in je ko spomin iz davnine, zasenčen odzvok dolinskega življenja ali ko predzimska preročba. Pesem vetra: samotnemu potniku prinaša zdaj razigrano popevko, vrisk in streljanje beračev, zdaj trozvočno udarjanje klopotcev, o katerih zaman ugiblješ, ali jih je Haložan zasadil v zemljo divjačini v strašilo ali sebi v uro in jesensko žalost. Klopotci, pradavna cerkvica sv. Duha, tri sulice in zvezda na njenem križnem oboku in še priimek Vervega: haloška romantika, barva in zvok za slovensko fantastično povest. Pot k sv. Duhu. Ali: moj prvi dotik z ljudmi iz Haloz. Doživetje mrkega tujstva. Vstopim v prazno siromašno kajžo. »Kje gre pot k sv. Duhu?« Nihče se ne oglasi. Vprašam drugič, tretjič. Nato šele nekje izpod stropa, ki je bil čudno zbit iz lesenih desk. obvisi moška glava: »Kar po poti naprej.« Glas pa je bil odraz preplašenosti, zaprtosti So. Trojica o Halozah r Stanko Vraz I)r. Fran Ilešič Franc Miklošič Vatroslao Oblak (r. o Radomerščaku pri Lju- (r. d Celju 186-1—1896) tomeru 1813—1891) in zakrknjenosti, ki imajo svoj izvor v bogve katerih živ- 1 jenskih zagrenjenostih. In spet nekje trkam. Nihče ml ne odpre. Skoz okno ugledam v temni, nizki izbi postarnega moža, ki obrezuje kos lesa. Zavpijem: »K sv. Duhu?« Prestrašen zastrmi vame in mi šele čez čas pokaže s palcem na desno. Saj vem. Nič ni na tem. Toda potniku je tak mož ob prihodu v nove kraje vzdražek za spočetje fantastičnih podob. Če prideš danes v Maribor, doživiš n. pr. vse polno dogodkov, ki te naravnost prisilijo, da začneš gledati Štajerca od kočljive senčne strani. Že ime domišljija prikaže človeka. Na primer: ugledaš poleg samotne cerkve hišo, ki nosi napis: Andrej Letonja, trgovec z mešanim Dlagom. Letonja. In takoj zanetopiri pred tabo: suh, obrit, zvit in zadirčen. Šola pri sv. Duhu v Halozah: doživetje haloške mladine. Ta pa se je tedaj vsipala iz šole in obkrožila visokega gospoda v črni suknji. »Gospod kaplan od sv. Trojice,« mi ga predstavi šolska upraviteljica, ki že tretje leto oznanja bosonogim šolarjem in v rute zavitim šolaricam abecedniško modrost po vzorcu prvega haloškega učitelja iz 1. 1808. Tomaža Jerbera. Kaplan pa mi je začel takoj pripovedovati: »Poglejte gospod, ta Štefan Gornik je vozniku Šprahu izmaknil verigo, da bi jo potem prodal. Reševati in raziskovati tak mladinski kriminal, to je skrajno mučna za- deva. Kako naj bom kazenski sodnik? Eno pridigo je že slišal, zdaj bo še drugo. No, in to je res in dobro je: priznal je krajo.« Potem se je obrnil do otrok: »Otroci1, ali sem vas tako učil? Kam pride tak človek, ki krade?« — »V peklo,« odgovori eno/.vočno otroški zbor, ko da je v šoli in zloguje iz abecednika. Štefan Gornik pa je stal pred kaplanom in debele solze so mu polzele po licu. Gledam te male obraze in štejem: Dolena, Strajna, Dežna, Gorca. Živost rdečeličnežev. Iskrnice v očeh, drobnota rok. Preplašenost in bolestna zmedenost pogledov . . . Na večer sem bil povabljen na »likof« ali na slavje ob končani trgatvi k odlični ptujski gospe. Berači, ki so čez dan brali grozdje in nosili brente, niso kar nič trudni. Plešejo. Njihov ples pa je čudno vrtenje okoli osi. Vrtenje brez forme, brez likov, še bolj čudna pa je druga plat njihovega razveseljevanja. Ženske imajo veselje, da se preoblačijo v moško obleko, in moški, da skačejo v ženska krila. »Otroška šala,« mi je pojasnila gospa. Kdo je vse tu? Kdo so ti ljudje? Lovrek, ki z vsako izrečeno besedo