> t) i¡ Kl Äor/ia: I zp i) re dni proces (p araUl izem) v superv pzijt 2Ji Sonja Žorga Sonja Žorga, dr. psih., Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva pl. 16, 1000 Ljubljana Povzetek Koncept paralelizma je razmeroma star in v superviziji dobro poznan, čeprav je le malo empiričnih dokazov o njegovem obstoju. Prispevek osvetljuje nekatere razlage vzporednega procesa, npr. s pomočjo identifikacije, pro- jektivne identifikacije, psiholoških iger, strukturnih po- dobnosti med supervizijo in terapijo, vzporednice med telesnimi izrazi in doživljanjem, pa tudi prek arhetipov in učenja. Kljub pomanjkljivostim v razlagah pa ima vzporedni proces določeno vrednost pri razumevanju nekaterih (zlasti odnosnih) pojavov v supervizijskem procesu. Zato je pomembno, da ga je supervizor sposo- ben v svoji supervizijski praksi prepoznati in ustrezno analizirati. Ključne besede: supervizija, vzporedni proces, zrcalje- nje, paralelizem, supervizijski odnos Abstract The idea of parallelism in supervision is not new, it is, in fact, quite well known even though there is little em- 2']2 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 3, str. 2 71-282 pirical evidence of its existence. This article looks at a few interpretations of parallelism, i.e., through identification, projected identification, psychological ga- mes, structural similarities between supervision and the- rapy, analogies between physical expressions and feelings, and analogies between archetypes and learning experi- ences. Despite certain shortcomings of the interpretatio- ns parallelism plays an important role in understan- ding some relations in the process of supervision. It is therefore important for the supervisor to be able to re- cognize it and analyse it in ШзЉег practice. Key words: supervision, parallelism, mirroring, super- vision relations 1. Uvod Zanimiv pojav, ki ga v superviziji pogosto prepoznavajo tako supervi- zor kot supervizantje, je vzporedni proces, imenovan tudi paralelizem, pro- ces odsevanja ali zrcaljenje. Nanaša se na proces, v katerem se določeni vidiki iz poklicnega odnosa izrazijo v supervizijskem odnosu in narobe, na ponovitev odnosne dinamike torej. Sodobna literatura ponuja le delne in nepopolne opredelitve vzpored- nega procesa, ki pogosto povzročajo nejasnosti in nam pri supervizijskem delu ne pomagajo dosti. Mothersole (1999) ponuja široko opredelitev vzpo- rednega procesa kot zrcaljenja vidikov dvojice klient/terapevt (učenec/uči- telj, gojenec/vzgojitelj) in supervizant/supervizor ene v drugi. Na ta na- čin imajo vzporednice vedno določene posledice za udeležence v teh dvo- jicah. Zajemajo vzajemne in/ali komplementarne vloge ter premike znot- raj teh vlog. Vključujejo vidike notranjega sveta udeležencev, ki delujejo nezavedno. V tem smislu gre za medoseben proces s pomembnimi znot- rajpsihičnimi vidiki. Pri vzporednem procesu gre pogosto za ponavljanje vidikov iz super- vizantovega delovnega odnosa (s klientom, gojencem, učencem...) v su- pervizijski situaciji. Tisto, kar se je dogajalo npr. v odnosu klient-terapevt ali učitelj-učenec/razred, se ponovi v odnosu supervizanta s supervizor- jem аИ z vso supervlzijsko skupino. Ponazoritev opisanega pojava podaja Vodeb Bonačeva (1996) z naslednjima primeroma: Sonja Zorga: Vzporedni proces (paralelizem) v superviziji ^Jß 1. »Svetovalka v timu sodelavcev izpostavi problem pomoči depresivni kli- entki. S samim načinom predstavitve (monoton govor, depresivna drža, obupan izraz na obrazu) preslikava depresivno klientko in v razpravi, ki sledi, ves tim obtiči v nemoči: ,Nič se ne da narediti.'