Janez Pucelj:
Otroški brevir.
*Si že pisal svetemu Miklavžu?« »Že! Sveii MiklavŽ je priden sveiniklc »Ha ha ha ha ha ha! Svetniki so vsi pridni.« >Kaj ai mu pisal?«
: Oa ini naj prinese vsaj eno škatlo bonbonov, putcm pa piškotov pa orehov pa fig pa rožičev in vse, kar raste siadkega v nebesih.« razlaga Štacunarjev Mirko in kar jamice se mu delajo v debelih licih.
Tone Grnhut ne more takih otrok, ki so tako sUulkosuedui, kakor je Štacunarjev Mirko; skoraj ga puiuuie jeza, da bi zgrahil Mirka za tista debela Uca,
51
ki se mu v njih delajo tiste sladkosnetlne jamice: pa odkar posnema Tone Grahut svetnike, se zna prema-govttti.
Škufčev Nace pa je šele samo enkrat obJizniJ bon-boiK-ek — dala mu ga je bila Mirkova sestra Danica — kaj so piškoti, pa še ue bi vedel, r.a jih ui videl v oknu pri Štacunarjevih, in se mu je jrecej takrat zazdelo. da raora biti to nekaj nad vse dohrega; znto tudi zdaj gleda kaj svetlo in debele sline se mu utrinjajo po grlu,
>Pa tudi Božičku bom pisal. da bo ovcsil boziicno drevesce: Sige, roŽiči, jabolka, piškoti — — —<e
Zdaj se pa Tone Grahut prav zares jie more več premagati, z oberaa rokama poprirae Mirka za tista debela lica s tistiuii sladkosnedninii jamicami in reče: »Mirko, ti si bedak!^
Sam pa gre v cerkev pa pokltkne v prvo klop in tako moLi:
»Jezus, ppi nas nismo bogati in božičnega drevesca nic niraamo, imamo rujsi jaaelce. Pa mi ni zato nič liudo! Pa tudi Miklavžu reci. da naj tisto, kar bi mcni prinesel, rajŠi prinese Škufčevemu Naceiu, ki so se doati boij revni kot mi in so ŠkufČev oČe že tri mesece brex dela: naš oCc ga pa imajo! Amen.*
Gruden — december.
3. dec. Sv. Frau-r i Š e k Ksaver je bil komaj 24 let star že dok-tor modroslovja iu pro-fesor. Bil je kaj častila-komen in ni nič kaj rad slišal, da je treba svet prezirati. Pa sv. lgnacij, ki je ustanovil družbo Jezusovo, mu je ob sled-nji prihki pošepetal na uho besede Jezusove: Kaj pomaga, ako člorek ves svet pridobi, na dusi pa trpi škodo! Te besede so inu polagouia, pologoma pronikle v duso; stopil je v
52
rtd Jezusov in postal za sv. Pavlom najvecji mi&ijonar. Bil je tako ponižen, da je svojemu predstojniku, sve-H-mii  lgnaciju, pisma k i e č e pisal.
Pojdite po vsera svetu in oznanjujte evangelij Asemu stvarstvu! (Mark. 16. 15,)
6. dec. Sv. Nikolaj je ><¦ mlad ubožcem razdelil svo-j<> dediščino. ko je bil Škof, i/.\f. da ima neki ot-e tri hče-re, ki jim siromak ne more preskrbeti dote. Hčere, že od-rasle, bi nemara krenile za--.iraii revščine na kriva pota. Kaj stori sv. Nikolaj? Ponoči pride skrivaj mimo hiše &iro-mašnepa oČeta in vrže skozi okno inosiijo denarja: doto za najstarejšo hčer. Tako stori še v drugič in v tretjič. \se tri hčere bo našle poštene ženine.
Kadar dajes milaščino, naj ne ve tvoja le\-icaT kaj dela tvoja desnica, da bo tvoja milosčina na skriv-lu-m; in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. (Mat. 6. 3, 4.)
7. dec. S v. A m b r o -z i j , skof milanski. Ceseir Teodoztj je bil sicer kaj dober mož, toda aagle jeze, da nihče tako. V taki jezi je dal poraor.iti brcz po-sebne prciskave v Tesalo-liiku veČ tisoč ljudi, ker so nekateri uporniki oskru-nili njegove kipe. Ko je hatel cesar kinalu nato v cerkev. mu sv. Ambrozij za«tavi pot in ga ne pusii noter, dokler ne bi opravil otitne pokore za ta greh. Cesar reče Škofu: »Saj je tudi kralj David grcŠil!« Ambrozij mu odvrne: :>Po-sneinal si Davida v grehu, posnemaj ga še v pokori!« In cesar Teodozij se je uklonil in se javno pokor.il, kukor mu je najožil škof Ambrozij, in rckei: Be-nirem in sužnjem je cerkev odprta, mcni pa so cer-lv\cna   iu nebeška vrata zaklenjena, zakaj Gospod je
55
rekel: Kar lioste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nnhesih.«
8. dec. M a r i j i n o brezmadežno spo-Č e t j t*. Sovraštvo bom naredil mcd teboj in med ženo in ined tvojim zarodom in njenim za-rodom: oiia ti bo glavo Mrla in ti"boš zalezovala njeno peto. (1. Moz. 3. n.) () Marija brez ma-deža spočeta, prosi za nas, ki se k tehi zutekamo!