vzbuja smeh. Dekleta, ki se vrtijo kar sama, če ni plesalca. Godec Pihlar, ki se nekam sramuje svojega kmetskega stanu in z zanosom in poudarkom govori o svoji davni natakarski karijeri, o svojem godbeništvu po mestih ter o svojem bližnjem potovanju v Argentinijo. Mlad fant s prikupnim otroškim obrazom, ki mu je komaj 15 let, pa je že dozorel v pohotneža, pustolovca in ubežnika. Razumni kmet Bukovič iz Vildona. ki zna lepo po slovensko govoriti in bogomiselna mati, ki ima o rojstvu, življenju in smrti svojo podobo. Preudarni kmet Lozinšek, ki obuja spomine na svoje davno konjeništvo, sodobnost pa mu mineva v kartaštvu, čebelarstvu in ob knjigah. Naposled: tu je tudi vesela družba mladih ljudi iz Ptuja. Študent, uradnica, učitelj, trgovec. Ta družba, Ptuj in izlet v Haloze: saj to je tako kot v »Mladoletju« I.. Andrejeva. Toda Haloze niso Vrabčeve gore... France Kiclrič Matija Murko (r. pri so. Križu blizu (r. na Drsteli pri Ptuju Rogaške Slatine 1.1880) I. 1861) Stesnjave svojih misli sem se osvobodil šele pozno v noč, ko me je kmet Lozinšek povprašal tisto o »domovini* in »domovinstvu«. »Vsa trdna predstava o domovini in narodu se mi je razbila na tistem umiku iz Galicije v Karpate. Kaj je domovina? Narod? Pa mi razložite. Jaz ne vem...« Zagledal sem se v fantastično sliko, ki je visela na steni: Pierrot v belem in Kolombina v črnem. »Schwarz n ud \veiss« je stalo zapisano pod sliko. Izraz Pierrota je bil živ in neskončno žalosten hkratu, raz obraza Kolombine pa je vela tujost in zvijačnost zamorke pa demonska zagonetnost. Ko sem stal tam zunaj in gledal zvezde in luno in temo, ki se je gnetla tam po dolini in lijastih kotanjah, sem začuvstvoval: vkljub pesmi, zvezdam in luni. ki se je raztajala nad vinogradniki, je Štajerska kakor tista slika »Schwarz urni vveiss«. Črno in belo: dvoje življenj, v katerih je ujeta vsa nerazložljivost zagonetne samotnosti stvari, tisoč in tisoč človeških sanj, utripov in blodnih vrtljajev. Štajerska se mi je pobrezmejila v vesoljno podobo. Ali vendar: pred mano je vstal problem duhovnih struktur osebnosti kot so: Stanko Vraz ali Ljudevit Gaj ali dr. Fr. Ilešič. Problem »Kontrolorja škroba rja«. Problem slovenstva v obmejnici. Na pozno jesensko nedeljo sem se poslavljal preko Sv. Trojice od Haloz. Spotoma sem potrkal na župnišče. Gospod župnik je bil baš zaposlen z radiom, kmalu nato s krstom. »Vedno dovolj opravkov,« je dejal in nisem ga hotel motiti še dlje. Udaril sem jo na Novo cerkev. Nova cerkev: v ospredje stopa župan Feguš, občinski tajnik Brezinšek, trgovec Mavčič in nesložni učiteljski zbor. Na večer je župan takole potožil: »Vinska kriza nas tare. Zlasti letos. Povsod jadikovanje. Kmetje pravijo, da bodo pustili vinograde v nemar. Naj se goščava zaraste. In nihče se ne zmeni za nas in nas povpraša, kako je z letino, kako s trgatvijo. Kar samim sebi smo prepuščeni. Še bo pela — Amerika.« To trpko realnost je preglasil orkestrion, sekuu-diral mu je star gramofon. »Ta gramofon je edini odblesk mestnega življenja,« je pojasnila učiteljica z grškim priimkom. Bila je mirna, resna. »Samota je včasih strašna. Preženem jo le s knjigo,« je pristavila učiteljica iz samotnega gradu ob vodi. Tretja je bila še najbolj živi jenska, jasna in vedra. »Saj ni tako hudo, vživeti se je treba v kraje in ljudi,« je hrabrila. Mlad učitelj se je pri tem bolestno nasmehnil. Iz žepa mu je gledala povest Ivana Preglja »Otroci solnca«. V občinski sobi sem prenočili. V zgodnje jutro me je prebudil razgovor. V sobi sta sedela: županova hči in kmečki fant. »Ime?