« 2. »Strokovna delavka timu predstavi problem zakoncev, ki se ne moreta sporazumeti za stike z otrokom. Bolj ko teži za tem, da bi med njima prišlo do sporazuma, bolj vztrajno se borita vsak za svoj predlog. Ko primer predstavi skupini kolegov, se skupina razdvoji: eni so na strani matere, drugi na strani očeta, in problem je znova videti nerešljiv« (s.55). Supervizant z načinom, kako predstavi določen primer, nezavedno pre- vzema in na superviziji predstavi problem tako, kot ga je doživel v poklic- nem odnosu. Vzporednica je torej med problemom, ki ga supervizant pri- nese na supervizijo, in načinom, kako ga predstavi. To ima za posledico, da se problem ponovi pred očmi vseh članov skupine, ki se nenadoma znajdejo v nepregledni situaciji nemoči. Čeprav je vzporedni proces že razmeroma star in široko uporabljan koncept, pa je pojav empirično še malo raziskan. Kljub temu je v supervi- ziji dobro poznan in ima določeno vrednost pri razumevanju nekaterih pojavov v supervizijskem procesu. Zato je osrednji namen tega prispevka osvetliti nekatere razlage koncepta vzporednega procesa ter preučiti možnosti njegove uporabe v supervizorjevi praksi. 2. Razlage koncepta vzporednega procesa Prvi je prepoznal in opisal koncept »procesa zrcaljenja« Searles leta 1955 (po Mothersoleju, 1999) in ga opredelil kot proces, ki na splošno deluje v odnosu med pacientom in terapevtom in se nato zrcah v odnosu med te- rapevtom in supervizorjem. Pomen Searlsovega prispevka vidi Motherso- le zlasti v tem, da je opozoril, kako je lahko supervizorjevo čustveno doživ- ljanje visoko informativno zrcaljenje odnosa med terapevtom in pacien- tom. Supervizor namreč lahko v supervizijskem odnosu izkusi prav tak spekter čustvenih doživetij, kot jih je izkusil terapevt ah celo khent, le da niso tako intenzivna. To supervizorjevo doživljanje pa je ne le neizogib- no, temveč je lahko za supervizijski proces tudi koristno. Na ta način je Searls vnesel v supervizijo enak premik, kot se je zgodil v psihoanalit- skem mišljenju, ko se je začelo gledati na kontratransfer ne kot na ne- dobrodošlo oviro, temveč kot na vitalni del psihoterapevtskega vzorca. Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 3, str. 2 71-282 Ekstein in Wallerstein (1958, prav tam) sta razširila Searlsov koncept procesa zrcaljenja na dvodimenzionalni »vzporedni proces«, v katerem ne vpliva na supervizijski odnos le proces med klientom in terapevtom, tem- več je mogoče tudi nasprotno: proces v supervizijskem odnosu lahko vpli- va na sam terapevtski proces. Vzporedni procesi so vedno nezavedni in nas zato presenečajo. Doslej jih še niso povsem zadovoljivo pojasnih, čeprav razUčne teoretične usme- ritve ponujajo različne razlage, ki se med seboj ne izključujejo. Največ razlag je psihodinamskih (mehanizmi transfera, kontratransfera in pro- jektivne identifikacije). Tako vidi ena izmed psihoanalitičnih razlag vzporedni proces kot obli- ko komunikacije, kadar nismo sposobni ubesediti nezavednih vsebin: su- pervizant se nezavedno istoveti s khentom in supervizorju namesto z be- sedami kar z akcijo pripoveduje, kaj se je zgodilo v njunem odnosu. Če ima torej problem s svojim khentom, se nezavedno vede