n. dec. S v. L Q c i j a . devica mucenica, je pri sodbi slavila Ciospoda našega Jezusa Kristusa. Zato ji reče pogan-ski sotluik Pasliazij: >Ti l>o žo zmnnjkalo besed, ko IkkIo za-pele šibe!« Lucija odvrne: »Božjim služabnikom ne niore zruanjkati besed. saj jiin je Gospod Kristus sara obljubil: ko boste stali pred kra-lji in oblastniki, se ne pomišljajte, kako ali kaj boste govurili, zakaj dauo vam bo tisto uro, kaj govorite: ne boste namreč vi, ki boste govorili, ainpak Sveti Duh bo govoril v vas.« Pashazij vpraša: »Kaj v tebi je Sveti Duh?« Lucija: »Kdor živi čisto in pobožno, tisti je tempelj Svetega Duha.«
Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, za-kaj njih jc uebeiko kraljestvo. (Mat. 3. 10.)
21. dec. S v. T o m a ž , apo^tol. Jfzus pravi Tomažu: >Deni svoj prst semkaj in poglcj moje roke; potlaj svojo roko in jo položi v mojo stian in ne bodi neveren, am-pak veren!« Toraaž inu odgovori: j-Moj Gospocl in moj BogU Jezus mu pravi: Kcr si uie videl. veru-jes: blagor iistim. ki niso videli, in so verovali.«
54
Če Kristus ni vstal, potem je prazno uaše ozna-njevanje, prazna tudi naša vera (I. Kor. 15. 14.)
24.  dec. Naši prvi starši Adam inEva. Rekel je I3og: ; Narediino človeka po svoji podobi in sličnasti!« ln Bog jc ustvaril člo\eka po svoji podobi; po podobi božji gu je ustvaril: moža in ženo je ustvaiil. (I. Moz. 1. 26, 27.)
In Bog je zapovedal človeku: Od vsega drevja po vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej: zakaj katerikoli dan bos jedel od njega, boš maral umreti. (T. Moz. 2. 16, 17.)
Gospod Bog je pahn.il Adama iz vrta veselja, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. (1. Moz. 3. 23.)
25.  dec. RojstvoGospoda nasegajezusa K r i s t u s a.   Marija je porodila sina prvorojencu, ga povila v plenice Jn položila v jasli, ker zanja ni bilo prostora  v prenočišču.  (Luk. 2. 7,)
Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji. (Luk. 2. 14.)
26.  dec. Prvi imičenec sv. Štefan. Juclje so Stefana zasiran njegovega pr.ičevanja o Jezusu vrgli iz mesta iur ga s karani pobijali. In kainnali so Štefana, ko je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« In poklek-nil je tcr z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne pri-števaj jim tega greha!« To rekši je v Gospodu zaspal. (Ap. d. 58—60.)
Ljubite svoje sovražnike, dobro delajte tem, ki \as črtijo, blagoslavljajte tiste, ki vas kolnejo, molite za iiste, ki vas obrekujejo! (Luk. 6. 27, 28.)
27.  dec. Sv. evang. jauez, uce-iioc, ki ga je Gospod Ijubil, je zelo pristaral, tako da so ga morali ma-lodane iiositi v cerkev k službi bo-žji. Tamkaj je sveti starček verni-koin  venomei ponavljal  isto pridi-go: »Oiročiči, ljubite se med seboj!« L čenci,  naveličani  vedno iste  pri-digc, ga vpraŠajo:  >Učeuik, zakaj
pa pridiguješ veduo isto reč?« Janez, učenec in učenik Ijtibezui, odgovori: »Olročiči, zato, ker je Gospodova
55
zapovfd!    ln    cla    Ie    njo    izpolnite,    pa   ste    ston i dovolj.«
To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, ka-kor sem vas jaz Ijubil. (Jan. 15. 12.)
28. dec. Nedolžni otročiči. ko je Herod videl, da so ga modri prevarili, se je silno i-azsrdih in dal je pomociti v Betlehemu in v vsej iijegovi okolici vse dečke, dvoletne in mlajše, po Čtisu, ki ga jf bil po-zvedel od modrih. Takrat se je spolnilo, kar je bilo povcdano po preroku Jeremiju, ki pravi: Glas se je sliSal v Rami, jok in velik krik; Rahela je jokala po svojih otrocih in se ui hotela utolažiti, ker jih ni več. <Mat. 2.  16—18.)
Ti so. ki spremljajo Jagnje, kainor gre. (Raz. 14. 4.)