« »Star?« »Odkod?« »Potujete?«. V Argentinijo. Proti Hajdini je lepa cesta. Ponoči pa je začelo deževati. Vode so pritekle od vseh strani v dolino in dodobra razgreble cesto. Skozi vodeno pajčevino sem še zadnjikrat gledal haloške gorice. Samotne so. Mrke. Petja ne čujem več. Tudi klopotcev ne. Zdaj so ljudje po izbah. »Kožu-lmjo.« Pijejo. Fantje se izživljajo v pretepih in pobojih. (Za ovinkom sta izginila dva orožnika.) Doba pretepov je prav tako naturna kot doba vode, ki prestopi svojo strugo. Dež pada. In z njim zadnji drevesni listi. Pierrot in Kolombina plešeta v pozno jesen. Ženitev Yussufa Khana Roman. Frank Heller. Ilustriral M. Bambič (Dalje.) IV. Yussuf Khan, maharadža iz Nasirabada. Ko je v letu 1885. na prelazu Khavak tedanji polkovnik angleške intlijske armade sir George Merriman porazil Ibrahima Khana, samostojnega maharadžo države Nasi-rabad, ni porazil samo kneza ali naroda, temveč cel sistem. Ibrahim Klian je bil namreč najsrditejši nasprotnik, ki ga je imel angleški režim od časov Tippa Saliiba. Samo to, da je bila država majhna in oddaljena, je oviralo Khana v njegovem sovraštvu, da bi bilo tako strašno, kakor je bilo srdito. Ko je dospela vest o porazu na prelazu Khavak v Nasirabad in je bilo s tem jasno, da so dnevi samostojnosti Ibrahimu Khanu šteti, je ta sklenil, da bo sam sebi odmeril dni, ki bi mu naj še ostali. Kakor kakšen kralj iz starega testamenta se je nabodel Ibrahim Khan na meč in petje, ki je sprejelo sira Georga pri njegovem prihodu v Nasirabad, ni bilo pozdravna himna. Toda danes je dobro znano (opozarjamo le na izvrsten življenjepis sira Georga izpod peresa Aleksandra Carsona, Heinemann & Co, London 1908), da je znal zmagovalec Ibrahima Khana izrabiti zmago, umetnost, ki se ji ni Hanibal nikoli mogel priučiti. Imenovan je bil za upravitelja države, ki jo je sir pridobil kraljici. In upravljal jo je tako zvesto in tako vneto, da mu bržkone celo v Indiji ni bilo primere. Še več: taki so bili njegovi uspehi, da jih takih ni nikdo dosegel. Ko je zapuščal leta 1905 ob dvajsetletnici bitke na prelazu Khavak doline nasirabadske, jih je zapuščal kot oče dežele, ne kot zmagovalec; resnične solze prebivalstva so mu sledile; in te solze so lile dvakrat bolj, ko je čez tri mesece ujel preprosti gorski narod vest, da je preminul. »Živel je za nas in bil nam je oče, ko njegovo srce ni več čulo udarcev naših src, se je samo ustavilo,« je pel stari dvorni pesnik Abdul Mahbub. Bridko žalost pa je potolažil nov dogodek. Ob istem času je začel vladati sin starega knežjega rodu (pod nadzorstvom novega rezidenta sira Herberta Laysona). To je bil Yussuf Khan, najstarejši živeči sin Ibrahima Khana — morda ne najsrečnejši izdelek reform sira Georga Mer rimana. Ko je sir Georges zasedel Nasirabad, je bil princ šele štiri leta star, toda takoj ga je začel vzgajati angleški dvornik; sin Georgea je bil namreč uverjen, da je treba z reformami kakor tudi s kulturo začeti od zgoraj navzdol. Za dvornika mlademu princu je izbral starega prijatelja še iz Oxforda sem, Bowlesa. Bržkone pa mu je izbiro svetovalo prijateljstvo, ne pedagogika; tudi je možno, da je bil tako zelo zaposlen z zadevami nasirabadskega prebivalstva, da mu ni ostalo dovolj časa še za člane knežjega rodu. Na vsak način pa je nimbus, ki je obdajal