na supervizij- skem srečanju enako, kot se vede njegov khent na srečanju z njim. Ko npr. v terapevtski situaciji klient naleti na potisnjena ah disociirana čust- va, ki pri njem vzbudijo hkrati anksioznost in obrambe proti njej, občuti terapevt v odgovor na to svojo lastno anksioznost, s katero se skuša spop- rijeti na ta način, da se ali identificira s kUentovimi obrambami aU pa upo- rabi obrambo, ki je komplementarna. Na superviziji se to izrazi tako, da terapevt v boju z lastno anksioznostjo in nesposoben zavestno poimeno- vati, kar se dogaja, nezavedno skuša izraziti nekaj tistega, kar se dogaja klientu. Po Foxovem (1998) mnenju skuša s tem nezavedno doseči, da bi supervizor bolje razumel, kaj se dogaja med njim in klientom. V omenje- nem procesu nezavedne identifikacije Arlow (po Mothersole, 1999) še na- dalje razčlenjuje vlogo skupnih fantazij (id), anksioznosti in obramb (ego) ter vrednot in idealov (superego). Nekoliko drugačen pogled na zrcaljenje podaja nizozemska kreativna terapevtka Marijke Rutten Saris (1992) v svojih študijah porajajoče se je- zika telesa. Ugotovlja, da prihaja do zrcaljenja med dvema partnerjema pogosto takrat, kadar sta v dobrem stiku in odprta drug do drugega. Da bi se čim bolj vživel v govorca, poslušalec nezavedno prevzame njegovo držo in mimiko. Enaki telesni izrazi pa imajo za posledico tudi enako doživlja- nje. V tem smislu mnogi terapevti uporabljajo tehniko zrcaljenja tudi na- črtno, kadar želijo čim bolje podoživeti klienta. Na ta način lahko torej pri- de v stiku med terapevtom in khentom (hote ali nehote) do zrcaljenja in Sonja Žorga: Vzporedni proces (paralelizem) v sup erviziji 27S posledično do boljšega razumevanja klientovih občutkov; proces se lahko ponovi tudi v supervizijski situaciji. Naslednja razlaga uporablja projektivno identifikacijo za pojasnitev dogajanja v vzporednem procesu: khent projecira občutke v supervizan- ta, ta pa jih nato, kolikor niso prepoznani, projicira v supervizorja (kot neke vrste podajanje problema naprej). Posledica tega je, da kadar neka oseba pripiše drugi določene značilnosti, se lahko le-ta začne obnašati, kot da bi jih resnično imela. Tisto, s čimer supervizant ne more shajati v svojem delovnem odnosu, poda torej naprej, izzivi (acting out) v su- perviziji (Carroll, 1996; Mothersole, 1999), supervizor pa skladno s tem odgovori na njegovo nezavedno željo po komplementarni vlogi tako, da to vlogo prevzame. Gray in Fiscalini (po Mothersole, 1999) očitata pomanjkljivosti raz- lagi vzporednega procesa s pomočjo projektivne identifikacije. Najboljši opis za dogajanje v vzporednem procesu vidita v Bernovem konceptu Iger iz transakcijske analize. Vloge in odzivi so, prav tako kot za vse druge udeležence, tudi za supervizorja del njega samega in niso »vstavljeni vanj«, kot predpostavlja koncept projektivne identifikacije. Zato se su- pervizor sam odloča, ah bo sprejel ah zavrnil sodelovanje v obrambnih interakcijah. Prav tako kot v življenju nasploh, se tudi v vzporednem pro- cesu ljudje obnašajo na določen način zato, ker takšni pač so, menita Gray in Fiscalini (prav tam). Naslednja razlaga pravi, da imajo pri pojavu vzporednega procesa po- membno vlogo strukturne značilnosti v organizaciji supervizije. Čeprav nekateri avtorji vidijo izvor tovrstnih pojavov v vzporednem procesu pred- vsem kot pomanjkanje izkušenj in znanja pri terapevtih začetnikih, pa Ge- diman in Wokenfield (po Mothersole, 1999) opozarjata na številne struk- turne podobnosti med psihoterapijo in supervizijo, kot so npr.: odmera ča- sa, cena in sklenitev dogovora, pa tudi dinamično vključevanje selfa in identifikacijskih procesov. Poleg tega dejstvo, da gre tako v psihoterapiji kot tudi v superviziji za procese pomoči, postavi vedno enega od udeležen- cev v podrejeni položaj in s tem izzove temo avtoritete pri obeh. Prav struk- tura avtoritete pa se v klinični praksi pogosto izkaže kot pomembna tema za nastanek vzporednih procesov. V zvezi s tem je zanimiva tudi hipoteza, ki jo navaja Bojana Gobbo (1999) kot možen razlog za pojav vzporednega procesa v superviziji. Me- ni, da supervizant, ki je v svetovalnem procesu začutil zastoj, ni zado- 2']() Socialna pedagogika, 2 00 0 vol. 4, št. 3, str. 271-2S2 voljen S samim seboj v vlogi svetovalca. Ogrožena je njegova samopo- doba oz. potreba po moči. Če mu bo uspelo v superviziji »razorožiti« su- pervizorja, se bo začasno vzpostavilo željeno ravnovesje v smislu: »Če tudi supervizorju ni uspelo, sem jaz O.K., klient pa je očitno brezupen primer!« Carroll (1996) poleg navedenih omenja tudi razlago, ki vidi v parale- lizmu način učenja: če supervizant naredi supervizorju tisto, kar je bilo storjeno njemu, potem se bosta morda vsaj naučila, kako shajati s takšno situacijo. Supervizant bo videl, kako deluje supervizor, iz česar se bo na- učil, kako lahko sam postopa v podobnem primeru. Nič manj zanimiva ni razlaga, ki si pomaga z Jungovo idejo arhetipov v družbi in vsakem posamezniku. Ti skupni arhetipi oblikujejo naše inte- rakcije, razmišljanja in vedenje. Mi vsi jih živimo in se obnašamo v skla- du z njimi, tako v osebnem življenju kot tudi na delu in v superviziji. Su- pervizijsko skupino lahko torej vidimo kot mikrokozmos, v katerem, kot v vsaki kulturi, obstajajo določeni arhetipi. Z njimi razložimo mehanizme vzporednega procesa (H. Hanekamp, osebno sporočilo, 17.11.1993). 5. Možnosti interveniranja v situaciji paralelizma Radar supervizor ne prepozna dinamike, ki nastane v supervizijskem procesu kot del supervizantove pokhcne situacije, lahko ponovi vlogo, ki jo je imel supervizant v primeru, ki ga pravkar obravnavata na supervizi- ji. Nujna posledica bo zastoj v superviziji. Ker supervizor v situaciji para- lelizma pogosto ne ve, kaj se dogaja, čuti pa, da je prišlo do zastoja, je dobro, da v takem primeru izrazi svoje doživljanje in ga podeh z ostalimi v skupini. Skupaj lahko analizirajo nastalo situacijo in tako postopno oza- veščajo mehanizme, ki so na delu. Šele ko prepoznajo paralelizem, lahko udeleženci supervizije analizi- rajo proces in iščejo povezave med tem, kar so na superviziji odkrih, in tem, kar se je dogajalo v supervizantovi delovni situaciji. Na ta način jim analiza vzporednega procesa omogoči, da bolje razumejo celotno dinami- ko dogajanja v supervizantovi delovni situaciji. CarroU (1996) pravi v zvezi s tem, da je vzporedni proces »... kakor ,zakon kladiva: kdor prvi najde kla- divo, reši vse probleme« (s. 103). Ko se namreč udeleženci supervizije en- krat ozavestijo tega, da so v vzporednem procesu, rešitev supervizijskega problema ni več daleč. Sonja Zorga: Vzporedni proces (paralelizem) v superviziji 277 »Vedno se zavedamo tistega, kar smo storili, nikoli pa tega, kar tisti hip delamo«, meni Mead (1997, s. 22). Prav zato je pomembno, da je