zavojevalca Nasirabada, zakril >'sa stranpota mladega prestolonaslednika, dokler je sir Georges sam vladal. Poleg tega je bil dr. Bowles tako izvrsten učitelj, da je princ kmalu pozabil materinski jezik. Celo s svojimi domačim učiteljem, starim pesnikom Alijem, je govoril večinoma angleško. Toda leto 1906 (princ je bil star dvajset let) se je komaj začelo, pa je že moral sir Herbert Layson požreti marsikakšno grenko. Tedaj starega vzgojitelja Bowlesa že ni bilo več v deželi. Vrnil se je v Anglijo z lepo pokojnino, obložen z vsemi redi države nasirabadske na svoj.ilh prsih. Sir Herbert je torej moral sam vzdržati prve napade mladega princa na novi režim. To pa se je zgodilo na poseben način in morda bi se to, kar je sledilo, nikoli ne bilo zgodilo, če bi bil na mestu sira Herberta mož z drugačnim značajem in v tem slučaju bi tudi ta povest nikoli ne bila zagledala luči sveta. Habent sua fata libelli. pravi po pravici rimski pesnik. Sir Herbert Lavson je bil potoimee tega rimskega pesnika DEŽNIKE SOLNČNIKE kupite najugodneje po detajlnih trgovinah Prve jugoslovanske tovarne dežnikov JOSIP VIDMAR Ljubljana, Pred škofijo 19 Zagreb, Jurišiceva ulica 8 Split, Maruličeva ulica VRTNI DEŽNIKI IN S E N Č NIK I Ogromna izbira modnih novosti Tovarniške cene ®^s kakor tudi svojega ujca po imenu Herberta Spencerja. Bil je tih, ironičen, delaven, vase zaprt mož, ki je vsak dan opravil svoje delo in rad gledal na življenje iz take hladne in čiste višine, kakor je s svoje palače v Nasirabadu gledal na doline pod glavnim mestom. Mladostne vročekrvnosti Yussufa Khana je lovil kakor puščice s ščitom svoje ironije; priznati je treba, da je ta ščit marsikaj preizkusil. Začelo se je z raznimi vladarskimi stvarmi, kjer je hotel mladi regent prodreti s svojo voljo; ti napadi niso trajali dolgo. Sir Herbert je dovolil, da je ob eni, dveh priložnostih obveljala volja mladega moža; to je bilo dovolj. Nemir in razdraženje prebivalstva, ki je bilo navajeno zmernih odredb angleškega rezidenta, sta prepričala Yussufa Khana, da ga tira njegova nadarjenost v druge smeri. Kmalu jih je našel: konjski šport in vojaške vaje. Ta napad je trajal dve leti od 190? do konca 1909. Nato se je pacijent malo utrudil, dokler se ni začela nova stopnja bolezni. In ko se je to zgodilo, se je sir Herbert prvikrat vznemiril. Tedaj je namreč stopila v življenje Yussufa Khana — žena. In kar je bilo mnogo bolj nevarno: zasanjana žena, žena, ki so jo zazrle oči ideala. Sir Herbert se je po pravici moral vznemiriti. Zdaj se vpraša površen bravec ves začuden: Kaj nato? Ali nismo brali o indijskih knezih in njih haremih, kjer hranijo najlepše, najbujnejše žene sveta izključno za njih račun kakor knjižnico najlepših luksuznih izdanj? Ali niso njihove oči bolj črne in bolj nežne kakor oči gazel, njihovi udje bolj gibčni kot ovijači, njih nežnost opojnejša kot hašiš! Ali ni nobene evropske misije, za te nesrečne žene? Ali pa se je Yussufu Khanu godilo slabše kot njegovim best : [VSHEFflCin Smlftl STB1> Tudi Vi bi morali enkrat poskusitii <Še po 8 kratni uporabi je popolnoma sposobna za britje. Dobiva se povsod. Prekupci se obračajo na Gustav Husser cG Sof)n, TVien, VIL, Ricf)lergasse lO kolegom? — Bravcu, ki vprašuje v takih elegantnih vprašanjih, moremo le odgovoriti: zamislite si, da ste Yussuf Klian, suvereni soprog stopetdesetih lepih Azijatinj vseli mogočih narodnosti! Kaj je harem in njegovi lepi zidovi proti idealu? Ideal še vedno najde razpoko meti arabeskami; oponaša glas slavčka in poje o ženah, ki so tisočkrat bolj zapeljive kakor kraljica harema, šumota med palmami. Njegov sirenski glas zveni iz žuborenja vodometa. Ali, če hočemo povedati tako prozaično, kakor je Njegovo krščansko Veličanstvo Franc I. francoski, gospodar svojega (krščanskega) harema — »toujours perdrix!« Dan na dan jerebice! — Jejte ves mesec samo jerebice in pijte samo bordojca, zaželeli si boste sira in kruha in požirek vode. Jejte par let same jerebice in postali boste vegetarijanec. Yussuf Klian, maharadža iz Nasirabada, je bil že sredi leta 1909 vegetarijanec in na koncu tega leta je njegova idealistična bolezen stopila v opasen, oster štadij. Hotel se je oženiti z evropsko princeso! Ali je bilo to dovolj vzroka, da se je sir Herbert Layson vznemiril? Kar pa je stvar še poslabšalo, to je bil Enačaj dobrega gospoda Herberta. Njegova lobanja ni imela tistega idealističnega gomolja, ki bi ga frenolog našel na lobanji Yu-ssufa Khana. Ko je Yussuf Klian poiskal sira Herberta in ga začel uvajati v tiho bol svojega duha, mu je nudil sir Herbert le suli smeh in refleksije o evropskih ženah, ki so razplamtele Yussufa Kliana kakor novega Bayarda. Šele tedaj, ko je že bilo prepozno, je opazil sir Herbert, kako je s stvarjo, in spremenil taktiko. Toda njegovi poizkusi, da bi prepričal mladega regenta o zanimivosti polo-iger in vladarskih stvari, so bili brezuspešni. Edini up je bila še pomlad, ki znova obudi v človeku ljubezen, da jo bo tudi v Yussufu Khanu. Pomlad je prišla; toda namesto da bi vžgala v regentu ljubezen do njegovih stopetdesetih žena, je vžgala njegov idealizem kakor grmade na cestah gori na gorah, še več: pomlad mu je prinesla načrt. Ker ni bilo verjetno, da ga bodo poiskale evropske princeske v Nasi-rabadu, ni ostalo prav nič drugega: na potovanje v Evropo ! Zdaj pa se je začel pekel za sira Herberta. Opomini in ironične opazke niso prav nič zalegle. Vse poletje se je plazil Yussuf Klian kakor nepomirjena senca duha okoli svoje palače, z eno samo željo na ustnicah. Nasirabadsko poletje, sicer hladno in prijetno v primeri s poletjem v ostali Indiji, je postalo siru Herbertu v kratkem bolj vroče kakor likanirsko. Studenci njegove ironije so usahnili ob aziatsko vroči trdovratnosti Yussufa Khana. Postal je nervozen in razdražljiv, posušila se je njegova hladna vzvišenost do pojavov življenja, izgubil je veselje do dela. Proti koncu julija pa se je odločil in pisal podkralju v Siinli: Ali moremo poskusiti, da izpustimo himalajskega leva. ki ga je zastrupil strup idealizma, v Evropo? Ali so vse evropske princeske, ki so godne za možitev, zavarovane proti nezgodam? Ali nima Pasteur nobene metode za to novo obliko stekline? Odgovor podkralja so pričakovali v Nasirabadu s tako napetostjo kakor še nikoli, se je glasil: Pustite ga naj potuje mladi idiot, poskrbite da bo straža dovolj močna. Siru Herbertu se je izvil vzdih neizrečnega sproščenja. Čez teden dni so že z vsemi rokami pripravljali opremo Yussufa Khana — toliko dni je bilo treba, da so malce iz. premenili pojme mladega regenta o sijaju, ki je potreben za snubitev mlade bele princeske. Ko so črtali iz sporeda slone, z zlatom okrašene kobile, eskorto dvesto nemih sužnjev, je ostala še ena točka, toda tu je bil Yussuf Klian nepopustljiv: kronske dragulje Nasirabada od prvega do zadnjega je hotel imeti seboj. Vedel je