supervi- zor stalno pozoren in se ustavi ter analizira situacijo takoj, ko se dogaja- nja (vzporednega procesa) zave. Paralelizem v psihologiji poskuša ugoto- viti analogije med dejanjem in doživetimi vsebinami, meni Mead. Tako npr. eksperimentalna psihologija najprej preučuje procese v fiziološkem sistemu, potem pa skuša ugotoviti, kaj jim ustreza v zavesti. S tem spre- jema neke vrste paralelizem med vsebino zavesti in fiziološkimi procesi. Podobno lahko tudi v superviziji najprej preučimo, kaj se je dogajalo v supervizijski (in s tem tudi delovni) situaciji, in prek tega ugotavljamo, kaj temu ustreza v duševnosti supervizanta (in njegovega khenta). Kadar supervizor prepozna vzporedni proces, z neposredno interven- cijo prekine zastoj v superviziji in s tem ponudi supervizantu model učin- kovitega postopanja. Omogoči mu, da izkustveno in konceptualno razu- me, kakšen je pomen vedenja, ki ga ima njegov klient, in s tem olajša uspešno načrtovanje nadaljnjih intervencij. Skratka, supervizant se lah- ko nauči, kako naj ravna s svojim khentom, iz tega, kako je ravnal z njim supervizor. Vendar pa je pomembno, da se supervizant s ponujeno vzpo- rednico strinja in jo razume, ne pa, da jo, očaran nad supervizorjevo raz- lago vzporednega procesa, nekritično sprejme, čeprav v njej morda ne vi- di nič resničnega. Mothersole (1999) v zvezi s tem opozarja na nevarnost zlorabe kon- cepta paralelizma. Raj hitro namreč lahko postane »čarobna formula za bistroumne interpretacije in nejasne zveze« (Carroll, 1996, s. 105). Raz- mišljanje v terminih vzporednega procesa pogosto vključuje spekulacije, domišljijo in intuicijo. Zato Mothersole meni, da je vedno treba kritično oceniti dejstva, ki govore za in proti špekulacijam. Pri tem nam ponuja tri situacije, z vidika katerih lahko pogledamo na vzporedni proces. Poime- noval jih je tip 1,2 in 3. Za tip 1 gre, kadar razmišljamo o procesu, ki ima izvor v klientu. Značilen primer je anksiozen klient, katerega terapevt po- stane v superviziji, ko govori o njem, anksiozen na način, ki zanj ni obi- čajen. Angleži pravijo temu pojavu »vroč krompir«, kjer gre za podajanje čustva, s katerim se ne more shajati, od klienta k terapevtu in nato naprej k supervizorju. Tip 2 je, kadar je videti, da izhaja določena tema (proces, pojav, čust- vo) od supervizanta in izžareva na obe strani. Vpliva lahko torej tako na terapevtski kot tudi na supervizijski odnos. Supervizor to lahko opazi, ko 27ß Socialna pedagogika, 2 00 0 vol. 4, st. 3, str. 2 7 1-28 2 prepozna, da se je odzval na supervizanta podobno, kot se je odzval nanj njegov klient. Mothersole meni, da gre pri tem za nepravi vzporedni pro- ces, in je situacijo bolje razumeti kot nerazrešen osebni problem, pomanj- kanje spretnosti oz. razvojno temo za supervizanta. Fox (1998) meni, da je nemogoče, da bi bih uglašeni z nekom dru- gim, če nismo najprej uglašeni sami s seboj. Supervizantova osebnost, vrednote in občutljivosti so pomembna orodja, ki določajo, kaj se dogaja v njegovem odnosu s khenti. Njegovi pretekh in sedanji konflikti ga lah- ko pomembno ovirajo pri profesionalnem delovanju in povzročijo, da je pretirano vpleten v določene situacije in zadržan v drugih. Popačijo nje- govo izkušnjo ter ga vodijo k selektivnemu zaznavanju. Dokler supervi- zant ne ve, kaj se dogaja, je nagnjen k temu, da krivi klienta za zastoj. Šele ko prepozna in uvidi svoja zanikanja, popačenja, projekcije in not- ranja dogajanja, lahko ta spoznanja izboljšajo njegovo delovanje. Zato so analitično usmerjeni supervizorji prepričani, da lahko ustrezna pre- delava transfernih vsebin v odnosu med supervizorjem in supervizan- tom pomembno prispeva k osvetlitvi odnosa, ki ga ima supervizant s svo- jim klientom. Pri tipu 3 pa teme preidejo od supervizorja na terapevtski odnos. Gre za neke vrste nezavedno negativno modeliranje določenega supervizor- jevega vedenja, ki ga supervizant/terapevt ponotranji in ponovno preig- rava v odnosu do klienta. Tako lahko npr. pretirano tog supervizor sproži pretirano strog ton v terapevtskem odnosu, kar ima za posledico, da khent zapusti terapevtski proces. Razlog za to so lahko nerazrešene osebne te- me, slepe pege in pomanjkanje spretnosti pri supervizorju, ki je vztopil v proces destruktivno. Takšna situacija pa je pravo nasprotje tistega, kar sku- ša kot supervizor v superviziji doseči - namreč prenesti procese, ki poma- gajo, iz supervizijskega v terapevtski odnos. Opisane tri kategorije ponujajo, po Mothersolejevem mnenju (1999), načine, kako strukturirati izbiro intervencij. Seveda pa se moramo pri tem zavedati, opozarja avtor, da so te kategorije le arbitrarne, zato naj jih su- pervizor uporablja le, dokler mu lahko pomagajo. Vedno, kadar kaže, da gre za ponovitev procesov iz obravnavanega primera v supervizijski situ- aciji, lahko supervizor pregleda omenjene tri tipe in oceni, v kolikšni me- ri je lahko koristno, če gleda na proces kot na zrcaljenje klientovih, su- pervizantovih ah supervizorjevih tem ah pa kar kot na medsebojno pove- zane vloge, v katere je vključen. Sonja Žorga: Vzporedni proces (paralelizem) v superviziji 279 Pri tem se je treba neprestano zavedati, da je supervizijska dvojica pod- sistem v okviru tretmajskega sistema. Nanj vpliva in je hkrati vplivana tudi z njegove strani. Kompleksne interakcije povezujejo khenta, terapevta in supervizorja v sistemsko mrežo, zato tisto, kar se dogaja pri vzpored- nem procesu, zrcali nekaj o vseh treh. V taki mreži je pogosto težko ugo- toviti, iz katere strani zrcalo odseva, meni Doehrman (po Mothersole, 1999). Richardson s sodelavci (1997) je raziskoval, kako zaznavajo vzpored- ne procese psihoanalitično usmerjeni supervizorji in supervizantje v pri- merjavi z nepsihoanalitično usmerjenimi. Ugotovil je, da čeprav vsi za- znavajo vzporedne procese v superviziji, pa jih tisti, ki so psihoanalitično usmerjeni, zaznavajo pogosteje, jim pripisujejo večji pomen in so bolj pre- pričani, da so ustrezne intervencije v vzporednem procesu nujne za na- predovanje v superviziji. Vsi tudi verjamejo, da so rezultati ustrezno pre- poznanih vzporednih procesov v superviziji naslednji: • supervizant izbolj ša sposobnost shaj anj a z negativnimi transfernimi občutki pri svojem delu; • supervizant se globlje zaveda kontratransfernih zadev in subjektivnih čustvenih odzivov pri delu; • supervizant lažje deluje spontano, toplo in osebno v odnosu s svojimi khenti; • poveča se sposobnost učenj a v superviziji; • supervizor ima boljši vpogled v dinamiko supervizantovega klienta; • klienti začno pregledovati in raziskovati odpore, bolje razumevati svo- je strahove in slepe pege in izboljšajo svojo spretnost samoopazova- nja; • supervizijski odnos se okrepi in komunikacija se izboljša; • okrepi se dogovor med supervizantom in khentom in prepreči se