dobro, kako neizmerno majhna je verjetnost, da si pribori zasanjano ponosno princeso, tudi če bo imel seboj ves ta sijaj: brez draguljev pa je bila verjetnost manjša od jajc bele mravlje. Sir Herbert je zmignil z ramo; sem ni segala njegova moč, dragulji so bili osebna last Yussufa Khana. Zadovoljil se je s tem, da so mu dragulje pokazali; bil je prijeten pogled. Pripovedovali so mu že, kakšne zaklade si je bil nakupičil stari Ibrahim Klian v svoji zakladnici, toda dozdaj so mu jih prav tako skrivali kakor stopetdeset dam iz harema Yussufa Khana. Videl je piramido diamantov, biserov, topazov, smaragdov, rubinov in zlata, vodo-pad samih barv, svetloba je žarela iz njega. Na pol omoten se je potrudil, da so te zaklade čim varneje zložili in zamotali. Kesneje bomo še imeli priliko govoriti o njih. 15. avgusta ob zori je snubaška karavana Yussufa Khana odrinila iz Nasirabada. Solnce je vzhajalo za vrhovi Himalaje in grad v Nasirabadu s svojimi vitkimi stolpi se je kopal v beli luči. Topovi so grmeli iz trdnjave zadnji pozdrav odhajajočemu regentu, narod se je drenjal na cestah, da bi videl Yussufa Khana, ki je odhajal iz mesta na belcu skozi ona vrata, kjer je pred dvajset in petimi leti prijahal sir George Meriman. Sir Herbert je spremljal maharadžo do tja, da so prvič zvečer zamenjali konje. Nato se je vrnil, ves vesel, da je prepustil nadzorstvo svojemu staremu osornemu prijatelju, polkovniku Morrelu, ki je bil že deset let poveljnik v Nasirabadu. Poleg tega ni bilo nobene važne osebnosti med spremstvo.ni, razen starega domačega učitelja Yussufa Khana, šestdesetletnega dvornega pesnika Alija. Večerno nebo med stenami dolin, kjer je izginil Yussuf Khan s svojim spremstvom, je bil žareč pas ognjeno-rumenih lilij nad krajino bleščeče beline potonik — kakor nebeški poskus grboslovja za njegov račun, ko se je podajal snubit v deželo belih princes. Nasmehnil se je sir Herbert nadam mladega snubača in obrnil konja, vesel, da bo mogel v miru zopet začeti z delom in ironizujoče opazovati pojave življenja iz oken prestolnice, ki so gledala na skalne doline Nasirabada. SLOVENEC CE KUPUJEŠ * ČE PRODAJAŠ * ČE KAJ IŠČEŠ ★ OGLAŠAJ V SLOVENCU USPEM |E ZPGOTOVLIEN Izhaja vsakega 1. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din), številka 10 Din. Izdajf konzorcij Ilustracije (K. Ceč & cons.). Urednik dr. Rajko Ložar. Uredništvo in uprava: Kopitarjeva 6 11. Grafično delo Ju^oslov. tiskarne v Ljubljani (K.čeč) VNJIGOVEZNICA JUGOSLOV. TISKARNE R. Z. Z O. Z. V LJUBLJANI, KOPITARJEVA UL. 6/11. se je od malega začetKa ob njeni ustanovitvi, Ko je leta 1800 K. T. D. isto Kupilo, razvila do danes v dobro opremljen Industrijski obrat. Sedaj ima ca. 30 raznih modernih strojev na eleKtrični pogon. Zaposluje povprečno 05 oseb. Zaradi dobre opremljenosti zamore izdelati tudi veliKe naKlade v najKrajšem času. Ima lastno črtalnico za raslriranje frgovsKIh Knjig bodisi po predloženih vzorcih (sortiment) ali za lastno zalogo KaKor tudi za črtanje vseh vrst SolsKih zvezKov. Izvršuje vsa v KnjigoveSKo slroKo spadajoča dela. Iz lastne zaloge pa NUDI vsaKovrstne posloVne Knjige, pisalne podKladKe, črtan, nEčrfan, Kariran ali risalni papir, zveZKe vseh vrst, mape. pepita-notese, frgAlne bloKe, nadalje tridelne raznobarVne vstopnice, male bloKe računov, odjEmalne Knjižice itd. Izdelovanje poslovniO knjig Črfalnlca Rezalni in zgibalni stroji Velesejmska razstava NAJ£LtGANTN£JSI ČEVLJI