pred- časna prekinitev obravnave. Rezultati raziskave potrjujejo, da vzporedni procesi v superviziji ne- dvomno obstajajo in da jih tako psihoanalitično kot tudi nepsihoanalitič- no usmerjeni supervizorji zaznavajo ter uporabljajo. To nakazuje, da kon- strukt paralehzma ni omejen zgolj na vidike transfera in kontratransfera. Seveda pa je vzoporedni proces le eden od mnogih pojavov, ki se dogajajo v supervizijskem procesu. Zato uporaba intervencij v vzporednem proce- su ne more biti edino usodna za napredovanje celotnega supervizijskega procesa prav tako pa tudi ne zadostuje kot edino supervizor j evo orodje. 2ßQ Socialna pedagogika, 2 0 00 vol. 4, št. 3, str. 2 7 1 -2 82 4. Zaključek Vzporedni proces je koncept, ki je v terapevtskih in supervizijskih si- tuacijah že dolgo poznan, čeprav so njegove razlage še dokaj nejasne in nedokazljive. Številne razlage ne dajejo popolne slike pojava. V literaturi navajajo zlasti razlage s pomočjo identifikacije, projektivne identiñkacije in strukturne podobnosti med terapijo in supervizijo. Uporabno razlago pa med ostalimi ponujata tudi transakcijsko anahtični koncept psihološ- kih iger ter koncept zrcaljenja po teoriji Rutten Sarisove (1992). Slednji opozarja na vzporednice med telesnimi izrazi in doživljanjem udeležen- cev, ki so v vzajemnem odnosu. Mothersole (1999) opozarja na tri vidike, s katerih lahko gledamo na vzporedni proces - na klienta, supervizanta ali supervizorja kot tistega, ki je izvor pojava. Omenjene tri kategorije, ki jih je poimenoval tip 1,2 in 3, so nam lahko v pomoč pri anahzi vzporednega procesa. Seveda pa je po- membno, da se pojava v supervizijski situaciji najprej zavemo. Glede na to, da se po Meadovem (1997) mnenju tistega, kar ravnokar delamo, ni- koli ne zavedamo, je pomembna supervizorjeva stalna pozornost ne le na dogajanje zunaj njega, temveč tudi na dogajanje v njem samem. Na ta način lažje in hitreje prepozna nezavedne procese, ki so vključeni v pojav paralelizma, jih prekine in skupaj s supervizantom pozorno analizira me- hanizme, ki so bih vključeni vanj. Na ta način lahko postane vzporedni proces učinkovit zaveznik v superviziji, saj prispeva k boljšemu razume- vanju tega, kar se dogaja med supervizorjem in supervizantom ter med supervizantom in njegovim klientom. 5. Literatura Carroll, M. (1996). Counselling Supervision. Theory, Skills and Practi- ce. London: Cassell. Fox, R. (1998). An Essay on Mutuality and ParaUel Process in Field Instruction. The Clinical Supervisor, 17 (2), s.59-74. Gobbo, B. (1999). RTmodel supervizije in/aliRTv superviziji. Semi- narska naloga v okviru speciahstičnega študija Supervizija (neobjavlje- no). Mead, G. H. (1997). Um, Sebstvo, Družba. Ljubljana: Krtina. Mothersole, G. (1999). Parahel process: a review. The Clinical Super- visor, 18 (2), 107-121. Sonja Žorga: Vzporedni proces (paralelizem) v superviziji 281 Raichelson, S. H., Herrón, W. G., Primavera, L. H., Ramirez, S. M. (1997). Incidence and Effects of Parallel Process in Psychotherapy Supervision. The Clinical Supervisor, 15 (2), s. 57-48. Rutten-Saris, M. (1992). Porajajoči se jezik telesa. Assen: Van Gorcum &Comp.B.V Vodeb Bonač, M. (1996). Supervizija kot možnost za osebni in profesi- onalni razvoj strokovnih delavk in delavcevv pomagajočih poklicih. Dip- lomsko delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Pregledni znanstveni članek, prejet junija 2000